Sardinija
Otok neustrašnih Sardov in pestrega ptičjega sveta
// Tanja Šumrada
Površina: 24.000 km2 Površina gorovij: 68 °/o Najvišji vrh: Punta La Maromra (1834 m)
Št. prebivalcev: 1.643.100 Št. vrst ptic: 219
Zanimive vrste ptic: rume-nokljuni viharnik (Calonectris diomedea), sredozemski viharnik (Puffinus yelkouan), strakoš (Hydrobates pelagicus), sredozemski galeb (Larus audouinii), črnonoga čigra (Gelochelidon nilotica), kragulji orel (Aquila fasciata), južna postovka (Falco naumanm"), afriška kotoma (Alectoris barbara), sultanka (Porphyrio porphyrio), zlatovranka (Coradas garrulus), otoška penica (Sylvia sarda), planinska vrana (Pyrrhocorax pyrrhocorax), skalni vrabec (Petronia petronia), plotni strnad (Emberiza cirlus)
Št. IBA-jev: 24
Zavarovana območja: 3 narodni parki (Parco Nazionale del Golfo di Orosei e del Gennargentu, Parco Nazionale deli' Arcipelago di La Maddalena in Parco Nazionale deli' Asinara), 2 regijska parka in veliko število manjših, večinoma morskih rezervatov (najbolj znan izmed njih je Riserva Naturale Foresta di Monte Arcosu)
Zanimive vrste živali: sardinski jelen (Cervus elaphus corsicanus), divji prašič (Sus scropha meridionalis), muflon (Ovis musimori), sardinska kornjača (Testudo marginata sarda), želva vrste Testudo boettgeri
Sardinija je drugi največji otok v Sredozemlju. Je otok nasprotij. Na eni strani turistična, množično obiskana in industrijska obala ter na drugi ekstenzivna, redko poseljena in odmaknjena notranjost. Prebivalci Sardinije so neposredni potomci plemena Sardov ter imajo svoj jezik, katerega posebnost je, da ni eden od dialektov italijanščine, temveč temelji na latinščini in je zaradi tega priznan kot samostojen jezik. Njegov obstoj najhitreje vidimo v dvojezičnih tablah in v nekoliko nenavadno zvenečem govoru domačinov. Danes imajo Sardinci v okviru Italije svojo notranjo avtonomijo in svoj parlament.
Poleg lepih plaž in turističnih znamenitosti pa ima Sardinija svoj sloves tudi pri ornitologih in ljubiteljih narave. Na otoku najdemo velika območja odmaknjene, ohranjene narave in predvsem številčne, redke vrste ptic. Ker je verjetno najbolj običajen prihod na otok s trajektom iz Italije prek pristanišča Golfo Aranci ali Olbia, si tudi mi najprej poglejmo območja na zahodnem delu otoka in njegovo notranjost.
12 Svet ptic
Notranjost in zahodni del otoka Barbagia in gorski masiv Gennargentu
Notranjost Sardinije je večinoma gorata, čeprav je, če jo primerjamo s sosednjo Korziko, gorovje tukaj nekoliko nižje. V nasprotju z obalo in glavnimi cestami, kjer se tare turistov, ni nič nenavadnega, če pri vožnji po lokalnih cestah v notranjosti, kljub višku turistične sezone, v celem dnevu ne srečate tujca. Tu najdemo gorovje Barbagia, pokrivajoč večji del notranjosti otoka. Od vseh sar-dinskih pokrajin je prav ta predel najbolj tradicionalen in že v antičnih časih sloveč po nepokorščini domačega prebivalstva zavojevalcem. Tako niti ni presenetljivo, da prav iz tukaj izhaja rimska beseda za barbare, saj si Rimljani tukajšnjih divjih sardskih plemen nikoli niso uspeli povsem pokoriti. Danes se po večinoma ekstenzivni kmetijski krajini in redkih nasadih oljk in trte podijo jate črnih škorcev (Sturnus unicolor) in čebelarjev (.Merops apiaster). Zanimive vrste so tudi rjavoglavi sra-koper (Lanius senator), plotni (Emberiza cirlus) in rumeni stmad (Emberiza citrinella) ter zlatovranka (Coracias garrulus), ki pa nam je žal ni uspelo videti. V naseljih in okolici lahko opazujemo kmečko (Hirundo rustica), mestno (Delichon urbicum) in rdečo lastovko (Cecropis daurica). Najdemo lahko tudi več vrst penic, najbolj zanimivi sta taščična (Sylvia cantillans) in žametna penica (.Sylvia melanocephala). Prebivalstvo je večinoma revnejše od tistega ob obali, kar lahko vidimo že po njihovih stavbah. Turizma je tu, kot že rečeno, malo, zato se večji del prebivalstva ukvarja s kmetijstvom.
