ŠOLSKI PRIJATEL.
r-
- .: •' ' . —--:- • • • •
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti 2 fl. - brez pošte.'
Čislo 49. V torek 30. Novembra 1852. J. tečaj.
•	Ljudska šola.
Lastnosti, ki jih imenujemo detinost.
So nektere lepe lastnosti, ktere u otroškej duši že spijo. Na te taj ni treba otrok še le vaditi, temuč treba je samo gledati in skerbeti, da se te dremajoče lastnosti zbudijo in razvijejo. Te lastnosti vkup imenujejo Nemci: »Kindlichkeit", in mi Slovenci bi jih mogli ker-stiti »detinost.1* Te lepe lastnosti so sledeče:
I.	Odkritoserčnost in ravnodušnost; zakaj nepokvarjeno de'.e govori in se obnaša, kakor v sercu misli.
II.	Dobrotljivost, postrežljivost in zastopnost; zakaj nepokvarjeno dete vsim dobro hoče, rado postreže in sc s vsimi lepo
ima in zastopi,
„ " ~ 1 1 ■
III.	Hvaležnost, in
IV.	Veselo serce in dobra volja.
/. Kaj storiti, da bojo učenci odkritoserčni?
Otrok, ki svojega učitelja spoštuje in ljubi, mu vse veruje, se terdno na njega zanaša, mu vse odkrije in nosi bi rekel svoje serce na jeziku: kar v sercu vre, mu tudi iz ust gre, •— otrok je odkritosrčen. Le tedaj, ako se učitelja boji, se ot-ok jame potu-hati, zavijati — legati.	..
Zatorej tole pred očmi imej: 1. Obnašaj se proti otroku prijazno in Ijttbezriivo, pokaži mu in prepričaj ga, da mu dobro želiš in hočeš, da si njegov nar zvestejši in nar boljši prijatel in da ti njegova sreča globoko pri sercu leži.	.
2.	Vari se skerbno vsega, kar bi te moglo pri otroku ob ljubezen in čast pripraviti.
3.	Vari se, da otroka sam ne mikaš legati se. Neumno je, se smehljati, ako otrok prav kako zavito in prebrisano zarobi in si tako pomagati hoče. To bi bilo otroke spodbadati legati se; kar pa Bog vari! Kaj bi človek še le rekel od sta-rišev, kteri svoje otroke prav nalašč učijo in silijo, debelo legati se. Očetu marsikej ni treba vedeti, kar mati dela, materi spet, kar oče dela, — in reven otrok ne sme povedati, kar vidi ali sliši. Da bi stariši prevdarili, kamo tako ravnanje pelja! —
4.	Prav pogostoma pravi, kako lepo, hvalevredno je, vsigdar resnico govoriti in ravnoserčno se obnašati; zraven pa tudi pripoveduj, kako gerdo, ostudno in škodljivo je, legati in s zvijačami obhoditi se.
5.	Ne spregledaj nikolj, če kdo iz hudobnega serca laže, te-muč naj šiba novo mašo poje, — pa imej poterplenje in pri-zanesi, če kdo sam spozna, da ni prav storil in grešil.
6.	Nikolj ne pripusti, da bi otroci pošte prenašali, druge tožili in černili, in nikolj ne poprašuj otroke po tacih rečeh, kterih nikar radi ne povedo in ktere bi tudi lehko zamolčali, brez da bi kaj djalo.
7.	Obnašaj se sam do svojih učeneov vsigdar odkriloserčno brez vse laži in zvijače, bodi vsigdar prijazen in vsmiljen, da jim ne bo tako težko stalo, resnico govoriti, — daj jim čutiti, da ti vse tiste štimaš, ljubiš in jim na besedo veruješ in zaupaš, ki vselej resnico govore; da pa tudi tiste nočeš, jih ne spoštuješ in jim ne veruješ, kteri so se zlegali in se s zvijačami obhodijo.
8.	Pripoveduj večkrat pripovestice alj zgodbe iz vsakdanjega živlenja, da otroci iz njih vidijo, kako gerdo in škodljivo jo legati se, kako lažnjiVCi sčasom ob svojo čast in zaupanje pri ljudeh pridejo.
9.	Ne terjaj od otrok nikolj kej tacega, kar njih sile in moči preseže; lehko bi jih s tim vadil in prisilil, s zvijačami si pomagati.
10. Ne hvali nikolj hinavcev in lizunov, temuč lako se obnašaj, da otroci čutijo, kako da so ti taki ljudi zoperni, da se ti povsod odkritoseršno obhodiš in da zavitih in lažnjivih ljudi na nobeno vižo terpeti nočeš. —
v
Šolstvo na Angleškem.
