Najbolj bedna intelektualna apologi-ja je preganjanje neke misli, samo zato, ker je napačna, ker »objektivno« pome-ni nekaj drugega od subjektovega hote-nja. Toda obramba mišljenja, ki za svoje glavno orožje vzame V absolutni princip povzdignjeno mišljenjsko svobodo, nedotakljivost misli že zato, ker je misel, si v tem narcisoidnem intelektualnem samonanašanju ne more izbrati kot merila resnice nič drugega, kot sklicevanje na zveneča imena podpi-snikov protestnih pisem in namigova-nja, da je komunizmu krvoločna repre-sija vsajena že v njegovi genetski zasno vi. V obujanju intelektualističnega romantizma mišljenja kot mišljenja, te perfidne samozadostnosti, ki pa zato z zahrbtno intenco vselej udarja čez sebe, ob tem ko zagotavlja, da se ji ne gre za umazano politiko, ampak le za misel sojenju v Beogradu, ni namenila nobene pozornosti, kajti v klimi, kjer peticio naško gasilstvo velja za vrhunec herojs-tva intelektualnega boja za svobodo, bi morali potrošiti vso energijo samo za to, da bi preprečili destruktivni vpliv te klime na pomen naših izjav. Kajti nobe-nih želja nimamo, da bi naša borba za svobodo, ki za nas ni le svoboda mišlje-nja, postala funkcija izpolnjevanja želje po »uporu ljudstva«. Vendar ni nič bolj napačnega kot mnenje, da je verbalni protest proti samovolji upravnih or-ganov že sam na sebi »formalizem meščanskega pojmovanja demokra-cije«, da so peticije »brezveze«, če ga ignoriramo, ga predvsem zaradi njego-ve konkretne zaslepljene samovšečnos-ti, ki sprevrača vzroke v posledice, ki vi-di vzroke represije v sodnih.procesih sa-mih in v pomanjkljivi zakonodaji, ki kot misel, postane protest intelek-tualcev proti policijskim metodam prav tako drugo samega sebe, namreč sredstvo barantanja, v katerem se sprev-račajo zahteve po svobodi v nanašanje na garancijo intelektualnega Imena kot merila resnice, nemoč kritično zaobjeti karkoli, kar ni mišljenje samo, nemoč iz mišljenja narediti orodje ne neke gole miselne emancipacije, pač pa predvsem emancipacije predmeta mišljenja, pa se prikazuje ne kot njegova slabost, am-pak obratno, v antinomijah mišljenjske forme prikovana nasprotja to slepoto glorificirajo kot njegovo radikalno moč. Ker temu instrumentalnemu umu, zroči zavesti dejstev, vselej umanjka subjekt kot izvrševalec njegove čiste Volje, ker v svoji čistosti nima nobene opore v sebi, ji znotraj nje same vselej umanjka Subjekt, si sama sebe lahko predstavlja le kot »voljo ljudstva« in pobožno čaka, da se bo ljudstvo končno uprlo. Obram-ba pred represijo, ki vidi izvirni in edini greh totalitarizma samo v nasilju nad mislijo, pristaja na obsodbo samohra-nilke, ki si je iz blagajne podjetja v stiski izposodila pet starih milijonov in zato dobila pet let zapora, kot na nekaj »na-ravnega«, se zgraža nad tem samo, ka-dar represijo nad tistim, kar ni mišljenje, lahko izkoristi kot vodo na mlin željene-mu »uporu ljudstva«. Molčati o represiji je seveda zločin. Anonimni glas ljudstva se tega dobro zaveda in v tem mu seveda ne gre opore-kati, toda zahrbtnost, s katero igra na »ekonomijo libida«, na željo poistovete-nja z vsem zavrženim, preganjanim in ubogim, herojstva identitete s tistim majhnim kupčkom dreka, ki nam je bil kot otrokom prepovedan, ta zahrbtni moralizem žrtve, narekuje previdnost. Zdaj je verjetno v tej Deželi gasilcev že jasno, da »TRIBUNA« ni oziroma, ni več, glas Ijudstva, saj »dogodku leta« — išče oblast tam, kjer je ni, istočasno pa si ni nikdar na jasnem o svojem »gasils-tvu« — da zagrabi stvar šele takrat, ko že gori, oziroma, če malo pokoketiramo s paradoksi, malomeščansko »čis-tunstvo« svoj predmet vselej zgreši, ker ga zgrabi takrat, ko ga več ni, »ker je že zgorel«. Svojo naraščajočo politično težo pa dobiva samo kot komplemen-tarni pol prevladujočega političnega di-skurza, ki v svoji monogamni sterilnosti zvaja vse na Eno in s tem za » povrečne-ga občana«, ki nima neposrednega vpogleda v sfero »čiste politike« vse konkretne, razlikujoče se politične prakse, zvodeni v nespoznavne, nerazli-kujoče se primerke Politike, ki se ne ut-emeljuje na ničemer drugem, kot na tem, kar jo vzpostavlja — samoupra-vljanje v tej diskurzivni logiki ni neka prepoznavna politična praksa, ampak le samoideniični princip Politike, ki se vzvratno udejanja v politični praksi. To-da tudi ta diamatska logika Občega ni utemeljena v svoji čisti politični disku-rzivnosti, ampak v svojem drugem in zato se ne strinjamo z zroči zavesti tako dopadno tezo da represija izvira iz tega, ker je oblast ENAIN NEDELJIVA. To je le videz, objektivno nujni videz de-janskega stanja, v katerem vse bolj iz rok uhajajoča družbena razmerja vzpostavljajo situacijo, ko praktično ni nobene politike več in se oblast deli z vsemi in vsakim, ko nobena politična frakcija ne ve, pri čem je in teži le k te-mu, da si prisvoji čim večji del iluzorične občosti. Od tod tudi riemoč tiste poli-tike, ki nasprotuje »sodnim procesom« kot sredstvu »idejnopolitičnega boja ZK«, označuje procese kot »nepotreb-ne« in se zavzema za geslo »s knjigo nad knjigo«. Paradoks njene pozicije pa je v tem, da se s tem v obči nespoznavnosti naredi za edino spoznavno in tako pos-tane tarča, na katero letijo vsa meščan- ska gnila jajca, pod splošnim napador na Partijo dobi udarce samo ona, me tem, ko se tisti, ki jim izolacija Jugosla vije in s tem restavracija realnega soci< lizma še kako ustreza, udobno skrivaj v nespoznavnosti in anonimnih foteli Aparata. Objektivne razmere so tak da vsak napad na ZK, ki meri na obo ne glede na subjektivno intenco govon objektivno pomeni napad na levo, san oupravno strujo v ZK in s tem krq moč desnice tako v ZK kot tudi zuru nje. Zavedamo se, da je sintagma »1 važno, kaj si nekdo subjektivno mis važno je, kaj to objektivno pomeni« st linska, toda tudi časi v prenekater odtenkih spominjajo na idejni boj VKPb v obdobju pred letom 1929 in trideseta leta nasploh. To morajo im pred očmi tudi vsi tisti, ki poudarjaj da je obsodba procesov kot »nepotre nih« premalo. Da bi ovekovečili duh časa, v »TRI BUNI« poleg intervjuja z vodjo tržaškil »škvadristov« in prevoda teksta mark sologa Iringa Fetscherja o neokonzer vativizmiij objavljamo tudi intervju Aleksom Djilasom, sinom veliko bo znanega očeta, ki zaradi svoje pozicij (emigriral je v ZRN) lahko neposredn izrazi vse pobožne želje »intelektualn* romantike«, ki se je v zadnjem časi razcvetela pri nas in zaenkrat s še srame-žljivo agresivnostjo kultursvobodnja štva otipava teren. Kajti, kaj bi se pre tvarjali, jasno je, da je prav Djilai »konstitutivni manko« procesa v Beog radu, čeprav so bile obsojene majhn< ribe, izbrane s pomočjo najsodobnejš tehnologije, se je dejansko sodilo konsti tutivnem manku, ki je bil tako še enkra po svoji senci tepen. To metodo kazn vanja so sicer razvili že klasični gledali iki režiserji, ker bi neposredno kazno yanje glavnega junaka čustveno preveč vznemirilo vesoljni Publikum. Djilas mlajši je eden tistih sinov, ki ubijajo papana s tem, da so bolj papan-ski od papanov samih. Hkrati pa preds-tavlja tudi tisto vedno bolj vplivno st-rujo v široki paleti jugoslovanske emig-racije, ki je zakopala sekiro maščeval-nega besa, s katero so mesarili krvni sovražniki komunizma in na vso stvar gleda s spravljivostjo tehnokratskega racionalizma in v skladu s tem vidi svojo politično šanso nič več v krvavem, z de-diščino preteklosti obremenjenem tero-rju, ampak v rafiniranem izkoriščanju situacije v Jugoslaviji sami in v zakritem vplivu na to situacijo. Nočemo se iti lo-va na notranjega sovražnika, ki mu od zunaj emigracija podaja roko, da bi ogr-ozila temeljne pridobitve naše revolu-cije, kajti, kjer vidi stalinizem zlo namernega in organiziranega Sovražni-ka, tam dejansko naleti na samega sebe, na reprodukcijo svojih lastnih bornira-nih form, gre nam predvsem zato, da nevarnost kontrarevolucije izrašča iz eprodukcije miselnih form, ki so rezul-tat in garant reprodukcije kapitala in kot »naravna zavest« vpete v proces reprodukcije družbe, iz katerega stalno udarjajo kot tendenca k racionalizaciji družbe po merilih razuma, slepega za lastno posredovanost z iracionalnim. Od tod ta blagozvočnost sanjarjenja o »demokratskih reformah«, opij vbija-nja »demokratskih idej« svobode željne-mu ljudstvu, ki že po svoji formi nosi »stalinistično« postavko, namreč, da so demokratske ideje rezultat prosvetljene-ga razuma, po svoji genezi ločene od nevednega ljudstva, ki mu je treba te ideje vbiti v glavo, da jih bo sprejelo kot svoje. Tako nevtralni racionalnosti na-vkljub, ne gre brez kančka odkrite ro-mantike, ki pa izdaja prav totalitarizem, proti kateremu se v samoprepričanju bori. Tako je dokaz, da v Jugoslaviji vla-da diktatura pač ta, da ljudje imenujejo oblast »oni«, »birokracija« »režim,« »Partija«, da se počutijo odtujene od nje in se ne identificirajo z njo. Mar mogoče Djilasu mlajšemu ni znano, da se ljudje »identificirajo« s »svojo« oblastjo kot oblastjo »ljudstva« pravvnajboljtotali-tarnih režimih? Verjetno mu je, toda ta logična napaka je konstitutivna, kajti iz-daja željo oblastnika, željo »biti ljubljen od ljudstva« in prav na tem mestu umanjka racionalna pojasnitev odtu-jitve kot nečesa objektivnega. Končni cilj teh »demokratskih reform«, ki so vsaka zase tako vabljive za svobode željne ljudi, je seveda »svoboda druže-nja istomislečih ljudi«, svoboda izbire svojih Mislecev v večstranskarskern sistemu, svoboda sprave zavesti in pro dukcijskega načina, glorifikacija mišlje-nja, ki svojo različnost vidi ne kot rezul-tat protislovnih družbenih razmer, am- pak kot NEKAJ NARAVNEGA*. KAJ JE Z MLADO GENERACIJO? Čeprav se danes mnogo govori o mladih, se zdi, da pri nas ni bilo nobene terheljite razprave o naravi odnosa med mladimi in Zvezo komunistov, še manj pa je bilo osredotočanja na glavni problem — to je obnavljanje vezi med komunističnim gibanjem in mladino. In ravno to je akutni problem naše družbe. Tako se je glasila ena od iztočnic za razpravo, ki sta jopripravili uredništvi časopisov Socijalizarn in Pitanja in se je odvijala 8. februa-rja v Zagrebu. V uvodu je Stipe Šuvar ponudil veliko tez in podatkov. Gremo lepo po vrsti. — Statistično gledano te mladina v ZK lepo zastopana. Kar 27% komunistov je mlajših od 27 let. Toda ta del je tudi najmanj dejansko prisoten v delovanju ZK, mladi partijski funkcionarji pa so bele vrane. — Če primerjamo način življenja mladih komunistov in tistih mladih, ki niso člani ZK, vidimo, da ne drži »resnica« o rdeči knjiži-ci, ki omogoča promocijo in odpira vsa vrata. Komunisti imajo v poprečju nižje osebne dohodke, delež nezaposlenih pa je med članstvom ZK večji od deleža vseh nezaposlenih Jugoslovanov. — Pred dvajsetimi leti je večina mladine živela na vasi. Danes jih tam živi manj od 1/10. Urbanizirana mladina ima svoje mesto v procesu reprodukcije in v procesih družbene promocije. V te procese so mladi ljudje vključeni individualno, s pomočjo zvez in sistema »znajdi se«. Razlog temu je dejstvo, da naša družba ni razvila sistemov, ki bi povezali mlade v mestu in omogočili drugačno reše-vanje problemov teh mladih. — V ZK obstaja (upati je, da trenutna) nemoč, da bi bilo delo-vanje usmerjeno k viziji, ki so jo začrtali Tito, Kardelj, Kidrič, Baka-rič in drugi. Zakon o združenem delu, ki normativno deklarira oblast delavcev nad razširjeno reprodukcijo, je v veljavi že devet let in vsi vemo, da v praksi delavci nimajo oblasti nad razširjeno repro-dukcijo. Da je temu tako, je kriva tudi neodločnost ZK. V položaju, v kakršnem smo zdaj, obstjata za ZK dve možnosti: a) nadaljnji razvoj za doseg asociacije proizvajalcev b) vračanje k participaciji delavcev z birokracijo, tehnokradjo in politehnokracijo (na* tak način postane ZK spet partija v meščanskem smislu) Šuvar je izpeljal hipotezo o mladini in delavskem razredu. Mladi-na naj bi bila najbolj izobražen dcl delavskega razreda, potemtakem naj bi bil najbolj kreativen del delavskega razreda in zavoljo tega naj-bolj nezadovoljen del deiavskega razreda (morda se komu zdi vrstni red argumentiranja obrnjen). Toda ta hipoteza nedrži. Šuvar meni, da mladi bežijo iz delavskega razreda zaradi materialnih razlogov in pogojev za družbeno promocijo. — Stara tehnologija in transfer tujih tehnologij sta odstranila del mladih iz produkcije. V času stagnacije družbenega razvoja (kars pomeni zaostanek in padec) se je povečalo število zaposlenih za 700.000 in nezaposlenih za 200.000. To pomeni, da je v jugoslo-vanskem načrtovanju nekaj hudo narobe. Če se bo nadaljevalo po starem, bo za nekatera delovna mesta primanjkovalo še več ljudi, za druga pa jih bo preveč. — Mladi se ne upirajo. Odrinjeni na rob sprejemajo obstoječe stanje ali pa z napačnih izhodišč oblikujejo kritiko. — Med vojno so bili generali, ki so imeli dvajset let. Bili so narod-ni heroji pri petnajstih letih. Toda naša realnost je najmlajši član ZIS, ki ima 36 let. Naša realnost so dejstva, da skoraj nihče ne doživi samostojne izdaje svojih literarnih del pred tridesetimi, da pred tridesetimi nihče ne postane predavatelj na fakulteti, da so mladi akademiki že prekoračili štirideset let in da je takih primerov še ogromno. — ZK je zamudila mnogo priložnosti in naredila mnogo napak v procesu seznanjanja mladih z zgodovinsko vlogo Jugoslavije njenim položajem »tu in zdaj« in s cilji nadaijnjega razvoja. Mladi so na obro-bju, namesto da bi bili dejavniki revolucionarne kontinuitete. Toda dokter je mladim določeno samo mesto v proslavah, paradah in v druga-čnih režiranih ekshibicijah, se naj nihče ne čudi nadstanjem, kakršno je in nad posledicami, ki utegnejo slediti. Te namige so bolj ali manj uspešno izkoristili naslednji govorniki. Žal so nekatere izjave kazale konfuznost, nepoznavanje, dogma- Žal bomo klasični tekst marksistične-ga obračuna z liberalizmom, Mar-cusejevo: KRITIKO REPRESIVNE TOLERANCE lahko objavili šele v na-slednji številki. Toda^saj je vseeno, če ne prej mi bo oproščeno po smrti, ne gled^ na to, kaj sem bil. Tudi jaz se non borim za domovino, tisto ljubljc A. KLEN, tičnost, skrivanje pred realnostjo, reševanje problemov na obrobju in redukcionizem. Kako bi drugače razumeli take izjave: »Ker je par-tija že dopustila, da smo v krizi...« Kot da bi samo partija potisnila jugoslovansko družbo v krizo in jo lahko nekega dne brez vsakršnih posledic spet potegnila ven. Ali pa: »Ne moremo govoriti o mladih in starih komunistih. Človek, ki je član ZK, je najprej komunist in šele nato mlad, star, delavec, intelektualec itd.« Tak na novo(ponovno?) ustvarjeni dualizem je tipični proizvod stalinskih dogmatičnih ku-rzov. Asociacija na dekardelizacijo ob tej izjavi ni naključna. Marxu so spet (»dobronamerno«) pripisali nekaj trditev. ki jih ni zapisal. Jordan Aleksič je razvil idejo o politični gcncraciji, ki a) nastane b) se pojavi c) ali pa jo ustvarijo. Taka generacija ima svoj sistem vrednot in znanj, drugačcn način življenja in je bolj občutljiva za družbeno dogajanjc kot so ostalc generacije. Ko ti segmenti zbledijo, sc politična gencracija stopi zos-talilmi generacijami, kar pomeni, da izgine. V .Jugoslaviji so po njegovem mnenju nastale tri politične generacijc: tista, ki jc izvedla oboroženo revolucijo in začela izgradnjo, uporna gcnoracija iz šestdesetih let ter generacija krize iz osemdesctih lot. Problom da-našnje mlade generacije je problem njene vključitvc v družbcnopoli-tični sistem. Mladim bi moral biti ponujen (bi moral nekdo ponudi-ti?) program, s katerim se bodo integrirali v družbenopolitični sistem. Aleksič je podvomil o apriomi tezi, da mlada gcncracija poseduje znanje, Omenil je, da tudi med mlado, zlasti tchnično intc-ligenco, prevladuje »mojstrska mentaliteta« prejšnjih gcncracij, na-mesto inovacij pa se prevečkrat zadovoljijo s transterom tujih tehnologij. Marjan Pungartnik je spregpvoril o tistem dclu mlade gcncracijc, katere oblika življenja je potisnjena v.stran. Govoril jeo mladih, ki sc otepajo s finančnimi problemi in se ne morcjo nikamor vključiti, ker jih okolje ne sprejema. Zavrnil je tczo o politični generadji, kcr poli-tizacija doseže le del generacije. S poiitizacijo sc problcmi intclcktuu-lizirajo, rešijo pa se ne. Na veliko »prczrtih« dejstev jc opozoril Andrej Klemenc. Kolektiv, ki prcdstavlja kvantiteto, ni noben ga-rant za revolucionifanje odnosov. Za kolcktivom sc nemalokrat sk-rivajo zbirokratizirane sile, ki so ubilc kolcktivncga intclcktualca. Treba je govoriti o individuumu, kajti brez tcga kolektivkotsubjekt izgubi vsak smisel. Mnogi zmofno mislijo, da procesi političncsociali/acijepomcnijo le pozitivno sprejemanje danega in pozitivno nadaljevanje. Ncga-tivne iorme, ki jih v socializaciji ustvarja mlada gcncracija, ostajajo abstraktne. Zaradi politične blokadc oblasti pa lahko tc abstrakine forme postanejo orodje desničarskih sil. Povedal je, da v ZK predlagajo takc mladc Ijudi, ki so konlbrmni. Zaradi takih mnogi kreativni nočcjo sprcjcti članstva v ZK. Kaj hočejo mladi? Hočejo opozicijo. Tako opozicijo, ki bo v vsaki na-logi izkristalizirala probleme in odstranila vsc blato, ki jc nastalo v procesu samoupravnega odločanja. Tovariš Koprivnjak je zelo jasno opredelil nckaj naših glavnih problemov. Vsi vemo, da v družbi obstajajo protislovja, v konkrc-tnih procesih pa jih ne znamo razbrati. Ugotovitvc o skupinah tnla-dih prenašamo na celoto. Mladina nima jasncga odnosa do prcteklosti, za kar pa ni sama kriva. Napakc v izobraževanju so štc-vilne in eden od rezultatov takih napak so po vscj Jugoslaviji na-raščajoče ideje o narodni spravi. Vinko Hafner je dejal, da imajo različnc gcncracijc ra/.lična mesla v družbi in nujno tudi različnc odnose do družbcnc stvarnosti. Toda odnosov v družbi ne smcmo zreducirati na generacijski konllikt. Seveda pa je nujna postopna pomladitev nosilcev družbencga doga-janja, za kar pa je potrcbna socialna kultura na obch stranph. Zastavil je zanimivo vpra.šanjc: Zakaj komunisti tako.redkoomc-njajo komunizem? Možna sta dva odgovora: a) komunisti so preobrcmcnjcni z rc.šcvanjcm trcnutnih problemov b) v komuniste je prodrl antikomuništični sindrom Kako naj komunisti mladi generaciji, ki naj bi nadaljcvala rcvolu-cijo, predstavijo socializem in komunizcm, kako naj jo postavijo v vlogo dejavnikov revolucionarne kontinuitctc? Miljana Komatino je zanimalo, če mladi v sociali/mu vidijosvojo prihodnost. Politična socializacija ni mladih intcgrirala v sistcm, zato se mladi obračajo k meščanskim vrednotam. Svoj dclcž krivdc pri tem pa nosi tudi mladinskaorganizacija, ki jcmladi ncjcmljcjoza svojo. Ra/prava je bila zelo raznolika. Žal pa lahko ugotovimo, da so poleg omenjenih v njej sodelovali tadi mnogi dcklamatorii, ki obvla-dajo politični s'-ng — in to je vse. Človck dobi občutck, d; ie nckatc-rim neprijetno reči, da stvari ne tečcjo tako, kot je bilo Jomenjeno. Zavzemanjc za uresničevanjedogovorjenihsmernic >" k:m vzdušju zveni že rad.' h.