Ja bih poginuo u ratu.
Jurina Josip, 2. r.
TRIBUNO UREJAJO:
NADEŽDA CAČINOVIČ, IZTOK GEISTER (ODGOVORNI URED-NIK), TONE PAČNIK, BOŠT-JAN PIRC (UREDNIK FOTO GRAFIJE), SLAVKO PREGL. RUDI RIZMAN (ZASNOVE)! DIMITRIJ RUPEL, DUŠAN TR-ŠAR    (TEHNIČNI    UREDNIK),
PETER   VODOPIVEC
ŠTEVILKO STA FUNKCIONAL-
NO   UREDILA   RASTKO   MOČ-
NIK IN MARKO POGAČNIK
TRIBUNA   -    IZDAJA    UU   ZSJ
-    UREDNISTVO   IN   [JPRAVA TRG     REVOLUCIJE     l/II      -TELEPON    21-280     -    TEKOCl RACUN     5018-78/1     -    LETNA NAROČNINA    ZA     STUDENTE DESET N DIN, ZA OSTALE PET-NAST   NDIN   —   POSAMEZEN IZVOD 50 PAR  -   ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRACAMO
—  TISKA ČP DELO, LJUBLJA-NA,  TOMŠICEVA   1,   TELEFON 23-522  -   POŠTNINA   PLACANA
V GOTOVINI
Dvigala
Stara dvigala se dvigajo po odprtih jaških. Vidimo žice, koleščke, vidimo premikanje žic in koleščkov. Lahko gledamo dvigalo s stop-nišča. Lahko gledamo stopnišče iz dvigala.
Pri novih dvigalih_je jašek zaprt. Dvigala ne moremo videti. Ne vidimo žic in koleščk, ki dvigalo dvigajo. Ven ne vidimo. Ne more-mo gledati, kako se dvigamo. V novih dvigalih so signalne lučke, ki kažejo lego dvigala.
M. M.
Ivanov
V četrtek, 14. decembra, je bila v Ljublja-ni prva predstava Ivanova na Slovenskem. Dra-ma je bila razporodana.
Rastko Močnik
* časopis je forma. * časopis je imploziv-na forma (McLuhan)- * Ne zagotavlja trdnega stališča, zato pa prinaša neposred-no skušnjo kolektivnega bivanja. * Caso-pisno znamenje je zgrabilo vase proces, ki se dogaja z električno hitroštjo in v svetovnem merilu: to je mitično zna-menje. * Casopisni prostor je mitičen prostor: na način integralnosti poočituje implodirajoče vesolje. * časopis je totalen vizualen, avditiven in taktilen fenomen: listanje in branje sta neločljiva.
Izvod časopisa je enkraten in v sebi dopolnjen pojav. Zato so strani v vsafci številkl posebej ozna-čene. Včerajšnja številka je nezanimiva; če pa ne-rede bereš star časopis, ga uživaš, kot bi bdl zadnja izdaja: ker vsebina ni pomembna.. Kax uživaš, je časapisna forma.
časopis dojemam z listanjem in ogledovanjem; tako dojemam tudi knjigo. Vendar je rokovanje s časopisom nekaj posebnega. — Ogledovanju knjige pravimo branje: enolična znamenja-črke so uvršče-na v vzporedne in načelno enako dolge vrstice, ki enakomerno tečejo od začetka do konca knjige; ta znamenja zbiram v besede in stavke in odstavke... in ko sem jih vsa zbral, sem knjigo prebral. Berem samo v eni smeri: od prve vrste zgoraj na prvi strani do zadnje vrste spodaj na zadnji strani. Tudi listam lahko le od začetka h koncu: listanje od za-daj naprej je prevaca. S konca obvladam celo knji-go: vso pot me konec vleče z nepremagljivo na-petostjo, ko pa sem na koncu, je mir in estetika in božanska oblast; smrt. Eksplozivna Gutenber-gova črka me žene po liniji napredka, na koncu pa me dolefci slučajnostna smrt. Ali kakor pravi Gie-dion: »Višja ko je stopnja mehanizacije, bolj iz življenja zginja stdk s smrtjo.« Na koncu je Vietnam.
S oasopisom pa rokujern takole: ogledujem stran. Ogledovanje je v gledanju sJik in branju besedila. Toda kamaj lahko rečem, da berem res vse bese-dilo. Izpostavljene naslove dojamem trenutno in ne v sekvenci, ki je tapična za branje. Značilno je, da sami sestavljavci časopisa računajo, da poprečem bralec »prebere« vse naslove, medtem ko je delež prebranih člankov neprimerno manjši. Tudd ni v časopisu tiste zanesljive enolične črte, ki me pelje skoz knjigo: horizontale vrstic se uravnovešajo z vertikalami stolpcev in z njimi ustvarjajo časopisni mozaik; dojamem ga lahko le, če se mu ves pre-dam. Toda v tej predaji se prerodim v maogotero bivanje občana sveta. Sodobni časopis je magično gledališče, kakršnega je iskal in našel SteppemvoJf.
Ko si ogledam stran, obrnem list. Casopis lahko listam od spredaj proti sredini ali pa od zadaj k sredi. Ureditev nekaterih naših časopdisov podira ti dve smeri časapisnega prostora; v Ljubljanskem dnevndJku   in Tribuni   je bila   vsaj   doslej   enotna
perlCAR
»srednja stran«, ki se je razpirala navzven: bralci navadno ubogajo ukaz tega razpiranja, prepognejo časopis, da postane »srednja« stran zunanja — in tako vzpostavijo časopišni prostor; zdaj lahko šele zali&tajo v časopis.
časopis je impl"oziven prostor: njegovi magistrali se stekata v eno. To eno je seveda prisotno le kot pregib ald zareza in ne dovoljuje bralcu, da bi se naselil v njem. Za brslca ni v časopisu nobenega trdnega stališča, zato tudi fenomena ne more po-polnoma obvladati. če potuje po magistrali, ne pri-spe v središče in tudi ne pade v nič tega središča, ampak pride le do pregiba in ko stopi čezenj, se a rebours vzpenja po ?rcalni sliki prejšnje poti. — Skora.j kakor Dantejev pekel: ko se spustiš do sre-dišča, si že na oni strani. Lucifer ima glavo v eni poiobli, rep pa v drugl.
Kakor ni vseobvladiijoče razgledne točke v ča-sopisu kot celoti, tako je ni na posamezni strani. Novice ali Slovenski narod'— in tudi drugi časopisi 19. stoletja — še imata linearno dominanto, povzeto po knjižm formi; strau bereš od prve vrstice na vrhu skrajnega levega 3toipca do zadnje vrstice na dnu skrajnega desnega stolpca. Toda že ta encsmer-nost je navidezna: nikjer ni kanca tn tudi pravega začetka ni. Casopis sicer še bereš kakor knjigo — pot je označena — sidrišča pa ni nikjer. Danes na časopisni strani ni več dominantne smeri: stolpci so neprimerno ožji kakor v 19. stoletju in so v po-polnem ravnotežju z r'rsticami; »ikonski« naslovi ustvarjajo popolno diskontinuiteto; stolpci so t&z-ličnih širin; črke so različne: ravnajo se po notranji nuji pomenjanja. Branje je potovanje, na katerem si sani izbiraš pot in postaje. Branje časopisa je kondenzirana skušnja sodobnega življenja.
Svet, ki sta ga elekirična hitrost in avtomatska tehnologija pognali v implozijo, se kaže v svoji po-dobi — časopisu. Sodobna časopisna forma je na-stajala vzporedno z uvajanjem električnih komuni-kacijskih sredstev in z globalizacijo informacijske mreže. Ko se informacije gibljejo z električno hitro-stjo in je informacijski sistem svetoven, nista več možni absolutna klasifikacija in selekcija podatkov. — Fran Vatovec omenja kot eno zgodvinskih pred-časniških oblik na Slovenskem turške glase, ki so se pojavljali v letih 1551 do 1586. Selekcija in klasi-fikacija informaeij sta &i!i tedaj absolutni: glasi so obveščali o turških vConh, prinašali navodila za obrambo itd. Pojavljali 30 se po svoji notranji nuji: ob turških vpadih. Turški glasi niso časopis: ne, ker niso periodioni; ampak ^ato, ker prinašajo strogo selekcionirane in klasificirane podatke. — Sodobni časopis po notranji nu" mora izhajati periodično; če mogoče, celo po večki-at na dan. Toda popolnega izbora in razbora novic ne prinaša. Naš svet ne živi v vrstah, razredih, podrazredih..., ampak v struk-turah. Naš svet ni več enolični, sklenjeni in ne-skončni Newtonov prost>r; od Einsteina naprej živi-tno v presenetljivi necrnejeni zaprtosti.
Glej srednjeveSke upodobitve križanja: pod ogromnim razpetim Odrešonikom Marija mati in še kak svetnik; drobcenl fongin z neznansko sulico prebada Zveličarjeve pu -:. In tu je prostor tudi za Jeruzalem in nebesni o! -15 na vsem. Vsakdo ustvar-ja svoj prostx>r in se tirmonično vključuje v ve-soljni red. — S Twigr,/ ui splošno infantilizacijo mode je v naš svet vdr'» /ajska mladoletnikov in si irtrla prostor. Intelektu; Jd so že davno poselili svo-je pokrajine: malo v cpoziciji, malo ob vznožju ablasti. Vsaikdo si kroi svoj prostor v vesoljni srenji.
Casopds je mitična kOntrakcija te globalne skuž-aje. »Mit je kontrakciijii ali implozija procesa — in takojšnjost električne b -rosti podeluje mitično raz-sežnost naši običajni in/msčrijski in družbeni dejav-nosti.«* pravi McLuhai'. Casopisno znamenje, ki kakor leča zbira neposrdno globalnost našega biva-nja, je torej mitično zri.Hipenje. Zato tudi časopisna črka ni več staro enolicno in v neskončnost se po-navljajoče znamenje. To je implozivna, po vatlu po-menjanja umerjena črkci. Takole je zapisal El Lis-sitzky: »Gutenbergova Biblija je bila natisnjena samo s črkami. A same črke ne bodo zadostovale za Bibldjo našega dne.« Neverjetni program grafičnib čarovnij sodobnega časopisa zgovorno priča 0 nje-govi mitični električni nabitosti.
Casopis se ujema z n?*o vsakdanjo kompleksno in svetovno skušnjo. Pi krstkim smo lahko v Delu videli reklamo za pi. ine stroje: »Razgmite ča-sopis po tleh: toliko s ^ostora zaT/-zema pralna stroj... Dokaz, da 5e e časopis np-ierjen po našd skušnji, lahko postane tidi mera te skušnje.
Mitičnost dela iz časopisa totalen fenomen. Knjl-go lahko berem s parcialno zaposlitvijo svojih sil — zraven lahko jem jabolko ali počnem še kaj za-bavnejšega. Knjigo berem v sekvencah: prekintev ne škodd, prej korasti branju. — časopis zahteva, da se angažiram: s pogledom drsim po naslovih, pre-biram in razbiram — dojemam ga vizualno; listam, pregibam — dojemam ga taktilno; listi šuštijo — slišim ga. Zadnje čase tiskajo nekatere časopise celo na dišeč papir: zanašajoč se na haptične dojme skušajo komercialisti diferenoirati svoj produkt. če časopis odložim, da ne bom več vzel v roko: branje v sekvencah ni mogoče — ali je vsaj zelo omejeno. Ce časopisa ne preberern takoj, sem zamudil tre-nutek njegovega življenja; pozneje je samo še zgo-dovinsko zanimiv kot fosil. Duša pa se seli vselej v najmlajšega.
Časopis je totalen fenomen: dojemam ga z veliko participacijo večih čutov. Da ga doživim, mu mo ram posvetiti njegov čas.
Prihodnji teden kon-ference ZKS
Od prihodnjega t«dna na-prej bado po vseh fakultetah delovne konference Zveze ko munistov.
študentski list
tribuna
Janez Kocjančič novi predsednik
Poročilo
o delu univerz.teinega odbora ZŠJ v času od XXI. do XXII. letne skupščine ZŠJ ljubljan-skih visokošolskih zavodov — december 1966 — december 1967.
fzslci je no-
va številka Snovanj
Revija, ki izhaja vključena v časopis, ima eno prednost pred drugimi revijami: izhaja po enakih časovniii presled-kih.
Kvartet
Glava ni žoga. žoga ni gla-va. Glava je žoga. 2oga je glava.                             M. P.
Geff 67
Jedva sam se iskopala iz ove moje bedaste kuoe. Cije-lo jutro sam se svadala.
(Bazgavori  na ulici.)
ktomo-
bilske
kamserije
V cirkusih vedno vidimo točko s starim avtomobilom. Konča se tako, da ostane sa-mo moior avtomobila. Deli karoserije se razletijo po ar©-ni. Taka točka ni mogoča z novim avtomobilom.
Karoserije starih avtomo-bilov so sesiavljene. Sestavni deli karoserije se kažejo. ža-romet je samostojen, pritrjen na blatnik. Troba hupe je prilrjena na odbijač.
Nove karoserije niso se-stavljene, vsa karoserija je eno. Žarometa ni, je le od-prtina, prekrita s steklom, žaromet je v blatniku. Žaro-met sveti. Hupa trobi.
ZMJ?
BEOGRAD — Janeza Kocjančiča, sedanje-ga predsednika CK ZMS, je predsedstvo CK ZMJ na seji, ki je bila 6. decembra v Beogra-du, predlagalo za možnega kandidata za pred-sednika centralnega komiteja ZM Jugoslavije. Iz virov, ki so običajno dobro obveščeni, smo zvedeli, da ima Kocjančič precejšnje možno-sti za uspeh, saj ga poleg CK ZMJ podpirajo še štirje republiški centralni komiteji. Med možnimi kandidati Ima tako Kocjančič naj-močnejšo podporo. O kandidatih za predsed-nika CK ZMJ bo odločil plenum CK ZMJ, ki bo 21. in 22. decembra v Beogradu.
Zakasnitev
Tribuna vam prihaja v roke tri dni kasneje. Razlogi so objektivnii.
Josip Vidmar, predsedniik SAZU, je v torek, 12. dieoembra, na strojni fakul-teti govoril o organiaaciji znanosti v Slovemiji.
Drugo zasedanje rnednarodnega sodišča za vojne zločine — delovalo je v Kobenhavnu — od 20. novembra do 1. decembra letos — je toliko bolj potrdilo upravičenost svojega ob-stoja, ker je poleg kvalifikacije dejstev, ki so bila izrečena med za&edanjem, analiziralo ti-sto ameriško družbeno strukturo, ki omogoča izvajanje genocida nad vietnamskim narodom. Sicer pa o tem govori zaMjučni načrt dekla-racije o genocidu, M ga je sodišču predložil Jean Paul Sartre, in dokumenti drugega zase-danja, ki  ga  objavljamo v  tej  in naslednjih
GRAClrep
številkah Tribune. Nam tukaj me zadošča, da zgolj mehaniono ugotovimo, da je drugo zase-danje k dosedanjim sestavnim elementom ge-nocida dodalo še popalnoma enakovreden ^e-ment kulturnega genocida. Potrebno je sloriti še nekaj več glede na to, da je bil tudi slovm-ski narod (sicer na različne načine, vendar podobno kot vietnamski) podvržen sistematič-ni germanizaciji in tedaj tudi uresničevanju kulturnega genocida nad njim. Seveda je še vedno vprašljivo, koliko smo se lahko po-polnoma otresli takšnega varuštva, ki je sbo-letja krojilo usodo ne samo slovemskemu na-rodu, temveč tudi številnim drugim. Brez dvo ma so v tem kontekstu usode vietnamskega, irskega in slovenskega naroda identične. Viet-namski narod je sedaj in tukaj objekt strate-gije, ki pri svojem ziočinu uporablja vse mož-ne nivaje; gre torej za totalno vojno od nasil-ne destrukcije vietnamskega človeka ter nje-gwe materialno-ekonomske in naravne podla-
ge do tiste najsubtilnejše in najvišje vredno te, s katero razjpolaga. nek narod — to je kul-ture. V Vietnamu se bije boj med strojem in zavestjo, med materiataim in nema-terialnim. Seveda sta pojma, kot sta nematerialnost in zavest, v taki eksplikaciji pozitivistično ome-jena, kear ne povesta, da je tudi kultura ma-teriala, da je tudi kultura moč, ki ne papusti pred vojaškim potencialom. Vse, kar se v Vi-etmamu tipira, mora biti uniceno. Zato ameri-ški vojaški stroj neusmiljeno, toda sistema-tdčoo likvidira vse tiste sestavne elemente, kl tvorijo vietnamsko kulturo: od jezika do na« cionalnih običajev. Naše opredeljevanje dq Vi-etnama ni tedaj niič drugega kot opredeljeva-nje do naše lastne slovcnske zgodovinske si-tuacije, ko je germanizacija sistematicno spod-jedala osnove nacdooialne kulture z željo na koncu triumfirati nad narodom, ki se brea kulture otonaša kot človek brez glave.
Nadaljevanje na 4. strani
KULTURIMI GEIMOCID
Oficialnost - indi-vidualnost - akcija
MOTIV ZAPISA
Priče smo krizi aktivizma, krizi akcije. akcija načina življenja. Sedaj je ravno obratno, način življenja z vsemi značilnost-mi potrošniških zahtev določa (ne)ob-seg akcije. človek se umika akciji pred-vsem zaradi zapiranja v družinsko oko-Ije in nepristajanja na izenačevanje nje-go\e individualne akcije z nečim, kar je že vnaprej dano — oficialnost. Brez dvoma pa bi pristal na akcijo, ki ne bi bila že v naprej uokvirjena, Od tod težnja, da pri-de v akciji do izraza predvsem on sam. Če ta možnost odpade, odpade tudi volja do akcije. Od tod pojmovanje, da je de-monstriranje primitivno.
Pri tem pa tako pojmovanje odraža ne-sposobnost in ne-zavest ker ne spozna, da je demonstriranje lahko primitivno, zgolj v določenih razmerah, ne pa tudi na-sploh in vedno. Priinitivna in neresnič-na pa je seveda tista akcija — in te pre-vladujejo tako v odnosu do posameznih zunanjepolitičnih problemov, kot tistih, ki   so   notranje   narave,   ki  jih   srečujemo
individtiaTiiost fn akcija, je fcucti ona dva-krat omenjeni. Prvič, ker se pojavlja kot lažna sinteza vseh imdividualnih pozicdj. Dru-gič, mjen akoijski domet je izredno maj-hen, keir z dušitvijo iiidividualnega ne-mira omogoča zgolj strinjanje s centrom (apotogijo) ali ne-strinjanje s centrom iin njagovimi ekspozituraml (opozicional-nost). Tretja možnost, ki bi bila edina re-snična, se tako niti ne spostavlja kot možnast.                                             ,
INDIVIDUALNOST
Individualnost in nfištetd možni izrazi njene pojavnosti so ogroženi. Ogroženi so predvsem zaradi dejstva, da oficialnost du-ši ustvarjalnost in voljo do akcije. Re-forma pGsameznih političnih in družbe-nilh institucij je dala potrebein akceint tej individualini vrednoti. Vendar so še ve-,dno tu spantani in institucionalizirani me-hanizmi, ki anemogočajo legalno in vse-sptošno toleriranje individualiiih akcij, te-daj izven oficialnih sbruktuir, čeprav to še zdaleč ne pomerai, da gre za smer proti-delanja. Nasprotno, gre mi za funkcional-nejšo spastavljanje realnih družbenih vred-not, medtem ko se v zakritih realitetah daraes kaže primaren status oficdalnosti pred individualno vsebino. Funkcionalnej-se in resničnejše spostavljanje prioritet-nega odnosa obeih kategorij je tedaj, žal (mehanično izrečeno), prav obratno. Me-bandčen obrat še sam po sebi ne odkrije osnovnejše stirukture, vendar je to že me-toda, ki sproži žeijo in končno cilj kot usmerjenost v spoKnavanje globljih, ne-odkritih resnic Labirintov te družbe. Irudi-vidualmost kot subjektivna resnica in sub-jektivni projekit ni tedaj nič drugega kiot zahteva po udeležbi v premikanju misel-nih in materialnih struktuT v kontoretni stvarnosti. Ald pa celo manj — živeti struk-ture.   Taka  zasnova  individualnega  pajav-
pokerZagoričHik:lak:otaŠalamu*agaraemmoiiKramber^er
Vabimo vas k     predavamje
tov.  Tlras    Kermaumerja NaJMLAJŠA    SLOVElfSKA'   POEZIJA
ki bo v četrtek,   21.  XII. aa Filozofski  fakulteti
ob  19     (velika predavelftica)
9-prašajteodiditevpraša^eodiditevprašajteodidit
od mladinske organizacije naprej, ko de-monstracijo planirajo preko naslednjih me-dijev: politični funkcionar — telefon — di-rektor šole ^— okrožnica z obvezno poan-to — dirigirano proizvajanje in admini-strativno razdeljevanje transparentov. Vrst-ni red je lahko tudi drugačen.
Zapis ima ambicijo ukinjanja take si-tnacije in se zavzema za novo akcijo, kije uresničitev in sinteza neštetih individual-nih naporov.
Dejstvo, da opredeljujemo nekatere zaokrožene družbene procese, pomeni pred-vsem to, da predstavljajo ie-ti v tem zgo-dovinskem trenutku določeno vrednoto. Odnos med besedami oficialnost, individu-alnost in akcija seveda ne razlaga sveta kot celote. Nasprotno, z opredelitvijo teh pojavov hočemo odstraniti tisto, kar še onemogoča odkritejši vpogled v resnično stanje.
