LITERARNA PRILOGA ŠTUDENTSKEGA LISTA KATEDRA
ŠT. 2-3
JULIJ 1973
FRANCE BREZNIK
res je smešno
OSEBE:
a - stranka, prihaja vedno z leve in od spredaj nazaj b - protistranka, prihaja zmerom z desne in od zadaj naprej c — bog in hudič v prvi osebi, prihaja iz vseh poljubnih smeri na oder
(dogaja se sproti, ko sočasnost leze v preteklo skušnjo, drugače: sploh se ne dogaja, ker so osebe izmišljene in ker m odru igrajo, osebe so pravzaprav vigrane iz teksta, mimike, gibanja, koreografije, scene, sploh odra. nimajo drugega pomena, kot da iščejo nenehni namen, da bi se osvobodile pred seboj in se stopile z občinstvom, igralci se torej sestopajo, in nič ni zares, verjemite, resnično ni nič resnice na odru. oder nam je svoja resnica: čas in prostor sta zožena na točke, ki povezujejo glas, zvoke, barve, gibe, svetlobo, senco, temo, oblike, vonje, okus po višini in globini, navsezadnje pa celo čas in prostor niti nista več čas in prostor: sta dogajanje samo. iz prve in poslednje smeri se sovražijo stranke, iz vsake strani prihaja nekaj, kar bi bilo podobno bogu in hudiču v prvi osebi, da se razumemo: c naj igra boga in hudiča v prvi osebi, kakor da bi bil stvar in ne človek, zato so njegove kretnje mehanične, priostrene, sterilizirane, bi lahko rekli, o strankah pa že tako ali tako dovolj vemo. strankarstvo prepuščamo občinstvu, in nea-ju, ali b-ju. če vzamemo resno, smo samo trpki in bežni spomin od lastnega mesa nam ostanejo le gole kosti, če vzamemo smešno; je naše meso le še poševna guma. zategadelj bi bilo ks smerno zatrjevati, da skušamo vragu izpuliti rep. zgodba je že dolgo znana: človek obrača, bog pa obme. obračanje je jemanje smeri, moje, tvoje, naše, vaše, njihove smeri, zmerom si kaj jemljemo drug mimo drugega, vzemimo si sceno, čeprav to nikakor ne more biti happening. vzemimo si osebe, 'čeprav ohranjamo svoj jaz. vzemimo si odrske luči, čeprav ne bomo zares oslepeli, prisvajamo si pravico do katarze, tako čisto umazani smo, da si izmišljamo igro. igra je vedno novi izum. občinstvo je stalno novi nestalnež. priznajmo, novinci smo v tem točkovnem ocenjevanju, ali pa tudi ne. nihče ni več kriv: domišljiji smo sezidali spomenik iz kosti, a tudi to je premalo, morali bi več. naprej, proti tistemu, česar se vedno nezavedno bojimo? res je smešno, a: vrgel ti bom kamen, če ne boš utihnil, slišiš, vrgel ti bom kameen. in ta kamen bo tvoj nagrobni spomenik, veš ti, ljubi moj, кџј je spomenik? spomenik je spominek iz kamna, pridi, pridi, pridi, (vedno glasneje, že skoro ekstatično) privihraj, ti osel neumni, ki si čakal, da bo trava zrasla in si ob plotu crknil, skakal si čez politični plot, saj te dobro poznamo, baraba, nebes ni ne boš prišel v nebesa, (nekoliko potišano) in morda so? so sokoli, ki letajo s kamna na kamen, iz brezna v brezno, krasno je ponižanje, ponižal te bom, ali slišiš? no, bo kaj? prideš? mrhovina, ki jjo zavoham sto kilometrov daleč, daleč? ne , blizu, no, bo konec tega praznega molka? bo konec? začnimo vendar: stari svet čaka, komaj čaka, da se spremeni v dojenčka brez pleničk, ampak, jaslic ne bo. res jih ne bo. ne bo zastav na
ulicah, ampak bojo lobanje m pol droga, in tisti strašni govori o zmagi bojo. pa še tisti predpasniki in štiri znamenja na norem nebu. pa tiste zvezde in zvezdice, pa tisti začinjenci. bo kaj? prideš, ali ne? (bolj zase) in vendar upam, da se ne pogovarjam sam s seboj, (sede in si sezuje dolge norčevske copate, na katere so všiti zvonci, tako da sicer vedno ob vsakem koraku rezko, a prijetno zacinglja), koga sploh obtožujem? da, spovedujem se. in vendar ne verjamem, v nič več ne verjamem, v kaj, v koga, zakaj? to že vedo tisti, ki se brišejo s časopisnim papirjem, kako krasni obrazki, kaj? kakšni obrazci za oni svet v kanalih, kaj? kaj tam ne stanuje hudič? in bog v tiskarski barvi? nevernik sem, heretik, baraba, nasilnež, morilec, lopov, norec, trot, osel, krvnik, zastavonoša, uradnik, dobrodelnež, človek ob zapornici, jetnik in svoj paznik, da, jaz sem jaz. pa to ni pomembno, je kdo tam? (cinglja s copati in kaže z iztegnjeno roko na desno.) nikdar ne bom zvedel, kaj se dogaja tam, na desni strani sploh je desna stran nepomembna, saj tam ni srca. desno stran bi lahko pri človeku kar politično odrezali, polčlovek in levičarje pristni človek, srce, to je tisto, saj bi lahko dihal z levim delom pljuč, grizel z levo čeljustjo, gledal z levim očesom, hodil po levi nogi stiskal z levo roko, govoril z levim delom trebuha, skratka, vi, ki ste na levi, ste moji privrženci, res, moji ste in konec, hočete ugovarjati? nikar, prosim, slaba reklama, to že poznam, (začuden) mogoče pa je le kdo na desni in tistega desnega sovražim, da, zaničujem ga, ker ga ni nikdar tukaj, ko ga psujem, mogoče mi je zvest kot pes, ker ga psujem, to ni tista pasja zvestoba, ki jo srečate od drevesu, jaz sem zaznamovan drugače, (nenadoma zakriči): kdo je tam? kdo? pridi, malo se bova oklala, če se srečava, in srečava se gotovo, in na sredini
JASNA KOZAR
ostati majhen
Ostati majhen, kakšna slast in bol. Pravijo, da sem teptan, izmučen, nebogljen, a jaz sem mogočen kakor smreke, ki zelene pobočje, kakor ptice, ki prhutajo sem in tja.
Pravijo, da je zaman, da ne morem tako živeti, pravijo, da je nemogoče. Sicer nismo sami krivi, ljubkovali so nas, kot da smo nekaj posebnega, s petjem so nam postlali, izlečili vsako rano, skratka, bili smo srečni otroci Preveč svobode, veste. S Šibo bi nas bili morali, so rekli in rekli so, da sploh ne moremo biti revolucionarji ker ni stvari, ki bi jo mogli spremeniti, in da je že tako prav, kot je. Naj si nikar ne mislimo, da bi mogli svet spremeniti, ker. so to že oni
o
poizkušali. Upor da je jalov in samo zato, ker smo presiti, in da smo pač mladi in nas bo minilo. Naj bi se raje učili.
Sveta ni mogoče spremeniti. Vse se giblje po naravnih zakonih. Kakor je rekel že Магх, najprej mora biti materialna osnova... Od česa boste pa živeli, če ne boste delali? Od pesmi, ljubezni, lepih podob? Delati moramo! Mi hodimo v tovarno, a naših misli nam ne morejo odvzeti. V mislih smo še vedno svobodni. Smo še vedno.... Umolknili so, se začudeno spogledali in rekli: Delati je . treba, to je nujnost. In mi preziramo pometanje ulic, lupljenje krompirja, seštevanja in preštevanja na poštah, bankah, učenje bedastih letnic, pomivanje oken, kopanje jarkov, sedenje v jalovih klopeh, prodajanje bele učenosti .... zato nas je treba spremeniti.. . ker nismo po kalupu tega sveta. Vedno nam pravijo, da so bili oni enaki Postarati nas je treba, nas pripraviti do tega, da bi pametno mislili
Vračajo se, bežne sence, ni se jih mogoče dotakniti, beže. Oblast nad menoj imajo. Pa sem mislil, da sem ,,fraj“, kralj nebes in zemlje. Tudi ti in jaz, mi vsi, dragi moji, smo kurbe, po domače povedano, umazane riti. Ostati, kakršen si, spremeniti se, ne spremeniti, saj je vseeno. Daj, ti meni pokaži eno samo stvar, kije jasna kot na dlani. Nekam gabim se sam sebi. Pil sem strupeno pijačo ali kaj. Grenak okus imam v ustih. Celo jaz sem niče. Veš, pa nisem edini.
Po naših trgih vihrajo zastave in neokronani kralji dvigajo oklobučane glave, orokavičene roke, lakasti čevlji se plazijo brez šuma po tlaku. Drugi sede tam na vrtu, kjer pravijo, da se zbirajo topli bratje in druga golazen, pa tudi mi kdaj gremo tja... in dekleta, ki gledajo vsakomur v oči.
Ostal sem sam, ne vem več, kaj bi s svojo viržinko v hladnem sončnem nedeljskem jutru.
Dragi moji, sveže sem oblečen, zlikan, lopov po duši, spužva na zunaj, črvi gomazijo po moji lobanji, v njej so sršeni. Pravijo, da sem nor, pa ne morem doumeti tega. O, rahla duša, cvetlica duha, glej no, velika živina, sam nikoli ne uporabljam tega izraza. Če bo kdo kaj vprašal - pišem za sebe, nikomur nič mar. Čakam, da luna pozabi na svojo podobo. Okradli so nas. Ostali smo praznih rok. In tudi prej nismo nič imeli In zdaj imamo toliko kot prej: nič, nič plus nič, da, nič... vsak dan tri obroke, posteljo, topel dom in starše. .. Ničesar več ne potrebujemo - Nič plus nič in nič je nič.
Ostanem zaprtih ust, z luknjo v glavi, po želodcu se motajo razne sanje, prividi, ko pridejo do grla, jih ne morem izbruhniti, požrem jih. Do črevesja še niso prišli, ker niso prebavljivi... kajti človeka loči od živali to, da misli. Stroj pa loči od človeka to, da ga je napravil človek. Nič ne de, v začetku je bil ,,itak sto pošto " bog ali pa Adam in Eva, ki ju je ustvaril bog oče, sin in sveti duh.	,
Verjamem samo v svojo čistost, poštenost, nepokvar-jenost, v svojd lepoto, v lepoto svojih rok, oči, las, kože, brade, ustnic, prstnic, grodnice, koželjnice.. . Veliko lažje je živeti kot umreti in roditi se, zato se rodimo in umremo, ne da bi mislili na to. Nič lažjega ni na svetu kakor nič misliti.
Lorenčič Teodor-Feliks
pesmi iz zb mrtvec sem
jutra
nekoč sem jih ljubil zdaj jih sovražim
preveč neodkrito
se prikradejo v moj paralelogram
in kakor kislina razjedajo vse tiste utvare
da sem že nehal sanjati
in ptice
ki se vratolomno izživljajo nad drevesi in drevesa
ki tako prekleto jutranje šumijo in tisto
sterilno sonce izza meglenastega neba in živi
ki zapadajo v svoj vsakdan ■
ne spomnim se več
kaj vse je tako grozno jutranje
toda čutim čutim
veš
oni umirajo počasi in tiho
PESEM NE VEM KA TERA
sprehod sonca je bil zelen
kvadrati na polju mrtvih so nerešljivi svetlobi ni videti
da bi prihajala od trepetanja sveč
v laseh nosiš okus
so stegna mrtvih voljna v nočeh ženske pohotnosti izpraskaj gnus sveta iz preperelih lobanj
krizanteme poljubljajo pekoče v njihovem dišan/u je vsa skrivnost smrti
zakaj nisi napit dišečega soka krizantem
goriš v stapljanju rumenobelih cvetov
trpeči brat ovenčan z lepoto stopi med nas krizantema in reci da si odrešitelj
preveč sem grob preveč sem vnetljiv preveč odmaknjen
preveč sem mrtev
da bi se lahko smejal s solzo
skrito med perjem krizantem
KO SEM SE
MAJHEN ČUTIL DEDOVO ODHAJANJE
mnogo lepega se je zgodilo na zahodnem očesu neba v mestu igrajo na srečo stojim na dvorišču v večernem trenutku
spet med obojim
misli sonca vpadajo v oblake žgoče škrlatno vpadanje listje boleče sanja v vetru so besede za dušo vetra
kakorkoli že -hiša je prazna: samo veter
se hodi omamljat v klet in umirat na podstrešje
PESEM 2223
lepota visi od sten v moji mali sobi žalost
z ihto norca vse zlepljaš -samo
da bi prišla deklina z veseljem v laseh — zaman:
ti si v samoto pregnan
smrt prihaja z veseljem otroka
ki je prvič začutil trave pod svojimi nogami
v tej državi spoštujejo delavce nekje daleč na pokopališču med kvadrati leži tabla:
ZAVOD ZA VARSTVO DELAVCEV PRI DELU
PESEM 2122
v pivnicah ob vinu pesniki resignirajo
na kovini velike zgradbe trohni sonce
v tej državi so me prekleli prepovedali so mrzlo luno v rokah modrega otroka v klinikah nastopa smrt z nedihanjem
mi pa umiramo veliko prej
še mladi
sonce v špiritu
v ženski je valovanje trav-
ki jih moraš objeti
tovariš čemu je potreb m dresura
hop
vsi v en grob
čemu se med soncem in zemljo rojeva jutro
CVETA DRAKSLER
sonce
posneto	z
prvič
golota njegovih besed in
luč je bila ostra
nisem ga smela izsanjati
in
večer je bil mrzel morala sem odhajati
moje dlani so jokale
drugič
težko je odhajati
ni vetra v mojih laseh ni dežja v mojih laseh
sama mrzla stara bolna -
ne morem odhajati
tretjič
tisoč smrti v mojih očeh
pomlad
jutro
sonce
zelena drevesa razpete rože rumeni metulj ptice
nešteto razpetih dlani na poti proti jutru moram se zbuditi s solzo in nasmehom
nešteto praznih oči na poti v večer moram se zbuditi s toploto in resnico
četrtič
ko ti bom dala moder nasmeh večnosti
deževno popoldne v senci
kostanja -
temno kot glas
in dlan skrita v toploti smrti
bodo oguljene zvezde ostale pekoče
to noč veter
ostaja med listjem zaspanih vrb da bi pozdravil samoto ciklam
in dež
se poslavlja od lepljive megle tako
so nekoč besede prihajale in odhajale
še vedno bom iskala mehki glas stopinj
petič
jočem
ko odhajajo drobne kaplje
hrepenenja
rdeča je samota
kot sonce poletnih iskanj
beračim korake dežja
po tihih ulicah
s topoli ob bokih
tam nekoč toliko nekoč sem nekoč
nekdo se Še spominja gostoljubnih travnikov in pesmi žita pojdi iskat gola drevesa mogoče še drhtijo željne okusa sreče ki sem ga lagala izsanjanim obrazom da nebi jokali lačni toplote
pesem
ki sem-jo rekla črnim oblakom snega
tisočkrat zavpita v ledene ustnice večerov ognjen okus luči in belih stolov v ostajanju
NORBERT JA VŠOVEC
-ules-
I.
