Liil PBSSJ I__ Sliko na naslovni strani je izvršil umetniški grafični atelje Iv. Miklavec, Aloma Company, Aleksandrova cesta 2/1. ,/Wanderer" m na 10/50 PS 5- in 7-sedežna Limuzina WANDERER severnem tečaju Zračna ladja „Grof Zeppelin7' ima z a svojo gonilno moč, kurjavo in razsvetljavo ter za pogon aparatov dva serijska motorja 6/30 k. s. To so isti motorji, kakršni so v naših avtomobilih. Zaupanje vodstva zračne ladje v naše motorje je najboljši dokaz, da so VVandererjevi motorji tehnično dovršeni. je bil tudi pri 10.000kilometrski tekmi v nižjem razredu edini Team-zmagovalec. Pri mednarodni alpski vožnji je bil «Wanderer» absolutni zmagovalec in je dobil mednarodni alpski pokal. VVanderer Vas pa ne bo očaral samo po svoji tehnični popolnosti, temveč Vas bo prijetno presenetil tudi po svoji vnanji lepoti. 10 50 PS 5-sedežni Cabriolet 6/30 PS 4-sedežni Cabriolet WANDERER ima vse1^prednosti za Vašo varnost in zadovoljnost. Serijo vozov Vam brezobvezno pokaže generalno zastopstvo DOLENC & TDNNIES, LJUBLJANA DVORAKOVA ULICA ŠTEV. 3 Telefon številka 27-62 Telefon številka 27-62 Takile so zavitki dr. Oetkerjevih izdelkov Dr. A. Oetker-jev vanilinov sladkor >'• v-*ki' \i*s- ' ■ " * , ’ v * ■'< J za kuhinjo. Ta vitek zadostuje, d« zadobt velik puding, k-ema, kolač »ti 1 IHer likerja prijete« vanilljev »ram*. Vsebini tega zavitki nadomestil* *1 stroke dobre vanilije. Doktor Oetker-jev pecilni prašek je najbojši! Zakonito zaičiten pod imenom ®a&n (nadomestek za jajca) od Dr. Črnila in Dr. Oetkerja nadomešča moč *a shalanle testa in barvo jajc: nočeva konica tega praska vsebuje moč barve enega rumenjaka kakor' tudi moč enega beljaka. Bactamtd »e koristno doda vsaki močnat I Jedi in peciva, posebno omeletsm, žltčnjikom. renncem. krpicam, cmokom, buhteljnom, kolačem, maslenem« In krhkemu testn itd. nakar se dobi ■ lepo obliko in ie lahko prebavljivo. I Dr. Oetker-jev PRIPOMOČEK yz| 'li VKU KAVAH JE | za gospodinjo. f Vsebina »ega zavojčka uporabljena po enostranskem navodilu, d* 5 kg vkuha* nega s*dla. Žele .e marmelade, sadnega sokovla. kumaram in sličnemu stalnost In zabranl n lih kvarjenje po plesnobi ter kisanju. Dr. Oetkerjevi šartlji kakor tudi pudingi, kreme in drugi izdelki se dobe v vseh trgovinah. □TAJTEJ) E LOVSKO POLITIKO nAROca se * mflRIBOR POŠmi PREDALM L. MIKUš, Ljubljana MESTNI TRG ŠTEV. 15 Na drobnoI Ustanovljeno leta 1P39. Na debelo! V osmi številki na strani 179 je bil pri oglasu Pen-sion Zlatorog pomotoma izpuščen kraj »Kranjska gora>. To pa so čitatelji gotovo že sami uganili, ker je le iz Kranjske gore lep razgled na Prisank in Razor. „KARTOTEKA" ll Ljubljana, Selenburgova ul. 6/1 | Telefon 3338 knjigovodstvo Kartoteke za vse vrste obratov. ZA JESEN NOVI MODELI elegantnih oblek in površnikov ♦ DRAGO GORUP & Co. LJUBLJANA, Miklošičeva cesta 16 Telefon 32-33 Telefon 32-33 KLIŠEJE vseh vrst za eno-in večbarvni tisk JUGOGRAFI KA d. z o. z. Ljubljana, Sv. Petra nasip štev. 23. GOSPA! B. PAUER, družba z o. z. Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 48. Zahtevajte pri svojem trgovcu samo izdelke tvornice keksov, biskvita, vafelfnov itd. IZDELKIH ELNISKE TISKARNE _ DOVUUBLJANI MIKL0SICCVAG16TELEF.21.3. $ - mm. 'širnim mm mm L J U 6 L J A N S . ■K A HAtDITNA fiANUA Ifl '&!Sl 'DIN 100 d EIfgpp I onuttf • 0EugS% :WŠ&&V$ S KATERO st •MEJJU IN D< 'METJU IN 0ON^y,^ v DELNIŠKA TI S fc‘*|r za UMETNIŠKI GRAFIČNI VISOKO RAZSIRimO KROG VAŠIH r\ r\ i r m Al rc\/ ANONČNA, reklamna, NAKUPOVALNA IN PRODAJNA DRUŽBA Z O. Z. inseriranje, plakatiranje, železniška, kino-, svetlobna in tramvajska reklama ter vsa druga propaganda in trgovske ter privatne informacije ate L J E I. MIKLAVEC izvršujemo: plakate, prospekte, diplome, delnice, ovoje, ilustracije, diapozitive, signete, razglednice itd. LJUBLJANA ALEKSANDROVA C. 2 I. * TELEFON 21 74 ALOMA COMPANY DOMAČI LETO V. / ŠTEV 9/10 SEPTEMBER-OKTOBER 1931 PRIJATELJ ILUSTRIRANA DRUŽINSKA REVIJA ”e dni se odeva naša bela Ljubljana v praznično obleko. Sto in I sto pridnih rok je delalo z ljubeznijo v najbolj vročih dnevih,, in zadnja dela se pravkar končujejo. Vsi hočemo po svojih močeh pokazati desettisočem gostov, da jih Ljubljana sprejema iskreno in odkritosrčno kot prijatelje v svojo sredo. Pokazati hočemo, da sprejema Ljubljana ožje rojake kot svojo družino, kot brate in sestre. Pokazati hočemo, da ni razlike med glavnim mestom in deželo in da hočemo živeti z njimi v prisrčnem razmerju. Ljubljana se veseli obiska bratov Srbov in Hrvatov. Ljubljana proži tujcem gostoljubno roko in želi, da dobe tujci o našem mestu najboljši vtis. Naš list pa hoče pokazati Ljubljano v živi besedi in lepi sliki. V kratkem času smo zbrali gradivo, in odkrito povemo, da v tako tesnem prostoru ni mogoče vsega povedati in pokazati vseh lepot Ljubljane in njenih znamenitosti. Povemo pa, da smo delali na tem zvezku z veliko ljubeznijo, ki jo imamo do našega mesta. Posebno so se z neobičajno požrtvovalnostjo odlikovali gospodje, ki so navzlic kratkemu roku dali na razpolago svoje odlične prispevke. Lepa hvala vsem! Pri delu nas je vodila iskrena želja, da naj tudi naš list pripomore olepšati slavnostne dneve bele Ljubljane, tako da bo lahko množica, ki poseti Ljubljano, iskreno in prisrčno z nami vred vzklikala: ^Pozdravljena naša bela Ljubljana !x/ LJUBLJANA V POVESTI IN PESMI j. v. Valvazor: Ljubljana v «Ljubljana je kakih 50 let sem znatno napredovala tako po lepoti hiš kakor tudi po številu prebivalstva in vnanjem sijaju. Če si namreč ob začetku tega (t. j. 17.) stoletja videl v mestu komaj štiri kočije, jih lahko zdaj na-šteješ čez petdeset... V mestu prebiva najodličnejše plemstvo, deželni upravitelj, viee-dom, deželni odborniki, uradniki, doktorji prava in zdravilstva, tajniki in slični ljudje ... Poleg visokega plemstva in deželnih uradnikov stanuje v Ljubljani tudi mnogo meščanov in obilo preprostega ljudstva, tako da najdeš večkrat po tri, štiri, celo pet ali šest družin v ne posebno prostorni hiši.» 17. stoletju «Čuditi se je, da je v mestu, ki je tako bogato z vinom, najti malo prepira in razprtij, kar je pripisovati čuječnosti oblasti. Sicer število oboroženih meščanov ne znaša več ko 500 mož, vendar, če bi bila sila, lahko oboroži 3000 do 4000 prebivalcev. Na čelu jim je stotnik, ki se izvoli iz njih srede in je navadno kak zaslužen upokojen župan. Pomagata mu dva lajtnanta in trije praporščaki, ki zapovedujejo trem četam meščanov, izmed katerih mora biti vsak s puško oborožen ... Trgovina je zelo živahna, ker stoji mesto v središču med deželami in pošilja svoje blago na tri strani: v Italijo, na Hrvatsko, Solnograško in na Bavarsko ... Rožnik Jutro v Trnovem Fot. prof. Jonko Ravnik Fot. Janko Skerlep Kongresni trg po dežju Leva zgornja slika: Aleksandrova cesta. Desna zgornja slika: Stolna cerkev s semeniščem. Desna spodnja slika: Delavska zbornica. Porini davkarije na Vodnikovem trgu. Stara Ahačičeva hiša na Starem trgu. Pogled z Grada na Kongresni trg. lika Vašte-Burgerjeva; Odlomek iz romana Solnce je že razkadilo meglo, ko se je pred njimi odprla savska dolina v široko ljubljansko kotlino. Iz sinje daljave so jih pozdravile planine. Na drugi strani je obsevalo solnce prijazen grič s starodavnim zidovjem ljubljanskega gradu, pod njim pa stolpe in stolpiče ljubljanskih cerkva in morje sivih lesenih ljubljanskih streh. Kmalu so zatopotala kopita Valvazorjevega pojezda med nizkimi hišami in vrtnimi plotovi šentpeterskega predmestja. Ko so prijahali na trg pred avguštinsko cerkvijo, je Valvazor ustavil konja in se ozrl. Trg je bil zastavljen z vozovi, polnimi drv, ki so jih pripeljali kmetje na prodaj. «Najbolje bo, ako že tu razjahamo*, je dejal bogenšperški gospod in se zavihtel iz sedla. Ostali so storili isto. Marija je stisnila zobe, ko je skočila iz sedla na tla. Slabo prespana noč in dolga ježa sta jo silno utrudili. Grajžar jo je skrivaj pogledal od strani. «Ali ste močno utrujeni ?* jo je šepeta je vprašal, ko sta vštric gnala konje pod visokim obokom na leseni Špitalski most. ,Komornik' — Marija — je bledega obraza zrl brezbrižno z napol zaklopljenimi očmi mimo stojnic, ki so bile razmeščene na obeh straneh mostu. «Oh, kaj še!» se je posmehnila. Z živahnejšim pogledom je objela dvonadstropno poslopje vrh širokih Špitalskih vrat. Stražnik na vratih je spoznal Valvazorja. Spoštljivo se je postavil z dolgo helebardo v pozor. Smehljaje se mu je baron pokimal. «Četvero mož in četvero konj je za menoj.» «Že prav, Njihova Milost.* Onstran Špitalskih vrat sp zavili na desno za visokim trdnjavskim zidom ob Ljubljanici in mimo mogočnega okroglega stolpa. Še nekaj korakov in bili so pred baronovo hišo. Pehar je prevzel skrb za konje. Skozi obokano vežo jih je odpeljal v hlev. Vsi drugi so odšli z gospodarjem v prvo nadstropje. Vrh temnih stopnic jih je sprejela starejša ženska zanemarjene zunanjosti. Pisana ruta ni popolnoma zakrivala zmršenih mastnih sivih las. „M a t e r s p i r i t u a I i s" «Oh, milostivi gospod baron! Kar zdelo se mi je, da pridejo danes. Oh, oh! Kako sem jih vesela!* in poljubila je baronu roko. Baron se je je brž otresel. «Jera, naj posluša zdaj! Zakuri naj v sprejemnici! Potem pa naj pripravi štiri postelje: eno v moji sobi, dve v vogalni in eno za mojega komornika v sobi za tujce. Ali me je razumela?* «1, kajpak, razumela, seveda sem razumela.* Z malimi, globoko skritimi očmi je ostro premerila vsakega Valvazorjevih spremljevalcev posebej. «Samo ključev nimam, da bi vzela perilo iz skrinj*, je pristavila v prijazno zbadljivem tonu. «Moj komornik ji izroči vse potrebno*, je kratko odrezal Valvazor in odprl prva vrata na hodniku. Ženska je godrnjaje odšla v pritličje po drva. Ko so bili sami v prijazni mali sprejemnici, je gospodar odklenil omarico v zidu in vzel iz nje šop ključev. «Marija, tu imaš ključe. Vzemi iz skrinj in omar, kar se ti zdi potrebno. In še nekaj: pripravi mi, prosim, mojo paradno obleko! Osnaži jo, preglej gumbe, izlikaj, če je treba. Jutri, po otvoritvi deželnega zbora bo gostija pri vicedomu. Poskrbi, da bom kolikor mogoče lepo našemljen.* «Našemljen?* «Nu, seveda. Če bi jih mogla videti, kakšni bodo drugi!» «Mogla videti ? Seveda jih bom videla. Čemu pa sem prišla v Ljubljano?* «Nemogoče, Marija. Komornikov ne bodo pustili v deželni zbor in še manj na vice-domovo gostijo.* «Oh!* — zaničljiv posmeh. Valvazor si ga je pravilno tolmačil — poznal je Marijo. Različne njene avanture so mu vstajale v spominu. Prijel jo je za roko in ji resno pogledal v oči. «Marija, še enkrat te prosim, ne delaj neumnosti! Upam, da mi moje popustljivosti ne plačaš z razposajeno neposlušnostjo. Bodi previdna! Pomisli, ako te spoznajo v moški obleki, te primejo biriči!* \ ,Komornik' je povesil pogled. Valvazor je bil zadovoljen. Vitezovič je sarkastično zavlekel tanke ustne. «Najbolje bi bilo, da svojemu komorniku diktiraš zapor v njegovi sobi.* Kakor veter se je okrenila in pogled, poln jeze in prezira, je premeril zasmehovalca od nog do glave. «Hu — u! Milost!* je pesnik smeje se dvignil obe roki. Ošabno je dvignila obrvi. «Moj blagor vam je zelo pri srcu, gospod vitez. Škoda, da niste moj oče.* Če bi se ne bila tako hitro obrnila, bi jo bil gotovo presenetil pogled, ki ga je Vitezovič vrgel Valvazorju. S prisiljeno mirnim glasom je vprašala barona: «V kateri skrinji dobim posteljno perilo?* «Dozdeva se mi, da v onih dveh, ki stojita na hodniku. Hola! Čakaj, Mihec, še tole se pomenimo. Zdajle imam do kosila različna pota. Ti, Pavel, pojdeš k tiskarju Mayerju, kajne? In vi, Grajžar, ali boste peljali mojega komornika nekoliko po mestu naokrog?* Grajžar se je priklonil. \ Tomažič (Plečnikova šola): Zbornica za TOI Zgornji sliki: Svetilka v veži in veža v drugem nadstropju Spodnji sliki: Glavna dvorana in vhod v veliko dvorano Nekaj umetnin kiparja Frančiška Robbe Levi angel z oltarja v stolni cerkvi. Desni angel z oltarja v stolni cerkvi. Sv. Felicita z oltarja v frančiškanski cerkvi. Sv. Katarina v uršulinski cerkvi. >t.r Uršulinska cerkev s stebrom sv. Trojice Idila iz stare Ljubljane Fot. Cveto Švigelj Ob vznožju Golovca. V sredi cerkev sv. ložefa Fot. Janko Skerlep (<.Quaglio: treske na svodu ladje v stolni cerkvi. r,.stele: UMETNOST V RAZVOJU LJUBLJANE Ijiva gradiva kakor je človekov spomin, ker jo pišejo iz podzavesti minljivega bitja v praspomin večnega Bitja, je v prvi vrsti umetnost. Mesto kot torišče življenja velikih skupin ljudi je zaokrožen organizem, bitje z določno fiziognomijo. Ta fiziognomija je resnična in spoznavna, da, celo otipljiva, in kar je trajnega v nji, je ustvarila predvsem umetnost. In sicer umetnost kot instinkt in nujna neizprosna reakcija na vse doživljanje prav tako kakor umetnost kot volja, stvaritelj in diktator življenja. Taka je tudi umetnost v razvoju Ljubljane: činitelj je v njenem življenju in njega odmev. In Ljubljana je, hvala Bogu, med tistimi mesti, kjer je umetnost kot činitelj močnejša kakor kot odmev. Njena fiziognomija priča o tem in daje najlepše spričevalo ljudem-veščam, porajajočim se in umirajočim sredi njenih zidin. Elementi so se zaganjali vanjo — vojne, požari, potresi — in vendar še danes ponosno vzdržuje svoje osnovne poteze kot Feniks, ki se vedno iznova preraja. Trikrat je umetnost Ljubljane odmev, dvakrat samozavestna volja, toda preračunjeni akt je bil obakrat jačji v nji kot trikratni pasivni odmev na mednarodne sile miljeja, izravnavajočega instinkta prilagajanja se. Dvakrat si je Ljubljana Človek je vešča: samo enkrat se požene v luč življenja, prav v sredo žarišča, in tam neusmiljeno zgori. Oslepljen od razkošja žitja pozabi in prezre vse razglede v to, kar je prvi pogoj njegovega bitja, kakor v njega posledice. Zgodovino je proglasil za svojo učiteljico, a je ne pregleda in jo iz svoje enodnevnosti tolmači po svoje, in le redki so med nami vidci, modreci in stvaritelji, ki pregledajo nekaj več, ki vidijo nekoliko jasneje in zmorejo izoblikovati toliko členov neskončne verige življenja, da se popolnoma ne pretrga. Pa še kljub njim se ta veriga vsak trenotok pretrguje: Naš spomin je bled in pozabljiv, naš pogled moten in vrtoglav, tudi kadar je najbolj bister. Nad človekom in preko njega, preko njegovih enodnevnih strujanj in borb pa se neusmiljeno vali velerekapravih dogajanj in ustvarjanj, trajnih in trdno povezanih med seboj v sistem, logičnejših in veljavnejših kot najjasnejša misel najjasnovidnejšega misleca: Histerija plete svojo verigo preko vseh nas in proti nam vsem, kljub naši drugačni volji in samozavestnim smelim načrtom. Med činitelji, ki v vseobsežnein organizmu Historije instinktivno in res iz globin prabitja človeštva ustvarjajo to verigo in zapisujejo pravo dogajanje zgodovine v bolj trdna in manj min- Frančišek Robba: Sv. Janez Nep. v cerkvi sv. Florijana. Frančišek Robba: Kip sv. Dizme v cerkvi sv. Jakoba. samozavestno pogledala v obraz in rekla: Tako bodi! in si vselej z določno potezo zarezala v lice novo odločilno potezo. Trikrat odmev je umetnost Ljubljane: Prvič v srednjem veku, ko je tipični srednjeveški graditeljski instinkt izbral zanjo položaj in ji dal prvo in osnovno obliko v mreži njenih ulic, trdnem obroču njenih ozidij, reliefu njenih od tajnih sil upognjenih streh in kroni na Gradu. Drugič je ona odmev v dobi reformacije in protireformacije, ko dolgo niha med severom in jugom, dokler se v zrelem baroku zavestno ne oklene juga, a mu takoj ne postavi samozavestno lastne volje nasproti in sama prvič umetniško aktivno ne poseže v življenje precejšnjega ozemlja. Pa še tretjič je ona odmev v naši polpretekli dobi, v celem devetnajstem stoletju, ko je njen vzor Dunaj in je navezana na pasivno sprejemanje drobtin, padajočih z bogatinove mize. Dvakrat doslej je umetnost Ljubljane samozavestna volja; Prvič v dobi zmagovite, vse življenje dežele nanovo organizujoče protireformacije, ki ji odgovarja stilistična oblika rimskega in posebej še srednjeevropskega zrelega baroka. Ljubljana postane v prvi polovici in sredi 18. stoletja središče na našo zemljo navezanega umetnostnega življenja v slikarstvu, kiparstvu in stavbarstvu. Volja tega gibanja je bila močna in brezobzirna, saj je dala mestu čisto novo umetnostno lice. Zunanji izraz te volje je bila leta 1693. ustanovljena Aeademia operosorum. Njen največji dokument pa najlepša in najposebnejša arhitektura Ljubljane, uršulinska cerkev. Ogromna, trdno usmerjena volja odseva iz dejstva, da so jo gradili okrog 30 let, a pri tem niso zgrešili njene osnovne misli ter jo dogradili tako čisto v njenem individualnem slogu, kakor bi bila plod prvega neprekinjenega zaleta fantazije in stvariteljske volje. Drugič je v zgodovini Ljubljane umetnost izraz samozavestne volje v dobi, ki jo sami preživljamo po svetovni vojni. Tudi to pot je ta volja, katere nosivec je eden najbolj naših umetniških genijev, kar jih je rodila naša zemlja, arhitekt Jože Plečnik, vsaj na videz skrajno samovoljna in samozavestna ter z energično potezo zarezuje v fiziognomijo Ljubljane nove poteze, katerih zvez mi, enodnevne vešče, omamljene od razkošne luči življenja, ne utegnemo pregledati. Intuicija vidca-umetnika pa gleda jasno oblikovan ideal in po njem nanaša na vidno lice realne Ijjubljane sedaj potezo tu, pa zopet drugje, ker ie ob prenosu v materialno obliko vezana po toliko in toliko konkretnih ovirah, po neštetih ozirih in zaprekah. Vem, da me nazadnje vprašujete celo po tem, kje je tista umetniška Ljubljana, o kateri toliko govorim, a Vam je ne )>okažem toliko določno, da bi jo tudi vi videli. Tudi njena posest je kakor njena ustvariteljica umetnost sploh prav različnega značaja: sedaj je prav konkretna, otipljiva in skoro matematično opiedeljiva, takoj nato malo dalje že imaginarna, težko dosegljiva, v svojem učinku od ne-broja objektivnih in subjektivnih momentov odvisna. Je pa ona končno povsod, ker je izraz duha, F.rančišck Robba: Desni angel na oltarju cerkve sv. Jakoba. ki ni tako aristokratski kakor enodnevna vešča človek, njen slučajni vidni nosivec. Tako je umetnost že v stari Ljubljani splošno kot konceptu in se javlja prav tako v tajnem življenju fantastičnih hrbtov njenih streh, kakor mreže njenih ulic; prav tako v kakem zatišnem, malo opaženem kotu in dvorišču, fasadi in stopnišču kakor v Mestnem in Starem trgu ter v kroni Gradu in manjših kronicah, plavajočih nad splošno maso, strehah zvonikov in kupol. Je pa prav toliko v celoti kot v posameznostih, da, še več: prav toliko v tem, kar je temu organizmu dala umetnost, kakor v tem, kar je ona že našla v naravi in samo dopolnila. Prav tako je tudi v novi in bodoči Ljubljani umetnost v vsem, v delcih njenih, ki nastajajo pred našimi očmi, kakor prav posebno v tistem velikem konceptu, po katerem mojster zarezuje te na videz neskladne poteze. Kdor hoče Ljubljano kot estetski organizem prav razumeti in prav tolmačiti, mora imeti pred očmi predvsem celotni koncept, potem naj šele razlaga posameznosti. Če bo po tem prodrl do smisla starega, se h Frančišek Robba: Sv. Katarina z oltarja v cerkvi sv. Jakoba. mu bodo odprle oči tudi za smisel novega in za slutnjo tiste celote, h kateri povojna Ljubljana samozavestno stremi. Če si izbistril oko za celoto, boš pa takoj videl nebroj pojavov umetniškega duha v posameznostih, mimo katerih si hodil doslej mogoče brez zanimanja. Ponos Ljubljane in njena umetniška kvaliteta pa je razen pravkar podčrtanega splošnega koncepta starega in novega mesta posebno v sledečem: Stolnica in križevniška cerkev sta dve odlični baročni cerkveni arhitekturi. Za prvo je napravil načrte slavni jezuitski arhitekt Andrej Pozzo, za drugo Benečan Domenico Rossi. Prva učinkuje po svoji pretehtani prostornini in bogatem okrasu stenskih slik, druga po preprosti resnosti in logičnosti svojih arhitektonskih členov in celote. Višek ljubljanske baročne arhitekture je v uršulinski cerkvi, ki jo je v palladijanskem slogu t. zv. kolosalnega reda ustvaril pod pokroviteljstvom Academije operosorum neki gornje-italijanski, mogoče benečanski umetnik. Fasada s ši lasti mi loki svojega ščita sploh nima para in je ena izmed umetnostnih ugank našega mesta. Notranjščina je veličastna in igriva obenem; oba elementa sta, kakor sem v svoji brošuri o ti cerkvi pokazal, tako srečno spojena, da kljub slikovitemu spremljajočemu elementu kornih arkad osnovni arhitektonski koncept v celoti obdrži svojo veljavo. Biser arhitektonske Ljubljane je dalje kapela sv. Frančiška Ksaverija v cerkvi sv. Jakoba, ki je primer bogate štukaturne okrasitve kupolastega prostora. Oltar s kipi pado-vanca Jakoba Contierija pa spada med naj lepše v naši domovini. Slikarstvo baročne Ljubljane ne zaostaja po enotnosti svoje linije za arhitekturo: Severni Italijan Julij Quaglio je ustvaril freske v stolnici in v bogoslovni knjižnici. Od njega vplivani Fr. Jelovšek one v šentpeterski cerkvi. Njegova oljna Madona in Nolli me tangere! pri sv. Petru spadata med najlepša dela slovenske umetnosti. Odlično serijo slikarskih del je ustvaril Valentin Metzinger. udomačeni Lotrinžan, v slikah oltarjev cerkve sv. Petra. Odlična je dalje serija slik v kri-ževnišk.i cerkvi: ov. Elizabeta je delo Antveroen-čana Ant. Schoonjansa, sv. Jurij Martina Alto-monteja, slika Marije Pomagaj v velikem oltarju pa Canonova (Jan Strasiripka). Njeno prednico, ki je zgorela (ostanek v Narodni galeriji), je naslikal Dunajčan Janez Fr. M. Rothmayr. Prvak srednjeevropskega poznega baročnega slikarstva J. M. Kremser-Schmidt je poslikal stene kapelice v Virantovi hiši; njegova je tudi slika Marijinega oznanjenja v ka]>eli vojaške bolnice. Posebno važno je dalje baročno kiparstvo v Ljubljani, ki nam dovoljuje govoriti naravnost o ljubljanski kiparski šoli. Ljubljanske delavnice, katerih glavna vodje so bili M.Cus-sa, L. Mislej in Fr. Robba, so nepretrgoma delovale in se razvijale v dobi od skoro sto let. Dočim so od začetka kipe naročali v Benetkah ali za večja naročila najemali italijanske kiparje, kakor že imenovanega j. Contierija, je zadnji in najvažnejši vodja teh delavnic, Robba, sam odličen kipar. Njegova delavnost se razteza na bolj ali manj vso sedanjo Slovenijo in še čez do Celovca ter na Zagreb; njegova kvaliteta pa je tolika, da so njegova dela priznani strokovnjuki proglašali za Donnerjeva.V vodnjaku pred mestno hišo, v tubernakeljskih oltarjih v stolnici in pri sv. Jakobu, v arhitektonskih oltarjih ladje cerkve sv. Jakoba ter velikima v uršulinski in frančiškanski cerkvi ima Ljubljana enega največjih zakladov svoje umetnostne preteklosti. L. Mislej: Portal semenišča. Tudi v posvetni umetnosti hrani Ljubljana še kljub izgubi knežjega dvorca primere umetnostne ambicije, ki jih sebi v čast lahko pokaže tujcu: Virantova hiša, ki jo je sezidal G. Gruber, ima najlepše stopnišče našega mesta, okrašeno z bogato štukaturo in Herrleinovimi slikami v kupoli. Njeno kapelo smo že omenili. Škofijska palača ima največje arkadno dvorišče v Ljubljani in lepo dvorano iz konca 18. stoletja. Mestna hiša bo po prenovitvi stopila v prvo vrsto ljubljanskih arhitektur: Njena fasadna arkada je arhitekton-sko-estetski vozel vsega Mestnega trga, njena veža ima stebriščno lopo, za katero bi jo Italija lahko zavidala, njeno arkadno dvorišče je okrašeno s sgrafitti. Nepozabno učinkuje orjaški ka-riatidni portal L. Misleja v skoro gladki fasadi du bovškega semenišča, ki ima arhitektonsko pomembno knjižnično dvorano. To so samo vrhovi: Stara Ljubljana je še danes torišče umetnosti, niti potresi niti požari niti nerazumevanje ji niso mogli vzeti tega značaja. Ponos nove Ljubljane, predvsem popotresne in jugoslovanske Ljubljane je njena nacionalna kultura. V umetnosti se javlja ta predvsem v novem umetnostnem raze vi tu, ki je dobilo najvidnejšo svojo obliko v slikarski struji slovenskega impresonizma. Mnoga glavna dela, vsaj pa značilni dokumenti te kulture, ki je imela svoje središče v Ljubljani, so zbrani v Narodni galeriji. Drugi ponos sodobne nacionalne Ljubljane postaja njena arhitektura, ki jo zastopajo v prvi vrsti Jože Plečnik, Ivan Vurnik in VI. Šubic. Genij nove arhitektonske Ljubljane je Plečnik; Šentjakobski trg, Cojzova cesta, Vegova ulica z Ilirskim spomenikom, Kongresni trg, Tivoli, Masarykova cesta pred glavnim kolodvorom in frančiškansko tro-mostovje so prvi sadovi velikega zamisla nove estetsko uravnovešene Ljubljane bodočnosti. Stopnišče, veže in dvorana v palači zbornice za TOl, fasada palače Vzajemne zavarovalnice, stadion in cerkev sv. Frančiška v Spodnji Šiški so osnovni kameni stavbe nove, po zamislu, izvršitvi in gradivu od tujine neodvisne ljubljanske arhitekture. Taka je umetnost v razvoju Ljubljane! Povsod je, kakor sem že poudaril, saj je dar stvariteljskega duha, za katerega pojave ni mej in ovir razen v ljudeh, njih notranji nemoči, neodločnosti ali nezavednosti. Povsod je: v celoti prav tako kakor delu, v spomeniku in zamislu preteklosti nič bolj kakor v onem sedanjosti. V vabljivi zunanjščini našega mesta je prav tako kot v skritih, malo opaženih kotičkih, v cerkvah in palačah nič bolj kakor v stopniščih, dvoriščih in fasadah meščanskih hiš, predvsem pa mora liti v naših dušah, ker če bodo njihove oči zanjo mrtve, bo umrla iudi ona, saj živi samo od njihove luči in njihovega sprejemljivega spoznanja. 