Pred 35. leti so bili na II. zasedanju Avnoja v Jajcu postavljeni temelji nove državne skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti
PO POTEH AVNOJA
Mladinska pohodna enota AVNOJ 78 je letos že osmič uspeino zaključila svojo pot po poteh slovenskih delega-tov na drugo zasedanje AV-NOJA. Z njo Je hodll tudi mla-dinec iz Žlta Michel Tome kot delegat naše občinske konfe-rence ZSMS.
POT AVNOJA obuja najsvet-lejše trenutke novejše zgodo-vine naših narodov in narodno-sti. To je pot, ki neposredno opo-zarja na herojska dejanja naših Ijudi. Obisk Suhe krajine, med vojno uničenega in požganega Korduna, spoznavanje velikih mest iz zgodovine NOB in življe-nja njihovih prebivalcev, vse to je uresničevanje bratstva in enot-nosti in utrjevanje tradicij NOB.
Kako živo je bilo sodelovanje mladincev iz raznih občinskih konferenc ZSMS in vojakov-po-hodnikov ter mladincev iz drugih republik in pokrajin, še posebej z mladinci — predstavniki sloven-ske narodnostne skupnosti \z Italije! Dragocena so bila sreča-nja z domačini v krajih, kjer smo se ustavljali.
V brigadi smo opravljali šte-vilne naloge. Izdelali smo pet številk biltena AVNOJ, radio Avnoj nas je redno obveščal o zanimivih dogodkih po svetu, o življenju v brigadi in o krajih, ki smo jih obiskovali. Organizirali smo tudi dve športni srečanji.
Naš letošnji pohod je bil po-svečen kongresom zveze ko-munistov, X. kongresu zveze socialistične mladine Slovenije in aktualnim nalogam mlade ge-neracije. Poseben mik in pomen pa so dali naši poti delagat na drugem zasedanju AVNOJA Tone Fajfer, ter vsi borci in akti-visti, ki so nas obiskali ter tako gradili most med generacijami.
MICHEL TOME
NAŠl LJUDjE |N NJIHOVA DELA
Božične racije v Ljubljani
r
To pismo ]e kaplan Tone Duhovnik takoj odnesel Mihailovičevemu komandantu za Slovenijo majorju Karlu Novaku, ki je odo-bril Peterlinovodeloin naročil, dajetrebav Ljubljani pregledati tudi legalce, ne samo ilegalce. Nato pa sta major Novak in ka-plan Duhovnik prišla na idejo morilske črne roke:
»On (Novak — op. S. F.) lahko pošlje Ijudi, vendar pa mora Ljubljana sama najti modalitete, kako bodo prišli v mesto, kje bodo spravljeni, da bodo varni pred Italija-ni. Fantje bodo klali kot divji in napravili več kot vsa policija in vse trojke. V Ljubljani bi ostali po tri dni, nato se umaknili oziroma izmenjali. Vodstvo pa bi morala dati Ijub-Ijanska policija.«1830
Dne 19. oktobra 1942 sla major Novak in kaplan Tone Duhovnik ponovila to krvo-ločno zamisel, kot je poročal kapfan Du-hovnik:
»Za internacije se ne navdušuje... Vse krivce eksemplarično kaznovati... Brez ozira na žrtve energično naprej.«183č
Konec oktobra sta podpolkovnik Peter-lin-Jelen in dr. Albin Šmajd zbrala 150 Ijudi. največ iz Slovenske legije in Straže, nekaj tudi iz ostalih izdajalskih skupin, ki sojih Italijani oborožili s pištolami. Tako je bila ustanovljena belogardistična Ijubljan-ska straža, ki se je sprva imenovala »MVAC La guardia sicurezza di Lubiana — mestna varnostna straža v Ljubljani«, kasneje pa »formazione MVAC di Lubia-na«. Dne 1. novembra 1942 so fašistični okupatorji tej belogardistični četi dopustili policijsko oblast v Ljubljani, da je lahko sama ali pa z italijanskimi karabinjerji de-lala po mestu preiskave in aretirala Ijudi. Hkrati so ji dali za zapor en trakt v Belgijski kasarni. Poveljnik belih zaporov je bil stra-žar Tone Pipan z izmišljenim imenom Go-razd Osojnik. Razen njega so JJudi zasli-ševali in mučili tudi dr. Albin Smajd, dr. Godnič, jurist Franc Frakelj, Franc Casar, Ciril Žebot, Maks Loh in celo nekateri be-logardistični duhovniki, zaradi česar so Ljubljančani te zapore imenovali »farovž«.
