KA.TOLJŠK CEKKVEN LJST.
„Danica" uhaja vsak petek Da celi poli, in veija po pošti za celo let«, i gid. «Okr, /a p«d leta 2 40 ¿¿r. -t« t n : sri »O kr. V tiskarniei sprejemana za eeio leto i gl., za pol leta 2 gl., za «'ertert leta 1 srl.. ak." za.iene na ra 1 ta pra/r.ik. /; te tr.:.-a' .t-m; poj-re.
Tečaj XXXVII.	V Ljubljani, 12. grudna 1884.	List 50.
Principi-Episcopo Labacensi etc. cathedralem Labacensem die 14. decembr. ingredienti.
1'aiidantnr voeibus «lilerti Aiircsijiu- exeipianf serumm-m Doctoi'l'lll vciim-iiiiir: «lirfa Compleant facta.
estivo resonent concentii Campanae voeibusque laetis Aeclauiet populus: Nune, magne Salve, Sacerdos!
Ornatam licet admirali Aedem: ti t deeus auro sponsae: Suttimdit treinebumlain rubor — Sponsiini recepit.
Praeeedit seriös nitentis Camlore ordinia: est filionim l'ars praesens. Manibus tiguntiir Oscula Patris.
.lani fatur: ..Mihi testis encimu (¡entes ('arniolac! paternum Cor jiibet dare umu- A morem -<lare \<d»is.
('imetis jura dabiiiitnr. honis Praeinii sit meritmn: Protcctor Kjienis ero. Cnstos tidci: <Mmiibiis onine."
Aeeedat prnpius, laetetur Adspectu copiosa turba. Cofrnoseat. diligat Pasto rem Agnus et ovis.
Tu T)llX noster eris. — conrlumeiit Onines — J u patriam tuen-. Mores eorri«re! Vitam felix Kxcipe linis!
Srrtif/.o
Svečanost v Gradcu 7. decembra.
Silo imeniten in čez vse vesel za vso Ljubljansko škofijo je bil letos 7. decembra, ravno sv. Nikolaja nedeljo. Bili so namreč ta dan v Gradcu slovesno posvečeni novi Ljubljanski škof. dr. Jakop Missija, ki so bili od cesarja že imenovani 14. junija in od papeža poter-jeni 10. novembra. Veršila se je ta redka slovesnost (v Gradcu druga, odkar ljudje pomnijo) v stolni cerkvi, kjer so se zbrali pred uro kuezoškoiijski bogoslovci, stolni kapitelj. razui drugi svetni in samostanski duhovni; tudi Ljubljanski kapitelj so zastopali trije preč. gg. kanoniki, Urbas. dr. Čebašek in^Klun; prišla sta tudi dr. ^Unoni£ in škofov kaplan Šiška. Posvečevali so Sekovski knez iu Škot dr^Zuerger. asistirala sta jim vojaški škof Gruša'in namestni škof Soluograški Ilaller. Ljudstva je~biIo v cerkvi, da se je vse terlo. petje in godba primerna in slovesna. Ko se vsi štirje škofje napravijo po rimskem obreduiku. se je pričelo sveto in spodbudljivo opravilo, ktero spominja na najstarejša cerkvena zročila; zato hočemo v poduk vernim omeniti poglavitne točke.
Pred posvečenjem je pozdravil posvečujoči škof novoimeuovanega. Na to se je bralo papeževo poterdilo ali pismo, ker le od papeža poterjeu sme za škofa po-svečeu biti. Zato novoimenovaui zdaj slovesno priseže sv. Očetu zvestobo in pokoršino. iu je očitno odgovarjal posvečujočemu na razna verska iu obredna vprašanja. Za tem se je začela sv. maša. med ktero se je veršilo posvečevanje. Pred listom se je oberuil posvečevalec proti novoimenovanemu ter je omenil imenituost. pogla vitne dolžnosti iu opravila škofovske službe. Zdaj so se pele litanije vsili svetnikov, da bi sprosili božjega blagoslova in priprošnje zveličane cerkve. Na to so djali novoimenovanemu evangeljske bukve ua zatilnik v znamnje. da ima škof. ki jc glava svoje cerkve, resnico sv. evangelija v duhu ohraniti, ljudstvu ozuauovati in sladki jarem sv. evangelija voljno nositi.
Sledilo je bistveno opravilo posvečevanja: pokla-dair.e rok z besedami: rPrejmi sv. Duha!" Zato so pevci v prelepi cerkveni pesmi: Pridi sv. Duh (Veui Creator Sp.i prosili pomočkov sv. Duha. Na to so po-ma/ali s sv. birmo glavo novoimenovanemu, ker ima biti 011 glava svoje Škofije iu cerkve iu podoben Kristusu, najvišemu duhovnu iu glavarju. Mazilili so tudi roke. da bi te roke posvečene v sv. opravila, delile obiluost blagoslova.
Ko so dalje posvečevalec blagoslovili škofovo palico in pcrstau. so ju podali liovoposvečeuemu ter so ga v znamnje ljubezni in edinosti objeli iu poljubili s Kristusovimi beseoami: „Mir s teboj I*4
Pri darovanji je novoimenovaui daroval dve goreči sveči, kruh in vino rJ hleba in 1 sodčikaj v spomin na nekdanje obrede in dolžno gostoljubnost. Oba škofa sta dalje skupej maševala. oba se obhajala z ravno tisto hostijo in zavžila iz enega keliha. Potem so dali uovo-posvečeuemu že blagoslovljeno škofovo kapo iu rokovice. H k«»ucu so zapeli zahvalno pesem ,.Te Deuur in novi ŠKof so po cerkvi in so pervič blagoslovili ljudstvo v znamnje ljubezni. Tudi so dali spred altarja škofov blagoslov. To pervo blagoslovljeuje uai pomeni, da bi te posvečene roke vsi m iu vselej dajale blagoslov v časni iu večni prid! H koncu zapojejo novi škof še trikrat: Na mnogo let! Tako je nekdaj verno ljudstvo klicalo iiovoposvečemu. in po pravici, kaiti on povzdiguje kakor boljši Mojzes svoje roke k Bogu za vse potrebe in jih steza čez ljudstvo, deliti mu vse blagre.
In zato .je tudi naša škofija iz serca naproti klicala svojemu novemu pastirju v duhu že takrat, in bo
glasno klicala pri bližnjem vmestovanju svojemu novemu očetu: Ad multos annos! mnogaja leta'
Tako se je veršila cerkvena slovesnost dve uri. ter se je vidno ginjeno razšlo verno ljudstvo in duhovščina. Naj bo z obojim zdatno in stalno blagoslov Bož.,i!
Dvanajsto uro so se poklonili trije Ljubljanski ko-rarji svojemu novoposvečenemu škofu in so mu izrazili svoja naj boljši voščila v imenu duhovščine; ob enem so pozdravili škofovega brata, Antona župnika pri sv. Marjeti, blizo Lebinga. Tudi so se imenovani korarji in za njimi tudi Graški kapitelj poklonili drugim škofom, ter so bili od vsih prav prijazno sprejeti. Tako je hitro minul pri prav prijetnem vremenu ta imenitni in spod-budljivi dopoldan, kterega ste se veselili Sekovska in Ljubljanska škofija.
