192. številka._LJMbljaaa, v sredo 23. avgusta 1899. _XXXII. leto.
SLOVENSKI NAROD.
Izhaja vsak dan zvečer, izimSi nedelje in praznike, ter vejja po posti prejeman za avstro-ogerake dežele za vse leto 16 gld., za pol leta 8 gld., za Četrt leta 4 glđ., za jeden mesec l glđ 40 Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za Četrt leta 3 gld. 30 kr., sa jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom raCuna se po 10 kr. na mesec, po 30 kr. za Četrt leta. - Za tu dežele toliko veC, kolikor poštnina znaSa. — Na naroCbe, brez istodobne vpoSiljatve naroCnine, se ne ozira. — Za oznanila plaCuje se od Stiristopne petit-vrste po 6 kr., Ce se oznanilo jedenkrat tisi po 5 kr., Ce se dvakrat, in po 4 kr., Ce se trikrat ali veCkrat tiska. — Dopisi naj se izvole" frankovati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravniStvo je na Kongresnem trgu St. Upravništvu naj se blagovolijo pošiljati naroCnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari. — Vhod ▼ uredništvo je iz Vegove ulice St. 2, vhod v upravništvo pa s Kongresnega trga št.
Telefon št. 34.
Nemški stekliši.
Z Dunaja, 20. avgusta.
„Nesramni napad" Slovencev in Čehov na „nemško" Celje, invazija teh preklicanih „zatiralcev", ki so prišli „zasramovat" „mirne" celjske purgarje — dobil je „za služeno lekcijo" in „vse nadkriljujoča nemška kultura" je slavila zopet „sijajno zmago" in „slovesno manifestacijo" proti slovanskim „razbojnikom in morilcem". Zopet se pisari ves teden — kolika dobrota za čas kislih kumar! — po vseh nemških listih o „slovanski podivjanosti" in o „nemškem mu-čeništvu".
Jedina „Arbeiter Zeitung", dasi, kakor sploh, tudi v teh poročilih Slovanom neprijazna, pravi, da Nemci gotovo niso bili nedolžni, temveč so sami izzivali; da je krivda na obeh straneh. Da bi bil dobil ta list objektivno poročilo in ne zajemal iz tendenciozno napačnega, od Corresp. But. podanega (in vender se ta ustav plačuje tudi iz slovanskih davkov!) izvedel bi nemški svet vsaj nekoliko istine. A tako smo in ostanemo „morilci, razbojniki" in divjaška „drubal".
Pri tej priliki se je med vsemi listi odlikovala kot najstrupenejša in najperfid-nejša „Deutsche Zeitung". Ta list, ki je bil pred kratkim še židovsko trobilo, je nakupila krščanska socialna stranka in zdaj je povsem bismarški. Poturica hujši od Turka! Prinesla je zlasti imenitno razpravo o slovenskem jeziku, o kateri se pač lahko reče, da se ne ve, ali se naj človek smeje ali jezi; kdor jo čita — ako ima še kaj pameti in razsodnosti, mora izprevideti nasprotnikovo parfidnost in zlobnost.
Stara bajka, da je slovenščina „ume-ten jezik", katerega ne razume noben kmet, a tudi ne izobraženci, da toraj oni govore v kranjski šprahi, ti pa v nemščini, se vnovič pogreva. Kdo ve, kolikokrat je bila obrabljena v Dežmanovih časih in ponavljala se je po znanem izreku sedanjega goriškega kardinala!
Z ozirom na izjavo dr. Ferjančiča piše torej ta list: Ko je Janežič si „izmišljeval" svoj slovar za „novo  ustvarjeni slovenski
jezik", je „skoval" za fremd besedo: tujec. „Izmislil in pokvaril jo je iz besede deutsch", da je tako dal duška „svojemu fanatičnemu sovraštvu do Nemcev".
Če to ni blaznost, kaj naj bode! Peklenska zloba! In sedaj, ti „fanatiški" slovenski narod! Poglej v svoje čitalnice, svoje kavarne in gostilne, svoje farovže in družinske hiše — poglej tje, in povsod dobiš kopo nemških listov, takih, ki tako strupeno sovražno pišejo o tebi! In ti jih pla-čuješ, ti jih podpiraš, in to v škodo lastnemu časopisju!
Bodi vender jedenkrat v istini »fanatičen* in baci jih ven, brez usmiljenja ven! V nemškem lokalu nikjer ne trpe" nacionalci slovanskega lista, naj bodo tudi gostje Slovani — zakaj bi Ti bil tako neumen in gojil gada na prsih? Ako hočeš nemško pisan svetovni list, naroči si praško „Po-litik", — a vrzi vse dunajske, krščanske in židovske liste na cesto! Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti! Zapomni si ta tolikrat citirani rek, in ravnaj se po njem. Samo zato, ker smo, kakor je rekel Stritar, Slovenci tako potrpežljivi osli, samo zato se pometa z nami. Nekoliko več narodnega ponosa in samozavesti, pa bode tudi tujca minila oholost. Tako pa kar divja in nori v svoji domišljavosti. „Ostdeutsche Rundschau" je prinesla z Bleda dopis, v katerem sporoča o „veliki nesramnosti", da je kopališka godba igrala venec slovanskih pesnij, v katerega je upleten tudi „Kje dom je moj?" Pozivlje kopališke goste, „ki so po ogromni večini Nemci", da „ne prenašajo mirno teh slovenskih provokacij", ter sijih odločno prepovedo, ne boječi se škandala, ki bi morda vsled tega nastal."
Torej zaradi jednega stekliša ne sme se več igrati na slovenskih tleh slovenska pesem! Ako smo tako daleč došli na Dunaju, da si iz strahu pred nemškonacional-nimi škandalerji že skoro dve leti niso upali več v dvorni operi predstavljati „Prodane neveste" in „Dalibora", operi, ki sta imeli tu kakor drugod najsijajnejše vspehe, — ker protičeška agitacija vse terorizuje, vender še nismo tako daleč, da bi se po naših krajih ne smela več čuti slovenska
pesen Mar ni dovelj, da se i v njih razlega „Wacht am Rheina in „Bismarcklied", kedar se snide par Germanov v svojo družbo ? Ne posnemajmo r<nemškiha Celjanov, da bi tem s kamni pokazali, da so „usiljenci", — a zato si vender ne bodemo pustili, da bi nam oni komandirali bolj surovo in grozovito kakor v starem veku sužnom in he-lotom!
Na Dunaju nikdar ne čuješ pri koncertu kake vojaške godbe kakega slo van skega komada. In vender je dostikrat več slovanskih in drugih gostov, nego nemških. Pri nas je sicer zaradi lepšega nekaj točk slovenskih ali slovanskih stavljenih na program, ki je pa v ostalem skoro izključno nemški, semtertje s kako laško ali francosko operno točko. Ako pa se kdaj postavi na program nekoliko več slovanskih točk, tedaj se to slavi kot posebna odlika in milost!
Ali naj potem tujec, ki prisostvuje taki slovenski veselici, ne misli, da je res na večinoma nemških tleh?
Tudi v malenkostih bodimo nek oliko bolj zavedni in odločni. Zlasti si na od slovenskih društev uprizorjenih slavnostih, kjer pojo naša društva zgolj slovenske pesni, ne pustimo od plačane vojaške godbe igrati tri četrtine nemških valčkov in polk in drugih takih malovrednih stvarij. Proti istinitemu nemškemu glasbenemu umotvoru gotovo nikdo ne bo ugovarjal, da bi pa drobiž iz malovrednih nemških operet izpodrinil naše in druge slovanske skladbe le zato, ker se vojaški godbi zdi potrebno, braniti pri nas nemški značaj, tega nam pač ni treba. Skrbite torej, vi aranžerji slav-nosti, za to, da se tudi v tem oziru varuje slovenstvo na slovenski zemlji!
Vienensis.
Jedro vsenemštva in nemškega nacionalizma.
1.) Nabožna podlaga nemškega nacionalizma.
(Dalje.)
Krščanska cerkev je po Lagardeu rezultat židovskih (pavlinskih), grških, rim-
skih, deloma germanskih religioznih nazorov. Kar ni v njej germanskega, tega se ima nemški narod otresti, in vsled tega je La-garde radikalen: protestantizem obsoja on istotako, ako ne bolj, kakor katolicizem; v obojem vidi preveč židovskega farizejstva in, razume se, po njem premalo zdravega mišljenja. Lagardeu je protestantizem polovičarsko delo; Lutrova biblija šele prav židovstvo širi med nemškim ljudstvom — in nepokvarjeno, orientalsko bujni fantaziji tuje ljudstvo te biblije sploh nikoli notranje, duševno prebaviti ne more. (Tu je dobro, spominjati se, v kakem smislu naši sedanji nemški nacionalci v Avstriji religijo razumejo; pri gibanju „Los von Rom" se vidi nejasnost in nejednotnost teh glav; jedni hočejo pod\Volfom samo do Lutrovih principov prodreti, torej kristjani ostati, drugi, pod Schonererjem, pa hočejo dalje, hočejo se otresti vsega židovstva, po njihovem na-ziranju torej tudi krščanstva, in njih Bog ni več Jahoe ali Jehova, temveč Vuovtan in dr.; poslednja struja je Lagardeu bližnja, kateri pa sicer o starih germanskih bogovih v „Deutsche Sehriften" nikdar ničesar ne omeni).