Belogardisti v Ljubljani so imeli veliko oblast, da so od Italijanov zahtevali in do-bivali celo zapornike, ki so jih aretirali itali-janski karabinjerji. Tako je Pipan-Gorazd Osojnik 8. novembra 1942 poslal dopis poveljstvu 375. sekcije karabinjerjev »Ce-lere«, naj profesorja Venčeslava Copiča iz Ljubljane, Čopova ulica 21, ki je bil zaprt v šentpetrski vojašnici, še isti dan pripeljejo na poveljstvo zaporov MVAc v Ljubljani. Enake dopise je italijanskim karabinjerjem poslal tudi za druge pripornike. Profesorja Copiča, kigajezaprlaitalijanskakvestura, in druge, so res še isti dan predali belogar-distom v njihov »farovž«.184
FRANČEK SAJE, politični zgodovinar, publicist in časnikar, je po rodu iz okolice Novega mesta (r 1921. leta v Podgori pri Novem mestu). Po osnovni šoli in gimnaziji v Novem mestu je študiral na filozofski fakulteti unlverze v Ljubljani, a je študij prekinil zaradi vojne.
Že leta 1939 je aktivno sodeloval v revolucionarnem delavskem gibanju in postal leta 1940 član KPS. Leta 1941 je organiziral OF v tedanji občini Prečna pri Novem mestu in spomladi leta 1942 odšel v partizane, kjer je deloval predvsem v propagandnih odsekih odreda, brigade, divizije in glavnega štaba NOV in POS.
Od maja leta 1945 je bil urednik notranjepolitične rubrike pri Ljudski pravi-ci, od leta 1951 sodelavec zgodovinskega oddelka oziroma kasneje zgod. ar-hiva CK ZKS, od ustanovitve IZDG leta 1959 pa višji znanstveni sodelavec do leta 1966, ko se je upokojil.
Pisati je pričel že kot srednješolec, in sicer leposlovno prozo, ki jo je objav-Ijal v raznih srednješolskih glasilih, kot sodelavec Ljudske pravice pa se je leta 1949 nastanil v Mostah in pisal Belogardizem, katerega je izdal prvič leta 1951, že naslednje leto pa je izšla druga, dopolnjena izdaja. V Zakotnikovi ul. št. 4 je živel vse do konca leta 1956 in že čez dve leti je uredil in izdal Pisma na smrt obsojenih; znan je kot sourednik raznih zbomikov, sodelavec enciklo-pedij in leksikonov, avtor mnogih študij, razprav in člankov \z predvojnega delavskega gibanja, NOB in povojnih let graditve nove Jugoslavije. Sedaj pripravlja trilogijo Zločin nad domovino, katere druga knjiga — dopolnjena izdaja Belogardizma — bo kmalu izšla, nadaljuje pa s Klerikalizmom in Do-mobranstvom.
Iz 2. izdaje Belogardizma smo izbrali odlomke iz poglavja MAVC na Dolenj-skem in v Ljubljani.
1«c Arhiv jav. tož. LRS, štev. 2208 iMS prav tam §tev 2209.
'*• XI. armadni zbor, N. 5-1155, dne 10. no-vembra 1942, polkovnik A. Gallo, in pripeti do-pisi Gorazda Osojnika.
S tem pa voditelji belega narodnega iz-dajstva še niso bili zadovoljni. Zahtevali so, da bi tudi oni izvedli množične aretacije v mestu in tako strli svobodoljubno Ljub-Ijano, kar se italijanskim okupatorjem kljub vsemu njihovemu nasilju ni posrečilo...
Dne 21. decembra 1942 so se belogar-disti skrivaj zbrali na zborna mesta za po-samezne sektorje, kjer so vodje patrol do-bili navodila in sezname žrtev. Nato so se pridružili Italijanom in ob 22. uri začeli z aretacijami,kisojihopravljalido4. urezju-traj. Čez dan so zasledovali Ijudi po lokalih in cestah, zvečer 22. decembra pa pono-vili aretacije. V »navodilih in načrtu dela« za božične racije so njihovi organizatorji med drugim naročali: »Ker patroli zaradi izgubljenega časa ne bo mogoče vsakega aretiranca posebej voditi v bazo, mora ve-zati aretirance enega na drugega... Vodja patrole v Ljubljani ima pri sebi: a) orožje, b) spisek Ijudi, katere bo aretiral.«194
V zadnjem hipu so belogardisti svoje spiske mpčno izpopolnili, da so namesto nameravanih 813 Ijudi prijeli okrog 1500 Ljubljančanov. Pri aretacijah so bili surovi in kruti. Pogosto so jih izrekali »v imenu Kristusa Kralja«. Tako je kaplan Peter Kri-žaj 21. decembra zvečer z dvema italijan-skima grenadirjema »v imenu Kristusa« aretiral Ivana Smrdelja, avtomehanika iz Malejeve ulice št. 23 na Kodeljevem v Ljubljani, in več drugih. Ta čuden izrek aretadje je Smrdelj s tovariši potrdil tudl odvetniku Godniču pri zaslišanju v »farov-
