Mihaela Hojnik
Poslovno kosilo Ernesta Dobrnika
Nikomur se ne nabira v ušesih toliko ušesnega masla kot Ernestu Dobrniku. Kadar se mu sonce upre v ušesno školjko, se ta živorumeno zasveti, in čeprav je Emest izjemno čist človek, ki vsaj dvakrat na dan stopi pod prho in ima žepe polne osvežilnih robčkov, s katerimi si otira ušesa, tisti stroj nekje v globini ušesa neutrudno potiska skoz pore ušesno maslo. Približno za tri jedilne žlice na dan, je ugotovil Ernest. Ko je bil Ernest še mlad, mu je to čezmerno izločanje ušesnega masla povzročalo kup neprijetnosti. Človek bi moral biti slep, da ne bi opazil te obilice, ki se je zdaj v gosto tekoči, v hladnih dneh pa v trdnejši obliki zbirala v njegovih sicer lepo oblikovanih ušesih. Pubertetniki se nič kaj radi ne umivajo in tudi Ernest ni bil nikakršna izjema, tako da je bilo to poigravanje matere narave z njegovimi izločki takrat še očitnejše. Kakšne pripombe vse je moral poslušati v slačilnici telovadnice!
"Počakaj do pusta z umivanjem ušes, saj lahko mama v tej maščobi speče najmanj dvajset krofov ... Margarina je tako draga; si že poskusil ušesno maslo zaviti v papir in ga shraniti v hladilniku?"
Še dobro, da Ernest ni bil preveč občutljiv, pa tudi močan je bil dovolj, da je lahko obračunal s tistimi, ki le niso poznali mere v norčevanju. Številnim sošolcem je ostal v trajnem spominu pretep, ko je Ernestu ob neki pripombi zavrelo in je jezikača podrl na tla, si segel s kazalcem v uho in tako dobro namazanega zapičil nesramnežu v nosnico.
Tudi pozneje, ko so začela v njegovo življenje vstopati dekleta, ni šlo brez težav. Hilda je bila rjavolaska mačkaste narave. Ves čas mu je
lezla v naročje, mu segala v lase in se, človek bi rekel: igrala z njegovim telesom. Nekega večera, ko ga je hotela še prav posebno razvneti, mu je potisnila svoj rožnati jeziček v uho. Bil je prepozen, pa tudi že pre-omotičen od njenih ljubkovanj, da bi jo še pravi čas odtrgal od vira svojih tegob. Odskočila je odprtih ust in od gnusa iztegnjenega jezika. Jela si ga je brisati v rokav poletne bluzice. Ko se je po skoraj de-setminutnem divjem spiranju ust v kopalnici spet prikazala, mu ni privoščila niti besedice, kot da ji je tisti rumeni zalogaj ohromil jezik ali, še huje, vzel dar govora.
Študentka Petra je pobesnela, ko si je po burni noči z Ernestom zaman skušala razčesati dolge svetle lase, ker so bili na več mestih sprijeti z nekakšno rumenkasto smolo.
Zdravnik je moral Ernestu pogosto s posebno tekočino raztapljati tol-ščo v ušesu in kar načuditi se ni mogel, koliko odvečnega je priplavalo na dan iz Ernestovih ušes.
Kljub vsemu pa Ernest nevšečnosti z ušesnim maslom le ni jemal tako tragično, včasih se ji je lahko celo od srca nasmejal. Na primer takrat, ko mu je prišla v roke knjiga Antona Martina Slomška Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Med nasveti blagega škofa je namreč Ernest našel tudi tega:
DOMAČE ZDRAVILO
Ako te bučelica, osa ali kaj takega pikne - imaš otekle, razpokane ustnice alej žnable, vzemi masla iz ušesa, pomaž; pomagalo bo.
Do solz se je nakrohotal, ko si je zamislil samega sebe pred kakšno vaško šolo, kako se v trdem zimskem jutru vrste pred njim učenci, on pa si sega v ušesa in jim izdatno maže razpokane ustnice z ušesnim maslom.
Ernest je doštudiral in se srečno poročil. Njegova Milena se je prav čudila njegovi zadregi, ko ji je kako leto pred poroko razodel svoj problem z ušesnim maslom. "Moj bog," je komentirala njegovo skrb, "če je samo to, še umreti ne boš mogel."
Na delovnem mestu, bil je šef majhnega podjetja, na njegovo posebnost niso gledali s takšnim razumevanjem kot njegova žena. Na sestankih je večkrat opazil, kako se predvsem sodelavke dregajo s komolci in druga drugo opozarjajo na mastni lesk barve rumenjaka, ki se je že po pol ure sestankovanja pojavil v ušesih njihovega šefa. Ernest si je znal pomagati, saj so bili njegovi žepi vedno polni vlažnih robčkov, s katerimi
66	LITERATURA
si je v stranišču v odmoru odstranil nadležni izloček. Huje je bilo s strdki ušesnega masla, ki so se kot zamaški zagozdili v Ernestovih ušesih in do katerih ni mogel seči z nobeno paličico, ovito z vato. Na srečo je vedno začutil, kdaj so na poti iz sluhovoda, da jih je še pravi čas lahko ujel v robec. Tak "zamašek" je bil po navadi dolg približno pol centimetra ter rjavkastooranžne zapečene barve.
Bil je lep jesenski dan, ko je Ernest Dobrnik sedel v nekem hotelu v Kranjski Gori s poslovnimi gosti iz Japonske. Tuji poslovneži se niso mogli nagledati mogočnih vršacev, ki so se svetili v opoldanskem soncu nad Pišnico, in nadihati ostrega gorskega zraka. Ernesta pa je že ves dan bolela glava. Višinska sprememba mu ni dela dobro. Gostje so med seboj prijazno čebljali, Ernest pa si je diskretno masiral senca, da bi oblažil glavobol. Natakarje postavil na mizo krožnike mastne goveje juhe in sosed na Emestovi desni se je vljudno sklonil k njemu in ga vprašal, kakšno jed so dobili. Emest mu je razložil, da je to krepčilna juhica, ki bo pripravila njihove želodce na vse prihodnje dobrote. Ko si je Ernest ponesel prvo žlico juhe k ustom, je začutil nevzdržen pritisk v ušesih, zaslišal je rahel pok v sluhovodu, in še preden je segel po robčku, je ušesni zamašek poletel iz njegovega desnega ušesa in mehko pristal v juhi Japonca, ki je bil ravno tisti hip sredi živahnega razgovora s svojim kolegom. Strdek ušesnega masla se je še malce pozibaval na juhi, nato pa se je umiril in lebdel kot kakšen ocvirek na površju. Japonček je segel z žlico v krožnik in, glej ga zlomka, zajel pred Ernestovimi zgroženimi očmi njegov ušesni "izstrelek". Ne da bi trenil, ga je pogoltnil in dalje kramljal s sosedom. Ko je spraznil krožnik, si je s prtičkom otrl mastne ustnice in se spet nagnil k Ernestu. "Izvrstna juha. Kako okrepča človeka!"
Ko se je Ernest pozno zvečer peljal z avtom proti domu, si je zadovoljno požvižgaval. Sedaj je zagotovo vedel, da se ne bo več grizel zaradi svoje hibe. Japonec, ki je sedel na poslovnem kosilu na njegovi desnici, ga je prepričal, da je vsaka, še tako slaba stvar za nekaj dobra.