Poštnin« plačana ▼ gotovini Spcdizioue in abbpnaraento postalo prezzo - Cena Lir o.se Mev. 109 F Ljubljani, v peteh, 14. maja 1943-XXI Leto Vlil. l*ključna pooblaščeoka za oglaševanje italijanskega in tujega | Uredništvo In oprava: Kopitarjeva 6, Ljubljana. = Concessionaria esclnsiva per la pnbblicitA di provenfenza italiana izvora: Unione Pubbticila Italiana S. Milano. 1 Kedazione. Amministrnzionei Kopitarjeva 6, Lnbiana. | ed estera: Unione Pubbliciia Italiana S. A* Milano. Slava junakom prve armade Duccjeva in Hitlerjeva poslanica junaškim bojevnikom pod poveljstvom maršala Messeja Italijansko uradno vojno poročilo št. 1083 pravi: Prva italijanska armada, ki jo jo doletela čast poslednjega osnega odpora na afriških tleh, je davi na Ducejevo zapoved nehala z bojem. Četudi je bila izpostavljena osredotočenemu in nepretrganemu napadu vseh angleško-ameriških kopenskih in letalskih sil, četudi je porabila vse strelivo in je bila torej hrcz sleherne preskrbe, je vendar še včeraj zgolj z junaštvom svojo pehote hrabro zadrževala nasprotnikov pritisk. Tako sc jo končala bitka v Afriki, ki jo s tako menjajočo se srečo trajala 35 mesecev. V poslednjih bojih, med katerimi so so vsi naši oddelki — pa tudi nemški, ki so jim stali ob strani — borili v vzvišenem duhu tovariškega tekmovanja, sta se topništvo vseh vrst in pa oglcdniška skupina oklepne lahko konjenice »L<>-di« sijajno izkazala kakor vedno. •Tunaško vedenje naših vojakov, ki so pod Vodstvom maršala Italije Giovannija Messeja, v dolgi bitki izpolnili vse naloge, ki so jim bilo zaupane, ter pridobili nove slavo za svoje zastave, posvečuje v krvi in žrtvi gotovost o afriški bodočnosti italijanskega naroda. Hitlerjev glavni stan, 14. maja. s. Nemško vrhovno poveljstvo poroča: Junaški boj nemških in italijanskih oddelkov. borečih se v Afriki, se jo danes častno končal. Poslednje skupine, ki so so upirale v okolici Tunisa, so ostale ves dan brez vode in | živeža ter so morale prenehati z bojem, ko so porabile vse strelivo. Konec koncev so morale prenehati zaradi pomanjkanja preskrbe, ne pa. zaradi napadov nasprotnika, ki je tudi na tem bojišču moral zelo pogosto priznati, da jo naše j orožje boljše. Nemški in italijanski bojevniki pa so v ' Afriki vsekakor izpolnili nalogo, ki jim je bila j določena. Z odporom, ki je nasprotniku dolge • mesece v zagrizenem boju osporaval vsako ped ozemlja, so v Severni Afriki dajali posla kar najogromnejšim nasprotnikovim silam in jim zadali zelo hude izgube v ljudeh in blagu. Olajšanje, ki smo ga s tem dosegli na drugih bojiščih, in pa pridobitev na času sta v zeio znatni meri koristila poveljstvom osnih držav. Generalu von Anilinu, ki je nekaj časa zapovedoval italijansko-nemškiin četam v Severni Afriki, je Hitler 10. maja poslal po radiu naslednje sporočilo: »Vam in vašim junaškim četam, ki so v zvestem orožnem bratstvu z italijanskimi tovariši branile sleherno ped afriških tal, izrekam zahvalo in najvišje priznanje. Z mano vred vse nemško ljudstvo z občudovanjem spremlja junaški boj svojih vojakov v Tuniziji. Ta je bil za končni uspeh vojne kar največjega pomena. .. Pon vseh sil do skrajnosti in vedenje vaših čet bosta zgled vsem dobro oboroženim silam velike Nemčije in bosta v nemški vojaški zgodovini tvorila posebno stran slave. Adolf I Iitler.« Poleg tega je .Duce lt. maja poslal generalu von Arminu naslednje poročilo po radiu: »Z občudovanjem in ponosom spremljam tisto, kar četo afriške skupine vojska s trdno odločnostjo in neukrotljivo hrabrostjo spričo nasprotnikove številčne premoči izpolnjujejo. Zgodovina bo tem junaškim dejanjem dala zasluženo priznanje. V poveljnikih in vojakih afriške skupine vojska pozdravljam kar najbolj bleščeči izraz hrabrosti osnih narodov. Mussolini.« Junaški boj naših oboroženih sil. vojskujočih se v Afriki, ki je trajal skoraj dve leti in pol in čigar pomen bo imel posebno ceno v bodočnosti, bo vedno eno najponosnejših in najslavnejših dejanj v vojaški zgodovini nemškega naroda. General Ambrosio slavi junaštvo I. italijanske armade in njenega poveljnika, maršala Messeja Sovjetski napadi ob Kubanu in pri Lisičansku V tuniškem obalnem gorovju se nekatere bojne skupine še zmeraj upirajo Na drugih odsekih je bil odpor po junaškem boju ustavljen — Močni dnevni napadi na vzhodno angleško obalo Hitlerjev glavni stan, 14. maja. Nemško vrhovno poveljstvo je vCeruj objavilo tole uradno vojno poročilo: . ' Na tuniškem mostišču so se nemsko-itali-janske čete borile tudi včeraj z največjo silovitostjo proti sovražniku, ki je z močnejšimi silami napadal spredaj in zadaj. Po izčrpanju zadnjega streliva in uničenju vsega vojnega orožja je bil na glavnih odsekih južnega bojišču odpor ustavljen, nasprotno pa na tuniškem obalnem gorovju posamezne liojne skupine, v kolikor še razpolagajo s strelivom, nadaljujejo odpor v vzornem izpolnjevanju vojaške dolžnosti. Na vzhodnem bojišču so bili sovjetski na-adi na kubanskem mostišču in severno od isičnnska odbiti. Letalstvo je pred bojno črto E in v sovjetskem zaledju napadlo številna zbirališča čet in važne železniške naprave. Na Severnem morju so nemški lovci potopili tovorno ladjo s 3000 tonami in zažgali sovj. brzi čoln. Angleška bojna letala so v noči na 13. maj hudo napadla zahodno nemško ozemlje. Prebivalstvo je imelo izgube. V nekaj krajih, predvsem na mestnem ozemlju Duisburga, so rušilne in z.ižigalne bombe povzročile znatno škodo. Po dosedanjih podatkih so nočni lovci in protiletalsko topništvo sestrelili 33 napadajočih letal, predvsem štiriinotornih bombnikov. Močni oddelki nemških brzih bojnih letal so prodrli včeraj podnevi dvakrat do vzhodne angleške obale iii so bombardirali naprave mesta Lovvenstoft in stražne čolne Pjed obulo. Vsa letala s^> se vrnila na svoja oporišča. Pomembne izjave o načelih in ciljih boljševiške zunanje politike Berlin, 14. maja. s. — Nemško časopisje je včeraj v celoti objavilo izjavi, ki sta jih dala majhni skupini posebno zaupnih ljudi meseca januarja 1933 gospa Kolontajeva, diplomatska zastopnica Sovjetske Rusije v Stockholmu, in podtajnik komunistične stranke Kaganovič o ciljih in taktiki sovjetske zunanje politike. Poslal jih je v izvirnem besedilu tedanji francoski poslanik na Švedskem Gausson svojemu zunanjemu ministru, v čigar arhivu so ju zdaj našli. Ta govora — je pisala včeraj »Nemška diplomatsko politična korespondenca« v svojem dolgem članku — sta še danes zelo aktualna, v kolikor dogodki teli zadnjih desetih let odgovarjajo točno načelom? ki sta jih tedaj poudarila ga. Kolontajeva in Kaganovič. Glavne točke, ki sta se jih Kolontajeva in Kaganovič v svojih izjavah dotaknila, so dozdevna zvestoba sovjetske zunanje politike pogodbam, ter cilji boljševiške svetovne revolucije. Z vso okrutnostjo, kakršne doslej človeštvo še ni poznalo v takšnih listinah, je podanih dvoje temeljnih načel, in sicer: 1. načelo, da Sovjetska Rusija lahko sklene z buržujskimi državami kakršno koli pogodbo, ker je trdno odločena prekršiti jo kadar koli, če bi sodila, da je to zanjo samo koristno in da bi s tem škodila drugi podpisnici. To načelo je najboljši odgovor na vprašanje, ali je Sovjetska Rusija zmožna sklepati pogodbe, ter najboljši dokaz, koliko je njen podpis na pogodbi vreden. — 2. Načelo, da se za dosego drugega cilja, to je za razkroj držav in narodov po svetovni revoluciji, Sovjetska Rusija mora brez kakšnih pomislekov vmešavati v notranje zadeve teh narodov ter pri tem uporabljati vsa sredstva, ki bi lahko koristila stvari svetovne revolucije. Zlasti Kaganovičeva izjava je kakor piše »Nemška diplomatsko politična korespondenca« nekak načrt za ureditev službe prvih straž boljše-viške svetovne revolucije. V njej je pregled vseh dežela na svetu s stališča razvoja svetovne revolucije, a ta izjava nad vse poveličuje zlasti »čudovito taktiko« Juda Litvinova, ki ga imenuje »neprekosljivega mojstra v zavijanju v meglo in uspevanju pogodbenic«. Kaganovič se potem bavi s položajem v Evropi ter podrobno govori o Italiji, seveda z ozirom na tedanjo dobo, to je na leto 1933, nato pa ua kratko povzema sporazume, ki so bili sklenjeni med Francijo in Nemčijo ter prejšnji sporazum med Veliko Britanijo in Nemčijo za Briiningove vlade. Trdi, da sporazum vendarle ne bi bil popoln brez Italije. Nato Kaganovič govori o sklepanju pogodb ter o udeležbi Sovjetske zveze na mednarodnih konferencah in sestankih ter nadaljuje: »Naša udeležba pri ženevskih operetah, na razorožitveni komediji in na kongresih, ki so na njih govorili o nafti, ter na drugih burkah, ki jih komunistična stranka živo obira, ni nič drugega ko izraz taktike, ki se izvaja v skladu z navodili političnega urada, kako je treba nasprotniku otipavati žilo. Kapitalisti se delajo, kakor da nam verjamejo, mi pa hlinimo, da smo se prepustili njihovi igri. Tako bo zmagal tisti, ki bo imel trdnejše živce in bolj hladno kri.