Na zahodnem delu otoka se proti notranjosti razteza obsežen narodni park Parco Nazionale del Golfo di Orosei e del Gennargentu, ki obsega velik del province Nuoro. V osrednjem delu parka se razteza najvišja gorska veriga na Sardiniji Gennargentu. Tu najdemo tudi oba najvišja vrhova - Punta La Marmora (1834 m) in Bruncu Spina (1829 m). Bruncu Spina je sicer tudi edino smučišče na otoku, vendar pa je v zadnjih letih opuščeno. Vrhova sta bližnja soseda, vzpon na oba pa je nezahteven, potrebna je le vzdržljivost in pripravljenost za večurno hojo. Kmetje se tukaj preživljajo predvsem z vzrejo živine - ovac, vendar se tudi tukaj, kot povsod drugod po Evropi, pojavlja problem opuščanja kmetijstva in kulturne krajine. Pokrajino sestavljajo obsežna odprta, travnata in nekoliko nižje zaraščajoča se področja, ki so dom marsikateri zanimivi vrsti ptic. Vrste kot so afriška kotoma (Alectoris barbara), smrdokavra (Upupa epops), čuk (Athene noctua), repaljščica (Saxícola rubetra) in veliki stmad (Miliaria calandra) so tu nekaj povsem običajnega. Nekoliko višje pa vas bodo pričakali skalni vrabci (Petronia pelronia), planinske vrane (Pyrrhocorax pyrrhocorax), slegurji (Montícola saxatilis) in puščavci (Montícola solitarius). Območje narodnega parka je redko poseljeno, vendar ga ogroža širjenje turističnih središč vzdolž zavarovanega dela obale na območju Golfo di Orosei in v notranjost.
Pogorje Gennargentu je eno izmed treh področij na Sardiniji (poleg tega še pogorji Monte Arcosu in Monte Sette Fratelli), kjer lahko srečate za Sardinijo endemično
1: Na severu lahko vidimo zanimivo, z granitnimi skalami posejano pokrajino, foto: Tanja Šumrada
2: Hrast plutovec (Quercus suber) foto: Al Vrezec
3: Barvite in s freskami poslikane hiše so značilnost mesteca Fonni. foto: Tanja Šumrada
4: Kot povsod po Sredozemlju, je tudi tukaj večina plaž preplavljena s turisti, foto: Tanja Šumrada
5: Želva vrste Testudo
boettgeri
foto: Al Vrezec
6: Zvonik cerkve v Oristanu. Na otoško arhitekturo so močno vplivali umetniki iz Pise in Toskane. foto: Tanja Šumrada
7: Reka Temo je edina plovna reka na Sardiniji in imenitna lokacija za opazovanje ptic. foto: Tanja Šumrada
//letnik 14, številka 03, september 2008
13
liW'T w» .-i i A ( % «
Pffll'
sAMk «m
8: Prostrana travnata pobočja gorskega masiva Gennargentu foto: Tanja Šumrada
9: Divje lepa in vetrovna severna obala
foto: Tanja Šumrada
10: Muflona (Ouis musimon) so skoraj povsem izlovili, saj so domačini iz njegovih rogov izdelovali ročaje za kakovostne sardin ske nože. foto: Tone Trebar
podvrsto jelena (Cervus elaphus corsicanus). Podvrsta, ki je danes pod posebno zaščito Svetovnega sklada za naravo (WWF), je bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na robu izumrtja. Danes je na dobri poti, saj njihova populacija ponovno šteje že približno 700 osebkov. Vendar pa to ni edini zanimivi sesalec na otoku, ki se lahko pohvali z okrevanjem po svojem skorajšnjem izumrtju. To sta tudi muflon (Ovis musimon) in divji prašič (Sus scropha meridionalis). Prvega so skoraj povsem izlovili, saj so domačini iz muflonovih rogov izdelovali ročaje za kvalitetne sardinske nože. Muflone tako danes redko vidimo, ohranili so se na odročnih in divjih predelih otoka, kjer se njihovo število ponovno povečuje. Divji prašiči, prav tako ogroženi zaradi lova, pa se dandanes srečujejo s še enim perečim problemom. Izpodrivajo jih namreč umetno vneseni osebki divjega prašiča iz celinske Italije, ki so jih na otok naselili z namenom, da bi ohranili število avtohtonih živali. Žal pa kot posledica tega nastaja križanec med obema podvrstama.
