Leto XVIII. 1920 Št. 1, 2. Januar, februar. Koledar za februar 1920. Mesečni namen apostolstva molitve, določen od sv. Očeta: Katoliški proračun: red in velikodušnost. Dnevi Godovi Posebni nameni apostolstva moJitve za vsak dan so vse važne, nujne zadeve. češčenje presv. Rešnj, Telesa v Jjublj. škof. Savani. Škot. ■ 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Ignacij š., m. Svečnica Blaž š. Andr. Korz. Agata Doroteja Romualcl Katol. misij oni na vzhodu Požrtvovalnost katoličanov Vratne in kužne bolezni Več usmiljenja s trpini Zaslepljena dekleta Spoznavanje srca Jezusovega Kuga malodušnosti Ljub. franč. Vrabče Trboje Begunje p. C. Koroška Bela Sela p. Šmib. Koč. Reka Celje š. sestrej Petrovče j Žalec Gotovje | Teharje 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Jan. Mat. Ciril Alks. Školastika Lurška M. B. Evlalija m. Katar, od R. Valentin m. Duhovniki po Srcu Božjem Strašna verska-nevednost Ženski redovni poklici Pomoč zoper materijalizem Karitativna društva Vzornost Marijinih družb Blagoslov poljedelcem Hotedršica Mirna Ljub. Liht. Trstenik Žabnica llotič Radovica | Griže Sv. P.vSav.d. Galicija j Polzela j Kozje ( Sv. Peter p. ! ( Sv. Gorami ! Podsreda { i. j Podčetrtek 1 15 16 17 18 19 2d 21 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek _ Sobota Favstin Julijana d. Donat Simeon Julijan s. Elevterij š. Maksimiljan V bran za svetost zakona Izkoreninjenje javne nenravnosti Zapeljani mladeniči Vrnitev državnikov k pravičnosti Vzaiemnost katol. izobraženstva Ljnbezen Cerkve do vseh narodov Plodovitost ljudskih misijonov Bela cerkev Zali log Zavrac Sp. Idrija Duplje Leše Banialoka 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Poned, Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Stol sv. P. v Ant. Peter Dam. š. Prestopni dan f K v. Matija sp. Viktor in m. f Kv. Nestor 8, t Kv. Bald. S. Nepristranost sv. stolice V boj za verske temelje Katol. zavednost pri volitvah Težko bolni in umirajoči Nravna reforma vojaštva Stanovitnost katol. Slovakov ' Brezverski odgojitelji St. Vid p. Brdu Kolovrat Vavtavas Trnovo red. Slap Razdrto Preloka \ St. Vid pri / Planini S. Mar j. P.P1., Olimje Dobje | Pilštanj 29 ■ Nedelja Rajmund sp. Bogokletniki. — Vsi v febr. umrli —' _ t Odpustki za mesec februar 1920. % 1. Nedelja, prva v mescu. Zv, Andrej. Udom rožnovenške bratovščine trije popolni odpustki: 1. če se v bratovski kapeli molijo po ! namenu sv. očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. Reš-njirti Telesom. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega; b) onim, ki nosiijo višnjevi škapulir; c) vsem vernikom v cerkvah treh redov sv, Frančiška; tretjered-nikjom tudi v farni cerkvi, kjer ni redovne. : 2. Ponedeljek. Svečnica. Popolni odpustek: a) vsem vernikom, ki so opravljali de-vetjdnevnico na današnji praznik; b) udom bratovščine presv. R, Telesa kakor 5. dan; c) lidom brat, naše ljube Gospe presv. Srca v braiovski cerkvi; d) udom rožnovenške bratovščine danes ali v osmini v katerikoli cerkvi; e) udom škapulirske bratovščine karmel- ske Matere božje v bratovski ali farni cerkvi; f) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; g) onim, ki nosijo beli škapulir, v bratovski ali farni cerkvi, če molijo za osvobojenje sužnjev; h) udom Marijine družbe; i) udom družbe krščanskih družin-, j) udom bratovščine sv. Družine; k) udom bratovščine preč. Srca Marijinega; 1) udom bratovščine za duše v vicaii danes ali v osmini; m) udom družbe sv. Petra Klaverja, ako molijo za razširjanje sv, vere in po namenu sv. očeta: n) tretjerednikom; istim vesoljna odveza. 3. Torek. Zv. Odovik. Popolni odpustek vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretjerednikom, tudi v farni cerkvi, kjer ni redovne. 4. Sreda. Sv. Andrej Korzin. Sv, Jožei Leoniški. Popolni odpustek: a) udom.škapulirske bratovščine karmelske Matere božje: b) istim kakor včeraj. 5. Četrtekj prvi v mescu. Sv. Peter Krst-nik. Popolni odpustek: a) udom bratovščine Krščanske odločnosti — več! In več jasnosti! Leto XVIII. oitv. i, 2 Napovedali so nam boi na živl;enje in smrt — nam »klerikalcem«. Nastale so nove stranke, ki vabijo z lepimi imeni in lepimi obljubami lahkoverne na svojo stran. Čez noč je zrasel cel gozd novih časnikov, ki preplavljajo mesta in deželo in obetajo svojim bralcem nebesa na zemlji. Nekateri se delajo lepe in snujejo prikrito, drugi ne prikrivajo svojih namenov nič in povedo naravnost, da le njih glavni namen ubiti vero v ljudstvu, ali kakor se bolj prikrito izražajo: uničiti klerikalizem. Klerikalno je vse, kar je versko in cerkveno, in klerikalci so tisti, ki pravijo, da imata vera in Cerkev tudi še nekaij govoriti na svetu. Vse, kar po cerkvenem še količkaj diši, uničiti in zatreti, to je njih namen. Vse se zbira, vse združuje, da »z združenimi močmi« izvede ta načrt. Najbolj se svet zale-tuje v duhovne, po teh je treba najprej pasti, kajti ti držijo še križ po konci, če padejo ti, pade vse — in namen je dosežen. Prišli so hudi časi za Cerkev, časi poskušnje za pravoverne. Boj proti Cerkvi se vnema na celi črti. Kaj bomo pa rekli na to mi? Mi, ki smo doslej še nekaj dali na vero in rekli, da je to prvo in najpotrebnejše. Morda bo najbolj modro, la pretečemu viharju umaknemo, da jo jkrijemo, kakor se skri- je murenček v zemljo, kadar zasliši človeško stopinjo v bližini, ali kakor se nazaj potegne polž v svojo lupino, kadar sluti nevarnost. Češ, kaj se lom z bikom bodel, morda me še kaj pobode; kaj se bom prepiral, najbolje, da sem lepo tiho, morda še kaj vame prileti. Jaz ljubim mir in ne nosim rad svoje kože na prodaj. Da, tako mislijo mnogi dobri ljudje, četudi naravnost ne povedo. Tako pa ni mislil sv. Štefan, kateri ni molčal kot muren in polž, ko so Judje ugovarjali krščanstvu, ampak svet ogenj ga je spre-letel in z vso ognjevitostjo se je po robu postavil svojim nasprotnikom in jim naravnost v obraz povedal žgočo resnico: Vi neobrezani na srcih in ušesih, ki se vedno ustavljate Svetemu Duhu, kakor vaši očetje, tako vi! — Tako se je postavil Štefan. Seveda boste rekli: Zato jo je pa tudi pošteno skupil! Pobili so ga, na mestu je obležal mrtev! Ko. bi bil lepo tiho, bi bil lahko še dalje živel in morda lepo starost učakal. Nam je pa naše življenje drago in ga ne izpostavljamo radi nevarnosti; pa ne le življenje, tudi mir nam je drag, in zato se ne vmešavamo radi v to, za kar se svet prepira. Seveda ko bi bil sv. Štefan tako mislil, potem bi nobenega sv. Štefana ne 1 bilo, Štefan bi bil sicer živel, a mi bi nič ne vedeli, da je kdaj kak Štefan živel. Svetega Štefana bi nikjer ne bilo. — Pa ne le sv. Štefana ne, tudi drugih mu-čencev, ki jih zdaj štejemo na milijone, bi ne bilo, ko bi jim bilo več za lastno življenje, mir in zložnost, kakor pa za sveto vero in za nebesa. A mučenci so mislili drugače. Spominjali so se besedi Gospodovih; »Ne bojte se tistih, ki telo umore, duše pa ne morejo umoriti; bojte se marveč tistega, ki more telo in dušo večno pogubiti!« Kaj menite, če bi nas začeli danes zaradi naše vere kamenjati, pobijati, moriti — kaj bi mi naredili? Ali bi nam bila naša koža več ali naša duša? Ali bi posnemali sv. Štefana in vse njegove tova-riše-mučence, ali pa bi se lepo v luknje poskrili in si mislili; pa le rajši živim, kakor pa bi se dajal pobijati! Naj že bo vera, kjer hoče, se bo že sama branila! No, pa kamenjanja se nam morda še ni bati. Toda če ne kamen, vsaj kaka be-seda-zbadljivka lahko na nas prileti: klerikalec, tercijal, podrepnik itd. Ali kakemu mogočnemu človeku se bomo zamerili, če zvesto s Cerkvijo držimo, ne bo nam več tako prijazen, morda nam celo kako ugodnost odtegne, dajal nam je drva, moko, našim otrokom ponošeno obleko, in kako dobro nam je prišlo! S kom naj torej držim, komu naj prijateljstvo odpovem: Bogu ali bogatašu?... Tako omahuje marsikdo med Bogom in Balom (malikom) in večkrat se prevaga na Balovo stran. Misli si: Z Bogom se bova že kako pobotala, a bogatašu se ne smem zameriti! Morebiti pa še bogataš ni, samo kričač je; nobenega dobička nimaš od njega, samo z jezikom svojim te zmaguje in strahuje, pa si misliš: ne maram se mu zameriti, bolje, da z njim potegnem ali da sem vsaj tiho, imam vsaj mir! Ah, da! Stara, a nerazumljiva resnica je: Hudobija se šopiri, ponaša, kriči, razsaja; čednost pa je tiha, mirna, boječa. Hudobneži vse prevpijejo in se obnašajo, kakor bi bilo vse njihovo; dobri ljudje pa molče, se boje in kvečjemu zdihujejo nad slabimi časi. Če bi ne bilo tako — ali bi bilo mogoče to, kar se pri nas godi že dolgo, zdaj pa prav posebno? Prepričani smo: Večina slovenskega ljudstva je še dobra, verna. Toda veliko besedo imajo samo malovredneži. Ti kričijo in grozijo, kakor bi bila vsa domovina njihova. Kaj se zdaj vse govori zoper Boga, vero, Cerkev in duhovne! Govori grdega lažnjivega, neumnega, da se da laž z roko prijeti! Govori po vseh cestah, železnicah, delavnicah, tovarnah, kavarnah in pisarnah. Pa koliko jih je, ki bi se upali tem lažnjiv-cem nasproti glas za resnico povzdigniti? Ko bi se vsaj en del dobrih tej zlobni gonji odločno po robu postavil, bi si slob-neži ne upali uganjati, kar uganjajo zdaj. Ljudje božji, imejte vendar malo poguma, malo krščanske odločnosti! Hudobija se šopiri in kriči, čednost se pa skriva in boji. Ali ni narobe prav? Hudobija naj se sramuje in skrije, čednost pa naj se pokaže in postavi, kadar je potreba! Črne naklepe zdaj delajo nasprotniki zoper Cerkev. Kaj menite, ali se jim bo posrečilo? — To je odvisno od tebe, krščansko ljudstvo! Če boš ti na vse to molčalo, seveda se jim bo posrečilo. Če boš pa ti na plan stopilo in zaklicalo: Tako se ne gremo! potem iim ne bo šla pšenica v klasje. Po vsem svetu, po vseh deželah dviga brezverstvo svojo glavo. Povsod peklenske sile loputajo in treskajo z vrati. Povsod žele Cerkev kar mogoče k steni pritisniti. Neki nemški list piše: Kaj ima Cerkev pričakovati od teh novih gospodarjev, kaže cela vrsta dogodkov, ki so čisto podobni dogodkom francoske revolucije koncem 18. stoletja, kakor nešteta oskrunjenja cerkev, preganjanja in tudi umori duhovnikov. V Lincu so škofa na cesti napadli, v Inomostu so vse samostane izropali. Vprašanje pa je, kako se ljudstvo drži nasproti tem naskokom na Cerkev. V Nemčiji, so se združili celo verni prote-stantje s katoličani v obrambo vere. Ko so preteklo leto v Prusiji poskusili odtrgati Cerkev od države, in sicer na naj-brezobzirnejši način, in ko je na Bavarskem naučni minister na lastno pest hotel krščanski nauk iz šol odpraviti, se ie po celi deželi vzdignil vihar ogorčenja in odpora. Katoličani in verni protestante so se združeno uprli tem nakanom. Kako pa bo pri nas? Ali bo krščansko ljudstvo imelo tisto moč v sebi, da bo dvignilo vihar odpora zoper take poskuse? Upamo, da vendar! Toda več poguma, ljudje krščanski, več odločno stil Zdaj je prišel čas, ko je treba vsakemu pokazati barvo in ne skrivati svojega verskega prepričanja! Prišel je čas poskušnje za katoličane, morda tudi čas preganjanja. Pa kaj za to, če nas začnejo tudi kamenjati! Ali si moremo želeti lepše smrti, kakor so jo imeli svetniki? Mučeništvo jim )e prineslo svetništvo, in tudi nam ga bo! — Če se pa za pravico smrti ne bojimo, kaj se bomo bali manjših težav, kake časne izgube ali kakih zbadljivih besed? Pa tudi obupavajmo nikar! Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da so bile take reči, kakor zdaj, že velikokrat na svetu in še hujše. Ali se ni zdelo, da je ob Jezusovi smrti vse njegovo delo pokopano in zatrto? Vse je zbežalo od njega, in on sam je tako sramotno končal. Pa kratko je bilo veselje nasprotnikov. Vstal je in ž njim vred je resnica zmagala. Isti Gospod pa je tudi nam, ki v poznejših časih trpimo ž njim in za njega, dal zagotovilo: Na svetu boste bridkost imeli; ali zaupajte, jaz sem svet premagal! Naj torej pride vihar — ne bojimo se ga! Naj izčisti ozračje! Tudi v naših vrstah se časih nabere kaj gnilobe, stoječa voda se usmradi. Vihar naj to gnilobo odpravi, naj nas očisti, opere vsega madeža, učvrsti in v dobrem okrepi! Toda odločnosti krščanske več! Potem se nam ni bati, Z zmagovalcem Kristusom bomo zmagali tudi mi, Več j; O tem je že zadnji Bogoljub govoril, ja je treba znova zabičati. Zopet se nam poroča iz treh krajev, da je po par deklet Marijine družbe vpisanih med socialdemokrati, drugod pa da hočejo biti mestna dekleta, ki so v Marijini družbi, obenem Sokolice. Pri tem ni ravno hudobije, pač pa veliko nejasnosti in neodločnosti. Taki ljudje ali razmer prav nič ne poznajo, ločiti nič ne znajo, ali pa hočejo biti na dve strani: šviga švaga čez dva praga. Bogu eno svečico, hudobcu pa drugo. Vedeti morate vsi, kar vas je krščanskih ljudi na Slovenskem, da je socijal-iemokratska stranka Cerkvi odločno sovražna. Noben človek, ki mu ie še kaj za vero, se ne sme z njo pajda-šiti. Tudi zaradi časnega dobička ne! »Kaj pomaga človeku, če cel svet pridobi, aa svoji duši pa škodo trpi!