238 Alojzij Potočnik: LJUBLJANSKE CERKVE Leta 1693. se je ustanovila v Ljubljani po zgledu italijanskih akademij prva akademija znanosti in umetnosti z naslovom «Academia Operosonnm. Namen tej znanstveni družbi je bil združevati dluševne zmožnosti in jih praktično udejstvovati. Prve čase je delovala ta družba bolj na skrivnem, leta 1701. pa je nastopila s prvim občnim zborom, ki se je vršil v knezoškofijski dvorani. Zunanji simbol te družbe je bila pridna čebelica. Pod vplivom te akademije so nastala v Ljubljani mnoga nova monumentalna poslopja, ki jih še dandanes občudujemo. Najlepše umetnine, s katerimi se ponaša današnja Ljubljana, pripisujemo okusu in marljivosti te . Iz te dobe so vsi starejši umotvori iz stavbarstva, kiparstva in slikarstva. Največ teh del nahajamo v starih cerkvah mesta Ljubljane. Zaradi popolnost' pa si oglejmo tudi ostala svetišča. CERKEV SV. NIKOLAJA (stolnica). Naš slavni zgodovinar Valvazor omenja, da je že leta 745. stala cerkev sv. Nikolaja na sedanjem prostoru in da so jo sezidali ljubljanski ribiči svojemu zavetniku sv. Nikolaju. Ta trditev pa ne ustreza zgodovinski resnici, saj vemo, da Valjhun v tem času še ni dlobojeval zmage za krščansko vero, pa tudi pri nas v tisti dobi še niso poznali tega svetnika. Sv. Nikolaja so pričeli pri nas častiti šele proti koncu 11. stoletja, ko so prenesli svetnikovo truplo iz Male Azije v italijansko mesto Bari. Zato lahko trdimo, da pred 12. stoletjem ni stala cerkev sv. Nikolaja na tem mestu. V zgodovinskih virih čitamo, da je cerkev pogorela leta 1361. in 1386. Dne 27. junija 1386 popoldne je izbruhnil med večernicami grozen požar, ki je upepelil šenklavško cerkev z vsemi poslopji v okolici, frančiškanski samostan s cerkvijo na sedanjem Vodnikovem trgu in meščanski Spital s cerkvico sv. Elizabete pred sedanjim frančiškanskim mostom. Prvotno cerkev sv. Nikolaja so imenovali kapelo in je bila podružnica župnije sv. Petra, imela je tri ladje. Leta 1461. je bila ustanovljena ljubljanska škofija, zato je potetala cerkev sv. Nikolaja stolnica in obenem tudi župna cerkev za ves obzidani del tedianje Ljubljane. Povečali so torej cerkev, toda to stavbo je leta 1699. potres tako razmajal, da je ni kazalo popravljati, pač pa je sprožil stolni dekan dr. Anton Thalnitscher pl. Thal-berg misel, naj se sezida nova hiša božja. Dne 15. januarja 1700 so sklenili, da podero staro cerkev in sezidajo novo. Načrt za novo cerkev je napravil jezuit Andrej Pozzo. Gradil jo je Benečan Franc Bomrmsi, ljubljanski meščan in kamnosek, pomagal pa mu je Milanec Peter Janni. Zidarska dela je vodil Pavel Jugovič, po njegovi smrti pa Gregor Maček. Leta 1706. je bila mogočna stavba dovršena, in dne 8. maja 1707 jo je škof Ferdinand grof Kiihnberg slovesno blagoslovil. Stavba je zidana v baročnem slogu in ima široko podolgasto ladjo z desetimi oltarji. Bogato so pozlačeni kapitelji in štukature na nakitni progi zgornjega stenskegu roba in na svodu v presbiteriju. Kupolo in laterno sta postavila domačina, zidarski mojster Matevž Medved in tesar Gregor Pajk leta 1841. Slikarska dela je izvršil Julij Guaglia, kateremu je pomagal 161etni mladenič Carlo Carlini v letih 1703 do 1706. Kupoloi je slikal Matej Langus v letih 1843 do 1844. Prvi oltar na desni od glavnega vhoda je posvečen sv. Magdaleni, slika pa je neznanega mojstra iz italijanske šole. Drugi oltar ima sliko božjega Izveličarja, ki jo je slikar napravil pod vplivom Guaglie. Tudi tej sliki ni mogoče določiti mojstra. Frančiškanska in stolna cerkev. Na oltarni mizi je soha žalostne Matere božje z Jezusovim truplom v naročju. Ob straneh sta sliki sv. Katarine Sienske in sv. Alojzija. Obe sliki je napravil Langus. V grobnici te kapele počiva dne 7. februarja 1859 umrli ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf. V tretji kapeli poleg stranskega vhoda je vnebovzetje sv. Janeza Nepomuka, Langusovo delo. Oltarno podobo Marijinega srca je naslikal Plank. Stranskemu vhodu nasproti je kapela sv. Križa s sohama žalostne Matere božje in sv. Janeza Evangelista. Slika Marije Pomagaj je Langusovo delo. Poleg prižnice je kapela presv. Trojice z Langusovo sliko: Marijino kronanje. Pod to kapelo je grobnica škofa Josipa grofa Rabatta, ki je umrl dne 28. februarja 1683. Naslednja kapela je posvečena Kraljici majnika. Tu so se opravljale prve šmarnice, ki jih je vpeljal prošt I. Zupan leta 1864. Na oltarni mizi so podlobe sv. Jožefa, sv. Terezije in sv. Magdalene Kor-tonske. Vse tri slike je napravil Langus. Zadnja kapela na levi strani je posvečena sv. Barbari. Na oltarni mizi sta sliki sv. Joahima ini sv. Ane, ki ju je slikal tudi Langus. * Stene kapel krase freske, ki kažejo dogodke iz življenja svetnikov in svetnic. Poleg zakristije je oltar sv. Dizme z lepo Plankovo sliko Marije Pomočnice in relikvijami sv. Varie in sv. Vitalisa. Sliko sv. Dizme je napravil Guaglia. Nad zakristijo je slika sv. Ambroža, tej nasproti pa sv. Avguština. Pod njo je doprsni kip stolnega dekana in graditelja stolnice Antona Thalnitscherja pl. Thal-berga, ki ga je izklesal kipar Contieri. Temu oltarju nasproti je bogato pozlačeni tabernakelj z Naisvetejšim. Ob straneh klečita dva angela, ki ju je izklesal kipar Franc Robba. Oltarno sliko sv. Treh kraljev je slikal Langus. Nad zasilnim stranskim vhodom je slika sv. Gregorja Velikega, tej nasproti pa sv. Hieronima. jx>d katerim je kip škofa Antona Alojzija Wolfa. V glavnem oltarju je slika župnega patrona sv. Nikolaja, ki jo je naslikal Langus. Ob1 straneh slike sta marmornati sohi apostolov sv. Petra in Pavla. Na stranskih stenah glavnega oltarja so freske, ki kažejo čudeže iz življenja sv. Nikolaja. Stropna slika pa pradočuje ustanovitev ljubljanske škofije. Na oltarni mizi je tabernakelj iz kararskega marmorja z dvema angeloma. Za oltarjem so stoli in kle-čalniki za škofa in 12 kanonikov. Naslonila imajo ovalno obliko in so pozlačena ter predočujejo muče-niško smrt 12 apostolov, nad škofovim sedežem pa papeža na prestolu. Slike na ladjinem stropu so vzete izza časa preganjanja kristjanov po Neronu in Dioklecijanu. Pod kupolo so naslikani štirje evangelisti, v vdlolbinah pa stoje nad 2 m visoki kipi emonskih škofov Maksima, Flora, Kasta in Genedija, o katerih so tedaj mislili, da so oznanjali sv. vero v stari Emoni. Te kipe je izklesal kipar Angelo Pozzo iz Padove in so jih posta- vili leta ITIPod slikama evangelistov so grbi |>a|>e/.a Pija II., cesarja Friderika IV., škofa Sigmunda grofa Herbersteina in škofa Ferdinanda grofa Kuhnberga ter alegorične podobe pravice, srčnosti, vede in Zmernosti. Križev pot je slikal Josip Plank z Dunaja. V tri stare orgelske omare je postavil ljubljanski orglarski mojster Ivan Milavec nove orgle z 52 registri, 5 manuali in s pedalom. Nad stranskim vhodom in nad prižnico so tudi po ene majhne orgle. Ob straneh glavnega vhoda stojita dva visoka zvonika. V levem visi 64- o težak zvon, ki ga je daroval baron Codelli in je bil vlit leta 1706. V desnem pa vise trije: večji tehta 1775 kg. srednji 1261 kg, najmanjši pa 846 kg. Prvič so zapeli in vabili vernike k polnočnici 1. 1924. Nad zakristijo visi mrtvaški zvonček, ki ga je vpeljal Franc Adam grof Lamberg dne 29. novembra 171 I. V zunanji južni steni cerkve je v vdolbini kip žalostne Matere božje, dar občinskega sveta in ljubljanskega prebivalstva. Zunanje tri slike so Guaglijrve in jih je prenovil slikar Wolf. Sol učna ura je iz leta 1821. Kameniti sohi sv. Hennagora in sv. Fortunu ta so postavili leta 1872. Izklesal ju je kipar Zajec. Leta 1912. so postavili v spomin na evharistični kongres na Dunaju v vdolbini na pročelju sohi sv. Tomaža Akvittskega in sv. Bonaventure, leto dni pozneje pa na severni strani sohi ljubljanskih škofov Sigmunda Lambergu in Tomaža Hrena, ki ju je izklesal podobar Ivan Pengov. CERKEV PREBLAŽENE DEVICE MARIJE, POMOČNICE KRISTJANOV (Križni.ški red). Že leta 1292. je stala tu cerkev, ki so jo postavili templerji. Prvotna križniška cerkev je bila najstarejše svetišče v naših pokrajinah in je bila zidana na obzidju stare Emone. /,a časa obleganja Ljubljane po celjskem grofu in Turkih je cerkev mnogo trpela. Leta 1511. jo je hud potres zelo poškodoval, nesreča pa je hotela, da je dne 14. marca 1585 pogorela z vso okolico. Gvidon grof Stahremberg, kontur nem. vit. reda, je prišel dne 17. julija 1700 v Ljubljano, dul podreti staro cerkev in sklenil sezidati novo. Poklical je beneškega stavbnika Domenica de Rossi, ki je stavbo dovršil v sedanji obliki v letih 1714—1715. Zgradba je hitro napredovala in meseca avgusta leta 1715. so v dveh tednih napravili kupolo. Zgradba je središčna s kupolo in z dorskokorintskim pročeljem ter ima tri oltarje in dve kapeli. Dne I. novembra 1715 so pripeljali za križniško cerkev tri oltarne slike, ki so jih darovale tri avstrijske cesarice: soproga takratnega vladarja cesarja Karla VI., vdova cesarja Leopolda I. in Leonora Amalija, vdova cesarju Jožefa I. Sliko Marije pomočnice v velikem oltarju ja napravil Canon na Dunaju letu 1859., ker je prvotna slika Murije pomočnice pogorela leta 1857. Sliko sv. Elizabete je slikal Anton Schoonjans, sliko sv. Jurija pa Martin Altomonte. V eni kapeli je slika Marije Pomagaj iz leta 1660., kapelica poleg velikega oltarja pa je posvečena vernim dušam v vicah. Orgle je postavil orglar Maver iz Feldkirchna. V zvoniku stu dva zvona, vlita v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani leta 1925., ki tehtata: večji 564 kg B, manjši 67 kg G. CERKEV SV. JAKOBA. Prvič se omenja cerkev sv. Jakoba leta 1589. Letu 1494. so se preselili k tej cerkvi avguštinci, ki so dotlej domovali na kraju sedanje frančiškanske cerkve. Leta 1511. je hud potres razmajal šentjakobsko cerkev tako, da so avguštinci bili primorani zidati novo svetišče. Leta 1515. je takratni škof Krištof Rauber položil temeljni kamen novi cerkvi. Avguštinci pa so se leta 1555. preselili na Reko in prodali cesarju Ferdinandu L cerkev in poleg stoječi samostan. Tu je preuredil samostan v bolnico za onemogle idrijske rudarje in doslužene ohromele vojake. Križniška cerkev. V tistem času je bilo močno ruzširjeno luteranstvo po naših krajih, zato je nadvojvoda Ferdinand poklical \ Ljubljano jezuite, da bi pomagali zatirati luteranstvo. Dne 21. januarja 1596 so prišli jezuiti v Ljubljano in se naselili v frančiškanskem samostanu na sedanjem Vodnikovem trgu. Ker je bil pa ta samostan premajhen, so se premestili k sv. Jakobu. Tu so bivali v prejšnji cesarski bolnici, ki je bila za jezuitski red premajhna, cerkev pa silno slaba. Sklenili so torej, da podero cerkev in samostan. V ta namen so pokupili okoli cerkve nad 50 hiš in cesarsko bolnico. Dne I. maja 1612 je škof Tomaž Hren položil temeljni kamen novi stavbi in že dne 15. novembra 1615 ob izredni slovesnosti blagoslovil novo svetišče. Djie 51. julija 1667 je škof Jožef grof Rabatta blagoslovil temeljni kamen kapelici sv. b rančiška, ki je bila dozidana leta 1669. Leta 1691. pa je močan potres cerkev močno poškodoval, še večjo škodo pa ji je napravil potres lota 1699., zato so jo morali temeljito popraviti. To delo so dovršili leta 1701., kur priča nutlpis nad glavnim vhodom v cerkev. Dne 28. junija 1774 je strašen požar uničil cerkev sv. Jakoba in 58 poslopij okrog nje. Pogorela je cerkvena streha, pa tudi zvonik je bil hudo poškodovan. V notranjosti je cerkev mnogo trpela, ker je bila od dimu vsa sajasta in so morali slike na stropu prebeliti. Malokatera ljubljanskih cerkva se more ponašati s tako notranjščino kakor šentjakobska. Veliki oltar je postavil Franc Robba leta 1752. za 2900 gld., sliko župnega patrona sv. Jakoba pa je naslikal Janez Gottlried Auerbuch leta 1720. V adventnem času je v velikem oltarju slika Brez. madežne, delo Andreja Herrleina. Na evangeljski strani velikega oltarja je kapelica lurške ...u.^iv botž.je. na nasprotni strani pa stranski vhod. Na epi-steljski strani poleg misijonskega križa je oltar svetega Ignaciju, za katerega je dlarovul Peter pl. Codelli J000 gld., grof Adam Lamberg pa 500 gld. Oltarno sliko je izgotovil Bambino leta 1714. Nad oltarjem je kameni! relief, ki kaže presv. Trojico. Naslednji oltar je posvečen sv. Janezu Ncpomuku. Za ta oltar je volil tajnik Raab 500 gld., postavili so ga pa leta 1721. Na oltarni mizi počivajo v stekleni omari ostanki mučenika sv. 1’eliksa, v kelihu pa je kri tega svetnika. Te ostanke so prenesli iz rimskih katakomb po prizadevanju takratnega župnika Franca Hrovata dne 26. decembra 1858. V rakvi te kapele počiva truplo dne 8. junija 1601 umrlega grofa pl. Lenkoviča. Naslednji oltar je posvečen sv. Jožefu, čigar oltarna slika, ki predočuje smrt tega svetniku, je delo Franca Rem- ba iz leta 1715. Ob straneh stojita kipa sv. Dizme in sv. Barbare, nad oltarjem pa je kamenita reliefna podoba Marijine poroke. Sliko presv. Srca Jezusovega je napravil Josip Plank. Za ta oltar je prispeval leta 1716. Josip pl. DeGiorgio 100(1 gld. Zadnji oltar na tej strani te posvečen križanemu (zveličarju. Oltarna slika žalostne Matere božje je Plunkovo delo. V vznožju oltarja počiva nekdanji stolni dekan in znameniti pisaitelj Ivan Ludvik Schonleben, ki je umrl dne 15. oktobra 1681. leta. Na nasprotni strani je oltar žalostne Ma/tere božje z oltarno sliko Marije kraljice sv. rožnega venca, tudi Plankovo delo. Naslednji oltar je posvečen sv. Angelu varihu. Oltarna slika je iz Bambinove delavnice iž leta 1723. Zanj je daroval Josip Vines 840 gld., ostalo pa zvonar Gašper Franchi. Na oltarju stojita sohi nadangelov Gabriela in Rafaela in slika presv. Srca Marijinega, tudi Plankov umotvor. Relief nad oltarjem kaže nadangela Mihaelu. V rakvi počivata Bernardin grof Barbo in njegova soproga Katarina. Leta 1724. so postavili oltar sv. Ane, za katerega sta poleg neznanega dobrotnika prispevala vikar nemškega viteškega reda Resman 100 gld., Ana Smrekarjeva pa 500 gld. Na oltarju sta marmornati sohi sv. Katarine in sv. Magdalene, nad oltarjem pa slika sv. Ulrika. Naslednji oltar je posvečen Marijinemu vnebovzetju. Sliko je napravil Langus. Marmornata skupina nad oltarjem kaže Marijino kronanje. Za ta oltar je volil magister Inocencij Erber 2000 gld. Ta dobrotnik je umrl kot misijonar v Puraguaju. Poseben kras šentjakobske cerkve je kupela svetega Frančiška Ksaverija, ki je v obliki osmerokotnika. Nad kapelo je kupola, ki se končuje v laterno. Kupola in zidni robovi so bogato okrašeni s stukafurnimi izdelki. V kotih osmenokotnika stoji osem soh iz malca v naravni velikosti, ki služijo za stebre. Na stenah kapelice je šest velikih in starih oljnaitih slik, ki kažejo dogodke iz življenja sv. Frančiška Ksaverija. Oltarna slika je dlelo slikarja Pavla Kiihnla, ki je na-slikul tudi križev pot v tej cerkvi. Pod oltarno mizo leži marmornata soha sv. h rančiška Ksuverija. Kamenita dela v tej cerkvi razen velikega oltarju je izvršil Luka Mislej, ki je imel spretna pomočnika, Jakoba Contierija in Franca Robbo. Zadnji je pridobil Zu svojo umetnost tudi Franca Rottmana. Orgle je postavil domačin Franc Gorčič leta 1883. Na stropu so štiri slike v obliki medaljonov, vzete iz življenja sv. Jakoba. Naslikal jih je letu 1886. Jurij Šubic, kateremu je pomagal Anton Jebačin. Leta 1895. pa je potres cerkev zelo poškodoval. Prej sta stala ob pročelju dva zvonika, ki so ju podrli do cerkvene strehe ter sezidali nad stranskim vhodom 65 m visolk zvonik. Zvonovi so jekleni in prav dobro ubrani, vliti pa so bili na Jesenicah. Nad glavnim vhodom je Zajčev relief, ki kaže Jezusovo izpremenjenje na gori. Cerkev je bila prenovljena iz prejšnje gotske v baročni slog jezuitskega načina. CERKVICA SV. FLORIJANA. Na kraju sedanjega svetišča je stala pred kakimi 270 leti shramba za mrvo. Dne 19. septembra 1660 je hud požar upepelil na Starem trgu več ko 20 hiš, pogorelo bi pa bilo lahko vse mesto, kajti silen veter je nosil goreče utrinke po zraku čez mesto, kjer so bile tisti čas hiše krite večinoma z deščicami. Razen tega so pa stale ob pobočju Gradu smodnišnice, ki so bile vedno napolnjene z nekaj tisoč funti smodnika. Gorje, ako bi se. bila katera izmed teh vnela! Šentjakobski župljani so se v tej strašni stiski zatekli k svetniku sv. Florijanu in se zaobljubili, da sezidlajo njemu na čast kapelo ali cerkvico. Kmalu bi pa bili na to obljubo pozabili, kajti šele dne 7. julija 1672 je položil škof Jožef grof Rabatta temeljni kamen za novo svetišče. Ljubljančani so bili za zidavo cerkvice prav vneti in sam takratni župan Gabriel Eder pl. Edenburg je dal na svoje stroške zgraditi zvonik, kar priča napis nad vodnjakom, ki je vzidan v zvoniku. Cerkev ima pet oltarjev. Glavni je posvečen svetemu Florijanu, čigar sliko je izgotovil Andrej Herr-lein lota 1786. Oltar s Kristusovim kipom sta dala postaviti leta 1699. ljubljanski meščan in pek Andrej Reven in njegova žena Ana, napravil ga je pa kipar Cussa. Kristusov kip je stal nekoč na Ilradeckega mostu. Pri oltarju žalostne Matere božje je znameniti kip sv. Janeza Nepomuka, ki gu je izklesal po naročilu deželnih stanov kipar Franc Robba. Ta kip je stal od leta 1727. diol leta 1864. v kapeli na levem bregu Save pri črnuškem mostu. Tisto leto je prevzela kip mestna občina in ga dtala leta 1878. postaviti na to mesta Dve vrstici z letnicama 1727 in 1878 pričata o zgodovini tega kipa z besedami: , cllirije» Park na ljubljanskem gradu. in Ljubljanskega športnega kluba. Kogar zanima nogomet, ima skoraj vsako nedeljo priliko, da prisostvuje nogometnim tekmam. O najidealnejšem športu, o planinski turistiki, pa nekaj besed pozneje. Kogar mika družabno življenje, ta ga najde dovolj v večernih urah v kavarnah, kjer si lahko krati svoj čas s čitanjem domačih in inozemskih časopisov ter ilustrovanih revij, ali pa poseti kak gostilniški vrt, n. pr. v «Zvezdi», kjer mu svira koncertna godiba, v «Unionu», pri «Štruklju», pri «Mikliču», v hotelu «Tivoli» (s plesiščem), v «Belle-vue» (z jazz-bandom) ali v kaki mirni gostilni z domačo postrežbo. Za duševno razvedrilo najde tujec dosti poučnega' v bogatih zbirkah Narodnega muzeja, Etnografskega muzeja in Narodne galerije, zabavnega ali poučnega štiva v raznih jezikih si izbere v javnih knjižnicah, znanstveniku pa nudi dovolj duševne pobude državna študijska knjižnica. Ljubljana upravičeno slovi po svojih šetališčih, kjer najde letoviščar med lepo negovanimi nasadi, a tudi v prosti prirodi najprimernejši oddih in razvedrilo. V osrčju mesta ga hladi staroznana «Zvezda», zunaj mesta pa, a vendar v neposrednem stiku z njim, glasoviti Latermanov drevored, ki doživlja prav sedaj po zamisli arhitekta profesorja Plečnika svojo temeljito preosnovo. Tn dalje zunaj te vabi Tivolski gozd, preprežen s senčnatimi potmi in stezami, ki te vodijo pod Rožnik ali na vrh Rožnika (z lepim razglediščem pri cerkvici) ali na Šišenski hrib ali do hotela «Bellevue», s čigar obširne ploščadi uživaš očarljiv pogled na mesto in na obsežno obzorje od Storžiča do Krima. Nihče naj ne opusti, da se ne bi povzpel na Grad, na to najhvaležncjše razgledišče, ki odpira šetalou pokrajinsko panoramo, s kakršno se ne more ponašati nobeno mesto naše ožje in širše domovine.