A^,', B pogubna vihra, grom in strela, tako tudi srečno družinsko življenje in pregreho — največje zlo na svetu — za seboj vodijo. Ni treba, da Vam natančneje razlagam, zakaj in odkod toliko izkušnjav, strasti in grehote, žal, vsakogar izmed nas je že izkušnja podučila, kako hitro se vgnjezdi v družino strup pregrešnih navad, razbrzdanih počutkov, nepremaganih strasti. Oče pijanec, mati razuzdanka, otroci zastrupljeni po slabi tovaršiji. To so Vam slike iz vsakdanjega življenja, A odkod pomoč? Adjutorium nostrum in nomine Domini! Naša pomoč, predragi verniki, je v imenu Gospodovem, naša pomoč je v imenu tistega, ki je rekel: Zaupajte, jaz sem svet premagal. In slavni cerkveni učenik sv. Ambrož piše: Kdor ima bolečine, išče zdravila. Bolečina je naš greh, zdravilo pa je nebeški prečastiti zakrament. Pač res! Nekdaj je mogočna roka Jezusova bolnike ozdravljala, mrtve obujala, ali ne bo prav tista vsemogočna božja roka ozdravila dušne rane v naših družinah? Da, isti Jezus med nami prebiva, ne-izpremenljiv, neskončno dobrotljiv in usmiljen, On nam more, On nam hoče pomagati. Zato v potrebi zvesto kličimo s sv. Bernardom; K Njegovemu Srcu po j dem in vse bom zadobil, kar ga bom Prosil. 4. Naposled ne smemo pozabiti, da je presveta Evharistija naša uteha v križih, naša moč v težavah, Resnično je, da dokler še hodi naša noga po zemlji, dokler še dišejo naša pljuča pozemski zrak, smo vedno še pod železno postavo križev in težav. Kakor že nekdaj pobožni Job, tako tudi mi izkušamo resnico besede: Človek, od žene rojen, malo časa živi in je z mnogimi nadlogami obdan (14, 1.), in da nam je treba po mnogih stiskah vrniti se v kraljestvo božje. (Dej. ap. 14, 21.) Brez križev in težav, brez bolesti in bridkosti, brez temnih dni in mračnih večerov, kje se živi na svetu? Da. smo ubogi Adamovi otroci tu v solzni dolini, kdo bi to tajil? A to nas ne sme omaloveriti: četudi smo v solzni dolini, vendar nismo brez moči in varstva, brez utehe in pomoči, kakor posamniki tako tudi cele družine. Kje je naša moč? Vse premorem v Njem — pravi apostol — ki me močnega dela, In kdo nas močne dela? Ah, Oni, ki je klical: Pridite k meni vsi, ki trpite in ste obteženi, in jaz vas poživim! Pridite torej k Njemu vsi malodušni, zapuščeni, žalostni, trpeči, zaničevani, pozabljeni, pridite k Njemu vsi, ki ste v družini, mož, žena, oče, mati in otroci, On je svet premagal, premagal bo tudi Vaše križe in težave, Preljubljeni v Gospodu! Krščanski Slovenci! Brez strahu božjega in medsebojne ljubezni ni krščanske družine; a tudi v najboljše družine se zagrize strast in pregreha in ondi se tudi razlezejo križi in težave. Toda kakor smo čuli na podlagi nauka sv, Cerkve, vse poduči, vse odvrne, vse premaga milost in moč Gospoda našega Jezusa Kristusa, na-vzočnega v podobi kruha v naših cerkvah. Zato mora biti trden in neomajen sklep današnjega govora: Kristus Gospod, evharistični Bog, zagospoduj in kraljuj v naših družinah! KristusV tabernaklju bodi središče krščanske družine! II. Sedaj pa, se mi zdi, utegne kdo oporekati: Lahko je to reči, a kako izvršiti? Priznavam, da je težko, a zopet poudarjam, da ni nemogoče, ker je Bog z nami. In če je Bog z nami, kdo bo zoper nas? Seveda morajo pri tem velikem delu sodelovati vsi, ki so v zvezi s krščansko družino. V prvi vrsti pa 1, duhovniki. Dovolite mi, preljubi duhovni tovariši od vseh krajev naše zemlje, da se četudi najmlajši izmed apostolov slovenskega ljudstva najprej in naravnost do Vas obrnem. Uverjen sem, da mi ne bode nihče izmed Vas nasprotoval, ako pravim, da prvi, ki je poklican sodelovati za pokristja-njenje naših družin po sv, Evharistiji, je duhovnik, In sicer najprej a) s svojim zgledom. Kako se kretaš pred Najsvetejšim, koliko časa preživiš pred tabernakljem, kako pobožno bereš sv, mašo, kako se vedeš pred izpostavljenim sv, Reš-njim Telesom, kako goreče pripravljaš otroke za sv, obhajilo, vse to ljudstvo opazuje in pozna. In če ne boš Ti prvi prijatelj, prvi klanjalec, prvi spoštovatelj evharističnega Jezusa, malo jih boš pridobil za sv, Rešnje Telo, In če bi jih tudi vabil in klical v govorih, polnih navdušenja in izpodbude, porečejo po evangeljski besedi: Medice cura teipsum, — zdravnik, ozdravi samega sebe. Gorje pa Tebi, ako bi Ti ljudstvo očitalo, češ, sam ne verjame, kar nam zabičuje, sicer bi se drugače vedel in kelj. Bodisi priložno ali ne priložno, ob vsaki dani priliki jih vnemajmo za pobožno češčenje in za pogostno sprejemanje najsvetejšega zakramenta, c) Pospešujmo evharistično pobožnost tudi s svojim delom. Ljubimo spovednico! Danes je dosti krajev, ko ljudje več ne hodijo čakat spovednika, ampak on jih mora čakati in vabiti, da pridejo in ovršijo svojo pobožnost. Spovednik in njegova služba sta glavna podpora evharističnih pobožnosti, A tudi to bode pospeševalo kraljestvo evharističnega Jezusa med nami, ako duhovniki ljubimo lepoto hiše božje. Vselej, ko je prilika, naj se ponašal. Preljubi v Gospodu! Bog daj vinogradu naših škofij mnogo dobrih, vnetih, gorečih duhovnih pastirjev, varuj nas pa pred najemniki in takimi, ki niso pastirji. Potem se bo duh Kristusov iznova naselil v naše družine in srečna bode naša domovina, V to svrho treba pa tudi delati b) z besedo. Naš Gospod je poslal svoje apostole učit vse narode. To je naša naloga, ki se ji ne moremo in ne smemo odreči. Živahno torej in navdušeno, zgovorno in vneto vabimo svoje vernike pred taberna- vrši služba božja kolikor mogoče slovesno. Okrašen oltar z zelenjem in cvetjem, slovesno petje in orglanje na koru, mogočno zvo-nenje, vse to bo pripomoglo, da se zlasti naši možje, ki ljubijo bleščeče slovesnosti pn službi božji, tembolj oklenejo evharističnega Jezusa. 2. Otroci naj se doma in v šoli zgodaj pripravljajo po želji sv. Očeta na prvo sveto obhajilo. Ni se še povsod ta želja izvršila, a od mnogih strani se čuje glas, da nedolžni otroci veseli in pogosto pristopajo k mlZ1 Škofje v procesiji. V ozadju spominik Marije Terezije. Gospodovi in da vsled tega po Kristusovem zgledu rastejo v starosti in modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi. Nikar se ne motimo, predragi verniki, ponižnim daje Bog svojo milost, in iz ust nedolžnih otrok si smemo obetati mnogo več sadov pobožne molitve, kakor od onih, ki so na potu življenja v stran zavili in na Boga pozabili, četudi so se kasneje vrnili. Pa tudi staršem samim bo sv. obhajilo otrok pogosto odprlo oči, da bodo spoznali resnico besede: Pridite in okusite, kako sladak je Gospod. Zatorej pustite male k Jezusu in ne branite jim, ker takih je nebeško kraljestvo. 3. Žene in matere. Po našem narodnem pregovoru žena tri vogle hiše podpira. O, naj bi pač vsaka žena, vsaka mati svojim otrokom, zlasti odraslim deklicam, dajala dober zgled pogostnega sv. obhajila! O, naj bi naše matere vodile svoje hčere bolj in raje pred Jezusa v tabernakelj, nego na plesišča in gostišča! Potem ne bi bilo zlasti po velikih mestih, žal, toliko zamorjene mladosti, toliko pohujšanih mladenk, toliko prezgodnjih solza, toliko zanemarjene mladine. Mnogokrat se nam duhovnikom očita, da premalo skrbimo za mladino. Prav tako in morda še bolj po pravici bi se moglo ženam in materam očitati prepičla skrb za svoje hčere, od katerih bodo morale kdaj odgovor dajati. Zato se pa tako često dogodi: Mati posvetnela, hči zblaznela!.., 4. M o ž j e in očetje. Vi, ki ste glava družine, ste v prvi vrsti poklicani, da vodite družino pred tabernakelj. Neoporečna resnica je, da poglavar vlada najbolje z lastnim zgledom. Ne brani se torej, predragi mož, Kristusa, ki Te je za svojega namestnika v družini postavil! Premagaj izkušnjavo, premagaj strah pred svetom, premagaj svoje predsodke in pogumno stopaj pred tabernakelj in pogosto prejemaj evharističnega Jezusa! To bo več veljalo Tvojim sinovom, nego sto in tisoč lepih in vabljivih besedi. Vselej, ko Te bodo Tvoji otroci videli pri obhajilni mizi, jim bo čudno lepo zvenela v Socijalni pomen Govoril kanonik Mnogo je ljudi in med njimi celo mnogo katoličanov, ki ne morejo prav umeti, kakšen Pomen ima svetovni evharistični kongres. Ti nam pravijo: »Ali niso že verske resnice o sv. Evharistiji natanko določene, čemu torej posvetovanja? Ali mar kdo napada katoliški nauk o presv. Evharistiji? In čemu te veli- srcu beseda: Pojdi in stori tudi ti tako! In pojdejo s Teboj pred tabernakelj in spoznali bodo pred ljudmi Gospoda Jezusa Kristusa in okušali bodo, kako sladak je Gospod, 5. Toda sodelovanje duhovščine in otrok, mož in žena, očetov in mater ne bi doneslo pričakovanega blagoslova v naše družine, ako ne bi nas vseh spremljala in vodila tista sveta prijateljica božja, ki ji pravimo molitev, Predragi! Prerojenje naših družin v presveti Evharistiji je velika milost, ki jo moremo edinole izprositi v pobožni molitvi. Ako Gospod ne zida hiše, se zastonj trudijo zidarji, in če Gospod ne varuje mesta, zastonj čujejo čuvaji, (Ps. 126, 1.) Prav tak zgled pobožne molitve so nam dali prvi kristjani, ki so bili ene misli, stanovitni v molitvi in prošnji z Marijo, materjo Jezusovo, (Dej. ap. 1, 14.) Zato sedaj in po kongresu vsi na krov, na krov molitve in češčenja najsvetejšega zakramenta! Mi duhovniki zlasti kot klanjalci in čestilci presvete Evharistije, verniki, v trumah zbrani pred tabernakljem v urah molitve, tako bo res nastala večna molitev med nami in zgodilo se bo našim družinam, kar pravi Jezus sam: Kjer sta dva ali so trije v mojem imenu zbrani, sem jaz v sredi med njimi. Mladi in stari, bogati in revni, učeni in neuki se vstopimo kot častna straža pred evharističnega Boga, saj On je po besedi kraljevega pevca naš Gospod, mi pa smo njegovo ljudstvo in ovce njegove paše. In da bo tudi preblažena Devica Marija z nami vred prosila Jezusa, svojega božjega Sina, pozdravljajmo in prosimo jo, — kakor se to vrši že po drugod — s prelepim pridevkom: Kraljica presvetega zakramenta, prosi za nas! In tako bomo tudi mi soglasno in stanovitno v molitvi združeni z Marijo, materjo Jezusovo, čast dajali Njemu, Kralju večnemu, neumrljivemu, kateremu bodi slava vekomaj. Amen. presv. Evharistije. dr. Jožef Gruden. kanske prireditve, ki stanejo ogromno truda in denarja, čemu ta potovanja iz oddaljenih krajev v sedanjih dragih časih, čemu ves ta zunanji aparat, ko lahko vsakdo doma opravi svojo pobožnost pred sv. Rešnjim Telesom?« — Toda dragi v Kristusu, gotovo sami izpre-vidite, da tiči za takimi besedami ali zlobna zavist zaradi veličastne slovesnosti, ali pa vsaj verska vnemarnost in brezbrižnost, ki ne more umeti, da mora katoliški kristjan svoje versko prepričanje kazati tudi na zunaj pred vsem svetom. Zakaj smo prišli? Prišli smo izpričevat, da je presveta Evharistija za nas temelj našega zasebnega in javnega življenja, kajti »drugega temelja ne more nikdo drugi postaviti, kakor tisti, ki je postavljen, in to je Kristus, Gospod.« Prišli smo izpričevat, da je tu v presv. Evharistiji za nas vir vse moči, vseh milosti, da je tu tista skrivnostna sila, ki daje katoliški Cerkvi preko mej naše domovine, do severa in juga, vzhoda in zahoda: »Ni ga blagra, ni je milosti za nas, niti za posameznika, niti za človeško družbo, kakor le v presveti Evharistiji.« Predragi v Kristusu! Drugi visoki cerkveni govorniki so vam že slikali, kako je sv. Evharistija hrana, vsakdanji kruh našega duhovnega življenja, ki nam je potreben kakor jed za naše telo, govorili so vam, kako je v njej vsa moč in svetost, vsa čednost, sploh' vse kar imenujemo krščansko popolnost in kar nas dela Bogu prijetne in dopadljive. — Cesarski jezdeci. nepremagljivo moč, ki jo poživlja, opleme-nuje, ki ji daje rast in rodovitnost. S kratka, prišli smo izpričevat, da imamo tu naš največji zaklad, svojega Boga in Gospoda, ki je slovesno obljubil »Jaz sem z Vami do konca sveta,« in da nam je njegova navzočnost poroštvo naše zmage. — To resnico izpričujemo danes vsi, ki smo se zbrali v cesarski prestolnici, to veliko resnico oznanujemo vsem kristjanom in nevernikom, In ker je beseda posameznega človeka preslaba, ker se njegov zgled ne upošteva, zato smo se strnili v mogočno armado, da se čuje njen glas daleč Toda predragi moji, ne le za naš lastni duhovni blagor nam je dana presv. Evharistija, ne le v duhovno hrano in oporo, ne le kot popotnica v srečno večnost, temveč sv. Evharistija je tudi vez, ki nas druži med seboj kot brate in sestre v veliko družino, ki nam vnema v naših srcih oni nebeški plamen, iz katerega izhaja vsa družabna blaginja, in to je krščanska ljubezen do bližnjega. J Tu veljajo Kristusove besede; »Ogenj sem prinesel na zemljo in kaj hočem drugega, kakor da gori.