Dežne kaplje so padale na tretji planet sončnega sistema in povzročile, da je že mračno okolje postalo še bolj mračno. U- ja vse to ni motilo. Stal je oprt na lopato in gledal predse, vendar ni videl kupa premoga. Vedel je le, da je nekje pred njim. Ostal mu je v spominu takšen, kakršen je bil pred uro, dvema. B ia je noč. To povem zato, da ne bi kdo mislil, da je U slep. Tako dejstvo bi popolnoma spremenilo tok dogodkov, kar mi pa ne bi bilo všeč. U v vsem svojem življenju ni imel težav z vidom in še nikoli ni čutil fiziološke potrebe po očalih. Mislim, da so zdaj tudi skrajni skeptiki prepričani, da U vidi dobro. Po kratkem premisleku je ugotovil, da je pred njim še dvesto kilogramov premoga. Dvajset minut bo še moral stati na dežju, če je upošteval deset minut za cigareto, ki jo bo pokadil, ko bo napolnil vrečo. U je zelo pozabljiv, zato cigareta rabi dvojnemu namenu - hedonističnemu in kot računalo.
Na primer:
3 pokajene cigarete - 3 napolnjene vreče.
Njegovo dnevno delo je obsegalo šest vreč. Normo si je postavil sam. Izračunal je, da bo v tristotrinajstih dneh zaslužil dovolj denarja, da bo lahko preživel tri mesece na morju. Od izračuna pa do deževnega dne, ko ga je od doma ločilo sto kil premoga, je preteklo pet let. Vsako leto je hotel uresničiti svoj načrt, a mu ni uspelo. Žal mu je bilo še tako majhne grude premoga, ki bi jo bil izgubil. Krivi so bili tudi njegovi stalni odjemalci, ki so ga prosili, rotili, moledovali itd., naj jim pripelje premog. Oboje pa ne bi zadostovalo, da bi U- ja zadržalo doma. Ni bil požrešen na denar niti človekoljuben. Sramoval se je tretjega odločilnega vzroka. Še sam sebi ga je skušal zatajiti. Prvič v svojem življenju je čutil, da so ljudje odvisni od njega, da ga potrebujejo, da ga pričakujejo.
U je napolnil šesto vrečo dneva, jo naložil na kolo in jo mahnil skozi vratca z napisom vstop nezaposlenim strogo prepovedan. Dež j e prenehal padati, kar je U- ja motilo. Želel si je, da bi se vreme poslabšalo in bi povpraševanje po premogu bilo še večje. Žavedal se je, da ima že zdaj preveč
kupcev in mora presneto paziti, komu vsak dan pelje premog, da ne bi koga prikrajšal zanj. To bi se hitro razvedelo, in že bi ga gledali postrani. Njegov slab spomin mu je bil velika ovira, vendar si je znal pomagati. Naredil je vozni red, s katerega je lahko razbral, komu motu peljati vreče. Bil je zelo ponosen nanj. Žal mu je bilo le, da ga ni mogel nObenemu pokazati. Imel ni nobenega znanca razen kupcev, njih pa je poznal bežno. Gotovo bi se jim zdelo vsiljivo, ko bi jih nadlegoval s tako malenkostjo. Vozni red v U-jevi zgodbi ne igra pomembne vloge, vendar mu je zelo pri srcu in sem ga moral omeniti. Prečkal je cesto tam, kjer je bilo prepovedano. Tega ni naredil namenoma ali v posmeh družbenemu redu, ampak iz nevednosti. Ni si znal razlagati pomena barvnih lučk na križišču. Kot vsaka novotarija so se mu zdele nevarne in se jih je raje izogibal. Čakal je na pločniku toliko časa, da ni videl v bližini nobenega avtomobila, nato je z eno roko prijel vrečo, z drugo pa kolo ter jo mahnil čez cesto. Bil je zelo potrpežljiv, čeprav je moral čakati pol ure na svojo priložnost. Ni se jezil na voznike, bolje rečeno, ni se jezil na kovinske škatlje, saj jih je istovetil z vozniki Prispel je do zadnjega odjemalca. Raztovoril je kolo in ga prislonil k ograji. Nato je dvakrat pozvonil. Pričakoval je, da se bodo vrata vsak čas odprla in prikazal se bo, njemu znan, obraz Majcenove. Bila je zelo zajetna žena in to mu je bilo všeč. Ni maral žensk, ki so take kot fantje. Nikoli se ni pritoževala nad težo vreče, ko sta jo nosila v klet. Ni hotel, da bi mu pomagala, toda ona je vztrajala pri svojem. Zanjo je bila to večerna gimnastika, kot je sama dejala. U je zaman čakal na Majcenčko. Hišna vrata so ostala zaprta, kljub njegovemu šestkratnemu zvonjenju. Poskusiti bi moral s Sezam odpri se, vendar mu je manjkala domišljija. Prižgal je vžigalico in skrbno preiskal vrata po sporočilu ali znaku, ki bi mu odgovoril na vprašanje, kaj je z Majcenčko. Vsi njegovi napori so bili zaman Opekel si je kazalec in palec, našel pa ni ničesar. Kaj zdaj? je bilo prvo, kar mu je šinilo skozi glavo. Vreče ni mogel pustiti pred vrati. Lahko bi jo ukradli in sploh - Majcenova je ne bi mogla sama spraviti v klet. Komu drugemu je ni mogel peljati, ker bi moral spremeniti ves vozni red. Preostalo mu je samo eno, moral jo je peljati domov in jo naslednjega dne ponovno dostaviti Na poti domov se ni zgodilo nič, kar bi vplivalo na zgodbo.
U je stanoval v leseni baraki, ki je obsegala sobo in verando. Slednjo je uredil kot golobnjak, vendar v njej ni
A
imel golobov. Zakaj? Posedoval je omaro, ki jo je lahko postavil pred vhodna ali verandna vrata. Izbral je drugo možnost, ker je bil prestar, da bi vsak dan skakal skozi okno. Poleg omare je imel v sobi še mizo, peč in stol, ki mu je nadomeščal posteljo. U ni mogel zaspati leže, nikoli ni poskušal, morda kot otrok, vendar se tega ni spominjal več. Stol je bil prava mojstrovim udobnosti Prilagojen je bil Oblikam njegovih telesnih delov, njegovim željam. U ni maral, da je sedež mehak, hotel je, da se upira teži in le počasi popušča. Nasprotno pa je zelo cenil mehke stranice, na katere je naslanjal glavo. Stol je bil zanj kot človek, samo da ni govoril. Bil pa je odličen poslušalec in se je z vsem strinjal ali ne, odvisno od tega, kako si je U razlagal molk. Po navadi mu je stol v začetku njunega pogovora oporekal, toda počasi sta se sporazumela in izkazalo se je, da sta oba emkih misli. Zgodilo se je tudi, da sta se skregala in U je moral spati m tleh.
Ko je odklenil vrata in postavil vrečo k peči, se je obrnil k stolu, kot da pričakuje njegov pozdrav.
,,Kaj pa tako gledaš, saj vendar vidiš, da je ni bilo doma. Misliš, da sem vrečo za šalo odvlekel domov!"
Pogledal je stol.
„Kaj pa jaz vem, kje je bila! Morda je samo skbčila k sosedi
Sedel je in priprl oči.
,JVe, pustila ni nobenega sporočila. Povsod sem iskal, pa ni bilo ničesar. Moral bi jo počakati. Bil sem prepričan, da je gospa Maj ce nov a dob ra ženska, zdaj pa vidim, da je hinavka. Kako se'mi je dobrikala! Ni dolgo tega, saj sem ti pravil, povabila me je m kavo in mi povedala, kako ji je hudo brez moža. Toliko, da ji nisem tiste vreče podaril. Kako se človek
Zmotilo ga je klokotanje kave. Nalil si jo je v svojo ljubljeno skodelico z odlomljeno ročko.
„Misliš, da sem preveč strog z Majcenčko! Pozabljaš, da zaradi te preklete vreče še jutri ne bom imel miru. .. “
Posvetil se je rogljičku, ki ga je namočil v kavo. Počakal je, da je nabreknil od tekočine in si ga je šele potem potisnil v usta.
„Ves dan ni nihče govoril z menoj. Tako sem se veselil na njene besede, in zdaj me je še ona pustila na cedilu. Najraje bi šel na cesto in nekomu storil kaj žalega. Morda bi me opsoval. Kako bi mi to prijalo, samo majhna psovka, hudič te vzemi ali izgini pasji sin! Jutri, jutri. . . Toliko časa je do tega jutri. Kaj naj počnem? Lahko bi igrala šah. Saj res, popolnoma sem pozab il, da sem iz njega naredil posodo za golobjo hrano. Narisal bom polje na papir. Samo. ... kje so figure?"
Skočil je s stola in pričel iskati. Vnema ga je po nekaj začetnih neuspehih minila.
„Bolje bi bil storil, da sem vrečo peljal komu drugemu, in bi zdaj naredil nov vozni red. Lahko bi preštel denar; kaj če bi bral? Dobra zamisel, samo kaj! Nič tiskanega ni pri hiši Btezupo je!"
Ni bil utrujen, kljub temu pa preslab, da bi uresničil svoje zamisli. Apatično je strmel na kromirane dele peči in razžarjeno ploščo.
„Kaj bova delala jutri, a? Moram najti figure. Igrala bova. Da ne vem, kako se igra! Seveda vem, in če ne, kaj pa to spremeni? Čas bo minil. Moram si kupiti knjigo ali vsaj časopis, nekaj tiskanega pač. Potem mi bo lažje, lahko se bom umaknil. Ko bi vsaj ti govoril!"