* Svojevrsten užitek nudi šetnja po Golovcu, še lepšega pa izlet na Šmarno goro, ki ga vsakemu letoviščarju priporočamo kot poskusno planinsko turo. Na Grmadi, zapad-nem vrhu Šmarne gore, more planinske turistike nevešči izletnik praktično dobiti osnovne pojme o planinskih plezalnih napravah. Ljubljana pa je tudi kaj prilično izhodišče za daljše izlete v raznih smereh, zlasti ker se dajo dobro spojiti z vožnjo po železnici ali z avtobusom. Na dolenjski strani bo zanimal tujca Iški Vintgar, glasovita soteska kanjonskega značaja. Priporočen bodi izlet po dolenjski progi do Šmarja, nato na hrib Sv. Magdalene ali do Grosuplje, odtod pa na zgodovinsko zanimivi Tabor pri Št. Jurju ali k Sv. Aliču in na sloviti Turjak. Drugačno pokrajinsko lice odkriva izlet v Borovnico in odtod v romantični Pekel s peterimi sla-piči ali v Polhov Gradec in na Grmado ali na vrh Sv. Lovrenca, oba sloveča po pomladanski flori. V Zasavju, čigar stržen tvori slikovita savska * Glej brošuro Wester-Žmitek, Razgled z Ljubljanskega Grada. Založila mestna občina ljubljanska. Cena 10 Din. soteska od Lazov do Zidanega mosta, se priporočajo mikavni vzponi na Janč je, k Sv. Miklavžu, na Sv. Goro, Sv. Planino, Mrzlico, Kum itd., na gorenjsko stran pa k Sv. Katarini, na Osolnik k Sv. Mohorju, v Kranj in odtod na Šmarjetno goro ali k Sv. Joštu; vse te gore so tudi neizvežbanemu pešcu lahko dostopne. Kdor pa hoče spoznati planinski svet vsaj z znožnih postojank, se popelje v Kamnik in se odtod pošeta v Kamniško Bistrico, to divno alpsko dolinsko zakotje. Enako se lahko v enem dnevu opravi izlet na Jezersko, veličastni dolinski sklep onstran Grintovcev, dalje na Bled, v Bohinj do «Zlatoroga» in slapa Savice, torej do najdivnejših, od pesnikov opevanih krajev naše domovine. Prav tako pomeni le enodnevno pot izlet v Mojstrano in dalje k slapu Peričniku in do kraja Vrat tik do znožja veličajne Triglavske severne stene ali v Kranjsko goro s posetom Martuljka, tega tabernaklja naših Alp: z modernim vozilom se lahko popelje na Vršič tik do državne meje. Planinska tura, ki jo zmore tudi neizvež-ban turist, pa je izlet z Jesenic na Golico, naš jugoslovanski Rigi, z obsežnim razgledom na Julijske Alpe in na slovenji Korotan tja do Visokih Tur z Velikim Klekom.* * Ljubljana ima torej res vse pogoje, da bi se mogla uveljaviti kot letovišče in izhodišče za zanimive pokrajinske in planinske izlete. Ta njena prednost se je v predvojni dobi, ko so prihajali semkaj letovat gostje iz sosednje Primorske, dokaj uvaževala. Koliko bolj bi morala Ljubljana priti do veljave sedaj, ko so se stanovanjske prilike v njej znatno izboljšale in javne naprave bistveno izpopolnile! Ljubljana naj bi postala letoviški «eldorado» za naše sodržavljane zlasti iz onih pokrajin ki morajo poleti pogrešati svežega ozračja, torej iz vzhodnih in južnih predelov naše kraljevine. Tujsko-prometne organizacije naj bi pričele aktivno propagando s pomočjo predavanj in predvajanjem slik in filmov. Bela Ljubljana, tretja državna prestolnica, naj postane vsaj v poletnih mesecih prijetno shajališče jugoslovanskega občinstva! * Glej Rudolf Badjura, Sto izletov. Samozaložba. Cena 55 Din. Tivolski grad. A. V. P i n t a r: Ljubljana kot središče tujskega prometa v Sloveniji Dve mesti ležita v območju vzhodnih Alp, ki po svojem položaju, po svoji zgodovini in zunanjem licu prav močno sličita drugo drugemu. Na severni strani severnoapneniških Alp leži v prekrasni pokrajini prastaro mesto Salzburg, v pravem pomenu biser Avstrije in živahno ter krepko se razvijajoče tujsko-prometno središče lepe salzburške dežele, da, celo stožer tujskega prometa v vsej centralni Evropi. To je bila dolga stoletja ponosna prestolnica mogočnih in bogatih salzburških nadškofov, ki so znaten def svojega premoženja porabili za to, da so mesto olepšali, in to v taki meri, da predstavlja Salzburg danes pravo zakladnico umetnostnih predmetov in čudovitih spomenikov. V široki ravnini, še v okrilju južnih apneni-ških Alp pa kraljuje dvojnik lepega Salzburga, naša bela Ljubljana. Kljub temu pa, da napravi na prvi pogled Ljubljana, bodisi zaradi svoje div-ne okolice, bodisi zaradi svojega mogočnega gradu in slikovitih stolpov na tujca vtis Salzburga, je vendar med tema dvema mestoma vsekakor velika razlika. Dočim je Salzburg znatno manjši od Ljubljane, predstavlja v tujsko-prometnem pogledu neprimerno več kakor pa naša metropola. Izraziti tujsko-prometni značaj Salzburga jasno kaže veliko število modernih hotelov, večjih in manjših, ter dobro vodenih gostiln. Saj razpolaga Salzburg z nič man j ko 2500 sobami v hotelih in goutilnah; poleg tega pa ima še ogromno število privatnih sob. ki se stalno oddajajo tu jcem. Že na prvi pogled preseneti tujca v Salzburgu neprimerno velik ulični promet, ki se stopnjuje v neverjetni obsežnosti v poletnih mesecih, ko Salzburg odene praznično obleko in nudi svojim gostom celo serijo najrazličnejših opernih predstav in drugih glasbenih prireditev. Salzburg je v najožji zvezi z letovišči svojega območja, on tvori rezervoar, iz katerega se polnijo letovišča z gosti. Daši ima Ljubljana dokaj naravnih pogojev za sličen razvoj, ki ga je napravil Salzburg, vendar bi bila danes trditev, da je Ljubljana jugoslovanski Salzburg, nekako še presmela. Tzkušaimo razmotrivati razloge, ki so spreče-vali. da bi se Liubljama v tujsko-prometnem oziru približala Salzburgu, in poizkusimo orisati glavne osnove, ki bi jih bilo treba upoštevati pri razširjenju tujskega prometa v Ljubljani. Ljubljana je bila v teku stoletij središče province, ki je rajna Avstrija ni nikdar preveč favorizirala. ampak celo zelo po mačehovsko ravnala z nro. Avstrijska vlada ie zelo malo žrtvovala za Ljubljano, in kar ima Ljubljana iz prejšnjih stoletij, se ima večinoma znhvaliti privatnim mecenom. Potres leta 1895. je uničil dokaj zanimivih staiih poslopij v Ljubljani, ki se niso dala več r eno vi ra ti. Ljubljana se je pričela prav za prav razvijati šele v začetku toga stoletja, ko je pričelo pod agilno iniciativo slovenskih županov rasti novo mesto iz ruševin. Komaj pa se je pričel tujski piomet v naših krajih primerno razvijati, že se je vnela svetovna vojna, ki je na mah zaustavila ves napredek Ljubljane. Najznačilnejši dokaz za to je regulacija Ljubljanice v območju mesta samega, katera dela so v pričetku vojne na mah prenehala in potem počivala skoro 17 let. Tudi številna druga javna dela, ki bi bila koristna za tujski promet v Ljubljani, so z vojno zastala, po vojni pa se vsled nejasnih političnih razmer niso mogla nadal jevati. Prometna sredstva so v Ljubljani ostala dolgo časa skoraj na istem nivoju kakor pred 50 leti. Ljubi janski tramvaj je za to pač klasičen primer. Privatna iniciativa se ie ves čas po vojni zelo . živahno gibala, saj so podjetni hotelirji in restavratorji neprestano povečavah in obnavljali svoje obrate, tako da smemo danes ponosni konstatirati, da Ljubljana razpolaga že s čednim številom moderno opreml jenih tu jskih sob, ki bi delale čast vsakemu drugemu večjemu mestu. V priznanje agilnim podjetnikom je treba tudi poudariti, da so cene hotelskim in gostilničarskim sobam v Liubliani znatno cenejše kakor v inozemstvu, pa tudi dokai cenejše kakor v ostalih večjih centrih naše države. Ker razpolaga Ljubljana z zadostnim številom sob za prenočevanje tujcev, bi služila lahko kot naravni regulator tu jskega prometa vse pokrajine. katere gospodarsko središče ie danes v resnici. Naravnih privlačnosti Ljubljani res ne manjka: imamo lene izprehode in parke, prav lepo okolico in bližino visokega alpskega sveta, vendar pa v Ljubljani vsak količkaj razvajen tu ree. ki potuje na oddih, pogreša zabav, ki mu jih nudilo dandanes naša večia letovišča. Pri tem so v prvi vrsti mišljeni plesni lokali s primerno godbo in drugimi atrakcijami. Modemi turski nromet želi oač nekoliko več hrupne zabave kakor je je bilo nekdaj. Takih in sličnih zabavišč v Liubliani tujci bridko pogrešalo. Vsak poizkus, pridržati dalje časa zabave željne tujce v Ljubljani ali pa celo samo za neka j dni o priliki prehoda skozi Liublinno, se je ravno iz gori navedenih razlogov izjalovil. Letos se bo pričelo po salzburškem vzorcu s slavnostnimi dnevi, ki bodo nudili tujcem več glasbenega užitka kakor je bilo to doslej. Videli bomo, kako se obnese ta poizkus, nakar se bo na podlagi dobljenih izkušenj lahko delalo naprej. j V primeru povečanega tujskega prometa v Ljubljani bi bilo treba tudi skrbeti za boljše dovozne ceste iz okolice v mesto samo. Nesporno je, da so nekatere ceste v Sloveniji zelo dobre in pripravne za avtomobilski promet, izven vsakega dvoma pa je, da so v najbližji bližini mesta ceste v- skrajno slabem stanju, tako da ne tvorijo prav nič mikavnega dohoda iz tujega sveta v naše mesto. Pri tej priliki bi bilo predvsem omeniti Dunajsko cesto, ki tvori glavno zvezo Ljubljane s srednjo in severno Evropo in ki je naravnost v obupnem stanju, posebno pa še zadnjih nekaj sto metrov pred mestnim središčem samim. Zgodili so se primeri, ko so se tuji avtomobilisti z največjim veseljem približevali našemu mestu, a to veselje jim je prešlo, ko 90 zavozili na razdrapana mestna tla. Da povzdignemo tujski promet v Ljubljani, bo treba odločno misliti na temeljito popravilo voznih žil samih. Le v dobrih cestah leži bodočnost našega tujskega prometa. Lepe ceste v naš divni gorski svet, ki se v zadnjem času trasirajo in deloma tudi že grade, bodo brez dvoma tudi Ljubljani pripomogle do večjega razmaha v tujskem prometu. Z zgraditvijo ceste v Kamniško Bistrico, ki bo menda že letos dograjena, se bo Ljubljana zopet znatneje pomeknila h Kamniškim planinam, temu edinstvenemu gorskemu predelu, ki vsakega obiskovalca Ljubljane prav mikavno vabi v svoje osrčje. Cesta čez Kamnik in Luče v Logarsko dolino bo približala nov tujsko-pro-metni teritorij Ljubljani. Upajmo, da bo ta cesta tudi v najkrajšem času zgrajena. Nekako sredi te ceste se bo oddvojila cesta na Veliko planino, kar bo omogočalo, da bomo iz Ljubljane lahko prišli z avtom v dveh drobnih urah v visoki alpinski svet. S svojimi monumentalnimi zgradbami, zanimivimi historičnimi spomeniki, zelenimi parki in gozdovi v najbližji bližini in po najkrajših potih zvezana z našim alpskim svetom bo Ljubljana zares tvorila privlačnost za tujca. Ko bo zadoščeno vsem zahtevam modernega tujskega prometa v Ljubljani in najbližji njeni okolici, se ne bodo tujci samo bežno ustavljali v našem mestu, temveč se bodo radi tu dalje časa pomudili, da, ostali bodo pri nas dalje kakor po navadi tudi tisti, ki bodo čakali v Ljubljani kot središču tujsko-pro-metne dežele na to, da jim bo dana prilika pohiteti v naša letovišča in zdravilišča, kjer si bodo že iz Ljubljane ven lahko rezervirali svoja mesta. Bnjfe) , . . . ' i • •’/ j r/ '(§> ■ * i - &i i/, Ljubljana pozimi. Slovensko narodno gledališče (Oris iz preteklosti.) Dne 17. februarja 1887 je pogorelo stanovsko gledališče v Ljubljani. Ljubljansko nemštvo je izgubilo s tem svojo kulturno centralo in stare privilegije, zlasti posest 45 lož, ki so bile dotlej Slovencem nedostopne. Dne 22. oktobra 1888 je Državna opera. sklenil tedanji deželni zbor kranjski, da se zgradi novo gledališko poslopje. Stavba je bila dograjena odnosno otvorjena 29. septembra 1892. O tvorilo jo je Dramatično društvo v Ljubljani. .Spored je obsegal uverturo iz Glinkove opere «Ruslan in Ljudmila*, Funtkov slavnostni prolog, ki ga je govoril režiser Ignacij Borštnik, sledila je alegorija, zaključila je pa ta za Slovence eminentno važni kulturni čin Jurčičeva tragedija «Veronika Deseniška». Sklep za zgradbo novega gledališča je storil kranjski deželni odbor že leta 1888., ko je Dramatično društvo po neprestanih borbah z Nemci za slovenske predstave v stanovskem gledališču — doseglo jih je največ po štiri na mesec — nujno potrebovalo za svoj razvoj stalen umetniški hram. Tzpočetka sta bili sicer dovoljeni Slovencem le po dve predstavi na teden. Dramatičnemu društvu je predsedoval dr. Ivan Tavčar, podpredsednik je bil Karel Bleiweis, tajnik pa Anton Trstenjak, ki je v založbi Dramatičnega društva izdal v otvoritvenem letu knjigo ^Slovensko gledališče* in z njo za tedanjo dobo zbral revne in skromne podatke gledališkega arhiva in zgodovinskih razvojnih virov. Gledališko vodstvo je bilo poverjeno devetorici članov, ki so skupaj tvorili ravnateljstvo, petčlanski' posebni igralni odsek je pa kot artistično vodstvo zavoda skrbel za sestavo repertoarja, izbiro iger odnosno preskrbo prevodov in sestavo bodoče sezone. Društvo je prvotno prejemalo od deželnega odbora 5000 gl, od mestne občine 1000 gl, članarina je donašala okoli 500 gl in je bilo gledališče po povprečnem donosu 150 gl od predstave v finančnem oziru fundirano. Slovenska dramatika tedanje dobe je bila pač borna. Sicer so se že v 17. in v prvi polovici 18. stoletja prirejale pasijonske procesije v slovenskem jeziku. Prvi poganjki prosvetne dramatike se prično z nastopom Antona Linharta z znano po Beau-marchaisu «La folle journee ou le mariage de Figaro» prirejeno veseloigro «Ta veseli dan ali Matiček se ženi* in po Richterju («Die Feld-miihle») po slovensko oblečeno «Županovo Micko*, ki je bila uprizorjena dne 28. decembra 1789 po diletantih iz odličnih ljubljanskih krogov. Ta predstava ni bila prva slovenska predstava, kajti stara poročila navajajo dijaško predstavo v slovenskem jeziku dne 6. februarja 1670 pod Turnom pod vodstvom jezuitov. Tudi ustanovitev starega stanovskega gledališča leta 1765. je vzročno priložnostna. Deželni stanovi so ob prihodu cesarja Jožefa II. v Ljubljano — hoteč pri tej priliki prirediti gledališko predstavo — preuredili staro jahalnico v Talijino poslopje, ki je imelo prostora za 850 ljudi in se obnovilo in prezidalo leta 1846. ves čas v izključni nemški posesti z gostovanji nemških igralskih družb in italijanskih pevcev. Ne spadalo bi v okvir kratkega orisa, da bi podali pregled tedanjih predstav, omenjamo le, da se je poleg pril jubl jenega Kotzebua, Ifflanda, uprizarjal tudi Schiller in Shakespeare. V Zoisovi dobi, ki je v svojem nosilcu prijateljsko negovala kranjščino, so uprizorili poleg «Žu-panove Micke* tudi Vodnikov prevod igre Kotzebua pod naslovom «Tinček Petelinček* poleg raznih slovenskih priložnostnih verzificiranih vložkov in po Nemcih v obupni slovenščini igranih «Kranjskih kratkočasnosti*. Ob otvoritvi novega gledališča je bilo sicer dramatičnemu društvu na razpolago nekaj desetin slovenskih iger odnosno odrskih poizkusov, med njimi tudi nekaj stvari Alešovca, Stritarja in Ogrinca, vrednejša za uprizoritev pa sta bila le Jurčičeva «Veronika Deseniška* in njegov «Tu-gomcr». Tudi Josip Vošnjak ni mogel prodreti. Novo gledališče je pilo svoje materino mleko iz dunajskih prs, kjer sta tedaj neomejeno vladala Raimund in Nestroy. Dramsko gledališče. Prvotni igralski ansambl je bil skromen, a izključno slovenski. Duša mu je bil naš največji igralec Ignacij Borštnik in soproga Zofija, nastopali pa so tedaj Anton Cerar-Danilo, Gusti Danilova in Anton Verovšek. Predsodki javnosti o igralskem poklicu, tehnična neizšolanost solistov, med katerimi je bilo le Borštniku leta 1885./86. možno, da je na Dunaju sistemačno obrusil svoj veliki naravni igralski in režijski dar, končno tudi pomanjkanje prave dramatične šole niso bili činitelji, ki bi bili ugodno vplivali na razvoj skromne naše dramatike, posebej na čistost jezika in razmah reper-toirja. Zlasti je treba pomisliti, da je rasel naš teater brez bogate tradicije kot večna igračka političnih in gospodarskih borb in po svoji otvoritvi v neprestanem strahu za svoj obstanek, če upoštevamo, da mu je stal velik del ljubljanske publike, če že ne kritično-pasivno nasproti, pa vsaj vidno neinteresiran za njegov procvit. Od idiličnega sožitja stare čitalnice s starim stanovskim teatrom so se pa v novi dobi poostrile tudi nacionalne osti, izzvenevajoče po eni plati v vedno večje in bolj in bolj upravičene zahteve slovenske javnosti po večjem tedenskem številu naših predstav, po drugi plati so nastajajoče denarne krize močno vplivale na repertoir, ki je s favoriziranjem ljudskih iger in s prevladovanjem opere in zlasti operete povzročil v pričetku novega stoletja srdite literarne in osebne borbe. Hud udarec je zadel slovenski ansambl z odhodom Borštnika leta 1894. v Zagreb, kamor so ga gnale tesne domače razmere in ugodna častna ponudba za angažma od tedanjega intendanta in gledališkega reformatorja-strokovnjaka Stje-pana pl. Miletiča. Z Borštnikom je odšla tudi njegova gospa Zofija. Slovenskih namestnikov nista imela. Po Trstenjakovem poročilu je obstajal tedanji igralski ansambl iz tehle igralcev: Ignacij Boištnik (od leta 1882.), Anton Danilo (od leta 1877.), Fran Lovšin, Fran Perdan, Julij Sršen, Zdravo Urbančič, Anton Verovšek (od leta 1887.), Sturm, in igralk: Zofka Borštnik - Zvonarjeva, Gusti Cerar-Danilova, Gizela Nigrinova (od leta 1877.), Marija Polakova in Marija Slavčeva. Osrednja glasbena osebnost gledališča pa je bil Fran Gerbič, kapelnik Dramatičnega društva od leta 1887. dalje. Operni solisti v otvoritveni seziji 1892/1893 so # bili: Daneševa Lujiza, Fedyczkowski Marcel, Gerbičeva Milka, Nigrinova Gizela, Nolli Josip, Pavšek Josip in Perdan Fran. Čeprav je gledališki ansambl šele polagoma prehajal iz čitalniškega diletantizma v odličen slovenski umetniški corpus, je imenovati Borštnikovo in njegove soproge slovo od Ljubljane usodno zavoro v razrasti slovenskega teatra. Od te dobe dalje si je gledališče mašilo vrzeli s tujimi igralci, zlasti s Čehi, med katerimi je Rudolf Inemann iz Prage vodil slovensko dramo od leta 1894./1895. do 1900./1901. Vpeljal je red in disciplino, dvignil literarno višino repertoirja ter kot igralec in režiser postal učitelj mnogih svo- jih igralskih vrstnikov. Slovensko gledališče je stopilo v dobo učenčevo. Pomembnejša češka igralca tega časa sta bila Zdenka Terševa in Rudolf Deyl. Razumljivo je, da neslovenski duh, ki je vladal v gledališču, ni mogel ugodno vplivati zlasti na slovensko odrščino. V sezoni 1895/1896 dalje je dobil odbor Dramatičnega društva pravico prirejati predstave po trikrat na teden. V upravnem oziru je gledališče ostalo na trdnem, posebno še, ko se je bilo že leta 1893. ustanovilo «Gledališko društvo» s predsednikom notarjem Ivanom Plantanom. Intendanti prvih sedmih sezij so bili: dr. Valentin Krisper, Gustav Pirc, notar Ivan Plantan, odvetnik dr. Tekavčič in Josip Prosenc. Konec sezone 1898/1899 je intendanca zopet odstopila in v sezoni 1899/1900 je prevzel vodstvo opere koncertni vodja Matej Hubad in vodstvo drame Fran Milčinski. Prvi se je zlasti v svojih novejših intendantskih letih pošteno in uspešno trudil za sestavo slovenskega opernega ansambla. Dne 13. februarja 1900 je doživelo novo gledališče svojo 1000. predstavo. Drama je kot tretjo slavnostno predstavo uprizorila namesto od vlade piepovedanega «Tugomera» Govekar jeve «Rokov-njače». Podpore je dobivalo gledališče še vedno 6000 gl., mestna občina pa je odobrila še 2500 gj., katerega zneska pa ni redno izplačevala. V vod-stvu gledališča je žal soodločevala politična pripadnost, kar je vedno v škodo zdravemu razvoju umetniških institucij. Katoliška stranka,, ki ni imela v vodstvu svojega zastopnika, je vodila opozicijo proti članom gledališkega odbora, liberalni tisk pa je dolžil klerikalno stranko, da podpira Nemce in uničuje slovenski teater. Na občnem zboru Dramatičnega društva dne 1. aprila 1901 je bil po predlogu Ivana Hribarja imenovan stalen honorirani gledališki tajnik. Število predstav ,se je zvišalo od 79 v sezoni 1898/1899 na 90 v sezoni 1900/1901. Intendant Milčinski je izkušal uvesti v dramo svetovno dramsko literaturo in gojiti domačo izvirno dramo, vendar so kmalu prevladovale narodne igre s petjem. Že iz-početka je bilo slovensko gledališče nekak poizkusni oder za razne slovanske igralce, ki 60 — z malimi izjemami — po nekaj sezijah odšli na boljša mesta svoje domovine. Tako je tudi Inemann odšel v sezoni 1900/1901 v Prago. Naše gledališče pa je konec sezije 1899/1900 zapustila Irma Polakova, namesto nje pa je prišla v Ljubljano Kristina Riickova, ki je ostala pri nas do svoje smrti. V tem času je bil angažiran tudi priljubljeni komik Čeh Boleška, Inemannovo mesto pa je izpolnil Adolf Dobrovolny. Na občnem zboru Dramatičnega društva dne 30. marca 1901 je prevzel intendanco dr. Tekavčič, mesto honoriranega tajnika pa. magistratni kon-cipist Fran Govekar. Nova intendanca je upravljala gledališče do sezone 1905/1906. Blagajniške posle je z nenavadno vnemo vodil blagajnik Rozman, ki je k finančno vrlo aktivnim sezijam doprinesel svoj del. Mnogo so okrepile blagajno Govekarjeve dramatizacije Levstikovih in Jurči- čevih del. Fran Govekar kot najbolj spretni gledališki upravni praktik je skozi vsa bodoča leta v krizah in težavah trdoživo vztrajal na svojem mestu kljub strastnemu napadanju s strani mlajše literarne generacije, ki je hotela dvigniti okus slovenske publike, izkušala s skrbjo negovati izvirno dramsko produkcijo in ustaviti dotok tujega igralstva. Koliko so bili njeni napori upravičeni, nimamo namena razpravljati v tej bežni skici, eno je ostalo: gledališče je hodilo po svojih starih tirih bolj ali manj varno naprej. Veliko popularnost je dosegel v tem času Anton Verovšek, ki je pomagal s svojimi nepozabnimi tipi reševati marsikatero finančno zadrego teatra — koliko v škodo svojega razvoja, naj presodi novejša doba, gledajoča iz objektivne distance minuli čas in kritično ta čas in njega hibe raziskujoča. t V tem času je omeniti poleg čeških igralcev Leva Dragutinoviča kot uglednega igralca, ki je zaključil svojo pot na deskah tržaškega gledališča. Pomembni češki igralki sta bili tedaj na našem odru Noskova in Kreisova, v moškem ansamblu pa Lier. Leta 1905./1906. je prevzel gledališko vodstvo Fran Govekar. Izkušal je dvigniti avtoriteto in-tendance in s tem njen ugled in splošno disciplino. Sledeča finančna kriza gledališča je bila s ■pomočjo mestne občine odstranjena. Dne 17. novembra 1906 je odstopil od vodstva Fran Govekar in je do konca sezije 1907/1908, torej dve leti, prevzel intendanco Friderik Juvančič. Pomembnejši tuji igralci teh let so bili Čeh Viljem Taborski in soproga, Barjaktarovič, Dragutinovič. V seziji 1907/1908 je odšel na tržaško gledališče Anton Verovšek. Z njegovim odhodom je izgubila publika svojega ljubljenca in najbolj slovenskega igralca. V režiserja pa je intendant Juvančič povzdignil v močno igralsko osebnost rastočega Hinka Nučiča in nanovo angažiral. Po odstopu prof. Juvančiča je prevzel intendanco od leta 1908. do 1912. zopet Fran Govekar. S 1. aprilom 1909 je mestna občina tudi pravno prevzela vso upravo gledališča. V seziji 1910/1911 je bilo dovoljenih do pet slovenskih predstav na teden. V tej seziji se je preselil tudi nemški cTeater-verein» v novo jubilejno gledališče v Gradišču. V imenovanih sezijah se je krepko gojila izvirna literatura. Iz Trsta se je vrnil Verovšek in iz tujine Borštnikova. Od čeških igralcev je omeniti komika Bohuslava in Šimačka, v operi pa so poleg Čehov dominirali tudi Rusi, Hrvati in