Lagarde si ne domišljuje, da more sam Nemcem kako religijo fiksirati; on hoče samo po svojih zmožnostih bodočo to religijo pripravljati; kakor Feuerbach, pravi tudi on, da Nemci (niti katoliški njih del ne) faktično niso več kristjani. Tega pa on nikakor ne pomiluje; to je njemu celo znamenje napredka. Kakor z ozirom na gospodarsko in kulturno stanje Nemčije Lagarde razglaša emancipacijo od Židov, tako tudi z ozirom na religiozno. „Sind die Juien in Deutschland zur Zeit noch ein fremler KGrper, so be\veist dieser Umstand, dass das Leben Deutschlands nicht energisch und nicht ernst genug ist, dann aber hat die Nation die Pflicht, diesem sehr erheb-lichen Mangel abzuhelfen. Jeder uns hlstiger Jude ist ein schwerer Vorvvurf gegen die Echtheit und \Vahrhaftigkeit unsres Deutsch-thums. Allerdings kann die Nation nicht energisch und ernst sich selbst leben — dies sich selbst verstehe ich sowohl als Accusativ \vie als Dativ —, \venn die Re-
LISTEK.
Knjiga o vzgoji in omiki.*)
Ocenil E. Gangl.
„Ker more človek kakor samouk sam za-se gojiti lepe čednosti, zatirati slabe navade in se vaditi vsega, kar treba vedeti, ako se hoče vesti lepo in prikupno, zato se mi zdi knjiga, v kateri so zbrana dobra načela, zanesljiva pravila in jasna navodila o dobri odgoji in lepem vedenju, Slovencem jako koristna ..."
Tako piše v predgovoru gosp. Va-lenčič sam.
Gojil je torej pisatelj ob spisovanju te knjige najboljše namene, in priznati moramo precej sedaj, da ja častno rešil samovoljno prevzeto nalogo in da nam je napisal knjigo, kakršne v takem obsegu še nismo imeli doslej. Kakšen bo nje vpliv na čitajoče občinstvo, to bo pokazala bodoč-
*) Vzgoja in omika ali izvir are Ce. (Neobhodno potrebna knjiga za vsakega Človeka, kateri se hoCe sam, lahko in hitro navaditi vsega potrebnega, da more sebe in druge blažiti in prav olikati) Spisal po najboljših virih in navodilih Jožef ValenCiC. Prvi natis. V Ljubljani, meseca junija 1899. Založil in na svetlo dal pisatelj. Tiskala „Narodna Tiskarna". Str. 264. Cena 1 gld. 80 kr. (.S poŠto 10 kr. več.)
nost Bojimo se samo, da ne zapade knjiga usodi, ki so je deležne druge slovenske knjige in publikacije, da bo le neznatno število onih, ki jo bodo kupili in brali. Znano nam je, da ne kupujejo radi naši ljudje naših knjig. Domače blago ne velja, četudi je dobro. Svetovali bi torej gosp. Valenčiču, da bi ne opravljal sam prodaje — kakor pravi na platnicah — nego naj jo poveri našim knj igotržcem, da spravijo knjigo kakorkoli med ljudi. Ta nasvet je toliko vrednejši uvaževanja, ker goji gosp. pisatelj idealno misel, da bode zagledala njegova knjiga beli dan v drugem natisku, kar se zgodi pri nas vsakih sto let morda enkrat.
Gosp. pisatelj je naslovil knjigo: „Vzgoja in omika ali izvir sreče". S tem naslovom nismo popolnoma zadovoljni.*) .Dobra načela, zanesljiva pravila in jasna navodila", ki so jedro Valenčičeve knjige, veljajo bolj omiki nego vzgoji; uče bolj, kako bodi vedenje onega, ki hoče veljati za omikanega človeka. O pravi vzgoji, o vzgoji notranjosti človeške govori
*) Pri morebitnem drugem natisku naj bi naslovil gosp. pisatelj knjigo: „0 omiki in vedenju", ali „Omikan Človek44, ali kako drugače . . . „Izvir sreče" tudi ni na mestu, saj vsak omikan Človek ni srečen, in vsak srečen Človek ni omikan . . , P i s.
knjiga malo. Strogo o tem govori prav za prav le v § u 2. To je, kar ostane večno, drugo je forma, ki jo uveljavlja čas, v katerem živimo, družba, v kateri se sučemo, moda, ki slučajno vlada v „omikanih", višjih krogih . . .
Vzgoja — vpliv razsodnega, zrelega človeka na nerazsodnega, nezrelega človeka — si prizadeva, da da gojenčevi notranjosti človeškemu znanju odgovarjajoče lice. Kako se to godi, o tem uči vzgojeslovje, ki je zanimivo le za onega, kateri se mu posveti, a ki je za širše občinstvo, kateremu je namenjena Valenčičeva knjiga, pusta, dolgočasna, suhoparna hrana. Take knjige, ako bi ne bila pisana v poljudnem, lahkem, bolj v pripovednem nego poučnem tonu, bi najbrže mnogi bralci (in še več bralke) niti ne prelistali, kamo li prebrali. Zatorej se nam zdi popolnoma prav, da se je Va-lenčič previdno ognil vzgojeslovnega razpravljanja in da je v tem oziru več povedal v naslovu nego v knjigi.
Našo deco vzgajata šola in dom. Šola več nego dom, a resnica bi morala biti ta, da bi bolj vzgajal dom nego šola, ker prebije otrok več časa doma, nego v šoli. Vsak, ki se bavi z vzgojo otrok, ta ve, da se menijo stariši ubogo malo za vzgojo otrok, kadar jih imajo ob sebi. Če jih vzgajajo, jih vzgajajo krivo, največ po načelu
in napotkih „slepe ljubezni", katere so prenapolnjena srca dobrih naših mater. Oče je običajno strog in vzgaja dete s strahom in v strahu. Otrok trepeče pred vsakim pogledom očetovega očesa in se zvije v grbo pred povzdignjenim njegovim kazalcem. A strah ni vzgoja, zakaj strah zavaja k po-tuhnjenosti, neodkritosrčnosti, lažnjivosti...
Tako je v vseh slojih, v vseh krogih. Reči smemo z mirno vestjo, da je domača vzgoja v nižjih stanovih dostikrat plemenitejša, srčnejša, zato boljša, nego v višjih stanovih, kjer vlada izobilje in razkošje, kjer ne cenijo toliko dobrote in blaženja srca, ker ne vedo, koliko sta vredni. Pa da ne bo ta obsodba vseobsežna, moram) poudarjati, da ni pravila brez izjeme.
Na pol ali slabo vzgojenemu otroku priskoči na pomoč potem, ko ga privede pot v družbo, omika, vedenje, kretanje, ki krije s plaščem krščanske ljubezni gnilo njegovo dušo. Parfumirana šumeča obleka — ki je ne prepoveduje tudi Valenčičeva knjiga — prijazno smehljajoče lice, globoki pokloni, sladke besede — naj si tudi brez jedra — in to in ono, pa čuješ tudi po slovenskih salonih, dasi so redki kot bele vrane, iskreno priznanje: „Das ist ein feiner Mannl" —
Priporočamo torej Valenčičeve knji zadnji del posebno onim, ki so jim odp
gierangen ihr nicht den Ballast vom Halse und von der Seele nehmen, mit welchem \vohlmeinender, aber sehr einfaltiger Libe-ralismus sie driickt — das preussische Unter-richts\vesen und das Staatskirchenthum sind mit die schlimmsten Stiicke dieses Liberalismus —: unsre Juden aber werden auch selbst dann, wenn jener Ballast ab-gethan sein wird, nicht aufhoren Juden zu sein, wenn unsre Regierung nicht ausser jenem Liberalismus auch die grauenhafte Schuldenmacherei in Staat und Gemeinden abstellen, auf deren Procenten das Juden-thum seine materielle Existenz miihlos und verachtlich begriindet hat: die Juden bleiben Juden, weil wir zu gebildet sind, sie bleiben Juden nicht allein durch unsre Schuld, sondern auch durch unsre Schulden. Die Beantwortung der deutschen Judenfrage \vird vorbereitet \verden nicht durch die Ministerien der Justiz und des Innern, sondern durch die des Cultus — man verstehe mich wohl: ich sage nicht, des Unterrichts — und der Finanzen ..." („Deutsche Schrif-ten" II. zvezek, str. 109.)
Navlašč sem nekaj več citiral iz našega avtorja, da ložje vidimo način njegovega mišljenja in pisanja.