« Sv, Evharistija nam stavi pred oči predvsem en važen nauk, da so vsi ljudje enako vredni. Ozrimo se k jaslicam, kjer leži novorojeno dete božje! Kaj vidimo tamkaj? Revni pastirji prihajajo s svojimi bornimi darovi, poklekajo predenj in ga molijo. In ž njimi vred se zbirajo okoli revnih jaslic kralji in mogočnjaki iz daljnega Jutro-vega in prinašajo svoje dragocene dišave: zlato, kadilo in miro. Že tukaj izginja vse tisto, kar ljudi v življenju loči med seboj, stan in bogastvo, telesne in duševne vrline, vsi so ena družina, združena v veri in ljubezni do Jezusa. — Enako je sedaj ob njegovi navzočnosti v presvetem Rešnjem Telesu, Za vse je Kristus navzoč in vse vabi k sebi. Kjerkoli prebivajo njegovi verniki, tam deli z njimi dneve veselja in žalosti, v bogatih in imenitnih cerkvah, kakor v borni koči misijonarjevi, tam kjer je sredi luči, na ozaljšanem oltarju izpostavljen v zlati mon-štranci in ga trume vernikov časte, kakor tam, kjer je zapuščen in pozabljen od nehvaležnega sveta. In povsod doni iz tabernakeljna klic: »Pridite k meni vsi, ki trpite in ste obteženi in jaz vas bodem poživil,« Kaj torej odločuje, da se sme kdo približati evharističnemu kralju? Ali mar odličen stan, ali lepota, bogastvo ali druge vrline? Ne, marveč edino le potreba, bridkost, žalost, zapuščenost. In to je skupna dedščina vseh Adamovih otrok, ki jo dobimo prav tako v palačah bogatinov, kakor v kočah siromakov. Zato se mu z enakimi željami in enakim koprnenjem približujemo vsi, v svili in zlatu, v grobem suknu in platnu, Jezus nas sprejema vse, ker vidi v nas vseh le slabotne, pomoči in podpore potrebne Adamove otroke. — In kaj naj še rečem o sv. obhajilu? Odkar je naš božji Izveličar izrekel znamenite besede »Vzemite in jejte vsi,« od tedaj je sveto obhajilo za kristjane pravi družinski praznik, kjer se zbirajo otroci s srčnim hrepenenjem okoli svojega dobrega očeta, da jim lomi kruh življenja. Tu spričo Jezusa izginja vse, kar ceni svet in s čemur se povzdiguje drug nad drugega; vsi se zavedajo, da so bratje in sestre med seboj, ki se hranijo od iste božje mize, — Zato se ni čuditi dragi moji, ako je bila presv. Evharistija, prvo središče kristjanov, okoli katerega so se zbirali, glavna vez, ki jih je družila v eno veliko družino. Sveto pismo nam poroča: »In bili so vsi stanovitni v molitvi in lomljenju kruha.« Predragi v Kristusu! Razlika med stanovi bode vedno na svetu, ker je utemeljena v naravnih zakonih, Vedno bodo višji in nižji, oblastniki in podložniki, bogatini in reveži. Sam Gospod Jezus Kristus nam je rekel; »Reveže bodete vedno imeli med seboj.« Vedno bodo osebne zmožnosti, marljivost, spretnost povzročile neenakosti v premoženju, stanu in ugledu. Zato so prazne goljufive sanje ali pa očitna prevara prerokovanja vseh onih, ki obetajo v bodočnosti zlate čase, ko bodo vsi ljudje enako imeli, enako veljali in ko ne bo nikakega razločka med njimi. Toda predragi moji, poleg duha pravičnosti in ljubezni, ki premosti to razliko stanov, mora biti še v človeštvu nekaj skupnega in vzvišenega, pred čemur izgine vse posvetno, kakor prah in dim, nekaj nadnaravnega, ki druži vse to, kar je na svetu razdeljeno in razcep-kano, v višji božji ideji. In to višjo, združu-jočo moč imamo mi katoličani poosebljeno v presveti Evharistiji. Dragi moji! Zdi se, kakor da bi naš narod instinktivno čutil to zdru-žujočo moč, kakor bi se nehote zavedal, kje ima svoje središče. Zato so evharistične bratovščine pri nas najštevilnejše, zato se trume častilcev vedno zbirajo okoli tabernakeljna, zato »Večna molitev« kroži po naši domovini od župnije do župnije in zato je evharistično gibanje med nami najbolj živo in je hkrati poroštvo socialnega probujenja, ki se pojavlja v vedno večji vzajemnosti, v vedno napredujočem umevanju vsega, kar služi v splošni blagor. — Ali ni ta veliki svetovni kongres za to najboljša priča? Prišli smo tu sem vsi, ločeni po jeziku, krvi in navadah, prišli smo z vseh strani sveta, ki sicer v življenju nimamo nobenega stika med seboj, med katerimi sicer vlada celo ostro nasprotje. In poleg preprostega kmečkega ljudstva, poleg delavstva, se udeležuje kongresa najvišja gospoda. Sam naš apostolski vladar z vso cesarsko hišo se bode udeležil slovesne procesije, da se pokloni evharističnemu Izveličarju. Ali ni to, predragi v Gospodu, združujoča socialna sila, kateri se po pravici čudi ves svet? Toda mi katoličani vemo. kdo je, ki nas zbira okoli sebe in ki hoče dati svetu, razdeljenemu in razdvojenemu, sijajno znamenje združenja v veri in ljubezni in odzvali smo se njegovemu vabilu: »Pridite k meni vsi!« Evharistija pa ne uči le enakovrednosti vseh ljudi s tem, da jih brez razločka stanu zbira okoli sebe, in da vsi skupno zajemajo iz istega vira življenja, ampak je še prav posebno velikega socialnega pomena zato, ker vžiga v nas ogenj ljubezni do bližnje-g a. To je tista socialna sila, ki je bila neznana v starem veku, kjer je vladala kruta moč in sebičnost, to je tisti ogenj, ki ga je Jezus prinesel na svet, o katerem hoče, da rned nami gori, ki izenači in premosti socialne razlike in nam slajša bivanje v tem zemeljskem prognanstvu. Kaj pa je Evharistija, pradragi moji? Pri sv. maši pomenja Evharistija daritev, kjer se naš Izveličar samega sebe daruje nebeškemu očetu za vesoljno človeštvo in pri sv. obhajilu se daje samega sebe za hrano našim dušam. Torej Evharistija je v obeh slučajih izročitev samega sebe v blagor ljudi. »Večje ljubezni pa ne more nikdo imeti, kakor da svoje življenje da za svoje prijatelje.« — Nekaj tega nebeškega ognja pa se po sv. obhajilu razlije tudi v naša srca, ker po uživanju njegovega mesa in krvi postanemo Jezusu enaki, da tudi mi sami ljubimo svoje brate in sestre s tisto nesebično in požrtvovalno ljubeznijo, ki je tako krvavo žarela na sv. križu in še sedaj žari v skrivnosti presv. Evhari-stije. Zato ni čuda, predragi moji, ako je v prvih časih krščanstva, ko je bila vera še močna in živa, ko je bila sv. Evharistija vernikom vsakdanja duhovna jed, ako je v tistih časih tudi ljubezen do bližnjega tako preši-njala njihove duše, da je popolnoma preobrazila in preosnovala vse njihovo življenje in so pogani začudeni klicali: »Glejte, kako se ljubijo med seboj«. — Kaj čitamo v svetem pismu o prvih kristjanih? »Bili pa so stanovitni v nauku apostolov in v združevanju, v lomljenju kruha in molitvah. Vsi verniki so bili pa vkup in so imeli vse skupno. Svojo last in premoženje so prodajali in delili med vse, kakor je kdo potreboval.« (Dej. ap. 2, 42—47). In zopet: »Množica vernikov pa je bila enega srca in enega duha. Kolikor jih je bilo, ki so imeli njive ali hiše, so prodajali ter prinašali izkupilo tega, kar so prodali in položili apostolom k nogam. Delilo se je pa vsakemu, kolikor je bilo treba.« (Dej. ap. 4, 35). Kaj pomenijo te besede? Prvi verniki so se čutili eno družbo in so med seboj bratov-sko občevali. Združeni so bili v molitvi in evharistiški daritvi sv. maše. A gorka, mlada ljubezen, s katero je navdajal Jezus srca prvim kristjanom je bila tolika, da so se mnogi odrekli svojemu premoženju, ga izročili apostolom pod vodstvom sv. Petra in z njim podpirali svoje siromašne brate in sestre. — Ni sicer misliti, kakor da bi prvi kristjani nc imeli nič svojega, ker apostoli so zahtevali le pokoro, vero in krst, toda lepi pojav pra-krščanskega komunizma (skupnosti) je za vse poznejše čase sijajen spomenik, kako živo ljubezen do bližnjega je vnela presv. Evharistija v srcih prvih kristjanov. Od takrat je ostala ta ljubezen dragocena dedščina vseh onih bogoljubnih duš, ki so po sv. obhajilu tesno združene z Jezusom. »Ljubezen Kristusova nas žene«, te besede svetega apostola so bile tudi geslo kristjanov. — Ta ljubezen je navdajala mučence, ko so na svojih prsih skrivaj nesli sveto popotnico svojim bratom in sestram v ječe in po zgledu sv. Tarcizija pri tem delu usmiljenja obležali pod kameni preganjalcev. Ta ljubezen jih je gnala, da so prirejali agape ali bratovske pojedine, kjer so delili svoj kruh in živež z vsemi, ki so bili potrebni. In vsaka daritev sv. maše je bila združena z darovanjem za siromake, vdove in sirote, katere je diakon sv. Lavrencij s ponosom imenoval »najdražji zaklad sv. Cerkve,« Isto opažamo v vseh poznejših stoletjih. Vedno je bila sv. Evharistija tisto ognjišče, ob katerem se je vnemala prava, požrtvovalna ljubezen do bližnjega. In čimbolj je bila duša z Jezusom združena, tem večji je bil krščanski heroizem v delu in žrtvah za splošni blagor. Ta ljubezen je tako mogočnp plamtela v prsih sv. Vincencija Pavlanskega, da se je sam dal vkovati v verige, zato da je jetniku pridobil prostost in da je ustanovil red usmiljenih sester, onih junaških žena, ki se že več stoletij žrtvujejo v blagor trpečega človeštva. Ta ljubezen je ustanovila nebrojne zavode za sirote, za bolnike in siromake, je navdala toliko mladeničev in deklet, da so jim tolažilni in rešilni angelji in je sploh ustvarila vse ono, kar lepša in lajša revno zemeljsko življenje. Predragi v Gospodu! Dandanes se mnogo govori o človekoljubnosti ali humaniteti, ki naj bi bila splošno zdravilo zoper socialno bedo in naj bi namestovala krščansko ljubezen. Usta se kar cede lepih besed, lepo se piše in govori v vezani in nevezani besedi, napoveduje se nova doba v imenu človekoljubnosti. Toda, kadar je treba resnih dejanj, kadar je treba požrtvovalnosti, kadar je treba zastaviti za javni blagor svoje zdravje in življenje, tedaj se te puhlice razblinijo v prazen nič. Tudi tu veljajo besede: »Drugega temelja ne more nihče postaviti, kakor tisti, ki je postavljen in to je Kristus Gospod.« Svetovno evharistično slavlje praznujemo ta teden, eno največjih cerkvenih slovesnosti, kar jih zgodovina pozna. A ti slavnostni dnevi ne smejo iti mimo nas brez trajnega sadu. Oditi moramo potrjeni v veri in ljubezni do Izveličarja v sv. R. T., a odnesti moramo s seboj tudi čisto zlato prave, nesebične, požrtvovalne ljubezni do bližnjega. Koliko je socialne bede v naši domovini! Tisti, ki se z njo več peča, spoznava šele prav veliko telesno in duševno zapuščenost, ki vlada po mnogih krajih, spozna, kako nujno je treba zastaviti delo na polju krščanske dobrodelnosti in socialne pomoči. Sicer imamo že nekaj organizacij in ustanov, ki zasledujejo take cilje; to so pred vsem Vincencijeve konference« ■ Patronati za zanemarjeno mladino, razna ženska društva za delavke in služkinje, deloma tudi Marijine družbe in tretji red, a mnogo dela je še izvršiti. Naj bi s tega svetovnega evharističnega shoda preko naše domovine se izlil osvežujoč potok življenja in živahnega delovanja v blagor bližnika. K sklepu še važen opomin vsem našim društvom. Po vseh krajih naše slovenske domovine imamo danes bujno razvito društveno organizacijo. Poleg strogo cerkvenih družb, kakoršna so: tretji red, Marijine kongregacije in razne bratovščine, so še mnoga izobraževalna društva, pevska in zabavna, gospodarska in telovadna; stanovske organizacije in politične organizacije. Nujno potrebno je skrbeti za to, da ta društva ne izgube svojega katoliškega značaja, kakor so ga izgubile žali-bog že mnoge organizacije, ki so bile izpo-četka zasnovane na verskem temelju, a so popolnoma izgubile svoj stik s Cerkvijo, Da bodo pa naša društva res katoliška, zato se morajo podrediti cerkvenim zapovedim in pred vsem ohraniti tesno zvezo s presveto Evharistijo. Slišali smo, da je bila sv, maša prvo središče krščanski družbi, da je bila sv. evharistija prvo znamenje, v katerem so se kristjani zbirali. Iz tega središča so se razširjali vedno večji krogi drugih krščanskih organizacij in vzrastlo je veliko drevo svete Cerkve, ki razteza svojo mogočne veje po vsem svetu. Vse, kar se je napravilo tekom tisočletij pod okriljem sv. Cerkve v korist bližnjega in splošne blaginje, ima svoj prvi izvor v presv. Evharistiji. Zato se morajo tudi krščanska društva zavedati svojih socialnih, skupnih dolžnosti, ki jih imajo do sv. Rešnje-ga Telesa. Tamkaj morajo iskati svojo oporo, svoj vzor, svojo moč in vnemo. Zato je prav, da krščanska društva pristopajo korporativ-no (skupno) k mizi Gospodovi, da se skupno udeležujejo slovesnosti in procesij v čast sv, Rešnjemu Telesu, da pri svojih društvenih prireditvah kot prvo točko postavijo sv. mašo, da vedno in povsod vzdržujejo tesno zvezo s cerkvijo in njenim središčem Jezusom Kristusom v presvetem zakramentu. Kakor o vsakem posameznem kristjanu, tako veljajo tudi o krščanskih društvih besede Kristusove: »Jaz sem trta in vi ste mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu, ker brez mene nič ne morete storiti. — Ako kdo v meni ne ostane, bo venkaj vržen, kakor usehla mladika, in jo bodo pobrali in v ogenj vrgli, da zgori.