AMO (LiJbti'O) XXV. (19) No. (štev.) 15
ESLOVENIA ELITRE!
BUENOS AiltKS 14. aprila 1966
V Emavs
V starih dobrih časih smo za Veliko noč hodili v Emavs. Ne tja k Jeruzalemu kamor sta „pot’vala“ dva učenca Gospodova, kakor poje naša velikonočna pesem, ampak v Emavs v prenesenem pomenu besede.
Ne velikonočno nedeljo ni šel nihče od doma, kakor tudi ne na božični dan. Velikonočni ponedeljek je bil včasih zapovedan praznik, pa tudi potem, ko je bil ta dan oproščen prazničnih dolžnosti, so ga ljudje kar naprej praznovali, morda ravno zato. ker so ta dan hodili drug k drugemu na obiske in voščit vesele praznike: hodili so v „Emavs“.
Bila je to prelepa navada. Ta dan so se zopet pojačile ali obnovile razrahljane družinsike vezi. Hči je s svojim možem in svojimi otroki prišla na dom svojih staršev; možje so pobliže spoznali dom svojih tastov in vnuki so v naročju dedka ali babice dobili tisti del topline, ki jim je morda v doma,či hiši manjkal. Niso prišli praznik rok in niso sedli k nepogrnjeni mizi. Pobahali so se s svojim „žegnom“, ki so ga prinesli: kolač, gnjat, hren itd., pohvalili so bogato obloženo mizo svojih gostiteljev. Tudi dobre pijače niso pogrešali.
Pa niso hodili v Emavs samo jest in pit. Važnejši je bil prijateljski pogovor, izmenjava misli, iskanje nasvetov, ,če treba tolažbe in navdihov za bodoče probleme in presenečenja.
Tako se je vedno na novo utrjal tisti zdravi čut, da mora rod skupaj držati. Saj je bilo v vsaki rodovini vedno tudi kaj neprijetnega: eden izmed mnogih: črna ovca — izgubljeni sin, drugi morda po značaju težak, eden trmast, drugi prepirljiv, eden skop, drugi lahkomiseln, eden pobožen, drugi po-svetnjak, eden bogat bahač, drugi skromen garač, ki nikakor ni mogel na ze-_ leno vejo. Pa so se vendar zavedali,] da tvorijo en rod in so ugled vsakogar i branili pred drugimi, čeprav so se sami! med seboj večkrat sporekli.
Kako lepo spričevalo za kako rodovino, če so ljudje o njih rekli: Ti pa res skupaj držijo.
'Kako trpka obsodba, če je kako rodovino zadela sodba: V tej družini se pa nimajo radi; vedno se prepirajo in domače zadeve na veliki zvon obešajo!
Naš slovenski Emavs gre v pozabo. Tam doma in tu v svobodnem svetu, dirjamo v tovarne in pisarne in je vsak dan manj časa za obiske in razgovore. Zato se rušijo rodne vezi. Bratje in sestre, ki imajo domove v raznih delih velemesta, se redkokdaj vidijo. Ni časa! Dedki in babice komaj poznajo svoje vnuke in se nimajo kaj pogovarjati z njimi. Starejši še žive v spominih na rojstni kraj in domači dom. V njih duh po slovenski materi zemlji ne bo zamrl, sinovi, ki so v nebogljenih letih • zapustili to, kar je bilo odraslim tako priraslo k srcu, pa vsega tega ne le nimajo, ampak mnogokrat tudi ne razumejo. Tako nastajajo tragedije: tam doma med starimi, ki s poslednjimi silami krčevito branijo rojstno grudo pred propadom, in med mladino, ki jih vabi tovarna in navidezno lahko življenje uslužbenca; tu po svetu pravtako: mladina na eni strani, ki se vključuje vsak dan bolj v ritem modernega življenja, ki je vse drugačno kot ono v naših časih in razmerah in pa stari rod, iki mu ta sprememba ne gre v glavo in ki hrepeni' po dnevu, ko se bo vse spet obrnilo v j stare tire. Koliko razlogov za spore! j
. Naj bi naš Emavs ostal! V stari j obliki in po starih navadah ga ni več,! v duhu pa lahko živi : to je ozračje skupnosti, prijateljstva, dobrote, pa tudi uvidevnosti in potrpežljivosti, ki mora vladati v slovenskih rodovih.
. Stari rod moramo spoštovati. Ta rod je dal življenje mlajšim in je v dobi, I ki mu je bila odmerjena, spolnil svojo dolžnost in v obrambo resnice plačal strašno žrtev. Modrost in izkušnja starejših je mladim vedno potrebna.
Stari rod pa mora tudi vedeti, da kolo časa nikdar ne miruje. Mladino mora razumeti in jo v borbi za vse dobro spremljati, čeprav v marsičem z njo ni- več v vsem soglasen.
Se še spominjate zgodbice, ki smo jo brali v šolskih čitankah: o fantku, k: je nekaj tesal, pa ga očka vpraša, kaj
Vietnamska žaloigra
Amerikanci v Vietnamu so trenutno v izredno težkem položaju. Budistični nacionalisti so se skupno s katoliškimi vodji ter komunisti organizirali v od- ; porniško gibanje proti vojaški vladi graia. Kyja, ki si je bil v zadnjih mesecih pridobil zaupanje ameriške vlade in vojaškeega vodstva ter so prišli na dan z zahtevo, da mora v čim krajšem času izvesti volitve ter prepustiti vodstvo države civilni upravi.
Središče upora proti vladi je bilo mesto Da Nang, drugo največje mesto Južnega Vietnama, v bjližini katerega imajo Amerikanci eno svojih naj več jih vojaških in mornariških oporišč v boju proti komunističnim gverilcem Viet-conga. Gral. Ky je zagrozil, da bo z vojsko upokoril upornike ter da bo župan Da Nanga obsojen na smrt, če se se bo takoj pokoril vladi. Ker svoje grožnje grah Ky ni uresničil, temveč so Amerikanci evakuirali večino svojega civilnega osebja iz Da Nanga, so budistični uporniki povečali izgrede ne samo v Da Nangu, temveč tudi v Sai-gonu in drugih mestih. V prve vrste demonstracij pošiljajo do kvečjemu petnajst let stare dečke, ki uničujejo imetje prebivalstva po ulicah in povzročajo zmešnjavo, v katero se potem za-ženfejo odrasli organizirani demonstranti.
Demonstracije so naperjene tudi proti Amerikancem in njihovi politiki v Vietnamu. Po mnenju nekaterih budističnih vodij bi se Južni Vietnam že pomiril s Severnim, če Amerikancev ne bi bilo v njihovi državi. Opazovalci ne dvomijo, da igrajo pri teh izgredih
spet veliko vlogo komunisti.
Budisti so doslej s svojim pritiskom zrušili že več vlad v Južnem Vietnamu. Pri zrušenju vlade Diema so jim pomagali Amerikanci. Od takrat dalje bi Amerikanci radi imeli red v Južnem Vietnamu, da bi se lažje posvetili uničevanju komunističnih gverilcev in tako obdržali ta strateški del jugovzhodno Azije izven komunističnega bloka.
V sedanjih izgredih budisti zahtevajo, naj bi vojaška vlada graia. Kyja „demokratizirala“ državo. V enem izmed proglasov na prebivalstvo budistično vodstvo npr. trdi naslednje: „Vlada je začela uničevati demokratski duh v državi, ker noče pristati na ljudske zahteve. Poskusili smo vse, da bi se sporazumeli z vlado, toda smo ostali na žalost razočarani. Leta 1967, ki ga je Kyjeva vlada določila za volitve, je preveč odmaknjeno. Vlada trdi, da je mogoče demokracijo zgraditi v enem ali dveh letih. Mi vemo to. Toda, zakaj je ne bi začeli graditi takoj ?"
Take vrste demagoški proglasi v državi, ki se bori za , življenje in smrt s komunistično gverilo, pač koristijo le komunizmu, v ZDA pa se po pravici mnogi sprašujejo, zakaj naj bi reševali Vietnamce pred komunizmom, če sami tega nočejo. Toda ne gre v resnici za ■Tužni Vietnam, temveč za varnost pred komunizmom vse jugovzhodne Azije in končno vsega svobodnega sveta. Vietnam je le ena izmed , točk boja med svobodo in komunizmom, ki bo trajal tako dolgo, dokler komunizem ne bo rodiegei.
sygin bodisi pod pritiskom sovjetskih komunističnih konservativcev ali pa iz lastnega nagiba vrača na nekaterih področjih na (preizkušene Stalinove metode vladanja: centralizacija partije in države. Zato je preimenoval sedanji prezidij v pojitbiro in položaj prvega tajnika sovjetske KP v glavnega tajnika sovjetske KP, kakršno je bilo vodstvo partije v Stalinovih časih. Iz po-
litbiroja sta bila odpuščena stara komunista 70 letni Mikojan in 77 letni švernik, na švernikovo mesto pa je bil imenovan 67 letni Arvid Y. Pelse, višek funkcionar sovjetske tajne policije in vodja partije v Latviji. V politbiroju je sedaj predsednik partijske kontrolne komisije. Na Mikojanovo mesto ni bil imenovan nihče, tako da politbiro sedaj Šteje enajst članov.
Papežev poziv za mir
Papež Pavel VI. je v velikonočnem nagovoru na rimsko množico na trgu sv. Petra opozarjal svet, da je po zadnji vojni, ki je svetu povzročila toliko gorja, prihajala močno do izraza želja po „odpuščanju, bratstvu, edinosti in miru med narodi“.
„Z neizmerno žalostjo pa ne moremo nehati opozarjati,“ je dobesedno nadaljeval papež svoj nagovor, „da je da-
nes ta želja vedno slabša in da tu in tam obstaja nevarnost, da se sprevrže v totalitaristične ideologije, v rasizme, ambiciozne nacionalizme in v 'sistematične socialne boje nevarnih ter nasprotujočih si sil.
Svet je še vedno potreben luči modrosti, moralnih moči, ne varljivega upanja, miru, blaginje, edinosti. Zaradi tega se ne bojimo izjaviti: 'Svet potrebuje Kristusa.“
I
T I D 18
Komunistični sklepi v Moskvi
Zborovanje sovjetske KP v Moskvi, ki ga uradno imenujejo 23. kongres, se je zaključilo pretekli petek 8. aprila. Udeleževale so se ga kot opazovalci delegacije komunističnih strank z vsega sveta. Delegacijo jugoslovanske KP je vodil Aleksander Rankovič, Titov policijski minister. Na zborovanje ni bil pripuščen noben zahodni časnikar, tako, da je bil svobodni svet odvisen le od. poročil uradne sovjetske agencije Tass. Tudi v satelitskih državah je časopisje objavljalo le poročila sovjetske agencije Tass.
Vso dobo svojega obstoja se ZSSR ne more izmotati iz tkzv. petjetnih gospodarskih načrtov. Kljub govoričenju o svobodi trgovine in o uvajanju „kapitalističnih“ metod v sovjetsko gospodarstvo, se Kosygin ni mogel rešiti novega petletnega gospodarskega načrta 1966/1970, ki so mu ga pripravili sovjetski gospodarski „strokovnjaki“. Pametnejši od svojih prednikov je bil Kosygin v toliko, da je povedal, da so cilji novega petletnega načrta manjši od ciljev petletnih načrtov Hruščova -‘n drugih sovjetskih vodij, ker pač niso dosegljivi v še tako „popolni“ sovjetski družbi.