Torej tudi v naboženstvu, v kultu emancipacija od Židov! Religija, ki j o Lagarde išče, je religija energije; nikakor ne zadostuje več stara religija krščanska z negacijo življenja in onim pesimizmom, ki je navdajal boljše žide za Kristovih časov pri razpadu židovske samostalnosti, pri poniženju jeruzalemskega tempelja, ko v svoje božje izvoljenstvo verujoči Židi niso z drugim tolažiti se mogli, ko s popolno resi-gnacijo na življenje, češ, saj brez Židov in njih kraljestva mora ta ničevni svet poginiti. —
Nas ta izvajanja Lagardeova živo spominjajo na opomin rabina Samtera v uvodu k izdaji babilonskega talmuda, v katerem opominu opozarja krščanske teologe, naj preveč židovstva ne pobijajo; kajti če gori v spodnji etaži (v židovstvu), je nevarnost velika tudi za gornjo (za krščanstvo). No, Lagarde upa, da se med takovim požarom sezida jasen nemški tempelj, in hrabro pali obe starikavi etaži!
H koncu tega odstavka označimo s pisateljem samim bistvo nemško-nacionalnega naboženstva: Frommigkeit ist \vie fur die einzelnen Menschen, so auch fiir ein Volk das Bewusstsein, zu gedeihen, in Sturm und Wind wie ein Sonnenschein und mildem Thau, und durch dies alles auszureifen zur Vollkommenheit, zu dem Ziele, das Gott der Nation und den Einzelnen gesteckt: Frommigkeit ist das Be\vusstsein hochster Gesundheit. —
Smatrali smo potrebnim, ta nabožno-filozofični temelj nemškega nacionalizma po Lagardeu na kratko označiti, da ložje razumemo njegovo politiko.
(Dalje prih).
mehke steze v slovenske salone, priporočamo zategadelj, da bi posadili eleganco in fineso govora in kretanja tudi na ulico, v gostilnico in kavarno, da se bodo razlili blagodejni žarki lepega vedenja iz visočin v mračne naše nižave.
Nazorni nauk vpliva namreč na vsakogar vse drugače, nego sama knjiga. Vendar ne moremo drugače, nego da tu prepišemo jedro viti stavek iz Valenčičeve knjige (str. 8.): „Poglavitno pravilo za družabno življenje je pa to-le: Vsak človek naj bo z drugimi ljudmi tak, kakor bi sam rad, da bi bili drugi ž njim!" Jasno je, da se je gosp. pisatelj pri spisovanju „Vzgoje in omike" tesno oklepal tega poglavitnega pravila ter iz njega izvajal vse druge paragrafe, ki jih je sicer mnogo, a ne preveč. Pazljivi bralec precej razvidi, da je pisal Valenčič knjigo z resnim premislekom in preudarkom, da mu je bil pred očmi človek od hipa, ko ga povije mati, pa do trenutka, ko ga polože v grob.
Prvi, moralno-duševni del govori o življenskih navodilih. Gosp. Valenčič ga je pisal s posebnim vznosom, srcem in z navdušenjem. Le z zahtevo na str. 11., da naj gre otrok po 4. letu v otroški vrtec, se ne strinjamo: prvič, ker ni povsod izvedljiva, drugič, ker niso otroški vrtci za otroka tolika dobrota in potreba, kakor si morda ta ali oni misli. Zakaj ne, o tem ne moremo na tem mestu razpravljati.
V IJ ubij a nI, 23. avgusta. K*j j« iiSmeino in žaljivo"?
„Ascher Ztg." piše, da so na predvečer cesarjevega godu, tj. 17. avgusta v Ašu zbrane trume spočetka docela mirno hodile po mestu. „Da pa se je poštni oskrbnik Hejer tudi to pot — kakor že enkrat pri slavnosti turnarjev — osmešil (!!) s tem, da je izvesil črno-žolte (torej cesarske!) zastavice ter da je zvečer vzpričo drugače (!) mislečega občinstva začel razsvetljevati okna svojega stanovanja, to je bila huda napaka, katero je Hejer kmalu tudi sam spoznal ter je luči zopet ugasnil. Toda že je bilo prepozno. Po ulici so že odmevali demonstrativni klici, začula se je pesem „Die Wacht am Rhein", in množica se je začela pomikati." Razbila je potem okna glavarstva in orožniške hiše ter je kričala pred „Katol. domom" „Los von Rom!" „Nieder mit § 14!" Seveda je pobijala tudi tukaj okna. Kaj je torej nemškim nacionalcem smešno in žaljivo? — Razmere v Srbiji.
„Zastavi" se poroča iz Zemuna: Z mnogimi zaprtimi ravnajo (v Belemgradu in drugod) zares nečloveško. Ako se bode to nadaljevalo, jih bode več umrlo. Ječe po deželi so vsak dan bolj polne. Denun-cijancija vlada svobodno in če reče le kdo kaj proti bivšemu kralju, ga takoj zapro ter ga postavijo pred sodišče. In nobeno sodišče nima poguma, da bi oprostilo človeka, ki je tožen radi Milana. So ljudje, ki žive od samega krivega pričanja in ki prisežejo pred sodiščem, kadar kdo hoče. Za tako pričanje dobivajo 30 — 40 dinarjev plače. Te razmere rode že najslabše posledice, tudi na gospodarskem polji. Ako pojde to še nekaj časa, je financialna katastrofa za Srbijo neizogibna. „Agram. Tagblattu" pa poročajo iz Belegrada: Eldorado vohunov sta sedaj Zemun in Beligrad. V teh dveh mestih kar mrgoli vohunov, ki so deloma v Srbski, deloma v inozemski službi, deloma pa poslujejo privatno za Milana. Nekateri pa služijo kar različnim gospodom. Nihče ni varen. Vohuni narede iz mušice slona ter si izmišljajo cele zarote. Čudno je, da Avstrija vse to trpi!
Dogodki v Parizu.
Antisemit Guerin je še vedno zaprt v svoji hiši, dasi so mu vzeli vodovod in razsvetljavo ter ne dobi nikakega živeža. Gardisti in infateristi v bojni opravi z na-taknjenim bajonetom stražijo hišo in okolico ter ne puste nikogar blizu. Baje ima Guerin samo še za tri dni živeža, — Radi velikih izgredov, katere so priredili socialisti v nedeljo proti cerkvam in vojaštvu, je ukazala vlada, da mora vojaštvo stražiti vse cerkve. V Parizu imajo torej v vsaki tretji ulici vojake z nabitimi puškami in bajoneti. Prav kakor v vojnem času. Listi pišejo, da je bilo v nedeljo 70 policijstov ranjenih. Anarhisti so bili skoraj sami nedorasli mladiči in fantalini. Splošno se obrača nevolja   proti Waldeck-Rousseauu,
Sploh pa je v tem delu mnogo zdravih mislij, treznega razmišljanja in spoznanja, kar nam razodeva, da je pisatelj zrel in pameten mož. Ne pita nas le s suho moralo in z golim besedičenjem, temveč nam podaja tudi praktiške nauke in pravila, ki bodo v korist onim, kateri se bodo ravnali po njih.
Drugi, nravstveno-osebni del se nam zdi najboljši oddelek. Zlasti temeljito in prepričevalno uči in razpravlja o občenju z različnimi osebami različnih temperamentov, značajev, razvad in napak.
Krepko in zavestno je pisan oddelek o občevanju družinskih členov med seboj o vedenju žene s soprogom, o dolžnostih in pravicah gospodarja in gospodinje ter o ljubezni in skrbi matere in očeta do otrok. Razpravljanje ljubezni in hvaležnosti otrok do lastnih starišev je razvnelo Valenčiča do blažimo ogrevajočega navdušenja. Takisto sočustveno, ljubeznivo piše Valenčič o ravnanju mačehe in očma s pastorko in s pastorkom.
Prav posebno nas je zadovoljil pisatelj z naslednjim poglavjem, kjer govori o občevaju z ljudmi, ki so v javnih službah.
O šoli, o učiteljih in učiteljicah piše Valenčič: „. . . Nobena dobrota ni tedaj tako velika in tako srečonosna kakor pouk, omika in olika, a tudi nobeno opravilo ne muči tako potrpežljivosti kakor poučevanje otrok. Potemtakem so učitelji in
ki v tem slučaju ni pokazal nobene energije. Monarhisti in nacionalisti agitirajo za to, da bi sklicala vlada parlament Ker pa nimajo niti v zvezi s kršč. socialisti večine v zbornici, se jim želja ne izpolni.
Francozi med seboj v Sudanu.
Polkovnik Klobb in poročnik Men-nier s spremstvom sta dobila ukaz iti v Sudan ter ondi sprejeti poveljstvo nad francoskim vojaštvom. Dosedanji poveljnik, stotnik Voulet, je bil namreč kazenskim potom odstavljen. Voulet pa je sporočil Klobbu, da bo postopal z njim kakor s svojim sovražnikom, ako pride v njegovo bližino. Polkovnik Klobb in tovariši pa so morali vzlic temu izvršiti povelje vojnega ministrstva ter so prišli v Zinder. Voulet je ukazal Klobbu, naj ga nemudoma zapusti, sicer ga da ustreliti, a tudi za to grožnjo se Klobb in spremljevalci niso zmenili. Uporni stotnik Voulet pa je ukazal svojim zamorskim vojakom ustreliti in obležali so mrtvi polkovnik Klobb, poročnik Men-nier ter devet mož spremstva. Osem mož je bilo ranjenih, dva se še pogrešata. Zločin Vouletov je pač nezaslišan ter kaže, kakšna disciplina je v francoski armadi. V francoskem časopisju vlada razburjenost. Vojaštvo južno od Tšadskega jezera v Sudanu je dobilo ukaz postopati z Vouletom kakor z upornikom. Res, lepe častnike ima Francija!