« (Jan. 15, 6). Predragi v Kristusu! Vsak dan molimo v očenašu lepo prošnjo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« V njej prosimo, da bi Bog zavladal nad nami s svojo božjo voljo in svojo milostjo, da bi ga vsi ljudje po svetu spoznali in častili. Veličasten viden znak tega kraljestva božjega na svetu je sedanji evharistični kongres, pri katerem so navzoči odposlanci vseh narodov in njim na čelu svetni vladarji, da se slovesno poklonijo Kristusu-kralju. Na prelep način se uresničujejo besede sv. Janeza: »Glej šotor božji med ljudmi in bode prebival z njimi in oni bodo njegovo ljudstvo.« (Skrivno razod. 21). Toda to kraljestvo bode trajno, ko bode Jezus zavladal s svojimi krepostmi in svojo ljubeznijo tudi v naših srcih, ko bode ta ljubezen prepojila in prevzela naše družine, naša društva in vso človeško družbo. Potem bomo v resnici njegovo ljudstvo in on naš Bog, Amen. Vnanje ravnanje, češčenje in vedenje nasproti Najsvetejšemu. Govoril knezonadškof dr, Frančišek Borgija Sedej, Zato ga je tudi Bog povišal in mu dal ime, ki je nad vsa imena, da se v imenu Jezusovem vsako koleno pripogne teh, ki. so v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik priča, da je Gospod Jezus Kristus v časti Boga očeta. (Fil. II. 9,—11.) »Velik je ta zakrament, našim dušam testament« — tako začenja neka stara ljudska pesem, ki se še dandanes prepeva po cerkvah na Goriškem, Res velik je najsvetejši zakrament, v katerem je pričujoč deli-vec vseh milosti, začetnik vse svetosti, pravi živi Bog. Sv. Avguštin je premišljevaje neizmerno to skrivnost in milost zapisal o nji tele vznesene besede: »S tem darom je Bog tako- rekoč pozajel vse svoje popolnosti, Bog je vsemogočen in more — kakor pravi sv, pismo — vse storiti, kar hoče v nebesih in na zemlji, na morju in v najglobokejšem brezdnu; mogel bi bil ustvariti tudi neizmerno veliko svetov, enega lepši od drugega. Večega daru pa, kakor tega, nam v svoji vsemogočnosti ni mogel dati. Čeravno je vsemogočen, nam ni mogel več dati.« (Sv. Avguštin, 84. govor o evang. sv. Jan.) V resnici, več kakor samega sebe nam Bog ni mogel dati v svoji modrosti, dobrotljivosti in vsemogočnosti! Vprašanje pa je, ali je Jezus Kristus res pričujoč s svojo božjo in človeško naturo pod podobama kruha in vina, kakor uči katoliška cerkev. Mogoče, da kruh in vino samo p o -menjata njegovo telo in kri, kakor je učil krivoverec Zwingli? Morda postane v nas Kristus pričujoč šele po naši veri, ko ga pri obhajilu pobožno uživamo, kakor je trdil Martin Luter? Da je Jezus Kristus resnično pričujoč v zakramentu sv. R. Telesa, vemo, kakor že katekizem uči: 1. iz besed, s katerimi je On obljubil to nebeško jed v znanem govoru, ki ga je imel v kafarnaumski molit-venici, potem ko je bil nasitil v puščavi 5000 ljudi. (Jan. VI.) 2. iz besed: »To je moje telo«, »To je moja kri«, s katerimi je postavil ta zakrament. Naš božji Zveličar, večna resnica, je moral pač tedaj, ko se je dan pred svojo smrtjo poslavljal od svojih učencev in ustanavljal novo zavezo, jasno govoriti, da bi njegove zadnje volje ljudje ne razumeli krivo, »To, kar je v mojih rokah in vam, apostoli, dajem v zavživanje« — je rekel naš Zveličar pri zadnji večerji — »to je moje telo in moja kri.« Če pa je postalo ono, kar je Kristus v rokah držal, njegovo telo in kri, ni nikakor bilo več kruh in vino. Če bi bilo namreč še ostalo kruh in vino, bi moral Kristus, večna resnica in modrost, drugače govoriti. Zato pripominja k temu prav pametno sam protestant R ii c k e r t takole: »Za onega, ki umeva besede o ustanovitvi svete večerje v pravem pomenu, je le misel o nastali iz-premenitvi prvotnih snovi (kruha in vina) edino mogoča; zakaj dokler bodo veljale postave človeškega mišljenja, ne bo mogel nihče imeti eno stvar A, dokler ona ostane ista, za drugo B.« (Riickert, Abendmahl, Leipzig 1856, str. 392.) Kristusove besede so tako jasne, tako odločne nasproti mrmrajočim Judom in apostolom, tolikokrat od njega v istem zmislu ponavljane, da niti misliti ne moremo, da bi On hotel nas vedoma v zmoto spraviti. Če pa so apostoli in prvi kristjanje Kristusove dotične besede krivo razumeli, pade krivda na Jezusa Kristusa, ki je to že naprej vedel, in ž njim pade dosledno tudi naša sveta vera, 3. Resnično pričujočnost Kristusovo v presv. Zakramentu nam zatrjuje ustno izročilo katoliške cerkve. Toliko prič imamo pri sv. očetih in cerkvenih pisateljih celo iz apostolskih časov (sv. Ignacij (f 107), sv. Ju. stin (f 167), Tertulian, sv. Ciprian, sv. Irenej), v knjižici »Nauk apostolov« iz I, stoletja, v prastarih slikah katakombskih, v cerkvenih obrednikih, ki so nam ohranili stare evhari-stične molitve za očitno službo božjo, pri cerkvenih zborih prvih stoletij in celo pri krivovercih, ki so se zgodaj ločili od sv, ma. tere katoliške Cerkve, toliko prič, pravim, imamo za to resnico, da so raziskovalci in pisatelji o tem napisali debele knjige. Če je kdo sploh kompetenten v tolmačenju Kristusovih besed, so to bili gotovo apostoli in evangelisti, sploh prvi kristjani, ki so živeli za časa apostolov in njihovih učencev. Ti pa so vsi Kristusove besede do-slovno razumeli ter so lomeči kruh po hišah jemali hrano (nebeško) z radostjo in priprostostjo srca. (Dej, ap. II, 46.) Sv, Pavel apostol biča neke razvade v korintski cerkvi, ki so se bile vrinile pri agapah, t, j. bratovskih obedih pred obhajilom, Nato omenja ustanovitev sv. R, Telesa in pripominja rekoč: Č 1 o v e k naj pa samega sebe izpraša in tako naj je od onega kruha in pije od onega keliha. Zakaj kdor je in pije nevredno, si je in pije sodbo, ne razločevajoč telo Gospo-d o v o. (I. Kor. XI., 28, 29.) Vsi katoliški narodi na vzhodu in na zapadu so bili vedno edini v tej veri. Če pa je ta vera cele katoliške Cerkve kriva, potem treba reči, da ni bilo nikdar katoliške Cerkve ali pa da je poginila. Da bi kak sanjač dolgo po Kristusovi smrti zmislil si to vero ali da bi se bila razvila iz paganskih navad, katere so judje in kristjanje iz celega srca sovražili, se ne da misliti. Vprašam, ali je res tako lahko uvesti novo vero v Kristusovo pričujočnost pod bornimi podobami kruha in vina, ki je človeškim čutom in celo človeški pameti na prvi pogled tako nasprotna, ne da bi cerkvena zgodovina o tem kaj znala poročati? 4. Prav primerno in potrebno je, da je Kristus ustanovil ta presv. Zakrament. Človeško srce že od nekdaj hrepeni biti blizo Boga in se ž njim združiti. Tudi Bog, ki je ljubezen, želi združiti se s človeško dušo. Moja radost je biti s človeškimi sinovi, pravi Sv. Duh v knjigi pregovorov. (VIII, 31.) Že v starem zakonu, ki je bil senca in predpodoba novega, je prebival Bog med svojim izvoljenim ljudstvom, in sicer v podobi oblačka nad skrinjo zaveze, Ali našemu božjemu Zveličarju ni bilo dovolj, bi« pri nas samo v kaki podobi, tudi našemu srčnemu hrepenenju bi bilo to nezadostno. Zato je hotel ostati resnično in bistveno med nami do konca sveta, kakor je obljubil. 5. H koncu naj dodam še dokaz iz 1 a s t -ne skušnje. Naj kristjan vredno sprejme zakramentalnega Boga v svoje srce in okusil bode, kako sladak je Gospod. Ta nebeški ogenj ga bo razsvetlil, vnel z božjo ljubeznijo, očistil vsakdanjih grehov, obvaroval prihodnjih, ta angelski kruh ga bo okrepčal in oju-načil na nevarni poti proti večnosti. Po njega sadovih ga bodete spoznali! Vprašam Vas, ali je mogoče, da je samo košček belega kruha privabil toliko tisoč katoličanov iz celega sveta, iz vseh narodov in jezikov na Dunaj k mednarodnemu katoliškemu shodu? Ali je le košček kruha očaral toliko src in toliko pametnih glav, da mu na- pravijo tako slavlje, tako sijajno procesijo, kakoršne še ni videl svet? Da ima košček belega kruha toliko moč v sebi, bi bil res velik, nerazumljiv čudež. Kaj pa sledi iz tega, če je Jezus Kristus resnično pričujoč v najsvetejšem zakramentu? To, da Ga moramo v globoki ponižnosti in z iskreno ljubeznijo častiti in moliti. Najsvetejšemu moramo izkazovati najvišjo čast. In o tem češčenju in vnanjem vedenju nasproti Najsvetejšemu hočem na kratko govoriti. Mislim, da mi ni treba prositi za prijazno poslušanje pri tako imenitnem, vele-važnem predmetu in tako vnetih častivcih Sv- R. Telesa, kakršni ste Vi, dragi mi rojaki, ki ste v tako obilnem številu prihiteli semkaj k mednarodnemu evharističnemu shodu. Sv. R, Telo je po nauku rimskega katekizma zakrament, v katerem je pravo telo in prava kri Kristusova pod podobama kruha in vina, dan nam v trojni namen: v daritev, češčenje in dušno hrano. Potemtakem moramo častiti sv, R. T, n a trojni način: 1. s tem, da smo spodobno in pobožno pri sv. maši, kakor nam druga cerkvena zapoved nalaga, vsaj vsako nedeljo in zapovedani praznik; 2, da molimo zakramentalnega Boga v tabernaklju skritega ali v češčenje javno izpostavljenega; 3. da ga vredno sprejemljemo v sv, obhajilu. Prva s v, m a š a , nekrvava daritev n. z. se je vršila večer pred smrtjo Kristusovo, pri zadnji večerji. Ko je namreč naš Zveličar dan pred svojim trpljenjem po judovski šegi jedel s svojimi učenci velikonočno jagnje, je vstal od mize ter učencem umival noge. S tem je nas učil, da moramo ne samo na telesu, ampak tudi na duši čisti biti. Nato je ustanovil najsvetejši zakrament ter ž njim prvikrat obhajal svoje učence. Ti so zakramentalnega Boga-človeka gotovo s svetim spoštovanjem in z iskreno pobožnostjo sprejeli. Saj so bili od svojega učenika, ki jim je bil prej obljubil to nebeško jed, na to pripravljeni in vsi čisti na duši, razun Judeža Iškariota, sinu pogubljenja. Da so po sv, obhajilu še dolgo ostali v dvorani zadnje večerje z zbranim duhom in Najsvetejše v procesiji. pobožnim srcem, nam priča evangelist sv. Janez. Ta nam je namreč ohranil v XIV.—XVI. poglavju svojega evangelija oni velelepi, ljubezni polni govor, katerega je naš Zveličar govoril za slovo od svojih apostolov in ono ginljivo molitev, katero je molil kot višji duhovnik za svoje učence in vse vanj verujoče. (Jan. VII, 1—26.) Nato pripomni sv. Marka (XIV, 26): Inko so odpeli hvalnico, so šli na Oljsko goro, t. j. neke psal-me (hallel veliki), ki so jih judje peli pri uživanju velikonočnega jagnjeta, Tu imamo vzgled, kako se je treba po sv. obhajilu vesti in Boga zahvaliti, Ker je Jezus Kristus naložil svojim učencem, da naj to delajo v njegov spomin, t. j, v spomin njegovega bridkega trpljenja in smrti, so apostoli in njih nasledniki ta obred ponavljali, kakor nam pričajo sv. Pavel (I. Kor. X, 16; XI, 20; Hebr. XIII, 16; Dej. ap. II, 46; XX, 7) in apostolski očetje. Kristusova zadnja večerja je bila vzgled apostolom in vernikom. »Lomljenje kruha« je v prvotni cerkvi bilo združeno z agapami, ali kmalu so se te zaradi neredov ločile od sv. maše in obhajale posebe. Lomljenje posvečenega kruha je bila prvotna služba božja, ki je obstojala, kakor povzamemo iz Dejanja apostolov in apologije sv. Justina, iz molitev in pesmi, iz čitanja svetih knjig in nanj se ozirajočih cerkvenih govorov, iz darov, katere so verniki darovali deloma za sv, mašo, deloma kot miloščino za uboge, vdove in služabnike božje. V molitvah pri tej službi božji se je molilo za žive in mrtve, za posameznike in celo občino, posebno pa za vladarja. Tudi poljub miru, ki se dandanes daje pri levitirani peti maši, so si dajali prvi kristjani pri službi božji. V teku prvih treh ali štirih stoletij se je že razvil obred sv. maše v tisto obliko, ki jo imamo dandanes. Sicer je obred sv. maše v cerkvah na vzhodu daljši, slikovitejši in veli-častnejši kakor v latinski cerkvi ali v glavnih, bistvenih delih se oba obreda vjemata, bolj kakor bi človek na prvi pogled mislil. Javno češčenje sv, R, Telesa se je v vzhodni cerkvi vršilo tedaj, ko je duhovnik prejel sv, hostijo, rekoč: »Sveto svetim« in jo je vzdignil, škof Sever ašmonimski piše v knjigi De exercitiis Christianorum: »Duhovnik vzdigne telo v svojih rokah nad vse ljudstvo, kakor je bil nekdaj Kristus povzdignjen na lesu križa; tedaj kličejo vsi, kakor mu je takrat razbojnik klical: Usmili se me, Gospod, ko prideš v svoje kraljestvo!