Vseh nedoseženih rezultatov v sovjetskem gospodarstvu je bil seveda kriv Hruščov, kakor je pač navada v Kremlju, da krivdo za neuspehe mečejo na
dela, in mu fantek odgovori, da dela korito, iz ikaterega mu bo dajal jesti, tako, kakor on daje jesti dedku iz le-spnega koritca.
Upajmo, da se ta zgodba med nami ne bo nikdar uresničevala. Zgodba matere, ki sem jo videl umirati s kletvi-J jo na' ustih: preklinjala je svojih petero otrok, iki nihče ni hotel priti k materini bolniški postelji; — zgodba hčera in sinov. ki jih je policija in sodnija prega-
prédnike. Kosygin zamolčuje, da je bil tudi on pod HrušČovim v vodstvu sovjetske partije in da je Hrulčovu prav tako vedno kimal v javnosti, kakor ostali sovjetski podaniki. Za hrbtom slehernega sovjetskega 'državljana stoji namreč neprestano policija, ki predstavlja angela varuha komunističnega režima.
Vse sovjetsko gospodarstvo je bilo, je trdili Kosygin, pred i njim „subjektivistično vodeno“, se pravi, kakor je želel Hruščov, ne da bi jemali v poštev izsledke poljedelskih in industrijskih strokovnjakov. Prejšnji gospodarski načrt, ki je bil določen za; dobo 1959/1965 (Hruščov ga je napravil za sedemletni plan), je bil „poln napak in napačnih računov ter je predvideval vrsto gospodarsko neupravičenih Ciljev. Zato so cilji novega petletnega načrta nižji, kakor je bilo prvotno zamišljeno,“ je poudarjal Kosygin.
Da se mora ZSSR oboroževati, so seveda krive ZDA. V novem petletnem načrtu so izdatki za oboroževanje v primeri s prejšnjim planom zvišani, ker „ZDA stopnjujejo vojno v Vietnamu, katera se more vsak trenutek razširiti in zato predstavlja grožnjo svetovnemu miru.“	,
Kosygin je nadalje ugotavljal, da je. sovjetska produkcija dosegla doslej 65% Isevernoameriške jproduikcije, |če-prav je Hruščov pred leti napovedoval, da jo bo v tem času presegla. Ameriški in drugi gospodarski strokovnjaki pa ugotavljajo, da predstavlja sedanja sovjetska produkcija komaj: 50% severnoameriške.
Kosygin .je tudi povišal zaslužek navadnim sovjetskim državljanom. Doslej je bil povprečen mesečni;, zaslužek urad-ništva in delavstva v ZSSR IO5 dolarjev (95 rubljev po uradni zamenjavi), odslej bo 127' dolarjev (115 rubljev), m'ala,ker so se eden za drugim branili Poleg te osnovne plače bodo dobivali
vzeti pod streho obolelega očeta, ki je vsem pomagal do izobrazbe, kruha in blagostanja, pa je na stara leta bil vsem le v nadlego.
•■■■■■■■•»■■■■«••■•■■■■•■•■•■»««■•«■«'«««»•«■■«■»«•■a
V uvodniku ga. Anice Krajjeve Baucis in Filemon v zadnji številki Svob. Slovenije (7. 4. 66) nastala napaka v,
še dodatke, ki znašajo 40 rubljev. Tako je plače zvišal za pribl. 20%. Kosygin je nadalje napovedal, da bodo plače poljedelskim delavcem zvišali za 40%, ker so pač imeli nižje; "lače kakor uradništvo in tovarniško delavstvo. Ob-ljuboval je tudi, da bo Vjlada odpravila dohodninski davek in da bo petdnevni
stavku „Zavest, da sta z božjo pomočjo delavnik postal resničnost.
storila za družino vse.vjcnr sta mogla, ju napolnjuje z nemirom“ (1. stolpec zadnji odstavek v 5. vrsti zgoraj). Bravci so jo gotovo sami ugotovili in popravili, ker se mora konec stavka pravilno glasiti „ju napolnjuje z mirom“ in ne „nemirom“.
Sovjetska vojska bo dobila nova povišanja plač, v skladu s povečanim vojnim proračunom, predvidenim v petletnem načrtu. Poleg teh si je vojska pridobila nazaj nekatere koncesije, ki jih je Hruščov poskušal odpraviti ob uvajanju tkim. destalinizacije, ker se Ko-
Tradicionalni čilski demokratski politični stranki, konservativna in liberalna, sta sik.lenili združitev v novo politično skupino, ki naj bo „bolj v soglasju s stvarnostjo, ki jo sedaj preživlja svet“. Obe stranki sta na svojih zborovanjih zaupnikov iz vse države določili vsaka po 50 zaupnikov, ki imajo halogo v najkrajšem času sklicati ustanovni občni zbor nove politične stranke. V to stranko bo vstopila tudi Narodna akcija, ki jo vedi Jorge Prat.
Zaupniki čilske kršč. demokratske stranke so na zadnjem sestanku izreki) zaupnico vodstvu stranke in vladi za dcsedanjedelo. V resoluciji med drugim poudarjajo, da bo stranka na vladi do vseh posledic izvedla agrarno reformo ter ostalo socialno zakonodajo. Kongres stranke bo o.d 8. do 12. junija. Zadnji je bil leta 1959.
V	Boliviji se je biv. sopredsednik vojaške vlade in s predsednikom vlade gen. Ovando tudi glavni poveljnik vojske končno odločil, da bo pri julijskih volitvah predsedniški kandidat Fronte narodne revolucije, ki je lani zrušila režim dr. Paz Estenssora.
V	Dominikanski republiki bo pri junijskih volitvah znova nastopil kot predsedniški kandidat Dominikanske revolucionarne stranke Juan Bosch, ki je bil za predsednika izvoljen tudi pri zadnjih volitvah, pa ga je vojska, kot znano, odstavila, ker da je bil preveč naklonjen komunistom. Poleg Boscha kandidira za predsednika republike tudi biv. predsednik Balaguer.
ZDA so od leta 1950 naprej podelile državam Latinske Amerike vojaške pomoči v višini 486,300.000 dolarjev. Največ vojaške pomoči je dobil Brazil in sicer 171,100.000 dolarjev.
Na Veliko noč so se začele na Irskem dvotedenske slavnosti v proslavo 50-letnice proglasitve irske republike. Na teh slavnostih se zlasti spominjajo slavnih sedmerih irskih junakov, ki so jih leto 1916 Angleži ob izbruhu irske revolucije usmrtili ter vseh ostalih žrtev za irsko svobodo. Pri začetni 'slavnosti je bil navzoč 83-letni predsednik irske republike Eamon de Valera, od voditeljev irske osvobodilne, revolucije v letu 1916 še edini živeči nosilec slavne irske osvobodilne epopeje.
Amerikancem se je po osemdeset-dnevnih naporih končno le posrečilo potegniti iz Sredozemskega morja tri metre dolgo atomsko bombo, ki je ob le-
V T E D I B
talsfei nesreči dne 17. januarja padla v morje blizu španske obale v kraju Palo-mares. Dvig bombe iz globine 800 m je spremljalo polno težav in ovir. Pri tem podvigu, ki je stal več desetin milijonov dolarjev, je sodelovalo 1200 vojakov in raznih strokovnjakov.
Prihod grške ladje cisterne Ionna v pristanišče Beira v portugalski koloniji Mozambique s tovorom 18.000 ton petroleja za Rodezijo, ki je lani sama proglasila svojo neodvisnost, je dal britanski vladi povod, da je zahtevala sklicanje Varnostnega sveta 'ZN. Ta je odločil, da v smislu njegovih prejšnjih (sklepov, ni dovoljeno pošiljati potroleja v Rodezijo, ker da to predstavlja v sedanjem stanju te države „nevarnost za mir“. Zato Portugalsko naproša, naj ne dovoli pošiljati petroleja ipo svojem področju v omenjeno državo, Vel. Britaniji pa V'S daje pravico, da lahko s svojimi ladjami s silo prepreči vsaki inozemski ladji dovoz petroleja v pristanišče Beiro za Rodezijo. V smislu tega pooblastila je angleška vojna mornarica že prestregla drugo grško petrolejsko ladjo Manuelo.
Sovjetski zunanji minister Gromiko bo 21. aprila prišel na obisk v Italijo. Komunistični večernik „Paese Sera“ ne izključuje možnosti, da bo ob tej priložnosti tudi zaprosil za sprejem pri papežu.
Poljski kardinal Štefan Wyszynski je v cerkvenem govoru v baziliki sv. Janeza rotil poljske vernike, naj se nikar ne boje trpljenja, ki lahko pride nadnje zaradi proslav tisočletnice, odkar so Poljaki sprejeli katoliško vero. Prav tako naj se re boje zanj in za njegovo življenje, kajti sedanji čas je čas trpljenja. Prav tako je vernikom povedal, da so mu komunistični oblastniki tedaj, ko so mu sporočili, da ne dovolijo, da bi bil križ po državnih šolah v šolskih sobah, zatrjevali, da nimajo nič proti temu, če imajo ljudje križe po svojih domovih. Kardinal je nagla-šal, da se je od tedaj naprej znamenje križa še bolj vtisnilo v srca in duše poljskih vernikov.
Indonezija se bo vrnila v Združene narode, je izjavil novi indonezijski zunanji mnister Adam Malik. Dejanski gospodar Indonezije general Suharto je pa n.T tiskovni konferenci z inozemskimi časnikarji napovedal, da bedo v Indoneziji ob pravem času vzpostavili povsem ustavni režim ter bodo izvolili tudi podpredsednika republike.
lar življenja I» dogajanja v Argentini
ICennedyjeva vdova v Argentini
Vdova umorjenega ameriškega predsednika Johna K-ennedyja Jacqueline je velikonočne praznike preživela v Argentici. Po prihodu v Buenos Aires 5. aprila jo bila istega dne na kosilu pri predsedniku republike dr. liliji v predsedniški palači v Olivosu. Tu je časnikarjem izjavna, da je z otroci zelo vesela, da je v Argentini, kajti to je prva južnoameriška država, ki jo je obiskal predsednik Kennedy v svoji mladosti. „Želim,“ je dejala dosesedno, .da s? moja otroka naučita tako ljubili Latinsko Ameriko, kakor jo je ljubil njun oče. Smatrala sem, .da je prav,
da ju povedem v Cordobo. Deležna bosta iste sreče, ki jo je tu doživel njun oče. V teku časa, ko bosta zrasla, bosta razumela zakaj je njun oče tako ljubil ta svet“.
še istega dne je Kennedyjeva vdova s hčerko Karolino in sinčkom Johnom odpotovala k svojemu gostitelju dr. Mi-gelu Angelu Carcanu v Ascochingo v ICordobskih planinah, kjer je preživela velikonočne praznike na 5000 hektarjev velikem posestvu. Prosti čas je izrabljala za sprehode po parkih, za jahalne ture in tudi za kopanje.
Bivši argent, zunanji minister dr.
(Nadaljevanje na 2. Btrani)
Stran 2
SVOBODNA BLOVBBIJA
aprila. Tudi zgodba sama ne spada naj danes je pa drugače, to je slabše. Za-predpustni torek, pa vendar je resnična in se je dogodila, kplikor moremo soditi
po evropskih časopisih, koncem februarja. Do nje je prišlo takole:
Komunisti sami trdijo, da jih bodo lanske gospodarske reforme najbolj grizle ravno letos. To bo držalo, kajti denarja primanjkuje na vseh koncih; dolgov iz dobe pred reformo je toliko, da se režim ne vidi iz njih: nedokončanih investicij pa ni nič manj; tistih par tisoč političnih tovarn se ne more znajti, občinski proračuni šepajo, ‘vsa javna uprava je v tihi krizi, godrnjanje nad centralizmom se je zagrizlo celo v najvišje komunistične vrste. V glavnem odboru jugoslovanske komunistične partije sta se že spopadli in se zmeraj bolj spopadata dve struji: za in proti reformi. Struja za reformo je številčno šibkejša, zato pa ima Tita in njegovo okolico na svoji strani; struja proti reformi nima tam zaslombe, zato pa reformo bojkotira in sabotira.