~>' Za sprcr ' . / potrebni 'Irugačno delovanje .subjektivnih si! in drugačni oc ••¦ •-¦ rned njimi — toda aii so subjcKtivnc siic ia to pri-pravljene" : ^prava ni daia odgovora. Jc ii Hržanir . ŠTUDENTSKA TRIBUNA STRAN 3 MICHEL TORT: INTELIGENCNI KVOCIENT Tortova smer gibanja je razbijanje fetiša »znanstvenega« shema-tiziranja in numeriranja kot je bil zgrajen v misclni dejavnosti pa-sivnega kalsificiranja zagovornikov merjenja IQ: zopet »pozitivis-tično shemo, ki ločuje dejstva od vrednot, opazovanje od mišljenja« (R. Jocoby). Inteligenčni test hoče dokazati in izmeriti subjektovo yiteligenco kct stvar po sebi, brez povezav z zunanjo dejanskostjo, da bi se v imenu znanstvenega imperativa ubranil specifičnim družbenim odnosom in zgodovinski dobi in tako upravičeval in bra-nil obstoječe. Z merjenjem nemerljivega se rezultatu dodeli njegova tržna vrcdnost, ki preseva vse plasti vsakdanjega življenja,od"jezika dospolnosti. Logika blaga in njegove produkcije, ki nenehno vsiljuje prednost koristnosti pa nosilca numeriranega IQ, ki ima svoje družbene in zgodovinske koordinate potisne na njemu imanentno ntesto v cirkulaciji blag. Nora dirka produciranja, delitev dela in nenehno se vrteči zobče-nik kroženja blag opravičujejo in omogočajo auro nujnosti inte-ligcnčnih testov. Ideologija, ki jo zahteva tak način produkcije, »se nikakor ne kristalizira slepo in anonimno iz družbenega procesa... ampak je znanstveno prikrojeno tej družbi« (Adorno). V retorti ta- kšnih merjenj se skriva vse mogoče, kar se skupaj imenuje znanstveno-objektiven pristop. Ideološki dispozitivi kot Tort ime-nuje inteligenčne teste je lahko orožje buržoazne ideologije, ki v kakonadi skupaj z ideološkimi aparati države (šola, cerkev, infor-mairanje) v imenu načina produkcije napravi primerljivo, kar je heterogenega. Kajti kapitalizmu je za razliko od predhodnih družbe-nih formacij do tega, da utemelji pravo, ki ne pozna razredov, da z neenakostjo, ki konstituira posameznika upraviči raziične razredne položaje. Magično merjenje iz ozadja prišepetuje razredni položaj, kajti ideologija, ki je ravno tako daleč od resnice kot blizu lažijeup-ravičevanje »delitve dela, ki se kaže kot konsekvenca razlik v sposobnosti, v inteligenci.« (M. Tort). Tort dosledno obračuna s pojmovanjem o družbeni enakosti razli-čnih inteligenčnih sposobnosti, katere merjenje je z velom »znanstvenosti« prikrito gospostvo. Knjiga je izšla pri DELAVSKI ENOTNOSTl. S. Š. Boris Pahor je s svojim posegom na srečanju »Slovenski narod i slovenska kultura« (Cankarjev dom 9,10 januarja) zbudil precejšnji zanimanje med mojimi ljubijanskimi prijatelji. Sicer nis6 razumel vsega, kar je Pahor govoril, z nekatenmi trditvami se niso strinjali vendar se jim je ta tip zdel zanimiv in simpatičen. Nekdo je označi Pahorjev poseg kot »senilna alternativa« (namig je na ljubljansk< mladinsko alternativoV Pogovor je počasi stekel na vprašanj< slovenske kulture v Trstu. Očitno je, da moji tovariši sicer so sez nanjeni z raznimi Pahorji in Rebulami, da pa nič ne vejo, kako a dejansko razvija ustvarjalna kultura v Trstu. Tako bom jaz, zamej ski podpovprečnež, ki sam ne vem, npr. kdaj moram uporabit zaimek svoj ali njegov, skušal predstaviti to zamejsko kulturo. Ke pa bi rad bil (četudi v resnici nisem) pošten, je najbolje, če vam povem, kakšen je cnoj odnos do te kulture in kulturnikov, ki jo ustva-rjajo. Besedo kuitura razdelimo, in sicer tako: kul-tura. Vedeti mo-rate, da beseda kul v italijanščini pomeni »zadnjica«. Po tej razlagi ste verjetno dojeli asociacijo, ki jo lahko dobimo iz besede kul-turai Te asociacije se v Trstu lahko reši samo ozka skupina ustvarjalceV Vse druge lahko mirno spravimo v prej navedeno besedno igro. Najprej maio zgodovine, da osvetlimo korenine današnje tržašk« kulture. Z uveljavitvijo fašizma je slovenska inteligenca prisiljena I molku ali v beg v staro Jugoslavijo. To stori velika večina vodilnil intelektualcev. V Italiji ostanejo redki prosvetljeni študenti ii duhovniki (spomnite se na Bevkovega Kaplana Martina Čederma ca). Prvi bolj ali manj delujejo v raznih narodnorevolucionarnih or ganizacijah, drugi pa kolikor morejo prosvetljujejo ljudstvo Medtem pride do vojne in zmage nad fašizmom. Po kratkem obdo bju prepusti Jugoslavija Trst Anglo-Američanom. To množičn« izkoristijo razni bivši belogardisti in zbežijo v Trst. Ti emigranti s< bili v veliki večini višje ali visoko izobraženi ljudje (predvsem učitelji profesorji in duhovniki), ki takoj zasedejo mesta (npr.: v šolstvu), k bi sicerpripadala domačemu izobraženstvu (če bi obstajalo). Zavez niška jjprava seveda izkoristi to emigracijo za lastne račune, tako n. primer nastane Radio TSA in vodenje te postaje poverijo »emigrantj ski« inteligenci. Da boste bolje razumeli, na nekem mestu v svoje KORTTA IN KULTURNI Levitanu pisatelj Zupan piše o »tistih belogardistih Radia Trst Na nasprotni strani pa se razni privrženci in somišljeniki noi Jugoslavije strnejo okrog Primorskega dnevnika«. Leta 1984 pa levica v Trstu razdeli na titovce in kominformiste. To je bil hi udarec prerojeni levi inteligenci. Znova se pojavi primer izseljensti leve inteligence. Nekateri se vrnejo v Jugoslavijo, drugi, zgnuše nad dogajanji med titovci in kominformisti, raje gredo s trebuho za kruhom v Avstralijo ali kam drugam. Tisti, ki ostanejo, ustavi Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo (SKGZ). Ta organizacija bila s popkovino vezana na Jugoslavijo. Iz Jugoslavije je dobiva denar, sredstva, kadar so manjkali, tudi kadre, Dejansko se je SKC vedla kot nekakšen privesek Jugoslavije na italijanskih tleh. N sprotno pa so se vedli katoliki in njihove organizacije, za katere bila poglavitna naloga očrniti Jugoslavijo. Sad te zgodovine so današnji kulturniki. Pri tem morate vedeti, < sta v Trstu politika in kultura sinonima, ker vsakkulturnikjein m ra biti istočasno tudi politik, tako kot je vsak politični nastop k očasno tudi kulturni nastop. Ta politični naboj pa pride na dan obliki razdora med nami samimi in v kolorilzacijskem odnosu razn slovenskih kulturnikov in politikov do nas. Tako se je zgodilo, da Kocbek, ki je, kot pravijo zlobneži, takrat že bolehal za mukami, mu jih je prizadela izguba oblasti, prišel v Trst ir. spomočjo Pahor in Rebule oznanil svetu »kočevsko afero«. Pri tem sta senaša zam ca primerno angažirala, da bi ojačila novico. Bila sta sredstvo,. je v svoje namene uporabil Kocbek. Enako je bil samo sreds? Primorski dnevnik in mnogi, ki so zanj odgovarjali, tisto noč, ko bil sprejet odlok o depozitu. Šušlja se, da je nekdo takrat telefoni iz Ljubljane in zdiktiral uvodnik. Ustavili so tisk in na novo tis prvo stran. Posledica takih tnanipulacij (ki.so biie v določenih primerih nuj in neizbežne) jc ta,da našakultura in kukurniki zgubijo kredibiln v očeh navadnih Ijudi. Kulturniki se postopoma odtujujejo od lju Kultura ne izhaja več iz ljudi za ljudi, temveč iz kulturnikov za k" turnike. Tako recimo Slovensko stalno gledališče uprizori dra »Paracels«, kjer avtorica Ivanka Hergold na globoko, široko, tem! Ijito filozofira o tem, kako ustaljena obiast zavira ustvarjalnost zrianost. Da bi to povedala, mobilizira celo g;ledališče in prisili p bliko k dvournemu dolgočasnemu kulturnemiu mučenju. Na kon ji publika iz olike tudi ploska, četudi od tega (irazen krasnih scen) nič odnesla. Avtorici seveda ni prišlo na pamiet, da bi za osvetlit iste teme uporabila razne prispodobe iz resničnega vsakdanje, Tržaškega živijenja. Namesto da je predstavila nezrele srednjeveške zdravnike, bi lahko mirno uporabila prizor iz tržaške bolnice, kjer namesto bolne noge odrežejo zdravo! Če hočete, nekako isti odn kot ga imajo vaši kulturniki v Ljubijani: »Kaj se bomo ukvarjali raznimi prekinitvami deia, to je tako plebejsko. Raje govorimo o t bu temah, to je tako žlahtno.« Druga značilnost tržaškihkulturnikovjeta,daseprebijejodora: nih delovnih mest z relativno lahkoto, keT pač v Trstu ni ne intelektualne konkurence, kot v vsakem drugem kulturnem s: dišču. V Trstu, čc malce obvladaš jezik, imaš kaj iniciative in prili niškega duha z lahkoto prideš dc takih delovnih mest, do koritca. njih te ne bodo vrgli, ker ni nikogar, ki bi te zamenjal. V tem du tudi jaz upam, da se bcm nekega dne prebil do korita. Nas zamejo je namreč premalo, da bi lahko s kadri napolnili vso tisto inflacij kulturno-političnih ustanov, ki smo jih bili sposobni ustvariti. Prav to poroanjkanje selekcije je krivo tega, da Založništvo tržaškega ti-ska izda bedasto knjigo »mladega ustvarjaica v pričakovanju zapo-slitve«, kot so zapisali na platnico knjige, da bi predstavili publiki totalno neznanega avtorja knjige Buffona. V zvezi s to knjigo je litc rarni kritik revije »Mladika« Ester Sferco pravilno zapisala: »Daru smo pač vajeni tega, da se geniji odkrijejo še pred svojo genialnostjc Kdo ve, če imamo res tako prefinjen vobu d'a lahko zvohamo dim J pred ognjem in da nato še povemo, kako diši«. Če bi v zamejstv obstajala primerna revija, kjer bi mladi ustvarjalci našli svoj prostoi bi verjetno prej odkrili genialnost kakor genija. Zanimivo, kakod jaz, privrženec Stalinove parole, prebiram to klerikalno »Mladiko Kako je sicer ne bi, saj je edini zamejski list, ki ima tudi (škoda, d skr-^mno) mladinsko prilogo in če odvzamemo razne politične ?'¦¦. . . Ijivke in laži, v njej Iah4co najdem tudi kaj pametnega. Edini, ki nas rešuje iz te žalosti, je prav tista rnnožica amaterje s svojim delom in srčnostjo najde stik z ljudmi. Toda teh amale ne smemo preveč hvaliti, ker so naše visr>kr; glave dejale,da je U\c narediti konec diletantizmu v naši L. l.uri. VSI H KORITtJ!!! Walter Skerk 3TUDENTSKA TRIB M REDLOG ORGANIZACIJE POSREDOVANJA IBČASNIH IN ZAČASNIH DEL ŠTUDENTOM NIVERZE EDVARDA KARDELJA V LJUBLJ- II UVOD Zaposredovanjeobčasnih in začasnihdelštudentomjebil poskle-i Zveze študentov. Jugoslavije — Univerzitetni odbor Ljubljana itposebna storitvena enota dne 21. 11. 1968 ustanovljen Student-(iservis Ljubljana, vpisan pod register podjetij in obratov pod št. G-XIV. 1335. Po reorganizaciji Zveze mladine Slovenije 1. 1974 je ludentski servis Ljubljana deloval kot posebna storitvena enota Iniverzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije Lju-Ijana in za opravljanje dejavnosti posredovanja občasnih in zača-lih del študentom dne 06. 07. 1978 pridobil soglasje Izvršnega ibora skupščine Zveze skupnosti za zaposlovanje SRS. Posklepu Predsedstva Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana ukinitvi Študentskega servisa v Ljubljani z dne 25. 04. 1979 je le-ta ne 31.05. 1979 nehal poslovati kot posebna storitvena enota Unive-itetne konference ZSMS Ljubljana ter pričel na podlagidne 21. 12. 78 izdane Odločbe o ustanovitvi DC Studentski center v Ljubljani, sta jo sprejela Univerzitetni svet Univerze v Ljubljani in Predsedstvo Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana, poslovati s ilatusom delovne enote »Študentski servis« v okviru enovite delovne ganizacije Študentski center v Ljubljani. Izvršilni odbor skupščine reze skupnosti za zaposlovanje SR Slovenije je na podlagi sklepa z ie 12. 09. 1979 dal soglasje Studentskemu centru Ljubljana, DE ludentski servis, da posreduje študentom zaposlitve v organizaci-ph združenega dela za opravljanje občasnih ali začasnih del. So-{lasje je bilo izdano na predlog Študentskega centra Ljubljana kot pravnemu nasledniku Študentskega servisa. Na podlagi sprejetih usmeritev širše družbene skupnosti in mžbenopolitičnih organizacij sta Univerza Edvarda Kardelja in Iniverzitetna konferenca ZSMS v Ljubljani sprejeli odločitev, da se začetku leta 1985 preneha opravljati dejavnost posredovanja udentom zaposlitev v organizacijah združenega dela za opravljanje ičasnih ali občasnih del v okviru delovne organizacije Studentski nter v Ljubljani. Družbena opravičenost organiziranega posredo-vanja študentom zaposlitev v organizacijah združene-;a dela za opravljanje občasnih ali začasnih del Pri opredeljevanju družbene opravičenosti organiziranega >sredovanja zaposlitev študentom v organizacijah združenega dela opravljanje občasnih ali začasnih del se izhaja iz posebnega družbenega pomena tega dela in vzajemne povezanosti in [pogojenosti med delom na eni strani in materialnimi pogoji šolajoče 'mladine na drugi strani. Vrste del, ki jih opravljajo študenti, bi lahko razvrstili v naslednje skupine: — dela v zvezi s študentovim bodočim poklicem, — raznovrstne storitve organizacijam združenega dela in občanom, ki nimajo povezave s študijem, pač pa seznanjajo s prakti-žnimi znanji za življenje, — sodelovanje v organiziranem proizvodnem procesu, t.j. na sistemiziranih delih oz. nalogah in na občasnih ali začasnih delih, (navadno v času izjemnih »konic«), — opravljanje enostavnih fizičnih del, zlasti takih, za katere je težko dobiti delavce, ali pa se pojavljajo le za zelo kratek čas. Motiv delovnega angažiranja mladih je tudi skupni družbeni interes, da se v času šolanja mladi čimbolj pripravljajo na naloge, ki jih čakajo ob sklenitvi delovnega razmerja v združenem delu. Ob predpostavki, da takšno dbpolnilno delo ne zavira delo študentov v , je takšno delo nekakšna dopolnilna šola v praksi z vidika kadrovske politike zaposlovanja kakor tudi šola samoupravljanja. Študenti se s takim dopolnilnim delom spoznavajo s prakso v orga-nizacijah združenega dela in si pridobivajo dragocene izkušnje za ptihodnje delo v svoji stroki. S tem si razvijajo tudi delovne sposobnosti, pridobivajo delovne navade, razvija se jim odnos do dela m do družbene lastnine ter delovne in druge ustvarjalne sposobnosti in navade. Z navedenim motivom delovnega angažira-nja mladih se uresničuje z organiziranim posredovanjem študentom zaposlitev tudi temeljni družbeni smoter kot ga predvideva določba 3. člena zakona o usmerjenem izobraževanju. Motiv za delovno angažiranje študentov je socialen, ki v sedanjih raostrenih gospodarskih razmerah pridobiva na pomembnosti. Kljub reševanju materialnega položaja šolajoče mladine na organizi-ran način in prizadevanjem, da se sredstva za štipendiranje študentov in učencev neprestano večajo, se ocenjuje, da ne bodo zagotovljena vsem študentom v taki višini, da bi ob štalnem porastu življenjskih stroškov zadoščala za normalen potek študija brez do-datnega vira dohodka. Še posebno pomemben pa je ta motiv pri študentih, ki ne prejemajo štipendij in pri tistih študentih, ki ne bi-vajo v študentskih domovih. Pri reševanju socialnega stanja se izpol-njuje dodatna pomoč z organizirano obliko posredovanja ustrezne-ga dela in s tekočim izplačevanjem študentskih honorarjev vnaprej omogoča študentom sočialnoekonomsko varnost. Z organiziranim posredovanjem študentom zaposlitev je o riogočeno tudi — na podlagi posebne odločitve študentov, ki de-lajo — zbiranje dodatnih sredstev za organiziranje in financiranje posameznih programskih delov interesnih dejavnosti študentov, projektov izboljšanja socialnoekonomskega položaja študentov, spodbujanja raziskovalne dejavnosti in strokovno-interesnega udejstvovanja študentov in nadaljnjemu razvoju informativno-založniške dejavnosti za potrebe študentov ter druge namene, ki jih določijo študenti, ki delajo preko organiziranega načina posredova-nja zaposlitev v organizacijah združenega dela. Številčni podatki o zaposlovanju študentov in učencev preko Študentskega centra v Ljubljani — delovne enote Študentski servis zaleto 1981, 1982 in 1983: Člani servisa, ki so delali 1981 1982 1983 — študenti — dijaki SKUPAJ 7331 6733 9072 2336 3433 4140 9667 10166 132L2 letu 1983 je viden občuten porast števila mladih, ki so delali preko servisa, kar je nedvomno posledica zaostrenih gospodarskih razmer, upadanje štipendij in primanjkljaj sredstev za normalen študij. PREKINJENA LJUBEZENSKA ZVEZA — LOČITEV ŠC 1981 ..1982 1983 študentje s prometom, ki bivajo v Študentskem centru 2183 2226 2249 % od vseh članov servisa s prometom 22,6 21,9 17,8 Študentje, ki bivajo v Študentskem centru, se redkeje poslužujejo dela preko servisa, kar kaže, da je pereč socialnoekonomski položaj tistih študentov, ki niso vključeni v bivanje vštudentskih domovih. Člani servisa, ki: 1981 1982 1983 — prejemajo kadrovsko štipendijo — prejemajo štipendijo iz zdr. sredstev prejemajo štipendijo iz Titovega sklada so brez štipendije 27,2% 24,9% 22,6% 11,2% 10,9% 9,8% 0,8% 0,9% 0,7% 60,8% 63,3% 66,9% Socialno poreklo študentov 1981 1982 1983 — uslužbensko — delavsko — upokojehsko — kmečko — obrtniško — svobodni poklici III. ORGANIZIRANOST, FINANCIRANJE Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani in Predsedstvo Unive-rzitetne konference ZSMS Ljubljana s samoupravnim sporazumom o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih pri uresniče-vanju nalog za organizirano posredovanje občasnih ali začasnih del študentov v organizacijah združenega dela ustanovita Študentski servis kot samoupravno organizacijo študentov. V samoupravno organizacijo študentov Študentski servis se zd-ružujejo študentje, ki z organiziranim načinom posredovanja zapo-slitev opravljajo začasna ali občasna dela v organizacijah združene-ga dela. Na visokošolskih delovnih organizacijah se pri Osnovnih orga-nizacijah ZSMS ustanovijo aktivi članov Studentskegaservisa, ki na začetku vsakega šolskega leta delegirajo po enega delegata v Konferenco delegatov članov Študentskega servisa, ki deluje pri Predsedstvu Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana. Najvišji samoupravni organ Študentskega servisa je Svet Študentskega servisa. Svet Študentskega servisa je sestavljen iz dele-gacije članov Študentskega servisa in delegacije širše družbene skupnosti. Delegacijo članov Študentskega servisa sestavlja sedem delegatov, ki jih iz svojega sestava izvoli Konferenca delegatov članov Študentskega servisa za mandatno dobo enega leta. Delega-cijo širše družbene skupnosti sestavlja sedem članov, ki jih imenujeta Univerzitetni svet Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani (dav dele-gata iz delegacije Univerzitetnega sveta iz vrst delavcev in enega dele-gata iz delegtacije Univerzitetnega sveta iz vrst uporabnikov) in Predsedstvo Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana (štiri delegate). Predsedstvo UK ZSMS Ljubljana ustanovi strokovno-admini-strativno službo za opravljanje del in nalog posredovanja dela študentom. Delavci, ki opravljajo ta dela in naloge oblikujejo delovno skupnost. Za opravljanje storitev delovne skupnosti odgo-varja Predsedstvo UK ZSMS Ljubljana. Medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti se določijo v samoupravnem sporazumu, ki ga skleneta Predsedstvo UK ZSMS in Delovna skupnost. Delovna skupnost ne ustvarja celotnega prihod-ka. Delavci v delovni skupnosti pridobivajo dohodek delovne skupnosti neposredno s svobodno menjavo dela za osebne dohodke in za skupno porabo v skladu z načelom delitve po delu. Osnova za' pridobivanje dohodka delovVie skupnostijeopravljenodeloglede na program dela kot samoupravno dogovorjeno povračilo za izvajanje dejavnosti, za katere je bila ustanovljena delovna skupnost. Finančno-materialno poslovanje Študentskega servisa poteka na posebnem računu v okviru žiro računa Predsedstva Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana. Za posredovanje zaposlovanja študentom in učencem se organizacijam združenega dela zaračuna določen odstotek (10%) na vrednost dela, ki ga opravi študent v or-ganizaciji združenega dela, kot plačilo za manipulativne stroške, ki nastanejo s posredovanjem zaposlovanja. Prihodki iz naslova plačil organizacij združenega dela za manipulativne stroške predstavljajo vir prihodka v finančnem načrtu UK ZSMS Ljubljana, s katerim se zagotavljajo sredstva, ki so dohodek delovne skupnosti, sredstva za materialne stroške, sredstva za opremo in druge posebne namene ter druge odhodke, ki nastanejo pri posredovanjih zaposlitev. 