žu«.195 Razen tega je kaplan Križaj, ki je v Bizoviku in na Sv. Urhu sodeloval pri neš-tetih belogardističnih zločinih, v »farovžu« prisostvoval zaslišanju Matije Sarka iz Bolgarske ulice št. 25 in s svojo izjavo povzročil njegovo internacijo.196
Pri božičnih racijah je posredno ali ne-posredno sodelovalo tudi nekaj belogardi-stičnih duhovnikov. Tako je dekan Matija Škerbec zahteval internacijo Eda Pleška s Tržaške ceste 64, ki so ga belogardisti aretirali 22. decembra 1942, Italijani pa so ga kljub Škerbčevi izrecni zahtevi zaradi pomanjkanja dokazov po dveh mesecih izpustili.197 Lazarist Ciril Demšar. duhov-nik v zavetišču v Zeleni jami, je zakrivil in-ternacijo nekaterih Ijudi iz Zelene jame v Ljubljani.198 Župnik Miha Jenko, ki je bil v Mostah ognjevit propagator in organizator bele garde, je belogardističnemu preisko-valnemu sodniku dr. Godniču v »farovžu« poslal vizitko: »... Odločno sem proti temu, da se spustita Franc Černe in Zinka Černe. Z odličnim spoštovanjem, Jenko Miha.« To vizitko je dr. Godnič v pijanem stanju pokazal jetniku Francu Černetu iz Zaloške ceste št. 183. Zavoljo tega je bila Zinka internirana, Franca Černeta pa so italijanski okupatorji po 72 dneh zapora iz-
194 Kot opomba pod 189: fascikel aktov o bo-žičnih racijah, arhiv jav. tož. LRS.
195 Po pripovedovanju I. Smrdelja, ki je ka-plana Križaja iz Most že prej dobro poznal in je izključena vsaka pomota.
198 Komisija za ugotavljanje zočinov okupa-torja in rtjihovih pomagačev za Slovenijo, Z — 362.
197  Komisija za ugotavljanje zločinov okupa-torja in njihovih pomagačev za Slovenijo, Z — 3449.
198   Prav tam, Z — 7382.
pustili, kasneje pa so belogardisti tudi njega poslali v internacijo...199
Belogardisti so s svojimi božičnimi raci-jami dosegli prav nasproten učinek. Razen pristašev osvobodilnega gibanja so namreč klerofašisti »v imenu Kristusa Kralja« aretirali tudi mihailovičevce, sre-dince in nepolitične Ijudi. S tem so Ljubljani pokazali svoj pravi obraz, se sami do-končno razkrinkali in doživeli velik mora-len polom. Mihailovičevsko razpoloženi bivši orožniški kapetan Martin Gajskij, čigar politični sodelavci so tudi pomagali pri množičnih aretacijah, je 24. decembra 1942 zapisal v svoj dnevnik:
»Danes po dvodnevni raciji zopet mir v Ljubljani. Sedaj je na vrsti komentiranje izvršenega udara belogardistov po oefar-jih oziroma po komunistih. Sodbe so še
zelo raznovrstne. Eni prerokujejo hudo maščevanje.z neusmiljenim pokoljem be-logardistov, drugi se smejejo, češ da so komunisti grozili z zavzetjem Ljubljane za praznike in da imajo sedaj praznike. Prof. Struna je ozmerjal belogardiste s prasi-cami in povedal, da vršijo aretacije v imenu Kristusa Kralja. Orožnik Lekič zopet je povedal, da so aretirani taki, ki so za kralja, ki so bili v »Prosveti«, a eden tudi, ki je bil delavec v misijonski tiskarni v Dom-žalah. Število aretirancev se ceni nad 1500 pa čez 2000 oseb.«201
199 Prav tam, Z — 3583
201 Dnevntk kapetana Gajskija je v arhivu
jav. tož. LRS.
SLIKAR
Stane Kumar
(rojen 1.1910 v Trstu)
Po osnovni šoli v Trstu, Strnišču pri Ptuju in v Mostah je obiskoval Ijubljansko realko in tam 1. 1932 maturiral. Najprej je študiral umet-nostno zgodovino in arheologijo v Ljubljani, igral na deskah Delav-skega odra ter sodeloval pri ilegal-nem tisku. Po odsluženem voja-škem roku se je I. 1937 vpisal na zagrebško likovno akademijo ter študiralpri K. Hegedušiču. Tuditam je ilustriral v naprednem tisku in se ukvarjal s scenografijo pri delav-skem gledališču. L 1938 se je po vzoru hrvaške Zemlje — porodila
Prehod prek proge Zalog — Polje 1942-43 (1977)
cakainica, rfsba (1937)
Razmiiljanje, olje (1976)
ideja za slovensko Grudo. (L 1968 je oživel spomin nanjo v Mariboru). Pred začetkom vojne 1. 1941 je di-plomiral (slikarska šola Lj. Babiča).