Vzhod otoka
Nižinsko območje okoli mesta Oristano in kolonija beloglavih jastrebov (Gypsfulvus) pri Bosi
Po gorati notranjosti nas precej preseneti prihod na vzhodni del otoka v okolici mesta Oristano, saj se tukaj nahajajo obsežne ravnine, ki se raztezajo naprej proti jugu vse do Cagliarija. Raba krajine se seveda temu primemo spremeni in preide v večinoma intenzivno pridelavo, okoli Oristana pa je tudi veliko industrijskih con. Veliko ljudi se ukvarja z ribištvom. Na te ravnice se izliva veliko vodnatih rek, ki izvirajo v notranjosti in skupaj z morjem tvorijo obsežne komplekse slanih, brakičnih in sladkovodnih jezerc, lagun, solin, rečnih izlivov in kanalov. Ta mokrišča so pomembno počivališče za seleče se
jate ptic. Veliko jih tu tudi prezimuje (do 50.000 in več). Plamence (Phoenicopterus ruber) najdemo tu prek celega leta, vidimo jih kako se prehranjujejo v velikih jatah po lagunah. V teh obsežnih vodnatih kompleksih lahko najdemo tudi črnonogo čigro (Gelochelidon nilotica), zalivskega galeba (Larus genei), vranjeka (Phalacrocorax aristotelis) in kormorana (Phalacrocorax carbo). Na eni izmed lagun smo imeli priložnost opazovati tudi kra-guljega orla (Aquilafasciata), ki je na Sardiniji precej pogosta vrsta. Ljubitelji posebnih ornitoloških poslastic pa se lahko odpravijo še na lov za redko močvirsko vrsto ptice - sultanko (Porphyrio porphyrio). To fascinantno ptico, ki se sicer redko pokaže in jo je menda najlažje videti zjutraj in v mraku, bomo lahko videli, če jo čakamo ob kakšnem sladkovodnem kanalu, obkroženim s trstiščem. V okolici Oristana lahko sultanko opazujemo v katerem od sicer precej neuglednih kanalov pri industrijskem središču Stagno di Santa Giusta, sicer pa se jo da videti tudi v mokrišču Molentargius na jugu.
Na vzhodu otoka je zelo zanimivo tudi obalno območje med mestoma Bosa in Alghero. Gre za klifno in proti notranjosti strmo področje, poraščeno s sredozemskim rastlinstvom - makijo. Tukaj se nahajata edini dve preostali koloniji beloglavih jastrebov na otoku. Večjo kolonijo si lahko od daleč ogledamo nekaj kilometrov po obalni cesti naprej od Bose. Kolonija se nahaja v stenah, ki so vidne s ceste tik ob gostilni »II Griffone« na desni (gledano iz smeri Bose), kjer je tudi manjša razširitev za parkiranje. Več parkirišč pa je tudi naprej po cesti na sever. Od tu se lahko odpravite na sprehod po makiji. Poleg že omenjenih beloglavih jastrebov se da tukaj videti več ujed, ki jim delajo družbo - planinski orel (Aquila chrpsaetos), rjavi škarnik (Milvus milvus), močvirski lunj (Circus ppgargus), južna postovka (Falco naumanni), na-
14 Svet ptic
vadna postovka (Falco tinnunculus) in sokol selec (Falco peregrinus). Priporočljiv je tudi obisk doline reke Temo, ki je, mimogrede, edina plovna reka na Sardiniji. Tu najdemo otoško (Sylvia sarda) in palčjo penico (Sylvia undata), pa tudi svilnico (Cettia cetti). Posebno v bližini naselij bodite pozorni na vse tri vrste hudournikov, ki jih lahko tu opazimo - planinski (Tachymarptis melba), bledi (Apus pallidus) in »navadni« hudournik (Apus apus).