« O istem predmetu, o sklepanju mednarodnih pogodb in o njihovi veljavi po sovjetskem političnem pojmovanju, pa je ga. Kolontajeva dejala: »Podpisali smo zavezniške pogodbe in jih bomo še sklepali, pa ne zato, da bi se približali zmagovitim državam, s katerimi ne moremo imeti skupnih koristi, temveč da odvrnemo pozornost od teh držav, kadar se pokaže potreba, razvijati takšno politiko v korist proletariata.« Francoske žrtve terorističnih napadov Vicliy, 13. maja. Uradno poročilo o civilnih žrtvah angleško-ameriškega letalstva v Franciji pravi, da so angleški bombniki od t. januarja do 15. aprila 19-13 ubili 1G46 ljudi, ranili pa 3033 ljudi; I. 1942. so jih pobili 2585, ranili 5646, leta 1941. pa ubili 527, ranili pa 1114. Skupno število mrtvih dp dne 15. aprila znaša 4758, število ranjenih pa 9785. Največ napadov eo doživela mesia Le llavre, Abbe-ville, Dunkerque, Brest, Cherbourg in Dieppe. Najbolj prizadeto je bilo prebivalstvo v pariški pokrajini, kjer je bilo 1081 mrtvili, v Saint Nazaire, kjer je bilo 483 mrtvih in v Le Havru, kjer je bilo 339 mrtvih. Govor, ki ga je imel snoči po radiu general Ambrosio, načelnik glavnega stana, v čast junaški prvi armadi: 24. oktobra 1942 se je začela v ožini pri Alameinu bitka, ki naj bi odločila o usodi Severne Afrike. Te postojanke, ki so jih osne čete dosegle s svojimi vojnimi vrlinami, ne pa s premočjo v sredstvih, so več dni vzdržale pod udarci močnih britanskih oklepnih sil navzlic strahovitemu osredotočenemu ognju topništva in množičnemu letalskemu bombardiranju. Šele potem ko so nasprotniku zadale najhujše izgube, ki so ga pri nadaljnjih bojih pripravile do pametnejšega nastopanja, so začele italijanske in nemške enote z nastopom, ki ga bo vojaška zgodovina pomnila kot najpopolnejši umikalni manever. Težka naloga, ki so si jo zamislili in vodili poveljniki, je mogla biti izvedena zaradi vzgledne samoodpo-vedi čet, ki so odločno prevzemale nase žrtve in najtežje nadloge v dolgem in nepretrganem boju. Medtem ko je bitka divjala na libijskem ozemlju, sta se v francoski Sev. Afriki izkrcali dve novi armadi: 1 britanska in 5. amerikanska, katerima so se potem pridružile skupine upornih Francozov. Tedaj se je ravnotežje med osnimi in nasprotnikovimi silami še bolj omajalo. Spričo tega dejstva, ki je temeljito sprevrglo vojaški položaj v Sredozemskem morju in pomenilo nepo-I sredno ogrožanje Južne Evrope, je os vrgla v Tunis nekaj tisoč mož, katerim se je z drznimi •nastopi posrečilo omrtvičiti nasprotnikove pobudo in mu preprečiti, da ni. dosegel takojšnjih uspehov navzlic veliki številčni premoči. Tunizija je začela odigravati svojo veliko vlogo. Čeprav se je Angležem in Amerikancem posrečilo močno in stalno povečavati svoje sile, ker sta imeli na razpolago vse zaklade britanskega in ameriškega imperija, sta morali Italija in Nemčija voziti svojo preskrbo skozi pasti, ki jih je nastavljalo delovanje nasprotnikovega letalstva in mornarice. Razen močnejših pomorskih in podmorskih sil sta Anglija in Amerika zbrali ob Sredozemskem morju mogočne letalske oddelke, ki so z letališč v Alžiriji, Maroku, z Malte in kasneje tudi iz Libije lahko nepretrgoma nadzorovali Sicilski preliv in napadli sleherno pomorsko in Iztnlsko. enoto. Te okoliščine so še bolj obremenile že itak težko nalogo naše mornarice in našega letalstva, ki je moralo varovati sredozemske poti in varovali pred zasedami pomorske in letalske spremljave, namenjene za preskrbo tuniškega bojišča. Niti letalstvo niti mornarica se pa nista omejili le na te zaščitne nastope: eno kakor drugo se je junaško udeleževalo nastopov in napadalo angleško-amerikanske poli in vojne enote. 21. marca je nasprotnik začel z ofenzivo v Tuniziji. Po več dneh ostrega boja na črti Mareth ni bilo nobenega uspeha. Zaradi neugodnih pripetljajev na srednjem odseku je prva armada odšla na črto Chiott in zapustila Marethsko črto, katero je znala obdržati nedotaknjeno. Obroč se je vedno bolj zoževal. Novo ukazani urejeni umik z južnega odseka na črto pri Emfidavillu ni položaja v bistvu nič spremenil. Tudi ni siloviti napad Angležev in Amerikancev več dni dosegel nobenega uspeha. Junaški bojevniki naše prve armade eo nasprotnikovim armadam zadajali krvave in ponovne poraze. Junaške dogodbe pri Ta-kruni in v drugih postojankah tega odseka so vsem v še tako svežem spominu, da jih ni treba posebej ponavljati. Spadajo pa v vrsto nevenljive slave italijanske vojske. Ko jo docela spodletel poskus na južnem odseku, se je žarišče bojev preneslo na zahod. In tukaj se je nasprotniku zaradi močnejših sil in oborožitve posrečilo zlomiti odpor branilcev. Spričo sil, ki so stale silam osi nasproti, ko je bilo razmerje med oklepnimi vozovi 1 :20, razmerje med oklepnimi avtomobili 1 : 7, topništva 1 :3, ne da bi upoštevali strašansko razliko med obema letalstvoma, bi nobena človeška sila in nobena še tako trdna volja no mogla dolgo časa takega pritiska vzdržati. Ko bo dovoljeno objaviti podatke o sili osi v zaključnem obdobju bitke v Tuniziji, se bodo Angleži in Amerikanci morda sramovali bo-ječnosti, s katero so vodili zaključni boj. V dneh 7., 8., 9. in to. maja, ko je 1. italijanska armada z nezlomljivim junaštvom svojih oddelkov zadrževala pred svojimi postojankami britansko 8. armado, je na severnem odseku padla Bizerta s Tunisom in s tem je bila zapečatena usoda četrte nemške oklepne armade. Ta armada se je borila z zagonom in junaštvom, toda končno je morala klecniti pred močnejšim nasprotnikom. V pozdravni brzojavki, ki jo je poslal generalu Messeju. je general von Armin poveličeval vedenje italijanskih oddelkov, rekoč, »da se je posebno topništvo veličastno borilo, in to na način, ki je v celoti vreden njegovih slavnih izročil«. 12. maja zjutraj je moral tudi nemški afriški zbor, ki je bil zmagoviti prvoborilec v vseh 1 bitkah, odjenjati z bojem zaradi porabljenega sircliva. ko je uničil vse naprave in vojaško blago. Ko je odpor postal nemogoč, je poveljnik skupine armad kot vojak, ki je prepričan o končnem zmagovitem izidu boja, naslovil goreč pozdrav poslednjega afriškega bojevnika nemškemu in italijanskemu narodu. Ilitler je izrekel visoko priznanje generalu von Arminu, ki je bil poveljnik skupnih armad. Duce je tudi poslal sporočilo, v katerem je izrekel ponosno občudovanje italijanskega naroda in svoje občudovanje nezlomljivega jnnaštvd, ki so ga vojaki v Tuniziji pokazali proti toliko močnejšemu nasprotniku. V njih občuduje najčistejši izraz vojaških sposobnosti osnih narodov. 'Pako je ostala naša 1. armada sama v boju: Njej pripada velika čast, du je vzdržala zadnji odpor na afriških tleli. Četudi so se proii njej osredotočile razen S. armade tudi vse druge velike nasprotnikove sile, so njeni oddelki sprejeli boi. Boi d iv'm v prvih črtah, nepretrgoma se bije na vsem bojišču. Nekaj postojank je bilo že tako spočetka izgubljenih, ponovno zavzetih in spet izgubljenih, nazadnje pa končno osvojenih za nas zaradi nezaslišanega napora naših oddelkov. General Messe poroča Duceju o čudovitem vedenju poveljnikov in navadnih vojakov, ki se, ne meneč se za bližnjo usodo, bojujejo in delujejo z nespremenjeno odločnostjo, ker so prepričani, da njihova žrtev jamči za gotovo bodočnost domovine. Dne 11. in 12. maja so boji čedalje hujši in dogodki vse hitrejši. Sovražno zahtevo, naj se vdajo, general Messe kot zvest tolmač svojih ljudi zavrne. Istega dne izreče Duce armadi občudovanje in ponos vseh Italijanov za zgodovinske strani, ki jih italijanski vojaki pišejo na tem poslednjem koščku afriške zemlje, iz katerih žari velika, za domovino vsa stoletja sijajna sluva. Poslanico so prebrali vsem četam prve armade in prepričala jih je o hvaležnosti domovine za žrtve (er jim znova podžgala bojnega duha.. Dne 12. maju je |>oloža j prve armade postal nevzdržen: njene postojanke so še nedotaknjene, toda topništvo je že jelo slabeti in moralo umolkniti, ker jer zmanjkalo streliva. Vojaki sami so uničili mnogo topov, da ne bi prišli nasprotniku v roke. Poveljnik topništva je zapovedal, naj topničarji v znamenje slave in žrtve izstrelijo poslednje naboje ob vzkliku: »Živel kralj, živelo italijansko topništvo!