« Krščanska snosti! delavska organizacija je »Jugoslovanska strokovna zveza«, ki ima po vseh delavskih krajih svoje podružnice, K njej pristopite vsi, kar vas je delavskega stanu! Tudi pri drugih agitirajte zanjo! Agitirajte s tisto gorečnostjo, s katero socijaldemokratie svoje slabo blago vsakomur ponujajo in vsiljujejo! Enako morate vedeti, da je »Sokol« svobodomiselno društvo, Cerkvi sovražnega duha, O tem ni govora, da bi kdo mogel biti Marijin družabnik in Sokol obenem! Vedeti morate vendar, da dvema gospodoma ne morete služiti, da ogenj in voda, tema in svetloba ne gresta skupaj. Dalje nam je bilo sporočeno, da so se tudi nekatera dekleta Marijinih družb iz ljubljanske okolice udeležile tistega di-rindaja, ki ga je napravila takoimenovana 1» »Samostojna kmečka stranka« v nedeljo 23. novembra v Ljubljani. No, še tega se manjka, da bi članice Marijinih družb pri te, gonji sodelovale! Ali ne veste prav nič razločevati desno roko od leve, prave poti od krive? No, naj bo zaenkrat! Ta »Samostojna kmečka stranka« je s svojim lepim imenom in besedami marsikakega poštenega kmeta zapeljala, da je v njej videl rešitev svojega stanu. In na ta shod so menda spravljali ljudi z grožnjami; »Če ne greš, nisi prijatelj kmeta!« Pa ljudje že spregledujejo in uvidevajo, da so to samo liberalne limanice, na katere hočejo kmete loviti. In bodo še bolj spregledali. Torej jasnost in odločnost! »Kdor ni z menoj, ta je zoper mene. In kdor z menoj ne zbira, ta raztresa.« To so besede našega Gospoda. Dvema gospodoma ne morete služiti. Na dve strani ne omahovati. Ali služite Bogu ali pa hv-diču! Zapomnite si: In če bi nc imelo biti na Slovenskem nobene Marijine družbe-nice in nobene Marijene družbe, če bi vse izstopile, — tega nikdar ne moremo dovoliti in ne bomo dovolili, da bi smeli člani verskih družb biti obenem člani Cerkvi sovražnih družb. Kaj nam je s takimi družbami pomagano! Bolje nobene, kakor take družbe. Pišemo pa o tem zato tukaj-le in ne zadaj v oddelku za Marijine družbe, ker to ne zadeva samo Marijinih družb, ampak vse, ki hočejo biti pošteni kristjani. Morda bo to naše odločno govorjenje koga oplašilo, oziroma odvrnilo in bo zato Bogoljuba nazaj vrnil, češ, če si pa tak, te pa ne maram več! Res, mi si želimo Bogoljuba v vsaki hiši — ne zaradi sebe, ampak zato, ker ljudstvu dobro želimo. Toda to nas pa nikdar ne bo premotilo, da bi zaradi tega kaj odnehali od tega, kar je edino prav. Tudi Jezus ni dal s seboj čisto nič glihati. Kar je rekel, je bilo kakor pribito. »Če te tvoje oko pohujša, izderi ga in vrzi ga od sebe!« To je vendar dosti odločno povedano. In ko so ga začeli ljudje zapuščati, takrat ko je govoril o sv, Reš-njem Telesu, se je obrnil do apostolov, pa jih vprašal: »Ali hočete tudi vi proč iti?« Hotel je reči: »Kakor vam drago. Ampak, kar sem rekel, sem rekel in ne vzamem nobene črke nazaj.& »Ali hočete tudi vi proč iti?« — vprašamo tudi vas, ki to berete — zdaj, ko vse zabavlja čez duhovne, Cerkev in vero, ko se vse pripravlja, da ji zada smrten udarec? Ali ji hočete tudi vi nezvesti postati in k sovražnikom pobegniti? — »Gospod, kam hočemo iti? Ti sam imaš besede večnega življenja.« Mi vemo, da kar Cerkev uči, to je in ostane resnica — in če ves svet odpade od nje. Če se nje držimo, vemo, da po nji in le po nji pridemo do večne sreče. Zato se odpovemo vsemu, kar je njej nasprotno, Njej pa ostanemo zvesti — brez omahovanja, — do konca, do smrti! Posvetimo vso skrb družini! Zdaj, ko vidimo, kako je ves vnanji svet vedno bolj sovražen veri, kako so se mnogi zakleli, da hočejo z vsemi silami delati na to, da vero v ljudstvu zatirajo in zatro, moramo mi misliti na to, kako bi vero v ljudstvu še mogli ohraniti. Eno najboljših sredstev se nam zdi to, da obračamo vso skrb družinskemu življenju. Družina je, kakor pravimo, celice človeške družbe. Vse človeštvo je bolj ali manj porazdeljeno v razne večje in manjše družbe. Take družbe so: vas. trg, mesto, občina, župnija, škofija, dežela, država, narod. Prvotna in temeljna družba vseh teh družb pa je družina. To družbo je ustanovil sam Bog. Iz družine prihaja ves človeški rod. Kakšen je človek, kakšni io ljudje, to je največ odvisno od družine. V družini človek preživi prva leta svojega življenja. In ta leta so za vsakega človeka najvažnejša. Takrat se stavi v človeku podlaga za vse njegovo nadaljno življenje. Veste, kaj je rekel neki moder mož? »Kakršen je človek prvih šest let na kolenih svoje matere, tako ostane navadno celo življenje.« Ne misliti, saj otrok takrat še nima pameti in nič ne razume, kaj se okoli njega godi. Res, da otrok še ne razume veliko — a brez vsakega razuma tudi ni — toda njegova nežna duša srka in pije vase nevede in nehote vse to, kar se okoli njega godi. Če vidi v hiši lepo vedenje, modro in dostojno govorjenje, če sliši, da se v hiši moli, pred grehom svari, na Boga spominja, se vse to lepo njegove mehke duše nehote prijemlje, se tega duha navzemlje in sam tak postaja. Če pa sliši v hiši prepir, kletev, grdo govorjenje, če gleda siro-vost in razuzdanost, se ga tudi to prijemlje, se bo tudi tega duha navzel in sam tak postal. Kakršna je njegova bližnja okolica, kakršen zrak, katerega diha, duh, v katerem živi, tak bo sam. Srce malega otročiča je kakor nehak vosek; kar vanjga vtisneš, vse se v njem pozna. Iz voska se pa tudi delajo podobe, figure; lahko iz njega napraviš angelčka, telička, kravico ali volička. Tako lahko tudi napravite iz otroka, kar hočete in znate; angelčka ali škrateljčka. Največ je pri tem seveda ležeče na materi, zato je rekel oni modri mož: »Kakršen je otrok prvih šest let na kolenih svoje matere.« S tem ni rečeno, da ga mora mati vedno na kolenih imeti, dasiravno ga pogostokrat res ima. To hoče le reči, da se prvih šest let otrok najbolj okoli matere suče in smuče; cd nje ima svoje telesno in duševno življenje. Kar mati pri otroku naredi, to najbolje drži; kar mati zanemari, tega za njo nobeden ne popravi. Da je res na domači vzgoji ali na domači hiši največ ležeče, se najbolj vidi v šoli. Otroci, ki so od doma dobri, s takimi ima katehet lahko delo; z otroci pa, ki so od doma zanemarjeni, je knž, tudi najboljša šola in katehet jih ne moreta veliko prenarediti. Iz tega se vidi velikanska važnost družinskega življenja za bodočnost človeškega rodu. In zato, če hočemo ta rod 3ogu še zvest ohraniti, moramo družini posvetiti še veliko večjo skrb kakor doslej. Kajti vnanji vetrovi v sedanjem svetu so otrokovemu duševnemu življenju škodljivi in nevarni; le dober duh domače hiše utegne mladino še dobro ohraniti. Zato je Bogoljub, kakor vidite, začel letos znova prinašati pouk o domači vzgoji otrok, izpod spretnega peresa gospoda župnika Volca. Enako potreben in poučen je pa tudi nauk o pripravi na zakonski stan, ki ga /lobite tam zadaj. Tudi Marijinim družbam za žene moramo in hočemo posvečati iz tega razloga večjo skrb in pozornost. »Dajte mi dobrih mater in spreobrnil bom svet,« so menda rekli papež Pij IX, Dajte našemu narodu dobrih mater, pa bo dobro. Zato pa tudi mora biti Bogoljub družinski list vseh naših krščanskih slovenskih družin. Še zmirom preveč vlada mnenje, da Je Bogoljub samo za pobožne ženske, zlasti za dekleta Marijine družbe. Res so te njegova glavna opora, A ne samo tem je na-merjen. Bogoljub mora biti last in dušna hrana družin, kolikor mogoče vseh f Dobrih že tako, kar dobre si ga same za-žele. Manj dobrih pa tudi, ker moramo za to skrbeti, da bodo vse postale djbre. Kajti iz vseh družin prihaja naraščaj človeškega rodu, in naša želja mora biti, da bo ves ta rod dober. Kaj pomaga pkrbeti samo za tiste, ki so že dobri in naukov toliko več ne potrebujejo! Kaj po^ maga prinašati lepe članke o vzgoji, če jih pa večina tistih, ki imajo z vzgojo opraviti, ne dobi v roke! Na ta način ne pridemo nikamor do cilja. Prekvasiti moramo vso maso ljudstva z dobrimi nauki. Zato Bogoljuba v v s a-ko hišo, vsako družino! Le na ta način se bo kaj zboljšalo. Le dobre krščanske družine bodo v teh veri sovražnih časih ljudstvu ohranile vero. Zato pa obračajmo krščanskim d nižinam vso skrb in pozornosti Vzgoja otrok v krščanski družini.1 (Piše župnik Jožef Vole.) Podrobna vzgoja. Prvo poglavje. Kdo naj vzgaja? Samo povrhu obdelati tako njivo, kakor je vzgojna —- ne gre. Dober gospodar da njivi veščega o pre-metenci, ki se znajo zgodaj dokopati do lastnega kruha; tudi ne vrtavke, ki znajo vsakemu govoriti in nastopiti v vsaki družbi, ampak mladi ljudje so to, ki znajo prav živeti in ravnati. Pridni so pri delu, veseli v družbi, povsod pa previdni. Za svetno reč so skrbni, a za dušno reč še skrbnejši, za oboja pa dobro porabijo >"as, V sreči mislijo na nesrečo, v nesreči oa na novo srečo. Govore, kadar je čas, in molče, kadar ni vredno besedi. Iz nesreče druzih se uče. Sanjajo le v spanju, 7 glavo ne silijo skozi zid, za vsak opravek pa si poiščejo primerni čas. Skratka pavcdano; pravega reda in pota se vedno drž?. Pred Bogom pošteni, pred ljudmi pošteni, rami s seboj zadovoljni. To je tista modrost, o kateri pravi Duh božji; »Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveiičanje od Gospoda (Preg. 8, 35), to se pravi; srečen 1920 Bogoljub št- 1, 2 bo tu in tam, Imenovati bi smeli to modrost: oči mladine. Življenjepisec nam poroča (Zg. Danica 1882, str. 275), da so oili škof Slomšek že kot pastirec doma silno modri. »Bil je Tonče že takrat resen in postaven v svojem obnašanju, tako m o -d e r, da so ga zelo spoštovali sošolci, Ve-likrat se zgodaj pri mladeniču pokaže, kaj ima iz njega biti, in prelep je cvet modrosti, ki se zgodaj pokaže pri mladem človeku, Pri mladem Slomšku je pa pobožna njegova mati imela največjo moč do njegove verske vzgoje.« O srečna mati, ki si vzgoji take otroke! To pa more le mati, ki ima z otrokom obilo opraviti, ki je ob vsaki novi izkušnji ob njem, ki ji otrok največ verjame in jo najrajši posluša in posnema in najtežje pozabi, kar ga je ona učila. Z materino podobo vsrče otrok vase njene misli in izkustva, njeno previdnost in modrost, njene nazore o svetu in življenju. Ona ga takorekoč tudi duševno rodi, Modra mali — modri otroci! Vzgojite nam pa, krščanske matere, tudi zmernih otrok! S tem ne mislimo samo zmernih v jedi in pijači, ampak zmernih v vsakem poželenju; otrok, ki si bodo znali kaj pritrgati. Po pameti uživati jed in pijačo, po pameti veselje, po pameti čast, po pameti svet. Gorje otroku, ki nima te dote iz materinih roK; postal bo suženj strasti, nadloga sebi, poguoa drugim, A ravno mati mu more to uati, Ta čednost zmernosti je v mnogih ozirih tako tesno zvezana s telesnim razvojem otrokovim, da se ga ne prime kasneje, če ni bil otrok z njo že »pri. korenini« cepljen. Le pomisli; zastonj boš otroka kasneje učila zmernosti v pijači, če si otroku že izmlada zastrupila telo z žganjem in rumom; zastonj mu boš pridigovaia o kro-tenju mesene poželjivosti, če se je v njem že razpasla grda navada; zaman mu bož govorila o ponižnosti, če mu :se srši časti-hlepnost iz vsega njegov-aga v-3 ien:a, Kdc je torej bolj in prej poklican, da se otrok vzgoji v borenju s samim seboj, kot ti, o mati? Otrokov boj mora biti tvoj boj, njegova zmaga naj bo tvoja zmaga. In tvoja krona. Te dve poglavitni čednosti — modrost in zmernost — sta dva vogelna stebra pri vzgojni stavbi, Ta dva naj postavi mati. Druga dva naj pa postavi oče, (Dalje.] Minljivost. Pečat njen nosijo sive gore, temni prepadi in strme pečine; vode, ki z reber v dolino hite, glasno šumijo: vse mine, vse mine,.. Vrste stoletij pečine razdirajo, hribe prestavljajo, brezdna zapirajo, lomijo hraste in rušijo