Poštnina platana t gotovini. Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za celo leto 60 Din. Posamezne številke 1'50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Izhaja vsak petek. Leto H. Št. 49. SLOV Ljubljana, 8. decembra 1933. j « žLž Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Uresničeno V obzorniku »VVeltbiihne« od 7. oktobra 1930, torej pred tremi leti, je izšel pričujoči Tollerjev sestavek. Malo je bilo doslej prerokovanj, ki bi se bila tako uresničila, kakor to. Pa vendar ni nobene čarovnije v njem in za njim: Pisec je samo pravilno opazoval in iz opazovanja pravilno Sklepal. »Enako, kakor se je omajala samozaupnost meščanskih sil v 1918. ietu, se je prebudila samozavest delavstva. Danes pa so se stvari korenito spremenile. Delavstvo, ki je bilo leta 1918 v odločilnih stvareh edino, je razcepljeno in navzlic številni organizacijski sili ne dovolj močno. Republika je vse pozabila in se ni nič naučila. Reakcija ni nič pozabila in se vse naučila... Stojimo pred gospostveno dobo reakcije. Naj nihče ne misli, da bo doba še tako zmernega, še tako zvitega fašizma samo kratka prehodna doba. Kar uniči ta sistem revolucionarne socialistične in republičanske energije, bo mogoče obnoviti komaj čez leta. Ljudstvo ima fino slutnjo za pogum in brezpogojnost za resnico in vero v stvar. Kjer ne vidi teh sil, obne-maga. Naj bi nikoli ne napočil dan, ko ne bo ljudstvo več sledilo svojim vodnikom, ker jim ne bo več verjelo.« Te besede, spregovorjene februarja 1929 ob desetletnici smrti Kurta Elsnerja pri spominski svečanosti Zveze in človeške pravice in od »realnih politikov« na običajni način zasmehovane, začrtujejo resnični položaj. Pred berlinskimi vrati čaka državni kancelar Hitler. Republičanski voditelji se posvetujejo in posvetujejo, stikajo glave, iščejo gesel in so hkratu z državnimi strankarji pripravljeni, da jih iznenadijo. Cas je, da razrušimo nevarne omame. Ne samo demokrati, tudi socialisti in komunisti mislijo, naj le puste Hitlerja vladati, potem bo najhitreje »odgospodaril«. Pri tem pa pozabljajo, da označuje narodnosocialistič-no stranko volja do moči in volja, da obdrže moč. Pripravljena je sicer priti do oblasti na demokratičen način, nikakor pa ne, da bi se spet umaknila na ukaz demokracije. Pravijo, da se ljudje ničesar ne nauče^ iz preteklosti, pa se menda tudi iz sedanjosti ničesar ne uče. Sicer bi se morali spominjati, kakšne načine Dr. J. R-i. Slovenski biografski leksikon »Zadružna gospodarska banka« v Ljubljani — edina slovenska banka, ki si je postavila veliko kulturno nalogo — je pred par meseci izdala 5. zvezek Slovenskega biografskega leksikona«, ki je za naše razmere gotovo monumentalno delo. Odkar je prevzel o veliki noči 1. 1931 glavno uredništvo za prof. dr. Izid. Cankarjem vseučiliški prof. dr. Fr. Lukman, izhaja leksikon zopet redno. Ko je 1. 1925 zagledal beli dan prvi sešitek SBL je obljubil takratni urednik, da bo izšlo celo delo tekom 1. 1925 in I. 1926, da bo imelo šest sešitkov in obsegalo okoli 1000 strani; izšel je pa 1. 1925 prvi, 1. 1926 drugi in šele 1. 1928 tretji zvezek, v 1. 1929, 1930 in 1931 pa nič, tako da se je že marsikomu zdelo, da bo leksikon prenehal izhajati. L. 1932 je pa novi urednik končal 1. polovico SBL s 4. zvezkom in je letos pričel drugi del s 5. zvezkom, ki pa ni obdelal še cele črke M, tako da niso še končane tri petine alfabeta. SBL bo moral gotovo imeti več kot 8 zvezkov, ker bo izdan tudi zvezek z dopolnitvami, ali pa bodo morali biti zvezki debelejši kot so bili dosedanji po okoli 160 strani. »Slovenski biografski leksikon podaj v življenjepisih kulturnih delavcev kar se da točno sliko slovenskega kulturnega življenja v preteklosti in sedanjosti«, pravi novi glavni urednik v uvodu k 4. zvezku. Ta namen in smer sta brez dvoma edino pravilna. SBL ne sme biti le zbirka