« Neomajna odločitev generala Messeja, da se bori do skrajnosti, dokler mu ne dovolijo častne vdaje z orožjem, pomeni trden sklep moškega poguma in neukrotljivega ponosa. Vsak nadaljnji odpor pa bi bil jalov in Duce je zapovedal, naj se odpor ustavi. Toda šele ko je armada izčrpala vse strelivo ter uničila vse topove in vse pehotno orožje, ji je poveljnik dal Ducejevo zapoved, naj odneha, sam pa si je pred usodo še enkrat na afriških tleh nadel slavna vojaška znamenja ter vzkliknil: »Živela Italija!« Taki so bili dogodki poslednjih dni: To je zaključek šestmesečne bitke, v kateri je bil pri-dobljen čas, neprecenljivo dragocen v splošnem okviru te vojne. Njihov najvišji pomen je obsežen v besedi italijanskega vladarja, ko je odgovoril generalu Messeju, ki mu je poslal poročilo o trdni odločitvi svojih mož,, da se hočejo z vseini svojimi zastavami boriti do kraja: »Z naj večjim občudovanjem sem gledal slavna dejanja prve armade. Njeno sijajno vedenje daje zanesljivo poroštvo za še sijajnejšo veličino naše nesmrtne domovine.« Da bi se podčrtale vojaške vrline prve armade, je bil njen poveljnik imenovan za italijanskega maršala. Sijajna žrtev naših vojakov v Afriki je seme bodoče slave in gotove sreče naroda. Iz nje izhaja svetla dolžnost, da se borimo z isto vero, s katero so se odlikovali naši vojaki, ko so junaško izpolnjevali svoje dolžnosti.« Rodoljubna proslava v Grossetu Grosseto, 14. maja. s. Na vabilo tukajšnje zvezo fa.šijev so se v Grossetu zbrali sorodnild padlih in junaških liojevnikov, ki so se vrnili z raznih bojišč ter prebivajo v pokrajini. Ponovno so hoteli ob resnem obredu jvotrditi svojo popolno zvestobo Duceju in vero v neizogibno usodo domovine. Po glavnih mestnih ulicah se je vila dolga vrsta udeležencev, spredaj pa so šli nadzornik fašistične stranke Carlo Borsani, ki je v vojni oslepel ter dobil zlato kolajno, prefekt, zvezni tajnik, škof, razni generali, med njimi tudi general Dupont, ki se -je vrnil z ruskega bojišča, ter so ustavila pred liktorsko hišo. Potem ko je razdelil številne izkaznice narodne bojevniške zveze, je nadzornik Borsani govoril tistim, ki so se vrnili z bojišč, in množici v ganljivih besedah toplega rodoljubja. Potem se je vrsta pomikala k vladni palači, kjer je prefekt junaškim bojevnikom, ki so se vrnili, izrekel Ducejev pozdrav. Nato se je manifestacija zaključila ob živahnem vzklikanju vladarju in Duceju. Vesti 14. maja Neka Filipinka iz mesta Ona je porodila sedem dečkov, ki pa so kmalu |>o porodu umrli. Zdravniki se zelo zanimajo za ta primer, ki je do sedaj edinstven. V Berlinu so slovesno pokopali zaslužnega pehotnega generala grofa Brokdorf-Ahlefelda, ki jo umrl 9. t. m. Pri potopitvi angleškega rušilca »Bcvcrley« se jo izgubilo 148 ljudi posadke, med katerimi je 9 častnikov. Rušilec je eden od tistih, ki so ga Združene države odstopile Angliji. Japonski cesar je sprejel zunanjega ministra Slii-gemitsuja, ki mu jo poročal o mednarodnem položaju. Pri včerajšnjem nočnem angleškem letalskem napadu na Duisburg je nasprotnik izgubil 34 letal in nad 200 mož posadke, od katerih jo le nekaj ostalo pri življenju. Razen omembo vrednih poškodb so angleški piloti popolnoma porušili eno cerkev in eno šolo. Nadalje je bilo hudo poškodovanih še šest šol in bolnišnice. med katerimi je tudi bolnišnica »Cesarja Viljema«. Širite najboljši slovenski popoldnevnik »Slov. dom« iioq še nekaj pripomb o zadevi Metoda Mikuža Ljubljana, 14. maja. V naši javnosti je še vedno veliko razpravljanja o nevrednem duhovniku Metodu Mikužu. Veliko razpravljanja in med vernim ljudstvom dosti pohujšanja, saj je Mikužev — k sreči osamljen — primor edinstven; šel je mod komunistične tolpe ne kot nekdo, ki je čez svoj sveti stan naredil križ, temveč je izjavil, da je šel kot duhovnik. Oskrunil je s tem svoj sveti poklic ter kot duhovnik prevzel vlogo v vodstvu gibanja, ki je odgovorno za smrt sedemnajstih slovenskih duhovnikov, pastirjev svojega ljudstva ter dvakrat Mikuževih bratov, bratov po krvi in bratov po sveti službi. Ljudstvo, ki ga Mikuž v svojem novem, duhovništvo skrunečem svojstvu komunističnega komisarja za vero obdelava z razglasi in letaki, si je o tem žalostnem primeru sodbo že samo ustvarilo. Njegova sodba ni daleč od tiste, ki jo je izrekel Mikužev partizanski tovariš z znanimi besedami. Le da ljudstvo k sreči ne ostaja samo pri sodbi in pohujšanju, temveč še bolj vneto ponavlja zlasti danes potrebno molitev: >Gospod, daj nam dobrih duhovnikovi« Bolj kakor nad Mikužem samim se ljudstvo pohujšuje nad tistimi, ki bi njegovo dejanje za vsako ceno radi opravičili, ga prikazali kot nekaj razumljivega ali celo za korist Cerkve dobrega. Vse mogoče razloge navajajo: da Mikuž ni šel prostovoljno med partizane; da ni s tem dejanjem ob raznih razbojniških nastopih zagrešil nič obsodbe — zlasti cerkvene obsodbe — vrednega; da je vse, kar listi pišejo o njem, laž. Celo tako daleč gredo ti ljudje, da tiste, ki so Mikužev žalostni korak in njegovo nadaljnje delovanje pred javnostjo razkrinkali, obsojajo, medtem ko storilca vsega tega opravičujejo in perejo. Da fte ti nezdravi in nerazumljivi pojavi nehajo, in v želji, da bi tudi pristojni krogi do Mikličevega primera zavzeli čimprej končno stališče, zapisujemo naslednje ugotovitve: 1. Metod Mikuž je šel med komunistične tolpe prostovoljno in po premisleku. Dokaz: njegovo nastopanje in govorjenje v vasi, kjer se je pred odhodom dolgo časa mudil ter je domače fante na vse kriplje pregovarjal, naj opuste sovražno stališče do partizanov ter z njim vred odidejo med komunistične razbojnike. 2. Dr. Metod Mikuž se je prostovoljno pridružil ljudem, o katerih je dokazano, da so zaradi komunistične ideologije in sovraštva do Boga in vere poklali sedemnajst slovenskih duhovnikov. njegovih sobratov, in na stotine laikov ter požgali in oskrunili na desetine cerkva, kapelic in verskih znamenj. Ko se je Mikuž pridružil ljudem, ki vero in njene služabnike dejansko preganjajo, se je sam izključil iz verskega občestva ter iz vrst hierarhije. Očitnejši in hujši odpad od vere pač ni mogoč. 3. Ko se je dr. Mikuž pridružil komunističnemu gibanju, se je pregrešil proti jasni in nedvomni odločbi papeža, vrhovnega poglavarja vseh katoliških vernikov ter še zlasti poglavarja ka- toliške duhovščine. Ni se s takim javnim korakom pohujšljivo pregrešil samo nad verskim naukom Cerkve, temveč tudi nad pokorščino, ki jo je duhovnik papežu še posebno dolžan izkazovati. 4. Dr. Mikuž ni med komuniste samo šel, temveč je celo prevzel aktivno vlogo v vodstvu tega politično-brezbožniškega gibanja, in sicer v namenu, da bi pod krinko duhovništva spravil v komunistične vrste čim več zaslepljencev ter dobro mislečih ljudi. S tem je svoj sveti stan bogoskrunsko izrabil v slabe ter veri in Cerkvi škodljive namene. Poleg tega je prevzem vodilnega mesta nov dokaz, da se je za svoj korak odločil prostovoljno. 5. Mikuževo imenovanje za verskega komisarja je partizansko vodstvo razglasilo uradno v svojih glasilih in z letaki. Ilegalna komunistična propaganda je še komaj pred dobrim tednom razširjala letake z napisi: »Živel naš verski referent dr. Mikuži«, hkrati z letaki: »Živel Tito, živel Stalin!« itd. Tudi Mikuž sam je izdal že več razglasov v tem novem svojstvu. Vse to dokazuje, da ga je treba smatrati za enakovrednega drugim voditeljem komunističnega gibanja pri nas in enako odgovornega. 