Ustašem seje še pravočasno umaknil v Ljubl/ano, a Italijani so ga zaprli in in-ternirali v Gonars. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Ljubljano in delal v ilegali.
Po vojni je poučeval likovnno vzgojo v Ljubljani, Postojni, llirski Bisthci, od I. 1950 na Ijubljanski šoli za oblikovanje do upokojitvel. 1965. Žel. 1'958 se je naselil v Polju in od tedaj tam snuje naprej.
Vmes je bil v letih 1950-52 tajnik umetniške zadruge, 1952-53 predsed-nik DSLU, vseskozi pa je nemimo iskal tudi nove oblike delovanja: kotprvi Slo-venec je sodeloval v slikarski koloniji v Senti, se posvečal železniškim moti-vom, se vračal vinternacijo itd. O svojih doživetjih in stiskah z znanci in prijatelji je mnogo tudi pisal in publiciral, predv-sem v Borcu in TV 15.
Olja, hsbe in grafike je raztavljal po vseh večjih krajih naše drtave in v tujini. Iz njegove bogate zakladnice več ciklu-sov objavljamo nekaj njegovih idej.
|: SPOMINI ŽIVIjO
LUDVIK KUKAVICA se Je rodll 9. septembra 1908 v Podgradu. Osnovno šoloje končal v Zalogu. Izučil se je zidarske obrti. Težko se Je preživljal skozi življenje. Leta 1930 se je preselil v Zalog, kjer se |e vklučil v napredno de-lavsko gibanje. Ob raznih akcijah je ostro nastopal proti takratnim režimom in se bojeval za pravice delavskega razreda. Ob državnih volitvah I. 1938 )e sodeloval v vrstah delavske stranke.
Kot aktiven član DPD Svoboda in Vza|emnost je razšir|al na-predno delavsko misel v kutturi in nf bilo odrske igre, pri kateri Lud-vik ne bi nastopal. Pisal je v na-predne delavske časopise in tudi ustvarjal gledališke igre. Bil je večkrat preganjan.
Že julija 1941 se je priključil partizanom ter kot komandir in komisar kurirskih TV postaj vestno izpolnjeval naloge, ki so bile zelo pomembne za partizan-ske enote v nadaljnjem boju proti okupatorju. Sredi vseh teh dolž-nosti je še našel čas tudi za kul-turno delovanje in najbrž ni ob-čana, ki bi ne poznal njegovih pri-redb pesmi Tam na Pugled gori, Za vasjo je čredo pasla itn
Tudi po osvoboditvi se Je takoj vključil v boj za obnovo in izgrad-njo domovine ter v družbenopoli-tično življenje sredine, v kateri Je živel in živi še sedaj.
Vsi tvoji soborci in prijatelji ti ob tvoji 70-letnici iskreno česti-tamo in ti kličemo: Še na mnoga leta!
R. K.
Zgornji Kašelj skozi čas
Vas Zgornji Kašelj ieži kakih tristo me-trov od glavne ceste Zalog—Ljubljana. Desno za vasjo teče Ljubljanica, ki prek nje na spodnjem koncu vasi vodi lesen most v Zavoglje in dalje v Sostro.
Socialni sestav vasi je v pretežni večini kmečki, le zadnje čase se je nekoliko spremenil v korist delavstva. V predapril-ski Jugoslaviji delavskih društev v vasi-ni bilo. Najmočnejša organizacija je bila ga-silska, ki pa so jo vodili močnejši kmetje — gostilničarji. Pod njihovim vplivom je bila tudi vaška politika. Posebno se je to poz-nalo pri raznih državnih volitvah, ko so vaščani volili le tiste režimske liste, katere so zastopali oni. šele v letih 1934—1935 so se pojavili znaki naprednega gibanja. Pod vplivom delavskega društva Svoboda in pozneje Vzajemnost v Zalogu so se tudi v Kašlju pojavili prvi pristaši socialnopoli-tičnega gibanja. V prvih vrstah so bili Stane Bobnar, Viktor Jeriha, Viktor in Marko Trtnik in kasneje Martin Gostinčar in drugi.
Leta 1937 so odšli prvi prostovoljci iz Kašlja v Španijo. To so bili Stane Bobnar, Martin Gostinčar in Viktor Jeriha, od kate-rih se ni vrnil Martin Gostinčar.
Leta 1939 je bila v stanovanju Tončke Kukavica organizirana ilegalna ciklostilna tehnika za pisanje in razmnoževanje ko-munistične literature in letakov. V pod-strešni sobici brez vednosti gospodarja so se v nočnih urah sestajali takratni komuni-sti: Adolf Jakhel, Rudi Sigulin, Franc in Jože Bobnar, ki so po nalogu partije urejali delo ciklostilne tehnike. Razmnoženi ma-terial so ilegalno razpečevali po takratni občini Polje. Ciklostilnatehnikajedelovala do konca leta 1940, nakar se je preselila v Zalog k Rudolfu Kačarju. Tako so v Kaš-Iju v letih najhujše diktature ter budnosti vevških žandarjev in drugih sovražnikov delavskega gibanja razmnoževali na-predno literaturo.