1981 1982 1983 Število izdanih faktur Število fakturiranih del Stevilo obdelanih napotnic Stevilo seznamov s stalnimi napotnicami Poprečni mesečni zaslužek na študenta v din Letni zasfužek na študenta v din Poprečna urna postavka v din Št. delovhih ur na študenta letno St. delovnih ur na študenta mesečno Skupno število opravljenih ur 27460 25963 28351 36920 38854 48956 36902 38250 47198 115 350 1758 1.589,00 1.987,70 2.269,97 19.068,00 23.852,55 27.239,69 59,38 73,60 91,93 321 324 314 27 27 26 3.104.130 3.294:592 4.151.185 Ce se ne motim, zakon v primeru enostranske zahteve po razvezi zahteva dvolctno vzdržnost od 'mize in postelje', preden se ugodi zahtevi ločitve žejjnega zakonskega partner-ja.V naiem primeru paje odmotavanje zapletenih zakonskih niti zahtevalo posebno previdnost, saj je bilo treba paziti, da ne bi kakSne nepredvidene komplikacije ločile kakSnega Studenta od mize in postelje v domovih Studentskega cen-tra, poleg tega pa se je moraJo vse urediti po načelirvolksit in koza celaVLjubezenska romanca med borzo dela za štu-dente in ŠC pa je Jla počasi h koncuPoroka je biJa plod mladosti ncveste ( beri: SS ) in objektivnih okoliščin v ka-terih se je ta znašla in zaradi katerih je širša družbena sku-pnost skJenila, da je potrebno nedoletnici, ki je vscm pov-zročaLa šve lase, tieba poiskati rednika in skrbnika, da bo tako Se naprej na voijo in uslugo naraSčajočemu številu mladih klientov ( glej tabelo )Zadovoljni klienti in pred-vsem zadovoljna mladež, so garant socialnega miru in poko-ja.Vendar so nehvaležne stranke kaj hitro začele rentačiti, da jim ta zakon ni po godu, čeS, kaj bo dedec z naSim težko prisluženim denarjem svoje pufe plačeval.Siromaka so pač neStevilne boiezni in naduhe dajale in ker je pri hiši on hla-tx nosil, je denar za kipanje ran pri svoji boijši polovici jcmaJPotem pa je baje začela rentačiti in godrnjati še ne-hvaležna in nezadovoljna babnica in možje, ki jim je nad postavo bedeti so vkup stopili in modrovali, da tako ne gre več naprej.A trd ie biJ oreh - postava, ki si jo je ljudstvo samo izvolilo, je bila kaj očitna in tu ni bilo kaj šlepomiši-ti - dohodek pripada v upravljanje tistim, ki so ga ustvari-li, v našem primeru študentom in po narodovi postavi mo-ra biti.A problem je bil v tem, kako vse konce vkup spra-viti, ne da bi se ktera nit utrgala.Ko beli dan je bilo vsem jasno, da bi razprtije lahko prenekaterega Studenta stran od njegove mize in postelje študentske spravile, čeprav so sicer možje govorili, da bi Student ne smel iz nuje de-lati, pač pa iz kieposti in ljubezniZato je bilo stvari potre-bno reSevati z vso odločnostjo, a previdno in predvsem brez nepotrebnega pompa.Ko so tudi malček užaljenemu soprogu obljubili, da ga v njegovih križih in težavah ne bodo samega pustili, se jele v usodo vdal, pa tudi, kaj bi ie naprej špetire v zakonskem jarmu poslušalZdaj je vsa stvar že tako daleč prignana, da bo bojda vsak čas do javne razveze priSlo in jo lahko obelodanimo za svaiilo, da se v prihodnje nič več bi ne pregreha počela in bi se vse po narodovih postavah rihtalo. Naj za konec Se svarilo vsem čenčam dodamo, ki v ne-vednosti svoji nemarnc laži po domovih Studentskih raz-tiesajo in natolcujejo, da se bodo vsled ločitvi najemnine poviiale jNlajodgovornejS možje sonam pri Bogu zatrdili, da to ne bo držaJo in da se najemnine ne kanejo nič bolj povzdigniti kot bi se tudi acer in da pri tem razveza ni-ma nič opraviti.Bodo pa od sedaj prmekteri dnarji, ktere bodo Studetje zaslužiJi, Si za njih kultuio, prosveto, omi-ko, zabavo, za njih glasnika ( RŠ ) in sevcda za nas, hjiho vo TRIBUNOVTako, q>odaj pa si lahko vse skupaj Se en-krat preberete kot jc po pravnih regelcih napisanoXič ni-smo spreminjali, da bi nam ne blo spet očitano, kako z zlobnim namenom polrcsnice Sirimo. patcr Rogerij Povečanje prometa servisa v primerjavi s preteklim letom: — leta 1981 ...................................... 30,1% — leta 1982 ...................................... 31,6% — Ieta 1983 ...................................... 50,0% Izplačani neto študentski honorarji: — leta 1981 ........................... din 184.328.089,30 — leta 1982 ........................... din 242.485.149,75 — leta 1983 ........................... din 359.890,901,35 Člani servisa — skupaj 1981 1982 1983 študenti 9961 9415 10071 * dijaki 2336 3433 4340 SKUPAJ 12297 12848 14411 OPOMBA: Vsi podatki so povzeti iz programov avtomatske obdelave po-datkov, ki jih objavlja DE Študentski servis v svojem Poročilu o delu in poslovanju za posamezno leto. Na predlog Predsedstva UK ZSMS Ljubljana ostanek sredstev Študentskega servisa razporedi Svet Študentskega servisa za na-mene, določene s sporazumom o ustanovitvi Študentskega servisa (glej prilogo: »Predlog razdelitve ostanka sredstev Študentskega ser-visa«) v skladu s programom, ki ga na predlog Predsedstva UK ZSMS Ljubljana sprejme Konferenca delegatov članov Študentske-ga servisa. ^^J Obrazložitev: ^H Zakonska podlaga za delovanje Študentskih servisov je podana v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki v 17. členu določa, da Zveza skupnosti za zaposloanje lahko poo-blasti organizacijo združenega dela, ki jo ustanovi ali določi Zveza socilastične mladine Slovenije in univerza, da posreduje študentom zaposlitev v orgaizacijah združenega dela za opravljanje občasnih ali začasnih del. Kljub temu, da ta zakon določa, da se s posredovanjem zaposlitev lahko ukvarja le pooblaščena organizacija združenega de-la, pa je z vidika zakona o združenem delu taka opredelitev sporna. V bistvu se v strokovni službi Študentskega servisa opravljajo sdmi-nistrativno strokovna, pomožna in tem podobna dela, ki imajo to vsebino, da svojim članom — študentotn posredujejo informacijo o možnostih za opravljanje dela oziroma, da organizacijam združene-ga dela pošiljajo študente, ki jih potrebujejo za izvršitev določenih del. Zakon o združenem delu določa, da delavci, ki opravljajo taka dela, oblikujejo delovno skupnost. Glede na to, da bo samoupravna organizacija Studentski servis delovala v okviru Predsedstva Unive-rzitetne konference ZSMS Ljubljana kot posebna organizacijska enota, je smiselno, da se delovna skupnost ustanovi pri Predsedstvu Univerzitetne konference ZSMS Ljubljana. IV. NAČIN POSREDOVANJA ZAPOSLITEV Strokovna služba posreduje članom Štuaentskega servisa delo, ki ga naročijo organizacije združenega dela. Strokovna služba skrbi za ustrezne profile študentov glede na zahteve naročnikov dela, vendar člani Študentskega servisa samostojno izbirajo dela, ki so na razpolago. Pravni posel poteka preko napotnice, ki jo strokovna služba izda študentu, ki na njeni podlagi opravi naročeno delo. Napotnica je obenem dokument, s katerim Študentski servis jamči, da je navedena oseba redni študent in član Študentskega servisa. S sprejetjem dela in napotnice član materialno in moralno odgovarja, da bo sprejeto delo opravil v smislu danih navodil in zahtev naročnika. Strokovna slu-žba v imenu in za račun Študentskega servisa oziroma Predsedstva UK ZSMS Ljubljana izstavi po opravljenem delu račun -v višini vnaprej dogovorjene vrednosti opravljenega dela, povečanih za % manipulativnih stroškov. Zaključen proces dela v delovni skupnosti za potrebe Študentske-ga servisa poteka od sprejemanja naročil, usmerjanja študentov v stroki študija, informacij, vpisovanja, predpriprav za avtomatsko obdelavo podatkov, fakturiranja, do izplačil študentskih honorarjev preko banke. . , ... . , ( tekst m lektoriran } 5TUDENTSKA TRIBUNA STTAN5 REFORMA UNIVERZE — KAJ SO POVEDALI ŠTUDENTJE? S študentom Jurijem Bavdažem se je pogovarjal Robert Botteri. Ali poznaš vsebino in probleme visokošolske reforme študija in univerze? Sem študent FNT Montanistika. Kolikor jaz vem, se na naši fa-kulteti med študenti in profesorji ne govori o tem. Mislim, da je to predvsem zato, ker nas reforma ne bo porinila iz ustaljenih tirnic. Učni program se bo spremenil minimalno in tudi ostali odnosi se ne bodo spreminjali. Mislim, da bi se kljub spremembi učnih prog-ramov malo špremenilo, če bi ostali stari profesorji. Na fakulteti potrebujemo predvsem drugačen način učenja. Kvalitetne premike bi lahko dosegli le z mladimi, novimi, svežimi profesorji in asistenti, ki so se šolali tudi v tujini, ki so v svoji stroki priznani in ustvarjalni, ki poznajo trende razvoja in industrije. Mnogo jih je na fakulteti, ki se oklepajo tega mesta do penzije zato, ker z industrijo nimajo stika in bi v svoji stroki zunaj fakultete preprosto zmrznili. Pravi, mladi, sveži, polni idealov in znanja — takemu profesorju ali asistentu ni potrebno spreminjati programa, ker ga bo sam in sam bo tudi zahte-val, da se reformira tudi univerza, če je to potrebno. Takim bomo tudi študentje radi pomagali in sledili, sedaj pa imam občutek da je reforma univerze le drugačno razmeščanje istega pohištva v isti sobi z istimi Ijudmi. Torej ne vprašaj mene, kakšna naj bo reforma, am-pak tistega, ki je pravkar prišel na fakulteto, ki je pravkar končal študij v tujini, ki lahko primerja, k^j je željan ustvarjati in učiti. K Kaj si ti šc pogrešal na fakulteti? Na raznih katedrah imajo vrstostrojev, aparatov in priprav, ki jih pa v času študija nismo videli od blizu, kaj šele, da bi bili na prosto uporabo študentom. V vseh štirih letih je na fakulteti predavalo tako malo strokovnjakov od drugod, da ni omembe vredno. Pa so bili problemi v stroki, a se nihče ni spomnil, da bi nam jih pojasnil, tudi o vsakdanjih stvareh je zanimivo debatirati in poslušati strokovnjaka, ki se s tem neposredno ukvarja. Toliko možnosti je, pa nič, in to zato, ker so vsi na fakulteti že vsega naveličani in še tist^ kar delajo, je v glavnem povezano z birokracijo. Mladinska organizacija je pre-puščena sama sebi in se jasno ukvarja le z zabavo in športom. Misli^da je fakulteta premalo povezana z združenim delom? Vtis imam, da ni povezana. In zakaj naj bi sploh bila: Oprema na fakulteti in tudi inštitutu je zastarela in še premalo je je. Navadno je obratno, kot bi moralo biti. S fakultete hodijo opravljat najna-vadnejše poizkuse v industrijske laboratorije. Študenti so od realnih dogajanj v industriji čisto odrezani. Ko se naučiš iz skript, kar je tre~ ba, se ti zato zdi, da že vse veš in znaš. Premajhna odprtost fakultete povzroča pri študentih nezainteresiranost in zadovoljstvo z obstoj-ečim stanjem. Učeči kader je prav tako problem. Naloga učitelja je, da ti odpira nova obzorja in poglede na stroko in na svet, vključiti te mora v svoje delo in experimente, podtikati ti mora dobre knjige (ne samo svojih skript) in sploh mora biti tvoj prijatelj, to pa so najlaže mladi. Na kratko bi povezal vse to: Hočem mlade profesorje in asistente. Hočem predavanja in debate z vrhunskimi strokovnjaki od drugod. Hočem sodelovati in opravljati naloge, seminarje, diplome... fi-nancirane iz združenega dela in za potrebe združenega dela. Dobra bi bila čimvečja rotacija rednih profesorjev. Skratka, za tiste, ki hočejo biti najboljši, moramo imeti najboljšo Univerzo. ŠTUDENTSKI RAZISKOVALNI TABOR ZGORNJA SAVINJSKA DOLINA LOČE 84 RAZSTAVA GUittKJEV DOM, n. PREDDVERJE 18.—27. FEB. 1988, OTVORTTEV 20. FEB. OB 17. UW PROBLEMSKA KONFERENCA O ŠTUDENTSKEM RAZISKOVALNEM DELU CANKARJEV DOM. MALA DVORANA, SREDA, 27. FEB. 1988 OB 18. UM tOOOVC* MVUVIJJLfO: UZ 9M3, ZOTD — CZH — InJlJUinJU UZBKOVAUO TAEOL • MH03^TlCW COfTO TOIVntZS KOVUDA KMOCL) A B. ŽUPANClC PRESERNOVI NAGRAJENCI NA UNIVERZI Tudi letos smo dobili nove Prešernove nagfajence. Podelitev se je dogodila v svečani dvorani Univerze po strogem protokolu, ki se ga ne bi sramovala niti kaka srednjeveška univerza. Točno je bilo pre-dvideno, kdaj se mora vstati in kdaj ploskati, a se je na koncu vseeno zalomilo, ko prisotni nismo pravočasno vstali. Smo pačže pozabili na naše vojaške čase. Nagrajenci so poleg plaket dobili tudi denarno nagrado v znesku 30.000 din. Plačilo za opravljeno delo to nikakor ne more biti, saj lahko študent toliko zasluži na Studentskem servisu v tith tednih, koliko pa je potrebno za znanstveno delo, kar naloge nagrajencev vsekakor so, pa nam je vsem jasno in ta čas se nikakor ne meri v tednih. O kvaliteti obeh del ne bi razpravljal prav tako pa ne o njuni koristnosti za družbo. Zanima pa nas ali na naši univerzi obstajajo še kakšne druge družboslovno-humanistične vede kot sta arheologija in slavistika. Ne bi rad ekspliciral, da je to samo odraz stanja v širši družbi in kaže na težko mesto, ki ga imajo humanistične vede v naši družbi. Ali se je sedaj boj proti tem vedam preselil od represivnih organov k bolj prefinjenim metodam in bomo zatrli vsak poskus ustvariti humanistično inteligenco že v kali?Tako pa si boi ustvarili samo tehnično inteligenco, ki je nikakor ne podcenjujem, pa je dostikrat zreducirana na poslušne pse in ne zahteva spremem) obstoječih produkcijskih odtiosov. To nikakor ni uspeh tehnokn cije nad birokracijo, kot bi radi nekateri prik-azali tehnološko rc olucijo. Birokracija in tehnokracija si za zastorjem pravuspešno p< dajata roki in njun prividni boj je le boj za oblast med različmmiel tami, kar pa sploh ne spremeni stanja v obstoječi družbi, saj oblast še zmerom predstavlja odtujeno silo, pa naj bo ta tehnokratska ali birokratska. Da pa ne bo vse tako črno ob tem svečanem trenutku, naj omenim, da je bil po podelitvi sprejem, bilo je jedače in pijače, le kruh ni bi svež. Zanimiva je primerjava s podelitvijo Prešernovih nagrad Cankarjevem domu dan poprej, kjer je bilo vsega na pretek. Najs ve, kdo ima boljši položaj, ali RK SZDL in Skupščina SRS ali pi Univerza. ROBERT BOTTER Tu objavljamo del intervjuja, ki ga je dal Aleksa Djilas, sin Milov-,na Djilasa. Intervju je bil 30. junija 1984 na programu radio postaje Deutsche Well«. Napovedovalka ga je predstavila kot magistra političnih ved in sociologije... A. Djilas pripravlja doktorsko diserta-cijo na temo »Nacionalizem in komunizem« na Univerzi v Londonu, kjer tudi živi, kot politični emigrant. Deutsche We!le: V vaših tekstih in izjavah trdite, in tudi zdaj ste v tem pogovoru poudarili, da se zavzemate za demokratične reforme v Jugoslaviji. Hkrati pa trdite, da velika večina Jugoslovanov ni pripravljena, ni kvalificirana, ni razpoložena za borbo za demokratske reforme. Jasno je, da se brez široke podpore in angažiranja v državi takšne reforme ne morejo uresničevati. Ali ni to nepremagljivo protislovje med vašo oceno pogojev in ciljev, ki ste jih postavili? Aleksa Djilas: Popolnoma se strinjam z vami, da se takšne reforme ne morejo uresničevati brez široke podpore in angažiranja v državi. Ni potreben samo angažma, podpora velikega števila državljanov Jugoslavije, temveč sta potrebna tudi angažma in podpora velikega števila Ijudi, ki so danes v Zvezi komunistov Jugoslavije. Ne štejem za nepremagljivo protislpvje dejstvo, da se veliko število ljudi v tem trenutku še ni pripravljeno boriti za demokratske reforme. To samo pomeni, da bo borba za demokratske reforme zelo težka inda bo potrebno dosti časa, da se bo večje število ljudi pripravljeno angažirati, da bodo demokratske ideje prodrle do večjega števila lju-di, da bodo Ijudje spoznali, da se nobeno pomembno vprašanje sodobne Jugoslavije ne more razrešiti brez demokratskih reform. Mislim, da bo potrebno dosti časa za to, vendar menim, da to ni neuresničljivo. Menim tudi, da to protislovje ni nepremagljivo. D. W: Jaz sem to protislovje bolj občutil v pomenu, da mnoge skupine iz Jugoslavije v tujini včasih izhajajo iz pavšalnih ocen situacije v Jugo-slaviji in v zvezi s tem predlagajo relativno napačne ideje za rešitev. V zvezi s tem bi vas vprašal naravnost: Ali imate zanesljivo vedenje o lem, v kateri meri so vaše ocene jugoslovanskega sistema skladne z vtisi tistih v Jugoslaviji, ki ta sistem vsakodnevno doživljajo? Z drugimi besedami, vi jugoslovanski režim ocenjujete kot dikta-luro. Menite, da ga tudi prebivalstvo Jugoslavije tako doživlja? A. Dj: NTERVJU DJILASOM I Verjetno je točno, da je moja ocena jugoslovanskega sistema za nianso ostrejša od tiste, ki bi jo rekel povprečni državljan v Jugosla-fviji. To je seveda normalno, če se zavedamo, da tisti, ki se ukvarja s kritično analizo nekega sistema, to izrazi na ostrejši ali kritičnejši na-|{in kot pa povprečni državljan, ki se s tem ne ukvarja. Ne vem, ali bi povprečni jugoslovanski državljan za jugoslovanski režim uporabil izraz »diktatura«. Bilo bi zanimivo vprašati ljudi v tej deželi, kaj o tem menijo. Vendar je zanesljivo, da velika večina ljudi v Jugoslaviji meni, da je politični sistem in politično vodstvo Jugosla-vije nekaj, kar ni odvisnc od njihove volje. Na primcr: uporabljajo se drugi izrazi kot so »oni«, »birokracija«, »partija«, »režim« itn.,četu-Jise ne uporablja izraz diktatura. Če bi danes vprašali povprečnega Iržavljana, če se ima odgovornega za sedanjo ekonomsko krizo ali za situacijo na Kosovu, za nezadovoljstvo inteligence, bi vsakdo odgovoril, da se za to ne čuti odgovornega. Če bi ga potem vprašali, kdoje potemtakem odgovoren, bi odgovoril: »Oni so odgovorni«. To pomeni da povprečni človek doživlja skupino ljudi, ki sprejema glavne odločitve o razvoju Jugo-slavije, kot skupino, ki je neodvisna od njegove volje. Torej, oce-njujejo jo vseeno kot diktaturo, čeprav ne uporabljajo mogoče tega izraza. D. W.: Prehod na večstrankarski sistem predstavlja za vas in za mnoge Iruge osnovni pogoj vzpostavitve res demokratičnih odnosov v ugoslaviji. Ali upošteva ta vaša teza specifičnosti večnacionalne in ečverske državne skupnosti, zgodovtno njenega nastanka in poli-ično tradicijo? Celo kritiki jugoslovanskega režima upozarjajo na iskantnost tako radikalnih sprememb. Tukaj imam posebno v mi-lim profesorja Stojanoyiča. Kako komentirate takšna opozorila? A. Dj.: Zanesljivo je, da je sprememba družbene ureditve, fcakršne koli, posebno pa še, kadar gre za velike spremembe, vedno zelo rizična. foda treba se je vprašati, kaj se bo zgodilo z njenirn gospodarstvom, Iružbo, z nacionalnimi odnosi, s kulturo, kajti velik rižik je tudi ne evesti spremembe, to pa ima lahko veliko slabše posledice, kot pa če spremembe izvršijo. Profesorja Stojanoviča izredno cenim kot intelektualca in misle-a, vendar se nikakor ne morem strinjati z njegovo pripombo, da je ečstrankarski sistem neuresničljiv enkrat za vselej zaradi obstoja acionalnega vprašanja. To je na določen način ista logika, kot jo je mel kralj Aleksander in predvojna Jugoslavija. Preseneča me, da jo iporablja marksističnisocialdemokratski intelektualec. ProfesorSt-ijanovič govori o nacionalnem vprašanju, predvsem pa misli na hr-aški nacionalizem in separatizem, ker se Slovenci in Makedonci ne elijo odcepiti, albanski nacionalizem pa, kolikor je še pomemben, je fseeno periferno vprašanje za usodo Jugoslavije kot celote. Kar pa itibližno pomeni to: Ker večina hrvatskega naroda želi odcepitev, ne noremo imeti večstrankarskega