6. Da je Mikuž ne le sam aktiven in vodilen človek v partizanstvu, temveč da je zanj pridobival tudi druge, torej dela propagando za veri sovražno stvar ter drugim v greh veleva, priča pismo, ki ga je že v začetku februarja poslal nekemu svojemu pajdašu v Ljubljani. V njem med drugim pravi: »Sam veš, zakaj sem odšel, in se tudi spominjaš, da sem te prav živo vabil, da pojdi z menoj. Imel si pomisleke, da bi te lahko zadela kazen od tvojih redovnih predstojnikov ... Ker je za vsako kazen potreben dejanski delikt... tega bi v tvojem primeru ne bilo, ker namen, zakaj si šel iz Ljubljane, ni v izstopu iz roda, temveč povsem nekje drugje.... Prišel som do prepričanja, da si zaenkrat pri nas zunaj dosti bolj potreben kol v Ljubljani, zalo nikar dosti ne premišljuj in se odloči za k nam. Ne glej malo-dušno na eventuelne posledice, tudi jaz nisem... Drugih pomislekov po moji vesti itak ne moreš imeti, če pa bi jili le še kaj imel. bi' se ti nri nas temeljito razblinili... Zakaj mi bi te močno rabili. Čo hočeš torej priti k nam, se takoj odloči... Zate jamčim jaz sam osebno. Mislim, da ti bomo tudi mi morali izstaviti dokumente, če jih še nimaš} legalnih... Dragi, pridi in to čimprej... Tvoj dr. Metod Mikuž, verski referent SNOV in PO. Na položaju, na Svečnico 1943.« 7. S tem da ee je dr, Mikuž kot duhovnik pridružil komunističnemu gibanju, ki uničuj slovensko ljudstvo, je grešil zoper svoj lastni narod, kateremu bi moral po svoji sveti službi biti vodnik, učitelj in pastir, kakor ga jo zato postavil Gospod. Ta dejstva zapisujemo v premislek tistim, ki jih omenja začetek toga sestavka in razpravo o Mikužu zaključujemo, ker je za nas, kakor za slehernega vernega in poštenega Slovenca zadeva jasna in razčiščena. Dragi konjski komati in stavbni les Ljubljana, 14. maja. Kazenska pravda o konjskih komatih jc bila po dolgih dveh letih končana na okrožnem sodišču tako, da je kazenski sodnik poedinec sedaj izrekel sodbo proti obtožencu, ki je pomagal konjske komate prenašati. Bili so burni dnevi aprile leta 1941. ko je nastopala pomlad. Posestniku Antonu Suhadolniku v Borovnici je nekdo odnesel lepe. popolnoma nove konjske komate, rfa katere je l>il zelo ponosen. Prilastil si je bil te komate neki Dolfe Mišič, ki jih je odnesel iz Borovnice v Logatec. Pri prenosu komatov je pomagal tudi 26 letni Jakob, 65% nezgodni invalid. Dolfe mu je dal za nagrado 100 lir. Dolfe je bil že svoj ras zaradi tatvine konjskih komatov primerno kaznovan. Sedaj Je prišel na vrsto njegov pomagač Jakob, ki jo priznal, da jc pomagal nositi komate, toda izgovarjal se je, da ni vedel, da so ukradeni. Sodnik njegovemu zagovoru ni popolnoma verjel. Jakob je bil zaradi prestopka prikrivanja ukradenega blaga obsojen na 20 dni zapora. Razprava je v toliko zanimiva, kako je namreč lastnik utemeljeval svojo visoko odškodnino. Zahtevni je za konjske komate 9000 lir ter navajal, da so bili komati novi, ra 1912 in tain stanujoč; 7. Pogačar Ignacij, rojen v Ljubljani 19. januarja 1909, tam stanujoč; . 8. Poglajen Metod, rojen na Poljanah 5. juli- ja 1898, stanujoč v Ljubljani; 9. K um p Amalija, rojena 22. februarja 1915 v Črnomlju, stanujoča v Ljubljani; 10. Škradl Julijana, rojena v Ljubljani 21. maja 1907, tam stanujoča; . . __ 11. Bernik Frančiška, rojena v Ljubljani »9. decembra 1906 in tam stanujoča; 12. Kotar Ivan, rojen v Šmartnem ob Savi 9. avgusta 1899, stanujoč v Ljubljani; 13. Rupar Jakob, rojen v Sapotnici nri Škofji Tjoki 26. julija 1907, stanujoč v Ljubljani; 14. Jermančič Prane, rojen 16. novembra 1906 v lelovcu pri Gaberju, stanujoč v Ljubljani; 13. Pleško Hermina, rojena v Ljubljani 6. upri-la 1912 in tum stanujoča; 16. Tobijas Rudolf, rojen v Ljubljani 7. aprila 1901 in tam stanujoč; 17. Remškar Filip, rojen v Ljubljani 27. aprila 1899 in tam stanujoč; 18. Avbelj Tit, rojen v Ljubljani 3. januarja 1917 in tam stanujoč; 19. Bogme Simon, rojen v Ljubljani 7. februarja 1913 in tam stanujoč; 20. Pleško Anton, rojen v Ljubljani 7. junija 1910 in ta mstanujoč; 21. Lukežič France, rojen v Ljubljani 10. novembra 1917, tam stanujoč; 22. Ogrin Marija, rojena v Ljubljani 10. novembra 1907, tam stanujoča; 23. Oražem Antonija,-rojena v Ljubljani 1. januarja 1906 in tam stanujoča; 24. Kariž Boris, rojen na Nabrežini (Trst) 4. marca 1914, stanujoč v Ljubljani; 23. Škerlj Gabrijel,‘-rojen v Trstu 4. marca 1914, stanujoč v Ljubljani; 26. Matelič Alojzij, rojen 26. julija 1893 -v vasi Blato (Grosuplje), stanujoč v Ljubljani; 27. Baggia Anton, rojen v Ljubljani 6. decembra 1906 in tam stanujoč; 28. Hrovat Rozalija, rojena v Šmarju pri Jelšah 5. septembra 1921, stanujoča v Ljubljani; 29. Stare Nikolaj, rojen v Nomen-Bohinju 6. de-ccmbra 1914, stanujoč v Ljubljani; 30. Škerlj Silvester, rojen v 'Irstu 10. junija 1907, stanujoč v Ljubljani; 31. Zorec France, rojen v Dragovicu 27. avgusta 1913, stanujoč v Ljubljani; 32. Vovk Ana, rojena 2. avgusta 1923 v Ljubljani in tam stanujoča; 33. Semrajc Josipina, rojena v Jaršah 16. marca 1916 in tam stanujoča; _ ... 34. Možina Alojzij, rojen v Ljubljani 17. junija 1906 in tam stanujoč; . . 35. Pogačar Stanko, rojen v Ljubljani 17. juni- ja 1906 in tam stanujoč; 36. Petkovšek Mihael, rojen v Ljubljani 30. avgusta 1909 in tam stanujoč; 37. Detelja Ivana, rojena v Medvodah 2. juni- ja 1891, stanujoča v Ljubljani; 38. Svetlin Marija, rojena v Ljubljani 18. avgusta 1899 in tam stanujoča; 39. Bučar Josip, rojen v Ljubljani 20. februar- ja 1898 in tam stanujoč; 40 Fabjan Terezija (Javoršek), rojena na Dolgem Brdu 13. oktobra 1901, stanujoča v Ljubljani; ni 4,1. Kovžca Marija (Lemut), rojena nn Colu pri Vipavi 18. decciubra 1893, stanujoča v Ljubljani; 42. Drnikovič Roza (Skarbot), rojena v Budimpešti 21. julija 1916, stanujoča v Ljubljani; 43. Mihelič Mila (Poznik), rojena v Ljubljani 19. junija in tam stanujoča; 44. Flajinavar Rozalija (Vrvišar), rojena v Metliki 9. avgusta 1904, stanujoča v Ljubljani; 43. Jakulin Savo, rojen v Ljubljani 13. januarja 1923 in tam stanujoč; 46. Barlič Draga por. Pust, rojena v Ljubljani 4. decembra 1912 in tam stanujoča; 47. Lončarič Julka, rojena v Planini 23. januar- ja 1914. stanujoča v Ljubljani; 48. Kobal Ivana, rojena v Podkraju, Vipava, stanujoča v Ljubljani; 49. Fischer Bogomil, rojen v Ljubljani in tam stanujoč: 50. Markovič Marija, rojena v Ljubljani 14. avgusta 1922, tam stanujoča; 31. Markovič Ljudmila, rojena v Ljubljani 1. fe-brurja 1925, tam stanujoča; 52. Klemčič Josip, rojen v Ljubljani in tam stanujoč (Klemenčič); 53. štubelj France, rojen v TIrenovici 27. februarja 1906, stanujoč v Ljubljani; 54. Skuk Ivan, rojen v Ljubljani 6. marca 1921, tam stanujoč; 55. Novuk Franc, rojen v Ljubljani 4. septembra 1906, tam stanujoč: 56. Kralj Ivan, rojen v Spuhli 12. avgusta 1921, stanujoč v Ljubljani; 57. Kozir Živko, rojen v Ljubljani 10. oktobra 1927, tam stanujoč; 58. Hribernik Ivan, rojen v Ljubljani 13. junija 1926, tam stanujoč; 59. Btifolin Josip, rojen- v Ljubljani 21. januarja 1926, tam stanujoč; 60. Merkun Milan, rojen v Ljubljani 26. februarja 1926, tam stanujoč; 61. Fnrlič Viktor, rojen v Ljubljani 21. marca 1926, tam stanujoč; 62. Verbič Zlatko, rojen v Mariboru 18. maja 1928, stanujoč v Ljubljani. Vsi sc nahajajoči v zaporu, so obtoženi: A. Od Alojzija Višnarja do Antonije Oražem (od št- 1. do vključno št. 23.) zločinstva po členih 110 Cp. in 3 L, da so v prejšnjem času do marca 1943 bili člani tajne vojaške formacije »Narodna zaščita«, usmerjene na upor proti državnim oblastem, s kvalifikacijo, da so bili voditelji Alojzij Višnar, Stanko Košir, Rudolf Markič, Oskar Mahnič, Karel Lavrenčič in Stanko Mari,nšck ad 1. kot poveljnik čete, ad 2. do 3. kot poveljniki votla in ostali kot poveljniki desetine. B. Kariž Boris, Škerlj Gabrijel, Fischer Bogomil, da so skupno z ubeglim Škerlevajem Milanom organizirali in vodili organizacijo jOsvo-bodilna fronta«, naperjene, da se z nasiljem odstrani politični, gospodarski in socialni red države, so vodili aktivno propagando v mestu, prva dva tako, da sta v Šubičevi ulici 3 ustanovila tehnično centralo komunistične stranke Slovenije, ustanovila tajno tiskarno in tajno knjigoveznico. tretji pa je zbiral prispevke in nove člane OF. Vsi ostali, da so bili člani uporno organizacije in da so bili dejanski člani OF, nekateri so širili