kulturno - politično glasilo
10. leto / itevllka 14___________________________V Celovcu, dne 3. aprila 1958	Cena 1.50 šilinga
Z M A Q A ŽIVLJEM JA
Žrtvi velikonočni naj hvalnice pojo kristjani. Jagnje je rešilo ovce: Kristus nedolžni je z Očetom spravil grešnike. Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvoboju! Gospod življenja je umrl, kraljuje živ... Tako poveličuje Cerkev v bogoslužju Velike noči zmago Kristusa Kralja vesoljstva. Gospod življenja je umrl, da bi se iz te smrti rodilo novo življenje božjih otrok. To življenje pa je nepremagljivo. Kristus živi in z njim bodo živeli vsi, kateri so prejeli od njega življenje posinovljenja in to življenje ohranijo, ga gojijo, varujejo in v njem rastejo do dopolnitve v večnem življenju.
Vse življenje izvira iz Boga, ki je življenje v najpopolnejšem obsegu. Iz polnosti svojega večnega življenja in bitja je v svoji neskončni ljubezni ustvaril bitja, katerim je dal delež svojega življenja. Pred stvarjenjem vidnega sveta in človeka je ustvaril duhove, katerim je dal delež svojega življenja. Mnogo ustvarjenih duhov — angelov se je uprlo neskončnemu Bogu, zavrgli so življenje božjih otrok. To je bil prvi dvoboj med življenjem in smrtjo. Zmagalo je življenje. Angeli, ki so zavrgli božje življenje, so si izbrali smrt, pogubljenje.
In človek ... Iz polnosti življenja je Vsemogočni v svoji neskončni ljubezni ustvaril vidni svet in človeka. Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti . . . Telo človeka je upodobil Stvarnik iz že ustvarjene snovi, bilo je mrtvo . . . Bog mu je vdihnil duha in človek je zaživel . .. Vsa srečna sta bila Adam in Eva .. . po kratki preskušnji naj bi bila z dušo in telesom deležna večnega življenja v Bogu . . . Začel se je dvoboj med življenjem in smrtjo. Eva, naša prva mati, je podlegla skušnjavi. Zapustila je življenje in izbrala smrt. Smrt je izbral Adam, zastopnik vsega človeštva. Uprla sta se Bogu . . . zapustila sta vir življenja.
Bog pa je sklenil v svoji ljubezni iz-
*
ezus ima sedaj mnogo prijateljev svojega nebeškega nebeškega kraljestva, a malo je takih, ki bi bili voljni nositi njegov kril.
Mnogi hrepene po tolažbi, malokateri pa si leli trpljenje.
Mnogo ima Jezus tovarišev pri mizi. malo pa v postu.
Vsi bi se radi z njim veselili, malo pa jih je pripravljenih zanj kaj pretrpeti.
Mnogo jih hodi z Jezusom do lomljenja kruha, a malo do pitja keliha trpljenja.
Mnogi občudujejo njegove čudeže, a malokdo je voljan iti z njim v sramoto krila.
Mnogi ljubijo Kristusa tako dolgo, dokler se jim ne pripeti kaj zoprnega.
Mnogi ga hvalijo in poveličujejo, dokler prejemajo od njega tolažbo.
Ko se pa Kristus skrije in jih samo za čas zapusti, tedaj le preveč tožijo in omagu-jejo.
Kdor pa Jezusa ljubi zaradi Jezusa in ne zaradi lastne tolažbe, ga poveličuje v vsaki bridkosti in stiski srca kakor tudi v največji tolažbi.
In tudi ako bi mu nikdar ne hotel dati tolažbe, bi ga vendar vedno hvalil in se mu zahvaljeval.
»Srečna, draga vas domača” iz sladkorja, lecta, marcipana in drugih dobrot. Napravile so jo spretne roke, pa tudi ljubeča srca gojenk gospodinjske Sole v št. Kupenu pri Velikovcu. Tam in v št. Jako-
gubljeno življenje človeškega rodu rešiti, odkupiti. Obljubil je Odrešenika, ki bo odvzel človeštvu prekletstvo greha in daroval svoje življenje v spravo. Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edino-rojenega Sina, da bi vsak, kdor v njega veruje, ne bil pogubljen, temveč imel večno življenje . . . Božji Sin je postal človek, da je mogel kot človek trpeti in s svojo smrtjo plačati dolg človeštva. Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvoboju. Zmagalo je življenje. Kristus sam je nakazal svoje poslanstvo, ko je rekel: Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Odrešeni smo. Odkupljeni s krvjo Kristusa. Vendar pa dvoboj med življenjem in smrtjo še ni ponehal. Ta dvoboj bo trajal do konca dni.
Kristus je ustanovil svojo Cerkev, da ona hrani, varuje in deli božje življenje.
V krstu, ki je novo rojstvo božjega otroka, mati Cerkev sprejema nove ude skrivnostnega Kristusovega Telesa. Vsi drugi zakramenti, katere deli, pomagajo k ohranitvi in rasti božjega življenja. Vedno stoji v boju s temo in smrtjo. Trdna je na skali. Peklenska vrata je ne bodo premagala . . . Skoro dvatisočletna zgodovina Cerkve priča o tem orjaškem dvoboju med smrtjo in življenjem. Sile teme in pekla napadajo Cerkev. Petrova ladja se je večkrat v valovih razburkanega morja potapljala, a vedno je zmagovito premagala vse burje. In kje so tisti, ki so to ladjo potapljali. . . ? Vojskovali so se proti pravemu življenju, njih delež je bila smrt. Cerkev pa, nositeljica
božjega življenja, zmaguje s Kristusom in živi.
Dvoboj med življenjem in smrtjo pa mora bojevati tudi vsak narod. Vsakemu narodu je večni Kralj določil svoje poslanstvo. Dokler narod vrši svoje bogo-hoteno poslanstvo, bo živel; če to poslanstvo zapusti, zapade smrti. Veliki in mogočni narodi so izginili iz površja zemlje, ker niso gojili bogohotenega življenja. Zapustili so Boga, ki je studenec žive vode, usahnili so, njih delež je bila smrt.
Tudi v celici vsake človeške družbe, v družini je dvoboj med življenjem in smrtjo. Po volji Stvarnika naj bi družina v najožjem sodelovanju z Začetnikom življenja sprejemala v svoje naročje o-troke in jih vzgajala po večno veljavnih načelih božjih zapovedi. Veliko je poslanstvo krščanske družine. Starši ne delajo na mrtvih umetninah, temveč oni oblikujejo otroke, ki so prejeli v krstu božje življenje, in bodo večno živeli. Kako velika odgovornost! Če bodo te celice gojile in se žrtvovale za življenje, bo iz njih izšel nov rod, ki bo zdrav in bo tvoril zdravo občestvo polno življenja. Če pa družine odpovedo in ne služijo življenju, potem se bližamo smrti.
Končno se dvoboj med življenjem in smrtjo bori v srcu vsakega posameznega človeka. Vsak je pred odločitvijo ali si izvoli življenje ali smrt. . . Tretje poti ni. Če odklanjaš življenje v Kristusu, si s tem že zapadel smrti.
Veselimo se zmage življenja — v Veliki noči. Poklicani smo, da nosimo v sebi pravo življenje božjih otrok, ga varujemo in skrbimo za njegovo rast do dopolnitve v večnem življenju.
Velika noč — zmaga življenja? Ali verujemo v to zmago v Cerkvi, v zgodovini in življenju naroda, v družini, v srcu posameznika? Postojmo. Vsa pomladanska narava nam oznanja zmago življenja ... S Kristusom — Zmagovalcem hočemo živeti, njemu slediti do končne zmage večnega življenja.
daljave in skrajnih pokrajin. (Preg 31, 10.)
Ako bi čl</vek razdal vse svoje imetje, bi še ne bilo nič; ako bi delal veliko pokoro, bi bilo le malo; ako bi si vso učenost pridobil, bi bil še daleč; in ako bi bil velik v kreposti in silno goreč v pobožnosti, bi mu še mnogo manjkalo: enega namreč, kar je najbolj potrebno.
In kaj je to?
Ko najprej vse zapusti, naj zapusti še sam sebe, naj še sam sebe popolnoma sprosti ter se znebi osebne ljubezni.
In ko vse to stori, kar mu je storiti, naj misli, da še ni nič storil; ne sme imeti za veliko to, kar se mu zdi veliko, ampak se naj v resnici prizna za nepridnega hlapca, kakor pravi Resnica: Ko vse storite, kar vam je ukazano, recite: nepridni hlapci smo (Luka 17, 10).
Tedaj boš res ubog in prost v duhu in s ponosom boš mogel govoriti: sam sem in ubog (Ps 24, 16).
Vendar ni nihče bogatejši, nihče mogočnejši, nihče svobod/iejši kakor tisti, ki zna sebe in vse zapustiti in se postaviti na zadnje mesto.
Iz „Hoje za Kristusom" Tomaža Kempiana
bu se dekleta iz Roža, Podjune in Zilje pod vodstvom požrtvovalnih £č. šolskih sester pripravljajo za bodoče matere, ki bodo čuvale ognjišča naših dedov in vzgajale nov, veri in narodu zvest rod.
JCrutiuso križ
O koliko premore čista ljubezen do Jezusa, ki je brez sebičnosti in samoljubja!
Ali niso najemniki vsi, ki vedno le po tolažbi hrepene?
Ali ne ljubijo bolj sebe nego Kristusa tisti, ki imajo vedno le lastne koristi in dobičke v mislih.
Kje najdeš koga, ki bi hotel služiti Bogu brez plačila?
Redko najdeš tako pobožnega človeka, da bi bil prost vseh pozemskih stvari. Resnično v duhu ubogega in prostega vsake stvari, kdo ga najde?
Njegova cena je enaka ceni stvari iz velike
Foto Zaletel
Politični teden
Po svetu
Nikita odrine Nikolaja — v glavnem ostane vse pri starem
Glavna novica minulega tedna je bila brez dvoma prišla iz Moskve: Vrhovni sovjet se je po volitvah prvič sestal. V smislu določb formalne ustave je morala vlada pod predsedstvom Nikolaja Bulganina podati ostavko. To je tudi storila. Mandat za sestavo nove vlade je dobil Nikita Hru-ščev, tajnik komunistične stranke, ki je že doslej veljal za resničnega gospodarja Sovjetske zveze.
Na Zapadu niso bili presenečeni
Na Zapadu so to zamenjavo straže v Kremlju že dalj časa pričakovali, a kljub temu novica ni bila prav nič prijetna. Spomin na Stalina in njegovo brezmejno, kruto gospostvo je še preveč živ. Prevelika oblast v roki enega samega človeka je vedno nevarna.
Nekateri menijo, da bo sedaj pot do vrhunske konference med Vzhodom in Zapa-dom lažja, kajti notranje borbe za oblast v Kremlju so tudi kvarno vplivale na mednarodno politiko, posebno, ker se zapadni diplomati niso mogli zanesti, kako dolgo bo mož, s katerim so govorili, še na oblasti.
V zvezi z notranjimi boji v Kremlju pa sta se tudi v satelitskih državah izoblikovali dve krili. Eno je stavilo na Hruščeva, drugo pa na „staro gardo” z Molotovom na čelu. Med pristaše Hruščeva so šteli Poljaka Gomulko in jugoslovanskega maršala rita. Ali bosta ta dva sedaj za svojo zvestobo in pomoč poplačana, je drugo vprašanje, kajti hvaležnost vladarjev je zelo dvomljiva.
Atomsko orožje za Adenauerja
Kot smo že napovedali, je bonnski kancler izvojeval novo zmago v svojem parlamentu ob Renu. Ta je odobril njegov predlog po Oborožitvi nemške vojske z atomskimi in raketnimi orožji, kljub zelo ostri opoziciji socialistov in Beblerjeve liberalne stranke.
Kakšen bo naslednji razvoj je težko reči, kajti niti sam Adenauer ni preveč navdušen za to, da bi nakopičil atomski arzenal na nemških tleh. Po raznih nemških mestih so bile namreč demostracije in celo štrajki proti atomski oborožitvi. — Prejšnji teden je v naglici prispel v Bonn francoski zunanji minister Pineau in izgleda, da je starega kanclerja pregovoril k počasnosti. Ker nemška vlada odločno odklanja načrt poljskega zunanjega ministra Rapackega o „brez-atomski coni v Srednji Evropi,” so Francozi, ki jim ni nič kaj prijetna misel na Nemce z atomskim orožjem, potegnili iz predala načrt bivšega angleškega ministrskega predsednika Edena o ..razredčeni vojaški coni” v Evropi, ki je v praksi precej podoben predlogu Rapackega. V zameno na pristanek na omenjeno nemško oborožitev pa so Francozi obljubili, da bodo pri razgovorih s Sovjetsko zvezo še naprej vztrajali na zahtevi, da je treba rešiti vprašanje nemške združitve, po možnosti v zvezi z razgovori o razorožitvi. Ali se bodo Sovjeti od Francozov dali pregovoriti, je pa malo verjetno, zelo pa je verjetno, da se pri tej zahtevi Francozi ne bodo pretegnili.
Pomladanski popotniki — politika in ljubezen
Da se pa obeta povečana mednarodna politična aktivnost, pa kažejo številna potovanja kronanih glav, državnikov in diplomatov. Generalni tajnik UNO, Hammar-skjold, je bil v Moskvi, kjer je poskušal pregovoriti Hruščeva k razgovorom v razorožitvi. Molčeči Šved o svojih uspehih ni izdal javnasti ničesar. V Bonn je prispel angleški obrambni minister Sandys, ki se je razgovarjal o evropskih obrambnih načrtih s svojim zapadnonemškim kolegom Straussom. Angleška kraljica Elizabeta se je po tridnevnem državnem obisku vrnila z vojno ladjo domov, kjer jo čaka sitna družinska zadeva zaradi njene mlajše sestre Margaret, ki ne more pozabiti svoje ljubezni do polkovnika Townsenda, njenega nekdanjega pribočnika in uradnega spremljevalca. Townsend je, hoteč pregnati ljubezen do princese iz svojega srca,, odšel na samotno potovanje z avtomobilom okrog sveta. Toda ko se je povrnil v London, je bila njegova prva pot k žalostni princesi. Poroko med obema ovira dejstvo, da je Tovvnsend ločen, čeprav po ženini krivdi.
Nasser gre v Moskvo
Nasser, predsednik egiptovsko-sirijske državne zveze je spet utrdil svojo oblast. Uspelo mu je, da je prisilil k odstopu dosedanjega poveljnika sirijske vojne, generala Bisrija, ki je veljal za izrazitega simpatizerja Moskve. S tem se je znebil nevarnega osebnega tekmeca. Da pa uredi zadevo tudi s Sovjeti, so v Kairu naznanili, da bo Nasser kmalu odpotoval v Moskvo na državni obisk. V zadnjih mesecih je Sovjetski zvezi uspelo, ustvariti si s pomočjo Egipta trdne postojanke na Bližnjem vzhodu. Potovanje v Moskvo služi k nadaljnji izgraditvi sovjetskih postojank v tem delu sveta. Toda v kraljestvu tisoč in ene noči je le malo stalnega.
... in prt nas v Avstriji
Spor zaradi posredovanja dela
Za že običajno zdraho v vladni koaliciji
—	ki pa ne gre tako daleč, da bi jo razbila
—	je minuli teden poskrbelo vprašanje o novem zakonu o posredovanju dela (Ar-beitsvermittlungsgesetz). Socialisti hočejo, da bi naj nova postava dajala delavskim uradom izključno pravico do podeljevanja služb ter nalagala vsem podjetjem in drugim delodajalcem dolžnost, da vsa prazna delovna mesta javijo gornjemu uradu, ki potem odredi novega delavca. Prav tako bi morala podjetja javiti odvišne uslužbence. Socialisti menijo, da bi na ta način mogli delavski uradi bolje slediti splošni gospodarski razvoj in izvajati ustrezne ukrepe v prid pravilnega usmerjanja gospodarstva tudi na področju delavskega jzosredovanja in ne — kot se dogaja sedaj — zgolj s finančnimi ukrepi ministra Kamitza. To je spričo gospodarskih težav, ki so nastale v Ameriki in se bo kmalu njih vpliv verjetno poznal tudi pri nas, toliko bolj potrebno.
Ljudska stranka se energično upira temu predlogu. V resnici je tako, da bi z uzakonitvijo socialističnega predloga znatno zrast-la oblast ministra za socialno skrbstvo, ki je v rokah socialistične stranke. Zato pravijo, da prevelika oblast tega ministra ne bi bila v skladu z načeli svobode in demokracije. Zadeva je še v teku in bo treba počakati kakšen bo končni — kompromis.
Zadeva glede konkordata na mrtvi točki
S vprašanjem konkordata so se bavili avstrijski škofje, ki so se na Dunaju sestali na spomladansko konferenco pod predsedstvom solnograškega nadškofa dr. Rohra-cherja. V zaključni izjavi škofje sicer izre-
Dne 19. marca je bila od 8. do 9. ure dopoldne pred plenarnim senatom Ustavnega sodišča na Dunaju razprava o kompetenci ali pristojnosti za zakonito ureditev vprašanja slovenske narodne manjšine.
Do razprave je prišlo zategadelj, ker se je koroška deželna vlada s posebno vlogo obrnila na to vrhovno sodno instanco, da odloči o pristojnosti, in sicer ali mora izdati ustrezne manjšinske zakone v zvezi s členom 7 državne pogodbe deželni zbor v Celovcu ali pa državni zbor (Nationalrat) na Dunaju.
Koroška deželna vlada trdi, da je za manjšinske zakone pristojen koroški deželni zbor. Temu se je uprla zvezna vlada. Za mnenje so pa bile vprašane tudi vse ostale deželne vlade zvezne republike Avstrije.
,Kaj zahteva koroška deželna vlada?
1.	Ugotovitev obstoja pripadnikov slovenske manjšine v le nekaterih določenih upravnih okrajih in to s pomočjo ljudskega glasovanja;
2.	Načelo opredelitve za ugotovitev pripadnosti k slovenski manjšini;
3.	s pomočjo neposrednega, osebnega in tajnega ljudskega glasovanja;
4.	pravico do glasovanja bi imeli samo volilni upravičenci za deželni zbor z ustrezno uporabo volilnega reda za deželni zbor;
5.	Vprašanje volilcem bi se glasilo „Ali se priznate k slovenski manjšini?” Odgovor bi se pa moral glasiti zgolj „Da” ali pa „Ne”.
6.	Glasovanje z uradnim volilnim listkom.
Vsekakor preseneča stališče koroške deželne vlade s socialistično večino, ki je doslej
kajo zahvalo vladi, da je priznala veljavnost konkordata iz leta 1934, vendar jo pozivajo, da ga naj tudi izvrši, kot to zahteva Vatikan. Obenem pa pristavljajo, da se naj vlada posluži možnosti manjših sprememb, ki jih je ponudila Sv. stolica.
Rimski romar Raab
Minuli torek se je zvezni kancler ing. Raab v spremstvu visokih funkcionarjev svojega urada podal z letalom v Rim, kjer bo preživel Veliko noč. Tam je imel pomembne razgovore z italijanskim ministrskim predsednikom Zolijem. Izgleda, da bi na obeh straneh radi otajali že naravnost ledene odnose med Avstrijo in Italijo zaradi južnotirolskega vprašanja. Bil je sprejet tudi v posebni avdienci, pri sv. očetu.
Truppeju trda prede
Zadeva glede izklučitve sedanjega predsednika Koroške delavske 7jlx>rnice Paula Truppeja še vedno ni zaključena, čeprav se počasi bliža svojemu neizogibnemu koncu. Truppejev priziv proti izključitvi iz socia-listine stranke zaenkrat še ni bil rešen, toda duhovi v stranki so tako razburjeni, da je malo upanja za kako kompromisno rešitev.
Napovedali so tudi, da bo aparat socialistične stranke zrušil zadnjo Truppejevo postojanko, Delavsko zbornico. Tako bi naj na zadnjem občnem zboru Zbornice socialistična frakcija zahtevala njegov odstop. Da se Truppe izogne odločitvi, je odšel na dopust in ga je na občnem zboru zastopal podpredsednik Greinecker. Že to iz.mikava-nje kaže, da so Truppejeve pozicije precej omajane. Kljub morebitni zmagi Truppe-jevih nasprotnikov pa je ta zadeva zelo o-slabila socialistično stranko in je vprašanje ali si bo utegnila do prihodnjih volitev opomoči.
Zdravniki zopet nezadovoljni
Zdravniki, ki imajo pogodbe z bolniškimi blagajnami, so spet nezadovoljni s honorarji, ki jih prejemajo za svoje delo z zavarovanimi bolniki. Bolniške blagajne sicer zdravnikom ne oporekajo, da so honorarji majhni,, vendar se upirajo povišanju, ker enostavno nimajo denarja. Same se sedaj na vse načine trudijo, da bi zvišale svoje dohodke, kot ponavadi spet na račun zavarovancev (doplačilo za bolniški list in za recepte). Zdravnikom so bolniške blagajne odgovorile, da naj za sedaj še počakajo, da bodo izvedeni ukrepi za finančno ozdravitev pasivnih blagajn. Toda na Tirolskem, Štajerskem Solnograškem in na Koroškem so zdravniki že sklenili, da ne bodo čakali in nameravajo s 30. junijem odpovedati svoje pogodbe z bolniškimi blagajnami. Na ta način upajo blagajne prisiliti k povišanju honorarjev, kje pa bodo te dobile denar, jih pa seveda malo zanima.
vedno trdila, da je Dunaj pristojen za manjšinske zadeve. Pa še več. Naenkrat je odobrila načelo opredelitve, ki — posebno na šolskem področju — pomeni v praksi popolno priznanje pravice staršev, katero socialisti sicer glede splošnega šolskega vprašanja v zveznem merilu odločno odkla-njajo.