Popoldan kmalo po eni je bil v knezovi palači veliki obed. k kteremu je bila povabljena zgoli duhovšina (okoli oO oseb). Ko pride na versto šampanjec, namigne domači knezoškof vojaškemu škofu, da naj on prične z napitnicami. bkof Gruša prične z lepo vbrauo besedo, da on kot apostoljski vojni vikar sme napiti dvema naj višima oblastima na svetu. sv. Očetu in presvitlemu cesarju; kajti ravno ti dve naj viši apostoljski oblasti — rimski apostoljski stolnik in apostoijsko veličanstvo, cesar, ste pripomogli iu se zediuili v izvolitvi iu poter-jenji naslednika aposteljuov. novega škofa. Le ona dva, cesar iu papež, naj viši svetua oblast apostoljskega vladarja. in naj viši poglavar cerkve Kristusove, rimski papež, imata pravico imenovati iu poterjevati one. ktere je postavil sv. Duh vladati cerkev božjo. Preblizo je božični čas, nadaljuje p. n. g. škof, da bi ne omenil angeljskih besedi: Gloria in excelsis Deo — čast Bogu na visokosti, in mir ljudem ua zemlji! Saj ravno ta dva oblastnika, papež in cesar, sta pred vsimi poklicana, delati za čast božjo iu pravi mir na zemlji, iu v ravno to sverho bo delal in pripomogel tudi od nju izvoljeni novi škof. Zato poživlja p. n. gospod vse uazoče zakli-cati trikrat slava (hoch) sv. Očetu Leonu XIII. in presvitlemu cesarju Francu Jožefu, ter navdušeno zakliče vsa družba trikrat: Hoch (Slava)!
Kmalo na to povzainejo besedo domači škof Z\verger in omenijo, da Ljubljanska škofija ravno danes slovesno obhaja praznik svojega zavetnika ali patrona sv. Nikolaja, iu lepo obračajo razue spodbudljive prigodke iz življenja sv. Nikolaja na novo posvečenega škofa Ljubljanskega. Med drugim omenijo: Sv. Nikolaj je še prav mlad (lacteus) skušal biti samostojiu; tako bo tudi novi škof kot glavar svoje škofije tudi mogel biti samostojin. Sv. Nikolaj je bil dobrotijiv in je s tem obvaroval nedolžnost in dobro ime tem. ki so bile v nevarnosti pregrehe. Tudi novi škof bo, še obiluiše kakor do sedaj, z dobrotijivostjo odvernil veliko hudega ter jih ohranil veliko na poti pravice. Sv. Nikolaj je delal čudeže, celo mertve obudoval: tudi novi škof. terduo upamo, bo s svojim gorečim delovanjem veliko na duši mertvih obudil za boljši življenje.
Sv. Nikolaj je bil spoznovalec. smemo reči. po duhu mučenec za sv. vero, ker se je tohko trudil za čast in kraljestvo Božje, ter je zato od krivovercev preterpel toliko krivic in preganjanja, pa je vemler srečno zmagal. Tudi novega škofa cerkve sv. Nikolaja bo zadelo terp-ljenje iu nasprotovanje od raznih strani, čaka ga zna-biti mučeustvo, mislim, da ne po telesu, temuč po duhu; pa tudi on bo premagal težave iu z Božjo pomočjo zmagal. Da bi tako vspešno delal iu zmagal po zgledu škofijskega patrona. mu vsi želimo iz serca in kličemo: ua zdravje, ad multos annos.
Precej potem se zahvaljuje novi škof svojemu po-svečevalcu in omeni, da vse to. kar je njemu priporočal že veliko let, spoluuje škof Zwerger sam, iu si le želi,
da bi ga mogel prav posnemati. Zahvali se za vse dobrote, ktere je od «jega prejemal toliko let in še zlasti za naj večo, da ga je danes posvetil za škofa. Za vse te milosti zakliče trikrat slavo svojemu dobrotniku.
Zdaj se oglasi kanonik Urbas in govori v imenu Ljubljanskega kapiteljna in vse škofije blizo tako-le: Oči cele Ljubljanske škofije so danes obernjene le sem, kjer je posvečen njen novi škof, in meni je častna naloga, izraziti čutila spoštovanja in hvaležnosti celega kapiteljna iu vse škofije, in ta čutila se edinijo v izreku: Bog živi in ohrani dolga leta našega novega knezo-škofa.
Potem napije še namestni škof Haller kranjski duhovščini in povdarja lepo edinost med škofom in duhovščino. Omeni prigodbo iz življenja znanega kralja, ki je dal butarico šib ali paličic, da bi jo zlomili, pa nobeden ni mogel zlomiti vsih skupaj zvezanih, posamezne je siehern lahko zlomil. Tako bode novi škof v terdni zvezi in edinosti s svojo duhovščino nepremagljiva moč. Porok za to edinost so že ljubeznjive besede kanonika Urbasa, in tako sme novemu škofu dati veselo tolažilo, da v tem znamnji, v edinosti z duhovščino, je zmaga, lepa zmaga za vse!
Zdaj se zahvali novi škof še Sekovskemu kapiteljnu. čigar ud je do sedaj bil. in potem vsi duhovščini Se-kovske škofije, ktera mu je dala tako lepe iu drage spomine svoje ljubezni, da je ne bo nikdar pozabil, temuč vedno ohranil v blagem spominu. V imenu Sek. kapiteljna se zahvali stolni prošt Büchinger ^novemu školu iu izreče svoje veselje, da je zmed njih eden poklican in povzdigujen na škofovski sedež. V imenu nižje duhovščine pa se zahvali novemu škofu stolni vikar Wöhr, ter zagotovlja, da ga je duhovščina vedno spoštovala in ljubila, ga ljubila tudi za naprej bode. če tudi ne bo več med njimi.
Ko so se zverstile lepe napitnice. je prebral škofov tajnik baron Oer došle telegrame od raznih krajev.
Tako je minul v vsakem oziru lep in imeniten dan: že se je namreč jeio mračiti. ko je bil končan obed; gostje so se priporočali in razhajali, polni blagih čutil.
K sklepu ginjeni pristavimo le prošnjo do Delivca vsih darov, z besedami: Contirma hoc Deus, quod operatus es in nobis. — poterdi. o Bog. kar si storil med nami, napolni novo posvečenega z vsimi potrebnimi darovi, z darom modrosti in pobožnosti. duhovščini iu vernim pa daj spodobno spoštovanje in pokoršino. pravo ljubezen in ponižnost: potem se sme upati prav veliko veliko sadu v čast Božjo in zveličanje vernih; združenj bomo klicali zdaj in vselej: Gloria in excelsis Deo. Čast Bogu ua visokosti, in mir ljudem ua zemlji!
Premišljevanja in molitve za vse stanove.
(Dalje.)
Jezus v puščavi.
Jezus je bil od (sv.) Duha v puščavo peljati, da bi bil od hudobnega duha skušan. (Mat. 4. 1.) — Jezus je sicer vse delal po navdihovauji sveteua Duha. tukaj je pa še posebno povdarjeuo. da ga je Božji duh peljal v puščavo, da bi mi gotovo ne prezerii te njegove poti in da bi f.;e tudi mi po njegovem zgledu večkrat v samoto podali. — Posvetnemu človeku je samota čez vse zoperna. samemu mu kar ni obstati. Če le more. gre med svet in v družbo: samote se boji in brani, pa le. Ker njenega sladkega sadu in zveličanskega miru ne pozna.
lies, da ima tudi samota svoje skušnjave: vender pa nima nikdar takih iu tistih nevarnost, kterih je polno meti svetom. Samota je namreč k pobožnemu življenju
silno koristna in je eden glavnih pomočkov našega zveličanja.