OFICIALNOST
Oficdalnost je kot formalna vsebina predvsem izraz instituoionaliziranega druž-benega življenja, ki v osnovi zanika kakrš-nokoli individualno mišljeinJ!S.ko ali prak-tdčno pozicijo, ki je ni mogoče izkori-stitd v formuliranju občega družbenega in-teresa. Oficialnim stališčem seveda ni mo-goče očitati, da so nedemokraitično. for-mulirana, tedaj brez in miino volje posa-meznikov. Gre za nekaj drugega. Na pri-mer naše generalne zunanjepoliiitične usme-rditve je mogoče videti, da gre za načela, ki so lastna večinskemu razpoloženju množic. Seveda sedaj pridemo do vpraša-nja, koliko je tudi posamezniku, ki kon-stituira množico, omogočeno polno izra-žanje njegove volje oziroima vsaj taka in-tenzifteta, svoboda izražanja, kot je (le-ta) prisotna v okviru oficialnih programov iin akcij. Brez dvoma je ofioialmost neobhod-na predpostavka visakega družbenega me-hanizma, je v različnih smereh determi-nanta našega življenja. Proti njej nastopaim zgolj v tsrenuitku, ko postouša zaviraiti in-dividualni razloček in prehaja v vlogo iz-ključnega in totalnega medija. Kajfci, ka-kor vsak drugi totalni smisel, tako je tudi
ljanja je conditio sine qua non sodobno industrijsko pojmovane demokracije, ki girada (-vsaj navidezno)- na maksimailni par-tdoipaciji posamičnih dejavnikov. Samostoii-na pozioija teh dejavnikov je zagotov-ljeina z relativiio družbeno delitvijo dela, ki ji indistrijska strufetura družbe le še razširja njeno Jastoo osnovo.
AKCIJA
Akcija je ena izmed potencialnih de-tarminant slaheme družbene akcije, ki pa je v sedanji pojavni obliki omejona pred-vsem zaradi dveh razlogov. Prvega ozna-čuje predvsem dejstvo, da je akclja še vedno v zakupu oficialnega interesa. Ali drugače — stimulirana in omoigočena je zgoilj tista aktivnost, ki že po svoji notra-nji vsebiini narekuje prebod v neko sploš-nost oziroma iskanje skupnega imenoval-ca indvidualno osmišljenih interesov. Se-veda to ne omejuje zgolj možnositd, ki se odpirajo pred individualnostjo, temveč siromaši tiudi ofioialno strutotuiro na po-navljanje in izživetost. Tisto, kar je sicer značilnost oficialnosti, se še vedno pripd-suje akcijd Akoija ni uniforimini izraz in-dividualnih valov, temveč šele omogoča nji-hovo pojavljanje — kaznuje. Tu je osnov-ni nesporazum, ker zadobiva ^očfdcialnost vse tiste lastnosti, ki sioer piriitičejo in-dividuailnosti. Posledica takih realnih od-nosov je povsem evidentna: volja subjeik-tov do akcije in premikanje struktur zamre, absolutizira se pomen moči insti-tucij v prirneri s tistim, s čimer razpoila-ga olovek (umetnost, kultuira, politika v ožjem smislu, telmika, humanistdčne ve-de). Skratka, takšen status quo je v osno-vi lažeo, saj zadobiva pasivnost že take dimenzije, da preide v določeno vrsto ak-tivnosti, kajti tudi pasivnost je ena iznued možnih načinov delovanja in tedaj tudi negativnega učinkovanja nasproti aktivi-stični poziciji.
Drugi razlog, ki omjuje akcijo, je na nivoju kriterija resinica — nereanica. To pomeni, da je akcija v opasanem družbe-nem kontekstu oziroma vrednotenju ofici-alnostd kot najivišje dnužbene vrednoite, ko-
likor je sploh še pristajala na samoure-sničenje, zadobila znak neresničiiosti in moralistične poze ali pa biia proglašena za ilegalno. Prva anatema je bila navadno iz-rečena iz akademskih sfer, druga iz hie-rarhičnio političnili struktur. Akciji kot ne-nehno uteleženemu simbolu mooi indivi-. dualnih izraznih možnostd tedaj ne preosta-ne nič drugega kot pot začetka. Ne gre za novo revolucijo, temveč za njeno dejan-sko nadaljevanje.
Rudi Rizman
Karakteristike, pri-poročila, mnenja, ocene...
Da je v naslovu cel šopek blagodone-čih besedi, ru moja krivda. Sestavku sem hatel dati skiromnejši naslov, namreč Vprašanje karakteristik, pa sem ob pre-gledovanju arhiva FO-ja naletel na vse te cvetke. Rad bi z vsemi bkrati obračunal, zato sem jih vse vtaknil v naslov.
Že prve dni mojega delovanja na FO-ju sem se srečal s problemom — napisati bi moral karakteristiko. K meni je prišel nekdo in mi čisto lepo refeel: »Vojaški urad zahteva mojo karakteristiko. Prosim, napišite mi jo«. Debelo ga pogledam, če ga morda le ne poznam, pa se md nič ne posveti, čeprav sem elektrik.
Tako je vprašanje, ali naj karakteristi-ke pišemo ali ne, je prvič prišlo na dnevni red PO-ja (v tem letu). Našli smo sala-monsko rešdtev: karakteristike naj bodo objektivne (tn nič več). Prosilcu smo jo — seveda z njegovo pomočjo — napisali in se potem olajšano oddahmli — do nasled-njega primera. K sreči ni bilo preveč pro-silcev, sicer bi sčasoma naša vest umrla. Ker rnislim, da je zdaj ravno pravi čas (let-na kanferenca ZŠJ Ijubljanskih visakošol-ikih zavodov), se obračam na kolege s prošnjo za rešitev problema karakteristik.
23. novembra smo imeli šfcudentje elek-TOtehnike v Beogradu posvetovanje o nedfakultetnem sodelovanju. Na dnevneim redu se je znašlo tudi vprašanje izdajanja karakteristik. Predstavnika iz Zagreba in Banja Luke sta obvestila ostale udeležen-ce posvetovanja, da so pri njih uikinili iz-dajianje kakršnihkola karakteristik. Da ne bd prišlo do nesparazumov, imajo ciklo-stirano obrazložitev, ki jo dobi vsak pro-silec karakteristike. Vprašanje je bilo sa-mo, ali naj vse elektrofakultete ukine-jo izdajanje karakteristik ali ne. Ceprav sem vnet zagovornik ukinitve dosedanje' ga načina pisanja karakterisitik in pripo-ročil, sem glasoval proti takojšnji uikinit-vi.  Rešitve namreč  ne vidim  že  samo v
tem, da vse elektrofakultete ukinejo izda-janje Karak-teristik (popolnoma ali pa sa-mo deino) Vprašanje je mnogo širše, je namreč stvar vseh študentov (in mladin-ske organizacije).
In zakaj je o izdajanju karakteristiJfe, priporočil, mnenj, ocen itd. vredno spre-govoriti? Zato, ker je to običajno gola for-malnost; bolj v zadoščenje administraciji kot pa resničen prikaz moTalnih kvalitet in strokovnih sposobnosti prosilca. Ce smo pred nastopom reforme množično pi-sali priporočila za izdajo potnih dovo-ljenj, pa danes to ni več potrebno, zato moramo sedaj pisati karakteristike kand> datu za šolo rezervnih oficijrjev in po-dobno In če na leto prosi za karakteristi-ko ali priporočilo en sam odstotek vseh študentov na fakulteti, to prej pomeni, da se je peščica tistih, ki so hoteli karakteri-stike, znašla in se znala okoristiti s tem, kot pa zavestno spoznavanje nepotrebnosti današnjah karakteristik. čemu ne bi do-sedanjo prakso opustili?
Največji »potrošniki« karaikteristik so — v tem ietu na fakulteti za elektrotehni-ko — skupščinski utradi za narodno ob-rambo. Kandidati za rezervme oficirje mo-rajo namreč predloždti tudi svojo karak-teristiko. In prav tu je ena največjih težav. Prosilci so diplomanti — torej kolegi, ki jih sedanji študentje vecinoma ne pozna-jo. In kako potem napisati karakteristiko ali priporočilo? Ali bo karakteristika res objektivna? Mislim, da v večini primerov ne bo. »Imamo« svete letnikov in združenja absolventov, ki naj bi bili pristojni (kot osncrvna enota štud. organizacije) za izda-janje priporočil. Toda kaj, če teh zdru-ženj in svetov ni, kar bolj ustreza dejan-skemu stanju študentske organizacije, in hodijo prosilci naravnost na FO? Ali naj zahtevamo, da prosilec prinese izjave dveh prič o resnično&ti navedb, ali naj brska-mo po arhivih (če sploh so) in iščemo, če prizadeti morda ni bil 61an ŠJ? S tem, da papišemo list papirja s formalnostmi, ki ničesar ne povedo, da dodamo »Priporo-čilo za.. .« ali kar kratko »Karakteri-stika«, vse skupaj na kancu podpišemo in na to pritisnemo pečat, se rešimo le enega prosiica. Prišel bo dragi itd. . .
So pa tudi tehtnejši razlogi, ki govore proti ukinitvi karakteristik — delno ali v oeloti Kako presoditi človeka, če ga ne paznamo, in mu zaupati delo, mu prepu-stiti odgovornost, mu dati štipendijo ali posteljo v štvadentskem domu, če pa ne pam. Posebno ne, dokler bo samo na pa-veka bolje spoznati po drugih rečeh kot po kosu papirja, ki ga drži v rokah, toda za to bi morali izvesti še eno revolucijo.
Rešitvi sta torej dve: ali ukinitev ka-rakteristtk (po možnosti vsaj na fakulte-tah iste stroke) ald pa izdajanje objektiv-nih, z zavestno odgovomostjo in smisel-no napisanih karakteristik. Drugi možno-sti, pa četudd še tako lepo zvemi, ne zau-pam. Posebno ne dokler bo samo na pa-pirju. Zaradi skupne rešitve le-tega se obračam na študentsko javnost.
Pavel   Kristan
Komunisti v kulturi
in
družbena kritika
Tako, kot je zapisan, nam našlov, ki naj omeji miselno cirkulacijo tega zloo-ra, kaže bistveno težavo, s katero se spo pada naša družba, kadar gre za kul-turo in seveda s težavo, s kaiero se spopa-da kultuira, ko se pojavlja v tej družbi. Prvi del naslova — »Komunisti v kulturi« — kaže na to, la je nekje neka kultura, ki ne more biti sama po sebi, ampak mora-jo biti zraven Uidi korotmisti — drugi del naslova pa kaže, da je nekje družba, in da so nakje komunisti, ki ne morejo biti sami po sebi, ampak so podvržend kritiki nekoga, ki kritizira. Ker mislim, da je iz-raz »družbena kritika« na nek način po-vezan z naravo tega zbora, bi ga še dopolnil z domnevo, da gre za kritiko druž-be s strani kultomikov. Kolikor dalje do-mnevamo, da smo komunisti nosilci ideje o tej družbi, ki jo kritdzirajo kultiirniki, iahko sklenemo, da gre za kritiko komuni-stov s sfcrani kultuire. Da torej preberemo naslov v imterpretirani obliki: kritika kul-ture s sfcrani kulture. če bi bilo tako, da noben kulturnik ne bi trii komunist in da noben komunist ne bi oil kulturnik, bi bila zadeva jasna in bi lal*o razpravljaH o dualizjnu. odnosu med obema, konflikbih med obema, zakaj je tako in še kaj. Toda situacija ni enozaiačna in ni cista dvojnost. čse dobro razumem namen današnjega sre-čanja, gire za to, da se pogovarjamo o kul-tumikih — komunistih, toda mimo tega nas zanima še odnos kulturnikov-nekoimiu-nistov do komunistov ne-kulturnikov, to-rej odnos med ljiudmi, ki so eksdstenčno vezani na kulturo in z ZKJ nimajo nobe-ne ek&istenčne zveze na eni strani, ter ljudmi, ki &o eksistenčno vez-ani na ZKJ in nimajo nobene eksistenčne zveze s kul-turo na drugi stnani. Tako postane vpra-šanje, o katerem se hočemo pogovarjati, izredno zamotano. Narareč, razpravljati je potrebno ne samo o tem, kako se vedeta obe strani (kultura in partija) druga clo druge, ampak fcudi in predvsem (kar je spet v naravi tega srečanja), kako se ve-demo sanii do sebe. Menim, da smo pre-cej slišali o tem, kako se je v zgodovini vedla partija do kulture in obratno. Tu je primer ždanova, M je eksplicitno zahte-val podložnost in zvestobo umatniškega de-la oblasftvend struiktiiri na tak način, da je samovoljno pri$>isal partiji objektivni po-gled pri analizi stvamosti, široko področ-je partiji ne-istovetne metode percepoiije pa označil kot suibjetktivini in arbitrami pogled ki ne upošteva življenja družbe. Dejstvo, ki nanj v zvezi z Ždanovom pre-često pozabljamo, pa je, da so bile bese-de, ki sem jih ravnokar navedel, napisa-ne pred komaj enajstimi leti, in da se v zvezi z njimi, oz. ko se spopadamo z žda-novstvom danes, ne zaletavamo v nobene mline na veter, ampak se borimo s si-tuacijo, ki še ni do kraja umrla oziroma se moramo pogosto nahajati v položa-jiti, ki so neposredna dediščina ali pa sfcruk-turalni potomec tisfciih sfcruktur, ki jih da-nes že s polno pravico in z uradnim dovoljenjem smešimo kot stalinizme, a3a-novizme,   agitpropovstvo   in   tako   dalje.
(Ob vsem tem prosim, da mi oprosti-te nenehno navajanje poenostavljenih oznak, kot so partija, kultura, družba, kul-turnik itd. Mislim, da do danes še ne raz-polagamo z ustrezno definicijo pojina kul-burnik, prav taiko mislim, da nimiaim do-voljenja, da bi takšno definicijo postavljal na tem mestu..., prav tako mislim, da bi s takšno definicijo nujno razmišljali ob-tnočje pogovarjanja na razpravo o inteli-genci, o formalnih in neformalnih karak-teristikah fenomena kulturnik itd. Za last-no orientacijo in predvsem iz bojazni pred generacijo uporabljam besedo kultur-nik v pomenu človeka, ki se ukvarjia s književnostjo, bodisi, da piše ali da piše o njej. Na tem področju sem konec kon-cev tudi najbolj doma o tem mi je zato dana najbolj avtentična možnost za raz-pravljanje.)
Kot rečeno — zgodovina je polna zani-mivosti s področja odnosa med komuni-sti, ki niso imeli nobene zveze s kulturo, in med kulturniki, ki ni&o imeli nobene zveze s partijo. V zvc/;i s takšno zgodovi-no lahko povemo le to, da je v takšni situ-
aciji resnica kot pingpong žogica, ki po-polnoma svobodno skače od enegia part-nerja k drugemu, diokler je moičnejši in Sjpretnejši od partnerjev ne zagrabi in vtak-ne v žep. Taksnemiu partnerju rečeimo Bog aili pa grdoba ali pa poldcaj, toda dejstvo ostane — on ima resnico v žepu in n&rad jo bo dal nazaj za igro, ker mu pravza-prav ni do igre, ampak samo do žoge. O fcakšnem partnerju rečemo todi, da ima na svoji strani objektivne sile, znanstvene metode, analize, zgodovino tn pravične kri-terije. Toda ozadje je še vednp tista žoga, ki sta jo oba partnerja ves čas vddela in kl jo je eden od njdju stlačil v žep. Ker se s taksnimi metafoiraimi gibljemo na pod-ročju umetnosti in ker je takšno gibanje kionec koncev tudi v naravi tega našega srečar>ja, mi ne zamerite, če uporabiin v iliuisti^acdjo še prizor iz najnovejšega Aaito-nionijevega filma Blow-up, kjer na kon-ou glumači igrajo tenis brez žoge, vendar se gibljejo prav tako, kot bd žoga ob-stiajala, vsaka nj^ihova kretnja, vsaik korak in vsak pogled, ki kroži nad igriščem, je finta, fingiranio dejanje ... S to metaforo hočem povedati to, da je odnos, kjer se predpostavlja neka skrita resnioa, nerea-len odnos, in >la je v svojem korenu ob-sojen na fingiramje in na igro. Ameriški socialogi bi o tem vedeld povedati še mar-sikaj, saj je njtbav temeljni analitični aparat ubran ravno na sistem vlog in mer-jenje družbene učinkovitosti po spretno-sti uprizarjanja te vloge v družbi, ki je oder. Ker ne vem, kako naj se izognem sistemizaciji naših prejšnjih odnosov na podoben način, bom prenelial z zgodovino in se prieenjam ukvarjajtd s temeljnim vprašanjem tega srečanja ki je hkrati tnoj intimni problem: namreč z opazova-njem samega sebe v odnosu partija — kultura
Kot komunisit pristajam na prograim, kot kuliturnik pa sem v eksistencialni sti-ski, v krizi aktivizma, v gibanju zoper redukcionizem, v struktuiralistični aktivno-sti. Potemtakem sem homo duplex in se gibljem istočasno po dveh tirih. Ko sedim na nekern sestanku kot koinunist, se vb-dem druigače, kot bi se vedel na sestamiku s kolegi iz redakcije ali po predavanju na fakulteti. Toda na program pristajam, sodim, da je treba modificirati družbo, popravljati Oidnose med lj^idmi, osvobodi-ti delo tn se vrniti k očlovečenemu člo-veku, ki spreminja sebe, ko spreminja svet po poti totatoega delovanja. Toda pisanje o knjdževinosti in pisanje s književnostjo ne more biti programationo na ta način, da se posveouje nekemu cilju, ampaik se za-uistavlja na struktucri sveta na ta način, da jo zajema v nekem trenutku, vendar v celoti, ne razredno ali esbatoJoško, kot pravimo: ne za to, da bi se nekaj zgo-dilo zunaj konkretnega delovanja v knji-ževnosti. Književnost je to, kar je, je sa-ma zase, je ni mogoče zreducirati na poliitiično gibanje, na afirmacijo nekih na-oel, kot se je to dogajaio v Savjetski zve-zi. Književnost je po svoji struiktntri avto-nomna in njona prva naloga je, da opozar-ja nase, da siii k poslušanju same sebe. Namen književniosti ne more biti, da se od-reja neki eshatologiji ali da se reduoira na nekaj, kar je možno povedatd na nek drug neliteraren način. Ce je z enim samim stav-kom možnio povedati, kaj govori neka knjd-ga, potem ta knjiga ni literatura, ker je menida ravno tatoo dobro, če povemo en saim prozaičen stavek, kot če napišemo celo fcnjigo. Knjigo je treba brati.
Ker knjiga ni za nekaj, ker ni upo-rabna, ker le ugotavlja struktuio sveta, jo hioče pobliže spoznati, jo hoče misliti, ne pa spremdnjati, prihaja v temeljni kanflikt z aktivizmam, s politiko, ki se hoče sveta poslastiti, ga hoče uporabljati. Nekdo, ki ima zunaj književnega procesa eshafcolo-ske ambicije, kar pa je skoraj vsakdo, saj je le redko kdo brez projekta 0 svetu, ka-kršen naj bi bil, se v procesu pisanja o ali z literaturo nujno podredd zakonu M-terature, ki je »misliti svet«. Tedaj obsta-ja človek z dvojnimi zakoni ali človek v precepu. Tedaj živi krizo aktivizma, saj se mu sv©t po eni strand kaže niujen, po dru-gi pa izkljuoujoč. Ker pa je krdza aktiiviz-ma tudi dimenzija sveta, jo literatura po svoji naravi misli, in dokazi so na raz-polago — recimo Sartre: Umazane roke! Ta primer je dokaz za dvoje stvari. Prvič je dokaz o tem, kako avtor tega razmiš.lja-nja zlorablja literaturo za ilustracijio odno-sa partija — kultmra. Druigič je dokaz za to, da se literatura po svoji naravii da zlorabljati.
Ko ugotavljamo v odnosu komunista-kulturnika do samega sebe izrazito dupli-citeto, se sprašujemo, ali je mogoče le-to razrešiti v enoitnost. Kot kultnimik im ko-mumist sem v tem trenutku zainteresiran na eno: za to, da se dvojnost ohranja. In sicer zato, da omogočam eksaktno analizo sveta, ki ni možna s slepim aktivizmom, ampak z mišljenjeim sveta, njegove razpo-lovljenosti, krize aktivizma in poli-tičnega angažmajia. Če bočein vztrajati v dupliciteti, hočem to vz razloga, ker jo ho čem do kraja živeti, jo misliti in skoz njo živetd samo bistvo sveta.
Dimitrij Rupel
Samostojna
,,kuitura" in idejna ,,politika"
Gepflecht aus Narrheit und Schmerz (Kajka)
Spen vsi raizmišljamo o »kulturi« ali točneje o admosu med »kulturm in »poli-tiko«: o sdtuacijd, ki jo po ecni strani do-loča objava Brvarjeve poezije (in reakcija na to objavo, po drugi strani pa je obarva-na z obstoječim in rastočim občutkom ne-lagodnosti in blokiranosti — zlasti v »kul-turni sferi«, ki zato išče izhod zahtevi po ustanovitvi nove slovenske revije. Ta naj bi sprostila zadržano ustvarjalnost, hkrati s tem »kulturniškim« poslanstvom pa spremenila tudi konstelacijo sil in, kakor upaijo njend zagovorniki — pomagala »nor-maliziirati« situacijo — odstraniti obsto-jeoo nelagodnost in blaziiranost.
Kadar vsi razmišljamo o ustvarjalnosti, o možnast.ih in nemožnostih ustvarjanja — tedaj navadno ni nihče ustvairjalein. Ven-dar: kadar vzrok za tako situaoijo vidiino v »napaonem« odnosu »politike« do »kiui-ture«, tedaj je jasno opredeljena tudi na-ša naloga. Sam pojem »napačno« nas ak-tivira, v skladu z našili ideali ali vest-jo — ald profesijo — nam nalaga dolž-nast »spreminjanja« — odstraniti tako 2motno »politiko« ald »revidirati« vsaj njen tak — dosedanji — odnos do »kurt-ture«, ki sterilizira »kultairniško sfero«.