Čudno je tudi spoznanje potrebe po ugotovitvi obstoja ali neobstoja manjšine. Čemu neki je bil potem sprejet v državno pogodbo člen 7 — ali morda za manjšino, ki je bržkone ni?
Od vprašanih deželnih vlad se Gradiščanska sploh ni izjavila (čeprav je poleg Koroške in štajerske neposredno prizadeta!) do-čim se je šest deželnih vlad (Dunaj, Solno-graška, Tirolska, Štajerska in Zgornja in Spodnja Avstrija) izjavilo za to, da zadeva spada v pristojnost zvezne vlade. Poleg Koroške se je samo Predarlška (ki je znana po svojih sporih z Dunajem) izjavila v prid pristojnosti dežčle. Edino deželna vlada Zgornje Avstrije (ki je poleg zvezne vlade poslala pravno najbolj temeljit odgovor), v svoji vlogi poudarja, da je treba manjšinsko vprašanje urediti kar najbolj širokogrudno.
Dne 19. marca sta na ustni razpravi nastopila samo predstavnik koroške in zastopnik zvezne vlade. V imenu koroške deželne vlade je govoril višji vladni svetnik dr. Helmut Lora, ki ga pa je pobil zastopnik zvezne vlade dr. Vilibald Pahr z globokimi in temeljitimi argumenti.
Po razpravi je predsednik sodišča univ. prof. dr. Antoniolli razglasil, da bo sodba izšla pismeno ter da bo objavljena v zveznem uradnem listu.
SLOVENCI
d&ma ut pa tm iu
t Kanonik Ivan Kramarič v Trstu
V Barkovljah, obalni četrti Trsta, je v ponedeljek dne 24. marca po kratki a težki bolezni umrl mil. g. kanonik Ivan Kramarič. Pokojnik se je rodil leta 1892 v Radoviči v Beli Krajini, v krščanski družini, ki jo je Bog obdaril z 12 otroci. Gimnazijo je dovršil v Novem mestu, bogoslovne študije pa v Ljubljani, kjer je bil leta 1915 posvečen za duhovnika. Pastiroval je potem večinoma na Notranjskem, v delu nekdanje Kranjske, ki je leta 1918 prišel pod Italijo. Tudi v novih, zelo težkih razmerah je pokojnik ostal zvest svojim ovčicam, jih versko in narodno vodil in branil pred nravno pogubo in narodnim potujčenjem. Dolga leta je bil župnik v št. Petru na Krasu. Bil je odločen nasprotnik komunizma in zato je v letu 1954 moral zapustiti, proti svoji volji, omenjeno faro, ki ga je ljubila kol: svojega očeta. Po kratkem bivanju v begunskem taborišču, kjer je z vsemi delil bedo in pomanjka-nje> Sa je njegov predstojnik, tržaški škof Santin poklical v Trst, kjer mu je poveril naprej pouk verouka na slovenskih šolah, nato pa mu je še izročil skrb za nameščanje katehetov na teh šolah. Leta 1948 je postal župnik v Barkovljah in obenem kanonik v kapitlju svetega Justa, patrona mesta Trsta in škofije.
Smrt je napravila konec njegovim težkim preizkušnjam, ki jih pa je nosil kot mož. Pokopali so ga na barkovljanskem pokopališču in ogromna množica vernega ljudstva, ki ga je spremila na njegovi zadnji poti, je izpričal že na zemlij, da ni trpel zaman.
Nagrajeni slovenski dijaki
Na nagradnih natečajih za vse šole v Italiji so se v zadnjem času posebno dobro izkazali učenci slovenskih srednjih šol v Gorici. Tako je Ceščut Marija iz Sovodenj, dijakinja klasičnega liceja, prejela nagrado 60 tisoč lir, Makuc Lucijan, učenec nižje srednje šole in Briško Jožica, učenka strokovne šole, sta pa prejela vsak po 30 tisoč lir.
Pet let slovenske župnije v Torontu
V povojnem naseljcvalnem valu preko morja se je znatno število Slovencev, meti njimi mnogi mladi izobraženci, preselilo v Kanado. Povečini so našli delo v provinci Ontario, katere središče je velemesto Toronto. Tu ie kmalu zrastla slovenska kolonija, ki jo je sprva vodil č. g. dr. Janko Pajk. Totla prekmalu mu je avtomobilska nesreča pretrgala nit življenja. Za njim je delo prevzel č. g. Kolarič. Leta 1953 je bila uradno ustanovljena župnija, ki tako letos praznuje 5-letnico svojega obstoja. Iz skromnih temeljev je ob požrtvovalnosti vseh krščanskih Slovencev zrastla lepa, moderna cerkev, razvilo se pa je tudi pestro slovensko društveno življenje. Nastalo je tudi več gledaliških skupin in pevskih zborov. Ob koncu leta 1957 je imela župnija 2116 duš, med njimi je 473 družin. Od teh je bilo 1030 odraslih in 455 otrok do 16. leta starosti. V letu 1957 je župnija narastla za 99 družin in 149 otrok. Krstov je bilo v župniji 101, porok pa 37, dočim so ostale družine in otroci prišli bodisi iz ostalih krajev Kanade ali pa iz Evrope. Smrtnih slučajev je bilo 5.
Omenjene številke pa ne zajamejo vseh Slovencev, ki žive v Torontu. Iz različnih razlogov so nekateri vpisani po angleških farah. Cenijo, da je sedaj v Torontu vsega skupaj okrog- 3000 Slovencev, ki po veliki večini zahajajo redno v kako cerkev.
DOKTORAT. Na univerzi v Torontu je bil promoviran za doktorja č. g. Mirko R e n e r. Med študijem je poučeval še nemščino na gimnaziji pri sv. Mihaelu ter petje v bogoslovju bazilijanskega reda, v katerem je mnogo Ukrajincev. Nekaj let je tudi vodil slovenski cerkveni pevski zbor.
Slovenski operni pevci v Belgiji
Trije pevci ljubljanske opere, Samo Smerkolj, Vilma Bukovčeva in Miro Brajnik, so bili povabljeni na daljše gostovanje v Belgijo. Nastopali so po raznih mestih in želi velike uspehe. Posebno je časopisnim kritikom ugajala Vilma Bukovčeva -ki jo dobro poznamo tudi iz njenih nastopov v Celovcu — v vlogi Margarete v „Faustu”.
Športne tekme v Argentini
Na športnem igrišču slovenske zadruge „Naš dom” v Buenos Airesu so slovenska telesnovzgojna društva in skupine izvedle celodnevno tekmovanje. Nastopila je vrsta moštev (fantje in dekleta) v odbojki ter namiznem tenisu. Na igrišču je zjutraj zbrane rojake pozdravil podpredsednik ondotnega »Društva Slovencev” dr. Julčc Savelli, nakar so igralci stopili v areno, a ostali so se pa razvrstili na tribuni ter živahno navijali svojim prijateljem.
Opoldanski odmor so izrabili kuharji in pripravili okusno in obilno kosilo, pa tudi pijače ni manjkalo. Ob jedači in pijači so sc športniki in njihovi navijači pripravljali za napore vročega popoldneva. Za razvedrilo pa je skrltela tudi glasba. Zmagovita moštva so prejela razne nagrade, ki so jih poklonile slovenske firme v Buenos Airesu.
Pravda radi maitlšine pri Ustavnem sodišču
PROF. DR. KARL TRE IM ER, univerzitetni docent, Dunaj:
Korošci, učite se slovensko!
Prinašamo v slovenskem prevodu članek uglednega dunajskega znanstvenika, ki ga je poslal nam, pa tudi koroškemu glasilu OeVP „Volkszeitung” ter glasilu SPOe „Die Neue Zeit” za objavo v velikonočni številki.	TT .	. y
U re d n i š tv o
Dvakrat v razdobju enega človeškega živ-Ijenja so bili koroški Slovenci vjrrašani, ali hočejo ostati v Avstriji in obakrat so dali enoumno pritrdilen odgovor.
1 a izjava obvezuje obe narodnosti, ki živita v deželi, ki sta ena ob drugi že 1500 let naseljeni ter sta v hudem in dobrem povezani. Da se izognejo pritisku Avarov, nasilnega mongolskega ljudstva, so se alpski Slovani zatekli v visoke gorske doline k ostankom rimsko-keltskega prebivalstva ter številnim naselbinam rimskih kolonistov. Karantanske Slovane je pa kmalu odrešil iz robstva frankovski trgovec Samo; in nato so se vedno ožje povezovali z bavarsko vojvodino ter karolinškim kraljestvom zgodnjega srednjega veka. Pod novim imenom Win-den so poganjali vedno globlje korenine v novo domovino ter lastne svojstvenosti v vedno večji meri vsklajevali z novo pokrajino; tako so, na primer, postali izvrstni živinorejci, pojav, ki ga ni moč ugotoviti pri ostalih Slovanih; dobre in hude čase so delili s svojimi sodeželani. Posebno huda je bila stiska v začetku novega veka, ko je dotedanji svetovnogospodarski ustroj razpadel in je brezposelnost povsod zavzela strahovit obseg, običajno se je skrivala pod krinko kmečkih uporov in verskih vojn. Zadonela je pesem slovenskega naroda: Le vkup, le vkup ...
Sedaj pa stojimo ob zaključku evropskega novega veka.
Ne moremo svojih oči zapirati pred dejstvom, da prihaja novo svetovno razdobje. V evropskih meščanskih vojnah, ki jih sicer imenujejo I. in II. svetovna vojna:, se najavlja prihod novega časa. Ta čas je Koroško našel nedeljeno, njeni sinovi so morali in morajo ramo ob rami gledati usodi v obraz. To pa predvsem obvezuje nemške Korošce, da družnost, privrženost in dobro prijateljstvo svojih sodeželanov slovanskega jezika visoko cenijo in jo skrbno ohranijo. Ni boljšega sredstva za razumevanje soseda, kot je jezik, ni pa tudi boljše priložnosti za prisvojitev sosedovega jezika, kot skupno šolanje. Danes pač doživljamo, da mnogi dvomijo v vrednost skupnega šolanja. Vendar gotovo ni primernejšega kraja, ki bi s pomčjo pouka po ustreznih strokovnih učnih moči nudil v polnem obsegu možnost doživeti izrek, koliko jezikov znaš, toliko mož veljaš. Deljeno šolanje bi prineslo samo nedostatke. Ali ne bi, na primer, v malih gorskih krajih deljeno šolanje neizogibno vodilo k življenjski razdvojitvi? V vsakem primeru bi pa bila zelo huda napaka, ako bi si z odklonitvijo pouka sloven-
ščine sami zaprli pot k sosedu, in to je treba na glas povedati!
Učenje jezikov gotovo ni lahko in povzroča prizadetim pogosto precej truda. Vendar se ta trud tudi poplača, zato je treba vsako možnost z veseljem pozdraviti ter jo tudi iskati. Pri učenju kakega slovanskega jezika je pa tudi tako, da je zaradi velike podobnosti slovanskih jezikov znanje enega izmed njih obenem ključ, ki odpre vrata k ostalini. Pri Nemcu, ki se uči angleščine, je stvarni položaj isti. V otroški dobi, v mladosti, pa si človek igraje prisvaja jezikovno znanje in v poznejšem življe-
nju se pri raznih prilikah, bodisi v poklicnem življenju, bodisi pri .posameznih življenjskih usodah izkaže vrednost večje duhovne lastnine. Še naslednja primerjava: morda marsikdo ne polaga posebne važnosti na to, da zna plavati, toda en sam slu-čaj v njegovem življenju, ko je plavanje zanj usodnega pomena, dokaže vrednost tega znanja. Kolikim vojakom nekdanje nemške vojske je prišlo prav, da so se v naših starih in zaslužnih meščanskih šolah naučili nekaj francoščine: nekaj drdbcev jezikovnega znanja je temeljito spremenilo njihovo življenje v tuji deželi! Vsaka nadaljna ponazoritev je odveč. Na Koroškem, v tej obmejni deželi, človek ne more nikdar znati dovolj jezikov. Tu je potrebna tudi italijanščina. Vendar je zadeva tega jezika drugačna. Sedaj ne bomo o njem govorili, kajti gre se nam za pereč dnevni problem. Vsa čast teoriji, toda sedaj se bavimo z neposredno praktično zadevo. Zato je treba enkrat za vselej povedati, Korošci, vaši otroci naj se nauče slovenščine! Jo bodo vedno nujno rabili. Je to zadeva nas vseh.
Jitii
OB POLJSKI POTI
Poljski duhovnik dr. Ferdinand Schon-tudlder pripoveduje naslednji resnični dogodek.
Iz koncentracijskega taborišča Dachau je dnevno odhajal oddelek jetnikov na delo. Med temi sužnji so bili tudi duhovniki. Pot je vodila po polju mimo znamenja, mimo velikega križa.
Mlad SS-ovski stražnik, ki je četo spremljal in vodil na delo, je ta križ peklensko črtil. Možakar je bil velik in močan, svetlolas in modrook. Na zbirnem prostoru je često zbijal neumne šale in zaradi tega je dobil vzdevek Jiulturonosec”. Ta „kulturonosec” je z vidnim veseljem in s posebnim užitkom brcnil omenjeni križ s svojimi težkimi škornji vselej, kadar je šel mimo. Na spodnjem koncu je bil les križa že trhel in je ob vsaki brci mučno zaškripal. Zdelo se je, da stoka pod surovimi udarci.
Nekega dne, ko je delovna kolona kot običajno v peteroslopu spet korakala na delo, je iz pure vrste stopil mlad jetnik in šel h križu. Pod pazduho je stiskal tri količe. Takoj se je spravil na delo. Dva količa je ob lesu križa porinil v mehko zemljo, s tretjim količem pa je udarjal po teh zagozdah, da bi tako križ podprl.
,Jiulturonosec” je prvi doumel, kaj se godi in je z močnim glasom, kot bi se svet podiral, zateglo zavpil: „Stooj!” Kakor da bi ustrelil, je kolona hipoma obstala. Stražnik in jetniki so kot okameneli zrli v mola pod križem. Veljalo je namreč kot poizkus pobega, če je jetnik med pohodom stopil iz vrste in vsak stražnik je imel pravico, da ga je takoj ustrelil, če je zadel, je dobil tri dni
dopusta, dvajset mark denarja in znaten dodatek cigaret.
Vsi stražniki so namerili orožje na moža pod križem, napeli petelina, a nihče ni pritisnil. Že je bil pnri kol zabit v mehko zemljo, ko je „kulturonosec” kot brez uma zatulil: „Nazaj, ti svinja, ali pa te bom ustrelil!’ Pognal se je h križu in dvignil nogo, da bi ga brcnil. Tedaj pa se je mladi jetnik
postavil pred križ in je odločno dejal: ,,Ne dovolim, da bi v moji navzočnosti kdo križ zasramoval!”
„Kulturonoscu” je pošla sapa. „Gospod vodja,” se je obrnil k starešini, „to je očiten upor!” V tišino, ki je sledila, je mladi junak še enkrat glasno in razločno zaklical: ,,Kristjan sem in ne pustim zasramovati križa!”
Mogoče bi bil ,Jiulturonosec” tega mladeniča na mestu ustrelil. Mahal je namreč z orožjem, ga potiskal k licu, pomerjal, ga spet vzel proč in je neprestano tulil kot nor. Nekaj ljudi, ki je tedaj prišlo mimo, je na mestu obstalo in prizor pozorno motrilo. Vodja delovne skupine pa je dal povelje: „Naprej!” In jetniku pod križem: „Glejte, da se poberete od tu! Pozneje pa bomo dalje govorili!”
Ves dan je šlo nato delo tiho od rok. Stražniki niso več tako priganjali kot običajno; bila je nenavadna tišina.
V opoldanskem odmoru pa je vodja delovne skupine poklical „begunca” k sebi. Zapisal si je njegovo ime in številko. Potem ga je vprašal: „Kaj ste po poklicu?”
„Študent teologije v jezuitskem redu.”
Vodja je zmajal z rameni in molčal. Potem je dejal: ,,Napisati moram zoper vas ovadbo in vi veste, da se vsak poizkus pobega kaznuje s smrtjo. Obžalujem, da boste morali zaradi take neumnosti v smrt. Odstopite!”
Ko se je delovna skupina zvečer vračala z dela, je moral mladi junak korakati zadnji. Pri vratih so ga zadržali in odvedli k vodji taborišča. Vsi duhovniki pa so zanj molili. Opravili so tudi molitve za umirajoče. Po končanih molitvah so se odprla vrata barake in dijak-bogoslo-vec, branilec križa, je vstopil ves nasmejan v sobo.
„Ti živiš? Kaj pa se je pravzaprav zgodilo?” Sto in sto vprašanj so stavili kleriku.
„Oh, nič! Taboriščni vodja me je izpraševal to in ono. Potem je „kulturonosca” vrgel skozi vrata ven, da sva ostala sama v sobi. Jaz pa sem ga prepričal, da moramo mi kristjani križ braniti do smrti. Poslušal me je in je na koncu rekel: „Da se mi kaj takega ne bo zgodilo nikoli več! Ste razumeli? Jutri pa si poiščite dva moža, vzemite orodje in potrebni les s seboj ter križ popravite! Z vami naj gre tudi stražnik!”
Ta križ še danes stoji — prenovljen — na prejšnjem mestu. Že je za več kot deset let preživel ,stoletni rajh” ...
Zmaga križa — zm n g a Križanega!
FRAN ERJAVEC, Pariz:	182
koroški Slovence
III. del.
I.
Zato je tretjii stan narodno skupščino 9. VII. preimenoval v ,,, u s t a v o d a j n o skupščino ” (konstituanto) in njemu se je pridružila tudi večina duhovščine ter celo nekaj prosvetljensskega plemstva (med1 tem zlasti strastni pustolovec M i r a b e a u ), a kralj je moral zopet odstraniti okoli Verseilles-a in Pariza zbrane čete, ker so te le Se bolj razburjale plemstvo in meščanstvo. In to je po-nienjalo že tudi začetek ter prvo zmago velike francoske revolucije.
Meščanstvo se je že balo, da ostanejo njegova prizadevanja zaman, a tedaj so nastopile ljudske množice, ki niso le rešile revolucije, temveč jii začele dajati odslej tudi smer. Jako slabe letine zadnjih let so povzročile hudo gospodarsko krizo po kmetih ter veliko draginjo in brezposelnost po mestih in vsi so valili krivdo na vlado ter na vodilne sloje. Prihajalo je do plenjenj po mestih, po kmetih so se začeli množiti nemiri, po vsej deželi so se razpasli razbojniki in kmetje so kratko in malo ustavili nadaljnje plačevanje svojih obveznosti državi dn plemstvu, a plemstvo se je pripravljalo, da z orožjem v roki brani svoje »pravice”. Vseh slojev so se polotili negotovost, strah in odločna volja po samoobrambi, a plemstvo in meščanstvo sta drug drugega obtoževala zahrbtnih spletk in zarot. Javna varnost je izginila, ljudske množice so se začele oboroževati, začelo je prihajati do spopadov tudi v Parizu in dne 1 4. V 1 1. 1 7 8 9. so navalile množice na pariško Bas til j o, da dobe novega orožja in osvo-
bodi jetnike (ta dan praznujejo Francozi še danes kot svoj največji narodni praznik). Začele so se snovati narodne straže in njih poveljstvo so izročili uglednemu svobodoumnemu aristokratu La Fayette-u,kije uvede! zanje modro-belo-rdeče kokarde, ki so ostale odslej tudi francoske narodne barve.
čeprav zavzetje Bastilje prvi hip ni pomenjalo nobenega posebnega dogodka, pa znači ono vendarle zlom nadaljnjega odpora dvora, ki si radi nezanesljivosti čet ni upal izsiliti spoštovanja kraljeve oblasti. Tudi v podeželju se je po zavzetju Bastilje meščanstvo skoro povsod brez odpora polaščalo oblasti. Kraljev ugled je skoro čisto izginil in vse je sledilo le odlokom konstituante, toda le takim, s katerimi je tudi soglašalo. Posledica tega je bila, da so začele množice »narodno suverenost” istovetiti z neposredno demokracijo, kar je potem v nadaljnjem razvoju nujno vodilo v — teror sodrge.