Sedel je ob peči na tla, glavo je naslonil na deske ter gledal pod strop, kjer je gorela žarnica. Izklopil je stikalo, ga vklopil in ponovno izklopil. Soba se je potopila v temo. Okno je bilo zalepljeno s črnim ovojnim papirjem, ogenj v peči je ugašal
Pričel je hoditi po sobi Bil je privajen na okolje, tako da se niti enkrat ni zaletel. Hodil je tako dolgo, da je bil na smrt utrujen in je lahko zaspal. U je bil zelo bolehen in je moral biti -previden, da se ni preveč utrudil. Da se mu ni zvrtelo v glavi, je večkrat menjal smer. Hodil je v smeri urnega kazalca, nato pa v obratni smeri, enkrat z obrazom obrnjen v smeri gibanja, nato pa s hrbtom. Včasih je hodil v smeri leve roke, nato pa v smeri desne. Ponavadi je po taki hoji tudi zaspal. Tega dne ni nič pomagalo. Preveč je bil razburjen. Že po prvih korakih je opazil, da ne bo zaspal, kljub temu pa je hodil še naprej. Ustavil se je pred omaro, je odprl in segel na polico, ki mu je bila najbližja. Z nje je vzel
predmet, ki ga pa s prsti ni mogel prepoznati. Postavil ga je nazaj in segel polico više. Bila je prazna. Odprl je drugi del omare. Tu je otipal nekaj mehkega, mokrega - vrečo. Nadaljeval je svojo pot in se uspešno izmaknil odprtim vratom omare, kar ga je spravilo v boljšo voljo. Nažgal si je cigareto in hlastno vdihoval dim. čutil je, kako mu je napolnil pljučne mehurčke. Roki sta se mu pričeli potiti. To se mu je zgodilo pri vsaki cigareti in ga ne bi posebej vznemirilo, toda poleg tega sta se mu še tresli. Sedel je, da bi se pomiril. Zdaj sta se mu pričeli tresti še nogi. Prižgal je luč. Odprl je vodno pipo in čakal, da se je napolnilo korito. Sklonil se je nadenj. Na svojem obrazu ni opazil nobenega znaka, iz katerega bi bilo razvidno, zakaj se počuti slabo. Udaril je po vodni gladini in prikazen, ki ga je gledala, je izginila. Voda se je umirila in spet je vanj bolščal starec. Pljunil mu je na nos. Starec mu je pomežiknil in se cinično nasmehnil. Še enkrat ga je pljunil - tokrat na čelo. Še zmeraj se mu je posmehoval. U se je ujezil in odčepil korito. Z naslado je opazoval, kako se je starec kremžil in popolnoma izginil v okrogli odprtini. Zdelo se mu je, da ga starec še zmeraj opazuje. Odprl je pipo in pustil, da je voda odtekala. Hotel ga je odplakniti globje v kanalizacijo. Spoznal je, da voda ni primerna. Bolje bi bilo, da bi vzel kislino, ki bi mu razžrla obraz in še posebej njegove drobne posmehljive oči. Ni se mogel premagati. Začepil je korito in nestrpno čakal na trenutek, ko bo zagledal starca. Užival je, ko je gledal v vodo in določal mesto, kje se bo prikazal. Kot iz nič je bil pred njim. Ni se smejal, kot se smejejo navadni ljudje, da razširijo ustnice in pokažejo več ali manj bele zobe; ne, smejale so se mu le oči. U je videl, da ga starec zaničuje, opazil pa je tudi svojo nebogljenost. Starec ga je prekašal v vseh pogledih. Še huje kot prej je občutil svojo samoto in nepomembnost. Maska v koritu je bila na boljšem kot on, ki jo je ustvaril. Lahko jo je uničil, z eno roko. Gotovo pa ji je bilo vseeno. Svojega položaja pa tudi ne bi izboljšal, ostal bi enako niče kot prej. Starec ga je razburil, koga pa je lahko vznemiril on? Kup premoga? Krpo? Na neki način je moral pokazati starcu, da je on glavni. Primaknil si je stol in stopil nanj. Z urnimi prijemi si je odpel razporo na hlačah. Čutil je, kako je odvečna voda odtekala iz njegovega telesa. Starec je porumenel, pena mu je pokrivala obraz. U je bil prepričan, da ga je pokončal, vendar ni bilo tako. V svoji razburjenosti niti opazil ni, da je starec izginil že, ko je stopil na stol. Sklonil se je nad korito, da bi občudoval svojo zmago, in zagledal starca. U se je vdal. Odčepil je korito, vendar brez vneme, ki jo je kazal prej. Mlahavo je sedel na stol. V njem je raslo spoznanje, da je z zadnjim dejanjem še bolj poslabšal svoj položaj. Osramotil je samega sebe. Obnašal se je kot otrok, ko je hotel premagati svojo zrcalno sliko. Rešiti se je hotel samote in se je še globlje potopil vanjo. Lahko je naredil karkoli je želel, nihče se ni zmenil zanj. Ostal je sam, brez odgovornosti, brez zagovora, brez 'kazni. Srečen bi bil, če bi ga kdo nadrl: svinja, kako se obnašaš, ga brcnil, udaril v obraz. Bil bi kaznovan,
Obšla ga je slabost. Imel je občutek, da mu naraščajo telesne okončine. Pred očmi se mu je zmeglilo. Prisilil se je, da je vstal in pričel hoditi. Bal se je, da bo oslabel in ne bo več mogel vstati. Kaj bo potem z njim? Še davi je mislil, da ga bodo pogrešali odjemalci, toda zdaj se mu je že zdelo negotovo. Majcenčko je imel najraje in bil je prepričan, da bi ona prva poizvedovala, če bi se mu kaj pripetilo. Crknil bo, pa ne bo nihče vedel, dokler jih nanj ne bo opozoril vonj. Ljudje težko prenašajo smrad, laže krivico, ta v njihovih čutilih ne zapusti sledu. Na vse je pomislil, samo na konec je pozabil. Ni ga pričakoval tako hitro.
„Kajpraviš, stolček, bom še kdaj videl postajo? "
Prijel se je za naslonjalo, da bi se odpočil.
„Moral bi imeti golobe. Če bi crknil, jih ne bi nihče krmil in gotovo bi se komu zasmilili. Prijavil bi društvu za varstvo živali ali bi kar sam ukrepal. Odnos do živali - zrcalo tvojega značaja. Zdaj je že, kar je. Kaj praviš, stolček? Molčiš! Bolje tako, bolje. . . “
Nadaljeval je pot okoli stola, mimo peči in omare. Ni smel zaspati. Ste že kdaj poskusili prebedeti noč. Nič prijetno. Čakaš na zarjo, pa je ni, šteješ udarce zvona. Na
O
o
deželi je nočna godba bolj pestra, Naša zgodba se.dogaja v mestu in U ni bil deležen te pestrosti. Tudi zvon ga ni zanimal. Čakal je na pisk dizlovke. Ta zvok mu je podvojil otožnost, toda obenem mu je puščal majhno možnost, da zapusti svoje okolje, da se osvobodi okovov, s katerimi je prikovan v samoto. Zmerom si je želel, da bi sedel v vagon in pustil za sabo preteklost. Večkrat se je-že odločil: jutri pojdem! Naslednjega dne je zgodaj vstal, da bi vse pripravil za pot. V velik kovček je nametal vse, kar mu je prišlo v roke. Hišnemu svetu je napisal pismo, vanj dal najemnino za ves. mesec in stanovanjske ključe ter ga vrgel v predsednikov poštni nabiralnik. Najdlje, kar je prišel, je bilo do postaje. Tam si je premislil. Ni vedel, kam naj gre. Potem se je spomnil na kup malenkosti, ki bi jih pred odhodom moral urediti in za katere ni imel več časa. Svoje potovanje je odložil za dan in se vrnil. Jezen je bil, ker je moral pismo vzeti iz nabiralnika. Bilo je težavno. Ključa ni imel. V odpiranju ključavnic pa je bil neroden, še s ključem je težko odprl vežna vrata. Skozi špranjo, ki jo ima vsak nabiralnik, ni mogel potisniti roke. Vanjo je spravil le dva prsta, ki pa sta bila prekratka, da bi dosegel pismo. Pomagal si je s tresko ali sivničnikom, s katerim je bezal v spodnjo odprtino nabiralnika, ki je namenjena, da vsakdo vidi, da je dobil pošto in mu ni potrebno zaman odklepati in zaklepati vratec. Pismo je moralo biti naslonjeno z zgornjim koncem na zadnji steni s spodnjim pa na prednji. Nato je skozi srednjo spodnjo odprtino porinil tresko in pismo počasi približeval prstoma druge roke, ki jih je porinil skozi zgornjo razporo. Moral je zelo hiteti, ker se je bal, da bi ga kdo zalotil. Seveda bi lahko vse pojasnil. Rekel bi, da ga je pomotoma vrgel v nabiralnik. N d pismu ni bilo naslova, morali bi ga odpreti, ključi bi dokazali, da je pismo res njegovo. Zagotovo bi ga vprašali, kam hoče poslati ključe itd. Hotel se je izogniti vprašanjem. Zmerom, ko je zaslišal šum, ki ga ni sam povzročil, je potegnil roko iz nabiralnika, trsko pa skril v žep. Počakal je nekoliko časa in ponavadi se /č izkazalo, da ni nobene nevarnosti. Jezil se je, ker se je. prenaglil. Pismo se je že dotikalo konci njegovih,prstov, pa ga je izpustil. Ob osmih je oživela hiša, in še počasneje je napredoval. Mučil ga je tudi strah, da bo prišel predsednik in opazil pismo. Rešen bi bil strahu in dela, toda moral bi vse razložiti. Kot se je poznal, tega ne bi naredil spretno. Presednik ga ne bi razumel in stvar bi se še bolj zapletla. Včasih se je tako ujezil, da se je hotel dokončno odpeljati iz svojega mesta, toda ostal je doma. Ko je pismo zbezal do prstov, ga je z njima kot s pinceto potegnil iz reže. Prsta sta bila popraskana in na členkih odrgnjena do kosti. Doma si je z roko obvezal in nadaljeval z življenjem, kot da se ni nič zgodilo. Vsakdanjost je prekinil, ko se je znova odpravil na postajo. Zaradi rednosti svojih pobegov (vrstili so se vsake tri mesece) tudi ti niso več predstavljali spremembe. Že tisti dan, ko se je odločil, da se bo odpeljal, je vedel, kako se bo vse končalo. Vseeno pa je naslednjega dne šel na postajo.
Poznal je vsako podrobnost svojega življenja. Pobege, nabiranje, premoga, samoto, vse. Ni si mogel predstavljati, da se bo kaj spremenilo. Na osebo ali dogodek, ki spreminja tok dogodkov v romanih, filmih, dramah, življenju, ni računal niti ni vedel, da obstaja, ker še nikoli ni prebral, videl, doživel tovrstne stvari. Bil je odvisen od svoje domišljije, ki pa mi ni dopuščala razkošnosti. Živel je, ker ni vedel, kaj bi drugega naredil kot to. Ste pomislili na samomor. Ni se ukvarjal s to mislijo. Ne vem, kako bi se obnašal če bi njegove sive celice obdelale to snov.
Lahko bi misel ovrgel kot absurdno ali bi jo pa popolnoma osvojil in jo smatral kot nov pobeg iz samote, z razliko da ni vrnitve. Reagiral bi tako, kot bi mu narekovalo duševno stanje. Napak je storil, ko si ni nabavil golobov. Ti bi izpolnili njegovo življenje. Imel je premog, toda neživa materija mu ni mogla pomagati. Potrebovala je več milijonov let, da je postala taka kot je in ni mogel pričakovati, da bi se njemu na ljubo spremenila v nekaj letih. Golobi so podvrženi hitrejšim zakonom narave. Imel bi koga, ki bi mu lahko izkazal svojo ljubezen in bil bi deležen hvaležnosti -živalske.
Zaslišal je pisk lokomotive. Imel je občutek, da ga nekaj duši, ni pa vedel, ali je nova oblika telesne slabosti ali pa je samo pisk zbudil otožnost v njem. Koža se mu je
naježila. Čutil je, kako mu nekaj hladnega leze po hrbtu navzgor. Tresla ga je mrzlica. Pospešil je korak, da bi se ogrel. V trenutku se je spomnil, da je pozabil večerjati. Kako je mogel kaj takega pozabiti! Odgovor je bil preprost: Majcenčka.
,,Mislil sem že, da me bo konec, pd samo jedel nisem. Kako sem nor! Taka babnica me že ne bo spravila pod rušo. Upam, da ne bo prišlo tako daleč, da si bom moral napraviti urnik za vsako malenkost. Dovolj dela imam s premogom. Ne morem si zapomniti niti teh pet ku..., ne vem niti, koliko jih je. Kaj praviš ti k temu? “
Vprašujoče je pogledal stol, ki mu ni odgovoril, kot bi tudi pričakovali od stola. Vseeno pa ga je U razumel ali si je vsaj domišljal, da ga razume.
„Praviš, da sem bolan. Kako moreš kaj takega trditi! Sam si videl, da sem pozabil jesti. To je edini vzrok. Da sam sebi lažem! Ne bom se prepiral s teboj. Jedel bom in ti dokazal, da se motiš. “
Stopil je k omari in začel iskati hrano. Imel je navado, da v omari shranjuje hrano za ves teden. Police, na katerih je ležala, je razdelil na sedem delov, vsak del pa še na tri prostore: za zajtrk, kosilo in večerjo. Ta razdelitev mu je preprečila, da bi zaužil več hrane, kot je mislil, da potrebuje. Napočil je trenutek, da opišem omaro, ki ni neposredno'kot stol povezana z U-jevim življenjem, je le neke vrste opazovalec, morda tudi U-jev nasprotnik. Omara je bila lesena škatlja, ki je bila tako visoka, da U, če je stegnil (oki in stopil na prste, ni segel do vrha. Dolga je bila približno tako kot visoka. Žnotraj je bila razdeljena s policami, ki jih je U lahko prestavljal, tako da je premaknil palico, na kateri je počivala deska, v višjo ali nižjo lego. Police so bile pokrite z ovojnim papirjem. Na dnu omare je imel zložene vreče in lopato. Na prvi polici je shranjeval hrano. To zapovrstje ni bilo slučajno. Bil je trdno prepričan, da je hrana zrasla iz njegovega dela, kar ni povsem držalo. Že nekaj let je koristil pokojnino, ki ni imela nobene zveze z zbiranjem premoga. Spet dokaz nezanesljive duhovne materije. V srednjem delu je hranil obleko: perilo, srajci, hlače in suknjič. Ta del je bil prepojen z naftalinom. Zanj je bilo nemoralno, da bi vso svojo garderobo prepustil na milost in nemilost moljem. Na teh živalicah je preizkušal svojo duhovno moč. Zdelo se mu je nemogoče, da bi ga metulj, ki nima niti milijoninke njegovih možganov, prekosil in mu požrl obleko. Predzadnja polica je bila prazna. Na zadnji, kamor U. ni segel in ni vedel, kako je tja lahko sploh kaj postavil, ne da bi uporabil lestve, ki je ni posedoval, so stale, konzerve. Oboževal jih je, obenem pa jih je mrzil, ker so bile ošabne. Zmerom, ko jih je zagledal, so ga navdajale z mešanimi občutki. Večkrat jih je že poskusil ogovoriti - zaman. Kričal je nanje, jih ozmerjal, one pa niso kazale nobenega učinka. Nobena njegova grožnja, prošnja jih ni dosegla. Hotel jih je z lopato vreči s police. Vendar dlje kot do poskusa ni prišel. V zadnjem trenutku sije premislil. Ni jim mogel do živega.