S tem pa se že gibljemo znotraj sta-re, stokrat ponavljane in razmozgavane dualitete: »kultura« — »politika«. Ald nad-rejenost »kulture« ali »politike« — ali spo-rej©nost v smislu dvosmerne izolacije ali ustvarjalne sovisnosti ali zlitja obeh. Pet variant, pet shem reševanja z enim sa-mim na glas fomuuldraniim namenom: naj ti izhod iz te neustvarjalnoisti.
Najti tak izhod, ki bo omogočal na področju   »»kulture«   svobodno   ustvarjal-
taiko« na »kulturo« im »kuituro« na »poili-tako«, v tem, da poakušam doseča simbio-zo (»lcultumo poldtiko« aili »politično kul-turo«) v tem, da poskušam ohranjati proti-slovje gibanja (seveda: razvoja), v tem da poskušamo s policijskimi metodami raduci-rati eno na drugo (tudi »kultura« ima svo-je policijske mfetode!) — vselej isto: gib-ljem se znotraj dualitete in vsaka rešitev je posredovana iz te dualitete, z njo dolo oena in izvimo ogrešena — ta njen izvir-ni greih bo prišel za njo in nadnjo. Seveda, saj lahko govorimo: o tem, da program ZKJ ne ustresa več stvarnosti, da dopušča ali celo določa »politiki« varuštvo nad »kulturo«; o tem, da partija še ni postala zveza v vsebinskem, temveč kvečjemu v formalnern pomenu — v preimenovanjiu; ,o tem, da je cilj te »politike« načrtno po-neumljanje — kair vidtmo v sistemu šoi-stvE na vseh stoprnjah, po načinu delitve Siredstev, (tu je treba začeti: doseoi dnir gačno razdelitev!), o generacijskem koi> filitetu prav tafeo laihko govp.rimo.
Vendair še vedno: vse to razanašlja-nje nam ne omogoča, da bi izstopili iz z»-oaranega kroga, v katerem neprestano lo-vimo svoj lasten rep (pri tem laiiko opra-vičdimo, da neprestano vlečemo za rep drug drugega); ali pa te lepe igrice, M zagotav-Ija neskončnost v pooaavljanju, neuitruja-jooo razposajenost, malo preptrčka za pod večer — nočemo opustiti, kajti »politika« je vendarle eddna dostojna igrača za od-rasle moške! In kako lepo je, če lahko »jaa kulturnik« »tebi politiku« dopovedu-jem, da si brez smisla za »kulturo«, trd, kakor Mesan iz enega kosa lesa — kak-šen višek, če lahko povsem tem prijatelju še zaupamo, da to nikakor ni dišeč smre-kov les ali nežna cedrovina, temveč — posdušaj — hrast, hrast, td rečesm! Vse to
PAVEL KOSI, METAMORFOZA II.
nost, forraiiranje lastnih »kraterdjev«, stro-ko-wnosft — samostojinoist, na področju po-litike pa še naprej zagatavljal (aii ohra-njal) večdno dosedanjih »privilegijev«: pre-gled md sitoiaoijo, uveljavljanje zahteve po idejni enotnosta in od tu izhajajočdh pogojih: da je »politika« nosilec fonmiula-caje družbenega sanisla — da ima zato ne le možnost, teinveč dolžnost poslednje ar-bitraže v »kultuiri«; kaj je in kaj ni kiil-turno, lahko ve le »politika«.
V tako formulirani oblikd je protislov-je oeitno: nasproiti si stx3ji dvoje nezdruž-Ijiirvih področij, katerih vsako zahteva za-se take pravice, da te izključujejo enako zahtevno druge (»politične« ali »kultur-ne« sfere). Zato neprestan spor, ki se na imdividuainem nivoju kaže kot protisiov-je v meni samem: jaz kamunist — kulitur-nik ali kultumik-komunist. Sinteza, ki jo dosegam v pifsaniju z vezajerri, razpada vsak trenutek politi&nega delovanja, ko se odločam, da bom deloval kot »kultumik« ali kot »politik«. Ta razpon duplicitete me dofoča na eno ald na drugo — ali pa poti-ska v »sedanjo sterilno sdtuaoijo vegetira-nja v razklanosti«; zahiteiva od mene, da sem dopoldne »politik, popoldne iui zvečer pa »kulturnik«, ali obratno, kakršno Lmam pač profesijo in ženo.
In: kakonkoli iščeam rešitev te podvo-jenosti: v tem, da poskušam cepiti »poli-
se lahiko ponavlja v nedogled — ali rediu-cirati »kulturo« na »politiko« ali »poli-tiko« na »kulturo«, ali sožitje ali nasprotje — vse hkrati in dmgo za drugim v ne-
Tisto, kar je temeljno iin iziven te dua-litete, je ta dualiteta sama. Zakaj sploh to  Tazmišljanje  o   »kulturi«   —   »politiki«
—  zakaj to protislovje ali želja po sožitju? Kaj je tisto, kar to »kulturo« določa  za »kiuiltaro«  in  to  »poditiko«  konstitmTa  za »polititoo« — kaj je tisto temeljno, po če-mea: sta dolooeni tako »kulbuTa« kot »po-litike  — tako  »kulturniki« kot »politiki«, tako moje dopoldne kot moje popoldne? Kaj je tisto, po čemer sem v tem proti-sIotju s samim sebaj, plodoviita (»kuJtur-na«)  ustvarjakiost in učinkovita  (»poldiifi-na«) aktivnost? Kaj je tisto, sem — igrica?
— igrica?
Milan Pintar
Pripis uredništva:
Pričujoča članka sta redigirana di-skusijska prispevka z razgovora na temo »Komunisti v kulturi in družbena kri-tika«, ki sta organizirala Mestni in Univer-zitetni komite ZKS.
Informacija o posojilih
Sklad za študentska posojila pri ljubljanski uni-verzi bo razpolagal v letu 1968 z denarnimi sredstvi v maksimalnem znesku 317 milijonov starih dinarjev oz. približno 26,4 milijona Sdin mesečno. Iz te vso-te naj bi bila izplačana posojila v dvanajstih mese-čnih obrokih v povprečnem mesečnem znesku 18.800 S din 1678 prosilcem, katerih prošnje so bile pozitiv-no rešene. To bi predstavljalo letno vsoto 378 mili-jonov oz. mesečno 31 milijonov S din. Na podlagi dopisa republiške izobraževalne skupnosti, s katerim potrjuje upravnemu odboru sklada, da lahko maksi-malno zagotovi zgornjih 317 milijonov pomeni to, da se potrebna vsota zmanjša za okroglo 60 milijonov ozi-roraa, da se mesečni povpreček posojila ob enakem številu prosilcev zmanjša na 15.700 S din ali za 3 ti-sočake na mesec. Med posojilojemalci je tudi 247 štu-dentov iz drugih republik, katerih letna vsota poso-jil znaša približno 60 milijonov starih dinarjev. Tako je pred kakim mesecem študente iz drugih republik neprijetno presenetila novica, da za njih v skladu za posojila ni denarnih sredstev. Poudariti pa je treba, da je upravni odbor sklada sprejel ta sklep šele po dolgih razpravah in tehtanju, ko so bile že vse real-ne možnosti za zagotovitev dodatnih sredstev izko-riščene in je izobraževalna skupnost poslala svoje ob-vestilo. Sklep je bil točneje formuliran takole:
—  Zaradi pomanjkanja sredstev se odloži izpla-čevanje posojil študentom iz drugih republik do  1. januarja 1968, medtem pa je treba še enkrat pregle-dati vse obstoječe in morda vse nove možnosti za za-gotovitev dodatnih sredstev.
Ta sklep je sprejel upravni odbor sklada na svo-ji seji 8. novembra letos. Preden pa ga je sprejel, so že bile izvršene številne konsultacije tako s stra-ni študentov, kot tudi s strani univerze in upravne-ga odbora sklada, na različnih forumih, ker se je že ob samem začetku dela komisije za podeljevanje po-sojil postavilo vprašanje sredstev, ker vsota za 1968 še ni bila znana, prav tako pa sklad ni imel dovolj sredstev za izplačila posojil za letošnje leto. žal so bila ta prizadevanja več ali manj pol individualnih pobud in kot posledica nuje, prav tako pa so bile obljube o denarju ustne in osebne. šele na ponovno zahtevo univerze je izobraževalna skupnost poslala svoje pismo, potrdil pa je tak položaj na področju posojil tudi izvršni svet, ki ga je obiskala mešana de-legacija univerze in študentov. S tem je bilo vsako nadaljnje odločanje prevaljeno na ramena upravne-ga odbora sklada. Proti omenjenemu sklepu so bili številni pomisleki, posebno še zato, ker med pogo-ji razpisa teritorialna omejitev sredstev sklada ni bi-la navedena. V dolgi in živahni razpravi, ki ji ni ma-njkalo raznih slabih občutkov in bojazni, da gre pri vsem tem le še za šovinizem, je upravni odbor ostal pred dilemo:
—  ali izplačevati posojila vsem študentom in zni-žati povprečni mesečni znesek na 15.700 S din, ali pa ga ukiniti študentom iz drugih republik in zanje po-iskati sredstva v matičnih republikah.
Po linearnem znižanju sta nastopila predstav-nika študentov, ker že tako ali tako 18.000 mesečno za študenta danes ni veliko, posebno še če upoštevamo stalen porast življenjskih stroškov. Pravilneje je ak-tivirati sredstva, ki so na razpolago v drugih skladih (npr. SR Hrvatska, ki razpolaga z milijardami v svo-jem skladu) in kjer je tudi povpreček posojil zilat-no višji kot v Sloveniji. Pred to dilemo je sklad ostal tudi do zadnje seje, ki je bila sklicana na zahtevo mariborskih visokih šol. Po prvem obvestilu študen-tom iz drugih republik je med njimi nastal odpor in neorganiziran protest ob nepoznavanju dejstev. Ko je bil konec prejšnjega meseca v Ljubljani na univer-zitetnem komiteju Zveze komunistov posvet vseh ko-mitejev iz jugoslovanskih univerzitetnih centrov, je bilo na zahtevo nekaterih klubov študentov iz dru-gih republik govora o posojilih in o situaciji, ki jo je povzročilo pomanjkanje sredstev in na podlagi te-ga sklep upravnega sklada. Doseženo je bilo soglasje, da se preusmeri prizadete študente v matične sklade s tem pa je dolžnost republik, da uvedejo medseboj-ne odnose tudi na tem področju in poiščejo primer-no obliko tega financiranja študija posameznika. Med-tem pa so že tudi sami študenti poslali svoje dele-gacije na svoje izvršne svete, kjer so razložili polo-žaj in bili deležni razumevanja. Tako se torej zdaj akcija za rešitev tega problema odvija na nivoju, na katerem bi se bila morala že od vsega začetka — na nivoju republik, ki so neposredni finanserji in tu-di usmerjevalci kadrovske politike, ki je posojilom ne gre zanikati. Vprašanja pa so pri tem, kakšna je vloga nacionalne ekonomije in potreb republike oz. odnos sredstev republike do finansiranja jugoslovan-skega gospodarskega prostora, torej v jugoslovanskem, in ne v teritorialnem merilu republike, kjer se sred-stva formirajo. Pri vsem tem pa republika še vedno odreka jasen odgovor in tudi uzakonjenje tega področ-ja. Teh vprašanj pa upravni odbor sam ne more re-šiti. Tako je bilo potem na zadnji seji, sklicani na za-htevo Maribora, ponovno premleto vse, kar je že bilo najmanj dvakrat predebatirano, ugotovljeno pa ni bilo drugega kot to, da je problem treba rešiti. Predsednik upravnega odbora, nekateri člani in služ-ba so po mnenju mariborskih predstavnikov samo-voljno kršili sklep seje z dne 8. novembra, s tem, da je bilo poslano obvestilo o ukinitvi posojil študen-tom iz drugih republik in iz ostalih republik, ne da bi bila pri tem upoštevana stališča Maribora. Spre-menjen položaj v Ljubljani, ki je nastal po razgovo-rih in kontaktih z vsemi prizadetimi, je v Mariboru (po ustnih ihformacijah predstavnikov v upravnem
odboru) povzročil malo manj kot revolucijo. Organizi-rana je bila javna tribuna s predstavniki tiska, ki po-tem niso pozabili napisati vseh lepih besed o šoviniz-mu ljubljanskih študentov in univerze, ki so dobi-li v vpogled dejansko izkrivljene informacije, ki so jih dajali premalo, da ne rečemo popolnoma neobve-ščeni krogi. Samo tako si lahko razlagamo zaviranje in nasprotovanje akcij s strani Maribora, ki je po tem vprašanju pokazal popolno nerazumevanje in oz-ke lokalistične interese, ko gre vendar pri celotni za-devi za radikalno sistemsko rešitev na nivoju repub-like, ne pa na nivoju Maribor-Ljubljana, še manj pa na nivoju šovinizma in slabega počutja ali v imenu svete pravičnosti. Tudi vsa stališča na zadnji seji ne pomenijo nič drugega kot izredno slabo poznava-nje razvoja na tem področju mednacionalnih dono-sov, ki jih marsikdo, morda nevede, preveč ekonomi-zira in s tem tudi vulgarizira. če so namreč priza-deti študenti ob vsej podpori šli sami v akcijo pre-ko republik, po predhodnih razgovorih in dogovorih, se ponovno postavlja vprašanje, ki ga bo morda re-.teševal Maribor:
— kaj je pravičneje: ali dati 1700 študentov po 15.000 mesečno, ali dati 1500 študentom po 18.000 s tem, da marsikomu drugemu lahko matična re-publika da znatno več.
In na koncu še sklep zadnje seje upravnega odbora:
— od 1. januarja se izplačujejo posojila vsem študentom, katerih prošnje so bile rešene pozitivno, brez ozira na višino sredstev, ki jih bo sklad dobil. To pomeni, da se povpreček zniža na navedeno vso-to 15.700 din in je s tem zadoščeno, če ničesar dru-gemu, pravičnosti in pogojem razpisa. Kaj je pra-vilneje in pravičneje — do študentov in ne do dru-gih, je vprašanje, ki ga je šele treba razjasniti.
Mlisli ob simpoziju ekonomistov
Pred dnevi so se v Beogradu zbrali študentje ne-katerih ekonomskih fakultet iz Jugoslavije, da bi obravnavali sodobne probleme ekonomske znanosti. Zaradi omejenega časa so se odločili samo za 2 temi: kibernetika in ekonometrija v ekonomski znanosti ter sodobni problemi socializma in kapitalizma. Tako so študentje simbolično počastili 100-letnico izida Marxovega Kapitala in 50-letnico Oktobrske revoluci-je. Simpozij so organizirali beograjski študentje, ki slavijo le tošnje leto 30-letnico ustanovitve fakultete. kultete.
Prvi dan so študentje obravnavali sodobne meto-de ekonomske analize: V svojih referatih so obdelali metode izdelave ekonomskih modelov v podjetju in narodnem gospodarstvu, matematično interpretacijo gibanja narodnega dohodka in matematični problem optimizacije potrošnje. Referenti so pri tem pokaza-li obilico znanja, vendar se diskusija kljub temu ni mogla razviti, predvsem zato ne, ker večina ekonom-skih fakultet teh predmetov nima v učnem načrtu ali pa jih šele uvaja. Zato pa je razgovor pokazal, da z uvajanjem modernih metod analize narodnega gospo-darstva in poslovanja v gospodarskih organizacijah moramo raeunati z dejstvom, da take metode zahteva-jo popolno poznavanje gospodarskih gibanj. Nekateri diskutanti so ob tem poudarili, da imamo sicer širo ko razpredeno službo za zbiranje in obdelavo podat-kov, vendar je ta vse premalo povezana, da bi lahko go.spodarskim organizacijam dajala kompleksno sli-ko vseh gospodarskih tokov. Pri tem so se opirali na samoupravni sistem, ki mora že sam po sebi slo-neti na popolni informiranosti vseh akterjev gospo-darske politike. Poudarili so, da od ekonomistov ne moremo. zahtevati najracionalnejšega odločanja vse dotlej, dokler to vprašanje ne bo rešeno.
V drugem delu simpozija so študentje razpravlja-li o nekaterih sodobnih problemih v kapitalizmu in socializmu. Ugotovili so, da je socializem danes sve-tovni proces, kar nam kažejo tudi gibanja v meščan-ski ekonomski znanosti, ki vse bolj zporablja metode, ki so dejansko že zanikanje tistega, kar zagovarja. Nekateri diskutanti so zato poudarili, da je treba pro-učevati razvoj meščanske ekonomske misli in aplici-rati v naše razmere vsa tista pozitivna odkritja me-ščanske konomske znanosti, ki so tudi za naš sistem sprejemljiva. Pri tem so na praktičnem primeru pro-učevanj družbene koristi v SZ in ZDA pokazali, ka-ko sta dve državi s popolnoma različnima sistemo-ma prišli do enakih optimalnih rešitev.
Simpozij je pokazal, da so učni načrti ekonomskih fakultet še daleč od tega, da bi bili enotni. Pokazal je tudi to, da vsaka fakulteta išče svojo pot, pot, ki se ji zdi najprimernejša. Vprašanje pa je seveda: ali je taka pot (kot celota) na kateri vsaka fakulteta išče svoje profile, tudi najboljša. Zdi se mi, da ne. Mislim, da bi morali izdelati vsaj okvirni profil eko-nomista, ekonomista, ki bi ustrezal jugoslovanskim razmeram. Zavedati se namreč moramo, da je eko-nomska znanost družbena znanost, pa je zato vpra-šanje, ali je profil ekonomista stvar ene same fakul-tete ali širše družbene skupnosti — recimo zveze — toliko pomembnejše. To je samo nekaj najpomemb-nejših vprašanj, ki jih je načel ta simpozij. In rav-no v tem je njegova velika vrednost, zato vsi tisti, ki smo se ga udeležili, upamo, da ni le muha eno-dnevnca ampak začetek neke tradicije. Zakaj tradi-cije? Zato, ker lahko na takih srečanjih ugotovimo, kje se naša stališča razhajajo in zakaj. Ker ravno na takih srečanjih lahko najbolje ugotovimo, kaj bi bi-lo na nekaterih fakultetah potrebno vključiti v učni načrt in kaj izpustiti. To pa so obenem morda že tudi vprašanja, ki ne sodijo več v našo pristojnost.
Zaradi vsega tega študentje Ijubljanske ekpnom-ske fakultete upamo, da bomo še sedeli za isto mizo s kolegi iz drugih republik.
Janez Košak
Zbor študentov na pravni fakulteti
Dne 12. decembra letos je bil na pravni fakulteti zbor študentov, prvi v letošnjem letu. Kljub majhni udeležbi je bila razprava dovolj živahna.
O denarni pomoči socialno šibkim študentom sta se sprva pojavila dva alternativna predloga: samopo-moč ali kreditiranje. Znotraj samopomoči sta bila da-na na glasovanje dva alternativna koncepta: prvi, da se sredstva dajo kot enkratna pomoč, drugi, da o-staja možnost pomoči stalno dana. Glasovanje je odločilo v prid drugemu konceptu.
Okvirni predlog svobodne katedre letos obsega naslednje teme: pregled aktualnih konfliktov v svetu iz čisto pravnega stališča, bistvo politike neuvrščeno-sti in aktivne koekstistence-, vojna in socializem, de-mokracija po mnenju Zahoda in Vzhoda, prodor tuje-ga kapitala v naše gospodarstvo. K temu programu je bila predlagana še ena tema: Russelovo sodišče za vojne zločine.
Kulturni program obsega zanimivo novost — fa-kultetni list s poudarkom na kulturi. Toda tudi so-delovanje s Tribuno na straneh tribune ni izključe-no.  Programiran  je  tudi  literarno  debatni  krožek.
O smučarskem tečaju, ki naj bi ga organiziral fakultetni odbor so bili nekateri mnenja, da bi bili stroški tečaja nižji, ko bi se smučarji študentje prav-ne fakultete pridružili Akademiku ki stalno organizi-ra smučarske tečaje.
Glede študenta pravne fakultete, ki ga je kot kan-didata za novi UO predlagal UO mimo FO, se FO, kot je bilo rečeno, ne more strinjati s takim postop-kom. To pa zato, ker po mnenju FO postopek ogroža interese fakultetnega odbora, ki je predlagal svo-jega kandidata kot študenta pravne fakultet.
Kulturni genocid
(Nadaljevanje s 1. strani)
Mednarodno sodišče za vojne zločine je hkrati instiucija in neinstitucija. Je institucija zaradi svo-jega nujnega napora, da okvaJificira vojne zločine v Vietnamu v skladu z določili mednarodnega prava; konstituira se torej kot telo, da bi lahko preneslo rezuitate svojega dela preko ustreznih družbenih organizmov: Organizacije združenih narodov, med-narodnih pravnih. organizacij, vlad itd. Druga zna-čilnost je predvsem v pojavu ne-institucije. Sodišče je po svojem delovr^m pristopu anketna komisija, ki ji je kot taki dan mandat suverenib Ijudskili mao-žic. Je torej izraz nezadovoljstva ljudskih množic nad institucijaml, ki se upirajo uresničevanju tistih določil in duha mednarodnega prava, ki bi že na sa-mem začetku ameriške agresije zahteval tistrezn.0 reagiranje jneddržavnih pravnlh institucij. Ali se moreimo zadovoljiti z dejstvom, da je prišlo do nu.rnberškega procesa po porazu nacistične Neiiiči-je? In ali niso bili intelektualci že nezadovoljni (tu-di nemški) nad nacizmom in kar je s pomočjo različnih organizacijskih oblik pripomoglo, da se je Hitlerjev stroj prej utrudil, kot bi se sicer?