sistema. Mislim, da je v demokratični družbi pravica narodov do amoopredelitev naravna posledica naravnih pravic in ne more biti lemokracije, če ni pravice narodov do samoopredelitve. Sicer pa je odelprograma KPJ pred vojno, tojedelsrbskedemokratsketradi-ije, to je del srbske socialdemokracije. Sicer pa mislim, da bi se v irimeru uresničitve demokratičnega večstrankarskega sistema lugoslavija ohranila in da bi se večina prebivalstva vseh nacionalnih kupin odločila ostati v Jugoslaviji. V zvezi z idejo večstrankarskega sistema menim, da izraz sistem, ;ise pri tem uporablja, ni povsem dober. S tem se razume misel, da je rečstrankarski sistem nekaj, kar si je nekdo izmislil, recimo sistem lektrifikacije ali prenosa televizijskih programov. Večstrankarski istem pa je neposredna posledica ljudske svobode. To pomeni pra-ico državljanov, da kandidirajo, da zahtevajo zamenjavo političnih J. FLIS funkcionarjev in da se družijo z ljudmi podobnega mišljenja. To so v bistvu politične stranke in prave svobode ni brez takšnega večstran-karskega sistema. Takšne demokratske reforme, ki bi vodile k polni svobodi in popolnemu spoštovanju državljanskih in človekovih pra-vic bi bile na primer: ukinitev »moralno-politične neoporeonosti,« »zajamčena svoboda tiska«, »ločitev sodišča od kontrole partije«, »zajamčena avtonomija univerze« itn. To je cel niz manjših, ampak v bistvu ogromnih demokratskih reform, ki bi na koncu privedle do tega,-da bi lahko vsak državljan svobodno kandidiral in se družil z ljudmi istega mišljenja. D. W.: V zvezi s tem bi vas želel vprašati tole: namreč, številne emigrantske skupine iz Jugoslavije v tujini imajo tako zasnovane politične programe da se ti neredko med seboj izključujejo. Kako bi se po vaše ta dejavnik odrazil na hipotetičnem prehodu na večstran-karski sistem? A. Dj.: Nisem dobro seznanjen z delom emigrantskih skupin, res pa imajo emigrantske skupine različne politične programe. Oce-njujem, da njihov vpliv ni posebno velik. Edina emigrantska skupina ki, kolikor je meni znano, ima določen vpliv, je skupina okoli časopi-sa »Nova Hrvatska«, ki ima precej širok krog bralcev. Po mojem mnenju ne bodo emigrantske skupine igrale večje vloge v demokra-tizaciji Jugoslavije. Največ, kar lahko storijo, je, da podprejo demokratske struje v sami Jugoslaviji. V nobenem primeru ne morejo voditi procesov demokratizacije v Jugoslaviji. Dejstvo, da so te skupine razdeljene, da so med seboj sprte, nima posebnega pomena, ker ne predstavljajo prebivalstva Jugoslavije in ker ne predstavljajo velikega števila ljudi. D. W.: Z drugimi besedami zastopate tezo, da politične smeri jugoslovanskih emigrantskih skupin ne predstavljajo odraza določe-nih mišljenj v Jugoslaviji. To sicer kot posledica izhaja iz vaše trditve. A. Dj.: Točno to mislim. Recimo: obstaja hrvaški nacionalizem in na primer časopis, kot je »Nova Hrvatska«, ki predstavlja oblikote-ga nacionalizma. Toda emigrantske skupine predstavljajo v glavnem starejšo vojno emigracijo in so ločene od stvarnosti v Jugoslaviji. Kolikor je meni znano, niso reprezentativne. Spet pa moram pouda-riti, da ne poznam dobro njihovega dela. D. W.: In na koncu, glede na vse dejavnike in vidike iz predhodnih vprašanj in vaših odgovorov, kako ocenjujete trenutno situacijo v Jugoslaviji in predvsem, kaj mislite o srednjeročnem razvoju situa-cije v Jugoslaviji, glede na politični sistem in na možnost demok-ratske reforme? A. Dj.:.Kar se tiče srednjeročnega razvoja situacije v Jugoslaviji, sem bolj pesimist. Iz gospodarske krize se ne more brez velikih sprememb, menim da brez demokratskih reform ni srednjeročnega razvoja, ki bi rešil večje probleme Jugoslavije. Zelo težko mi je odgovoriti na vaše vprašanje o možnosti za demokratske reforme. Ker se zanje zavzemam, ne bi bilo prav reči, da so možnosti precejšne. Toda ko razmislim, vidim da so proti derrtokratskim reformam mnoge okoliščine in mnogi močni dejavni-ki. Torej: ne upam si biti optimist, vendar ne želim biti pesimist in se bom raje vzdržal napovedovanja prihodnosti. D. W.: In morda še kakšno besedo o sedanji situaciji v Jugoslaviji? A. Dj.: Zelo slaba stvar je kampanja, ki so jo določeni politični krogi iz Hrvaške začeli proti svobodi v kulturi, tisku in javnem življe-nju, ki so bile pridobljene in ki so se razvile v nekaj zadnjih letih. Te svoboščine bi, nasprotno, morale biti zajamčene in se še naprej razvi-jati, ne pa da se s političnimi pritiski in grožnjami poskušajo ukiniti. UNIVERZA EDVARDA KARDEUA V LJUBLJANI Marksistlčni center 61000 Ljubljana Trg osvobodltvo 11 Telsfon (061) W+« 11V fcH St.: D.tum: 13.12.1984 REZULTATI NATEČAJA ZA IZDELAVO OSNUTKA PLAKATA NA TEMO 1984 Udeleženci naj bi oblikovali osebno doživeto, likovno, vendar močno komunika-tivno sporočilo o planetarnih in individualnih razsežnostih protislovij, v katere je ujet planet v letu 1984. To delo naj bi jim sprostilo fantazijo, jih ustvarjalno povezalo s tradicijo naprednega političnega plakata in jim obenem omogočilo, da se izrazijo v likovni govorici postmodernistične senzibilnosti . Organizator je prejel do 10.12.1984 73 osnutkov, 52-ih avtorjev (FAGG - Vtozd arhitektura -26, Akademija za likovno umetnost-20, ' ¦_ ^go&čl akademija Ljubljana - 3, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo - " ;. ŽIRIJA v sestavi: dr. TOMAŽ BREJC JANEZ KOŽELJ, dipl. ing. -irh RANKO NOVAK, dipl. ing. arh. 1. je nagradila s prvo nagrado: izvedba plakata v 500 izvodih - osnutek plakata, ki ga je izdelala JELKA FLIS, Akademija za likovno umetnost Po enotnem mnenju žirije predstavlja izbrani osnutek posebno izrazno-pomensko kvaliteto, kj jo kaže gojiti. Za razliko od večine poslanih natečajnih osnutkov z enodimenzionalnimi, poudarjeno aktivističnimi sporočili novinarskega besednja-ka, posreduje ladja življenja na tehtnici časa večplastno sporočilo, ikonično pa vendar odprto, splošno razumljivo, skratka tolerantno v naslanjanju na izvorne podobe otroštva. Osnutek odlikuje osebnostna izpoved tudi v povsem likovni inter pretaciji sveta 1984, ko se z zavestno naivnostjo izraza obrača optimistično do labilnega sveta z zoženimi možnostrni JJSmeritve in hkrati do časa, ko se civili-zacija obrača k sebi k iskanju eksistencialnega bistva. Tako je ravnovesje ladje kot prispodoba življenja odvisno slejkoprej od ravnanja Človeka. 2. je nagradila z drugo nagrado - osnutek plakata, ki ga je izdelal BOGO ZUPANČIČ, FAGG, VTOZD arhitektura Osnutek drugo nagrajenega plakata predstavlja po sodbi žirije izvlrno iskanje v svet bolj abstraktnih pomenskih oblik z izoblikovanjem prispodobe samouničujo-čega zmaja. S tekstualnim vpraševanjem namiguje sporočilo na suicidalnost nagibov sodobnega sveta, kakršna se reflektira v osebnostni Dreziznoanosu občutljivega slehernika. Člani žirije so se odpovedali honorarju v prid nagradnega fonda. Tako se je organizator odločil, da najboljši osnutek nagradi s 15.000 dinarji, drugo uvrščenega pa z nagrado 10.000 din. 3. Žirija je pohvalila in nagradila z zneskom 3.000 din naslednje avtorje osnutkov plakatov 1. ROMAN BAHOVEC, FAGG 2. ALENKA BIBER, ALU 3. SAMO VOLARIČ, FAGG 4. JAKA FURST, ALU 5. MARJAN PREVODNIK, ALU 6. DARJA SLAPERNIK, FAGG 7 . MARKO TUŠEK, ALU 8. JANI VOZELJ, FAGG Po mnenju žirije večina osnutkov plakatov po svoji sporočilnosti in likovnosti ni dosegla pričakovanj. Pohvaljene in posebej nagrajene osnutke plakatov odlikuje dvig bodisi nad izrabljenost likovnega pristopa, standardnost projektov ali preveč očitno raču-nanjo t še vedno največjo silo na sve-tu, največjo politično silo«, ki lahko mnogo več doseže kot »npr. ko-munizem, kapitalizem, katolicizem« (str. 73). Neka konservativna st-ranka mora zato »skleniti tesno povezavo z duhom nacionalizma«. Posledice takšnega odnosa bi lahko sicer bila »določena trenja med Združenimi državami in Nemčijo«, toda »to ga ne bi motilo«. Razumen nemški nacionalizem — to je neizgovorjena teza — ne bi mogel voditi v resne konflikte z ameriško vlado. Neokonservativci iz ZRN tej trditvi niso ugovarjali. Na tem mestu bi bilo treba nakazati na svojevrstno polemiko v ZRN, ki je pripeljala do zelo nenavadnega občevanja front. Medtem koje bila tradicionalna levica povsod mednarodna indesnicanacio-nalistična je zdaj — baje — v ZRN drugače. Neokonservativci te naše dežele posebej radi kažejo na »nacionalistične glasove« pri govornikih mirovnega gibanja in jih skušajo s tem diskreditirati. Na-mesto da poudarja zvišano nevarnost za prebivalce obeh nemških držav, bi bilo morda bolje če bi mirovno gibanje nakazovalo na skupne nevarnosti vseh Srednjeevropejcev (ali Evropejcev nasploh) toda komaj se da zanikati, da bi prve žrtve v evropskem konfliktu Vzhod—Zahod bile med nemškim prebivalstvom. Malo je že nena-vadno, če konservativci pri nas, ki se vse od konca druge svetovne vojne niso utrudili govoriti o trpljenju »bratov in#sester vconi«,zdaj kar naenkrat prikazujejo refleksijo o njihovi domnevni usodi kot »nacionalistično iztirjenje«. Vsekakor ta »dvojna miselnost« na-knadno dekorira (če je to še sploh nujno) svetniški karakter tiste javno prezentirane »solidarnosti«, kajti nikoli ni šlo za usodo prebi-valstva NDR, temveč samo za opravičevanje razmer v ZRN in zahodnega zavezništva. V letih 1945 do 1965 ni mogel noben pošten politik resno vzeti vedno znova izgovorjene zahteve po »ponovni zd-ružitvi v svobodi in miru« in čeprav so vsi vedeli, da to ni možno, so Willyju Brandtu pripisali »izdajo nemških interesov«, ko je precej kasneje izrekel to dejstvo in iniciral t. i. »Ostpolitik«.Očitnoobstaja po mnenju neokonservetivcev takšna izdaja tudi, če pripadnik mirovnega gibanja toži, da so konvencionalna in atomska orožja na ozemlju ZRN v prvi vrsti usmerjena na mesta v NDR. Na Japonskem se je razvoj obnavljanja tradicionalnega naciona-lizma oblikoval tiše in bolj kontinuirano kot v drugih industrijskih državah. Že desetletja vladajoča »liberalna« stranka je dejansko političi in ekonomsko skrajno konservativna. Korektura kulturne politik je postala le zato nujna — izvršila se je pod vplivom ameriški zasedbenih sil — ker sta bila cesarski kult in japonski imperializei najprej izrecno »odpravljena«. Prepoved oboroževanja je v ustai zasidrana in oborožene sile, ki jih dežela vendarle vzdržuje, so o; načene kot sile »samoobrambe« ter ne smejo biti v nobenem primer uporabljene izven državnih meja. Med subtilne ukrepe, ki naj bi rei tavrirali cesarski kult in nacionalizem sodi »osnutek zakona«, p katerem naj bi se letnice označevale po obdobjih cesarjeve vladavim Ta »Gengo-sistem« se je zdel anketiranim študentom — ki so sic< precej kritično in levo usmerjeni — vsekakor sprejemljiv uzakonjenja tega sistema nimajo za nazadnjaško. »Danes je v polit čnih gibanjih, ki se izrekajo za povzdig Genga do državnega zakon dejansko živ moto rehabilitacije cesarja kot poglavarja države in vi nitve k cesarizmu, kot je bilo pred vojno«. Tedenski časopis šim oistov je npr. izrazil sledeče misli: »Z povzdigom Genga do zako bi mnogo prispevali k temu, da bi ljudstvo razumelo, da je do: ojanstvo cesarja nad novo japonsko ustavo in da je za izročitev tej dostojanstva potrebna sprememba ustave«, (Miyata, 1984, str. 71 Kritični pisec sklepa iz te namere, da hoče vladna stranka zavestn (najprej molče) onemogočiti z ustavo sankcioniran princip narodo> suverenitete. Vladajoča elita (ki je pogosto identična s tisto elito, ki vladala v imperialistični Japonski med osvajalnimi vojnami) bi bi na tak način še bolje zaščitena pred rizikom neuspeha na demokra čnih volitvah. Značilno za stabilnost konservativnih oblastnišk odnosov je npr. dejstvo, da je bil nek ministrski predsednik vsvoje volilnem okrožju ponovno izvoljen, čeprav je bil obsojen enoznačn ga podkupovanja koncerna Lockheed. Ponovno obujeni cesars kult je odlično ideološko sredstvo, da bi ljudstvu predstavili jas sliko nacionalne enotnosti, kajti Ijudstvo potrebuje — kot je VValter Bagehot trdil že pred več kot sto leti — »zaradi nedoras! svoje izobrazbe še vedno sliko«, ki apelira na nepojmljivo čustvo (cit iz Miyata, str. 73). Ta sugestivna slika enotnosti se uporabl predvsem za preprečevanje »nevarnosti aktualizacije razredne boja«. Na koncu neke periode neke kontinuirane gospodarske rasi obstaja za vladajoče kroge nevarnost, da se socialna nasprotja zao: rijo in da so leve stranke uspešne na volitvah. Tej nevarnosti se m ostalim zoperstavi tudi z jačanjem cesarskega kulta, čutom naci nalne identitete in nacionalnega samozavedanja.L Istosmerna očitno tudi neka revizionistična smer japonskega zgodovinopisja, se trudi, da bi izjavo cesarja, s katero se je odpovedal božanskos (zavezniška zahteva po kapitulaciji) prikazala kot neenoznačna. » splošnem tisto počlovečenje nikakor ni sinonim za negacij božanskosti. Četudi je bila ugotovljena človeškost, se iz tega ne mot vedno zaključiti, da je bila božanskost cesarja negirana« (Y. Ohan Meditacija o bogu in človeški podobi, Tokio 1978, Japonska). Toda obnovitev cesarskega kulta naj ne bi zajezila le razredni konfliktov (sporov), temveč naj bi obnovila tudi vojaško, borbeno i žrtveno pripravljenost Japoncev. Značilen je predlog za »po< ržavljenje krste Yasakuni«. Ta šintoistična krsta služi kot spominsk mesto za vse padle japonske vojake. Poslanec »liberalne« stranke na volilnem zborovanju med drugim v govoru izpeljal: »Japonsk Ijudstvo je nastalo okoli cesarskega sistema — centra svojega m stanka. ...Ljudstvo ne sme izgubiti duha Kamikaze, s katerim so m< vojno japonski letalci samomorilsko napadali ameriško flofo Hočemo izoblikovati nacionalno soglasje, da v sili žrtvujemo sv življenja za državo. V tem smislu bomo krsto Yakasuni srčno častil budisti in kristjani. Cesarjev in cesaričin obisk krste bomo vključili simbole, s katerimi reprezentirata japonsko Ijudstvo; obravnavali bon cesarski sistem.« (citirano po Miyata, str. 80). »Kult krste Yasaku je s cesarjem kot najvišjim svečenikom države utemeljil smisel življ nja in smrti Japonca; zatorej ni bil nič drugega kot ideološki aparat; upravljanje smrti podložnikov; glasi kritična pripomba pisca (sio kristjana). Ti poskusi energične restavracije nacionalizma — z m vezavo na nedavno prekinjeno tradicijo — služijo med ostalim tu za utiranje poti k hitrejšemu oboroževanju na strani zdaj zaveznišk: Američanov. Tem namenom je v napoto demokratična ustava z s ojim principom siiverenosti naroda in striktna prepoved, po kat oboroževanje ne sme presegati absolutno nujne »samoobrambe Kulturno politični ukrepi, o katerih je bilo govora, naj bi olajšali pravo teh ovir. Ameriški politiki so nedavno tega spodbujali staci niranje japonskih enot ravno v Koreji, da bi razbremenili ameriš oborožene sile, ki se tam nahajajo. »Liberalna« vlada ter deli vojsi principielno očitno ne nasprotujejo takšnim željam. prevod iz časopisa »Prokla« (Zeitschrift fiir politische Okonor und sozialistische Politik — časopis za politično ekonomijo in sod listično politiko) št. 54., september 1984; izhaja v ZRN — Berrlin Z 8.STRAN STUDENTSKA TRIBUKi Veliko prijateljev iz Ljubljane me je spraševalo o teh neofašistih, ki delajo toliko zgage po Trstu. Kmalu sem dognal, da so ti »pristno italijanski mladeniči« (nič ne de, če se pišejo Valenčič, Marušič in podobno) prava tržaška atrakcija. S to svojo komedijo zabavajo nič koliko ljudi. Toda ker ponavadi iz smeha nastane jok, sem se odločil za intervju s sekretarjem Fronte della gioventii (na kratko F.d.g.) za tržaško pokrajino Robertom Menia. Kdo, če ne on, lahko predstavi to fašistično mladinsko organizacijo in logiko, ki vodi njih dejanja? Tako je nastal ta dokaj dolg intervju, ki nam resnici na ljubo o logiki in organizaciji skoraj nič ne'pove. Iz konteksta celega intervjuja sem črtal tiste dele, ki bi bili za bralca, ki ne pozna tržaških razmer, ne-razumljivi. Tako sem črtal vprašanja in odgovore o tekoči tržaški politiki in raznih politično kriminalnih dejanjih. Črtal setn nekatere žalitve in psovke na račun Jugoslavije in pokojnega Josipa Broza. Nekatere sem pustil in omilil, tako da bralec lahko zazna »atmosfero«, v kateri je intervju nastal. Neosveščen bralec bi si lahko mislil, da so ti fašisti nekaki junaki brez madeža in sramote. V resnici se večkrat obnašajo kot navadni kriminalci. Skvadristični pohodi po slovenskih vaseh (četudi jih uradni naziv imenuje volilni shod), mazanje spomenikov NOB, razni pretepi in žalitve, vse to spada v okvir politične dejavnosti F.d.g.. Pri tem niso tako uspešni, kot bi Menia hotel prikazati. Ko je prejšnji ponedeljek prišla v Trst senatna komisija, so Menia in pajdaši organizirali manifestacijo, ki naj bi »nedvoumno izpričala italijanstvo Trsta«. Na vigilijo te manifesta-cije so širili govorice, da ji bo prisostvovala velika množica, da bodo tudi Slovenci manifestirali (beri izzivali) z lastno povorko itd. Tisti ponedeljek sem bil v Trstu in sem videl ta mogočni vseitalijanski shod. Na trgu Oberdan se je zbrala banda pubertetnikov, vsega sku-paj kakih osemdeset duš. Govornik je bil Menia. Vse skupaj se je kaj kmalu klavrno končalo. Oberdan, ta italijanski iredentist (po rodu Slovenec z Nabrežine), ki mu je trg posvečen, se je obračal v grobu: »Za koga sem si dal nategniti vrat!