Medtem ko se je revolucionarna misel vse bolj širila med ljudstvom, je pa konstituanta razpravljala, ako bi kazalo že takoj proglasiti že posebno slovesno izjavo o pravicah ljudstva. Plemstvo je skušalo to zavleči, a končno so bile v znameniti nočni seji dne 4. VIII. 1789. vendarle med velikanskim navdušenjem soglasno ukinjene vse posebne pravice prvih dveh stanov, proglašena davčna enakost ter ločitev zakonodajne, izvršne in sodne oblasti,, odpravljene so bile vse vezi, ki so dotlej zavirale svobodno gospodarstvo (zlasti cehi), vsem je postal omogočen dostop do vseh javnih služb in proglašeni so bile tiste »pravice človeka” (razprava o njih je bila zaključena 26. Vil L), na katerih temelji demokratični družabni red še danes. Pomedli so tudi še z zadnjimi ostanki »zgodovinskih pravic” posameznih pokrajin in uvedli volitev uradnikov. S tem je bil dokončno razdejan f e v d a 1 i z e m ter načete tudi gospodarske Vefor-me in temu so sledili potem v naslednjih dneh še razni
proglasi o svobodi, enakosti in narodni suverenosti, s čemer je bil pokopan ves tisočletni »stari red” (PA n-cien Regi me). Glavna njihova značilnost je bila na eni strani ta, da je uveljavil suverenost ljudstva, v nasprotju z ostalo Evropo, kjer je še vedno veljalo načelo »legitimnosti”, na drugi strani je pa revolucija zaničevala sploh vso zgodovino in izročila (zato so tudi nadomestili stare zgodovinske pokrajine z departmaji).
Ker pa kralj ni hotel potrditi teh sklepov, je grozila resna politična kriza. Zmerni člani vseh treh stanov so se želeli mirno sporazumeti s kraljem in tako ustaviti revolucijo, toda pariških množic sc je polaščalo vse večje razburjenje, ki so ga podžigali razni radikalni levičarji, pospeševali pa naraščajoča gospodarska kriza, brezposelnost in pomanjkanje živil po mestih. Pričele so demonstrirati ženske in zahtevale kruha. Dne 6. X. se je napotila množica podivjanih žensk celo v Versailles, s silo privedla kralja v Pariz in dne 19. X. mu je potem sledila še konstituanta. To nasilje ni vzbudilo le pri plemstvu nepomirljivega sovraštva proti revoluciji, temveč je ogorčilo tudi zmerno meščanstvo, ki je začelo prehajati v opozicijo.
Leto 1790. je potekalo še dokaj mirno, čeprav ni bilo nobene prave vlade in je predstavljala edino učinkovito oblast ustavodajna skupščina, toda tudi ta se je morala boriti z velikimi težavami na vse strani. Največji ugled je užival La Fayette, ki je z zmernim meščanstvom težil za ustavno monarhijo in skušal sprijazniti z njo tudi plemstvo. Konstituanta je odpravljala predvsem stare politične ustanove, gradila novo upravo, izvedla njeno radikalno decentralizacijo ter uveljavljala v smislu naravnega prava načela svobode in enakosti na vseh področjih, ni se pa še dotikala monarhije same. V smislu tedanjega duha časa (jožefinizma) je bila skoro čisto podržavljena Cerkev, s čemer je pa soglašal tudi znatni del duhovščine (g a 1 ik a n i z e m !).	(Dalje prih.)
CELOVEC
Red božje službe v velikem tednu za slovenske vernike v Celovcu:
Obredi velikega tedna kakor tudi slovesnost Velike noči bodo v kapeli provincialne hiše šolskih sester (poleg Koschat-mu/eja), Viktringer Ring 19.
Veliki četrtek: ob 7. uri zvečer sv. maša v spomin zadnje večerje s skupnim sv. obhajilom vernikov. Pred sv. mašo in po možnosti tudi med sv. mašo priložnost za spoved.
Veliki petek: Ob 7. uri zvečer začetek pretresljivih obredov v spomin Jezusove smrti na križu, razkrivanje križa, skupno sv. obhajilo vernikov.
Velika sobota: Ob 7. uri zjutraj se izpostavi Najsvetejše v božjem grobu k češče-nju. Verniki so vabljeni, da po možnosti pridejo k tem uram češčenja.
Velikonočna vigilija: Ob 11. uri zvečer začetek velikonočne vigilije — blagoslov velikonočne sveče, berila, obnova krstne obljube. — Ob polnoči sv. maša z obhajilom vernikov.
Velika nedelja — Velika noč: Ob i/2 8. uri zjutraj prva božja služba v kapeli provincialne hiše, ob 9. uri druga božja služba v cerkvi novega bogoslovja.
Vsi verniki so vabljeni, da se udeleže svetih obredov v velikem tednu in da prejmejo v teh dneh tudi sv. zakramente.
(Predavanje s slikami o Sveti deželi)
V četrtek dne 27. marca zvečer nam je preč. g. Vinko Zaletel v Kolpingovi dvorani s pomočjo bogate izbire lepih slik pokazal Sveto deželo in njene posebnosti. Slike je pa spremljala zanimiva in prijetno tekoča razlaga. V duhu smo poromali v kraje, kjer je pred 2000 leti naš Gospod Jezus Kristus učil, delal čudeže in končno za nas na križu v strašnem trpljenju umrl.
Kot pripravo na skrivnosti velikega tedna nam je č. g. Zaletel posvetil posebno pažnjo krajem trpljenja Gospodovega. Slike je sam posnel, ko je pred več leti poromal v Sveto deželo. Hvala gospodu predavatelju, ki se ni ustrašil truda in drugih nevšečnosti, da nam je pripravil prijeten, zanimiv in poučen večer.
TINJE
Novega župana imamol Mi smo volili, župan pa je postal trgovec Hans Keber, doma iz Dobrle vesi. V vsej občini sta dva tr-goca in eden od teh dveh je sedaj župan. V kmečki občini bi le bolj pričakovali kmeta kot župana. Dosedanji župan pd. Jurn, Tomaž Osel na Lačnem ali na Humskem bregu — vasica je namreč dvoimenska — se je za občino skozi dve periodi zelo trudil in je tinjsko občino zastopal tudi decembra leta 1954 pred prosvetnim ministrom dr. Drimmlom v Celovcu v boju proti dvojezični šoli. Tokrat pa so Jurna požagali ravno tisti „naciji”, ki so bili pri imenovani akciji najbolj udeleženi in so že pozabili, kako so leta 1934 preko jugoslovanskega Varaždina rajžali v Nemčijo, da se tam v ..avstrijski legiji” pripravijo za zasedbo Avstrije 13. marca 1938.
Zdi se nam, da je bil to zelo nehvaležen korak proti domačinu Jurnu, ki sta ga skuhali skupno SPOe in SPOe.
SELE
(Odmevi občinskih volitev)
Kakor pred štirimi leti, smo tudi pred sedanjimi občinskimi volitvami jasno pokazali voljo, naj se sestavi enotna lista, v kateri bi bile sorazmerno zastopane vse tri stranke. Tako bi vsa volivna borba izostala in bi se lepo pokazala enotnost in bratstvo Selanov. Toda socialisti se obakrat te misli na slogo niso oprijeli. Zakaj ne? Strankino vodstvo v Celovcu menda ni bilo za to. Pokazalo se je, da naši socialisti ne smejo samostojno misliti in odločati po svoji pameti, marveč se morajo slepo pokoriti rdeči diktaturi iz Celovca.
Za volitve je župan izdal letak, v katerem naglaša, koliko je pri vladi priberačil za občino, čudno se to sliši! Denar, ki ga deželna vlada naklanja občinam za javna dela, je največ denar davkoplačevalcev, tudi naš denar. To ni kaka miloščina, za katero je treba ponižno beračiti, marveč jo je deželna vlada dolžna dati, kjer je potreba, tudi nam, saj smo enakopravni državljani! Saj je tudi bivši župan občine Blato izposloval za zgradbo nove šole še večje vsote podpore, čeravno ni beračil in ni ne socialist ne član OeVP, marveč zaveden Slovenec!
Tudi OeVP je proti naši volivni skupnosti izdala letak, h kateremu ne moremo molčati. Podtika nam simbol komunizma: srp in kladivo. Naši kandidati, ki so imeli izglede, da bodo izvoljeni, so pač od komunizma neizmerno bolj oddaljeni kakor nekateri pri OeVP od hitlerjancev. Ti so pa res nad Sele in ves svet prinesli veliko nesreče in gorja! Naj selska OeVP pregleda svoje pristaše in bo med njimi našla take, ki jim je kljukasti križ še sedaj ljub simbol! Še nedavno je eden od njih v gostilni pokazal svojo vero v Hitlerja in zagotavljal, da Hitler še živi v Španiji, od koder se še vrne, da spet zavlada v tretjem tisočletnem rajhu.
Mi smo bili v volivni borbi dostojni, obe nasprotni stranki pa si nista bili v laseh, pač pa sta skupno napadali našo in se pri tem posluževali vseh mogočih sredstev, tudi laži in zavijanja. Izid volitev je bil točno tak, kakršen bi bil, če bi se bila sestavila skupna selska slbžna lista. Mi smo ohranili svoje štiri odbornike. Naši odborniki so sposobni, pa tudi voljni skrbeti za blagor občine kot ministri selske republike. Ali imajo tudi ministri onih dveh strank s prezidentom vred enako dobro voljo, bo pokazala bodočnost.
(Nesreča pri dehi)
Janezu Čertovu, p. d. mlademu Adamku, se je pred tedni pripetila nezgoda. Ko je na skednju zagnal motor, ga je vijačka z vso silo udarila na spodnjo čeljust in mu jo na dveh mestih nalomila. Zdravi se v ce^ lovški bolnici za nezgode. Zdravljenje počasi, a dobro napreduje. Ko se bo ozdravljen vesel vrnil domov, se mu bo veselje podvojilo, ker pričakujejo v družini vesel dogodek. To dvojno veselje mu iz srca privoščimo!
ŠT. VID V PODJUNI
Imeli smo v fari duhovno obnovo za žene in matere, ki jo je vodil požrtvovalni č. g. dr. Janko Polanc. Vsak petek ima pa č. g. župnijski upravitelj sv. mašo in križev pot pri Št. Primožu. Udeležba je kar dobra.
Gojenke gospodinjske šole v št. Rupertu si bodo pa letošnjo zapoznelo zimo menda kar dobro zapomnile. V nedeljo dne 23. 3. so napravile z avtobusom poučni izlet na Humperk. Na poti preko Tinj in škocijana so se ustavile v št. Vidu, kjer so se udeležile pobožnosti križevega pota. Nato so se odpeljale v št. Primož, od koder so se pa morale podati peš k Vazarju v Spodnje Vi-nare, ker avtobus ni več zmogel težke poti. Vrniti so se pa morale preko Rikarje in Žitare vesi, ker je bila cesta preko Gluhega lesa in Mokrij preveč zametena. Na nič hudega, tako jim je izlet nudil lepše razgledne točke in bil zategadelj še bolj zanimiv.
ŽIHPOLJE
(Cerkveni shod in sv. birma)
V nedeljo dne 13. aprila 1958, to je na Belo nedeljo, se vrši na Žihpoljah prvi letošnji cerkveni shod. Ta dan bodo prevzv. g. škof delili na Žihpoljah tudi zakrament sv. birme.
Spored je sledeči: Od pol 7. ure naprej so sv. maše, ob 8. uri je božja služba Selanov, ki pridejo ta dan v procesiji, ob 9. uri je škofova božja služba, na to slovenska pridiga, škropljenje grobov in okrog pol 11. ure podelitev zakramenta sv. birme. Popoldne ob 2. uri blagoslavljajo prevzv. gospod škof male otročiče, na to so pete litanije Matere božje in sv. blagoslov.
Vsi verniki in Marijini častilci posebno pa mladina so ta dan povabljeni na sončne Žihpolje! Hočemo posebno moliti za milosti Sv. Duha in se priporočiti Materi božji! Spovedovalo se bo na predvečer in v nedeljo od 6. ure naprej.
Prejeli smo:
VABILO
Zveza slovenskih izseljencev bo imeia v nedeljo, dne 13. aprila 1958 s pričetkom ob 9.30 uri v dvorani I celovške Delavske zbornice svoj
REDNI LETNI OBČNI ZBOR na katerega so vsi člani vabljeni.
KOTMARA VES
V tednu od 15. 3. — 23. 3. nas je obiskala Fatimska Mati božja iz Dobrle vesi. V soboto zvečer smo jo slovesno sprejeli in v procesiji z lučkami spremljali v farno cerkev, kjer je na glavnem oltarju zasedla svoj prestol, s katerega je cel teden razkošno delila milosti. Že L večer si je osvojila srca faranov in jih je ogrevala s svojo ljubeznijo do konca svojega bivanja' med nami. Tokrat je bila uslišana želja faranov: ako bi se pri nas zgodil kakšen čudež, bi pa verovali. Čudež telesnega ozdravljenja se ni zgodil, pač pa veliko večji čudež spreobrnjenja številnih faranov. Upajmo, da bo obrodil Marijin obisk kot trajen sad: živo farno družino. Na tem mestu naj bo izražena prisrčna zahvala glasnikom Marijine slave: mil. g. kanoniku Zechnerju, našemu Lom-bardiju in Leppichu, č. g. Cvetku in g. župniku Kašlju iz Hodiš.
SVEČE
Na cvetni petek so naši zvonovi začeli zvoniti na električni pogon. Gospod župnik Martin Škorjanc so v cerkvi večkrat oznanili, naj darujemo za popravo cerkve, za električno napeljavo, a da bi tako naglo dobili tudi električno zvonenje, nismo mislili. Dobre strani električnega zvonenja bo znal ceniti gotovo najbolj naš mežnar in organist, ki, dasi čil in uren, ni več med najmlajšimi. Dolga leta je ob mrazu in ponoči hodil zvonit jutrnico, zdaj pa se to kar samo naredi. In med mašo lahko orgla in zvoni. Žal po vrveh bo samo ministrantom, ki se ne bodo mogli več nanje Obešati in dvigati v zrak.
Zdaj pridno zbiramo denar, da gospoda župnika dolg ne bo predolgo skrbel. Odkar so v Svečah, je bilo pri cerkvi in župnišču marsikaj storjenega. Celo župnišče skoro prenovljeno, v cerkvi pa novi zvonovi, nova električna napeljava in še električno zvonenje. Kakor se gospodarstva in hiše modernizirajo, tako naj se obnavlja tudi hiša božja s pridobitvami tehnike. Saj je Bog vreden vsega, kar je najbolj popolno in najlepše. Ko so se cerkveni ključarji odločili z gospodom vred za zadnje delo, so imeli pred očmi dobra srca in dobre roke faranov. Zato, če pridejo trkat na naše duri ali v cerkvi prosijo na prvo nedeljo za večji ofer, darujemo res malo več. Vse to bo zapisano v hranilno knjigo za nebesa in tam nam bo z bogatimi obrestmi povrnjeno.
MAČE
Na Mačah smo v dveh dneh imeli dva. pogreba. Na tiho nedeljo smo spremljali na božjo njivo Uršulo Barentaler, v ponedeljek navrh pa Roka Potočnika.
Rajni Potočnikov oče so dolgo delali v Fužini, potem ko so dobivali rento, pd so še vedno hodili pred prazniki in semenji belit in pleskat po hišah. Tako so: oče in dva sinova vsi imeli isti poklic. Rajnima sovaščanoma naj sveti večna luč!
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
TOREK, 8. 4.: 14.00 Poročila, objave. - Rdeče, rumeno, zeleno. — SREDA, 9. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 10. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Gospodarska šola za vsakogar: O trgovini (7. poglavje) — Glasba. — PETEK, 11. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Na zapečku: Pri Simoničevih v St. Petru pri šcnt Jakobu. — SOBOTA, 12. 4.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 18.15 Za delopust. (Humor v besedi in pesmi). — NEDELJA, 13. 4.: 7.30 Duhovni nagovor. 7.35 S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
LOČE
Farna mladina iz Št. Jakoba v Rožu gostuje na velik, ponedeljek, 7. aprila ob pol 3. uri popoldne pri „Pušniku” v Ločah z igro v 5. dejanjih
„ŽRTEV SPOVEDNE MOLČEČNOSTI”.
Vsi iz Loč in okolice prisrčno vabljeni na pretresljivo igro iz duhovniškega življenja. Igra je prirejena po povesti, ki je izhajala v ..Nedelji”.
Kazenski postopek proti napadalcem v Nonči vesi
Izvedeli smo, da je orožništvo prijavilo državnemu pravdništvu pri Deželnemu sodišču v Celovcu Ignaca in Maksa Rudolfa, p. d. Hribernikova iz Vidre vesi, zaradi težke telesne poškodbe Franca Buchwalda iz Nonče vesi. Kot smo že poročali, sta imenovana brata Rudolf v petek dne 14. marca vdrla v dvorano Paulitscheve gostilne v Nonči vesi ter z nasilnimi dejanji preprečila predavanje č. g. Vinka Zaletela, župnega upravitelja fare Vogrče, o božji poti v Lurd in Marijinih prikazovanjih. Pri tej priložnosti sta motila javni red in mir ter prizadela g. Francu Buchvvaldu, p. d. Puklovemu očetu, težke telesne poškodbe. Iz zdravniških spričeval izhaja, da sta mu zbila prednje zobe ter polomila dve rebri. Okrevanje Puklovega očeta zaenkrat dobro napreduje.
Akt pri državnem pravdništvu v Celovcu nosi številko PS. 3495/58 in redna sodna preiskava je že v teku. Oškodovanca bo pri tem postopku zastopal posebni pravni zastopnik.
Prebivalstvo Nonče vesi in okolice je vest o uvedbi kazenskega postopka proti neposrednim krivcem vzelo z zadoščenjem na znanje.
Eden izmed obeh pretepaških bratov je baje nameraval v kratkem oditi v Švico na dobro plačano delo, vendar bo sedaj, ker je proti njemu v teku kazenski postopek, moral lepo ostati doma. O zadevi bomo še poročali.
Odmevi iz inozemstva o napadu v Nonči vesi
Podvig dveh pretepačev iz Vidre vesi, ki sta preprečila dne 14. marca predavanje pri Paulitschu v Nonči vesi, je zbudil veliko zgražanje in obsojanje tudi v inozemstvu.
..KATOLIŠKI GLAS” v Gorici (Italija) prinaša obširno poročilo o tem dogodku. Poroča, da je bilo na programu versko predavanje s skioptičnimi slikami o božji poti v Lurd. Natančno opisuje divjanje bratov Rudolf in označuje dogodek kot ,gločinski napad”.
„BORBA”
je tudi poročala o napadu pod naslovom ..Dogodek v Nonči vesi”. V njeni ljubljanski izdaji beremo, da ta dogodek „ostro osvetljuje razmere, v katerih žive pripadniki manjšin v Avstriji.” List postavlja vprašanje: „Kako se naj koroški Slovenci nacionalno opredeljujejo spričo takih raz-razrner?”
„SLOVENSKI POROČEVALEC” ki izhaja v Ljubljani, se v daljšem članku bavi s koroškimi razmerami in pripominja, da je zaradi protislovenske gonje prišlo „do napadov pretepačev na Slovence. Med njimi je pač najsramotnejši napad na slovenske obiskovalce predavanja v Nonči vesi. Med koroške običaje sodi dejstvo, da varnostni organi pretepačev niso prijeli. ..” Nobeden izmed jugoslovanskih listov ne omenja, da je bilo z napadom v Nonči vesi motena verska prireditev.
*
Naj sedaj nemški nacionalni prenapeteži premislijo, ali je bilo res treba pri nas na Koroškem pritirati nacionalno gonjo tako daleč in kam to vodi?
VIELZV/ECK-MOTORMAHER
P4Uia*»	Zi«h«»
H.h»-	niog»*
Motorne kosilnice
kot vse stroje za poljedelstvo
naročujte potom :
Podjunske trgovske družbe
FRANC RUTAR
DOBRLA VES (Eberndorf), Tel. 220
Po naročilu: cenike - zastopnik - dostava
Zadružništvo — kmetova samopomoč
' (22)
Besede o gospodarskem donosu v kmetijstvu so ibile v zadnji številki dovolj jasne. K vzrokom nizke rentabilnosti bi morali dodati samo še eno: kmetijstvo je sicer važna gospodarska panoga, a njegovo veliko zlo je v tem, da se srednji in mali kmetje, ki ga tvorijo v pretežni večini, svojega števila in važnosti svoje skupnosti ne zavedajo. Šele v zadnjem času se nakazuje tudi v kmetijstvu razvoj, ki zna postati zanj odločilnega pomena. Kmetijstvo se vedno bolj usmerja k samopoči v zadružništvu.
Bistvo zadružništva
Najprej je treba poudariti, da je bistvo zadrug v tem, da se gospodarji prostovoljno združijo v organizacije in si v njih skušajo z zadružnimi močmi pomagati v vseh gospodarskih področjih. Gospodarske zadruge, kakršne menimo in katere edine imajo svojo veliko bpdočnost, nastajajo od spodaj navzgor. Glavni pogoj zanje je temeljita gospodarska izobrazba in globok življenjski idealizem kmeta. Sebičneži, megleni idealisti, nesamostojneži niso dobri zadružniki, še manj pa površneži in nepoštenjaki. Zadružništvo koraka sredi med umirajočim gospodarskim' liberalizmom, v katerem je bil vsak prepuščen svoji usodi in ki je odigral svojo vlogo na svetovni pozornici, ter med neživljenjskim kolektivizmom, ki ubija osebno iniciativo in prezira človekovo dostojanstvo. Kot zadružnik ostaneš lastna osebnost, vedeti pa moraš, da se moreš razvijati in rasti samo v skupnosti s somišljeniki in poklicnimi sodrugi. Zadružni obliki gospodarstva in življenja pripisujejo pomembni družboslovci zato še zelo velik pomen za bodočnost. To morajo naši gospodarji vedeti!