Poljaki. V letu 1912./1913. je prevzel po odstopivšem Franu Govekarju intendanco prof. Fran Kobal. V vodstvu sta mu pomagala bivši intendant Matej Hubad in mestni arhivar Oton Župančič, slednji v funkciji dramaturga. Repertoirne smernice se niso izpremenile, izpopolnil pa se je slovenski an-sambl. Angažirani novi slovenski igrulci so bili: Valo Bratina iz Maribora, Josip Šest in Milan Skrbinšek. Finančne težave gledališča so se pa bolj in bolj večale. Odbor Dramatičnega društva je tedaj sklenil prirejati v gledališču po dvakrat na teden tudi — kinematografske predstave. Dne 7. oktobra 1913 se je ustanovil Klub slovenskih igralcev in igralk, ki naj bi na svojo odgovornost prirejal predstave. Vodstvo kluba je prevzel za sezijo 1913/1914 Ignacij Borštnik, ki pa je že konec sezije spet odšel v Zagreb, kjer je ostal do leta 1919. Kriza je dosegla svoj višek leta 1914., ko je dežela ustavila izplačilo podpore in se je moralo gledališče zapreti. Izbruhnila je svetovna vojna, igralstvo se je razšlo, decembra meseca 1914 je Antona Verovška rešila smrt iz zemeljskih ki iz. V Ljubljani je Danilo v Mestnem domu otvoril z ostanki ansambla Malo gledališče s predstavo dne 15. februarja 1915, a že meseca maja istega leta je ugasnilo tudi njegovo s pomočjo slovenske javnosti zasnovano gledališko podjetje, ki je imelo pač le namen, rešiti igralce iz najhujše dobe. V poslednjih letih vojne se je ustanovil gledališki konzorcij in je bilo vodstvo poverjeno Franu Govekarju. Po kratki dobi pa je odložil svoje mesto, ki ga je prevzel Hinko Nučič leta 1918. V seziji 1918/1919 je konzorcij nastavil Pavla Golio za dramaturga. Po Nučičevem odhodu v Maribor je imenoval konzorcij Friderika Juvančiča za upravnika, za ravnatelja drame Pavla Golio in za dramaturga Otona Župančiča. Ravnatelj opere je bil Friderik Rukavina. V sezoni 1920/1921 je prevzela država beograjsko, zagrebško in ljubljansko gledališče v svojo last. Prvotno je sestojalo (v seziji 1921/1922) vodstvo iz šestih članov, odnosno upravnih uradnikov. Za upravnika je bil imenovan v tem letu Matej Hubad. V seziji 1924/1925 je bil premeščen operni ravnatelj Rukavina in nameščen na njegovo mesto Mirko Polič. Današnje vodstvo pa je pridržano upravniku Otonu Župančiču kot umetniškemu in gospodarskemu vodji zavoda. Dodeljen mu je v drami ravnatelj Pavel Goba in v operi ravnatelj Mirko Polič. * Leta 1919. je ijmrl Ignacij Borštnik. Bil je celoletni gost Narodnega gledališča. Nučič je odšel v Zagreb, Skrbinšek v Maribor. V prvih sezijah so se torej pričele zopet stare težave v ansamblu. V seziji 1920/1921 je pridobilo gledališče ruskega režiserja Borisa Putjato, ki je pet let neutrudljivo delal. Z njim je bila tudi an-gažiruna Marija Naiblocka. Od slovenskih igralk pa je Mila Šaričeva že vrsto let odlična dramska prvakinja. Ga. Marija Vera je prinesla iz tujine bogate izkušnje zlasti v režiji Ibsena in nemških klasikov. Med najboljše slovenske režiserje štejemo danes Milana Skrbinška, Osipa Šesta in v poslednjem času Cirila Debevca. Med močnimi igralskimi osebnostmi pa navajamo poleg drugih Ivana Levarja, Emila Kralja, Ivana Cesarja, Šari-čevo, Frana Lipaha, Jana in druge. Pričujoči oris naj pa ne služi 'podrobnemu pregledu naših gledaliških razmer. Podati nam je le bežno sliko naše lepe gledališke stavbe, ko imamo namen pokazati sodobno Ljubljano in njene pomembne zgradbe. Deželno gledališče se danes prenavlja in kaže ne le na ven — dotaknili smo se v prvi vrsti le dramskega razvoja — temveč tudi na znotraj sliko prečiščenja in vstajenja. Nobenega dvoma ni, da je zlasti drama poslednjih deset let pokazala lep razvoj, ki je v čast naši edini gledališki umetniški centrali. Gledališka stavba, zgrajena po načrtih Hrasky-Hruby, je prenovljena. Pozabili smo na čase, ko so nam politične borbe onemogočile obtstoj gledališča in le še z žalostjo se spominjamo na danes zopet od mrtvih vstalega Ganglovega genija z baklo, ki je moral pred našo lastno ozkosrčnostjo v muzejske zapore, medtem ko je kino metal svoje mrtve sence po hramu naše žive slovenske besede. Z veseljem pa se spominjamo tudi konzorcija po prevratu (Lilek, Praprotnik, Hubad, dr. Ažman), ki je s podporo javnosti v novo življenje priklical naš Talijin hram, in v svetli zavesti nam je delo Antona Lajovica, ki je brezkompromisno in po najkrajši poti dosegel, da je dobila drama svojo lastno streho in jugoslovanski konservatorij gostoljubno zavetje v Filharmonični družbi v Ljubljani. Poslopje dramskega gledališča je prešlo v last tedanjega oblastnega odbora, ki je stavbo kupil od Kranjske hranilnice. Ta je bila s pomočjo cesarskega daru zgradila nemško stavbo, a mnogo po zaslugi bivšega oblastnega predsednika dr. Na- tlačena je sedaj v posesti čisto slovenske Ljubljane. Danes je po prirodni poti prešlo poslopje v last dravske banovine in s tem dokončno v našo last. Banovina je pokazala, da ceni pomen obeh naših kulturnih zavodov, ko je prevzela adaptacijo sedanjega opernega gledališča. Da bo moglo biti gledališče dostopno širšim slojem prebivalstva, se v bodočnosti odpravi 12 balkonskih lož opernega teatra. Ogromen je trud našega igralskega in opernega ansambla. V sezoni t950/1931 smo doživeli okoli štiri sto predstav, nekaj več v drami kakor v operi. Lahko se trdi, da preobremenjenost osebja škoduje uspehom predstav in razvoju posameznikov. Ob bližnji 40letnici prve slovenske predstave pojde pač vsak prijatelj Ljubljane in njenega gledališča s ponosom mirno stavbe, iz katere je izšlo mnogo naših dramskih in opernih umet-riikov-mojstrov, ki so nas s častjo predstavili kritični tujini. Zavedali se bomo, da so s to stavbo združene vse boli, težave in tudi napake našega malega plemena in njegovih razmer. Naše hibe in pogreške pa naj bodočnost izpremeni v zavestno čisto in brezkompromisno delo: za popolnoma slovensko gledališče. Podatke za zgornji članek sem črpal iz rokopisnih zapiskov režiserja g. Cirila Debevca in iz Trstenjakove knjige. Ing. arch. O ni a h e n Janko: O Plečnikovem regulacijskem načrtu Velike Ljubljane Z velikim zanimanjem zasledujejo Ljubljančani vsa dela, ki se tičejo regulacije našega glavnega mesta. Dosti se ugiba in pretehtava, dosti svetuje in kritizira. Še celo s peresom se posega v ta boj z uspelimi in neuspelimi članki. Med javnimi in skritimi borci so zastopani vsi stanovi, ali točneje povedano, lajiki pa tudi strokovnjaki. Pa naj je že tako ali tako, resnica je le ena, da je vsem Ljubljana preveč draga, da bi se ne bali za njeno usodo. Uverjen sem, da je ta strah čisto odveč. Dali so namreč vajeti v roke Ljubljančanu, ki mu je usoda našega mesta gotovo vsaj toliko pri srcu kakor koinur-koliko drugemu — mojstru, ki bo ustvaril iz Ljubljane več kakor kdorkoli drug, in — umetniku, ki je presadil vse svoje srce v našo grudo. O posameznih detajlih Plečnikovega regulacijskega načrta se je že mnogo razpravljalo. O celotni njegovi idleji velike Ljubljane pa še ni bilo govora. Je to sicer strokovno vprašanje, ki se bo pa dalo podati tudi poljudno, saj je tudi za lajika silno zanimivo vprašanje, kuko se prav za prav rešujejo regulacije mest. Je pa to tudi potrebno, če hočemo spoznuti, kako je rešil prof. Plečnik enega izmed najvažnejših in do sedaj prav za prav še nerešenih problemov regulacij. Za razvoj urbanizma pa je prav ta njegova rešitev važna pridobitev. Za boljše umevanje moramo poseči v zgodovino razvoja mest. Mesta so imela nekoč čisto drugo nalogo in namen kakor ga imajo danes. Nekdaj so bila mesta obrambna točku dežele proti sovražniku. V smislu danušn jih trdnjuv so bila obdana z obzidjem, vse ulice so naravno potekale vzporedno z obzidjem, to je obročasto in k sredini, k centru mesta, radialno. Ko je prišla jniraejša doba, je prišel z njo tudi razcvit trgovine, obrti in industrije. To dejstvo je imelo za posledico, da so bila ovržena vsa do takrat odločilna načela o ureditvi mest. Stavbe so začele rasti ob vseh glavnih dotočnih cestah, kjer se je vršil trgovski promet. Čim večja možnost in pogoj za razcvit trgovine in industrije je bila dlana z naravnim bogastvom in lego kraja, tem bolj in tem hitreje se je mesto širilo in raslo. Vse glavne zveze z okolico so postale glavne eeste, to je žile, po katerih se pretaka moč in bogastvo vsakega mesta. Center je najbogatejši in najglavnejši del mesta, srce vsega organizma, ki se vanj stekajo vse žile. Ta načela so še danes odločilna pri reševanju ureditve mest. Kako resnična garancija za razvoj mesta je trgovina, nam najjasneje priča mlado ameriško mesto Chicago. To mesto se je razvijalo s prav ameriško naglico, in vse to le vsled tega, ker so bili dani pogoji za to: lega, okolica in zveze. Seveda pa ni vprašanje urbanizma odvisno samo od trgovine. So tudi še drugi, vendar manj mogočni faktorji, ki vplivajo na to vprašanje: okolica, lega, nadalje vsa mogoča vprašanja medsebojnih zvez, vpra-šanje železnic, terenskih prilik itd. Lahko trdim, dia je urbanizem danes funkcija vseh mogočih nejasnih fuk-torjev, ki ustvarjajo probleme, ki jih bodo reševale zmote in napake ter zgodovina. Izmed vseh problemov je pa že desetletja eden, ki je najvažnejši in popolnoma jasen, ki ga pa zgodovina 4 še ni praktično rešila. Njegova rešitev pomenja namreč novo pot v razvoju urbanizma. Plečnikov načrt ga je načel iu nakazal to novo pot ravno pri Ljubljani. In na to dejstvo so Ljubljančani lahko ponosni. Oglejmo si torej ta problem pobliže. Vsako mesto, ki ima v sebi vse pogoje za prospeh in razcvit, si mora omisliti regulacijski načrt, ki sega v celotni zamisli daleč v bodočnost. Podlaga za tak načrt je verjetnostni račun iz statistike o naraščanju prebivalstva, industrije itdl Na podlagi obrestnoobrest-nega računa dobimo število prebivalcev n. pr. za 100 let naprej in z ozirom na to bodoče stanje zamislimo in projektiramo nov načrt mesta, oziraje se seveda na že obstoječe mesto in na terenske prilike. Vsak tak projekt sega globoko v bodočnost v vseh svojih detajlih in vse, kar se zdaj zida in dela, vse je za zdaj še nepopolno, le nekako dopolnjevanje tiste slike, ki naj jo mesto dobi takrat, ko bo odgovarjalo vsem računom, na podlagi katerih je bil načrt delan, to se pravi, mesto bo kazalo pravo in popolno sliko šele čez 100 let! Ta način pridobitve regulacijskega načrta se zdi na prvi moment nepravilen, je pa povsem logičen, le sistem ureditev mest je nepravilen. Iz obeh teh faktorjev, torej iz pridobitve načrta in do sedaj običajnega sistema ureditve mest, pa izvira sledeča nerodnost, ki je stanovanjski del ne občuti, katere žrtev pa postane center mesta. Zakaj? Ker je center v začetku prevelik in neizrabljen, ne oziraje se še na to, da je ta svet najdragocenejši in najdražji v mestu. Vse dimenzije so za enkrat dosti prevelike, vse medsebojne zveze zato nerodne. Največja zagata pa nastopi po 100 letih, ko prekorači mesto število prebivalcev, ko postane torej telo preveliko in obleka premajhna in začne pokati na vseh koncih in krajih. Center postane torej ne samo pretesen, ampak tudi nevaren vsled naraščajočega prometa in primanjkovanja prostora. Od tega momenta dalje ni mesto nikoli več popolno urejeno, ker je treba! vedno novih podiranj že obstoječega in novih reguliranj, ker postaja prav vse, tudi stanovanjski del, prenatrpan in pretesen. Znanost doživlja tu polom, gospodarstvo mestu pa anarhijo v spekulacijah in uničevanju -narodnega premoženja s podiranjem celih že obstoječih blokov. Te težave prebolevajo danes ne samo vsa evropska velemesta, ampak tudi vsa večja mesta v Nemčiji. Napaka je torej v tem, da se ne razvija vse harmonično oziroma, kakor smo prej s primero povedali, da ne rase obleka vzporedno s telesom. Enkrat je prevelika, drugič preinujhna, prav pa le malo, malo časa. Poglejmo sedaij, kako je rešil prav ta problem mojster Plečnik pri novem regulacijskem projektu mesta Ljubljane in okolice. Svetokrižki okraj je projektiral kot samoupravni del mesta Ljubljane z lastnim centrom in s tem razbremenil center sedanje Ljubljane. Toda ne samo da ga je razbremenil, še po- daljšal ga je v smeri proti svetokrižkemu okraju. Tudi šišenski okraj bo dobil svoj center in s tem je stvar podobna trem mestom, ki se z razširjenjem približujejo vsak sebi. Ko se bodo združili, je že sedaj vse tako pripravljeno, da se zlijejo vsi trije centri v enega samega, in predvideno je že, v katero-smer se bo potem skupni center pomikal. Vse ta tihe priprave za bodoči razvoj centra je mojster Plečnik genialno rešil. Glavna pridobitev urbanizma pa rezultira iz vsega tega. Kakor bi združil tri reke v eno in jo pognal mogočno naprej. Kakor kaže slika A, je center sedanje Ljub- ljane nekako Marijin trg, Prešernova ulica, Šelenbur-gova ulica, pošta in del Dunajske ceste in Miklošičeve ceste. Ta center je prav za prav na skrajnem obodu Ljubljane in v neposredni bližini svetokrižkega okraja. Linhartova cesta je center svetokrižkega okraja, oba pa veže Dunajska cesta, šišenski okruj se bo združil z obema. Slika B nam kaže nadaljnji razvoj — združitev vseli treh centrov v enega, in slika C premikanje centra v ravni smeri proti Savi v praivcu današnje Dunajske ceste. Če iz vsega tega pregledamo glavno Plečnikovo misel in jo preštudiramo, vidimo jasno, kako si on misli bodoče mesto in s kako rešitvijo se izogne vsem problemom, ki so do sedaj tlačili vsa velemesta v prostem razvoju. Njegovo vprar šanje urbanizma leži v naj preprostejši rešitvi v obliki, ki je pričetek vsake naselbine — vasi. Ob eni glavni črti se razprostira vse in rase prosto, harmonično in v razvoju svobodno po potrebi. Da rabim prejšnjo primero: obleka rase vzporedno s telesom in tvori celotno harmonično sliko. Nakazal jo to smer mojster Plečnik že pri svetokrižkem okraju. Center je prema črta — Linhartova ulica. Pojdimo po tej nakazani njegovi sledi dalje, izpopolnimo si na podlugi svetokrižkega okraja tako mesto in dobili bomo njegovo misel bodočega mesta, ki je mogočna pridobitev sodobnega urbanizma. Vse tež-koče odpadejo, ni problemov, vse je jasno kakor na dlani. Koliko sodobnega pojmovunja je v tem, se da pač le čutiti, in ne napisati. A^IHImf>| it >?tanovankki qu u * ^ C FN Tl - HUKTA AOVlilNA i-------1-------r~ Slika D nam kaže tako mesto v njegovem smislu, ni začetku, ni konca, v daljavo gre, dokler je pogoj za razvoj dan, kakor vaške hiše ob cesti. Po sredi gre center, trgovski del mesta s trgovskimi stavbami, bankami, hoteli, borzo, glediališčem, uradi itd., na vsaki strani centra stanovanjski del ( v vseh sistemih zidanja) s trgi, za tem pas prostih površin, to so parki, nasadi. Sem spadajo tudi šole in bolnice. Za temi bi bila železnica, in za njo na skrajni periferiji težka industrija. Predeli, naznačeni s številkami, so samoupravni deli mesta z gotovim številom prebivalcev in vsemi potrebnimi kulturnimi, socialnimi in samoupravnimi ustanovami. Poglejmo sedaj, koliko so pri taki rešitvi odstranjene dosedanje napake. Regulacijski načrt sega v bodočnost lahko za 100 ali za 1000 let. V tem ni nikake bistvene razlike, samo toliko, da imamo namesto dveh dvajset samoupravnih delov ali na koliko prebivalcev pač zaključimo tako samoupravno telo. Mesto se raz- vija normalno popolnoma po potrebi. Center ni vsled tega nikoli pretesen in nikoli prevelik. Mesto kaže vedno popolno sliko, in vse dimenzije se zmanjšujejo, ker je decentralizacija vsega. Slika C nam kaže nadaljnji razvoj velike Ljubljane v tem smislu. Ni sicer mojster Plečnik še povedal, kako naprej, vendar se mi zdi, da je naznačil dovolj poleg že nakazanega naravnega razvoja Velike Ljubljane. Vsekakor je to neprecenljiva pridobitev zqj našo Ljubljano in za študij urbanizma. In da se bomo zavedali Plečnikovega genialnega zamisleka Velike Ljubljane, zato sem napisal te vrstice, ker bi bilo škoda, da bi se pozabilo na to, kar se ne vidi, od česar pa znanost urbanizma lahko silno obogati. Moja tiha želja pa je, dla bi se zavedal vsak Ljubljančan, kaj smo s tem pridobili. R E C V L A C I J A L J V 13 L J A N E S V K R I Ž K I O K R A J Arch. Jožef Plečnik: študija regulacije severnega dela Ljubljane, risal ing. arch. Vinko Glanz. Pokojninski zavod za nameščence v Ljubljani V središču bele Ljubljane, in sicer v njenem najlepšem delu, na oglu Aleksandrove in Gledališke ulice, nasproti Opere, ima svoje poslovne prostore Pokojninski zavod za privatne nameščence, ki izvršuje zakon o pokojninskem zavarovanju za privatne nameščence za Slovenijo in Dalmacijo. Pokojninski zavod je bil ustanovljen zato, da se zbirajo prispevki privatnih nameščencev. V tem zavodu nalaga danes svoj denar okoli 10.000 članov. Na tem mestu ne bomo govorili, kako ogromnega pomena je zavarovanje zoper onemoglost in starost. Palača Pokojninskega zavoda na oglu Aleksandrove ceste in Gledališke ulice. Vojna in njene posledice so uničile desetletni trud privatnih nameščencev in vrednost premoženja bivšega avstrijskega Pokojninskega zavoda. Po vojni je moral nanovo ustanovljeni ljubljanski Pokojninski zavod pričeti z novim delom, da ustvari nanovo zopet vse tisto, kar so vojne posledice porušile, in da izboljša zavarovanje. Delodajalci in nameščenci, ki skupno vplačujejo zavarovalne prispevke, so se v tem zavodu tesno združili in gredo njih stremljenja roko v roki. V kratkem času so pokazali, da se morejo napraviti z združenimi močmi velike stvari. V desetih letih so zgradili novo ogrodje in nove temelje za pokojninsko zavarovanje. Tp novo ogrodje je povezano s tesnimi vezmi ljubezni do bližnjega. V vodstvu so nesebični ljudje, ki neumorno delajo za blaginjo zavarovancev. Pokojninski zavod izplačuje svojim upokojenim zavarovancem pokojnine z draginjskimi do- kladami, ki so leta 1930. že presegle vsoto 5 in eno četrt milijona dinarjev. Od početka poslovanja, t. j. od leta 1909. pa do konca leta 1930., je izplačal zavod na rentah in draginjskih dokladah nad 22,600.000 Din, na odpravninah za umrlimi zavarovanci pa nad 1,300.000 Din. Pri tem se stalno dviga število upokojencev. Na koncu leta 1930. je bilo 487 invalidnih in starostnih upokojencev, 330 vdov ter 290 sirot. Prav tako se dviga vsota rent letno za preko pol milijona dinarjev. Četudi je bil Pokojninski zavod ustanovljen z namenom, da preskrbi onemoglim in zaradi bolezni ali starosti za službo nesposobnim privatnim nameščencem ter njihovim vdovam in otrokom pokojnine in rente, vendar to še ni vse, kar nudi Pokojninski zavod. Kajti imovina, ki jo nabirajo privatni nameščenci s pomočjo svojih službodajalcev za svoja stara leta, stalno narašča. Vendar ta denar ne leži mrtev, temveč se vedno zopet vrača narodnemu gospodarstvu. Zavod pomaga državi s posojili na ta način, da kupuje državne papirje (koncem leta 1930. jih je imel za preko 49,000.000 Din), banovinam in občinam posojuje denar (leta 1930. nad 27,000.000 Din), trgovini, industriji in kmetijstvu daje sredstva po zmerni obrestni meri na razpolago (leta 1930. preko 54,000.000 Din). Uprava zavoda pa tudi direktno sama leto za letom investira velike vsote v nepremičnine. V svoji uvidevnosti je uprava zavoda zavzela širokogrudno stališče proti sedanji svetovni krizi, ki tudi nam ne prizanaša. To je javno dokumentiral predsednik Pokojninskega zavoda, g. Vekoslav Vrtovec, ob priliki vzidave temeljnega kamna ljubljanskega nebotičnika, ko je izrekel te-Ie lepe in važne besede: »Poznamo krizo naše trgovine in industrije, čutimo pojave naše socialne bede in brezposelnosti. In zato smo vso našo kreditno politiko usmerili v tak pravec, da moremo to brezposelnost in socialno bedo na eni strani lajšati, a na drugi strani, da dobita naša trgovina in industrija v produktivnih in investicijskih kreditih in delih za javne svrhe vsaj deloma gotov ekvivalent povrnjeni. Zato gradimo, zato polagamo temeljni kamen ne le visoki zgradbi, ampak tudi delu za procvit našega narodnega gospodarstva. Delo Pokojninskega zavoda v tem pravcu je dovolj vidno. Že s samimi našimi dosedanjimi zgradbami, ki so deloma dovršene, deloma še projektirane v Ljubljani, Mariboru, Celju, Splitu in Dubrovniku, smo veliko storili v olajšanje socialne bede. A marsikdo tudi v nuši ožji javnosti morda še ne ve, da smo s cenenimi krediti, ki so služili našemu zavarovancu in predvsem našemu malemu človeku, pripomogli samo Ljubljani do največ enodružinskih in dvodružinskih stanovanj z okrog 400 stanovanjskimi sobami brez upoštetih drugih pri- tiklin. In naše delo gre v tem pravcu naprej. Poznajo ga naša mesta, poznajo ga banovine, poznajo oni, ki imajo opravila z deli, ki gredo v korist celokupni naši javnosti. A ne samo to. Naš smoter gre tako pri nas na sedežu zavoda kakor tudi na morski obali za tem, da na eni strani pomagamo okrepitvi tujskega prometa, na drugi strani pa da najdemo nove življenjske žile za lajšanje brezposelnosti, krize in bede sploh. Zato forsiramo graditev železnice, ki bi vezala našo dravsko banovino po krajši poti s Sušakom in morjem ter odprla neprometnim krajem okno v svet.» Te znamenite besede, ki jih je izrekel odlični piedsednik zavoda, povedo, kako obsežno je sedanje karitativno in gospodarsko delo in kako 12 nadstropji, z vštetim pritličjem pa s 13 etažami. Ta kompleks bo dograjen prihodnje leto. Da omili stanovanjsko bedo ter da po možnosti zmanjšuje brezposelnost, je Pokojninski zavod že leta 1926. sklenil dovoljevati stavbne kredite za gradnjo malih stanovanjskih hiš pod zelo ugodnimi pogoji. S temi krediti se je zgradilo po večjih centrih Slovenije in Dalmacije 106 manjših in večjih stanovanjskih hiš s preko 200 stanovanji. Stavbni krediti presegajo vsoto 16,000.000 Din. Naše mesto pa je pridobilo s palačami in stanovanjskimi hišami, ki jih je zgradil Pokojninski zavod, na lepoti, ker se stavbe odlikujejo po svoji lepi arhitektonski zunanjosti. Arhitekti, umet- Stanovanjska hiša Pokojninskega zavoda na oglu Miklošičeve ceste in Pražakove ulice. bogat program ima še vodstvo zavoda za bližnjo bodočnost. Mi pa naj na tem tesnem prostoru naštejemo v kratkih besedah dobrote tega dela, ki ga bodo znali pravilno ceniti šele rodovi, ki pridejo za nami. Pokojninski zavod za nameščence v Ljubljani je sezidal leta 1923. veliko uradno poslopje na oglu Aleksandrove ceste in Gledališke ulice. Istega leta je zgradil na Brinju sedem dvodružin-skih, pod Rožnikom pa štiri dvodružinske stanovanjske hiše. Leta 1926. je postavil v Mariboru na Kralja Petra trgu štiri večje stanovanjske hiše. Na oglu Miklošičeve in Pražakove ulice je zgradil leta 1928. dve veliki palači. Skupna vrednost njegovih nepremičnin znaša nad 26,000.000 