letake in druge stvari po mestu. C. Vsi obtoženci, da so se v omenjenem času in pod navedenimi okolnostmi udeleževali nasilnega upora proti političnim, gospodarskim in socialnim uredbam državnih oblasti, s tem da so Sirili letake uporniškega značaja, izdane po tajni tiskarni. D. Kariž Boris, Škerlj Gabrijel, Detelja Ivana, Baggia Anton, Hrovat Rozalija in Stare Nikolaj med drugim: a) da so pod danimi okolnostmi m v istem času v zločinskem namenu ponarejali in izda jali prepustnice XI. armadnega zbora (tiskano v tajni tiskarni); b) da so pod danimi okolnostmi in v istem času napravljali napačne živilske nakaznice in da so jih dajali v promet- E. Baggia Anton, Detelja Ivana, Hrovat Rozalija, Stare Nikolaj. Petkovšek Mihael in P«: gačar Stanko med drugim tudi, da so kopičili prekomerno razna živila. F. Škerlj Gabrijel, Baggia Anton, Hrovat Rozalija in Stare Mihael tudi med drugim, da so nosili Sproti predpisom in ukazom orožje pištole. Sodba Vojno sodišče Oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo, oddelek Ljubljana jc izreklo naslednjo obsodbo: Višnar Alojzij, Košir Stanko, Markič Rudolf, Mahnič Oskar, Lavrenčič Karel, Marinse Stanislav in Ogrin Marija se obsojajo na 30 let zapora z vsemi posledicami kazenskega zakona. Obsojeni so bili zarudi obtožbe, da so organizirali OF, »Narodno zaščito« iu vodili aktivno 1 komunistično propagando. Ljubljana Pogačar Ignacij, Poginjen Metod, Kuinp Amalija, škradl Julijana, Roter Ivan, Rupar Jakob, Jermančič Franc, Pleško Hermina, Tobias Rudolf, Remškar Filip, Avbelj Tit, Bogine Simon, Pleško Anton, Lukežič Franc, Oražem Antonija so bili obsojeni na 27 let ječe z vsemi zakonitimi posledicami kazenskega zakona, prav tako zaradi sodelovanja pri aktivni komunistični propagandi. Kariža Borisa je sodišče obsodilo zaradi aktivne propagande v mestu in tehničnega vodstva osrednje tajne komunistične tiskarne KPS v Škerljevi knjigoveznici v Šubičevi ulici 3, kjer so tiskali komunistično glasilo »Delo«, partizanske izkaznice ter ponarejene osebne in potne izkaznice, na 30 let zapora. Karižu se šteje v olajšilno okolnost njegovo priznanje, da je glavni krivec, ki je dal povelje za ustanovitev te^ tiskarne, neki škerlevaj z lažnim imenom »Gaber Julij«. Na 25 let zapora je sodišče obsodilo Baggia Antona, najemnika in vodjo bivše Škerljeve knjigoveznice. Tudi njemu je štelo kot olajšilno okolnost njegovo priznanje. Baggia je vzel v najem Škerljevo knjigoveznico po nalogu škerlevaja, aktivnega člana KPS. On je sklenil pogodbo s Škerljem Silvestrom, ki je v odsotnosti brata-lastnika skrbel za podjetje. Na 20 let zapora je sodišče obsodilo Hrovat Rozalijo in Fischerja Bogomila, in sicer na podlagi priznani: prvo, ker je razpečavala iz komunistične tiskarne v škerljevi knjigoveznici »Slovenskega poročevalca« in drugo komunistično propagandno čtivo, ki ga je dostavljala na dom, drugega, ker je zbiral denar, ki ga je uporabil za komunistično propagando, obenem pa tudi širil komunistični tisk. Škerlja Gabrijela, lastnika knjigoveznice v Šubičevi ulici, jc sodišče obsodilo na 19 let zapora z utemeljitvijo, da je sodeloval \ družbi, ki je pripravljala prevrat sedanjega reda. Stare Nikolaj je bil obsojen nn 18 let, Detelja Ivana na 17 let. Svetlin Marija. Bučar Josip, Fabijan Terezija. Kovšca Marija in Drnikovič Rozalija nn 11 let zapora z vsemi posledicami zakona. Vse so raznašale »Slovenskega poročevalca« in drugo komunistično čtivo. Na 9 let zapora je zaradi istih zločinov obsodilo Lončarič I ul ko, Kobal Ivana, Markovič Marijo, Klemenčiča Jožeta. Štublja Franceta, Skuka Ivana, Novaka Franceta, Semrajc Josi-pino in Kralja Ivana. Pogačarja Stanka in Petkovška Mihaela je sodišče obsodilo na 8 let in 6 mesecev zapora ter na 2100 lir denarne kazili. Matelič Alojzij. Vovk Ana, Mihelič Mila, Flajšman Romana. Jakolin Savo in Barlič Draga so bili obsojeni na 8 let zapora. Na 3 let in 6 mesecev zapora je sodišče obsodilo Koširja Tvka, Hribernika Ivano, Bufo-lina Tosina in Furlič Viktorja. Škerlj Silvester, ki je v odsotnosti svojega brata. lastnika knjigoveznice v Šubičevi ulici 3, sklenil s Karižem in Baggio pogodbo za najem bratove knjigoveznice, ne vedoč, da je za tem kakršna koli protizakonita akciia. ie bil oproščen vsake krivde, prav tako tudi Zorec France. Zaradi pomanjkanja dokazov o sodelovanju pri komunistični propagandi so bili oproščeni še: Bernik Frančiška, Možina Alojzij in Verbič Zlatko. V zvezi s tem velcprocesom so bili obsojeni tudi: ,/ y Sniodic Cita nn 17 let zapora in 2000 lir denarne kazni, ker je poskrbela pogonski stroj za tiskarno, nameščeno v Jevnikarjevi mizarski delavnici v Zeleni jami blizu gostilne »Pod Ježami*. Osulina Hieronima je v zvezi s to tiskarno sodišče na podlagi njegovih priznanj, da je namestil tiskarski stroj v tej tiskarni, obsodilo na 8 let zapora. Na 8 let in 6 mesecev je sodišče obsodilo tildi Petkovška Mihaela, ker je bil tudi v zvezi s tem delovanjem. Bratje Kolman Vladimir, Albert in Teodor so bili oproščeni zaradi pomanjkanja dokazov o sodelovanju pri urejanju tiskarno v Zeleni jami, za katero naj bi bili protla'i stroj iz svojega podjetja, tiskarne »Slovenija«. Umetnostna razstava v Jakopičevem paviljonu. Ivan Vavpotič, čigar posmrtna razstava je bila prav te dni zaprta, je kot mož-poštenjak brez zavisti večkrat poudarjal vrednote in novo življenje, ki so ga prinesli v slovensko likovno umetnost mladi slovenski umetniki, V nedeljo, 16. maja, bo ob pol 10 odprta razstava v Jakopičevem paviljonu, ki jo prirede ndadi slovenski slikarji in kiparji; Z. Kalin, S. Kregar, ,Z, Mušič, M. Omersa, K. Putrih, M. Sedej. Posebnih vabil za razstavo ne bo. Prepričani pa emo, da bodo ljubljanski meščani kljub temu v velikem števlu obiskali to razstavo, ki bo obsegala okrog 70 samih novih del. Koledar Petek, 14. velikega travna: Bonifacij, mučenec; Paslial L, papež; Pahomij, opat. Sobota, 15. velikima travna: Zofija, mučenica; Izidor Kmet, spoznavalec; Jan. Sal., spoznavalec. Obvestila Za otroke i Brda in okolice ter s Ceste dveh cesarjev bo javno brezplačno obvezno rcpljenje zoper koze v petek, 14. maja, ob 11 v salonu Karo. K pregledu je treba prinesti otroke drugi petek, 21. maja, ob isti uri na isti prostor. Za otroko iz vsega mesta bo javno brezplačno obvezno cepljenje tudi še v soboto, 15. maja, ob 16 popoldne v Mestnem domu. Posebno opozarjamo starše, ki so cepljenje te dni zamudili na drugih prostorih, naj zanesljivo svoje otroko prineeo v soboto popoldne k cepljenju v Mestni dom, k pregledu pa drugo soboto, 22. maja, ob isti uri. Mestni trošarinski oddelek v Lingarjevi ulici štev. 1, zaradi snaženja uradnih prostorov ne bo posloval za stranke v ponedeljek in torek, 17. in 18. maja t. 1. Pianistka Rossana Orlandini-Bottai bo sodelovala na XIV. simfoničnem koncertu v ponedeljek, dne 17. t. m. in bo igrala klavirski solo v Rali-maninovem Koncertu za klavir in orkester v c-molu. Pianistka Rossana Orlandini-Bottai je izredno nadarjena mlada umetnica, ki je dovršila svoje študije na konservatoriju v Firenzi in na akademiji Chigiani v Sieni. Prvič je umetnica koncertirala v Ljubljani meseca marca m. L, in takrat takoj osvojila s svojo umetniško igro številne poslušalce. Vsi kritiki so ji takrat prerokovali še lepo veliko bodočnost, poudarjali so njeno toplo čustvenost in tonalno barvitost, kakor tudi izvrstno izšolano tehniko gibov in udarov ter in-lerpretacijsko samostojnost. Edini so bili kritiki v tem, da so njene odlike take, da ji prerokujejo najlepšo umetniško pot. Tudi Rahmaninov Koncert ji bo dal vso možnost, da pokaže ponovno naštete vrline. Za nastop umetnice vlada veliko zanimanje. Opozarjamo, da bo začetek ponedeljkovega simfoničnega koncerta ločno ob pol 7 zvečer v veliki unionski dvorani. Vstopnice v Knjigarni Glasbene Matice. Oblačilno delavstvo (krojaške in čevljarske pomočnike, modistke in šiviljske pomočnice) vabimo na zborovanje v nedeljo, dne 10. maja 1948, ob pol 10 v dvorano Pokrajinske delavsko zveze, Miklošičeva c. 22. Poročali bomo o položaju oblačilnega delavstva ter o dodatkih h kolektivnim pogodbam, ki smo jih sklenili za vso štiri stroke. — Oddelek industrijskih delojemalcev Drevi ob 18 bo v mali