Predalček, v katerem je U iskal hrano, je bil prazen. Domneval je, da jo je v svoji ihtavosti položil na drugo polico. Preiskati je hotel vso omaro, takrat pa je zagledal konzerve. Zaloputnil je vrata, a jim ni mogel ubežati. Bile so pred njim, za njim, povsod. Iz vogalov sobe so lezle proti njemu in ga dušile. S hladno vodo si je umil obraz, in prikazni so izginile. Odhitel je k omari, jo odprl in se zarežal. Pogled na pločevinaste škatlje ga je pomiril Bal se je že, da jih ne bo več. Mrzil jih je, toda brez njih ni mogel živeti. Obstajal je še majhen up, da jih bo nekoč vendarle dosegel.
„Kaj je le danes z mano? Vsaka stvar mi spodleti. Kaj praviš stolček? Da je vsakdan enak! Dokler me' potrebujete, sem vam dober, ko bi pa jaz kaj hotel od vas, me pa ne poznate. Še huje, strežete mi celo po življenju. Kakšen je ta svet! Sami smo krivi, da je tak. VAsk misli samo nase. Poglej si samo Majcenčko. Zdaj vem! Skozi zastor me je opazovala, ko sem prišel. Nikamor ni šla. Vedela je, da sem pred vrati, in ni hotela odpreti. Ni pa bila sposobna mi to povedati v obraz. Ne bom ji več nosil premoga! Se uslugo ji bom naredil s tem. Kaj mi mar! Nobenemu ga ne bom več nosil. Naj me še toliko prosijo, ostal bom pri svojem. Ni potrebno1, da jim povem pravi vzrok. Prestar sem, bom rekel. “
Stopil je k steni, kjer je visel vozni red, ga snel in vrgel v peč. Opazoval je, kako so zublji lakomno požirali papir. Ostal je le kupček črne gmote, ki se je sesula v prah. Zal mu je bilo zanj. Zakuril je svojo edino povezavo s svetom. Njegovi upi v boljšo prihodnost so se sesuli v pepel.
pomagaj mi! Kaj naj naredim zdaj? Povej mi, poveeeej!"
Čutil je, kako se je v njem nekaj porušilo. Ste že imeli kdaj tak občutek? Nekaj velikega ste pričakovali od dneva, in potem je potekel kot vsak drugi. U je zgrabil za pogrebač in začel z vso silo udrihati po žerjavici. Iskre so mu zasmodile kosmato roko. V svojem besu ni čutil ničesar. Videl je le rdečo gmoto, ki se je drobila pod njegovimi udarci. Hitro se je utrudil. Ves zasopihan se je zvalil v naslonjač. Ni dobil dovolj kisika, zato je sunkovito odpiral usta in hlastal po zraku. Vsakič, ko je hlastnil, je z zgornjo čeljustjo udaril po spodnji kot pes, ki lovi nadležen mrčes. Odpel si je srajco, da bi lažje dihal. Skušal je zajeti zrak samo skozi nos, vendar ga je bilo premalo. Postalo mu je slabo, kot potapljaču, ki je že predolgo pod vodo. Srce mu je razbijalo v grlu, glavi, želodcu itd... Po sobi se je razglegalo bobnenje črpalke, ki je dovajla kri, njegovemu telesu. Prste je zasadil v stranice stola. Počasi se je njegovo telo umirilo. Obležal je kot mrtev. Glava mu je zdrsnila na ramo. . Iz kotičkov ust mu je tekla kri, pomešana s slino. U je hotel spregovoriti, iztisnil pa je le nekaj nerazumljivih glasov. Z vso silo, ki jo je še posedoval, se je zravnal in si z rokavom obrisal usta. Neverno je bolščal v rdeč madež na svetli tkanini. Spoznal je, da še je ugriznil v ustnice.
„Zakaj sem ga le zažgal? Zgorel je kar tako, kot navaden kos papirja. Stalo me je mnogo truda, da sem ga naredil. Zveni noro, a bil sem prepričan, da ne bo zgorel. Vsaj uprl bi se lahko!Napravil si bom novega Zdaj si. . .“
Poskusil je vstati, vendar ga telesni deli niso ubogali. Niti tako daleč ni prišel, da bi noge postavil na tla. Premetaval se je v stolu, se odganjal z rokami, vstati ni mogel. Odločil se je, da si bo nekoliko odpočil, nato pa poskusil znova. Taka tolažba je bila zanj zelo koristna, saj jo je v kratkem pozabil za zmerom.
II.
Umrl bom. Najkasneje v sedmih dneh, če lahko verjamem znanstvenikom, ki trdijo, da človek lahko brez hrane živi le sedem dni. Morda pa to zame ne drži. Zmerom sem bil zadovoljen z majhnim. Zakaj bi se moril, pomagal mi ne bo nihče, če zdržim dva, tri ali osem dni. Ne morem se premikati. Niti ust ne morem odpreti, da bi zakričal, kar pa bi bilo brezupno, ker ne bi nobenega priklical na pomoč. Samo diham še. Kako dolgo? Rad bi spremenil položaj glave, pa ne gre. Vidim le kos stropa, ki ga luč dela še bolj odvratnega Pajčevina je v kotu. Skoda, da ni pajka. Po vsej verjetnosti ga moti luč, in se je zavlekel v svojo luknjo ter spi, če pajki sploh spijo. Nečesa sem se spomnil. Pred leti sem videl enako pajčevino, morda je bila ista. Ne, v tej sobi takrat nisem stanoval, morda... ni važno. Na tisti je ždel pajk križevec, ne, to si samo domišljam, ni bil križevec, bil je čisto navaden pajek, brez imena. Opazoval je svojo žrtev. Muha j p'že nekaj časa krožila okoli mreže. Zakaj? Morda je hotela izzvati nevarnost. Ne bi rekel, da je muha sposobna takega miselnega dela. Zmerom bliže jo je obletavala. Ze nekajkrat sem mislil, da se bo ujela vanjo, pa se ni. Spet jo je obletela, dosti dlje kot pred kratkim. Ko je bila na višini mreže, se je obrnila, naredila je majhen polkrog proti njej, takrat se je zgodilo - ujela se je vanjo.. Pajek je moral čutiti, da se je nekaj ujelo v, njegovo past, toda ni se zmenil. Pustil je muho, da se je borila z mrežo in še bolj zapletla vanjo. Kaj je bilo potem z njo? Čudno, pozabil sem. Zdaj se mi zdi celo neverjetno, da sem doživel to. Morda sem si ob pogledu na pajčevino samo domišljal, da sem videl tak boj. Tudi jaz bi se moral nekako zoperstaviti usodi. Z rokami bi se moral trdno oprijeti stola, se privzdigniti in odriniti. Padel bi na tla in se splazil do vrat. Same utvare, niti s prstom ne morem migniti. Če bi zdaj kdo stal pred vrati, ga ne bi mogel priklicati. Mislil bi, da ni nobenega doma. Moram zapreti oči Ta belina me je popolnoma oslepila. Tako je bolje. Tema. Lahko bi bilo še slabše kot je. Nad mojim leežiščem se ne morem pritoževati. Samo moja lega je nerdona. Roke so mi odmrle. Zebe me. Moral bi zakuriti. Ha, domislim se samih stvari, ki so neizvedljive. Bolje, da se ne skušam več spomniti, kako bi si pomagal. Naj bo, kar je! Vse življenje sem delal po tem pravilu. Kolikor se lahko spomnim. Z otroških let malo. Kakšen je bil oče? Ne vem, gotovo je bil velik, močan in me je imel rad. Morda ga sploh nisem poznal. Pravijo, da si vsak človek najbolj zapomni starše.
Mat^r, a njej nimam predstave. Težje si predstavljam ženski obraz kot moškega. Zrasel sem v sirotišnici, to bo še najbolj prav. Ničesar se ne spomnim. Mesto, da, da . .. bilo je neko mesto, ne to, v katerem živim zdaj, mnogo večje. Bil sem še majhen. Izgubil sem se. Hodil sem po ulicah. Iskal sem nekaj. Tržnico, zdaj vem, imel sem denar in tam so prodajali turški med, hotel sem siga kupiti. Hodil sem in hodil in se zmerom bolj oddaljeval. Od česa sem se oddaljeval? Bilo je vroče. Bilo nas je več otrok. Vsi smo nosili modro progaste majice ... ne, lažem, nismo bili enako oblečeni. Tiste ulice ne bom nikoli pozabil. Bila je široka, tlakovana z belim kamenjem. Na koncu je bil trg. Tam je stalo mnogo vpreg. Črni, beli, rjavi konji so bili privezani k ograji. Bakrene ploščice na njihovih prsih so žarele kot lučke, grivo so imeli spleteno v čopke in prevezano z belimi, modrimi, rdečimi trakovi. Najlepši med njimi je bil lisec. Ponosno je stal na razkrečenih nogah in opletal z repom. Glavo je imel povešeno na prsi, sunkovito jo je dvignil, tako da je vsa oprema zazvončkljala. K njemu je stopil kmet in ga potrepljal po vratu. Jaz bi bil dal vse, da bi se ga lahko dotaknil. Bil sem že zelo blizu. V prsih me je peklo od hitre hoje. Takrat sem začutil, kako me je nekdo zgrabil za vrat in me vzdignil s tal. Bila je sestra Angela. Njene oči za naočniki so se iskrile od jeze. Kričala je name. Ne vem zakaj? Imela je redke zobe in zmerom, ko se je ujezila, ji je slina silila skoznje. Okoli naju se je mbrala kopica ljudi in se smejala. Sestra Angela me je postavila na tla in me odvlekla v obratni smeri kot sem hotel. Obrnil sem galavo in z očmi požiral lisca, ki me je z začudenjem opazoval, se prestopil in se ponovno posvetil hrani. Sestra Angela? Ne poznam te osebe niti se mi ne zdi verjetno, da bi jo poznal kdajkoli prej. Žarnica noče in noče ugdsniti. Ta svetloba me je izsušila, počutim se kot školjka ki je po oseki obležala na soncu. Pravijo, da pregori žica, če jo dovolj dolgo kuriš. Ni videti, da bi bila kje žica. Vse je ena sama svetleča žoga. Oči bi si moral pokriti s cunjo, pa me ne bi več bolela. Požirek vode, samo enega bi naredil. Voda je nekaj krasnega.. . hladna, sveža in kako diši. Pustil bi, da mi teče po bradi, vratu in prsih. Kapljice bi me hladile. Najboljša je studenčnica. Studenec... ki mu ne vidiš dna... samo domnevaš, daje v globini voda. Temen je in obraščen z zelenim mahom. Izpil bi vedro vode. Ohladila bi mi razgreto grlo in v želodcu bi mi postalo prijetno. Če si žejen, ne smeš vliti vode vase. Spiti moraš požirek za požirkom in vsakega pustiti nekaj trenutkov v ustih, nato pa z jezikom pritisniti na nebo, tako da se voda razleze po votlini in ti poščegeta jeziček, komaj takrat pustiš, da ti steče po žrelu. Če bom še dolgo mislil na vodo, se mi bo zmešalo. Koliko je ura? Kakšno vprašanje, kot da bi čas zame bil pomemben. Čakam in čakam. To je besedilo pesmi. Vrag jo vzemi. Zmerom sem mislil, 'da ne bom umrl v tej sobi. Najraje bi umrl med ljudmi, na cesti.. . to bi gledali, bil bi v središču pdzornosti. Kdo je to ... bi se spraševali. Tako kot stvari stojijo zdaj, se ne bo nihče spraševal. Nobenega ne poznam in nihče ne pozna mene. Gospa Majcenova, ta kača! Ona je kriva vsega. Nekdo me vendar mora pogrešati, saj živim med ljudmi in ne v puščavi. V hiši bodo gotovo opazili, da me ni na spregled. Morajo! Morda so že opazili in bo zdaj zdaj prišel zdravnik. Nekdo trka! Za vraga, zakaj sopem tako glasno! Nekdo stoji pred vrati. Ne, nobenega ni. Tako hitro pa spet ne gre. Kako dolgo že ležim? Nekaj ur, nekaj dni? Skozi papir ne pronica niti malo svetlobe. Zakaj sem ga prilepil? Zaradi otrok, vedno so zijali v sobo. Preganjal sem jih in se jezil nanje, ker so se mi režali. Nisem si mislil, da me bo tako hudo doletelo. Kaj če bi molil. .. pravijo, da vsakdo v najhujši uri kliče boga. Bog, bog, kaj je to bog. Zakaj človek zmerom potrebuje nekaj, česar ne razume, da bi si razložil razumljive stvari. Ne verjamem v boga, nikoli nisem. Ze kot otrok, ko sem bral Sveto pismo, nisem verjel v resničnost zgodb. Jezus, kralj Peter - sami nadarjeni otroci. Se danes se spominjam, kako so ga opevali. Sestra Angela mu je rekla Peterček, kot da bi bil njen sin. Vrag si vedi, če ni imela nezakonskega pamža. Venomer je zalezovala kaplana. On okrogel kot sod, ona pa taka kot trlica. Ko je rekla Peterček, je skremžila obraz, kot da Ji gre na jok, pri čem pa ji je slina siknila skozi redke zobe. Če mislim nanjo, se mi zdi, da sem jo vendarle
O
o
poznal. Pela je zelo rada. V cerkvi se je njo najbolj slišalo. Odpirala je usta, da so se ji videli zobje od sprednjih pa do modrostnih. Sovražim jo! Ko samo ne bi bil žejen. Moram osvoboditi roko, Samo stegniti bi jo moral in odpreti pipo, potem bi s prstom stisnil curek in si ga usmeril v usta: Kapljice s pipe padajo v korito. Slišim jih, kako udarjajo po lošču. Na robu krožne odprtine se nabere majhna kapljica, ki se veča, postane težja in štrbunkne v globino. Tok, tok. .. tok. Na živce mi gre to udarjanje. V tišini je še bolj nadležno. Ne gre. V rokah nimam občutka, kot da ne bi obstajali. Ena. .. dve .. . tri. ,. štiri.. . Ne bom jih štel. Škoda, da ne morem govoriti s stolom. Preživel me bo. Žima, blago in les me bodo preživeli. Kaj je le s sestro Angelo? Gotovo, je umrla. Že takrat je bila krepko čez petdeset. Kot sova je vihrala skozi hodnike. Ko smo jo najmanj pričakovali, se je prikazala in nas razgnala. Prepričana je bila, da se pogovarjamo o samih nespodobnostih, čeprav smo le sedeli v krogu in igrali cvenk. Tovariši me niso cenili. Če sem se jim pridružil, jim je bilo prav enako prav kot če se jim nisem. Nikoli me niso vabili. Jaz pa sem bil preplah, da bi se jim vsiljeval. Danes se mi zdi, da me je sestra Angela imela najraje od vseh. Res, da je name najbolj kričala, toda tako je izražala ljubezen, drugače ni znala. Samo enkrat, bilo je zvečer, me je poklicala k sebi, me pobožala po glavi in rekla, ti boš dober pastir. Nisem jo razumel, takrat ne, zato pa jo danes tem bolje. Vsi kleriki so si enaki: zmerom iščejo žrtve za svojo organizacijo. Izkoristijo vsak trenutek, da te pridobijo. . . Dobro, da so jim postrigli peruti. Iz vsega delajo kapital. Iz rojstva in smrti, za oboje jim moraš plačati - krščansko človekoljubje. Sicer pa so danes vsi enaki, samo da drugi ne hlinijo v taki meri. Ljubezen, prijatelji, vse je naprodaj. Jaz imam denar, pa mi nič ne pomaga.