1.	V samoti se človek naj ložej z Bogom pogovarja, naj ložej premišljuje in lahko moli. Zato se je Jezus vselej po storjenem delu v samoto podal, da je šel na goro sam molit. Ko se je spremenil, je peljal tri svojih učencev daleč na stran na dosti visoko goro, in ko je na Oljski gori molil, je še te tri učence pustil in za lučaj kamna od njih se odmaknil. — Kakor je Bog preroku Eliju tudi le v puščavi in sicer ne v velikem pišu. tudi ne v potresu in tudi ne v ognji, ampak v šumljanji lahke sapice govoril (III. Kralj. 11». 11): tako Bog človeku tudi le v samoti naj bolj na serce govori. — Res je. da skupna molitev pobožnost marsikdo budi. aii je že skusil, da je bil močno kadar je sam molil: in posebna pobožnost se poloti človeka v cerkvi, kadar je malo molilcev in se človek s svojim Bogom tako rekoč sam pogovarja.
2.	V samoti se človek naj ložej na dobro izver-šitev svojih dolžnosti pripravlja, v samoti si moči za prihodnjo vojsko nabira. Jezus se je v samoti 4U dui pripravljal na svoj uk, in pred svojim terpljen]em je en teden v puščavi prebil. Predeu je Mozes Izraelce izpeljal iz Egipta, se je v puščavi ob Horebski gori pripravljal iu vsi veliki možje in apostolj-ski oznanovalci so iz samote, iz puščave prišli med svet. postavim, sv. Pavel iz arabske puščave, sv. Ignacij iz Maureške samote. — Resničen je toraj izrek nekega duhovnega učenika. da tudi pridigar ne more ljudstvu veliko iu dobro od Boga covoriti. če ni popred v samotnem premišljevanji z Bogom govoril.
o. V samoti č 1 ov e k s e b e š e 1 e p r a v s p o z n a. K nekemu samotarcu je prišlo nekaj mladeučev. da bi jih v pobožnem življenji uril, ter so ga tudi prašali, čemu da bi samota dobra bila. Skušeni starček je mesto odgovora vzel velik verč vode in jo je v neko posodo vlival, mladeuičem pa je ukazal, naj dobro pazijo. Ko se je voda v posodi vstanovila in umirila, jim reče. naj notri pogledajo. In zdaj jitu starček pravi: Glejte, popred ko sem vodo vlival, in voda ni bila <c v miru, niste videli svojih obrazev: zdaj pa. ko je voda v miru. se lahko v nji ogledujete, kakor v zerkalu. Tako je tudi v življenji. Med svetom je človek preveč raztresen in zbegan; v samoti pa se mu umiri serce iu taKo lahko sam sebe vidi iu svoje slabosti spoznava.
4. V s a m o t i č 1 o vek n i m a t o 1 i k o in takšnih skušnjav kot med svetom, lies. da je človeku včasih tudi razvedrila treba iu druščine; ali res je pa tudi. da se človek med svetom le preveč raztrese. Velikokrat je že niarsiktcreinu žal bilo. Ker je ^e! med svet in druščino, iu za marsikterega bi bilo tisučkrat bolje, ko bi bil takrat doma iu sam ostal. kolikorkrat človek med svet gre. vselej se ga nekaj od sveta prime in če i>i tudi nobenega človeka ne videl. Kolikorkrat človek od doma «;re. vselej nekaj posvetnega sabo prinese: če je lepo. prinese praha, če je srerdo prinese blata. Zato je ze nek aidovsk modrijan rekel, da je zmiraj manj (slabši! človek na/aj pri>d. koiikor je med ljudi šel! —
;"). V samoti Človek med svetom prejete rane celi. orožje popravlja od prestane vojske iu meč brusi za nove boje. Kakor so aposteljni. ki so bili popred ribiči, stergane mreže na suho potegnili in jih pri kraji popravljali: tako je treba, da se človek včasih v samoto poda. da svoje pretečeno življenje pregleda, svoje zamude spozna m /.a preteče skušnjave se pripravi, /ato vidimo in nas skušnja uči. kako dobre so za duhovne eksercicije «duhovne vaje), za prosto ljudstvo pa misijoni, ker ]im obojim samotno premišljevanje njih poklic prav živo pre t oči stavi iu
priložnost daje, pretečene zanikernosti popraviti, in pred prihodnjim skušnjavami se oborožiti.
0. Samota slednjič človeka Iiogu prijetnega, ljudem pa častitljivega dela. Kolikor više je kterega stan. toliko manj se mu spodobi, če bi se preveč med svet in prosto ljudstvo brez potrebe mešal. Zato vidimo, da ljudstvo posvetne in duhovne viši glave, postavim cesarja, škofa, toliko bolj časti, in z nekakim svetim strahom premišljuje, zato, ker jih malokdaj vidi. Kdor samoto ljuoi in se v samoti z Bogom pogovarja, zmiraj bolj posvetni prah od sebe otrese in že njegov obraz nekaj častitljivega razodeva. Zato se je Jezus le v samoti na visoki gori spremenil, in Mojzesov obraz, ko je poprei 4<> dni na Sionski gori z Bogom govoril, se je tako svetil, da Izraelci niso upali vanj pogledati.
Ker je tedaj samota tako koristna iu k pobožnosti toliko pripomore, zatoraj ni čuda, da so od nekdaj pobožni v samoto iu puščave hodili in se v samoti tudi zveličali. — Samota jim je dala priliko k premišljevanju iu zato je sv. Pavel puščavnik žalosten bil soluca. ker mu jc prehitro noč minula v premišljevanji. Res, da ne more vsak v puščavo, ali v samostan, res je pa tudi, da nihče v duhovnem življenji ne bo napredoval, če ne bo vsak dan saj nekoliko, posebno zjutraj ali zvečer, za kako četert ure, šel v samoto svojega serca iu ue-Koliko premišljeval.
Molitev.
Ce svoje življenje premišljujem, moram spoznati, da večina mojih grehov od tod izvira, ker sem premalo samoto ljubil, preveč pa med svet in druščino zahajal. Kolikokrat bi bilo boljše zame. ko bi ne šel od doma, ko bi se ne bil nepotrebno v nevarnost podajal. Sam nad seboj sem skusil, da sem skoraj vselej od posvetne druščine slabši nazaj prišel. — Bes. da samota na pervi pogled tudi meni ni prijetna; ali če velike duhovne koristi pomislim, ktere mi samota napravlja, jo moram vender začeti iskati in ljubiti. K temu mi pa Ti, o sv. i »tih. svojo guado in pomoč milostno dodeli! Ti si Jezusa peljal v puščavo, pelji še mene v samoto! Zatoraj danes sklenem: da hočem zanaprej vsaki dan vsaj nekaj časa se v samoto svojega serca podati iu nekoliko premišljevati: vsak mesec, če le mogoče, en dan bolj v samoti preživeti in vsako leto. če bo priložnost — dva. tri. aii več dni druščine ogibati se iu med svet brez pravičnega vzroka ne hoditi. Poterdi me v teh sklepih, o toiažuik sv. Duh. iu vnemi v mojem serci ljubezen do samote. Amen.	(Dalje na»l.)
Viktorija pl. Saint-Luc — kreposten zgled v življenji in v smerti.
< M časa do časa zbuja previdnost božja posebno pobožnih, izglednih duš. ki z živo vero in gorečo ljubeznijo svetijo člove-tvu kot zgodnja danica na jutranjem nebu. da osramotene maloverne, da vterjujejo slabotne in navdušujejo pravične.
Taka redka duša rodila se je bila 27. jau. 1. 17»'»1 v Kenu na Francoskem. Zove se Viktorija plemenita Saint-Luc: imela je silno bogaboječe stariše. kterim je bila milost božja naj vi-e bogastvo na zemlji. Zato mla ia mati svojo ravno rojeno Viktorico popolno izroči Bojih. Nič ni bogoljubui materi tolikanj pri sercu, kakor prav kersansko izrediti hčerko. Ko začenja perve bese le izgovarjati, berž jo vadi ime Božje pobožno izgovarjati ter si prizadeva, jo kmalo naučiti več kratkih molitvic.