dinarjev. Sedaj se zida na oglu Dunajske ceste, Gajeve in Beethovnove ulice velik kompleks, obstoječ iz treh palač. Med temi je nebotičnik z niki in cela vrsta obrtnikov in trgovcev je dobila delo pri teh stavbah. Imena mož, ki vodijo zavod, nam jamčijo, da bo Pokojninski zavod še veliko dobrega storil na karitativnem in gospodarskem polju. V načelstvu so tile gospodje: Predsednik Vekoslav Vrtovec; člani službodajalci: dr. Mirko Božič, podpredsednik, Josip I. Kavčič, ing. Avgust Heinrich, dr. Ernest Rekar, Adolf Ribnikar, Franc Jerič; nameščenci: Peter Bergant, Evlgen Lovšin, podpredsednik, dr. Maks Obersnel, Avgust Bercieri, Franc Svetek, Janko Bukovec. Upravni odbor pa sestoji iz gg.: predsednika V. Vrtovca, obeh podpredsednikov dr. M. Božiča in Evgena Lovšina ter članov A. Ribnikarja in P. Berganta. Direktor zavoda je dr. Anton Sagadin, poddirektor pa dr. Janko Vrančič. Narod zna ceniti vsestransko blagodejno delovanje Pokojninskega zavoda in v marsikaterem zavarovanja, se dviga vedno večje upanje in vroča želja, da bi bil ta prekoristni zakon čim prej razširjen na vso državo. srcu je zapisana iskrena hvala tistim, ki delajo z ljubeznijo za blaginjo svojega bližnjega, v srcu onih pa, ki še niso deležni dobrot pokojninskega Ljubljanski nebotičnik, ki ga gradi Pokojninski zavod na oglu Dunajske ceste, Gajeve in Beethovnove ulice Ivo Lah: Naše delavsk Živimo v tako velikih časih, da smemo z vso upiavičenostjo trditi, da smo na pragu nove dobe, novega veka, katerega dalekosežnosti in veličine si ne more naslikati niti najbujnejša fantazija. Gigantski napredek v znanosti in tehniki, kakršnega zgodovina ne pozna, je v toku zadnjega stoletja bistveno omajal temelje družabnega reda. Vsi dosedanji veliki zgodovinski dogodki — preseljevanje narodov, razpad rimsko-helenske kulture in razmah krščanske hierarhije ob zatonu starega veka, nadalje odkritja, izumi in reformacije ob zatonu srednjega veka — imajo samo politično in versko obeležje. Družabni red je pri tem ostal neizpremenjen. Suženjstvo in tlačanstvo je obstajalo do najnovejših dni. o zavarovanje svojega obstoja. Začetki so bili zelo skromni in primitivni. Nepregledna množina neznatnih bolniških blagajn (v bivši Avstriji nad 2000, v območju Dravske banovine blizu 100) najrazličnejših tipov je brez vsakih višjih vidikov in načel delila samo najnujnejše podpore obolelim delavcem. Z osvoboditvijo narodov po končani svetovni vojni pa je bil na mirovni konferenci podpisan pakt Društva narodov, posebna konvencija o mednarodni organizaciji dela, versajska pogodba in ostale mirovne pogodbe, ki vsebujejo na prvih mestih osnove za ureditev in izpopolnitev delavskega zavarovanja in delavske zaščite. Te osnove so priznale vse države, ki so članice Društva narodov. Delavsko vprašanje tvori podlago najvaž- Palača Okrožnega urada za zavarovanje delavcev na Miklošičevi cesti. Z velikopoteznim uvajanjem strojev v produkcijo in vedno širšim podjarmijevanjem prirodnih sil se je zgodilo nekaj nepojmljivo velikega, človeštvo si je pridobilo osebno svobodo, ki je ni mogel dati noben pravno-filozofski sistem, nobena religija. Od prvotne čisto I o r m a 1 n o - p r a v n e osebne svobode smo se zadnja desetletja že precej približali k stvarni osebni svobodi |>osameznika. Delavstvu se je priznala politična enakopravnost zlasti glede udruževanja v strokovne organizacije. Nadalje se je zagarantirala delavstvu preskrba ob času bolezni in nezgode — v najnaprednejših državah tudi že ob času onemoglosti in brezposelnosti. Novejša socialna zakonodaja gre pa še mnogo dalje, ona stremi za tem, da se regulira razdelitev dobrin tako, kakor je pravilno in pravično za delavca in delodajalca. Naše delavsko zavarovanje je eno najstarejših, saj je pred kratkim praznovalo štiridesetletnico nejših političnih dokumentov, po katerih se vodi povojna svetovna politika. Jugoslavija je ena izmed prvih držav, ki je začela urejevati svoje delavsko zavarovanje. Naš zakon o zavarovanju delavcev z dne 14. maja 1922 si je priboril renome s spojitvijo (unifikacijo) vseh panog delavskega zavarovanja v enotno delavsko zavarovanje v eni instituciji, Osrednjem uiadu za zavarovanje delavcev v Zagrebu, ki vrši svoje funkcije po okrožnih uradih in privatno-društvenih blagajnah. Slovenija je dobila samo en okrožni urad s sedežem v Ljubljani. S tem je naše delavsko zavarovanje tako napredovalo, da prav nič ne zaostaja za privatnim (življenjskim) zavarovanjem. OUZD v Ljubljani, ki ima 100.000 članov s približno eno milijardo dinarjev zavarovanega letnega delavskega zaslužka, smemo primerjati po njegovi kapitalni moči in sistemu poslovanja le z največjimi privatnimi zavarovalnicami svetovnega slovesa. Kopališče »Jadran*. Nič manjši ni napredek našega delavskega zavarovanja, kar se tiče nege obolelih zavarovancev. Pri tem ne mislimo toliko na višje dajatve in daljšo podporno dobo napram predvojnemu zavarovanju, kakor na specialno zdravljenje. V ambulatorijih OUZD-a imajo rentgen, višinsko solnce, fizikalno zdravilišče itd. — krat-komalo vse zdravilne priprave in pomočke, ki jih pozna moderna medicina in ki so sicer pristopne le premožnejšim ljudem. Ena glavnih teženj našega delavskega zavarovanja je ta, da se napravijo zdravilišča in kopališča dostopna tudi najsiromašnejšemu sloju — delavstvu — vsaj takrat, ko je potreba najbolj pereča, t. j. ob času bolezni in rekonvalescence. Že bivša Okrajna bolniška blagajna za Slovenijo v Ljubljani, ki se je s 1. julijem 1922 pre-osnovala v OUZD, je kupila v naši solnčni Dalmaciji, ki jo imenujejo tujci «deželo tisoč otokov* in »deželo večne pomladi*, na otoku Rabu zdravilišče »JADRAN* za bolne delavce, katerih zdravljenje zahteva morsko klimo in morske kopeli. Lična stavba »Jadrana*, ki leži na obali evfemij-skega zaliva sredi bujne subtropične flore ob koncu znamenitega parka mesta Raba, ima prostora za 40 pacientov. Letni promet znaša okoli 400 oseb. Nedostathost prostorov »Jadrana* in vedno bolj pereča potreba po radiotermalnem zdravljenju je prisilila OUZD, da je leta 1930. kupil v zeleni Savinjski dolini, katere topli zdravilni vrelci so bili že starim Rimljanom dobro znani, zdravilišče «Radio-Therma LAŠKO*. Zdravilišče, ki je po izvršenih adaptacijah dobilo tudi na zunaj najlepše lice, ima prostora za 160 oseb. Letni promet znaša okoli 1200 pacientov. Lastnega delavskega zdravilišča s planinsko klimo OUZD žal še nima in se mora zato posluževati zdravilišča »Klenovnik*, ki leži v hrvaškem Zagorju, svetovnoznanem po predhistorijskih iz-kopinah (bomo krapinensis) blizu kraja Ivanec v območju OUZD-a v Zagrebu. »KLENOVNIK* je največje zdravilišče našega delavskega zavaro- vanja. V njem je investiranih preko 20,000.000 Din. V zdravljenje se sprejemajo v začetnem stadiju na pljučih oboleli delavci. Posebnost «Klenovnika» je obsežna in vzorno urejena ekonomija, v kateri dobijo pacienti svoji diagnozi primerno "zaposlitev na svežem zraku. Prostora je za 200 oseb. Letni promet znaša okoli 2000 bolnikov. Naše delavsko zavarovanje ima v ostalih krajih Jugoslavije še celo vrsto zdravilišč, kopališč itij. Naj omenimo samo nekatere važnejše: «Bre-stovac* na Slemenu pri Zagrebu, »Kasindol* pri Sarajevu, «Palič» pri Subotici, zdravilišče «Stra-žilovo* v Banji Koviljači, «Terapija» v Zagrebu, zdravilišče «Zagreb* na otoku Krku itd. Bili bi pa vse preveč enostranski, ako bi se omejili samo na zdravniško udejstvovanje OUZD-a. Nič manj važna ni tudi narodno-gospodarska stran delavskega zavarovanja, zlasti ob času sedanje svetovne krize. Prvotno bolniško zavarovanje je poznalo samo «kurativno» zavarovanje, ki obstoja izključno v zdravljenju bolnikov. To zavarovanje je začel OUZD že od vsega začetka vedno bolj intenzivno izpopolnjevati z novejšim in važnejšim «preventiv-n i m» zavarovanjem, ki gre za tem, da se obolenja, nezgode itd. kolikor mogoče preprečijo in omejijo na minimum. Preventivno zavarovanje je koristno ne samo delodajalcem, katerim se bremena delavskega zavarovanja znižujejo, temveč tudi delavcem, ki nimajo in ne smejo imeti v podporah 100%ne kompenzacije za izgubljeno zdravje in delazmožnost. Ideja preprečevanja nezgod, obolenj itd. se zdi na prvi pogled nekako neresna, toda ne smemo pozabiti dejstva, da se z izpopolnjevanjem varnostnih naprav, higiene delavnic, poukom delavstva itd. da preprečiti mnogo nezgod, obolenj itd. Biez vsakih teoretičnih razmotrivanj spomnimo samo na dejstvo, da je OUZD s preventivnim zavarovanjem dosegel zelo velike uspehe, ki so omogočili, da daje tako velike podpore, kakršnih ne bi zmogla pri enakih prispevkih nobena predvojna bolniška blagajna. Kot konkreten dokaz navajamo samo statistično dokazano dejstvo, Glavno zdravilišče Laško. da je umrljivost zavarovancev OUZD-a skoraj za polovico manjša od umrljivosti članov bivših bolniških blagajn. Sedaj umre od tisoč zavarovanih delavcev na leto samo pet namesto nekdanjih deset. Osnovni princip racionalnega gospodarstva «z minimalnimi žrtvami doseči maksimalne uspehe» je obenem tudi osnovni princip našega delavskega zavarovanja. Statistika OUZD-a se ne omejuje samo na za-varovalno-tehnične potrebe, temveč daje tudi najrazličnejšim drugim interesentom stalne informacije. Naj omenimo samo poročevalno službo OUZD-a časopisnim redakcijam o kretanju števila zavarovanih delavcev, o gibanju delavskih plač itd. Ti podatki tvorijo poleg borznih poročil, indeksov cen itd. najzanesljivejšo podlago za proučevanje gospodarskega stanja. Skoraj ni časopisa in razstave v Dravski banovini, pri kateri ne bi sodeloval OUZD s svojimi statističnimi podatki. Še mnogo važnejše so vsakoletne publikacije najzanimivejših statističnih podatkov OUZD-a, katere so si zbog svoje znanstvene vrednosti utrle pot do našega najvišjega znanstvenega foruma — do vseučilišča v Ljubljani. Ni torej nikako pretiravanje, ako trdimo, da je delo OUZD-a v Ljubljani velikega socialno- Zdravilišče Klenovnik. medicinskega, narodno-gospodarskega in kul-turno-znanstvenega . pomena. Z ozirom na nove ideje in metode v problemih delavskega zavarovanja, katere streme vse za tem, da doseže vsak naš delavec ne samo v zdravi jen ju, ampak vsepovsod popolno enakopravnost z ostalimi člani človeške družbe, je pa udejstvovanje OUZD-a celo zgodovinskega pomena. Spomeniki in druge znamenitosti Rotovž je renesančna stavba z balkonom in peterovogelnim urnim stolpom, ki so ga nanovo zgradili v letih 1717—1718 po podrtem prvotnem, ki je stal na istem mestu in je bil že zelo star in neznaten. Znamenita je sejna dvorana, ki ima v rdečem mramorju vklesana vsa imena ljubljanskih županov, počevši z letom 1484. Na levi strani visi slika Ivane Kobilčeve, ki jo je poklonil slavni jugoslovanski škof djakovski Strossmayer in ki predstavlja Slovenijo, ki slavi Ljubljano. Na desni strani pa je slika Ljubljane, ki je delo Fr. Vavpotiča. Te dni bodo odkrili spomenik kralju Petru Osvoboditelju, ki bo stal na rotovškem stopnišču. Spomenik je izdelal akademski kipar Lojze Dolinar. Pred rotovžem stoji vodnjak italijanskega mojstra Francesca Robbe, ki je brez dvoma najlepši javni spomenik mesta Ljubljane. Devet let je delal Robba na tem spomeniku brez prestanka. Dobil je za to svojo mojstrovino ljubljansko meščanstvo in mesto v zunanjem občinskem svetu. Svoj čas je bil ta vodnjak središče mestnega tržnega prometa. Sicer je treba omeniti izmed spomenikov še spomenik največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna (1800—1848) na Marijinem trgu, ki ga je napravil akademski kipar Ivan Zajec, potem spomenik Valentina Vodnika, prvega slovenskega pesnika, na Vodnikovem trgu, ki je delo akademskega kiparja Al. Gangla, Trubarjev spomnik ob koncu Aleksandrove ceste, ki je delo Franca Bernekerja, dalje spomenik velikega slavista dr. Franca Miklošiča na Trgu kralja Petra, ki sta ga izvršila Ivo Kos in Svitoslav Peruzzi, spomenik Valvasorjev pred muzejem, lepi Marijin steber na Trgu sv. Jakoba, ki so ga poklonili kranjski deželni stanovi za spomin na osvoboditev iz turškega jarma, spomenik sv. Trojice na Kongresnem trgu iz leta 1722. nasproti uršulinske cerkve, ki spominja Ljubljano na osvoboditev mesta Trubarjev spomenik. pred kugo, potem nagrobni spomenik dr. Janeza Ev. Kreka, velikega organizatorja, na pokopališču pri Sv. Križu. Kot spomenik iz najnovejše dobe je treba omeniti krasno zasnovani spomenik Napoleonu na trgu pred križevniško cerkvijo, ki so ga postavili po načrtu mojstra Plečnika na pobudo Glasbene Matice, ki je hotela za svojo tako uspešno turnejo po Franciji opozoriti že naprej francosko javnost na Slovence. Iz skromnega predloga, naj se postavi v škofiji, v kateri je nekaj časa stanoval Napoleon, spominska plošča, je zrasla velikopotezna misel, proslaviti 1201etnico Ilirije oživljene na slovesnejši način. Mestna občina je pokazala popolno razumevanje za veliko stvar in je skupno z Glasbeno Matico v rekordnem času dveh mesecev postavila mogočen spomenik. Sloki steber nosi ob svojih straneh glavo Napoleona in Ilirke, ki sta delo akademskega kiparja Lojzeta Dolinarja, besedo pa je dal Oton Župančič. Narodni muzej na Muzejskem trgu je eden najstarejših muzejev kraljevine in je bil ustanovljen leta 1821. kot deželni muzej. Sedanja, leta 1888. v visokorenesančnem slogu zgrajena muzealna stavba hrani v dvorani znamenite stropne slike Ivana Šubica, dalje slikarja Jurija Šubica podobe sledečih znamenitih Kranjcev: Valvasorja, prvega zgodovinopisca, Vodnika, prvega slovenskega pesnika, Zoisa, prvega mecena umetnosti, in grofa Herbersteina, znanega avstrijskega državnika, ki je bil doma v Vipavi. 1.) Arheološki oddelek vsebuje kot posebnost izkopine in najdbe iz dobe mostičarjev iz neolitične kulturne dobe na Ljubljanskem barju, bogate izkopine iz hallstadtske dobe, med temi tudi dobro ohranjeno situlo iz Vač, o kateri se je že tako veliko pisalo in govorilo in ki izvira iz 5. stoletja pr. Kr. Tudi doba la Tene je dobro zastopana, zlasti z izkopinami iz Podzemlja. Izredno bogate so najdnine iz rimske dobe. Muzej z Valvasorjevim spomenikom. 2. ) Umetnoobrtni oddelek obsega bogato zbirko znanih kranjskih majolik, številne domače izdelke steklarske industrije, spomenike in predmete zelo razvite cerkvene umetnosti. 3. ) Etnografski muzej vsebuje bogato zbirko domačih narodnih noš, vezenj in ročnih del, notranjščine slovenskih kmetiških hiš itd. 4. ) Naravoslovno-zgodovinski oddelek obsega zoološko zbirko z zastopniki domače favne, dalje botanično, mineraloško in paleontološko zbirko. Galerija slik hrani mojstre, med katerimi je izmed tujih mojstrov treba omeniti Giana Francesca Da Rimini (1470), čigar prekrasno Madono so nedavno odkrili v farni cerkvi v Hočah pri Mariboru. Iz domačega umetnostnega življenja srednjega veka zaslužijo omenitve negativi fresk iz XIII. stoletja kakor tudi odlomki gotskih fresk iz prve polovice XV. stoletja. Izmed domačih slikarjev iz baročne dobe je zastopan Valentin Metzinger (1702—1759) kot izrazita umetniška osebnost z veliko oltarno sliko Brezmadežnega spočetja. Njegov 20 let mlajši tovariš Anton Cebej iz Ajdovščine se nam predstavlja z dvema slikama. Fortunat Bergant je znamenit poleg cerkvenih slik zlasti kot portretni slikar. Tudi plodoviti Leopold Layer je zastopan z več oljnimi slikami. Od Lovrenca Janše, poznejšega profesorja akademije upodabljajočih umetnosti na Dunaju, ima galerija dve pokrajini. Izmed domačih umetnikov iz biedermeierske dobe je na prvem mestu omeniti Matijo Langusa (1795—1855) iz Kamne gorice na Gorenjskem. Izboren portretist je bil Mihael Stroj. Znamenita krajinarja iz te dobe v galeriji sta Marko Pernat (Pernhart), slikar naših planin, in Franc Kurz pl. Goldenstein. Novo dobo slovenskega slikarstva zastopajo Janez Wolf iz Leskovca na Dolenjskem, dalje mojster Janez Šubic in Anton Ažbe in naposled pokrajine Ivana Franketa. Od slikarjev iz najnovejše dobe hrani galerija slike Ivana Groharja, Rikarda Jakopiča, Ivana Vavpotiča, Matije Sternena, Matije Jame, Petra Zmitka, Ivana Tratnika, Anice Zupančeve in drugih. Tudi moderni slovenski kiparji Alojz Gangl, Lojze Dolinar in I. Berneker so zastopani z nekaj skulpturami. V stopnišču so odlivki iz mavca po skulpturah kiparja Stepiča. Narodna galerija je bila otvorjena leta 1928. v nanovo prezidanih in obnovljenih dvoranah bivšega Narodnega doma na Aleksandrovi cesti. Posebno bogata je galerija s slikami domačega impresionizma, zlasti Ivana Groharja, Rikarda Jakopiča, Matije Jame, Mateja Sternena. Dobro zastopani so tudi predniki impresionizma Ivana Kobilčeva, Josip Petkovšek in Ferdo Vesel. Spomenik Valentina Vodnika. Najstarejša hiša na Mestnem trgu Po stari grški pravljici so se Argonavti pod vodstvom kraljeviča Jazona vračali iz solnčne Kolhide po Donavi in Savi do mesta, kjer stoji današnja Ljubljana. Ustanovili so baje tu Emono in gotovo je, da se niti Jazonu niti ugrabljeni kraljični Medeji in njunim Argonavtom ni sanjalo, da bo na to Emono, sedanjo Ljubljano, čez toliko in toliko stoletij gledal z željami in hrepenenjem mali slovenski narod kot na svojo prestolnico in svoje središče. Dognano je, da se Ljubljana pod imenom Laybach ali pa Lubigana v zgodovinskih listinah prvič imenuje leta 1144, ko je bil gospodar Ljubljane znameniti koroški vojvoda in pospeševatelj viteškega pesništva Bernard Sponheimski. oziroma njegov zastopnik kastelan Vodalrik. Ljubljana je bila takrat že dokaj obsežno in dobro zavarovano mesto, ki se je razprostiralo med pričetkom sedanje Florijanske ulice in današnjim Čevljarskim mostom. Na eni strani jo je obkrožala in branila pred napadi Ljubljanica, na drugi pa strmi in dobro utrjeni Grad. Ni čuda, da je tako solidno utrjeno mesto z eminentno važno naravno pozicijo v obilni meri privabljalo vedno nove in nove naseljence. Mesto se je zato hitro širilo in že kakih 100 let kesneje se je najstarejšemu delu Ljubljane, to je Staremu trgu, pridružil še Novi trg na levem bregu Ljubljanice, tam, kjer je danes Križevniška in Gosposka ulica. Tu so se naselili po večini mogočni in bogati kran:ski plemiči, ki jim je življenje v mestu veliko bolj pri jalo kakor puščobno samo-tarjenje na podeželskih gradovih. Vzporedno z Novim trgom je začel naraščati tudi sedanji Mestni trg. fy> Mestni trg ni najstarejši del Ljubljane, reči pa 'M' moramo, da ie že od 14, stoletja najimenitnejši del ljubljanskega mesta. Tu je stala od 14^4. leta dalje stara mestna hiša, ki so jo leta 1719. nadomestili z novo, ki ston še danes. Vsakemu količkaj domoljubnemu Slovencu je ta ljubljanski magistrat znan kot ena nailepših baročnih stavb vse Slovenije. Žani so ljubljanski meščan je, ki so v onem času očividno zelo liubili umetnost, naravnost razkošno razsipali z denarjem. O tem oričn tudi vodnink pred magistratom, ki ga je izdelal uv»ževani italijanski arhitekt in ki nar Francesco Robba. Iz tega sledi, da šobili ljubljanski meščani prvič ne samo zelo bogati, ampak da so že zgodai mislili predvsem na svoi reprezentančni trg. to ie Mestni trg. Tu se 'e torej sklenila vrsta ljubljanskih oatriciiških hiš, v katerih ie razkošno prebivalo in uspešno trgovalo liub-liansko mestno in denarno plemstvo (patriciji). Med drugimi starinskimi hišami Mestnega trga i e posebne omembe vredna sedania Skabernetova hiša. Mestni trg št. 10. ki ie v marsikaterem oziru ena nrvih Uubljanskib patricijskih hiš. važna ne samo v kulturno-zgodovinskem, amoak tudi v umetnostnem pogledu. Na'hrže je bila ta hiša zgra:e»a že kmalu iz-početka K). s4olef 1 let. Kaj pomeni ime Tomaža Hrena v naši do-mači kulturni preteklosti, je znano. Pobijal je protestante in jih spreobračal s pomočjo glaso-vitih «proti reformacijskih komisi S in uporabljal pri tem lista sredstva, ki so že Primožu Trubariu služila izredno uspešno — tiskane slovenske knjige. S tem se je slovenska književnost, ki so jo obudili naši protestanti, uveljavila in ohranila, in slovenska kn jiga je od tedaj naprej zvesto stala ob strani malemu slovenskemu nafodu v vseh niegovih bojih za obstoj v sosedstvu mogočnih tekmovalcev. S tem si je Tomaž Hren poleg Primoža Trubarja zagotovil eno najbolj častnih mest naše narodne preteklosti. Iz rok Hrenove družine je sedanja Skaberne-tova hiša prešla v začetku 17. stoletja v posest plemiškega rodu Watz von Watzenherg, ki je imel več fidejkomisnih posestev in gradov po vsej Kranjski. Tudi hiša v Ljubljani je bila dobršen čas fidejkomis. Ko so bili Watzi povzdignjeni v Od tedaj dalje posluje v tej stari patricijski hiši imenovana ugledna tvrdka? ki uživa velik sloves po slovenskih deželah. Človek bi skoraj vzkliknil: «Nil novi sub(sole!», ko se zamisli nad bogato preteklostjo te svojevrstne ljubljanske hiše. Zgrajena od bogatega ljubljanskega pa- stan nemških državnih grofov (Reichsgrafen), so hišo prodali goriškim plemičem Reja, ti pa nato družini Paschach. Od teh jo je kupila že v prejšnjem stoletju znana ljubljanska družina Pam-mer, ki je pa hišo že leta 1891. prodala Avgustu Skabernetu, ustanovitelju mannfakturne tvrdke A. & E. Skaberne, in njegovi ženi Adeli Schrey pl. Redlwerth. tricija-trgovca v kombinirani renesanci in baroku, je bila pod svojo streho neposredna priča, oziroma celo voditeljica najbolj razgibanih časov naše preteklosti. Bila je priča delu Primoža Trubarja in slovenskih protestantov, vzgojila je katoliškega reformatorja Tomaža Hrena, spremljala delo Schdnlebna, Valvazorja in njegovih akademikov, dokler se ni po tolikem času zopet vrnila k svojemu prvotnemu namenu, k trgovini. Ljubljana in nj Institucija ljubljanskega velesejma se je kot prva svoje vrste v Jugoslaviji ustanovila leta 1920., leta 1921. ,se je priredil že prvi mednarodni vzorčni velesejem. Bilo je tedaj 470 razstavljal-cev, od teh 17 inozemcev. Na letošnjem XI. pomladanskem velesejmu je bilo ipa že 816 razstav-ljalcev, med temi 299 inozemskih. Iz tega se vidi ogromni razvoj in napredovanje te gospodarske ustanove. Uprava velesejma pa ni ostala le pri prirejanju mednarodnih vzorčnih velesejmov, ampak je posegla razen v industrijo, obrt in trgovino tudi v vse ostale panoge narodnega gospodarstva, zlasti v kmetijstvo, šumarstvo, lovstvo in na vsa kulturna polja, šport, telesno kulturo itd. Tovrstne razstave se prirejajo zlasti v jeseni pod geslom ^Ljubljana v jeseni». Uprava velesejma je s požrtvovalnim in uspešnim sodelovanjem skoraj celokupne slovenske javnosti in strokovnjakov vseh panog priredila že po eno ali več sledečih razstav: Kmetijsko, mlekarsko, čebelarsko, vinarsko, plemenske živine in konj, psov, perutnine, kuncev, kanarčkov; Zoo; sadno, radio, stavbno, male