« Po tem hudo tendencioznem uvodu, ki mi ga boste pač oprostili, ker sem zamejec, bi lahko začeli z intervjujem. Bi se lahko kar sami predstavili? Sem pokrajinski tajnik F.d.g., ki je mladinska organizacija MSI. Študiram na univerzi, četrti letnik jusa. V F.d.g. sem vpisan že osem let. Sekretar sem postal leta 1980. F.d.g. sem se približal v času Osim-skih sporazumov; takrat so Trst prekorakale mnoge povorke z itali-janskim »trikolorjem« na čelu, da bi protestirale proti zloglasnemu sporazumu. Kot sem že prej rekel, vodim strankino mladinsko orga-nizacijo, ki ima svoj avtonomni sedež, relativno avtonomijo v vode-nju politike, propagande, ki je seveda v celoti naša (ni zapostavljena cenzuram); seveda vse to, ne da bi se preveč oddaljili od strankine politične linije. Kaj mislite o današnji situaciji v Trstu? Glede političnoekonomske situacije Trsta bi seveda poudaril hudo krizo, v kateri se danes mesto nahaja. Ta kriza seveda sovpada z rojstvom in nadaljnjim životarjenjem te republike. Nekateri zgodovinarji pravijo, da se ta kriza začne, kadar to ozemlje zasede Italija. Se ne strinjam. Ko je Trst pripadal Avstriji, je imel določeno vlogo, ki mu jo je dajalo ogromno zaledje, vsa srednja Evropa. To zaledje zmanjka v istem hipu, ko Trst postane Italija. Toda zagotovo tržaško pristanišče v času fašizma (to je raziskava, ki sem jo sam na-redil na trgovinski zbornici) menja svojo fizionomijo in fašizem je prav tisti subjekt, ki je doumel novo, emporialno vlogo, ki bi jo lahko imel Trst. Med drugim je imelo pristanišče svoj največji raz-mah prav v letih 37/38. Obdobje, v katerem smo med drugim imeli tudi kolonije. Res pa je, da današnja republika Trstu ni ničdala. Pris- tanišče je v krizi, ladjedelnice ne obratujejo več, podtaknili so nam Osimski sporazum in vrh tega nam hočejo šenkati še dvojezičnost. Vse to je tragični konec, kateremu gre Trst nasproti. Kaj mislite o slovenski manjšini v Italiji? Rekel bi, da si vsa slovenska manjšina prizadeva pridobiti določene skupnostne pravice, ki so nasprotne samemu smislu us-tave, na katero se sklicujejo. Da, ustava res pravi, da je vsak drža-vljan enak pred zakonom, ne glede na raso in vse te reči; in to se mi zdi, da država v celoti uresničuje. Lahko vas spomnim na dejstvo, da slovenska manjšina v Italiji ni na noben naein zatrta v kaki svoji pra-vici. Ne samo to, njene strukture, kulturne, socialne, ekonomske, so spoštovane in zaščitene. Med drugim dobivajo podporo prav s strani države. Naj tu omenim Slovensko stalno gledališče, ki kljub ogromnemu pasivu še naprej deluje. To je po mojem najsvetlejši do-kaz, da ste dejansko zaščiteni. Kadar pa se začne govoriti o narodni zaščiti, o raznoraznih skupinskih privilegijih in tako naprej, diskusi-ja zaide na drugačen nivo, na nivo partikularističnih zahtev, seveda protiitalijanskih. Ta težnja je še precej razširjena. Lahko jo na primer zasledimo v raznih zahtevah po avtoncrmiji na Sardiniji. Za-misel pa je ena sama, in sicer zruiitev italijanske enotnosti, ki je stvar, na katero smo mi najbolj ponosni. V vsem tem vidimo neko obliko antirisorgimenta, od katerega imajo koristi samo raznorazne protiitalijanske^ šovinistične težnje po skupinskih pravicah, vse to na račun večine. Se vam ne zdi, da večina kot večina že ima te pravice? Vi ste se prej sklicevali na ustavo. Ustava pravi, da ima vsak državljan pravico v raz-nih javnih uradih izražati se v materinem jeziku. Seveda ustava pravi, da ima vsakdo to pravico in mislim, da vam nihče ni prepovedal govoriti v slovenščini. Nihče pa mi ni dal dokumenta pisanega v slovenščini. Da, tako je tudi prav, smo na ozemlju italijanske republike. Kako si razlagate dejstvo, da italijanska manjšina v Jugoslaviji je deležna teh pravic? Očitno ima komunistični režim razne vabe za naivneže. Rad vas bi spomnil, da 300.000 Istranov in Dalmatincev je zbežalo iz tiste države. Kako ocenjujete svoje manifestacije na Krasu v minulih letih? S temi manifestacijami sem samo uveljavljal svoje pravice. Pona-vljam, jaz sem Italijan z vsemi pravicami vred. Hočem uživati te pra-vice na vsem ozemlju italijanske države. Če mi nekdo prepovegovo-riti na Krasu, se najprej vprašam, zakaj ne bi smel imeti volilnega shoda na Krasu in bi pri tem pripomnil, da kraška naselja ne uživajo nobene ekstrateritorialnosti v Italiji; in drugič, hočem in moram uve-Ijaviti pravico, da lahko govorim na Krasu kadar, kjer in kakor hočem. Iz tega sledi, da če nekdo pride motit naše shode, gre naproti raznim nevšečnostim, ki, če bi bila ta država pravična, bi bile pravne narave. Ker pa to ni tako, se je zgodilo, da so nas razni prenapeteži (Slovenci in povrhu še komunisti) izzivali, tako da je neizbežno prišlo do neredov. Po vašem mnenju je pretepsti žensko v Lonjerju vaša pravica? Jaz se bi vprašal, kaj je tam delala tista ženska. Tam stanuje. Ce tam stanuje, bi lahko ostala doma. Se vidi, da je tam motila potek shoda. In če je prišla komu pod roko, v pretepu pač... Spomi-njam se prizora v Lonjerju. Nekdo je prišel iz garaže z lopato, drugi s palico. Jasno, da v pretepu ne pogledaš, kdo je eden in kdo je drugi. Drugič naj ostane doma. Sama si jih je iskaia. Gospa pravi, da je bolje, če vi ostanete doma. Ponavljam, kar sem že prej rekel, sem na ozemlju italijanske repu-blike in imam pravice, ki mi jih daje ustava. Tudi ona je italijanska državljanka in uživa iste pravice. Prav, drugič naj pride v miru poslušat naše shode. Je poslušala, a je imela posledice. Se vidi, da je kaj razgrajala. Ni res, da smo šli tja napadat. Spomi-njam se, kako so letele vaze rož in drugi predmeti. Tam so nas ljudje čakali. Med drugim tudi taki, ki ne živijo prav v Lonjerju. Komunisti iz mesta, raznorazni birokrati KPI, itd., ki so ščuvali k nemirom, v katere so bili vpleteni tudi vaščani. Vemo, da Lonjercem ne gre ne dol negor, da imamomi tamshod. Rad vasbispomnil.daje v Lonje-rju največ »infojbatorjev« (tako psujejo fašisti bivše partizane, v smi-slu: tisti, ki mečejo ljudi v jame). Torej imamo razne infejbatorje, očete infojbatorjev, sinove infojbatorjev itd. Statistično je do-kazano, da je dal Lonjer največ ljudi Titovemu 9. korpusu. Boste ponovili te manifestacije? Če bo potrebno, jih bomo. Boste izzivali? Mi nismo nikdar izzivali. Razne žaljivke na račun predsednika Tita pričajo drugače. Kako to, da se italijansko sodstvo z vami ne ukvarja? Ni res, sodstvo se ukvarja v okviru lonjerskih dogodkov tudi zne-katerimi izmed nas. Če pa se misli ukvarjati z žaljivkami na račun Titota zaide v težave. mZgodovinsko dokazano je, da je bil Tito infojbator. S tem, da povemo resnico, nikogar ne užalimo. Morda je lahko užaljen kak Slovan, ki se identificira v tisti državi. Ali lahko dokažete, da so bile prisotne v Lonjerju tudi osebe iz onst-ran meje. Da, radio in TV Koper sta v dnevih pred našimi manifestacijami stalno pozivala prebivalstvo k antifašistični budnosti itd.. Rekli ste, da so bile prisotne na manifestacijah osebe z onstran meje! Lahko to dokažete? Rekel sem, da so verjetno bile. Kako odgovorite na vprašanje, če ste fašist? To vprašanje vsebuje past. Še je živ spomin na čas, ko je, kdor se je obnašal kot Italijan, imel boleče posledice. Mislim, da se vsi mi skli-cujemo na točno določeno kulturno-politično tradicijo, ki je nismo nikdar zanikali. Almirante je na lanskem kongresu rekel: »Fašisem je tu notri!« Ta stavek je treba pravilno razumeti, elastično. Če rečem, jaz sem fašist, to ne pomeni, da si bom nadel črno srajco in šel na cesto vzklikat duceju. Na isti način, kot današnji komunist ni pris-taš Leninove oktobrske revolucije. Jasno pa je,da ne zanikamo naše zgodovine. Če bi Slovenec hotel imeti izkaznico F.d.g., kaj bi storili? Se je že zgodilo. Tako v MSI, kot v F.d.g. imamo kamarade, ki so slovenskega porekla. Ne da so slovenskega porekla, da ostanejo Slovenci, kljub temu, da hočejo vašo izkaznico? Zakaj pa jih ne bi smelo biti. Biti Slovenec ne pomeni biti komunist. Tem Slovencem bi dali globalno zaščito? Slovenci imajo že te pravice. Globalne zaščite, razumljene kot par-tikularistične pravice, pa seveda ne. Mi ne oporekamo zaščitnemu zakonu v Poadižju, kjer je 75 odstotkov prebivalstva Nemcev, v Trs-tu pa je samo 5 odstotkov Slovencev... WALTER SKERK SIUDENTSK^ TRIB&NA STRAN9 PARADE, PROSLAVE, PRIREDITVE Tekst, ki sledi, je razmišljanje delovne skupine za mirovna gibanja ob dilemi za ali proti vojaški paradi, ki se pripravlja ob 40 letnici osvoboditve Jugoslavije. Tekst je bil že dan v obravnavo predseds-tvu RK ZSMS. Želeli bi izoblikovati naše skupno mnenje in ga posredovati v širšo razpravo. Zato naprošamo vse, ki imajo o tem predlogu in mnenju pripombe, da nam jih posredujejo. Predsedstvo SFRJ je na svoji seji 6. februarja 1985 izdalo ukaz (sprejelo sklep) o organiziranju vojaške parade ob 40. obletnici zmage, 9. maja 1985 v Beogradu. Ker smatramo, da parada nikakor ni privatna stvar določenih po-sameznikov, pač pa tako rekoč vsejugoslovanska, nikakor ni odveč izraziti pomisleke na način, kako se pripravljajo in sprejemajo odl-očitve (ta način pa je bil tak, da smo sem ter tja zasledili kakšno no-vičko, da se ni vedelo, ali je odločitev že sprejeta in da cela stvar pote-ka v krogih t. i. visoke politike; oziroma z drugimi besedami, kakor da ni zaželjeno, da se o stvari širše in javno razpravlja). Še toliko bolj, ker se parada veže na nekatere kritične ocene o prevelikem številu proslav in njihovem obsegu, ki so se pojavile v SZDL Slovenije (P RK SZDL 1976, 1981 in 18. 12. 1984) kot tudi širše v javnosti. Prirejanje parad nosi za sabo različne pomisleke: 1. Proslave in parade se pojavljajo v zgodovini v izrednih trenut-kih (npr. v vojni, takoj po vojni ali ob obletnicah večjih praznikov), ko naj bi krepili vero, moč, zaupanje v določene ideje. Če se današnje stanje smatra ravno tako za izredno, potem se lahko vprašamo, koliko smo zares napredovali v 30-ih letih našega razvoja. 2. Če je namen in funkcija parad, da simbolizira dosežke in us-pehe samoupravljanja, potem so parade natančno gledano odveč, kajti če so Ijudje srečni in zadovoljni, potem nikakor ne potrebujejo nadomestkov. Dejstvo pa je, da imajo mobilizacijski pomen in učinek v trenutkih krize, ko so institucije v krizi in so marsikatera naČela razvrednotena. Da so parade v svoji enostranskosti opij za ljudstvo, priča dejstvo, da se ob paradah težave in slabosti družbeno skrbno zabrisujejo. Zato tudi pravimo, da parade ne morejo rešiti problemov, lahko pa jih zamaskirajo, zakrijejo. Ravno tako lahko v svojem razkazovanju dosežejo ravo nasprotni učinek. Kajti, če se na eni strani poudarja razkošje in blišč, razkazuje moč. sočasno pa je prisotna ekonomsko-politična kriza, ki se kaže v katastrofalnem padcu osebnih dohodkov, ki so na nivoju leta 1967, v milijonu brezposelnih, denarni odvisnosti od tujine — takšni ali drugačni, se potem res lahko vprašamo, ali se odgovorni družbeni faktorji zave-dajo resnosti družbene situacije. 3. Glede na dostopnost domačih in tujih informacij, nam je poz-nana vojaško-politična situacija v svetu in tudi Jugoslavije. V teh 40-ih letih so bila sicer tudi obdobja popuščanja — pogajanja! — de-jansko pa je bil ta čas nadzorovanega oboroževanja — večina ostale-ga časa; pa je čas grožnje in pritiskov v vseh možnih oblikah med velesilama in še posebno na nevtralne in neuvrščene dežele. Govo-rimo o »Vojni zvezd«, krizi v Sredozemlju, nameščanju novih raket, nice Jugoslovanske ljudske armade (obramba sposobnost je ma-nifestirana z uspešnimi akcijatni NNNP, vojaškimi manevri in drugi-mi akcijami vseh komponent SLO in DS). Torej izvajanje in razvoj tega koncepta. II. Iz usmeritev 22. seje Predsedstva Republiške konference SZDL Slovenije, 18. decembra 1984: Obeleževanje pomembnejših družbenopolitičnih, zgodovinskih in kulturnih dogodkov iz našega družbenopolitičnega dela, narodne zgodovine in zgodovine mednarodnega delavskega gibanja je pomemben sestavni del sedanjih dejavnosti. Zato moramo z vso odgovornostjo podpirati in usklajevati pobude za proslavljanje tis-tih dogodkov, ki pomembneje zagotavljajo kontinuiteto in razvi-janje tradicije naše revolucije v NOB, predvojnega delavskega giba-nja ter posameznih prelomnih dogajanj iz naše politične, gospo-darske in kulturne zgodovine. Za uresničitev tega cilja so odgovorni vsi družbenopolitični in samoupravnidejavniki, ki morajobiti nosil-ci pobude za obeleževanje teh dogodkov in jih usklajevati v okviru koordinacijskih odborov za proslave pri predsedstvu občinskih, obalne, mestnih in republiške konference SZDL. Upoštevati mo-ramo, da je SZDL sicer zadolžena za usklajevanje vseh proslav in prireditev, potreben pa je tudi odgovoren odnos vseh delov fronte v najširšem pomenu besede za to usklajevanje. Predsedstvo Republiške konference SZDL Slovenije ponovno poudarja, da je treba pri obeleževanju pomembnih dogodkov iz zgodovine jugoslovanskih narodov in narodnosti ter pomembnih kulturnih in gospodarskih dogodkov čim dosledneje upoštevati us-meritve, ki jih je Predsedstvo RK SZDL sprejelo v letu 1976 in 1981. Proslave morajo biti organizirane racionalno, brez nepotrebnih stroškov, odločitev za organiziranje posameznih prireditev mora imeti oporo v razpoloženju delovnih ljudi in občanov, zato naj jim bo tudi vsebina prilagojena. Proslave morajo biti organizirane skladno z gospodarskimi razmerami, razpoložljiva sredstva pa na-menjati prioritetnim družbenim potrebam, ki tudi na svoj način prispevajo k namenu proslavljanja in zgodovinskemu spominu. Zato je treba smotrneje izkoristiti tudi sredstva za spominska obele-žja dogodkov iz zgodovine in jih namenjati za zgraditev splošno ko-ristnih objektov ter tako na najneposrednejši način povezovati preteklost in tradicijo s sedanjimi potrebami ljudi in pogoji njihove-ga razvoja. Zato delovna skupina za mirovna gibanja RK ZSMS predlaga: 1. da se sproži razprava o potrebnosti takšnih manifestacij, 2. da se opozori na zaprtost dosedanjih razprav, ki so potekale v ozkih krogih brez možnosti vplivanja širokih množic, 3. da se v razpravo vključijo tudi sredstva javnega obveščanja in informiranja, nosilcev, povečanje kontingenta oboroženih sil v Evropi. Razmere se zaostrujejo, to je glede na razvojno stopnjo družbe. Teh naših 40 let je bilo 40 let pritiskov in ti se bodo še vedno nadaljevali v vsej svoji grobosti in prefinjenosti. 4. Vojaška parada je seveda tudi priložnost, da se pokaže vojna industrija, produkcija — predvsem manj razvitim in neuvrščenim državam. Prav tako pa je znano, da Jugoslavija sodeluje v glavnem na vseh pomembnejših sejmih vojaškega svetovnega kompleksa in da ima zelo dobre politične odnose z večino manj razvitih in neuvrščenih dežel. 5. Manifestacija naše obrambne sposobnosti je uresničevanje sistema ljudske demokracije, socialističnega samoupravljanja, oblasti delavskega razreda — v tem kontekstu pa uresničevanje siste-ma splošne Ijudske obrambe in družbene samozaščite — vseh" komponent našega obrambnega sistema, še posebej pa njene hrbte- B.URŠIC 4. da P RK ZSMS sprejme oz. podpre predloge »delovne sku-pine«, ki govorijo proti organiziranju takšnih manifestacij, ne samo ker so neprimerne sedanjemu trenutku, pač pa lahko sproži razko-Šna in draga parada, glede na krizo, v kateri se nahajamo, negativne učinke v sedanjem razvoju. DELOVNIOSNUTEK ZVEZA SOCIALISTIČNE MLADINE SLOVENIJE UNIVERZITETNA KONFERENCA LJUBLJANA PREDSEDSTVO Ljubljana, 17. 12. 1984 MLADINA JE IN JE NI V odkumentih zadnjega kongresa ZSMS je med drugim zapisan tudi naslednje: »Množičnost in forntna organiziranost ZSMS posta jata temeljni življenjski pogoj uresničevanja in uveljavljanja družbej nih interesov mlade generacije,« in še naprej: »ZSMS bo množična i frontna organizacija tedaj, ko bo zajemala najrazličnejše intere: mladih in spodbujala njihovo formalno in neformalno združevanj in uveljavljanje.«.1 Ti ugotovitvi sta bili vejetno tudi osnovno vodilo OK ZSMS Lj —Šiška, ko je zastavila projekt, imenovan DOM MLADIH ŠIŠK (v nadaljnjem besedilu DMŠ). Projekt sam po sebi ni nov, saj vemo, da je mladinskicenterZgor nja Šiška, kot se je DMŠ imenoval prej, pred leti zgledno opravlj funkcije, ki si jih je zastavil. Oblike združevanja pod institucional nim plaščem, v delovnih skupinah in kotnisijah (komisija za idejno olitično delo, za obveščanje in propagando, za mladinske delovn« akcije, in ostale) je vsled splošnih družbenih sprememb POVOZIL ČAS, ki je bil GROBAR tudi PROSTOROM centra. Pred tremi leti si je OK ZSMS Lj.—Šiška zastavila nalogo oživiti dejavnosti centra. Govorilo se je o FINANČNI podpori DPO iri DPS v višini 1,1 stare milijarde, o prostorski razširitvi in obnovi centra, o pomoči pri kadrovskih problemih (sofinanciranje profesio-nalcev)... Vendar so vse obljube in vsi dogovori ostali na ravni APOLOGETSKEGA ZAVAJANJA in ZAVESTNE LAŽI, ki sta tako značilna spremljevalca deklarativne podpore. Vendar pa mladinski funkcionarji občine niso zapadli v apa tičnost. BlLl SO BOJ dalje in o rezultatih nas obvešča DELO: »Do sedaj zanemarjeni Dom mladih v Šiški bo začel kmalu spreminjati svojo podobo. Mladi so pripravili okviren program svojega dela, ki ga je podprla tudi OK SZDL. Dom mladih, ki bo imel svoj sedež v dcredanjih prostorih mladinskega centra Zgornja Šiška, bo postal izobraževalno-informativni center, kjer se bodo mladinci izpopolnje-vali v različnih dejavnostih. Pridobljeno znanje s področja kulture in tehnike bodo udeleženci nato posredovali v ostalih delih občine, kjer so za to ugodne prostorske možnosti.«2 Ob vsem tem se postalvja vprašanje ali predstavlja nov program DMŠ vsebinski premik naprej ali POSTOPANJE na MESTU ki je samo sebi nameri. Očitno je, da novi program NI ravno NOV, saj se osnovna oblika delovanja, »srečanja« (beri sestanki) v krožkih in komisijah, Nl SPREMENILA. Spremenila se je le njihova funkcija; iz funkcije zadovoljevanja potreb posameznikov v funkcijo »zadovoljevanja potreb množice« s POSREDSTVOM posameznika. To naj bi prineslo kvantitativne premike v delovanju mladinske organizacije, povečalo naj bi se število udeleženih mladincev. Toda kvantitativni vidik postane VPRAŠLJIV, če bi se morale dejavnosti »posredova-ti« na manjša teritorialna območja občine (krajevne skupnosti) ker za to tam, v večini primerov, razen petih, ni možnosti in so bolj ali manj prepuščene same sebi, v vseh ozirih. Tudi kvaliteta delovanja DMŠ je vprašljiva. Sam koncept DMŠ kot izobraževalno-informativnega centra predpostavlja dobro ekonomsko osnovo, brez katere si ni moč zamisliti kvalitetnega delovanja. Za to pa so potrebni tudi strokovnjaki. Prvi pogoj, ekonomska osnova (oprema za video sekcijo, računalništvo, etc), ne more biti izpolnjen le na osnovi pomoči delovnih organizacij, že za-radi neugodnih gospodarskih razmer ne. Svobodno menjavo dela, od katere si DMS veliko obeta, pa tudi ni zdravo iimeti za modernega deus EX machina, ne glede na možnosti, ki se odpirajo znotraj dolgoročnih programov SIS, v katere naj bi se vvključilo delovanje DMŠ. Kar zadeva strokovne sodelavce DMŠ, strokcovnjake z različnih področij, ti ne morejo samo z dobro voljo ustvaritii IZ NIČ VSE (tudi samo znanje ni blago, ki bi ga celo večnost delili zastonj). Funkcijo tega »prostovoljnega odreda« strokovnjakov, bi opravili ti isti^ (verjetno) bolje, če bi se udejstvovali kot profesionalci. EDINA profesionalna funkcija v DMŠ, je funkcija takoimeno-vanega koordinatorja prostočasnih dejavnosti. Zgoraj omenjeni, I »nastavljen in nastanjen« na OK ZSMS je usklajevalec delovanja DMŠ in dela OO ZSMS na področju občine. Kot profesionalec je DVOJNO KORISTEN: lahko se mu izreče tovariška kritika, če slabo deluje, lahko pa dobro deluje, če pozna dovolj »pomembnih ljudi, ki kaj veljajo«. Na tiskovni konferenci DMŠ, je koordinator DMS Bogo Sene, ] izrekel veliko optimističnih obljub, vendar pa je zapustila njegova izjava, da bo sprva imel DMŠ le SVETOVALNO funkcijo grenak priokus. Kaj naj bi to pomenilo mi ni bilo spočetka popolnoma jasno. Tudi to, da se bodo v ostalih občinah ustanovili podobni cent-ri (podpora mestne konference ZSMS) je odprlo pot celemu tropu vprašanj v moji glavi, predvsem pa: ali bomo z razbijanjem mladine in njenih interesov glede na teritorialno pripradnost dosegli mn-ožičnost in vsebinski premik pri delu mladinske organizacije. Mogoče bi bilo le bolje vsa morebitna sredstva, znanje in voljo mla-dih osredotočiti v enem centru, ki bi nudil možnost kvalitetnega delovanja. Naj zaključim z besedami Boga Semeta: »Za uresničitev vsega bo potrebno veliko veliko časa!