Vse te težave so se nagrmadile na glavni odbor KPJ, ki je imel koncem februarja sejo, kjer ni ničesar zaključil, zato pa dal tovarišiji priliko, da se pošteno zlasa med seboj. V tej strupeni debati je padla tudi beseda, menda si lasti njeno očetovstvo znani srbski komunist in Sankovičev pristaš Moma Markovič, o „nacionalizmu popa Korošca“. Da bo položaj razumljiv, moramo -omeniti, da sta Sankovič in Markovič za reformo, torej na strani tovariša Tita, in da imata svoje pojme o
ki imajo svoje varuhe celo v glavnem odboru KPJ, ki kroji usodo partiji in državi. Množijo se zato napovedi, da bo v partiji izbruhnila kriza, v njej bi ostali samo zmagovalci. Ne vemo, kaj
pride. Verjetno bo pa kriza sprožila	.	„
... _ ,____________ nove ostre debate, ki -bodo rodile po-J osnutek, M predvideva nekaj vaznm
.ska več na ulico sredi Ljubljane, pred dob,le odkritosrčne besede kot so o „na- \ dopolnilnih členov .k obstoječem kazeu-
' skem zakonu. Deželni svet sicer ne mo-
Pop Korošec oživljen
Gornji naslov ne spada na dan 1. j šujejo, zakaj je bilo to pred vojno tako,
kaj je danes na primer taka podivjanost med mladino, -pred 25 leti pa tega
ni bilo. Zakaj ne sme ponoči sama zen-
GOSIŠKA IN PRIMORSKA RAZPRAVA V DEŽELNEM SVETU
Pred .časom je slovenski svetovalec dr. Jože škerk vložil v svetu dežele Furlanija-Julijska krajina zakonski
vojno je pa lahko hodila kjerkoli v Sloveniji? Zakaj sta zdravstvo in prosveta v -stalni krizi vkljub vsemu planiranju in napredku?
To so za komunistično partijo hude stvari, tudi v slučaju, če bi bila složna in solidarna. Kako šele jo morajo moriti sedaj, ko je v njej še polno struj,
cionalizmu popa Korošca“. Tovariši so obudili spomin nanj, zatrli ga ne bodo' re sam sprejeti teh dopolnilnih norm,
, - -j n-j	ker je za izdajanje zakonov .pac poobla-
tako lahko.	i J ,	, .	.	m ,
Tako lahko pride do tega, da bo "čena zakonodajna skupsema. Toda po
*I -y-x_i_-i— -	;—nwiirmrt nroHinziri
nacionalizem popa Korošca ostal, naci-
onalizem tovariša Tita pa odromal v pozabo, četudi režim še ne bo padel.
I. A. v A. D.
Father ©masi — umrl
ARGENTINA
(Nadaljevanje s 1. str.)
Carcano v vladi dr. Frondizija je že dolgo vrsto let v prijateljskih zvezah s Kennedyjevo družino. Z očetom umorjenega ameriškega -predsednika Johna Kennedyja sta bila istočasno poslanika v Parizu ter sta v francoski prestolnici zastopala svoji državi. Tu so postali prijatelji ter je dr. Carc^np, pred 25 leti pripeljal mladega Johna Kennedyja s seboj v Argentino, da je na njegovem velikem posestvu preživet velikonočne
statutu ima dežela pravico predložiti parlamentu zakonske osnutke, ki neposredno zadevajo določeno deželo. Tako.	-	.	, „ , - ...
je slovenski zastopnik skerk predložil
Ì
Tako se je glasilo sporočijo, ki smo ga zaradi stavke poštarjev v Argentini dobili šele v torek 12. t. m. Poved-alo je dalje, da so se mu iztekle ure življenja dne 15 marca v Bethanijskem domu sester bolničark v kraju Onamia, v pokojnikovi rodni Minnesoti.
Z Omanovo smrtjo so Slovenci v ZDA izgubili leno svojih najvidnejših, najuglednejših in najzaslužnejših osebnosti. Pa ne samo oni, Slovenci sploh, kajti delo rajnega prelata ni bilo omejeno samo za Slovence v ZDA, ampak za Slovence po vsem svetu in v domovini. To svojo plemenito in človekoljubno delavnost je rajni razvijal z Ligo slov. kat. Amerikancev.
Rajni prelat John Oman — sam je v -občevanju z ljudmi odklanjal vse viso ke cerkvene nazive ter je želel naj ga farani, znanci in prijatelji enostavno kličejo „father Oman“ — se je rodil
nacionalizmu, ki naj najpreje pometa 22‘ maja 1879 ?ri Sv' štefanu v Gozdu-pred lastnim pragom, potem šele dru- *• v Brockwayu v Milmesoti’ kJeT 3e
ni dolgo užival, ker se je njegova življenjska pot zaključila dne 15. marca, objavili v našem listu, zadevaj-o zaščito
1966 dopoldne.
Pogreb je bil v četrtek dne 17. mar ca s pogrebno mašo v domači cerkvi sv.
deželnemu svetu predlog, naj se posluži pravice in predlaga parlamentu dopolnilne člene k kazenskemu zakonu. (Te dopolnilne člene smo svoje.časno
manjšine pred nasiljem nestrpnežev in podobno).
Zanimiva je iz političnega vidika
Štefana. Imel jo je škof msgr. P. Bar-j razprava v deželnem svetu, ki je bila v tholome iz St. Clauda ob asistenci ge- ■■ marčnem zasedanju tega sveta. Iz pote-n'eràlnega vikarja Lorsinga ter gg. Tar- 'j ka razprave je bilo razvidno, da so se mana in. -Sm-srkeja in prelatovih n-eča- j strinjale s predloženim osnutkom zako-kov Omana in Blenkusha. -Od rajnega j na vse stranke vladne leve sredine: kršč. prelata se je v cerkvi poslovil župnik demokracija, socialisti, socialdemokrati
gim očita to buržujsiko bolezen. Markovič je torej hotel samo -poudariti, da sta Titov i>i njegov nacionalizem nekaj dru
naselje, staro že 100 let. 'V mladosti je bil najprej delavec v gozdovih, nato
gega kot Koroščev, ki je Markovič mi-i	služboval na železnici; ko je za-
čutil v sebi duhovniški -poklic, je obiskoval najprej Kolegij sv. Janeza, nato
mogrede nanj obesil še nacionalizem znanega medvojnega generala Pere Živ-koviča.
Tako je torej ironija hotela, da smo se po svetu spominjali petindvajsetletnice Koroščeve smrti na svoj način, glavni odbor jugoslovanske komunistične partije pa zopet na svoj. Kdo bi si mogel kaj takega misliti, recimo pred 20 leti !
Seveda se za „nacionalizem popa Korošca“ skriva čisto nekaj drugega, Česar Titovci še nočejo priznati, pa bodo tudi, ko pride čas: skriva se razlika med Koroščevo in Titovo dobo. Titova doba je postala za Jugoslavijo taka mora, da šili vse ljudi na spomine nazaj na dobo, ko „je bilo vse drugače“. Skomini se najbolj vrtijo okoli dejstva, da se je v Koroščevi dobi najmanj 80% prebival-gediio bolje, kot se jim godi danes, in da je bilo takrat veliko, veliko svobode za vse, pristaše in nasprotnike režima.
dr. Carcano dal sedaj vzidati v farno cerkev v Ascochlngu spominsko pjloščd, ki jo je po blagoslovitvi odkrila predsednikova vdova.
Ugotavljanje škode po poplavah
V severnih argentinskih provincah po zadnjih velikih poplavah ugotavljajo od naraslega vodovja -povz.ročeno škodo. Je ogromna in pogled na področja, ki so bila dalj časa pod vodo, je žalosten. V provinci Formosa je bilo poplavljenih 1,700.000 hektarjev. Na 38.000 hektarjih je poplava uničila vse poljske pridelke. V naraslem vodovju je utonilo 160.000 'glav goveje živine. V provinci Ghaco, kjer v glavnem pridelujejo 'bombaž, je bilo poplavljenih 375.000 hektarjev z bombažnimi nasadi. Na področju 85.000 hektarjev so vsi bombažni nasadi uničeni, v provinci Formosa je uničenih 73% bombažnih področij, v provinci Corrientes pa polovica. Zaradi poplav bo letos pridelek koruze v navedenih provincah za polovico manjši kot je bil lan-sko Jeto.
Poplavni -katastrofi v is-evernih provincah vzdolž veletoka Parana se je sedaj priključilo na jugu še področje okoli mest Gral Roca in Cipoletti v Rio Negro, -kjer ljudje goje sadjarstvo msgra. Butala in Jerše, predstavniki J je zaščita narodnih manjšin osnovnoj jn hmeljarstvo. Dne 29. in 30. marca
fare Sv. Vida v Clevelandu g. msgr. Luis Baznik, -obrede ob grobu je pa opravil ob asistenci obeh nečakov g. msgr. A. Gnidovec.
in republikanci ter tudi komunisti, proti pa so seveda bili neofašisti in liberalci. Deemokrščanski svetovalec Stepper je izjavil v svojem ipcpitično jasnem go-
Pri pogrebnih obredih je bilo oikoli ' voru, da ni naloga predstavnikov dežele, pripraviti dokončno -besedilo zakona, pa,č pa si morajo prizadevati, ,da pride do izraza „določena politična volja — greba se je udeležil tudi prelat Trobec, volja do spoštovanja pravic pianjšine.
250 ljudi. Med njimi je bil domači šentpavelski škof, 12 prelatov, 44 duhovnikov, redovnikov in veliko redovnic. Po-
rajnikov sorodnik, ki je invalid, ter se je pripeljal v cerkev in tudi na poko-polišče v svojem bo;lniškem vozičku. Li'
Saj člen 2. italijanske ustave izrecno jamči neprekršljivost pravice ne samo človeka kot posameznika, ampak tudi
go slov. kat. Amerikancev in Ameriško, kot člana družbenih enot, v ‘katerih se
domovino je zastopal g. dr. Miha Krek. ZDA najstarejše strnjeno slovensko Dalje so bili navzogi. predstojnik slov.
frančiškanov iz Lemonta p. Svete,
razvija človekova osebnost. Ena družbe-nih enot, ki je najbližja človekovi osebnosti pa je jezikovna skupnost. Zato
KSKJ in drugih slovenskih ustanov vi1 načelo naravnega prava in tako ga tudi
pa še bogoslovje v št. Pavlu v Minnesoti. V duhovnika ga .je posvetil 26. decembra 1911 slovenski ameriški škof Jakob Trobec. Nov-o mašo je pel naslednjega dne v domačem kraju, zatem pa že čez nekaj dni odšel na svoje prvo kaplansko mesto k Sv. Vidu v Cleveland, kjer je bil tedaj župnik m-sgr. Jernej Ponikvar, tedaj že znana slovenska duhovniška osebnost v ZDA. Tu je ostal do 1. septembra 1915, ko je za rajnim Josipom Lavričem prevzel župnijo Sv. Lovrenca v Newburghu.