Oblike kmetijskega zadružništva
Kaj je cilj kmetijskih zadrug? Tehnične zadruge posegajo neposredno v kmetijsko gospodarstvo. Kmetje in kmetice si sami nabavljajo surovine, semenje, umetni gnoj, stroje in še tisočero drugih potrebščin. Vešči in množični nakup je namreč dvakrat cenejši! Zadružniki si skupno pomagajo pri gospodarskem in gospodinjskem delu. Zadružno uporabljajo dražje stroje, zadružno koljejo in pečejo, meljejo in prekajajo, sušijo in perejo. Tako štedijo čas in gospodarjeve ter gospodinjine delovne moči in s to štednjo bistveno pocenjujejo svoje gospodarstvo. Zadruge se posvečajo tržnim prilikam in zavestno skušajo uravnavati kmetijstvo na trg in njegove potrebe. Na trgu se zahteva določena količina in kakovost, trg določa ceno, na trgu velja konkurenca. Posameznik je na tem trgu revež, zadruga pa je lahko zelo močan faktor. Pri tem za-
druga ne gleda izključno na dobiček, marveč na to, da z boljšim donosom pomaga predvsem malim in srednjim kmetom, ki so sicer na milost in nemilost izročeni neizprosni konkurenci. Končno imajo zadruge svoj veliki pomen še na kapitalnem trgu, kjer sprejemajo in usmerjajo odvišni kapital tja, kjer je najbolj potreben.
Drugega gospodarskega izhoda danes ni
Najprej je treba videti kronično kmetijsko krizo, ki traja od časa, ko se v modernem gospodarstvu v številkah izračunavata donos in donosnost. Samo v zadnjih dveh desetletjih je Število kmetov v Avstriji padlo od ene tretjine vsega prebivalstva na petino. To je porazna številka in bi morala biti pravi gospodarski alarm! H temu pride še najnovejši razvoj, ki naravnost mrzlično pripravlja veliko gospodarsko enotnost Evrope brez carinskih meja in brez ovir za osebni in kapitalni meddržavni promet. Zedinjene države Evrope se že odražajo na obzorju. Kmetijstvo izven Avstrije hiti zato s specializacijo in racionalizacijo gospodarskega načina. Treba je računati z dejstvom, da cene kmetijskih pridelkov ne bodo več rasle, marveč se pri mnogoterem blagu celo znižale. Evropski trg bo še bolj neoseben in neizprosen. To se pravi: Treba bo nam še boljšega semenja, še več umetnih gnojil, še boljših strojev, še tiaprcdnejše živinoreje in prašičereje, še modernejšega gozdarstva! In vse to gospodarstva ne sme podražiti, marveč poceniti, pridelek pa mora biti boga-
tejši in kakovostno boljši. Tu so zadruge, bodisi produkcijske ali prodajne, nakupne ali kreditne, edina kmetova rešitev, sicer se za prihodnja desetletja obeta še hujša kriza od sedanje.
Slovenci In zadružništvo
Slovenci smo zadružen narod in to je naša največja gospodarska vrlina. Vošnjak, Krek, Ražun in Podgorc so to vrlino znali usmerjati. Gospodarska korist našega zadružništva gre v težke milijone, moralna pa je neprecenljiva. Z ozirom na sedanji položaj in na bodoči razvoj bi bilo,iskreno želeti, da se med nami čimprej najdejo možje-zadružniki, ki naj nas vse opozorijo na pretečo nevarnost in nas povedejo po pravi poti mimo grozečih nevarnosti. Kadar gre za naše domove in našo zemljo, bi ne smelo biti strankarskih pomislekov, osebnega ljubosumja in še najmanj pa tako nevarne brezbrižnosti. Korenina našega naroda je kmet in ta kmet je danes skrajno ogrožen. Pomagajmo si sami in Bog nam bo pomagal!
štedilnike in peči na električni tok, na premog ali plin, molzne naprave, separatorje in krmilne stroje, kakor tudi vse 'kmetijske stroje, vozila, radijske aparate in električne priprave kupite najceneje pri firmi
JOHAN LOMŠEK
Št. Lipš, Tihoja. p. Dobrla ves
Kupljene oz. naročene predmete stavimo odjemalcem na dom. — Zahtevajte cenike. — Ugodni plačilni pogoji.
Zaključek Kmetijske šole v Tinjah
V soboto dne 29. marca ob 9. uri zjutraj so se absolventi tinjske kmetijske šole zbrali v proštijski kapeli k slovesni zaključni sveti maši. Na ta praznik so prihiteli tudi sta-riši, bratje in sestre absolventov. Prostorna kapela bi bila skoro premajhna. Sv. mašo so darovali sivolasi, 80-letni, toda še vedno živahni mil. g. prošt Anton Benetek, ki so — vidno ganjeni — dali v pridigi fantom še zadnja očetovska navodila na pot v življenje. Pri liturgični sv. maši je pel štiriglasno, res ubrano in občuteno, fantovski zbor. Med sv. daritvijo so vsi absolventi pristopili k mizi Gospodovi in prejeli sv. obhajilo.
S „Tedeum” in pesmijo ,,,Marija, skoz’ življenje” iz katere je odmevala vsa korajža in zaupanje fantov v bodočnost, je končala cerkvena slovesnost.
Nato so bili vsi udeleženci povabljeni v obednico, ki jo je skrbno, bogato in okusno pripravila naša marljiva gospodinja, gdč.
Našim gospodinjam
Velika noč v družini
Letos ho za veliko noč še prav malo cvetja. česar nam narava zunaj ne bo nudila, namreč pravega pomladno-velikonočnega razpoloženja, tega pripravimo v domu same. V snažne prostore bomo postavile mnogo pomladanskega cvetja. Mačice (vrbove in leskove) bomo namestile v velike vaze, če jih nimamo pa v čedne visoke glinaste lonce. V nizke široke sklede za kompot in v male skodelice bomo namestile resje, kur-jice in zvončke. Simbol velike noči so tudi jajca. Lepo obarvana bomo položile v gnezdeca iz mahu. Lahko iz lupin napravimo tudi tačice, katerim naredimo noge s tremi fižolčki, ki smo jih potopile v tekoč vosek. Lahko podstavek napravimo tudi iz mavca (gipsa).
Ob velikonočnem žegnu razložimo otrokom smisel blagoslovljenih jedi, njih simbol. Punčke naj jih tudi nesejo v malih košaricah k blagoslovu. Že med letom naj bi si šolarice uvezle primerne prtičke, še na ulroge iz naše okolice mislimo. Naj otroci zanesejo nekaj jajčk ali mesa tem potrebnim soljudem. Morda pa jim daš nekaj denarja.
Kosilo na veliko noč naj bo slavnostno.
SINGER-jevi šivalni stroji
za gospodinjstvo in obrt v vseh preizkušenih modemih tipih dobavljivi. Na Jeljo pošljemo tudi prospekt. Singer-Sivalni stroji, KJagenturi, Bahnhofstrasse 4a in Villaeh, Bahnhofstras.se 14.
Ne si misliti, sem že dosti kuhala in pripravljala, zdaj naj bo konec.
Predlog za jedilnik na veliko noč
L Goveja juha z močnatim ponvičnikom (Mehlschdberl):
Zvita pljučna pečenka z rižem in solato.
Mešani kompot.
Velikonočni kolač.
2.	Goveja juha z jetrnimi cmoki.
Dunajski zrezek z rižem in zeleno solato.
Pomarančni kompot.
Velikonočne pince.
Pomarančni kompot: pomaranče olupi in odstrani tudi belo kožico s finim nožem. Nato jih z zelo ostrim nožem reži počez in odstrani vse pečke. Sproti jih pokladaj v kompotno skodelico in potrosi (tudi sproti) s sladkornim prahom. Nazadnje jih lahko obliješ z vinom — za otroke z malinovcem. Vse pustiš en čas na mrzlem stati.
Iz ostankov šunke lahko pripravimo:
Pražen krompir s šunko in jajci. — Potrebuješ krompir, poljubno količino jajc in šunke.
Drobnejši krompir operi, skuhaj in kuhanega olupi, zreži na listke in ga na masti malo prepraži. Med praženjem ga posoli. Jajca trdo skuhaj in nareži. Drobno nareži tudi šunko (salamo ali klobaso). V posodo deni malo masti, na dno deni plast praženega krompirja, potrosi z narezanimi jajci in šunko, na vrh deni zopet krompir. To ponavljaj tako dolgo, dokler imaš kaj. Če imaš smetane, jo polij po vrhu in daj še par koščkov masla, da bo bolje. Postavi v pečico in rumeno zapeci. Na mizo lahko daš s kislim zeljem ali s solato.
Majda, pomagali pa sta ji gdč. Karla in Barbi. čeravno je bilo šele med sv. mašo moč ugotovjti število gostov, je spretna gospodična Majda vse prav ukrenila. Po slovesnem razpoloženju v kapeli se nam ni prav nič mudilo od domačega zajtrka, kjer je vladalo prijetno, prav družinsko vzdušje. Ob 11. uri je povabil g. ravnatelj šole č. g. Anton Radanovič vse navzoče v predavalnico k razdelitvi spričeval. Prišel je trenutek, ki so ga fantje s tesnobo pričakovali. Zaključno slovesnost je otvoril g. ravnatelj. Prav prisrčno je pozdravil starše in ostale goste, fantje so nato zapeli pesem: „Na nebu zvezde sevajo”, nato pa je duhovni vodja Kmetijske šole č. g. Jože Gabruč spregovoril fantom v slovo. Po nagovoru je g. ravnatelj razdelil spričevala, ki jih je imenoval „Fuhrerschein za življenje”. Za konec so fantje zapeli še venček narodnih pesmi.
Prišla je ura slovesa. Z vedrostjo na licih so se fantje in starši, za katere je bila ta slovesnost posebno prijetno doživetje, poslovili od šole. Polagoma so se razhajali na vse strani lepe Koroške. Vsi, fantje in starši so odnesli lepe spomine na sončne Tinje. Odhajali so s trdnim sklepom v srcu, da se bodo še radi večkrat oglasili ter z vso vnemo skrbeli, da bo še mnogo slovenskih kmečkih fantov z Južne Koroške prišlo iskat strokovno in versko izobrazbo v lepe Tinje.
Karfijolni zrezki: Potrebuješ 1 veliko ali 2 majhni karfijoli, y2 kg šunke ali kakih drugih mesnih ostankov, 2 jajci, 10 dkg presnega masla, 1 v mleku namočeno žemljo, poper, sol, moko, drobtine in mast.
Karfijolo skuhano v slani vodi, grobo jo /režemo in zmešamo z mesom. Presno maslo vmešamo, dodamo rumenjaka, namočeno in ožeto žemljo, sol, poper, primešamo sneg beljakov, zmes mesa in karfijole, po potrebi še malo drobtin. Po eni uri oblikujemo zrezke, povaljamo jih v moki in drobtinah in spečemo. Poleg dajmo paradižnikovo omako ali solato. Mesto karfijole vzamemo za zrezke lahko tudi zelje ali ohrovt.
Aprilovo presenečenje. April je mesec šaljiv. Kaj, če bi enkrat to prislovico tudi v kuhinji uporabile. Pripravimo našim domačim kako presenečenje. Napravi .krompirjevo testo za cmoke in jih različno nadevaj. Deni v enega češpljo, v drugega oreh, v tretjega konec klobase, korenje, drobno belo repo itd. Nekaj veselih in nekaj žalostnih presenečenj. Lahko pa tudi ocvreš razno sočivje, koščke mesa, kako trdo kuhamo jajce, košček črnega kruha ali kako kost. Vsii koščki naj si1 bodo enaki. Povaljaj jih v moki, jajcu in drobtinah in jih speci.
Doživela boš pravcate aprilske obraze.
Vsem gospodinjam blagoslovljeno veliko noč!
Post in Velika noč
Nekoč je bilo... bi skoraj mislil človek ob spominu na pripovedovanja svoje lastne matere. Doma je bila v Mokrijah pri Dobrli vesi. Tedaj je bil post zares post, čas šolanja močne volje. Na pustni torek zvečer so pospravili zadnje krape ali fancovte. Kar pa je ostalo so dali na rajžle in so se sušili skozi 40 dni za velikonočno juho. Ti krapi so bili pečeni v svinjski masti in zaradi tega za čas 40 danskega posta niso smeli več na mizo. Oče pokojne matere pa je svojo pipo na pustni torek zvečer položil na polico v izbi in jo zopet užgal na velikonočno jutro, ko so pojedli prvo „žegnano”.
Mogoče danes tega ne razumemo več. Je pa znak železne volje, ki nam na žalost manjka vsem. Danes na dan ena cigareta manj, danes en dan brez mesa, je že velika pokora. Naši dedje v takozvanih dobrih časih pa so se postili dejansko 40 dni in so na tem šolali svojo voljo in so šolali svoj značaj in niso bili mevže kakor smo dandanes.
En rod pozneje.
Preselili smo se od južnega brega Drave na severni breg. Če človek misli in gleda 50 let nazaj, se mu zdi kakor da bi bilo v 1001 noči. Februarja meseca so odšli vaški fantje v gozd in tam posekali mlade smreke po 2, 4, 6 in tudi 8 metrov dolge. Za vsakega družinskega člana pa eno in sicer po starosti, velikosti in osebni moči. Te smreke so dobile na debelejšem koncu železen obroč in so jih pod tem obročem nacepili in nataknili s smolaki približno pol metra pod spodnjim koncem. Te tako s smolaki zbo-dičene smreke so bile od februarja do velike sobote naslonjene na južni strani hiše ali hleva, da so se sušile db redkem in šibkem zimskem soncu.
Na veliko soboto smo otroci prinesli iz cerkve blagoslovljen ogenj, žegnano vodo in smo po vseh njivah in travnikih potak-nili križce, ki so bili napravljeni iz prajtla, blagoslovljenega na cvetno nedeljo. Višek skupnostnega vaškega in farnega doživetja so bili streli možnarjev, ki so oznanjevali vsej fari blagoslavljanje velikonočnih jedil in končno veliko slavnost ob peti uri, ko je Zveličar vstal iz groba. To je bil tisti dan v letu, ko so mamice v fari prinesle tudi svoje najmlajše v cerkev, da bi bili deležni tega slavnostnega trenutka v življenju vsakega kristjana — „Kristus je vstal!”. Cerkev je bila nabito polna vernikov, mladih in starih, na koru zbran ves pevski zbor in ko je prošt pri Valentinovem oltarju, kjer je bil in je Še danes božji grob, veličastno s svojim baritonom zapel „Aleluja — Kristus je vstal od smrti”, je tudi s kora zadonela mogočna pesem, še danes, po petdesetih letih mi doni v ušesih krasen sopran proštove Zale, sopran Folakinje, tenor še živega starega Pivkiča, vsi drugi člani tedanjega pevskega zbora pa počivajo v domači zemlji, njihove duše pa v onostranstvu hvalijo tam velikega Boga.
Po vstajenju se je zmračilo. Vsa vas je hitela k „Lipi”. Tje so fantje v velikem tednu navozili ogromen kup „hraške”. Vaščani pa so pograbili po Vstajenju vsak svojo smrečico — svojo baklo in odhiteli k „Lipi”. Grmado hraške je obstopil cerkveni pevski zbor pod vodstvom tudi še danes marljivega organista Toneja, zapel pesem ..Kristus, je vstal!”. Ob grmadi smo prižgali svoje bakle in nato se napotili k Novemu križu in po poljski poti nazaj k „Lipi”.
Ob tem romanju z baklami smo dajali znamenja sosedni Vabni vasi, smo molili rožni venec in se končno zbrali ob „Lipi” in pometali ostanke bakel v ogenj. Pozno zvečer smo se vračali na svoje domove in šli k počitku. Za staro in mlado je bil to skupni vaški doživljaj kakor ga današnji moderni čas ne pozna več.
Ob treh zjutraj so padoneli prvi topiči pri lipi poleg kaplanije. Od skal je prihajal mogočen, veličasten odmev;, prav primeren velikonočnemu razpoloženju. Pri nas doma v hiši pa je iz spalnice staršev zadonela velikonočna blagovest ..Kristus je vstal od smrti, aleluja.” Oče in mati sta zapela. Dobro se še spominjam, da je oče zapel nekam mimo „viže”, mama pa je zadela tudi brez not. Ta pesem je bil alarm za vso družino. Pokonci! To jutro pa prav zares ni bilo treba mami klicati fantov in deklet dva- ali trikrat. Takoj je bila vsa družina zbrana. Prvo delo na velikonočno nedeljo je bilo mamino. Ona je takoj pripravila kopast krožnik ,,žegna” in oče ga z vrčem mošt odnesel strelcem pri lipi ob kaplaniji. Prav kmalu se je oče vrnil in vsa družina je odšla k domačemu kresovanju. Za velikonoč-(Konec na 8. strani)
iŽ/x mi ail b m u t prmMtt)
Genevieve Duhamelet:
Mali 80-. JCziltal
(Velik arin en a osla len je
Zvonovi, ki so na veliki četrtek obmolknili v nemi žalosti nad Gospodovim trpljenjem, na dan vstajenja potiovno pojo. Pojo slovesno kot malokdaj. Njih zvok se meša s pokanjem možnarjev in odmeva od hriba do hriba, preko gozdov in poljan, vse do poslednje hiše, pojoč: Aleluja, Aleluja! Praznik vstajenja odmeva v dušah — Zveličar naš je vstal iz groba, vesel prepevaj, o kristjan!
Velika noč je veličasten praznik ranjenemu človeškemu srcu, praznik tolažbe, vere in močnega upanja vsem, ki trpe krivico in so ponižani. Čudovit praznik je Velika noč, ki je tesno združena s prebujenjem narave v novo cvetenje in porajanje. Kmalu se bo raztopil zadnji sneg, zrnrzla zemlja se razpušča, burja je obmolknila, nebo se je zjasnilo, zgodnjepomladno cvetje je pognalo iz tal. Velika noč je simbol zmage življenja nad duhovno in telesno smrtjo.
Mnogi med nami pri vsakdanjem trudu za ljubi kruh, v dirki za denarjem, priznanji ter častmi nehote pozabljamo na -vrednost človeškega življenja in njegov namen. Pri prerivanju za razne dobrine, ki največkrat niso bistvene in nujno potrebne za našo srečo, pozabljamo na resnične duhovne vrednote. Hočemo le še „dobro življenje”. Pozabljamo dostikrat, da živimo samo enkrat in da bi morali zato svoje življenje živeti zares človeka vredno in dostojno.
Mnogi med na?ni merijo vse samo še s sebičnim merilom lastnih gmotnih koristi ali pa se zapiramo v zagrenjenost in črno-glednost. Če nam ne nudi življenje vsega tistega, kar hočemo od njega, se nam zdi, da ga ni vredno živeti, in zato toliko tarnanja in samomorov.
Toda če bi se z odprtimi in vedrimi očmi ozrli okrog sebe, bi zapazili, koliko lepote je Bog razsul po svetu in koliko Njegovih dobrot smo tudi mi deležni, četudi ne morda prav v isti obliki, kot bi mi sami želeli. Toda On bolje ve od nas samih, kaj nam je potrebno. Zato bi morali tudi nadloge življenja bolj vdano in vedro prenašati, bolj z zaupanjem gledati v bodočnost. Pri nenehni skrbi za vsakdanji kruh smo postali malenkostni in se celo veselimo, če se godi sodelavcu slabo. Namesto da bi mu pomagali, mu dostikrat šele položaj onemogočimo. S tem pa smo samo zmanjšali svojo človeško vrednost. Postali smo zavistni in hinavski, resnični pobeljeni grobovi.
S svojim življenjem, smo pogosto prava negacija resničnega krščanstva. Mnoge zapovedi so nam postale prazne besede, predvsem pa povelje: Ljubi svojega bližnjega! Celo tisti, ki se smatrajo za najboljše kristjane, zelo radi pozabljajo na te božje besede in se vdajajo sovraštvu. A prav v zapovedi ljubezni je zapovedano bistvo krščanske etike. Ljubezen do bližnjega pa zahteva, da smo do ljudi pravični in pošteni. Velika noč nas spominja, da se zavemo, kako nosimo tudi sami svoj delež odgovornosti v svetu. Človek, ki ocenjuje življenje in svet samo še z merilom sebičnosti, bo kaj rad pozabil tudi na dolžnosti do lastnega ljudstva.
Na lepi velikonočni praznik se bodo spet razmajali zvonovi po naših vaseh, gričih, dolinah in mestih. Zapeli bodo pesem Vstajenja. Iz žalostnega molka Velikega petka je zrasla pesem veselja. Naj bi ta melodija Odrešenja in Ljubezni združila nas vse v eno prelepo družinsko skupnost.
KRIŽAN I
Nekoč je angleški kralj vrgel bogatega plemiča v dosmrtno ječo. Lahko si predstavljate, kako grozna in težka je bila ta kazen za plemiča, ki je bil prej prost ko ptica pod nebom. Delal je, kar je hotel, še, kamor mu je prijalo. Zajahal je konja in oddivjal čez hribe in doline, skozi gozdove in preko njiv, čez potočke in reke.