Skerbna odgoja ne ostane brez zaželjeuega vspeha. Ljubezen do Bol:a vž-ie se v Viktorijineiu mladem sercu zgodaj, pa tudi nenavadna dejanska ljubezen do revnih
in nesrečnih. Že kot otrok jim z dovoljenjem staršev veselo deli jedila, ali kar druzega dobi. Vedno je vesela, brez vsakake čmernosti.
Ko dojde čas perve spovedi, jo zanjo pripravlja mati s posebno skerbljivostjo; poduk nadaljuje njen duhovni stric, poznejši škof Kvimperski pl. Saint-Luc s serčno ljubeznjivostjo in sveto gorečnostjo. Cesto ji ponavlja pomenljive besede, s kterimi je blažena kraljica Blanka svojega serčno ljubljenega sineka Ludovika greha obvarovati si prizadevala, rekoč: „Viktorijca, Viktorijca, akoravno te serčno in iskreno ljubim, bi te vendar raje vidila mertvo, kakor pa da bi ti privolila v smertni greh." Taki opomini delajo nanjo globok vtis. Po pervi spovedi postane še krotkejši, pozornejši in pobož-niši; zlasti premišljuje pogostoma bridko terpljenje in smert Jezusovo; joka se bridko in pogosto obujuje serčni kes nad svojimi slabostmi, sklenjen s terdnimi sklepi, da se hoče resničuo poboljšati.
Zarad odgo.je jo dajo starši v naučni zavod pri nunah obiskovanja Marije Dev. v samostanu „Colombier" v Renu. Ljubeznjiv sprejem polajša Viktoriji ločitev od ljubih staršev ter ji serce povzdiguje in oveseljuje. Bogljiva in neutrudljivo skerbna, da bi zvesto sodelovala z milostjo božjo, je zgled součenkam in veselje učiteljicam. Dan pervega sv. obhajila, k kteremu po natančni vredni pripravi pristopi z gorečimi željami bogoljubnega serca. ji je dan naj veče radosti. Lahko je potem zmagala vsako slabo nagnjenje in samo spomin na milost božjo, prejeto pri sv. obhajilu, je zadostoval, novo navduševati njeno blago serce. V dobrih sklepih podpirala jo je posebno prava otročja pobožnost k prečisti Devici Mariji, ktero je kot ljubeznjivo svojo mater in milo priprošnjico častila, in toraj premišljevaje sleherni dan molila sv. rožni venec. S posebuo pobožnostjo častila je tudi svojega zvestega angelja varha.
Po pervem sv. obhajilu napravi te-le sklepe:
1.	Vsak dan vsaj četert ure premišljevati. Tako se uči Boga. sama sebe in splošnje in posebne dolžnosti svoje zmiraj bolj spoznavati.
2.	Vsak dan natanko svojo vest spraševati.
Vsako jutro obuditi dober namen ter ga večkrat ponavljati čez dan.
4.	Noben dan ne zamuditi, da ue bi zveršila kacega telesnega ali duhovnega dela keršanske milosti.
5.	Večkrat se spominjati prihodnjega odgovora, in štirih poslednjih reči.
Ko se iz priljubljenega samostana domov poverne, se mati. spoznavši veliko njeno spremenitev, iskreno veseli, ter hvali Gospoda za toliko milost. Odslej nadaljuje še ona hčerino odgojo v pravokeršanskem duhu.
Enkrat gre gospa Saint-Luc z Viktorijo in njeno 2 leti mlajšo sestrico v mesto Brest obiskat svojo pri-serčno prijateljico iz mladih let, ki je imela tudi dve hčeri. Ta jih sprejme s serčno radostjo in stori vse, da jim prav prijetne napravi dneve oudotnega bivanja. Med drugim nasvetuje. naj bi žujo obiskala gosjia ondašnje gledišče s svojima hčerama. Gospa Saint-Luc se zahvali za to povabilo, dovoli pa precej, da smeti obe hčeri ž njo iti v gledišče, ako le liočeti. Nagovore tedaj le te, svesta si. da z veseljem ponudbo sptejmeti. A Viktorija, ktera doslej še nobenega gledišča nikoli ni videla, se berž zato zahvali iu odreče; sestra njena pa kaže veselje in da rada sprejme povabilo. Ko to zagleda Viktorija, ji reče z začudenjem: „Kaj. dražljivi prijetnosti hočeš dati se premotiti? Ni li svetna poželjivost tista strast, kteri smo se odpovedali pri sv. kerstu? Mati pripuščajo prosti najini volji, zanašajo se na najino pamet: naj se nikakor ne motijo nad nama; ravnajve se po njenem zgledu in njenem poduku." To je bilo zadosti, da je sestra misli premenila.
L. 1771 je bil Viktorijin oče imenovan predsednik Renskega odbora. Vsled tega morala se je družina njegova bolj v javnosti kazati, in hiša njegova mnogim biti odperta; a vse to ne spremeni nikakor življenja in mišljenja ne gospé Saint-Lucove, ne njene blage hčere; obe ostaneti enako priprosti in Bogu vdani.
Ko Viktorija spolni osemnajsto leto svoje starosti, mora po volji očetovi biti pri marsikterih slovesnostih in veselicah. To jame sčasoma vpljivati na mlado, ne-skušeno njeno serce; začne dobivati veselje do lepe obleke, postaja bolj nečimerna in dopadljivoželjna, pa mlačnejši. AH kmalu jo Bog spet nazaj pokliče, kazaje ji nečimerno8t vsega posvetnega, imenitnost časa, in potrebnost prizadevati se za večno. To je bilo zanjo silno potrebno, ker drugač ne bila bi zmožna srečno zmagati težkih poskušenj, ktere so v kratkem zadele njo in njene roditelje.
Po smerti kralja Ljudevita XV Viktorijin oče zgubi službo in preseli se zato s svojo družino v „du Botu na svoje posestvo, blizo mesta Kvimpera. S težkim sercem zapusti Viktorija mesto Renes, zarad tolikanj ljubega ji nunskega samostana, kakor tudi zarad še druzih vgodnih duhovnih razmer. Izprosi si pa dovoljenje, da smé vsaj pismeno včasi pogovarjati se z nunami.
V Du-Botu živi omenjena grajšakova družina jako pobožno do prevrata francoskega. Na zvonov glas 80 se shajali vsak dan vsi prebivalci gradú k skupni molitvi pred sv. rešnjim Telesom, bili pri daritvi sv. maše, so skupaj opravljali jutranje in večerne molitve iu poslušali duhovno branje, s kteriin se je navadno konča-vala vsakdanja pobožnost. Potem se je podal vsak na svoje delo.
Reveži v okolici so dobivali od gospé Saint-Lucove in njenih hčera vselej potrebnih pomoči. Vsak dan se je iz bukev svetnikov bralo življenje dnevnega svetnika; molili so rožni venec in obiskovali presveto Rešuje Telo. Hčeri prosite vsak večer, preden idete k počitku, sta-riše blagoslova in potem se podaste tiho k pokoju.
L. 1776 obhajal se je v Kvimperu jubilej s stove-čimi duhovnimi vajami. Teh se vdeležiti poda se Viktorija s svojimi starši tje, ostane pa tam še po končanih cerkvenih slovesnostih, da bi se pri redovnicah sv. Uršule bolj izučila v slikarski umetnosti. Pri tej priliki se soznani s tako zvanimi redovnicami sv. samote. (Dames de la Iietraite.)