V tej fari, ki ji je posvetil vso svojo ljubezen in vse svoje delo, je preživel nad 47 let. Vse, kar je danes šent-lovrienška fara, kar danes v Clevelandu pomeni, je Omanovo delo. Nanj spominja tu cerkev, župnišče, šopa, farne ustanove in društva. Vsem so še v spominu njegovi duhoviti članki v Ameriški do-Izjema so bili samo poklicni sovražniki I mov'nk i>r' Sv- Lovrencu je Oman dejal, vsake svobode, to je komunisti, ki pa ? garal inJladal ter Postal osrednja oseb-takrat številčno niso pomenili ničesar,
kar sami priznajo.
Značilno je, da je Koroščevo ime priplavalo na vrh ravno v Beogradu, da pa je ta pojav rodil svoj odmev tudi v Ljubljani. Ko je namreč padla v Beogradu beseda o Koroščevem nacionalizmu, so slovenski komunisti hitro začeli Beogradu razlagati, da tudi njihov nacionalizem ni tak, kot je bil Koroščev. To nalogo so poverili predsednici Socialistične zveze Vidi Tomšičevi, ki je v nekem beograjskem časopisu dala obširno razlago, kako si rdeča tovarišija v Ljubljani predstavlja svoj slovenski nacionalizem. Kakšno podobo ima o Ko-| roščevem, še ni povedala.
Izjava tovarišice Tomšičeve se zvija na vse strani, 'končno pa mora po oyinkih vendarle dejansko, če že ne z besedami, priznati, da je imel dr. Korošec prav, ko se je že pred štirimi desetletji začel potegovati za isto narodno enakopravnost v Jugoslaviji, ki se sedaj zanjo pulijo Marinko in tovariši. To se pravi z drugimi besedami, da komunisti niso ustvarili in ne znajo ustvariti take Jugoslavije, da bi bili v njej Slovenci zadovoljni.
Izjava o nacionalizmu „popa Korošca“ ni nekaj nepričakovanega za tiste, ki že vrsto let opazujejo, kako se komunisti bojijo „klerikalizma“. Kadarkoli naštevajo svoje javne in prikrite sovražnike, zmeraj vtaknejo mednje tudi klerikalizem. Imajo pa pri tem smolo, da jim ljudje vsega tega ne verjamejo. Množijo se zmeraj bolj slučaji, da mora slovensko komunistično časopisje omenjati imena, ki niso bila daleč od Koroščevega nacionalizma in ki jih ni mogoče več zamolčati, ker vsi Slovenci vedo zanje, akoravno jih režim pokriva z uradnim molkom. Dogajajo se pa še druge stvari: ljudje že kar javno spra-
nost v Clevelandu. Njegovo župnišče je bilo za vse gostoljuben dom. Prelat Oman je bil tudi tisti, ki je škofa Rožmana v času njegovega največjega ponižanja kot človeka povabil k sebi ter mu odprl svojo gostoljubno hišo, v kateri je živel nato vse do svoje smrti. Za to njegovo plemenito dejanje so mu bili vsi pošteni Slovenci globoko hvaležni in mu tega slovensiki narod nikdar ne bo pozabil.
Za njegove zasluge, ki si jih je pridobil s svojim delom za telesni in dušni blagor slovenskih ljudi v ZDA, ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman imenoval 12. marca 1936 za častnega kanonika ljubljanske škofije, daneis nad škofije, dne 30. maja 1949 ga je pa papež Pij XII. izbral za svojega hišnega prelata.
Zasluženega pokoja pa rajni p reji at
ZDA.
Pri pogrebnih svečanostih v cerkvi je pel latinsko mašo moški zbor župnije sv. Štefana: .Zapel je rajnemu prelatu v slovo tudi slovensko žalostinko „Blagor mu. ki se spočije“.
Fathra Omana so na pokopališču sv. Štefana položi'] v preprost grob poleg groba škofa Trobca in drugih duhovniških grobov. ,.	,
Istočasno, ko so prelata Omana pokopavali pri Sv. Štefanu v Gozdu v državi Minnesota, je bila zanj slovesna zadušnica v njegovi bivši farni cerkvi pri Sv. Lovrencu v Newburghu. Slovesno mašo je opravil pomožni clevelandski škof msgr. Vhealo, asistirala sta pa župnik od sv. Kristine g. čeles-nik in domači kaplan g. Zanutič.
Med sv. mašo, kateri je prisostvovalo veliko pokojnikovih znancev in Prijateljev iz Clevelanda, Slovencev, drugih narodnosti ter domačinov, se je od. rajnega prelata poslovil v lepem govoru sedanji šentlovrenški župnik Francis Varga. V zgoščenih besedah je prikazal pokojnikovo delavnost ter njegovo veliko ljubezen, ki .jo je posvečal dvema župnijama svoji domači pri Sv. Štefanu in št. Lovrencu, kjer je očetovsko skrbel za svoje vernike skoro 47 let.
Med is v. daritvijo je .pel farni mladinski pevski zbor. Po končani maši je pomožni škof za rajnega prelata izmolil še molitve Reši me, mjladinski zbor je pa zapel še žalostinko „Blagor mu“.
Tako so se v ZDA poslovili od pre-zaslužnega župnika Omana Slovenci in predstavniki /ostalih narodnosti. Za njim je v zboru slovenskih ljudi v ZDA nastala velika praznina, ki jo bo težko nadomestiti. Toda vse navdaja prepričanje, da je delo, ki ga je rajni prelat Oman opravil v življenju za slovenske ljudi, tolikšno, da bo še dolga, dolga leta lahko vsem v vzor in v vzpodbudo.
tolmači ustava italijanske države“. Svoja izvajanja je Stopper (podkrepil e citati iz enciklike Janeza XXIII. „Mir na zemlji“ in s citati znanega katoliškega filozofa jezuita Messinea. Na koncu je Stopper poudaril, „da bomo od manjšin lahko zahtevali lojalnost Šele potom, ko bomo zajamčili popolno spoštovanje njihovih narodnih vrednot .
Slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni
led 1966
Kot smo že zadnjič obljubili, prinašamo nekaj podrobnosti o letošnji odpravi bratov Skvarča v ledeniške predele južnih And.	.
Ekspedicijo so sestavljali štirje planinci: Peter in Jure Skvarča, Guzzi Mengelle in Osvaldo Troiani. Načeloval je toikrat Jure Skvarča.
Odprava je zapustila Buenos Aires 7. januarja. Iz prestolnice do mesteca Calafate na Lago Argentino, kamor so dospeli 13. .januarja, je prepeljal fante in njih kramo g. Jože Vodnik, ki je že dolgo ključni mož Skvarčevih patagonskih podjetij, saj bi brez njega in nje' govega avta problem prevoza v kali zadušil vse planinske zamisli. Od Buenos Airesa do čudovitih južnih And je namreč presneto daleč!
Za letošnji cilj sta si .Skvarča izbrala najprej vrhove, ki se dvigajo med
jezeroma Argentino in Viedma, gore, ki jih zemljevidi zabeležijo s tremi tisočaki, a ki do sedaj med planinci še niso vzbudili posebne (pozornosti. Na severnem obrežju jezera Argentino leži estan-cija Cristina, last angleških naseljencev Masters, in to naselje predstavlja nujno oporišče za vse planinske odprave v tistih krajih. Ekspedicija bratov Skvarča je srečala g. Mastersa v Calafate in mož jih je kar s svojo ladjo prepeljal do svoje doma'čije. Potem jih je oskrbe.l s konji, da so lahko napredovali z vso prtljago skozi neobljudeno dolino Ca nadon Norte, po kateri ni nobene .poti, do vznožij velikega Pico Norte.
Dober teden je trajalo obleganje trdovratne gore. Uspešno se je branila s plazovi, ki so vztrajno pometali jugovzhodno steno. Dva poskusa doseči sedlo v vrhnjem grebenu, sta ostala brez-
uspešna in ko so planinci 25. L sestopali, so ugotovili, da se je ves spodnji ledenik pod njimi zrušil in zagrni;l vso njihovo smer. Z veliko težavo so se izmotali iz kaosa razpok in pretečih majavih ledenih stolpov v tveganem nočnem umiku. Postalo jim je jasno, da je mogoče osvojiti Pico Norte samo z dolgotrajnim tehničnim plezanjem v skali izven ledenika, za tako smer pa bo manjkala sredstva (klini in vrvi).
Tako so opustili misel na Pico Norte in se na nasvet g. Mastersa odpravili v zaliv Onelpi, ki pelje do podnožij „kontinentalnega ledu“. Troiani jih ni več spremljal, ker se je moral vrniti v Buenos Aires, in ostali .so samo trije.
Precej utrudljiv prehod od jezera preko nizkega obalnega pogorja jih je vodil do ledenika Agassiz, ki zliva svoj led v jezero Onelli prav kot šest drugih ledenikov, ki padajo iz notranjih belih poljan poledenelih Kordiljer. Prečenje ledenika je bilo zamudno radi velikih razipok, vendar so planinci prenesli velik del tovora preko vseh ovir in izkopali v sren kake tri ure nad ledenikom luknjo za višinsko oporišče. 7. februarja so se povzpeli na prvi brezimni vrli kakih 2.400 m, ki so ga krstili Cerro John F. Kennedy, iše ta dan so nameravali napraviti tudi Cerro Agassiz, a jih je zajelo eno tistih tipičnih patagonskih neurij in vse .popoldne so se morali trdo boriti, da so se izmuznili iz mrzlih kješc belega viharja.
Šele 10. februarja se je vreme popravilo. Ko so planinci dosegli visoko planoto, so se razdelili, da bi tako bolje izkoristili kratko razdobje lepega vremena in dosegli čim več vrhov. Medtem ko sta se Peter Skvarča in Guzzi Mengelle odpravila na Cerro Agassiz, je Jure Skvarča krenil v smeri vrha Balado. Obe gori sta označeni na kartah obmejnih komisij in na Lliboutrijevi mapi. Okrog treh popojldne sta bila oba cilja dosežena. Z altimelrom izmerjena višina je pokazala 2.900 metrov za Agassiz in 3.G00 m za Bolado. Jure je zahodno od Bolada opazil še drug vrh in po dveh urah hoje se je povzpel na njega. Krstil ga je za Cerro Masters. Tretji vrh iste skupine, v trikotnika južno od vrhov Bolado in Masters se bo imenoval Cerro Tomek v spomin Tomaža Kralja.
Okrog desetih zvečer so se vsi trije planinci sestali na visoki planoti ob vznožju preplezanih gora. Mengelle je bil mnenja, da ima za enkrat proti dovolj in
so na omenjenih področjih bili tako močni nalivi, da so narasle reke povzročile veliko materialno škodo po mestih, še večjo pa po sadnih nasadih, kjer je sadje, ki še ni bilo obrano, šlo skoro vse v izgubo. Tudi v teh krajih gre povzročena škoda v visoke milijone.
V nekaj vrsticah.. •
Vlada je z dekretom zvišala nekatere tarife. Za, potni list je npr. treba sedaj plačati $ 500, za osebno izkaznico 50 pesov.