A sedaj? Ozka, mrzla celica globoko v kleti je njegov svet. Sedeti mora med vlažnimi, umazanimi stenami in za železnimi vrati ali pa stopiti par korakov od enega zidu do drugega. V ječi vlada vedno mrak; nič več ne vidi sinjemodrega neha, ne sliši ptičjega petja in šumenja gozdov, noben sončni žarek ne prodre v to samoto in strahoto. A to ne bo trajalo morda nekaj dni, ampak tedne, mesece, morda celo dolga leta, vse do njegove smrti. ..
Grozna je bila ta misel za plemiča in nikakor se ni mogel z njo sprijazniti. V divji jezi je obsipaval kralja z najrazličnejšimi priimki in psovkami, a često je kričal in divjal kot pravi obsedenec. Toda počasi je postal mirnejši, tišji, nazadnje je popolnoma utihnil. Nič več ni tožil. Paznik ga je
„Danes sem šel pa po stari cesti,” je dejal oče Petač, ko je sedel za mizo k večerji. ..Kalvarija bi bila pa res že potrebna popravila.”
Mati, ki je imela opravka s štirimi otroki, ni odvrnila ničesar, toda najmlajši, Jakec, je brž dvignil glavo:
„Tudi jaz. sem jo videl zadnjič, ko smo šli iz našega otroškega zavetišča tam na sprehod in trgali rože ter jih polagali pred dobrega Jezusa. Videli smo, kako je kamenje v ... v..., no, kako se reče tistemu, očka, ki drži križ?”
,,Menda misliš podstavek.”
„Da(, podstavek. Res, vse kamenje v podstavku je že omajano.”
Ko je mati razdelila juho po šestih krožnikih, se je lahko vmešala v pogovor še ona.
„Saj ta naša kalvarija še ni tako stara. Še prav dobro pomnim, ko so jo postavljali. Bila sem stara nekako toliko kot Jakec, kakih sedem ali osem let. Imeli smo sveti misijon in postavili so jo v njegov spomin. Vsi so hodili tedaj še po tej cesti; toda pozneje, ko so zgradili novo, je ostala čisto zapuščena. Da, prav dobro še pomnim ... Dvanajst mož je tedaj neslo križ na ramah.”
..Dvanajst!” je vzkliknil Tonček. „Ali je tako težak, mama?”
„Da, zelo težak. Zdi se mi pa, da podstavka tedaj niso zgradili dovolj trdno, ker se je že tako hitro razmajal.”
„Zakaj ga pa ne popravijo?”
„Bilo bi precej drago. Časih je bil naš trg bogat, toda sedaj je mnogo hiš propadlo, drugod imajo pa mnogo otrok.”
„Kot pri nas, mama!”
„Da, kot pri nas’ ” in mati se je zadovoljna ozrla po rdečih licih svojih sinov in hčera.
„Toda paziti moramo vendarle, da pri takem občinskem odboru, kakršnega imamo danes, ne pridemo slednjič še ob kalvarijo,” je pripomnil oče.
y,Kako to? Po kakšni pravici?” se je začudila mati.
„Eh, ženske ne razumete postav! ... Poškodovano kalvarijo bi lahko popravili, toda če bi se podrla, bi morali dobiti posebno dovoljenje za postavitev. In, draga moja, sama veš, Itako se je zadnjih petindvajset let vse spremenilo. Zupan bi tega dovoljenja nikoli ne dal gospodu župniku.”
Žena je prikimala. Poznala je strastno protiversko razpoloženje občinskega odbora.
..Govoril 'bom z gospodom župnikom,” je pristavil mož. „Naj priredi v cerkvi darovanje za popravilo kalvarije ali pa zbirko med ljudmi. Pisal naj bi morda tudi škofu . .
Mati je zmajala z glavo, kajti vedela je, da je tudi škofija jako revna in preobložena s potrebami.
C/ O S P O D
večkrat našel, ko je bil zatopljen v tiho molitev. — Le kako se je to zgodilo? Poslušajte! Nekega dne je jetnik prosil paznika, naj mu prinese dleto in kladivo, nato pa je pričel s tem orodjem na velikem kamnitem bloku v celici nekaj dolbsti in oblikovati. Teden za tednom je delal. Nazadnje je paznik opazil, da se na steni prične kazati neka slika. Oblike so postajale vse določnejše, paznik je natančno spoznal Kristusa na križu. Slika je postajala vse lepša, čim dalje je plemič na njej delal. Določno se je videl križ. Na njem telo Gospodovo. Roke in noge pribite, na glavi trnjeva krona, — sveto obličje z izrazom nepopisnih bolečin, a polno potrpežljivosti in neskončne vdanosti.
Glejte! Jezus na križu je plemiču vrnil mir. Postalo mu je jasno, da je on po pravici zaprt v ječi, a Jezus? Nedolžen, popolnoma nedolžen je bil, a vendar je tudi zanj trpel... To spoznanje je plemiča napravilo tihega in vdanega. V duši mu je vstalo bridko kesanje nad vsemi storjenimi grehi. Pokleknil je pred sliko Križanega, ki jo je sam izklesal in priznal: „Kriv sem, o Gospod, kriv sem!”
Nato je nanesel pogovor na druge stvari. Toda mali Jakec se je zamislil. Tako, dragi križ, pred katerim je tolikokrat poklekal, pred katerim je tolikokrat polagal rože, križ ob stari cesti je obsojen. Oče je dejal tako in on se nikoli ne moti. . .
Po večerji je legel ves zaskrbljen in sanjalo se mu je, da se je rušila sama cerkev, kamen za kamnom, medtem ko si je gospod župan zasmehljivo mel roke. Od same groze se je prebudil. Zunaj je ležala še temna noč in hud veter se je zaganjal v oknice. Bilo je v dnevih pomladanskih neviht in viharjev. Le s težavo je Jakec vnovič zadremal.
Zjutraj se je veter nekoliko polegel, toda dež je še vedno lil kot iz škafa. Mati je oblekla svoj drobiž in mu dala zajtrk. Hčerkici še nista hodili v šolo in Tonček, najstarejši, je ostal tudi doma; bil je nekaj prehlajen.
.Jakec moj!” je dejala mati, „saj si že velik fant. Nimam časa, da bi te spremila v šolo; pripraviti moram še obkladek za Tončka, a Micka — tako je bilo ime domači dekli — ima danes žehto.”
Šola je stala komaj deset minut od Peta-čevih in Jakec je sam prav ddbro poznal trg. Že večkrat je tako naneslo, da je moral oditi sam po najbližji poti v šolo.
Toda ko je prišel deček danes na cesto, se je nekako obotavljal. Ura na cerkvenem zvoniku, ki je še vedno stal, je kazala šele osem.
y,Prezgoden sem,” si je dejal Jakec? »Stopim lahko še do stare ceste, da vidim, če nocojšnji vihar ni preveč poškodoval kalvarije.”
Rečeno — storjeno. Pogledal je hitro še skrivaj nazaj, če ga morda ne vidijo od doma, potem je pa izginil v eno izmed malih stranskih ulic, ki so vodile na polje . . .
*
Bližalo se je že poldne, toda Petačeva mati se je zaman ozirala po svojem sinčku. Vznemirjala jo je vsaka malenkost, tako da se je njen mož večkrat norčeval iz nje; toda danes je naraščalo njeno razburjenje od minute do minute, vendar si ni upala oditi klicat moža. Tedaj je zazvonilo angelovo če-ščenje in skočila je pokonci.
»Poldne! ... Ali je morda zaprt? To bi bilo prvič. Ali se mu je pripetila kaka nesreča? Toda pozna ga ves trg. Gotovo bi nam prišli povedat, celo če. . . Joj! Moj Bog, kje vendar hodi!”
V hišo je stopil oče Petač.
»Ali danes ne lx)mo jedli?” je vprašal razigrane volje.
»Ah, Jakca še vedno ni!”
»Prava reč! Moj Bog, kaj pa vendar misliš? Privoščil si je pač majhen potep. Morda je spremil kakega sošolca, pa se je malo zakasnil. Veruj mi, da ga ne bo odnesel v nebesa.”
»Dragi, lepo te prosim, stopi v šolo in po-prašaj, kdaj je odšel. . .”
Ko se je oče vrnil, je bil prav tako bled kot njegova žena.
»Jakca danes sploh ni bilo v šolo,” je povedal na kratko z zamolklim glasom.
In da bi nekoliko prikril svojo razburjenost, je pristavil: »Najbrže se je šel danes rajši potepat ali kaj!”
»Ne govori vendar tako! Sam dobro veš kakor jaz, da bi naš Jakec nikoli ne storil kaj takega. In zakaj naj bi bil tudi izostal, saj tako rad hodi v šolo. In ravno za danes se je bil celo prav dobro naučil vse. Moralo se je dogoditi kaj drugega.”
Toda ko je opazila, da se tudi mož ves trese od strahu za otroka, ga je skušala pomiriti:
»Morda pa ni nič hudega . . . Bog je dober in žaupajva v njegovo previdnost.” x-
S pomočjo nekaterih sosedov so ga začeli' brž iskati, toda nobeden njegovih sošolcev ni vedel povedati o njem ničesar.
»Treba bi bilo pogledati še po polju,” so menili nekateri. »Ali ne tabore neki tuji sejmarji zunaj trga, tam onkraj stare ceste?” (Konec na 11. strani)
UTRE N Ki čtz majiiU tnCadiU tet
Ko sem bil še otrok in mi je bila naklonjena še tista zlata doba nedolžnega življenja, se spominjam še neštetokrat nazaj na tisti lepi čas, ko mi je bila edina skrb le še šolska klop in ko sem v mojih prostih uricah lahko in z veseljem mogel sodelovati v tedanjem šentjanškem Marijinem vrtcu. Ko se v današnjih poletnih dneh tako rad sprehajam z mojo družinico ob robovih šentjanškega gozda, mu pride pred oči tudi večkrat kapelica ki stoji na lepem prostoru tam na Šlemčevi ravnici in katero so svojčas obdajale visoke smreke. Srce mi začne močneje biti, ko se spomnim na tisti čas radosti in veselja, ko smo se po sporazumu s tedanjim našim dušnim pastirjem lotili z tako vnemo zidanja, te kapelice. Z kakšnim veseljem šmo nosili po strmi stezi iz Šlemčevega grabna kamenje, pesek in druge priprave, ki so bile potrebne za zgradbo, šlo je vse radevolje in z veseljem naprej. Iz samih nedolžnih rok je bil pripravljen ves potrebni material, zrastla je iz njega lepa in s to božjo naravo skladna kapelica; v kapelici smo potem sezidali votlino, v katero smo postavili lep kip Lurške Matere božje. Oh kako radi smo zahajali k tej kapelici „v gozdičku”, kakor smo ji dali po tem ime. Pa še z večjo vnemo smo gojili naš Marijin vrtec, hodili smo vsako nedeljo in tudi med tednom v gozdič k Mariji, peli smo in molili ali pa se z našim gosp. voditeljem igrali žogo. Veliko Marijinih in drugih pesmi smo se naučili peti, imeli smo dvakrat na teden pevsko vajo, naš neumorni g. Močivnik so imeli z nami veliko truda. Marsikatera igrica ali deklamacija se je vršila pri tej kapelici, podana od nas otrok v čast našim materam in atejem, veliko veselih uric so doživeli med nami. Kako lepo je bilo tudi v cerkvi, vsak dan nas je veliko otrok prišlo k sv. maši, bodisi k petim ali liturgičnim sv. mašam. Zelo slovesno smo obhajali tudi prve petke in druge praznike v letu. Da, naš šentjan-ški Marijin vrtec je slovel daleč naokoli. Imeli smo tudi enkrat veliko čast udeležiti se nove sv. maše na sv. Višarjah, katero so darovali preč. gosp. Tomaž Holmar in pri kateri smo peli tudi mi otroci šentjanškega Marijinega vrtca. Gojili smo tudi otroški list, ki se je imenoval »Otroški vrtec” in je izhajal mesečno. Vsak mesec smo morali nekateri otroci napisati kakršne koli naše doživljaje. Urednik lista so bili naš preč. gosp. voditelj sami, pisala sva ga pa potem Albi Mežnarjev in jaz. Kakšen smeh je nastal včasih, ko so ga nam naš g. voditelj prečitali, smejali smo se našim doživljajem do solz.
Kakor blisk so minula ta leta radosti in veselja in morali smo starejši otroci zapustiti šolsko klop in z njo tudi naš lepi Marijin vrtec, pripluli smo že do praga težkih skrbi in resnega življenja, morali smo se podati v svet služit naš vsakdanji kruh, eni na ta, drugi na drug način. Nekatere pa je že pobrala smrt doma, drugi so morali pustiti svoje življenje v tujini pod mečem krute vojne. Kapelica tam v »gozdiču” pa bodi nam, ki še tlačimo ta svet, v podbudo in v spomin na zlata otroška leta.
šentjanški Miha
Nase prireditve
Katoliško prosvetno društvo v Šmihelu
igra v nedeljo 30. marca, ob 3. uri popoldne pri Voglu v St. Primožu igro „NASA KRI”.
Prijatelje našega slovenskega življa in vesele zabave prav prisrčno vabijo od blizu m daleč k obilni udeležbi naše prireditve
igralci.
To igro ponovi društvo isti dan v Globasnici pri Soštarju, ob pol 8. uri zvečer!
VABILO
Farna mladina v Železni Kapli priredi na velikonočni ponedeljek, 7. IV. 1958, v farni dvorani igro
»REVČEK ANDREJCEK”
K tej prireditvi farne mladine so vsi prav iskreno vabljeni. Začetek prireditve ob pol 12. uri dopoldne.
P*l*S*A*N*0	* B*R*A*N*J*E
LEV NIKOL-^JEVIČ TOLSTOJ:
Velikonočni
Bilo je še v času tlačanstva. Zemljiški gospodje so Bili zelo različni. Bili so med njimi taki, ki so mislili na svojo zadnjo uro in na Boga ter imeli sočutje z ljudmi, bili so pa tudi psi, toda mrtvim bodi vse pozabljeno. Slabši kot gospodje so pa bili o-skrbniki, ki so se do te služibe povzpeli iz tlačanskega rodu.
Na nekem plemiškem posestvu je bil tak oskrbnik. Posestvo je bilo veliko, bilo bi vsega dovolj za vse, za gospodo in za kmete. Toda upravitelj se je polastil vse oblasti in je kruto tiščal kmete za tilnike. Vedno huje in huje je bilo in ljudje so se ga slednjič bali kot divje zveri.
Nekega dne so se kmetje opoldne zbrali v gozdu. „Kako bomo sedaj živeli?” so vpraševali drug drugega. Do smrti nas trpinči z delom, ponoči in podnevi. Če mu ni kaj prav, pa že zažvižga bič in vezi se oklenejo nesrečnika. Semjon je pod udarci njegovega biča umrla. Anisima je na tnalu mučil do smrti. Ako bo kdaj spet začel divjati, ga potegnemo s konja in ga udarimo s sekiro, da bo enkrat za vselej konec tega.” Tako je govoril Vasilij Minajev. Un je kuhal najhujšo jezo proti oskrbniku. Vsak teden ga je pretepel z bičem, speljal mu je ženo ter jo vzel k sebi za kuharico.
Ko je nato prišel oskrbnik, je takoj začel robantiti. V enem izmed kupov je našel malo lipo. Vprašal je, v čigavi vrsti je stala in pokazali so na Izidorja. Oskrbnik ga je bil s pestmi v obraz, da je bil ves krvav. Tudi Vasilija je pretepel z bodečimi vejami osata, ker je njegov kup bil premajhen.
Zvečer so se kmetje znova zbrali in Vasilij je začel. „Vi ste mi pa res možje! Tudi vrabci so se nekoč zarotili proti jastrebu: .Nobeden ne bo izdal drugega, eden za vse, vsi za enega’. Toda ko je priletel jastreb, so se vsi razbežali in poskrili v koprivah. Jastreb je zgrabil tistega, ki si ga je pač izbral ter ga odnesel. Tedaj so prilezli vrabci iz svojih skrivališč: ,Cvik, cvik! Eden manjka? Kdo manjka? Vanjke ni! A tako. To se pravi, si je najbrž že zaslužil’. Prav tako govorite vi.”
V velikem tednu je oskrbnik naznanil kmetom, da naj bodo pripravljeni, kajti na Veliko noč bodo delali. To je kmete zelo znevoljilo in na veliki petek so se zbrali na dvorišču pri Vasiliju. „Če pozablja na Boga in uganja take reči, potem ga pa je res treba ubiti. Mi pa bomo poginili tako ali tako.”
Na sestanek je prišel tudi Peter Mihe-jev. Bil je miren človek in držal se je nekoliko ob strani. „Kar hočete storiti, bratci, je velik greh. Ubiti človeka je huda stvar. Ubiti tujo dušo je lahko, toda kaj bo potem s tvojo? On grdo ravna in zato bo gr-
do končal. Trpeti mora človek, bratci.”
Vasilija so te besede razjezile: „Vedno ista stara pesem, ubiti človeka je greh. Seveda je greh, toda kak človek je to? Ubiti dobrega človeka je greh, toda pokončati takega psa pa Bog ni prepovedal. Steklega psa je treba pobiti iz usmiljenja do ljudi. Bil bi večji greh, ako bi ga ne ubili. Tudi če bomo zato trpeli, bomo trpeli za ljudi. Povej, ali je manjši greh iti na sveti praznik delati?”
Mihejev je na to odvrnil: ..Čigav greh je to, bo že vedel Bog, le ako mi ne bomo nanj pozabili. Bratci, jaz ne govorim tako iz lastne pameti. Ako bi nam bilo rečeno, da smemo hudobijo s hudobijo povračati, potem bi bil to za nas božji zakon. Toda rečeno nam je bilo drugače: Ako' hudo s hudim povračaš, bo padlo nate nazajl Lahko je ubiti človeka! Toda njegova kri leži na tvoji duši. Ubiti človeka, pomeni dušo omadeževati s krvjo. Meniš, da si s tem hudobo uničil? Ne, ne! Vzel si samo na svojo dušo še večje zlo. Podvrzi se nesreči in potem se ti bo tudi nesreča podvrgla.”
Kmetje so obhajali prvi velikonočni praznik. Zvečer je prišel župan s pisarjem z graščine in naznanil vsej vasi, da bodo naslednji dan šli na polje orat. Kmetje so tarnali, toda niso si upali povelju upreti. Naslednji dan so odšli s plugi na polje. V cerkvi so zvonovi vabili k rani maši, povsod je ljudstvo praznovalo sveti dan. Kmetje so pa orali.
Oskrbnik Mihail Semjonovič je prižgal svojo pipico in je pozval k sebi starešino. „Kako, aili so odšli na polje?” — „Vsi, in jaz sam sem jim odkazal delo.” Mihail Semljo-novič se zvija in zvija, končno pa nadaljuje: „Pa še enp! Pazno poslušaj, kaj ti razbojniki marnjajo o meni ter mi potem vse povej. Poznam jih, delo jim smrdi, najraje bi kar naprej lenobo pasli. Žrtje in praznovanje jim je pogodu.”
Oskrbnikova žena je bila tiha ženska in imela je ddbro srce. Kadar je le mogla, je svojemu možu prigovarjala, da naj bo dober ter zagovarjala kmete. „Miša, moj ljubi Miša,” mu je rekla, „danes je velik praznik, Gospodov dan. Ne greši; za Kriščevo voljo, pusti kmete domov.” Mihail Semjonovič je postal togoten, vrgel je svojo pipo s tlečim tobakom ženi v zdbe, napodil jo iz izbe in ukazal prinesti kosilo. Jedel je žolico, pašteto, zelenjavno juho s svinjino, kos pečenega odojka, mlečne cmoke, zraven je srkal črešnjevo žganje, za konec pa se je posladil s pogačo.
Tedaj je starešina stopil predenj. „No, kako je, ali orjejo, ali bodo napravili toliko kot sem ukazal? — ,,Več kot polovico polja so že zorali.” — ,,Kaj pa pravijo o me-
JULES VERNE:	20
Potovanje na
DEVETO POGLAVJE VPRAŠANJE SMODNIKA
Treiba se je bilo pomeniti še o smodniku. To zadnjo odločitev so ljudje pričakovali s precejšnjo zaskrbljenostjo. Kakšna količina smodnika bo ipotrebna za tako debelo kroglo in za tako dolg top? Tisti strašni prah, katerega učinke je človek sicer obvladal, bo to pot odigral svojo vlogo v nezaslišanem obsegu.
Na splošno l judje vedo in to tudi radi ponavljajo, da je smodnik izumil v 14. stoletju menih Selitvam, ki je ta veliki izum plačal s svojim življenjem. Vendar je zdaj skoraj ie dokazano, da moramo to zgodbo uvrstiti meti legende srednjega veka. Smodnika ni nihče izumil. Izvira neposredno iz (ako imenovanega „grškega ognja”, ki je bil tudi sestavljen iz žvepla in solitra. Toda ta mešanica, ki je prvotno dajala samo raketni ogenj, se je pozneje razvila v razstrelivo.