Dopisi.
Iz Radovljice, 20. avgusta. Koncert v Radovljici na vrtu Thurnove grajščine obnesel se je ob najugodnejšem vremenu nad vse pričakovanje sijajno. Že pred prvo točko izbranega programa zasedene so bile vse mize prostranega vrta, gostje pa so le še trumoma prihajali. Zdajci krepko zadoni radovljiška godba „Naprej"! Domača godba! Kdo domačinov bi si bil mislil kaj tacega v prejšnjih letih, še niti o priliki osnovanja te godbe ne. Lahko si mislimo, kaka muka je bila, progovarjati nezaupno meščanstvo. Zato pa gre tem večja čast vsem onim, ki se niso plašili neznanskih zaprek ter so vstrajali in kakor upamo, bodo vstrajali tudi v naprej. Oni sami, ki so bili popolnoma vneti za osnovitev godbe imeli so pomisleke, da se je nevarno spuščati v reč, pri katerej stanejo samo instrumenti nad 400 gld., češ, saj se še pevski zbor pod spretnimi vodji ni mogel vzdržati. A najhujše težave so se premagale. Zraven godbe nastopil je tudi mešani pevski zbor. Vsa čast mlademu dirigentu, g. Vencajzu, ki je z velikim trudom in posebno vnemo dvignil mešani zbor zopet na ono višino, ki se je spominjamo izza Domiceljevih časov. Krasne pesmi: „Vijoličin vonj", „Gospodov dan", „Planinarica" proizvajale so se izborno, zlasti pa je ugajala Volari-čeva: »Pri zibeli" in „Slovan na dan", ki sta se morali ponoviti. Pevci nastopali so v narodnih čepicah na okusno prirejenem in z zastavami ozaljšanem odru. Glavna
pozornost, se ve, obračala se je na novo godbo. Tu pa bodi naša sodba kratka: Nismo pričakovali, da se v tako kratkem času zamore toliko doseči. Združilo se je 22 domačih mož in mladeničev lanskega leta v godbeni klub, podavši si roko in častno besedo, da ostanejo do konečnega vspeha, če jih ne loči bolezen ali preselitev iz kraja. Vztrajali so vsi, izvzemši enega, ter z občudovanja vredno odločnostjo hodili po trudapolnem dnevnem opravilu vsak večer v tednu k godbenim vajam. To je bila sicer precejšnja, a edina vspodbuda za marljivega kapelnika g. Horna. Povpraševal sem večkrat prijatelje in znance o napredku radovljiške godbe, v nedeljo pa sem sam pohitel v Radovljico, da se o njem sam prepričam. Bil sem prijetno iznenađen. Posebno pohvalno pa moram omeniti, da se ozira radovljiška godba v prvi vrsti na izbrane slovanske komade. Na veselico je prišlo, kakor smo že rekli, jako mnogo občinstva. Vseh udeležencev je bilo blizu 600. V znak priznanja obdaroval je častni meščan dvorni svetnik, g. Dralka, godce z znatnimi darili. Sklepom svojega poročila ne morem si kaj, da ne polagam tako godcem, kakor pevcem in pevkam toplo na srce: Dokazali ste, da zamorete, česar ste se lotili. Ne vdajte se nasprotnikom! Ostanite zvesti sami sebi in kakor doslej, nič naj Vam ne grenijo veselja oni hladni prijatelji, ki so na dan veselice, za katero ste se mesece trudili, tako lahko odšli iz kraja ter zvabili se seboj še druge! Uzor naj Vam bo vpliv Rusovega zbora za slovanski živelj na Bledu. Kako visoko vihra njegov prapor, braneč slovenski značaj Bleda pred tujci in potujčenci! Istotako bodrita naj Vaš pevski zbor in godba še mnoge domače zaspance k skupnemu delu za napredek našega naroda v obče, a prijazne Radovljice posebej. Nedeljski koncert pa naj Vas navda v očigled ogromne udeležbe s ponosom in zavestjo, da so dobri in nepristranski prebivalci radovljiškega mesta z Vami. Toraj pogum in vstrajajte!
C—
— Iz Ptuja, 20. avgusta. Praznik blagoslovljen ja zastave „Občnega vojnega društva" je minol nepričakovano lepo in dostojno, dasi so tukajšnji nam toli sovražni elementi vse sile napenjali, da bi še v zadnjem trenotku slavnost preprečili. Trobili so po svojih umazanih glasilih v svet vse mogoče laži o društvu, blatili nas v anonimnih pismih tako nesramno podlo, da takih besedij niti pero poulične barabe ne bi moglo zapisati. Takšni čini karakte-rizujejo svojat, v katere jeziku so pisane. —-Društveniki, nad 70 v lepih novih uniformah in istim pridruženi mnogobrojni gostje od blizu in daleka, na čelu vsem mili nam hrvatski \ojni bratje, ki so po deputacijah došli nas počastit, odkorakali smo v vojaškem redu v stolno cerkev, kjer je gospod prost in stolni župnik monsig. Flek slovesno blagoslovil novo zastavo ter isto po prekrasnem, iz globine vnetega srca izvirajo-čem govoru  društvu izročil,  da mu bodi
učiteljice res najkoristnejši ljudje, učitelji so pravi odgojitelji ljudi in najpožrtvoval-nejši pospešitelji sreče . . . Dobre šole in dobri učitelji so največji dobrotniki ljudi, ki iščejo pravo srečo na tem in onem svetu ..."
O zdravnikih piše: „. . . Zdravniki so res pravi dobrotniki človeštva, kateremu večrat žrtvujejo svoje zdravje in celo življenje, da rešijo ljudi kužnih bolezni in prezgodnje smrti ..."
Valenčič ni nadalje ščedljiv s hvalo in priznavanjem važnosti drugih stanov: odvetnikov, uradnikov, vojakov . . .
Iz zaključka tega poglavja povzamemo še ta stavek, ki mu priznavamo popolno resnico: Učitelj, duhovnik in vojak so trije glavni stebri držav; ako se podero ti, ne dvigne države nihče več."
Sploh je v tem delu še mnogo mest, ki smo jih v knjigi debelo podčrtali. Uva-ževanja vredno je tudi poglavje o ravnanju z živalmi.
Zadnji, nravstveno družabni del je najobsežnejši, toda o njem bomo govorili najmanj- Splošna pravila in načela za družabno občenje, potrebne pazljivosti pri občenju, pravila za pismeno občenje, obleko in nošo, stanovanje, predstavljanje nepoznanih oseb, izkazovanje spoštovanja, časti in ljubezni, ženitne zadeve, povabila, obiske, igre v družbi... to vse, kakor smo rekli že zgoraj, je uveljavil čas, v katerem
živimo, družba, v kateri se sučemo, moda, ki vlada svet. To vse mora biti tako, kakor je. Kdor se ne ravna po teh določilih, ki seveda niso stalna, ki so bila nekdaj dru-gača, nego so danes, ki bodo v bodoče spet druga, nego so sedaj, temu zabrusi „ omikana" družba, v kateri preobrača z nemir-jenim vedenjem kozolce, kar lahko v lice, da je teleban, neomikanec, ki sodi na pašo med kozle, ne pa za mizo na zofo, v krog finih dam in gospodov . . .
In tega bridkega izgnanstva se bojimo tudi mi, zatorej priznavamo vso veljavo in veliko vrednost temu zadnjemu delu Valenčičeve knjige! —
Torej? — Kdorkoli — bodisi tega ali onega stanu, te ali one starosti, tega ali onega spola — vzame Valenčičevo knjigo v roke in jo prebira s pridom, z namenom, da bi se kaj naučil, da bi se opilil in olikal, najde v nji mnogo zdravih in jedrovih pravil in napotkov in ne bo mu žal, da je knjigo kupil.