Kar »Novice" v listu 94 od šol na Angleškem pravijo, je tako imenitno in resnično, da vsako besedico našim šolnikom, starišem in učiteljem serčno priporočimo.
»Vse drugač kakor drugod je šolstvo na Angleškim in učenje v šolah.
Ko so na Angleškim visoki pomen Peel - ovih besed spoznali: „da vednost je moč", se je učenje v umetniških (tehniških) šolah vse drugač obernilo. Angleška mladina se ne uči sedaj le, da bi si glavo z jalovimi vednostmi napolnovala, uči se vsiga le za živlenje, to je, da vživa od tega, kar se v šoli uči, tudi gotov dobiček, kadar iz šole pride.
Angleškimu otroku ni učenje muka (martra), po kteri sescer otrokom take reči v glavo vbijajo, kterih celo ne zapopadejo in od kterih tudi stariši nobenega prida ne vidijo, ko otrok šolo zapusti. Angleški učenec ima veselje do šole, ker to, kar se v bukvah uči, mu učenik kolikor toliko v natoripokaže, da vidi, kar je bral, in zapopade, kar je slišal.
Muzeji in verti, ki so nauku šolske mladosti namenjeni, so tako osnovani, da jih že otrok s pridom ogleduje; v ver tih, na priliko, je vsaki rastljini zraven njeniga latinskega imena tudi domače ime zapisano; zraven tega je zaznamovana korist in raba zeliša,—'leto, kdaj je rastljina na angleško zemljo presajena bila itd.
Na umetniških šolah uči en učenik oglarstvo, drugi rudnin-stvo, tretji kako se železo iz rude izdeluje, kako železo podeluje, četerti uči farbanje, peti napravo železnic, telegrafa itd. in vsak nauk se večkrat in lako dolgo ponavlja, dokler kaj ljudi pride ga poslušat. Tako si zadobi tudi prosto ljudstvo vednost v vsih rečeh, ki so mu za njeno rokodelstvo potrebne, ali so sicer dobre, da jih človek ve.
Na Angleškim je vse djansko (praktisch). Ko sim napravo vseučiliša v Cambridgu vidil, sim bil tako ginjen koristnosti njegove, da sim naravnost rekel: nemške vseučiliša in pa nic proti temu!
Polni zaupanja spremijo starši svojega otroka na angleško vseučilišč, ker vejo, da se bo tam mnogo potrebnih vednost naučil in se poštenega, pobožnega moža izredil. Kako pa vse dru-gač trepetajo starši, ko zapusti otrok domačijo in se poda na vseučilišč nemško ! Naj se tiste „stare glave" (bemooste Haup-ter) še tako visoko povzdigujejo, — naj se še tako zagovarja razujzdanost mladosti, ker mlada kri mora enkrat iznoreti, toliko je gotovo, da mlad človek se ne navda na nemških učiliših tiste resnosti, tistega možtva, kije terdna podlaga njegovega prihodnjega živlenja v prid njemu in v prid deržavc cele." o« '7)ii ,ftt«7oa!o4fan lafleoaLov :mivotfli s	i?, id *b jaLb".
Kosilice slepe babice.
(Dalje.)
& i 1 -T
feesta kosihca.
- - .
Lovor, Kadar jaz Boga prosim alj molim, ljuba moja babica, bi rada vse razumela, kar mu rečem; postavim: kaj pomenijo besede — odpusti nam naše dolge, kakor jih mi odpustimo našim dolžnikom?
Ded. Dragi moji! Bog je nam zapovedal našim sovražnikom odpustiti, to je, tistim, ki nas sovražijo in hudo delajo; tedaj še le bode tudi On odpustil nam, kar cel dan grešimo. Kadar ga prosimo, z nami vsmilenim biti, moramo Njemu obljubiti, da bodemo tudi mi proti vsem ljudem vsmileni, koji nas razžalijo.
Cec. Jaz sim v starej zgodovini brala, da je pri paganih, kteri pravega Boga ne poznajo in malike molijo, sovražnikom odpustiti, imenitno in velikodušno delo bilo; od tega najdemo razne izglede med Gerki in Rimlarji.
Ded. Mi bode prav ljubo, ako me opomeneš, kadar bove same; zdaj bodem nekaj pripovedovala, kar se bo tvojemu bratu bolj in tvojej sestrici prileglo. Taki bodete zaslišali, kako je nek otrok
svojemu tovaršiču razžalo odpustil iu ga po takovem kazni od-vernil.
(Dalje sledi.)
v
Miloserčna hci.
(Prevod iz serbskiSa.)