filharmoničui dvorani VIII. javna produkcija gojencev šole Glasbene Matice v proslavo materinskega dne. Ker bo to edina javna letošnja proslava materinskega dne in jo izvajajo naši mladi gojenci, še prav posebno opozarjamo starše in prijatelje na nocojšnjo proslavo in produkcijo. Hkrati pa obveščamo, da bo v nedeljo IX. javna produkcija v veliki filharmonični dvorani. Začetek je ob tri četrt na 10 dopoldne. Na tej produkciji bo odigrala dve točki sporeda absolventka klavirskega oddelka šole Gl. Matice gojenka prof. Bizjakove ga. Bonsack-Ka-lan Majda. Sest točk pa ho izvajal šolski orkester Glasbene Matice pod vodstvom prof. Karla Jeraja, ki bo tokrat nastopil z nekaterimi sodelavci, pomnožen v sestavi salonskega orkestra. Obe produkciji sta izredno zanimivi in poučni, zato vabimo k obisku. Spored produkcije jo na razpolago v Knjigarni Glasbene Matice. šport Nedeljski nogometni spored Prihodnjo nedeljo bodo na sporedu tele tekme: ob 9.30 Mars : Žabjak, suhjuniorji, ob 10.110 Mars : Hermes, mladina, ob 14 Mars : Hermes, rezerve, ob 15 Mladika : Korotan, prvenstvo II. razr., ol> 17 Mars ;• Hermes, prvenstvo I. razreda. Po pregledu sporeda lahko rečemo, da bo prihodnja nedelja v znamenju Marsovih igralcev. Kar štiri moštva bodo postavili na igrišče, od najmlajših pa do igralcev prvega moštva. Posebno zanimivi in privlačni pa bosta obe prvenstveni tekmi, tako prvega kakor tudi drugega razreda. V drugem razredu se bosta pomerila za točke oba stara rivala, v prvorazredni pa moštvi, ki sta si do zdaj nabrali v prvenstvenem tekmovanju enako število točk. Kdor od njiju bo v nedeljo zmaqal, bo prišel v družbo vodeče Ljubljane, ki je do zdaj v obeh prvenstvenih nastopih pospravila vse točke in vodi v prvenstveni razpredelnici. Tobačna tovarna je pri Nogometni zvezi vložila protest proti verifikaciji nedeljske tekme z Marsom. Protest temelji na slabem sodnikovem sojenju, s čimer je bistveno oškodoval Tobačno tovarno. O uspehu oziroma neuspehu protesta bomo poročali. Edgar Wal1aces 82 Žabar s krinko s »Vse sledi so izginile med Shorlia-mom in Morbyjem,« je dejal Dick. »Vi dobro poznate to okolico, gospod Bennet, kaj ne? Ali je kje kak kraj v bližini Morbyja, kamor bi se lahko od-peljuli?« »Da, dobro poznam vse okoliške kraje,« je pritrdil John Bennett. »Nekaj hiš leži še izven Morbvja. Lahko bi seveda to bilo tudi Morbyjsko polje! Nikakor pa si ne morem misliti, da bi tjakaj zapeljali mojo Elo.« »Kaj je Morbyjsko polje?« je vprašal Dick, ko je vozil v počasnem tempu spet nazaj.« >Morbyjsko polje je star, že izčrpan kamnolom. Družba, ki ga je izrabljala, je pred nekaj leti prenehala poslovati,« je odgovoril Bennett. Vozili so se z najmanjšo brzino skozi Morby in obstali pred poslopjem krajevne policije z namenom, da bi zvedeli kakšno morebitno novost, ki es je morda dogodila med njihovo vožnjo.« »Ali ste čisto prepričani, da niste videli vozača na motornem kolesu?« »Popolnoma!« je odgovoril stražnik zanesljivo. »Avtomobil je vozil tako blizu mimo mene, kakor sto vi sedaj, še na hodnik sem moral stopiti, da me ne bi poškropil z blatom. Lahko pa tudi trdim, da je bil avtomobil pitutu ter ni bilo v njem nobenega potnika.« »Iz česa sklepate to?« ga je vprašal Elk urno. »Prvič je avto vozil zelo lagodno, in drugič sem videl, da je vozač kadil, in kadar šofer kadi, jo skoraj vedno tako, da je sam v vozu.« »Sinko moj, v tebi so še nerazvito policijsko zmožnosti,« je dejai Lik ter si zabeležil ime mladega strn/nikti. »Jaz bi pritrdil temu, kar je povedli,« je dejal Dick, ko so se vračali k avtomobilu. »Avto je bil prazen, ko so se peljali skozi Morby, in to nam lahko tudi pojasni, zakaj ni motoci'di«t vozil za avtom. Iskati moramo torej sled med Morbyjein in Wel!anom « 50 se vozili naprej z najmanjšo brzino. Svetilke na avtomobilu so zaobrnili tako, da so svetile tudi nazven ter obsvetljevale grmovje in jarek ob cesti. Niti pet sto metrov še niso prevozili, ko je Elk vzkliknil: »Stoj!« m v hipu skočil iz voza. Čez nekaj trenutkov je poklical Dicka k sebi. Vsi trije so hiteli k Elku, ki je stal pred velikim rdečim motornim kolesom, ki je bilo skrito v varnem zavetju velikega zidu. Tod mimo so se že enkrat vozili, pa tedaj niso opazili niti kolesa niti varnega skrivališča. Tokrat pa so uašli motorno kolo s po- močjo avtomobilskih reflektorjev in pa laikovega budnega očesa. Dick je pohitel nazaj k avtomobilu ter svetilki tako naravnal, da sta svetili naruvnost na motorno kolo. Bilo je skoraj popolnoma novo, toda čisto zamazano od blata. Ko je potipal svetilko, je takoj vedel, da je že nekaj časa od tega, odkar je bila prižgana. Na zadnjem delu kolesa je bila pritrjena vrečica za orodje. Privezana te bila z močnim jermenom, ki ga je Elk takoj razvezal. »Če je to popolnoma nov stroj, sc gotovo ne motim, če trdim, da jc tovarna dala napisati lastnikovo ime in bivališče nn notranji strani vrcčice,« jc dejal Elk. Prijel je vrečico z orodjem, odstranil jermen in privzdignil platneno pokrovko. »Vsemogočni Bog!« je zavzdihnil Elk- , Na platneni pokrovki je bilo lopo I napisano: »Toshua Bioud, 6 Caverlcy, ! Cuvcndish Square.« 41. Hiša v kamnolomu. Ko je Ela vstopila v kuhinjo, je zapazila. da je prt, ki ga je dala sušiti na sušilno vrv pod stropom, padel na tla. I Ko se je sklonila, da bi gn pobrala, jo je nekdo silno naglo zavil v težak moker prt. Neku roka jo je objela, i druga ji je zaprla usta in pritisnila ! glavo navzdol. Poizkušala je zavpiti, toda iz grla ni mogla spraviti niti glasu. Z nogami je brcnila proti vratom, a še isti trenutek jo je nekdo z železnim prijemom zagrabil za kolona. Sli-I šala je nek zvok, ki jo je spominjal na pretrganje platna in v trenutku je imela zvezane roke in noge. Ker ji je zavel nasproti ledenomrzel zrak, je domnevala, da so vrata odprta in v nn- I slednjem trenutku jo bila že na vrtu. »Pojdi!« je siknil neki glas in istočasno je čutila, da so bile n jene noge proste vezi. Ničesar ni mogla videti, , čutila je lc, da dež pada na prt, v katerega je bila zavita njena glava, in Ida ji piha močan veter v obraz. Veter ji je pihal s tako silo nasproti, da ji je prt silil v usta ter je zelo težko di-(hala. Čutila je, da se nahaja v mujli-nem drevoredu poleg domače hiše. Ko | je to dojela, jo je že spet neka roka 'zagrabila in posadila v avtomobil. Ču-jtila je, da se je nekdo vsedel zraven ■ nje in avto je odpeljal. Neznanec ji je odvil prt in omogočil prostejše dihanje. Na sežedu pred njo je sedela temna postava, katere lica pa ni mogla videti. »Kaj hočete od mene? Kdo ste?« je vprašala. Toda še preden je dobila odgovor, je vedela, da se nahaja v rokah Žabarja, v rokah tistega, ki si jo je poželel. »Dati ti hočem še zadnjo možnost,« jc rekel. »Po tej noči je rok pošel.« Obdržati se je skušala mirno ter ga , je vprašala, ne da bi se ji glas najmanj tresel: »Kaj hočete od mene?« Obvezala se boš poročiti se z menoj . ter jutri zjutraj zapustiti to deželo; do 1 tebe imam tolikšno zaupanje, da sc zadovoljim že s tvojo besedo.« Ela je odločno odkimala, vendar pa tega neznanec v temi ni mogel videti. »Tega ne bom nikoli storila,« jc rekla. Med vso nadaljnjo vožnjo nista spregovorila niti besedice. Le enkrat je zakrinkani Žabar zamrmral šoferju nekaj na uho, ko so vozili skozi neko vas. Ela je kljub spuščenim zavesam videla sij njegovih naočnikov, šofer je. pogledal nazaj, toda ker ni ničesar videl, je le kratko odgovoril: »Nič!