Ob okupaciji so Kašljani sprejeli italijan-ske vojake s prezirom in zadržanostjo. Sleherni vaščan je občutil in slutil, da Itali-jani prinašajo teror, rop in uničenje. Itali-jansko soldatesko in fašizem so poznali že poprej. Že meseca aprila 1941 so kara-binjerji aretirali člana Svobode španskega borca Jožeta Mazovca in še dva brata,
Staneta Bobnarja pa odpeljali v Ijubljanske zapore in od tam v konfinacijo v Italijo. Vidni politični delavc! so začeli živeti ile-galno. Podnevi so se zadrževali doma ali v službi, ponoči pa so hodili prenočevat na senike ali v grmovje ob robu vasi.
Vaški odbor OF je bil ustanovljen sep-tembra 1941 v gostilni pri Klešniku v Zg. Kašlju. V prvi odbor so bili imenovani: An-drej Lovša, štefan Alič, Fanči Fležar, Francka Taurer, Franc Močilnikar in Franc Strgar. V kašeljskih gozdovih so se v me-secu juniju 1941 pojavili prvi partizani. To skupino sotvorili: Franc, Polde in Lado Si-gulin, Rudi Grum-Tomo in drugi. Ta sku-pina je meseca julija izvršila prvo akcijo in v Besnici je padel prvi nemški vojak. Tako je počila prva puška leta 1941 v kašeljskih hribih — Besnici.
Vsi prebivalci Kašlja so bili na strani uporniškega gibanja. BivŠi podžupan ob-čine Polje Feliks Pogačnik in peščica za-grizenih klerikaicev so začeli ilegalno or-ganizirati belo gardo in odkrito stopili na stran narodnega izdajstva. Predvojno po-litično mrtvilo v Kašlju je zamenala močna aktivnost med okupacijo. Tajni kanali, tajni sestanki in ilegalna prenašanja materiala za partizane je bilo na višku.
V sredini meseca januarja 1942 je ce-lotni bataljon II. grupe odredov pod vod-stvom komandanta Franca Rozmana — Staneta in komisarja Dušana Kvedra pri-šel k Mazovčevim v Kašelj po municijo. Borci bataljona so v mrzli januarski noči na zmrznjeni njivi izkopali 30 polnih zabojev municije, katero so tja zakopali Mazovčevi že aprila 1941.
Okrog 2 po polnoči so borci izkopali vse zaboje, jih naložili na voz in odpeljali po cesti prek Sostrega v Podlipoglav. To mu-nicijo so prepeljali s svojim vozom mla-dinci iz Zg. Kašlja. Pri Francu Petrca je bil zelo dobro zgrajen bunker, v katerem je bil I. 1941 ilegalec in predvojni komunist Franc Cerar iz Slap. Prav tako je bil bunker pri Andreju Lovša, v katerem so se dosti-krat tudi po dnevi zadrževali ilegalci: Boris Kraiger, Leskovšek, Rozman in drugi.
Ko so Italijani od domačih izdajalcev zvedeli, da poteka prek mostu čez Ljublja-nico ves ilegalni promet in transport pro-
stovoljcev, so meseca septembra 1942 most podrii.
Važne akcije so potekale tudi prek or-ganizacije železničarjev, s pošiljanjem vagonskih pošiljk za partizane. Prevažali so jih po industrijskem tiru Zalog—Vevče. Pri večjih transportnih pošiljkah so sode-lovali borci II. grupe odredov skupaj z vaško zaščito terena. Koliko sabotažnih akcij pri železnici je izvršil Ivan Selan, ko-liko važnih akcij je opravila vaška zaščita pod vodstvom takratnega komisarja An-dreja Lovša in komandiarja Staneta Zu-pančiča! Nešteto bomb, municije in sani-tetnega materiala so zbrali po okoliških vaseh. Ves ta material so prenašali v Ka-šelj in ga vskladiščili pri Fležarjevih, Peter-čevih, Novakovih itd., nakar so ga po zvezi odpremljali čez Ljubljanioo v partizane! V
vasi so bili že meseca decembra 1941 trije ranjeni partizani II. grupe odredov. Ker je bilo nevarno, da jih sovražnik odkrije, so ranjenci prebili nekaj časa pri eni hiši nato pa pri drugi. Zdravila sta jih dr. Andrej Jenko in dr. Rihard Grogorič iz Polja.