Prepozno sem spoznal, kako je pomemben. Morda pa le ni! Če bi si bil zanj kupil prijatelja, bi me zdaj pustil poginiti. Računal bi, da bo dedoval. Ničesar ni nad iskrenostjo in ljubeznijo. Govorim o stvareh, ki jih ne poznam. Nikoli nisem imel osebe, ki bi jo bil ljubil. Zdaj bi ljubil vsakega, ki bi mi dal kozarec vode. Spet sem pri vodi. Te kapljice še zmeraj udarjajo po koritu. Kaže, da je včeraj..,, zakaj včeraj, kaj pa če je bilo predvčerajšnjim ali pred dvema urama. Lahko bi štel kaplje in na ta način ugotovil čas. Šestdeset kapljic ena minuta. Šestkrat nič je nič... šestkrat šest je šestintrideset.. . dve ničli. . . tri tisoč šesto., . v enem dnevu jih pade dvakrat šest je dvanajst... ne gre na pamet. Okrog stotisoč jih bo. Domneval sem, da jih je več. Danes bi moral iti na postajo po premog. Zadnje čase sem se tam še najbolje počutil. Bilo je zmeraj polno ljudi. Niso me opazili, preveč zahtevam od njih. Hiteli so sem in tja. Včasih sem sedel v čakalnici in jih opazoval. Prihajali so zmerom novi, nikoli nisem videl dvakrat enega in istega, morda sem ga videl, pa se mi je zdel le drugačen. Razdelil sem jih v tri skupine. Eni so brali časnik in reševali križanke, nadlegovali so svoje sosede, ker se niso spomnili imen rok, krajev, mest. Drugi spet so neutrudno jedli, neki pa so samo posedali, se ozirali na uro in čakali. Slednji so se mi zdeli najbolj obžalovanja vredni. Z očmi so požirali veliko kolodvorsko uro in jo primerjali s svojo na roki. Bili so zelo dosledni, dva ali celo trikrat so odhiteli na peron, da bi se prepričali, kdaj odpelje njihov vlak. Nekateri od njih so si tudi kupili časnik, vendar niso uspeli prebrati vrstice. Strmeli so v kos papirja kot prej v tla. Zmerom so se pustili zmotiti. .. Ko je vstopil novinec, so pogledali vanj in nehote spet na uro, enako je bilo, če je zapiskala lokomotiva. Po navadi so se ti ljudje že mnogo časa pred odhodom vlaka odpravili na peron. Zdelo se jim je, da jim bo čas na ta način hitreje potekel. Drugačni so bili prežvekovalci. Da .... to je pravi izraz zanje. Sedeli so po klopeh in žrli kot krave. Ko jim je zmanjkalo, so šli po novo zalogo k stojnici. Čeljusti so jim mlele kot mlinski kamni in potisnile zalogaj od leve k desni ličnici, tako da so jim te nabreknile. Oblizovali so si mastne prste in potem so zgrabili za steklenico piva, ki je stala na tleh. Zeleno steklo je bilo rosno. Po vratu steklenice so drsele kapljice in puščale srage. Z desnico so objeli trup steklenice in si jo nastavili k ustom. Ustnice so obkrožile steklo, samo zgoraj so pustile majhno odprtino za zrak. Hladna tekočina jim je zaklokotala v grlu. Jabolko jim je skakalo gor in dol kot bat parnega stroja, ko so jo izpraznili, so si s hrbtno stranjo roke obrisali
penasta usta. Kako suha usta imam. In ta grenak okus, ne niti ni tako grenak. Kovinski okus se mu reče. Skozi nos ne morem dihati, odprl bom usta. Ne vem, morda so že ves Čas odprta. Imam občutek, da mi na prsih leži kamen. Vsakič, ko vdihnem, zajamem premalo zraka. V prsih me skeli Nobenemu ne bo mar, ko bom umrl. Vrgli me bodo v jamo. . . konec. Vroče je. Srajca je mokra in se mi lepi na telo. Zanimivo, potim se, usta pa so suha. Dolgo ne bom zdržal v tem položaju. Govorim, ko da bi si laho pomagal. Ne bom zdržal, Grozno je vedeti, da si prepuščen na milost ali nemilost!., komu? Neznancem, za katere ne veš, ali obstajajo. Vse je prazno, neosebno, kot da bi bil sam na svetu. Ne, ni tako. . . upam še zmeraj. . . vdrli bodo v stanovanje. . . rešen bom! Počutim se lahkega. . . plavam po zraku. .. žge me v prsih . . . boli. . . pomagajte! Joooo. ..
Konec.
U je umrl.
KONEC I.
Udarjaš po postelji uvelih cvetov, saj ti nič nočem . . . še malo in glava bo padla name, tvoja modrost
bo v mojem naročju dremala.
Dal si mi jo.
Zabetoniraj si cvetni prah v ušesih, napni železni poti, napni železne mreže čez lase,
vetra ne bo nikoli več, jutri, v celici, bom iskala poti do domačih gred, vrbovih šib, zaman, zaman. . .
KONEC-A? B?
Ostanek dotikov zame in odpadejo drobni list, rumeni listi.
Čakam na prebujanje zamotane vesti v meni, čudne vesti.
Kričim čez odejo, sama v majavi postelji, postelji - kauč.
Knjižni hrbti preklinjajo podolžne sence na tleh, na preprogi.
Skozi iglo prodira modrikasta svetloba, išče svoje sanje.
Neki lasje valovijo in me
zbadajo,
ubijajo. ..
METKA RAVNJAK
JEDILNI UST
konec prihaja
Beefsteak tatar z obloženo žemljo na tržaški način.
Kozhrija, saj tega sploh ni v jedilnem listu.
Potem bom pa raje ocvrt embrio s francosko solato.
Bedak,
baba je komaj v četrtem mesecu in ga ni več kot za pest.
Francosko solato sicer lahko, če te je volja prežvekovati prestan krompir s smrdljivo majonezo. Spomni se lačnih v Indiji in požri vse, kar je na jedilneni listu.
SAM
Brezmejna neskončnost otožnosti me je vsrkala vase	*
in pustih
na obali izmaličenih lobanj.
Sam .. . sam .. . le velika senca Smrti se mi smehlja in se zajeda v mojo dušo, čutim jo povsod, le njo,
ki se smehlja mi s svojo senco in s praznino nemih ust, masti se z mofo dušo.
Sam... sam.. .sam sem in njena senca.
Karel Pruš
'	J
portret mire ali kje sem v sedemnajstem trenutku
mu zgornjo roko čisto v sklepu potem si bomo morda izmislili novo igro ker je gospod ustvaril najprej nebo nato zemljo oh zemljico da
če bi sprevodnik
če bi sprevodnik ne imel obešene torbe okrog vratu bi mu ne pokazal karte če bi sprevodnik ne povedal vsega o karoseriji črnega avtomobih bi ga vprašal kam zavije vlak na prvem ovinku če bi sprevodnik ne stopal z desno nogo naprej bi se odpeljal v istanbul
milan osmjnik
(I)
zven kaplje čisti noči zvoki z zvezd
oddaljeni daleč vstran edino kar nam daje fantazijo
mislim na sonce ali misli o meni o sebi ne
ne premišljuj
konec
žar je mrtev
v brezmejnosti odkritij
premikanja
stoji obraz
zrezajoč za novim
stopi sem dež kriči nemo se reži verjemi
saj moraš išči najdi ne-nikoli
(II)
brez oči
brez
nosu
pa govori
v globinah temačnosti
stoji
pa se
SMEJI
ne
reži
z brezzvočnim psom dreves
vkovanih v kaplje
plehkobnost stvari svari
ogenj v dežju pomeni vse tega NE
jurij kocmut
kaj moram storiti
preden stopim do roba prve ceste moram ubiti tistega ki mi pride nasproti s pozdravom besede
mihn ostajnik
)
BOJAN KAVČIČ:
termiti
Stol je suho zaškripal in se zamajal, ko je kakih stotrideset kilogramov kosti, mesa in sala preneslo nanj svojo težo. Blisk. V deževnih dneh je bilo škripanje slišati skozi vso ulico, skozi vsa vrata. Tisoč radovednih obrazov je pomolilo glave prek majhnih, zaprašenih oken, nosovi so vonjali hladni zrak, ušesa so čepela nepremično, 'mes pa se je kot dim cigarete vleklo drhtavo pričakovanje. Od časa do časa seje v cikcaku pretrgalo temno nebo in nekaj svetlega, bleščečega in bolečega je vedno znova obsijalo prežeče obraze. Potem so glasovi stola potihnili, užaljenost, ki je ves čas prihuljeno čakala na svojo veliko priložnost, pa je pokazala zobe. Vendar ni škripanje nikoli preslepilo napetih poslušalcev, nikdar ni moč zvoka razbila nekakšne tihe zadržanosti, tako značilne za množico čakajočih, zakaj glas suhega lesa je bil preveč jasen, da bi mu mogli zaupati.
Večkrat so se menili o tem v nizkih zakajenih sobah, da so besede še dolgo preletavale nebo, da so grla postala temnordeč a^od napora in ni bilo nobenega dvoma več. Pa kaj, ko so se drugega dne spet zbudili po starem, spet takšni kot vsak dan, pozabljajoči na pogovore in polni zakrknjene nezaupljivosti. Kje neki so tekale misli, kje so se podili vrtinci duha, ko je dež močil k zidu priklenjenega psa in so noseče ženske otipavale svoje orjaške, nabrekle mesene trebuhe, svoje sinove in hčere. Res so se v drobnih ustih valjale besed g odrešitve, res so se stavki brez konca zvijali med sveže umitimi zobmi, toda luč ni zasijala v senčnem miru počitka, luči ni moglo biti, ker je prav tedaj noč spet napolnila praznino dneva, brezplodno praznino, ki sicer ni o ničemer odločala, a je kljub temu ponujala upanje.