življenje-pisnih podatkov in naštevanka del in dejanj posameznikov, ampak mora biti ogledalo vsega snova- prerokovanje so uporabljali Mussolini, Pilsudski in drugi. Državni kancelar Hitler bo uničil z eno potezo svojega peresa vse pridobitve socialne demokracije, na katere je stranka tako ponosna. Čez noč bodo odstavljeni vsi republikanski, socialistični uradniki, sodniki in stražniki, in na njihova^ mesta pridejo fašistično zanesljivi ljudje. Pri državni hrambi nima Hitler dosti dela, tam mu je treba samo odstraniti »nezdravo« generaliteto. Kdor razpolaga danes z državno brambo, policijo, upravo in pravosodjem, ga pri normalnem stanju skoraj ni več mogoče odstraniti. In opozicija? bi kdo vprašal. Zgodovinske podobnosti ne veljajo več. Razvoj vojaške tehnike je tako napredoval, da bi opozicija ne mogla ničesar proti bojnim sredstvom, s katerimi razpolaga vlada (strupeni plini, tanki, letalske bombe), tudi če bi hotela kaj narediti. Pa bo ugovarjal kdo, saj pri svetovnopolitičnem Na daljnem vzhodu Znani nemški publicist Alfred Ku-rella je napisal pred kratkim naslednji članek, ki utegne zaradi novih napetosti na vzhodu posebno zanimati naše bralce. Nedavno je iz dnevnega tiska izginila rubrika »Daljni vzhodf. Glasovito javno mnenje, ki se je nekaj mesecev mrzlično zanimalo za daljni vzhod, je na mah utihnilo. »Na vzhodu nič novega«, bi lahko rekli. V resnici pa položaj na Daljnem vzhodu ni bil nikdar tako zaostren kakor zdaj. Pregrupiranje imperialističnih sil v pacifiškem basenu niti od daleč ni zaključeno. Zaradi zakona neenakega razvoja imperializma je zaključna doba nove razdelitve zemeljske oble, ki se je začela s tako imenovanim »kitajsko-japonskim spopadom«, in to 15 let po končani svetovni vojni, še zmerom pred nami. Washingtonski sporazum. Da bi laže razumeli, kaj nas v tem delu sveta čaka v bližnji bodočnosti, poizkusimo pregledati dosedanje dogodke. nja slovenstva v kulturi, politiki, gospodarstvu itd.. vseh življenskih izrazov slovenstva, t. j. pomembnih del ljudi slovensk. rodu doma in v tujini in tudi tujih ljudi, ki so s svojim delom vplivali odločilno na življenje slovenstva. Že prvi urednik SBL je postavil to načelo, ki je povzeto po načelu, ki ga je »Narodna galerija« ustanovila že 1.1918 glede umetnostnega gradiva, ki naj bo za podlago slovenski umetn. galeriji. Z vso močjo je treba gledati, da bo SBL reliefna karta, ki bo zazname-novala res vse vzdigline v slovenskem snovanju. SBL naj nam nadomešča vsaj v obrisih slovensko književno, znanstveno, umetnostno, versko, politično in gospodarsko zgodovino in naj ne bo le zbirka gradiva — da bo živ in da bo zaoral globoke brazde, iz katerih bo vzklila setev, kakor je prevrgla francoska enciklopedija vse življenske podlage in zbudila novo dobo. SBL naj bi bil tudi stvarni slovar, ne le osebni. SBL naj bi brali vsi slovenski razumniki in ga naj ne bi imeli shranjenega v omarah samo za to, da po potrebi poiščejo kake podatke v njem. Brala naj bi ga zlasti mladina, brali naj bi ga vsi, ki so rojeni pri nas. Kajti SBL naj bi bil kladivo, ki bi tolklo po glavah in bi vbijalo resnico v prazne glave tistih, ki slovenstvo zanikujejo in zametavajo, češ da Slovenci nismo nič in nismo bili nič in da je naboljše, če izginemo. Naloga uredniškega odbora SBL je težka. Presoditi mora, kdo sploh spada v leksikon in kakšen obseg naj mu prisodi z ozirom na njegovo važnost za slovenstvo. To bi moralo biti edino merilo za uredništvo. Za pravilno sodbo je pa potrebno veli- položaju ne more Hitler niti držati svojega zunanjepolitičnega programa, katerega bistvena točka se glasi: raztrgati Yomgov načrt, razveljaviti versajsko mirovno pogodbo. Seveda ga ne bo držal, že danes se ponuja angleško-ameriškemu kapitalu, navzven bo postavil kretnjo2 dejanje navznoter. Vsebina tega dejanja bo golo, sirovo strahovanje socialistov, komunistov, pacifistov in nekaj preživelih demokratov. Nekateri politiki mislijo, da odgovarja Hitlerjeva ideologija ideologiji malomeščanstva. »Malomeščanstvo ni bilo še nikoli .