V NOV je padlo 24 vaščanov in v inter-naciji je umrlo 7 vaščanov. Tako so posa-mezni vaščani delovali v osvobodilnem boju, vsak po svojih močeh in sposobno-stih. Vas, ki je bila v preteklosti politično manj razvita, se je v letih, ko je Slovencem od okupatorja grozilo uničenje, tako rekoč čez noč postala žarišče osvobodilnega gi-banja in enotno povezana v OF. Sleherni vaščan — izvzemši nekaj posameznikov izvržkov — izdajalcev je sodeloval in po svoji moči pomagal. Ta s puško v roki in z bombo; drugi z uporno besedo in z oseb-
nim zgledom; drugi s kosom kruha, odtr-ganim od ust sebi in svojim otrokom, z le-takom, sredi blokad in preiskav, ta preg-nan v podzemeljski bunker; drugi mučen do smrti po okupatorskih in belogardistič-nih mučilnicah in zaporih, odgnan v ječe in taborišča in v plinske celice; a vsakdo enako vztrajen, z enako voljo, z enako za-vestjo upora in boja.
Vsa vas je dala vse od sebe, da se je krepilo in utrjevalo narodnoosvobodilno gibanje.
Posamezniki in cele družine so žrtvo-vale vse kar so imele. Le tem se imamo posebej zahvaliti, da se je upor tako hitro razplamtel. Najstrašnejši boj, boj za življe-nje in smrt je zahteval mnogo žrtev do do-končne zmage.
LUDVIK KUKAVICA
Tone Krisper: Trije vrhovi
IZ ŠOLSKIH KLOPI  IN Z DELOVNIH MEST
MLADI SMO IZBRALI TITOVO POT
Mir, enakopravnost, neuvrščenost, Tito. To niso le besede, pomeni nam mnogo več.
Res je lepo v naši domovini biti mlad. Gledam v sonce, ki vzhaja izza daljnih gora in zazrem se v svobodni dom, zastr-mim se v velike hoste, ki bujno šeleste v vetru. Pa se mi pred očmi zvrste ofenzive, boji, Neretva, Sutjeska. Koliko življenj je ugasnilo v tej okrutni vojni, koliko solza je utrnilo iz oči jokajočih mater, katerih sinovi niso nikoli prestopili svobodnih pragov!
Ti, tovariš Tito, se še vedno bojuješ za mir in enakopravnost. Jugoslavija je po tvoji zaslugi neuvrščena država. Hočemo biti tvoji nasledniki in hoditi po tvojih stopi-njah. In vemo, da nas imaš tudi ti nadvse rad.
Borbene pesmi odmevajo iz stotisočih
grl, zastave svobode plapolajo. Kakor sta
bila Marx in Engels tvoja vzornika v mla-
dosti, si sedaj ti naš. Tito, ti si naš simbol.
PETER JEVNIKAR
OŠ Ketteja in Murna
ZA D0M0VIN0
Za zemljo,
pogoreli dom.
Za zamrli nasmeh na njenem licu.
Za kamen, za vsak kamen.
Za trdo grudo črne-zemlje,
pšenična polja
in za ptice, ki so prenehale peti.
Za vse junake, ki so nosili zastavo, za vse mrtve, za pekočo rano... Vzel je puško, prelil kri...
prelil kri... Umrl je junak s puško ob sebi.
Prelil je kri za svobodo
in tam nekje leži.
Na grobu piše: NEZNANEMU JUNA-
KU.
Mrtev je.
Za svobodo se je v smrt pognal.
BISERKA HABULA
Prva fotografska razstava
Več naših stalnih sodelavcev — fotoa-materjev in članov foto sekcije KUD Vide Pregarc je od 11. do 22. oktobra razstav-
ČESI
ČE Sl...
ČE Sl OGENJ,
BOŠ POGOREL, ČE Sl LUČ,
BOŠ UGASNIL, ČE Sl VETER,
BOŠ UTIHNIL, ČE S/ VAL,
SE BOŠ UMIRIL, ČE Sl DEL ZEMLJE.
NE BOŠ UMRL!
TOMO GOLOB OŠ Vide Pregarc
Ijalo svoja de'a v Jelovškovi galeriji. Pri-družili so se jim še drugi fotografi — posa-mezniki iz naše občine in člani kluba Ijud-ske tehnike Papirnice Vevče. Kar 18 se jih je zbralo. Naj jih predstavimo: Dragan Ar-rigler. 1946, pravnik; Marko Beličič, 1961, dijak; Dušan Gerlica, 1960, študent; Slavko Gerlica, 1937. novinar; Kancijan Hvastija, 1926. samostojni referent; Mat-jaž Intihar, 1961, dijak; Marko Jagodič, 1961. dijak; Stanislav Jankovič, 1948, kemijski tehnik; Dušan Jež, 1954, študent; Anton Kolenc, 1956, študent; Tone Kri-sper, 1937, orodjar; Marjan Penca, 1961, dijak; Tihomir Pinter, 1938. dipl. inž. kemi-je; Janez Pukšič, 1945, fotoreporter; Mar-jan Srebrnjak, 1944, elektrotehnik; Miran Todori, 1955, grafičar; Alenka Vidrgar, 1958, študentka in Zoran Vogrinčič, 1957, študent.