In ponoči so bile vse ovce rdeče in polne skrivnostne moči, zaletave v tišini, v odsotnosti zvoka, rdeče, pa vseeno brez točno določene barve ki bi jih jasno razmejila od drugih živali in seveda od kač. Zgodilo se je, da je veliki gong na stolnici oznanil konec vihravih molitev, katerih silovitost je bila včasih že pregloboka, da bi minile brez prerekanj in pretepov, brez umorov in naravnih smrti. Toda smrt je bila le igra, čeravno precej neokusna in pohotna ob spremljavi donečega gonga, igra otrok brez staršev, brez igrač. Končnega pomena ni mogla imeti, saj ni ničesar zaključila ali dokončala, saj ni hotel nihče pomisliti nanjo in na njeno moč. Taka. ni imelo nobenega smisla umreti ali se znova
roditi, zakaj smisel se je izgubljal nekje na robu verjetnosti, na robu, s katerim so označevali prehod iz negotovosti mirnega podeželskega življenja v neizpodbitnost in be n mest.
Ampak to zamolklo škripanje lesa, ki je preglasilo gong in pritegnilo ušesa, to je bilo nekaj dmgega, nekaj mnogo bolj važnega in nujnega. Smisel se je ponujal sam od sebe, iz sebe, po sebi, jasen in razviden kot gorski potok. In čeprav so se oklepali nezaupljivosti, dvoma, čeprav si niso znali pojasniti ničesar, kar je bilo v zvezi z glasovi lesa, čeprav jih je večkrat zavedlo, da so začeli peti psalme ali državno himno, je bilo gotovo, da je smisel tam, med njimi. Niti rojstvo niti smrt se nista mešala zraven s svojim pridihom pokvarjenosti in nesnažnosti, nobene usodne kretnje si ni bilo moč misliti, nobenega giba, nobenega šepajočega koraka, sploh, ničesar, kar bi zavedlo njihovo razsodnost na mehka tla. '•
Skoraj dva metra visoko so bili naloženi kilogrami kosti, mesa in sala, če ne upoštevamo stola, ki je tudi imel svojo višino. Zvitonesramen pogled je predrl okensko steklo in odhitel po temnih strehah, po nasipih in drevju. Čez grič je tekla bodeča žica, za njo je bil širok pas ožgane trave, kakih sto metrov naprej pa spet žica. Od vsega sveta ločena dežela. Grmenje topov in zavijanje letalskih motorjev, železniška postaja z gručami premraženih izseljencev, visoki zidovi vojašnic. Spodaj na tlakovanem dvorišču sta sedela fant in dekle. On jo je objemal okrog ramen, stiskal je glavo tesno k njeni, da bi bolje čutil toplo bližino, od časa do časa je pljunil daleč na drugo stran. Mogoče sta kaj govorila, šepetala v tesnem objemu, nemara sta si pripovedovala o morju, o soncu, o sanjah ali o stari mami, ampak verjetneje je, da sta molčala, zakaj silni hrup bi najbrž udušil vsak pogovor. Nedaleč stran je padla bomba in razrila del dvoriščnega tlaka, da je kamenje letelo daleč naokrog, toda njiju to ni motilo in se nista zganila, še pogledati se jima ni ljubilo, ali je kje v bližini kdo mrtev. Težki stroji pa so letali nad njima in trgali atome zraka vsaksebi, kot da na vsem svetu ni bolj pomembnih reči od zračnih poletov, kot da je jekleno grmenje edina možnost obstoja in poslednje merilo vsemu življenju, vegetaciji, trpnosti, končnosti.
Oni so se med tem nerodno režali, z rokami so se praskali po razgretih mednožjih, a njihova zadrega ni bila zato nič manjša, še celo stopnjevala se je iz minute v minuto. Nobenega povoda ni bilo, ki bi zavoljo njega mogli prekiniti ta mučni položaj, nobenega znaka za prihod česa novega in lahkotnejšega. Sčasoma je njihova sapa postala vse težja, čeprav So se silovito trudili, da bi to nekako prikrili, zakopali globoko v prsi, v pljuča in grlo, toda bedasti občutki so jim začeli siliti v razrahljane odvodnice. Bedasti občutki s svojo lepljivo površino, s svojim smrdečim zadahom, z živo barvo jakobčkov. In navsezadnje se je zgodilo nekaj povsem o ičajnega. Pozabili so na svojo priučeno zadržanost in se predali silam narave.
Če so zato letalski motorji še glasneje zavijali v težkih oblakih penastega dima, jim ni bilo mar, kajti saje so padale daleč stran od njih in njihovega početja. Črni prah je sedal po marmornatih spomenikih, po kamnitih postavah konjenikov in mislecev, po nagrobnih ploščah z zlatimi črkami, po .kapelicah že zdavnaj pozabljenih svetnikov. Na železniški postaji so se ljudje gnetli tik ob tirih. S cviljenjem in sopihanjem je ustavljajoči se vlak pospremil njihove pričakujoče poglede. Tako, je tam nekje od daleč, tam izza griča rekel fant, tako smo poleti strigli ovce na veliki jasi, zakaj samo ovce so nam Še ostale, vse drugo je bilo daleč proč. Njegov glas je bil tih in z lahkoto je bilo moč ugotoviti, da govori s precejšnje razdalje. Toda nikogar ni bilo, ki bi hotel slišati fantov oddaljeni glas, nikogar, ki bi želel premisliti njegovo opozorilo, zakaj prav v tistem času je nastal na postaji strahovit nered, ker so se izseljenci začeli tlačiti v vagone. Tu in tam je 'kdo padel, ker ga je večina odrinila, da bi mu odvzela njegove pravice, toda že v naslednjem trenutku se je spet pobral in se z ihto zapodil v gnečo. Neko bleščeče ponikljano letalo je zašlo bogve od kje in je sem pa tja spustilo kakšen rafal na množico, da so drobni oblački dima ovili postajo kot nekakšen venec božje naklonjenosti, Odstotek zadetih je bil razmeroma majhen glede na možnosti, ki jih je imel xpilot. Bila je jesen in na grobem betonu se je valjalo nekaj rumenih listov.
Pod težkimi nogami je bilo slišati kovinske zvoke, čisto drugačne od običajnega škripanja lesa, mnogo glasnejše in
mnogo bolj ostre. Torej so se pojavili tudi termiti? Nemara so že razžrli stol. Obupno so se kosti, meso in koža poskušali znebiti sala, maščobe, obupno, vendar brez upanja, zakaj salo se je trdovratno držalo za bojno črto. Teža se ni zmanjšala niti za gram in morebitnost, da vse skupaj zgrmi na ladijska tla, je bila navzlic vloženim silam vse večja. Iskaje rešitve iz mučnega položaj so oči drsele po kuhinjskem pohištvu, po popackani sivi mizi v kotu, po viseči omari z drsnimi vrati, po plinskem kurilniku in po zbledelih ttipetah na steni. A stol je bil samo eden in edini, pa še tega so se lotili požrešni termiti, čeprav bi lahko z enakim zadovoljstvom naskočili mizo ali visečo omaro. Obup. In polagoma je postajalo jasno, da bo treba prekiniti pogled skozi okno, da bo potrebno sestopiti s stola in opustiti nadaljne poskuse iskanja. Potem bo ostal samo še sluh, grmenje debelih bert in bombnih eksplozij, drdranje strojnih pušk in mehko padanje topih teles. Ali pa nemara trd padec na poribana tla. Orgije je bilo nenadoma konec in nosovi so se divje napeli v vonju velikega pričakovanja. Grmenje topov je zdrsnilo v tišino za gričem, letala pa so odletela na jug. Lastovke zgodnje zime. Zgodba je visela v zraku, zgodba o živem človeškem telesu, ki je padlo s stola, zgodba o termitih in bukovem lesu, o ladijskem podu in o plinski peči. Morebiti tudi o krematoriju. Toda telo ni padlo in zgodba je s koncem prehitela začetek. Pravzaprav se je zgodilo sledeče-: težka, zalita noga, brez mišic in skoroda brez moči, obuta v debelo volneno nogavico, v velik planinski čevelj, skrita pod široko hlačnico iz črnega žameta in poraščena s krepkimi rdečimi kocinami, je položila svojo gmoto na tla. Potem, ko se je vse skupaj še enkrat ponovilo, so od otrplosti zardele roke prijele stol ih ga približale očem.
KRATKA UGOTOVITEV: Natančna razčlenitev je pokazala, da je bil predmet raziskave nepoškodovan, kar pomeni, da nobeden od zunanjih dejavnikov ni mogel učinkovati nanj preko običajne stopnje, ali z drugimi besedami, razmerje med predmetom in zunanjimi vzroki se ni bistveno spremenilo na škodo obstojnosti predmeta. To pa pomeni, da do možne poškodbe ni prišlo, pri čemer seveda ni primerno misliti, da do le-te sploh ne more priti, kajti predmet te vrste se zunanjim vplivom nikakor ne more docela odtegniti. Iz navedenega sledi, da so izsledki raziskave vsekakor ugodni.
Pod oknom je reklo dekle: svinja! Potem je neki turistični vodič pripeljal skupino starcev in stark gledat ostanke porušenih templjev, prevlečene z debelimi plastmi blata in trave. Oh, very nice. Yes, wonderfttl. Oh, beautiful. Yes, fantastic. Ohhhhhh! Yes! Pohlepne oči so hotele pogoltniti vso človeško zgodovino hkrati in jo zgnesti v majhno sivo kepo, ki bi jo bilo potem moč vtakniti v torbico ali kar v hlačni žep. Z vrtajočimi pogledi so brodili po mrtvi mlakuži tisočletij, kakor da je od tega odvisna njihova dobra prebava, paberkovali so po razpadajočih razvalinah in si umišljali, da gledajo stvaritve svojih velikih in slavnih prednikov, da spoznavajo temelje svojega zgodovinskega rojstva in da so prav zato boljši in pametnejši od praočetov. Potem je vlak potegnil in dolina se je napolnila s smrdečim dimom pa s cviljenjem železnih koles, ki so se drgnila ob tračnice. Za hip je dim zakril tudi skupino turistov 'm staro kamenje templjev, bel dim, sestavljen iz miljona drobnih oblačkov. Ko so se pričele meglice dima redčiti, je prvič tistega dne posijalo sonce. In popustila je napetost, ki je dotlej mučila ljudi, razpuhtela se je misel o zgodbi, o novi otroški igri, katere žrtve naj bi postali vsi Na ovinku pri Rdečem potoku se je prikazal srednjevelik tank.
V tistem času jih je nekaj sedelo v gostilni in gledalo, kako šepavi natakar drsa okrog točilne mize proti kuhinji. Od časa do časa je poskočil kot bi ga skrita vzmet dvignila od tal in vsem je bilo jasno, da s svojimi načetimi živci ne more več dolgo vztrajati na najboljšem izmed svetov. Bili so dnevi, ko so se temu režali s svojimi debelimi in razritimi, čeravno na nek način ubranimi glasovi, ampak tokrat jih je nekakšna zlobna jeza zgrabila za grla, da so samo prežali drug na drugega v popolni nemoči, v besnem obupu. Jezni in užaljeni, da se ni nič zgodilo, dasi je bila priložnost tako izjemna, tako enkratna, tako primerna, tako priročna, tako sijajno v pravi čas položena, so premetavali sem in tja svoje sive, zdolgočasene misli. In če bi se v tistem dolgem trenutku znašel v bližini kdo, ki bi bil primeren, da se nanj
sesede ves njihov težki bes, bi to sprejeli z neznanskim olajšanjem, z divjim, praizvornim veseljem.
Zunaj pa je divjala poslednja bitka in priostreni, skozi debelo okensko steklo prodirajoči pogled, je božal kadeče se jeklo tankovskih razbitin, je brodil po globinah granatnih kraterjev, je vonjal smrad tisočerih različnih razstreliv. Veseli večer domačih pesmi in napevov. Oči so bile majhne, včasih sive, včasih modre, včasih rdeče, bile so zelo vsaksebi, obdane s tolstimi, brezbarvnimi vekami, z goščavo izprepletenih dlak.
Izza griča je rekel fant: Zakaj svinja, čemu zmerjanje in psovanje? Saj nismo vojaki. Sploh pa se na tem drobnem, spackanem, zanikrnem, podrepniškem, zasranem, zarobljenem, sprevrnjenem, skozlanem, kmetavzarskem koščku zemlje ni zgodilo nič, za kar bi lahko kdo bil svinja ali prasec ali kaka druga nečedna žival, in tudi nič takega, zaradi česar bi kdo to ne mogel biti. Prav zato je nesmiselno poklanjati nalepke in imena v položaju, ko sploh ni jasno, komu pravzaprav pripadajo. In če smo že pri tem, zakaj ni bil svinja tisti odvratni Sigmund Freud, ki je vendar s tem začel, ki je v vsem videl le dokaz za resničnost svojih pohotnih izmišljotin? Zato, ker si ni nihče upal priznati svoje bojazni, da ima stari prenapetež nemara le prav, ko postavlja človeštvo na tako majave noge; da je morebiti vendarle zadel najšibkejšo točko v verigi lenobnih predsodkov, ki delajo življenje udobno in nenevarno? Tokrat se je glas v valovih približeval in oddaljeval, tako, da je bilo nemogoče določiti točko, s katere govori. Prav to, namreč valovanje njegovega glasu, je nakazovalo razburjenost in nemir.
Potem je sonce spet zginilo za oblake in jelo je rositi. Po poljih so hiteli s koruzo, zakaj vreme je obetalo nevaren naliv. Iznajdljivejši so v ta namen uporabili zapuščene vojaške tovornjake in tanke, nekdo pa si je dmislil celo generalov avtomobil. Drobne vodne kapljice so dajale slutiti, da bo nekoč rja pregnetla te bleščeče predmete.