-obsedeno« od kakšne ideologije, vedno je bilo pripravljeno, menjati ideologijo kot rokavico, če se upoštevajo njegove koristi. Vsaka zmagovita stranka oddaja službe in denar in razen tega ugledne položaje, ki se laskajo samoljubju. Sotisoč hitler-jevcev čaka služb. V trenutku, ko utegne kaka stranka dobiti zmago, se ji pridruži množica koristolovcev, ki se je odcepila od premagane stranke in ki hoče zabrisati to odcepitev z dvakratnim poudarjanjem nove strankarske ideologije. se pripravlja vojna Zadnja delitev sveta med imperialističnimi velesilami, ki je bila posledica svetovne vojne, je bila za Daljni vzhod določena kesneje kakor za ostali svet: s pogodbo, ki jo je zaključilo pet velesil leta 1922 v Washingtonu. Kaj je bistvo tega sporazuma? Med svetovno vojno je uspelo Japonski tako zelo okrepiti svoj položaj, da je začelo ostale velesile skrbeti. Japonci so si precej naglo podvrgli vso Kitajsko s svojimi glasovitimi 21 zahtevami; razen tega je Japonska, izrabljajoč trenutno slabost ruske revolucije, okupirala vse primorje vzhodne Sibirije ter prodrla prav do Bajkalskega jezera. V vseh teh operacijah je Japonsko podpirala Anglija, s katero je bila zvezana s politično-vojaškim dogovorom. Na washingtonski konferenci je uspelo Združenim državam ameriškim, da so Japonsko potisnile nazaj. Morala se je odpovedati svojim 21 zahtevam, evakuirati provinco Can-Tung. priznati pravico nerazdružnosti in neodvisnosti Kitajske ter načelo »odprtih vrat« na Daljnem vzhodu. Hkrati so določili pomorsko moč prizadetih velesil: Zdru- ko zgodovinsko in strokovno znanje, ker je gradivo, ki ga leksikon podaja, razen iz književne zgodovine, slabo ali pa ni nič obdelano. Sodelavci, ki obdelujejo našo znanstveno, pa tudi umetnostno zgodovino, zlasti pa gospodarsko in politično preteklost, orjejo skoraj povsodi ledino. Prav bi bilo, Če bi bili sodelavci, še preden je izšel prvi sešitek 1.1925, določili vsaj približni obseg za vsakega opisanega tako, da bi imele najpomembnejše osebnosti n. pr. po 2—5 strani, manj pomembne samo 1—2 stolpca, malo pomembne pa le po 20—30 vrst. Seveda bi morali biti življenjepisi sploh pisani tako, da bi poudarjali predvsem dela opisanih. Dela naj bi bila s par besedami ocenjena z ozirom na pomen za slovenski razvoj in bi se tako pri manj pomembnih ljudeh obseg članka sam po sebi skrčil. Najpomembnejši književniki naj bi imeli vsaj približno enak obseg kot najpomembnejši znanstveniki ali umetniki, verski predstavniki ali politiki in narodni gospodarji. To načelo dosledno izvršiti je seveda zelo težko, ker nimamo še prave slovenske politične ne gospodarske, še celo ne umetnostne zgodovine, zlasti pa niso^ dosti raziskana dela naših ljudij v preteklih časih, ki so živeli in umrli na tujem. Neizogibno je bilo, da so bili v SBL opisani ljudje, ki so za slovenski razvoj prav majhnega pomena, obširnejše kot taki, ki so res ustvarili kaj pomembnega. Zlasti imajo še živeči opisani in taki, ki so prav navadni ljudje, včasih veliko preobširne opise, v katerih so navedeni po lastnih podatkih opisanih celo prav vsi članki in člančki, ki so jih posneli po bogve kakšnih virih z omembo listov, v katerih so izšli. Če f ženili držav ameriških, Anglije in Japonske, v razmerju 5:5:3. S političnega stališča je pomenil ta sporazum za Japonsko izgubo vseh položajev, dobljenih za časa svetovne vojne. Nažrt japonske ekspanzije. S svojo intervencijo v Mandžuriji in na severnem Kitajskem je Japonska ta sporazum praktično uničila. Spremenila je del Kitajske s kakimi 50,000.000p prebivalcev, v kolonijo; s tem je japonski imperializem dejansko poteptal načelo »odprtih vrat«. Z utrjevanjem