skale. Bliskovo suče se časa kolo, enkrat odločeno nam je živeti; zemlja premine in sinje nebo, v solncu se bežnost zapisana sveti. Zvezde na nebu blede in ugašajo, smrt jih zdrobi, ki z močjo se ponašajo, žezla rjave in razpadajo krone .., Mesta postanejo kup razvalin, dela življenja zob časa razdira, narodom tihe grobove odpira. Močne in slavne države izginjajo, v pušče se plodne dežele spreminjajo, — ie kar ie večno ostane, ne mine, Limbarski. ------ Zopet v šoli krščanske popolnosti. Ljudje božji, ali še veste, kdaj smo se v tej šoli videli zadnjikrat? Pred vojsko je bilo, štirinajstega leta, v 3. ali 4. številki »Bogoljuba« na straneh 89 do 92. Tam stoji zadnji pouk pod naslovom »pesem orlov«, ki govori o ljubezni do sovražnikov. Potem pa so vašega prepokornega sluga in učitelja prijeli in ga odpeljali, kamor je dovolila božja previdnost. Takoj v začetku ujetništva je mislil, kako bi prinesel domu kolikor mogoče veliko napisanega za to vašo šolo. Večkrat je sedel na kakšen kamen na skalnatem otočku Friul in začel pisati, kako treba brenkati na strune srca. Ali takrat prve mesece ujetništva je brenkalo to ujetništvo samo na strune njegovega srca in sicer tako močno, da je bila duša vedno polna drugih misli, da je legala na srce vedno pusta in gosta siva megla tožnosti, in pa še nekaj: — lačen je bil, lačen, in če je človek lačen, pa tudi možgani štrajkajo in nimajo nobenega pravega veselja do duševnega dela. Šele pozneje na Korziki, ko smo zopet dobivali več jesti, se mu je vrnila prejšnja kranjska korajža, da je prijel za pero in zopet začel pisati o strunah srca, tako da bi te-le članke pravzaprav lahko tudi naslovil n. pr. »Odmevi s Korzike«, »Spomini s Korzike« ali kakor že hočete. Toda dovolj tega klepetanja o samem sebi! Začnimo! Po nauku sv, Tomaža je napetih na naše srce enajst strun, ki jim pravimo čuv-stva in včasih strasti. Kako treba delati na prvi dve, na ljubezen in na sovraštvo, smo povedali že pred vojsko. Zdaj pride na vrsto tretja struna, čuvstvo ozirom? strast hrepenenja. Kaj je hrepenenje? Po čem teži? To spoznaš takoj, če ti povem,, da se ta struna oglasi redno potem, ko je za-zvenela v srcu struna ljubezni. Če imaš v svojem srcu ljubezen do kake stvari, bo takoj zadrhtelo tudi čuvstvo hrepenenja po tej stvari. Srcu ni zadosti, da kakšno stvar samo ljubi, srce hoče to ljubljeno stvar tudi uživati in zato hrepeni in hlepi po njej in toliko časa poje in doni ta struna, dokler srce nima te zaželjene stvari, oziroma toliko časa, dokler mu s krepko roko, s krepko voljo ne zabranimo te stvari, ne ustavimo nerednega čuvstvovanja. Včasih človek sam sebe dovolj ne pozna in ne ve, kaj ljubi neredno: poslušaj svoje srce, po čem ti hrepeni, in takoj uvi-diš, za kaj ti je privezano kakor ptič, ki se je zapletel v prejo. Poslušaj to struno, kam ti hrepeni, kam te vleče tvoje hrepenenje, in Jezus ti pravi (Mat. 6, 21}: »Kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje srce.« Tam je tvoj zaklad, kamor te vleče hrepenenje srca Prvič blagor ti, če ti doni ta struna ob pravih zakladih! Blagor ti, če ti zadoni n. pr. ob premišljevanju o nebesih, ob premišljevanju o lepoti kreposti, ob premiš-hjevanju o Bogu, o Mariji, o vzvišenosti misijonskega in redovniškega poklica, o lepoti krščanske usmiljenosti, o ljubezni in lepoti Jezusa v zakramentu svetega Rešnjega Telesa itd. Kako ti potem to hrepenenje lajša pot popolnosti! Ne boš več hodil, marveč s peroti hrepenenja boš letal na tej krasni poti. Že David je to izkusil sam na sebi, saj je zapisal lepe besede (ps, 118, 32); »Po poti tvojih zapovedi tečem, ko mi razširjaš src e«, ko mi širi srce hrepenenje po tebi in po tvojih zapovedih, — in »kako sladke so tvoje besede mojemu grlu, bolj kot med mojim ustom«! — tedaj ne hodim več, tedaj tečem po potu tvojih zapovedi. Seveda, kdaj bo to, da boš smatral božje zapovedi, Boga, Marijo, Jezusa itd, za slajše kot med, kdaj boš spoznal zaklad v njih? Le tedaj, če jih boš dobro premišljeval: le tedaj torej bo tudi zapela struna najupravičnejšega, svetega, lepega, najboljšega hrepenenja v tebi. O, draf;i bogoljub, več misliti, več premišljevati o božjih resnicah, potem bo pela struna hre- penenja čedalje bolj tako, kakor je donela v presv. Srcu Jezusovem, v brezmadežnem Srcu Marijinem! Istotako je tudi drugič res, da te bo hrepenenje srca neizrecno oviralo na potu popolnosti, če te bo vleklo k navideznim zakladom, k varljivim stvarem, ki ti jih tvoja norica domišljija slika kot prave zaklade. Kako te bo tedaj vleklo to hrepenenje v prst, v prah, v grudo, v grehe, na kriva pota! Če pustiš srcu, da bo nere/dno hlepelo po denarju, po imetju; če ne ustaviš te vzbibane strune, ko ti za-hrepeni po prepovedani nesmotreni ljubezni, ko se ti zahoč® poltenih naslad, ko ti zahrepeni po priznanju, po hvali, po časti, po priljubljenosti, po občudovanju tvojih vrlin, o katerih si prepričan, da jih imaš več in večjih, kakor jih imajo drugi; 5e te vleče srce le k veselicam in zopet k veselicam, le k zabavi in k igri in k smehu, le tja, kjer vince pij6 in sladko pojo. Ne, tako pa ne postaneš nikdar lep značaj, nikdar blagega srca, tako postaneš lahko žival, najmanj pa pesoglavec, ki gleda vedno v zemljo in ne dvigne glave nikdar kvišku h kaki višji ljubezni, k višjim nad-zemeljskim mislim, brljava reva, ki nima smisla in oči za nadčutno, zlasti še ne za nebeško lepoto, uboga putka, ki se s svojimi peroti le t upa tam zažene malo nad zemljo, in nikdar ne škrjaiiček, ki se Boga hvaleč dviga visoko pod sinj^j nebo. Dragi bogoljub, zdaj smo praznovali praznik Obrezovanja Gospodovega in morebiti si slišal v kaki pridigi ali bral v kaki knjigi, kako moramo i mi izvršiti sami nad seboj duhovno obrezo. Glej, tu imaš dovolj snovi za to obrezo. Prirezuj te neredne izrastke svojega srca, drugače ti trtica tvojega srca ne bo rodila nikoli slad-kega grozdja, nad katerim bi se mogel veseliti tvoj božji Zveličar, Včasih je že rekel kakšen krščanski oče, rekla kakšna krščanska mati; »Ne vem, kako je to, da so moji otroci taki. Saj sem jim vedno rezal, rezala vrhove.« Mogoče, toda morebiti premalo. Tudi ti, dragi bogoljub, moraš dobro vzgojiti svoje srce: to pa dose- žeš le tedaj, če boš pazil, zelo pazil na raznoliko hreoenenje tega svojega srca. Ali tretjič, ne samo blagega značaja ne boš, če ne boš imel oblasti nad to struno svojega srca, sploh ne boš noben značaj. Naši ljubi Primorci pravijo takemu človeku, ki se zažene zdaj v to, zdaj v ono stran, kamor ga ravno potegne nestalno srce, da je 1 u n a s t. Lunastemu človeku pa pravi sv. pismo, da je neumnež (Sir. 27, 12); »Neumnež se spreminja kakor luna.« In tak nestalen človek ne more imeti tudi nobenega pravega miru. Kako ga bo imel, če se pa da voditi slepim čuvstvom in strastem srca, ne pa mirni preudarni pameti? In v tem neprestanem metežu je vsak napredek v kreposti popolnoma izključen: glej, tak je človek, ki ne zna imeti v oblasti strune hrepenenja! In da jo dobiš v svojo oblast, kaj ti je storiti? 1. Poznal sem svetega duhovnika, ki je imel navado, reči, kadar se je nudila kakšna prilika, ki je prijala naravi: »To bomo zdaj dvakrat ali trikrat prespali, šele tretji, četrti dan po sv, maši bomo videli kako in kaj.« Modra beseda! Koliko reči je, ki se vidijo črez nekaj časa popolnoma drugače, često v vsej svoji ničevnosti in praznoti, če se motrijo v jasni luči treznega razuma! Izprva je oblivala domišljija te reči s čarobno lučjo bengaličnega ognja in tedaj so bile vse krasne in prelestne; če si jih pa pameten človek dobro in brez predsodkov ogleda, tedaj se pa pokažejo čestokrat v popolnoma' drugi podobi. Te reči so kakor igralke v kakšnih »komedijah«. Čudovito lepo so oblečene v samo zlato in srebro, obraz jim žari v nebeški milini, ker ga jim je znal brivec tako spretno nabarvati, da so videti, kakor angelci. Ko si pa po predstavi zmijejo barve z obraza in se oblečejo v svojo vsakdanjo obleko, se pa pokaže, da so precej ubite in vsakdanje stvari, morebiti s starikastim, prav nič lepim obrazom, in iz zanemarjene oguljene obleke se jim vidi, da jim manjka — drobiža. Tako tudi pogosto stvari, po katerih enkrat z močno silo zahrepeni srce: ko se izgubi čarobna uč prvih vtisov in stvar dobro premotri-no, tedaj še-le vidimo, kaj je na njej. Kolikokrat se potem zgodi, d>a se začne ljudem potem, ko so kakšno stvar dosegli in so jo spoznali v vsej njeni praznoti, — da se jim začne naravnost gabiti. Torej pazi! 2. U p r i se z vso močjo svoje duše nespametnemu hrepenenju in pohlepu! In da boš tu zmagal, kroti svojo domišljijo! Kajti ravno domišljija je tista norica, ki predstavlja srcu v prelestni luči svojo »kiamo«, da zavede srce k hrepenenju za njo, Če ima do te domišljije dostop še hudič, — kajti tudi on zna slikati nevarne podobe za našo domišljijo — o potem je nevarno. Sv. Jerorim je preživel svoja mlada leta v precej vihravi in nevarni družbi v Rimu, Pozneje se je svetu odtrgal in v puščavi je hotel zopet nazaj dobiti, kar mu je svet ugrabil dušnih dobrin. Ali to ni bilo kar tako! Domišljija mu je čarala pred srce neprestano najzapeljivejše podobe iz njegove vihrave rimske dobe: plešoče mlade pare z žarečimi očmi, hladne vrče ognjevitih italijanskih vin, na uho mu je donela godba in pesem in smeh, sploh: vse kipeče in bohotno življenje južnega Rima je plesalo in se vrtelo v naijhuj-nejših podobah pred njegovo domišljijo. Z vso silo svoje duše je moral tirati iz svoje domišljije te zapeljive podobe, ki so ga vlekle proč iz božje samote med tisti svet, kjer utripa vroče in strastno življenje čutnih naslad, ki nič ne vprašajo, kaj je po božji volji in postavi in kaj duhovna lepota, marveč hočejo le piti in piti in piti iz dovrhane peneče se kupe čutnega življenja, dokler se od tega uživanja same ne použijejo in izpozajmejo. Bodi torej trden proti svoji domišljijil 3. Večkrat si že slišal o pesnikih in drugih umetnikih, da imajo svoj dar naravnost od Boga. Kako moraš imeti še-le ti od Boga ta dar, da znaš dobro igrati na strune srca! Z drugimi besedami: za to ti je treba luči in moči odzgoraj, za to ti je treba milosti. Zajemaj jih pridno iz molitve, iz sv, zakramentov, iz daritve sv. maše, opomin, ki je zapisan z velikimi debelimi črkami na vsaki strani naše šole popolnosti. Dragi bogoljub, francoski pregovor pravi: Če kuješ in kuješ, postaneš kovač. In mi pravimo: Če godeš in godeš, postaneš mojster med godci. Delaj pridno tako, kakor smo opisali, na struno hrepenenja, pa postaneš mojster na instrumentu svojega srca. — Domača naloga: preberi in preštudiraj iz »Hoje za Kristusom« 11, poglavje v 3, knjigi. • Dr. Ant. Zdešar, C. M. Za samostanskimi zidovi. Četrto poglavje v knjigi preroka Izaija se tako-le začne: In sedem žena bo zgrabilo tisti čas enega moža rekoč: »Svoj kruh bomo jedle in v svoja oblačila se bomo oblačile, le po tvojem imenu naj se imenujemo.« Sveti prerok naznanja s temi besedami strašne čase pogubonosnih vojska, ki bodo privihrale nad izraelsko ljudstvo, »in število ubitih mož bo tako veliko ,« tako razlaga te besede naše slovensko sv. pismo, »da se bodo ženske za može pulile ter se z najmanjšimi pogodbami mo-žile.« Ali niso s temi besedami svetega preroka označeni tudi naši časi? Cvet naših mož in mladeničev je izkrvavel po bojiščih, izhiral in poizdihal po bolnišnicah. Ne vem sicer, kako se ženske zdaij po vojski že kaj »pulijo« za može, ali ena posledica teh časov bo bržkone tudi ta, da se bo marsikatero dekle zdaj resno pečalo z mislijo — na samostan. Zato menim,, da ne bo odveč, če spregovorimo enkrat nekoliko več o samostanskem poklicu. 0 tej stvari se je doseda; še tako malo pisalo v našem slovenskem jeziku, da je bilo že davno pred vojsko potreba o tem kaj več govoriti. Omenim le še, da, četudi govorimo tu bolj o ženskih poklicih, ta načela veljajo prav tako tudi za moške samostanske poklice. Sicer pa se o moških ob koncu te razprave še oosebe porazgovorimo. 1. Za * ožjimi ietii&ovu. Da dobimo kolikor mogoče jasno in resnično misel o jamostaosieni poklicu, odgovorimo najprej, čemu pT ie pravzaprav samostansko ali redovniško življenje. Toda ne, počakajte! — recimo rajši najprej, kakšnega namena da n i m a. Le poslušajte ljudi, kako imenitno in luhovito — in resnično, seveda tudi! — včasih modrujejo o samostanih in redovni-škem življenju. Eden ti pove, da samostan je le »za pokoro delati«, le grešniki naj stopajo vanj. Drugi ti razodene: »Ni večjih lenuhov na tem božjem sveru kot so menihi in nune. Samo rede se in pa Bogu čas kradejo.