« Na za-padu ni bilo kakor dandanes v navadi povzdigovanje sv. podob hitro po njih posve-čenju. V vzhodnih cerkvah je bilo (in je) po- vzdigovanje pred sv, obhajilom, v zapadnih pa pred Pater noster. Tudi pri obhajilu, ki se je delilo in se deli med sv. mašo pri koptih, gresta duhovnik in diakon izpred oltarja, prvi s sv. R. Telesom na disku (božji mizici), drugi s sv, R. Krvjo v kelihu. Duhovnik blagoslovi najprej ljudstvo s tem, da nad njim vzdigne sv, R, T. v podobi križa. Tedaj se vržejo vsi moleči na zemljo, veliki in mali. Kdor se obhaja, mora biti golo-glav, roke na prsa križem skloniti, oči povesiti in ponižno sprejeti angelski kruh. Po obhajilu da duhovnik, povrnivši se k oltarju, s sv. R. Telesom še enkrat blagoslov vsem vernikom. Takrat se pripognejo vsi k zemlji, rekoč: »Usmili se nas, Gospod, ko prideš v svoje kraljestvo. Sveti Oče, Sveti Sin, Sveti Duh, sveta je Trojica!« Tako so vzhodni kristjani molili in še molijo najsvetejši zakrament pri sv, maši. Tudi obredi latinske svete maše so pomenljivi in ginljivi, bi rekel od Svetega Duha navdihnjeni. Ker so Vam znani, nočem in tudi ne morem jih tu razlagati. Iz njih' pa se učimo, s kako resnobnostjo, natančnostjo in spoštovanjem mora duhovnik obhajati nekrvavo daritev nove zaveze. Koliko priprav mu je treba na duši in telesu že prej, ko pristopi k oltarju! Kako dolgo mora moliti n. pr, brevir dotičnega dneva, priprav-ljavne molitve pred mašo in ko se oblači z masno obleko! Kaj pomenja umivanje rok in bela masna srajca, ako ne čistost srca, s katero mora mašnik stopiti pred Najvišjega, da mu daruje nedolžno jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta? Z vrvjo, kakor Kristus, opasan in noseč na ramenih plašč v podobi križa in oziraje se večkrat na križ sredi oltarja, se mora vedno spominjati na trpečega Kristusa in njegovo daritev na sv. križu. Ko pa začne tiha maša (po prefaciji), mora ves čas tje do obhajila držati roke vzdignjene in razprostrte, kakor Kristus pribit na križu, Kolikokrat mora glavo ali kolena pripogniti, na prsa trkati, oči kvišku obračati, ves zatopljen moliti, posebno pri sv. obhajilu! Glejte, dragi moji kristjani, tako Vas uči katoliška Cerkev obnašati se pri sv. maši, namreč spodobno in pobožno. Posebno morajo v tem se odlikovati strežniki (ministranti), cerkveniki in drugi služabniki, ki pri maši služijo. Naj pomislijo, da tedaj opravljajo angelsko službo. V zgled naj jim bo poljski kralj Sobieski, ki je pred bitko stregel mašniku pri sv. maši na Kahlenbergu in prejel pobožno sv. obhajilo. Koliko modernih kristjanov je pri sv, maši samo s telesom in ne z dušo! Posebno neka vrsta gospodov, ki prihaja le o cesarskih dneh v cerkev, ne ve, kako bi se pri sv. maši obnašala ter daje tako slab zgled vernikom. Drugi se pri tej sv. daritvi dolgočasijo, ozirajo, šepetajo ali celo posvetne knjige in časnike čitajo, sedijo, kadar je treba poklekniti itd. Tem kliče Kristus kakor nekdaj učencem spečim v vrtu Getzemani: Tako niste mogli eno uro z menoj čuti? (Mat. XXVI, 10.) O ti malomarni in brezmiselni kristjani zadajajo božjemu srcu novih ran, kakor rimski vojaki, judovski duhovniki in pismarji, ki so Kristusa na križu krvavečega zasramovali in preklinjali, Vprašam Vas, kateri sin ali hči bi se upala svojega umirajočega očeta zasramovati ali pred njim se nespodobno vesti? — Ko bi se zavedali, da se daruje pri sv. maši sam najsvetejši Sin božji svojemu nebeškemu Očetu v češčenje božjega veličastva, v našo spravo in zahvalo za prejete dobrote, ko bi vedeli, kolike milosti nam prihajajo iz daritve svete maše, potem bi se tolkli na prsa kakor ljudstvo, ki je bilo pričujoče pri smrti Kristusovi, potem bi stali resnobni pri sv. maši kakor mati božja žalostna pod križem, potem bi klicali skrušeno kakor desni razbojnik: »Gospod, spomni se name, ko prideš v svoje kraljestvo!« Sv, Rešnje Telo nam je drugič dano kot predmet našega č e š č e n j a. Da se je v prvotni cerkvi hranilo sv. R. Telo tudi zunaj sv. maše, nam je priča neki kanon cerkvenega zbora v Niceji, ki pravi, da je staro cerkveno pravilo, umirajočim podeliti sv, popotnico. Tudi sv. Justin, mučenik uči, da morajo diakoni nositi bolnikom sv. popotnico. Potemtakem se je moralo hraniti kje sv. R. Telo. Ciprian in Tertulian pišeta, da so prvi kristjani sv. Evharistijo zavili v čisto platneno ruto in nesli iz cerkve domov, da bi se ž njo ob priložnosti, posebno pa za časa smrti obhajali. Tudi puščavniki so jemali seboj posvečeni kruh za mnogo časa, da bi se ž njim obhajali. Apostolske konstitucije, pisane koncem IV. stoletja, učijo, da morajo diakoni potem, ko so vse vernike obhajali, zbrati ostale kosce posvečenega kruha ter ga nesti v pastolorije, t. j. v zakristijo, kjer se je hranilo sv. R. Telo v posebni omari. Pozneje, ko je katoliška Cerkev bila priznana v rimskem kraljestvu, se je sv, R. Telo hranilo bolj očitno v cerkvi, in sicer ne, kakor dandanes v tabernaklju, ampak v neki izdol-bini v zidu, zaprti z omrežjem ob strani oltarja ali zadaj za njim. Sčasoma se je ta izdolbina vedno bolj okincala in razvila v podobo stolpiča ali cerkvice. To je bil prvi stranski ta-bernakelj. Pozneje so razobesili sv. R. Telo nad oltarjem v posodi, ki je imela podobo goloba, kakor je n. pr. videti v rimski baziliki S. Maria magiore. Če pa je katoliška Cerkev očitno pokazala vernikom, kje da se hrani sv. R. Telo, so ga verniki gotovo tudi častili in molili. Tudi prva procesija z Najsvetejšim izvira iz prvih stoletij krščanstva. Že v prvem stoletju nahajamo na vzhodu takoimenovano mašo s predposvečenim Najsvetejšim (Missa praesantificatorum), ki se tudi dandanes obhaja v vzhodnih cerkvah vsaki dan v postu razen sobot in nedelj, V ta namen se prenese Najsvetejše z oltarja, kjer se hrani, na drugi oltar, kjer ima biti sv, maša. Tedaj se vrši procesija, kakor pri nas Veliki petek pred sv. mašo s hostijo, ki je bila prejšnji dan posvečena, Obredi pri tej procesiji so v grški in latinski cerkvi večalimanj isti: Najsvetejše se trikrat incenzira, pojo se himni, nosijo se prižgane sveče, duhovnik in verniki ponižno pripognejo glave oziroma kolena. Ta procesija na Veliki četrtek in petek, ko se je Najsvetejše prenašalo, je bila skozi mnogo stoletij edina oficielna teoforična procesija v cerkvenem letu. Povod k večnemu češčenju sv. R. Telesa pa je dal praznik sv. R. Telesa, katerega je vsled vizije ali prikazni, katero je videla redovnica Julijana na Belgijskem, uvesti dal škof Robert v Liittichu v svoji škofiji 1. 1246., papež Urban IV. pa raztegnil 1. 1264. na celo katoliško Cerkev, Sv, Tomaž Akvin-ski je zložil v ta namen oni lepi oficij, ki ga molijo duhovniki v osmini sv. R, Telesa in evharistične himne globokega zadržaja. Pozneje se je dodala ponekod prazniku sv. R, Telesa še procesija, ki se je kmalu razširila posebno na Nemškem. Papež Urban IV, pravi v svoji buli, s katero je uvedel praznik sv. R, Telesa, da je to storil zategadelj, da bi »zavrnil krivovercev nevero in neumnost«, V resnici je taka procesija z Najsvetejšim glasna pridiga v resnično pričujočnost Kristusovo pod podobo kruha, katera bode v oči vse sovražnike Kristusove. Procesiji z Najsvetejšim se je pridružilo samoobsebi izpostavljenje sv. R. Tele s a v javno češčenje ter blagoslov z Najsvetejšim, morda že koncem 15. stoletja. Za časa takoimenovane reformacije se je razširilo javno češčenje sv. R, Telesa v m o n -š t r a n c i proti luteranom, ki so tajili to skrivnost. Posebno se je trudil za to sv. Karol Boromej, nadškof milanski. Kako da hoče sv. katoliška Cerkev častiti Najsvetejše, spoznamo iz inštrukcije ali navodila, ki ga je izdal papež Klement XI. dne 21, jan. 1705 na podlagi prejšnjih tozadevnih predpisov. To navodilo velja sicer le za slovesno molitev 40 ur v Rimu, a uči, kako se mora sploh častiti sv. R. Telo. kadar je izpo- stavljeno. Čuditi se mora človek, kako pazi sv. mati katoliška Cerkev, da se pri tej slovesnosti odstrani z oltarja vse, kar bi motilo častivce sv. R. Telesa in kako skuša obrniti njih pozornost na sv. R. Telo kot središče vse pobožnosti. Cerkev se tedaj najlepše okinča kakor nevesta na sprejem svojega ženina. Na oltarju, kjer je Najsvetejše izpostavljeno, ne sme biti ne križ, ne kanonske tabelice, ne relikvije, ne kipi, in če so, se morajo pregrniti. Niti sv. maša se ne sme maševati na njem. Ako so sv, maše pri stranskih oltarjih, se ne sme zvoniti pri povzdigovanju in obhajilu. In kadar gre nebeški kralj pod podobo belega kruha v procesiji med svoje verno ljudstvo, kako Ga slavi Cerkev s slavospevi in hvalnicami, kako mu zažiga dišeče kadilo in stelje pod noge najlepše cvetlice! Za češčenje Najsvetejšega rabi cerkev vse dragocenosti: zlato in srebro za cerkvene posode, bisere za mon-štrance, svilo za cerkveno obleko, dragocene kamne za oltarje. V proslavo evharističnega Boga-človeka morajo služiti vse človeške umetnosti: glasba, kiparstvo, rezbarstvo, slikarstvo, stavbarstvo. Glejte, tako časti katoliška cerkev svojega nebeškega kralja, ki prebiva v njej do konca sveta, Dasi Ga vidi le v bornih podobah kruha in vina, Ga vendar časti v luči žive vere kot svojega Boga in mu kakor sv, Trije Kralji daruje miro, kadilo in čisto zlato. Da bi se po rimskih cerkvah sv. R. Telo še bolj spodobno in goreče častilo, je papež Pavel III. 1. 1539. potrdil takrat ustanovljeno bratovščino sv. R, Telesa. Ana avstrijska, vladarica francoska, je po nasvetu svojega izpovednika ustanovila celo red Benediktink, katerih edina naloga je, častiti Najsvetejše. Vsled tega so nastale kmalu razne bratovščine in družbe za vedno češčenje sv. R. Telesa, Omeniti je treba tudi red vednega češčenja, ki ga je ustanovila 1. 1807. frančiškanka Marija Magdalena, prej Katarina Sordini, ki ima glavni samostan v Rimu in eno hišo tudi v Inomostu. Da pri tem duhovniki niso zaostali, oni, katerih glavna naloga je, razširjati kraljestvo evharističnega Boga, se lahko razume. Francoski redovnik O. Peter E y m a r d je ustanovil I, 1856, red duhovnikov najsvetejšega zakramenta in poleg tega še društvo za svetne duhovnike, katero dandanes šteje že 70.000 udov. Če pomislimo, da mora vsak teh duhovnikov na teden po eno celo uro klečati pred Najsvetejšim, je to gotovo v veliko čast božjo, v njih in njih vernikov posvečenje. Tako časti katoliška Cerkev svojega evharističnega Kralja. Žalibog pa je mnogo kristjanov, ki rajše obiskujejo druge hiše in osebe, kakor svojega Odrešenika v taber-naklju. Medtem, ko so palače kraljev in mogotcev vedno obiskovane, se morda celi dan ne prikaže v cerkvi kak molivec. In če tudi kdo pride v cerkev, se nespodobno obnaša, malo moli in se hitro izgubi iz cerkve. Veste, kako se hitro spoznajo naši slovenski rudo-kopi in delavci na Westfalskem, kadar v cerkev stopijo? Medtem ko se nemški katoliški možje, stopivši v hišo božjo, prekrižajo z blagoslovljeno vodo in do tal pokleknejo ter kleče pomolijo Boga v tabernaklju, se Slovenec nemarno in hitro prekriža ter kolena napol — kakor ženska — pripogne. »Ta je Slovenec« — pravi tedaj Nemec, O moj Jezus, koliko krivic prenašaš, kako te žalijo celo oni, katere obsipaš s svojimi milostmi. Najbolj pa boli in skeli pre-sveto Srce Jezusovo, če ga tudi oni, ki so se mu posebe posvetili, zanemarjajo, ga mlačno obiskujejo in sprejemajo, O deležniki evharističnega shoda, vneti in zvesti častivci svetega Rešnjega Telesa, popravite mu to raz-žaljenje in nehvaležnost in zadostujte mu z vašimi dobrimi deli! Angelski kruh nam je tretjič dan v naše zauživanje ali sveto obhajilo. To stoletje, v katerem živimo, je evha-ristično, ker se čedalje bolj širi češčenje svetega Rešnjega Telesa, Treba pa je res modernemu, v materializem pogreznjemu človeštvu krepkega dušnega zdravila, da ne propade. Že rajni papež Leon XIII. je v svoji zadnji okrožnici opominjal, da se mora na to delovati, da se zopet oživi pogostni prejem sv. obhajila in da morajo izginiti s sveta vsi predsodki in pomisleki proti temu. Sedanji sv. Oče Pij X. pa je izdal zaporedoma mnogo odlokov in priporočil, s katerimi hoče dosledno doseči svoj visoki cilj: večje češčenje in pogostno sprejemanje svetega Rešnjega Telesa. Dne 20. decembra 1905 je izdal odlok, v katerem prav srčno vabi vse vernike k obhajilu, če mogoče vsaki dan, kakor so to delali prvi kristjani in so zmagali. »Pogosto in vsakdanje obhajilo« — tako piše sv. Oče — »bodi dovoljeno zato, ker Kristus, naš Gospod in katoliška Cerkev to silno želita, vsem kristjanom vsake vrste in stanu, tako da se ne sme to braniti nobenemu, ki je v stanu milosti ter z dobrim in pobožnim namenom hoče pristopiti k Gospodovi mizi,« Z odlokom dne 7. decembra 1906 je dovolil, da smejo bolniki, ki leže vsaj en mesec v postelji brez upa zdravja, sprejeti sv. obhajilo enkrat ali dvakrat na teden, tudi če bi ponoči kaj zaužili, pod pogojem, da se hrani sv. Rešnje Telo v bližini, kakor je to navada v bolnicah, zavodih, oratorijih. Ako pa nimajo sv. Rešnjega Telesa tako blizu, smejo biti obhajani, tudi če niso tešči, enkrat ali dvakrat na mesec. Novi odlok dne 8. avgusta 1910 pobija stare predsodke o pozni starosti in izredni pripravi otrok za sv, obhajilo ter uči, da je otrok zrel za sv, spoved in sv. obhajilo, ko začne misliti, t, j. okoli sedmega leta. Vrh tega je sv. Oče spodbujal že 1. 