Učenjaki sicer dobro vedo, da je zgodba o smodniku napačna; le malo ljudi pa ve. kakšna je njegova mehanična moč. Z njo pa se moramo seznaniti, če hočemo razumeti važnost vprašanja, ki ga je odbor prerešeta val.
Liter smodnika tehta približno 2 funta;
(900 gramov), če ga zažgemo, stvori 400 litrov plina. Pod pritiskom temperature, ki naraste do 2400n, zavzamejo sproščeni plini prostor 4000 litrov. Obseg smodnika je torej z obsegom nastalih plinov v razmerju 1:4000. Lahko si predstavljamo, kakšen je pritisk teh plinov, če so stisnjeni v 4000-krat premajhen prostor.
Vse to so naši odborniki dobro vedeli, ko so se drugi dan spet zbrali k seji. Barbica-ne je dal besedo majorju Elphistonu, ki je bil med vojno ravnatelj smodniŠnice.
— Dragi tovariši, je dejal ta odlični kemik, začel bom z neovrgljivimi številkami, na katere se bomo lahko uprli. 12 kilogramov težka krogla, o kateri nam je spoštovani J. T. Maston predvčerajšnjim tako poetično govoril, potrebuje samo 8 kilogramov smodnika.
— Je ta številka zanesljiva? je vprašal Bar-bicane. Top Armstrong potrebuje za 400 kilogramov težek izstrelek samo 12 kilogramov smodnika, top Rodman pa potroši samo 80 kilogramov smodnika, da izstreli pol-tonsko kroglo 12 kilometrov daleč. To so nesporna dejstva, ki sem jih sam zabeležil v zapisnik artilerijskega štaba.
— Tako je, je odgovoril general.
— No, in, je povzel major, te številke nas ponče, da količina smodnika ne narašča s težo krogle, čeprav je bilo treba za 12 kilogramov težko kroglo 8 kilogramov smodnika oziroma z drugimi besedami, čeprav uporabljajo za navadne topove količino smodnika, ki tehta dve tretjini izstrelka, to
ni, menda krepko zmerjajo?” — ,,Godrnjajo, Mihail Semjonovič, godrnjajo.” — „In kaj pravijo? Govori vendar!” — ..Pravijo, pravijo: Ne veruje v Boga.” — Oskrbnik se je zarežal. „Kdo je to rekel?” — „Vsi pravijo tako: Prav gotovo se je zapisal zlemu duhu, to menijo.” — Oskrbnik se je smejal naprej. „Prav tako, sedaj pa mi moraš povedati, kdo izmed njih tako govori. Kaj pravi na primer Vanjka?” — „Tega pa skoraj ne upam ponoviti. ,Ta bo pa bržkone umrl brez spovedi, pravi Vanjka’.” — „Prav Vanjka, to bova že med seboj obračunala. In kaj pravi Tiška? Je tudi tak pes?” —
„Vsi zmerjajo in govore hude reči.” — „Kaj pa pravijo takega?” — „Naj se mu trebuh razpoči in čreva naj mu ven pogledajo, tako pravijo.”
To se je Mihajlu Semjonoviču zdelo zelo smešno in zato se je glasno zakrohotal. „Bo-mo že videli, komu bodo prej prišla na dan. Kdo pravi to? Tiška?” — „Nohče ne reče kaj dobrega. Vsi godrnjajo in groze.” — „In Petruška Mihejič, kaj pa on pravi. Ta prašeč tudi prav gotovo godrnja?” — „Ne, Mihail Semjonovič, Peter ne godrnja.” — „Kaj pa potem pravi on?” A
(Konec na 9. strani)
CIGANI
(Nadaljevanje in konec)
Prišedši domov, je Pepca kar v eni sapi začela pripovedovati' mami, da so cigani pod pečjo. In mama so takoj1 zaukazali, naj spravi vse kokoši v kurnik ter vratca skrbno zapre. Naposled naj pobere še perilo na vrtu, da ga dolgoprstne ciganke kar mimogrede ne izmaknejo. Čim odmakneš pogled in že so ti odnesle kaj' od hiše! Najljubše so jim seveda tolste kokoši in jajca. Med tem ko starejše ciganke zamotijo ljudi v hiši ter jih skušajo na vse mogoče načine zadrževati, sitikajo otroci po gnezdih za jajci in kokoši, katerim v naglici zavijejo vrat, nakar urno izginejo s svojim plenom v cigan-slkem brlogu. S krajo kokoši se pač bavijo pred vsem že odrasli ciganski mladeniči in mladenke.
Res ni trajalo dolgo in cigani so bili na vasi. V vežo sta stopili dve ciganki. Prva, še zelo mlada in lepa ženska, čeprav je bila zanemarjeno oblečena, je nosila na hrbet privezano bisago iz goste modre tkanine, v kateri je ležalo telesce malega cigančka in se oglašalo z drobnim jokom. Velike, temne oči mlade matere so se svetile v skrivnostnem ognju, gosti, črni lasje, skrbno maziljeni in na pranč počesani, so se ji svoje-vollno vsipali čez ramena na prsi. Veliki, Okrogli uhani so krasili njen obraz in na rjavi rdki z dolgimi, ozkimi1 prsti se je lesketal celo prstan. Najlepše na njej pa so bili njeno močni, beli zobje, ki odlikujejo menda vse cigane mlajših let.
„Mati, malo mleka mi dajlte, za tegale ubogega črvička!” je zaprosila ter s prstom pokazala na otročička, ki ni hotel prenehati z jokom. Ddbra mama so ji takoj ustregli in dodali še eno žemljo.
* •
Druga ciganka, že dokaj starejša ženska, je izglodala tako neprikupljivo, da bi se je pri nenadnem srečanju v samoti vsakdo ustrašil. Skuštrani lasje so ji silili izpod zamazane rute in padali na suhi, nagubani obraz. Nekdaj1 gotovo lepe oči so zrle sedaj strogo in nejevoljno, toda s pritajenim poželenjem okoli sebe. Okoli bosih nog ji je opletalo gosto nabrano, že zelo ponošeno
razmerje ni stalno. Računajte, pa boste videli, da je za poltonsko kroglo količina 333 kilogramov smodnika znižana na 80 kilogramov.
— In kaj nameravate zaključiti iz tega? je vprašal predsednik.
— Če boste razvijali svojo teorijo do skrajnosti, moj dragi major, je dejal J. T. Maston, boste prišli tako daleč, da sploh ne boste deli v top ndbenega smodnika, če bo krogla zadosti težka.
— Moj prijatelj Maston je norčav celo v resnih stvareh, je odvrnil major; pa naj se le pomiri; kmalu bom predlagal tako količino smodnika, da bo njegovemu topničar-skemu ponosu popolnoma zadoščeno. Rad bi dostavil samo to, da je bila med vojno za največje topove teža smodnika znižana na podlagi izkušenj na desetino izstrelkove teže.
— To je točno, je rekel Morgan. Preden pa določimo potrebno količino smodnika, je prav, da se pomenimo, kakšen naj bo.
— Uporabili bomo debelozrnat smodnik, je odgovoril major; hitreje zgori kakor v prahu.
— Je že res, je odvrnil Morgan; je pa tudi zelo oster in cev navsezadnje pokvari.
— Dobro! Ampak to je napaka za top, ki mu je namenjena dolgotrajna služba, ne pa za naš Columbiad. Nobene nevarnosti ni, da bi se top razletel, in če hočemo, da bo mehanični učinek popoln, se mora smodnik v trenutku vžgati.
(Dalje na 10. strani)
NA VASI
in raztrgano krilo, široke ustnice so se venomer premikale.
,,Meni pa malo tobaka za pod zob in požirek 'žganja za suho grlo” — je začela tarnati — ,,'če ipa priložite še desetico, vam bom brala iz potez desne roke vašo bodočnost ter razodela vse skrivnosti usode, kar zamo-re le še naša starodavna, preizkušena ciganska veda.”
Mama so smehljaje odkimali ter poslali Pepco, ki je doslej kakor začarana gledala v ciganki, po zaželjene dobrine, upajoč, da se ijih bodo potem laže znebili. Cigani so znali biti zelo sitni.
V tem trenutku so prestopili oče hišni prag. Ko so zagledali navzoči ciganki. So ne-jevolijino zagodrnjali pred se: „So te spake ničvredne že spet tukaj!”
„Nič spake oče — nič —” se je takoj odrezala stara ciganka ter ošinila moža z bodečim pogledom. „Reveži smo, siromaki, ničesar nimamo, na tem bogatem svetu!”
„K3r delat pojdite, pa boste tudi vi kaj imeli — toda delo vam smrdi” — so jo zavrnili strogi oče.
Že odhajajoč, se je razdražena ciganka še enkrat obrnila proti očetu ter s posmehljivim poudarkom idejjala: „Mi že delamo oča — o da — samo na naš način!” In zares je prihodnje jutro zmanjkala v soseščini najdebelejša kokoš.
Moški člani ciganske družbe so se večinoma pojavili na vasi šele zvečer in to navadno le po gostilnah. Izvrstno so znali svira-ti na gosli ali pa na citre in tako zabavali navzoče goste z ogrskim čardašem in drugimi veselimi melodijami. Seveda najraje za denar ali pa tudi za cigarete in pijačo, kajenje |je bila njih posebna strast. Ne samo pri mošlkih, temveč tudi pri ženskah. Oblečeni niso bili mnogo bolje kot njih spremljevalke. Oguljeni in večinoma predolgi ali prekratki jopiči so bili dostikrat brez gumbov, skupaj zvezani z navadnimi trakovi. Okoli vratu pa so nosili tesno ovite svilene rute kričečih barv. Raztrgane nogavice so jim gledale iz ponošenih in neosnaiženih čevljev, če je kateri izmed njih sploh imel klobuk na glavi, je bil le-ta že močno oguljen, brez vsake oblike, toda krasilo ga je mogočno pavje pero.
Prihodnje jutlro o ciganih ni bilo več ne duha ne sluha — samo očrnela peč in morda še tleča žerjavica na zapuščenem ognjišču Sta pričali o njih kratki navzočnosti. Še ponoči so jih izsledili orožniki ter nemudoma pregnali čez mejo v sosednjo faro. Ti pa naj potem sami poskrbijo, da se jih čim-prej' iznebil jo. T ako se j(im je godilo najbrž povsod. Tavali so po svetu eboli, brezdomci, dobrodošli nikjer, pač pa preganjani povsod, kamor jih je pripeljala prašna cesta.
Pepci so se pravzaprav zmeraj nekoliko smilili. Ni čutila v sebi nikakega sovraštva do njih, navdajala jo je le tesna bojazen pred skrivnostnim in neumljivim bistvom tega vedno potu|jočega, nestalnega ljudstva.
To je bilo še pred prvo svetovno vojno. Takrat so cigani še pogosto prihajali v naše kraje. Pozneje 'jih je bilo videti samo še redkokdaj, a naposled so izostali popolnoma. Spomin nanje pa se je ohranil v pesmi: Cigani na vasi otroci v teči te, mamicam svojim -za krila se skrite, da vas ne zasači čma ciganka za nosek pocuka, za lase potegne al’ pa celo seboj vas odpelje tj ja, kjer mamice ni 'in tudi ne očka, oh, 'jojme!
to bilo bi joka in stoka.
N. K.
Plenarno zasedanje Kmet. zbornice
V torek, dne 1. aprila je bilo v Celovcu plenarno zasedanje Deželne kmetijske zbornice. Na dnevnem redu so bile naslednje točke: 1.) Odobritev proračuna za leto 1958, 2) Poročilo in razprava o položaju kmetijstva, 3. sprememba zakona o koroški kmetijski zbornici in sprememba poslovnika.
Dan prej je že bilo posebno študijsko zborovanje o splošnih kmetijskih vprašanjih. Poročilo je podal dr. Hofstetter, generalni tajnik konference predsednikov Kmetijskih zbornic na Dunaju. Med drugim je tudi poudaril, da je ena izmed najvažnejših nalog našega časa, usposobiti kmeta za samostojno napredno gospodarjenje. Za to pa je v prvi vrsti potrebno strokovno šolanje.
Na plenarnem zasedanju pa je v svojem poročilu k proračunu direktor urada koroške Kmetijske zbornice, dvorni svetnik dr. Stottcr, prav posebno naglasil, da je šolanje ena izmed prvenstvenih nalog Kmetijske zbornice. Dejal je tudi, da se kmeti tega sami vedno bolj zavedajo in da so vse obstoječe nemške kmetijske šole, tako zvezne, kakor tudi deželne in zavodi Kmetijske zbornice prena-
polnjene in da je treba mnogo prijav odkloniti.
Protest svetnika Janežiča
V tej zvezi se je v razpravi oglasil k besedi tudi naš slovenski zastopnik, svetnik g. Janko Janežič, in stavil vprašanje, kje se naj potem šolajo bodoči gospodarji in gospodinje iz slovenskih krajev, ko celo za nemške prošnjike ni več prostora na njihovih šolali. Nadaljeval je:
..Slovenci imamo dve kmetijski in gospodinjski šoli, ki delujeta prva že od leta 1906 a druga od leta 1908 pod vodstvom čč. šolskih sester.
Kmetijsko gospodinjska šola v Št. Jakobu v Rožu obhaja konec aprila 50-letnico svojega obstoja, kmetijsko gospodinjska šola v Št. Rupertu pri Velikovcu pa jo je obhajala pred dvema letoma.
Dne 27. avgusta 1957 sta obe šoli ponovno naslovili na koroško deželno vlado vloge za subvencijo. Enake vloge so šle tudi na zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo.
Odločba deželne vlade se glasi, da je za to zadevo pristojna zvezna vlada. Odločba ministrstva z dne 27. novembra št. 88.362-II/5b 1957 pa pravi, da je pristojna dežela.
Z velikim obžalovanjem moramo ugotoviti, da glede pomoči za strokovno izobraževanje slovenske mladine noče biti pristojna ne deželna ne osrednja vlada.
Med tem pa daje dežela za vsakčga gojenca in gojenko v nemških kmetijskih šolah ali v nemških gospodinjskih šolah najmanj po 2.000 šil. na leto, pa za okrog 140 gojencev in gojenk, ki obiskujejo slovenske $ole, ni ne na Koroškem ne na Dunaju niti enega šilinga na razpolago.
To sem hotel pripomniti v zvezi z enakopravnostjo obeh narodov v deželi ter s potrebo po ustrezni strokovni izobrazbi za kmečko mladino.”
V dvorani jc zavladal mučen molk. Predsednik Zbornice g. Gruber je za odgovor vedel samo povedati, tla so te naše šole privatne (to itaik sami vemo, kajti če teh ne bi bilo, se sploh slovenski kmetijski naraščaj strokovno ne bi mogel šolati) in da take šole pač nimajo pravice do dotacij iz javnih sredstev. Torej privatne šole nimajo pravice do podpore, državnih kmetijskih šol za Slovence pa ne ustanove I
Zopet velja: Pomagaj si sam, obenem pa zvesto in točno plačuj davke... iz katerih vzdržujejo samo nemške strokovne šole.
Post in Velika noč
(Nadaljevanje s 5. strani)
no jutro je bil namreč na domačem polju pripravljen velik kup hraške in drugih gorljivih odpadkov na eni izmed domačih njiv. Tam smo stali ob štirih zjutraj. Oče je imel vile v rokah, da bi spravljal s tem orodjem vse dele kupa v ogenj. Desetčlanska družina je obstopila to ognjišče in atej je napravil križ na čelo in pričel „Verujem v Boga...” Tam na polju smo ob ranem jutru molili rožni venec, ki je bil pri nas v hiši doma in zdi se mi, da smo v božji naravi na velikonočno jutro bili bolj zbrani kakor ob sobotah in nedeljah zvečer ob istem opravilu. Bog blagoslovi naša žitna polja, to je bila zadnja molitev očeta in vse družine in mi mali smo mislili ob tej molitvi na vsakdanji kruh, ki je bil v pomladanskih mesecih dostikrat prav pičel po slabi letini, prav iz vsega srca pa smo si želeli tudi pogače za Božič, Veliko noč in žegna-nje. Ko so med letom naše želje po kruhu in pogači ostale neizpolnjene, smo otroci med seboj dejali, da smo pač na velikonočno jutro premalo pobožno žebrali.
Ko smo opravili to svojo družinsko pobožnost v prosti naravi na domačem polju, ko je bil oče res veliki duhoven družine, smo se vrnili domov. Kako in kdaj je mati zmogla vse delo, otroci nismo doumeli. Z nami je bila pri kresu na domačem polju, ko pa smo prišli domov po kresovanju je bila velikonočna miza pogrnjena, na mizi pa je stal velik krožnik jajc s hrenom, ki pa ni bil nastrgan, marveč narezan in sicer v obliki starih avstrijskih vinarjev. To je bila na velikonočno jutro prva „rihta”. Jajca si smemo danes predstavljati kot nekaj vsakdanjega, takrat pa so bila redkost. Jajca je namreč vsak teden odnesla „kriparca” v mesto in le za Veliko noč so prišla na družinsko mizo. Tej prvi „rihti” je sledila druga, še bolj tečna, šunka, klobase in hren, tokrat pa ne več narezan, marveč nastrgan z nožem. Naša mama je to izvrstno znala, današnje gospodinje imajo sicer za to razne
priprave, toda ni isto. Verjetno te „povesti” bralec ne razume več, tedaj — nekoč •— pa je zares bilo tako, da smo na velikonočno jutro po štiridesetdanskem postu jedli „žeg-nano” in ni bila izjema, da smo se „pre-jedli” in nosili tudi posledice ravno za čas praznikov.
Po zajtrku velikonočnega jutra pa je odšla vsa družina k prvi sv. maši ob 6. uri zjutraj,.
Tako je bilo. Živeli smo skromno, a bili smo zadovoljni...
Veliko noč
sta vam neobhodno potrebni BlllZd in krilo, dobite jih pri
Klagenfurf, BahnhofstraBe 9
Najbogatejia izbira - Najboljša kvaliteta
POZOR VOZNIKI MOTORNIH VOZIL
Ne uporabljajte samo pozicijskih luči v megli! Da preprečite nesreče, povečate varnost in vidljivost svojega vozila, vključite žaromet s polovičnim sijem.
*
Vozila policije, rdečega križa, gasilstva in vojske imajo prednost v prometu! Disciplinirani vozači tem vozilom že od daleč napravijo prostor.
>:■
Pešci, hodite po levi strani ceste, da lahko vidite vozilo, ki vam prihaja nasproti. Posebno v megli,, snegu, dežju in mraku se boste na ta način izognili nesrečam!
Radio aparati šivalni stroji kolesa
V VELIKI IZBIRI
(Hadi&kaus
KERN
Klagenfurt, Burggaste
Ugodno plačilo na obroke
TEXTU-JANES(H
TRGOVINA ZA VAS:
Blago za ženske obleke — Blago za moške obleke — Moško in žensko perilo Posteljno perilo — Delovne obleke — Damske obleke iz lastne delavnice
Kdor želi kvalitetno blago, kupi pri
TEKTIL-JANESCH
KLAGENFURT-CELOVEC
Vblkermarkter Platz 1,
Volkermarkter Strasse 9.
Izvolitev novega župana na Radišah
Dne 19. marca so sc sestali novoizvoljeni mandatarji naše občine in izbrali iz svoje srede župana. Izvoljen jc bil g. Nužej VVieser, pd. šubernik v Zgornjih Kutah. On je bil nosilec imenske slovenske liste in oljenem tudi prvi kandidat na listi SPOe.
Volilna borba je bila zelo ostra, kajti šlo se jc zato, da gotovi ljudje, ki so že nad 50 let vedrili in oblačili na Radišah, še naprej gospodarijo in zapostavljajo slovenske domačine. Že pred prvo svetovno vojno so se polastili občine in sicer s pomočjo glasov posetnikov, ki žive v celovški okolici, a imajo pri nas gozdove ter so zaradi tega imeli tudi volilno pravico na Radišah. S takimi glasovi si jc liberalni Raucmbund pri nas pridobil večino. Z ustrahovanjem je obdržal v rokah občino do leta 1920, pa še tudi potem. Občinska pisarna je bila kar v županovi gostilni in tam so razni stalni gostje že skrbeli za to, da je Slovenec, ki je prišel na občino — uradne ure so bile po nedeljah popoldne — moral poslušati zmerjanje in zbadanje kot „čuši in Srbi ven”. Prišlo pa je leto 1934 in tedaj so prav isti gorečniki domovine „hcimattrcu” zapustili naše kraje in jo ucvrli preko Karavank — naprej doli proti Srbiji. Šele v Varaždinu so se ustavili in od tam jih je pot vodila v Nemčijo, v nacistično „av-strijsko legijo”. Vrnili so se leta 1938 in kruto zagospodarili, kar nam je vsem še v bridkem spominu. Dne 14. 4. 1942 so se pojavili policijski avtomobili na Radišah in družine, ki so imele sinove in očete kot nemške vojake na vseh frontah, so morale v pol uri na pot. Bili so med njimi 75-letni starčki, bolniki, noseče matere in dojenčki. Šli smo v izseljenstvo, a vrnili smo se.
