302
Topol samujoč
Pavle Zidar
Pesnik razume
vse nerazumljivo,
in stvari, ki se sovražijo,
ima za svoje prijatelje.
Prišla je jesenska noč, proč je moje spanje. Jaz sem topol samujoč, ki ne seje in ne zanje.
(Lorca)
(Murn)
Spomini so preteklost, ali svet, ki ga de iure ni več, de facto pa živimo ves čas samo iz tega sveta, ki ga ni, iz njega jemljemo vse, kar potrebujemo.
Kakšen paradoks! Česar ni, pravzaprav je, in kar je, še ni.
Tako je bilo tudi v pozni mokronoški jeseni 1950., ko sem, stanujoč pri Devu, okušal čar tiste dolenjske jeseni, katere vonje in podobe je tako znamenito opisal Voranc v potopisni črtici Od Mokronoga do Pijane gore.
Ko sem še zvedel, da je bil bolj cest gost hiše, v kateri je stanoval, sem postal posebno pozoren nanj.
Takrat sem bil kakor špartanski otrok izpostavljen v življenje, stiske pa so bile tiste zveri, ki so me že prišle žret.
Zavidaj sem otrokom v klasični Šparti, ki so imeli tako srčne matere, da so svoje nezaželene plodove izpostavile v naravi. Toda Šparta je prešla, iz spominov nanjo si lahko ustvarimo predstavo dežele moči, dežele, ki se je potem še nekajkrat na svetu ponovila, a vsakokrat tudi propadla, ker so bili njeni nezaželeni pomorjeni.
Kaj neki je v teh nezaželenih, ki ne dovolijo idealne človeške družbe?
303
Topol samujoč
Človekov svet je shizofren; z ene strani ga žene v potrebo, da se za-preda v postave, dogovore, torej obnašanja, ki ga oblikujejo kot človeka na ven, z druge strani pa ga prav konvencije katere koli miselnosti onemogočajo v njegovi potrebi po svobodi.
Morda bi bila že kdaj idealna človeška družba presežena, če bi bilo samo dobro obnašanje njen namen (in pomen), postav je bilo že ničkoliko (in še jih bo), vendar je tu, kakor smo že zapisali, človekova potreba po življenju brez omejitev, in ker je človek izročen tem silam brez kakršnih koli možnosti, da bi jih presegel drugače kot z liriko, je vprašanje, kaj torej lirika sploh je.
Ali je to dogodek v človeku, in kakšen?
Ali je pesem sploh dogodek?
V  tistih mokronoških dneh, zazrt v vest, da je prav v tej sobi nekajkrat prespal tudi Voranc, sem prebiral najskrivnostnejšega lirika Moderne, Josipa Murna, se z njim nekako poistil v poskusu, ki sem ga tedaj že doumel, da bi namreč v pesmi odgovoril svoji nenadni odtujenosti in samoti, zelo hudi osebni bolečini, ki me je doletela iz družbenih in drugih razlogov.
Človek v stiski (grozi, obupu) reagira različno, mnogi na kratko opravijo s sabo, nekateri, in najbrž spadam med te, potrebujejo večjo nihajno dobo.
Prebiraje Vorančev popotni spis Od Mokronoga do Pijane gore, sem se posebej ustavil ob njegovih pejsažih Mirenske doline, ki zveni v neki nedoumljivi nostalgiji po svetu, ki je sicer že tu, a ga je treba vsakokrat znova na poseben način doseči.
Ko sem sledil Vorančevemu občutju, s katerim je podal vtis predvečer-ne narave v svojem popotnem spisu, v njegov ponor, sem se vznemirljivo zmedel, Voranc ni faktografsko odseval stvari narave, ampak je pesnil z istim velikim nostalgičnim občutkom kot Murn.
Ko dobrave se mrače, k meni spo glasovi tihi kakor tožbe tajni vzdihi src, ki v žalosti žive.
Mir, ah, lega na zemljo, meni ni ga moč dobiti, ni mogoče potopiti duše v spanje mi sladko.
Zaprl sem knjigo in odšel s pesmijo ven, nosil sem jo na obrazu, kakor svetnik svojo molitev. Šel sem preverit, ali sta bila Murn in Voranc v različnih časih in krajih res razpoložena z istim občutkom, ki je pri obeh za-dobil značilen temen, nostalgičen zven po nečem daljnem in izmikajočem se.