1907. škofe in duhovnike, naj v svojih cerkvah obhajajo tridnevnico na čast sv. Rešnjemu Telesu. Glejte, kako se vrhovni učenik katoliške Cerkve trudi, da bi s pogostnim svetim obhajilom prenovil bolni svet v Kristu. Začetkom se je zdelo, da je to delo nemogoče, posebno pri otrocih, zdaj pa smo vsi spoznali, da je sv. Oče papež imel prav. Sad tega plemenitega truda se je kmalu pokazal, vršili so se vsled papeževih odlokov evharistični shodi, ki so pravo zmagoslavje učlovečenega našega Odrešenika v svetem zakramentu ter rosijo obilni blagoslov božji na dotične deležnike in dežele. Tudi mi, dragi rojaki, smo se tukaj zbrali v obilnem številu k mednarodnemu evharisti-čnemu shodu. Koliko se je te dni molilo, častilo Jezusa in prejemalo ga v svetem obhajilu. Koliko se je zaradi Jezusa tudi trpelo in žrtvovalo! Koliko lepih podučljivih govorov in spodbudeb ste na shodu slišali, koliko lepih zgledov ste videli pri drugih svojih so-bratih, koliko svetega navdušenja ste se navzeli za večjo čast najsvetejšega zakramenta! S češčenjem in zauživanjem sv. Rešnjega Telesa se Vam je sveta vera oživila, upanje utrdilo in ljubezen vžgala. O, da bi ta sveti ogenj v Vaših srcih potem, ko se vrnete v lepo slovensko domovino, ne ugasnil tako hitro! Netite ga nadalje s pogostnim obiskovanjem sv, Rešnjega Telesa in pogostnim sv, obhajilom. Blagoslov božji Vam ne bo izostal: mlačni kristjani bodo po Vašem zgle- du postali goreči, božja služba bo bolj obiskovana, mladina Vaša postane bogaboječa in čista, Vaši podložni bolj vestni in poslušni. Mir, sreča, ljubezen se povrnejo v Vašo družino, občino, deželo, — Večna luč pred taber-nakeljem, to je luč in ljubezen Jezusova, naj Vam sveti na temnih potih življenja, naj Vas tolaži in razveseljuje, ogreva, da se ž njim združite tukaj v sveti popotnici in enkrat v nebesih v večnem gledanju in uživanju. Amen. Presv. Evharistija in inteligenca. Govoril prof. dr. Anton Medved. Ganljiv prizor čitamo v evangeliju svetega Janeza: Kristus obljubi množici ljudstva, da ji bo dal jesti svoje Telo in piti svojo Kri. Zapove celo strogo, da morajo to vsi storiti. »Resnično, resnično vam povem, če ne boste jedli Telesa Sina človekovega in pili njegove Krvi, ne bodete imeli v sebi življenja... Kajti Telo moje je v resnici jed in Kri moja je v resnici pijača. (Jan. 6, 52. s.) A množica ga ne razume. »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?« pravijo. »Kako nam more ta dati svoje Telo jesti? »Posihmal je mnogo učencev njegovih zopet odšlo in nič več niso ž njim hodili.« Tedaj reče Jezus dvanajsterim apostolom: »Ali hočete tudi vi oditi?« Pa mu odgovori Simon Peter: »Gospod, h komu naj pojdemo? Ti imaš.besede večnega življenja, Mi smo verovali in vemo, da si Ti Kristus, Sin živega Bog a.« Občudovanja vredna je odločnost, s katero zahteva Kristus neomejeno vero, da je njegovo Telo v resnici j e d in njegova Kri v resnici pijača, vero v zakrament sv. Rešnjega Telesa, vero v p r e -sveto Evharistijo. Kdor te vere nima, se loči od Kristusa, kakor oni, prej omenjeni Judje iz množice. Tu veljajo besede Zveličarjeve: »Kdor ni z menoj, je proti meni.« (Mat. 12, 30.) Vera v presveto Evharistijo je temeljna resnica vsega krščanstva, kdor njo zanika, zanika resničnost besed Kristusovih, zanika verodostojnost Kristusovih naukov sploh. Blagor vsem, v kojih srcu ta vera plamti. Poleg apostolov stoje pri Kristusu, se ne ločijo od Tistega, ki ima besede večnega življenja. Kristus sam jim kliče: »Če ostanete v meni in besede moje v vas ostanejo, prosite karkoli hočete in zgodilo se vam b o.« (Jan. 15, 7.) A žal, da moramo dandanes ponoviti besede Kristusove k množici ljudstva, ki se glase: »So pa nekateri med vami, ki ne verujejo.« (Jan. 6, 64.) So mnogi, ki z ozirom na presveto Evharistijo z onimi Judi govore: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?« Adorate Dominum in decore sancto! — Molite Gospoda v svetem sijaju! 1. Par. 16, 29. Kje pa najdemo take nevernike, take dvomljivce o presveti Evharistiji? Med preprostim katoliškim ljudstvom malokje, pogosto pa v vrstah onih, pri katerih bi to po pravici smeli najmanje pričakovati — pri izobraženstvu, pri inteligenci! Nad njo se marsikje izpolnujejo tajnostne, na božjo previdnost se naslanjajoče besede Kristusove: »Zahvalim Te, Oče, gospodar neba in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in si je razodel nedoraslim.« (Mat. 11, 25.) Toda kako je mogoče, da se najdejo med izobraženci nasprotniki presvete Evharistije? Morda zato, ker izobraženec mnogo ve in ima obširno znanstveno obzorje? Ne, nasprotno! Nasprotnik je le tak izobraženec, ki premalo ve ter ima preozko znanstveno obzorje. Pravo izobraženstvo je verno, je krščansko; radi-tega se klanja svojemu Odrešeniku v najsvetejšem zakramentu, moli in proslavlja presveto Evharistijo, kakor zahteva sveta katoliška Cerkev. Te svete dolžnosti ga namreč uči: I. umstveno spoznanje, II. jasni zgledi. Tebi, slovensko izobraženstvo! so namenjena moja izvajanja. Dvojen je njih odkritosrčen namen; Tisto izobraženstvo, ki neomahljivo stoji na podlagi krščanstva ter časti v njegovem smislu presveto Evharistijo, v dobrem prepričanju utrditi, tisti del izobraženstva pa, ki odklanja umsko razumevanje in dejansko uresničenje neomejene ljubezni in češčenja do Najsvetejšega, vneti za proslavo presvete Evharistije. I. »Nebo in zemlja bosta prešla, a besede moje ne bodo prešle« (Mat. 24, 35.), je rekel Kristus Zveličar. »Jaz sem pot, resnica in življenje,« (Jan. 14, 6.) Je svet kedaj čul take besede? Nikdar! Kateri modrijan se je slovesno proglasil za poosebljeno resnico? Ah — kdo bi si to upal! K svojim učencem je v neskončni samozavesti govoril Odrešenik: »Meni je dana vsa oblast na nebu in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode . . . učeč jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam Jaz za-povedal, in glejte, Jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« (Mat. 28, 18.) Božje veli- čanstvo odseva iz le-teh besed Kristusovih, Cesar Avgust, Trajan, Dioklecijan, Karol V. ali Napoleon so se ponašali z veliko oblastjo, a oblasti na nebu in na zemlji si ni pripisoval nobeden. Samo Jezus se nazivi je gospodarja vesoljnosti. Ko ga vpraša Njegov sodnik, je li On Kristus, Sin živega Boga, slovesno izpove: »Ti si rekel. Jaz sem.« (Mark. 14, 62,) Pod kaznijo večnega pogubljenja zahteva od vseh ljudi, da na njegovo božanstvo verujejo: »Kdor veruje na Sina božjega, ne bo sojen, kdor pa ne veruje, je že sojen.« (Jan. 3, 18.) A ne le besede njegove, tudi dejanja njegova spričujejo, da je pravi Bog. »Slepi izpregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščajo, gluhi izpreslišu-jejo, mrtvi vstajajo.« (Luk. 7, 22.) Taki so bili njegovi čudeži. Sedaj pa vprašam; Kdo bi se smel imenovati izobraženca, ki ne bi poznal izrazite zgodovinske osebe Kristusove? Kdor se ne bi ozrl na Kristusa, ne bi opazil najznačilnejše prikazni v prosveti človeštva; v njegovem znanstvenem obzorju bi pogrešali spoznanje najvplivnejšega činitelja v svetovni zgodovini, po kojem se deli vsa zgodovina v dva velika dela — pred Kristusom in po Kristusu. Vendar niti nazaj v zgodovino se ni treba ozreti. Kristus živi na zemlji in bo živel do konca dni — v svoji nevesti, v sv. katoliški Cerkvi, Njen nepremagljivi obstanek, njeno razširjanje po vesoljnem svetu, njeni boji, njena čudapolna usoda in njeno blagodejno delovanje so očividni dokazi, da je njen ustanovitelj Bog. Ni mogoče, da bi pravi izobraženec to dejstvo prezrl. Kdor bi se hotel njemu izogniti, bil bi tistemu podoben, ki si pred solncem zakrije oči ter potem tava po temi. Kdor pa Kristusa v pravi luči spozna, mu li ne bo veroval? Bo li zavrgel njegove besede, besede večnega življenja, besede Boga samega? Kateri mislec, kateri izobraženec bi se mogel ali bi se smel resnici ustavljati? Pravi izobraženec je enak stotniku Longinu pod križem, ki je v nekaterih trenutkih Kristusa spoznal ter vzkliknil: »Resnično, ta je Sin božji!« (Mat. 27, 54.) Tak izobražen mož bo veroval v resničnost besed Kristusovih in naj si bodo tudi »trde«, oznanjevaje nauk, ki presega meje naše umske zmožnosti, Bog je rekel in naša dolžnost je: verovati! »Kdor je moje Telo in pije mojo Kri, prebiva v meni in jaz v njem.« (Jan. 6, 57,) Jasnejše ni Jezus nobene resice oznanjeval, kakor resnico o pričujoč-nosti Svoji v najsvetejšem zakramentu. Be- sede, katere rabi, so tako določne, da izključujejo povsem vsak dvom. Kdor bistvo presvete Evharistije globlje premišljuje in razmotriva, in sicer s pomočjo bogoslovja in modroslovja, pride do prepričanja, da je Kristus takorekoč moral najsvetejši zakrament upostaviti. Naša vera ne bi bila popolna, ako presvete Evharistije ne bi imela, Izobraženstvo, pomisli to-le: Človek hrepeni po Bogu, V globočinah srca nosi ta svoj čut, to poželje-nje. Bliže, ko je Bogu, srečnejši je. Vsak plemeniti človek vzdihne z velikim sv. Avguštinom: »Nemirno je naše srce, d o -kler v Tebi ne počiva, o Gospo d.« Poganski narodi so imeli svetišča, polna bogov, celo v svojih hišah so imeli prostor, v katerega so postavili bogove, da so jih le v bližini imeli. A bili so ničevi bogovi. Le krščanski verniki so toliko srečni, da imajo pravega Boga med seboj, v zakramentu presvete Evharistije, »Ni drugega naroda, tako velikega, kateri bi imel bogove, ki se mu bližajo, kakor je navzoč naš Bog pri vseh naših molitvah« (Dent. 4, 7.), pravi sv. pismo, Kristus je utešil od Stvarnika v dušo položeno koprnenje človeštva po pričujočnosti božji med njim. Dovršeno, popolno veroizpovedanje, kakršno je krščanstvo, mora vsebovati nauk, da biva med nami osebni Bog, kar je tudi namen neskončne božje Modrosti, ki pravi: »Veselje moje je, biti med sinovi človeškimi,« (Prov. 8, 31.) Nadalje: Naravni nagon opominja in sili vse človeštvo, da prinaša v zavesti svojih grehov Bogu žrtve in daritve. Odtod neovrg-ljivo dejstvo, da najdemo pri vseh narodih daritve. Tudi v krščanstvu morajo biti daritve, ker tudi pri njegovih spoznavalcih greh ni izključen. Prvo daritev je opravil Kristus sam na križu. A hotel je, da se ista ponavlja; raditega je pri zadnji večerji upostavil najsvetejši zakrament. »To je kelih moje krvi, ki bo prelita za Vas in za mnoge v odpuščenje grehov. To storite v moj spomin,« Najpopolnejša daritev — Kristus sam se žrtvuje. Ni li ob sebi umevno, da ima najpopolnejša vera tudi najpopolnejšo daritev — presveto Evharistijo, Kristusa samega kot žrtev! »Bog je ljubezen,« pravi učenec Jezusov, ki je apostol ljubezni. Moj razum gleda ljubezen božjo, kamorkoli se ozrem. Vse, kar imam, je dar ljubezni božje; vsak dan, vsak trenutek, ki ga preživim, izvira iz ljubezni božje; na hip mi lahko Bog vse odvzame! A ljubezen božja, ki jo gledam v darovih, podeljenih moji duši in mojemu te- lesu, doseže najvišjo stopnjo svoje popolnosti, ako se Tisti, ki mi je vse podelil, še osebno z menoj združi, ako se mi da zavžiti, ako pride sam v moje srce. In to dosežem v presveti Evharistiji, v svetem obhajilu. Moj razum mi pravi, d a božja ljubezen ne bi bila popolna, ako ne bi bilo sv. obhajila, v katerem mi je dana priložnost, se vsaki dan z Jezusom, mojim Bogom, zediniti. Ko leži človek na smrtni postelji ter ga vse, vse zapusti, bi moral obupati, ako ne bi vedel, da je ljubezen božja tolika, da se v poslednjih trenutkih Odrešenik združi z odre- lastnosti, tembolj bo prepričan o presveti Evharistiji! Misleč razum mi pravi, da je presveta Evharistija krona vsega krščanstva, krona popolne vere, katero je razodel Jezus Kristus. Izobraženstvo mora torej uvideti bistvo in potrebo presvete Evharistije, ako jo pa uvidi, upogne svoja kolena ter moli