500 Kronika Glas proti medicinski fakulteti Kot zapoznel refleks politike prvakov „liberalnega" tabora v polpretekli dobi se nam zdi danes članek dr. Alojza Zalokarja o ljubljanski medicinski fakulteti (Misel in delo, 1. V., št. 6—7), kot refleks tiste politike, ki jo je življenje samo tako odločno demantiralo, da so se pred njim potuhnili njeni takratni predstavniki. Samo potuhnili, kajti hotenja so ostala ista, samo način je drug. Ni to več ohola gesta gospodarja, ki z zavestjo sile, ki mu je dana, odkriva svoje načrte; previdno prišepetavanje je, ki naj zlomi vero, da bo slovenski človek z lastno močjo kdaj dozidal svoj dom. In vendar je slovensko življenje, kakor je danes klavrno in vredno biča, edino možni okvir in edino merilo našega dela. Le oni, ki so po lastni krivdi izgubili moč, da bi ga oblikovali, ga zanikavajo in ubijajo. Slabi delavci so in zato iščejo zunanjih zaveznikov, da bi se z njihovo pomočjo vrnili kot gospodarji. Dvajsetletnica nepopolne slovenske medicinske fakultete je bila dr. Zalo-karju povod, da je udaril po tej naši znanstveni instituciji, kritika njenega dela čanje in gre svojo ravno pot, sploh ne more streti... Pač pa mu bo marsikaj uspelo v življenju, česar ne dosežejo nikdar tisti, ki šele v uničenju svojega bližnjega vidijo možnost za svojo porast. Dosegel bo celo to, česar morda ni pričakoval: mir in zadovoljnost srca, ono torej, kar pametni ljudje imenujejo srečo." Ali ni Turna „kljub mnogobrojnim neuspehom", ob katerih so si neiskreno meli roke njegovi obrekovalci, dosegel ,,mir in zadovoljnost srca"? Seveda ne v smislu filistrske malomeščanske samozadovoljnosti, ampak zato, ker je storil svojo družbeno dolžnost, ker je storil, kar je mogel, in ne samo, kar mu je veleval stan. Sam izpoveduje v „Spominih" (str. 413), da je hotel predvsem ljudstvo vzgajati in da tako delo, „kakor je cesto malo vidno in ne nudi priznavanja, pa daje zavest, da je uspelo, občutek zadovoljstva in sreče". in razvoja mu je dala orožje. Res, obletnice nam ne smejo biti povod za prazne slavospeve. Noben izraz slovenskega življenja nam ne more biti narodna svetinja v tej meri, da ne bi opravičevali kritike, ki, čeprav boli, vendarle zdravi. Ne, preveč vere v slovenski razvoj je v nas, da bi poveličevali prazne fasade in zidali stavbo svoje znanosti in kulture na pesek. Narod za svojo afirmacijo ne rabi laži. Bolj od slavospevov nam je potrebna kritika. Toda ne kritika, ki je samo zavesa nejasnim stremljenjem ali ki skuša zastreti razne politične interese, kateri so naperjeni proti bistvom našega življenja samega. Nič drugega pa ni omenjeni članek. Nikdar ni bil dr. Zalokar naklonjen slovenski medicinski fakulteti. Novembra 1918. leta je, proti mnenju, naj se ta fakulteta ustanovi takoj, zagovarjal tezo „naj se na zagrebškem in beograjskem vseučilišču nastavijo slovenski asistenti in profesorji, ki bi tvorili jedro naše bodoče lastne univerze" (Misel in delo, 1. V., str. 122). Je gospod doktor stavil takrat res svoj predlog le zato, ker ni verjel, da zmoremo Slovenci že takoj dovolj kvalificiranih moči? Po njegovih nadaljnjih srečanjih s slovensko medicino bi sklepali, da ne. Marca 1935 je dr. Zalokar že ugotavljal: „Toda s samim jadikovanjem ni mogoče rešiti problema malega naroda, ki se tako groteskno kaže ravno v zdravniškem stanu in v zdravstveni literaturi. Iz točnega spoznanja se mora roditi pravilen sklep. Ta sklep pa nikakor ne more biti tak, da naj Slovenci proti vsem naravnim zakonom sforsirajo slovensko znanstveno avtarkijo. Ta sklep bi moral biti zdrav in naraven samo tedaj, če bi upošteval dejstvo, da smo Slovenci del jugoslovanskega naroda, in da moremo le skupno z drugimi Jugoslovani uspešno ustvarjati znanstveno literaturo in kulturo" (Misel in delo, 1. 1., str. 132). Mladi, temperamentnejši pristaši smeri dr. Zalokarja so nam gornje mnenje še bolj poudarili: „Ni važno, ali bo Ljubljana dobila popolno medicinsko fakulteto, mnogo važnejše je, da imamo vsaj eno medicinsko fakulteto v državi, pa bilo v kateremkoli mestu..." (Naša misel, I. II., št. 8). Danes jugoslovanski nacionalistični krog ne kaže več tako očitno svojega nasprotja do slovenskega razvoja. Tudi dr. Zalokar zopet verjame v „poznejšo popolno medicinsko fakulteto". Toda to je samo en del mnenja, istočasno nas prepričuje: „Spoznanje, da je bila ljubljanska medicinska fakulteta prenagljeno ustanovljena, se je porodilo jako zgodaj, toda iz tega spoznanja so se deloma prepozno, deloma pa nezadostno izvajale konsekvence... Nekajkrat so bili že izdelani predlogi, po katerih naj bi se fakulteta sploh ukinila. Za ukinitev so se navajali finančni razlogi, nasprotniki so trdili, da so tri medicinske fakultete za mlado državo preveč. Nadalje je nacionalna koncepcija jugoslovanske države hotela tesneje povezati vse tri jugoslovanske univerze s tem, da bi se izpopolnile posamezne stroke v onih vseučiliških mestih, kjer so za posamezne stroke najpovoljnejši pogoji, in da bi se tako v Beogradu kakor v Zagrebu in v Ljubljani reducirale nekatere fakultete, ki v teh mestih niso našle dovolj razvojnih možnosti" (Misel in delo, 1. V., ftr. 188—189). Ker v svojem članku dr. Zalokar ves čas ugotavlja, da medicinska fakulteta v Ljubljani ni našla dovolj razvojnih možnosti, in ker vemo, da je pisec pristaš nacionalne koncepcije jugoslovanske države, nam mora biti sklep citiranega odstavka popolnoma nedvoumen. Dr. Zalokar in z njim skupina, katere viden predstavnik je, ima do slovenske medicinske fakultete samo zanikujoč odnos. Kritika mu služi, da razbija, ne da popravlja. Zato napisane misli nimajo vrednosti kritike, ampak le dr. Zalokarjevega priznanja. 501 Označili smo članek dr. Zalokarja kot zapoznel refleks politike dr. Kramar-jevega tabora in sicer one politike, ki je bila dejanje v času njihove moči. Pozneje smo slišali samo besede, te so imele pretežno čisto drug zvok. Besede so reševale vsa vprašanja, na katere išče današnji človek odgovora, v taki abstraktnosti in oddaljenosti od življenja, da v nakazanih rešitvah ni bilo obvezne moči za dnevno delo. Misli dr. Zalokarja pa so preblizu medicinski fakulteti, da iz njegovih besed ne bi razbrali programa. Lev M o d i c. 502