Pobožne te device nimajo slovesnih obljub, tudi ne samostanske klavzure: živč pa vendar popolno ločene od svetá, vadijo se v redo\uiških čednostih in imajo nalogo pospeševati in zverševati spreobernjenje grešnikov. Ravno takrat so lete redovnice obhajale duhovne vaje za svetovno ljudstvo v francoskem iu bretonskem jeziku. Vse se je terlo pri teh vajah, in obrodile so res veliko sadú; hiša je bila kakor neka družba angeljev. Ta prizor navduši Viktorijo za lete bogoljubne redovnice: sklene tedaj se njim pridružiti, kajti njihova apostoljska služba zdi se ji veliko imenitniši in zasluž-ljivši. kakor še toliko ojstro spokoruo življenje ali postrežba bolnikov. V ta namen veliko moli iu prosi za razsvitljenje. se posvetuje s svetimi možmi, zlasti s stricem, ondašnjim škofom, čegar besede: ,.Kteri jih mnogo napeljujejo k pravičnosti, bodo se večno svetili kakor zvezde* („Dan. 12. 3.). jo poterdijo v njenem sklepu.
Stara 1(J let poverne se spet v grad „Du-Bot", kjer se uči z redko marljivostjo bretonskega jezika, ki je jako težak, si ga tudi toliko prisvoji, da v njem spiše več nabožujih premišljevanj. Razumela je dobro latinski, siikala cerkvene podobe, brala in premišljevala življenje svetnikov. Življenje in delovanje sv. Alojzija
in sv. Stanislava Kostka jo posebno navdušuje; od bukev Ludvika Granaškega. Ilodrigueca in egiptovskih pušavnikov se ne more ločiti; evangelje znala je večinoma iz glave in tudi Tomaža Kempčana hojo za Kristusom. Serčne njene želje so bile kot mučenica umreti, in kakor Jezus v 331etni starosti.
(Konec nasl.)
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (Razpored za v mescev a nje cisokora-stitljivega gospoda knezo-škofa, ki bode 14. dec. 18S4).
I.	13. decembra popoldne od 4—41/* bode slovesno zvonenje po vsih ljubljanskih cerkvah vernemu prebivalstvu napovedovalo svečanost naslednjega dneva.
II.	V dan satu (14. dec.) se bode zopet slovesno zvonilo od 7—7"„ po vsih cerkvah.
III.	Ob U1/« dopoldne se stoljni kapitelj z drugo diecezansko duhovščino poda v škofijski dvor, da milosr-livega kneza in škofa med vdeleževanjem družb in skupščin, ktere k svečanosti pridejo, v stolno cerkev spremijo.
Slovesni odhod se med zvoueujein po vsem mestu v versti tako-le:
1. Marijaniški vstav. 2. Razne družbe in skupščine. 3. Alojzijevišče. 4. Oo. Kapucini. 5. Oo. Frančiškani, (i. Kapiteljski križ med dvema akolitoma. 7. Duhovsk» semenišče. 8. Misijouski duhovni sv. Vinceucija Pa\-ljanskega. (J. Duhovni pomočniki z dežele in iz mes'. 10. Župniki z dežele in i/, mest. 11. Dekani z dežele iu duhovni svetovalci. 12. Kouzistorijalui svetovalci. 13. Kolegijatni kapitelj Novomeški. 14. Stoljni kapitelj. 15. Milostljivi gospod knez in škof. l»i. Duhovna d. -stojanstva in mašniki iz druzih škofij, ako kteri pridejo.
IV.	Pri vstopu v stolno cerkev prečast. gospo 1 stolni prošt milostnemu gospodu knezo-škofu poda kropilo iu jih inceuzira, potem zapoje: „Te Deuin Laudamos", dalje se poda obhod najpervo k altarju presv. Rešujeg i Telesa in po doveršenem počeščenji pred veliki altar, kjer visokočastitljivi gospod knez iu škof pokleknejo ua pripravljeni klečavnik.
V.	Ko stolni pevci odpojejo „Te Deum*4. prečast. gosp. stolni prošt na episteljski strani vel. altarja odpoje za sprejemanje novega škofa določene molitve.
VI.	Milostni gospod Knez in škof se podajo potem na škofov sedež, in kouzistorijalui kancelar bere cesarsko volitveno pismo Njih e. kr. apostoljskega Veličastva. in pa apostoljska pisma svetega Očeta papeža, ki so pisana do visokočastitljivega knezo-škofa, stoljnega ka-piteljna. duhovstva iu vernikov škofije.
Vil. Naslednje spoštljivi pozdrav novega visjko-častitega knezo-škofa v kratkem latinskem nagovoru po prečast. gospodu kapiteljvikarju. — iu na-to knezo-škofov odgovor.
VIII.	Milostni gospod knez in škof nidal je prejemajo poklon (homagium) od pričujočih dieeezanskib duhovnov, in sicer najpervo od stolnih kanonikov in potem od druzih po njih častnih stopinjah.
IX.	Stolni pevci pojo predglasje (antifouo) v čast sv. Nikolaja, patrona stolne cerkve, in ko se zapoje zadevna verstica (ver/ikelj*. se podaji» Njih Mi.ost pred véliki altar ter odpojó molitev sv. cerkvenega patrona. Potem pódele slovesni pontifikalni blagoslov.
X.	Milostni knez m škof se zopet vernejo na škofov sedež, ter se napravijo za veliko sv. mašo. ktero bodo Njih Milost med asisteucijo stoljnega kapiteljna obhajali z vso slovesnostjo.
XI.	Ob koncu velike sv. maše bodo milostni gosp. knez in škof vsled posebnega od sv. Očeta zadoblj^nega
pooblastenja podelili papežev blagoslov, s kterim je sklenjen popolni odpustek za vse pričujoče, ako poprej vredno prejmejo zakramenta sv. pokore in presv. Reš-njega Telesa in v namen sv. Očeta pobožno molijo.
XII. Poslednjič milostni gosp. knez in škof odlože cerkvena oblačila, iu po molitvi pred sv. Rešnjim Telesom jih vsa duhovščina spremi v škofijski dvor.
K prihoda novega milgsp. knezo škofa. O neki ljudski šoli na Gorenjskem došlo je ,Daniciu poročilo. da se je tam ti. dan t. m. kot na delopust po-svečevanja novega milgsp. knezo-škofa mladini v šoli to v primernem ogovoru razložilo; potem se je zapela pesem: „K Svetemu Duhu." in opravila se tudi pobožna molitev v namen: „Naj bi poterdnik Sv. Duh napolnil novega milgsp. knezo-škofa z milostmi sedmerih svojih darov/
(Take zglede naj bi posnemale vse šole naše obširne škofije, in zaupljivo bi se sad lepe odgoje kazal tudi še pri odrašeui mladini, kakor se kaže mnoge leta v srenji, ktero zadevajo te verstice. Vr.)