s povzdig-njenimi rokami: Tantum ergo Sacramentum, Veneremur cernui! Molimo kleče tolik zakrament! Oltar za sv. mašo nad vne Sencem ter ga pelje v srečno večnost. Le sv. obhajilo izpolni to najbolj vročo željo človeškega srca. Presveta Evharistija v zadnjih izdihljajih umirajočega je višek božje ljubezni, vreden Tistega, ki se nam in za nas vsega žrtvuje! Sv, popotnica ob mrtvaški postelji je skrajna meja božje ljubezni! Tako najde misleč razum razlogov dovolj, zakaj je Kristus ustanovil najsvetejši zakrament, zakaj biva med nami naš Odrešenik v presveti Evharistiji. In globlje, ko kdo premišljuje in umeva bistvo božje in njegove ijim vhodom v cesarski dvor. II. Ako se ozrem okrog po svetu, ako pogledam v razna stoletja krščanske zgodovine, vidim, kako se je res vedno klanjalo ravno izobraženstvo presveti Evharistiji, Poglejmo na polje lepih umetnosti, na to divno torišče človeškega razuma in njegovega razvoja! Med najkrasnejše prikazni v krščanstvu štejemo veličastne, tu in tam velikanske cerkve, Ves svet jih občuduje in strmi nad nji- f hovo lepoto. Kdo še ni čul o cerkvi sv. Petra v Rimu, sv. Marka v Benetkah, sv. Karola v Milanu, sv. Treh Kraljev v Koloniji, Marije Device v Parizu, sv, Štefana na Dunaju itd. Čemu je v njih toliko krasote, toliko dragocenosti? Katera misel je vodila duhovite stavbenike, ki so proizveli ta čuda na polju lepih umetnosti? Ena misel je bila njih vodnica: da stavijo namreč hiše božje, hiše, v katerih prebiva Bog sam v presveti Evha-ristiji. Njihov veleum, ki je izvršil tolika dela, je le hotel postaviti Najsvetejšemu dostojno bivališče, Izobraženstvo sme biti ponosno na take orjake umetnosti, ki so z neprimernimi umotvori počastili presveto Evharistijo, Kako se v tem oziru odlikujejo največji umetniki: Rafael, Michelangelo, Leonardi da Vinci, Rubens in dr. Poglejmo učenjaški svet, cvet iz-obraženstva. Med največjimi učenjaki vseh časov se blesti ime: sv, Tomaž Ak vinski, Solnce in čast je krščanske učenosti, A kakor ga nikdo izmed krščanskih pisateljev ne prekosi v učenosti, tako ga nikdo ne doseže v ljubezni do presvete Evharistije. O njej je tako lepo pisal in pel in govoril, da ostanejo njegovi spisi za vselej vzorni spomeniki češčenja presvete Evharistije. Ga je li učenost odtegovala od najsvetejšega zakramenta? Ne, ravno, ker je bil tako vsestransko učen, je častil v presveti Evharistiji izvor vse modrosti in učenosti! V zgodovini novodobnega napredka je z zlatimi črkami zapisano ime: Volta. Bil je sloveč naravoslovec, ki je, kakor pravi francoski učenjak Arago, izumil najčudovitejši stroj, takozvani Voltajev slop. A le-ta veleum je hotel biti vsaki dan pri sv, maši; večkrat je po ulici med preprostim ljudstvom spremljal duhovnika, ki je nesel sv, popotnico k bolniku. Veda v naravoslovju ga je učila v presv. Evharistiji moliti Stvarnika vse narave, O učenost, kako lepo se daš spojiti s češčenjem presv. Evharistije! Ponos zdravniške učenosti in vede je bil v minolem stoletju Pasteur v Parizu, velik po svojih študijah in srečen po svojih iznajdbah. Ko je pogledal načrt za svetovnoznani, Po njem imenovani zavod v Parizu, je takoj opazil, da v načrtu ni kapelice. Takoj je odločno rekel, da mora biti v zavodu kapelica ter je dostavil: »Ako bodo v zavodu bolniki, °aj bode Jezus med njimi, prijatelj ubogih.« Izborni zgodovinar Janssen je dejal, da so najveselejši dnevi iz njegovega življenja dnevi od velike noči do sv. R. Telesa, ko je z neizrekljivo radostjo pričakoval procesije Sv- R, Telesa. Nekoliko trenutkov pred smrtjo je sprejel sv, popotnico ter je s poslednjimi močmi prisegel Jezusu: »Jezus, Tebi živim, Jezus Tebi umrjem, Jezus Tvoj sem živ in mrtev!« Velikih učenjakov ne moti v njih znanosti ljubezen do presvete Evharistije — ne, ona jih oživlja in krepi! Z veliko častjo imenuje francoska zgodovina ime junaškega generala D e S o n i s. Ko je isti prišel v mesto Laghouat v severni Afriki, je šel takoj v borno misijonsko cerkvico; ko ga je nek častnik vprašal, kako da je to njegova prva pot, je mirno odgovoril: »Kadar pridem v kraj, ki ima cerkev, je moj prvi obisk odločen najsvetejšemu zakramentu.« O kako častitljiva se mi zdiš ti dolga vrsta hrabrih junakov, slavnih vojskovodij, ki ste ponižno poklekovali pred presveto Evharistijo! Ti maršal Turrene, Tylly, princ Evgen, oče Radecki in toliko drugih! Velik državnik angleški je bil Tomaž Mor, ki je svojo značajnost 1. 1535. venčal z mučeniško smrtjo, Ganljive so njegove besede: »Prvo uro vsakega dneva posvetim Bogu pri sv, opravilu, druge ure so kraljeve in moje družine.« Pri drugi priliki je rekel: »Večja čast je zame, biti ministrant pred oltarjem mojega Boga, kakor pa minister na dvoru mojega kralja.« Češki kralj Vaclav je z lastno roko sejal in žel pšenico, iz katere se je pridelovala moka za sv. hostije. Ko je klečal pred Najsvetejšim, vtopljen v pobožno molitev, so ga zavratno napadli in umorili sovražniki; imenovati ga smemo mučenca pred presveto Evharistijo, Posebno vdani presveti Evharistiji so vladarji iz habsburške rodovine. Kdo ne pozna povesti o Rudolfu Habsburškem, ki je veledušno pomagal duhovniku, ki je nesel sv. popotnico? Kdo še ni čital povesti o cesarju Maksimilijanu, ki je v smrtni nevarnosti prosil, naj mu da duhovnik blagoslov z Najsvetejšim? Izredno vneta častilca presvetega Rešnjega Telesa sta bila cesarja Ferdinand I. in Ferdinand II, Cesar Jožef II, se je dal javno sprevideti, rekoč: »Naj ljudstvo vidi, kako sprejme njegov cesar sv, popotnic o!« In kako naj proslavimo sedanjega cesarja, Nj, Veličanstvo Franca Jožefa I, Ni li njegova pobožnost do Najsvetejšega znana že iz prve mladosti njegove? Ni li ves čas svojega vladanja javno in zasebno izkazoval svojega češčenja Najsvetejšemu? Ni li njegova ljubezen do presvete Evharistije največ pripomogla, da smo obhajali te dni na Dunaju cerkveno slavnost, kakršne svet še ni videl? Njegov zgled naj vse avstrijske narode, da, narode vsega sveta, bodri in uči, kako moramo častiti presv. Ev-haristijo! Slava Ti, presvitli cesar, ki venčaš večer svojega življenja z ljubeznijo do Najsvetejšega! Trikratna slava od vseh nas tu zbranih, Tebi brezpogojno vdanih Slovencev! Poleg drugih naslovov v zgodovini boš nosil priimek: veledušni pospeševa-telj ljubezni do presvete Evha-r i s t i j e! * * * Ali naj se še dalje oziram po poljih, na katerih se pojavlja in z neumorno vztrajnostjo deluje izobraženstvo? Ne, omenjeni zgledi iz ogromnega števila naj zadostujejo! Govoreč dokaz so nam, kako je pravo izobraženstvo bilo, je in ostane vedno srčno vdano presveti Evharistiji. Slovensko izobraženstvo, ti zgledi te naj bodre. Naj vnamejo v tvojem srcu enako ljubezen do presvete Evharistije. Naše preprosto ljudstvo je silno vneto za najsvetejši zakrament. O kolikokrat se o tem prepričam! Koliko in kakšnega češčenja do presvete Evharistije sem že videl med našimi ljudmi! Inteligenca, izobraženstvo, boš li ti zaostalo za preprostim narodom? Učene in ne-učene, bogate in revne — vse nas veže ena narodnost, ena ljubezen do domovine, in to ljubezen naj prošine ter z rajskim sijajem poveliča ljubezen do presvete Evharistije! Slovensko izobraženstvo! Kako moraš ti to ljubezen kazati dejanski, ni treba meni razlagati — to ti je danes zjutraj iz tega mesta v vznesenih besedah razložil prevzvišeni knez in škof lavantinski, dr. Mihael Napot-nik. Po njegovih nasvetih, opominih in zapovedih se ravnaj, potem bode vse naše izobraženstvo eden, edini, svete ljubezni plam-teči častivec presvete Evharistije, Po domovini bo donela složna molitev in pesem: Tantum ergo Sacramentum, Veneremur cernui! Molimo kleče tolik zakrament! \men. Govor sodnika dr. M. Lavrenčiča. Prevzvišena cerkvena kneza, slavni zbor! Mojega govora ni na programu, ker sem bil šele pred dvema dnevoma naprošen. O čem naj govorim? Ko sem odhajal na kongres sem na Dunaj, se me je polotilo neprijetno, tesno čustvo, čustvo, katero me navdaja še danes. Fant, po kaj greš na Dunaj, kaj prineseš seboj domov, kako darilo pri-neseš svoji domovini ? Da, predragi, kaj prinesemo svoji domovini, to je vprašanje, kaj prinesemo domovini, katera nas je poslala semkaj s tolikimi žrtvami, ki gleda z velikim zaupanjem na nas, ki toliko pričakuje od nas. Nas tukaj je prevzela ljubezen do Kristusa, prevzelo nas je veličastvo, prevzel nas je sijaj kongresa. Kaj naj torej storimo? Skle-nimo danes trdno, sklenimo vsi skupaj, da ponesemo to ljubezen domov, da jo vcepimo v srca, da jo vsepovsod razširimo. To, da zavlada Kristus, to bodi naš dar naši domovini! In kako hočemo to storiti? S svojim zgledom, predragi! Obiskujmo radi Kristusa, prijatelja našega! Ko sem bil še študent tukaj na Dunaju, mi fe rekel P. Limbourg, da ko O em mimo cerkve, naj stopim notri in zmclim par očenašev. Hodimo pa zlasti radi k sveti maši! Govorim inteligenci, obračam se na inteligenco. Kaj je res samo za ženske, kaj res ni dostojno, da izobražen mož napravi jutranjo vizito Kristusu, Bogu svojemu, dobrotniku svojemu? Ne, predragi, pač pa je to v prvi vrsti dolžnost in čast izobraženega moža. Z zgledom torej naprej inteligenca,, moško in neustrašeno naprej brez. ozira na domače bogopozabljence in »zgube«! Saj smo tudi mi študirali in resno iskali resnice, sicer ji z umom nismo prišli do dna, toda ko smo pričeli uveljavljati na sebi njena načela, smo občutili moč resnice. To bodi naš prvi trden sklep, sklep, da obiskujemo Kristusa pri sveti maši in v svetem obhajilu! Toda, če hočemo, da vcepljamo, da širimo ljubezen do Kristusa, ki danes nas preveva, moramo gledati, da se ta ljubezen v nas samih ne ohladi. Da, prevzelo nas je veličastvo kongresar naše srce je prevzeto ljubezni do Kristusa, toda človek je slab, doma imamo vsak svoje delo, vsak svoje stanovske dolžnosti, človek se raztrese in tako se utegne poizgubiti vtis, zabrisati slika celo takega veličastnega, velikanskega kongresa! Kako ohranimo torej živo to ljubezen do Kristusa? Kaj naj storimo, da ostanemo pri Kristusu, da se ne oddaljimo od njega? Inteligenca, potrebne so nam vsakoletne duhovne vaje! Ko sem kot študent delal duhovne vaje tukaj v Laincu, sem spoznal vrednost svete maše; ne, ne smem reči, da sem popolnoma spoznal njeno vrednost, toda to vem, da smo po duhovnih vajah s tovariši, ki smo stanovali skupaj v študentenheimu, pričeli hoditi v bližnjo cerkev vsak dan k sv. maši. To so napravile duhovne vaje! Da, po duhovnih vajah je človek par mescev kakor prerojen, kar je pa najvažnejše, človek si tedaj napravi program za eno leto naprej, in tak program, gospoda moja, je silno potreben, ker je čas tako strašno dragocen. Že radi takega programa torej so duhovne vaje, vaje, ko se človek za par dni odtegne svetu in gre sam vase, preštudira sebe m svoje delo, nenadomestne. Zato bodi naš drugi trdni sklep, da opravimo vsako leto duhovne vaje. To pa priporočam še posebej tu prisotnim Daničarjem, Priporočam jim to kot starejšina »Danice«. Tak program pa, gospoda moja, o katerem sem ravnokar govoril, pa ni potreben samo za eno leto naprej, ampak potreben je, da ga napravimo za vsak dan posebej, kajti čas je tako strašno dragocen. Kdor hodi vsak dan k sveti maši, kmalu najde par trenotkov za pomislek, toda tu omenjam še nekaj: Ko sem bil dijak v peti gimnaziji, mi je podaril tu prisotni prevzvišeni gospod škof tržaški dr. Lampetovo »Cvetje s polja mo-droslovskega«, jaz sem mu za to hvaležen. Ko sem pa enkrat vprašal prečastitega gospoda prelata Kalana, kako bi se najlažje priučil francoščini, mi je svetoval, naj čitam v francoskem jeziku Tomaža Kempčana »Hojo za Kristusom«. In ko sem ga letos za časa svojih počitnic zopet vprašal, kako naj bi se izpopolnil v francoščini, kaj mi je rekel? Rekel mi je, gospoda moja, naj začnem iznova s Tomažem Kempčanom, kajti vedno da najdem notri novih misli. Tako, gospoda moja, so vzgajali mene, in kaj naj storimo mi? Predragi moji, delajmo tudi mi tako! Da, predragi moji, Tomaž Kempčan nas bode vedno in vedno zopet vodil h Kristusu in tako bodemo zabranili, da Na »trgu junakov«. Zadaj cesarska palača. V sredi spoininik princa Evgena. se ne oddaljimo od Njega ter da naša sedaj plamteča ljubezen do Njega v nas ne ugasne. Inteligenci, kateri v prvi vrsti govorim, svetujem, da ga čita v latinščini, drugi naj si nabavijo slovenski prevod, katerega je pre-skrbel ravno prečastiti gospod prelat Kalan. Da, čitanje Tomaža Kempčana je tako potrebno! Izobraženec je velikokrat sam, sam nase navezan, brez