Porta Arturja je poteptal status quo pomorskih sil. Tako si je začela Japonska vračati, kar je izgubila z washintonskim sporazumom. Brošura, ki je pred meseci izšla na Japonskem pod naslovom »Dolžnosti Japonske« in ki jo je napisal sedanji vojni minister japonski Sedao Araki, dokazuje, da niso tega načrta niti za hip opustili. Izhajajoč iz politike proti budizmu in iz mračne filozofije o večni neenakosti stvari, ljudi in naroda, razvija Araki najprej idejo japonskega nacionalizma ter zaključuje s podrobnim načrtom japonskega poslanstva v Aziji in na vsem svetu. Apostol carske morale, simbolizirane z orožjem japonske dinastije: z ogledalom in mečem (resnico, dobroto in pogumom) razglaša Japonska, da je poklicana napraviti red v vsej Aziji, Sibiriji in Indiji. Za začetek ji zadostuje osvojitev Mandžurije, Mongolske in Vzhodne Sibirije, toda to je samo začetek: »Nam je vprašanje Mandžurije in Mongolije zaradi tega tako važen, ker ne moremo uresničiti velikih idealov svoje tritisočletne preteklosti, če ne okrepimo svojega vpliva v Mandžuriji in Mongolski. Japonska se ne more zadovoljiti s svojim paktom, Japonska mora razširiti svoje ideale na ves Daljni vzhod, še delj, na ves svet. Da bi laže razumeli smisel njegovega ideala, ga Sedao Araki natanko razloži v drugem delu svoje brošure: »En milijon naših rojakov — namreč 200.000 Japoncev in 800.000 Koreancev(!) — živi v Mandžuriji in Mongolski. Tam je vloženo nad 1.500.000 jenov japonskega kapitala. Obstoj Japonske je ozko zvezan z Mandžurijo in Mongolsko, tako z zrelišča prenaseljenosti, preskrbe s hrano, kakor tudi preskrbe težke industrije s sirovinami in varnosti.« Vse to dokazuje, da med Tokijem in Nankingom sklenjeni mir ne predstavlja nikake ustanovitve japonske ekspanzije na azijski celini. Angleško-japouska zveza razdrta. Razen že neštetih posledic je \vashingtonski sporazum imel za uspeh tudi pretrganje angleško-japonske zveze. Te zveze, ki je bila celih 20 ler za osnovo angleška in japonska politika na Daljnem vzhodu, niso po njenem pretrganju 1922. leta nikoli več formalno obnavljali. V praksi pa je Angleška še zmerom podpirala japonski imperializem v boju proti Kitajski, Združenim državam in Sovjetski zvezi. V začetku kitajsko-japonskega spopada so diplomati še zmerom glasno in javno prepevali slavospeve angleško - japonskemu sodelovanju ter zahtevali formalno obnovo sporazuma. Prodiranje Japonske na kontinent in dumping, ki ga je izvedla japonska izvozna industrija na azijskih in afriških tržiščih, pa ,sta 1. 1932 izpremenila obnašanje Angleške. Med Angleško in Japonsko se je pričela trgov, vojna. Boj se je začel na vseh tekstilnih tržiščih od Lancashira do Osake. Britanska vlada je povišala carino na japonsko blago, ki K lak sistem splošno obveljal, bi moral imeti vsak slovenski časnikar vsaj po 10 strani. Pripetilo se je, da ima navaden, plačani strankarski agitator, toliko prostora kot n. pr. France Kavčič, umetnik svetovnega slovesa. Jezuiti iz nekdanjega 1 j ubij. kolegija, ki so vzgajali stoletja vse naše razumništvo in med katerimi so bili odlični duhovi, imajo stalno le po par vrst, posnetih po Backer-Soinmer-voglu. Mnogo je omenjenih zlasti med nar. gospo darji in politiki, ki so se pririnili v javnost le z osebno reklamo, je pa njih življenje za nas brez pomena. Popolnoma napačno bi pa bilo, če bi polagali važnost le na družabno stopnjo, ki jo je kdo dosegel, ali na stan, ki mu je pripadal. Dostikrat je pri nas inal človek, krajevni politik, bil za slovenski razvoj večjega pomena in je za slovenstvo več ustvaril in žrtvoval kot pa puhel besedovavec z dobičkanosniini mandati in akademskimi naslovi. Te in podobne napake pa ne jemljo SBL velike važnosti, ki jo ima za nas. Z velikanskim in težkim delom, ki ga opravlja glavni urednik, uredniški odbor in vrsta sodelavcev, ki jih je bilo do