309
Eros
Lili  Novy
Zarja večerna je svod pregorela; duša nemirna, kako je trpela, vroče trpljenje pretakala v slast! Blaženo verna je v ranah cvetela, tebi, ti temni in tajni, na čast.
Sem začutila te v srečanjih strastnih? Sem premotila ob kretnjah se lastnih? Čudno zrcaljenje, večni izraz! Sem zaslutila te v sencah pošastnih, ali sem vrgla v mrakove jih jaz?
Kdo si, vabeči, ki kličeš in siliš? Giblješ se v gneči, v pustinjo prikriliš, s plaščem vihravim si, tujec, zastrt; težko duhteči, si ude maziliš, vendar po vonju spominjaš na smrt.
Grozni in nežni ti, kruti in skriti, k tebi sem, bežni, hotela priviti dušo skelečo, goreče telo, pa so mi gležnji s krvjo preobliti, rane krvave me v duši peko. —