Končno moramo pohvaliti g. Valenčiča, da je spisal knjigo v dokaj lepem in pravilnem jeziku. Pri prebiranju knjige smo tuintam zapisali kako opazko, s katerimi nečemo v javnost, ki pa ž njimi radi postrežemo g. pisatelju, če se bo morebiti hotel nanje ozirati pri eventuvalnem drugem natisku te dobre svoje knjige.
voditeljica in zaščitnica v vseh prilikah vnaprej. Bodi toraj Vam, Prečastiti, tem potom izražena srčna zahvala vseh društvenikov! S prvokrat smelo v zraku plapolaj očo zastavo odkorakali smo potem v hotel „Pri dunajskem mestu", kjer se je vršil slavnostni banket. Pri istem je društveni poveljnik, gosp. Aleks. Pinterič, kateri se je ves čas kot društveni ustanovitelj neumorno trudil v prospeh in procvit društva, kateri ni štedil v to svrho nobenih žrtev in kateri je prava duša celemu društvu, napil prvo napitnico Njeg. Veličanstvu cesarju, očeta vseh vojnikov, potem kumici Njeni kraljevi visokosti vojvodici Tereziji Bra-ganški in pokrovitelju Njegovi Prevzviše-nosti knezoškofu lavantinskemu gosp. dr. Mihaelu Napotniku, katere napitnice so bile z gromovitimi navdušenimi živio klici sprejete in se je ta izraz brzojavno sporočil dotičnikom. Na to je g. Žiga Laykov govoril od njega zloženo slavnostno himno, ki je bila istotako z burnim odobravanjem sprejeta. Po banketu vršil se je izbran koncert, in na večer mu je sledila jako živahna plesna veselica, katera je do ranega jutra vse udeležence v složni radosti združevala.
Tako se je dolgo gojena želja društvenikov po zastavi vendar vkljub vsem zaprekam in oviram uresničila, in da je bilo to mogoče, gre gotovo ne v zadnji vrsti, najiskrenejša zahvala onim vrlim domoljubom in pospešiteljem narodne ideje, ki so z mnogimi gmotnimi prispevki pospeševali dosego tega namena. Sicer še mlademu, a čilemu „Občnemu vojnemu društvu" pa kličemo na poti, kojo je ne-vstrašeno nastopilo: „Vivat, floreat, crescat!"
Dnevne vesti.
V Ljubljani, 23. avgusta. — Žalostno priznanje. Že več let nismo imeli pravega veselja s slovenskim narodnim gibanjem na Koroškem. Odkar je legel Lendovšek pod zemljo in se je g. Legat — ki si je za slovenstvo na Koroškem pridobil nevenljivih zaslug, toliko zaslug, kakor nihče drugi — umaknil iz javnega življenja ter vsled pobalinskih napadov v „Slovencu" opustil vse delovanje, ja zavladala na Koroškem žalostna stagnacija. Prenehalo je malone vse narodno delovanje in opazovalec koroških dogodb in pojavov je zadobil utis, d a je na Koroškem sploh ponehalo vse narodno gibanje, in da se tam pod plaščem slovenstva zastopa samo še — klerik al ize m. In da to domnevanje ni neutemeljeno, to nam svedoči v sinoč-nem „Slovencu" objavljeni dopis s Koroškega. Ta dopis ima namen, zavračati naš koroški dopis, ki je bil naperjen proti zvezi z nemškimi klerikalci. Ko smo „Slo-Vtnčev" dopis prebrali, zazeblo nas je v srce, in kar smo prej samo domnevali, da je namreč slovenstvo na Koroškem samo se plašč za klerikalstvo in druzega nič, to smo po tem dopisu spoznali kot opravičeno in utemeljeno. Dopisnik se poganja za nemški klerikalni list, ki je povodom celjskih dogodb grdo napadal in zasramo-val slovenski narod. Po njegovem mnenju se mora temu listu in njegovi stranki vse to odpustiti, Slovenci morajo ta list, čigar glavni sotrudnik je slovenski duhovnik, še nadalje podpirati, naj uganja kar hoče. In zakaj ? Ker je klerikalen! Kaj zato, če ruje in ščuje proti Slovencem, da je le „konservativen" in „krščansko-socialen"! Tudi besedolomnega škofa zagovarja dopisnik, tistega škofa, o katerem smo že pribili nebroj dejstev, dokazujočih, da črti slovenski narod in njegov jezik, in da porabi vsako priliko, kjer more Slovencem škodovati, škofa, ki v svoji zagrizenosti slovenskemu prebivalstvu pošilja nemške duševne pastirje, slovenske pa preganja in pošilja v nemške kraje. Kdor se upa javno zagovarjati takega škofa, tisti nima iskre narodne zavednosti. In cinično priznanje, s katerim zaključuje dopisnik svoj članek, nam kaže v zvezi s prezna-Čilno izjavo tinjskegn prosta in njegovih duhovnikov, da je nekaterim koroškim duhovnikom v resnici samo za „konserva-tizem" in za druzega nič. Dopisnik priznava, da je slovenstvo zadnji čas na Koroškem nazadovalo , da je „narodno gibanje nekoliko ponehalo" ali njemu ni nič na tem. Prava reč tudi, če ponehava narodno gibanje, največji sovražnik
je — liberalatvo, in zato je na mesto narodnega gibanja prišla — gospodarska organizacija! Ta bo reSila klerikalstvu kar se da Še rešiti. Res strmeti mora človek nad frivolnostjo, s katero je pisan .Slov." dopis. Ta dopis je velevažen pojav, s katerim se bodemo še bavili, kajti v njem je naznanjeno kar potrjuje izjava tinjskih duhovnikov, da jeden del koroških slovenskih duhovnikov smatra slovenske narodne ideale samo za sredstvo, s katerim se da koroške Slovence držati na uzdi mednarodnega klerikalizma!
— Izlet „Sokola" na Vrhniko. Kakor kažejo vse priprave, bode ta izlet jako živahen in zabaven, in je le želeti, da bi se ljubljansko občinstvo prav obilno poslužilo redke prilike, da bode moglo s tako udobnostjo se voziti po novo odprti železnici na prijazno Vrhniko. Ravnateljstvo južne železnice je dovolilo poseben vlak, ki bode odšel iz Ljubljane zjutraj ob 9. uri in bode dospel na Vrhniko ob 9. uri 49 min., vračal pa se z Vrhnike ob 8. uri zvečer in dos pel v Ljubljano ob 8. uri 49 minut; mej potom se bode ustavil samo na postaji Brezovica za 2 minuti (ob 9. uri 16 m. zjutraj in ob 8. uri zvečer) na postajah Log in Drenov grič pa se ne bode ustavljal. Cena za vožnjo tj a in nazaj je 70 kr. v III. razredu, za I. razred pa 80 kr. tja in istoliko nazaj (II. razreda vrhniški vlak — kakor znano — nima.) Legitimacij e za vožnjo s posebnim vlakom se dobivajo od jutri naprej v Šešar-kovi trafiki v stari čitalnici. Ker je treba železnici naznaniti število izletnikov vsaj približno, naj se vsakdo pravočasno oglasi za legitimacijo. Zglasiti se mora najmanj 200 oseb.
— Otvoritev ,,Mestnega doma" v Ljubljani, dne 9., 10. in 11. septembra t. 1. se izvrši, kakor kažejo dosedanje priprave, na izvanredno slavnosten način. K slav nosti prijavilo se je že veliko število gasilnih društev z zastavami in godbami. Kolikor znano doslej, bodo svirale pri slav-nosti domžalska, litijska, kranjska in novomeška godba. Društ va, katera se udeleže slavnosti in se še niso prijavila, so napro-šena, naj se čim preje prijavijo, da se odbor ve ravnati glede predpriprav, so-sebno glede skupnih stanovanj in skup-Eega obeda. V prijavah naj se natančno navede, koliko oseb želi skupnega obeda in koliko skupnega prenočišča. Ker
je mogoče, da se je pri razpošiljatvi vabil prezrlo kako društvo, prosi odbor ljubljanskega prostovoljnega gasilnegu društva, da se dotična društva obrnejo na odbor, ali pa da se kar prijavijo k slavnosti, ker vsako društvo je dobrodošlo. Ob enem pripomnimo, da se je obrnil odbor Ijubljan-skege prostovoljnega gasilnega društva s prošnjo na južno in državno železnico za znižano vožnjo k slavnosti idočim društvom, in na c. kr. deželno vlado, da k slavnosti došla društva smejo nastopiti z razvitimi zastavami. Prošnje še niso rešene, a pričakovati je kmalu povoljne rešitve.