Volitve v provinci Mendoza bodo v nedeljo 17. aprila. V tej provinci imajo večino demokrati, ki so pa v koaliciji z vladnimi ljudskimi radikali izglasovali za to provinco novo ustavo, po kateri bodo sedaj volili tudi guvernerja. Direktne volitve guvernerja so nadomestili s kolegialnim volivnim sistemom. Do koalicije demokratov in radikalov je prišlo tudi zaradi tega, da bi preprečili, da ne bi province dobili v roke peronisti. Volitve v provinci Cata-marca, ki bi bile morale biti na veliko nedeljo 10. aprila, iso preložili na 29. maj.
je sklenil, da se bo vrnil v višinsko taborišče, Peter in Jure 'Skvarča pa sta se odločila, da bosta izrabila lunino svetlobo in lepo vreme in poskusila še Cerro Bertrand severno od Agassiza. V maratonskem nočnem maršu sta obkrožila po zahodni strani Cerro Agessiz ih okrog ene ponoči sta že začela vzpon ipo južni ledeni steni pogorja Bertrand, Ob šestih zjutraj sta dosegla sedlo med dvema vrhovoma in ob osmih zjutraj dne 11. februarja sta stala na najvišji točki gore, označene na zemljevidih kot Cerro Bertrand (3.200 m altimatrične višine).
Razgled na množico nepoznanih pogorij in vrhov in na polarno pokrajina 1 celinskega ledu je veličasten. Aparati naglo posnemajo slike, ki bodo prikazale vso lepoto oddaljene divjine Tudi1' tistim, ki sami ne morejo v fe čudovite kraje, še ena želja jim ostane, žal ne-izpolnljiva: onstran sedla, ki sta ga v rani uri dosegla, se vzpenja še en vrh/ ki izgleda najvišji v tem predelu celinskega jedu. Nima imena in označen bo na kartah kot Gerro Vivod. Povzpeti se tja gori, je čisto planinska težnja. Toda več kot štiriindvajset ur hoje teži ▼ nogah, preveč sta fanta izčrpana in "povratek je še dolg. S težkim srcem se ' odpovesta vrhu in se vrneta v višinsko taborišče, kamor despeta ob sedmih zvečer.
Odprave je konec in čez nekaj dni bo motorni čoln narodnega parka prepeljal prtljago in planince v obljudene kraje. Z izjemo Petra, ki se naveliča čakanja in si kar sam utre prehod če* drn in strn in v dolgem enodnevnem maršu preko gora, ledenikov in močvirij doseže estancijo Cristino.
V. Arke
s« SlcwcrSfC
Volk dlako menja, čudi pa ne...
Tito je 12. marca na zaključku tretje seje Centralnega komiteja Zveze kor munistov v Beogradu odločno poudaril, da je napačno pri.čaikovati, 'da bi se smotri reforme mogli uresničiti v dveh ali treh letih; za to je potrebno dosti več časa. Ponovno je zahteval, naj se čim-prej odstranijo z vseh položajev ljudje, ki nimajo moralnih kvalifikacij.
Na Zahodu so naivneži marsikje mislili, da se bo jugoslovanski komunizem zaradi gospodarskega sodelovanja z zahodnimi državami spremenil. Toda Tito je jasno in odločno izjavil, da se idejno Zahodu ne bodo nikdar 'približali: „Imamo svoj socialistični sistem in svojo lastdo pot v izgradnji socializma. Smo pa isti kot smo bili! Sposobni pa smo kritizirati svoje slabosti in se ob tem marsikaj naučiti.“
V	Murski Soboti so nedavno na občinskem zborovanju med drugim razpravljali tudi o „odhajanju delovne sile v tujino“ ter o posledicah, ki nastajajo. Če odideta oče in mati na delo v inozemstvo, otroke pa pustita doma. Ugotovili so, da je v Prekmurju 1200 mater, ki so odšle na delo v svet, doma so pa pustile otroke v starosti od enega leta do sedem let pri sorodnikih. Sklenili so, da materam otrok izpod enega leta, ne bodo dovoljevali odhoda v tujino.
V	črnem vrhu nad Idrijo je januarja meseca začela obratovati vlečnica. Dolga je 400 m in lahko v eni uri prepelje 400 smučarjev.
Slovenski komunisti so še vedno najbolj fanatični zagovorniki brezbožne komunistične materialistične ideologije. Zato še vedno nastopajo proti vsemu, kar spominja na vero in Boga. Tako npr. se vedno na najrazličnejše načine ovirajo delo pri širjenju verske propagande. Sicer dovoljujejo, da sme v Sloveniji izhajati verski list. Pa samo ta in še ta se ne more razviti, kakor bi se lahko, ker mu ne dajo papirja. Če le morejo, store vse, da delo duhovščini
otežkočijo. V svojih publikacijah in radijskih ter televizijskih oddajah pa vedno 'preprečijo, da bi se sploh kdaj imenovala beseda Bog, ali Kristus. Tako daleč gredo, da npr. ljubljanska radijska postaja pri svojih oddajah vedno izpušča prvo kitico tiste narodne pesmi, ki se začenja z verzom „Bog je ustvaril zemljico, oj zemljico“ in jo redno začenjajo z drugo kitico z verzom „Zemljica rodila, o.j trtico...“ Tako fanatični so še vedno komunistični funkcionarji v Sloveniji. V Zagrebu so pa za božic že dovolili izdanje gramofonske plošče s hrvatskim! božičnimi pesmimi.
V Beogradu je bila nedavno razprava proti tajniku Titovega poslaništva v Burmi nekemu Valentinu Zajcu. Svoje „diplomatske sposobnosti“ je tako uspešno razvijal, da So ga morali postaviti pred sodišče „zaradi zlorabljanja položaja in kraje“. Obsojen je bil na pet let in pol zapora, razen tega pa še na povračilo treh in pol milijona dinarjev nekemu pakistanskemu industrialcu.
Kjer gospodarijo komunisti tudi najbogatejšo državo spravijo na rob gopo-darskega propada. Tako se je zgodilo tudi v Jugoslaviji, kjer pred vojno ni bilo potrebno uvažati živil, ampak jih je država pod tedanjim „reakcionarnim gospodarskim sistemom“ vedno lahko tudi izvažala. Komunisti so pa država spravili tako daleč, da je moral zvezni izvršni svet odobriti uvoz 50.000 ton krompirja, 3.000 ton paradižnikov, 3000 ton jabolk in 50 milijonov jajc v vrednosti pet milijonov dolarjev.
Pred vojno je bilo v Srbiji, Vojvodini, na Hrvatskem, pa tudi v Sloveniji paradižnikov toliko, da jih je bilo po trgih naprodaj kar na kupe, prav tako ostale povrtnine in drugih poljedelskih pridelkov. Komunisti jih pa morajo uvažati in zanje plačevati dolarske devize. Tak način gospodarstva se je začel upirati že samim komunistom in je proti njemu nastopil celo tako komunističen list kot je beograjska „Politika“, ki
JV« Pristavi znova začenjamo
r
„Povsod napredujejo, grade domove, j požrtvovalnih mož se je trudilo, da ro jih preurejajo in v njih se razvija Živah-! preskrbeli toliko sredstev, da so jo ne
samo ohranili pred razpadanjem, temveč so še marsikaj dogradili. Tudi slovenska mladina, kateri je Pristava prvenstveno namenjena, je zanjo mnogo žrtvovala z denarjem in osebnim delom. Žal, da je ta njena vnema v zadnjih letih zelo, zelo, da ne rečem skoraj popolnoma popustila.
Danes je v resnici Pristava lep dom brez pravega gospodarja. Nihče na njej :ne upa kaj večjega začeti. 'Sosedje so trudijo, ker se jim, odkrito povedano, zdi greh, da tako premoženje gre v nič. Trudijo se, da jo vzdržujejo. Ne moremo reči, da brez uspeha. Nasprotno! Na Pristavi je zlasti konec tedna polno mladega živžava; ob nedeljah dopoldne je pri ■sv. maši udeležba kar lepa in človek ima pri tej maši občutek prijetne slovenske domačnosti. Popoldne pa je vsako nedeljo več obiskovalcev, ki so lepo, dobro in poceni postreženi. Nedeljsko popoldne se na Pristavi zejlo prijetno preživi, saj tako lepega in naravnega vrta zlepa ne najdeta. V Pristavi imamo dragocenost, ki je ne znamo ceniti.
Nič čudnega zato, če hočejo nasi rojaki, živeči v naseljih, ki težijo na Pristavo, zanimanje zanjo še povečati. Zakaj bi ta prekrasen vrt in stavba samevala in životarila, kò lahko postane versko, kulturno, .športno in družabno središče skoraj 250 slovenskih družin, ki žive v krajih: Morón, Castelar, Ituzain-gó, San Antonio de Padua, Merlo, Villa Tesei, Hurlingham, Palomar in Haedo. Mar imajo ti kaj manj pravic do združevanja kot ostali v drugih naseljih ? Ne da bi si lastili kakšno pravico do Pristave, hočejo da naj ta služi le svojemu namenu. Zato so sklenili ustanoviti slovensko društvo, ki naj ima sedež na Pristavi in naj skrbi tudi za njeno vzdrževanje in napredek.
Po posvetu z osrednjim društvom
no delovanje, le Pristava v Castelarju se nikamor ne premakne in životari.1 Tako je brez zle volje pred nedavnim modroval dober slovenski možak. Delno ima mož prav. Ko v nobenem večjem slovenskem naselju še niti mislili niso na lasten slovenski dom, je Slovenska skupnost zbrala toliko denarja, da je bilo mogoče kupiti Pristavo v Castelarju. V začetku pred 15 leti je bilo zanjo vsesplošno zanimanje in obstajali so lepi načrti za njeno ureditev. Zanimanje pa je popustilo in to tako, da je Pristava začela le še životariti in bi tudi propadla, ko se ne bi zanjo zavzeli njeni slovenski sosedje, Ti so jo reševali in jo še danes rešujejo. Nekaj idealnih i.i
pravi, da bi za omenjenih pet milijonov dolarjev ? lahko obnovili strojne naprave v marsikateri tovarni.
Doma je zelo razvit tudi takoimeno-vani lovski turizem. Iz inozemstva prihajajo v Slovenijo na lov lovci ter ribiči. V deželi puščajo lepe zneske za postreljeno divjačino in nalovljene ribe. Zato ni nič čudno, če so hoteli priti do denarja tudi lovci v Beli krajini, kjer se je pojavil medved ter delal škodo kmetom po njivah. Zanj je nekdo iz tujine ponujal čedno vsoto. Nastalo je vprašanje kako do medveda priti. Da bi ga privabili, so lovci za vabo na mr-hovišče nastavili starega oslička. Ko so živalico vodili v gozd, so ljudje lovce izpraševali, kaj bodo ž oslom počenjali. Lovci so razlagali, da bodo z njim privabili medveda, za medveda dobili denar in tako tudi kmetom pomagali, ker jim medved v bodoče ne bo delal več š'kcde. Pa se-je neki kmet oglasil in lovcem povedal, naj nikar ne mislijo, da je medved tak osel kot mislijo. In se je res izkazalo, da ni, kajti medveda ni bilo več na spregled.
SiOViNCI ¥ ARGENTINI
XI. Slovenski dan
Poleg kulturnih innarodnovzgojnih nastopov ter manifestacij imajo slovenski demokratski naseljenci v svetu. Vsako leto tudi prireditve vsenarodnega značaja. To so junijske spominske slavnosti, proslave 29. oktobra kot rojstnega dne slovenske narodne svobode, poletne versko-narodne romarske manifestacije in slovenski dnevi.
Ustanovilj, so jih pred enajstimi teti slovenski demokratski naseljenci v Argentini. Od tu so se potem razširili že skoro v vse države, v katerifi šive slovenski demokratski izseljenci. Njihovi ustanovitelji sò določili, da naj bodo to dnevi s tabo širokim okvi-lom, da bodo lahko zbirali vse Slovence, čeprav so različnih političnih in svetovnonazdmih prepričanj in pogledov, samo, da priznavajo demokratska in krščanska načela in s tem odklanjajo sleherno oblikó totalitarističnih sistemov.