prijatelja, kateremu bi mogel potožiti, brez prijatelja, katerega bi mogel vprašati za svet, Tomaž Kempčan je pa tak zvest prijatelj, kateri ga vedno spremlja, vedno tolaži in vedno prav svetuje. Tretji naš trden sklep bodi torej, da premišljujemo vsak dan Tomaža Kempčana, kajti potem smo gotovi, da si za vsak slučaj napravimo najboljši program in da prav porabimo čas, ki je tako strašno dragocen. začrtajo cilj življenja, katerega hočejo doseči pod patronanco te visoke Gospe?, če si začrtajo cilj, da bodo n. pr, slabo časopisje na vso moč pobijali, ga ne čitali, da bodo dobra, katoliška društva ustanavljali, ljudstvo izobraževali, ga pred pijančevanjem in sploh pred korupcijo varovali in če oni to svoje delo stavijo pod zaščito matere Kristusove? Inteligenca, kaj je to sramotno za izobraženca? Ko sem bil še kot študent v »Danici«, sem v prvi vrsti pazil na to, da so bili udje tudi člani Marijine družbe, ker sem bil prepričan, da more biti samo oni dober Daničar, ki je tudi kongreganist. Izkušnja je pozneje to moje prepričanje tudi potrdila, kajti oni, ki so bili v Marijni družbi, so tudi kasneje v Na »trgu junakov«. V sredi spominik nadvojvoda Karla. Potem pa še nekaj! Da se ne oddaljimo od Kristusa, moramo častiti Njegovo presveto mater Marijo! Ona nas bode varovala, ona nas bode k Njemu vodila. Inteligenca, kaj je res češčenje Matere božje samo za ženske? Inteligenca, kaj je res sramotno za izobraženega moža častiti mater Kristusovo? Pospešujmo torej snovanje Marijinih družb. Inteligenca, to bodi naš četrti trden sklep. Kaj je res sramotno, če se inteligentni možje zberejo v Marijini družbi ter si tam življenju zvesti ostali. P, Leifert nam je študentom tukaj na Dunaju nekoč rekel, da 20 kongreganistov zadošča za cel Dunaj! Seveda takih kongreganistov, kakor si jih je on predstavljal. Dvajset torej za Dunaj, nas Slovencev je pa tukaj 4000, kaj zmore torej to velikansko število v naši domovini? Pospešujmo torej Marijine družbe! Konečno še nekaj! Gospoda moja, nu imamo srečo, da smo tukaj, da gledamo in občudujemo to krasoto, ta sijaj, to nedopovedljivo lepoto, da, prevzelo nas je veličastvo kongresa. In to je napravil naš Dunaj, to je napravila naša Avstrija! naša Avstrija, ki časti in ljubi, naša Avstrija, ki brani Kristusa, Kako prijazno, kako gostoljubno, kako lepo nas je sprejel Dunaj vase! In na čelu vsem sam presvetli, sivolasi vladar, na čelu vsem sama presvetla vladarska hiša! Da, cesarska hiša cela brani Kristusa! Kako bi torej ne ljubili, kako bi ne branili tega našega Dunaja, te naše Avstrije? Vedno sem imel Avstrijo rad, toda po tem, kar sem sedaj videl, je moja ljubezen še večja. Ponesimo torej, predragi moji, in to naj bode naš peti in zadnji sklep, tudi to veliko ljubezen do našega vladarja, do vladarske hiše, do naše Avstrije, katero naj Kristus ohrani, seboj domov in raznetimo jo skupaj z ljubeznijo do Kristusa po naših društvih, po celi domovini. V POJASNILO. Oprostite, cenjeni bravci, ako veselo poročilo o evharis ličnem kongresu nekoliko skalim z naslednjim pojasnilom. V »Gorenjcu«, tedniku, ki izhaja v Kranju, so bile tisti teden po končanem kongresu neke obtožbe zoper pripravljalni odbor za kongres, naslovljene v prvi vrsti na mojo osebo. V resnici mi je hodilo na smeh, ko sem to bral, ker se je tako hitro in točno izpolnilo, kar so mi prijatelji že na Dunaju naprej napovedovali — za plačilo. »Smo že skupaj!«, sem si mislil. Nameraval sem vendar napisati obširno pojasnilo. Napisal bi lahko celo brošuro. — Pa sem se premislil. Ne bom se na dolgo opravičeval. Naj bo v božjem imenu: naj bom pa jaz vsega kriv! Tomaž Kempčan pravi prav pametno (I, 12); »Prav je, da nam ljudje časih ugovarjajo, da nas ostro in krivo sodijo, čeprav dobro delamo in nameravamo; to nas ponižuje in varuje nečimerne časti.« No, to je v resnici jako zdravo. Zato bom pa tudi to spravil v mavho, morda mi še kdaj prav pride . . . Naj me malo okrtačijo, da bo šel prah iz suknje! Vendar ker je stvar postala javna, ker se je o njej pisalo in se tudi mnogo govori, naj vendar podam malo — kolikor mogoče kratkega — pojasnila. Pisec je sodil samo po videzu, kakor pač navadno radi sodimo; ni si dal veliko opraviti s preiska-vanjem vzrokov in okoliščin. Neki francoski pregovor pa pravi: »Vse razumeti se pravi vse odpustiti.« Kar se tiče moje osebe, se 1. nisem ponujal za tajništvo in rediteljstvo kongresa, ampak se ga branil; 2. nisem bil sam odbornik, ampak nas je bilo deset; 3. nisem bil general, ampak samo oficir (tajnik). Pa tudi general (predsednik) bi v teh okoliščinah ne bil mogel mnogo bolje narediti. Ali se niso naša druga romanja, kjer smo delali popolnoma samostojno ■— n. pr. Lurd in Jeruzalem — na vsesplošno zadovoljnost obnesla? Tukaj pa smo bili odvisni od drugih; brez Dunaja nismo mogli nikamor naprej. — Ni se pa godilo samo nam tako. Kdor je imel opraviti z dunajskim odborom, vsak isto trdi. Aranžerji smo tožili drug drugemu, kake nepopisne težave imamo. Največ pritožb je menda zaradi posameznih stanovanj in zaradi vodnikov. Kar se tiče stanovanj, smo sporočili svoje želje na Dunaj že začetkom avgusta. Istočasno sem bil sam osebno tam in smo se dogovorili približno, kje bodo naša stanovanja: posamezna in skupna. Tudi »agenta« smo imeli tam, četudi ne ravno ves čas. Pri vsem teni smo čakali nakazila stanovanj — zastonj. Ob katehetskem kongresu je bil naprošen, da gre v pisarno posredovat eden gg. katehetov. Šel je; opravil ni nič! 8. septembra sem prišel sam na Dunaj. Prva pot je bila v pisarno za posamezna stanovanja. Vprašam: Kje so naša stanovanja? Nikdo ne ve. Poiščejo mi mapo »Laibach«. Notri je bilo vse zmešano; Štajersko in Kranjsko. Zamenjali so »Laibach« in »La-vant«. (!) Ko izložim štajerske reči ven, so ostala notri samo naša pisma in brzojavi. Rešitve nikakel Končno mi odločijo: V Baumgasse so tri nove hiše, v katerih še ni strank, št. 26, 28, 32. Tam je postelj 228; po 2, 3, 4, 5 v eni sobi. Za tiste, ki bi hoteli pa na vsak način svojo sobo imeti, pa odločijo nekaj sob v hotel Athenes in du Nord. Hvala Bogu, si mislim, vendarle! Vzamem velik popir in napišem z velikimi črkami »Ljubljana, III. Baumgasse 26, 28, 32« ter nabijem na zid ravno nasproti vhodu, da je moralo vsakega v oči zbosti, kdor je vstopil — ker je bilo prej v »Slovencu« naročeno, naj gre vsak tja v pisarno pogledat, ker mu nismo mogli sami naznaniti stanovanja. »Slovencu« pa brzojavim: »Vse se bo dalo še za silo oskrbeti.« Kmalu mi je bilo tega brzojava žal. Peljem se pogledat v Baumgasse. Sobe so bile čedne, oprava pa jako pomanjkljiva. Rekli so mi: bodo še pripeljali; odbor je vse obljubil. Kaj sem hotel drugega, kakor verjeti? Hitim dalje v oba hotela, pa je bilo zopet vse tako nejasno, da nisem nič vedel, pri čem da sem. Šel sem zopet v stanovanjsko pisarno, zahteval, da se v hotelih zagotovi, v Baumgasse pa pohištvo in posteljnina preskrbi. Obljubili so — storili nič! Kaj sem hotel? Rezonirati? Bili so vselej tako silno prijazni in ljubeznivi, da sem tudi jaz moral prav po dunajsko vljuden biti . . . Več se ni dalo storiti. — To je golo dejstvo. Dunajčani so res -— kakor smo imeli veliko prilike, prepričati se -— silno prijazni a tudi precej »na lahko stran«. Na lahko so vzeli tudi to težko stanovanjsko vprašanje. Isto je bilo ob zadnjem cesarskem jubileju. Kako so nam pristopnice pošiljali, o tem bi se dalo veliko povedati. Kdor tega ni skušal, ne more vrjeti. V pisarnah dunajskih so imeli res silno veliko opraviti; pri vsem tem pa so bili načelniki aktivni uradniki, drugo pa sami mladi neizkušeni ljudje. Na vprašanje, zakaj so take nastavili, so odgovorili: »Kaj hočete, drugih ne dobimo! To ni nobena stalna služba; drugi dan po kongresu so vsi — izgubili službo.« In to je res. — V Ljubljani je bil od meseca maja dalje vsak dan štiri ure sposoben mož v pisarni; odborniki so bili pa tudi toliko doma, da bi bili lahko naredili, kar poslovodja sam ni mogel. Pa smo imeli zvezane roke. — Ne bi tega razlagal, saj je že vse prestano, in na nikogar zvračal, ko bi ne bil izzvan. Tudi na vodnike smo mislili. Že meseca maja smo se obrnili pismeno na »Danico« in »Stražo« za pomoč. Želeli smo, da se osnuje poseben dunajski odbor za nas. Dobili smo odgovor ■— po tretji osebi — da ne bodo mogli veliko pomagati, ker v »Straži« so skoro sami delavci, ki čez dan nimajo časa, kar je resnica; Daničarjev pa da ne bo poleti na Dunaju. — Preden smo hoteli vedeti, koliko vodnikov bo treba in kdo bo vodil kako skupino, smo morali vedeti, kje bodo naši ljudje stanovali in obedovali, kako bodo porazdeljeni, ker vodniki se gotovo morajo ravnati po stanovanjih, da jih vse skupno domu pripeljejo. Zopet čakamo nakazila za skupna stanovanja, pišemo in brzojavimo ponje. Nič! 8. septembra grem tudi v to pisarno. Zaprta cel dan! Iz Ljubljane mi brzojavijo: »Stanovanj še zdaj ni.« Grem v pisarno v ponedeljek: »Kje so naša stanovanja?« »Je že vse odposlano.« Brzojavim nazaj: »Od tu so odposlana.« Dobim odgovor: »Pa jih ni.« Grem v pisarno, pokažejo mi črno na belem s poštnim pečatom potrjeno: Odposlano 2. septembra rekomandirano. Brzojavim zopet: »Odposlana rekomandirano; iščite jih na pošti!« In res — čujte! — ležala so cel teden na ljubljanski pošti!! . . . Nobene avize! Mi pa v takem nestrpnem pričakovanju! Kako je bilo to mogoče, kdo ve?! Zahtevali smo zdaj preiskavo. Pa popraviti se itak več ne da. Nakazila (listke, kje bo kdo stanoval in obedoval) je torej dobila naša pisarna šele v torek, dan pred odhodom. (!) Ni bilo torej druge poti, kakor deliti jih šele v vlaku. Tam so imeli pa najprej opraviti z graškim kosilom in z voznimi kartami; in ker so bili stari vagoni, se ni moglo iti iz enega v drugega, vlak pa je obstajal samo redkokrat in nakratko in tako niso mogli vsega razdeliti. Kake strašne težave in tudi škodo nam je to napravilo! — Vodnikov nismo mogli razdeliti posameznim skupinam. Imeli smo sicer nekaj vodnikov — tudi Stražam in Daničarji in drugi dobri ljudje so pomagali, kar jim Bog plačaj — a organizirati dobro jih ni bilo več mogoče. Dalo bi se bilo res pri vsem tem še malo bolje za vodnike poskrbeti. A ker smo do zadnjega čakali na najpotrebnejše in zadnje dneve imeli opraviti z najnujnejšim — pristopnicami, legitimacijami in stanovanji —• (saj je bilo zadnje dni po 10 ljudi v naši pisarni, ki so hiteli kar so mogli); ni bilo pri tem skoro časa na vodnike misliti. — Moj greh pa je bil, da sem skušal zadnji čas še rešiti in urediti, kar je bilo — brez naše krivde — zamujenega. Res bi bilo prav, da bi bil zahteval odbor od vsakega udeleženca neki prispevek, iz česar bi se bili vodniki lahko najeli (vsak a 50 K). A reklo se je, da na Dunaj žele iti ljudje, ki bodo s težavo najpotrebnejše skupaj spravili; računalo se je tako natančno na kronice, koliko jih bo treba, da si nismo upali zahtevati nič več, kakor kar je bilo neizogibno potrebno. Tudi na godbo smo mislili. Pa se nam je od mu-zikalične strani odločno odsvetovalo. Kljub temu smo vprašali dve godbi za pogoje, 20 mož bi bilo stalo 1000 K. Ker jih nismo imeli, je nismo naročili. Reklo se je: Samo za par ur pri procesiji toliko žrtvovati je preveč. Koliko pa je »Gorenjčeva« opazka o »šnopsar-jih«, katerim sem na Dunaju pridigal, katerih pa tam ni bilo, opravičena, o tem se lahko prepriča vsak iz tiskanega govora. Pri vsem tem pa nočem trditi, da ni ljubljanski odbor nobene reči prezrl. Toda marsikaka napaka se spozna šele tedaj, ko je že prepozno. Ko je Kolumb jajce pokonci postavil, si je vsak mislil; O, to znam pa tudi jaz! Prej pa nikdo ni znal. Tudi mi bi zdaj znali bolje, ko bi bilo treba še enkrat narediti. Škoda, da se taka reč vrši samo enkrat ali le na redke čase. Zato se je treba vselej sproti učiti; učimo se pa — kakor znano — po zmotah (errando). — Iz tega vzroka sem po končanem kongresu na Dunaju glavnemu tajniku Miillerju priporočil, naj bi se ti kongresi ponavljali v gotovih obrokih (najmanj 10 let), zdaj takoj pa naj bi se še zbrale vse skušnje in napake ter se sestavil natančen pravilnik za prihodnje shode, da ne bo treba vselej znova začenjati. In gospod je tej misli pritrdil. Če sem bil jaz na Dunaju s kom premalo vljuden in prijazen, ga prosim tisočkrat za odpuščenje. Pri toliki sili, kakoi je tukaj bila, bi pač tudi nenervozen človek ne mogel na vse strani samih poklonov delati. Kako težko je pri toliki množici red vzdržavati! Posebnega mi zares vest ne očita. Marsikako zanimivost bi bilo vredno pripovedovati, kako se nam je godilo. Vi bi se smejali, a bi bilo predolgo. — Dolga oznanila, ki tudi niso bila nekaterim pogodu, so bila pa nujno potrebna, da so se ljudje vendar mogli nekoliko ori-jenlirati. Mudilo se nam tudi ni posebno, ker smo začeli zjutraj dosti zgodaj, zvečer pa ne prepozno. Da so ljudje le do devetih zvečer prišli v stanovanja — in to so — pa je bilo dobro. Bodi dovolj! Napisalo se mi je več nego sem nameraval, Rekel sem, da se ne bom opravičeval; pa mi je kar pod peresom naraslo. — Ni bilo pametno te reči na veliki zvon obešati; ker je pa zvon udaril na eno stran, je moral še na drugo malo zabengljati. Povedal bi lahko še marsikaj zanimivega o tem, pa morda sem že zdaj — preveč. Oprostite! S tem da je stvar malo pojasnjena, naj bo obenem tudi pozabljena! Če pa naštevam in razlagam vse te pomanjkljivosti, pa moram dodati — da ne bodo neudeleženi imeli napačnega pojma — da splošno ni bilo tako hudo, kakor bi se iz tega dalo sklepati. Res, da so ljudje imeli nekaj težav, a kljub temu so bili — razen tistih, ki ne znajo nič potrpeti — zadovoljni in veseli. »Ko bi bilo še lepo vreme« — sem slišal reči — »bi bilo pa prelepo.