« Tretji jo zopet iznajdejo, da po samostanih samo molijo, to da ni nič kaj posebnega, ali zunaj med svetom socialno delovati in bosti se z liberalci, z demokrati in s v ob o d oirtis 3.1ci, politično delovati v prid Cerkvi in neumrljivim dušam, to edino da je modernim zahtevam primerno, za naš čas potrebno; samostani da so pravzaprav že čisto iz mode. Na četrto mesto pa pride tisti modri oče, ki je pisal samostanskemu predstojniku tako-le: »Enega sina imam oddati. Nima ravno vseh pet talentov in pa takšen je, da je malo slabe pameti. Pa sem dejal, no, bo pa ravno za klošter dober. Če ga mi vzamete, meni verjemite, bo prav vsem ustreženo: sinu, meni in pa vam,« Za tem prebrisanim očetom pa pride skrbna mamka, ki prigovarja svoji hčeri tako-le: »O Ie pojdi v samostan, Micika, le! Beli kruh boš iedla in pa na kmetih se ti ne bo treba ubijati kakor nam. Včasih sem že videla kakšne nune: tako lepo re-jene pa rdeče so.« Še drugi so v svoji modri pameti trdno prepričani, da gredo »za nune« le taka dekleta, ki se jim je fant aH ženin izneveril zdaj pa da se gredo v samostan kujat, pre-bolevat svojo nesrečno ljubezen in jo za-kopat med tihe samostanske zidove. Tam ob tihih večerih gleda na bledo luno in ji toži svoje srčne rane, in bele blazine, na katerih počiva njena mlada zlatolasa gla< vica, so zjutraj vse mokre od kristalom njenih solza, s katerimi je vso noč objo-kovala svojo izgubljeno srečo. — Take pesniki, romanopisci, romanobralci in ro-manobralke. Dragi bogoljub, morebiti si se včasih v mestu že ustavil pred velikim oknom kakšne trgovine s steklom, kjer je imel steklar izložena razna čudna ogledala, okrogla, iajčasto, podolgovato, vzbočeno, vdrto okragla. In povej, mi kakšen si se pa videl ti, krščanski človek, ki si ustvarjen po božji podobi, v teh začaranih steklih? V enem s kratkimi nogami, širokim trebuhom, debelo glavo, z dolgimi, daleč od glave proč štrlečimi ušesi itd., v drugem zopet z visokimi nogami, dolgim tankim vratom, z ozko podolgasto glavo itd.; sploh: tak si bil, da ni bilo nobeni stvari podobno. In glej, nekaj podobnega se godi tudi z dušno predstavo o samostanskem -poklicu. Bog nam je v svoji modrosti in ljubezni zamislil ta poklic tako rajsko lep in vzvišen, človek pa gre pa ga tako-le grdo izkrivi, kakor sva pravkar brala o menihih grešnikih, o menihih lenuhih, o mrzlih, samopridnih menihih, ki so popolnoma zanič v modernih borbah proti raznolikemu svobodomiselstvu, kar sva brala o očetu z njegovim sinom, o materi in o hčeri in o belem kruhu, in naposled o zaljubljenih milih Jerah, od kojih da je vsaka doživela že bogve kako zanimiv roman. O ti neumna človeška pamet ti, ti obžalovanja vredna verska nevednost, ki si tako slepa in brljava glede enega najzanimivejših verskih vprašanj! In če ne zato, zakaj pa torej vstopajo ljudje v samostane? Kakšen pa je pravi namen redovniškemu življenju? Čemu je >v. Duh, ki vodi in vlada sv. Cerkev, vzbudil v tej Kristusovi Cerkvi redovniški stan? Odgovor; Namen redovniške-du stanu je, voditi redovne osebe h krščanski popolnosti in sicer z izpolnjevanjem r e -dovniških obljub pod vodstvom sv, pravil in v skupnem življenju. Prva, bistvena stanovska dolžnost vsake redovniške osebe je torej, prizadevati si za popolnost. Tukaj ni ne časa, ne mesta, da bi ti, dragi bogoljub, razkladal na dolgo in na široko, kaj je ta popolnost, za katero se morajo v redovniškem stanu prizadevati; samo par besedi! Kakor si kdo izvoli, na primer krojaški stan, in gre in se uči in uči več let pri kakšnem dobrem mojstru, da se nauči krojaštva popolnoma, ki naj bi mu dajalo vsakdanjega kruha; kakor gre drugi v šole in se uči latinsko in grško in vse polno drugih takih stvari, in gre potem na vseučilišče, kjer se uči ali za profesorja ali za odvetnika ali za sodnika aj;i za notarja ali za zdravnika ali za kakšen drug tak visok stan. da pride tako »do hleba in kar je treba« — kakor se gre tretji po latinskih šolah učit v bogoslovje za vzvišeni duhovski stan, isto tako vstopajo nekateri, kojih srca ie k temu nagnil Sv, Duh, na vseučilišče krščanske popolnosti, v samostane, zato da se tu uče, vzgajajo in vadijo, kako postati polni prave in zdrave ljubezni do Boga, polni prijazne, potrpežljive in požrtvovalne ljubezni do bližnjega, utrjeni v čistosti, krotkosti, ponižnosti, v pravičnosti do vsakega, v vztrajnem izpolnjevanju dolžnosti, pa naj si bodo še tako težke, sploh: da pridejo do popolne izobrazbe srca in volje, da postanejo kristalno lepi, obrušeni značaji, da se razvijejo v njih srcih kali vseh človeških in krščanskih kreposti do najbujnejšega cvetja in do najslajših sadov, zlasti pa, kakor že omenjeno, kal ljubezni do Boga, tiste kreposti, ki je največja, najplemenitejša, pametnega človeka najvrednejša, ker je ljubezen do najvišjega, najpopolnejšega bitja, do Stvarnika vse ustvarjene lepote in popolnosti, kali tiste kreposti, ki razgiblje k delovanju vse druge kreposti in zmožnosti v človeku, ki je najmočnejša vseh idej, ki med vsemi drugimi krepostmi dela človeka najboljšega, najkoristnejšega za človeško družbo, ki ga dviga do najvišjih višin dušne lepote, izobrazbe in popolnosti, Če vodi torej tebe, rokodelec, tvoj cilj: popolna spretnost v tem ali onem rokodelstvu, če vodi tebe, o glasbenik, tvoj ideal: virtuoznost v g 1 a s b i, če se blišči pred teboj, o akademik, tvoja zvezda; vseobsežna umska izobrazba, pa vam povem za še dragocenejši cilj, za še krasnejši vzor, za še žarnejšo zvezdo, za še popolnejšo izobrazbo: krščanska popolnost, harmonija med telesnostjo in pametjo, med pametjo in srcem, med celim človekom in med Bogom, in vse to v žarkih in pod vplivom nebeškega solnca, ljubezni do Boga, Povej mi torej, dragi bogoljub, kdo izmed teh si je izvolil najlepši cilj, kdo najvzviišenejši stan? Gotovo tudi najtežji stan, ali ta stan vodi do najrazvitejše popolnosti človeške duše. In če imajo drugi stanovi često geslo: »Življenje si je treba kar najbolj posladiti,« »Le mnogo rozin in mnogo medic v naš vsakdanji kruh,« pa govore te junaške duše, ki si izvolijo s pravim srcem redovni stan; »Življenje si hočem kar najbolj ogreniti, ne maram rozin in medu, ki mi jih nudi svet, naslajati se hočem le ob sladkosti kreposti, ob Viru vse lepote, ob neskončno popolnem božjem Ljubitelju.« Že iz tega, kar smo tu samo površno povedali — natančneje se pomenimo o tem v teiku razprave — razvidiš lahko, kako krasno je zamišljena ta naprava v sv, katoliški Cerkvi. Če imate slavno zgodovino vseučilišč, če govorite o zgodovini in o šolah umetnosti, vočja naprava je redovno življenje v sv. Cerkvi, In Č2 vprašaš? se je li ta naprava tudi obnesla, ti navedem le eno dejstvo: Leta 1905, n, pr, je bilo pri rimski stolici 287 takozvanih svetniških procesov, t. i. za 287 sveto umrlih duš je šlo, kajti življenje in čudeži so bili predloženi v Rimu v preiskavo, da bi te junaške in lepe duše prišteli svetnikom. In kaj misliš, koliko izmed teh 287 kandidatov svet-ništva je pripadalo redovnemu stanu? Celih 239, dočim je imelo sivetno duhovništvo 35 kandidatov za v tron in svetni stanovi le 13, torej nad 83% redovni stan, nekaj nad 12% duhovniški in 4%% svetni stanovi. Ali ni torej res upravičeno ime za samostane, da so vseučilišča krščanske popolnosti in svetosti? Za božjim Ženinom vodi samostanska pot in izmed vseh drugih pripelje najvarneje do božjega Ženina, kakor nam kažejo te številke. Toda od božjega Ženina tudi izhaja ta naprava v sv. Cerkvi. Kaj lepo nam o tem pripoveduje sv. Marko (10, 17—22), kako je nekega dne pritekel k Jezusu dober mladenič, bogatih staršev sin, pokleknil predeni in mu rekel: »Dobri učenik, kaj najj storim, da dosežem večno življenje?« • Jezus mu je odgovoril, da naj izpolnjuje zapovedi. Mladenič mu odgovori: »Učenik, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti.« Nato se Jezus ozre vanj z ljubezni-polnim pogledom in mu reče: »Enega ti manjka: če hočeš biti popoln, idi, prodaj karkoli imaš, in daj ubogim in boš imel zaklad v nebesih ter pridi in hodi za menoj!« Ali sv. Marko pristavi: »On pa je bil zavoljo te besede žalosten in pobit je šel proč: imel je namreč veliko premoženja.« Ali vidiš, kako tu Jezus vabi k sv, uboštvu in k pokorščini? Še drugod je vabil k sv. devištvu, in komaj se je jelo krščanstvo pod vodstvom in vladanjem Sv. Duha širiti, je pognalo prav kmalu v Jezusovi Cerkvi povsod tudi redovno življenje, stan popolnosti. Za danes dovolj o tem. Samo na nekaj te še opozorim takoj danes. Jezusova naprava in naprava Sv. Duha je redovno življenje in Stvarnik dobiva največ tiste slave, ki so mu jo umne stvari dolžne dajati s krščanskim življenjem, ravno iz samostanov. Ali zdaj razumeš, odkod piha tista sapa, ki se gosti v vedno močnejši vihar, proti samostanom? Za vsemi protiverskimi časopisi, za vsemi raznimi protiverskimi vladami, ki vpijejo: »Proč s samostani!«, stoji tisti, ki je zaprisežen sovražnik božji in ki mu je slava božja najhujši trn v peti — hudič. Ti ljudje v delavskih oblekah in v vladnih frakih so v boju zoper samostane le orodje glavnega voditelja, satana, ki se po njih bojuje zoper Kristusa in njegovo Cerkev. Za pametnega človeka pa je ravno to, da pri vsakem boju zoper Cerkev velja prvi napad samostanom, živ dokaz, da so samostani res od Jezusa, da vodijo k Jezusu in da tudi pripeljejo k Jezusu. Dr. Ant. Zdešar, C. M. Pomagajte nam bratje z molitvijo! Klic iz Koroške. »Ko je Mojzes vzdignil roke, zmagoval je Izrael; ko pa je malo popustil, bil je Amalečan močnejši. Mojzesove roke pa so bile utrujene; zato sta vzela kamen in ga podložila pod njega, da je na njem sedel, Aron pa in Hur sta podpirala njegove roke od obeh strani. In njegove roke se niso utrudile do solnčnega zahoda. In Jozue je zapodil v beg Amalečana in njegovo ljudstvo z ostrim mečem.« — Mojzes je zmagal z molitvijo Amalečane, Slovenci! Letos, mogoče že v kratkem bo odločen boj za Koroško. Ljudsko glasovanje bo, in na kateri strani bo večina, tja bomo padli. Pod Jugoslavijo ali pod Nemško Avstrijo. Če pademo pod Avstrijo, bo s tem izrečena naša obsodba na narodno smrt in v nekaj desetletjih bo sodba izvršena. Na Koroškem, v tej prelepi deželici z rodovitnimi polji, visokimi gorami in sinjimi jezeri, bo zamrl slovenski glas. In v Korotanu, v tej zibeli slo- venstva, bi bil slovenski jezik položen v grob. V staroslavni gosposvetski cerkvi, ki jo je posvetil sv. Modest 3. 