Iz Ljubljane. (Obdarovani ubožni otroci). V praznik čistega Spočetja je bilo tudi letos v Čitalnici obda-rovanih 80 otrok z novo zimsko obleko, kar so oskerbele gospe in gospodičine ljubljanskega mesta, kakor druge leta. Pričujoča sta bila zraven druzih odličnjakov viso-korodni gosp. predsednik baron Winkler in njegova preblaga visokorodna soproga. Nagovorila sta osrečene otročiče gg. Praprotnik in Keržič. Poslednji jih je opominjal tako-le:
Predragi otroci! Z vami vred se tudi jaz veselim dragocenih daril, ki ste jih danes tukaj sprejeli. Zato, predno greste od tod. naj posebej vam spregovorim nekoliko besedi. — V tistem mestu, v katerem je bil sv. Nikolaj škof, nastala je bila neko leto huda lakota. Daleč ua okrog ni bilo mogoče dobiti živeža za drage denarje. V tej stiski, da bi obupajočemu ljudstvu pomagal. se odpravi višji pastir na barko ter se pelje dalie iu dalje, da pride v deželo, kjer je bila dobra letina in si je bilo veliko žita pridelalo. Tam dobi peka. ki je kruh prodajal. Dobri mož! ga nagovori svetnik, ali imate pri vas toliko žita, da bi se cela barka ž njim napolnila V — Imamo ga. imamo, odgovori dobroserčni mož. še več ga imamo. O prosim vas, nadaljuje sv. Nikolaj, bodite usmiljeni in iz ljubezni do Jezusa Kristusa napolnite barko z žitom iu pošljite jo v moje mesto, da lakote ne pomerjemo! Ta prošnja iz ust svetnikovih dobrega peka tako gine, da radovoljno obljubi škofu spolniti željo in zveršiti, kar inu je naročeno. Vendar, pristavi zdaj še sv. Nikolaj, predolgo bi bilo čakati predno se velika barka napolni in k nam pripelje; odraščeni m priletni si bodo že kako pomagali in poterpeli; otroci pa ne morejo tako dolgo čakati! O dajte mi berž. kar imate pečenega, da urno hitim domu in ponesem našim malim, ki so tako zelo lačui! Pek mu da nato dva koša polna kolačkov, stručic. hlebčekov in kar je imel druzega od peke. S tem hiti milodarni škof kar more hitro domu. O da bi bili vi videli, kako ginljiv prizor je bil to, ko stopi sv. škof med lačne otroke: s kolikim veseljem so sprejemali dobri kruhek; kako so hvaležno poljubovali sv. Nikolaju dobrotno roko!
Pa te dogodbe vam nisem zastonj povedal. Minulo je nad lf> sto let, kar je umeri sv. Nikolaj, a tista kerščanska ljubezen, ki je navdajala njegovo preblago serce. še ni iziuerla. Današnja slovesnost nam priča, da še živi enaka kerščanska ljubezen in usmiljenost v blagih serc.h gospej in gospodični ljubljanskega mesta, ki so vam tako lepe dari pripravile. O bodite tudi vi hvaležni! Pokažite svojo hvaležnost z lepim vedenjem, zahvalite se llogii v pobožni molitvi, pa tudi za dobrotnike ne pozabite moliti. Ako bodo dobrotniki videli vašo hvalež-
nost, bodo imeli še veselje, prelepo delo današnjega dne še prihodnje ponavljati, še potlej ko bo sedanje dobrotnike že hladna zemlja krila, bo še živela kerščanska usmiljenost, saj kerščanska ljubezen nikoli ne mine; o da bi tudi hvaležnosti nikoli ne zmanjkalo! S takim terdnim sklepom prave hvaležnosti oblecite in nosite obleko; jaz pa se v vašem imenu še enkrat zahvalim vsim blagodušnim dobrotnikom: Bog vam vsim stoterna poplačaj! Bodite prepričani, da s tem prelepim činom niste le razveselili otročičev. ampak tudi nas njihove učitelje in odgojitelje; Bog plati!
Iz Briksna, 29. listop. (Dalje.) Alia denique spei causa est in populo Dioecesis nostrae. Deplorandum et conquerendum quidem est, recentioris aevi corruptelay nimirum pravis tum placitis tum exemplis, apud nos quoque fidem multorum labefactatam, irao et exstinctam, aliorum vero conscientiam maculatam esse. Longe tamen major populi pars Deo et ecclesiae catholicae sincere adhaeret, patrum nostrorum tum fidem tum morum in-tegritatem flrmiter retinens et immaculatam se custo-diens ab hoc saeculo. (Jac. 1, 27.) Multa saue et praeclara sunt, quae populum nostrae Dioecesis distinguant et exornant. Adhucdum alte mentibas indita viget fides, omnis sanctitatis fundamentum usus, tan-quam manifestum indicium, homines haudquaquam in-curios de salute aeterna dies transigere. Verbo : ager, quem colimus. licet etiam zizania in eo pullulent, non est sterilis, sed spem bonorum fructuum praebet impigre et patienter excolentibus eum.
Et hoc quidem venerabiles fratres, — scilicet ex-colere hune agrum — est opus nostrum, quod coosum-mandum est nobis, est pensum coelitus nobis imperatum, est omnium laborum finis et meta. Eapropter ob' secro vos in Domino: Videte vocatiouem vestram. impiété miuisterium vestrura! Salvate animas, (¡uas et quot potestis! Quo graviora et plura hodie populo catholico imminent pericula, tanto major sacerdotum debet esse industria, ut animae eripiantur e faucibus orci. „Miserrimum autem est ac longe luctuosissimum (ita conqueritur S. S. Leo XIII. in Encycl. d. 1. Sept. 1883). tot animas Jesu Christi sanguine redemtas, quodam aberrantis saeculi veluti correptas turbine prae-eipites in pejus agi, ac in interitum ruere sempiternura.„ Optime nostis, quanta mala hodie in societatem huma-nam irrueriut et quam gravibus morbis inoralibus et socialibus genus humauum iu omnibus Europae partibus eonrtictetur. Oniuium vero malorum radix est defectio populorum a religione Christiana, seu aversio homiuum a Deo et conversio ad res caducas et niortales, prout acerbe jam per prophetam conquestus est Deus: „Ob-stupescite coeli et portae ejus desolamiui vehementer, dicit Dominus. Duo enim mala fecit populus meus. Me dereliqueruut fontem aquae vivae, et foderunt sibi cis-ternas dissipatas. quae continere nou valent aquas (Jerem. 2, 12. 13.) Itaque venerabiles fratres. vestrum est. fi ieles avellere a mundanis, et elevare ad coelestia, fidem et honestatis Studium eorum mentibus inserere, paucis: malis liujus temporis remedio religionis obviam ire. quia religio medium praesentissimuni est ad sanan-dam nostri temporis aegritudinem. Estote ergo „instantes ministerio verbi;< (Act. ii, 4) et praedicate evangelium opportune, importune, obsecraudo et increpando (2. Tim. 4. 2). Evaugeiium enim hodieque „est virtus in salutera omni credenti" (Rom. 1. ltîi. Maxima vero inter omnes curas vestras debet esse sollicitudo juventutis ac imprimis puerorum et puellarum scholas frequentantium, ut špiritu religionis imbuti uec non obedieutiae et disci-plinae assueti adolescant, majorum virtutes aemulantes et ad posteros traducturi. Sit vobis persuasum, venerabiles fratres. curam juventuti impensam plurimum
valere coram Deo, econtra illius neglectum summam ipsius disciplicentiam aduucere. Et hoc vel maxime eo quo vivimus tempore est menti imprimendum. Quo enim magÍ8 clerus a scholis repellitur ac vis religionis ex iis arcetur, eo diligentiori studio sacerdotes adlaborare oportet, ut ilium saltern inñuxum in scholas exerceant, qui hoc etiam tempore illis conceditur.