Ampak bitke še ni bilo konec. Še so divjali osamljeni boji in zasebni pretepi med pristaši nasprotnih strank, še so poslednja trupla iz zadnje bitke prištevali k vsoti mrtvih, še vedno je nekaj visokih častnikov pripravljalo načrte za zmagoslavni konec. Ljudje so skomigovali z rameni in se čehljali za ušesi, ker niso mogli dojeti pomena teh spopadov, toda na smeh ni šlo nikomur. Zakaj vedeli so, da bo ta jesen težka kot še nobena doslej, čutili so, da je njihov obstoj ogrožen, da je njihovo imetje že napol izgubljeno, vendar so jim bili najgloblji vzroki vseh teh težav tuji in si jih nikakor
O
	
	r»■-
	
	• ■ • 4jg| •
	,
	
o
12
niso mogli predočiti. Tako kot zmeraj v zgodovini, so ti navadni ljudje predstavljali od vsega dogajanja ločeno skupino, ki zaradi svojih majhnih težav ne more sodelovati v veliki igri z dragimi igračami
Ko se je vlilo, je postalo vse to nepomembno. Med curki vode, ki so jih oblaki spustili raz sebe, so bile skrbi povsem spremenjene, truma napol golih in razuzdanih postav, pijanih od žganja, ruma, piva, vina. Hooooo-lap-lap-/ -lap-lap-lap-laaap, hooooo-lap-lap-lap-lap-lap-lap-lap-lap-laaap se je zdrl nekdo od zgoraj, uporabljajoč pri tem dlani. Skupaj z grmenjem je to vpitje streslo dolino, da so se ponekod zasvetile luči, ki jih prej še ni bilo v zamolkli temi. V trumi je završalo, zadnji so pričeli pritiskati na prednje, ker so hoteli planiti čimprej k vrhu, v sredini pa se je zavozlal zamotan klobčič tistih, ki so vzpenjanje zavirali; skupina se je razklala na dvoje in en del je, rešen zaviralnih posameznikov, zdrvel navkreber kot bi ga gnala jadra najboljše fregate. Iz hotela so pritekli turisti, ki jih je zbudil nočni hrup. Le napol oblečeni so se drezali s komolci in se hehetali, češ prireditev tukaj ne manjka, za zabavo je res dobro poskrbljeno; zdaj nam ponujajo še Indijance. Predsednik potovalnega urada jim. je hitel pojasnjevati, da njegovo podjetje nima nič pri tem hrupu, da kriki niso naročeni in da tod Indijancev sploh ni, prosil jih je, naj se vrnejo v sobe, ker da jih jutri čaka še naporen dan, saj morajo obiskati še kakih sto templjev in deset prasvetišč, toda oni se niso dali pregovoriti in so jeli lesti v hrib. Zbudil se je tudi neki častnik, ki je v samih spodnjicah, toda do zob oborožen, pridrvel po stopnicah. Najprej je trikrat ustrelil v zrak, potem pa je začel pošiljati krogle kamor je naneslo, vendar se ni nihče zmenil za to. Naposled je tudi sam odplezal navzgor. Jebemtiboga, nekaj se dogaja, častna beseda, da mora nekaj biti tam gori, je tulil vaški policaj, ampak katerega vraga naj primem, ko pa jih je toliko, da je hudičevo delo izbrati pravšnjega. Jebemtiboga, enega bom že našel, primojduši, da ga bom, je skočil na motorno kolo. Zgoraj pa je vihar naraščal, čeprav je padalo zmerom bolj in čeravno so žgoči bliski sekali temo.
Mirne oči so postale temnomodre. Nobene živčnosti, nobenega znaka zanimanja ali pozornosti ni bilo opaziti v tej modrini, dasi so bili dogodki dokaj nenavadni, skoraj zanimivi Bili so nekaj izjemnega ,v tej sivi dolini brez mladosti, v goli kotanji, ki se je že leta in leta pasla v dolgočasju, v brazkrvnem mirovanju in v enoličnosti navad. Že zato, ker so sploh bili. Vendar je nekaj drugega motilo mimi pogled, nekaj drugega je tičalo ,pod to navidezno spokojnostjo, nekaj mnogo bolj jasnega od hripavega kričanja in streljanja, nekaj veliko bolj pričujočega.
Termiti, je reklo dekle. Kljub vsemu so termiti nažrli stol in ga naredili nevarnega. Prišli so z vseh koncev dežele, iz vseh lukenj in jam, zbrali so se, da bi na tem stolu dokazali svojo premoč. Sedela jč na dvoriščnem tlaku, z razpuščenimi lasmi, s prekrižanimi rokami in nogami, ozirala se je v okno nad sabo, da se je beli vrat zvil v obliko S in so se usta* odprla, ker mišičevje ni zdržalo pritiska. - Kaj veš- o termitih, o njihovem številu, o njihovih namenih ? - O termitih? Kaj pa naj dekle ve o termitih? - Daj, ne izmikaj se. Nikar me ne poskušaj prepričati, da je vse tvoje znanje med nogami. Ne boš mi ušla na mehka tla. - Ha, mehka tla! Le kdo si želi mehkih tal! - Čuj, mala: povej, kar veš, povej vse, pa ti dam obrtno dovoljenje, a? Dekle se je zasmejalo, da je bilo njen glas slišati tja na ono stran, tja, kjer se je množica zvijala v krčih radovednosti. Potem je na temno podlago noči narisala ovco, ki hiti m pašnik; znoj ji moči belo volneno dlako, da se ji lepi na telo, gobec pa steguje daleč predse v upanju, da bo zato hitreje na cilju; prednji nogi je dvignila visoko v zrak kot konj v galopu, pri tem pa se ji je trup razpotegnil v dolžino in nastala je nevarnost, da bo zadnji del preveč zaostal; vendar se to ne more zgoditi, zakaj že v naslednjem trenutku se bosta zadnji nogi odlepili od zemlje in se pognali naprej, z divjo naglico bosta ujeli bežečo polovico telesa. Zlobna gubica ,se je zarisala na dekletovih ustnicah - znak otroške hudobije. Potem je zbrisala prednji del živali. Kam bo sedaj skočila zakasnela polovica, katere nogi sta se že napeli, da bi se pognali v zrak? - Poslušaj, zdaj ni več časa za igre. Zapoj pesem o termitih, sicer ne boš imela več priložnosti, da bi še kdaj
slišala svoj glas! - Res, čas se izčrpava, izginja v temo. Kmalu ga ne bo več, kmalu bo ostal le še prostor s svojimi razsežnostmi in vonjem po jakobčkih. Glas, otrok časa, bo postal čisto tih, neslišen. - Vendar se to ne bo zgodilo, če poveš, kar želim, če še dovolj zgodaj in dovolj obširno spregovoriš. Tvoj odpor, mala, čutim sedaj kot napad, kot nekaj, s čimer moram za vsako ceno opraviti. In to bom tudi storil, če mi hočeš pomagati! - Ne, ne, ne. Ničesar več ni mogoče storiti, zakaj termiti so že dolgo v stolu, že dolgo ga razžirajo, že od takrat, ko sem bila še otrok. Nobenega upanja ni več.
Medtem se je hrup na griču prelomil v peklensko vreščanje, v cviljenje in v ropotanje, pomešano z nekakšnim, pridušenim mrmranjem, ki je bolj kot 'vse drugo udarjalo na ušesa morebitnega poslušalca. Posamezni glasovi so se zlili v en sam nerazločen tok zvokov in šumov, v eno samo nepregledno zmes ekstatičnih krikov, hropenja, godrnjanja, šepeta, kašlanja, cepetanja, piskanja in šklepetanja. Nemara prav zato ni nihče slišal pridušenega padca stotridesetih kilogramov kosti, mesa in sala, topega padca, ki je med hreščanjem suhega lesa zdrsnil skozi noč. Termiti, je zašepetalo dekle. Termiti so nagrizli stol.
IZ TABORIŠČA je delo pisatelja Milam Kajča, ki je pisal že pred vojno. Ta proza je nastala leta 1947 in je danes prvič objavljena.
iz taborišča
Mrko je stisnil pest proti krivičnemu svetu. Planil bi nadenj. A je priklenjen. Leži m kamnitih, vlažnih tleh. Kako dolgo še?
Tako preprosto, a pošastno: smeh mu je usahnil. Ta zvonki, odrešilni smeh. Malone v obsegu oktave. Kako so ga tovariši rotili: uničil se boš! Pa se je smejal, smejal, ko je videl, kako se izdajalski sin muči, da bi posnemal prtepenčevo govorico. Zato, da bi se mu prikupil in čim hitreje napredoval v svoji ječarski karieri. Ta njegov trdoživi smeh ... Usahnil je šele takrat, ko je v grozi prisluhnil škrtanju v svojih kolenih in sklepih v čeljustih. Zgrozil se je in se zazrl nekam v prazno. Kako dolgo še?
Večim tovarišev se ga je že ogibala. Mučitelji so mu ukazali, da z dvema sotrpinoma privali poln sod vode na vrh brega. A je omagal. Pa ga je ohromila, tovariševa psovka: „Zabušant, sama naju pustiš crkavati pod vso težo!". Ko sta morala s sivolasim duhovnikom v svojih rokah prenašati človeško blato, je starčka, namesto da bi mu pomagal, še opljuval. Nič več se ni imel v oblasti, z gnusom je sledil svojemu lastnemu razpadu. Kako dolgo še?
V nekdanji grajski kapeli je bil nameščen klavir, vreščeči kriki ženščar in vriski pijanih nasilnikov so se trgali v zvezdno noč. Le mesto čelista tam med godci je zevalo prazno. In tedaj se je nekdo domislil Ivana Senčarja, nekdanjega glasbenega učitelja, kaznjenca številka ta in ta, v oddelku tem in tem. In kaznovalec Ivan Senčar je bil nenadoma pozvan v kapelo. Ključi so zarožljali, nemo je sledil Ivan ječarju, kateremu se je bil nekoč krohotal. Zdaj je bil le še številka, ki se nemo pokorava. Tudi tedaj, ko so mu vrinili v roko glasbilo, čelo.
Ko ga je minila rahla omotica, se je znašel na stolu. Bleščeči snopi luči-so ga omamljali in hkrati bičali njegove razbolele možgane. Predstave so se dramile, vstajala je preteklost:
Bilo je pred osmili leti. Vrnil se je iz Italije. Vtisi s poti, spomin na milansko Scalo, brezkrajno filozofiranje o muzikalnih uredbah na tem svetu, vse je prešlo, ko je v svoji izbi s prsti zopet zdrsel preko strun svojega glasbila. Radost je prehajala v bolest in hrepenenje, bilo je neskončno blagoglasje, ki ga je prevevalo in se v naslednjem hipu sprevrglo v zamolkel grom, razsajajoč vihar. Ko se je ta v njem polegel, ga je obšla radost: igranje mu ni delalo nikakih težkoč. Želel je, da bi ga slišal sleherni mojster. Prešla je večnost, preden je 'odložil čelo in splaval s pogledom s svojega okna preko zelenih trat in rahlo rumenečih dreves na obronku ' gozda ter se ustavil na gričih, kjer je že zorelo grozdje, med zidanicami in klopotci.. .
Koliko upov je prinesel takrat iz tujine - s kakim navdušenjem je hotel v svetu pridobljeno znanje prekvasiti z domačo modrostjo in jo vcepiti svojim učencem. Le za svojo glasbo In zanje je poslej živel. Od časa do časa je pohitel v gorice, da bi nabral novih moči in zajel življenje v širokih zamahih. Dokler ga ni nenadno zagnalo k tlom, odkoder se ni več dvignil...
Zdajci se zave, lok mu omahne. V bleščeči luči, ob zvenku zdrobljenega stekla zagleda pred seboj napol gole, ponujajoče se dekline v grabečih rokah uniformiranih golobradcev. Čustvo pekočega sramu ga obide: kaj iščem tod? - A spomni se sivolasega duhovnika in tovariša, ki mu je bil zabrusil v obraz zabušanta. Zdaj je vedel: Ne, vgrezniti v zemljo. O, ko bi se mu vsaj povrnil odrešujoči smeh! Sebi in zatiralcem, ki jim nisem le čelist, ampak komedijant, bi se zahehetal. Široko, bobneče bi se zakrohotal tja ven, poblaznelemu svetu ... Ni vedel, kdaj se je, opit že od prve ali druge kupice, zvrnil po oblazinjenih tleh kapele, tudi ni čutil brc, ki so mu zaman skušale vrniti zavest. Sele mslednje jutro se je sredi kaznjencev s pekočim občutkom v ustih in v srcu predramil. Zunaj je enakomerno deževalo. Nekje v kotu je poslednjič zastokal človek in negiben obležal.
Nekaj tednov nato so prignali nove ljudi, stare pa po večini razmetali po svetu. Ivana je zaneslo celo v neko
izsledijo, ujamejo si pretepen ko pes. Potem garaš v taborišču, dokler te lakota, bolezen in trpinčenje ne pobero ali pa nisi po naključju odpuščen. Potem se znajdeš v zapuščeni kolibi med postopači, dezerterji in saboterji vseh narodnosti. Uši, stenice, bolezni, lakota, muke. . . Izdajstvo nam je grozilo in zlo se je uresničilo: in glave tovarišev so padale . .. Luže krti, potoki solz. Goreče, trgajoče se fronte in blazne vesti. . .