če je Russellovo sodišče toliko aktualno zasta-vilo svoje delo, pa je vprašljiv odnos jugoslovaaskih komionikacijskih sredstev, ki so, milo rečeno, boj-kotirala potek dmgega zasedanja. Tukaj naj zapi-šemo zgolj to dejstvo, da je skupina danskih novi-riarjev 28. decembra predložila sodišču informacijo, ki govori o tem, da so osrednja jugoslovanska in-formativna sredstva zaobšla delo sodišča. Naj za primer OTnenimo le časopis KPF L' Humanite in ča-sopis KPI Unita, ki sta vsak dan in na prvlh sfcraneh obširno poročala o zasedanju. O takem našem »doslednem revolucionarnem stališču« je pi-sal med drugimi tudi italijanski partijski tisk. Po-leg tega pa je taka situacija brez dvoma izraz neza-upanja do neke institucije, ki ne prizna^a zgolj su-verenosti državnih institucij, temveč je sama izraz suverenosti ljudskih množic. In tu gre za temeljni upor, na katerega je naletelo sodišče pri nas. Zna-čilno za ta odpor je predvsem to, da je le-ta omejen na politično strukturo in politiono logiko, ki po-skuša, "»s pravo argumentacijo« negirati njegovo le-galnost tn pomen, medteoii ko je stališče velike ve-čine jugoslovanskih pravnikov, ki so se izrekli o sodišču, pozitivno. Logika, ki jo je prvi uporabljal de Gaulle, je popolnoma jasna: hierarhični del poli-tike se je vedno upiral instituciji, ki ni pod njenim patronatom.
Za kooec navajam sklepe drugega zasedanja, medtem ko bomo ustrezno argumentacijo še ob-javili:
—  Vlade Tajske, Filipinov in Japonske so odgovorne za agresijo nad Vietnamom,
—  ZDA  so  zagrešile  tudi  agresijo  nad   Laosom  in Kambodžo,
—  ZDA  eksperimentirajo  z   orožji,   ki  nasprotujejo vojnemu pravu,
—  ZDA kršijo vojne zakone z ustanavljanjem kon-centracijskih taborišč v Južnenn Vietnamu,
—  ZDA vršijo genocid   nad   vietnamskim   prebival-stvom.
Sodišče je prav tako sklenilo, da bo delovalo permanentno le v zvezi z Vietnamom. NadaJje bo proučevalo osebno odgovornost za vojne zločine v Vietnamu. Imenovan je bil Lzvršni odbor, ki bo staJ-no zasedal. člani odbora so: Jan Paul Sartre, Vladi-mir Dedijer, Laureet Schwartz (predsedniki), Stoc-kely Carmichael, Lalio Basso, Ahmed Ali Aybar, Dave
Dellinger in Laurence Da-ly.
Rudi  Rizman
TRAKTAT 0 LEVI COPATI
Beseda je o stvari, ki ji je naslov Traktat o levi copati. Na nek način niti ne gre za besedo, na nek drug način niti ne gre za traktat in na nek tretji na-čin niti ne gre za levo copato. Gre za stvar, ki jje je beseda ime, za stvar, ki se imenuje Traktat o levi co-pati. To pomeni, da stvari za zdaj ne moremo več ka kor imenovati, oziroma sprejeti njeno imenovanost, s katero je trenutno označena. Kar pa je toliko kot nič. Saj nam ime stvari ne zagotavlja njenega obsto-ja. Lahko da je, lahko da je ni. Prepuščeni smo na slepo srečo, ko smo se podali na pot po na videz urejenih vrsticah besed. Ničesar ne vemo o prina-šavcu, pa tudi ne moremo od njega zahtevati vna-prejšnjih zagotovil. Da bo naše oko vzdržalo na tej poti, da bo naš duh na koncu zadovoljen. Kaj pa ve-mo o njem: toliko lačnih in sestradanih. Najhujša je njegova brezimnost. Priimek kaže na neko starodav-no obrt. Ni Jurčič, ni Levstik. Grobo rečno, ni ne-kaj zanesljivega. Vse to je res. Vendar pa ne more-mo apriori zavračati njegovih besed, dasi se zdi, da nekako res zaudarja po nerednem perilu in neumi-tih nogah.
če pustimo priložnosti za ironijo ob strani, nam vendarle na nek način ostane zgolj slepa sreča, ki smo jo malce zlobno ravno kar omenili. V hipu se postavijo pred nas vprašanja, kakor so: sli se more-mo v to spuščati, ali se smemo, ali imamo pravico v to se spuščati spričo sveta, kakršen je? No, dobro: spričo sveta, kakršen se nam kaže. Dopustimo mož-nost, da ves naš spoznavani aparat, po svoji zmog-ljivosti ni zmožen spoznati Vsega, oziroma v to smo primorani in k temu dodajmo največjo mero budno-sti, s katero smo na nek način zavezani pred svetom: ali moremo ali smemo , ali imamo pravico prezreti ta vprašanja!
Ob steni smo. Morali bi naprej, ampak vsaka stvar nas postavlja pred steno. Nekako nagonsko ču-timo, da bi morali naprej Povsem vseeno pa je, če odnehamo, saj bomo tako in tako: po vsej verjetno-sti bomo tako in tako ostali praznih rok. Torej se nam po drugi strani zavestno upira, da bi šli naprej. Ves dosedanji premislek je jasen in nedvoumen. Tisto ma lo možnosti, kar je je, tisto malo možnosti, da na koncu ne bomo ostali praznih rok, skoraj da nima nobene cene.
Domnevamo lahko, da gre za neko povsem obrob-no zadevo, da gre za nekakšen umetnjakarski spis, ki je bil brez posebne škode objavljen, zgolj z name-nom nanehno dokazovati odpornost in možnost za vse smeri. Brez škode zaradi tega, ker je po eni stra-ni malo verjetno, da se bo sploh kdo spustil v bra-nje tega docsla neokusnega spisa, pri čemer je mo-goče upoštevati kratko življenjsko dobo posamez-ne številke časopisa, ki je ta spis priobčil. Drugič je malo verjetno, da bi bravca utegnilo pritegniti v to-likšni meri. da bi si ta sploh želel vzdržati pri bra-nju do konca spisa. če pa se že to primeri, tedaj se gotovo izpolni tista možnost, ki smo jo že skraja pre-mislili in seveda brez posebnih težav predvideli. To-liko o škodljivosti, oziroma o neškodljivosti. Ne mo-remo namreč tajiti, da se čutimo dolžne razmisli-ti o tem.
K temu dodaimo še nekaj, kar nas vznemirja nekoliko manj, čemur pa se nikakor ne moremo ogtii-ti. In sicer: kaj je sploh pritegljivega pri tej stvari. Gre namreč za tisto neznatno in povsem neporaemb-no številce bravcev, ki bi se utegnili.pri branju zadr žati dlje kot bi bilo normalno zdravemu duhu pri-merno. Vprašanje se glasi:kdo so ti ljudje? Ali jih je vzpostavil določeni, nespretno zakriti podton, ki je lansiran že v samem naslovu stvari (traktat o levi copati) in so njihovi nagibi politično obarvani, bodi-si, da slutijo v tem neko vznemirjujoče zavezništvo, bodisi, da se hočejo poceni zabavati na račun pisče-vih idejnih spodrsljajev, bodisi, da bi se radi doko-pali do na ta način razgaljenih misli svojega nasprot-nika, do njegove Ahilove pete in bi ga tako prej za-deli v črno. Bodi kakor koli, vse, ki bi se s to rečjo pretirano ukvarjali, moremo imeti upravičeno na su-
mu, da z njimi nekaj ni povsem v redu. Biti mora-mo budni, kar smo že uvodoma ugotovili. Ne smemo biti ozkosrčni in nezaupljivi, ampak bodimo previd-ni. Eno je avantgarda in drugo je »avantgarda«. Eno je resnična avantgarda in drugo je »samozvana avant-garda«. Priznati je treba, da je naša literarna kritika svoj čas te stvari razlikovala, česar zadnje čase žal pogrešamo.
Zelo bomo veseli, če bomo naleteli na očitek, da je naša budnost pretirana in če se bo na koncu iz-kazalo, kako je bil takšen očitek upravičen. Z vese-ljem bomo prevzeli nase povračilo za negativne po sledice, ki bi jo povzročila naša pretirana budnost. Dobro se zavedamo, da se utegnemo osmešiti. Vendar moramo brez ozira na to verjetno možnost služiti Višji stvari. Namreč pri tej, za katero gre, pri trak-tatu o levi copati gre po vsej verjetnosti res samo za levo copato, torej za stvar, ki ne zasluži nobenega posebnega zanimanja, najmanj pa ne zasluži osebne angažiranosti nas vseh, kajti ne predstavlja nobene rieposredne nevarnosti in tudi ne dobrobiti za naš na-daljnji razvoj. Toda zavedati se moramo, da je lahko prav v tem središčno vprašanje našega tukaj in zdaj. Namreč, ali moremo, ali smemo, ali imamo pravico dopustiti razpravljanje o povsem nepomembnih stva-reh.
Odgovor je jasen in v skladu s celotnim našim prizadevanjem: ni in ne sme biti nepomembnih stvari.
štejemo si v dobro, da traktata o levi copati sploh nismo brali in tudi, ko bi nam bila ta možnost dana, bi se temu ognili, tako kakor to resno svetujemo svo-jirn cenjenim bravcem.
Franci Zagoričnik
Noel Amaud  Mil o Mitu, ZNANOST O ZNANOSTI
Kaj je 'Patafizika? Najprej in brez ugovo-ra — mit.
Neki pisatelj, ki je še danes slaven, je na-pisal Zapis o mitih, ki ga večina njegovih ob-čudovalcev ne pozna ali pa se vsaj hlinijo, da ga ne poznajo, čeprav ime avtorja — Paul Va-lery — dobi pravo rimo in ritem šele, -ko ga združimo z imenom Alfreda Jarryja, ki je bil v času M. Testa njegov prijatelj. College de 'Pataphysique ima Zapis o mitih za zelo ustre-zen teoretičen izraz 'Patafizike: »V nas je to-liko mitov in tako domači so, da je skoraj ne-mogoče jasno ločiti od naše zavesti nekaj, kar ni več v njej Kaj bi le bili brez pomoči te-ga, česar ni več? Malo, in naš nezaposlen duh bi hiral, če bi pripovedke, zablode, abstrakci-je, verovanja in pošasti, hipoteze in tako ime-novani metafizični problemi ne naselili naše globine in prirodne teme z bitji in nepredmet-nimi predstavami. Miti so duše naših akcij in naših ljubezni. Delujemo lahko le, da se v sebi gibljemo k prikazni
Dolg citat, da bi skrajšali pot, ki vodi k te-meljni definiciji 'Patafizike Alfreda Jarryja, kot jo je podal v Dejanjih in mnenjih doktor-ja Faustrolla, patafizika: »Tatafizika je zna-nost o imaginarnih rešitvah, ki obri&om sim-bolično pripisuje lastnosti objektov, ki jih opisuje njihova učinkovitost.«
V tej formuli je že vsa 'Patafizika in v njej se že slutijo brezštevilne implikacije in aplikacije. Patafizik ne daje nobene važnosti pomenu simbola. Simbol jem')e tak, kot je, in se strinja z Jaques Vachejem, da je v bistvu simbolov, da so simbolični.. Zavedno združuje simbol s tistim, kar ta simbol simbolizira ali kaže (pretend) simbolizirati. Nobene razlike ne dela med videzoin in realiteto. še bolje, či-sti videz postane zanj ekstremna realiteta. Pri-sluhnimo znova Alfredu Jarryju: »Zakaj le vsi trdijo, da je oblika ure okrogla. kar očitno ni res, saj vidiš iz pfufila ozek pravokotnik, in elipso če gledaš postrani, in zakaj vraga so zaznali njeno obliko le, kadar so gledali na uro? Morda pod pretvezo koristnosti. Isti otrok, ki riše okroglo uro, riše tudi kvadratno hišo in vse to jasno brez razloga; kajti red-ko je, razen na deželi, da kje vidiš osamljeno zgradbo, v isti ulici pa se pojavljajo fasade v zelo poševnih trapezih.« •
Tako tisto, kar se gotovo upira da bi ga imenovali »realiteta«, ker jo zaznavamo, ni drugega kot lincarna reprezenfcaeija enega teh aspektov, kateremu posoja totaliteto le naša imaginacija. V primeru okrogle ure in kva-dratne hiše je jasno, da je imaginacija pre-cej revna. Tisti. ki prakticirajo to imaginarno, elementarno rešitev, bi šli celo tako daleč, da bi celo negirali da je le ena. Prepričani so, da zgrabijo, se pravi, si prilastijo realiteto, torej ustvarjajo 'Patafiziko, ne da bi to vedeli; imaginarna rešitev je zanje postala splošni smisel; vzbuja univerzalno odobravanje. In ravno zato so splošni smisel, konvencije, ve-ra v objektiviteto — in torej v avtentičnost! — še posebej patafizične. če zdaj raziščemo delo fizikov in kemikov ali matematikov, bo mo videli, da so prepolni, da se kar bleščijo od 'Patafizike. To, da hočejo razložiti feno-mene in  da začnejo pri  realiteti,   to   nič   ne
spremeni na stvari: samo v sanjah se znano-sti, ki jim pravimo eksaktne, gibajo. Kajti 'Patafizika zajema vse imaginarne rešitve od sedemletnega dečka do Einsteina, in zato je Alfred Jarry lahko simplificira] in poglabljal svojo primitivno definicijo. ko je rekel: 'Pa-tafizika je znanost«
Zmote in nepričakovanja zakoličujejo zgo-dovino znanosti, vsi se v tem strinjajo, a le malo se jih iz tega nauči patafizične lekcije. Boris Vian, satrap Collegea, ki se ni bal nad-človeških  naporov,  se  je  nekega  dne  odločil,
Definicija
Epifenomen je tisto, kaf se pridodaja fe-nomenu.
Patafizika — njena etimologija je epi (mcta ta f.vsika) dejanski zapis pa, tia pred besedo postavimo apostrof, da bi se izognili nepotrcbni zmešnjavi — to je zna-nost, ki se pridodaja metafiziki — bodisi v njej sami, bodisi zunaj nje — in presega mctafiziko v tolikšni meri, kolikor ta pre-scga fiziko. Ex.: ker je epifenomen pogo-sto slučaj, bo patafizika predvsem znanost o posebnem, čeprav pravimo, da so znanosti le o splošnem Ukvar.jala se bo z zakoni, ki urejajo posebnosti in razlagajo veso-Ije suplementarno temu našemu — ali manj ambiciozno — opisala vesolje, ki ga lah-ko viditno, in ki bi ga moralj videti na-mesto tradicionalnega; zakoni tradicional-nega vesolja, za katere so mislili, da so jih odkrili, so tudi sami korelacije izjem, Čeprav pogostejše, a vseeno korelacije slu-čajnili dejstev, ki niso navsezadnje nič drugega, kot ne preveč izjemne izjeme in tako   nimajo   niti   privlačnosti   izjemnosti.
DEFINICUA: 'Patafizika je znanost ima-glinarnih rešitev, ki obrisom simbolično pripisuje lastnosti objektov, ki jih opisuje njihova učinkovitost (Alfred Jarry — Ge-stes et Opinions du docteur Faustroll).
da bi naredil 'Patafiziko razumljivo široki in nejasni radiodifuzijski publiki. — »Tisto, kar omogoča, da znanost napreduje, je dino po-sebnost. Ne zdi se mi potrebno, da vas spom-nim na Fleminga, Pasteurja in vse tiste slavne znanstvenike, da ugotovite, da se odkritje zgo-di v trenutku, ko opazovalec zazna anomalijo. To je zgodovina Flemingove kulture Penicil-lum notatum.« Nalašč naivna quasi" folkloristič-na slika, ki vendarle izsili občinstvu spoštova-nje, predvsem pa lahko osvetljuje (čeprav ne-mara s strani) neko drugo temeljno postavko 'Patafizike, tisto, ki jo je Alfred Jarry izrazil takole: »Epifenomen je tisto, kar se pridoda-ja fenomenu. Ker je epifenomen pogosto slu-čaj, bo 'Patafizika predvsem znanost o poseb-nem, čeprav pravimo, da so znanosti le o sploš-nem. Ukvarjala se bo z zakoni, ki urejajo po-sebnosti.
•
če  naj  poudarimo  le bistveno, bi  ne bilo prav, da bi ne omenili eno od najplodnejših
prvin 'Patafizike, ki jo je baje odkril Epikur, in ki so nama jo predali Lukrecij, Cicero, Plu-tarh, in nekateri drugi. To je »clinamen«. Ko je komentiral clinamen, si Henri Bergson — Jarry je poslušal njegova predavanja — ni mogel kaj, da bi malo ne ironiziral: »Ta od-klon se ne ravna po nobenem zakonu, to je muhavost atoma. Brez dvoma si na ta način precej težko predstavljamo gibanje brez vzro-ka. Toda če pomislimo, da je odklon majhen in neopazen, moramo biti zadovoljni in ta kon-cesija nas ni stala dosti. Tako si zlahka raz-ložimo stvarjenje svetov. Bergson in Cicero ni-sta imela prav, da sta clinamen tako nalahko jemala. Epikur si je prvi drznil (navajamo od-ličnega člana Collegea) postaviti indetermina-cijo v središče vsakršne razlage sveta. Heisen-berg, Planek in princ de Broglie so skušali matematično prevesti to misel v instrumen-tarij mikrofizike. Res, za Heisenberga je inde-terminacija v naši spoznaji in ne v vesolju, toda — kakor je pripomnil skromen kronist Collegea — kaj ni to navsezadnje eno in isto? Kaj more biti objekt za človeka kaj drugačen, kot ta, kakršnega pozna?
Ta infinitezimalni — in odločilni odklon — je znal Jarry postaviti v princip in stržen vsa-ke   realitete,   vsake   misli,   vsake   umetnosti.
V  Faustrollu bo clinamen, »nepredvidljiva zver Clinamen«, v službi carinika ^Rousseauja o-de-la z vsemi čudeži fantazije platna slavnih sli-karjev gasilcev (Bouguereau, Bonnat, Detaille, etc.)  ukradena iz luxemburškega muzeja  (Na-rod«i magazin, imenovan »Au Luxe Bourgeois«).
V   eni  svojih  spekulacij  v Revue Blanche bo Jarry napisal: »Epikur, ki je bil v svojem ča-su odličen vaudeveillist, je razložil ustvarjenje svetov s quiproquoji med atomi. Toda, če so bila  njihova  trčenja  še  tako muhava, vseeno še niso teh zmešnjav zadosti resno zamotala. Da bi zadostili tej dramatični zahtevi, so si, ka-kor vemo, izmislili clinamen.«
•
Ton, ki ga tukaj ubira Jarry, nas ne sme zapeljati. Humor je 'Patafiziki tuj, ali bolje — 'Patafizik znanstveno raziskuje humor, to re-akcijo družbene, mondene, samoobrambe, ka-kor ravna z vsako drugo pozicijo: resnostjo, lirizmom, pijanstvom, športnim junaštvom ... ¦Faustroll se ne da zmesti, je zatrjeval Julian Torma Reneju Daumalu.
Motili bi se, ko bi iz te predrznosti skle-pali, da 'Patafizika sterilizira. že Jarryjevo de-lo prepričljivo dokazuje nasprotno in ravno tako — če nič ne omenimo satrapov Collegea — delo vseh »patacesseurs,« ki so v časti na Collegeu: Rabelaisa, Beroalda de Vervilla, Bo-naventure de Periersa, Cyranoja de Bergeraca, med sto drugimi — Marcela Schwoba, njego-vo stoletnico so ravno letos naše kulturne in-stitucije popolnoma pozabile. Kako bi 'Pata-fizika sterilizirala, ko pa patafizik ničesar ne odreka in si ničesar ne odreka, ko pa se tru-di, da bi živel — in ustvarjal — po svoji fan-taziji, in ko si vendar poželi vse, kar je, vse, kar se pojavlja. »Ni prišel, da bi odpravljal, ampak da bi dopolnjeval, nas uči dr. I. L. San-domir, nihče ni tako pozitiven kot patafizik,« odločen, da postavi vse na isto raven, je pri-pravljen, da sprejme in zbere z enako odpr-tostjo. Neomajnost 'Patafizike — in pojem ekvivalence, na katerem temelji — je jamstvo za največja veselja, in zato, da se bodo po navljala.                                       Prevedla Z. S.
l
SPEKULACIJA 0 VIDU 2
Obstaja mogočna tradicija, po kateri sliko gledamo in potem -nekaj vidimo. To, kar seva iz slike, iz njene notranjosti, ki je tako kon-struirana, da moli »ven« nekaj, kar nas zade-va, je uganka, skrita v sliki, ki se giblje med naslikanim in tistim, zaradi česar je bilo to naslikano. Naloga je, kako kar najbolje dolo čiti razmerje med naslikanim in videnim. Ena prvih misli je prav gotovo posvečena temu, da je slikarstvo skozi stoletja prikazovalo predmete, ki so bili posneti po naravi, ki so bili imitacija naravnega, obenem pa so imeli neko posebno lastnost, saj so, zbrani v določeni skupnosti, ustvarjali sistem, ki je presegal nivo posameznega predmeta. Bili so obteženi z vsebino, ki nas je zadevala. Vsebina pa je bila skozi potek evropske zgodovine podvržena spremembam, ki so navsezadnje privedle predmetno v tisto ustvarjalno samo-voljo, za katero ni več prisotnost predmetne-ga pomenila ničesar prevladujočega. Celo teh-nološka plat tega razvoja nam kaže, kaj se že s samim postopkom obdelovanja slikarske površine ustvarja z naslikanim. Ob nastopu kubizma pa se je zamajala celo navada opa-zovati naslikane predmete v njihovem statič-nem položaju. Ko gledamo sliko, namerava-mo nekaj videti. Vemo, da bomo nekaj videli. To je navedlo nekatere raziskovalce nove vizu-alnosti, kinetične umetnosti in sodobnih sku-pin za raziskovanje v umetnosti na misel, da percepcija postavlja določene pogoje, ki so zajeti v našem vedenju o sliki. Ugotovili so, da naša percepcija slike ni nekaj rosnega, prav-kar rojenega, temveč da prav vsako gledanje nastopa v naši zavesti kot mogoča pred-vid-enost. Zavest o možni percepciji je prej ne-kakšna odločitev o tem, kaj bomo videli, kot pa spoznanje o novem videnem.