Letos so naši ..legionarji” mislili proslaviti 20-let-nico njihove zmage z ustoličenjem župana, ki bi bil njihovih misli V zadnjih letih je pri nas tudi čoln OeVP zaplaval v kalne rjave vode ..Arbeits-
gcmeinschaft”, katere delo je naperjeno proti Slovencem. Toda prišlo je drugače! G. Nužej VVieser jc dobil veliko zaupnico — 151 glasov proti nasprotnim 107 glasovom.
G. VVieser je tudi sam moral skusiti bridkobo izgnanstva obenem z njegovo blagopokojno materjo in jc moral takorekoč dvakrat začeti gospodarjenje iz nič. Prepričani smo, da l>o vršil svojo dolžnost v prid vseh občanov in da bo pri nas tudi zavladala sloga vseh razsodnih ljudi ter da bo na Radišah obnovljena starodavna skupnost.
FRANZ SCHNABL
CELOVEC — KLAGENFURT
Bahnhofstrassc 38 b FURNIRJI
FUNDER- IN LEITGEB PLOŠČE POHIŠTVENE OBLOGE,
RAZLIČNE LETVE itd..
GOZDNIM POSESTNIKOM V PODJUNI
Naš zastopnik pri Kmetijski zbornici je zvedel, da je bil termin za pospravljanje po vremenskih neurjih podrtega lesa podaljšan, vendar to ne bo uradno objavljeno. Pač pa posestniki, ki doslej omenjenega le-la še niso mogli spraviti, ne bodo zapadli zagroženi kazni. * v
ŠT. JAKOB V ROŽU
Po razburkanih tednih volilne borbe so se sedaj duhovi v glavnem pomirili. Za župana je bil ponovno izvoljen g. Hans K o -ren, tukajšnji ravnatelj ljudske šole. Pri sestavi občinskih pododborov se je v glavnem pokazalo, da želi novi župan sodelovanje vseh volilnih skupin, ki so tako v raz-merjiu prejetih glasov zastopane v posameznih podoborih. Zgolj v nadzornem odboru so se socialisti zmenili z OeVP in si med seboj razdelili mesta na račun Slovencev. Sicer bomo pa videli v prihodnjih letih, kako bo šlo v naši občini. Slovenski zastopniki bomo podpirali vsa pozitivna stremljenja. Seja za izvolitev pododborov bi se mirno zaključila, da ni komunistični zastopnik (je en sam samcat v občinskem svetu) začel razgrajati in protestirati proti svoji izključitvi. Očital je, posebno socialistom, pomanjkanje demokracije, nakar mu je njihov predstavnik odgovoril, da naj raje pomisli, kaj hi se zgodilo kakemu socialdemo-/ kratu, ako bi tako divje nastopal kje onstran železne zavese. Komunist Sitter je posebno odločno protestiral proti vključitvi Slovencev v načelstvo in je v tej zvezi obdolžil socialiste kravje kupčije. Po njegovem pojmovanju demokracije bi on kot frakcija enega samega moža moral biti povsod notri in imeti glavno besedo, trije slovenski mandatarji pa nikjer. Sicer pa to pri tem gospodu ni nič novega. Ko je videl, da ne bo nič opravil, je demonstrativno, s pavšalnimi obdolžitvami proti vsem, zapustil sejno dvorano. Najlepše pri vsem pa je to, da so temu človeku dali glas celo ljudje, ki sicer radi govore o slovenski narodni zavesti,, kadar pa pride odločitev, pa vedno prevlada v njih razredna zavest.
Treba bi bilo imeti VW-TRANSP0RTER
seda] za Veliko not in vedno
Izkoristite takoj ugodno priložnost HITRE DOBAVE
HEINZ KNOCH
KLAGENFURT
Volksvvagen-GroBhandler Ilir Karaten und Osttirol
je bila zadela sFčna 'kap. Mrlič je sam sebe vožil v mrtvaškem avtomobilu, diokler ni vot/iillo treščilo ob zid in se ustavilo.
Mrtvaški avtomobil brez vozaču
Pred nedavnim so ljudje na glavnih ulicah Milana kar begali od strahu. Po cesti je drvel mrtvaški avtomobil, šoferjeva glava pa je bila sklonjena na stran. Spotoma ga
Sloviti nagnjeni stolp v Piši
v I talijii se ipomakne vsako leto za 5 milimetrov proti zemlji. Veščaki so izračunali, da bo stal še okrog 250 let in tedaj se bo '/vrnil, če'ne bo obstal kot doslej.
pMsun pcimetqate-

n&uepa
STEVR-FUT1100 R


CCftC
\'^kS ve>
€vo<s^VJ>'
) * , ^ oV^
0^'
vtvc
\v «v»;. vv*
TT. vs^
^ » oV^ V*
fra^ufradne^ši i/av v sctdwte*n ccuzctdu,
S 41.300.-
1’OZORl Sleherni pregled po vsakih 10.000 km stane samo 200.— šil. (lastna cena dela)
BREZOBVEZNA POSKUSNA VOŽNJA BO PREPRIČALA TUDI VAS!
IN ŠE NEKAJ PREMISLITE: Steyr-Fiat 1100 je voz srednje kategorije, ki po njem najbolj sprašujejo na trgu rabljenih vozil in ga najbolje plačujejo.
STEYR-FIAT-PUCH-VERTRETUNG tur Karnten
THOMAS BOHRER
KLAGENFURT, - VILLACHER STRASSE 29
Grofhverkstdtten ® Ersatzteilelager % Wasch- und Schmier-Schnelldienst
Način vožnje vpliva na porabo goriva
ucedfriku
Gospod urednik, kako mislite — da bi vam v enem dnevu napisala — kaj v enem dnevu — da bi vam v par urah napisala dopis za velikonočno številko Tednika. To nikakor ni mogoče, ker sem razcefrana kakor streha stare kašče, kamor vsi vetrovi v svate hodijo in v šintelneh vsak ubira svojo Iju-baimo pesem.
Glejte, od vseh strani me drega delo, da me bolijo rebra in mi po glavi cinglja in cvrči, kot da bi čula polje murnov peti. Pomislite, podstrešje še ni pospravljeno, v kleteh je še polno nesnage od nagnitih zeljnatih glav in odpadlih čebulnih listov. Okoli hiše leii kamenje, hojo ovirajo hribčki nad novim vodovodom. Kaj je moškim do tega? Nič! Jaz pa imam pred seboj še pranje perila in obleke; okna v svinjaku in hlevu so motna, da delajo senco ljubi livadi.
In peka — ----joj, osemnajst šarkeljnov —
saj pridejo birmanci in llahta v goste! In pomislite, skrb za velikonočno košaro ni majhna. Moja košara mora biti lepa, bogata, napolnjena s šunko in klobasami, hrenom in pisankami. Pa kdo bi v velikem tednu mislil samo na jed — ne bi se spodobilo. Trpljenje boljega Sina je livo v mojem spornimi. Da ga bom srečala na velikonočno jutro, nunam ga poprej obiskati pod krilom. V lepšem spominu so mi velikonočna jutra minulih let. To je bila melodija od smrti vstalega Gospoda! Pomislite: Hribček in kres, grmenje topičev, zvonjenje iz cerkva vseh vasi naše doline, ugašajoče zvezde, vzhajajoča zarja — velika noč! Duša je vzklikala „Aleluja!”
Glejte, gospod urednik, skoraj bi Vam bila opisala nekaj silno lepega. Pa ko bi mogla še in še pisati — joj saj ni mogoče. Pred menoj je veliki teden in delo za največje praznike. Da, praznike hočemo res lepo obhajati v smislu cerkvene postave in družinske šege.
Torej z dopisom ne bo nič. Kje naj bi tudi začela? Ali pri novi rutici, pri pisankah ali pri legnanem? Da, v prejšnjih časih smo dobile za veliko noč nove svilene rute. Kako smo bile ponosne nanje! Dandanašnje dečle imajo le nove frizure. Pa te so kmalu kakor hudourni del. Moja mama imajo rute, stare 40 let. Pa so zmeraj lepe! Naj opišem „legnano”? Saj se nismo nič prida postili, zato ne bo tistega veselja in apetita pri družinskem omizju v bogčevem kotu kot pred leti. Dandanes človek ni zadovoljen z dobrotami, kar je dar božji. Včasih smo drobtino, ki je padla na tla, poljubili. Danes zametavarno kose kruha.
No in kaj mi še ostane za dopis? Ja, rolkanje.Ali ga, gospod urednik, poznate?Res, tla se ta igra že izgublja v nič. Ponekod to lepo igro še gojijo; pri nas tudi. Toda jaz bi s spominom hotela seči več desetletij na-7-aj, v tisto dobo, ko so na našo trato, kjer je stala rolka, prišli soseški fantje in dekleta ter gospodje kaplani. Sedaj jih ni več. Naj vam opišem vsaj imena: Gospod Ciril, g. Lojze j, g. Martin, g. Andrej in drugi. Prijatelja Andreja in Anzeja so ubile bombe v Nemčiji. V orej — odtujil se je. Tevže j! domača roka ga je porinila na fronto pod kroglo. Tilka! zgrudila se je pod težo udarnega dela na tujih tleh. Francej, podoben materi T rezi — ni ga več. Tudi njega je stisnila bratska, a peklensko kruta roka, da je že leta pod rušo. In moj brat — leta ga je dušil prah prisilnega dela v Nemčiji: danes pa ima njegov grob na domačem pokopališču žegnan presenc in svečo. Vidite, gospod urednik, toliko igralcev za rolkanje manjka! Bog jim daj mir.
O, saj pridejo rolkat drugi, mladi rod. To bo pisank — vse rdečo in krika in vika! Se stepli se bodo za rumenjake in krajcarje.
Pa Lenčka in Micka, Foltej in Ivan, Dol-fej pa Trezka tudi še pridejo. Povabljeni ste tudi vi, gospod urednik, da si voščimo prav po domače veselo veliko noč.
Dopis za velikonočno številko ,,našega tednika” pa dobite prav gotovo drugo leto.
a. n.
Pogosto se sliši pritožbe, češ da vozilo ali motorno kolo porabita več goriva kot stoji v prospektu tovarne. Ljudje se jezijo na tovarno in stroj, ne pomislijo pa, da je tre-ba najprej pomesti pred lastnim pragom — ali z drugimi besedami, da bi morali najprej sami pri sebi ugotoviti, če delajo vse prav pri vožnji s svojim vozilom. No, danes jim hočemo dati nekaj namigov za izpraševanje vesti. Morda bo kaj pomagalo. Torej, čemu je treba najprej posvetiti paž-njo? Motorju. Ta mora biti v redu. Potem pa si je treba ogledati uplinjač, če je ta pravilno nastavljen. Opazujte pri naslednji vožnji koliko plina morate dati pri normalni brzini. Gotovo boste presenečeni, ker boste opazili, da vam pravzaprav ni treba do kraja pritisniti na pedal oz. priviti ročko za plin, ampak, da se brzina ne bo zmanjšala, četudi boste vozili le s četrtino plina, v tem območju pa doteka gorivo samo iz šobe za prosti tek. Pretok goriva skozi šobo za prosti tek reguliramo z vijakom za zrak. S tem pa imamo tudi možnost, da lahko vplivamo na potrošnjo goriva v motorju.
„Avtomobil bodočnosti” pravijo temu poskusnemu vozilu, ki ga žene plinska turbina s 200 konjskimi silami. Karoserija je iz titana (AND).
Ne trudite se pa, da bi nastavili sedaj motorju čim nižje obrate pri prostem teku. Nekoliko višji obrati so za motor ugodnejši. Prosti tek mora biti nastavljen tako, da zmerno ogret motor pri popolnoma zaprtem plinu zanesljivo teče in se ne ustavi sam tudi po daljšem obratovanju v prostem teku. Za regulacijo prostega teka se torej ne smete posluževati vijaka, ki služi za regulacijo bovden vleka. Pravilno nastavljen prosti tek ima velik vpliv na porabo goriva in na življenjsko dobo vžigalne svečke. Največ „mokrih” svečk, ki jim pravimo tudi zaoljene svečke izvira ravno od slabo reguliranega prostega teka. V nobenem primeru ne smete torej pretiravati v štednji z gorivom, ker lahko s prerevno zmesjo povzročite večjo okvaro na mehanskih delih.
Vendar samo s pravilno nastavljenim uplinjačem še ni mogoče doseči končnega cilja, t. j. majhne porabe goriva. Velik vpliv na porabo goriva ima tudi način vožnje. Možno je da dva vozača na isti cesti z istim vozilom in ob enakih prilikah ter isto povprečno hitrostjo porabita precej različne količine goriva. O tem se lahko sami prepričate, če napravite majhen poizkus. S pravilno nastavljenim uplinjačem se peljete po ravni cesti z enakomerno hitrostjo, recimo 50 km na uro ter izmerite porabo goriva. Nato pa se peljite po isti cesti tako, da menjavate hitrost med 30 in 80 km na uro. To ponavljate med vso vožnjo tako, da dosežete povprečno hitrost 50 km na uro. Sami sebi ne boste verjeli, da ste porabili za 30 odstotkov več goriva kot prej, ko ste vozili z enakomerno hitrostjo. Pri hitrem dodajanju plina se porabi neverjetno velika količina goriva, motor pa pri tem ne potegne nič hitreje, kot če mu polagoma dodajamo plin. Če hočemo, da nam motor hitro potegne, damo plin šele takrat, ko stroj doseže polovico maksimalnih vtrljajev, torej takrat, ko doseže motor v direktni prestavi
Velikonočni svit na, tlaki
(Nadaljevanje s 7. strani)
„Izmed vseh kmetov je on edini, ki ni ničesar rekel, človek svoje vrste, čudil sem se mu, Mihail Semjonovič.” — „Hej, čemu neki?” — „Tudi vsi kmetje so se čudili temu, kar je on počel.” — „Kaj pa je storil?”
—	„Zares čudna stvar. Ko sem prišel k njemu je ravno oral na rebri pri Turškem griču. Zaslišal sem, da nekdo prepeva, lepo in ubrano, na plugu med ojnicam pa se nekaj svetlika.” — „In kaj je bilo?” — „Pla-men. Stopil sem bliže in zagledal sem svečko za pet grošev, ki je brlela na plugovi prečnici. Gorela je in veter je ni ugasnil. On je pa tam v novi srajci oral in pel. Pred menoj je obrnil plug ter ga otresel, vendar pri tem svečka ni ugasnila. Obrnil je preč-nico, a lučka je gorela naprej. Ko je mene zagledal, se je pokrižal in začel znova peti."
—	„In kaj je rekel?” — „Rekel je samo: Mir zemlji in blagor ljudem!” Nato je dvignil plug, pognal svojega konjiča in prepeval naprej s čistim glasom, njegova lučka pa je gorela in ni ugasnila.”
Oskrbnik se je nehal smejati, glava mu je padla na prsi in postal je zamišljen. Nato je stopil za zaveso, se vrgel na posteljo in začel stokati in tarnati. Njegova žena je hotela z njim govoriti, toda ni dobila odgovora, le venomer je ponavljal: ..Premagal me je. Sedaj to vem!”
Žena mu je rekla: „Jaši na polje in spusti jih. Vse si doslej storil kot si hotel in nikdar te ni bilo strah. Kako to, da si sedaj postal naenkrat tako boječ?” — ,,1/gub-Ijen sem” je odgovoril, ..premagal me je”. In vedno znova: ..Premagal me je, premagal me je”. — „Jaši vendar na polje in pusti kmete, da gredo po svojih potih, pa bo vse dobro. Ukazala bom osedlati tvojega konja,” je rekla žena.
Oskrbnik je jezdil skozi vso vas in prišel do glavnega izhoda. Stopil je s konja, odprl zatvorni plot in hotel potem znova zajahati konja. V tem se pa je zaradi prašiča, ki je pritekel od nekod, konj splašil in spotaknil. Oskrbnik je bil pa težak mož, zgrešil je sedlo in padel na koničasti plot. V plotu pa je 'bila ena konica prav posebno ostra in je štrlela više kot druge. Na to je zadel oskrbnik s trebuhom. Ostra konica mu je razparala život in brez moči je padel na tla.
Kmetje so se z dela vračali domov. Konji so trzali in niso hoteli skozi vaški vhod. Kmetje so šli pogledat kaj je: Tam je ležal na hrbtu Mihail Semjonovič z razprostrtimi rokami, steklenimi očmi, drobovje mu je sililo iz trebuha in obdajala ga je mlaka krvi. Zemlja njegove krvi ni pila.
Kmetje so prestrašeni obstali. Nato so zadenski povedli svoje konje skozi vhod. Samo Peter Mihejič je stopil k oskrbniku. Videl je, da je mrtev. Zatisnil mu je oči,
S pomočjo svojega sina je truplo del v leseno rakev ter jo zapeljal v graščino. Sedaj je gospod zvedel, kaj je počenjal njegov oskrbnik. Za pokoro je osvobodil vse kmete. In kmetje so spoznali: Božja moč n} v grehu, ampak v dobroti.
Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllitlllllllilllllllllllllllllllllllilllllll
polovico svoje maksimalne hitrosti. Privadite se dodajati plin počasi, kajti s takim načinom vožnje boste varčevali z gorivom. Pri takoimenovani športni ali ostri vožnji se porabi mnogo več goriva. Kdor hoče torej varčevati z gorivom, naj vozi enakomerno. Tak način vožnje pa ni tudi samo ŠLed-Ijiv, ampak tudi najmanj utruja vozača in sopotnike. Pri stalnem nervoznem pospeševanju in zaviranju vozila in spet ponovnem hitrem pospeševanju trošite gorivo po lastni krivdi in nihče vam tu ne more pomagati.
Pa še nekaj besed o vožnji v hrib. Tu morate pravočasno vklopiti nižjo prestavo ter voziti z delnim plinom. Pri tem bo ostala hitrost ista, poraba goriva pa se bo znatno zmanjšala. Ne skušajte spraviti vozilo s polnim plinom in v direktni prestavi v hrib. Motor vleče v strmino s polovičnim plinom v nižji prestavi prav tako, če ne bolje, in porabi manj goriva. Če hočete varčevati z gorivom morate torej v strminah voziti s polovico maksimalnega števila vrtljajev motorja.
Na koncu ponovimo na kratko še enkrat osnovne pogoje za varčevanje z gorivom: 1
L v redu stroj;
2.	pravilno nastavljen uplinjač;
3.	pravilen način vožnje — to se pravi enakomerna hitrost;
4.	enakomerno dodajanje plina, ne ..hitri polni plin”;
5.	na strminah pravočasna prestavitev v nižjo prestavo tako, da stroj vleče z delnim plinom pri višjem številu vrtljajev.
HANS WERNIG
KLAGENFURT, PAULITSCHGASSE, PROSENHOF U N D H L. GEBST-PS.ATZ
Za spravljanje krme kupite že sedaj vaš motorni	Traktorje PORSCHE s 12, 14, 22, 40 PS	Za gospodinjstvo: gospodinjske in gostilniške
kosilnik. Oglejte si v našem skladišču znamke	pa tudi obračalnike sena z oljno pogonsko napra-	štedilnike, peči za peko, pralne stroje, hladilnike
AEBI, REFORM, AGRIA, IRUS,	vo, senene puhalnike ter kombinirane puhalnike-	in naprave za GLOBOKO HLAJENJE.
AUSTRO-RAPID	rezalnike za krmo
Urarski mojster
(jMfoitd AncatUzc
URE
NAKIT
POPRAVILA
KLAGENFURT PAULITSCHGASSE 9
Kupujemo in zamenjavamo zlato in srebro
Zavarujfe pri g
Karntnerische Landes - Brandschaden - Versicherungs - Anstalt
Klagenfurf, Alfer Platz 30
Gradbeno in stavbarsko kleparji stvo, galanlarijsko kleparstvo, kritje cerkva in stolpov
Helmut Grossnegger
KLEPARSKI MOJSTER
Klagenfurt,
Villacher Ring 31. Tel. 24-90
HAFNER-MUBEL
ŽE 35 LET PRIZNANI OBRAT
PODROŽČICA - ROSENBACH
Prodajalne: Villach-Beljak: Widmanngasse JO — Italiener Strasse 13 DOSTAVA NA DOM Z LASTNIM POHIŠTVENIM AVTOMOBILOM. - UGODNA PLAČILA NA OBROKE
Lesna industrija
Fratelli Romanelli
ETTENDORF i. LAVANTTALE
Telefon Lavamiind štev. 300
Kupi vsako množino okroglega in rezanega lesa po najboljši dnevni ceni
Vesele velikonočne praznike želi svojim odjemalcem in prijateljem
mesar in prekajevalec
Rudolf Sablatnik
CELOVEC, Siebenhiigelstrasse št. 81.
Telefon 49-36
INTERCONTINENTALE
USTERREICHISCHE A. G.