753. in v kateri se je nad tisoč let razlegala beseda božja v slovenskem jeziku, je lani utihnil slovenski glas. In če ne pripade Gospa Sveta nam, je utihnil za vedno, Za križ in svobodo so se borili kristjani na Balkanu proti Turkom, za prostost in pravico se borimo Slovenci na Koroškem. Že v stari Avstriji so imenovali Koroško »turški vilajet«, brezobzirno so gazili postavo in pravico. Naš jezik je bil brez časti in brez pravic. Na pošli, na železnici, v pisarnah in v šolah, v uradih vseh vrst je bil naš jezik brezpra/cn, Slovenec je bil izpostavljen prezir vadna božja služba, ampak tudi procesija s sv. Rešnjim Telesom. Na Štajerskem imajo namreč — če sem prav slišal, ne povsod, pač pa marsikje — navado, da večkrat v letu, takoimenovane »lepe nedelje«, napravijo procesijo sv. Rešnjega Telesa okoli cerkve in celo pri podružnici. Menda za lepo vreme in blagoslov polja. Na Kranjskem tega ne poznamo in nimamo drugih slovesnih procesij kakor o Veliki noči in na Svetega Telesa dan ali ob kaki izredni priliki, n. pr. ob sklepu misijona. Tako je bila to nedeljo procesija na griču pri Sv. Trojici. Prejšnje popoldne je tako streljalo in pokalo tam gori, da je moralo tudi najbolj zaspane zdramiti. Zato smo drugi dan, v nedeljo, v obilnem številu romali k Sv. Trojici, da se udeležimo procesije. Večina se je prav spodbudno obnašala; bilo je pa tudi nekaj zijal, ki še pri blagoslovu niso pokleknili. — Na Mali Šmaren pa je bila božja služba zopet na drugem griču, pri Materi božji na prijaznem gričku Tržišču. Tudi gori nas je nesla ali radovednost ali po-božnost — vsakega malo. Cerkev ki ni ravno majhna, je bila tako polna, da niso mogli vsi noter. Med drugimi sem opazil pri vratih nekega svetnega gospoda, katerega sem že v nedeljo videl pri Sv. Trojici. Vedel se je jako dostojno in tudi pridno molil. Tako mi je bilo to všeč, da sem se mu po sv. maši približal. »Jaz sem vseučiliški profesor dr. Š. (jako sloveče ime) iz Zagreba«, se mi je predstavil. No, vidite, hvalo Bogu, povsod in v vseh stanovih se še dobe ljudje, ki si ne štejejo pod čast, dajati Bogu, kar je božjegal Prvi Božič pod Škabrijelom — po vrnitvi. Že drugič praznujemo nocoj sveti večer v zasedenem ozemlju. Ali si morete tam onkraj žičnih ovir sploh predstavljati sv. večer v zasedenem ozemlju? Mišljenje naše in naše hotenje v blagoslovljenih urah tega posebnega večera, ki bi moral biti večer svete sreče in splošne zadovoljnosti,.. vprašam vas, ali si je morete sploh predstavljtati? Ne morete — a tudi jaz vam ga ne morem opisati — solza vam namreč nočem izvabiti iz oči v blaženi milobi vašega svetlega svetega večera. Zato naj raje orišem cenjenim bogoljubom, katerih nisem že tako dolgo videl, lanski sv. večer v podškabrij.elskih podrtijah in razvalinah, prvi sv, večer v nekdaj tako prijetni, tihi in mirni Ravnici pod Sveto Gord — po vrnitvi nesrečnih Ravniča-nov v svoje porušene domove. Božično vilijo popoldne sem jo mahnil iz Gorice proti Škabrijelu, za katerim počiva ta, od vojne vihre tako hudo obiskana vasica, da bi Jeremija na njenih razvalinah še danes lahko pel svoje žalostne pesmi, ko skoro ni ostal v njej kamen na kamnu. Hodil sem torej po škabrijelski poti, poti, ki je neusmiljeno vodila tisoče in tisoče v strašno smrt, saj ni noben drug hrib ob sedaj tako milo-otožno stokajoči Soči toliko dragih mladih življenj požrl, toliko nesrečnih v svoje nenasičeno žrelo pokopal, toliko solz izsilil in toliko sirot rodil kot morilni Škabrijel, ta krvavi angel smrti ... V duhu sem gledal po poli njegove žrtve, te nepregledne, skoro brezkončne divizije in regimente mriičev, ki io našli neprostovoljno kritie v Škabrijelovih jfobinah: cel hrib, en sam grob-velikan, pod- kojega širno gomilo spi mr-ivo spanje tudi toliko Bogoljubovih« prijateljev, znancev in bralcev.., Naj jim postavi »Bogoljub« tu na tem mestu skromen spomenik: V miru počivajte, naši možje in fantje-bogoljubi! Mogočni nadangel Gabrijel, nekdaj k Devici poslan v oznanenje odrešenja, poglej te tisoče naših mož in fantov-bogoljubov, ki so se tvojega oznanenia vsak dan trikrat na dan vestno spominjali ter slednjič ob koncu svojega nemirnega, tuge in bridkosti polnega življenja priromali na ta tvoj hrib (svetega Gabrijela) te} na tej tvoji gori pustili svoje mlado življenje, oznani, oh oznani jim odre-\enje in rešitev, pelji in spremljaj jih pred božje obličje ter položi zanje pred božje Veličanstvo vse tužne muke in vso bol, prestano na Škabrijelu, položi jo zan;e v spravo za grehe, da se dvignejo očiščeni v nebeške vi->ine ter zapojo po prestanih mukah svoj »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji .. .« Zapuščenim otrokom-sirotam, objokanim nevestam, osirotelim vdovam in plakajo-čim materam pa obriši vse solze, mogočni nadangel Gabrijel, in tužnemu narodu vzbudi novih sinov, ki naj enkrat srečno prispejo na vrh svete,, bogovdane svobode; kjer bodo lahko uživali kot srečno zapuščino svojih nesrečnih očetov: sveti, vedni božični mir. »Mir ljudem na zemlji,« A mir tudi našim mrtvim na Škabrijelu! N. v m, p.!... V žalnih mislih pridem do Ravnice, te Škabrijelove prvorojene hčerke. Pa saj to ni več Ravnica, ne, le žalostno pogorišče je in pa veliko pokopališče, na katerem spe tisti nepregledni škabrijelski mrliči, katerih ni ta hrib-krvnik sam požrl; največ jih je iz naše, sedaj dvakrat zelene Štajerske. Štajerci bi v resnici lahko enkrat poromali na rav-niška pokopališča, obiskat in objokovat svoje mrtve sinove . . . V Ravnici sami pa ne najdem nikjer cele hiše, tu pa tam štrli navpik par sten, glasnic nekdanjih boljših, lepših dni; ob podrtih hišnih voglih čepe podprte barake, za silo se« stavljene, ki predstavljajo sedaj najnovejši stavbarski slog, goriški ali soški slog. Izza teh barak, porušenih hlevov in sked-njev se dviga proti oblačnemu nebu temen dim, znamenje življenja, katero nam že znači krik otrok, letajočih med temi ruševinami, kričečih in veselečih se svetega večera. Kdo bi se ne veselil prvega svetega večera po tolikem času, po tolikih grozotah in strahotah; prve sv. maše po tako strašno dolgem, ža- lostnem adventu in še celo sv. maše polnoč-nice. Tudi odraščeni se vesele, v koliker je seveda veselje tod še doma; dekleta iščejo zelenja, da zakrijejo nekoliko tisto seno, ki tvori steno raždrapane veže napolpodrte hiše, v kateri se bo obhajala polnočnica. Kaj zato, če nima ta pol-veža pol-skedenj vrat, strgana plahta jih za silo pokrije in vsaj nekoliko za-brani dež, ki lije kakor za stavo; okna pa naj le ostanejo odprta kakor so, saj bodo gledali za silo v ta pravcati betlehemskoravniški božični hlev ravniški pastirji in pastirice, to od vojske, nadlog, vsakdanje smrtne nevarnosti in trpkega begunstva izmučeno in izžeto ljudstvo, ljudstvo smrti, granat in šrapnelov ... Polnoč se bliža, po stezah (ceste je tako že vojska vzela) prihajajo k polnočnici postavni možje, žene, dekleta z družbeno svetinjo — nosijo jo prvič zopet po tolikem času —, fantje in otroci. Vse hoče v vežo, a kako, ko je hlev tako majhen, da bo notri komaj prostora za nebeško Dete, duhovnika, strežnike •in par ljudi ter kvečjemu še tam vrh polomljenih stopnic za podrt harmonij, ki ga je pridni organist rešil iz strelskih jarkov in ga za silo toliko popravil, da je mogel nocoj zopet, dasi hripavo, peti betlehemskemu Detetu v čast, morda bo šel nocoj ta škripavi harmonijev glas novorojenemu Odrešeniku bolj k srcu kot najveličastnejše kantate velikomest-nih orgel v svetovnih katedralah. Slovesnost se začne, ljudstva se kar tare, seveda mora ostati zunaj okolu »hleva« v vodi in dežju večinoma brez dežnikov (ker dežnik je na Goriškem še danes redka stvar — na tolikokratni poti v in iz begunstva so se izgubili). Ob za silo pripravljenem oltarčku, bolj podobnem jaslicam kot oltarju, začnemo jutranjice. Mrzel, od vetra gnan dež sili na »oltar«, krave v sosedni »sobi« zamukajo, čudeč se šumu tolikega ljudstva v tej ponočni uri. Vmes pa doni pretresujoči psalm »Mise-ricordias Domini in aeternum cantabo ...» Ne pretiravam: dosti ubožnejše in nepripravnejše kot pred stoletji v Betlehemu je bilo ta sveti večer pod Škabrijelom, tako da sem z ganjenim, sočutja polnim srcem do ubogih njegovih ravniških častilcev in molilcev zapel o polnoči »Te Deum . ..« Zamolklo se je glasila to noč zahvalna pesem po škabrijelskih planjavah in oznanjevala nesrečnemu ljudstvu odrešenje, ki mora kedaj tudi nad temi planjavami vziti. In Te Domine speravi, non con-fundar in aeternum, V Tebe Gospod zaupam! Po zahvalni pesmi — peta sv. maša. Kdo opiše ganljivo pobožnost, s katero je ljudstvo molilo božje Dete v pravih jaslih našega »oltarja«. Nikdar še nisem s takimi občutki daroval sv, daritve kot ono noč. Po končani polnočnici so ljudje nemo od-Sli in mislili gotovo na vaše božične večere, na vaše cerkve in vaše, nocoj tako okrašene oltarje .. i Molče so stopali, dokler niso izginili v svojih podrtijah, luknjah in barakah. Tudi mene so sprejeli pod gostoljubno streho začrnele barake. Bog jim plačaj in jih potolaži v nesreči, ki je to družino nekaj mesecev prej zadela: komaj so se vrnili iz begunstva je zadela družino strašna usoda razstrelkov, te povojne morilke naše uboge Goriške, šest članov družine je moralo v strašnih bolečinah pustiti življenje. N. v m. p.! Božično jutro. V kotu nad stopnicami spovedovanje, med drugo sv. mašo skupna obhajilo dekliške Marijine družbe ob jaslicah našega betlehemskega hleva in po sv. maši na ravnoistem prostoru shod Marijine družbe, po dolgih 30 mesecih zopet družbeni shod. Koliko gorja so družbenice v teh 30 mesecih prestale, a za družbo morda najhujše gorje, da mora koncem vseh muk in stisk obhajati družbin shod v takšnih razvalinah brez cerkve, brez Najsvetejšega, brez družbenega oltarja. Marijine družbe širom naše slovenske domovine, ki imate vsega v izobilju: lepe družbene oltarje, krasne cerkve, v srce segajoče pobožnosti in slovesnosti, bodite svoji Družbeni kraljici za vse te milosti hvaležne, in kažite to hvaležnost v dejanju, z gorko dejansko ljubeznijo do Marije in Njene družbe, O, kako bi jo hotele naše družbe v teh raztrganih krajih gojiti in pokazati, ako bi le imele tako lepo .priliko, kakor jo imate ve! O, kako hrepene naše Mar. družbe po oltarjih Marijinih, ki jočejo sedaj na njihovih razvalinah. Niso pa šle vse družbenice k družbenemu skupnemu sv. obhajilu. Prišlo pa je to tako-le: V goriški škofiji je bilo lani za božične praznike zaukazano češčenje sv. Rešnj. Telesa, ki je bilo javno v molitev izpostav- ljeno po tistih cerkvah, ki so prebolele vojno vihro. Kako radi bi tudi Ravničani cel dan molili sv. Rešnje Telo, a kako? Ni bilo cerkve, ne kapele, ne barake, ne tabernakeljna, kako naj bi potemtakem obhajali slovesnost javnega češčenja sv. R, Telesa?,.. In vendai bi jo tako radi. Pa bodi! Po tretji sv. maši sem pustil v jaslicah našega »oltarja« sv, ho-stijo ter jo vložil v kapsulo za previdbe (druge priprave nismo imeli). Cel dan so hodili Najsvetejše molit v to malo vežo, polno luže in blata, in v tem blatu in tej luži so klečali molilci in molili. Omogočila je pa to Marijina družba: več družbenic se je namreč priglasilo, da so pripravljene biti tešč do večera, da bi šle zvečer k sv. obhajilu in tako omogočile češčenje, ker ni bilo tabernakelja, kamor bi po končanem češčenju sv. R. T, shranili. — Prosim vas — iz ljubezni do Jezusa, biti cel dan tešč in to na največji praznik v letu, ko si še najrevnejša hiša več in kaj boljšega privošči za pod zob! Sicer pa bodi županu v čast povedano, da se je tudi on ponudil ... Proti večeru smo zaključili slovesnost z blagoslovom po katerem smo položili Najsvetejše v taberniakelj družbeničnega srca. Tako je praznoval prvi Božič pod Ška-brijelom po končani krvavi vojski. Gotovo bo to marsikoga zanimalo, ki je že hodil v zadnjih nesrečnih letih po Škabrijelovih grebenih. Povedal sem pa to tudi v čast dobrim Ravni-čanom in v spodbudo vsem Marijinim družbam in Bogoljubovim bralcem, katerim voščim srečne božične praznike in blagoslovljeno novo leto, V Vipavski dolini, 10. decembra 1919. i. G. Kaj pišejo prijatelji »Bogoljuba"? i. Najdražji mi Bogoljubi Osemnajsto leto si dopolnil. Sedemnajst let že hodiš po lepi Sloveniji, po dobravah in hribih, v urah radosti in trpke bridkosti. Pohiteval si tudi v daljne kraje, kjer so te pričakovali tvoji znanci kot veselega glasnika iz domovine. Pozdravljen, vselej tako težko pričakovani Bogoljub! Pozdravljen, prijatelj najzvestejši! Ti me potrjuješ v bojih, tolažiš v bridkostih zapuščenega! Navdušuj sinove majke Slave, sinove Najčistejše. Naj ostanejo- zvesti svojim vzoro"m! Prezirajo naj pogubonosne nauke otrok sveta! Vodi hčere Brezmadežne Matere, poslušajo naj po Tebi in. svojih voditeljih njene svete! Da postanejo vredne hčere Rože skrivnostne, Device najmodrejše, lepota in dika domovine! Resnično, v primeri proti drugim listom si ti najcenejši! Kmetijska lista »Domoljub« in »Kmetovalec«, za 1 liter ponarejene ali naravne kislice, ti za četrtinko cvička. Kako nespametno, celoletno veselje zamenjati za parminutno! Če je sploh tisto posedanje po gostilnah kaj prijetnega; jaz vsaj si ne morem predstavljati tega za prijetno. Rajši berem, bodi že Gospodov dan ali prosti delavnik. Poročaj o mladeničih in mladenkah, kakor tudi o možeh pravičnih in vzornih materah, ki so živeli v nam enakih razmerah, bojevali se, zmagali in se radujejo sedaj na Jagnjetovi svatbi. Pomagaj orati čč. gg. voditeljem trde brazde, da bode vsejano seme kdaj rodilo stoterno, kleno pšenico, da bodo vzgojili Siste limbare v vrtu Najčistejše. Navdušuj svoje, naj pomagajo misijo-nom, bodisi Kamovim potomcem ali bratom v razkolu dejansko ali vsaj z darovi usmiljenja ali z molitvijo. Neprestano naj povzdigujejo svoje roke k Bogu vsemogočnemu! Naj srkajo svojo hrano iz Tebe otroci majke Slave, naj se navdušujejo za vzore, naj se ljubijo med