Haud neces8arium esse duco admonere vos, ut cetera officia, quae ad munus pastorale pertinent ea qua par est diligentia peragatis. Desidero tamen vos excitare, ut vestrae quoque salutis curam haud modicam impendatÍ8, observantes monitum Apostoli: „Sollicite cura teipsum" (2. Tim. 2, 15), ejusque exemplum se-quentes, quippe qui timuit, ne forte, cum aliis praedi-caverit, ipse reprobus efficeretur (1. Cor. 9, 27*. „Obsecro itaque vos .... ut digue arabuletis vocatione, qua vocati estis" (Eph. 4, 1). Oppido graudis est sacerdo-tum dignita8. sed grandis etiam eorum ruina! Sacerdo-tibus Novi Foederis multo magis potest applicari, quod antiquis Levitis fuit dictum : „Num parum vobis est, quod separavit vos Deus Israël ab omni populo et junxit sibi, ut 8erviretis ei in cultu tabernaculi?" (Num. IG, 9.) Quam ergo sanctitatem postulat officium sacerdotale? Laurentius Justin, recte respondet: „Sacerdos potius an-gelicam quam humanam debet conversationem habere." Minister Christi ut aliis prosit, prius ipse debet esse bonus. „Cui enim bonus, qui sibi nequam?" Sacerdotem oportet (uti s. Beruardi verbo „lucerna lucens et ardeus" Joan. 5, 35 commentatur) primo ardere, deiude lucere: „Est enim — ait - tantum lucere vanum, tantum ardere parum, lucere et ardere perfectum." (Sermo in nativ. s. Joaun. B.)
Inprimis nolite seduci pravis exemplis. Mores dis-soluti et corrupti nostri saeculi sacerdotibus minus for-tibu8 facile scandalo et ruinae esse possunt. Cum enim hi uudique pravis exemplis circumdantur. cum vident homiues fere omnes avide iuhiare voluptatibus. tunc lenociniis hujus mundi inescati existimare posseut, se quoque ad tantum morum ac conversations rigorem non obligari, sed nonuulla, licet statui suo contraria, sibi impune iudulgere posse. Sed quantus est hie error ! Absit, ut minister Christi pravis hujus saeculi moribus a culmine dignitatis suae in profundum se detrahi pa-tiatur, sed potius tenetur sua conversatione homines mundanos ad altiora sublimare ac propterea bono exem-plo aedificare. Sat superque experieutia est compro-batum, quanta vis, ut ita dicam maguetica. iusit iu exemplo, praesertim sacerdotum, sive bono sive malo. Homines enim libentius quae oculis vident credunt et adoptant, quam quae auribus percipiunt. Frustránea est monitio, (juae proprio exemplo non confirmatur. „Quomodo enim (apposite ad rem observât s Hieronymus) potest ecclesiae praesul auferre malum de medio ejus qui in simili delicto corrueritV aut qua libertate corripere peccautein potest, cum tacitus sibi ipse respondeat. eadem admisisse. quae corrigit?" (Comment, in ep. ad Tit. ad c. 1. ; c. «>. Dist. 25.) Nolite ergo viuei a malo exemplo. sed vincite in bono exemplo malum! „Luceat lux vestra coram hominihus" (Math. 5. lti). „Exemplum esto fideiiuin in verbo, in conversatione. in charitate. in fide, iu castitate" (1. Tim. 4. 12). Lux minime absorbeatur a teuebris, sed teuebras dispellat! Ambulate „sine reprehensione. in medio nationis pravae et perversae, inter quos lucetis sicut luminaria in muudo" (Philipp. 2, 15).
Cougrueuter ad haec modo expósita, veuerabiles fratres. religiose observate leges ab ecclesia quoad cou-versationem externam et decorum clericale nobis propositas. Promto et aiacri auimo exequimiui quae cauta sunt circa conversationem et cohabitationem cum inu-
lieribus, ingressum in cauponas, habitum clericalem etc. 8alubriter sunt constituta. Quo enim jure a laicis potest exigi praeceptorum ecclesiae observatio, si clerici. quae imperata sunt ipsis. vilipendant ac negligant? — Ante omnia autem spiritum religionis per media fer-* venti8 orationis. quotidianae meditationis, frequentis coute8sioni8. annuorum exercitiorum fovete. nutrite, resuscitate! Spiritus enim est, qui vivificat, scilicet qui externam quoque couversationem nostram componit et ordinat ad norman Evangelii. — „Manent itaque tria haec (sc. pasceudi genera) : verbum, exemlum. oratio. Major autem horum est oratio" (s. Bern. ep. 201 ad Balduin.)
Haec modo dicta egregie confirmât s P. Leo XIII. 8cribens: „Cum hodie magna sit et ad plures diffusa morum coruptela. singularem prorsus opertet iu sacerdotibus esse virtutis constantoque praestautiam. Fugere quippe con8uetudinem hominutn minime possunt. imo se applicare propius ad multitudiuera ipsis officii sui muneribus jubentur. idque in mediis civitatibus, ubi nulla jam fere libido est. quin permissam habeat et solutam licentiam. Ex quo intelligitur. virtutein in clero tautum habere viriaui hoc tempore debere. ut possit se ipsa tueri firmiter, et omnia cum blandimenta cupidida-tum vincere. tum exemplorum pericula sospes superare" (Encycl. de 15. Febr. ISS2)
Ut vero omnes labores vestri fructuosi efficiantu-. necesse est. ut unuin sitis tum inter vos. tum iiuiri Ordinario vestro. Hierarchia sacra a Concilie Tridentino (Sess. XX. c. 4) vocatur acies ordiuatissima (Caot. r». 3. 9). Quemadmoduin enim acies militum in proeliuiu educenda rite disposita est et ordinata sub ducibus ae demum sub supremo duce. hacque coaduuatione forti* efficitur et spe victoriae elata ; haud minus qui sub ve-xillo Christi militant, ac praesertim hujus militiae duces, omnes vires ac conatus suos conjungere et conjunctim agere oportet, ut adiustar civitatis munitae. vel tanquam murus aereus (Jerem. 1. IS) iusultibus hostiutn resistant. Concordia enim res parvae crescunt. discordia magtiae dilabuntur. Unde haud mirutu est. divinum Servatoreni extrema vitae suae terrestris die nihil ardeutius eftla-gitasse, quam ut tum Apostoli iJoauu. 17. 11) tum uni-versi iu ipsum credituri (ib. v. 211 omnes uuum sint. Ita<je estote „solliciti servare unitatem špiritu» iu viu-culo pacis (Eph. 4, 3.)	(Konec nasi.)
Razgled po svetu.
(e it ice iz življenja škofa Itudigiera. Uanjki Fr. Jož. Rudigier bil je sin kmetiških staršev v Predarlskem. rojen 5. apr. 1. 1811. in 12. ajir. 1. 1*:>5 bii je mašuik posvečen. Nadaljeval je bogoslovske ukc ua Dunaju, kjer je postal doktor sv. pisma. Bil ie potem profesor bogoslovja v Briksnu. c. kr. dvorni kaplan in pretekt v Frmtaneju. postal je prošt v Iuihu ter kanonik in vodta semeiiiški v Briksnu. Od ondod prišel /a škofa v Line I. 1 *.">:>. Ko je bil 11. junija 1. 1*53 slovesno sprejet, rekel je spomina vredne besede : Prišel sem v svojo skotijo. Malo poprej bi se bil skorej vo/ prekucnil iu me sterl. Želel i)i bil. da bi me bil voz raji zdrobil, k») bi vedel, da ne bom dober škof. Našel je škofijo v dobrem redu ker verni se niso dali nič premotiti od prekucij 1. Ko je bila 1. 1*54 verska resnica o bre/madežuom spočetju Device Marije razglašena, začel je v spomin te dogodbe zidati uovo stolno cerkev, za ktero je bilo v kratkem o<XMKJO gld. nabranih. Več cerkvenih redov je v škofiji na novo vpeljal, kakor Je/.uite. Frančiškane. Kapuciue, gospe dobrega Pastirja, karmelitarice. usmiljene in šolske sestre: — druge rede pa je razširil.