obrti; zelenjadarsko, vrtnarsko; esperantno, meščanskih šol, zadružno; higiensko; gozdarsko, lovsko; umetnostno, žensko kulturno, športno. Pestrost, mnogobrojnost in temeljitost so žig teh razstav in velesejmov Ljubljane. Vse prireditve ljubljanskega velesejma imajo svoj posebni, samonikli značaj, ki se ne priznava in odobrava samo doma, marveč tudi v inozemstvu. Vse naše prireditve v Ljubljani, ki naj informirajo svet o stanju naše kulture in gospodarstva, so izrazito jugoslovanskega značaja. Tudi naš ljubljanski velesejem je bil zasnovan na tej široki in narodni bazi. Uspeh ni izostal. Z reprezentativno izložbo sadov našega resnega dela in oiganizacije smo dokazali inozemstvu, da smo že stopili v krog gospodarsko razvitih držav Evrope kot enakovreden člen, ne kot varovanci ali celo nekaka kolonija. Inozemstvo naj spoznava, da naša notranja konsolidacija kljub vsem zaprekam in klevetam čvrsto napreduje, da je tudi pri nas razvit čut za delo in red, okus in lepoto. Letošnja jesenska prireditev Ljubljanskega vele-• sejma bo to posebno živo pokazala. eni velesejmi Ljubljana, čeprav najmanjša in najskromnejša izmed treh jugoslovanskih prestolnic, ima smisel za enotnost, veličino, ugled in procvit naše države, in sicer ne v najmanjšem obsegu. Ta širokopoteznost stremljenja in hotenja našega od treh tujih držav obkoljenega slovenskega naroda odseva tudi v delovanju in v uspehih ljubljanskih velesejmov. Ti sejmi so solidno vodeni in organizirani. Ljubljanski velesejmi združujejo v svojem taboru vso Slovenijo, pa tudi dobršen del ostalih pokrajin naše širne države. Ne da se namreč tajiti dejstvo, da je Ljubljana ravno zaradi svoje najbolj zapadne lege v vsej kraljevini najbližja ostali centralni in zapadni Evropi in da je najvažnejše in največje križišče svetovnih prog v Jugoslaviji. Tu se križajo v resnici svetovne proge Pariz— Milan—Trst—Beograd—Sofija—Carigrad; odnosno Beograd—Bukarest s svetovno progo Praga— Dunaj—Gradec—Trst—Rim ter z vzporedno progo Frankfurt—Monakovo—Beograd. Ljubljana je torej v pravem pomenu besede ključ do Jugoslavije in s tem do Balkanskega polotoka. Da pa tudi življenje v Ljubljani sami pridobiva na velikomestnem značaju, nam pričajo izredno snažni hoteli, udobne in lepo urejene restavracije, razkošno opremljene kavarne, vesela zabavišča itd. Posebno privlačno silo pa ima Ljubljana izmed vseh jugoslovanskih mest po svoji krasni legi na pragu divnih slovenskih planin in jezer, kamor dospejo naši gostje v nekaj urah železniške vožnje. Ljubljana je najizrazitejša nositeljica in pred-staviteljica jugoslovanske misli proti zapadu, njeni velesejmi razgrinjajo vse bogastvo in napi edek te zemlje in njenih prebivalcev pred očmi tujega sveta, pričajo pa tudi o solidnosti, poštenosti, točnosti in vestnosti slovenskih duševnih in telesnih delavcev, ki so si pridobili po teh svoj-stvih dober sloves v tujem svetu. Zato so ljubljanski velesejmi ne samo provincialna izložba male Slovenije, ampak v resnici splošna prireditev združene in vedno močnejše domovine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Novo življenje v našem knjigotrštvu Založba Modra ptica Pri čitanju naših starejših avtorjev sem se velikokrat čudil, odkod jim njihova velika preproščina in naivnost, ko so bili vendar možje svetovnega obzorja, ki so izredno dobro poznali svetovne literature in svoje velike sodobnike. Rešitev tega vprašanja sem deloma našel v njihovih pismih, ki so se zdela, če so bila pisana v nemščini, na sodobni kulturni višini, slovenska pa vsa okorna in solzava, tipično provincialna, kakor da bi se v slovenščini ne dalo pisati drugače. \zrok temu vidim v veliki meri v pomanjkanju večjih domačih del v prozi, največ pa v pomanjkanju dobrih prevodov iz svetovne književnosti, ki bi vtisnili še mlademu, za pisanje nadarjenemu čitatelju smisel za prozo v domačem jeziku. O kakem sistematično organiziranem književnem trgu se za dobo pred svetovno vojno ne da govoriti. Imeli smo pač «Zabavno knjižnico», «Knezovo knjižnico*, «Mohorjevo družbo* in še nekaj podobnih, toda vse to je bilo namenjeno domačemu štivu, ne pa resničnemu ljubitelju in poznavalcu lepe knjige. Pomanjkljivost se kaže poleg nesistematične izbire predvsem v opremi in tisku, na kar se takrat očitno ni polagalo skoraj nobene važnosti. Nekatere založbe so se sicer sem-tertja nekoliko potrudile (Schwentner, Bamberg itd.), toda preko sporadičnega izdajanja domačih del in prevodov iz tujih književnosti ni prišlo. Po prevratu se je občutila ta pomanjkljivost le še močneje. Domača proizvodnja je občutno padla, ljudje so se odvrnili — na videz — od kulturnih vrednot k politiki in športu, in že se je zdelo, da preti vsej naši književnosti prav kla-vern zastoj, če že ne konec. Založba «Svet» je bila prva, ki je posijala v te obupne razmere kakor svetel žarek. Tolstega «Ana Karenina*, Dostojevskega »Bratje Kara-mazovi», oboje v odličnem prevodu Vladimirja Levstika, Mukerdžijeva »Mladost v džungli* v prevodu Josipa Vidmarja, vse tri knjige — za naše,razmere nenavadno izbrano opremljene — so bile pravi dogodek na našem knjižnem polju. Založba, ki je prva uvedla sistem plačevanja na obroke, se je razblinila zaradi pomankljivosti v organizaciji. Šele založbi «Modri ptici* je bilo namenjeno, zanesti red v kaos našega knjižnega trga, nuditi čitateljein in ljubiteljem lepo knjigo v najlepši opremi; in v najboljših prevodih obenem z največjimi ugodnostmi plačevanja. Sistematizirati knjižno produkcijo. Vse to je v najvišji meri uspelo «Modri ptici* z železno organizacijo in z inteligentnim vodstvom. Sistem plačevanja mesečnih obrokov se je kar najbolje obnesel. Založba nudi svojim naročnikom letno po štiri velike prevode iz svetovne književnosti. Stik med založbo in čitatelji vzdržuje mesečna revija «Modra ptica*, ki je moderno urejevana in ki zbira okrog sebe vse, kar kaj v domači literaturi obeta. Poleg rednih publikacij izdaja M. P. tudi izredne, ki so naročnikom na razpolago po kar najnižjih cenah. K n u t a H a m s u n a «B 1 a- Knut Hamsun, avtor »Blagoslova zemlje* in »Pana*, dveh romanov, ki ju je »Modra ptica* izdala kot svoji prvi knjigi. g osi o v zemlje* in «Pan» (izredna publ.), Gals worthy jev «T e m n i cvet*, Scottov dvanhoe* (izredna publ.), Čehova novele « A n j u t a», M e r i m e e j e v a «Š e n t j e r-n e j s k a no č>, Lagerliifove «G d s t a B e r 1 i n g», Baringova «Daphne Adea-n e», 0’F 1 a h e r t y j e v a «N o č po izdaj i», vse v odličnih prevodih O. Župančiča, VI. Levstika, J. Vidmarja, St. Lebna, R. Kresala — ena sama vrsta krasno opremljenih prevodov iz svetovne književnosti, ki bodo obdržali trajno vrednost. Neizčrpen niz dobrega štiva, nenadomestljiva šola jezika za naše mlade prozaiste. Temelj bodočim velikim slovenskim romanopiscem in pisateljem. Jekleno sidro za domači jezik. Prodor našega jezika do svetovne višine. — Preblizu smo še, da bi mogli v vse potankosti pravilno oceniti delo te mlade, sijajno uspevajoče založbe. O njej bo morala nekoč iz-pregovoriti naša literarna zgodovina. Puč pa je ja^no viden njen veliki vpliv. Po njenem zgledu so v zadnjem času začele delati številne založbe, ki vse doprinašajo k obogatitvi našega knjižnega trga. Vladimir Bartol. 266 Založba izda vsako leto štiri velike knjige, prevode iz svetovne književnosti, poleg tega še mesečno revijo »Modro ptico*. Letna naročnina znaša za knjige, vezane v polusnje, Din 300-—, za knjige, vezane v platno, Din 240'—, kartonirane Din 180'—. Ta naročnina se lahko plačuje v mesečnih obrokih po Din 25-—, 20'— in 15'— Posamezne knjige so v knjigotrštvu mnogo dražje. Naroča se pri »Založbi Modri ptici* v Ljubljani, Rimska cesta št. 3, telefon št. 31-63. V Dsako hišo tModro ptico*! Hranilnica Dravske banovine, prej Kranjska hranilnica Ljubljana Telefon 24-83 Knafljeva ulica št. 9 Račun poštne hranilnice štev. 10.680 Ni je hranilnice na jugoslovanskem jugu in tudi preko meja, ki bi se mogla ponašati s tako dolgo tradicijo izredno uspešnega poslovanja. Hranilnico so ustanovili ugledni ljubljanski človekoljubni meščani leta 1820. z imenom «Ljub-ljanska hranilnica». Bila je v vsej bivši Avstriji drugi zavod te vrste. Navdušujoči ilirski pokret je prekrstil tudi hranilnico tako, da je delovala od leta 1828. do 1844. kot mi je vedno rekla babica, kadar nisem koj na prvi mah hotel v trgovino ali k peku. Saj nisem bil poreden, toda, dasi mlad, sem imel včasih že svoje prepričanje in mi nikakor niso mogli dopovedati, da ie kruh važnejši od kateregakoli mojega otroškega opravila, ki sem ga v li. lem trenutku opravljal. Vendar je ni bilo moči v moji naturi, ki bi se mogla upirati tej babičini obljubi, zakaj ob njenem pripovedovanju se mi je vedno zdelo, da rasem s čudovito naglico, da postajam velik in močan, kakor tisti Peter Klepec. Kako rad se spominjam tistih dolgih zimskih • večerov... V peči je godel ogenj svojo toplo in prijetno pesem, polena so «jokala», zelena petrolejka je skopo spuščala nekaj tenkih žarkov izpod globoko segajočega senčnika v naš kot, kjer je sedela babica v svojem naslanjaču. Pletla je in pletla. Večna nit je tekla iz košarice skozi njene prste, nogavička za nogavičko je nastajala, zraven je pa tekla tudi pravljica iz neskončnosti v neskončnost. Kakor da prihajajo z večno nitjo vedno nove in nove misli, nove, neizbrisane podobe iz sanj. Pletla je in pletla babica, pripovedovala je pravljico za pravljico, nit pa je tekla svojo večno pot skozi koščene prste, da je nogavička kar vidno rasla ... Rahel drget telesa me je prebudil iz lepih sanj. Piš je potegnil skozi odprto okno. Le s težavo sem se preselil z onega lepega, pravljičnega sveta dražestnih spominov med te živahne in klepetave stroje pletilnega obrata tvomice Henrika Franzla. Stal sem pred naravnost vsemogočnim avtomatom. Vse je delal, hitro in enakomerno, nit je tekla iz večnosti v večnost, vretena so plesala kakor koščene roke in stroj je godel enakomerno — moj Bog, kakor moja babica. Stopil sem do drugih strojev. Čudovito opravljajo svoje delo, naravnavajo jih pa brdka dekleta, ki me spremljajo z očmi, kamor se ganem po obsežni strojnici. Spretne roke znajo same izvrševati svoje delo, da dekleta prisluškujejo lepim pravljicam o rdečih nagelnih in postavnih fantih. Kup nogavic pa postaja večji in večji... V pritličju stoji stroj, ki izgotovi v enem dnevu tudi petdeset toplih jopic. In stroj dela s polno paro, zakaj bliža se zima in nebroj trgovin vse od Ljubljane pa do Kaira, od Barcelone pa do otoka Tvornica pripravlja ogromne dobave pletenin za zimo, a spomladi so bili vsi ljudje in stroji zaposleni preko glave z izdelovanjem kopalnih oblek slavne znamke. «Rekord», ki jo označuje lična plavajoča ribica. Te kopalne obleke so popolnoma kos tujim, pri nas dobro uvedenim izdelkom, v marsikaterem pogledu pa jih celo prekašajo. Objektiven človek mora priznati razliko v naše dobro, ako primerja domačega s tujim izdelkom. Je pa tudi silno povpraševanje po teh kopalnih oblekah dokaz za njih odlično kvaliteto in vsestransko prvovrstno izvedbo. Vse te obleke izdeluje tvrdka Henrik Franzi iz posebne volne, imenovane «Virgin», ki zajamčeno obdrži svojo prvotno barvo v sladki kakor tudi v morski vodi. Prožnost tega materiala je sploh stalna, tako da se kopalne obleke «Rekord> prilegajo telesu tudi še po večletni uporabi. V spodnjih prostorih tvornice izdelujejo med drugim tudi pleteno blago, ki ga potem v zgornjih prostorih kroje ter izgotavljajo iz njega razne kostume, svitre, pulowerje, telovnike za gospode, dame in otroke, različne šale, bluze in jopice v vseh mogočih praktičnih oblikah. Zanimivo' je, da izdeluje tvornica na svoje proizvode najkrasnejše intarzije in različne druge okraske, ki so za to tvornico popolnoma značilni, ker so izvirni, prirejeni po lastnih osnutkih, ki so vsekakor jako dobro posrečeni. Izbera izdelkov te tvornice je tako velika, da ne pride v zadrego niti kupec, še manj pa prodajalec. Tvornica ima na trgu stalno naj večjo kolekcijo telovnikov in pulowerjev za deco v raznih kvalitetah. Dalje otroške čepice, šale, velike in majhne, dokolenice, ovojke, nogavice za turiste in smučarje, kakor seveda tudi za zimske športnice, zanje pa še prav posebno lepe in tople kostume ter svitre za gospode in dame. Tvornica Henrik Franzi je bila ustanovljena leta 1886. in spada tako med najstarejše v naši dižavi. Ob lepi zeleni Ljubljanici, na Prulah, številka 4, ima svoje obrate v lastnem poslopju, lahko pa pišete tudi na Privoz, številka 17, kadar boste želeli pogledati krasno kolekcijo te tvorni oe. Palača na Miklošičevi cesti 16, kjer so v I.nadstropju nastanjeni poslovni prostori. DRAGO GORUP & CO. TELEFON 32-33 Oblačilna industrija v Sloveniji je bila pred vojno skoro vsa v rokah tujcev. Dunaj in Brno sta dobavljala konfekcijo našim trgovcem. Po vojni pa so stremeli podjetni ljudje, da se otresejo odvisnosti tujih mest in tujega kapitala. Popolno osamosvojitev tujega vpliva pa je dosegel g. Drago Gorup, ki je ustanovil moderno oblačilno podjetje. Kot strokovnjak-konfekcionar si je pridobil odličen sloves ne samo v svoji ožji domovini, temveč tudi daleč na okrog po drugih banovinah naše države. Z neumornim delom in z izredno podjetnostjo je razvil svojo konfekcijsko industrijo do odlične višine. Njegove delavnice LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA 16 TELEFON 32-33 so moderno opremljene z vsemi potrebnimi stroji in aparati. Gorupovo oblačilno podjetje je prvo te vrste v Sloveniji, oziroma v Jugoslaviji. S svojimi brezhibnimi izdelki in solidnimi cenami je tvrdka zaslovela po vsej državi. Pričujoče slike pa nam kažejo, kako vzorno je urejeno njeno podjetje. To je zopet nov dokaz, kakšen lep razmah lahko doseže slovenska podjetnost z lastnimi ljudmi in domačim kapitalom. Zato to prvo strokovno podjetje lahko toplo priporočimo. Sprejemni salon. Oddelek za ženske obleke. Oddelek za krznarijo. !Zrna do zrna — pogača, kamenfdo kamna'— palača Izdelki tuje tvornice? Ne! To so domači izdelki, ki se kosajo z vsako tujo konkurenco. V skromnih razmerah je pričel Franc Zorn. Majhna delavnica, majhni dohodki, toda krepka roka je pridno kovala denar. Iz skromne delavnice so prihajali v svet izdelki, ki so zadivili vsakogar, pa najsi je bil strokovnjak ali ne. Hribolazci niso mogli prehvaliti nahrbtnikov te delavnice, potniki so na vso moč zadovoljni s svojimi praktičnimi kovčegi in aktovkami, da ne omenim posebnih avtomobilskih kovčegov, ki so v primeri s tujimi silno dragimi izdelki čudovito poceni. Hribolazec je hvalil hribolazcu svoj nahrbtnik v koči, ko so zvečer sedeli možje okrog peči in se razgovarjali o tem in onem. Nešteti avtomobilisti so občudovali praktične kovčege našega avtomobila, kp smo potovali po inozemstvu. Tako prihaja glas o odličnih izdelkih tvrdke F. Zorn, d. z o. z., v svet. Drug drugemu povedo. Franc Zorn je svoje podjetje ustanovil v letu 1923. Dve leti kesneje, torej leta 1925., je tvrdko F. Zorn protokoliral kot družbo z omejenim jamstvom in leta 1927. pa je firmo registriral kot tvornico. Tvornica izdeluje vse vrste kovčegov od najpreprostejše oblike do luksuriozne izdelave. Tvornica je dala patentirati posebne okvire za svoje kovčege. Tvornica je urejena za izdelovanje nahrbtnikov, za vse vrste potrebščine za potovanja, razne futerale za dežnike, palice, za puške in druge lovske potrebščine. V velikih množinah izdeluje aktovke, šolske mape in taške, potem ročne torbice, denarnice itd. Delavnice so moderno urejene, delo, čas in ljudje so vzorno porazdeljeni. Pridne roke vestno delajo, ljudje so dobre volje, ker so srečni, zakaj sreča je veselje do dela, veselje do ustvarjanja izdelkov, ki prvačijo na vsakem trgu. Toda Franc Zorn v svoji podjetnosti in strpiji-vosti še ni dosegel viška. Neprestano proučuje metodo svojega dela. Njegov cilj je, da ustreže sleherni želji svojega naročnika, da mu je na uslugo! Tvrdka Franc Zorn, d. z o. z., ima v svojih obratih zaposlene samo prvovrstne moči, same domačine, ki so se od tujih strokovnjakov naučili svoje spretnosti. Sedaj ni v tvornici niti enega tujca več. Tvornica ima najlepše izglede za bodočnost, ker si vzgaja lasten, mlad rod domačega delavstva. ežna koža zahteva nežno negovanje Poseben čar struji iz baržu-naste mehkobe kože. Ta dražestna lepota se doseže z Elida Favorit milom. Obilna pena tega mila neguje nežno kožo, napravi jo mehko kot svila in ji da tisto vonjajočo svežost, ki je skrivnost zares lepe polti. ELI DA MILO % I 1 • 1 Predstavite si, gospa, da stoji v Vaši kuhinji eleganten FRIGIDAIRE. Na njegovih policah ostane mleko vedno hladno in čisto, maslo okusno, meso vedno sveže in salata nikdar ne ovene. Če se zamislite v to, ne boste hoteli nikdar več niti pogledati Vašo vlažno omaro z ledom. Med policami Vaše FRIGIDAIRE omare stalno kroži suh zrak. Vi dobro veste, da obdrže vsled tega Vaše jestvine svojo svežost in ostanejo nepokvarjene in tečne, pa če bi se tudi dalj časa shranjevale, med tem ko ste se morali v svojo lastno škodo prepričati, da se jestvine v omari z ledom radi delovanja plesnobe neverjetno hitro pokvarijo. Dobro premislite to in si predstavljajte, da stoji tudi v Vaši kuhinji FRIGIDAIRE. Kaj če bi to Vašo misel uresničili? Znanstveni dokazi o potrebi hlajenja jestvin. Kar je gorivo za stroj, to so jestvine za človeški ustroj. Pokvarjene jedi preprečijo pravilno delovanje človeških organov in človeški organizem postane kmalu nesposoben vršiti svojo nalogo. Bakterije kvarijo jestvine. Napadajo jih mnogo preje kot jih opazimo. Razvijajo se v vročini in vlagi. Suh mraz 8° C jih uničuje. pa proizvaja tak mraz in vzdržuje avtomatično stalno temperaturo. Jestvine ne zmrznejo v FRIGIDAIRE-ju, temveč ostanejo sveže in tečne ter se ne pokvarijo. Neposreden uvoz in izključna prodaja za Kraljevino Jugoslavijo: «JUGOTEHNA», zrožb° Ljubljana, Gosposvetska c. 3. Teiefop 20-80 Stalna razstava: Ljubljana, Gledališka ulica 8. Telefon 29-18 Telefon 20-80 Podružnice: Beograd, Kralja Milana 21 — Zagreb, Gunduličeva 7 — Split, Sinjska 2. JAKOB je ustanovil leta 1847. svoje podjetje pod firmo I. I. Naglas. V bivšem Knežjem dvorcu je prvič zapela žaga tvorniškega obrata. Dete je raslo in se polagoma razraslo v velikega in krepkega moža. Tik po potresu so Knežji dvorec porušili in tako si je moral pokojni Naglas sezidati lastno tvornico na Trnovskem! pristanu, kjer je še danes. Prav pred kratkim je bila renovirana in znatno razširjena. Ukvarja se predvsem z umetnim mizarstvom in pohištveno industrijo. Lastni arhitektonski atelje izdeluje prikupne osnutke, da smo vajeni gledati v prodajnih prostorih tvrdke I. T. Naglas res samo prvovrstne in najokusnejše izdelke. Kdo se jih ne spominja z letošnjega vele- NAGLAS sejma? Tudi tapetniški izdelki tvornice I. I. Naglas slove po svoji dovršenosti daleč preko meja naše banovine, kod;er je razširjena prodajna organizacija te ugledne tvrdke. Leta 1905. je prevzela vodstvo tvrdke gospa dr. Rretl-Naglasova. Njena zasluga je, da zavzema podjetje danes v trgovskem kakor v industrijskem življenju Ljubljane tako prominentno stališče. Ta stara in ugledna tvrdka ima svoje temeljne pilote zabite globoko v sigurna narodna tla in prihodnje leto ob petinosemdesetletnici ji bomo čestitali, prepričani, da bomo tudi ob stoletnici občudovali njeno renomiranost in solidnost. LESNA INDUSTRIJA Pred petinštiridesetimi leti, torej leta 1886., je za počela tvrdka z ma jhnim ročnim obratom, pri katerem je zaposlovala nekaj dobrih mizarjev. Pod pridnim in požrtvovalnim vodstvom se je obrt polagoma razvijala in zavzema danes jako ugledno mesto v lesni industriji, zakaj število zaposlenega delavstva je naraslo že na 120 ljudi. V letih 1921 do 1923 sta sedanja lastnika gg. Anton Rojina in Karel Binder postavila tvornico na čisto moderno bazo in jo tudi temu primerno opremila. Po načelu napredka: «Le v specializaciji je mogoč najvišji razvoj* sta opustila umetno mizarstvo in pričela samo s stavbnimi izdelki, ki slove danes po vsej državi, zakaj tvornica Rojina & Co je opremila s svojimi okni, vrati, portali, stenskim opažjem, lesenimi stropi, praktičnimi smučnimi okni sistema «Nikoluus», vrtilnimi vrati za javne lokale itd. najprominentnejše jugoslovanske zgradbe, mej njimi: Ljubljansko kreditno banko, novi palači «Dunav» in «Yikto-ria», palačo TPD in večino mestnih hiš ljubljanske občine, v Zagrebu zopet Borzo; Higiensko šolo, Novinarski dom, Medicinsko fakulteto na Šalati itd., v Beogradu pa med mnogimi drugimi novi kraljevski dvorec na Dedinju, Študentski dom kralja Aleksandra, Narodno banko, Jadransko banko itd., itd., sedaj pa dela na krasni palači francoskega poslaništva, ki jo grade pod francoskim vodstvom naši strokovnjaki. Kdo bi mogel našteti vse na tem skromnem, omejenem prostoru! Poleg vsega pa je dobavila ta ugledna lesna industrija svoje izdelke tudi državnim železnicam in drugim institucijam, vsekakor dokaz, s kakšnim zaupanjem se obračajo ljudje vseh slojev na naše odlično slovensko podjetje. A. ROJINA & Co. 100 k. s. proizvaja moderna Lanzova lokomobila z lastno čistilnico za vodo inj stopnjičasto rešetko, da se lahko uporabljajo za kurivo odpadki iz lastnih delavnic. Lokomobila sama je ogromen kolos, ki spravi v skrajni potrebi tudi 120 k. s. iz sebe, da pomaga svojim gospodarjem, ki jo lepo goje in negujejo. Ta parni stroj žene preko 30 obdelovalnih strojev, poleg vsega pa še lastni dinamo, da je tvornica popolnoma neodvisna od zunanjosti, ker ima sama svojo razsvetljavo. Odhajajočo paro uporabljajo za dve veliki sušilnici za les, v katerih lahko posuše tudi štiri in več vagonov lesa v enem tednu; v načrtu pa je še tretja sušilnica. Poleg treh strojnih delavnic imajo seveda tudi več ročnih, kjer izvršujejo zadnja dela na predmetih, preden gredo na svoja mesta. Tvornico pa izpopolnjujejo še oddelek za klejanje, delavnica za popravljanje domačih strojev, jermenic in drugih delov, zadaj pa velikansko skladišče lesa, mehkega in trdega, in vedno tudi mnogo slavonske hrastovine, da se posluje lahko nepretrgano in da naročniki ne trpe zaradi trenutnega pomanjkanja materiala. Tvornica je opremljena za vse dobave v vsakem obsegu in v vsakem praktično izvedljivem roku. Bežen izprehod po obratu mi je zadostoval, da sera opazil najmodernejše avtomatske stroje. Občudoval sem racionalno organizirano delo, kar me je ponovno prepričalo, da zavzema tovarna A. Rojina & Co jako ugledno mesto v naši lesni industriji. OGLEDALO — IZRAZ ČLOVEŠKE