Gustav III., kralj švedski je enkrat sam skozi neko vas jez-daril, in srečal ne dalječ od Štokholma, poglavitniga mesta, mlado in lepo kmetiško deklino, ktera je pri studencu vode zajemala. Kralj jo poprosi, da naj mu da vode piti,ktera mu ročno prav prijazno in priljudno ponudi korec z vodo. Kralj močno ganjen jo vpraša: Dobra deklica, ali bi ne hotla z mano v Stokholm iti, jaz te čem srečno storiti? Gospod! odgovori zmešana deklica, ko bi ravno mogla vašim besedam verjeti, bi mi vendar ne bilo mogoče, se poslužiti vaše ponudbe. Moja mati so stari in bolni, oni nimajo nikjer nobeniga razun mene, in torej me nič na svetu ne zamore pregovoriti, da bi jim svojo pomoč odrekla. — Kje pa je ta tvoja mati? jo popraša kralj. — Tamkej v uni kočici, gospod! odgovori dekle. Gustav raz konja stopi, in gre počasi za dekličem. Pride v hišico; pa kolika žalost je tukaj za take oči, ktere niso bile vajene gledati siromakov v nesreči! Zagleda na razderti postelji revno starko , vso sključeno — tako, da ni ne s perstam zamogla migniti brez velike bolečine in muke. Ah, revna duša! zavpije kralj ves ganjen, kako si nesrečna! O koliko bi bila še nesrečniši, odgovori mu bolna, ko mi bi ne bil Bog dal te dobre hčere, ktera neprenchama pri meni stoji, in mi streže. O de bi jo Bog blagoslovil!
Solze so se ji iz oči vlilo, in tudi kralj se nehotama začne jokati; in ker ji zdaj ni mogel drugači pomagati, ji pusti moš-nico z dnarjem na postelji, in iz stanice grede reče hčeri: Bogaj, draga hči! tudi za naprej tako svojo mater in jo tolaži, jaz pa bom skerbel vsako potrebo od vaj odverniti. — In ko se urno na konja vsetle, ji pove, da je 011 Gustav kralj. Ne Čakaje odgovora se verne v Stokholm, in prec drugi dan odloči materi počit-nino ali penzijon do smerti, ktero naj potem hči vživa.
Likar.
Sv. Cecilia.
Vzdigni pesem glase svojo
V	sveto čast Cecilie, Pisal struna naj zapoje
In razlega v koru se. Rada, o devica sveta, Svete pesme pela si, V božjem petju bila vneta, Pletla venec čistosti.
Pri nevernih zvesta bila Svoj'mu si Zveličarju, Si za vero kri prelila, Se dar'vala Jezusu. Valcrjanu tovaršica
V	sveto vero ga dobiš, 'it njim živela ko devica,
'/t njim v nebesih zdaj živiš.
Mučenica in devica,
Dvojni venec venča te, V raju večnem si cvetlica, Kjer pomlad ti večna je. Tam prepevaš brez nehanja,
D'viško pesem jagnjeta, S kori angeljev obdana Povišuješ čast Boga.
Vzdigni pesem glase svoje
V čast zato Cecilie, Pišal struna naj zapoje In razlega v koru se : „Bod' pozdraljena devica!"
Naj stoglasno zaverši, Pevcem, godcem pomočnica Bodi zvesta vselej ti!
A. Praprotnik,
Človek se večkrat sam izda.
oni . .	■ >t o .- .-Cif • TT'1 ' i i» , t
Leta 1740 je neki Angelčan svojega prijatlja umoril — nik-dor ni vedel zakaj. On je na Francosko pobegnil, da bi ne bil kaznovan, alj Vest je mu to očitala in ga zmiram grizla. Ko je bil dvajset let tamkej preživel, sklene zopet v svojo domovino iti, in je mislil, da ga nikdor ne bo več poznal. Pa še tisti dan, ko je domu prišel, in ko še ni daleč od tistega kraja bil, kjer je prijatlja umoril, je slišal vpiti: „Primitc ga, primite ga — tukaj je." Ko to sliši, je začel leteti na skok. Veliko ljudi se spusti za njim. Kmalo ga dotečejo. On pa pravi. „Ja! ja! jaz sim bil, jaz sim oni nesrečnik." Ljudi so ga hotli tepsti, da bi ukradene reči zad dal. Jaz nisim mu kaj ukradel odgovori; jaz sim ga dro umoril, pa mu nisim ničesar vkradel! Ljudi so ga le za tata imeli, ko je tak hitro letel, posebno, ko so malo pred tim nekaj pogrešili bili. Že so ga spustiti hotli, ker niso nič od takega vmora vedeli; pa
neki mož, ki seje umora spomnil, je djal, da bi ga na sodnijo peljali. On je umor obstal, in je bil na višale obsojen.
Incinger.
Listonoša.