Kakršnakoli vizualizacija nam omogoča predvsemto, da obdržimo v mislih koncep-cije (o predmetih), ki jih uporabljamo, in da jih lahko pri tem motrimo z različnih zornih kotov, ne da bi se ob tem menjala konceptu-alna struktura tako videnega objekta. V ome-jevanju misli, ki nam ga omogoča vizualiza-cija, je tudi možnost konstrukcije. To pa ni opravilo »čiste« percepcije, teraveč gre za de-javnost koncepcije. ki strukturalizira videno. Videno je kompleksno. Zajema strukturirano skupnost različnih percipiranih objektov. Z vsa-ko novo funkcionalno distinkcijo se ta kom-pleksnost menja, zavestnost videnega se po-raja v novi kategoriji. Celoten proces percep-cije se nam kaže kot konstrukcija. V tradi-ciji ohranjevanja pomena predmetnega se je menjala zasnova in tej ustrezajoča struktu-ra videnega, y soglasju (po naročilu) s funk-cijo predstavljanja (kot vsebina). Na podlagi izdelanega koncepta je bilo mogoče zajeti vi-deno v krog spoznanja, ki pa je bilo znova zasnovano kot grupni ali individualni kon-cept. Ta položaj so spoznali tudi avtorji sami, saj so se, na podlagi splošno utemeljenih norm, sklicevali na nekaj, kar je videno pre-segalo po svoji vseobsežnosti. Metafizična koncepcija videnja se je odlikovala prav po tem, da je v svoji prodornosti presevala upo-dobljeno in se ustavljala v čistih formah, ki so nastopale kot abstrakcije danih (možnih) form. Zato je bilo nujno, da je slika obstajala kot slika, da je ohranjala svojo ploskovito po-vršino, da se ni odtrgala od zidu, in da je utr-dila konvenčijo klasičnih slikarskih tehnik. Pa tudi tehnika ni bila več sposobna poglab-ljati videnje tako zasnovanega doumljenja slike. Enobarvno platno izjavlja konec funk-cionalnosti prosojnega gledanja. Neobjektiv-no slikarstvo, kot ga tudi tehnično omogočajo vse tradicionalne tehnike, je bilo nedoumlji-vo tako usmerjenemu duhu prav zaradi tega, ker ni usmerjalo svojih hotenj v soglasnost med percepcijo, kot je možna ob sliki pred-meta in nadvladujočo (pred)videnost koncep-cije, in ker ni zasledovalo ustreznega odnosa do konceptualne konstrukcije tistih percipira-nih objektov, ki niso bili percipirani ob sami sliki. Takšna struktura percepcije v statičnem pojmovanju razmerij upodobljenega predmet-nega ni bila mogoča zato, ker je bila konstruk-cija ustvarjena tako, da je sama po sebi (pro-sojnost je vodila neposredno v bistveno) iska-la in, v srečnem primeru, predstavljala konč-rii cilj, kar naj bi pomenilo izpolnitev percep-tivnih možnosti. S končnostjo se je družil tudi pomen. Tradicionalno razumevanje slike je predpostavljalo kot nujnost (o kateri ne gre dvomiti) končni, izdelani sistem konstrukcije, red, disciplino nepomembnega, nasproti bistve-^nemu. Dovršenost je bila nekaj samo po sebi umevnega (ne v kvalitativnem smislu). Slika je morala biti zaokrožena, (nazaj) vase vode-ča, tako definirana, da nas je vpeljala skozi svojo površino. Gledanje slike ni pasivno re-gistriranje videnega. Razmerja v sliki so po-stavljena tako, da iščejo igro gledavca, v ka-teri se neskončnost pojavlja kot področje, na katerem se slika vidi. Objektivne kategorije, ki jih pridajamo videnemu, nam omogočajo, da se ta igra neprestano vrši, da jo usmerja-mo po videnem. V okviru takega načina gleda-nja je gledavec poklican, da postavi retorič-no   vprašanje   o   kvalitti   dela.   Zaključenost
ima namen doseči tisto stopnjo vzburjenja gledavca, ki ga uvede v »notranji« svet slike. To pomeni, da se uvaja gledavec v videno na način popolnega nadvladovanja videnega: gle-davec je pasivni opazovavec tistega sistema, ki je sliki in (po percepciji) njemu nadrejen po vsebini. V vsebini videnega.ki je zakrita s površino (predmetnim), tako da jo je mo-goče neprestano odkrivati in opazovati zakri-tost v smeri njenega vrha, v tej vertikalni strukturi umevanja, se poraja gledavcu mišlje-nje, ki presega neposrednost njegovega vide-nja. Percepcija je tista vsakdanjosti enaka, nepomembna točka, preko katere je sicer mo-goče opazovati, a pomeni le prehodno stop-njo, le stopnico k višjemu cilju. Eden naj-močnejših udarcev proti takemu ogledovanju slike je skozi vse dvajseto stoletje tekoče gi-banje racionalističnega plasticizma. Samo po sebi   razločljivo   dejstvo,  da  so   arhitektonske
ZALIK ZENA
Film z naslovom žalik žena je sestavljen iz štirih delov. Zveze med temi štirimi deli ne zdržuje film, ampak mišljenje.
Prvi del. Sta moški in ženski obraz. Moški izgine. ženska se spominja njegovih hlač. S hlačami, ki žensko spominjajo na izginule-ga moškega, pride drugi moški. ženska dru-gega moškega ne pričakuje. Beži proč od zna-
Skušajmo priti do te milce na način kontinu-iranega prodiranja skozi gebino pnpovedi. Prav kmalu naletimo na o&nom prepričanje glavnega junaka — na tisto ničujoč||irepričaiije, proti kate-remu zoperstavlja princip Innjuanizma. c
Tedaj pa je vse zastalo oditraJiu Vse pa je tudi Iz ginilo, oblike strahu so zmeraj iinotje.
Zdaj je noč. Noč. Najbcjlgloboka noč, prav tista, ki zanjo hudobm jeziki pravijo, da je sestra smrti. Sestra popolnega izničenja
Glavni jnnak se je na tp mestu srečal s spoz-nanjem absurda — spoznafije, da so vsa njegova hotenja, vsa njegova svotw|i luha in akcije deter-minirana s smrtjo. Zanj je|nrt postala edina stvar-nost. Po njej je vse kondjiD. Sprašuje se, kje so sploh smisli, feajti nekakšf smisel izven življenja mu nič n e pomeni. Odkfli resnico, odkriva niče-vost in nesmiselnost člov#ovega ne-zavedanja, in kakor sam pravl — so ta pta odkritja hkrati pota bridkosti.
¦bela na aefaltu slefena v 3o8.iu tarvana Evelyne z laertil epetlmi v Srnem Ev«lyne podnevi v noSeh ¦fcela si
Evelyne laa,1a v pušSavi bela si Evelyne Evelyne bela Bl
v noSeh VI nieo imcle postaje sem noBil v tobaSnici v žnah po tiaku pod preperelia nebom
za SVoljko ki ee je odela v tvo,1o polt tvoje Tcrhko telo
zaradi skaljenih poldnevnikov polnoro utrujen eem ee skrčll ¦7 pesem e tvojim imenoni punca
Ireljne korakl T senieo. dneva rafal v vatkuum
' Telyne vr5i besed ˇ neopiljenih kapah Ioš5
enkrat zarjarel zobec v mokrem kolovratu
lepota raztrgane epodnjlce na straSlla
yeuee je nedo$ošenSek nikakršna čudo
ne ne ne ne ne ne kolikokrat 8'e ne
evharietija ne moreS biti ženska
Enake ete pravi« ti nlsi pa ei
Tklenil eem ti ime t ikebano
enakoinerno ti zaliTam telo
ljubezen beseda iz osmih
you beseda iz treh 5rk
ne ne ne ge vedno n«
Era «i v moji Bobi
Evelyne moja Eva
v mojili etenah
ehaka zvezdi
Ijubavnica
youyou 6
nlhalo
ecco
»«
Ereljme zakaj nimaS krajSega imena in
vezniki bo neogibno potrebne cipe ree
šVoda da nimaS krajšega imena Erelyn«
daljSih
nogaTic
podveza
me motl
tako je
že nalo
drugaSe
rekla si beri mi lorco in eem čital
gazele ti si dremala t laseh zemlje
sererno
od noge
Je trup
nedelja
prilika
je samo                                                    ^
razpoka
vanjo lezejo muha aiši dln roda sakaj
ne bl ie ti Jedla SeSane v žlebu neba
ne vem morda ee bojiš radijeklh raloT
konstrukcije v kubistični in neoplasticističnih slikah trdne (ne nujno statične), je pričalo za tisto mnenje, ki je uveljavljalo pomen »du-ševnega«, intelektualnega, meditativnega pred-metnega, zahteva posebno obdelavo. V zvezi s problemi percepcije, pa se ob tako zastav-ljenem načinu vizualizacije predmetnega po-stavlja vprašanje, ali tako konstruirane slike še sprožajo tisto napetost, stanje zanimanja, ki ga percepcija potrebuje za nadaljni potek h konceptu o strukturi videnega in o njego-vem uvrščanju. Zasluga negibnosti je v tem, da se stvari poimenujejo, primerjajo, da so realizirane tako, da dajejo možnost presega-nja svoje pojavnosti, da so zaznamovane na konceptualen način, ki pa je samovoljen in ga je bilo v toku zgodovine mogoče menjati V tem položaju nam zadevo razjasnjuje na-čin dela, kot ga je izvajal analitični kubizem A že preprosto opazovanje nam pove, da nji-hov postopek ni bil vseobsežen. Pogled potu-je od leve proti desni in v tem potovanju poteka tudi konstrukcija videnega. Celota na-stane kot izvedba povezovanja posameznih percipiranih enot v navidez »enkrat videno« podobo. V sliki razpada predmet po fazah gle-danja. Zadobi novo vrednost, dinamično, časov-no, ki j6 realizacija optične, perceptivne. To-da y sami realizaciji tega gibanja se javlja isti način statičnega izvajanja. že če sledimo po-teku razvijanja predmeta v plastično gmoto, nam je jasno, da so posamezne faze razvoja znova podložne tradicionalnim namenom per-cepcije. Res je, da nudi razpadanje predmetov (in obenem njihovo ponovno vzpostavljanje) možnost novega perceptivnega doživljanja, to-da y realiziranih namenih te . vizualizacije (torej v smislu analitičnega kubizma) pome-ni to le, da so objekti sposobni menjati svojo vizualno strukturo, ne da bi se pri tem me-njala njihova definicija. Temeljni rezultat takš-nega posega v polje percepcije je novo zaje-manje prostornosti. Nadaljnji potek vodi v se-žemanje izražanja, v oženje obsega umetni-ških izjav o predmetu, saj upada poprejšnji obsežni akcesorij predmetnega, namesto tega pa se postavlja zahteva po vse večji koncen-traciji osnovnih oblikovalnih informacij o vi-denem. Takšen položaj predmetnega, ki za-hteva gostoto oznake, polnost prikazane vizu-alizacije, pa presega možnost tradicionalnega pojmovanja slikarstva. Prodreti jetreba v re-alni prostor in ukiniti vizijo biokularnega gledanja ploskih površin Ena od poti, ki se v zadnjem času močno uveljavlja, je prevla-da arhitekturnega prostora, kar pomeni, da se sodobna dogajanja v umetnosti nagibajo v smer obvladovanja prostora, in da se po uvodnih fazah razvrednotenja klasičnih umet-nostnih panog in sintetiziranja novo nastalih sistemov (v smislu sinteznih urbanizmov) ustvarja nova, prostorsko-časovno zasnovana umetnost.
Tomaž Brejc
OPRAVICILO
Uredništvo Tribune se opravičuje Borisu Vuku zaradi neprijetnosti, kl mu jih je povzrofiila objava literarnega teksta Marka Švabida z naslovom Mamica bom še malo spol. Uredništvo na željo Borisa Vuka opozarja bralce, da je zgodba, ki jo avtor Marko švabič v svojem tekstu pripove-duje, popolnoma izmlšljena in ni v nikakršni zvezi z Borisom Vukom, stanujočim v ulid Pot na Fužine 15.
Uredništvo
Evel yn»-
Stevilt,
selivk«'
vse boi-
zakopaV
v krst*
t glln«
zato d«
bo mojt
pol,1anat
na ruti
ti 5epl'
Rlm Rii
pa nlsi
Iz BlM
pa niai.,
iz lep»"
papešk«         .                         .
ItalijiMei lahkomieelna kot breekva
pa ni«»riiotni nebotif.nik t erediSSu
eamo Bmtit. na izboSenem proje^ju si
pa niS «to en kamen te tako spotakne
nih hlač, beži k znanemu obrazu. Pojavi se znano telo. Toda na znanem telesu je nezna-na glava. ženska izgubi glavo — omedli.
Drugi del. Druga ženska ne mara svojega moškega. Misli, da jo bo ubil. Beži iz poste-lje ven na skedenj. Iz skrivališča vidi sem ter tja prižigajoče se in ugašajoče ognje. Misli, da so to škopnjaki. Tudi sliši jih, kako praske-tajo. ženska iz prvega dela filma tarna zara-di škopnjakov, rada bi se jih znebila. Druga ženska ji ponudi v ta namen svojega dedca.
Tretji del. žalik žena v postelji z možem druge ženske.
četrti del. Druga ženska pride zjutraj v so-bo. Njen mož je sedaj videti bolj prijazen. žalik žena se zahvali za izkazano pomoč.
Kaj je v filmu z naslovom žalik žena feno-menalnega?
Prvi del. Deli telesa. Obraz, ki zre nemo in pozorno kakor žaba. Dva taka obraza kakor v pravljici Prmceska in žabji kraljevič. Prsti na roki raztegnjeni kakor zaradi kožice med prsti. Skok nog, obleeenih v bele štrikane no-gaivce, kakor skok žabe, ki ima dolge in pri skakanju široke tace. Vse to se zgodi v nara vi, v visoki travi in nizki vodi.
Drugi del. Posodice v odprti omarici. Po-sodice iz omarice izginjajo. Pride sveča s pla-menom. pojavi se prtiček. Fenomenalna sta obraza, ki drug drugega odkrivata, ker se ne moreta prekriti v nekaj tretjega. Zajček, ki ima velike oči in dolga ušesa in bo najprej opazil škopnike.
Tretji del. Obličje bele dojke. Moška prsna bradavica. Dlakavost moške noge. Dejanje prstov na nogi.
Četrti del. Pogled y sobo od zunaj. Možev smejoč obraz, namenjen ženi. ženina pomoč žalik ženi pri oblačenju. Slika občestva, ki jo moški postavlja sebi nasproti na zid. ženin obraz za konec.
V prvem, tretjem in četrtem delu se pojav-lja tudi en in isti čevelj na tri različne nači-ne. V vsakem delu na poseben način. Prvič leži na produ v nizki vodi. Drugič potuje v ro-ki. Tretjič je na nogi. Prvič so z njim v zvezi demoni, drugič žalik žena, tretjič mož, ki jo s svojim telesom ogreje Demon, žalik žena in mož, ki s toplotp svojega telesa, so v mislih povezani v zgodbo o žalik ženi v postelji.
I. G.
JAVORSKOVE SPREMEMBE
(POSKUS KRITIČNE OPREDELITVE)
Kaj je lzvorm pomen oesede sprememba m v čem se nam ta beseda (kot taka) sama po sebi daje kot neskritost dogajanja vsebine romana?
Besedo sprememba sestavlja predpona s in os-nova prememba, ki izhaja iz glagola preminjati. Vendar globji izvor premembe nahajamo v besedi preminjati, kar je utemeljeno že v samem dogajanju tiste dimenzije vsebine spremembe, fci se daje ozi-roma, ki je njena resnica in njeno uresničevanje. Preminjanje pa je v neposredni zvezi z minevanjem, umiranjem, ničenjem. S-premembe pomenijo tarej dejanja, ki se dogajajo vzporedno ali istočasno s preminjanjem člo^eka, z njegovim umiranjem, to je — z ničenjem njegovega zavedajočega se odnosa do sveta in dogodkov v njem Tako smo s to kratko analizo besede sprememba kot s-prememba (ir» s-preminjanje) prodrli v ne^-kritnst naslova vn s tem tudi že v bistvo samega romana, kakor tudi v nje-govo resnico.
Njegovo bitje je odnehalo, |^»lnoina se je spozabil in nlti t^a ni vedel, kje je, kai*je z njim, a še najmanj, zakaj sploh je. Kako klavrni s«r«dovi človekovega iskanja! Iščemo pravzaprav zmeraj sanifnič oziroma svoje lastno izničenje.                                   t
Don Janez ali Kornendis (njegov drugi jaz) pri2mavata dvoje prekletstei; prekletstvo sveta, ki prihaja od njegovega prino|a nastajanja in izgine-vanja, ... in prekletstvo \ pa. Obadva enkratno človeško življenje pripravlj i do izginotja (izniče-nja). O gonu govori Hegel opredelitvi duha: Duh je čuteč. V sebi nahajam n Ivojenost in gon je na nek način ponovna vzpoa rttev moje enotnosti. Gon pa je posamezno in (ftoo. V njem ni sarno-zavedanja. Izročenost gonoilpomeni prenetiatd biti. žival nima volje, ntma rkitinje samostojnosti. Ni-česar ne more vriniti med m in zadovoljitev. Zato ne biva v smislu samozaviija. človek pa je mi-slec (torej ima vedenje obiga), človek lahko med gon in zadovoljitev postavl^miseJ.
In ta misel je pri dom|Janezu pristajanje na gone, na princip donjuani|JB — na trenutno in začasno izginotje, na izginc|e v imenu tistega po-zabljanja prekletstva svetailti človeka obsoja na večno in popo>lno izničenje    Miroma izginotje.
O donjuamjzmu je govot Albert Camus — don Juanova etika je etika kvai tete nasproti etiki kva-litete. Ni plemenitejše ljuh ni od tiste, ki ve, da je istočasnost edinstvena in pinljiva. Vsa ta umira-nja ui preporodi ustvarjaj^don Juanovo življenje Ljubita — to je njegov nai \ spo^aiavanja. Telo je tisto, ki prinaša spoznanje. — Vendar to spozna-nje pri našem junaku m oi ičeao spoznanja nesrni-selnosti — je pravzaprav ne pšno pristajanje nanjo s tem, da jo začasno pozah i. Zato don Janez tudi živi telesno življenje z gospi S6nami Do — Re — Mi — Pa — Sol — La — Si, vtpdar ta zaključeni krog obenem kaže ttudi na nem<Ast globjega spoznanja (globjega v smislu ugotaipnja temeljnih resnic sveta) telesnega spoznavanj^ kaže na to, da ni mo-goče pozabiti prvotnega flpoznanja absurdnosti. Tako tudd ne pristaja na opredelitev gona kot vzpostavitve enotnosti v člofekovi razdvojenosti sa-tnega s seboj.
Bistvo ljubezenskih teženj: Da bi ^pojili med seboj, je lažnivo, v trenutku, ko si ifevek misli. da se bo cilj spojitve uresničil, da se bo dvi||Bost potrdila v enosti, je najbolj   ogoljufan,  zakai  veliko ^oli 1e  osamljen   kot prej.
Tudl nekafcšna metafizič^i rešitev v umetnosti, na katero je svoje čase piitajal Jean Paul Sartre, v tem primeru glasbi, ga neuore zadovoljiti in tako spremeniti njegovo ugotovittiteinieljne resnice sveta.
ZakaJ spreminjati barbarskp podobo sveta v zvok, se pravi dajatl svetu smiselnost     h
Toda, ker je sam glaslttik, ki kljub svojernu spoznanju še vedno ostaj^?7 mediju umetnosti, s tem zavestno pristaja na ajeno laž, na laž svoje akcije, svoje eksistence; n |iaž, ki kot taka (kot Laž) edina lahko še omogo I obstoj umetnosti kot umetnosti. Obenem pa dca i^Janez opaža, da umet-nost (glasba) kljub svoji I »poslušalce pripelje čez krize do neke blaženo I (ki je že neke vrste samo-pozabljenje), ki je siair blizu bebavosti«, na katero pa junak in njegov ivtor pristajata, kajti »kljub vsemu je le višja obHa življenja ktkor golo životarjenje«.
To je Camusova revolta.JJp je njegov upor. Mo-ramo se upreti. Kajti smrt ije še nesmiselnejša od življenja. Vztrajati v življei^i pomeni pustiti, da živi tudi absurd. Nasprotao od Evridike absurd izgine takrat, ko se od njfga obmemo. Torej je en& od edinilh smiselnosti filozofskih pozicij ali revolta, pravi Camus. Upor jestalno srečavanje člo veka z njegovim prepričanjafc. Upor je stalno očiš-čen vsakega upanja, je le ofika sigurnost v strašno usodo berz resignacije, kijbi jo drugače morala spremljati. Ta revolta daje sfoljenju vrednost. Ona ne spremlja samomora, povetaje le absurdno izku-stvo in nas s tem od njega cdvrača. Za to ostajanje na principu donjuanizma dan Janeza vežejo tudi druga spoznanja.
Post coitum je človek očiSte, z njega je padla ysa teža, fizlološke spremembe so ^nostile del živčne energije Post coitum vidi človek tiidi vso .vsakdanjo banalnost v čisto druganči luči, kot jo gleda sic«, Nl ji zasužnjen in ni ji slepo predan.
Vendar dolgo tako don Janez ni mogel. Odločil se je, da je treba vse, kar je bilo, uničiti. Vse je hotel začeti znova. želel je potovati. 2elel je postati čist in svoboden. Odšei je v Mesto. Toda Mesto mu je bilo od-tujeno. V Mestu je bil Tujec.
Mogoče bi Dilo treba samo redi da ljudje tod padajo v ljubezensko praznino, v nlč, ki je oblika nezmožnosti, to se pravi groze in to grozo je mogoče primerjati samo z grozo popolne otopelosti. To, kar ga je najbolj pretreslo, so bile strahotne planjave samote. Od svoje nove okolice se je izrazito odbijal in to je bila odtujenost. ki je pogoj za bistrovidnost.