«, vendar pa upam, da ne toliko,da bi se v mojem primeru pred tem uresničilo geslo, ki ga je zapisal; sam pa ga prirejam: STARŠI IMAJO OTROKE, OTROCI IMAJO STARŠE. STANISLAV VIDOVIČ 1 Dokumenti, XI. kongres ZSMS, stran 66, 67 2 DELO, 8. februar 1985, stran 7 Vse, kar je napisano v narekovanjih jezapisano vmaterialih DMŠ ali je bilo izrečeno na tiskovni konferenci Besede, pisane z velikimi črkami, in podčrtarii deli so pomembni po lastni presoji zgoraj podpisanega 10. STRAN ŠTUDENTSKA TRIBUNA OROČILO PREGANJANEGA SHIZOIDA n. Čakanje je povezano s časom. Tudi čas zna svinjsko čakati. Čakanje je skupno truplu in času. Samo to. Truplo je v Tosiloumu (rojstnem kraju žene R) namenjeno razkroju. Ali je tudi čas? Ali bo moje telo tako, kakršno je bilo včeraj, ali dobiva novedime-nzije? Tako se sprašuje Riba in hlasta za vlago, ki se nabira na umazanem steklu, ki zakriva izhod iz bunkerja dva metra nad vla-inim podom. Še eno jutro, ko se misli porajajo kakor morska golazen: ni jih tre-ba bezati na dan, kakor to delajo nekvalificirane gospodinje, ki po-rabijo cel dan za rojstvo kilavega otroka iz možgan: rezultat mojega iruda! pomita posoda! oprane nogavice! očiščena školjka! Kako misli žena R? Prepušča mislim njihovo naravno pot delitve,? Da se delijo kakor organske celice v možganih: ena misel — tisoč odtenkov, tisoč delitev. Vleče z voljo na dan ideje, bolj podobne mitom, kakor zdravi imitaciji realnosti? Uporablja inteligenco, dano z geni? Eksperimentira z vtisi iz realitet in možnostmi bmbinatorike? Ribi ni mar: bebec ali genij, edino to lahko trdimo z gotovostjo. Njena domišljavost ni izvor neumnosti: ona si domišljavost lahko privošči — zlomila je strah pred smrtjo. Kako je žena R zlomila strah pred smrtjo? Ali je rekla: smrt je neizbežna, torej živim in izkoriščam vse dob-nne in lepe priložnosti, ki jih srečujen. po tej lepi poti brezciljnosti? Ali pa: naj trpim, življenje je gotovo nekakšna kazen za pretekle e mojega fosforescentnega kamenčka ali pa več drugih kamenčkov: j^omaga mi seveda religija, da trpljenje laže prenesem? Ko je R se živela v Tositouttiu, je nekajkrat zašla v hrame, kjer je opazovala*-druga trupla, ki so zažigala kadila in mrmrala besede, ki so jim jih na mize napisali možje v raznobarvnih haljah: dobro, da obstajaš? dobro, da imamo vsaj Tebe! Riba jegledala okoli sebe, bu- la vtemne kote hrama in iskala Tebe. Verniki so se nestrpno ozirali in nervozno bobnali s prsti po mizi: motiš nas! smrdiš! poglej, kakšna si! Riba je zrla v njihove čiste, oprane halje in opazila starejšo ženo, silno negovano, ki je kakor mimogrede oplazila Ribo s čisto, belo obleko in se ustavila tik ob Ribi. Polslišno je sikala: Nomen est omen. Varujte se zaznamovanih. Verniki so sklonili glave in se vlekli k žrtveniku in s kremplji bezali iz grbavčevega trupla ostanke hrane, ki jih je pokojni prebavljal še zdaj. Riba se neslišno izmuzne iz hrama. Zlomiti strah pred smrtjo je dolgotrajen in sistematičen proces. Oba: dolgotrajen in sistematičen vsebujeta zrnce, ki ga nepazljiva trupla spregledajo: PER VERSO. Ne bomo se spuščali v to, zakaj ga spregledajo in ali so manjvredna, ker smo ob določanju vrednosti kjanj kakih trupel ali ocenjevanju sploh zelošibki in tudi nedovolj podkovani. Tudi lenobe ne gre pri tem zanemariti. Žena R je videla tosiloumska trupla, kako so se vlekla po makadamu ob drugi uri popoldne in se zgrudila pred vrati klečeplaznih predmestnih hiš. Videla je mlada, še nedodelana trupelca, ki so vlekla iz dresure prve stopnje breme šolskih trobic in se zgrudila na klečeplaznih stopni-cah, ki so težko visele na železobetonu. Opazovala jih je iz jarka ob makadamski cesti in z lečo prebhala napise na skrčenih obrazih: Kri-vismo! Ne dosegam norme! Ne prinašaš najboljših ocen! Krivdaje nad njimi! Ogromno krivde! Nenehno so dvigali leve roke k očem in buljili v ure, ki so brbljale in ubijalsko tolkle v njihove možane. Tri! Deset! Šesti Ob treh pridem domov, v klečeplazni brlog, ki mi ga sistem podeli ali pa tudi ne. Ob desetih imam pravico položiti truplo v posteljo. Ob šestih moram vstati truplo in gaodnesti v mesnico. Žena R je o smrti premišljevala vsako jutro: v negativnem ionizi-rartem ozračju ob štirih petih zjutraj je strah pred smrtjo najbolj "sibek. Ko je Riba še živela v Tosiloumu, je priznavala za razliko od osta-trupel svojih bratcev, le sistem matere prasice narave. Ko se je umaknila iz tega morbidnega obmorskega mesteca na Tosiloumske pečine, je priznavala le še sistem časa. Ampak tudi čas ima svojo izprijeno stran. Žena R ve to približno iz časa, ko je njeno telo začelo dobivati gr-zljive oblike. Sama je bila priča razpadu svojega telesa: udarec v nogo — modrica, ki je počasi izginevala in to ne takrat, ko je želela to R; acnae vulgaris — počene kožne pore, granulom — luknja v čeljus-ti (ki jo je kasneje, ko je že odhajala iz Tosilouma nadomestila z ieklenim sekalcem). To bi bili nekateri eksempli materialnega razkr-oja. Duhovni razkroj ne poteka v tako očitnih impulzih,tu je čas iz-prijen, zna se potuhniti. Strah pred smrtjo je resda kralj med hierarhijo strahov v črni lu-mji, a so še bolj trdovratni strahovi od njega: Resda je kralj, a ima ruplo velikansko tolažbo ob misli nanj: ugotovitev svete prepr-iščine, da bomo umrli vsi. Eden izmed tistih trdovratnih strahov, ki o povrhu še krivični, je strah pred tem, da vživljenju našemu ljubke-nu varovancu — truplu ne bomo ničesar prigrabili, strah pred tem, la truplo ne bo POSEDOVALO. Zelo se prestrašimo, (glagol je »edno konsekvenca, edina akcija trupla — strah obstaja, trupla st-ašijo) in iščemo pot, da zavzamemo čim večji prostor ob smetišču in odlogi. V skrajni konsekvenci se pojavi ob tem strahu, Riba ga ime-nuje strah IMETI, PER VERSO. Rekli bomo: ta ženska je čudovito izklesana. Pograbi nas strah za ložičke, če se po naključju ali pa tudi ne, objekt, ki nosi lepo truplo, ijavi ob njih. Če nas možiček zapusti zaradi objekta, ki je sprva hote (kasneje hQte povzročilo v nas naval rtevoščljivosti, ker tisto jlruplo POSEDUJE, mi pa ne, butamo z glavo obsteno in tulimo. Pri tem pozabimo n'a našega ljubkega varovanca: truplo, ki je razmero-ma dobro služilo seksualni pohoti posedovanega možička. Ob vsej zaslepljenosti pa pozabljamo predvsem na primarni aksiom us-šnega porrvanja trupla po življenjski poti: centri, okoli katerih se ira denar, z njim moč, z njim posest, so v hujši nevarnosti, da pro-idejo časovno prej in prepustijd svoj večji, zavzeti prostor ob sme-u drugim truplom, ki za posest, ki smo jo s tako muko pridobtli, mignila niti s prstom. ie prvi aksiom, uspešnega življenja, ki se ga žena Rdoslednoin tančno oprijema v vseh situacijah, ki prežijo tudi nanjo, čeprav iivi na goličevju z redkimi drevesi irs na čereh. Prej smo rekli: tudi pri teh strahovih, ki so po moči delovanja na naše nerve dosti intenzivnejši, kakor kralj, se vskrajni konsekvenci pojavi PER VERSO. Ostanimo pri bitju ženskega spola, ki očitno ni iz plemenitega tes-ta; če bi bila, bi iz solidarnosti do nas, do svojega spola, zavrnila možičkovo mežikanje in mencanje. Ampak ugotovili smo žc, da je solidarnost lastnost shizoidov, shizoidov pa je malo. Zakaj, nam bo verjetno jasno, ko bomo prilezli do krajšega ekskurza v Confessiones. Strategija omenjene femine je zelo prozorna in jo lahkolzvedemo iz prej omenjenega ekskurza v Possesiones (Possesiones). No, v začetni fazi procesa, ki se mu pravi v svinjskem hlevu OINK OINK, smo zelo vznemirjeni in butamo ob steno in tako dalje. Ko so faktu-mi dokazani in flagranti, prebledimo in truplo inteligentno reagiraz ohladitvijo telesne temperature: žile v možganih prijateljsko potrep-ljajo levo stran možgan, kjer poležavajo čustva: COOL BABY HANG ON. Truplu je to laže reči, malo teže je s fosforescentnim kamenčkom, ki truplo vleče po življenjski črti. Truplo nazadnje res ne občuti razlike, kdo drka po klitorisu: ali je to prst njega samega ali mimoidočega. Čeprav ga sumim (truplo), da to ve. Spet moram priznati, da truplo inteligentneje reagira od fosforescentnega kamenčka, ki sveti skozi šarenice shizoidov, saj odmisli delavca: fukača. Zdaj prihajamo do glavnega akta aktivne obrambe prostora, ki smo ga navidezno zavzeli ob smetišču. Predstavljamo si, kako naš možiček fuka bitje, ki namje vlivalo tak strah v kosti(strahjezdaj tu, obramba je tvoja). Pogledamo jo v oči in zaman iščemo kamenček v luknjah sredi šarenic: uboga, pa tako mlada, mrtva. A to bitje je v naših očeh takrat zelo živo, ker nam odvzema posest. Nekatere fe-mine v takih slučajih reagirajo pošastno in samomorilsko, kolikor je to sploh mogoče. Podvržejo se dietam, olepševanjem, ponižujočim vezam z masculini, ki jim ničesar ne pomenijo. Predstavljamo si, kako naš možiček fuka objekt, ki nas zdaj nad-omešča v pranju smrdljivih nogavic. Ležemo v posteljo in masturbi-ramo. Orgazmi so vsekakor močnejši kakor v obdobjih, ko žrtve ni-mamo precizno definirane, morda tudi zato, ker smo žrtev mi. Predstavljamo si, kako stojimo ob postelji, kjer se dogaja OINK OINK. Možno situacijo si živo predstavljamo in drgnemo tako močno, da nas potem vulva zelo peče, še posebej, če nas je možiček že prevaral in nam podaril trichomonas. Lahko tudi gonorejo ali sifilis, vseeno, občutek gnusa je podoben. Nekoliko laže potolažimo truplo: s tini-dazolom je stvar rešena v dveh dneh. Malo teže gre s F-kamenčkom, ki mu strah za posest pusti odkrušenino. Ko drkanja ne vzdržimo več in se gonade skrčijo, prsti mlahavo padejo med stegna. Ni več nobene potrebe, da bi razlagali, se spraševali: zakaj zakaj kakor trile-tnik. Truplo je zadovoljeno, mi pa vseeno tipamo za možičkom po zmečkani rjuhi in si ga želimo imeti na svojem truplu, da bo tiščal naše tenko črevesje, ki bo brbralo in prebavljalo zmletnine hrane, pojedene v živčnosti in tresočih, sunkovitih hlastih po čimbolj začine injeni hrani, ki bi nas prebujala in vsaj truplo tiščala naprej, če je že F-kamenček mrtev. Tipamo po rjuhi in roko utrujeno potegnemo nazaj v območje gonad. Če ne posedujem naravne inteligence (truplojo ima,brezskrbi),si jo lahko priučim. Drkam vulvo in čakam, da dozorim v kislini woje vagine. Opazim, da postajam hladnejša in bolj inteligentna. Truplo mora biti zadovoljeno, a časdoloča, kdaj je čas gonjenja posamezne-ga trupla. 15.20 se zgodi stvar, ki mi ni pogodu. Ne želim je, ampak pride sama. V horoskopu piše sicer drugače: danes imate možnosti za na-stanek nove ljubezenske zveze z osebo rojeno v znamenju Raka. Ta oseba se ne pojavi, ker čepim v svojem bunkerju in buljim v vrata. Kdaj bo prišel? Veliko ničvrednih stvari si želim v tistem trenutku. Zdaj, ko sem kisla in stara, sprožim preizkušeni obrambni meha-nizem: ratio. Prvič: te osebe si ne želim v svoji bližini. Ne želim, da izkorišča I.VOZEU moje truplo. Drugič: ne želim, da spremljajo tako zahtevno dejanje, kot je zadovoljitev mojih gonad, kakršnikoli pretresi in sumničenja, bolečine in krvavitve, da me bo spet strah. Potem: ali ta oseba prdi? Kakšen vonj imajo njegovi vetrovi? Kako zeva in predvsem kdaj? Ali takrat, ko jaz hrepenim po enem samem znaku njegove voljnosti, da me nategne? 15.52 odprem steklenico piva in pijem. Ko goltam grenko svežino in se pivo poliva po moji bradi in se meša s solzami, ki privrejo iz solznih mešičkov 15.56 in.namočijo zrkla, da se žilice napnejo, te oči zrejo v svet upadlo in usmiljenje zbujajoče. Za koga? Za golazen, ki čaka na možnost, da začne funkcionirati. Funkcija golazni je užitek ob trpljenju osebe, v trenutku, ko privošči trpljenje. Srečamo objekt, ki bi lahko zadovoljil našo pohoto, ga osvojimo. Ko ga spoznamo v detajle, ki so bili prej skriti in so prav zaradi tega obetali več, smo rahlo razočarani in se ga skušamo na najlažji način znebiti. Na najbolj eleganten način rečemo: krasno sva se imela, lep spomin bo to, ko bova že zdavnaj dedek in babica (vsak z drugim dedkom in drugo babico). Pustimo torej zapuščenemu objektu njegove sanje in možnosti, da jih rešuje, kakor ve in zna. Iz golega užitka še malo mešetarimo z bolečimi strastmi odpadlih, vzamemo kar se vzeti da in se najlepše zahvalimo. Zahvalimo se tako, kot poj-mujemo zahvalo v svoji podlosti. Ena od lastnosti eksploatatorjev je strahopetnost. Ko teče bistro pivo po moji bradi in kaplja v prsni izrez, se zopet zavem svojega ljubkega varovanca: trupla. Je prvi kontakt s hladnostjo in razumom. Prvi kontakt z njima je zavedanje svoje fizične prisotnosti v svetu. Pozornost kamenčka se usmeri iz bolečih ' misterioznih godelj v edino stvarno in spoznavno področje: človeško telo. Rečem: no, sajjefino,dasi vsaj tolikočasa živelo. Poglej,nekaj tvojih vrstnikov je že pod rušo, stari so bili komaj deset let ali nekaj več. Dobro, da še živim s svojim truplom. Kaj če gazapustim in se rodim kje v Somaliji kot ubogi neinteligenten otrok, neizobražen, brez hrane? Dolga dolga pot bi me čakala. Raje ostanem v svojem truplu. Tu v Sloveniji sem vsaj blizu centrom, izvorom človeške misli, ki jepedantnoshranjena vmuzejih in arhivih. 16.28 solzni mešički ne izločajo več tekočine in ostajajo prazni. Tudi če se trudim in si mislim: oh jaz uboga revica nihče me ne mara nikogar nimam vsi me ponižujejo... se tekočina ne pojavi. Pride do posmeha s strani physisa. 16.43 opazim predmete, znane in domače, v bivalenm prostoru. Tikataka čas sprijaznjenja in iskanja novih smeri. 16.45 zaslišim brbotanje tenkega črvesa. Prebujanje žene R je sestavljeno iz treh plasti: obstajanje, vedenje in spoznanje. Če vseh treh ne izživi do skrajnosti, ne pride do cilja: prebuditve. S tem, ko ve, da strah pred smrtjo obstaja, je uporabila le obrambni mehanlzem prve stopnje: nagon. Kako naj ve, da tud' st-rah pred smrtjo ve? Ko se R naslanja na svojo levo roko, ki je dosti bolj občutljiva kakor desna in ko gleda modkrikaste žile, ki so veliko bolj vidne in -več jih je, kakor na desni roki, ko Riba gleda v mesnati preplet in izbira mesto, kjer bo prerezala z britvfjo čim manj boleče, se smehlja z ljubkim nasmehom polnim železne nežnosti in sluzaste strasti. Ko zre v napete žile in jih boža z jezikom, kadar je sentimentalna, liričnost trenutka zmoti malce premišljen dvig leve obrvi, no vsaj ob-risa obrvi. Riba je obrvi že zdavnaj izgubila, bodisi zaradi spolnih bolezni, ki si jih je nabrala v svojem pohodu skozi pekel bodisi zaradi čistega mazohizma, ko jih je pulila s pinceto kakor aristokratska degeneri-ranka za časa Louisa XIV. V takih trenutkih prevzame Ribo megli-kasto zabrisano čustvo, podobno usmiljenju do trupla — aha, to je bilo tisto najmočnejše čustvo pri Ribi, ko je še živela v Tosiloumu. Evo ga! ali res še obstaja? Ali naj verjame krzneni toploti nekje med ratiom in čustvi? STRANl! Ko se atlet postavi na start, ko postavi stopala drugo za drugim, ko čaka na strel, ali naj verjameš komaj opaznemu potegu pleksusa: cuk! ne zdrvite! ne pojdite! cuk!? Pogre§am! Pogrešam pogum! Pogrešan je strah! Tiralico! Pogrešam rezek zvok! Pogrešam rezek zvok brezobličnega ovala! Tulijo brezbarvne oči! Pogrešam šareniče brez lukenj! Tiralico! Pogrešam strah brezobličnega ovala z brezbarvnimi očmi! Prva stopnja prodiranja v strahove: vizualni špon niti slučajno ne daje prave slike o njih. Tu bi R naredila primerjavo s sodobnimi tokovi v glasbi: soft pop niti slučajno ne daje prave slike o glasbi. Soft pevke pojejo: nekje nekoč. No, nekaj resnice posedujejo v pra-vilnem spožnavanju cilja — nekje nekoč. Glasba obstaja drtfgje ne nekje. Glasba obstaja... ne nekoč. Zato je najbolje, da se vme v posteljo, no vsaj obris postelje, kajti R spi že dolgo časa na golem kamnu v bunkerju, pokrita z umazanim plaščem nedoločljive barve. Po prvi stopnji: obstoju, se vrne v skalo in zapre oči. Prihaja čas vedenja. Vedenje ne izhaja iz Ribe, ona ve, da strah ve. Predvsem strah pred smrtjo. Taje tisti, ki Ribi nedaspa-ti. Zato se Riba vrne v posteljo iz skale in navidezno zabriše obstoj sebe. Napne druge strune. Njeno negibno telo, zvito v položaj fetusa, prekrito z umazanim plaščem nedoločljive barve, je videti mrtvo, kakor kamen, na katerem leži. Njene brezbarvne oči so sicer odprte, a ne kažejo znakov življenja. Ko ji strah vleče plašč z njenega telesa, se pokaže skelet, prepreden z modrimi žilami: vidijo se brazgotine na trdem trebuhu in levem ramenu, ki so posledica boja s strahovi. Ni rečeno, da se je Riba srečala s strahovi šele sedaj, ko jo ubijam. Že dosti prej se je. Da je preteklost izprijena, pa slutim že zdaj, čeprav še nisem izdelala sistema strahov, kroga v katerega se zatečem tudi jaz, čeprav vem, da je tudi sistem izprijen. Ozki snop svetlobe okrutno prodre v mrtvašnico pod zemljo in zd-raži-občutljiva zrkla: žena R si zastre oči s tenko dolgo roko, z drugo išče očala s temnimi stekli. Ko jih najde, si jih nadene in privzdigne glavo. Gola lobanja brez las in temna očala na brezbarvnih zrklih so posmeh življenjskemu prostoru, edinemu, ki ga je Riba želela in us-pela pridobiti: bunker pod zemljo. Strah se zareži in vleče plašč ukradeni po ilovnatih tleh in se plazi k središču bunkerja, plazi se k hladnemu zraku, vrtincu sredi zatohle mrtvašnice. Žena R se opre na roke in se s sprednjim delom telesa plazi za strahom. SURYANAMASKAR Aurora je eden izmed strahov, ki ženi R dela preglavice že od pri-bližno, odkar se zaveda, da mora svoje truplo sama usmerjati in to je približno od svojcga šestega leta, ko so jo nasilno vtaknili v sistem tosiloumske osnovne dresure. Prej ni zaznala razlike med sanjami otroka z dolgimi trepalnicami, ki mečejo sence na okrogla lička, in poljubom Aurore, ki ljubkemu otroku lune posveti v oči s soncem in šepeta: sonce! Sonce! Ljubki otrok si pomane očke in se nasmehne: pozdrav soncu! Pozdrav! Tudi ti obstajaš poleg lune! Kako smešno!? In se smehlja in beblja v svetlobo: SURYANAMASKAR Asana, ki jo je delala R šc v Tosiloumu. Riba ve, da se koristne stvari ne smejo zavreči, zato se včasih spomni, kako je v Tosiloumu vadila truplo, ne da bi vedela zakaj. Ni mogla vedeti, kaj jo čaka. Ni mogla vedeti, zakaj vadi truplo. Zdaj, ko se plazi za strahom proti središču bunkerja, ve, kjeje napravila napako. Ko nežno polzi s spre-dnjim delom telesa po ilovnatih tleh, premišljuje o startu v življenje: mati jo je pustila na cedilu, znajdi se, je rekla, jaz sem te izključila iz plesa! Riba je ostala sama: saj sem bila sama zmeraj? Kje sem naredi-la napako? Ker je dobro samovzgojena, je konsekvence sprejela brez vprašanj. Ko je trgala Neitzscheja na kosce, ko je študirala zgodo-vinske zlikovce, praskala Torquemado po privihanem hrbtu, bruha-la Nerona v kanale, se s krepmlji zasajala v polise in vihrala z njimi v loku, ali je kdaj zajavkala: naj se zlijem z njimi, naj postanem del njih, oni so nezadržno postajali deviacija kolektiva! Je? Ni. In to je najhujše. kar lahko reče dobro vzgojeno truplo v Tosilou-mu. Ko je blodila po Delfih, je brala napis: Gnosce te ipsum! Oplazili so jo kosci kipa in nepopravljivo zarisali v njeno telobrazgotine:de-laj! Ti moraš svoje življenje odplačati z delom! Za koga? To ni tisto, kar reče dobro vzgojeno truplo. Strahovi so zelo prebrisani. Žena R je spoznala njihovotaktikože v rodnem Tosiloumu, ko se leta in leta niso prikazali, čepravjih je dražila in z jekleno masko butala ob stene stare zelene patricijske hišc v predmestju. Zdaj v bunkerju pozna njihove napake: tudi st-rahovi delajo napake. Strah, ki ga je imenovala Aurora, okrutno vleče njen plašč proti luknji v središču bunkcrja. Riba ve, da tvcga, če sc s svojim golim občutljivim telesom preveč približa Aurori, ki ji ga je ukradel in ga vihti po vlažnem zraku, polnem delcev prahu, ki se prilepljajo na Ri-bino občutljivo kožo. Zato ima ob kamnu, kjerspi, pripravljen jekle-ni oklep, ki ji zakriva sluzaste prsne žleze in gonade., natakne si jekleni noht na sredinec leve roke in jekleno masko, ki pa si jo na-takne v luknji, ko sreča kralja strahov: Strah pred smrtjo. V vagino si vtakne jekleni tulec z nazaj obrnjenimi zobmi morskega psa, da ribe nc morejo izplavati, če so že notri. Za noge zadostujejo škornji iz kuščarjevega usnja, saj najbolj nevarni strahovi ne grabijo po gle-žnjih, ampak zadevajo ob delc telesa, ki jihje Rzavarovala zjeklom. Na tenke gležnje se obešajo L ižnje, ki pa jih Riba prezira, saj se jih zlahka otrese. Pa ne, da bi se Riba ne hotela vključiti med Tosiloumčane: pozna-la jih je, tudi tiste neprilagojene, ki so ji vzbujali take bratske občutke — mi smo, mi obstajamo! Strahovi smo mi. Prva stopnja nepri-lagojenosti je namreč vendenje, da strahovi ne obstajajo zato, da bi se ti zabaval ob njih. ampak imajo podstat, maso. Strahovi so neuni-čjivi. Ribi so vzgojitelji v dresurah za tosiloumski sistem rekli: pun-čka, strah je od znotraj votel, okoli ga pa nič ni. Riba je z odprtimi usti strmela v njihove histerične kretnje in se spraševala, kakšna je povezava med živčnim zamahom roke in njihovim mirno zvenečim govorjenjem o srčiki vrtinca,-ki poganja Tosiloumčane. TRIBUNA uredništvo Ljubljana Kersnikova 4 Stalno spremljam vaš časopis, ker sem zanj zainteresiran že kot univerzitetni učitelj. Pogrešam pa konkretnih razprav, kritik in sugestij o delu univerzitetnih DO, njihovih študijskih programih, vsebini in kvaliteti študija, o ojegovih rezultatih in podobno. Mislim, da bi vse študente zanimalo in tudi druge o mnenju študentov, ali bodo na novo pripravljeni vzgojnoizobraževalni programi uresniči-li pričakovanja. V števHki TRIBUNE 31. 