Naloga dos.zdanjh slovenskih dni je bila na eni strani splošno narodno manifestativnega značaja, se pravi, da naj bodo pravi ljudski tabori, ki naj združijo vse tiste, ki slovenskemu narodu žele pravd svobodo in srečo, na drugi strani pa socialnega, ki naj opozarjajo vse slovenske ljudi na njihovo dolžnost skrbeti za tiste Slovence, ki so zašli v težave, bodisi zaradi nesreče ali starosti, ter so sedaj v stiski in so p&moči skupnosti potrebni.
To nalogo ima tudi letošnji slovenski dan v nedeljo, 17. aprla, in jo bodo imeli tudi naslednji. Zato je dolžnost vseh, ki jim skrb za slovenski, narodne in verske dobrine ter krščanska ljubezen do bližnjega ni samo prazna beseda, ampak živa narodna, potreba, da se ga udeleže in s svojo navzočnostjd omogočijo, da bo izpolnil svoj namen ini dosegel svoje cilje.
SLOVENSKA VAS
Gostovanje Slovenskega odra iz Carapachaya
Na cvetno nedeljo popoldne so člani dramatskega odseka Slovenskega doma iz Carapachaya gostovali na tukajšnjem odru z Jalnovo narodno igro v štirih dejanjih „Dom“. Igro je režiral g. Albin Petelin, ki je pred njo jedrnato raztolmačil pomen njene vsebine za naše razmere in na mojstrski način predstavil igralce polni dvorani gledalcev.
Vsebina igre je dvorano dejansko takoj „zgrabila", vendar pa se je stik med odrom in dvorano od dejanja dc dejanja -še stopnjeval zaradi močnih
o.lerskih karakterjev, ki jih je ustvarila režija in zvesto podali posamezni igralci. Tip trpeče, toda predobre kmečke matere vdove je prav dobro podala gdč. Klemenčičeva. Gdč! Mramorjeva je blestela pravtako v vlogi mestne študentke Angele, kakpr tudi v vlogi „dekle na lastnem domu“! ‘Zvesto ji j.e sekundirala Tončka gdč. Draganove. Bajtarsko dekle Ivanko je prisrčno in z veliko skrbnostjo podala gdč. Sušnikova. V moških vlogah ima oder iz Carapa-
chaya prednost, katere drugi odri nimajo, to je sorazmerno veliko rezervo starejših izgrajenih igralcev. Židovska zvitost g. Vrečiča v vlogi krčmarja je bila občudovanja vredna. Vdanost in zvestoba Trati, ki jo je verno odigral g. Tršan v vlogi hlapca in „strica“ Tine ja, nista zaostajafii. Tine, ki ga je podal g. Klemen, je res krepko vihtel bič in bil po konjih in ljudeh, da jis vse škripalo. Večni študent Mirko, katerega je igral g. Gričar, je bil prepričljiv. Tsto velja za Stankota, katerega je podal g. Korošec. Profesor g. .Sušnika in Mlinarjev Lojze g. Žnidarja sta zvesto dopolnjevala kvaliteto soigralcev. Vsi skupaj so pripravili gledapcem lep nedeljski popoldan, za kar so bili ob koncu nagrajeni z navdušenim ploskanjem. Dramatski odsek društva Slovenska vas je ob tej priliki jasno spoznal, da mu bo oder — gost v bodoče nevaren tekmec, toda seveda samo v plemeniti tekmi. O tej tekmi in še o mnogočem drugem so se po igri pogovarjali ob pogrnjeni mizi gostje in gostitelji ,še pozno v noč.
Maks Jan
Vsuk teden ena
FANTJE SO PO VASI SLI....
Fantje so po vasi šli, ljub’ce niso več našli.
Le od kraja preč,
če se prav ne vid’mo več.
Barčica je splavala, ljub’ca je zajokala, o1 ne jokaj več, če se prav ne vidimo več.
Barčica po morju gre, ljubc’a umiva si roke, umiva si roke, umiva ličece, toči vmes grenke solze.
Zedinjena Slovenija, ki naj bi po Volji tistih Slovenk in Slovencev, ki so plačali deleže za nakup Pristave, postalo pravi lastnik tega premoženja, bodo društvo ustanovili in v nedeljo 1. maja t. 1. ob štirih popoldne bo na Pristavi ustanovni občni zbor.
Dokler vprašanje lastništva ni pravno urejeno — in v nedogled se ta zadeva ne sme v,leči —, bo društvo skrbelo za vzdrževanje Pristave. Ko bo pa v sporazumu tudi s formalnimi lastniki pravno vprašanje lastništva urejeno, pa bo društvo prosilo, da dobi Pristavo y najem. Društvo pa se obveže, da bo skrbelo ne samo za njeno vzdrževanje, temveč tudi za njen razmah in napre ■Jek. Pristava pa naj ostane tudi v bodoče na razpolago za vse naše velike prireditve in na njej je vedno dobrodo. šel gost vsak Slovenec, zlasti tisti, ki je s svojim denarjem in delom pripomogel, da Pristavo sploh imamo.
F. P.
Inflacija v
S. F. M. Jag-oslaviji
Pod tem naslovom je izšla temeljita 42 strani obsegajoča razprava g. dr. Ljuba 'Sirca, docenta politične ekonomije na vseučilišču v Glasgowu v Vel. Britaniji in sicer v izdanju Hrvatske skupine Zveze liberalnih pregnancev iz Jugoslavije, Liberalne demokratske zveze Bosancev muslimanov, Slovenske Pravde in Srbska zadruge Oslobodje-nje v Veliki Britaniji. Brošuro je natisnila Pika Print Limited, 76 Graem Road, Enfield Middx, ki tiska tudi Klic Triglava.
Gornja razprava o sedanji gospodarski stvarnosti pod komunisti v Jugoslaviji je prevod dr. Sirčeve angleško pisane razpi-ave, ki je bila objavljena konec leta 1955 v zborniku Review, ki ga za objektivno seznanjanje angleške in ameriške javnosti z aktualnimi problemi v sedanji komunistični Jugoslaviji izdaja študijski center za jugoslovanske zadeve v Angliji.
Na angleško dr. Sirčevo razpravi •o inflaciji v S. R. Jugoslaviji smo slovensko javnost opozorili v Svob. Sloveniji z dne 3 februarja t. 1., v današnji številki pa poročamo o njenem hrvatsko-srbskem prevodu. Kakor smo dejali za angleško, povemo tudi za njen hrvatsko-, srbski prevod: Kdor hoče dobiti točno, pravo sliko o sedanjih gospodarskih ter žavah v Jugoslaviji, mu bo za to Sir-čeva razprava dragocen .pripomoček.
Dr. Janez Kraljič
Pred 25. leti
Draga svetovna vojna v Sloveniji Zame se je začela v škofovi kapeli v Ljubljani. S sveto mašo in mašniškimi posvečenji. Mussolini in Hitler sta vladala Evropi. V zraku sta nadvladala tudi Veliko Britanijo in Severno Afriko. Stalin je bil dragi prijatelji ker. je imel nenapadalno pogodbo s Hitlerjem in je že zasedel pol Poljske. Proti vsem upom smo upali, da bo Hitler vsaj malo dostojen z nami. Ljubljanski škof dr. Rožman ga je bolje poznal in mu manj zaupal. Hitler in dr. Rožman sta prvič „kolaborirala“ v koroškem plebiscitu. Hitler za Nemce in Rožman za Slovence. Hitler je dobil in Rožman je izgubil. Zato je Rožman postal „begunec“ pred. Hitlerjem in Ljubljana ga je sprejela. Za Hitlerja je bil Rožman „umazan izdajalec“ Avstrije Hitler je bil rojen Avstrijec. Ker je škof poznal Hitlerja, je odredil mašniške ordinacije za cvetno nedeljo 1. 1941. Ne na običajni dan sv. Petra in Pavla, in tudi ne javno v stolnici, ampak naskrivaj v svoji kapeli. Okrog deset minut pred sedmo uro smo se zdrenjali v majhno kapelo. On nas je že čakal sredi'oltarja ves v ornatu in obrnjen proti nam. Ko sem pripravljal ordinande na mšŠniško posvečenje, nisem bral časopisov ali poslušal radia, da bi trpel isto odpoved, ki so jo novomašniki morali
doprinesti. Sedanji msgr. dr. Janez Vodopivec je bil med njimi. Skrivaj je pristopil in mi prišepnil : „Moj oče mi je povedal, da nas je Nemčija napadla ob dveh zjutraj. Ali hočete to povedati škofu?“ —- „Počakajte, da se ordinacija konča," sem mu rekel. Pet minut pred sedmo smo zaslišali hreščanje in bobnenje bombnikov. Kmalu nato detonacije bomb in protiletalske baterije z ljubljanskega gradu, šipe v kapeli so šklepetale, oltar se je zibal in cela kapela se je večkrat potresla. Pristopil sem k škofu, da bi mu zaupal skrivnost, češ, vojska je! škof je rekel: „Vem. Ob dveh me je zbudil ban Natlačen.“ — „Boste izvršili ordinacije?“ — „Jasno,“ je rekel. — „In če vsi umrjemo tu ?“ — „Kaj zato! Saj ste menda pripravljeni po duhovnih vajah,“ je bil njegov odgovor. Vse svete obrede je dovršil počasi in z umerjenostjo. Nič ni hitel, nič skrajšal.	;
Ko smo se izdrenjali iz kapele, so se ljudje gnetli na stopnicah in hodnikih. škofijsko dvorišče in Pred škofijo — cesta med stolnico in Kolovratom — vse polno ljudi. Mirni in tihi so čakali blagoslova palm. še v škofiji nam je, naš prvi vojni poročevalec g. France : Dolinar razgrnil prvo vojno poročilo. ■ Prišel je od uredništva „Slovenca“ in je vedel: „V Zeleni jami so Messer-j
Schmitti ubili 60 ljudi. Drugače se naši fantje dobro drže. Tri nemške napade so odbili. Srbi pa jurišajo. Vendar so ìNetnei nekaj naših zajeli. Tako poročajo, da so videli gt Terseglava kako je šel, bolje, kako se je opotekaval, čez radgonski most v nemško ujetništvo. Fantje, korajža!“
Malo pozneje je zopet prišel. Takrat bolj potrt in žalosten. Povedal je, da je slišal, da so Nemci bombardirali odprto mesto Beograd. Okoli 10.000 bo ubitih in skoro gotovo tudi naš voditelj dr. Kulovec, ki so ga videli hiteti v letalsko zaklonišče, a ravno na pragu ga je zadela bomba. Popoldne so se bombniki vrnili in razbili radijsko postajo v Domžalah. Tako smo bili odrezani od sveta. Poslušali smo sosednje tuje postaje. Po večini so bile V Hitlerjevi službi. In potem vse tiho je bilo do velikonočne nedelje.