-----bi&trovodnost v srnislu ničujočega spozjnanja,
ki se skriva za občutkom odtujenosti.
Toda don Janez se je vsemu temu hotei upreti. Vprašanje je le v tem, kako se upreti? Kako naj ljudem dopove nesmiselnost njihovih početij in smiselnost svojih sebi? Vseeno se je uprl. Camus pravi, da je upor očiščen vsakega upanja v prihod-nost. Ce človek sprejme, da ima njegova svoboda smisel   samo   v   odnosu   nasproti   njegovi   omejeni
Kajti takrat bo prenehalo obdobje prerokov, ideologov, norcev, prenapetežev ui junakov ,.. čisto navadni ljudje bado morali v največji skromnosti reševati človeka kot človeka. Torej je na tem mestu avtor svojega junaka usmeril iz spoznanja nesmisel-nosti v tisti humanizem, ki je tako značilen za za-ključno obdobje Camusovega absurdizma. Vendar pa Javorškov junak te humanistične meditacije ne nadaljuje, ampak se zaiova in znova vrača k svoje-mu prvotnemu spoznan.ju
Izba, v katen je prebivai, ga je začela diišiti. Ta izba se mu je počasi spremin.iala v simbol današnjega sveta in ta svet je svet zaprtosti
Samo i&kal je m iskai, našei pa ru nič. Tn od vsega iskanja so bila najbolj neumna potovanja, zakaj to so bila samo iskanja na višjo potenco.  to je bilo sarno vlšji nič.
Spoznal je nove dimenzije ljubezni.
Ljubezen je težnja pq dopolnjevanju, in ker nlsmo po-polni, se najbolj učinkovito dopolnjujemo, če se dopolnju-jemo s svojimi bližnjimi. Ko se v njem zgubimo, najdemo vse tisto,  česar nimamo.  Odtod občutek  srečne radosti.
Evelyne zapadno noenice Tcjer eo rratovi elipeah umazano poscano padanje
Btrehe 80 gori vieoko nizko opeke tudi ti vitka eonžnica opeka ei tudi jaz v eunkih izginemo v opeSne Srepinje zdrobimo ee v niS
Erelyn« noenice vzhodno oaarloe tudi na papisti bivanje nihanje padanie
Vrožnica
vseeno Je
potujeTa v
krožim lepo
taVo krpžimo.
imamo neenake
b« vrtimo tako
nobeden ne more
storitl nikakor
strašno
5aea ne
sredina
Evelyne
Evelyne
brenkam
kričlmo
daljice
vpijejo
prostor
Šaea da
bledejo
Evelyne
zabavno zajezim ne pove lrt-aSkam za tvoj na Srke
zdreana Evelyne copatah eunkoma nemoifno polmere zabavno ničesar Eveljne Eveljne Evelyne ničesar ti reko odgovor 3al3.i
odlivamo svoje priaejo drugl privezani eo je ueedlina neverjetno kot drtgl potujeva
pohabiš besedo dobiš bedo črrivo bedo še malo pa bo ko&čano tvoje iae konec iiSisčeni oarlcet dnevne sobe pričaiuj« JEiiEESEE ntnvr 'eeeee.ee 1111111
eeeeees
moran je pa5 taico obl&ono ste sliaii
najbrž te iaiaa celo rad Evelyne rea
VVTVTVT
eeeeeee 1111111 yyyyyyy
nnnnnnn
eeeeeee
Evelyrie ssaradi sjcaljenib. poldnevniicoT Evelyne polnoro utrujen seai ae skrčil f driitečo pesem s tvojiK imeaom punca
usodi, potem zanj ni važno najbalje živeti, ampak največ živeti. Prav v imenu tega »največ« je don Janez sprejel tudd krog svojih ljube^mi. Toda zdaj se je uprl tudi proti temu in proti Mestu. Vendar njegov upor ni bil davolj silovit. Predmeti so ga začeli zasiižnjevati, zgubljal se je sredi mesta. -Po-lotil se ga je strah, tako, da je izgubljal zaupanje v njosnovnejše silnice življenja in bistvene človeške lastnosti, med njimi predvsem v zmožnost ljublje-nja. Zaman se je spraseval, kakšen naj bi bil končni srnisel vseh teh »telovadno-kliničnih početij«, in na koncu je prišel do sklepa, da nima nobenega smisla, da gre le za absurdni užitek, podoben tiste-tnu užitku, kot ga povzroča pijača ali hrana.
Sestri Agata in Ana sta ponazarjali njegovo raz-dvojenost. Ana mu je govorila o brezmejni radosti telesnega združevanja, o tem, da je človekova lju-bezen simbol velike ljubezni Najvišjega bitja, kakor je to zelo razločno zapisano v Upanishad. Krščan-stvo naj bi po' njenem pripovedovanju zavrglo Iju-bezen in ji odvzelo odrešujoči smisel. Agata pa, ki je bila pravo nasprotje Ane, je zastopala anti-erotično prepričanje. Ko mu je dvojnost Agata-Ana postala jasna tn sprejemljiva, se mu je svet zače] prikazovati v čisto drugačni luči. Vendar pa mu misel, da je spoznal bistveno uganko ždvljenja, a da pri tem ni prav ničssar rešil, misel, da se zadovo-ljuje samo z neko sherno, z neko provizoričnO', če-prav zelo logično izpeljano rešitvijo, ki mu je sicer prinašala obilo sreče, a da ,je ta sreča čisto"zasebna, ni dala miru.
Ali naj ponovno pristane na telesno združevanje kot neko zasebno srečo, na obliko trenutne samo pozabe, ki je neke vrste izničenje?
Ko je rešil (vsaj provizorično in zase) to vpra-šanje Ijubezni, in ko je spoznal, da je ta rešitev (svojo ljubezen je hotel razširiti na vse predmete) samo skrajna oblika obupa, ga je začelo zanimati nekaj čisto drugega, namreč kako se bo človek znašel v katastrofi sveta?
Don Janez je doumel, da je ljubezen v nekaterih posebnih trenutkih življenja čisto podobna smrti. To videnje ga je napolnilo z neskončno radostjo, kajti zdaj mu je postalo vse jasno. Ko je bil sre-čen ni poznal ne strahu in ne stiske, sploh ni vedel, kaj je fco ljubezen, zakaj ni je potreboval. Šele po-tem, ko sta ga zagrabila strah in nesreča, je zaslutil, kakšne rešilne možnosti se skrivajo v ljubezni.
In potem je prišla zadnja večerja, na katero je povabil vse svoje prijateljice in najrazličnejše ljudi vseh plasti družbe. To so bili trenutki pred njegovo smrtjo.
Občutek strahotne svobode ga je prevzel. Vsi strahovi, pa najsi so bili velikj ali majhni, so bdli zdaj resnično zadavljeni. In kljub rjovenju gostav okoli sebe je že bil v območju tišine, ki je najvišja oblika človeškega bivanja. Prava tišina je tišina tistega trenutka, ko se vse človekovo bistvo s široko odprtimi očmi upre v onostranstvo, v srnrt na primer. In takrat se človek s smrtjo sreča tako, kakor se je treba srečati, čeprav se v bistvu z njo srečava slednji hip od rojstva naprej Smrt je namreč naše najbolj vsak danje stan.ie, nobeno stanje ni tako naravno kakor prav smrt.
A če smo že tako in tako skoraj kar naprej mrtvi se sprašuje don Janez — zakaj neki se bojimo dokončne smrti? Ali mar ni lažja, kakor je življe-nje? Vsekakor je lažja kakor ljubezen. To je prav gotovo. Ljubezen je antipod srnrti, višek življenjske koncentracije, zato pa tudi smrta najbližja, skrajno-sti se pač stikajo — ugotovi glavni junak. Zavest, da je smrt nekaj hudega, so mu vcepiii drugl. V življenju je bi! velikokrat blizu smrti, zmeraj se je je ustra&il, pred smrtjo ga je torej varoval strah, tisti notranji strah, ki meji na grozo. In zato je gledal obliko življenja kot edmo možno obliko bi-vanja, zato je ljubil pokrajine, ženske in umetnost. Umetnost ljubljenja je bila zanj umetnost življenja. Vendar je v poslednjih trenutkih svojega tu-bivanja spoznal, da je čas pravzaprav nepremičen, da se premikajo samo ljudje, da ljudje delajo čas, da čas ne teče, ampak je in da se prav tako pomote, kot se nam dogajajo s časom, dogajajo tudi s smrtjo.
Smrt sploh ni tista bela gospa s kostmi in koso na rami, temveč je edini stvarni trenuteic življenja.
Zivljenje je sestavljeno iz mnogoterih strašnih, odločilnih ln neznosnili trenutkov, ki so po vsei verjetoosti težji in usodnejši, kot je trenutek gole smrti. Le priprava na sinrt je   težka.   In   bolečina,   kadar  je   bolečina  uvod  v   smrt.
Vendar, ko don Janez nad šeboj lzreče obsodbo (ko pogoltne strup), se v njem zopet pojavi strah: Morda pa res nima nobenega smisla umreti?
Ena sama minuta življenja je vredna več kot tisoč smrti. Vse skupaj je preneumno! Hotel je zakričati.
Takrat pa ga je obšla neznansko živa sladkost. Razlila se mu je po vsem telesu, podobna je bila tisti sladkosti, ki jo je občutil na višku najlepše in najbolj popolne ljubezni. Tako lepo mu je bilo, da je s prezirom gledal na trenutke omahovanja in obupa, ki jih je pravkar preživljal.
Nikdar si ne bl mislil, da je umiranje tako preprosto. On sam se je obscdil. To mu je očitno. A v bistvu je sain sebe rpevarai, čeprav se s prevaro strinja. Strinja .. . In zdaj prihaja konec.
Nikdar si ne bi mislil, da je umiranje tako pre-prosto. Na koncu življenja je don Janez spregledM. Resnica se je razkrila. »Kako je vse to preprosto! Spremembe! Nič drugega! Samo spremembe!« Ta zaključni stavek Javorškovega romana kaže na res-ničnost naše prvotne ugotovitve o temeljni dimenziji besede s-prememba. Vse življenje glavnega junaka, vsa njegova delovanja in nenehanja so le dogodki in dejanja, ki se dogajajo vzporedno s preminja-njem človeka, ki napolnjujejo njegovo umiranje — ničenje nejgovega zavedujočega odnosa do sveta in dogodkov v njem. S-premembe so dogodki, ki s pre-minjanjein človeka odkrivajo neskritost temeljne ničujoče dimenzije sveta, ki je v ne-zavedanju, torej izničenju človekovega zavedajočega se jaza.
Don Janez na smrt pristaja, čeprav je kot rešdtve (odirešitve) ne sprejema. Don Janez je srečen in obhaja ga neznansko živa7 sladkost. On misli, da je vse dobro. Ali kakor pravi Camus v svojem filo-zofskem eseju Le Mythe de Sisyhe:
Sreča je del našega sveta. Toda svet je samo eden. STeča in absurd sta otroka ene in iste zemlje. Tako sta nerazdružna. Sofoklejev Eudipus pravi: Mislim, da je vse dobro. In to je beseda sveta. Ona nas uči, da vse ni izorpano in ni bilo izčrpa-no. Ona odmeva v surovem in nesmiselnem svetu. Ona iz človekove usode ustvarja delo. To je vsa tiha Sizifova radost. Ni sonca brez senc. Potrebno je, da spoznamo noč. Absurdni človek je rekel: Da, in njegov napor bo neprekinjen. Obstaja le ena ose-bna usoda in ta je vredna le prezira. Kar se tiče ostalega, človek ve, da je gospodar svojega življenja. Sizif je sdepec, ki želi videti, je človek, ki ve, da noč  nima  konca, a se  vendarle stcdno  giblje.
Sizif nas uoi modrosti, ki negira in vzdiguje ka-menje. On misli, da je vse dobro. Sizifa si moramo predstavljati srečnega. Tako je tudi z junakom Ja-vorškovega rornana. Na koncu njegove poti si ga moramo predstavljatd srečnega.
Ob zakljuoku zgodbe se dve življenjski in pripo-vedni liniji (roman je namreč pišan na dveh časov-no-prostorskih ravneh) stikata in združujeta v po-slednji (avtorjevi) resnici smrtd in niča.
Roman prinaša meditativno obliko pisanja, nad-realistične elemente,, deloma tudi notranji monolog, reminisciranje — njegova pripoved prehaja od krat-kega, odrezavega reporterskega stila do močno raz-bohotenih stavčnih tvorb in zgradb, ki so včasih prenapolnjene z naštevanjem in primerjanjem.
Vendar pa kljub nekateram pomanjkljivostim stavčno-zveznega in metaforičnega zna&aja pristajam na notranjo — vsebinsko in intencionalno zgradbo Javorškovega romana Spreinembe in njegovo poja-vitev odobravam.
Andrej Medved
SODOBNOST 11, .12
Enajsta številka letošnje Sodobnosti je vsebinsko prire-jena jubileju Oktobrske revolucije. Tako prvih trinajst strani zavzema razprava Dušana Kermavnerja Oktobrska revolucija in Slovenci. Avtor y njej skuša zajeti odnos Slovencev do tega epohalnega pojava v okviru naše narodne zgodovine Pri tem se zavzema za obravnavanje zgodovine delavskega gibanja kot integraine sestavine splo&ne narodne zgodovine Razprava izhaja iz ugotovitve o »čustvenopolitičnem ali moralnopolitičnem odnosu« Slovencev kot Slovanov nasproti veliki slovanski Rusiji in prehaja k vprašanju slovanskega »narodnostnega boljševizma«. Na kraju avtor dodaja raz-pravi še polemičen pogled na stran; Kocbekove Listine, k) se nanašata na isto problematiko
Dvanajst naslednjih strani pnnaša lzbor ruske lirike v prevodu Toneta Pavčka, pod skupnim naslovom Oktobei v ruski liriki Na čelu jim je Majakovskega Oda revoluciji, sledijo še pesmi avtorjev Brjusova Hlebnikova, Pasternaka. Ahmatova   in  Cvetajeve  ter  Jesenina   in  Tihonova.
Enaindvajset strani obsegajočo razpravo o odmevu Oktobrske revolucije »kot družbenopolitične in duhovne energije« med slovenskiml književniki priobčuje Franc Za-dravec Odziv pojmuje kot dialoge posameznikov z oktobr-skimi idejami in to v dveh časovnih valih Avtor se z raz-pravo oddeli — v skadu z naslovom — od drugega obdobja. t. j. tridesetih let Tedaj namreč avtorji že sami konstru-irajo revolucijo iz našega domačega »družbenega gradiva in prostora« in sicer v obsegu zvrsti proze tn dramatike Zadravčevo razmišljanje se zaustavlja pri književnikih d desetletju po prvi vojni, ko je bil slovenski književnik na oktobrske ideje še emocionalno navezan, čemur naj bi kot forma bolj ustrezala poezija. Avtor ugotavlja da so se zvrsti v tem obdobju »prenesle iz območja ožjega pesniko vega subjekta v množico« in da so se splošne teme umak-nile aktualnim tudl v poeziji. Bazprava ne odgovori na vprašanje o učinkovitosti literature, k: je nastala iz okto-brskih   pobud,   na  takra*aio   zavest   delavca  in   intelektualca
Vlado Vodopivec priobčuje zanimiv prikaz dogodkov v Judenburgu maja 1918 Upor vojakov je bil izraz duha Oktobra med Slovenci v avstroogrski armadi Pri prikazu in pogledih na situacijo se je avtor, kakor sam navaja, opiral
na arhiv odbora za prenos judenburških žrtev na dve štu-diji češkega vojaškega zgodovinarja Karla Pichlika.
Izvime   pesmi   objavlja   v   tej   številki   Franc   Vurnik.
V  pesmi  Anatomija zavesti si  prizadeva soočiti se z najviš-jimi   in   končnimi   vprašanji   dejanja   in   nehanja.   Vse   tri pesmi  so predpostavljanje  reda  v  svetu, v  katerem pesnib teži   po   dopolnitvl   in   trdnosti   v   nekera   osnovnem   redu.
V   zvezi s tem je tudl  logični postopek v vezanju mlsli iz rerza  v   verz,   kavzalni  odvisniki   in  eksplicitna  opredeljeva-nja, ki veckrat zamenjajo neposredno tzpoved.
Andreja Hienga radijska igra Cortasova vrnitev prinaša eno od tem, ki poiščejo človeka na meji, katere ena stran je preteklost, druga stran pa »ta čas«, pri čemer je človek ves zavzet s svojo preteklostjo, ki ji je posvetil in v kateri je pustil svojo življenjsko kondicijo Vprašanje, kam naj se ta človek v mejnem trenutku obme, v Hiengovi drami ni zastavljeno metafizlčno, temvei docela eksistencialno praktično, skoraj vulgarno. Po načinu obravnave problema je drama nekakšen dialogiziran esej, po ajeni živosti pa jo lahko doživimo celo kot pro-eksistencialno agitko. Nivo splošnosti ji podeluje snov, zajeta iz ne več prisotne sve-toviie zgodovine, po čemer je časovno in prostorsko toliko odmaknjena, da lahk.o velja kot prispodoba v nasprotju z naključjem, da bi segli po domači snovi z istimi motivi Drama prikazuje junakovo spoznanje, da je heroična pre-teklost samo preteklost, da rane postanejo naposled braz-gotine in da zaradi tega nihče ne avi bolje. Ustrezno ravnanje je ravnanje, prirejeno zahtevam časa, ki je ta čas Drama ne rešuje vprašanj o vrednosti tega časa. Dovolj je dejstvo, da »večina ljudi živi v njem«, kot pravi general Cortec, ki po svoji vrnitvi iz Mehike opravlja v samostanu devetdnevnice Kar je z jedkim sarkazmom izrazil v svojih pesmih Brvar, to je na način zgodovinske ilustracije zaob-segel in rešil Andrej Hieng v Cortesovi vrnitvi.
V glasbeni kroniki obajvlja Borut Loparnik Pobienalske zapiske 1967, J. Horvat podaja kratko oceno knjige Jožeta Javorška Spremembe, Aleksander Bassin predstavlja štiri mlada imena s področja likovnega ustvarjanja, Božidar Pahor pa med komentarji na šestih straneh obravnava sedanji politični položaj v Grčiji, pri čemer opozarja na pomembnost vprašanja o pomenu podobnih situacij za raz-liko od suhih" poročil, ki nas havajajo k površhosti pri opazovanju kriz v sodobnem svetu.
Dvanajsta številka na prvih straneh prlnaša pesmi (9) Cirila Zlobca. Zanimiva sta Slovenska soneta, obsodba nekih načinov bivanja našega naroda.
Skoraj četrtinc zavzema šludija Antona Ocvirka Stilni premiki v Cankarjevem zgodnjem pripovedništvu, ki bo v celoti izšla v šesti knjigi Carkarjevega zbranega dela. Can-karjevo zgodnje pripovedništvo je z literarnoteoretičnega stališča v mnogočem zanimivejše kot njegova zrela dela. Avtor študije ugotavlja nemoč tradicionalnih »literamih obrazcev in razpredelnic*, kadar imamo opraviti s Cankar-jevim pripovedništvom in Hterarnimi tokovi od simobolizma dalje. Cankarjevega literarnega izraza ne moremo razumeti s pozicij  tradioionalne poetike, saj v tein primeru moramo
zavreči nekatere prvine nji^ove proze kot nerazumljive, »tuje«. V prvem delu študije avtor razišče Cankarjev od-klon od naturalizma in usodo srečanja njegovih prvih te-kstov kl se jih je že dotaknila dekadenca s lovenskimi na-turalisti. Razprava teži za tem, da razjasni bistvene poteze in naravo Cankarjeve dekadence, s testn, da s primerjalno literamozgodovinsko metodo ugotovi pobude, ka so uravna-vale njegovo pisanje po prekinitvi z naturalizmom. Pri tem se srečujemo s pojavl, kl niso splošno značilni za ce-lotno dekadenco, temveč samo za njeno posebno različico, kakršna se je uveljavila na Dunaju in njegovem kultumo-vplivnem področju Ko doženemo njene bistvene poteze, po katerih se razlikuje od »izhodiščne dekadenčne zasnove«, se nam razjasni Cankarjev pojem dekadence tn njegovo razumevanje nove proze
Danilo Lokar v kratki noveh Bela iisa, Izin konec z iz-virnim prijemom (kar seveda ne pomeni, da je tudl nov), na dveh in pol straneh učink^Fito in zgoščeno poda celotno podobo neke usode. Kljub vsemu pa je zanimivo in tudi značilno, da avtor na kraju potrebuje še dodatek, ki na način klasične proze zaokroži spis (kar se n. pr. ne zgodi v podobnem primeru pri Jamesu Joyceu).
Poezija Toneta Kuntnerja v zadnji dobi vse bolj 6rpa iz socialnih motivov našega kmetskega podeželja. Motivi zemlje in človekovega sodobnega odklona od nje ter usoda tistih, fci so nanjo še vezani, so vtr razmišljanj ciklu ža-lostna pesem. CDtlus izzveni v resignirano ugotovitev, da se zgodovina ne spreminja v svojem razporejanju na sreč-nejše in manj srečne usode različnih slojev
Leopold Suhadolčan objavlja sklepno poglavje romana pod naslovom Slovesnost.
Drevo na kamniti obali Toneta Svetine je lirska epopeja samozadostnosti, moči, vztrajanja, upanja, borbe, preraš-čanja itn. — teh atributov saraostojnega subjekta, ki močan lahko obstaja izven množice.
Pod Refleksijami objavlja Peter Vodopivec razmišljanja ob knjigi prof. Vladimirja Dedijera Sarajevo 1914, pod naslovom Med bolečino tn obupom Razmišljanje skuža z več strani aktualizirati tiste prvlne takratne situacije in njenih nosilcev, fci so prisotne še v našem svetu.