Silak, ki je čudežno pobegnil iz Mathausetta, je takrat poročal: Pripeljali so Vagon zgnetenih ljudi, katerih razpadajoče meso so z lopatami izmetavali, kidali iz vagona. Ljudem, stisnjenim v prednjih vrstah, so se režala razgrižena, od svojih pajdašev za sabo izžrta pleča. Človek - volk: po enajstih dneh brez hrane. In še so nas pustili en dan. Potem pa: telečji zrezki, mastni, sočni, le nekam močno slani. Nato zopet štirje dnevi stradanja. A kaj lakota, žeja, žeja! Ko da si v žareči puščavi! - Fata morgana . . . Zdaj tako blizu, da bi jo z roko dosegel in že nekje daleč, na robu puščave, v nedogledu je up na konec, svobodo. - Zopet se je nekdo priklatil našemu krdelu razcapancev v obgozdni kolibi. Dolgin, prav tako iz Mathausena, tenek ko mrtvak, vdrtih,
O
pisarno: mimo glasbe ga je bilo dokaj veselilo zemljemerstvo, nekaj let je bil iz te panoge tudi predaval m šoli. Toda zdaj je z grozo, a hkrati z zadovoljstvom opazil, da ni več kos niti šolskim primerom. Spomin ga je zapustil. In tudi tu je bil odveč. Preden je docela utonil v svetu, se je prikradel še do doma in dognal, da so domače odgnali, izselili. Preden ga je vzela noč, je še nekaj dni kot razbojnik voglaril krog svojega izgubljenega doma, ujel pravi trenutek, ukradel iz svojega stanovanja svoje čelo in ga v drvarnici stare, poštene hišnice zakopal. Poslej ga v mestu ni nihče več videl. Tri leta.
Negotovih korakov, s klecajočimi koleni, premražen kljub poletju, je dosegel vrata, za katerimi je zamiral večerni hrup mesta. O ničemer ni bil razmišljal, le odlomki medlih blodenj so se za hip razbegnili, da je mogel slediti namigu prijatelja, ki ga je potem vodil skozi mračno vežo. Še kratek stok in kakor da so zaškripala vrata, ko se je oprt ob palico spustil na stol, vsaj za nekaj časa odrešen muk v kolenih in sklepih. „Ko bi bil preje vedel, da uganjaš tu svojo birokracijo, se ne bi bil lovil razdrapanih zidov tu zraven," je dejal vdano.
„Da, revmatizem, pa to bi nazadnje še pretolkel", je povzel čez čas, „v Vojvodini nekje so močvirja, da se zariješ v blato ko pujsek in te po nekaj dneh trganje mine. Pa spet potrpiš do jeseni, ko grozdje dozori in klopotci zapojo. A da še kaditi ne smem, ne zato, ker nimam, nego, ker se mi v vratu suši, to me bo pa še v grob spravilo. Da, da, ko bi ne imel zopet svojega čela," si je oddahnil.
„Glasba, umetnost, če bi vaju ne bilo! Bi vzdržal ta leta? -Potepaš se ko cigan, skrivaš se, in ko te končno
o
izgorelih oči Ponujal je vsakemu od nas koščeno roko.: Glejte sem, na tem mestu je vsekalo, ko je drobilo in škropilo razstreljene skale, je bruhalo iz njega. Pa mi je logorski zdravnik, vsiljiv ko stenica, prigovarjal: Kaj skrivaš, pokaži roko, da ti pomorem! Rano desinjisciram, fino, z jodom. Kamerad, Liebling!In kogar je razkužil, se je stegnil. Hudiča, saj bi bil pobegnil, že kdaj. A kogar so zalotili, so naščuvali nadenj pse. Izučene volčjake: začel je pri ušesih, kakor da le kaznuje paglavca, potem je šavsnilpo nosu, še vsak zob posebej si mu lahko preštel, preden te je raztrgal, je končal svojo zgodbo.
Čas se je tedaj ustavil, svet je zagrnila noč. Dolga in pošastna. Naposled svetlikanje z vzhoda. Od nekod pozvanja k jutrnicam.
Slednjič: iztreznenje, zvonovi, zvonovi miru. Vrnitev. V domovino. Vendarle...
S tresočo roko tiplješ, iščeš, da zagrabiš, da se oprimeš. Sleherni se skuša oprijeti. Posla, svojega nekdanjega opravka, dela. A se ti izmuzne. Noge te komajda neso, v sklepih škriplje in gla\’a je prazna, votla. A ne odnehaš. Za nič na svetu! Četudi si mrtvec!. ..
Tiplješ, tiplješ, moleduješ, obupavaš. Nazadnje so ga le uslišale, strune. Zdaj pojo, zvene, tešijo bolečino in izpovedujejo. Vlivajo up .. . In kakor da mati svari otroka, zmerom prigovarjajo: Ne pozabi, ne pozabite, kdo je vsega trpljenja kriv!"
14
METKA RAVNJAK
pijem...
Danes, nocoj, ,pijem, morala bi Študirati, a pijem in ničesar več ne čutim. Vem, ne samo slutim, da je tam preko, preko tistih vej in stez neki obraz, obdan s šopom las in predan življenju z vsem srcem. Življenju, ki mi ga je vzel za zmeraj. Vem, da je prekletstvo tisto, kar je prinesel prah in beton na moje rame, na moje lase. In vsi delci sreče, ki so nekoč predstavljali konglomerat zdravega bitja, so odpluli. Zdaj se lahko le še povaljam v cigaretnem dimu in preklinjam zavožene in blatne poti slovenjegoriških vasi. Kam bi se naj obrnila, ko pa vidim samo Še kozarec in komaj čakam, da se bom spet napila, da me bo nevidna sila povlekla med improvizirane kulise življenja. Kulise z luknjami, skozi katere je nekoč sijalo sonce, tedaj ko je zemlja še pela pod mojimi koraki.
Vse se staplja v ničevost trhlih desk in želje so premalo, da bi se mogla zopet dvigniti na stol. Stegujem se k mizi, da vidim, če je še kaj pijače, če se bom še hhko zavedala družbenih norm in zakonov, če bom še kdaj vedela, kdaj je izšla ustava SFRJ. In kdo je napisal Hamleta. In kdo je napisal Večna lovišča. Brnenje strojev je uničilo vso zemeljsko silo in le nekaj kratkih brazd je bilo potrebnih, da se harmonija razbije do konca.
Danes pijem in hlastam po zraku vseh trenutno preteklih in uničenih, ker nekaj slutim, strah me je upanja, nekje potuhnjeno ždi poguba. Morda so mi jo v sobo prinesle budne spomladanske muhe. Otroci jim včasih prebadajo telesa, ker nimajo igrač in ker je oče včeraj pretepel mamo in se je stekala njem kri v njihove duše. Nič se nebo obrnilo, kozarec držim še vedno v desni roki in steklenica bo kmalu prazna. Kaj me zadržuje, da se ne morem obrniti in pogledati proti vratorrif
' Ne bo ga! Pravzaprav bi morala očistiti peč in obrisati prah. Zakaj? Nihče se ne bo mslonil mnjo, da bi jo podrgnil s hrbtom. S takim širokim moškim hrbtom, ki te dvigne v
zrak in nese po stopnicah k sreči. .. in potem padeš samo še m posteljo. Ne, spanca ne pričakujem, pričakujem tvoje objeme. Kakšne objeme? Kje naj staknem vsaj malo nečesa tvojega? Daj mi nekaj sreče, samo en trenutek. . . poglej, odložila sem kozarec, ne, ni še prazen, kar tako, čakam, odložila sem ga, pa konec. Zvonec ne dela. Seveda dela, če pritisneš nanj. Kdo? Ti, bedak! Koraki, koraki, slišim, v' meni odmevajo od takrat, ko si bil zadnjič pri meni. In veje, ki so zumj, ki čakajo, da pride vsaj še nekaj sonca k njim, v njihovo podlubje, so zdaj samo še priče, ki kukajo skozi zaveso.
■ Na mizi stoji vaza in sveže cvetje - vonj me draži, ne prenesem, zdaj ne, ker pijem. Moram piti, moram. Pa vendar iščem pomoč. Kaj me zijate? Čakate, da začnem šteti parketne deščica? Nikoli, Številk ће maram, tudi kozarcev ne štejem, ljudi ne štejem, ljudi ni, so samo polena: zadeneš eno - obleži, zadeneš drugo - se spotakneš sam .,. .
Zakaj se sprašuješ, kje si, ko pa vem, da si blizu, da dihaš vonj koledarske pomladi; ko bi videl, kako zijam v steno, ki se sploh ne ujema z barvo mojega pohištva, ko bi le zaslutil, zakaj sem pospešila korake; še videl nisi, kje pa, ti si stal nekje med umazanimi cunjami, za navideznimi vrati svoje duše.
Luči ni. Zumj ni luči, Noč je skrita pomagavka meni enakih, kozarec res pomaga.. . morda pomaga,. . . ne morem več reševati vprašanj, tudi spraševati ne morem več, zatika se mi, misli so svedrane.
Kje je tvoja glava! Danes je bila razmršem in nisi bil zbran; danes si bil krokodil, samo usta si odpiral in gledal vame. Ne vem, kaj V govoril, a čutim, da nisi govoril o ljubezni. Ti nočeš govoriti izmišljotin. Prav, pač nimaš fantazije. Imaš roke? Potem me objemi in ne čakaj, prosim, da si jih nekje umi/eš.
Vseeno... nocoj pijem, ker boš jutri morda spet dvignil roko proti vzhodu in zaprosil za nekaj, kar se lahko le čuti. Ali pa tudi ne. Poti za naju ni, še tiste kozje steze, ki so bile, je prerasla trava in otroci bodo jutri prinesli v šolo rožice.
Nikamor ne morem, v meni ni ostrine, neki hrup me opozarja, da je že pozno, da so ljudje že prišli s popoldanskega, dela. Res je že pozno, precej pozno. ..
Dežuje,
dežuje in kapljice umivajo
umazan obraz zemlje.
Dežuje kot bi se nekaj, kar je več,
kar je resnica, jokalo nad
življenjem.
XXX
Vetru sem šepetal besede, da bi jih slišal ves svet.
Toda veter je utihnil,
in besede so se izgubile
v žalostnih, nemih listih jeseni, ki so umirali.
Igral sem se s sencami, da bi me sonce razumelo, in da bi ti povedale sence na belem snegu, da te ljubim.
Boris Čerpes
Sedimo v podrti hiši in gledamo srce,
. ki je naslikano na steni. Stena je hladna,
pod srcem pa piše:
Draga vroče te ljubim!
Dežuje.
Mogoče ?
Odmislimo dež, in sijalo bo sonce.
Ležali smo v podrti hiši in se sončili.
Dež je izpral besede pod srcem, gledali smo v steno
in postalo je hladno. Nekdo se je oglasil:
■ mislim, da me zebe, grem domov!
Počasi so odhajali, drug za drugim, spomin za spominom.
Ostal sem sam, v podrti hiši, v dežju,
s srcem na steni.
XXX
Mrtev, mrtev sem visel v shrambi idej.
Rahlo me je zibalo, v glavnem, pa sem visel samo na enem mestu -' formalizem ...
Boris Čerpes
1 1
15
EDVARD PUKŠIČ
ZORA KUZET
TRENUCISAMOČE
Okrenuh se no ne vidjeh nikog; suze same poteku; i bujice boli zajedno s njima
št o se u meni danima skupljala ..
Sad vlažnim očima gledam u prozor i kroz njega vidim '.. . samoču.
SNOVI
Nastajaju snovi, vetar jih odnosi; daleko od zvijezda u svemirsku pečinu; nek tamo moja stvarnost umire u nepovrat nebeške dubine Bolje da sam život klupku
ili mrtvo telo jati morskih riba no št o mrzim oko sebe...
U NOČNOM SJAJU
U sjaju nočnog neba kad prolaznost postaja sve
ne mislimo na svojydužnosti
ne bježimo od razgoličenih
kad Ijubav u krvi struji noč postane topla duboka i
kao prodavci snova kad nude Ijubav
DODIRIZID
Kamen i zid, zidovi, nema izlaza, a u laz zatvoren
Stavili su kamen, udaram zidove, a oni čute,
kamen se nemiče- i on čuti.
Gledam tačku što se crni, to je moja tačka.
Ona sy izmiče.
Trčim.
Izgleda, izgleda da sam slepa. Tačka je pobegla ali kako, kuda?
Kamen je težak on je zaista težak.
Gdeje tačka?
Pipam.. .
Ja sam slepa.
izvila se je nekje iz trebuha glista
brezzoba napuhla
lepa rožastobela
barve proteus
vrata zadnjične odprtine
zajokajo
na asfaltu drgeta
vojaški jeep
dočakani dan brez drevja brez oblakov brez ptic samo humanoid čepi v kraterju jokajočih lobanj mrtvi ženi izbija zobe
da za ogrlico jih bo
ravno dovolj
zmija dala
više prolazna
ipraya
koljem
intimm
literarna priloga študentskega lista KATEDRA junij 1973 številka 2-3
uredila: EDVARD PUKSlC IN ADRIAN GRIZOLD
likovna oprema: posnetki stvaritev kiparja GABRIJELA KOLBlCA