1.85 sem zasledil v pogovo-ru z rektorjem dr. Fabincem njegovo mnenje, da se odpirajo vpraša-nja pri oceni kvalitativnih značilnosti teh programov. V uvodniku v isti številki L. I. misli, da bo študent od reforme (študija) »po večini dobil samo večje število ur predavanj učiteljev, ki v tako začrtanih razmerjih ne bodo imeli časa za znanstveno delo in bodo zato proda-jali le dolgčas.« Najbrže pa je treba v analizo študijskih programov iti le bolj poglobljeno in morda iskati in sugerirati alternative. Mislim, da so doslej še največ glede analize in kritike VIP naredila strokovna društva, čeprav ne vsa in ne dovolj. Predlagam vam razgovore s predstavniki društev, izmenjavo njihovih in vaših kriti-čnih mnenj in več objavljenih člankov o tem. Pošiljam vam primer rezultatov razprave na enem izmed strokovnih društev. Zanimive, pogosto podobne pripombe so imeli tudi na drugih posvetovanjih društev. Pogledate si lahko objavljene pripombe društva pravnikov in društva za upravne znanosti in prakso v Pravni praksi, št. 21 in 24 iz leta 1984. Lep pozdrav! dr. Mitja Kamušič izredni univ. prof. P. S. Prof. Peklenik s Fakultete za strojništvo je v dveh številkah Razgledov objavil zelo kritična, odmevna in po mojem utemeljena prispevka o kadrovski politiki in izdelavi programov na univerzi. Ali ne bi bilo prav, da bi bili študenti o tem informirani v svojem časopi-su in zavzeli o Peklenikovih in drugih stališčih tudi svoje mišljenje. Stvarno seveda, brez ognjemeta in pokanja petard! Zlasti naj bi obstajale upravno organizacijske specializacije, ki se na-slanjajo na pravno, ekonomsko, organizacijsko in tudi druga strokovna področja. Dostop do takšnih specializacij naj bi imeli tudi kadri z dru-gačno dodiplomsko izobrzabo. Upravno organizacijska znanja in dru-ga potrebna vodstvena znanja naj bi vodilni kadri in perspektivni kadri za vodstvene funkcije dobivali tudi z dopolnilnim izobraže-vanjem, ki bi ga organizirale njihove organizacije ali več organizacij, ki opravljajo podobna dela (npr. po resorjih državne uprave, za kadrovske službu, za planiranje itd.) samostojno ali v povezavi z visokošolskimi organizacijami. Za takšna zahtevnadela pa bi bil ko-risten tudi medfakultetni specialistični študij. 2. Upoštevajoč raznolikost in potrebe po multidisciplinarnem znanju na večjeni delu upravnih delovnih področij, naj bi imeli dostop v programe, ki izobražujejo kadre pretežno ali v velikem delu za ta področja, vsi dijaki, ki bi uspešno končali štiriletne srednje šole na kateri koli usmeritvi. Osebe, ki ne bi imele štiriletne srednje izob-razbe, naj bi imele neposredni dostop na višje ali visoke šole le izjemoma, zlasti če imajo daljšo prakso na podobnih delih in nalo-gah, oziroma če opravijo zahtevne preizkuse, ki naj dokažejo, da imajo ti ljudje enak intelektualni nivo kakor diplomanti štiriletnih srednjih šol. Glede enakega sprejemnega izpita za vpis v vse visokošolske programe so bila mnenja deljena. Vsekakor naj takšen sprejemni izpit ne bi bil prepuščen posameznim srednjim ali višjim oz. visokim šolam, ampak bi moral biti pod kontrolo univerze ali širše družbene skupnosti in njenih organov. 3. Nekateri visokošolski programi so preveč razdrobljeni in pre-natrpani (npr. pravna fakulteta ima v 4. letniku 16 predmetov in iz-pitov poleg diplomske naloge, višja pravna šola v Mariboru ima v drugem letniku Hpredmetovz izpiti indiplortiskonalogo(inšepre- ; dvideno delovno prakso), višja upravna šola v Ljubljani ima v drugem letniku 12 predmetov z izpiti, diplomsko nalogo in obvezno prakso. Takšna razdrobljenost povzroča podaljševanje študija za eno leto ali več, preobremenjenost študentov in nižanje nivoja zna-nja. Maksimalno število predmetov in izpitov v enem letniku naj bi bilo 10, po možnosti pa manj. V ta namen naj bi združevali predmete in izpite, obvezne predmete prekvalificirali v fakultativne in nekatere specialne predmete prenesli v specialistični študij. Pri visokošolskem študiju je treba proučiti in odstraniti vzroke za tako drobitev študija, DRUSTVO ZA UPRAVNE ZNANOSTl 1N PRAKSO LJUBLJANA Datum 17. 1. 1985 POSEBNA IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST ZA DRUŽBO- SLOVJE STROKOVNI SVET LJUBLJANA Društvo za upravne znanosti in prakso v Ljubljani je na sestanku svojih članov 16. januarja 1985 ponovno obravnavalo visokošolske programe, ki prihajajo v poštev za dela in naloge na upravnih podr-očjih, bodisi v gospodarstvu, bodisi v družbenih dejavnostih, bodisi v državnih organih in tudi drugod. Dodatne ugotovitve k že prej sporočenim iz tega sestanka so naslednje: 1. Najzahtevnejša upravna dela in naloge predstavljajo predvsem: analize stanja na določenem področju, pripravljenih up-ravnih in samoupravnih ukrepov, vsebinsko sodelovanje pri izdelo-vanju predpisov in samoupravnih aktov oziroma drugih širših odl-očitev. Pri teh delih in nalogah je potrebno predvsem strokovno poz-navanje področja, ki ga analiziramo in za katerega se pripravljajo predpisi, ukrepi in odločitve. Potrebno pa je tudi upravno-organizacijsko, ekonomsko in neko splošno pa tudi specialno pravno znanje. Pri tem je zaželeno sodelovanje (zlasti diplomiranih) strokovnjakov različnih izobrazbenih profilov, obstaja pa tudi veli-ka zarfienljivost med njimi za opravljanje takšnih nalog. Med tovrs-tna dela in naloge spadajo tudi poslovodne funkcije, vodstvene na-loge v državnih organih in različnih delovnih skupnostih, funkcio-narske naloge ipd. Omejevanje pri iskanju delavcev, ki bi opravljali taka dela in naloge, na določeni izobrazbeni profi! bi bilo v večini primerov škodljivo. Pač pa naj bi visokošolski programi to upošte-vali tako, da bi obsegali tudi upravno-organizacijska znanja v večji meri kot večina sedanjih oz. predvidenih visokošolskih programov. PISMO, KI NAS JE RAZVESELILCJ ki so med drugim tudi v tem, da sestavljajo visokošolske programe univerzitetni učitelji, ki gledajo na predmet z vidika svoje delovne obveznosti in svojega osebnega dohodka, šole pa gledajo na prog-rame z vidika financiranja šol, kar je sedaj urejeno vse preveč z vidi-ka števila predmetov in ur. 4. Prouči naj se možnost združitev SLO I in SLO II v en predmet, kar je smotrno, zlasti če upoštevamo, da študenti že pred visokošol-skim študijem absolvirajo vojaščino. Deli skupnega predmeta, ki obsega temelje sociologije, politologije, politične ekonomije in filozo-fije, naj se priključijo drugim predmetom, ki obravnavajo sorodno strokovno snov. 5. Postopoma naj se vsi visokošolski družboslovni programi informa-tizirajo, tj. diplomati vseh družboslovnih programov morajo biti spodobni sodelovati pri načrtovanju in uporabljanju računalniško zasnovanih informacijskih sistemov. To pomeni več informatike in računalništva, deloma kot posebnih predmetov, deloma kot elementov obstoječih predmetov. Ta informatizacija različnih prog-ramov naj obstaja poleg programov in smeri, ki usposabljajospecia-liste za softvvare oz. za načrtovanje računalniško zasnovanih infor-macijskih sistemov (tj. ustrezne smeri z ekonomsko ali organiza-cijsko podlago). Smer informatike v sociološkem VIP ni tega tipa, lahko ta predstavlja informatiziran sociloški program, kar pa bi lahko dosegli tudi z izbirnimi predmeti. 6. Med visokošolskimi organizacijami naj bi bilo več sodelovanja pri načrtovanju in izvajanju interdisciplinarnih in multidisciplinar-nih programov. Za kadrovske službe naj bi FSPN, VŠOD ter FF or-ganizirale skupni program, ker ima predložena kadrovska smer v sociološkem VIP preveč socioloških in politoloških predmetov in premalo drugih. Vse šole, ki pridejo v poštev (zlasti VUS, VŠOD) naj bi organizirale specialistični študij za kadrovsko dejavnost. Tudi tovrstni specialistični študij, kakor tudi drugi podiplomski študiji bili lahko medfakultetni. PREDSEDNIK IZVRŠNEGA ODBORA dr. Mitja Kamušič (Se nadaljuje) B.URŠIČ 12. STRAN STUDENTSKA TRIBUN Herzogov film, sneman v Nikaragvi z indijanskimi komandosi Misure, je izzval ogorčenje nemskih intelektualcev, med njimi Giinterja Grassa: Herzoga so obtoževali kolaboracije s CIA. Mis-quiti se v resnici že skoraj dve leti borijo proti sandinistom. Herzog razlaga, da je želel posneti ta film zato, ker glavnino vojske predsia-vljajo otroci. Pred predvajanjem film BALADA O MAJHNEM OJAKU v Franciji je Mathieu Carriere objavil intervju z serjem. evod odlomkov: prašanje: Od kod ideja za ta projekt? dgovor: Film je bil narejen po zaslugi fotografa in novinarja De-nisa Reichla, ki sem ga srečal pri Petru Fleischmanu. Montiral je film o kralju opija Kun Shaju, ki ga je z nekim mladim Američanom posnel v Burmi in Laosu. Takoj sem ugotovil, da gre za profesional-ca, ki je z ekstremno skrbnostjo pripravljal reportaže na najbolj nedostopnih območjih. Je eden izmed tistih redkih novinarjev, ki je odšel v Kampučijo in se je od tam vrnil. Tri tedne je bil ujetnik rdečih Khmerov: čepravjebiltežkobolan, mujeuspeiopobegniti. VTimor jcprišel ravrvo po masakru. Obali se je približal z majhnim ribiškim iolnom, zadnji kilometer pa je preplaval s kamero nad glavo. Reichle je nenavaden človek, ki je imel neverjetno življenje. Sirota pri štirinajstih je sodeloval v Volksturmu, v bataljonih otrok in starcev, ki jih je Hitler poslal branit Berlin v zadnjih dneh vojne. Potem so ga kot Alzačana poslali v Francijo. Zaradi svojih vojnih izkušenj je bil takoj rekrutiran in poslan v Indokino. Pri Fleischma-nu mi je dejal, da pripravlja film o Misquitih, indijanskih komando-sih Misure. Te Indijance je dobro poznal: že večkrat je potoval z nji-miob atlantski obali in od tam prinesel izjemnedokumente. Reichle jc na vsak način želel, naj ga spremljam, vendar sem prav tedaj doko-nčaval montažo mojega avstralskega filma, Dežela, kjer sanjajo zelene mravlje in nisem mogel odpotovati... Sestavil sem seznam, v katerem sem do podrobnosti naštel, kaj ieiim: bil sem neke vrste režiser in ,abstentia'. Denis Reichle je z ne-kim mladim avstralskim snemalcem odpotoval v Srednjo Ameriko, kjer sta ostala ves januar, februar in še del marca. Material, ki sta ga prinesla od tam, je bil zelo dober in občuten, toda brez katerega koli odelementov, ki bi me zanimali. Bil je preslab, da bi iz njega naredil Ker sem že zmontiral Zelene mravlje, sem se odločil, da se bomo vrnili tja in začeli znova. Vprašanje: Kako vam je uspelo spra-viti material v Nikaragvo in priti v kontakt s komandosi Misure? Odgovor: Od Reichla sem natančno zvedel, kako se je treba orga-nizirati in kako se mora odprava odvijati. V Honduras smo prišli kot turisti. Ko so cariniki našli opremo, sem dejal, da je to za fotografi-ranje na plaži. Imeli smo srečo, da smo naleteli na carinika, ki nas je rešil najslabšega, Potem smo leteli do atlantske obale, kjer smo se na vojaškem poligonu srečali z našim komandosom. V Nikaragvo smo prišli preko Ria Coca, mejne reke. Ker sem bil brez vize, sem ko-niandosa Misure spremljal ilegalno. V Nikaragvi sem preživel in na glas, kar je zelo pretresljivo. Toda nisem se zadrževal ob tem, kajti veliko bolj me je fascinirala številnost misquitskih otrok — vojakov, včasih devetletnih dečkov; večina vojakov ima manj kot dvajset let, 20% pa manj kot trinajst: Vprašanje: Zakaj otroci? Alisotoedini vojaki, kisonarazpolago? Ali pa imajo kakšne posebne kvalitete za bojevanje? Odgovor: To je fenomen, s katerim se ledno pogosteje srečujemo v gverilskih vojskah tretjega sveta. V Irahu in Iraku je to večinoma odraščajoča mladina med trinajstimi in petrfSjstimi leti, tukaj pa so to dejansko še otroci. Ta fenomen je zadnja leta omogočila oboroževalna industrija: pa-glavec lahko brez težav ravna z mitraljezom ali ročno granato sodobne izdelave. Navadno so ti otroci prostovoljci. Boleča usoda je vsakogar od njih prisilila, da je prijel za orožje. Spraševal sem otro-ka, ki je bil v šoku in je s težavo pripovedoval: njegovega dveletnega in šestietnega brata ter očeta so pobili, mater pa razsekali na kose pred njegovimi očmi. Uspelo se mu je rešiti ih pridružil se je Misuri. Z urjenjem še ni končal, vendar je že naslednji dan želel oditi pobijat. Vprašal sem ga: »Ali se zavedaš, da boš streljal otroke svoje staros-ti?« Vedel je, a se je na to požvižgal. Ni se več mogel obvladovati. Videl sem grozljive stvari in zastavljal sem si vprašanja: zakaj jih ne puščajo v taborih, zakaj jih ne zaposlijo v kuhinji, zakaj jih poši-ljajo v prve bojne vrste? Ugotovil sem, da zato, ker so najbolj pogum-ni: otroci te starosti se ne bojijo. Tako je v Iranu, v Angoli, povsod. Vprašanje: Ali je bilo težko doseči, da so otroci spregovorili? Odgovor: Zelo težko. Včasih sem jim moral ure in ure prigovarja-ti. Nekateri niso spregovorili niti besede, drugi pa so odgovarjali le z zelo kratkimi stavki. Nikdar niso opisovali. Najprej so molčali, potem pa so odgovorili z da ali ne. Vprašal sem: »Ali si videl umreti svojega brata?« Odgovori je: »Da«; nadaljeval sem: »Kako se je to zgodilo?« Rekel je: »Z M 16.« Potem nič več. Pogledal je stran in bilo me je sram, da bi ga snemal naprej. Tedaj pa Reichle ni mogel več zdržati. Postavil se je pred kamero in govori) o svoji mladosti, o svojih štirinajstih letih, ko je bil oborožen otrok. To me je zelo pretreslo. Vprašanje: Inštruktorji teh otrok so nekdanji somozisti iz nacio-nalne Garde... Odgovor: To je še eden izmed aspektov te tragedije. Ker Misquiti nimajo vojaške tradicije, jih urijo nekdanji somozisti. Otroke pitajo s sovrastvom in antikomunizmom, ti pa pozabljajo, da so se njihovi očetje borili proti tem istim ljudem. Vprašenje: >»V Nemčiji je vaš film sprožil silovito kampanjo tiska. S tem mislim na članek, ki sta ga hapisala Giinter Grass in Johanno Stasser in ki vas obtožuje, da ste s tem filmom poskusili pripraviti teren za invazijo CIA. Odgovor: V Nemčiji so me začeli napadati, še preden so film vide-li. Ce naredim film, ki kritizira »sandinistično sveto kravo«, pač ne morem biti drugega kot agent CIA. Moj film ne reflektira v celoti tamkajšnjega kompleksnega političnega spektra. Pri sandinistih,pri »contras«,j>ri možeh Edena Pastora in celo vCIA obstajajorazlične frakcije. Gre za zapleteno zgodbo in njene resnice film ne more ujeti. Poskušam lahko le prevesti neko resničnost v območje čutnega. Na-redim film z borci Misure, gledam z njihovega stališča in odprem oči in ušesa. Moja pozicija je takšna: sem proti somozistom, proti CIA in proti Kubancem na tem območju. Se najbolj sem za sandiniste, vendar nasprotujem njihovemu ravnanju z Misquiti. Vtem trenutku ZDA Misquite podpirajo — zagotovo ne zato, ker so Indijanci, am-pak čeprav so Indijanci. Resnična podpora CIA pripada »contras« in nihče ne jemlje Misure kot resno vojaško silo... Vprašanje: Kaj se bo zgodilo s temi otroki — borci? Ali se boste vrnili v Nikaragvo in sledili razvoju dogodkov? Odgovor: Veliko otrok, ki jih lahko vidite v filmu, je že mrtvih. Ostali bodo nekega dne postali plaČanci ali institucionalna vojska, ker so se že zdaj, kot vsaka gverilska vojska, začeli institucionalizira-ti. Tudi če bodo Misquiti uspeli doseči avtonomijo, ki si jo želijo, bo na tem območju obstajala državna vojska. Ker pa se vojska vedno ravna po političnih tendencah, bodo vojaki nasprotovali interesom Misquitov. Prav malo je pomembno, kdo bo zamenjal sandiniste — postal bo nov misquitski sovfažnik. Zanje se to sploh ne more ustaviti. Da, želel bi znova srečati otroke: nekatere.med njimi sem imel posebno rad. Rad bi videl tudi drugo stran: povabil meje Ernesto Cardinal. Svobodno bi lahko potoval in posnel vse, kar bi hotel. Vprašanje: In vaš naslednji ekstremni projekt? Odgovor: Ne delam ekstremnih projektov. V nobenem slučaju se ne Iotim zadeve zato, ker je ekstremna. Film o Nikaragvi bi lahko naredil kdor koli. Moram pa priznati, da je bilo treba za zadnja dva filma veliko hoditi, Petnajst mesecev sem neprestano hodil in to mi ugaja... Vprašanje: Kakšen je karakter resnice, ki bi jo radi posneli? Odgovor: Mtslim, da .cinema-verite' lahko odkrije le površino re-sničnosti. Več kot polovica mojih filmov je dokumentarcev, toda ne na način ,cinema-verite' — želel bi biti med tistimi, ki mu kopljejo grob. Zanima me določena stilizacija: moj film o Misquitih se ime-nuje Balada o majhnem vojaku zato, ker sem že dolgo mislil na to, da bi naredil glasbeni film. Imel sem ure in ure dolg material, na katerem je bilo posneto petje vaščanov in vojakov. Lahko bi naredil čisti oratorij. Film iahko raziskuje veliko globlje dimenzije, kot pa ,cinema-verite\ In prav te dimenzije iščem. Potem pa so še druge stvari in ne mislite, da govorim to ironično: verjamem, da resnica biva za človeka le v horizontu religije. Marijino vnebovzetje je resni-ca, ki jo sprejemam, ker je to dogma. In to povem s potrebnim spoštovanjem: pri petnajstih sem se spreobrnil v katolicizem in od tedaj pristajam na dogme. prevedla: Katarima Žumer m WERNER HERZOG: PO POTEH VOJNE hnarec, april in del maja. Z vodstvom Misure nisem imel nikakršnih težav, ker je bilo vse dobro organizirano. Poznali so Reichla: vedeli so, da je posvetil vse svoje delo zatiranim manjšinam. Vprašanje: Od kdaj obstaja konflikt med sandinisti in Misquiti? Zakaj se bojujejo med seboj zdaj, ko je Somoza njihov skupni sovražnik? Odgovor: Minili sta že skoraj dve leti, odkar so se začeli sandinisti aktivno zanimati za Misquite. Ugotovili so, da živijo Indijanci v neke vrste prvobitnem komunizmu. Z najboljšimi nameni so jim hoteli pomagati, da bi naredili velik korak naprej proti pravemii, znanstvenemu socializmu. Najprej je biio treba opraviti s starim pojmom privatne lastnine. Vse so zasegli. Šivalne stroje, igle, žlice, viiice itd. — Vse. Potem so rekli, da je treba reorganizirati vaške ko-mune in so radikalno uničili šestdeset vasi na meji s Hondurasom, severno dd Ria Coca. Videl sem, kaj je ostalo od teh uničeva:skih prizadevanj; takfat je pragozd že skoraj prerasel ruševine. Videti je bilo kakšen kos pločevine in sem ter tja kakšen delč^k lesa. Nič drugega. Za to razdejanje je bil izrečen še en argument: sandinisti so trdili, da so želeli spremeniti to območje v vojaško cono, ki bi služila kot zaščita pred nasprotniki. Mislim, da gre za pretvezo, kajti dejstvo je, da Misquiti iz te regije niso bili nikoli popolnoma na strani sandinistov, čeprav so se borili z njimi proti Somozi in proti CIA. VpraŠanje: Ali je teh Indijancev veliko? Kako so se začeli oborože-vati in organizirati? Odgovor: To je težko reči. Misquitov je verjetno nekako med 20.000 in 140.000, živijo ob vsej nikaragovski atiantski obali 10.000 jih živi v Hondurasu in nekaj tisoč v Kostariki. Njihovo zemlje je močvimato in ni povezano z ostalim ozemljem. Živijo od ribolova... Težko bi govorili le o Misquitih. Tu so še Indijanci iz plemen Suroov in Ramov, zato se njihova vojska imenuje Mi — Su — Ra Vfisurasata — op. p.)