Dr. Vojan Rus objavlja opažanja in ocene ob temi Po-litika in šolstvo v Sldveniji. V knjiže^ii^ kroniki Prance Vurnik prikaže Suhadolčanovo zbirko novel Dobrijska balada, Jože Sifrer pa oceno romana Karla Grabeljška Med strahom in dolžnostjo.
V glasbeni rubriki ocenjuje Jože Sivec Andreja Rijavca Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma.
Miran Ogrin komentira politične dogodke v pretekleni letu — Kritično Ito 1967
številka sklene letnik Sodobnosti s štirimi stranmi verzov Cirila Zlabca O prerokih in preroStvu — poskus satire                                                 ^
Utihnite, preroki / ZAPIK! pravilo ^re naj velja: / izza teh vaših hrbtov se raorda / prikaže mi podoba domovine.
Jaro Novak
JEAN PAUL SARTRE
o g**noeLctu)
Beseda genocid še ne obstaja dolgo časa: med obema vojnama jo je ustvaril pravnik Lemkin. Slvar je stara kot človeštvo in ni je družbe, katere struktura bi preprečevala ta zločin. Torej je sleherni geoncid zgodovinski produkt in nosi znamenje skupnosti, iz katere je izšel. Genocid, o katerem nam je soditi, je delovanje največje kapitalistične sile, največje sile sveta: po-skusiti ga moramo spoznati kot takega — se pravi, toliko, kolikor izraža hkrati ekonomsko infrastrukturo te sile, njene politične cilje in protislovja sodobne konjunkture.
Posebej moramo poskušati razumeti, kaj je genocidalna intenca v vojni, ki jo vodi ameriška vlada proti Vietnamu. 2. člen konvencije iz leta 1948 de-jansko definira genocid izhajajoč iz njegove intence. Konvencija se molče opira na sveže spomine: Hitler je razglasil svojo odloč^nost uničiti žide; počel je genocid kot politično sredstvo in tega ni skrival. žida je bilo potreb-no usmrtiti, odkoderkoli je že prihajal, ne, ker bi bil oborožen ali ker bi pri-padal kakšnemu odporniškemu gibanju, ampak ker je bil žid. Ameriška vlada pa se je pazila tako jasnih izjav. Trdila je celo, da prihaja na pomoč svojim zaveznikom, Južnim Vietnamcem, ki so jih napadli komunisti. Aii mo-remo v dejstvih odkriti ta zamolčan namen? In ali moremo, zdaj ko poznamo raziskave, trditi, da oborožene sile ZDA ubijajo Vietnamce v Vietnamu iz pre-prostega razloga, ker so Vietnamci? Tega ni mogoče ugotoviti brez kratke zgodovine: strukture vojne se transformirajo hkrati z infrastrukturami družbe. Med letom 1860 in današnjim dnem so se nameni vojaških kon-fliktov temeljno spremenili in dovršitev te metamorfoze je točno ta »eksem-plarična« vojna, ki jo Združene države vodijo v Vietnamu. 1856: konvencija za dobrobit nevtralnih; 1864: Zeneva: zaščita ranjencev; 1899, 1907 Haag: dve konferenci poskušata urediti konflikte. Ni slueaj, če je vedno več prav-niško-vladnih kontaktov, da bi »humanizirali« vojno na predvečer dveh naj-strašnejših masakrov, kar jih pozna človeštvo. V Dedijer je v svojem delu »On Mil-itary Conventions« zelo dobro pokazal, da kapitalistične družbe v tem istem času kotijo to pošast: totalno vojno — ki je njihova resnica. To je:
1.  Tekma med industrializiranimi narodi, ki si grabijo nova tržišča, spo-čenjajo permanentne sovražnosti, ki se prevajajo v teorijo in prakso po tem, kar imenujemo »buržoazni nacionalizem«.
2.  Industrijski razvoj, ki je izvor teh antagonizmov, daje sredstvo, da se razrešujejo v korist enega od konkurentov, s tem, da proizvaja stroje, ki so vedno bolj množično smrtonosni. Rezultat tega razvoja je, da je vse manj in manj možno razlikovati med zaledjem   in   fronto,   med   civilnim   prebival-stvom in bojevniki.
3.  Toliko bolj, ker se pojavljajo novi vojaški cilji, bližji mestom — to-varne, ki celo, kadar ne delajo za armado, vsaj deloma ohranjajo gospodar-ski potencial dežele. In prav ta potencial je tisto, kar je treba razrušiti: to je cilj konflikta in sredstvo za zmago.
4.  Zaradi tega so mobilizirani vsi: kmet se bori na fronti, delavec je vo-jak druge linije, kmetice nadomeščajosvoje može na poljih. V tem totalnem naporu, ki obvladuje tako eno kot drugo nacijo, delavec teži k temu, da po-stane borec, saj  končno ima sila, ki je gospodarsko najmočnejša, največ možnosti za zmago.
5.  Končno, demokratična fasada buržoazne države in emancipacija delav-skega razreda povzročata, da množice sodelujejo v politiki: nimajo nobene kontrole nad vladnimi odločitvami, toda srednji razredi si domišljajo, da jih teledirigirajo prek svojih volilnih glasov in — kolikor ne gre za obrambno vojno, so delavci vznemirjeni zaradi protislovja med svojim pacifizmom in nacionalizmom, ki jim ga poskušajo vliti. Tako konflikt, potem ko je premiš-ljen, deformiran zaradi propagande, postane etična odločitev celotne skup-nosti: v v=aki naciji, ki je v vojni, vsi ali skoraj vsi zaradi te manipulacije postanejo sovražniki druge nacije. Vojna se totalizira.
6.  Taiste družbe v polnem razvoju tehnologije    kar naprej povečujejo področje svojega tekmovanja, s tem   da   množijo   sredstva   komuniciranja. Slavni »One World« Američanov je obstajal že na koncu 19. stoletja, ko je argentinsko žito uničilo angleške kmete. Totalna vojna ni več le, vojna vseh članov neke nacionalne skupnosti proti vsem  članom   neke   druge:   ona  bo tudi totalna, ker lahko vznemiri ves svet.
Tako vojna (buržoaznih) nacij. katere prvi primer je kontlikt iz leta 1914, ki pa ogroža Evropo od leta 1900 naprej — ni iznajdba enega človeka ali vlade, ampak preprosta nujnost, ki se vsiljuje vse od začetka stoletja tistim, ki »hočejo nadaljevati politiko z drugačnimi sredstvi«. Z drugimi besedami, izbira je jasna: nobene vojne ali pa takšna. To je tista vojna, ki so jo borili naši očetje. In vlade, ki so videle, da se bliža, ne da bi zmogle razumnost ali pa pogum, da bi se ji izognile, so izgubljale svoj čas in čas pravnikov z bedastimi poskusi, da bi jo humanizirale.
Kljub temu se je v tem prvem svetovnem konfliktu genocidna intenca pojavljala le sporadično. šlo je za to — kot v prejšnjih stoletjih — da se naj-prej zlomi vojaška moč dežele in dodatno uniči gospodarstvo. Toda, če je res, da ni mogoče jasno razlikovati civilov in vojakov, se je redko zgodilo — iz istega razloga — da bi kdo imenovia ciljal na prebivalstvo. Sploh pa so voj-skujoče dežele, vsaj tiste, ki vojno vodijo, industrijske sile, kar se kaže na začetku v določenem ravnotežju: vsak ima, v zvezi z možnimi iztrebljenji, moč pogajanja, se pravi moč uporabiti zakon zob za zob — kar pojasnjuje previdnost v zvezi z masakri.
II.
Kljub temu so se od leta 1830 vršili nešteti genocidi prav do današnjih dni. Genocidi, katerih izvor moramo iskati v strukturi kapitalističnih družb. Da bi izvažale dobrine in kapital, so se velike sile, še posebej Anglija in Francija, konstituirale kot kolonialni imperiji. Ime, s katerim so Francozi označili svoje osvojitve: »possessions d'Outre-Mer«, jasno govori o tem, da jih niso mogli dobiti drugače kot z agresivnimi vojnami. Poiskali so si na-sprotnika v Aziji, Afriki, v nerazvitih deželah, in daleč od tega, da bi se šli totalne vojne, ki predpostavljajo določeno recipročnost, so izkoristili abso-lutno premoč v oborožitvi in uporabili v konfliktu samo ekspedicijske sile. Te so zlahka premagale redne armade, kolikor so sploh obstajale, toda ker tak napad brez povoda izziva sovraštvo civilnega prebivalstva, ker so pač možni uporniki in vojaki, so se kolonialne čete uveljavljale na celem območ-ju, tako so nenehno vršili masakre. Ti masakri so imeli genocidalni značaj: šlo je za uničenje »dela skupnosti« (etnične, nacionalne, religiozne), da se ustrahuje ostali del in destrukturira domorodna skupnost. Francozi so, potem ko so v prejšnjem stoletju zadušili Alžirijo, tej plemenski družbi, kjer je vsaka skupnost posedovala nerazdeljeno zemljo, vsilili določila Code-Civila, ki daje-jo pravna načela buržoazne družbe in silijo k delitvi dediščine, in sistema-tično so razrušili ekonomsko infrastrukturo dežele, da je zemlja hitro prešla iz rok teh kmetijskih plemen v roke trgovcev, ki so ravno prišli iz metropole. Dejanska kolonizacija ni preprosta osvojitev, kakor na priraer nemška pri-ključitev Alzacije in Lorene v sedemdesetih letih. To je nujno kulturni geno-cid: ne moreš kolonizirati, ne da bi sistematično uničil posebne poteze do-morodne družbe in hkrati onemogočal članom te družbe, da bi se integri-rali v metropoli in uživali njene prednosti. Kolonializem je sistem: kolo-nija prodaja po preferencialni tarifi surovine in prehrambene artikle kolo-nialni sili, ki ji prodaja v zameno finalne izdelke po ceni svetovnega trga. Ta čuden sistem menjave se ne more ustanoviti, če se ne vsili kolonialnemu pod-proletariatu delo za mezdo gladu. Iz tega nujno sledi, da delavci izgu-bijo svojo nacionalno posebnost, svojo kulturo, svoje običaje, včasih celo svoj jezik (v Alžiriji je v času kolonov arabščina bila Arabcem mrtev jezik) in živijo v bedi, kot sence, ki se jim stalno govori o njihovi »pod-človeškosti«.
Kljub temu jih vrednost njihove skoraj zastonjske delovne sile v dolo-čeni meri ščiti pred genocidom. Nurnberško sodišče je bilo še vedno v spo-minu, ko so na primer Francozi masakrirali v Setifu leta 1948. 70.000 Alžircev. Nihče ni menil, da bi bilo potrebno soditi naši vladi kot so sodili nacistom, tako samoumevno je bilo to. Toda ta »namenska destrukcija dela nacionalne skupnosti« se ni mogla večati, da bi škodila interesom kolonov. S tem, da bi iztrebili pod-proletariat, bi se uničili sami. To pojasnjuje protislovno vede-nje skupine Pieds-Noirs med alžirsko vojno: silili so armado k masakru in marsikdo je sanjal o genocidu. Hkrati so poskušali — na silo — prisiliti Alžirce, da bi se »bratili« z njimi. To da niso mogli ne uničiti ne integrirati alžirske populacije, je vzrok, da so Francozi izgubili vojno v Alžiru.
III.
Te opombe nam dovoljujejo razumeti, da se je struktura kolonialnih vojn spremenila po drugi svetovni vojni. V tem času so se dejansko koloni-zirani narodi; ki jih je poučil ta konflikt in njegove posledice v »Imperi-jih«, potem pa še zmaga Mao-Ce-Tunga, odločili ponovno pridobiti naci-onalno neodvisnost.   Značaj borbe je bil vnaprej določen: koloni so imeli
močno orožje, koloniziranci so bili številnejki. Celo v Alžiriji, koloniji nase-litve in eksploatacije, je bilo razmerje 1:9. Med obema vojnama se jih je mnogo naučilo vojaških spretnosti in postali so izkušeni bojevniki. Včasih je vsaj na začetku pičlosti in revščina oborožitve zahtevala, da so bojevniške enote bile številčno omejene, njihova akcija je bila tudi pogojena s temi ob-jektivnimi pogoji: terorizmi, zasede, izzivanja sovražnika in torej skrajna gibljivos* vojnih skupin, ki so morale udariti nenadejano in takoj izginiti. to ni bilo možno brez podpore celotnega prebivalstva. Odtod ta slavna simbi-oza osvobodilnih sil in ljudskih množic: prve so organizirale agrarne refor-me. politično organizacijo, pouk, druge pa so podpirale, hranile in skrivale vojake osvobodilne armade in ji dajale svoje mlade ljudi, da bi nadomestile izgube. Ni slučaj, da se ljudska vojna s svojimi principi, strategijo, taktiko in teoretiki pojavi v trenutku, ko so industrijske sile privedle totalno vojno do skrajnosti z industrijsko produkcijo razbijanja atoma. Niti ni slučaj, če je posledica tega uničenje kolonializma. Protislovja, ki so prinesla zmago alžirski FLN, najdemo povsod v našem času: dejansko je ljudska vojna mrtvaški zvon klasični vojni (kakor tudi hidrogenska bomba). Proti partiza-nom, ki jih, podnira eelotno prebivalstvo, ne morejo kolonialue vo.jne niče-sar. En sam način imajo, da se izognejo demoralizirajočemu dražen.iu, ki se lahko konča s kakšnim DienBien-Fujem, to je, da »stisnejo vodo v kupi«, se pravi civilno prebivalstvo. Deiansko se vojaki metropole kmalu nanče. da so najboli nevarni ti molčeči kmet.je, ki na kilometer od zasede, ki je zdeci-mirala cel regiment, trdoglavo trdijo, da niso ne videli ne slišali ničesar. Ker ta enotnost celega ljudstva onemogoča klasično armado, je edina anti-gve-rilska strategija, ki se splača, uničen.je tega naroda, drugače povedano, civi-lov: žensk in otrok. Torture in genocid: to je odgovor metropol na vsta.jo koloniziranih. In ta odgovor, to vemo, je ničen, če ni radikalen in totalen.
To ljudstvo, zbrala ga je n.iegova partizanska armada, odločeno, politizirano, besno, se ne da več zastrašiti kakor v lepih časih kolonializma z »eksempla-ričnim« masakrom: Nasprotno, sovraštvo bo samo večje: ne gre več za ustrahovanje, temveč za fizično likvidacijo nekega naroda in ker to ni možno, ne da bi likvidirali kolonialno ekonomijo in sistem. se koloni,razbes-niio. inetroTDole pustijo t>ror>adati l.iudi in denar v brezizhodp^m spopadu; množice mptropol se upirajo nečloveški vojni, kolonije prepuščajo prostor suverenim državam.
IV.
So pa slučaji, kjer infrastrukturalna protislovja ne zavirajo genocidne reakcije na Ijudsko vojno. Tu se totalni genocid razkrije kot absolutni temeij anti-gverilske strategije. In v določenih okoliščinah se lahko celo predstavi kot cilj, ki se ga hoče doseči takoj ali postopoma. To se dogaja v vietnam-ski vojni. Gre za nov moment v imperialističnem procesu, ki ga običajno imenujejo neo-kolonializem, ker se definira kot agresija proti nekdanji kolo-nialni deželi, ki je že dobila neodvisnost, da bi jo ponovno podvrgli koloni-alnemu ustroju. Spočetka si zagotovi s finansiranjem puča ali kakšnega dru-gega državnega udara, da novi poglavarji države ne predstavljajo interesov množice, ampak le tanki sloj privilegirancev in kot sledi iz tega, tuj kapital. To je pojav Nguen Diema, vsiljega, vzdrževanega, ki so ga oborožile ZDA, njegova proklamirana določitev, da v skladu z ženevskimi odločitvami kon-stituira vietnamski teritorij južno od 17. paralele kot neodvisno državo. Na-daljevanje sledi iz premis: treba je policijo in armado, ki vsepovsod prega-nja stare borce, ki se ogoljufani za zmago sami opredelijo kot sovražniki no-vsga režirna; skratka vlada terorja izzove novo vstajo na jugu in ponovno vžge ljudsko vojno. Ali so Združene države kdaj verjele, da bo Nguen Diem zatrl revolto v kali? Vsekakor niso zgubljale časa, da so poslale eksperte, potem pa čete; zdaj pa so zapleteni do vratu v konflikt. In mi z majhnimi razii-kami naftajamo shemo vojne med Ho ši Minhom in Francijo, s tem, da je ameriška vlada na začetku izjavila, da pošilja čete.samo iz velikodušnosti, da izpolni svoje obveznosti do zaveznika.
To je videz. Toda, če gremo stvari do dna, imata ta dva zaporedna kon-flikta različno naravo. Združene države za razliko od Francozov nimajo ekor nomskih interesov v Vietnamu. Je sicer nekaj privatnih podjetij, ki so tam investirala. Toda ta podjetja niso tako razvita, da se jih ne bi moglo, če bi jih bilo treba žrtvovati, preboleti, saj to ne bi prizadelo ne celotne ameri-ške nacije, ne monopolov. Torej vlada Združenih držav ne nadaljuje tega konflikta zaradi neposrednih ekonomskih razlogov; rii se ji' treba izogibati strategiji genocida. To seveda ne dokazuje, da si jo je izbrala, ampak pre-prosto. da ji tega nič ne preprečuje.
Dejansko (po izjavah samih Američanov) ima konflikt dva namena. Pred nedavnirn je Rusk izjavil: »Sami sebe branimo.« To ni več Nguen Diem, zavez-nik, ki ga hočejo velikodušno rešiti: Združene države so v nevarnosti v Sai-gonu. To očitno pomeni, da je prvi namen vojaški Gre za obkroženje komu-nistične Kitajske. Torej ne bojo spustili iz rok azijskega jugo-vzhoda. Svoje može imajo na oblasti na Tajskem, obvladujejo dve tretjini Laosa in grozijo s pridobitvijo Kambodže. Toda te osvojitve bi bile zaman, če bi se znašli pred svobodnim Vietnamom, ki bi združeval 28 milijonov ljudi. Zato vojaški šefi radi govorijo o »ključni poziciji«; za,to Dean Rusk pravi, da se armada ZDA v Vietnamu bori zato, »da bi se izognili tretji svetovni vojni«. Ali ta stavek nima smisla ali pa je treba razumeti, »da bomo zmagali v tem tretjem kon-fliktu«. V kratkem, prvi namen vodi potreba, da se ustvari obrambna linija Pacifika. Potreba, ki ne more eksistirati drugače kot v okviru splošne impe-rialistične politike.
Drugi namen je ekonomski. General Westmoreland ga je definiral kon-cem zadnjega oktobra s temi besedami: »Vojno v Vietnamu bojujemo zato, da bi dokazali, da se gverila ne izplača.« Pa bi dokazali komu? Vietnamcem samim? To bi bilo zelo čudno: ali je potrebno potrošiti toliko človeških živ-ljenj in toliko denarja, da bi prepričali nacijo ubožnih kmetov, ki se bojuje tisoče kilometrov stran od San Francisca? In predvsem, zakaj jo je treba napasti, jo izzvati k boju in potem takoj razstreliti, da bi bili potem inte-resi velikih kompanij komaj omembe vredni. Stavek Westmorelanda, kot Ruskov, cilja više — treba ga je dopolniti. Drugim hočejo dokazati, da gverila ni plačnik. Vsem eksploatiranim in tlačenim nacijam, ki bi bile lahko zape-Ijane k osvoboditvi izpod Yankeejev z ljudsko vojno, naperjeno najprej zoper svojo psevdo-vlado in zoper compradorje, ki jih podpira nacionalna armada, potem zoper specialne enote Združenih držav in končno zoper G. I's. Naj-prej seveda Latinski Ameriki. In na nekj splošnejši način celemu tretjemn svetu. Guevari, ki je dejal: »Potrebujemo več Vietnamov«, je ameriška vlada odgovorila: »Vse jih bomo uničili, kot srho uničili tega.« V drugih besedah, njegova vojna ima predvsem pomen kot primer. Primer za tri kontinente in morda za četrtega: konec koncev je tudi Grčija kmečka dežela; pravkar so tam namestili diktaturo, dobro jo je posvariti: pokorščina ali radikalna lik-vidacija. Tako se ta eksemplarični genocid obrača k celotnemu človeštvu, s tem opozorilorn upa 6 odstotkov vseh ljudi brez prevelikih stroškov kon-trolirati ostalih 94 odstotkov. Razurnljivo bi bilo ljubše — propagandi — da bi se Vietnamci vdali, preden bi ih uničili. In ali ni točno, da bi bila situacija jasnejša, če bi bil Vietnam zbrisan z zemljevida; lahko bi mislil, da je vdaja posledica neke izogibne nezadostnosti, če pa ti kmetje ne oslabijo nit.i za tre-nutek in plačajo svoj heroizem z neizogibno smrtjo, bodo prihodnji gverilski rodovi še bolj gotovo izgubili pogum. Na tej točki naše razlage smo ugotovili tri dejstva: to, kar hoče vlada Združenih držav, je temelj in primer. Da bi dosegla svoj prvi namen, lahko brez težav — razen odpora samih Vietnam-cev — likvidira celo ijudstvo in ustanovi Pax americana v vietnamski pu-ščavi; da bi dosegla drugega, mora vsaj delno realizirati tega prvega.
V.
Deklaracije ameriških državnikov nimajo tiste iskrenosti, kot tiste, ki jih je dajai Hitler v svojem času. Toda to pomeni, da iskrenost ni nujna: dovolj je. da govorijo dejstva; izjavam, ki jih spremljajo, ne bo verjel nihče razen ameriškega ljudstva; ostali svet dobro razume: sokrive viade molčijo, -istale oznanjajo genooid, toda kaj malo se jim lahko odgovori, ker o tem nihče ne dvomi in ker dobro dokazujejo s temi obtožbami brez doka-zov svojo soudeležbo. V resnici, pravi ameriška vlada, nismo severnim in južnim Vietnamcem nikdar predlagali ničesar drugega kot izbiro: ali nehate vašo agresijo aii pa vas zlomimo. — Ni več potrebno dodati, da je takšen predlog absurden, ker je agresija ameriška in ji lahko torej samo Američani napravijo konec. In ta absurdnost ni brez računa: ne da bi to kazala, lahko formulira zahtevo, ki je Vietnamci ne morejo izpolniti. Vendar, kljub temu bi lahko prevedli: priznajte, da ste premagani, ali pa »vas bomo poslali nazaj v kameno dobo«, ostane nam, da je druga alternativa genocid. Rečeno je bi-lo: genocid, da, toda pod pogojem. Ali je to juridično vzdržljivo? Ali je vsaj razumljivo?