« Nihče ji ni prizadejal ni? žalega. Ni bila niti zvezana niti stisnjena v kot avtomobila; vedela pa je, da je popolnoma nemogoče samo misliti na beg iz krempljev tega krvoloka. Sedaj so se vozili z zmanjšano brzino in naenkrat je avto obstal. Oba moža sta izstopila, prav tako tudi Lla. Neki moški jo je peljal za roko skozi grmovje na polje, ki je bilo obdelano. Vsaj tako se je njej dozdevalo. Drugi neznanec jima je sledil. Ta ji je prinesel še dežni plašč in ji pomagal, da si ga je oblekla. Deževalo je ko za stavo in debele deževne kaplje so padale na dežne plašče, prepo-jene z nepremočljivo zmesjo. Žaour je ( sel naprej, ne da bi se tudi enkrat samkrat ozrl. Eli je večkrat spodrsni-lo ter bi bila tudi padla, da ji ni bila 1 tujčeva roka v trduo oporo. Disciplina - prvi in edini zakon preskušanega italijanskega prebivalstva Berlin, 13. maja. s. V članku pod naslovom •(Disciplina« piše rimski dopisnik D. A. Z. o obisku v nekem italijanskem mestu, ki je biio po sovražnikovih letalskih napadih Se zlasti hudo prizadeto. Najprej podaja sliko o razdejanju, ki so ga doživele cerkve, bolnišnice, šole in mirna stanovanja civilnega prebivalstva, nato pa poveličuje duha, ki preveva ljudstvo, prizadeto po nasilnih sovražnikovih napadih, ter piše dobesedno: »Italijani že davno vedo, kaj razumejo angleški in ameriški letalci pod pojmom »vojaški cilji*. Prav tako je tudi znano, da se sovražnik zdaj zaveda, da je dosegel prav nasproten učinek, kakor pa si ga je želel. Mislil je, da bo s takšnimi napadi omajal duha italijanskega naroda, a to njegovo početje se je izkazalo za prav tako jalovo, kakor si človek zastonj prizadeva, da bi pregrizel granit. A če sovražnik kljub temu vztraja pri takšnem vojskovanju, ki ni vojskovanje, temveč pobijanje žensk, otrok in neoboroženih civilistov, se mora pač vdati v to, da ga smatramo no samo za sovražnika, temveč za »gangsterja«. Mora se sprijazniti z mislijo, da je treba njegov način vojskovanja označevali s pravim, to je kriminalnim imenom, ki seje sovraštvo in krepi odpor in duha tistih, ki so bili prizadeti ali so ogroženi. Ko sem videl, s kakšno nemo veličino italijansko civilno prebivalstvo prenaša komaj zaceljene rane, — nadaljuje člankar — sem spoznal vso globino in pomen besede »strahovanje«. S to besedo italijanski narod izreka svojo sodbo o vseh teh nasilnih dejanjih, o vseh nedopovedljivih divjaštvih in okrutnih napadih na civilno prebivalstvo, o divjaških napadih na posvečena poslopja in stoletne umetniške spomenike, ki jih ne bo mogoče več obnoviti.« Svoja izvajanja končuje nemški časnikar s pripombo, da v fašističnih vrstah človek vedno znova sliši besedo »disciplina«. To ni samo dejanje vere, izrečeno v besedi, temveč zakon. Posvet o povojnem gospodarskem zasažnjenju Evrope Buenos Aires, 13. maja. s. Končane so vse priprave za sestanek, ki bo prihodnji torek v Ilot Springsu v Virginiji. Na tem sestanku bo medzavezniška komisija prerešetavala načrt, po katerem naj bi — kakor si zamišljajo tisti, ki so sklenili »atiantski sporazum«, ki je danes samo še kos ničvrednega papirja — podjarmili Evropo Evropo in jo za večne čase naredili sužnjo anglosaksonskega bogataštva in boljševizma. Komisija bo v resnici pretresala povojne načrte, ki imajo za cilj, omejiti evropsko pridelavo živeža, tudi žita, sladkorja in krompirja, ter tako prisiliti zahodne evropske države, Francijo, Belgijo, Italijo, Španijo in skandinavske dežele, da bodo pridelovale izključno le zelenjavo, sadje in mlečne izdelke, dočim Nemčiji ne bi ostalo drugega, ko le pridelovanje krompirja. V svojih potrebah po žitu bodo omenjene dežele odvisne od dobav iz Rusije, Združenih držav, Kanade in Argentine. Ta načrt naj bi ohranil v Evropi mir, zakaj po njem ne bi bilo mogoče nobeni državi v Evropi nakopičiti toliko živilskih zalog, da bi lahko zmagala v kakršni koli vojni. S takšnim načrtom bi radi tudi omejili možnosti za novo gospodarsko vojno, kakor je izbruhnila po prejšnji svetovni vojni, ko so se Italija, Francija, Nemčija in druge evropske države skušale otresti navezanosti na uvoz kmetijskih pridelkov, katerih je Amerika imela preveč, ter se s tem hotele gospodarsko osamosvojiti in vojaško zavarovati. Po sodbi ameriškega državnega tajnika Hulla je treba iskati skrite vzroke za sedanjo vojno v norosti o poli-tično-gospodarski neodvisnosti Evrope. Odločna beseda maršala Antonesca V prejšnji vojni je Romunija, ki je imela 8,5 milijona ljudi, izgubila 800.000 mož, v sedanji vojni pa pri 16,5 milij. komaj pol milijona V eni svojih zadnjih številk je »Tempo« objavil razgovor, ki ga je italijanski časnikar Lam-berti imel z romunskim državnim poglavarjem maršalom Antonescom. Olauek izpopolnjuje še deset slik, ki prikazujejo delo romunske ženske organizacije, katero votli soproga maršala Antonesca. Komunski državni poglavar je Lambertiju dejal med drugim naslednje: »Vojak sem in vojak ostanem. Tudi vem, da bo naše prizadevanje za rešitev, tudi če bi ostalo brezuspešno, vsaj našim sinovom in vnukom, če že nam samim ne, dalo pravico do neodvisnosti in do moči. Tista država pa, ki misli samo na sedanji rod, svoje naloge ni vredna. Jaz bom romansko armado znova uredil in jo popeljal na bojišče proti Rusom.« ,M,nj?isec članka, ki je izšel v »Tempu«, našteva poleni one kmetijske pridelke in industrijske proizvode ter one surovine, ki jih je Romunija poslala osnim državam, nato pa podaja naslednje besede maršala Antonesca: « »Pri tem, ko vodim svojo armado nad Ruse, J ne računam na liikak jk>Ioui, temveč na zmago, j ali vsaj na rešitev. Točno vem, da sta naš sovražnik Rusija ter Azija eno in isto. Romunska zgodovina nas uči, da je ta dežela doživela že strahotne boje, ki so v teku zgodovine divjali med Evropo in Azijo, a od vseh najbolj žalosten ih najbolj krvav je sedanji boj. Vanj pošiljam Romunijo z vsemi rezervami surovin in ljudi in sem sveto prepričan, da je tako prav in da je to tudi potrebno. Mi smo v tej vojni, če računamo tudi ujetnike, izgubili |K>1 milijona mož. Če pa upoštevamo dejstvo, da je v prejšnji svetovni vojni Romunija, ki je imela tedaj osem in pol milijona ljudi, izgubila 800.000 mož, potem od sedanje Romunije, ki ima 16.5 milijona prebivalcev, lahko zahtevam še nove žrtve. Vodim svojo vojsko nad Ruse, pri čemer točno vem, da so spričo drugih posebnih okoliščin in spričo pomilovanja vredne propagande še nadaljnja vprašanja, ki jih je nujno treba rešiti, vprašanja, ki bodo 6amo / primeru zmage imela svoj smisel.« Razlika med carsko in boljševiško Rusijo kakor jo podaja ugledni angleški pisec »La Corrispondenza« poroča iz Lizbone: V Londonu je pred kratkim izšla knjiga pod naslovom »Out of the Ashes« (»Rojena iz pepela«), ki jo je napisal ugledni angleški pisatel j 1 horn-burn ilead. V njej podaja v desetih točkah tole sliko o carski in sedanji boljševiški Rusiji: 1. Carsko Rusijo je vladalo 180.000 aristokratov. Nadomestilo jih je 144.00 sovjetskih komisarjev. , . , J. .. , * 2. Carska vlada se je posluževala policijske organizacije »Okhrana«. Stalin pa je ustanovil GPU, ki ima dosti večjo oblast in lahko lj,l(]| obsoja na smrt brez kakšnega zaslišanja ali obsodbe. 5. Iz carske Sibirije se je bilo mogoče vrniti, nemogoče pa je priti i/. sovjetske Sibirije 4. Carska Rusija je razpolagala s kozaki in vojsko. Sovjetska Rusija pa razpolaga z rdečo vojsko in s člani GPU, ki imajo neomejeno oblast odpeljavati in moriti ljudi kar v trumah. 5. V carski Rusiji so imeli cenzuro, ki jo je bilo včasih možno izigrati- V sovjetski Rusiji pu je cenzura popolna, ker vse, kar se tam tiska, izdaja država. 6. Pod carji so imeli v Rusiji redna sodišča, pod sovjetsko vlado pa so sodišča enostavno podružnice GPU. 7. Carska Rusija je dovoljevala, da so se Rusi smeli izseljevati, Stalinova Rusija pa to prepoveduje. 8. Carska Rusija ni preganjala svojcev tistih, ki jih je zaprla, sovjetska Rusija pa jih brez nadaljnjega zapira, da bi jih ustrahovala. 9. Carska Rusija je odpravila sužnje na rodni grudi, sovjetska Rusija pa je iz vseh kmetov naredila sužnje vlude. 10. Carska Rusija je dovoljevala delavcem, da so smeli imeti svoje organizacije. Sovjetska Rusija jih je nadomestila z organizacijami, ki ima nad njimi strogo nadzorstvo vlada po svojih agentih. HENRIK SIENKIEWICZ ROMAN V SLIKAH I 11 1 r;"V PBKisš /L J79. Cesar se je zc^j obrnil proti pretorijancem, ki jim je zapovedoval strogi in njemu do dna duše vdani Flavij Sub-rij. Ob pogledu nanj je bil Neron presenečen: obraz starega vojaka je bil strog kakor vadno, toda po licu so tiu curljale solze in molil je palec kvišku v znamenje, da tudi on prosi za pomiloščenje. EIAR — Radio Ljubljana Petek, 14. V. 13 Napoved časa, poročila v italijanščini — 13.10 Poročilo vrhovnega poveljstva Oboroženih sil v slovenščini — 13.25 Radijske pesmi vodi dirigent Angelini — 14 Poročila v italijanščini — 14.10 Klasični orkester vodi dirigent- Pctralia — 13 Poročila v slovenščini — 17 Napoved časa, poročila v italijanščini — 17.15 Pesmi in napevi — 17.35 Koncert pianista Alda Ciccolinija — 19 Govorimo italijansko, poučuje prof. dr. Stanko Leben — 19.30 Poročila v slovenščini — 19.45 Politični komentar v slovenščini — 20 Napoved časa, poročila v italijanščini — 20.20 Moderne pesmi vodi dirigent Zenic — 20.45 Simfonična prireditev družbe EIAR: Simfonični koncert vodi dirigent Armando La Rosa 1’arodi; v odmoru predavanje v slovenščini — 22.45 Poročila v italijanščini. Sobota, 15. maja: 7.30 Pesmi in napevi — 380. Množice se je začela po-laščati besnost Izpod topotajočih nog je začel vstajati prah in zavijati gledališče v svoj oblak. Vpitje je bilo vedno bolj grozeče in iz njega so se slišali kriki: »Rdečebradec! Požigalec! Morilec!