« In »ko bi bilo še enkrat, pa [še gremo«! Kongres je bil veličasten, neprekosljiv. Bodi Bogu čast za vse, kar smo za dobro stvar prestali in kar še bomo! J. Kalan. OPOZORILO. Kdor misli, da se mu je zgodila kaka krivica, da je več plačal kakor dobil, naj se oglasi pri odboru. — Nasprotno naj pa oni, ki še niso plačali, to tudi čimprej store. LISTNICA UREDNIŠTVA. Ta številka se je tako zakasnela iz sledečih vzrokov: 1. Zaradi evharističnega kongresa samega; 2. je imel urednik po evharističnem kmalu še en kongres, namreč protialkoholni v Solno-gradu; 3. ni bilo mogoče dobiti brž podob od kongresa; 4. ni bilo mogoče dobiti prej vseh govorov, — nekaj jih še sedaj manjka; pa zaenkrat bi za več tudi ne bilo prostora. — Hoteli smo izdati dve številki skupaj, pa tiskarna ni mogla izdelati. Prihodnja (11.) številka izide takoj en teden po tej (10.). — Današnja številka je za 8 strani obširnejša kakor navadne; zato bosta imeli prihodnji dve po 4 strani manj. Ta številka se dobi naprodaj tudi posebe za take, ki niso naročeni. Urejuje: Janez Ev. Kalan. 19. Sobota. Sv. Peter Alkantar-s k i. Popolni odpustek tretjerednikom kakor 6. dan. 23. Sf-eda. Sv. Janez Kapistran. Popolni odpustek tretjerednikom kakor 6. dan. 24. Četrtek. Sv. Rafael. Popolni odpustek udom družbe sv. Rafaela danes ali prihodnjo nedeljo pod navadnimi pogoji. 27. Nedelja, zadnja v mesecu. Popolni odpustek vsem, ki trikrat na teden skupno z drugimi molijo sv. rožni venec. Darovi. Za bolgarski misijon: Iv. Dolenec 3 K, M. Skrbeč zbral 5 K. Za bolgarski vsakdanji kruh: Dobrotniki iz Celja po F. Kupčiču 20 K; po g. župniku G. Po-tokarju v Bočni 20 K; Jožefa Jordan (Kairo) 20 kron. Za bolgarske sirote; Neža Lipovec 3 K. Za Bosno: Marija Hostnik 80 K. Za bosenske sirote: Marija Ravnik 1 K, Žemva (Gorje) 1 K. Darovi za cerkev sv. Jožefa. Preč. g. kanonik dr. J. Lesar 100 K. — Mil. g. škof Stariha 300 K. — Preč. gg. generalni vikar Flis, prelat Kalan, superior Eržen in Ana Čretnik po 100 K. — Preč. gg. kanonik Kajdiž, kanonik Jos. Zupan, Andr. Petek, Sim. Zupan in Kari Pollak st. po 50 K. — Gospodje, ki so na Bledu obhajali 25 letnico mašništva, 85 K. — Jože in Neža Umnik 45 K. — Marija Hlebš 40 K. — Vič. g. And. Pipan 30 K. — Preč. gg. kanonik Čekal, Ant. Verbajs, Marzidovšek Jak., msgr. Jan. WoIf, dr. Al. Uše-ničnik po 20 K. — Vič. g. Soukup, Albina Barbič, Karol Pogačar, Rožnik, Terezija Gogala, Jos. Sicherl, tovarniške delavke po 10 K. — Vič, gg. Skvarčar in Funtek po 5 K. — Jera in Neža Lempl 7 K — J. Dolžan nabral 11 K 30 vin. — Fr. Kni-fic nabral 6 K. — Več neimenovanih skupaj 800 K. RozSirliijte »Bogoljuba"!! Poizkus prepriča, || B da je praško domače zdravilo Pristno le s to varstv. znamko I iz lekarne B. FHflGNEB-ja. Praga III, Bol la Sajoč?, vnetje nmilujoče, hladilno, zdrav- '^BP lienie oosoeSujoCe HntisepnSko mazilo v vsakem gospodinjstvu neobhodno potrebno. - Sjoitije lepo /Ov.vvsakilekarnl. ■ MOJA STARA izkušnja me uči, da moram za nego kože rabiti le Stecken-pferd lilijino mle. no milo Bergmanna & Co. Tešin ob Labi. Komad po 80 vin. se dobiva povsod. 443 10-1 in modno blago za gospode in gospe piip. izvozna niša PROKOP SKORKOVSKV in SIN v Humpjlcu na Češkem, Zelo zmerne cene. Vzorci na zahtevo iranko. Na željo hočem dati takol lzgotovitl gosposke obleke. je pravica vsake gospodinje, da dobi za svoj dober denar isto blago pri nakupu, katero ie kot njej ugaja-jočo izdatno kakovost že od nekdaj preizkusila. Tako je tudi s s kavinim mlinčkom!!! 2325 Pred varaj o čimi ponared-bami se v interesu kupovalk nujno svari. Tovarna v Zagrebu. Pri nerednem želodcu se rabi najuspešneje tek vzbujajoče, prebavo pospešujoče, milo odvajajoče, gorečlco, pehanje in krče odstranjajoče domače sredstvo dr Hose balzam za želodec iz lekarne dr. B. Fragner-ja, Praga III. 520. Steklenice po K 2 — in K 1— v vseli lekarnah. Po pošti pri predplač. K 2-80 ena stekl. franko. Josipina Slobelnik, £jubljatia, prečna ulica štev. S. se priporoča prečastiti duhovščini za izdelovanje zastav in drugih cerkvenih roči:ih del po nizki ceni. 3063 3 Jpozor! [ Nizke cene!! Najmodernejše, zelo trpežne šlezijske izdelke suhna vsebuje tvrdka Rudolf Foukal v Krnovu. Pri potrebi naj si vsakdo blagovoli dati Višjega štab. zdravnika in fizika dr. Schmida zna. menit0 olje za sluh odstrani hitro in temeljito nastalo gluhoto, tečenje iz ušes, šumenje po ušesih In nagluhost, tudi ako je že zastarano. Steklenica stane 4 K z navodilom o uporabi. — DoBiva se samo v lekarni pri „Črnem orlu" na Novem trgu v Celovcu. 2588 predložiti od svojega krojača imenovano kolekcijo j\Ca zdar! i ho cke z a govejo j uho družbe Liebig so kocke za izboljšanje kakovosti. Njih fini, ne vsiljivi okus, ki izvira od vporabe najboljšega MESNEGA IZVLEČKA, jih odlikuje pred vsemi drugimi izdelki. Cena 5 v komad. ohteljno 1 kg sivega skubljenega K 2—, boljšega K 2-40, pol belega prima K 2"80, belega K 4"—, finega mehkega puha K 6'—, prvovrstnega K 7'—, 8-— in 9'60. Sivega puha K 6—, T—, belega finega K 10, prsnega puha K 12, od 5 kg naprej franko. Dovršene, napolnjene postelje iz gostega, trpežnega, rudečega, modrega, rumenega ali belega inlet (nanking) blaga, 1 pernica 180 cm dolga, 120 cm široka, z dvema vzglavnicama, vsaka ca. 80 cm dolga, 60 cm široka, zadostno napolnjena z novim sivim, puhastim in trpežnim posteljnim perjem, K 16, s polpuhom K 20, s puh perjem K 24. Posamezne pernice K 10, 12, 14, 16. Posamezne vzglavnice K 3, 3 50, 4. Pernice 200X140 cm velike K 13, 15, 18, 20. Vzglavnice 90X70 cm velike K 4'50, 5, 5"50. Spod. pernice iz najboljšega gradla za postelje 180X116 cm velike franko proti povzetju ali naprej vplačilu Maks Beroer, Dešenica št. a 236, Češki les. Nikak riziko, ker se zamenjava dovoli ali denar vrne. — Bogati ilustrovani ceniki vseca posteljnega blaga zastonj. Bogata zaloga 162 (12) šiualnih strojev, koles, Pisalnih strojen Ljubljana, Dunajska cesta 17. Gričar & Mejač LJubljana, Prešernova ulica 9 priporočata svojo največjo zalogo zgotovljenih oblek za gospode, dečke in otroke in novosti v konfekciji za •• •• dame. •• flgitiraite za na e časopise! ..........■»■■■I I »U ,lMI».JIM—8MMM Ceno Ho posteljno perje. Kilo sivega puljenega K. 2 — boljšega K 2 40, polbelega K 3 60, belega K 4 80, prima kakor _ _ puh mehkega K 6-—, releprima K 7'20, najboljša l™kTet°fino Zgotovljene postelje iz gostonifcnega rdečega, višnjevega, belega ali rumenega nankinga, dobro napolnjene, pernica ali spodnja blazina 180 cm dolga, 116 cm široka po K 10 —, 12 —, 15 —, 18 —, 200cm dolga, 140 cm široka jpo K 13 —, 15 —, 18 —, 21—, zglavnica 80 cm dolga, 58 cm široka po K 3—, 3 50, 4'—, 90 cm dolga, 70 cm široka po K 4 50, 5 50, C-—. Zamena dovoljena, za nengajajoče denar nazaj. Cenovniki franko in poštnine prosto vsakomur. Benedikt Saciisel, Lobes pri Plzuu M Češko 500 kron Vam plačam, ako vaših kurjih očes, bradavic in trde kože tekom 3 dni brez bolečin ne odpravi moj uničevalec korenin Ria-mazilo. Cena lončku z jamstvenim pismom 1 krono. 2216 Kemeny, (Kaschau) I. Poštni predal 12/162, Ogrsko. Konji zaslužijo krmo z nogami! i5o? Hrom konj ničesar ne zasluži, marveč stane le denar. Zdrav, močan konj ne potrebuje več krme kot bolan, in vendar je veliko več vreden. „Pegasol" živinozdravnika Grofia napravlja kite, žile in členke prožne in naglo ozdravi ohromelost in obolelost, neglede na to, ali izhaja od izpahnjenja, revma-tizma ali obtolčenja. Izboren je tudi proti vsem drugim slabostim konjskih nog. Otožni konji postanejo zopet močni in iskri, ker zopet redno lahko rabijo svoje noge. Tako piše pisarna nadvojvode Otona o učinku fluida: Pisarna Nj. c. in kr. visokosti presvitlega nadvojvode Otona. Gospodu Ph. Mr. Paraskovich, lekarnar. Prosim, pošljite še 10 zavojev Vašega fluida za konje. Obenem mi je čast naznaniti, da ostane Vaš fluid za konje, ki je zelo koristen kot umivalno sredstvo, vedno in izključno v jahalnici Nj. c. in kr. visokosti presveti. nadvojvode Otona v porabi in morem to izborno umivalno sredstvo najbolje priporočati vsakomur. Velespoštovanjem O. Rormvalter, nadvojvodski hlevni mojster. „Pegasol" je ojačen fluid v suhi obliki in je posebno pripraven za rabo med potjo. Vzdrži se več let in naj bi ga imel vsak lastnik konj. Velik zavoj stane le 2 K 50 vin. En dan stane hromi konj mnogo več. Poskušnje na željo zastonj ! Pišite torej nadvojvod, dvom. dobavitelju M. Paraskovich, dr. 20., Dunaj VI., Mariahilfer-strasse 51. Poštni predal Kr. 4. „Pegasol" se dobiva tudi v glavni zalogi za Kranjsko: Anton Kane, drožerija, Ljubljana, Židovska ulica 1. | Za naše gospodinje, matere, žene in dekleta Blagostanje družine je odvisno od gospodinje. Skrbna gospodinja, verna in razumna mati, je prva in prava vzgojiteljica ljudstva I Blagor narodu, ki ima skrbne dobre in varčne gospodinje! Le narodi, ki skrbe za vzgojo dobrih gospodinj in mater, imajo prihodnjost. Tudi pri nas se v zadnjem času uvažuje skrb za umno gospodinjstvo, ustanavljajo se ..Gospodinjske šole" in snujejo gospodinjski tečaji; manjkala pa je strokovna knjiga, ki bi služila objednem tudi gospodinjam, ki ne morejo v šolo. Vsaka slovenska gospodinja bodi torej vesela nove knjige: Gospodinjstvo Navcdilo za vsa v domačem gospodinjstvu važna opravila .*. Šolam in gospodinjam sestavila S. M. Lidvina Purgaj voditeljica ..Gospodinjske šole" v Ljubljani. Za to knjigo je deželni odbor kranjski, svest si, da je blagostanje cele dežele odvisno od naših gospodinj, dovolil podporo, tako, da ima knjiga nizko ceno Jff 2-20 za broširan in K 2-80 za vezan izvod, po pošti 30 vinarjev več. Pisateljica sama je dolgoletna praktična gospodinja, kateri pa ne manjka kot voditeljici ,K3ospo-dinjske šole, tudi teoretične naobrazbe. Knjiga obravnava vse panoge gospodinjstva tako za preprosto, kakor tudi obširnejše gospodinjstvo. Le podrobnosti o kuhinji in kuhinjsko umetnost- ni bilo mogoče obrazložiti v splošni knjigi o gospodinjstvu. To poglavje je preobširno; zanj je treba posebne knjige, v kateri gospodinj lahko hitro poišče, kako se pripravi vsaka jed okusno, na priprost način, ter z malimi izdatki. Vsakdo ve, da zna izkušena in varčna kuharica s skromnimi sredstvi pripraviti boljša in tečnejša jedila, nego slaba gospodinja z bogato izabranimi pripomočki. Kuhinja zahteva od gospodinje največ izdatkov, zato si tudi gospodinja, ki zna živila pravilno uporabiti pri kuhinji, največ prihrani. Vsa ta umetnost je z največjo natančnostjo obrazložena v naši novi knjigi: Magdalene P!eiweisove Slovenska kuharica Sesti natis priredila S. M. FeBicita Kalinsek Šolska sestra in učiteljica na ..Gospodinjski šoli" v Ljubljani. Sesti natis te splošno razširjene knjige je izšel v najpopolnejšem, vsestransko ustrezajočem obsegu. Temeljita naobrazba in dolgoletna izkušnja je prirediteljico tako usposobila, da bi bilo težko najti sposobnejših moči za tako delo. Ta dragocena knjiga je izšla v dveh izdajah: Velika izdaja z mnogimi slikami v besedilu in s 16 finimi barvnimi tabelami, v velikem tudi najmodernejšim zahtevam odgovarjajočem obsegu. Cena broširani knjigi K 5-20, fino vezani K 6'—, po pošti 30 vinarjev več. OkrajSana izdaja brez slik za navadno rabo in vsakdanje potrebe K 3'—, fino vezana K 3*60, po pošti 30 vinarjev več. Katoliška Bukvama v Ljubljani. a