* Iz Gorice. Kar morde še ne veste, Vam o tej priložnosti povem glede na naše Goriške šole. Slovenščina se tukej v nižjih šolah sploh uči, kjer so š-ole tako vravnane, da je vsak razred razdeljen vtalian. in slov. del; v teh je podučivni jezik sploh slov-venski,vunihpatalianski, deloma furlanski. Gospodi učitelji si tudi dovolj prizadevajo, svojo dolžnost v tej reči spolniti, kar je res vse hvale in posnemanja vredno; slava jim! Pa pri tem se ne more reči, da se nemški jezik ne uči, nikakor ne. Konec ravno preteklega šolskega leta so tudi nekteri učenci slovenske nagovore na pričujočo gospodo deržali — tako je prav! —•
Do sadaj smo imeli tukej v Gorici tako imenovani četerti klas nemških normalnih šol, kjer so znani gosp. Hladnik Matevž tudi slovensko učili, kar bodo, menim, tudi še prihodnje oskerbo-vali. Letos je pa še tretji razred k tem šolam pristavljen, in tako je vstavljena tudi pri nas spodna realna šola, po neumornem prizadevanju naše mestne gosposke, in posebno blagoserčnega tukajšnega inženirja, gosp. Fr. Pfeiferja, kteri je zavoljo svojih mnogih zaslug za mesto sploh in za šole posebej te dni od svit-lega cesarja dobil zlati križ za zasluge s krono. Ako ravno po rodu terd Nemec iz Dunaja, je vendar, odkar je pri nas v Gorici, ves vnet za blagor te naše dežele, ktera mu je v delokrog odmenjena. — Da se na gimnazii pri nas v treh razredih slovensko uči, ni treba Vam še le praviti, ker to gotovo že veste.
Iz Škofjeloke, V četertek 18. nov. je bil zbor gg. kate-hetov in učenikov Loške tehantije v Skofjiloki. Predsednik zbora so bili vis. čast. gosp. tehant in ogleda okrajnih šol. Pre-tresovalo seje vprašanje: „Kako bi se v šolah, kjer se mora nemščina učiti, slovenščina z nemščino naj bolje združila, da bi se nobenej krivica ne godila?« — Nasvetovano io poterjenoje
bilo (udi, da bi pri tukajšni poglavni šoli zraven polletnih pre-skušenj, tudi še mesične preskušnje bile, h kterim bi vsi gg. učeniki poslušat prišli, da bi se po tem takem vsi razdelki bolje združili in v učenju zjedinili.
Za prihodnji zbor ste bile tele dve vprašanji odmerjene: 1. »Kaj ima učitelj zastran keršanskega nauka v šoli vse storiti?" — 2. »Kako mora učitelj s tistimi učenci v šoli ravnati, ki zmiraj le zadaj ostajajo?"
1 . - •	i tS " u: '	c ' •; . I'
Drobtinice.
$ Kakor c. k. deželna šolska oblastnija oznani, je leta 1851 število ljudskih šol na Koroškem za 5, všolanih krajev za 564, otrok, ki v šolo hodijo, za 646, katehetov za 9, učiteljev za 3, svetovnih šolskih pripravnikov za 19, svetovnih farnih šolskih Ogledov za 6 in šolskih hiš za 3 naraslo.
*	Doznalo se je, da u Temiškcm banatu ni še povsod konec vzelo tisto nasilje, ktero je pred marcom leta 1848zastran jezika u šolah vladalo in da se u nekterih nemško - slovanskih krajeh posili in proti volji starišev se sedaj madjarsko uči. C. k. dež. šolska oblastnija je taj po višjej naredbi vse šolske vodje opomnila, da se imajo u ljudskih šolah učenci u maternem jeziku pfMu-čevati. Učiti tudi u drugem deželnem jeziku se še le dovoliti sme u drugem klasu, ako stariši tako želijo. Kjer so narodnosti name-šane, seimapodučevati u tistem jeziku, ki ga večina govori; vendar je učitel tudi zavezan, na uni jezik, ki ga menšina govori, pravično gledati in se obzirati. — Kako se le kej slovenščini po slovenskih šolah godi? —
*	Tudi na Kranjskem število ljudskih šol dan na dan lepo raste. Tako so se napravile u Skofjiloškej okolici o kratkem tri nove šole. Učiteljev pa manjka. Manjka jih pa zato, ker se lahko drugej boljši kruh dobi, kakor pa pri šoli. Izverstna knjižica: „Spisje" se dobro razprodaja; že je skorej samo na Kranjskem blizo na 700 razprodanih. Upamo, da bojo vsi slovenski učitelji to toliko lepo in potrebno knjižico za se in svoje šole si omislili. ; .' ' c"	' •	. ■• " . Odgovorni izdaj,in vredn, A. Einspieler, Natisnil J, Leon u Celovcu.