« Neron se je zdaj ustrašil če bi se v cirkusu začel upor, bi utegnil brž zajeti vse mesto Kaj bo z njim, če zapravi še naklonjenost množice, edino, na kar se je lahko naslanjal? Še enkrat se je ozrl, in ko je povsod videl stisnjene obrvi. ganjene obraze in proseče oči, jo dal znamenje za po-miloSCenje. Po gledališču se je razleglo gromko odobravanje. Ljudstvo se zdaj ni več balo za življenje obeh obsojenih, zakaj odslej sta bila pod njegovim varstvom in niti cesar si ne bi več upal preganjati ju s svojo jezo. 8 Napoved časa, poročila v italijanščini — 12.20 Plošče — 12.30 Poročila v slovenščini — 12.45 Valčki — 13 Napoved časa, poročila v italijanščini — 13.10 Poročilo vrhovnega poveljstva Oboroženih sil v slovenščini — 13.12 Simfonična glasba — 13.25 Znane pesmi — 14 Poročila v italijanščini — 14.10 Koncert radijskega orkestra vodi dirigent D. M. Šijanec, operetna glasba’ — 15 Poročila v slovenščini — 17 Napoved časa, poročila v italijanščini — 17.15 Koncert tria »Emona« — 17.35 Komorna glasba — 17.55 Gospodinjsko predavaje v slovenščini — 19.30 Poročila-v slovenščini — 19.45 Politični komentar v slovenščini — 20 Napoved časa, poročila v slovenščini-— 20.20 Filmsko glasbo izvaja orkester, vodi dirigent Zeme — 21.35 Koncert Ljubljanskega komornega tria (M. Lipovšek — klavir, A. Dermelj — violina, Č. Šedlbauer čelo) — 22.10 Orkester Cetra vodi dirigent Bar- i zizza — 22.45 Poročila v italijanščini. CONRAD RICHTER: P L A N/AVA JI Cesto sem bil videl strica jeznega, vendar nikoli tako kot sedaj, da bi mu kri izginila iz žil. Njegov obra^ je sličil temnemu neurju, iz katerega so kar naprej švigali bliski. Celo preko sobe sem čutil, tako kot lahko čutim utripanje srca, dvigajoči se ognjeni vihar, ki je gorel, ko se je bil enkrat vnel v njem, kot prerijski požar, kateremu se ne bi mogel nihče zoperstaviti ali mu ubežati, temveč mora biti zadovoljen, da sme teči njegov lastni divji vulkanski tek. Dvignil sc je ter šel proti vratom. Vsi smo vedeli, kam je šel. Ne motim se, če pravim, da sploh ni vedel, da smo mi bili v sobi. Videli smo, da se je ustavil v veži ter si pripasal svoj stari prepoteni pas s samokresom, ki je tam visel. Ob pogledu nanj se je Sarah Beth hitro dvignila s stola ter šla preko sobe do medeninasto marmornatega podstavka, na katerem je stala poslikana kitajska svetilka. »Ne hodi nocoj, papa!« ga je prosila. »Naj gresta jutri Jiinmy in mi.« Stal je kot gluh; preden sc je obrnil, si je zapel dvojno zaponko na pasu; ošvignil nas je s svojimi podplutimi očmi in nam dal tako razumeti, kaj si smemo dovoliti in kaj ne, ter da je še bil glavar svoje družine, v katero je spadal tudi Brock. Ni šel. Stal je v veži nekaj časa, kot bi poslušal. Kmalu nato smo začuli znane korake na galeriji. Brock je stopil v sobo z lahkotnimi koraki. Bil je svež in očarujoč; otroško rumeni lasje so frfotali za njim. Moral nam je brati z obrazov, da smo že vedeli. In to ga je naredilo še bolj očarujočega in obupano veselega, šalil sc je s Saro Betho, kot ne bi vsa bleda stala pred njim, pripravljena izbruhniti na njegovih ramenih v solze. Karal jo je, naj ga ne zbuja, kadar spi večino dneva v hotelu, ko gre skozi mesto;, j dražil jo je z ljubavnimi pismi Toma Milledoauka, ki so jih ■ nune temeljito prebirale; smejal se je, klepetal in norčeval. Priliznjeno jo je prosil, naj igra z njim duet na klavirju. Primaknil je stol, ji ovil eno roko okrog života, se vsedel ter pričel briljant-1 no igrati spremljavo na basovskem delu klavirskih tipk. 1 Mislim, da razen Lutie Bre-vvtonove same ne bi bil mogel nihče v deželi ali morda sploh nihče vstopiti v takem trenutku ter nas vse razorožiti in zadržati strica. Videl sem, kako se je zopet vsedel v svoj naslanjač, kjer je čakal na konec igranja. Oči v njegovem velikem, neupogljivem obrazu so zrle na Brocka z bolestnim in neizrečenim izrazom. Končno je odšla Sarah Beth spat. Moj stric je obsedel v naslanjaču ter gledal dečka. »Brock, pravkar sem nameraval iti v mesto, da bi sc pogovoril s teboj,« je pričel. »Ali si res ustrelil Dutcha Charlcya?« Dečkov obraz je postal brezčuten. Stal je ter gledal strica izpod priprtih oči. »Moral sem ga ustreliti, ali pa bi me l>il on!« »Ali je res,« je nadaljeval stric s kljubovalno potrpežljivostjo, »da ti je tisto črnolaso dekle dajalo prednost in da si ti to vedel?« i »Vsem dekletom ugajam,« je rekel Brock. »Kot vsakomur uga...« Stisnil je ustnice ter gledal strica s svojimi mrzlimi, zastrtimi, skoraj zasmehujočimi očmi. Na stričeva usnjena lica je prihajala rahla barva. »Nimam v mislih toliko streljanja,« je rekel s težavo. »Fantje sc hočejo boriti; in jaz bi ne imel kaj prida mnenja o tebi, če se ne bi znal sam braniti. Povedal sem ti, da bom tako dolgo plačeval tvoje kartaške dolgove, dokler boš igral pošteno. Vedno j sem ti pravil, da jc goljufija najnizkotnejša oblika živalskega življenja. Sedaj si goljufal in nič se ne spremeni na stvari, če kdor koli reče kaj drugega. Hočem, da greš pred sodišče ter 'se zagovarjaš, ali pa prejmi zasluženo kazen!« Fant je gledal nanj z nenavadno, čudno, neosebno mržnjo. »Ni očeta,« jc rekel izzivalno, »ki bi poslal svojega sina v zapor, od koder ga jc že izpustil sodnik! Poleg tega pa imani zaposlitev. Zaradi tega sem prav za prav danes tukaj. Postal bom inkasant pri tvrdki ,George Ilolderness & Company\« Ob zvoku imena strica Bricea Chamberlaina in vsega tega skupaj se je stric uscd<-l. Žile na vratu in rokah so se mu nabreknile, da sc ga je celo Brock zbal in se je pričel odmikali. Njegove oči v belem obrazu so gorele nemirno in mrzlično blesteče. Ko je videl, da mu stric ni nameraval ničesar storiti, je pričel hoditi po sobi gor in dol. »Ne moreš me držati zunaj na ranehu!« jc vpil. »Star sem osemnajst let. Nimam smisla za upravljanje rancha. Moram biti tam, kjer je zabava, kjer so ljudje! Moram biti tam, kjer so trgovine in luči in godba, kjer se kaj dogaja! Prej kot pa bi ostal tu, v tem od Boga pozabljenem kraju, bi bil rajši strpan v krsto...!« Ničesar nisem slišal več. Bilo jc nekaj fatalnega, kot bi bil ze prej prisostvoval temu prizoru in besedam. Zdelo se mi je, kot da sta stric in Jimmy izginila ter da sem sedel na isti zofi in gledal Lutie Brevvtonovo, ki je govoreč skoraj iste besede hodite gor in dol .po brusseljski preprogi. Pogledal sem strica. Bil je bled v obraz; dihal jc težko, kot hi bil videl prikazen. »Dobro, Brock,« je s težavo spravil iz sebe. Samo slutiti sem mogel, koliko ga jc to stalo. »Pred leti sem stal nekomu drugemu na poti in bilo mi je vedno žal. Nočem stati tebi.« Z zmagoslavnim pogledom, uprtim v brata, je Brock hitro odšel iz sobe. še dolgo potem, ko je bil Brock odšel, je stric sedel v naslanjaču in strmci skozi okno. Okno jc bilo zastrto in ni mogel videti skozenj. Opazoval sem njegov obraz v šipi. Nikdar poprej si nisem predstavljal, kako popolnoma zoran jo bil; kot izsušeno polje, z eno besedo, bil jc obraz starca. In tam na resasti zoH so bili ostanki nekoč tako možate postave, v kateri jc neka notranja suša izsušila zadnje sokove življenja in moči. Za LJndako tiskarno v LJoblJanl: lot« RramarlR. m Izdajatelj: tal, Sodja, m Urednik; Mirko J ar ornlk, — Rokopisov ne Tratama » naročnina 11 lir,;ss Inozemstio 20 Ib. — OredniSiroj Kopitarjeva ulica 6, III, nadstropje, — Op ra|a: Kopltarjera ulica 8, Ljubljana, »Sl o ren s tl dom« Isbajs ob delavnikih ob 12L — Mesečna -i Telelos Eter. 40-01 d« 4003, P od minica) Nore mestom