KULTURE Obisk v obratu tvornice ogledal in brušenega stekla «Kristal» d. d. d. d. iz Maribora imajo kakor v Splitu tudi v Šiški podružnico, ki je domala prav tako popolno opremljena kakor centrala v Mariboru. Poklical sem po telefonu to podružnico in prosil, ali si smem ogledati njene obrate, da jih nekoliko popišem. Je namreč prav zanimivo, kako izdelujejo ogledala. Prijazni gospod poslovodja mi je rad dovolil in mi je celo sam obrazložil ves postopek pri izdelavi ogledal. Stekleno šipo v ustrezajoči obliki in izvedbi naročenega ogledala najprej temeljito očistijo in izgladkajo. Nato jo polože na veliko mizo, katere vrhnja ploskev predstavlja nekako mrežo. Posebno zrcalno maso, ki je sestavljena iz srebrovega nitrata in raznih drugih kemikalij, polijejo no šipi in tako nastane srebrni sijaj ogledala, ki ima to lastnost, da vse svetlobne efekte odbija čisto brez vsakih izgub intenzivnosti. Kakršen je efekt, taka je tudi n jegova zrcalna slika. Da se ta zrcalna masa pozneje ne poškoduje, jo zavarujejo s posebnim lakom. Na ta način potem sploh ne more do nje noben zunanji vpliv. Z ene strani steklo, z druge pa ta varovalna plast, da sestoji vsako ogledalo torej iz treh plasti. Tz stekla, ki je nosilni material, iz zrcalne srebrne plasti, ki je bistvo vsakega ogledala, in iz tretje, varovalne plasti. Zrcalno jedro je silno občutljivo in morajo postopati z njim jako previdno, da ne dobi lis in napak. Zato uporabljajo v tvornici izključno le destilirano vodo, s čimer 6e vsako onesnaženje onemogoči. Tvornice «Kristal» d. d. imajo veliko napravo za destilaci jo vode, da so popolnoma neodvisne od zunanjosti. Kolikor take vode potrebujejo, si jo sproti pridelajo. Velik pomen ima pri izdelavi ogledal tudi kakovost in debelina stekla. Obstrmel sem, ko mi je poslovodja pokazal ogromno zalogo najrazličnejšega stekla. Od najtanjšega do najdebelejšega, ki stoji v velikih opažih prislonjeno na zid. Velikanske šipe merijo 4 m v višino, 4'20 m v dolžino in so debele 8, 10 pa tudi več centimetrov. Tudi po kakovosti materiala imajo v tvornici velikansko izbero. Nato me je povedel gospod poslovodja v bru-silnico za steklo, ki je jako lepo in popolno opremljena. Šipa prepotuje celo vrsto brusov, od najbolj hrapavega do najfinejšega, svojo pot pa konča na kolutu, prevlečenem s klobučevino, ki faseto popolnoma izgladi in ri da pravi stekleni si raj.Za različne okraske služi poseben stroj. Vodoravno vreteno nosi kolut, ki se vrti1 z veliko brzino. Kolute po potrebi izmenjavajo, kakor to zahteva okrasek. Tehnika vbrušenja teh okraskov zahteva silovito spretnost in visoko razvito risarsko spo-spobnost. Menda v tem pogledu tvornice «Kri-stal> d. d. daleko prednjačijo. Njihovi izdelki piedstavljajo naravnost umetniško dovršene slike. Kdo se ne spominja zanimivega lepaka, ki je lansko leto vabil na šumarsko in lovsko razstavo v Ljubl jani. Tsto sliko sem videl v pisarni te tvornice. Toda bila je izdelana v steklu tako dovršeno, da se more tvornica res ponašati z nio. Vsak detajl, vsaka črta, jelenovo rogovje, celo letnice deblov v skladovnici, vse je bilo tako natančno izraženo, da sem strmel. Na drugi strani imeniten vetrni mlin v isti tehniki in velikosti. Tn skupina ptičev in tihožitje in mnogo, mnogo drugih zanimivosti. Vse je dokazovalo odlične sposobnosti tvorniškega osebja. Najbolj zanimivo pa je dejstvo, da se vrši podajanje ogledal obdelovalnim kolutom in brusom samo ročno, brez vsakršnih tehničnih pripomočkov. To zahteva nepopisno spretnost delavstva. Zaka i le na tn način ie mogoče izdelovati tako popolne izdelke, kakršne dobavljajo tvornice cKristab d. d., ki so opremile že marsikateri lokal v Ljubljani, ki ga sedaj samo nemo občudujemo. Tvornice cKristab d. d. pa imajo tudi najlepše izglede za bodočnost, ker dobavljajo vedno le najboljše izdelke in polagajo pri tem vso pozornost le na izdelek in na material, ki ga uporabljajo, medtem ko so jim vse žrtve postranska stvar. Tn da so žrtve in tveganosti pri tvornici zrcal in brušenega stekla naravnost ogromne, kdo bo dvomil o tem? I. Z. ZAČETEK POŠTNEGA CENTRA Pred pet in dvajsetimi leti četrt okoli pošte ni imela še tako velikomestnega videza kakor danes. Ulice so bile netlakovane, prostor, kjer stoji danes Kreditna banka, je bil prazen in bolj puščavi podoben kakor mestu. Šele pozneje, ko je začela v tej četrti cveteti in se razvijati trgovina, so se zavzeli mestni očetje za ta del mesta in danes leži pred nami v vsej svoji bahavosti, lepoti in ponosu. Poštna četrt je postala City našega mesta in vse življenje se sedaj suče okrog nje. In še se razvija in postaja vse bolj velikomestna ... In kdo ima glavne zasluge pri tem? Tisti, ki je prvi pričel iz lastnih sredstev graditi vogalne lokale ob pričetku Šelenburgove in Aleksandrove ceste in ustanovil za takratne pojme najlepšo modno trgovino v Ljubljani. To je bil v letih 1908—1909 pokojni Pavel Magdič. Odlične sposobnosti tega moža so nam ustvarile današnji poštni center. Šele za njim so pričeli tudi drugi gospodarji prenavljati svoje hiše in otvar-jati trgovske lokale, in tako je od leta do leta pridobival na svojem ugledu in priljubljenosti ljubljanski City. Leta 1907. je otvoril pokojni P. Magdič svojo modno trgovino v Prešernovi ulici, toda ker so bili prostori za razmah trgovine po njegovih načrtih premajhni, se je v svoji podjetnosti odločil, da priredi spodnje prostore nekdanje Maličeve hiše za svojo trgovino, za kar je žrtvoval ogromne vsote prihranjenega denarja. Tako je ustanovil ondi za tedanje čase naj lepšo modno trgovino v Ljubljani. Tudi danes še bi bil tisti vogal središče in prizorišče prvih modnih pojavov, da se ni vselila v vogalni del Magdičeve trgovine knjigarna. Prodajalna tvrdke P. Magdič je bila že iz vsega početka razdeljena v tri oddelke. V modni damski oddelek, v modnega moškega in, kar je bila za Ljubljano popolna novost, v športni oddelek. To je bila edina specialna športna trgovina v našem mestu in v dobršni meri je pomogla tudi ona k razvoju športa pri nas. Vselej je bila založena z vsem predpisanim orodjem za turiste, lovce, za tenis itd., sedaj pa ima samoprodajo za rakete ARTA, ki slove po svoji kakovosti med vsemi teniškimi mojstri. Ogromno izbero ima trgovina za zimski šport, ki jo skrbno pripravlja in izpopolnjuje, da bo Ljubljana dobro pripravljena na letošnjo hudo zimo, ki jo prerokujejo. Poleti ima tvrdka P. Magdič velikansko izbero plavalnih in kopalnih kostumov za gospode, dame in otroke (Jantzen, Ribana in druge svetovne znamke). S kopalnimi plašči, pižamami in drugim takim blagom je zastopana ta ugledna tvrdka na kraljevskem Bledu, kjer streže v svoji podružnici tudi najbolj razvajenim tujcem z vseh strani sveta. V damskem oddelku prinaša tvrdka vselej prve modne novosti, najelegantnejše modele svetovnih ateljejev in mojstrov. Toalete vseh vrst in za vse potrebe so pri Magdiču priznano najfinejše, a vzlic temu solidne v ceni. Tudi parfumov in ko-lonjske vode svetovnih znamk ne manjka med modnimi predmeti tvrdke. Trgovina je dobro, založena s pleteninami, z dr. Jagrovim perilom, s svilo na metre, ročnimi torbicami, rokavicami, nogavicami, za zimo pa ima vedno pripravljeno veliko izbero damskih plaščev iz svetovnih veletrgovin. Moški oddelek pa je prav tako založen z vsem, kar potrebuje današnji gentleman. Zlasti velika je zaloga modernih klobukov najodličnejših domačih in tujih znamk (Habig, Borsalino, Pless), pa tudi klobukov za lovce in turiste — znamke Pichler. Za večer ima pripravljena trgovina najfinejše srajce k fraku, vse drugo modno belo perilo za gospode, poleg tega pa izdeluje vse perilo po meri v najkrajšem času in po najmodernejšem kroju, kar je zlasti za poletne srajce velevažno. Izbera specialnih cefirjev za srajce je naravnost ogromna. Ko bi hotel človek naštevati vso zalogo, bi zmanjkalo prostora. Pravimo samo, da lahko stopi v to prodajalno kdorkoli hoče, vsak bo dobil v njej, kar išče in potrebuje. Modna trgovina P. Magdič stoji res z vsem svojim kapitalom, zalogo, osebjem in širokimi zvezami požrtvovalno v službi bele Ljubljane. Želimo ji, da se še bolj razmahne in da zavzame še večji obseg, zakaj v skromnih sedanjih izložbah ne more pokazati ljudstvu vsega, kar ima. Naj trgovini zopet kmalu zasije zarja novega razmaha! Ustanovitelj Vašo Petričič. Sedanji lastnik Iv. Samec. Dolgih petdeset let. . . Sredi minulega stoletja, leta 1862., sta otvorila podjetna trgovca Leopold Pirker in Vašo Petričič trgovino z galanterijskim blagom in deželnimi pridelki, ki jo je leta 1876. prevzel v lastno vodstvo pokojni Petričič sam. Ko je sedanji lastnik gospod Ivan Samec dokončal študije, mu je svetoval pokojni Petričič ml., naj se posveti trgovini, in g. Samec ga je kot svojega prijatelja ubogal. «In s tem sem storil enega najboljših korakov v svojem življenj u», mi je dejal gospod Samec, ko sva se pomenkovala o pestri preteklosti. 'Pako je pričela tTgovska kariera gosp. Samca. Že kot vajenec je kazal odlične trgovske sposobnosti v naj večje veselje svojega šefa. Pozneje je postal v isti trgovini pomočnik, nato poslovodja, leta 1910. pa je prevzel sam vodstvo trgovine kot samostojen trgovec. Posihmal se je pričela za podjetje zlata doba neprestanega napredovanja. Tvrdka Vašo Petričiča nasl. I. Samec je pričela trgovati z vso Slovenijo, Hrvatsko in Dalmacijo, kjer še danes zaposluje štiri stalne potnike. V teku petdesetih let svojega udejstvovanja v isti trgovini je g. Samec spoznal vse potrebe in napake podjetja, katerim je šel s svojo prirojeno vztrajnostjo in vestnostjo do korenin in jih v temelju uredil. Težke so bile preizkušnje v dolgem življenju, tako tesnem in sočutnem s trgovino. Samo jeklena natura je mogla vzdržati — in ne samo vzdržati, pri vsem tem še ohraniti zdrave živce in, kar je glavno, blagoslovljeno dobrodušnost. Kako zanimivo se je pogovarjati z gosp. Samcem. Za mladega človeka nad vse koristno. Današnje stanje trgovine je naravnost zgledno. Lani je bila do temelja prenovljena. Postala je ena najlepših v naši državi. Prostori so moderno urejeni, da je omogočena naravnost velikomestna postrežba in preglednost. Ko je gospod Samec stopil v trgovino, je bilo v njej zaposlenih šest uslužbencev. Danes jih je šestkrat toliko, torej šest in trideset, in vsi imajo polne roke dela. Pozna se, kje je pridna roka v vodstvu. Oddelek na debelo je kakor mravljišče. Podeželski in mestni trgovci kupujejo tu svoje zaloge, potniki z vseh strani sveta ponujajo blago in gospod Samec s svojimi agilnimi sinovi izpopolnjuje zalogo z vsem, kar ve, da potrebujejo Ljubljančani. Zanimivo je opazovati ta pisani vrvež. Kar pa je glavno: g. Samec je prijazen gospod, toda do skrajnosti trgovec. Pri njem velja hitro ravnati, zakaj čas je zaklad, ki je najdražji na svetu. Želimo tako vzornemu podjetju kar največ poslovnih uspehov, g. Samcu pa še mnogo let take mladostne žilavosti, s katero bo dvigal svojo trgovino še više in više. * LJUBLJANA llllllllllllllllllllllllllllllll!ll!lllllllllll!llllllllllllllllll!llllllll!ll!llllllllllllllllllllllllllllllllllllll!llllllllll IN NJENE lllllllllllllllllllllllllllll!llllilllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!lllllllllll!l STARE TVRDKE lllll!lllllllllllllllllllllllllllllllllll!lllll!llllllll!ll!ll!lllllllllllllllllllllllllll!llllllllllllllll!ll!llllllll!lllllllllllll!llllllll!lllllllllllllllllllllllllllllllll Če pregledujemo stare poslovne knjige ljubljanskih tvrdk, če malo pobrskamo po «trgovski» zgodovini naše takrat nekako sentimentalne Ljubljane, se nam zazdi, da vse premalo pišemo prav o tem razvojnem poglavju in da tiči prav v teh starih ljubljanskih tvrdkah vse polno gradiva, ki bi bil kaj dragocen donos k nekaki poljudni zgodovini našega napredujočega mesta. Med takimi stebri trgovinstva naše polpretekle dobe spada v prvo vrsto tudi tvrdka J. C. Mayer, ki bo praznovala v prihodnjih letih lOOletnico svojega obstoja. Kaj lep in časten jubilej, če pomislimo, koliko viharjev, neviht in slabih časov je v tem dolgem času obiskalo Ljubljano in njeno trgovino. Kaj veličasten jubilej, če pomislimo, koliko spoštovanja do prednikov, koliko sposobnosti so morali imeti šefi, da je prehajala tvrdka od generacije v generacijo z ne samo nezmanjšanim sijajem, temveč da se je celo od roda do roda dvigala in rasla. Tvrdko J. C. Mayer je ustanovil leta 1834. ded današnjega šefa Jakob C. Mayer z majhno manu-fakturno trgovino, v kateri je bil zaposlen samo en prodajalec. Že leta 1839. pa so razširili trgovino v veliko tvrdko na debelo, kateri so priklopili poleg tega še menjalnico. Leta 1858. je prevzel vodstvo tvrdke kot šef senior Emerik Mayer, KDO JE NE Kdo je ne pozna stare in ugledne ljubljanske tvidke T. Eger, ki posluje že domala pet in šestdeset let vedno na istem mestu, in siceT na Sv. Petra cesti, takoj pri frančiškanski cerkvi. Ta trgovina, ki slovi po svoji najpopolnejši zalogi vsega modnega in pozamenterijskega blaga, je tako skromna, da se brani vsake kričeče reklame, zakaj zaveda se, da je zanjo najboljše priporočilo njenih pet in šestdeseti let in vedno prvovrstno blago. Tvrdka T. Eger je med tistimi, ki šteje v krog svojih odjemalcev najuglednejše ljubljanske sloje, katerim streže že po dve in celo oče sedanjega gospodarja. Tvrdka, ki je štela tisti čas samo devet nameščencev, je zaradi izredne sposobnosti svojega šefa, zaradi nad vse poštenega kupčevanja od leta do leta pridobivala na obsegu. Tako je kmalu nato obstojala iz velikega manufakturnega oddelka in ločene banke in je imela že 49 nameščencev. Takratni šef Emerik Mayer, ki je vodil tvrdko nad pol stoletja, se je odlikoval z veliko dobrodelnostjo in je zaslužen zlasti zaradi svojih uspešnih prizadevanj na humanitarnem polju. Predvsem se ga naše starejše trgovstvo kaj rado spominja zaradi njegovega nesebičnega delovanja pri bolniškem in podpornem društvu, kateremu je predsedoval od leta 1888. do 1902. in kateremu je s svojim ugledom in zvezami izvojeval marsikatero zmago v trgovskem svetu. Prav tako človekoljubno in zgledno pa je skrbel kot šef tvrdke za svoje uslužbence. Po smrti tega zaslužnega moža je leta 1916. prevzel posle tvrdke in vodstvo njegov sin Emerik Mayer, ki še danes načeluje temu nad vse uglednemu zavodu kot svetski človek z nezmanjšano sposobnostjo svojih prednikov in s svojim delom le še utrjuje temelje zaslug in požrtvovalnosti, s katerimi se je ime Mayer vklesalo z zlatimi črkami v trgovinsko zgodovino naše prijazne Ljubljane. P O Z N A . . .*> tri generacije. Morda je tudi Vaša babica kupila ravno v tej trgovini vezenine za svojo balo... Njen ustanovitelj, pokojni Franc Eger, je pripotoval v naše mesto še z vozom iz Warnsdorfa, ker takrat še ni bilo železnic. Leta 1850. se je pri nas posvetil trgovini, sodeloval je v najuglednejših naših prodajalnicah, dokler se ni leta 1867. osamosvojil kot manufakturiist. Pozneje je tvrdka zaradi nujne potrebe Ljubljančanov izpremenila svojo branžo toliko, da je uvedla pri nas prvo modno in pozamentarijsko blago. V tem svojstvu posluje tvrdka še danes in ji želimo krepkega razmaha tudi v bodočnosti. Za Vaše otroke. Društvo za zdravstveno zaščito otrok in mladine v Mariboru. Ste«. 124/30. P. a. Maribor,dne 28.X.1930, Dr. Bander d.d. Zagreb, Čast nam je sporočati,da smo uporabljali Vaš preparat 0*omaltin .katerega ste prispevali ta našo dečjo počitniško napravo Počitniški dom kraljice Narije’ pri Sv.Martinu na Pohorju,ter imeli pri deci prav ugoden uspeh. Dečki. ki so uživali Ovomaltin so pridobili v enem mesecu povprečno 950 gr na teži,med tem ko so ostali dečki pridobili povprečno le 153 gramov. Deklice,Jci so uživale Ovomaltin so pridobile * enem mesecu še več in sicer povprečno 1413 gr,dočim 30 ostale deklice pridobile povprečno po 870 gramov. Lzdajanje Ovomaltina se je vršilo po določilih in nadzorstvu Zdravstvenega doma v Mariboru,kateri Vam zamore naše podatke potrditi. Lepe uspehe Vašega sredst va smo povdarili tudi v tukajšnih 1 ist ih, katere Vam obenem prilagamo. Rajuludneje se Vam zahvaljujemo za izkazano naklonjenost ter se Vam isti v nadalje priporočamo. Za odbor : t.č. predsednica. cT t.č. tajnik/ Štejemo si v dolžnost, da v interesu staršev in učiteljev razglasimo to priznanje, ki najbolje priča, da je Ovomaltine za zdravje res dragocen izdelek. Na zahtevo pošljemo brezplačno vzorec. Dobiva se povsod: mala škatla Din 16'—. Dr. A. WAN D E R, d. d. Zagreb. Tvrdko A. Žibert je ustanovil leta 18%. pokojni g. Anton Žibert, ki je bil sam priznan čevljarski strokovnjak. Mož je bil i kot obrtnik i kot človek silno popularen in priljubljen pri ljudeh. S svojimi dobrimi lastnostmi in žilavo velikopoteznostjo si je pridobil mnogo prijateljev. Vsak ga je visoko cenil in spoštoval, kogarkoli je privedla usoda v njegovo bližino. Pričenši v svoji mali trgovinici v Prešernovi ulici, kjer še danes ta dan poslujejo njegovi nasledniki, je dosledno zadovoljeval svoje neštete odjemalce s prvovrstnim blagom. Svojstvenost tvrdke A. Žibert leži že od vsakega početka v tem, da je prodajala vedno in vselej le prvovrstno blago, pa najsi bo že domačega ali tujega vira. Kdor si je hotel nabaviti res prvovrstne čevlje, ta je stopil do «Žiberta», in ne zaman. Tvrdka je prodajala in še vedno prodaja le kvalitetno blago in ravno to jo dviga nad povprečnost. Še dandanašnji dobite v tej trgovini samo izdelke svetovnih znamk, katerih je res velika izbera, poleg odličnih domačih izdelkov. Prav gotovo se bodo še mnogo let zatekali v to trgovino vsi sloji v svoje največje zadovoljstvo. „Pri nizki ceni“ se po vsej pravici imenuje tvrdka I g n. Ž a r g i, ki ima dve trgovini na Sv. Petra cesti. Eno v hiši štev. 3, drugo pa v lastnem poslopju na štev. 11. Ljudje radi kupujejo pri tej tvrdki, ker se res dosledno drži svojega gesla. Tvrdko je ustanovil agilni pokojnik Tgn. Žargi. Dolgo je že tega, da spada tvrdka med najstarejše v Ljubljani. Pred dvainštiridesetimi leti, torej leta 1889., je bila vpisana v trgovski register tvrdka Ign. Žargi, trgovina z drobnim, pletenim in modnim blagom, raznim perilom, moškim, ženskim in otioškim, s kravatami na drobno in debelo, potrebščinami za krojače in šivilje itd. S svojo prijazno in edinstveno postrežbo si je osvojil pokojnik na mah vsakogar. Tako je zaslovela trgovina po vsej bližnji in daljni okolici. Pred kratkim je uvecjel požrtvovalni sedanji lastnik g. Bogomir Žargi tudi damsko in otroško konfekcijo. Izdelki so solidni, lepi, in kar je danes važno, poceni, kakor pravi geslo tvrdke. Marsikateri delavski pa tudi uradniški ženi je prihranjen bridek zdihljaj ... — Prepričani smo in trdno želimo, da bi se tvrdka še mnogo let ravnala tako stanovitno po svojem geslu. Parna žaga, tvornica furnirja in tesarstvo Ivan Zakotnik Petdeset let že obstoji ta odlična domača tvrdka. Pokojni ustanovitelj, mestni tesarski mojster Matevž Zakotnik, je pričel s svojim obratom že leta 1880. Vodil je svoje podjetje od uspeha do uspeha. Tvrdka je pridobivala na ugledu in zaupanju. Rad bi imel toliko dinarjev, kolikor strešnih stolov je že zgradilo to podjetje. Toda nasledniku in sedanjemu lastniku, mestnemu tesarskemu mojstru Ivanu Zakotniku ni zadoščalo samo tesarstvo. Njegova podjetnost je hotela razmaha, zato je opremil in ustanovil parno žago, katere pododdelek je tvornica furnirja, s katerim krije podjetje domala vse potrebe domače pohištvene industrije. Tvornica Ivan Zakotnik zaposluje ob sezoni tudi po osemdeset in več uslužbencev, neprestano pa jih dela v tvornici po trideset do petdeset. Zakotnikov furnir gre po vsej Jugoslaviji; kjerkoli obstoji mizarska obrt, povsod se s spoštovanjem izgovarja ime Zakotnik. Zakaj tvrdka postreže svoje odjemalce in naročnike res tako solidno in pošteno, kakor ne izlepa katera. Želimo tvidki, da dočaka tudi stoletnico v istem stremljenju po napredku! Vsakdo si lahko prihrani denar, delo in zamudo časa Tvrdka «PAKETOŠPED», transportno in paketno podjetje, podružnica Ljubljana, Kolodvorska ulica 3, prevzema za odpremo pripravljene poštne pakete iz skladišč trgovcev ali iz stanovanj privatnikov ter jih odpravlja v naslovne kraje. Treba Vam je v to svrho poklicati samo telefonsko številko 33-03 in javiti, v katerem času želite, da pride voz po Vaše blago. Za vso manipulacijo in prevoz ne zaračunava ta tvrdka nobenih posebnih pristojbin, temveč samo čisto poštno tarifo, ako treba paket zavarovati, seveda še zavarovalno tarifo. Vse reklamacije in naknadne odredbe zaradi oddanih paketov izvršuje ta tvrdka popolnoma brezplačno. Če se paket poškoduje ali izgubi, izplača ta tvrdka takoj po sprejemu službene ugotovitve zavarovani znesek. Prevoz komadnega sporovoznega in brzovoz-nega blaga 6e izvršuje po najnižji tarifi. «Paketošped» ima uveden med Zagrebom in Ljubljano zbirni tovorni promet. S tem se nudi trgovcem cenejša tarifa na železnici, blago pa prihaja ob istem času kakor brzovozno. Dela se na tem, da se tudi z Mariborom, Osijekom, Novim Sadom in drugimi trgovskimi centri uvede zbirni promet. Od gosjega peresa do pisalnega stroja Ko so še naši dedje kupčevali, so pisarili svoje poslovne dopise z gosjimi peresi. Ako pomislimo na tedanjo trgovsko korespondenco, polno fraz in vljudnostnih pripomb, si lahko mislimo, koliko truda je imel korespondent s trgovskim pismom. Treba je pa bilo tudi neprestano obrezavati polomljena ali obrabljena peresa, da je bila cela umetnost, ako je hotel kdo pisati enakomerno in doseči lepo obliko dopisa. Tudi ko so prišla na trg kovinska peresa, ni korespondentu zadoščalo samo, da je bil dober stilist, moral je imeti tudi lepo pisavo. Moral je pisati zelo počasi, da so bili dopisi čedni. A danes služi pero le včasih še pri knjigovodstvu, kjer se vodijo knjige po starejših načinih brez knjigovodskega pisalnega stroja. Pred petindvajsetimi leti se je ustanovila v Ljubljani v Gradišču št. 10 tvrdka THE REX CO„ ki je uvedla pri nas pisalne stroje in druge moderne praktične pisarniške pripomočke. Renome si je pridobila tvrdka zlasti s svojima prvovrstnima pisalnima strojema IDEAL in ERIKA: s pisalnim strojem IDEAL kot velikim pisarniškim in knjigovodskim strojem v zvezi s seštevalno, odštevalno in saldirno napravo, z ERIKO kot manjšim prenosnim pisalnim strojem za vsakogar. Ne samo pri duševnih delavcih, vojaštvu in žandai-meriji je ta stroj priljubljen, ampak tudi v trgovini in posebno v mali obrti. Cena in dobavni pogoji so tako ugodni, da si ta stroj vsakdo lahko nabavi. Danes si pač ne moremo misliti trgovskega, industrijskega ali obrtniškega