Jug otoka
Mokrišče Molentargius Saline - asociacija na naravni rezervat Škocjanski zatok
Na jugu se med glavnim mestom Cagliari in mestom Quatru Sant Elena nahaja še zelo zanimivo mokrišče - Regionalni park Molentargius (Parco naturale regionale Molentargius Saline). Njegova lega dobesedno na »pragu« mesta Cagliari nam lahko da zanimivo asociacijo na slovenski Škocjanski zatok. Park je bil ustanovljen leta 1999, že leta 1977 pa je bil proglašen za Ram-sarsko lokaliteto. V času našega obiska je bilo območje zaprto, zato smo se žal morali zadovoljiti samo s »kukanjem« skozi ograjo, vendar pa smo že lahko videli lepe nove opazovalnice, postavljene ob novi učni poti okoli mokrišča. Oktobra letos pa so iz parka sporočili, da je učna pot sedaj odprta (od 8. do 16. ure vsak dan). Ponujajo tudi vodene izlete za skupine približno 10 obiskovalcev, ki pa so seveda plačljivi. Morda velja še upoštevati opozorilo, da je najti vhod v sam park pravzaprav pravi izziv. Svetujem vam, da si že predhodno natisnete natančnejše karte in opis, kako priti do vhoda.
Ornitološko gledano je Molentargius gotovo ena od točk, ki jih je na Sardiniji obvezno treba obiskati. Sestav-
ljata ga dve glavni »jezeri« - brakični Bellarosa Maggiore in sladkovodni Bellarosa Minore. Med njima se nahajajo številna trstišča in sladkovodni bazenčki, kjer se zadržuje tudi relativno številčna populacija sultanke iz Afrike. Območje je pomembno tudi kot počivališče za seleče se vrste ptic in kot prezimovališče. Tukaj se redno ustavljajo plevice (Plegadis falcinellus), žličarke (Platalea kucorodia), regije (Anas querquedula), čmi martinci (Tringa erythropus) in mnogi drugi pobrežniki. V času gnezdenja pa lahko na tem območju najdemo eno najpomembnejših evropskih kolonij zalivskega galeba (Larus genei). Poleti lahko opazujete številne čaplje, kot so čopasta caplja (Ardeola ralloides), mala (Egretta garzetta) in velika bela caplja (Ardea alba) ter kravja caplja (Bubulcus ibis), ki vzletajo iz trstišč. Tako na tleh kot tudi v zraku pa se jim pridružijo tudi bobnarice (Botaurus slellaris), čapljice (Ixobrychus minulus) in kvakači (Nycticorax nycticorax).
Po zanimivem in z vrstami nedvomno bogatem dnevu v Molentargiusu si vzemite čas in se počasi sprehodite po Stagni di Quartu, danes opuščenih solinah, ki se nahajajo tik ob obali. Tu lahko v barvah zahajajočega sonca opazujete rožnate plamence, ki se v velikih jatah prehranjujejo in čistijo na slanih jezercih, ustvarjajoč prav romantično vzdušje. •
Priporočena literatura:
•	HARDY, P. (2006): Sardinia. - Lonely Planet Publications, Ply Ltd, London, (splošen, vodnik po zanimivostih Sardinije z nekaj splošnimi podatki o pticah in naravi)
•	http://www.members.tripod.com/kilnsey/birdwatching_ insardinia/ (tukaj lahko najdete dobre in natančne opise in dostope do zanimivih ornitoloških lokacij po celotnem otoku)
•	Uradna spletna stran Regionalnega parka Molentargius Saline: http://www.apmolentargius.it/
11: Afriška sultanka (Porphyrio porphyrio) je gotovo ena najbolj zanimivih vrst, gnezdečih na Sardiniji foto: Mark Zekhuis / Saxífraga
12: Park
Molentargius leži na samem »pragu« glavnega mesta Cagliari.
foto: Tanja Sumrada
13: Plamence (Phoenicoplerus ruber) vidimo tu prek celega leta, kako se prehranju jejo v velikih jatah po lagunah, foto: Claude Ruchet, http://www. ruchet.com
//letnik 14, številka 03, september 2008
15