Na veliki torek je prišel v stolno zakristijo bivši avstrijski častnik, dr. Pavel Simončič. Kanonikom je povedal, da je vsega konec. Nemške sile so vdrle iz bolgarske strani. Nihče se ne brani. Vse beži. Kača nik, naravna trdnjava Srbije, so nemške motorizirane čete pre-dirkale brez odpora. Dva vojaka bi ga lahko branila s kamenjem. Toda angleška divizija prihaja v pomoč po vardarski dolini. Sicer je slišal, kar ni verjel, da se naši vojaki, vračajo v civilnih oblekah, ne da bi oddali en sam qtrel. Vsi 'so prihajali domov. Grdo so gle-

dali. 'Molčali in mnogi s solzami v očeh. ! piloti iso dan pred cvetno nedeljo usko-Na veliki petek sem srečal dobrega dr.j čili k Nemcem. Pavelič je prišel in iz-Basaja, pred Zalaznikom v Ljubljani.; klical „Nezavisno Hrvatsko“. Toda ne Miši m, da je imel čin stotnika, še v Nemcev, ne Italijanov nismo videli. Le vokški obleki in s šajkačo na glavi. ' tó smo slišali, da so tudi kočevski. Potrt in žalosten mi je pravil, da	je	Nemci	izklicali „nezavisno	Kočevsko“ in
bil zadnji, ki je zapustil Rupnikovo	li-!	plesali	od veselja vso noč	na veliki pe-
nijo. Kaj je hotel. Malo pozneje je prišel! tek.
brat France. Predno sem kaj rekel, je on1	Vclika nedeIja ,eta 1941
začel: „Janez, ne bodi hud. V torek so
odšli srbski oficirji. Rekli so, da je vse :	Pričakovali smo, da bo Slovenija pr-
izdano in vse izgubljeno. Videl sem vo in najtrše bojišče. Dobro je bila utr-enega Italijana in enega strela nismo jena v Rupnikovi liniji. Toda od bloške izstrelili. Kakšna sramota!	j planote, čez Blegaš in „Hudičev vrtec“
Na veliki petek popoldne sem šel v do Drave so se vojaki razšli. Mobilizi-Želimlje, da hi pomagal župniku Cirilu ranci so bili doma v civilu. Veseli, da Milavcu za veliko nedeljo. Nisem šel	po,	so hiše bile cele in sami	živi. Vsi pa
cestah, da bi se izognil četam in trans- j	potrti,	ker so bili zvesti	vojaki in so
portom. Ko sem hodil po stezah, sem! dobro vedeli, da so izgubili svobodo.
zapazil kolone topništva v cestnih jarkih. Municijske vozove brez vprege. Kupe pušk in strojnic. 'Otroci so se igrali
Karkoli bo prinesla 'prihodnost, bo manj kot so imeli v Jugoslaviji. Pričakovali smo, da bo Nemec pobral štajersko in
šli so se vojake in streljali Gorenjsko, toda kdo bo zasedel Ljüb-
s strojnicami in topovi eden proti drugemu. Celo pot sem m o;’il kesanje in res
ljano? Mussolini ali. Hitler? Po večini, smo si želeli Italijane, češ da so boljši
nisem verjel, da bom Še živ prišel do kristjani. 'Primorski begunci in strokov-Želimlia. Ko sera prišel do župnišča, jel n jaki, kakor g. Filip Terčelj, so pa: bil g. .Milavec *pfed cerkvijo. Pozdra-j mislili, da bodo Nemci boljši. Tudi mno-vila sva se in on je rekel: „Ali si res gi delavci, posebno železničarji, so bili bilo tako neumno, da si prišlo. Bog te! odkrito za Nemce, ker „Hitler bo pi> živi, da si Te tu. Malo bolje bo, če sva nesel delo in red delavcu, farju pa trdo
dva skupaj.“
Potem so začela prihajati poročila.
Vlada je zbežala v London. Molila sva, da bi se ji le posrečilo doseči London. : si od svojega predhodnika. Mornarica se je pohrvatila. Hrvatski
vest“. Hitler in ‘Stalin sta se spajdašila. Kasneje smo dobili vse tri po vrsti: Mussolinija, Hitlerja in Tita. Vsak slab-
(Bo še)
SLOVENCI
ŠVICA
Martin Žekar umrl
Iz Švice smo dobili sporočilo, da Je v mestu Gjlattbrugg marca meseca umrl biv. domobranski častnik Martin Žekar in sicer za cirozo jeter kot posledico presta nega trpljenja in stradanja v taborišču Dachau ter v komunističnih zaporih.
En dan pred njegovo smrtjo je ugasnilo življenje tudi njegovi 82 let stari' materi, ki je odšla leta 1945 na Koroško, odkoder jo je pozneje sprejela Švica. Tako sta ležala isto,časno mati in sin na mrtvaškem odru ter so ju tudi pokopali v skupnem grobu.
Rajni zapušča vdovo z (dvema nedoraslima otrokoma — dveletno Mojco in enoletnim Tinkom ter Janezkom, iki je bil rojen po očetovi smrti pred tednom dni.
Z bridko usodo pokojnikove vdove globoko sočustvuje vsa tukajšnja javnost in ne samo slovenski rojaki.
Rajni Martin Žekar je bil med okupacijo za Bežigradom član Slovenske legije in je z ostalimi zbiral orožje za čas, ko bi bilo treba seči po njem. Kot domobranski častnik je bil strah in trepet komunistov za Bežigradom. Zato so se ga hoteli znebiti za vsako ceno in so to storili z ovadbo Gestapu, ki je leta 1944 Žekarja zaprl in ga poslal v taborišče Dachau. 'Od tu so ga komunisti v začetku junija 1945 s pomočjo podkupljivega ameriškega narednika skupno is polkovnikom Peterlinom, majorjem Križem in ostalimi protikomunističnimi borci vrni'li v Ljubljano, kjer »o decembra 1945 uprizorili znani „božični proces . Martin Žekar je bil obsojen na smrt, pozneje pa pomiloščen. Strahote komunističnih zaporov je moral prestajati polnih 10 1st v Mariboru. Zaradi njih je postal stoodstoten invalid. Končno Se mu je posrečilo priti v svobodni svet. Naselil se je v Švici, kjer je dobil zaposlitev pri švicarski letališki družbi Swissaire. V Švici se je tudi pred leti poročil. Z ženo in materjo je živel srečno življenje v svobodni Švici. Toda prekinila ga je sedaj smrt.
Rajni Žekar je pred teti vzbudil pozornost med slovensko javnostjo s svojim „Pričevanjem“, v katerem je v
PO ŠPORTNEM SVETO
Z zmago nad čilsko teniško ekipo s 3:2 se je Argentina uvrstila v naslednje kolo ameriške zone tekmovanja za Davisov pokal. Z naslednjim tekmecem Mehiko se bo argentinska ekipa merila naslednji mesec ali v Mehiki ali celo v ZDA. [Pretekli petek je čilski igralec Rodriguez premagal Soriana s 1:6, 7:5, 6:4 in 6:3. Naslednji dan je izenačil Aubone z zmago nad Cornejom z 8:6, 6:1, 3:6, 5:7 in 6:2. V igri parov Bta Aubone in Soriano premagala čilski par Rodriguez-Pabst po težki borbi s 3:6, 5:7, 6:2, 7:5 in 6:2. V nedeljo pa je Soriano premagal v odločilni igri Cor-neja s 6:2, 9:7 in 6:3. S to zmago si je Argentina priborila vstop v naslednje kolo in zato tekma med Rodriguezom in Aubonejem ni bila več važna. Rodriguez je Auboneja pregazil s 6:1, 6:1 in 6:0.
PO SVETO
Zbornikih Svob. Slovenije za leta 1962, 1963 in 1964 opisal dogodke neposredno prad njegovo aretacijo v Ljubljani, ljubljanske zapore, prevoz v Dachau, trpljenje v tem taborišču, vrnitev v Ljubljano, komunistične zapore v njej in mučenja, .pripravo procesa, obtožnico in proces.
Naj počiva v miru v svobodni švicarski zemlji, njegovi vdovi pa izrekamo najgloblje sožalje ter iskreno sočutje.
ŠAH
V Moskvi se je v ponedeljek 12. a-prila pričel dvoboj med sedanjim Svetovnim šahovskim prvakom Tigranom Petrosjanom in izzivalcem Borisom Spaskim. Dvoboj je trajal kar dva meseca, ker bosta odigrala 24 partij — vsak ponedeljek, sredo in petek, prekinjene partije pa ob torkih, četrtkih in sobotah. Spa'ski bi moral zbrati vsaj 12.5 točk za osvojitev naslova, dočim Petrosjanu zadošča 12 točk za ohranitev naslova. Petrosjan prvič brani naslov prvaka, odkar je 1963 odvzel naslov Botviniku.
Vestnik SFZ
('Na zadnjem občnem zboru Slovenske fantovske zveze je bila volitev samo predsednika ter je bil za to mesto znova izvoljen Jernej Dobovšek, ostale funkcije so si nato razdelili odborniki ter je sedanji odbor SFZ sestavljen takole: predsednij Jernej Dobovšek, podpredsednik Janez Čeč, tajnik Janez Zorec, blagajnik Jože Šenk, športni referent Franci Sušnik, odbornik Jure Seršen.
Bivši odbor SFZ je skupno z odborom SDO pripravil organizacijski tečaj za vse odbornike mladinskih organizacij, ki bo v soboto 30. aprila, ter v nedeljo, 1. maja, popoldne. V nedeljo, 1. maja, bo tudi skupni sestanek, nato ko-
silo, da se bodo pahko vsi odborniki udeležili tečaja.
Namen tečaja je .dati vsem odbornikom teoretično podlago o organizacijskem delu ter nakazati namene in cilje mladinskih organizacij. Važna točka bo kritičen pregled vsega delovanja v lanskem letu združen z debato, izmenjavo misli ter s konkretnim načrtom za delo v tekočem letu.
OBVESTILA
V sklopu filmskih predstav Mladinskega odseka Slomškovega doma bo predvajan barvni film „Manto Sagra-do“ (Sveti plašč). Predstavi bosta v soboto 16. aprila ob 19.30 in v nedeljo
17.	aprila ob 20 v Slomškovem domu. Za otroke znižana V stopnina. Vabljeni!
Slovensko katoliško akodemsko društvo vabi vse člane in prijatelje na sestanek,, ki bo v soboto, 16. apri|!a, oh 19 v prostorih Slovenske hiše.
Velikonočni sestanek naraščajnic in mladenk iz San Justa bo v nedeljo 17. aprila po slovenski maši v Našem domu.
Slovenski dom v San Martinu
vabi vse rojake in rojakinje na
PETLETNICO OBSTOJA DOMA
in
BLAGOSLOVITEV NOVIH PROSTOROV
v nedeljo, 24. aprila 1966
Ob 11 dopojdne sv. maša in Ob pol 16 popoldne
akademija
LJUDSKA VESELICA
Igra orkester STURM
XI. SLOVENSKI DAN
s sodelovanjem slovenskih domov in drugih organizacij
■
■
■
Bela nedelja, 17. aprila 1966, na Pristavi
m
m
j 11.30 sv. maša z govorom, ki jo daruje msgr. Anton Orehar ■
12.30 kosilo	‘
16.— govor predsednika Zedinjene Slovenije g. Božidarja Finka Vabljeni vsi rojaki na prijeten pomenek in veselo svidenje.
š Vmes zanimivi prizori, kot nastop otroške folklorne skupine iz Ramos Mejie, pod vodstvom ge. Eme Blejčeve in živi šah mladine iz Morona pod vodstvom g. Rajmunda Kinklja.
■
Ves čisti dobiček namenjen socialnemu skladu
SLOVENSKA MLADINA V SAN JUSTU Vas vljudno vabi na
n. družinsko družabno prireditev
v soboto 23. aprila ob 20. uri v Našem domu v San Justo Dekoracija in okolje gorenjsko-tirolsko Mize lahko rezervirate v delikatesni trgovini VESTER-MAČEK, Rivadavia 11576, T.E. 64-1063
Slomškov dom pripravlja v soboto ,
23.	aprila ob 20 prosvetni večer.
Zvezni občni zbor SDO bo v nedeljo
24.	aprila po sv. maši v Slovenski hiši.
