ZVONČEK XXVIII—7 KSENIJA PRUNKOVA: O Marjanki, kapljici, kraljeviču in kraljični. r*r^*> ' ^ stari predmestni hiši je sedelo v podstrešni izibici ^m tOa&bčMl \ °^ °^nu bledo, hromo dekletce z velikimi, sanja; ^jB•¦^! Tr&m wwa* očmi. Dan za dnem je bila Marjanka sama pK^f^j&šr&s I doima. Mamica je morala že zarana z doina. Bila je j&^rB^-^SS^J perica in je odihajala že v zgodnjih jutranjih urah ^aii^^rVj^^gi na reko z veliko culo umazanega perila. i—Ai^™iifi • i Počesala je zjutraj hčerko, jo varno ponesla k oknu do stola ob oknu, obloženeiga z blazinami, jo zarvila v debelo, sivo, rjavopikčasto ruto, jo poljubila na čelo in odšla. Dekletce se je zabavalo ob aknu po svoje. Gledalo je na ulico in opazovalo vrvenje pod sabo. Prišli so mimo delavci iz tvornic. Eni so imeli bleda in upadla lica, nagubana čela in plašne poglede, drugi so bili zaripli v obraz, imeli so rdeče obrobljene oči in bloden korak. Prišle so mimo kmetice s košarami, polnimi jajc, in kmetiška dekletca s koški, polnimi polj* skega cvetja, na glavi pisano ruto in zvedava radovednost v očeh. Rde« čelične inlekarice so pridrdrale s svojiimi vozički. Prihitele so mimo male prodajalke, šivilje in vajenke tankih postavic in drobnega ko* raka. Nato je prišlo najlepše, Marjanka jih. je pričakovala s hrepene? čimi očmi: pristapicale so male učenke v pisanih čepicah, zelenih, ru^ menih in rdečih, da se je zdelo, da je oživelo živobarvno cvetje in ušlo s polja. Vmes so primahali dolgi in nerodni dečaki; dijaki niti opazili niso teh učenk. Imenitno so se držali in važno so razpravljali. Marjanki so prihajale na uiho čudne latinske in nemške besede, same učene, smešno zverižene besede, ki se z njimi dijaki tako radi bahajo. Utih« nili so le, ko jih je dohitel profesor v sivem plašču. Iz žepov so mu gle* dali zapiski in pisma. Hodil je s trdimi koraki, zravnanim hrbtom, oster in hud pogled je bil oprt naravnost predse, da se ga je še Mar* janka bala. — Kmalu so se prikošatile kuharice v širokih, bleščečebelih predipasnikih, prišel je suh, sključen pismonoša, in naposled se je pri* peljal še bogat tvorničar. Oholo je sedel v kočiji, v zadovoljstvu se mu je svetil obraz, peljala sta ga dva iskra belca. Vse to je gledala Marjanka dan za dnem. Poznala je vsakega, ki je prihajal miimo, že od daleč ga je spoznala, zakaj vsak je prišel ob svojem času. Ko se je dekletce naveličalo tega opazovanja, je vzelo knjigo. Ma= mica jo je bila nekoč prinesla. Poslalo pa jo je kodrolaso dekletce iz velike bele hiše, kamor je hodila rnainica po perilo. Imela je Marjanka to edino knjigo, a čitala jo je zopet in zopet Bila je to posebna knjiga, vsaj Marjanki ise je tako zdelo. Platnice so bile sicer obrabljene, strani zarumenele, nekaj jih je celo manjkalo. Knjiga je bila že taka, ko jo 158 XXVIII—7__________________________________________________ZVONČEK je Marjamka dobila. A to je ni motilo, zakaj če je knjigo odprla in pris čela s čitanjem, so se prikazale med zaramenelimi stranmi čudne po= stavice: sivi škratje in bele vile, hud čarovnik in strašen velikan in pa — kar je bilo najlepše — bela kraljična z zlato krono, v ozkih zlatih čreveljčkifa, z rožnato liso na vsakem ličku. Kot senca je hodil za njo mlad junak s strašnim mečem ob boku in nežnim kaprnenjem v očeh. Vse te postavice so pristopicale iz knjige in že so se razblinile v solnčs neon žarku. Marjanka je zastrmela za njinii. Pozabila je na knjigo, a vendar se je pravljica pletla dalje prav do konca. In bila je to čisto nova pravljica, ki jo Marjanka še nikdar ni čitala. Tako je doživljala vt stari knjigi vedno nove pravljice. Ko je nekoč tako sanjarila, ni opazila, da se je solnce skrilo in da se je oni košček neba, ki ga je videla iz svojega okenca, pokril s težkimi sivimi oblaki. Kar ji pade nekaj na odprto knjigo. Marjanka pogleda pa vidi debelo deževno kapljo. In tedaj se ji zazdi, da čuje ta« j jinstven glasek: »Če hočeš, ti povem zgodbo svojega življenja.« In še I predno Marjanka odgovori, že nadaljuje: »Rojena sem v voščenobe* I lem oranžnem cvetu tam doli na jugu sredi vrta, kjer so peli slavčki in I cvetle rdeče in rumene tulpe kakor živi plamenčki. Nisem se še dobro I ogledala po vrtu, pa se mi je zableščalo, in objelo me je nekaj boža= I joče toplega, pred mano je stalo zlato dete — solnčni žarek. »Kaj bi I tu samovala,« ini je dejalo, »jaz te ponesem k tvojim sestricam, tam 1 bo zate!« ] In že je hitelo z mano kot blisk v višine — naravnost proti be* J leimu oblačku, ki je plaval sam samcat sredi modrega neba. Že smo J bili na cilju! Joj! To je bilo taan sestric, ki pa so bile vse jako razbur? 1 jene, zakaj pripravljale so se na potovanje po svetu in jaz sem prišla I ravno še pravočasno, da so me vzele s sabo. Še preden sem se mogla I zahvaliti zlatemu detetu — solnčneitnu žarku — da me je poneslo do " sestric v višine, že nas je nesel stric Veter v svojem mehkem naročju proti severu. — Pod nartli se je razprostirala velika, sivomodra ravan, I po njej so plesali beli in rjavi metuljčki — to je bilo morje z jadrnis l cami. Tam daleč, daleč je bila ozka siva črta — to je bila suha zernlja. ] Že smo pluli tjakaj. »Pokazal vain boin zemljo in ljudi,« je dejal stric 1 Veter, »ljudje, to ,so čudna bitja! Če seim dobre volje, se časih poigram 1 z njimi, da plešejo po mojem žvižganju! No, pokažem vaim jih.« — In I stric je zažvižgal in je planil proti morju, da se mi je kar zavrtelo. I Zaplesal jc po morju in pograbil jadmice in se zasukal z njiimi v dirvjih | vrtincih. Jamlbori so škripali in morje je bučalo, da je bilo godbe za 1 ples in sano še me zaplesale. Po krovu pa so begala čuldna bitja. Hitela 1 so in se mučila, da jim je pot 111 s čela in se jim posrečilo, da so | zvili jadra. Pa je dejal Veter nevoljno: »Ne maram takih plesalk, ki I nimajo belega ali pisanega oblačilca. Kaj bi s staro, črno barko!« In I 159 I ZVONČEK__________________________________________________XXVIII—7 popustil je barko in planil z nami z morja zopet v višine. Tako sem prvič srečala človeka. Majhen je in droben v primeri s solncem, z morjem, z vetrom — a zdi se mi, da je vendar čudovito močan, zakaj ugnal je celo strica, da je ostal sla.be volje ves dan. (Konec.)