Iz Celja se nam piše: Celjska sodrga je bila izvedela za izlet celjskega „Sokola" v Sevnico. Pripraviti nam je hotela ob povratku lep, kratkočasen, nje vreden vspre-jem. Pričakovala nas je pri vseh vlakih od 9. ure zvečer do 3. ure zjutraj. Oborožena z debelimi gorjačami, je patrulirala od kolo dvora pa do „Narodnega doma", in z veseljem je gledalo oko postave na to „Fen-sterpromenado". Ker pa je odbor „Sokola" storil veliko napako, da ni obvestil znanih kolovodij o uri in minuti našega prihoda, zato naj nosi naš odbor za vse večne čase na sebi krivdo, ker je pripravil Celjane ob veliko zabavo, sodrgo pa ob spanje. Zakaj smo se morali vrniti š ele ob 1/a8. uri zjutraj, tedaj po dnevi v Celje? Ker se nismo hoteli pustiti kamenati iz zasede, ker nismo hoteli, da bi bil kdo od napadenih in ranjenih aretovan. Kaj ne, gospod urednik, da živimo v idiličnih razmerah? Ponoči ne smejo Slovenci iz hiš, ker po ulicah še vedno hodijo tiste znane tolpe od 9. t. m., „um sie zu ziichtigen" ; ponoči moramo s tražiti pustiti svoje hiše od oboroženih ljudij, da nas ne preseneči nepričakovan napad, in podnevi moramo nositi s seboj orožje, da odbijemo vsak zavraten napad. Tako mora tukaj v Celji vsak Slovenec sam skrbeti za varnost svoje osebe in svojega imetka, ako noče biti tepen, pobit itd. Zanimivo je, da Nemci iščejo .fakta", da bi jih javnosti kazali kot zločine, katere so
Slovenci storili dne 9. t. m Najbolj jim prijajo lažnji ve denunciacije, to staro orožje nemških listov. Kaj za to, Če se potem de mentuje, semper aliquid haeret! Tako so takoj v prvih poročilih zbobnali v svet, da je bil med demonstranti (slovenskimi moramo pripomniti, da nas kdo ne bo krivo umel), tudi g. Oton Vidic, ces. kr. adjunkt v Radečah, zet državnega pravdnika Gallčta. Seve so mcrali označeni listi takoj vsprejeti popravek, da se g. Vidic od 1. avgusta t. 1. dalje ni genil iz Radeč. Zdaj so si zopet izmislili novo laž, da je gosp. dr. Bevk, suplent na tukajšnji nižji gimnaziji, dne 9. t m. z balkona v „Narodnem domu" nemškim razgrajačem kazal — sit venia verco — »fige", in da so naše dame k temu ploskale. Dr. Bevka pa od 7. avgusta t. 1. naprej niti v Celju bilo ni. No, če č itateljem dotičnih listov taka lažnjiva hrana ugaja, potem le dober tek! V zadnji „Vahta-rici" hujskajo proti neki priči, katera je bila tako pogumna, da je povedala preiskovalnemu sodniku nekatere resnične podatke o bestialičnem napadu na dr. Serne-čevo hišo. Gospod državni pravdnik, ali ne vidite v tem dejanju nekega pregreška zoper javni mir in red tam krog § 300. kaz. zak.? Da, tukaj v Celju moramo imenovati tiste ljudi, ki se upajo pričati zoper poulično svojat, zelo pogumne. Lemalo je takih! Drugi nas prosijo: „Nikari me za pričo ne dajte, inače moram zapustiti Celje. Morali bi pričakovati najpodlejše maščevanje s strani fakinaže in njenih mogočnejših pristašev. V Ljubljani je bil nekoč cigan v zaporu, ki je imel nebroj zločinov na svoji vesti. Tedaj so kot priče poklicani ljudje prosili preiskovalnega sodnika: „Nikari ne imenujte mojega imena pred ciganom, nikari me ne konfrontujte ž njim, kedar bo ven prišel, nas vse pokolje ter nam požge domove" . Tako v strahu ima celjska sodrga priprosto ljudstvo, obrtnike, trgovce itd. O uboga „Justitia"! In kdaj bo konec tem, naše države skrajno nevrednim, njej škodljivim razmeram?!
— Prostovoljno ognjegasno društvo v Velikih Laščah priredi dne 27. avgusta veselico na prostem z veliko tombolo. Začetek ob 2. uri popoludne. Veselica se vrši ob vsakem vremenu. Gostje dobro došli!
— Nesreča. V Dolenji nemški vasi pri Trebnjem je pri posestniku Megliču prešič, ki je slučajno prišel z dvorišča v sobo, potegnil 2 leti starega dečka iz zi-beli in mu odgriznil tri prste desne roke, levo uho in del levega lica. Otrok je nekaj dni potem umrl.
— Premembe v učiteljstvu. Imenovani so: G. Josip Cizel na Dunaju učiteljem na meščanski šoli v Krškem, g. Karol M i k 1 i č v Idriji stalnim učiteljem v Tržiču, g. Fran Mlak ar stalnim učiteljem v Tre-b elnem, g. Marij a Benedičič-Frankev Veliki Dolini za stalno učiteljico istotam in g. Vinko Berce v Prežganjih stalnim učiteljem-voditeljem v Šentjanžu. V pokoj so stopili nadučitelj g. Lomšek v Cerkljah, nadučiteTj g. Ivan Kogej v Brezovici in učiteljica g. Izabela pl. Fodransperg v Gor. Logatcu.
— Iz Vodic se nam naznanja, da se je dne 16. t. m. otvorila vožnja poštna zveza med Vodicami in Vižmarji. Iz Vodic odhaja poštna kočija vsak dan ob 9. uri in je ta čas potnikom na razpolago vlak, ki gre ob 11. uri proti Ljubljani. Ob 12. uri pa odrine poštni voz proti domu in ga uporabljajo lahko potniki, ki se pripeljejo ob 12. uri iz Ljubljane.
— Nova razglednica. G. Jos. Petrič v Ljubljani je založil novo zanimivo razglednico, ki kaže po Seunigovi fotografiji trenotek odhoda dirkačev na ljubljanskem dirkališču. Okoli in okoli je elegantno občinstvo, zroče tekmovanje. Čisti dohodek jako ličnih razglednic je namenjen dirka-liški družbi.
— Slovenci v Ameriki kaj dobro napredujejo, posebno sedaj, ko so tam boljši časi. To dokazujejo tudi denarne pošiljat ve v Ljubljansko mestno hranilnico. Izvedeli smo iz gotovega vira, da je gosp. Fran Sakser v New-Yorku že lepe svote doposlal za naše ameriške rojake. Lepa je tudi soli darnost naših rojakov v Ameriki. Letos je v New-Yorku izhajajoči „Glas Naroda" nabral pri rojakih večje svote v podporo družine s petero otrok, katere so domu poslali zaradi bolezni očeta; dalje za priletnega moža, naposled pa za siromašno vdovo z dvema otrokoma; iz tega se vidi
da je „Glas Naroda'1 pri naših Amerikancih zelo priljubljen. Poizvedel i smo pa tudi, da je gosp. Fran Sakser povsodi zelo priljubljen in čislan. Znan je od obali atlantiškega oceana do Pacifika in od skrajnega juga, kjer se ukvarjajo Slovenci z dogami pod strupenim podnebjem Mississipia, do ledenega Davvsona v Alaski. Ta mož tudi vsako leto obiskuje slov. naselbine, in uprav letos je bil na severu Minnesote in Michigana. Trgovsko postopanje njegovo je solidno in kaj radi se Slovenci pri njem oglašajo, siromakom je tudi v pomoč. Na dobrem glasuje pri naselbinski oblasti in ako se Slovenec sklicuje nanj, mu gredo še na roko. Vsakdo se lahko v zadregi nanj obrne, ker je v resnici za Slovence nekak konzul. Na kranjsko dospevši Slovenci vedo le hvalo o g. Sakserju.
— Cirkus Enders. Benefica dražestne gospe Anitte Albert in njenega soproga, „bebastega Avgusta" je privabila včeraj to liko občinstva, da je bil cirkus skoro razprodan. Občin stvo je beneficianta opetovano odlikovalo. Tudi gdč. Marijana in gosp. Martini, kateremu se je pa pripetila mala nezgoda, sta žela mnogo priznanja. Danes nastopi prvikrat g. E. Dasslon, prvak kolesarjev.
* Zastrupljeni svatje. V Sosnovicah je obolelo več oseb na svatovski gostiji. Nekatere so celo umrle v največjih mukah. Zastrupili so se z ribami, katere so kuhali V bakreni posodi.
* 440 doktorjev v enem dnevu. Na Japonskem doktorji nimajo več posebne veljave, kajti ondi jih je skoraj več kakor nedoktorjev. 10. julija t. 1. so v Tokiju vpričo mika da promovirali 440 vseučilišč-nikov. Promotor je bil profesor Kikuči.
* Nov način usmrčenja so izumili na Japonskem. Obsojenca peljejo v nalašč za to pripravljeno sobo, iz katere izvlečejo ves zrak, in tako umrje prav na lahek način, brez bolečin že v l1/, minuti.
* Vojvoda v zastavnici. Na Angleškem je že dolgo časa dovoljeno, da si trgovci pride vljejo naslov dvorni, kraljevi, vojvodski liferant, ako je kak kralj ali vojvoda le e nkrat počastil njih trgovino. Nedavno se je pripetilo, da je neki vojvoda v veliki družbi ponoči zapravil ves svoj denar ter bil prisiljen zastaviti jednega svojih dragocenih prstanov. Nekaj dni za tem pa je bilo čitati nad dotično zastav-
nico sledeče :--„počaščeno po kraljevi
visokosti, vojvodi ..." Neki Člen voj vodove rodbine je baje žrtvoval veliko svoto denarja, da je zastavnica zopet izbrisala laskavi napis.
Telefonična in brzojavna poročila.
Novo mesto 23. avgusta. Bivši slovenski državni poslanec grof Albin M ar g h eri je na svojem gradu Otočiće davi umrl.