Društvo Slovenska pristava v Caste-larju bo imelo ustanovni občni zbor ▼ nedeljo 1. maja t. 1. ob 16 na Pristavi. K udeležbi vabimo vse rojake iz Caste-larja, Morona in bpižnjih krajev, pa tudi- vse biv.še delničarje Pristave. — Pripravljalni odbor
Družabna pravda bo imela svoj redni občni zbor v nedeljo 1. maja ob 10. Vsi udeleženci so vabljeni k sv. maši ob pol deseti uri.
Slovenski dan. Gospe in gospodična vljudno prosimo, da z darovanjem peciva pomagajo k dobremu uspehu dneva.
j Vsem članom sporočamo, da bo v :
•	nedeljo, 24. aprila 1966 ob 10	!
: v prostorih Našega doma v San j
Justu
■ 8 ■ ■
S	*
1 IN. redni občni zbor j
■ ■
•	■
: zadruge „Naš dom“. Vse člane pro- • • ■ simo za redno udeležbo.
Odbor [
OGLEJTE SI BARVNI FILM
MANTO SAGRADO
(Sveti plašč)
Sobota 16. aprila ob 19,30 Nedelja 17. aprila ob 20 v Slomškovem domu
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Star» Redactor: José Kroselj Redacción y Administracién : Ramón Faleón 4158, Buenos Airs«
T. E. 69-9503 Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Conceeión N’ 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesipn N* 3824
Registro Nacional d« la Propiadad Intelectual No. 817.086	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1966: za Argentino $ 1.400,—. Pri pošU ljanju po pošti doplačilo $ 100,—. Za ZDA in Kanado: 12 dolarjev za pošiljanje z letalsko pošto, in 8 dolarjev 28 pošiljanje z navadno pošto. Tailleres Grificos Vilko S. R. L., Eatado* Unidos 425. Bs. Air«. T.E. 33-7218
IDr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital 5	T. E. 35-2271
g	Uradne ure 17—20
Na telefonu tudi dopoldne
JAVNI NOTAR
Francisca Radi Cascante
Escribano Publico Pta. baja, ofic. 2
Cangallo 1642	Buenos Aires
T.E. 35-8827
■
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V BUENOS AIRESU
'	'• v
otvori letošnjo sezono v soboto, 23. aprila 1966 točno ob 20. uri
Dvorana Slovenske hiše, Ramón Faleón 4158 IVAN CANKAR
Za narodov blagor
komedija v štirih dejanjih
! •
! » Predstavi tudi v nedeljo 24. aprila ob 18 uri in v soboto 30. aprila ob 20 uri s	Vsi rojaki vljudno vabljeni!
ji_____________________»_______________________________________________
Zahvala
Ob izgubi nepozabnega moža in očeta se iskreno zahvaljujemo našemu g. župniku svetniku Alojziju Košmeijlju za prvo tolažbo in molitev ob pokojnem. G. direktorju msgr. Antonu Oreharju za vodstvo pogreba in g. kaplanu Matiji Borštnarju za asistenco.
I
ä	Posebno zahvalo smo dolžni tistim, ki so darovali cvetje in onim,
ki so namesto rož darovali Vincencijevi konferenci.
Vsem prijateljem in znancem, ki so z nami žalovali, ga hodili kropit in ga spremili na Olivos, srčna hvala.
Končno se zahvaljujemo vsem, ki so nam pospali pismene izraze sožalja in vsem, ki so nam v težkih urah bili v pomoč.
Frančiška Dolinar roj. Čamernik, žena Naca ipor. Osterc z družino in s. Avguština,
hčerki
Popotni vtisi iz Slovenije in Dalmacije
Slovenski izseljenec je lani prebil več mesecev v Evropi. Z avtomobilom je prevozil skoro vse zahodne evropske države. Bil je tudi nekaj časa na počitnicah v Jugoslaviji. Svoje vtise je povedal prijatelju Svobodne Slovenije, ki jih je strnil v pričujoči članek.
V Jugoslavijo sem prispel ravno v trenutku, ko so začeli izvrševati to, kar imenujejo gospodarsko reformo. Prve dni .sem menjal dolar za 1000 dinarjev in šele kak teden dni pozneje za 1.250 dinarjev. Vsepovsod je bila zbeganost. Trgovine so bile zaprte „zaradi inventarja“: V Ljubljani 5 dni ni bilo mogoče kupiti moke. Vsi so bili zaskrbljeni kakšne bodo posledice. Cene so se začele takoj dvigati, plače tudi, vendar ne v istem razmerju. Ni šlo brez protestov. Vsi so godrnjali, toda javno so to pokazali samo delavci. Na Jesenicah npr. so možje ostali doma, žene z otroci pa so molče napolnile trg in ceste in tam sedele ves dan. V Zagrebu je bil protestni sprevod delavcev. Nosili so velike napise, toda ne takih, kakor jih nosijo komunistični propagandisti. Na enem je bilo namreč napisano z velikimi črkami „Tito, daj hleba, prodaj Galeba (ladja, s katero Tito vedno potuje na obiske v tuje države, op. ur.).
Ko sem se vozil po Gorenjski sem ugotovil, da je lepa, kot je bila poprej. Njene lepote ne more spremeniti noben'komunistični hudič. Le tujih turistov je preveč, kakor sploh povsod po Evropi, kjer so cene ugodne. Bled se ni dosti spremenil. Stari grad so popra-
vili v srednjeveškem slogu. Stanoval sem privatno, nekoč sem pa iz radovednosti šel kosit v hotel Toplice. Bil sem verjetno edini gost, ki je naročeval v slovenščini. Postrežba in hrana sta bili dobri, ne pa poceni. Za kosilo sem namreč moral plačati okoli tri dolarje. V manjših gostilnah so cene nižje in so enake cenam za enako hrano v Avstriji, samo -postrežba je mnogo slabša. Ni zadosti izšolanega strežnega osebja, zato je treba povsod neznansko dolgo čakati, da se te kdo usmili.
Ljubljana se je precej spremenila. Več stavb so podrli in jih nadomestili z novimi v modernem slogu. Ko sem se pripeljal v Ljubljano po biv. Koroški cesti skozi šiško, se kar nisem spoznal. Glavne ceste kot Koroška in TyrSeva sedaj Titova, so široke, lepo izpeljane in tečejo pod železniškimi tiri. Na vogalu nasproti protestantske cerkve so staro gostilno Pri Levu podrli ter na istem mestu postavili moderni petnajstnad-stropni hotel Lev. Soba z eno posteljo staine dnevno 6 dolarjev, z dvema pa 10 dolarjev. Hrana je mednarodno dolgočasna in draga, postrežba pa dobra. Za Ljubljančane nedosegljive cene. Le,
hotel, v katerega lahko od domačih lju-
I di zahaja samo nova komunistična bur-žuazija. Prijeten kraj za kosilo in večerjo je ostal vrt hotela Union z dobro domačo hrano in dobro postrežbo. Le da je sedaj obdan s praznim prostorom za parkiranje in z nebotičniki okoli par-kišča. Skozi grajski hrib so prevrtali predor, ki veže Mestni trg z razširjeno Karlovško cesto. Stari in Mestni trg sta ostala nedotaknjena in bosta taka tudi ostala. Križanke so spremenjene v letno gledališče. Splošno dela mesto dober, čeprav nedovršen vtis. Toda poudariti moram, da -sem v zadnjih letih dvakrat i prepotoval zahodne evropske države in ■ videl povsod še večji in boljši napredek. ' Zato nisem mogel razumeti pretiranega ponosa Ljubljančanov nad napredkom svojega mesta v zadnjih letih. Za preureditev ljubljanskega -mesta komunisti vendar nimajo nobenih zaslug, kajti Ljubljano je začel preurejevati že davno prod njimi po prvi svetovni vojni slovenski genij arhitekt Jože Plečnik, kateremu so komunisti delo samo ovirali dokler so mogli. Mòj vtis o Ljubljani je ta: Stara Ljubljana je bila dolga
I vas, nova Ljubljana je pa majhno me-I sto.
Obisk starih znancev je bil nerazveseljivo mučen. No zaradi političnih sprememb, ampak enostavno zato, ker so že vsi brez izjeme stari, nebogljeni in neokretni. Razumljivo, saj so preži-"uli skoro dobo enega rodu pod neprestanim nasiljem, duševno brez zveze z ostalim svetom. Telesno slabotni, bor-
no oblečeni, v neprestanem strahu in v m-ztem okolju.
Iz 'Ljub jan e sem odšel na Rijeko. Cesta, ki so jo med vojno zgradili Italijani do Postojne in dalje do Trsta, je prav dobra, čeprav malo zanemarjena. Iz Postojne do Rijeke je pa slaba in nevarna. Rijeka se ni nič spremenila. Omet na hišah se lušči, vse je umazano. Tudi restavracije. Za gosti, ki odidejo, miz ne pospravijo tako .dolgo, dokler ne pridejo novi. In ti morajo čakati tudi do pol ure, da pride kak natakar in jih neprijazno vpraša za naročilo. Po dolgem času prinese turško kavo in šele nato pospravi in pobriše mizo. Eden od hotelov je primemo moderen, cene v njeni so pa iste kakor v ljubljanskem Levu. Večerjat sem odšel v hotel Jadran na Sušak. (Naročil sem ribe, pa rri je natakar povedal, da na Sušaku rib niso videli že nekaj mcisecev. Nato sem na Rijeki poiskal ribji lokal in plačal za porcijo „zubatca“ 5 dolarjev.
Iz Rijeke sem se nameril v Dubrovnik. V potovalni pisarni so mi po dolgem telefoniranju sporočili, da lahko dobim na ladji Jugoslaviji samo .prostor v pTvem razredu in luksuzno kabino za prenočevanje. Kaj sem hotel, moral sem pristati. Toda cena je bila tudi v dolarjih precej visoka. Ko sem bil na ladji, isem ugotovil, da je bila le 20% zasedena. Nazaj gred,e iz Dubrovnika na Rijeko r-em imel na isti ladji isto kabino in sem plačal za drugi razred
eno četrtino manj kot za vožnjo v Dubrovnik.
Dubrovnik je seveda ostal jadranski biser, kakor je bil. Toda tudi tukaj je slaba postrežba in nečistota v gostilnah kakor na Rijeki. Celo v sloviti mestni kavarni. Ko sem prišel v Dubrovnik, sem nosil svojo prtljago več kot eno uro okoli dokler nisem dobil sobe v stanovanju, v katero sem moral hoditi skozi kuhinjo in drugo spalnico. Cena je bila pet dolarjev za noč. Na Lokru-mu sem imel s seboj dva gosta. Na otok smo se vozili po viharnem morju z malim motornim čolnom, ki ga je držala skupaj samo še barva. V' navadni gostilnici so nam spekli na žaru izvrstno orado in pili smo ne preveč dobrega dalmatinca. Za to in nekaj kosov kruha so mi predložili račun za deset dolar, jev, čeprav smo govorili med seeboj hrvatsko in nismo bili prav nič Amerikancem podobni. Ta raj torej ni tako poceni, kakor javlja proletarska propaganda!
Iz Dalmacije sem se vrnil v Slovenijo, kjer sem prebil še nekaj dni, nato pa odšel znova v svet.
Priznam, lepi kraji so doma. Toda človek, ki je živel pred vojno v domovini in uživa sedaj resnično svobodo v državah zahodnega sveta, morečega vzdušja komunističnega totalitarizma ne more prenašati. To sem občutil tudi jaz in sem se resnično globoko oddahnijl, ko ^em bil s svojim avtomobilom znova la avstrijski strani.