Bil je škof pogumen in serčen. Ko so bile 25. majnika 1. 1858 verske ali konfesionalne postave poter-jene. je precej drugi dan papežev poslanec oporekal zoper prelomljenje „Konkorriata." Škof Št. Hipoliški Fester je 5. junija oglasil se v pastirskem listu, ter te postave obsodil in tudi druge škofe za to vnemal, Ru digier pa ni hotel izročiti deželni soduiji spiskov zakonskih pravd. tedaj se veršujočih. 7. septembra 1. 1*«>8 izdal je ojster pastirski list. Ta list je bil od policije zasežen, iu deželna sodnija je izrekla, da je skot z njim javni mir kalil. Rudigier ni hotel priti pred deželno soduijo. sklicevaje se na „Koukordaf in na povelje Papeževo. Bil je po sili od redarstva tje peljau, zoper to silo je pa protestiral.
Bila je 1 2. jul. lsr»9 zoper njega soduiška obravnava. Bil je obsojen za 12 dni zapora in v sodnijske stroške: — pa od presvitl. cesarja bil je precej drugi dan pomiloščeu. Rudigier je v govoru v zboru katol. društva dokazoval slabe nasledke verskih postav in bil si je z vlado uavskriž. Vlada mu je tudi odvzela vžitek grajščin iu deržavne doklade. Rudigier je v deželnem zboru oporekal zoper tako imenovane šolske postave. Ko so bile zopet 1. 1>74 izšle confesijonalne po«tave. hotei je Rudigier škofe združiti zoper te postave; pa pri zboru škofov na Duuaji je bila deklaracija Ravšerjev sprejeta in podpisana. Vsega ne moremo tu našteti; opomnjeno bodi. da je 1. 1884 (s škofom Cvergerjem vred) prepovedal slovesno božjo službo v spomin na cesarja Jožefa II. L. 1**2 govoril je v deželnem zboru za to, da bi se zopet verske šole vstanovile. Na zadnje se je še potegoval za vero šolskih otrok, ter strogo postopal zoper učitelja Iiohrvvecka.
To je kratek obris njegovega življenja. Debele bukve bi moral popisati, kdor bi hotel navesti vse njegove dela; pa tega ni treba; zapisaue so bile v bukvah življenja, ktere se bodo odperle soduji dan. Odlikoval se je pokojni škof po izvanredni pogumuosti in serčuosti. ter se da primerjati sv. Janezu Krizostomu, ali pa sv. Ambrožu.
Se celo stara „Presse*4 tako-le pohvalno piše o škofu Rudigieru: Dasiravno smo bili v načelu in nazorih nasprotniki njegovi (Dosti zanikamo. Vr.), mora vendar vsak njegovih nasprotnikov z nami vred priznati, da je bii pokojni škof mož plemenitega značaja. Imel je velike ideale, ktere si je prizadeval doseči v djauju: Ni bilo zvijače v njem. non est iuveutus dolus in eo. Rudigier bil si je svest svojega dostojanstva in velike odgovornosti ter ves vnet za blagor svojih vernih. Imel je tako lepe lastnosti in čednosti, da so ga ljubili in visoko čislali vsi verni njegove škofije. Veliko dobrotnih naprav je vstanovil. ktere spričujejo njegovo usmiljenje iu velikodušnost. Veliko sočutje, ktero mu je dohajalo i/, vsih krajev za časa njegove bolezni, svedoči. da so ga tudi njegovi politični nasprotuiki visoko cenili. Bil je pa tudi verli domoljub, ter je še v svoji bolezni razodeval svoje domoljubje in vdanost do visoke cesarske družine, od ktere je tudi dobival dokaze resuičuega milovauja iu sočutja.
Ce sploh pogledamo v njegovo življenje nazaj, na in bode ostal v vednem spominu, ker bil je neomahljiv v svojem prepričanji, terdnega značaja, iu okiučan z lepimi človeškimi čednostmi.
naših angeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanja in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanje in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. — V bratovsko molitev naše ljube Gospe presvet. Serca Jezusovega se priporočimo z zaupanjem, ker nam je Marija že velikokrat pomagalo, da bi nam tudi sedaj, ko je njene pomoči naj bolj potreba, namreč, da bi naš dušni pastir naše fare ne zapustili. — Bratje in sestre, prosimo vas. pomagajte nam Marijo in Jezusa te milosti prositi. Obljubimo zahvalo po rDan." razglasiti. — Bolan duhoven, ki je Marijo vselej serčno častil, priporočen za pomoč N. lj. G. presv. Jezusovega Serca. — Bolan otrok priserčdo priporočen. — Srečno rešenje ueprijetue zadrege. — Gospa v velikih zadregah za pomoč.
Koledar za prihodnji teden:
15. grudna. S. Valerijan. — lil. S. Evzebij. — 17. (Post.)S. Lazar. — 18. Pričakovanje Marije Device. — 19. (Post.) S. Tomotej. — 20. (Post.) S. Adelajda. — 21. Ceterta nedelja v Aoventu. S. Tomaž apost.
Listek za raznoterosti.
f g. Jan. Gostiša, duh. v pokoju, je po dolgem bolehanji 10. t. m. oh ' 49 zvečer umeri v hiralnici sv. Jožefa v Ljubljani. R. I. P.
Katoliška družba napravi v nedeljo (14. t. m.) v svojih dvuštvenih prostorih Tombolo, ktere čisti dohodki so namenjeni ubogim Vincencijeve družbe pri sv. Jakobu.	Dr. A. Jarc.
Milgsp. knez in škof .Takop Missija so dospeli v Ljubljano 11. t. m. okoli ure popoldne, pričakani od silne množice ljudstva vsih stanov. Pozdravili so jih : baron Winkler, deželni glavar in druge visoke dostojanstva. Pričujočih bilo je veliko število duhovnov zlasti z Gorenjskega. Kanonik dr. Cebašek jih je nagovoril v preizverstnem latinskem govoru, kterega je sklenil V slovenski besedi in vse je germelo : Slava, Živio ! Mestni župan jih je pozdravil v slovenskem jeziku, in zopet živi slavo-klici. Na oba govora so Njih Milost odgovorili v prav gladki slovenščini. Prav veliko kočij je spremilo Nj. Milost v mesto. Ljudstva povsod vse polno. ^ eliko zastav. Po blagoslovu z Naj svetejšim je bila svečanost sklenjena. Škofovo poslopje silno lepo ozališano.
Duhovske spremembe.
V Ljubljanski škofiji. Prestavljeni so čč. gg.: Jan. \ akselj v Poljane nad Loko; Fr. M areši š v Višnjo goro; Leo p Zaletel v^ Št. Vid nad Ljubljano; Ant. Berce v Borovnico. C.vg. Jož. Regen za farnega oskerbnika ua Vojsko. — C. g. Mat. Kljun, duhovni pomočnik v borovnici, gre v začasni pokoj.
Za aceto Detiusfvo: Helena Pečar 2 gld. — Iz Gorice po č. g. P. Kosu 6 gld. 50 kr. — čast. g. Fr. Perpar. duh. pomočnik v Trebnjem, 5 gld. — Mer-zlikar 48 kr.
(Drugi dar. prili )
Pogovori z gg. dopisovalci.
Bratovske zadeve.
V molitev priporočeni:	G. J-č: Naznanjeno odpravništvu in se bode vravnalo.
Na milostljive priprošuje N. lj. G. presv. Jezusovega	— G. Z. v G.: Prav lepa hvala; pa za zd«j prepozno došlo
£erca, sv, Jožeta, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortuuata,	— G. kan. dr. J. v Ser. Zbirke M. L. prejeli. Serčen pozdr.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.