podjetja brez pisalnega stroja. Dopis, ki ni spisan na stroju, napravi navadno žalosten konec v papirnem košu. Danes se poslovni ljudje ne utegnejo ukvarjati z najrazličnejšimi rokopisi. Čas je drag in denar malo vreden. Treba je delati, neprestano delati. Zato bo vsak prečital najprej najbolj lične dopise, potem manj lične, rokopise pa šele tedaj, če mu bo ostalo še kaj časa. Tako morda leži važen dopis mesece in mesece, dokler se ga ne usmili pisarniški sluga. Ne samo poslovni ljudje, tudi marsikateri zasebnik nujno potrebuje stroj. Kdor hoče doseči v življenju uspeh, mora krepko stopati vštric z življenjem. Zato naj bo ideal vsakega človeka, ki stremi za napredkom — pisalni stroj! LJUBLJANA-JEŽICA Tik Ljubljane ob lepi Dunajski cesti obstoji že od leta 1926. podjetje, ki sta ga ustanovila gg. Fran Žužek in Fran Skerlep. To je tvornica za kis «Pro-dukta». Oglasil sem se pri lastnikih, ki sta me prijazno sprejela in mi' razkazala lepo, moderno in kar najbolj higienično urejene prostore, ki so tudi za izdelavo kisa smotrno zgra jeni. Zunanjost tvornice je arhitektonsko jako efektna in posrečena. Na človeka napravi takoj soliden in prikupen vtis. Le žilava podjetnost obeh lastnikov je mogla ustvariti tako interesantno moderno stavbo. Posamezni prostori, zlasti ogromne kleti PROPAGANDA I Prav po vojni se je opazilo. Nov duh je prevzel producentu, duh nove kolektivnosti, ki si je na podlagi starih izkustev ustvaril nove teze. Nikdar prej ni prišlo v človeka tako razgibano hlastanje po pomnoževanju produktov, tako izrazito upodabljanje misli v železo in jeklo kakor v sedanjem dvajsetem stoletju, ki sta mu povojna doba in neka vrsta dekadence vtisnila čisto svojevrsten žig. Jazz-muzika je preplavilu svet, zašla je tudi v tvornice. Industrija — na eni strani: kup človeških in stiojnih teles, kasarne neskončnih dimenzij, dimniki, saje in trušč. z vsemi tehnični pripravami, pričajo, da je podjetje na višku. Kis tvornice «Produkta» se odlikuje po izbornem okusu. Kdor pozna kvaliteto izdelkov te tvornice, bo gotovo razumel, zakaj se podjetje tako lepo razvija. Delokrog tvornice «Produkta» sega po vsej Sloveniji in delu Hrvatske. Ker čitajo naš list povsod in ker prihujajo izdelki te tvornice vsak dan v roke našim gospodinjam, se mi zdi potrebno, da opozorim naše čitatelje in čitateljice na to domače podjetje. N INDUSTRIJA Na drugi strani: prenapolnjeno bogastvo skladišč in tržišč, kapital, ki se nezadostno obrestuje. Zastoj. In so se našli ljudje, ki so odkrili kal te bolezni in so jo krstili s krizo. Pa so se tudi našli ljudje, ki so si brez velikega kesanja dali veliko odvezo. Saj so itak žrtve. In celo neizogibne. Velika tržišča zahtevajo velik odtok. Toda če A in C ne poznata izdelka, ki se ga uspešno poslužuje B, se okoristi konkurenčni tabor z dvetretjin-skim uspehom. In ta rebus rešuje moderna propaganda s svojim ogromnim aparatom izkustva, znanja in okusa. Moda je veren odsev in logična posledica psihičnega razvoja in potreb časa. Tudi propaganda je moda; preseneča z novim domislekom, ki si ga misel še ni ustvarila v določenih oblikah, oita z enotnega obraza množice vsako pričakovanje, razume in tolmači njeno nemo besedo. Premnogokrat prevladuje mnenje, da propaganda podraži delo in s tem tudi produkt. Toda praksa je dokazala, da je ravno pravilno izvedena propaganda povečala povpraševanje po gotovem predmetu in ga s tem pocenila. Ogromna Fordova reklama je dokazala to trditev, ker bi brez te reklame ne imelo toliko ljudi v Ameriki lastnih avtomobilov, ki so prav zaradi rekordnega števila konzumentov postali tudi manj premožnim dostopni. V prvi vrsti poudarjam: njegova reklama je hila resnična; nudila je dobro blago z dobro besedo. Izdelki govorijo stvarno, toda le posamezniku in le posameznika prepričajo. Množica ne ve o tem nič, neče nič vedeti. Psihološko bistvena poteza mase je neke vrste brezbrižnost, da, celo antipatija proti vsaki novosti, in najsi je samo nova beseda. Šele vztrajnemu in nevsiljivemu prigovarjanju se posreči izbrisati nezaupljivost, utreti zanimanju pot. In v to življenje neštetih produktov, ki čakajo kupujočega občinstva, je posegla mirna roka reklamnega strokovnjaka. Z linijo in glasnim barvnim kompleksom je ustvarila nov esperanto industrije in trgovine. Esperanto, ki je razumljiv v enaki meri kmetu in meščanu. S tem je bil storjen najvažnejši korak — popularizacija produktov. Omenili smo Forda; dolga števila njegovih zaključnih bil&nc bi lahko stavil za merilo, njegov A T E L reklamni oddelek registrira točno vsak propagandni izdatek in vso njegovo rentabilnost. Statistike zadnjih let so pokazale porast propagandnih postavk in temu sorazmeren porast prometa. Vkljub krizi in stagnaciji. Vsa pota vodijo do cilja, izbere se najkrajša. Če bi v tem pogledu razmotrival naše razmere, bi načel žalostno poglavje domačega gospodarstva. Interesente bolj privlačuje stojnica kakor velika izbira trgovske hiše, bolj privlačuje sodba mazačev kakor mnenje strokovnjaka, ki je polovico življenja zbiral material in izkustva na enem in istem polju. Zato poudarjam: Strokovnega mnenja je treba, tistega mnenja, ki si je z organizirano močjo in študijem priborilo enakovrednost drugih držav. Vsaka nesodobna reklama je denar, ki se vrže skozi okno na cesto, pa ga pobere pasant in spravi v svoj žep. In to velja za vse: za inserate, tekste, plakate itd., za vse panoge sploh. Brez strokovnega vodstva in nasveta ne grel Štednja na to stran ni umestna in je samo dozdevna. Ponavljamo: Šele pravilna propaganda seznani A in C z izdelkom, ki se ga je uspešno posluževal B. In šele to pomeni popoln uspeh! Smotreno in uspešno propagando \am izvrši , Aloma Company, anončna, reklamna, nakupovalna in prodajna družba z o. z. v Ljubljani, Aleksandrova cesta 2/1, ki razpolaga s strokovnjaki za sestavljanje inseratov, prospektov, vabil, plakatov in sploh za vsa propagandna dela. Pokličite telefonsko številko 21-74, da Vas poseti kdo izmed naših gospodov, ki Vam bo dal vse strokovne nasvete brezplačno. iškega |. MIKLAVEC Č N E G A j E j a ALOMA COMPANY V.1S LUŽBI [FOTOGRAFSKE UMETNOSTI Kdo se ne ustavi pred izložbo drogerije Gregorič, kadar stopa po Prešernovi ulici? Edinstveni arangement pritegne pogled vsakogar nase. Zakaj v tem oknu je za vsakogar nekaj, največ pa za mlade ljudi, pa tudi za tiste, ki imajo že sive lase. Danes tudi nihče več ne dvomi, da je drogerija Gregorič zaradi svoje ljubke prodajalne, zaradi neizčrpne zaloge prav vsega in zaradi eksaktne, velikomestne, prijazne in vljudne postrežbe znana v našem mestu. Posebno pozornost vzbujajo v javnosti izvirni ceniki, ki so res prava specijaliteta v slovenski trgovini. Moderno opremljene brošure s slikovito in živahno vsebino imajo naravnost umetniško dovršene platnice, da lahko s to strokovno literaturo kar zastopamo slovensko foto-trgovino tudi na tujem. Zlasti velike zasluge si je stekla drogerija Gregorič, ko je založila svoj znameniti anic Naj-manjša nemarnost lahko vzame ženski njene dražesti. Gladka in nežna polt je ponos vsake ženske! G*Xu (tekočina za odstranjevanje dlačic) odpravi nadležne dlačice v eni minuti To je odličen in edinstven preparat svoje vrste, redka in bistra tekočina, ki vzame tudi najmočnejšim dlačicam življenjsko sposobnost in jih popolnoma uniči. Uporaba je prav preprosta in čista, a ob vsem tem se te tekočine malo porabi. Brez Eau Dixorja ni moderne dame! Prodajna cena Diu 40 Societe des Produits „Dixor“ PARIŠ. Depot: COSMOCHEMIA, Zagreb, Smičiklasova ulica 23. obednici in v svoji kabini moram biti golorok. In flanelo bi si hotel preobleči. V Panami, upam, bomo smeli na kopno, da si nakupimo, česar pogrešamo. Pri sebi imamo samo to, kar smo imeli v trenutku, ko so nas ugrabili. 8. 1 i s t o p a d a. Solnčarico imam. Strašno me glava boli. 13. 1 i s t o p a d a. Domala sem okreval. Bil sem jako bolan. Precej šibek sem še. Ivona je prebedela nekaj noči ob mojem vzglavju. Tudi Trevol in Davis menda nista legla ves ta čas. Harrods, mi je rekel Trevol, je bil videti zelo nemiren. Sedaj pazijo name, da ne bi šel spet na solnce. Kapitan mi je dal svojo staro če* lado iz plute. Ker je bila notranjost, vsaj oni del, ki se dotika glave, črna od znoja, sem jo očedil s cunjo, namočeno v whiskyju. 14. 1 i s t o p a d a. Popolnoma dobro se po* čutim. 15.1 i s t o p a d a. V Panamskem kanalu smo. Zagatna pripeka. V senci jadra, ki so ga na* peli čez krmo J e s s i j e, sedimo na sklopnih stolih in gledamo, kako snujejo mimo nas VSE PRIDE V LJUBLJANO na slavnosti, ki se vrše te dni, in tudi Vas pričakujemo. Izrabite to priliko in si oglejte mojo pravkar došlo zalogo jesenskega blaga za dame, gospode in otroke. Tudi za Vas imamo veliko izbiro. Gotovo boste našli pri meni nekaj, kar Vam bo všeč. Zase kakor za svojce si lahko izberete najnovejše modno blago, angleški kamgarn in športni ševijot, damsko volneno blago za obleke in plašče, modni pliš in baržun, krasno svilo ter fino in trpežno perilno blago. A. ŽLENDER manufakturna trgovina LJUBLJANA, Mestni trg št. 22. obale te čudne mrzlične dežele. Trevol kar zija. Zbegan in zmeden je videti. Vprašal sem ga, zakaj. Mrmra: «Niti oddaleč si nisem mislil, da je tako . .» Razumel sem. Mnogi njegovih romanov se vrše v vročem pasu. Med pisanjem si je moral kakorkoli predočevati te kraje, koder ni hodil nikdar, in pomalem si je bil napravil prav jasno, določno predstavo... Seda j prvič vidi tropsko zemljo. In to je tako malo slično nje* govi domnevi, da se ne more nastrmeti. Kar iz uma je. Čeprav se niti ne ganemo, smo vsi vlažni. Zrak je tolikanj nasičen z vodnimi hlapi, da kar sopemo. 19. 1 i s t o p a d a ob 9. Zasidrali smo se > samem Panamskem pristanu. Ivona je prosila zase, za Trevola in zame dovoljenja, da bi smela na suho. Harrodsu in Davisu je po* kazala našo obleko in svojo, ponavljaje «too hot»'(prevroče) in jemaje denar iz svoje tor* biče. Dobro sta razumela, da si hočemo kupiti nove obleke in perila. Po živahnem pomenku med Davisom in Harrodsom je poslednji pri* volil, da pojde moja sirotka z ladje, toda pod njegovim varstvom ... Trevol in jaz pa sva strogo zastražena na krovu. Brv so sneli, čim je Ivona odšla s Harrodsom za petami, in sam kapitan (Harrods ne zaupa več popolnoma svojemu tovarišu) je prisedel k meni s svojim vivčkom v ustih, a v desnem žepu suknjiča je imel samokres, ki se mu je razločeval obris skozi modrikasto tkanino. O b 10. Dvigalo na paro je pričelo nasipati polne koše premoga v posebno shrambo. Dela se črn prah, ki ni prijeten. Ob 11. Ivona in stari Američan sta nazaj. Dva črnca sta prinesla nakupljene stvari. Bilo jih je za nas troje. «Veste, da je Panama prav čedno mestece?« je rekla Ivona. «Po trgovinah je vsega dobiti. Ostala bi bila dalje, pa me je jezilo, ker sem imela za seboj ves čas to dolgo preklo.» V ostalem bi ga morala biti že vajena. Pre* cejkrat sva imela dolgina za seboj v Parizu in mladenka se je dozdevno prav brž vživela v stvar. Davisova navzočnost ji je po vsej pri* liki blažila Harrodsovo. «In ali uganete, zakaj me ni pustil niti za ped samo? Bal se je, da bom poslala brzojavko ali vsaj vrgla pismo v nabiralnik. Ustavila sem se pred velikim poslopjem, kjer je stalo nad vrati: «A d m i n i s t r a c i 6 n central de Correos«. Dobro sem videla, da je pošta. Storila sem, kakor da hočem noter. Starina pa mi je zastavil pot in hohnjal: «N o!» Takrat sem umela.» «Ne da, da bi mogli klicati na pomoč!« je del Trevol. «Kupila sem pariški dnevnik«, je nadalje* vala Ivona in brskala po kupu svežnjev. «Evo ga.» «Od kedaj je?« «Od 26. oktobra... Prišel je pred nami v Panamo, ker je bil oni parnik, ki ga je pri* peljal, hitrejši od J e s s i j e.» Trevol je vzel novine in jih razgrnil. «Ah!» je pridušeno jeknil. «Kaj pa je?« «Poglejte!» Naše tri glave so se približale nad prvo stranjo in čitali smo v tretjem stolpiču: Ugrabitev g. Leona Trevola. ,Snoči smo poročali dogodke, ki so se baje odigrali na Bineaujevem bulvardu. Poizvedba, ki jo je vodil na mestu g. Vertaizon, neuilly* ski komisar, v družbi svojega tajnika, g. Mil* lasa, in orožniškega poveljnika Flamboina, po* poldne pa g. Brunoy, preiskovalni sodnik, doslej ni omogočila razjasniti čudno zadevo. Uradniki ne skrivajo svojih pomislekev na* pram pripovedi edine priče, gdčne Lucije Blau* chardove. Ta je ponovila pred sodnikom svojo izjavo, ki jo naši čitatelji že poznajo: dekle je baje navalila na prvega napadača in ga ugriz* nila v roko, da je spustil svoj plen. Potlej se je kadi zagnala na druge može, ki so hiteli na pomoč. In da bi se je iznebili, so jo ti z udar* cem omotih. Ta zgodba kroži od ust do ust. A občinstvo se bolj zabava nego vznemirja spričo drame, ki se tako lepo strinja z načinom odličnega Tujsko-prometna razstava Vas bo privedla v Ljubljano. Ne pozabite pri tej priliki posetiti tvrdke Drago Franz, Ljubljana Stari trg št. 24 ki ima veliko zalogo barv in lakov lastnega izdelka; firnež, strojno-prašno olje ter vse potrebščine za slikarstvo in pleskarstvo. —-Velika izbira vseh vrst šablon za stene. Okrasite svoje domove za majhen denar! romanopisca. Vsakdo je prepričan, da se bo ta zopet pojavil na dan, kadar izide njegova prihodnja knjiga.' XVIII. 17. 1 i s t o p a d a. Panamska ožina gine na obzorju. Trevol se še ni oddahnil od udarca, ki mu ga je dalo čitanje časopisa. Kakor da ga je potrla srčnost in vdanost uboge Lucije Blau* chardove. Vse nama je povedal, seveda malo takega, kar bi nama bilo še neznano. «Našel sem jo ob vaših vratih», je pripove* doval z drhtečim glasom. «Čakala me je... Bogme, čakala! Vi ne uganete, čemu.» Še na koncu pameti nama ni bilo, da bi mu povedala, da nama ni treba nič ugibati, to pa iz enostavnega vzroka, ker sva vse slišala. Verno nama je poročal o svojem pomenku z malo tipkarico. Sedaj se zanjo več ne sra* muje zbog razbrzdanosti, ki se je končala s toli junaškim činom. «Odšla sva skupaj proti Champerretskim vratom, kjer sva mislila stopiti v metro, jaz do Pigalle, ona do Belleville... Naskočili so me, kakor sem že pravil. Vpraševal sem se, zakaj me je izpustil moj napadalec, ki me je nesel vrtoglavega, držeč me čez pas. Domne* val sem, da se je spotaknil, čeprav se mi je to zdelo precej neverjetno. Zdaj vem, da je bila temu kriva moja mala branilka, ki ga je ugriznila ... Ubogo dete!... In ti maloprid* neži, toliko da je niso ubili!... Ah, to je strašno!« «In ves Pariz je pokonci zaradi te zgod* be!» je rekla Ivona. «Eh, kaj mi je do Parižanov?® je odvrnil Trevol. «Naj si mislijo, kar hočejo, to mi je vseeno! Sicer sem slutil, da si bodo glave be* lili, kam sem izginil. Menil sem, da sta odšli moja stara postrežnica in hišna na redarstvo javit, da sem šel z doma 21. oktobra ob poli sedmih zvečer in da me ni nazaj... Pa kaj mi je do vsega tega... Ampak to ubožico bi moral pomiriti... Pa takoj... Obupana je... Sama ne ve, kaj naj si misli... Ah, kaj naj storim, Bože mili?» Pogled vrlega fanta je obtičal na opremi za brezžično telegrafijo, ki jo je imela J e s * s i e. «Ko bi Harrods hotel...» Pa bo li hotel? V bojazni, da bi utegnil kdo naših izkoristiti to občilo, je bil snel, to smo znali, enega bistvenih delov pri oddajnem aparatu in ga neprestano nosil pri sebi. Na slepo srečo se je Ivona pogajala z Davisom, a ta ni morda dodobra razumel želje ali pa je bil njegov drug neupogljiv, odgovor je bil odločno nikalen. 18. 1 i s t o p a d a. Še vedno smo med ne* bom in vodo. Vročina je neprenehoma silo* vita, vendar za spoznanje manjša in osobito manj soparna in manj zatohla nego v Pa* namski ožini. No, pa zdaj smo oblečeni v lahno belo flanelo. Mikalo me je zvedeti, zakaj ta pariški dnevnik ni bleknil nobene besedice o tem, da sva izginila midva z Ivono. Ali če se pre* udari, stvar ni osupljiva. Za najinega hišnika v Montmartrskem predmestju sva na leto* višču v okolici. Na Bineaujevem bulvardu pa nisva imela vratarja in nekaj trenutkov pred ugrabitvijo sta naju zapustila tudi najina posla. Kdo neki bil bil mogel opaziti najino odsotnost? Nihče. Posredovalnica, ki nama je dala oba apaša policista in kateri sta onadva poročala o na* jini ugrabitvi, ni marala razglašati zadeve. Nasprotno. Vezana je bila s stanovsko mol* čečnostjo in nič je ni mikalo, da bi jo pre* lomila, saj bi s tem oznanila, da jo je druga posredovalnica potolkla. 2 0. listopada. Nič novega. Vročina po* pušča, Trevol tarna, ker ne more nemudoma kablovati Luciji Blauchardovi. Sedaj govori zgolj o njej. Našel je na njej kopo vrlin, ki so po moji sodbi zrasle v njegovi pisateljski domišljiji. Ivona pa še pretirava. V ogenj piha. 2 2. listopada. Gremo li na konec sve* ta? Dnevi se vrste tako enolično, da nima kaj pisati. „RUDE IN KOVINE4* D. D. Ljubljana, Masarykova cesta št. 12. Glavno zastopstvo Cinkarne d. d., Celje. EN GROS: Cinkovo belilo nBriljaniu, cin-knva pločevina, pocinkana železna pločevina, cink, cinkov prah, „Ciakopon“, svinec, svinčena pločevina, kositer, antimon. Brzojavi: Rude Ljubljana. Telefon int. 27-27,28-27. OB VSAKI PRILIKI SE SPOMNITE, da so „Jutrovi“ „Mali oglasi" v Sloveniji najuspešnejša, najcenejša in najhitrejša posredovalnica za službe vseh vrst, za prodajo in nakup vseh stvari, za nepremičnine, lokale, podjetja, kapital, ženitve in za vse drugo V teku enega leta je bilo po„Jutrovih“ »Malih oglasih" uspešno posredovano v nad 40.000 primerih Ugodnosti posredovanja po »Malih oglasih" se more z lahkoto poslužiti vsakdo. Treba je le svojo željo sporočiti na naslov: Oglasni oddelek „Jutra“ v Ljubljani, Prešernova ulica 4. Pri naročilu je pristojbino poslati v znamkah ali v denarju naprej, za vsako besedo 50 par. Za oglase trgovskega značaja, dopisovanje in ženitve se računa od vsake besede 1 Din NE POZABITE! ELITNI KINO MATICA ZVOČNI KINO Z NAJBOLJŠO SVETLOBNO TONAPARATURO telefqn 2124 V/ESTERN ELECTRIC PREDVAJA PREMIERE IZBRANO NAJBOLJŠIH ZVOČNIH FILMOV Ivona in Harry Davis se še venomer opa* jata drug z drugim, gledata se od daleč ali iz* pregovorita tupatam nekaj vsakdanjih bes sedi. Njun položaj je očivestno težaven, koč* Ijiv. Ta mladič me je odvedel z namenom, da bi mi nazadnje nastavil nož na vrat, češ, naj ga vodim k zlatemu rudniku, kakor so štek* ljačarji med veliko revolucijo žgali podplate svojim žrtvam, da bi jim pokazale svoj skriti zaklad. To je nevšečen začetek. Vsakemu za* ljubljencu bi bilo vsaj nerodno v takih okoli* ščinah. In potem ta dva ne znata istega jezi* ka. Tudi to ne olajšuje zbliževanja. Menil sem, da bosta urno napredovala, eden v fran* coščini, druga v angleščini. Pa ni nič. A kako naj bi bilo drugače, ko skoro nič ne govorita? Razumem, da je Ivona oprezna. Ona je v de* kliški vlogi. A če bi bil jaz razbojnik, se mi zdi, da bi bil drznejši od tega fanta, ki je tako boječ ko Trevol. Moji varovanki je po vsej priliki usojeno, da ima same obletovalce, ki ne znajo drugega ko vzdihovati. Jaz ven* dar ne morem zgrabiti Davisa (recimo, da bi se znal z njim porazgovoriti) in mu dobro* voljno reči: «Udarite, zet! Kedaj bo svatba?« Celo proti Ivoni se delam, kakor da nič ne vidim. 2 5. listopad a.Zasidrani smo v malem pristanišču San Pedru, kjer sem se pred 15 leti izkrcal z S e a G u 11 a. Spoznal sem na* brežino, poplavljeno s solncem, odkoder sem plakaje odšel na slepo srečo. Skrajno sem ginjen. J e s s i e jemlje premog. Trevol je bil po* vedal, kakor hitro smo zavili v Panamski pre* liv: «Mahnili bomo navzgor ob zapadni ame* riški obali do Skagwayja, glavne, da ne re* čem edine luke na Alaski... Ampak ustavili se bomo bržčas v kakem kolifornijskim pri* stanišču, da si napolnimo shrambe.« Ivona je iznova skušala obrazložiti Davisu, da bi najin prijatelj rad brzojavil v Pariz in potolažil gospodično, ki obupava zaradi nje* ga. Kabel ne bi navedel nobene podrobno* sti... Besedilo se bo predložilo Harrodsu, ki bi mogel iti na kopno in ga pokazati tolmaču, na priliko kakemu ameriškemu trgovcu, ki je morda-francoski konzul v San Pedru. Od* daleč sem prisostvoval pomenku obeh mla* dičev. To so bili križi. Že samo od tega, da sem videl njegove kretnje, mi je bilo vroče pod flanelasto opravo. Toda Ivona menda že za prvo silo lomi angleščino. Torej se ji je obneslo, da je približno razjasnila stvar, in Davis je stopil vnovič k Harrodsu in mu prej* kone točneje obrazložil nego prvikrat. Har* rods je prišel k dekletu in ji čemerno pove* dal, da se strinja, vendar s pogojem, da bo sam odposlal brzojavko. Trevol je sam sestavil poslanico. Pokazal nam jo je. Evo: «Lucija Blauchard, 45 ulica Belleville, Pariš. Zdrav sem. Ljubim vas. Trevol.« Tople čestitke in krepko stiskanje rok, kar je najinega prijatelja do solz ganilo. Harrods je šel na suho s poslanico, ki jo je menda ho* tel preizkusiti, preden bi jo oddal, kakor smo mu sami nasvetovali. 2 8. 1 i s t o p a d a. San Francisco. Kvara na stroju nas je prisilila, da počivamo. Davis, ki se je bil izkrcal, je prinesel za Ivono čokolado s smetano in precej francoskih novin. Štiri* najst dni so stare. V nobenem ne najdemo niti najmanjšega namigavanja na Trevolovo ugrabitev. Množica se je zabavala nekaj hi* pov, kakor se zabava ob pijančevem kolo* vratenju in besedičenju ali ob pasjem ravsu. Njena pozornost je sedaj drugod. Brez ne* strpnosti čaka, da se pogrešanec povrne. Ozi* roma ga sploh ne pričakuje. Niti ne misli nanj. 2 9. listopad a. Zopet smo jo ubrali na morje. Nič več ni vroče. Celo hladno je. Beli flaneli smo dali slovo. (Nadaljevanje prihodnjič.) Smešnice «Ali veš, da je strašno, če žena zna kuhati, pa neče kuhati?* «Mislim, da je še huje, če žena ne zna kuhati, pa vendar kuha.* * «Kaj res niste slišali snoči tistega strašnega grmenja in treskanja?* «Ne. Moja žena je imela snoči več vizit...» • Gost: «Biftek je bil strašansko majhen, pa še slabo pripravljen.* Natakar: «Slabo pripravljen, pravite. Potem zahvalite Boga, da je bil majhen.* • ’«Kako da ste že nekaj časa tako zamišljeni, gospod Mežan?* «Kaj bi ne bil! Le pomislite! Neki gospod, ki stanuje v isti hiši kakor mi, je nekaj koristnega izumil in zdaj je moja žena dan za dnem nad menoj, naj tudi jaz kaj izumim.* «Ne, papa, jaz ne bom vzela gospoda Rogača, prav nič ga nimam rada. Rajši skočim v vodo!* «Ah, to ni tako nevarno, vsaka goska zna plavati.* * Žena: «Kdaj si pa snoči že spet prikolovratil domov, mrcina grda?* Mož: «Zdi se mi, da okoli tretje ure.* Žena: «Oho, meni se pa zdi, da je že bila pet!» Mož: «Ampak ob treh sem bil čisto gotovo že pri vratih ... potem pa seveda ... preden sem odklenil, je bila morda res že pet...» k