„DOM IN SVET!' 1890, štev. 6.                                  171
Jaz sem se vrnil domov.
Na mostu se je nabrala tolpa mimo-gredočega občinstva. Po licu in krvi so bili večinoma Abrahamovi otroci iz Leopoldovega. Njih ni bilo nič groza. Smejali so se. »Dobro mu je«, reče prvi, »spomladi nimajo ljudje drugega dela, pa v vodo skačejo«, pritegne drugi.
»Prav je storil: ne skeli in ne zebe ga več«, pravi tretji. »Iz ljubezni se je potopil, iz ljubezni«, govori četrti, obrnen k svoji spremljevalki.
Meni pa se je srce krčilo v prsih. »Moj Bog, ali tu ni človeške pomoči?«
Od tedaj se ne ustavljam več na Ferdinandovem mostu.
Dr. Pavlica.
IV. Sirota.
Stanoval sem v hiši nekega predmestja v Ljubljani — v majhni sobici pod streho. Moji sobici nasproti je bival pismonoša s svojo ženo in z dvema deklicama.
Poleg moje sobice je bil pod streho nekak prostor za drva, tako nizek, da je moral človek vedno pripognen hoditi. Svetloba je prihajala skozi okroglo luknjo, skozi kakoršno še glave ni mogoče pomoliti. Strop sobici je bila z opeko krita streha, skozi katero je ka-pala ob deževnem vremenu voda, vrata so bila razpokana, da se je videlo skozi špranje v pristrešek ter je tudi grozovito prepihovalo.
V tej luknji je bivala postarna samica, klicala se je »stara« Mara. Bila je bolna na očeh in tudi grlo se ji je sušilo, da ni mogla glasno govoriti. Revna je bila, a gorje onemu, kateri bi se drznil to reči: ozmerjala bi ga bila ne glede na svojo hripavost. Tudi na svoje revno stanovanje je bila ponosna — in  pač   zato  je bila   srečna.
Tej luknji (drugega izraza skoro ne morem rabiti) nasproti je bilo drugo temu podobno stanovanje.
Notri je bivala stara gospodičina »boljšega stanu« (kakor sem slišal), rojena na gradu W. pri L. Ime ji je bilo gospodičina Maksa. Pri sebi je imela malo deklico z imenom Rozika, ki je hodila takrat v šolo k nunam.
O tej deklici »siroti« hočem nekoliko povedati.
Rojena je bila na gradu W., a nikdo se ni veselil njenega rojstva. Mati njena je kmalu potem na umu zbolela in umrla.
Siroto je vzela k sebi gospodičina Maksa, ki je imela takrat še precej imetja. Ko jo je pa brat ob vse pripravil, šla je k svoji sestri v Ljubljano, kamor je seboj vzela tudi siroto. Pri sestri je živela nekaj let. Ko se je pa ono leto sestra preselila s soprogom v Gorico, iskati sije morala gospodičina Maksa stanovanja. Ker je bila znanka stare Mare, priskrbela ji je ta primerno stanovanje, in tako je prišla gospodičina Maksa s siroto v našo hišo.
Gospodičina Maksa je bila večinoma doma, dekletce pa je hodilo vsak dan v šolo in ostajalo v samostanu tudi opoldne. Tedaj je bilo doma le zjutraj do pol osme ure in zvečer od šeste ure dalje, kakor tudi ob četrtkih in nedeljah. Malo časa je bivala deklica doma, ali gorje ji je prinašalo v tem kratkem času dovolj zaušnic in palic. Pa ne da bi jo bila kaznovala sama gospodičina Maksa, o kaj še! pravico kaznovanja sta si bili prilastili tudi Mara ter pismonoševa žena, in vrstile so se tako, da je jela tepsti druga, ko je opešala prva. Naj vam popišem prizor natančneje.
Ko se zjutraj vzbudim t. j. nekako ob šesti uri,  že slišim krik in jok ter