Nastopajočim in organizatorjem naše čestitke. Ker gre v glavnem za nova dela, jih bomo postopoma objavljali v naši priJo-
gi.
AM
Tri pesmi
i.
iščem se v travah v vetru in pticah
iščem se v knjigah v stoletnih modrostih in v pesmih o smrti
iščem se v soncu
vsoncu
vsoncu
in iščem se v zemlji
v zemlji
v zemlji
na tisoč obrazih lebdi moj odsev in jaz razvozlavam uganko brez konca in trgam in berem in praskam in hočem in hočem in hočem
iščem se v miru
v samoti
tišini
iščem v brezdanjih rdečih
globinah
v izvirih življenja in bolečine
obrazi so tu
so mrtvi?
so živi?
jih žge bolečina?
jih peče samota?
razjeda Ijubezen?
dejanje?
iemanje?
iščem se iščem
potujem v preteklost
prihodnost
sedanjost
potujem v neskončnost
minljivost
in smrt
II.
moram se dotikati
kakor se veter dotika trave
da ne bi ostalo
kljub množici besed
nedorečeno
III.
umila sem se
v jesenskem listju
in moje telo je
razkošno zadišalo po zemlji
po zrelem
in dobrem
MOJCA DOBNIKAR
Knjiga, odprta nekje na sredini...
Sedim. Reka neslišno brzi mimo mene. Od časa do časa zaslišim lahen šepet listja z vetrom — srečna sem sama, da so priče mojim mislim le po-redke ptice, ki preletijo nebo nad menoj. V rokah držim knjigo, odprto nekje na sredini. Dolgo potovanje do beline odmeva v meni. Umaknem po-gled s črk in osebe iz knjige zaplešejo pred menoj.
.. .le globoko sled stopinj v snegu je govorila, da tu nekdo hodi. Silhueta se je le počasi odmikala dalje. Njene oči so zaznavale le belino — le neskončno belino komaj zapadlega snega. Ksenija ali partizansko tovarišica Jana je bila na koncu moči. Težka kurirska torba jo je pritiskala k tlom in oči so se ji same od sebe zapirale. V njej sta se bojevali dve osebi: »Samo trenutek — ravno to-liko, da sedeš!« je govorila prva. »To-variši te težko pričakujejo — vsak tre-nutek je v njihovo korist« je kričala druga. Jana pa je omahovala, njen korak je postajal negotov. Roka se je samogibno oklenila drevesnega debla, veke so se brez njene volje zaprle, pre-
šinilo jo je ugodje dolgo potrebovanega spanca — zagrnila jo je tema.
... Ksenija se je zdrznila. Mar ni sli-šala pokanja pušk — dobro znanih kri-kov ranjencev, krika hura!« Dokončno se je zdramila in z zaprepaščenjem ugotovila, da je naslonjena na drevo in napol zmrznjena —,zaspala. Pismo je odmevalo v njej — pismo je bilo še vedno pri njej, namesto pri komandan-tu. In če je to, kar sliši, resnična bitka, potem je prepozna, zaspala je, name-sto da bi oddala sporočilo—zaspala je, medtem ko so njeni tovariši utrujeni in lačni sedaj bili bitko — in to zato, ker je ZASPALA!! Ogromen občutek krivde se je zasidral v njenih možganih. Kdo ve koliko življenj bo danes ugasnilo — in tega je kriva ona! Jana je krčevito sti-snila k sebi puško in stekla. Zaradi mraza in napol zmrznjenih nog se je spotikala, padala v globeli, se pobirala in nadaljevala pot v smeri, od koder je slišala pokanje. Med potjo ji je zmeraj močneje spreletaval možgane stavek: »Tl Sl KRIVA, ZARADI TEBE BO UGASNILOŽIVLJENJEfanta, polnega
življenja, mladega dekleta z .iuzijo o svobodi.žene.kijeposlednjomiselpu-stila pri otrocih, moža, katerega družina nestrpno čaka...« Spotekajoča in !o-veča se za debla je končno zagledala tovariše. Stekla je med prve vrste in za-čela kot brez uma streljati. Zagledala je nekaj padajočih postav. Takrat pa je začutila ostro bolečino, ki ji je prinesla olajšanje, neskončnoolajšanje. Zadnjo trohico zavesti, zadnji pogied je name-nila belini in snežinkam, ki so kot delčki celote prekrivali zemljo, kot glasniki prihajajoče teme zametavali bolestno zavest mladega dekleta....
.. .Zdrami me hupa avtomobila in ve-seli glasovi nasmejane družbe. Ozrem se in zagledam poznane obraze svojih. Hrup, pijača, pesem iz mene zopet na-pravijo takšno, kot me vsi poznajo — brezskrbno, živečo samo za sedanjost. O osebi, ki živi globoko zakopana in skrita, v meni pa ve le knjiga, ki je ostala v travi, odprta nekje na sredini...