seboj! Bogoljub, najmi-lejši prijatelj, nadaljuj začeto! Bodi krepak junak! Pozdravljen, Ti, najdražji, tisočkrat! Marioii!. II. To-le posnemajte! Takih žena več! Čitatelji »Bogoljubovi«, na noge! Ne bodimo tako tihi in zadovoljni, da imamo samo mi »Bogoljuba«; potrudimo se, da ga tudi drugi dobijo! Prizadevajmo si bolj ko mogoče razširiti ga na vse strani, ker je neobhodno potrebno v sedanjih viharnih časih, ko se vzdigujejo strašni valovi, ki nam hočejo potopiti vero, Cerkev, duhovnike in ž njimi svete zakramente. Kaj bode z našimi dušami, če nas zagrnejo ti grozni viharji; kakšno življenje bode brez svetih zakramentov? Mislim, da lahko spoznamo iz lastne izkušnje, kadar bolj poredkoma pristopamo k sv. obhajilu, kako se ne more napredovati v dušnem življenju. Kaj pa potem, kadar duhovnov in cerkvi ne bo — kdo nam bode delil svete zakramente, posebno ob smrtni uri; kdo nas bode opominjal in učil v verskih resnicah, če smo že zdaj tako omahljivi? Torej, dragi »Bogoljubovi« čitatelji, pogum! Vsak naj pridobi vsaj enega ali dva nova naročnika, pa se bode nabralo precejšnje število. Ti dekle, imaš tovarišico, nagovarjaj jo, naj si naroči; in ti žena, po-cukni malo svojo sosedo in sorodnico, naj si naroče »Bogoljuba« vsaj za svoje otroke, da se navzamejo verskega duha že v nedolžnih letih, da jim bode tem bolj v srce zasajeno versko prepričanje; ker ravno v »Bogoljubu« najdemo veliko koristnega in potrebnega, da si vemo vero prav ohraniti. Mogoče bode katera rekla: ta in ta lahko nabira, ki ima čas.. No, pa saj ni treba, da hodiš cel dan okrog, saj je toliko priložnosti. Greš iz cerkve z eno ali drugo/ pa lahko malo poagitiraš, ali ko te pride ta ali ona obiskat. Tudi jaz imam štiri otroke, hvala Bogu, in vsi so mali, pa sem si dobila toliko časa, da sem nabrala 31 novih naročnikov, pa nisem s tem čisto nič zamudila. Ne pišem, da bi se hvalila, ampak da bi tudi ti storila tako, posebno ti, draga družbenica! Zapomnimo si vse enkrat za vselej, da moramo biti Apostol-ke, to je, da širimo čast božjo! Z ljubljenim Sinom nas blagoslovi Devica Marija, in Sveti Duh nas razsvetli, da bodemo dobro in prav umevali »Bogoljubove« spise ter se neustrašeno vojskovali zoper sovražnike svete Cerkve in jih z Jezusom in Marijo premagali! Oklenimo se ljubega Jezusa in Marije, naše nebeške Matere, in ne bomo premagani. Hvaljen Jezus in Marija! Ali smo ubogali, ko nam je neki duhovnik priporočal ta lepi pozdrav? Ga še ni slišati. Na dan s tem pozdravom, posebno v družbi in iz družbe počasi med druge vernike! Torej; Hvaljen Jezus in Marija! Amen. žena-družbenka. III. Ker je časopisje naših nasprotnikov glavna moč, da zastupljajo našo mladino, se tudi mi enako njihovi požrtvovalnosti potrudimo, da bo »Bogoljub« zanaprej izhajal dvakrat na mesec! Ako hočete dvigniti Marijine družbe vseh stanov, zlasti pa Marijine Orlice in sploh mladino, razširite katoliško časopisje! Znano Vam je, da »Bogoljuba« splošno ljudje radi čiitajo, zato mislim, da ne bo velikih pritožb, ako bi se cena dvignila na 10 K letno. Agitirali bomo kolikor največ mogoče, a pričakujemo več zanimanja od strani gg. duhovnikov, oziroma voditeljev, Navadno se oznani pri zadnjem letnem shodu to-le; Prihodnje leto naročite »Bogoljuba«, a to pa skoro nikdar ne, no, so tudi izjeme, da bi se poudarjala važnost lista za Marijine družbe. Vsaka hiša mora imeti ta cerkveni časopis, Ako bo pa leto za letom pešal (čeprav vsled vojne), bomo preveč nazadovali. Sramota je za nas, da smo tako sebični za dobro, krščansko ča- sopisje, da nismo mogli obdržati lista v tistem obsegu kakor pred vojno! Pričakovati je tudi sedaj godrnjanja, čeprav imajo ljudje dosti denarja za nepotrebne in grešne zabave. Še celo iz naših krogov zagovarjajo »Sokole«. Za svoje stvari nismo daleko tako vneti kakor naši verski nasprotniki. Prosim Vas v imenu vseh dobro-mislečih: Poudarjajte gg. voditeljem, od katerih jenajveč odvisno, da naj bi se naš list tako povečal, kakor je bil pred vojno, in da naj bi Marijine družbe rade pomagale z denarjem podpirati * Bogoljuba«, da bo več, mnogo več naročnikov, Ako bo list večji in večkrat izhajal, je upati,- da bo močno razširjen. Za vse tiste pa, ki lista ne morejo naročiti, kakor služkinje in drugi, bi priredili kako »igro« v ta namen, da bi se Jim naročil »Bogoljub«. Nobeno pošteno sredstvo naj nam ne bo preponižno, da obvarujemo našo prihodnost pred brezverstvom. Pozdrav iz Škofje Loke! Pot v srečen zakon. Iz Marijine družbe peljejo pota na vse strani. Če hočeš, lahko ostaneš pošten fant in modra devica med svetom do groba; odpira se ti tiha samostanska celica, če hočeš stopiti vanjo in se tam posvetiti Bogu in ljubezni do bližnjega. Stopiš lahko tudi v zakonski stan in si v njem služiš nebesa. Zakonski stan! Na njem sloni blagor in sreča človeškega rodu, pa tudi njegov pekel in nesreča. Na vsak stan se moraš pripravljati, moraš spoznati njegove dolžnosti če ne, ti bo šlo vse narobe. Kdor hoče postati rokodelec, gre za več let h kakemu mojstru, da se'nauči rokodelstva. — Redovnik ali redovnica ne postaneš kar čez noč, samo da vržeš nase redovno obleko, V samostan prideš skozi novicijat. Kaj je to? Eno ali še več let moraš samostansko življenje poskušati. V tem času spoznaš, ali si za samostan ali ne. Redovni predstojniki spoznajo v tem času, kako je s tvojimi zmožnostmi za njihov red. V teku te poskušnje lahko vsak dan zapustiš samostan in greš nazaj med svet. Na zakonski stan se pa ljudje tako slabo prioravliaio. Nekateri celo nič; ne- kateri premalo. Drugi pridejo v zakon skozi napačna vrata. Potem pa pride gorje ... Rad bi marsikomu pomagal v srečen zakon. Zato sem napisal sledeče vrstice, le pridno jih prebirajte in še bolj pridno ubogajte, kar vam bom povedal. I. Poglejmo najprvo različne sodbe o zakonu. Kako sodi o njem spačeni človeški rod? Slišali ste že besedo razporoka. Kaj pomeni ta beseda? To pomeni toliko, kakor da je zakon razdružljiv in razvez-Iuv. Če se mož in žena naveličata skupaj živeti, se smeta ločiti in potem se sme vsak' zopet nanovo poročiti. Tak zakon zahtevajo veri in Bogu zoprni poslanci skoro po vseh državnih zbornicah. Tudi v Jugoslaviji bo ta zahteva prišla na dan. Prav gotovo. Navidez je ta zahteva prav vabljiva in zapeljiva, Če se dva ne razumeta, je najbolje, da gresta narazen, V resnici je pa. ta zahteva najbolj škodljiva z c. družino in državo, Kdo naj skrbi za blagor družine, ki danes je, jutri je pa ni več? Kdo naj skrbi za bedne otroke, ki jih zapustita lastni oče in mati, ki v hiši očma in mačehe nimajo prostora? Kdo naj jih vzgoji v dobre člane človeške družbe? Država? Država je mati postav in paragrafov, pa mačeha dobre vzgoje. Kdo bo plačeval stroške za tako vzgojo? Državljani. Kdo pa, čt bo družinsko blagostanje uničeno? In po tem potu bo uničeno! Družina mora propasti, z njo pa premoženje. Bo pa država prevzela taka propadla zemljišča. AH znano je, da je država najslabši go-soaar. Zgodovina davnih in sedanjih dni nam to potrjuje. Gospodarstvo cesarja Jožefa z zaplenjenimi samostani, gospodarstvo FrancozoA' z samostanskim premoženjem: povsod je država napravila izgubo. Tudi zanaprej nimamo vere v gospodarske talente državnih organov. Sebičnost na svetu še ni umrla. Še nižje je zakon ponižala sedanja boljševiška vlada v Rusiji, Brali smo: ženske so v Rusiji državna lastnina. Bolj zakonske zveze in ženske niso mogli ponižati, kakor so jo s to postavo. Država bo oddajala ženske moškim in jih bo zopet vzela, kadar se bo državi poljubilo, oziroma kadar bo kakšen uradnik suh in kadar bodo državne blagajne najbolj prazne. Vsakega otroka, ki se bo rodil, bo država staršem vzela in ga bo vzgojevala v državnih zavodih čisto po svoje. Kdo bo pa plačeval vzgojo? Tisti, ki bo plačeval davek. Otrok svojih staršev ne bo poznal niti po imenu, Materina ljubezen bo prazna beseda. To zadostuje. Nazaj v starodavnost se nočem izgubljati. Pač pa poglejmo še nekatere »od-be, ki jih ima o zakonu velik del naših ljudi. Eni cenijo zakon po denarju in premoženju, »10.000 bo priženil!« »Grunt bo primožila.« Kaj vse drugo, samo da je bogastvo! Ni jih malo, ki se ženijo in može s premoženjem, človek je postranska stvar. Drugi imajo zakon samo za nekako zadostilo svojim strastem-, svojim nizkim željam, svojim živalskim nagonom. Nič drugega. Zakonska žena jim je igrača, £ katero nasičujejo svoje po-željenje. Nekateri gledajo zakon samo od črne strani: sam greh, sam pekel, »Naj se le moži,« pravijo včasih za kakšnega dekleta, »bo vsaj kaj poskusila. Sedaj še ne ve, kako fletno ima,« »To je neumna,« obsojajo drugo. »Nebesa ima doma, pa sili v ta pekel.« Zlasti jim je hudo, če se moži kakšna bolj pametna, modra dekle, ki rada moli, hodi k sv, obhajilu, ki je morebiti celo odbornica Marijine družbe. Koj je cel svet pokoncu in obsoja Marijino družbo, ki ima tako neumne dekleta, da celo na zakon mislijo! Možila se je v vsakem oziru pametna in vzgledna dekle. Pa jo je gospodu Janezu koj zatožila neka »dušica«, ki se ji je zdela ta možitev velikansko pohujšanje, češ tudi ta se moži, tako pobožna, tako sveta, ta modra . . . Ah, kam gre ta sVet! Gospod Janez jo pa kratko zavrne: »Ravno to je prav, da se taka omo-ži. Kaj mislite, da so samo plesavke in druge prismode vredne sv, zakona in njegovih milost il« Res je tako. Gorje tebi, spačeni svet, če bi samo spačeni in sprideni ljudje imeli prosto pot v zakon! Poglejmo pa še na drugo stran: Kako pa sodi o sv, 'Zakonu treznomi-sleči svet, kako Kristus in njegova Cerkev. Mnogo modrosti kažejo narodni pregovori. Znan nam je slovenski pregovor, ki pravi: Dobri zakoni se sklepajo v nebesih, — V nebesih torej; to se pravi; trezno premišljeno kakor vpričo Boga samega. Ruski guverner Rostopčin piše svojemu priiatelju' »Blagrujem moža, ki mu je Bog dal razumno in pošteno ženo. Ona mu je gospodinja, soproga, prijateljica, njej zaupa, z njo se posvetuje. Ona vodi in vzgaja njegove otroke. Ona je njegov mir, njegova tolažba, ona mu lepša življenje.« Namestnik Kristusov v Ri-mu ponavlja večkrat že znane besede: »Dajte mi dobrih mater in z njimi bom premagal celi svet,« Premagal, pa ne kakor v svetovni vojski, s kanoni, s strojnicami in drugim preraznovrstnim orožjem, premagal bo hudobijo sveta, greh in pohujšanje. Kakšno mnenje ima o sv, zakonu Kristus J,e z u s? Zadostuje, če povemo, da je Jezus Kristus povzdignil sv. zakon v število sv, zakramentov. Ali hočete še več: Navsomoč brani nerazdruž-ljivost sv., zakona, »Kar je Bog združil, naj človek ne loči.« Sv, Pavel imenuje sv, zakon veliko skrivnost in podlaga te skrivnosti je velika ljubezen, nevsahljiva ljubezen med Kristusom in njegovo Cerkvijo. »Mož je glava žene, kakor je Kristus glava Cerkve, Kakor je Cerkev Kristusu podložna, tako naj bodo tudi žene svojim možem v vseh rečeh. Možje! Ljubite svoje žene, kakor je Kristus Cerkev ljubil in sam sebe zanjo dal, da bi jo posvetil,« Tako sveti Pavel. A Cerkev! Cerkev zakonsko vez blagoslavlja, na dan poroke dovoljuje brati posebno sv, mašo za novoporočence, slovesno blagoslavlja zakonske ob petin-dvajsetletnici in ob petdesetletnici poroke. Cerkev brani sv, zakon nasproti vsem nakanam od katerekoli strani. Sv, zakon je božja ustanova, je nekaj vzvišenega. Le človeška slabost ga skuša ponižati in z njegovim ponižanjem ubiti družino, ubiti Cerkev, ubiti državo, ubiti splph človeški rod. In ker je zakon božja naredba, zato se -spodobi, da se ljudje nanj kolikormo-goče dobro in vestno pripravljajo, da dobro poznajo dolžnosti, ki jih sprejmejo, pa da se tudi težav, ki jih čakajo, ne ustrašijo. Dekleta! Vam še posebej tole: Kam Vas Bog kliče, še ne veste. Prihodnost vam je zakrita. Če je pa vam odločeno, da stopite kot neveste pred Gospodov oltar, kot žene v novi dom, kot matere novih družin, potem vam ne morem zakrivati in ne smem zamolčali, kaj tirja od vas vaš prihodnji poklic. Povedal vam bom to z besedami slavnega pisatelja in govornika iz družbe Jezusove: »N a kolenih krščanske matere morajo zrasti možje, ki so od Boga poklicani, da bodo apostoli resnice in bojevniki pravice. Mi smo nepremagljivi, dokler bo krščanska mati s križem v roki stala na straži pri vratih zemeljskega raja, krščanske družine.« (Dalje prih.