Celovec 23. avgusta. Odposlanci takoimenovanih akademičnih podružnic za ustanovitev katoliškega vseučilišča v Solnogradu so imeli sinoči v hotelu „Karntnerhof" zborovanje. Govori se, da je bilo mej zborovalci tudi nekaj Slovencev. Pred hotelom in v sosednih ulicah se je zbrala mnogoštevilna množica, ki je, prepevaje „\Vacht am Rhein" in „Bismarcklied", hrupno de-monstrovala. Nakrat je začelo leteti kamenje. Demonstrantje so hotel bombardirali in ga hoteli šiloma naskočiti. Policija ni bila kos demonstrantom, vsled česar so bili poklicani vojaki. Prišlo je več stot-nij vojaštva, ki je vzdrževalo red. Zborovanje v hotelu je župan razpustil, pač pa je zborovalcem ponudil policijsko spremstvo. Razni zborovalci, mej njimi več duhovnikov, je spremstvo odklonilo. Šli so sami in bili napadeni ter tepeni. Danes bi moralo biti drugo zborovanje, a sodi se, da se prepove.
Praga 23. avgusta, V Hebu so bile sinoči pod vodstvom posl. Hoferja zopet demonstracije. V Graslicah je umrl jeden pri zadnji revolti ranjenih izgred-nikov. Umrlo jih je torej pet.
Zatec 23. avgusta. Sinoči so se tudi primerile velike nemškonacio-nalne demonstracije. Razgrajači so razbili šipe pri okrajnem glavarstvu,
pri češki šoli in pri orožniški postaji. Pri slednji so sneli tudi desko in jo razbili
Lipsko 23. avgusta. Policija je prepovedala, da bi na zborovanju društva „Alldeutscher Verband" govoril Wol£ in to z ozirom na zvezno razmerje mej Avstrijo in Nemčijo Naznanila je zajedno, da se sploh nikjer na Saškem ne bode več dovolilo avstrijskim nemškim poslancem, da bi javno nastopali.
Berolin 23. avgusta. Danes se vrši v novem dvorcu kronski svet, na kateri so bili pozvani vsi ministri. Sodi se, da odstopi Miquel, Hohenlohe pa da ostane.
Narodno gospodarstvo.
— Banka „Slavija". Iz poročila banke „Slavije" za I. poluletje 1899. povzeli smo, da je bilo od 1. januvarja do konca junija v življenskem oddelku banke n Slavijo" predloženo 242 3 zavarovalnih oglasil na kapital 3,333.780 gol d. — Premija znašala je v tej dobi 64 5.674 gld. 31 kr. Zavarovanih kapitalov za slučaj smrti in doživetja izplačalo se je 2 4 7.7 2 2 g 1 d. 93 kr. Reserve in fondi znašajo koncem 1898. 1. 9,585.636 gld. 17 kr. V celem bilo je izplačano kapitalov za 29,910.069 gold. 98 kr. 10%ne dividende izplačalo se je členom za 305.942 gold. 15 kr. Banka „Slavija" ustanovljena na temelju vzajemnosti sklepa pod najugodnejšimi zavarovalnimi pogoji zavarovanja za slučaj smrti in doživetja, dote otrokom, penzij e ter mno govrstna druga zavarovanja. Pojasnila in tarife pošilja brezplačno generalni zastop banke „Slavije" v Ljubljani, Gospodske ulice št. 12.
Gulnara.
Stepska pripovedka. Prevel Savo Savi d. (Dalje.)
Mladi gjavr je njen gospodar, ona njegova robinja — gotovo se ne ločita jeden od druzega; ona hoče ostati neprenehoma pri njem: gledati hoče v teh očeh — nebeško brezkončnost, slušati glas, ki zveni milo, kakor glas iz domovine ; dajati mu pijače, kadar postane žejen, spraviti ga v spanje, kadar se ga poprime spanec. To je vsa sreča Gulnarina! Nič druzega ne želi, nič ne zahteva.
Gospodarjeva volja bi bila njena volja, gospodarjeva misel njena misel. Toda zakaj mu nekak oblak zakriva krasno čelo ? Zakaj temni blesk njegovih očij temna megla, zakaj ni videti na njegovih ustnicah veselega smehljaja?
Gulnara mu je podložna; zakaj se mu ne razjasni čelo, kakor njej ; zakaj ne za-pove njej kot služabnici, da ga ogreje z ognjenim pogledom, z veselim posmehom ? On jej lahko zapoveduje! S kako radostjo bi spolnila njegova povelja čeprav bi jej rekel, naj se vleže k večne mu počitku! Brez njega? 0 ne! Gulnara mora živeti, mora gledati svoje solnce, oni sijajni stvor, ki jo je tako omamil.
Zakaj je tako otožen?
Gulnara je zvedela, zakaj ne pozna kozakovo srce radosti.
Bedno srce! Jedna beseda mu je uničila raj.
„0n ima že izbrano ljubljenko . . ." šepeče devojka, na tihem prelivajoč solze. „Tebe, Gulnara, bo odrinila od njega, roke bo položila na njegove silne rame; gledala bo v njegove oči, kakor ti ne boš mogla nikdar. 0 srečna in presrečna! Bedna Gulnara, kam so izginile tvoje sanje!"
Za nekaj časa se jej je zopet razvedrilo lice.
»Nekdaj bode srečen!" vikne radostno. „Gospodar nesrečne robinje se bo veselo smehljal in mogoče obrnil pogled na služabnico Gulnaro. 0, naj jo ima, samo da je srečen!"
Po kratkem razmišljanju poišče tolmača in odide v Iskrino sobo.
(DaJje prih)
Darila.
Uredništvu našega lista je poslal«: Za Prešernov spomenik: GospdC. Amalija DernovSek, učiteljica v Črešnjevcu nabrala v Mariboru pri g. Rapocu 6 kron v družbi vrijh narodnjakov. — Živela rodoljubna nabiralka in vsi darovalci! Vivant sequentes!
Avstrijska specijaliteta. Na ielodcu boleha-j očim ljudem priporočati je porabo pristnega „Moll-•vege Sefdlits-praika", ki je preskuleno domaČe zdravilo in upliva na Sejodec krepilno ter poepe-Bilno na prebavljenje in sicer s rastočim uspehom. Škatljica 1 gld. Po postnem povsetji razpošilja to zdravilo vsak dan lekarnar A. MpLL, c. in kr. dvorni zalagatelj, DfTNAJ, Tuchlauben 0. V lekarnah na deleli zahtevati je izrecno MOLL-ov preparat, zaznamovan z varnostno znamko in s poč' pisom. — Direktna pošiljatev ne pod 2 Bkatljici
__ 6 m-u)
Zahvala.
Visokorodni gospod Ivan Murnik, cesar 8ki svetnik, deželni odbornik itd., je daroval pod
Sisani kmetijski podružnici 10 gld.  zla ta vele-ušni dar se podpisani odbor najtopleje zahvaljuje. Kmetijska podružnice v Begunjah na Gorenjskem dne 21. avgusta 1899.
Odbor.
Umrli so v Ljubljani:
Dnć 21. avgusta: Franca Gale, kajžarjeva hči, 3 dni, llovca št. 9, življenska slabost.
V otroški bolnici:
Dnć 20. avgusta: Jožef Suhadolnik, delavčev sin, 5 mes., vnetje trebušne mrene.
V deželni bolnici:
Dnć 16. avgusta: Meta Skvarča, gostija. 73 let. mrtvud.
Dne 17. avgusta: Marija Simnovc, čevljar-jeva žena, 28 let, jetika.
Dnć 18. avgusta: Alojzija Bervar, posestni-kova hči, 3 leta. ošpice in pljučnica.
Dne 20. avgusta: Anton Azanič, hlapec, 25 let, črevesna jetika.
V hiralnici:
Dne 19. avgusta: France Miculinič, gostilničar, 48 let, blaznost. — Marija Prevodnik, po-sestnikova hči, 45 let, pljučnica.
Meteorologično poročilo.
Vliina nad morjem 806-2 m. Srednji meni tlak 736-0 mm.
3 fcJD
<
Čas opazovanja
Stanje barometra v mm.
Vetrovi
Nebo
il
22. 23.
9. zvečer
7. sjatraj 2. popol.
739*9 j   140 si.svzhod skoro jas
740 0 7387
94 !  si. jug 214 p.m.svzh.
jasno jasno
Srednja včerajšnja temperatura 14 7°, nor-male: 182°.
X>uja.a.j@2£a. borza
dne* 23. avgusta 1899.
Skupni državni dolg v notah.  . 100 gld. 15
Skupni državni dolg v srebru   . 100 „ 05
Avstrijska zlata renta   .... 117 , 85
Avstrijska kronska renta 4" 0.  . 100 , —
Ogerska zlata renta 4*/0.   .   .   . 117 „ 75
Ogerska kronska renta 4%   .  . 96 , 35
Avstro-ogereke bančne delnice  . 906 „ —
Kreditne delnice....... 383 „ 75
London vista....... 120 „ 60
Nemški drž. bankovci za 100 mark 58 , 90
30 mark.......... U . 76
20 frankov......... 9 „ 55'
italijanski bankovci..... 44 „ 30
C kr. cekini........ 5 „ 70
kr.
ftJJT Vss vrednostne papirje preskrbuje BANKA MAKS VERSEC, LJubljana, Selenburgove ulice 3. Srečke na mesečne obroke po 2, 3, 5—IO gld.