SPOMINKA MARTIČ OŠ VIDE PREGARC
Marko Jagodič: NAšA ZEMUA — fotografija z razstave
STAREC IN KAPA
Spet dežuje. Že peti dan.
Drobne kaplje, po oknih, po kamnitih ploščah ulice. Starec, sključen, zgaran, zmečkan, z zavihanimi hlačami droblja po dežju. Glavo ima potegnjeno v dvignjeni ovratnik na debelo zakrpanega suknjiča.
Nihče več ne kriči za njim...
Poprej so.
Sedaj je poletje, a vseeno dežuje. Z neba lije motna umazanija, kakor jeseni. Nikjer svetlobe.
Gledam za starcem: dela drobne kora-ke, stopa nalahko, noga pred nogo, ne glede na dež, komaj hodi, s tovorom misli in let. Glavo je sklonil, kradoma gleda po tleh, da bi kaj našel. Vrača se iz gostilne.
Rad ima vino, toda to ni važno. Važneje je, da nihče ne kriči za njim. Nekoč so kri-čali...
In zato starec ni smel hoditi po sredini ulice. Hodil je ob robu, kjer so potočki ob nevihtah nosili listje — zelene ali bele —, smeti in cigaretne ogorke.
Tako je starec živel; stalno ob robovih. Po ulicah in skoz življenje. Njegova bit tudi sedaj ni mnogo vedrejša. Še vedno je sklonjen, zmečkan in umazan. Boji se po-gledov, strmi v cestno svinjarijo. Ampak: zakaj prav danes? Peti dan dežuje.
Starec hodi sredi ulice.
Na glavi nosi nekakšno kapo. Enako je zmečkana. Zamazana. Nima glave zaradi kape povešene? Samo da bi vedel, čemu jo nosi. Kapa na starčevi glavi. Nihče, niti
starec ne bi mogel povedati, zakaj mu kapa tako pošvedrano žalostno leži na redkih sivih laseh. Preprosto: Nosi jo.
Moje misli le s težavo dohajajo starčevo hojo. Spomnim se, da je bila ta kapa nekoč glavni predmet zabave v nekem (mojem) mestu. Ista kapa, na isti starčevi glavi. Zamazana, kot bi jo povozil avtobus. Stara je, more biti toliko kot starec. Vrgel bo jo proč! A kapa je znak starčevega obstaja-nja. Znak njegovega življenja, njegove pri-sotnosti v mestu, znak njegovega življenj-skega prerivanja.
Levo uho mu pokriva.
Nekoč ni bilo tako...
Nekoč je ta kapa — nebodijotreba, starcu uničevala življenje. Zastrupljevala mu je vsak dan. Tudi brez dežja. Zaradi nje se je vlekel po robu ulice, oprezno in poča-si. Negotovo, v družbi proč vrženih čikov, zelenih in belih listov, smeti, ki so jih nosili potočki ob obeh robovih ceste. V družbi cestne umazanije. Mesto se je smejalo njegovi kapi. Vsi. Isti kapi. Sedaj mu ža-lostno visi nad levim ušesom. Nekoč je bila moda, da smo se smejali njegovi kapi. Vsak se je obregnil obnjo. Starca ni pogle-dal nihče.
Kapo smo videli, ne njega.
Nekoč je bila ta kapa glavna zabava v nekem (mojem) mestu. In policija je imela med drugimi tudi to nalogo, da je skrbela za starčevo kapo.
Nihče mu je ni smel zbiti na tla.
Nepridiprav mu je to enkrat storil — s palčko. Starec je hitel, poskakoval, tekel naokoli in zastonj poskušal, da bi jo dobil. Padel je na kolena, sklenil je roke in zasto-katt
Dajte mi mojo kapo!
Smešno se je zvijal, brez moči, solza mu je pritekla po edinem očesu. Prvič sem mu videl v oči. Oči brez kape...
Danes gre po sredi ulice. Nihče ne vpije za njim. Malce manj sklonjeno glavo ima. Sedaj biva v starčevskem domu. Ena za-bava nekega (mojega) mesta je vržena med staro šaro.
Kapo ima na glavi. Gre po sredi ulice.
Starec je zmagal...
Ves je moker od dežja. Nikomur ne do-voli, da bi mu pogledal v oči. Kapa, zmeč-kana in zamazana, znak njegovega živ-Ijenjskega boja, mu sedi nad levim uše-som.
Kaže, da se bo zjasnilo.
JAGR
NAŠA SKUPNOST - 25. MAJ
HJmetniška priloga. Ureja komisija pri ured-niškem odboru Nsk, zanjo odgovarja Mar-jan Moškrič.
Tlhomlr Pinter: ŽELEZAR — fotografi}a z razstave