ZA TRANSPORTE IN CELOTNI PROMET
podružnica:
PODROŽČICA - ROSENBACH
Telefon 248 - Teleg. 034490
prevzema vse vrste prevozov v tu- in inozemstvu ter jih izvršuje točno in poceni
VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE ŽELI		ADOLF CAMPIDELL
VSEM ODJEMALCEM IN POSLOVNIM PRIJATELJEM		
„ADRIA"-pijače R. in K. B A R I Š IC		SLIKAR - ZLATAR - KIPAR
		Prevzemam VSA POPRAVILA CERKVA
ŽRELEC — EBENTAL pri Celovcu		Predelava OKROGLIH TABERNAKLJEV
Fabrikstrasse 1		
LIKERJI - ŽGANJA - SADNI SOKI		FEISTRITZ AN DER DRAU - KARNTEN	-	TELEFON 248
Kraj, k jer kupujete opravo za spalnice, dnevne sobe, kuhinje, oblazinjeno pohištvo, žimnice
nhuL&hf, (Siama
KLAGENFURT, St. Veiter Strasse 15 und Sponheimer Strasse 10
Ugodno odplačilo na obroke; tudi zamenjava za uporabni les je možna. Brezplačna dostava z avtomobilom.
Kolesa, mopedi, motorji, lastna delavnica za stroje, delo solidno in poceni v znani celovški mehanični delavnici.
Johann Novak
Zanesljivi odjemalci dob2'jo tudi na obroke. Gumijaste plašče (Bcrcifung) vseh vrst za kolesa dobite pri
MEHANIK IN KLJUČAVNIČAR KLAGENFURT, Feldmarschall-Konrad-Platz 1
f%a tun*
(Nadaljevanje s 7. strani)
— Saj lahko izvrtamo več lukenj, da ga bomo lahko zažgali na več točkah hkrati.
— Seveda, je odgovoril Elphiston, a potem bi bilo z njim teže upravljati. Vrnimo se torej k debelozrnatemu smodniku, ki odstrani vse te težkoče.
— Pa naj bo, je odgovoril general.
— Za svoj top Columbiad, je povzel major, je Rodman uporabljal kakor kostanj debel smodnik, ki ga je izdeloval iz vrbovega oglja in prepražil v velikih kotlih. Ta smodnik je bil trd in bleščeč in ni puščal na vodi nobenega sledu; vseboval je velik odstotek vodika in kisika in je hitro zgorel; čeprav je 'bil zelo oster, ni cevi kdo ve kaj pokvaril.
— Potem pa se mi zdi, je odgovoril (. T. Maston, da nam ni treba več pomišljati in je naša izbira že gotova.
— Razen če nimate rajši zlatega smodnika, je odvrnil major in se zasmejal, njegov
občutljivi prijatelj mu je pa zagrozil s kljuko.
Doslej Barbicane ni posegal v razpravljanje. Pustil jih je govoriti in je samo poslušal. Očitno je imel svojo zamisel. Zato se je zadovoljil s pripombo.
— Kakšno količino smodnika pa predlagate, prijatelji?
Trije odborniki so se za trenutek spogledali.
—	100.000 kilogramov, se je nazadnje o-glasil Morgan.
—	250.000 kilogramovi, je odvrnil major.
—	400.000 kilogramov! je vzkliknil J. T. Maston.
To pot Elphiston svojemu tovarišu ni očital, da pretirava, kajti treba je bilo izstreliti na luno 10.000 kilogramov težko kroglo in ji zagotoviti začetno hitrost 11.000 metrov na sekundo. Zato je trojnemu predlogu sledil trenuten molk.
Pretrgal ga je predsednik Barbicane.
— Dragi tovariši, je spregovoril z mirnim glasom, opiram se na upravičeno tezo, da
Balonski plaiči, Paletoji, dežno obleko in obleko za vozače motornih vozil.
WINKLER
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiM Klagenfurt, Pernhartg.10 TEILZAHLUNGEN !
JOSEF MAVERBRUGGER
MOJSTER ZA KRITJE Z OPEKO IN ŠKRILJEM želi svojim odjemalcem veselo Alelujo Cclovec-Klagenfurt-West, Prinz-Eugen-Str. 3, t. 42-76
Lasten kamnolom
Izvcd&a aseU sUcsmU (Ut <za cetUi/t, stolpe. U% yca<iwe
— Nadalje izvedba vseh eternitnih del po želji!
bo odpornost našega topa, zgrajenega na način, ki ga bomo sami določili, neomejena. Spoštovanega J. T. Mastona bom torej presenetil, če mu povem, da je bil v svojih računih preveč boječ in da predlagam naj njegovih 400.000 kilogramov smodnika podvojimo.
— 800.000 kilogramov? je vzkliknil [. T. Maston in poskočil na stolu.
— Ravno toliko.
— Potem pa se bomo morali vrniti k mojemu kilometer dolgemu topu.
.URADNA OBJAVA
CERKVENI PRISPEVKI JAVNI POZIV
Vse katoličane, ki so dolžni plačevati cerkveni prispevek, pa ga za 1. četrtletje 1958 (zaključeno
1.	marca 1958) še niso plačali, pozivamo, da v opo minjcvalnem roku treh tednov, ki se začne L aprila 1958, brez nadaljnjega poziva plačajo svoj prispevek do 21. aprila 1958 pri pristojnem župnem cerkvenem svetu in da pokažejo obenem svoj davčni predpis ali mezdni izkaz.
Cerkveni prispevek je po zakonu dolg, ki se mora plačati in Cerkov nima dolžnosti, da bi ga po svojih organih pobirala. Ako prispevek ni plačan, je dovoljena pravna pot. Organi, ki pobirajo cerkveni prispevek, uživajo pravno varstvo in imajo pravico, da zaračunajo do 2 odst. plačljivega cerkvenega prispevka kot pobiralno pristojbino.
Ker se cerkveni prispevek v četrletnih delnih odplačilih plačuje in sicer I. marca, L junija, L septembra, zato je bil L marca cerkveni prispevek za eno četrtino letnega prispevka že plačljiv.
FINANČNA ZBORNICA KRŠKE ŠKOFIJE Celovec, Marianengasse 2
GROSSER, BILLIGER
()sten>e,,ka"i
SAMONIG
ViLLACH, AM SAMONOG-ECK
Jiiali sn. JCviHaf
(Nadaljevanje s 6. strani)
Mati je vsa drhtela in skoro omedlela, ko so odhiteli nekateri proti drevju ob stari cesti.
Nenadoma so zaslišali otroški glas, ki je slabotno klical:
„Očka! ... Mamica! ... Pomagajte! ..
Klic je prihajal od križišča, kjer je stala kalvarija.
*
Vihar je bil zadnjo noč omajal križ, toda zadrževalo ga je še vejevje okoli stoječih dreves, da se ni zrušil popolnoma. Vsak nov sunek vetra bi ga vrgel po tleh, toda za sedaj mu je majhna opora še pomagala, da ni padel.
In že od jutra je med dežjem in vetrom opiral mali [akec svoj hrbet ob močno nag-
S&VViCfoCl'
priljiMjena, preJzkaleiui
Klagenfurt, Heuplatz 6
Telefon 27-17
njeni steber križa ter ga podpiral z vso svojo silo. Tako je ihteče pripovedoval svojim staršem, ki so nežno objemali svojega najdenčka, medtem ko so možje, ki so prihiteli z očetom Petačem, postavljali nazaj kalvarijo.
„Naš mali! Naš dragi!” sta ponavljala ganjena roditelja in stiskala že popolnoma onemoglega otroka k sebi. „Ali nisi pomis-
lil, da bi te bil križ lahko zmečkal, če bi padel?”
„0, ne!” je odvrnil deček. „Vedel sem prav dobro, da mi dobri Jezus ne bo storil ničesar hudega. Toda očka je dejal, da bi križa ne smeli postaviti več nazaj, če bi se podrl, zato sem ga moral podpirati.”
Nekaj mesecev pozneje so kalvarijo popolnoma obnovili. Lahko si mislite, da verniki vse škofije, potem ko so izvedeli o tej zgodbi, nikakor niso hoteli zaostajati za malim dečkom. Bil je velik praznik za vso župnijo. Prišel je sam škof, da izrazi priznanje vrlemu krščanskemu junaku, katerega je nazval ob tej priliki Krištof. To pomeni nosilec Kristusa.	Prevedel F. Erjavec
mm
❖ \/ocieUe:
1.	Riesenauswahl - iiber 100 Ausstattungen
2.	Die besten und billigsten Mobel Oster-•reichs. Hartholzschlafzimmer von S 3.900
3.	Ratenzahlung ohne Autschlag, ohne Zin-
sen
4.	Zustellung frei Haus mit eigenem Spe-zialauto
GROSSTE AUSTVAHL IN:
Polslermbbeln, Teppichen, Matratzen; Vorhangstoffe zu sehr maBigen Preisen
,J)AS HAUS DER GUTEN MOBEL”
KARL STADLER
KLAGENFURT / THEATERGASSE 4
SW - MOBEL - VERKAUFSSTELLE
Beratung durch eigenen Archifekfen I
TISKARNA
KLIŠARNA
PAPIRNICA
R. RITTER
CELOVEC — KLAGENFURT Burggasse 8. — Tel. 21-08
Vesele velikonočne praznike želi svojim odjemalcem in osebnim prijateljem
Štefan Katz
parna pekarna
KLAGENFURT,
Waidmannsdorf, Siebenhiigelstrasse
Karl Pdtscher
KONJSKI MESAR
CELOVEC, Pischeldorfer Strasse 12, tel. 55-22
Prevzamemo tudi zavarovane Iconje.
Ge sila, koljemo podnevi in ponoči.
Kupujem les vsake vrste po najboljših dnevnih cenah. Izdelujem in prodajam tudi strešno opeko in jo zamenjam za vsako vrsto lesa.
JOHANN ŽAGAR
KLAGENFURT,
Rampenstrasse 15
Telefon 29-08

Krovski mojster
KLAGENFURT
Wulfengasse 2a — Telefon 55-23
Vogal Viktringer Ring a nasproti deželne vlade. — Se priporoča za vsa krovska dela. —
Radio-aparate, likalnike, lustre, kakor vse električne potrebščine dobite pri
Ernst Schneider
VILLACH, Bahnhofstrasse 9
Vsem svojim odjemalcem, znancem in poslovnim prijateljem želi blagoslovljene velikonočne praznike
Landvvirtschaftliche
Genossenschaft
VILLACH — Filialen in Wernberg, Mallestig, Riegersdorf, Arnoldstein, Nbtsch.
Kmetijska zadruga
V BELJAKU — Podružnice: Vernberk, Malošče, Rekarja ves, Podklošter, Čajna.
SiMiun Mli&naUein, vMiftcefn if% posfot/nitn ^d{aUt{etn
žeti btag&s&<H/tie*te’ i/ctiUoHoihe. pca<2xiiUe,
Landvvirtschaftliche Genossenschaft Vdlkermarkt
Kmetijska zadruga r. z. z o. j. Velikovec
Skladišče
Mlekarna
Zganjarna
žle <mI teta 1B99 t/ stužfti tunettistua
Fur jeden das passende Fahrzeug!
Za vsakogar najprimernejše vozilo!
Ki PS, lultgckiihll, Hcizung, Asi Mig, 4 Gange (synchron.), robustc Rauart, niederste Steucrklassc und Versicherung
STEYR-PUCH 500, Modeli FIAT l(' 1>s> mično hlajenje, gretje, 4 prestave (sinhronizirane),
močno grajen, najnižji davčni in zavarovalni razred
20 PS, wassergekiihlt, Heizung, 4 Giinge (synchron.), 4 hequerne Sitzc, e r p r o b t,	STEVR-FI&T Klin
wirtschaftlich, prcisivert
20 PS, vodno hlajenje, gretje, 4 prestave, 4 udobni sedeži, preizkušen, varčen in vreden svojega denarja
Mit Faltdaeh
5- bis (isitzig, 4 Turen, der geraumige Familien- und Geschaftsvvagen
»as beherrschende Fahrzeug der Mittelklasse fur osterreichische Verhaltnisse; 43 PS, 4- bis 5siuig, mit den modemsten technischen Emingenschaften, elegant und wirtschaftlich
STEVR-FIAT 600 ..Trasformabile" STEVR-FIAT 600 ..Multlpla" STEVR-FIAT 1100 R
z zgibljivo streho
5- do 6 sedežev, 4 vrata, prostoren družinski in poslovni voz
Voz, ki z ozirom na razmere v Avstriji obvlada položaj v srednji kategoriji motornih vozil; 43 PS, 4—5 sedežev, opremljen z najmodernejšimi tehničnimi pridobitvami, eleganten in varčen
Ein koinlortabler Wagcn fiir Gesehaft umi Rcise in modemer, formsehoner Ausfiihning
STEVR-FIAT 1100 R F	Udoben voz za poslovno delo in potovanje, moderna in lepa oblika
„G R A N L U C E”, viertiirige Limousine; „S P Y 1) E R”, sportlicher Zsveisitzer — mit Dach oder geschlossen, 55 PS, die elegante sportliche Ausfiihning mit grdfJlem Komfort
STEVR-FIAT 1200	>4» R A N L U C E”, limuzina s 4 vrati, „S P Y I) E R” športni dvosedežnik — s strc-
ho ali pa zaprt, 55 PS, elegantna športna oblika, veliko udobje.
58 PS, der erprobte, hequemc Wagen fur 5 bis 6 Personcn mit iibergrofiem Gepacksraum; elegant, prciswert
Verbrauch 6 bis 8 Liter auf 100 Kilometer
„S T A N » A R D”, „L U X U S” und „G RANI) V U E”, der preisuerte Wagen fiir venvohntc Anspriiche.
»er VVagcn mit der si»rotlichen Note
STEVR-FIAT 1400 B
STEVR-FIAT 1400 B - Diesel STEVR-FIAT 2000
STEVR-FIAT 2300 • Šport
58 PS ipreizkušcn, prijeten voz za 5 do 6 oseb z zelo velikim prostorom za prtljago, eleganten in svojega denarja vreden
Porabi 0 do 8 litrov bencina na 100 km.
„S T A N D A R O”, „L U X U S” in „G R A N » V U E”, ceni primeren voz, ki zadovolji tudi najbolj razvajene zahteve.
Voz s športnim poudarkom
Giinstige Einfausch- und $TEYR " F8&T " PUCH
Zahlungsbedingungen I GROSSKA^DB.
AUTO WEDAM - villach
Ugodni pogoji za zamenjavo in plačilo!
m
{
i
BahnhofstraBe 17
Klagenfurt
najboljše damske in moSke obleke
Plašči ^ Površniki - Obleke
Sp&ZtotttfMS )
I
Klagenfurt, Herrengasse 1
Športni sakoji .... 198.-Modni sakoji .... 285.— Sakoji z zlatimi knofi,
modri............... 293,—
Sakoji iz čiste volne .	. 375,—
Tvvccd-Sakoji	415.—,	350,-
Hlače iz corda .		150.-
Hlače iz gabardina		
235.-,	175.-,	156,-
Volnene hlače . .	308.-,	275.-
Flanelaste-Kanirgarn hlače		
i48,—,	378.-,	315,-
Modestreuc . .		185.-
Samt-hlaCe 207.—,	175.-,	160.-
Modni samt	...	228,-
Obleke v raznih vzorcih		
850.-, 598.-Kamgarn iz čiste volne
1148.-, 936,-
NinoflcxmantcI
415.-, 375.-, 350.-
UGODNI OBROKU
?xed •zolctko-m rezane
obiščite našo
Razstavo tujskih sob
neomejena trpežnost, moderni stil — nizke cene!
Z eno posteljo .	. • . od 1750.— šil.
Z dvema posteljama od 2450.— šil.
VOLKER-MOBEL
Klagenfurt, Villacher Ring 47, Tel. 57-25
Telephonische Informationen jederaeit! — Zahlungs-nrleichterungen! — Mengenrabatt! — Kassenskonto! Unser Architekt entvvirft imd berat Sie kostenlos!
POCENI OSTANKE stragula in linoleja. - ORASCH-ERBEN, Klagenfurt, 8,-Mai-Stra.sse 5 und Pro-senhof.
Feldstecher - daljnoglede!
OPTIKER SEKERKA
KkACEhtFURT.ip.-OKTOBER-STir;
Commodore
Plavi plašč za moške šil. 398-
b, SATTLER
Klagenfurt, am Heuplatz.
Das MOD EH A US
bietet Ihnen stets das modlsch Neueste in Strickkleidung, Rocken, Blusen imd K<xstiimcn. Unsere Schaufensteir sagen Ihnen alles!
Kovčke, torbe, aktovke, nahrbtnike pri tvrdki
Miihlbacher
KLAGENFURT, Rainerhof
Star rentnik išče hrano in stanovanje proti primernemu plačilu. Ponudbe na: Vrankar Albina, Vor-derberg 32, Gailtal.
kaupt SCHUNE
BEI
SADNA DREVESCA Samo drevesca domače drevesnic MARKO POLZER na Vazah, I St. Veit i. Jauntal vam bodo d< bro uspevala. Na razpolago im: mo še jabolka in hruške.
Kovčki in torbe, največja izbira, ugodne cene
Hans Pacher
Klagenfurt, Burggasse 12
Strokovna trgovina za dežna oblačila: Ballon, Peteline in Lodcn-plašči kakor Anorake. Sprejemamo tudi popravila gumijastih oblačil.
Tarmann
Klagenfurt, Volkermarkter Strasse 16.
POSEBNA PONUDBA! Železne grablje, ročne žage, motike, 3 mali krampi skupaj le 15.— šil. — NUTZEISEN — RICHTER, Klagenfurt, Ebentaler Strasse 6.
JEEP-e, odprte in zaprte, NADOMESTNE DELE ZA JEEP-e, nove in rabljene, dobavlja poceni AUTOVERWERTUNG RUMWOLF, Klagenfurt, Flatscha-cher Strasse 18.
Lev na Senenem trgu v Celovcu
Ko je bil Celovec še majhno, z obzidjem obdano mestece, so ljudje imeli mnogo težje življenje kot danes. Časi so bili negotovi. Ogri in Turki so v tolpah prihajali v deželo in plenili. Kdor se ni utegnil pravočasno zateči na varno za trdne zidove, je bil v življenjski nevarnosti.
Štiri mogočna mestna vrata so branila sovražnikom vhod v mesto, na široko so ga pa odpirala trgovcem in miroljubnim meščanom. Pri vsakih vratih so stali štirje mrki levi, izklesani iz žive skale izpod Križne gore (Krcuzbergl). Bili so simbol čuječnosti in poguma, ki bi naj hudobneže prestrašil a poštenjakom dajal občutek varnosti.
Najlepši izmed teh 4 levov stoji še danes pri SATTLER-jevi hiši. Nekoč je stal ob št. Viških vratih in stražil trgovsko cesto proti severu. Danes je obrnjen v nasprotno smer; sicer pa je njegova grozljiva glava z grivo izgubila mnogo svoje nek-
danje strastnosti. Čas jo je zgladil. Da, izgleda, kot tla prav prijazno motri številne kupce, ki prihajajo v trgovino SATTLER ali pa prebirajo oglase on-dotne posredovalnice za nepremičnine. Marsikaj je ta kamniti lev že videl, marsikaj lepega, pa tudi marsikaj hudega, tako da si sedaj lahko z modrostjo starosti ogleduje svet ter si razveseljuje oko na številnih lepih rečeh v izložbah.
Stari kamniti lev na Senenem trgu je ena izmed značilnosti mesta Celovca. Že zato se ga splača pogledati. Stoji pri tekstilni trgovini SATTLER na Senenem trgu.
SLIKE IN OKVIRJI
HANS TREFFER
KLAGENFURT, Burggasse 8
r()eliko izbica
v vseh verskih knjigah — posvetnih knjigah in romanih — v šolskih knjigah — devocionalijah kakor vse vrste kipi in križi — stenske umetne in nabožne slike — rožni venci — paramenti in cerkvena posoda — molitveniki — nudi knjigarna in papirna trgovina
„CARINTHIA“
DRUŽBA SV. JOŽEFA
KLAGENFURT, Volkermarkter Ring 25
Obenem želimo vsem našim cenjenim odjemalcem in poslovnim prijateljem vesele velikonočne praznike.
Podružnice: KLAGENFURT, Sternallee (Hl.-GeisuPlatz) 5. -WOLFSBERG v Labudski dolini. - KOTSCHACH, - ST. VEIT a. d Glan
Za poroko, prvo sv, obhajilo In birmo se priparoia
€10^, ŠRainetljof
Klagenfurt
Otroški voziiki • Moško in damsko perilo - Hubertus - plašil za otroke
Trgovska
hiša
VILLACH, VVidmanngasse 38
keine Startschvvierigkeifen im	\
Winter
Ab sofort kostenlose Fahrschule mit Opel-S(hiiliingswagen
neuester Type, fiir die Bezirke St. Veit an der Glan. Klagenfurt und Včlkermarkt, durch die bestgefiihrten Klagenfurter Fahrschulen
Wir envarten Ihren Besuch in unseren Ausstellungsraumen. uro Sie derzeit alle neuesten Modelleln CHEVROLET und 0 P E L-Perso-nen- und Lieferuragen besichtigen kdnnen
L La.
KLAGENFURT
Ausstellung und Verkauf:
Priesterhausgasse 6. Telephon 24 85 Uierkstatte. Service-Station, Teilelager;
Villacher StraOe 181, Telephon 26-60, 54-30
fcsftoduije famt!
RADLNAVR
pomaga štediti. Sedaj ugodno kupite posteljnino, blago za zavese, preproge in talne obloge.
RADLNAVR
V B L L A C H
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik—Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., /a inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, LeSe pri št. Jakobu. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer It ing 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.