Prav blizu Ljubljane se da v najem s 15. septembrom t. I.
malin in žaga
z izborno vodno močjo. Zraven so tudi sta-novalna hiša in gospodarska poslopja.
Pogoji ugodni. — Več pove iz prijaznosti upravništvo „Slov. Naroda". (1533—1)
Izvod iz voznega reda
veljaven od dne 1. Junija 1899. leta. Odhod iz Ljubljane jaž. kol. Proga čez Trbiž. Ob 12. uri 5 m. po noči osobni vlak v Trbiž, Beljak, Celovec, Franzensfeste, Ljubno ; 6ez Selztbal v Ansse, Išl, Solnograd ; čez Klein-Reiflin« v Steyr, v Line, na Dunaj via Amstetten. — Ob 7. ari 5 m. zjutraj osobni vlak v Trbiž, Pontabel, Beljak, Celovec, Franzensfeste. Ljubno, Dunaj; čez Selzthal v Solnograd, čez Klein-Reifling v Line, Bndejevice, Plzen. Marijine vare, Heb, Francove vare, Karlove vare, Prago, Lipsko; čez Amstetten na Dunaj. — Ob 11. uri 50 m. dopoldne osobni vlak v Trbiž. Pontabel, Beljak, Celovec, Liubno. Selzthal, Dunaj. — Ob 4. uri 2 m. popoludne osobni vlak v Trbiž, Beljak, Celovec, Ljubno; čez Selzthal v Solnograd, Lt-nd-Gasteiu, Zeli ob jezeru, Inomost, Bregenc, Curih, Oenevo, Pariz, čez Klein-Reifling v Steyr, Line, Budejevice, Plzenj, Marijine vare, Heb, Francove vare, Karlove vare, Prago, Lipsko, Dunaj via Amsteten. Ob 7. uri 15 min. zvečer osobni vlak v Jesenice. Poleg tega vsako nedeljo in praznik ob 5 uri 41 minut popoludne v Podnart- Kropo — Proga v Novo mesto ln v Kodevje. Osobni vlaki: Ob 6. nri 54 m. zjutraj, ob 1 uri 5 m. popoludne, ob 6. ari 55 m. zvečer. — Prihod ▼ LJubljano j. k. Proga ls Trbiža. Ob 5. uri 46 m. zjutraj osobni vlak z Dunaja via Amstetten, Solnograda. Linča, Stevra, Išla, Ausseea, Ljubna, Celovca, Beljaka, Franzensfeste. Ob 7. ari 55 min. zjutraj osobni vlak iz Jesenic. — Ob 11. ari 17 min. dopoladne osobni vlak z Dunaja via Amsteten, Karlovih varov, Heba, Marijinih varov, Plznja, Budejevic, Solnograda, Linca, Stevra, Pariza, Geneve, Carina, Bregenca, Inomosta, Zella ob jezeru, Lend-Oasteina, Ljubna, Celovca, Lienca, Pontabla. — Ob 4. ari 57 m. popoludne osobni vlak s Dunaja, Ljubna, Selzthal*, Beljaka, Celovca, Franceusfesta, Pontabla. — Ob 9. ari 6. m. zvečer osobni vlak z Dunaja, Lipakega, Prage, Franoovih varov, Karlovih varov, Heba, Marijinih Varov, Plznja, Budejevic, Linca, Ljubna, Beljaka, Celovca, Pontabla. Poleg tega, ob b. nri 42 min. zvečer is Podcarta Krope. — Proga, Is Hovega mesta ln Ko-6« v/j a. Osobni vlaki: Ob 8. uri il sC sjatraj, ob 2. uri 32 m. popoludne in ob 8. uri 48. m zvečer. — Odhod Is Ldahljane d. k. v Martini* Ob 7. uri 28. m. sjatraj, ob 2. ari 5 m. popoludne, ob 6. uri 50 m. in ob 10 ari 25 m. zvečer, poslednji vlak, le ob nedeljah in praznikih. — Prihod ▼ LJubljano d. k. Is Kananfka. Ob 6. ari M m. sjatraj, ob 11. uri 8 m. dopoladne, ob 6. ari 10 m. in ob 9 uri 55 m. zvečer, poslednji vlak le ob nedeljah in praznikih. (1088)
ZSče se
kovaški pomočnik
kateri je zmožen samostojno delati Služba se lafcko takoj nastopi. (1534—1)
Urbana Weber-ja naslednik v Zalem logu pri Železnikih.
Telefon v Novo mesto.
V graščini Bajnof
je na prodaj (1471—4)
večja množina vina
domačega pridelka.
Prodajalnica
s špecerijskim in manufakturnim blagom ter z zalogo smodnika
in lepim itanovanjem v prijaznem trgu na .\ o tr» u J m ti em, tik farne cerkve in glavne ceste, se zaradi preselitve na novo kupljeno posestvo
takoj ali v decembru v najem da pod ugodnimi pogoji.
InIoIuiii se Mprejittetn za dereniber
mlad trgovski pomočnik
izurjen v manufakturni, špecerijski in železninski stroki, in
učenec
iz poštene hiše. kateri je dovršil vsaj četrti razred z dobrim vspehom.
Naslov pove iz prijaznosti upravništvo ,,Slo-venskega Naroda". (1532—1)
Proda se
že 25 let obstoječa, jako dobro vpeljana
trgovina z manufakturnim blagom
zaradi starosti in bolezni. — S prodajalno vred se dobi tudi magacin in lepo stanovanje. — Kdor želi kupiti, naj se osebno prepriča.      ^nton Jai-e (1535-1) Novo mesto, Veliki trg it. 90.
Priporočava vi
(21-192)
pasterizovano v steklenicah
znano po svojih izvrstnih učinkih.
v Ljubljani, v Prešernovih ulioah.
Pekarija
na znanem starem prostoru, s prodajal-nico, pritličnim stanovanjem, sobo za pomočnike, prostornim dvoriščem, celo
priklado za pekovsko obrt,
se takoj odda.
Več se poizvć: v Florijanskih ulioah štev. 29. (1449-3
< 4
j Ljubljana, Prešernove ulice štev. 10—14
Ivan Kordik
r ►
^ priporoča svojo bogato zalogo ^
1 jedilne priprave >
4 nožev, vilic in žlic Iz britanjskega jekla, £
^ alpake ali alpake-srebra priv. dunajske to- r
A varne „W. Bachmann a Comp.". w
m Na izbero so tudi £
2 žlice iz alpake, 12 kom. od gld. 430 naprej. W 4 žličice „     „      12   n    „   l  2-20     „ P
4 4 4
A
Namizni svečniki £
iz alpake,  čisto bele kovine, J
par 21 cm visokih gld. 2-—, V
2 30, £
23 25
d »   "u   »        » »   240- K
2 Prav ceno se dobe" noži in vilice z roženim ^
4 (599—45)   ali koščenim ročajem. r
A___________ k
Pijte
da ohranite svoje zdravje
raski
/w , rt m.
k. I Sodnijsko zavarova V I *
fiefonssko pokalko
(Patent dr.VVagner)
Dobiva se v Ljubljani pri:
Z. Iv. Gorup-u.
Tehničen vodja
za samostojno vodstvo tovarne za slamnike na Avstrijskem popolnoma zmožen, se sprejme pod ugodnimi pogoji. Taki, ki so ob jednem komercialno izvežbani, imajo prednost. Znanje kakega slovanskega jezika bi bilo všeč. — Ponudbe naj se pošiljajo pod ,,R. R. 8977" na anončno pisarno Jan Gregr, Praga, Jindrišska ulice št. 19. (ir>:;i
Prodaja lesa. 4
Pri posestvu Stermol pri Cirkljah. žeL postaja Kranj je ponudbenim potom na prodaj ob okraj ai cesti ležeč
mereč okroglo 43 oralov, nasajen skoraj vseskozi s smrekovino z vmešanim listnatim lesom za razne izdelke (bresti, lipe, hrasti, breze).
Za oddajo namenjenih 10025 kolekovanih debel je razdeljeno v 11 sedenj in se ista oddajajo ali v posamnih ali več eventuehio vseh sečnjah.
Gozd se more ogledati vselej v spremstvu v gradu Stermol sta-nujočega upravitelja.
NatanČneji pogoji se mog6 vpogledati v pisarnici podpisanega glavnega pooblaščenca posestnika graščine Stermol (v Ljubljani, Breg Št. 10., II. nadstropje) v navadnih uradnih urah ali pa pri gospodu Jožefu Jarcu V Medvodah in se pripomni, da je ponudbeni rok
S. in IO. septembra t. 1.
V Ljubljani, dne 11. avgusta 1899.
(1479—5)
Dr. Maksimilian pl. Wurzbach.
Izdajatelj in odgovorni uradnik: Josip NolIL
l>itnin» in tisk „N&rodn« Tiskarne".