} Pametna beseda d< Drage sestre! Potrebno se mi zdi z vami par besedi spregovoriti. Kakor same vidite, je v vsaki vasi, še več pa v mestih takih ljudi, katerim je lepo krščansko življenje deveta briga, da, rečem popolnoma odveč. Ti ljudje so po. mojem mnenju v veliko žalost naših dobrih dušnih pastirjev. Zatorej vas prosim, draga dekleta, bodimo jim me družbenke v neko tolažbo, bodimo jim takorekoč robec, s katerim si bodo otirali solze. Nikakor pa, da bi jim še večale žalost in polnile grenki kelih z razposajenim razvese-ljevanjem! Tudi ne bodimo hinavske, da bi se javno kazale kot dobre Marijine hčere, v kakšnem bolj skritem kraju pa, kjer bi se ibre Marijine hčere. čutile varne, da nas nobena ne zatoži, pa bi zapravljale to lepo ime. Deklel Lahko goljufaš odbornice in tudi vodnika, ali Enega ne boš mogla goljufati! Večkrat sem že natihem Boga hvalila, da ima poleg drugih lastnosti tudi to lastnost, da je vse-gaveden, zakaj, koliko dobrega bi ne bilo poplačanega in koliko hudega ne kaznovanega! Torej, drage družbenke, še enkrat vas prosim, bodimo v veselje in tolažbo svojim vodnikom, s tem pa bomo delale tudi veselje Njej, katero smo si izvolile za svojo gospo, zavetnico in mater. Potem bode vsaka izmed nas lahko zapela pred smrtjo: Marija, tvoja hčerka sem, naproti Tebi rada grem, en venček " tudi meni daj, da ž njim odidem v sveti raj. Po svetu. Posredovanje sv. očeta Benedikta, naj ententine države vpoštevajo, da bodo mirovni sklepi pravkar stopili v veljavo in naj vsled tega vendar že izpuste uboge ujetnike v njih domovine, je imelo uspeh, Italija odpušča sedaj polagoma slovenske ujetnike; tudi Francija se bo menda omehčala; tam je namreč še mnogo' Nemcev ujetih. Oklic papeža Benedikta na vse nevtralne in tudi druge države, naj zbirajo doneske za pomoč osrednji Evropi, je istotako našel odprta srca, zlasti v Ameriki in na Angleškem. Tudi drugoverske cerkvene občine so vsled tega priredile zbirke za stadajočo Evropo. Bivši dunajski nuncij, sedanji kardinal Valfre di Bonzo je ob svojem odhodu z Dunaja daroval 20.000 K za Vincencijevo konferenco, 10.000 K pa za zbirko, ki jo je priporočil sv. oče v prid stradajočim v osrednji Evropi. — Poslaniške posle vodi začasno msgr. Ogno Serra. Stališče sv, stolice nasproti dosedanji liberalni vladi italijanski, ki je vodila vso politiko na svojo roko skoraj 50 let, je po zad- njih volitvah v državni zbor precej spremenjeno. 101 poslanec katoliške ljudske stranke — to nekaj pomeni. Ti poslanci imajo moč, da vržejo vsako vladaj sv. stolica ima sedaj zagotovilo zoper vsako ogrožanje ali poslabšanje svojega stališča. Posledice volitev so se koj pokazale. Kraljevi komisar za »Julijsko Benečijo«, torej za slovenske, kraje, f r a m a-s o n C i u f f e 11-i je bil veri sovražne šolske' postave razglasil tudi za svoj okoliš. Ljudska stranka je ugovarjala in takoj je bil komisarjev ukrep razveljavljen. Komisar je že odstopil. Tako bo tudi moral storiti južnotirolski komisar Credaro, Poslanik avstrijske republike. Poročali smo že, da je bil predlagan za zastopnika republike avstrijske pri «v. stolici dr. Funder, glavni urednik krščanskega lista »Reichspost« na Dunaju. Čujemo, da predlog ni sprejet, češ,' da je zastopal kot politik preveč protiitalijan-sko stališče. Zopet novi kardinali. Za mesec marec je napovedan nov konzistorij pri sv. očetu v Rimu. Kot kardinali bi prišli v poštev: škof S c h u 11 e v Paderbornu, ki bi prišel za nadškofa v Kolin; madridski nuncij R a g o n e s- s i, dalje rasgr. S a r d i in msgr. S e b a s t i -a n e 11 i. Prav tako se imenuje kot kandidat nadškof Norber v Freiburgu. Kaj pa Jugoslovani? Tudi nam gre zastopnik pri najvišji cerkveni oblasti. Prvi petek v mescu, O moči in dobroti presv. Srca Jezusovega bi moglo pripovedati obmorsko mesto Santos v Braziliji, kjer delujejo jezuiti že 12. leto. L. 1905 je bilo baje ondi 40 sv. obhajil za Velikonoč. L. 1916 je bilo samo v ondotni jezuitski cerkvi obhajanih 40.000 oseb. To čudovito spremembo pripisujejo v prvi vrsti pobožnosti presv. Srca Jezusovega, Vsak prvi petek v mesecu pristopi k sv. obhajilu 400—500 odraslih članov molitvenega apostolstva. Veliki dnevi v Lurdu. 11. novembra 1919 so se bila pričela velika romanja bivšega francoskega vojaštva v Lurd. Do 15.000 romarjev se jih je udeležilo; med njimi je bilo več odličnih admiralov in generalov, trije kardinali (Luc;on, Andrieu in Bourne, ki je prišel iz Anglije) in 23 škofov. Med duhovniki je bilo veliko takih, ki so bili poprej sami na bojiščih. Katoličani angleške, ameriške in italijanske armade so poslali svoje zastopnike. BI. Margareta Alakok bo 13, maja v Kimu slovesno prišteta med svetnice. Sv, oče Benedikt XV. upa, da se bo slovesnost ob navzočnosti veliko tujcev izvršila z dostojno proslavo presv. Srca Jezusovega. Svetovno svetišče presv. Srca Jezusovega. Vodilni krogi v Italiji so polni nasprotstva do Cerkve. Med ljudstvom pa najdemo zdravo, pravično, katoliško jedro, ki je odločno nastopilo pri zadnjih volitvah in priborilo okrog 100 katol. poslancev za državni zbor. Omenjamo tudi, da se v Italiji živahno giblje zlasti mladina, ki je združena v »Društvu katoliške italijanske mladine«. Od tega društva jte bilo 150.000 mladeničev v vojni službi. Sedaj so pa ti mladeniči z dovoljenjem sv, očeta napravili lep načrt, da hočejo v Rimu, v središču krščanstva, kjer pravzaprav izgine razlika v narodnosti, postaviti z darovi katoličanov vseh dežela svetovno s v e t iJS č e na čast presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu v spravo za vse padle in umrle vojake svetovne vojske. Po domovini. Duhovske spremembe v ljubljanski škofiji: Za dekana sta imenovana g. Jožef L a v r i č, župnik na Breznici in g. Karel Gnidovec, župnik v Žužemberku. — Podeljene so župnije; Št. Jurij pri Kranju g. Janezu P i b e r, župniku v Gorjah; Žalna g. Jožefu Šolar, župniku na Lipoglavu; Preserje g. Mihaelu P e r č i č, kaplanu v Križih pri Tržiču. — Za župnijskega upravitelja v Semiču je imenovan P. Rafael G r o b 1 j a r iz reda Križarjev. — Stalni pokoj je dovoljen bogoslovnima profesorjema dr. Ivanu J a n e ž i č u in dr. Jožefu Dolencu. Smrtna kosa. Dne 19. decembra je umrl v Dolu pri Ljubljani g. Andrej Šimenec, župnik v p. — V Mokronogu so pokopaii dne 20. decembra bivšega vojnega kurata in kaplana v Jelšanah, g. Jakoba Mejaka. Živel je v Mokronogu kot begunec. — Po mučni in dolgotrajni bolezni se je preselil v večnost P, Vilibald R u p a r , kapucin v Škofji Loki. N. p. v m.! Umrl je 14. decembra g. Peter Bohinjec, župnik v Dupljah na Gorenjskem, Pokojni je bil rojen v Št. Juriju pri Kranju leta 1864., v mašnika posvečen leta 1388. . Služboval je kot župnik v Horjulju, v Ško-cijanu pri Mokronogu in v Dupljah. Odlikoval se je tudi kot pisatelj. N. p. v m.! Število bogoslovcev. V ljubljanskem semenišču kakor tudi drugod je bilo med vojsko število kandidatov duhovskega stanu močno padlo; zdaj pa se je, hvalo Bogu, zopet na bolje obrnilo. V Ljubljani je letos vseh bogoslovcev 89 (I. letnik 27, II. letnik 49, III. letnik 7, IV. letnik 6). Iz Maribora nam niso poslali še natančnih podatkov. — Na Dunaju imajo 150 bogoslovcev (v mirnem času 200); v Gradcu jih je 81, več kot pred vojsko; v Celovcu 17 (samo dva letnika); v Solnogradu 26 (pred vojsko 45); v Inomostu (vseučilišče) 250 (pred vojsko največ 440); v Lincu 75 (I. letnik 29, II. letnik 23, III. letnik % IV. letnik 1). V jasni luči so se pokazali socialni demo-kratje na shodu dne 21, decembra v Ljubljani, Včasih so trdili, da smatrajo vero za zasebno zadevo; zdaj pa so vrgli hinavsko krinko z obraza. Sodrug M. je klical celo takole: »Vzemite krampe s seboj in poderite prižnice, s katerih se največ hujska proti nam!« — Ali naj ljudi, ki očitno kažejo svoje brezverstvo, duhovniki še hvalijo? Vzroki draginje. Veliko jih je, a nekaterih ljudje ne marajo videti. To je gotovo, da je v Evropi do 100 milijonov ljudi več, kot jih more ob sedanjih pridelkih lastne zemlje živeti. Treba je torej uvažati od drugod, kar se pa neredno izvršuje, ker so prometne razmere povsod tako ovirane in omejene. Je pa tudi v Evropi točasno okrog 15 milijonov, ki žive samo od državnih podpor. Torej brezdelja sila veliko. — Toda, ali se ljudem res tako slabo godi, kakor je čitati po listih? Kaj še! Poglejte po gostilnah) Poglejte po zabavnih prostorih n. pr. v Ljubljanil Vse polno. — Poglejte razglase po ulicah! Tu ples, tam plesna zabava, plesni večer itd. In za tak večer — ali zadostuje stotak? Na tak način pač ne bo zmanjkalo tožba, da so plače premajhne in da se živila draže. Uživanje, veseljačenje, zraven pa pozaba na Boga — to ne bo rešilo sedanjega rodu, ne izboljšalo revnih časovl Nazaj k treznosti, k pameti, nazaj k Bogu! Marijine družbe. Iz Smlednika. Dne 21. avgusta se je v Mošah pri Smledniku v Savi ponesrečil 17 letni Franc Rebolj. Bil je zelo vroč poletni dan, dovolili so mu nekoliko oddiha, da se je šel kopat, ne poznavajoč vode, si je predaleč upal, in ga je spodnesla, ali pa ga je krč prijel, utonil je, ker ni bilo nobenega hitro na pomoč, sam pa ni znal plavati. Bil je dober otrok Marijin, upamo da mu je izprosila mi-'ostno sodbo. Služil je pri zelo krščanski hiši za hlapca, ves majnik je hodil k šmarnicam, doma si je pa sam priredil oltarček, kamor je dan za dnem nosil svežih cvetic, pa tudi z vnetimi molitvami Marijo častil. Ravnotako je v juniju krasil in častil presv. Srce. Bil je v Marijini družbi, in se je vedno z veseljem udeleževal družbenih shodov, in se s^poseb-nim zanimanjem brigal za procvit družbe. Vedno vesel se je udeleževal in tudi sam rad pomagal pri društvenih prireditvah, katerega član je tudi bil. Bil je zvest abstinent in menda tudi še ni pokadil cigarete, četudi je bil po velikosti videti dvajsetih let. Zelo je spoštoval in rad ubogal domače duhovnike 'n ni ga zlepa kaka stvar bolj užalila, kot če |e kdo zabavljal1 čez nje. Ves srečen pri rožcah, pri tičkih in pošteni druščini ni hrepenel po gostilnah in vasovanju. Imel je zelo lep pog'reb, fantje Marijine družbe so ga spremljali, društvo pa mu je zapelo lepe pesmi v slovo. Ljubi France, uživaj neskaljeno srečo in veselje na božjem Srcu in pri nebeški Materi, ki si jo tako ljubil, in prosi zlasti za naše Marijine družbe, da se znova poživijo in v novem navdušenju služijo svoji Materi! Vsem bralcem »Bogoljuba«, ki se je toliko zanimal zanj in ga vselej težko čakal, zlasti pa Marijinim družbam bodi toplo priporočen v molitev! Celje. Ni nam družbenkam tesno pri srcu, ko odhaja staro leto,'kajti sveste smo si, da je bilo dobro uporabljeno. Imele smo dva večja shoda: prvega v Svetino, drugega v Pe-trovče. Tudi imamo razne odseke, izmed ka* terih najlepše delujeta evharistični in olepševalni. Zlasti olepševalni je obrnil veliko pozornost celega mesta na družbo. Vsako ne- deljo so iz druge vasi dehtele sveže cvetlice na oltarju. Nobena vas ni hotela zaostajati, zato je bil glavni oltar vsako nedeljo kot rožnat grm. Ravno tako imamo tudi razdeljeno snaženje oltarjev. Dve ali tri družbenice sna-žijo vsak mesec enkrat glavni oltar, dve zopet drugega in tako dalje, da so vsi oltarji vsak mesec očiščeni. Zbiramo se tudi vsak mesec k skupni večni molitvi, pri kateri je udeležba članic polnoštevilna. Največje veselje pa smo imele z letošnjo božičnico. Družba je obdarila krog 60 revnih otrok z obleko, čevlji, kruhom, jabolki in slaščicami. Na Štefanovo se je vršila božičnica, pri kateri ja bil najprvo govor g. voditelja, za tem božična pesem pri, razsvetljenem božičnem drevescu, potem pa razdelitev daril. Po razdelitvi daril izvirna slika: »Gospa in sirota«, katero je sestavila domačinka-družbenica. K sklepu je bila še vzpodbudna igra sv, Cita. Med odmori so igrali tamburaši. Sedaj začnemo še s časnikarskim in dobrodelnim odsekom; upamo, da tudi ta dva ne bosta zaostajala za drugimi. Selca. Naša dekliška Marijina družba je praznovala na praznik Brezmadežne 20-let-nico svojega obstanka. Dekleta so za ta dan slovesno okrasile Marijin oltar. Prišli so pa tudi en č. pater iz Škofje Loke spovedovat in imeli ob šestih krasen govor za mladino. Po prvem sv. opravilu smo imele shod v cerkvi; popoldne pa v »Društvenem domu« lepo slav-nost s krasnim petjem ljubkih pesmi, dekla-macijami in dvema kratkima igrama. — Sedaj je vseh