Zazrl sem se, kot tedaj Voranc, proti trebanjskim in šentrupertskim hostam, ki jih je že spreminjala predvečerna modrina, modrina kaljenega železa, v znane Mirojeve abstrakcije v modrem.
V  Vorancu je bilo sicer manj Murna, toda lepota, ki jo je naredil, ga je urekla.
Lirika torej ni dogodek, ampak dogajanje, ki se nikoli ne zaključi, temveč traja kot Sizifov mit.
304                                                                                                                              Pavle Zidar
Tisti večer sem preigral celega Murna, kolikor ga je bilo v zbirki, bila je to sanja, ki je ne bom nikoli pozabil.
Murn mi je odkril, kdo sem, kaj sem, kaj bom.
Vstal sem, zdaj mi je bilo jasno, kam moram, moral sem v isto občutje kot on, kot Voranc .. .
Njive proti Cirniku so se belile v ajdovem razcvetu, nad menoj so varilni aparati škropili zvezde, dišalo je po panjskem vosku in rosni prsti. Po stezah, ki so se kot kače plašile druga mimo druge, in po mokrem, krmežlja-vem trpotcu.
Kakor bela grud gorka od krvi, mlade radosti v cvetju ajda diši.
Grud prostrana jo napojila je z božjo pomočjo vase skrila je.
Plača za ves trud z medom kdo, s krvjo? Ktera druga grud nežna je tako?
V solzah svojega razkipelega razpoloženja sem drsel s pogledom po belini cvetov in se spraševal, zakaj sem tako sam. Takrat sem imel to za svojo nesrečo, kasneje pa se mi je odkrilo, da samota ni to, kar sem v tistem mo-kronoškem čustvenem vzgibu začutil. Samota je nujna (in nujnost), če se hočeš sporazumeti (in razumeti) s sabo. In najbolje se razumemo le s seboj, nikoli z nekom drugim. Vsi poskusi, da bi se razumeli vsaj s partnerjem, so nični.
Samota je pesniški čar, z njo je mogoče doseči trenutek tiste neodvisnosti, h kateri nas nenehno žene. Ko se zagledujemo v moč narave, ki ustvarja ustrezna razpoloženja, poskušamo doseči prav to: sporazum s sabo.
Prišla je jesenska noč, proč je moje spanje, — misli mro obupajoč, kdo se zmeni zanje?
Se zmeni zanje avto na parkirnem prostoru? Vikend v nevemkaterih hribih? Škof? Kritik? Zdravnik?
Nihče! je pravi odgovor.
To je dialog ne en par oči. Ali lirika, torej večno trajajoči pogovor s sabo, kako bi to razpoloženje presegli? ne: dosegli. V tem je smisel življenja. In ne v preseganju obupa, strahu, smrti.
Sem žene človeka (morda tudi proti njegovi volji) iz varne, lažnive konvencije, k resnici, ki je obup.
305
Topol samujoč
To mehko ono je zvonjenje iz tihih, nepozabnih dalj — Molk, kes in gorko hrepenenje, da nikdar bi vas ne poznal!
Srce molči in pričakuje, a ni stopinje od nikjer; zamisli se in po nečem žaluje ves dolgi, samski mi večer.
Ko se je dr. Dušan Pirjevec ves samoten prepustil rokam sestre, ki ga je peljala z vozičkom na rentgen, ni čutil na sebi mojega pogleda, imel sem občutek, da se je vdal v tisto usodo moža, ko ga bo nekdo drug odpeljal tja, kamor noče. Tak vtis sem dobil, ko sem prav tako z vozička kot on hitel svoji grozi nasproti. Vendar je o tej grozi Murnu na rob dr. Pirjevec zapisal: človek je nič in biti nič je trpljenje.
Spominjajoč se teh njegovih refleksij, mislim, da nam ni še nihče doslej tako pronicljivo povedal tega, kar smo samo slutili: čim bolj trpiš, tem bolj si človek in svoboden v tistem pomenu, ko si končno iztrgan vsem zavrtostim, in sam s seboj, sredi tistega dogajanja, ki mu pravimo lirika.
V tem je morda vsa skrivnost Josipa Murna kot pesnika in človeka, in še koga.