... Misquiti niso bojevito Ijudstvo, toda danes jih je 2.000 oborože- i. In rekvutirajo jih vedno hitreje. Prvič po španskih osvajanjih se Ldco indijansko ljudstvo Latinske Amerike oborožuje in bojuje. Kto sami so se organizirali. Najprej so se borili proti Somozi: Som- Bzina vojska je redno prihajala v njihove vasi; vojaki so kradli hrano, jposiljevali ženske in pobijali moške, ki so se jim uprli. Prisilili so jih, da so delali v bližnjih rudnikih zlata, ne da bi jim kadar koli kar koli plačali. Sandinisti pa so na njih preizkusili teorijo, za katero se je iz- kazalo, da je neprimerna. Konflikt se je začel na ze!o banalen način: iz Manague so zelo hitro poslali odraščajoče"fante, ki so ravnokar zapustili šolo, stare od sedemnajst do osemnajst let. Prišli so v mis- quitske vasi in rekli: »Mi smo novi vaški komite|i«. Indijanci česa kega niso bili vajeni. Venomer so mi ponavljali: Cesa takega nismo bili.vajeni.« Čez nekaj tednov so jih Indijanci pretepli po zadnji plati: enemu njih so celo zlomili roko. Naslednji dan jc prišla vojska. Splošna nika, streljanje, prva žrtev in potem naskok. Svoje je prispevala di slaba zveza z Managuo, sandinisti niso mogli dobro nadzorova-:i svojih odposlancev. Sandinisti niso imeii nikakršnega spoštovanja do misquitske kul-in niso nikoli prepoznali konfliktov v njihovi pravi globini. Mi-, da so danes že spremcnili svojo politiko do Indijancev, vendar prepozno. prašanje: Kako ste se sporazumevali? Ali vsi Misquiti govorijo sko? igovor: Večina govori Špansko, veliko pa tudi angleško: angle-nemški misionarji so jih spreobrnili v protestantizem. Med im je zanimivo videti, kako malo pomembne so za njih dogme in ikoni. Pomembnoje individualno versko doživetje, intenzivnost in ekstaza, ki jo posameznik doseže v molitvi. Vsak moii sam EfcTSKA-TRIBlSNA POSKUS PORTRETA Rade Adžigogovski — Maki. Akademski slikar, grafik, restavrator in konservator. Pred dobrimi desetimi leti je prišel iz Skopja študirat na lju-bljansko Likovno akademijo. Stipendije ni imel. Preživljal se je z udinjanjem preko Študentskega servisa. Zakaj ravno v Ljubljano? — Zanimal me je slovenski pedantnostni duh, sistematičnost in urejenost, po katerih je znana slovenska grafika. Nasploh je v Jugo-slaviji Ijubljanska grafična šbla najbolj priznana — podobno kot sta priznana zagrebško kiparstvo in beograjsko slikarstvo.- Besedi »slovenska pedantnost« imata za Slovenca prizvok po »dobrih sta-rih časih«. Kaj pomenita Makedoncu? — Hja, toje red, ki je vgrafiki nujno potreben. Tudi vživljenju... ali pa tudi ne vedno... no, ne vem. V galeriji Društva slovenskih likovnih umetnikovje trenutno razs-tava slik in grafik nekaterih njegovih članov. Ker se vsak član preds-tavlja le z enim izdelkom, je razstava precej raznolika. Obiskovalec se težko znebi občutka, da je razstava le formalna izpolnitev dolžnosti DSLU. Človek ne more dobiti niti kratkega teksta, v katerem bi predstavil razstavljalce. Na tej razstavi je tudi Makijeva grafika. Discipliniranost, ki jo obvladuje, takoj pove ime avtorja, še preden na lističu preberemo: Rade Adžigogovski. Je del grafične se-rije, ki nosi naslov Kamen. — Kamen je trden in kljubuje vsemu. Je začetek in konecvsega. Pri nas so ljudje govorili, da nosijo kamen v sebi, kar je pomenilo, da jih je življenje utrdilo. Lahko bi rekel, da sem moral tudi sam postati trd, tako kot je trd kamen. Svoja dela tiska v Packi. To zgovorno ime nosi tiskarna v Nazorje-vi ulici, kjer tiskajo plakate, odtiskujejo vrečke ipd. Tam tudi dobiva potreben material, ki je ves iz uvoza, kar pomeni, da materiala ni v izobilju. — Pri nas delajo barve samo v Zagrebu, vendar niso kvalitetne. Ne ukvarja se samo z grafiko. Slika v oljni tehniki. — Moje slike niso tako »disciplinirane«, toda bolj težko bi ti jih pokazal, ker sem skoraj vse, ki sem jih dokončal, že prodal. Najraje pa ima risbo. — Risba s svinčnikom, ogljem, kredo, kot osnutek ali samostojna — všeč mi je zato, ker lahko neposredno narišeš stvari tako, kot jih vidiš. Krize? — Pridejo in grejo. Saj jih doživlja vsak, saj niso sajno domena slikarjev. Potem pa mi nekega dne spet steče in začnem delati. To je vse. Samostojne razstave še ni imel in ne hiti z njo. — Moram se odločiti, kaj naj dam na razstavo, kar pa ni tako lahko. Celotnih grafičnih serij ne morem razstaviti, potem pa so tu še risbe in slike. Zanimivo bi bilo, če bi razstavljal samo risbe. Vendar so vse to zaenkrat samo razmišljanja. Pred kratkim sem postal član DSLU. Morda bi bilo bolje, če bi bil v društvu že prej, ko sem še študiral. Tako si bolj povezan z drugimi, pa tudi do razstave laže prideš. Vzorniki? "— Mislim, da jih ni, vsaj jaz ne vem za nobenega. Postdiplomski študij je posvetil restavratorstvu in konservator-stvu. — Nisem veliko delal. Sodeloval sem pri nekaterih arhcoloških izkopavanjih in pri obnavljanju starega Breginja, ki ga jeprizadel potres. V Jugoslaviji primanjkuje restavratorjev in konservatorjev, vendar pa tudi denarja ni mnogo. Če bi bilo več ljudi, le-ti najbrž ne bi imeli kaj početi. Maki je doma iz Skopja. — Domotožje? Ne, najbrž zato, ker sploh ne razmišljam o tem. V Ljubljani je dosti Makedoncev, vendar ne bi mogel reči, da imam z njimi veliko stikov. Nisem »privezan«. Če bi imel možnost, bi šel »ven«. Rade Adžigogovski — Maki. Akadejmski slikar, grafik, restavrator in konservator. Jasmin Držanič Politološki del raziskave »Dom FSPN kot socialni ^rnbient* Lansko šolsko letoje 3. letnik FSPN analitično-raziskovalne us-meritve organiziral in izpeljal v okviru šolskega programa sociološko raziskavo doma FSPN. Sama ideja za takšno raziskavo je bila zelo zanimiva in je pomenila novost v pedagoškem procesu FSPN. V okviru raziskave so preučevali različne sociološke aspektt življenja stanovalcev doma FSPN. Študentje so bili tisti, ki so izpe-Ijali raziskavo od začetne zamisli pa do končnih rezultatov. Pomaga li so jim tudi nekateri profesorji FSPN. Takšen način dela na FSP je redkost in je zato ta raziskava zelo pomembna. Studentje so bili tisti, ki so si postavljali cilje in jih uresničevali. Raziskovalno delo j« bilo razdeljeno na več skupin in vsaka skupina je izpolnjevala svoje naloge. Vsi rezultati so bili prezentirani na skupnih sestankih, Celotno delo je bilo koordinirano in skupno izvajano. Rezultat razi-skave so poročila, ki jih je vsaka skupina napisala. Na žalost do današnjega dne raziskava še ni končana ozirorru rezultati še niso nikjer objavljeni. Celotna raziskava se je zaustavila pred koncem. Poročila raziskave so »skrbno« spravljena v predal čku. Rečemo lahko, da je škoda, da rezultati niso objavljeni in da vsaj študenti FSPN niso obveščeni o njih. V vprašalniku na zadnji strani je tudi obljuba, da bodo vprašanci seznanjeni z rezultati razi-skave. Največja odgovornost in krivda za takšno situacijo je na stra-ni vodja raziskave, ki se je gentlemansko in elegantno izmuznil. V okviru te raziskave je bil izpeljan politološki del, ki se je nanaša na politično organizacijo v domu FSPN. Pri tem moram poudariti da se je situacija kar se tiče statusa doma FSPN malo spremenila Tako z začetkom novega leta dom FSPN ni več v okviru fakultete temveč je v okviru Študentskega centra. V tem pogledu so rezultat raziskave »zgodovinski«. Vendar pa, kar se tiče položaja študentov stanovalcev doma in njihove notranjeorganiziranosti, rezultati razi-skave še naprej držijo. Tako nekatere ugotovitve niso izgubile n< pomciiu s formalno spremembo statusa doma FSPN. Hipotetičru lahko rečemo, da so nekatere ugotovitve iz te raziskave veljavne tud za ostale študentske domove. Dom FSPN kot politična organizacija Za tiste, ki ne vedo, se dom FSPN nahaja na Kardeljevi ploščadi 5. Dom FSPN Kot pove samo ime, je »gradbeno« zraščen s Fa kulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Fakulteta i dom sta bila zgrajena skupaj na začetku, kot Višja politična šola i dom za njene obiskovalce. To, da sta dom in fakulteta »zraščena nobena slučajnost, je izobraževanje »političnih kadrov« po takra tnih merilih zahtevalo to, da slušatelje segregirajo od ostale, družbenega okolja. V tem primeru, je ta segregirana populacijai idealna za »ideološko pumpanje« in proces izobraževanja je »bolj učinkovit. Temu bi mogoče lahko rekli ustvarjanje »političnih komi sarjev po*tekočem traku.«. Recidiv tega začetnega stanja je po sili razmer prisoten tudi danes Tendenca, da dom FSPN ostane rezerviran samo za FSPN-jevce, j stalno prisotna, tako, da segregiranje teh študentov od ostalih obstaja. V natečaju za sprejem v dom so študenti FSPN vedno imeli prednost. Tako je tudi danes največji odstotek stanovalcev doma študentov FSPN. Kompleks »FSPN« še naprej igra svojo začetno vlogo, čeprav se je Višja politična šola spremenila v Fakulteto za sociologijo, poli tične vede in novinarstvo in s tem dobila »civilno« in znanstvena obliko. Dom • FSPN je sestavljen iz desetih nadstropij. Sobe so| dvoposteljne in v njih je prostora za 280 stanovalcev. Pole študentov stanujejo še »seminaristi« politične šole pri CK ZKS.' Stanovalci doma jih v žargonu kličejo »politikn«. Od graditve leta 1961 dom ni bil renoviran. Izjema so sobe obiskovalce politične šole in poleg njih še nekaj ssob za ostale stan valce doma. To, da nihče ni preveč skrbel za dom, se zelo dobr opazi, tako da zanj lahko rečemo, da je med najlbolj zanemarjenimi študentskimi domovi v Ljubljani. Politična organiziranost v domu FSPN Za spoznavanje dejanske politične strukture in odnoše v domu j« bil sestavljen vprašalnik. V empiričnem delu razi:skave »Dom FSP kot socialen ambient« je bilo vprašanih 50 slučajno izbranih stano valcev doma. Vprašanja o politični organiziranosti so se nanašala n njihova subjektivna mnenja o vplivu posameznih subjektov v domu in na njihovo informiranost o problemih in delu samoupravnih or ganov v domUi Osnovna predpostavka, iz katere sem izhajal pri raziskavi, je bil da so » institucionalizirani organi v domu tisti subjekti, ki imajo de jansko največji vpliv in moč v procesih odločanja, poslovanja in vodenja doma FSPN. Stanovalci doma so tisti subjekti, ki imajo podrejeno vlogo v teh procesih«. Upoštevani subjekti so bili stano-valci, upravnik doma, zbor študentov, fakulteta, snažilke, predsed-nik zbora študentov. V anketi o politični organiziranosti so stano-valci doma ocenjevali dejanski in zaželeni vpliv teh subjektov v procesih odločanja, poslovanja in vodenja v domu FSPN. Drugi del osnovne predpostavke je bil usmerjen na merjenje stopnje informiranosti stanovalcev, njihov odnos do informiranosti. Ta dva dela merjenja vpliva in stopnje informiranosti sta bila v funkciji osnovne predpostavke in skozi dobljene rezultate sem ugotavljal: 1 Središča moči, ki obstajajo v domu FSPN Stanovalci doma FSPN predstavljajo njegov kvantitativno najve-čji del. Vsi ostali subjekti, ki se pojavljajo v politične organiziranosti v domu so kvantitativno zanemarljivi. Stanovalci tvorijo večino v organizaciji doma. Nasproti stanovalcem stoji cela vrsta formalnih organov. Kot prvi so organi domske demokracije — predsedstvo do-ma, predsednik zbora študentov, zbor stanovalcev. Izven domske 14. STRAN ftTIinFNTSKA TRIBUNi O B L A S T V ŠTUD. DOMU »samouprave« pa je upravnik doma in nad celo organizacijo doma je (bila) fakulteta. Fakulteta je (imela) največji vpliv na odločanje, vodenje in poslovanje v domu. To pomeni, da je bila tisto središče moči, ki je imelo največ »oblasti« v politični organizaciji doma. To lahko dokažemo z več primeri iz preteklosti, ko je posegala v »življenje« doma. Za fakulteto, ki je (bila) nesporen center moči za dom FSPN, sledijo naslednji subjekti: upravnik doma in predsedstvo doma. Upravnika doma jepostavilafakulteta injeizha-jal iz njenih kadrov. Nekdo je v intervjuju izjavil, da je upravnik do-ma »marioneta«. To izjavo vzamemkotpredpostavkostem,dasejo da razumeti v kontektstu rezultatov. Predsedstvo doma je bilo med tistimi subjekti, ki so po izjavah anketiranih najvplivnejši v politični organizaciji doma. To pomeni, da je predsedstvo doma tretji člen v domski hierarhiji. Razlika v vplivu med predsedstvom doma in vplivom standvalcev doma govori, da eno in drugo nista identična. Stanovalci se ne identificirajo s svojim predsedstvom. To pomeni, da je predsedstvo odtujeno od stanovalcev. Lahko bi še rekli, da je predsedstvo zbirokratizirano in zveza med stanovalci in predsedstvom ne funkcionira. Za predsedstvom doma sledita zbor študentov in predsednik zbo-ra študentov. Na dnu politične hierarhije v domu so stanovalci do-ma in še globlje snažilke. Po dobljenih rezultatih, ki izražajo subjek-tivne zaznave stanovalcev v domu, je (bila) očitna oligarhična po-razdelitev oblasti (fakulteta, upravnik doma predsedstvo). Stanovalci doma so nemočni in marginalizirani vpolitičniorganiza-ciji doma in ne morejo vplivati na delo odtujenih centrov odločanja v domu. Vprašanje je, zakaj stanovalci ne delujejo preko zbora stano-valcev, ker nima le-ta po njihovih ocenah večje možnosti vplivanja. Menimo, da na eni strani zbor nima nobenega dejanskega in odl-očilnega vpliva in po drugi strani, da so se stanovalci sprijaznili s svojim položajem in prepuščajo, da odločajo v njihovem imenu (na osnovi rekla, da »sam tako ne moreš nič storiti, naposled pa imamo predsedstvo, ki je sestavljeno po delegatskem načelu in naj se oni bo-rijo za nas«...) 2 Zaželena organizacija doma Drugačno sliko smo dobili, ko smo stanovalce vprašali: »Kdo naj bi imel največji vpliv pri vodenju, odločanji in poslova-nju v domu FSPN? Po mnenju stanovalcev doma naj bi največ vpliva imeli sami stanovalci, kar pomeni velik odmik od dejanskega stanja. To je te-žnja stanovalcev po neposredni demokraciji in prav tako nezaupnica vsem insitucionaliziranim organom (subjektom), ki obstajajo v do-mu. To govori, da se oni počutijo sposobne biti »samoupravljalci« v svojem bivalnem okolju. Ta podatek govori v prilog tezi o samou-pravljavski politični kulturi, ki sojo pridobili zdosedanjosocializa-cijo. Samoupravna ideologija je pomemben sestavni element njihove politične kulture. Protislovnost te politične kulture se pokaže v odnosu do snažilk. Njihova politička kultura, ki zahteva demokra-cijo zase, iz nje izključuje snažilke. Njim niso pripravljeni dati možnosti vplivanja. Ta odnos obeležuje protislovno situacijo stano-valcev: tako kot se po eni strani prikazujejo kot goreči zagovorniki in zavzemalci za demokracijo, tako po drugi strani iz te svoje demokra-cije izrinjajo snažilke. Vir tega je, da je sedanji družbeni položaj snažilk bistveno pod bodočim družbenim položajem stanovalcev in ta bodoča komponenta je že zaobsežena v njihovem sedanjem odno-su. To je moment reprodukcije obstoječih (izkoriščevalskih) družbe-nih odnosov. Po zaželenem vplivu, naj bi stanovalci doma bili tisti center moči, t ki bi imel oblast v domu. Po stopnji zaželenega vpliva se nahaja na drugem mestu zbor stanovalcev (kjer je opazna razlika med dejan- y,.skim in zaželenim vplivom), na tretjem predsedstvo doma (razlika med dejanskim in zaželenim je velika, vendar v primerjavi s prejšnji- ma dvema manjša). V celoti gledano je razlika med dejanskim in zaželenim vplivom visoka, kar je eden od izrazov njihove težnje po »politični emancipaciji« v domu. Kar se tiče fakultete in upravnika doma so predlagali, da se zmanjša njim vpliv in to veliko bolj vpliv fakultete. Če seštejemo celotni dejanski in celotni zaželeni vpliv, lahko ugotovimo da ni bistvenih razlik, samo celotna količina vpliva je prerazpodeljena med subjekti. V takšnem modelu organizacije so skupine ostro razmejene, stopnja sodelovanja med njimi je nizka, prevladuje konfliktni odnos. Proces odločanja je o.dtujen v majhnih skupinah. Stanovalci so le izvajalci in potrjevalci sprejetih sklepov. 3 Informiranost Po dobljenih rezultatih so stanovalci doma relativno dobro infor-mirani o problemih v domu. Manjša je informiranost o delu samou-pravnih organov. Stanovalci kažejo zelo visoko stopnjo zanimanja za lastno informiranost. Vendar informacije lahko preberejo samo in predvsem na oglasni deski, kar pomeni potrebo po dodatnih virih informiranja. Ta dejstva so v skladu s težnjo po njihovi politični emancipaciji in njihove želje, da aktivno sodelujejo v političnem življenju v domu. Pri tem so nekatere bariere. Tako v domu ne obsta-ja noben skupen prostor, kjer bi se lahko stanovalci zbrali. V doseda-nji praksi so bili sestanki po hodnikih v domu in v predavalnicah fakultete. Podatek, ki potrjuje neorganiziranost stanovalcevvje, da je bil iz tv-sobe (samo za 40 oseb) ukraden televizor. Zaključek: Stanovalci doma FSPN so izven procesov odločanja v domu. So zgolj konsumenti sob, pasivno sprejemajo ali potrjujejo odločitve »višjih organov«. Sistem posredne demokracije, ki deluje v domu, ni učinkovit. Možnosti za večje aktiviranje stanovalcev je preko izboljševanja sistema neposredne demokracije, pri tem so prostorske ornejitve; kar se tiče informiranja pa uvajanje dopolnilnih virov informiranja. G. A. ]MIM Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani I. izdaja UK ZSMS, Ljubljana. UREDNIŠTVO: Sašo Danev, v. d. gl. urednika, Andrej Klemenc, v. d. odg. urednika, Igor Lukšič, Robert Botteri STALNI SODELAVCI: Gligor Atanasovski, Dragica Korade, Ka-tarina Zumer. Marinka Poštrak, Sarao Škrbec. Jasmin Držanič Oblikovanje in tehnična ureditev: Škof Dean. Distribucija: Zoran Thaler. Lektoriranje: Samo Koler. Tajnik: Nela Malečkar. Naslov uredništva; Kersnikova 4, Ljubljana, telefon: 319-496. Izdajateljski svet: Ludvik Horvat (predsednik), Andrej Lukšič, Zoran Kariž, Aleš Kardelj, Bojan Klenovšek, Robert Škrlj, Primož Hainz, Matjaž Jev-nišek, Igor Lukšič. Tisk: Tiskarna Ljudska pravica. Priprava: IBM Dnevnik. Naklada 5000 izvodov, cena posamezne številke je 25 din. Oproščeno temeljnega davka za promet po sklepu št. 421-170, z dne 22. januarja 1973. Javni sestanki uredništva so ob ponedeljkih ob 18. uri. Uradne ure: vsak delavnik od 10. do 12. ure. gt žiroračuna 50101-678-47303 za tribunoy M.TUŠEK OD ZORE DOMRAKA OD zore do mraka od zore do mraka delo nas čaka od zore do mraka veselo na delo čaka te perspektiva penzija čaka te boljši jutri čaka te perspektiva penzija po penziji še godba govor cvetje B.KONCILJA