deklet okrog 280 in prccej takih, ki čakajo na sprejem. Precej jih je umrlo, nekaj jih stopilo v zakonski stan, nekaj jih je šlo v samostan, nekaj jih je samih izstopilo, nekaj bilo izbrisanih. .Deset je jubilantinj, ki so pri prvem sprejemu obljubile zvestobo Mariji in so ji bile zveste skozi 20 let. Zgubili smo zelo vnetega gospoda kaplana in časti-tamo Poljancem, ki bodo dobili tako skrbnega župnika! Nastopili smo novo leto. Naši nasprotniki se bodo trudili z vsemi silami, da bi bolj razširili veri sovražne časopise. Kaj bomo pa mi storili? Sveta krščanska dolžnost tudi nas kliče na delo, v prvi vrsti v to poklicane dekliške družbe, katerih članice naj bi povsod agitirale zlasti za »Bogoljuba« in »Domoljuba«, ki sta potrebna našemu ljudstvu za ohranje-nje vere in pravega duha. Pilštanj. Milostipolni dnevi so bili 6., 7. in 8. decembra za našo dekliško Marijino družbo. Praznovali smo prvo desetletnico ustanovitve. V ta namen so nam naš duhovni voditelj priredili tridnevnico pod vodstvom č. p Jožefa iz Celja. Dekleta smo se prav pridno udeleževale govorov. Krasne pridige nam ostanejo vedno v spomipu. Na praznik Brezmadežne zjutraj med sv. mašo smo pristopile vse k mizi Gospodovi. Popoldne je bil slovesen sprejem 16 novih članic. Ob koncu zahvalno pesem v zahvalo, da je družba tako dobro napredovala v teh letih. Vseh skupaj nas je sedaj blizu 300. Od nekod. Ali naj se družba razdeli? Da bi se iz M. D. ločila dekleta od 30 leta naprej, se mi zdi, pobijati veselje dekletom do M. družbe. Zakaj? Vsaka ve, da je vsak dan starejša, in kako hitro bodo do-tekla leta, da bo ločena od prave M. družbe! Marsikatero dekle si bo mislilo: Oh,' kaj čem v družbo! Zdaj sem lahko bolj prosta, in ko se postaram, me nečejo več! — Družba starejših deklet pa, ako so zgledno živele, si bodo zaslužile, ako bodo v posebni družbi, tako posmehovanje od ljudi, da bodo zopet rajši same zase tiho služile Mariji kot v taki družbi. * * a Pozdrav. Srečno in milosti polno Novo leto želimo vsem "bralcem in bralkam Bogoljuba iz daljnega Prekmurja. Bog živi vse verne Slovence! Zupančič Mihaj (?) Avsec Anton, Bela Cerkev. Janez Barborič, Ivan Virant, Josip Martinčič, Stopiče, Franc Brulc, Martin Može. Pozdravljeni tudi vi, dobri fantje! Ur. * * * — Zahvala. Marijini družbi v- Trebnjem n Trebelnem sta nabrali za »L j u b -Ijansko dijaško in ljudsko kuhi-n j o« raznih živil ter jih poslali v Ljubljano nekaj dni pred sv. Nikolajem. Ker je bilo v zbirki tudi precej svežega in suhega sadja, je lahko dijakom Miklavž prinesel. Bili so veselo iznenadeni, ko so prišedši k večerji, našli vsak na svojem mestu krožnik vabljivega sadja poleg nekoliko peciva, ki ga je oskrbela kuhinja. — Tudi z Brezovice, iz Št. J a-koba ob Savi in od.Sv. Gregorija je po prizadevanju Marijinih družb in njib voditeljev »Ljubljanska dijaška in ljudska kuhinja« prejela raznovrstnih živil. To je lep in primeren način, podpirati pomoči potrebne dijake, ki jih »Dijaška in ljudska kuhinja« letos — ob tej hudi draginji — za prav zmerno plačilo prehranja okrog 90. Ko se imenovanim Marijinim družbam in vsem darovateljem iskreno zahvaljujemo, jih prosimo še nadaljnje naklonjenosti ter priporočamo enak način dobrodelnega delovanja tudi drugim Marijinim družbam. Vsem dobrotnikom stotero povrni dobri Bog! — Vodstvo ljudske kuhinje«. ;Ljubljanske dijaške ia ZAHVALE. Zahvaljujejo se: M. Ž. Materi božji in sv. Antonu Pad. za uslišano prošnjo iz neke stiske. — J. iz G. najsv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu za srečno vrnitev iz vojske in ne-številne druge milosti. — T. K. presv. Srcu Jezusovemu, Mariji Pomočnici, čast. Janezu Bosku in dušam v vicah za uslišanje v trikratni veliki stiski in potrebi. — A. L. Naši ljubi Gospej presv. Srca, sv. Jožefu in sv. Antonu Pad. za uslišanje v zelo britki zadevi, isti sv. Tereziji od deteta Jezusa za uslišanje v neki zadevi. Ali poznate in že imate knjižico: ,,Prim>ie tč*tur~2 Vse tiste, ki se zavedate, da je duho\ -ski stan potreben za ohranjenje vere, prosimo, da širite to knjižico taKo, da jo t>o£o brali vsi ljudje, da se že enkrat preženejo tiste laži, ki se trosijo o duhovnikih, ze od začetka vojske. To velja seveda za one kraje, kjer so te laži razširjene. Kako je v tem oziru na Štajerskem, Koroškem in Prekmurskem nam ni tako natančno znano. Na Kranjskem gotovo je. Tisti, ki hočete knjižico razpečavati, posvetujte se med seboj, če je to pri vas potrebno ali ne in kako bi jo na najpripravnejši način spravili med ljudi. Listnica uredništva, Današnja številka nima nobenih slik. Vzrok je ta: Prej smo dajali bakroreze (klišeje) za slike delati na Dunaj. Zdaj smo od Dunaja odtrgani in ni mogoče od tam nič dobiti. Zato bo začela naša tiskarna v Ljubljani sama izdelovati bakroreze. Pripravljeno je že vse, samo enega delavca za to še manjka in tako se ni moglo še začeti. Obetajo nam, da bo do prihodnje številke Bogoljuba naša delavnica že začela delati. K. I. Nova cerkev. Zadeli ste. Prazniki, ob katerih ni več pod smrtnim grehom ukazano biti pri sv. maši, so: Sv. Štefan, Svečnica, Marijino oznanjenje, velikonočni in binkoštni ponedeljek, Mali Šmarin Več dopisov in zahval se je moralo danes odložiti. Naročniki v Nemški Avstriji plačajo kol naročnino za celo leto 7 jugoslovanskih kron ali 15 avstrijskih kron. Tiska Jugoslovanska tiskarna. Urejuje: Janez Ev. Kalan, presv. Rešnjega Telesa v bratovski cerkvi; čc te ne morejo obiskati brez velike težave, pa v farni cerkvi; b) istim kakor tretji dan. 6, Petek, prvi v mescu. Popolni odpustek: a) vsem: ki prejmejo sv. zakramente, nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca in molijo po namenu sv. očeta; b) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor včeraj. 7, Sobota., prvai v mescu. Popolni odpu; stek: a) vsem, ki prejmejo svete zakramente, opravijo kake pobožne vaje na čast brezmadežni Materi božji, da nekoliko zadoste za razžaljenja, njej storjena, in molijo po namenu sv. očeta. 8, Nedeija. Sv. Janez Matski. Popolni odpustek udom bratovščine z belim škapulirjem, če v bratovski ali farni cerkvi molijo za osvo-bojenje sužnjev. • 13. Petek. Sv, ustanovitelji servitskega reda. Popolni odpustek istim kakor tretji dan, 19. Četrtek. Sv. Konrad Pijačenski. Popolni odpustek istim kakor tretji dan. 21. Sobota. Sv. Angela Merici. Popolni odpustek tretjerednikom v redovni cerkvi; kjer te ni, pa v farni. 22. Nedelja. Sv. Marjeta Kortonska. Popolni odpustek istim kakor tretji dan. 24 Torek. Sv, Matija. Popoln odpustek ti dom družbe sv; Petra Klaverja kakor drugi dan. 26. Četrtek. Popolni odpustek udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor peti dan. 29. Nedelja, zadaja v mescu. Popolni odpustek vsem, ki trikrat na teden skupno molijo sv, rožni venec , Odpustki za mesec marec 1920. i 4. Četrtek prvi v mescu. Popolni odpustek udom "bratovščine presv. Rešnjega Telesa v atovski cerkvi; če te brez velike težave ne morejo obiskati, pa v farni cerkvi, 5. Petek, prvi v mescu. Sv, Janez Jožef. Popolni odpustek: a) vsem vernikom, ki prejmejo sv. zakramente, premišljujejo dobrotljivost presv. Srca in molijo po namenu sv, očeta; b) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega; c) udom bratovščine presv, Rešnjega Telesa kakor včeraj; d) vsem vernikom v cerkvah treh redov sv, Frančiška; tretjerednikom tudi v farni cerkvi, kjer ni redovna, 6. Sobota, prva v mescu. Sv. Koleta. Popolni odpustek: a) vsem vernikom, ki prejmejo sv. zakramente, opravijo kake pobožne vaje na čast brezmadežni Materi' božji,' da ne- <3 j. l koliko zadoste za razžaljenja, storjena Materi božji, in molijo po namenu sv. očeta; b! istim kakor včeraj pod d), 7 Nedelja, prva v mescu. Udom rožno-venške bratovščine trije popolni odpustki: 1. če v bratovski cerkvi molijo po namenu sv# očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski kapeji nekaj časa molijo pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. Popolni odpustek: a) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; b) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega. 9, Torek. Sv. Katarina Bolonjska. Popolni odpustek vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretjerednikom tudi v farni cerkvi, kjer ni redovne. ,. „ 12, Petek, Sv. Gregorij. Popolni odpustek udom bratovščine presv. Srca Jezusovega v bratovski cerkvi. 19, Petek, Sv. JožeL Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv, Rešnjega Telesa kakor 6. dan; b) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega v bratovski cerkvi; če te ne morejo obiskati, jim more spovednik mesto tega naložiti kako drugo dobro delo; c) udom »Dejanja sv, Detinstva«, če molijo za njega razširjanje; a) udom škapulirske bratovščine kar-melske Matere božje v bratovski ali farni cerkvi; e) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; f) udom bratovščine preč. Srca Marijinega; g) udom družbe krščanskih družin; h) udom bratovščine sv. Družine; i) udom bratovščine za duše v vicah; j) istim kakor 9. dan. — Tretjerednikom vesoljna odveza. 21, Tiha nedelja. Popolni odpustek udom bratovščine žalostne Matere božje s črnim škapulirjem. 22, Ponedeljek. Sv, Benvenut. Popolni odpustek istim kakor 9. dan. 24* Sreda. BI. Didak Jožef. Popolni odpustek istim kakor 9. dan. 25. četrtek. Oznanjenje Marije Device. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor 6. dan; b) udom bratovščine presv, Srca Jezusovega kakor 19. dan; c) udom bratovščine naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi; d) 'udom Marijine družbe; e) udom škapulirske bratovščine kar-melske Matere božje v bratovski ali farni cerkvi; f) udom bratovščine preč. Srca Marijinega; g) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; h) udom družbe krščanskih družin; i) udom bratovščine za duše v vicah; j) udom rožnoven-ške bratovščine v bratski ali farni cerkvi; k) udom bratovščine Sv. Duha danes ali v osmini v bratovski ali farni cerkvi; 1) istim kakor 5. dan. — Tretjeredhikom vesoljna odveza. 28. Nedelja, cvetna, zadnja v mescu, Po- oolni odpustek vsem, ki trikrat na teden Jj £ M U ' skupno molijo sv. rožni venec. — Tretjered- ^ nikom vesoljna odveza. 29-, 30. in 31. Ponedeljek, torek in sreda. Tretjerednikom vesoljna odveza. Bogoljuba v vsako slovensko krščansko hišo! f i K i I uioargeis za dopisnico Vas stane moj cenik, ki se Vam pošlje na zahtevo zastonj. C. in kr. dvorni založnik JAN KONRAD, razpoši-ljalnica, Brux št. 1994, Češko. — I. britev iz srebro-jekla K 7-—, 9-— 11-—. Varnostni brivski aparati ponikljani K 7-50, dvorezna rezervna rezila tuc. 12 K., lase- in brado-strizniki K 26-—, 28 —. Pošilja se po povzetju ali predplačilu. Zamena dovoljena : : : ali denar nazaj. : : : Apostoli molitve, širite liiiivei, ki ga je izdalo Apostolstvo sv. Cirila in Metoda! V uvodu je zanimiv pouk o apostolskem delovanju, o pra-voslavju in o delu za cerkveno zedinjenje. Molitvenik obsega Hrasne nove molitve. V mnogih župnijah se iz tega molifvenika molijo »ure molitve« pred sv. Reš. Telesom. -Dobiva se v Ljubljani v Jugoslovanski knjigarni in v prodajalni K. T. D. - Cena 3 — K. Molitev je najlažje in najiz-datnejše apostolsko delo, zato razširite vsepovsod Apostolski molitvenik, ki je eden najlepših in najcenejših moli- tvenikov! . Stanje hranilnih vlog je bilo koncem nov kron. leta 1918 nad 40 milijo- ,}Ljudska posojilnica" stoji pod neposrednim državnim nadzorstvom. Ljudska posojilnica registrovana zadruga z neomejeno zavezo v Ljubljani, v lastnem domu Miklošičeva cesta št. 6, za frančiškansko cerkvijo sprejema hranilne vloge vsak delavnik dopoldne od 8—1 in jih obrestuje po vm~; 3°/o brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje zavod sam za svoje vložnike, tako, da dobe le-ti od vsakih 100 kron čistili 3 krone na leto. Vloge v „Ljudaki posojilnici" so popolnoma varno naložene, ker posojilnica daje denar na varna posestva na deželi in v mestih. „Ljudska posojilnica" sprejema vloge tudi po pošti in daje za njih vplačilo na razpolago poštne položnice. Sprejema tudi vloge na tekoči račun ter daje svojim zadružnikom posojila proti vknjižbi z amortizacijo ali brez nje, na osebni kredit (proti poroštvu) in zastavi vrednostnih papirjev. Menice se eskomptujejo najboljše. Rezervni zakladi znašajo nad en milijon kron. >