če bi ta argument imel kakšen pravni smisel, bi se vlada Združe^ih držav tesno izognila obtožbi genocida. Toda kot je opozoril advokat Mata-rasso, konvencija iz leta 1948 ne dopušča te izognitve: Genocid — posebej, če se ga izvaja nekaj let — je lahko sicer spremljan z izsiljevanjem, lahko se izjavlja, da se ga bo prekinilo, če se bo žrtev podredila, toda zaradi tega, ni nič manj genocid. Posebej *se, če je — kakor je tu primer, bil zničen, da bi se ostali prisilili na podreditev. *
Oglejmo si zadevo pobliže, da vidimo, kateri sta alternativi. Na jugu je izbira ta: sežigati vasi, podvreči prebivalstvo množičnim bombardiranjem, ki so odkrito smrtonosna, uničevati posevke, iztrebiti rast in posejane kul-ture z najrazličnejšimi sredstvi, mitraljirati na slepo in vsepovsod, ubijati, posiljevati, ropati, to je genocid v najbolj stogem pomenu besede ali dru-gače povedano: popolno iztrebljenje. In druga alternativa? Kaj naj stori vietnamski narod, da uide tej strašni smrti? Pridružiti se oboroženim silam ZDA ali Saigona in se pustiti zapreti v strateške zaselke ali v »zaselke no-vega življenja«, ki se ne razlikujejo od prvih drugače kakor po imenu, skrat-ka v koncentracijska taborišča. Ta taborišča poznamo po številnih pričeva-njih, obkroža jih bodeča žica, v njih se ne zadovoljujejo niti najosnovnejše potrebe: podhranjenost, popolno pomanjkanje higiene, zaporniki se stiskajo v šotorih ali v zasilnih kolibah, kjer se dušijo, socialne strukture so razru-šene, možje so ločeni od svojih žena, matere od svojih otrok, družinskega življenja, ki ga Vietnamci tako spoštujejo, ni več; ker so zakonci ločeni, se je nataliteta znižala; vsaka možnost kulturnega ali religioznega življenja je zatrta. Celo delo — delo za obnavljanje svojega življenja in življenja svojcev — jim je onemogočeno. Ti nesrečniki niso niti sužnji. Sužnost ni onemogočila razvoja kulture pri črncih v Združenih državah; zreducirani so na stanje agregata, na čisto vegetativno življenje. Ce se slučajno osvobodi neka družin-ska grupa brez poglavarja, otroci ali nekoliko starejša sestra ali mlada mati, le povečajo pod-proletariat velikih mest. Mati ali sestra brez hranitelja in z lačnimi usti okrog sebe dovršijo degradacijo s prostituiranjem z G. I. — ji. To, kar sem pravkar opisal in kar je na jugu usoda tretjine prebivalstva, je po pričevanju D. Duncana samo drug način genocida, ki ga obsoja konvencija iz 1948 leta:
—  »resen napad na fizično ali mentalno integriteto članov grupe«,
—  »namensko podrejanje   skupine   življenjskim   pogojem,  ki   vodijo   k fizičnemu, totalnemu ali delnemu iztrebljenju«,
—  »ukrepi, ki težijo k preprečitvi novih rojstev v grupi«,
—  »prisilni odvzem otrok ...«
Z drugimi besedami: ni izbire med smrtjo in vdajo. Saj je v teh okoli-ščinah vdaja genocid. Lahko rečemo, da je treba izbrati med nasilno in ta-kojšnjo smrtjb ali pa smrtjo, ki počasi sledi iz fizične in mentalne degrada-cije Ali, če kdo hoče: ni izbire, ni pogojev za razmišljanje: nakljucje neKe »operacije« ali nekega terena odloča o tipu genocida, ki mu kdo podleze.
Ali je na severu drugače?
Po eni strani gre za iztrebljanje: ne le vsakdanja nemožnost ampak tu-di sistematično uničevanje ekonomske infrastrukture od obrambnih crt do tovarn od katerih naj ne ostane niti kamen na kamnu. Odkriti napadi na civilno prebivalstvo. še posebej na kmete. Sistematična destrukcija bolnic, soi, svetišč, stalen napor, da bi preprečili dosežke dvajsetih let sociahzma. Ah sa-mo zato da bi ustrahovali prebivalstvo? Toda tega ni mogoce doseci drugače kot z dnevnim iztrebljanjem vedno večjega dela skupine. Sploh paje ta tero-rizem sam po sebi, po svojih psihosocialnih posledicah genocid Kao ve, ce še posebej pri otrocih ne povzroča mentalnih težav, ki škodijo dalj casa ah za vedno njihovi »integriteti«?
Druga alternativa je kapitulacija. To pomeni, da pristanejo na to, da^ se niihova dežela razdeli na dvoje in da se diktatura Američanov odkntosrcno ali preko vsiljenih oseb, vsili njihovim rojakom, članom njihove druzine, od kfterih jih je ločila vojna. Ali bo to nevzdržno ponižanje koncalo vo,]no:> lo ni nikakor zanesljivo: FNO in DRV, čeprav sta bratsko združeni, lmata raz-lično strategijo in taktiko, ker sta njuna položaja v vojni razlicna: Ce bi FNO nadaljevala borbo, bi ameriški bombniki kljub kapitulaciji Demokra-tične republike Vietnam nadaljevali pustošenje. Toda če bi vojna prenehala, bi kot vemo iz uradnih izjav, ZDA bile zelo velikodušne in bi pomagale pn rekonstrukciji DRV, kar pomeni, da bi preko privatnih investicij ah z ustrez-nimi posojili razrušile ekonomsko osnovo socializma. Pa tudi genocid: razre-žeš na dvoje suvereno državo, okupiraš polovico, drugi pa vlada z ekonom-skim pritiskom: nacionalna skupnost »Vietnam« ni fizično uničena, toda kljub temu ne obstaja več. Ekonomsko, politično in kulturno so jo podredili.
Na seveni kot na jugu ni izbire med dvema tipoma izničenja: kolektivna smrt ali dezagregacija. Najbolj značilno je, da je ameriška vlada izkusila od-por FNO in DRV in ve, da bi destrukcija, če ne bi bila totalna, ostala neefikasna: Fronta je močnejša kot kdajkoli; severni Vietnam je neomajen. Iz tega razloga izračunano iztrebljenje vietnamskega ljudstva ne more imeti namena, da bi ga pržsilil h kapitulaciji: ponujajo mu mir za pridne, ker vedo, da ga ne bo sprejelo; in ta navidezna alternativa skriva resnicno intenco imperializma, ki je — priti postopoma na najvišji razpon ekskalade, ki je totalni genocid. Res bi vlada ZDA lahko poskusila to doseči takoj ln oci-stiti Vietnam z »Blitzkriegom« vseh Vietnamcev. Toda takšno bi iztrebljanje za-htevalo zapletene priprave, npr. gradnjo letalskih oporišč na Tajskem, ki bi skrajšali za 500 km dostop bombnikom — bistveni cilj »eskalade« pa je sicer bil in ostaja pripraviti mednarodno javno mnenje na genocid. S tega vidika, so Arheričani še preveč uspeli: sistematično in ponavljajoče se bombardira-nie gosto naseljeni četrti Haifonga in Hanoja, ki bi še pred dvema leloma povzročilo ostre proteste, poteka danes v neke vrste splošni ravnodušnosti, ki izdaja bolj omrtvičenost kot apatijo. Igra je dobljena: mnenje imajo za , rahel in stalno izvajan prirastek pritiska, kar je v resnici priprava duhov na končni genocid. Ali je ta genocid možen? Ne Toda to je odvisno od Vietnam-cev in šamo od njih in njihovega poguma, od občudovanja vredne efikasno-sti niihovih organizacij. Kar pa se tiče vlade ZDA, je ne moremo odvezati njenih zločinov z izgovorom, da ima njena žrtev razumnost in pogum, da se jih obrani. Lahko zaključimo: pred ljudsko vojno, proizvodom našega čtsa, bdgovorom na imperialistično agresijo, terjatvijo suverenitete ljudstva, zavedajočega se svoje enotnosti, sta možna samo dva odnosa: agresor se umakne, sklene mir, priznavajoč, da se je celotna nacija dvignila proti nje-mu; ali se zavedajoč sfe neefikasnosti klasične strategije, zateče, (če le more, da ne bi škodil svojim interesom), k čistemu in preprostemu iztrebljenju. Druge izbire ni. Pa vsaj ta alternativa je vedno možna. Ker se oborožene sile ZDA vsidrajo v Vietnamu, ker množi.jo bombardiranja in pokole, ker poskušajo podjarmiti Laos in se pripravljajo na napad na Kambodžo, ni nobenega dvoma, da je vlada ZDA navzlic hipokritskem zanikanju izbrala genocid.
VI.
Intenco razbiramo v dejstvih. In kot pravi M. Aybar, je nujno, da je premišljena. Je že možno, da je bil genocid kdaj v plemenskih bojih reali-ziran v navalu strasti: antigverilski genocid, izvršen v našem času pa pred-postavlja organizacijo oporišča, se pravi sokrivce (dogaja se na daleč), ustrezna materialna sredstva: torej se o njem razmišlja in se ga načrtuje. Ali to pomeni, da so se njegovi avtorji jasno zavedali svojega namena? O tem je težko odločati: treba bi bilo sondirati globine puritanske zavesti, ki dela čudeže. Morda so nekateri sodelavci State Departmenta tako navajeni lagati samim sebi, da jim še vedno uspeva prepričati se, da hočejo samo dobro Vietnamu. Po nedavnih izjavah njihovih predstavnikov lahko domnevamo, da so ti lažni naivneži vedno manj številni: to smo mi, ki se branimo; tudi če nas je sajgonska vlada prosila, ne bomo zapustili Vietnama itd. itd. Na vsak način ne bomo stikali po tej psihološki skrivalnici. Resnico najdemo na te-renu v rasizmu ameriških bojevnikov Nedvomno je ta rasizem: protičrnski, protiazijatski, protimeksikanski — fundamentalna denost, ki ima globoke korenine in ki je obstajal skrit ali prisoten že dolgo pred vietnamskim kon-fliktom. Dokaz za to je, da je vlada ZDA odklonila ratifikacijo konvencije proti genocidu: kar ne pomeni, da je imela že od leta 1948 namen iztrebljati ljudstva. Toda po njenih lastnih izjavah bi to pomenilo vmešavanje v notra-njo zakonodajo številnih federalnih držav. Z drugimi besedami, ker je vse povezano — sedanji voditelji mislijo, da imajo proste roke v Vietnamu, ker so njihovi predhodniki zavarovali rasizem belcev ameriškega juga. Karkoli že je, od 1965 dalje divja rasizem pri mladih ameriških vojakih, od Sajgona do 17. paralele: mladi Američani mučijo, streljajo na neoborožene ženske namesto v tarčo, brcajo ranjene Vietnamce v spolovila, režejo mrtvecem ušesa in si delajo trofeje. Oficirji so hujši: nek general se je hvalil pred Francozom, ki je o tem pričal pred sodiščem, da je lovil Vietnamce s svo-jega helikopterja in jih streljal v riževih poljih. To seveda niso bili bojevniki FNO, ki se znajo braniti, ainpak kmetje, ki so obdelovali svoja polja. Bolj in bolj se v teh zmedenih duhovih enačijo Vietkong in Vietnamci in kar je nasprotno, iz česar pa sledi isto: »Vsak mrtev Vietnamec je Vietkongovec« Kmetje se pripravljajo na riževo žetev na jugu 17. paralele. Ameriški vojaki požgejo njihove hiše in jih hočejo strpati v strateško taborišče. Kmetje pro-testirajo. Kaj lahko storijo drugega z golimi rokami zoper te Marsovce. Pra-vijo: »Riž je tako lep, ostati hočemo, da pojemo svoj riž.« Nič več: to je dovolj, da ogorči Yankeeje: »Vietkong vafn je to vbil v glavo. Oni so vas naučili, kako se je treba upirati.« Ti vojaki imajo do takšne mere zmešan razum, da imajo za »subverzivno« nasilje šibke ugovore, ki jih je spodbudilo njihovo lastno nasilje. V izvoru tega je gotovo prevara: prišli so rešit Viet-nam, osvobodit ga komunističnih agresorjev: kmalu spoznajo, da jih Viet-namci ne ljubijo; iz vloge, ki naj bi bila osvoboditeljska, kmalu preidejo v okupatorsko. To je kot začetek spoznanja: ne marajo nas, ničesar nimamo opraviti tukaj. Toda preskušanje ne gre do kraja: razbesnijo se in si prepro-sto zatrdijo, da je Vietnamec po definiciji sumljiv. In to je res z vidika neokolonialistov: oni zelo na splošno razumejo, da so civili v ljudski vojni edini vidni sovražniki. Naenkrat jih zasovražijo; rasizem napravi ostalo: za ljudi, ki naj bi jih reševali, z velikim veseljem spoznajo, da jih je treba ubiti. Med njimi ni niti enega samega, ki ne bi bil pravi komunist: dokaz je, da sovražijo Yankeeje. Odslej nehajamo v temačnih in teledirigiranih dušah resnico vojne v Vietnamu: ona združuje deklaracije Hitlerja. Ta bi ubijal žide, ker so židje. Oborožene sile ZDA mučijo in ubijajo može, žene, otroke Vietnama, ker so Vietnamci. Kakršne že so laži in verbalni zadržki vlade, duh genocida je v glavah vojakov. In to je njihov način življenja genocidalne situ-acije, v katero jih je vrgla njihova vlada. Priča Martinson, mlad študent, 23 let, ki je 10 mesecev zasliševal kaznjence in ki ni moged prenašati svojih spominov, je izjavil: »Sem povprečen Američan, podoben vsem študentom in poglejte, kaj sem postal: vojni zločinec« In imel je prav, ko je dodal: »Ni važno, kdo bo prišel na moje mesto.« Njegova edina napaka je bila, da je te ponižujoče zločine pripisal vplivu vojne na splošno. — Ne: nobene abstraktne vojne, temveč ta vojna, ki jo vodi največja sila proti Ijudstvu ubogih kmetov in ki jo držijo pri življenju tisti, ki jo počnejo kot edino možno relacijo med preveč industrializirano deželo in slabo razvito deželo, to se pravi kot genocidalno relacijo, ki se izraža skoz rasizem. Edina relacija, ki je manj kot pristriči in oditi.
Totalna vojna predpostavlja določeno ravnotežje sil, določeno reciproč-nost. Kolonialne vojne so se vodile brez recipročnosti. Toda kolonialni inte-res je omejeval genocid. Sedanji genocid, poslednji rezultat nelegalnega raz-voja družb, je totalna vojna, ki se vodi do kraja v eni sami smeri in brez najmanjše recipročnosti.
Ameriška vlada ni kriva, da je izumila genocid niti, da ga je selekcionirala, da ga je izbrala med drugimi možnimi in efektnimi odnosi/ do gverile. Ni kriva — da je na primer — dala prednost motivom strategije in ekonomije. V bistvu se genocid postavlja kot edina možna reakcija na vstajo vsega Ijudstva proti njegovim zatiralcem. Ameriška vlada je kriva, da je dajala in da še daje prednost politiki agresije in vojne, ki meri na totalni genocid, pred politiko miru, edino, ki jo je možno vračati, ker bi ta obvezno implicirala premislek o načelnih ciljih, ki ji jih nalagajo velike imperiali-stične kompanije po posredovanju svojih presijskih grup. Kriva je, da zasle-duje in krepi vojno, čeprav vsak od njenih članov vsak dan globlje razume, prek poročil vojaških šefov, da je edini način zmage, da se Vietnam »osvo-bodi« Vietnamcev. Kriva je, da se z zvijačo in lažjo vsako minuto bolj anga-žira, kljub poročilom, o tej edinstveni in neznošni skušnji, po poti, ki jo vodi na točko, odkoder ni vrnitve. Kriva je, to sama prizna, da zavestno vodi eksemplarično vojno, da povzroča genocid, nezaupanje in prevaro sa vse narode. Videli smo, da je bil eden faktorjev totalne vojne stalno naraščanje števila in naglice sredstev transporta: od leta 1914 vojna ne move biti lokalizi-rana, vezi »enotnega sveta«, tega vesolja, ki mu hočejo ZDA vsiliti svojo hege-monijo, se ne nehajo zadrgavati. Iz tega razloga. ki se ga ameriška vlada prav dobro zaveda, sodobni genocid, kot odgovor na ljudsko vojno, ki se spo čenja in nadaljuje v Vietnamu, ni naperjen le zoper same Vietnamce, ampak zoper človeštvo. Ko pade kmet, prestreljen z rafalom, v svoje riževo polje, smo z njim napadeni vsi. Tako se Vietnamci bojujejo za vse ljudi in ameri-ške sile proti vsem. Ne le figuralno, niti abstraktno. In ne samo zato, ker je genocid v Vietnamu na splošno obsojen s človeško pravico. Ampak ker se po malem genocidalno izsiljevanje razširja na ves človeški rod in se primika k izsiljevanju atomske vojne, se pravi k absolutu totalne vojne in ker ta zločin, izvršen vsak dan pred vsemi očmi, dela vse, ki se mu ne uprejo. sokrivce tistih, ki ga izvršujejo.in ki nas, da bi nam bolje služili, degradiraio. V tem smislu imperialistov genocid ne more drugače, kot da se poostri: 'kajti gru-pa, ki jo skuša doseči in terorizirati prek vietnamske nacije, je človeška skupnost v celoti.
Prevod: N. C. in D. P.
Ispoved ameriške priče:
DONALD DUNCAN
(odlomki is sapisnifca)
Dedijer: Gospod Duncan, kje ste se, prosim, rodili?
Duncan: V Torontu, Kanada, leta 1930.
Dedijer: Ste kanadski državljan?
Duncan: Ne, naturaliziran Američan. ...Ameriško "državljanstvo sem dobil kot vojak Armade ZDA leta 1955 v Junction Cityju, Kansas.
Dedijer: In kakšna je vaša izobrazba?
Duncan: V Kanadi sem hodil v osnovno šolo in gimnazijo, potem pa sem se šolal na raznih collegeih v ZDA. Posebno se zanimam za politične vede, nimam pa diplome.
Dedijer: ... Kakšne vojaške tečaje pa ste obiskovali?
Duncan: Bil sem specialist za operacije in obveščanje. Tega sem se učil pri Special Forces in zunaj njih; ta predmeta sem tudi sam poučeval.
Dedijer: Poučevali?
Duncan: Da, bil sem instruktor.
Dedijer: še nekaj. Služili ste v Vietnamu. Koliko časa, kdaj ste odšli tja?
Duncan: V Vietnam sem odšel marca 1964, vrnil pa sem se septem-BRA 1965.
Dedijer: V kateri enoti ste služili?
Duncan: Bil sem pri U. S. Army Special Forces (posebni oddelki ameri-ške armade), ki jim pravijo včasih tudi the Green Berets (zelene baretke). V Vietnamu sem imel v glavnem štiri naloge in opravljal sem jih na področ-jih od s^vernih provinc južno od 17 vzporednika tja do polotoka Ca Mau...
Dedijer: Pa tudi pišete in ste izdali že nekaj knjig in objavili več člankov.
Duncan: Da.
Dedijer: Oprostite mi, da vas vprašam še tole. Na evropskih sodiščih to sicer ni v navadi, v vaši domovini pa to večkrat vprašajo: Kakšni so vaši splošni politični pogledi?
Duncan: Ne pripadam nobeni politični stranki, če mislite to......če pa
bi se že moral opredeliti, bi rekel, da sem neodvisen radikal. S tem mislim reči, da me vznemirja to, kar se dogaja, in da skušam zato nekaj narediti.  .
Dellinger: ... Nekje sem bral ali slišal, da ste se takrat ko je sekretar McNamara prišel v Vietnam, z njim posvetovali ali nekaj takega?
Duncan: Da, poklicali so me, da bi ga seznanil z nekaterimi operacija-mi v Vietnamu. Prav tako so me poklicali, da sem poročal generalu West-morelandu in generalu Throckmortonu, tedanjemu ambasadorju gospodu gospodu Lodgeu in gospodu Taylorju. ..
Učne metode
Halimi: Rada bi vas vprašala, kako ste poučevali rekrute o metodah protigverilskega vojskovanja in še posebej o metodah zasliševanja ujetnikov.
Duncan: ... S tem smo se dotaknili urjenja posebnih enot; to urjenje poteka v U. S. Army Special Warfare School (šoli armade ZDA za specialno vojskovanje) v Fort Braggu, Severna Karolina, in sicer v Special Forces School (šola za posebne oddelke) Najprej bi rad povedal, da sem bil na tej šoli leto in pol učitelj in da sem poučeval konvencionalne in nekonvencionalne obveščevalske veščine in pa tehniko zasliševanja . Sprva je kurz o zasli-ševanju v primerjavi z drugimi predmeti precej obsežen, predvsem zato, ker nočejo samo naučiti vojake metod, ampak želijo, da bi znali ceniti psiho-loške metode zasliševanja. S tem mislim metode, ki niso fizične; hočejo, da bi se vojaki zavedali, da ta metoda zagotavlja najboljše podatke, najnatanč-nejša obvestila. ... Seveda si lahko mislite da je v velikih razredih — govo-rim o razredih z več kot tridesetimi slušatelji — v enem tednu nemogoče vsakega študenta izučiti za strokovnjaka v psihološkem zasliševanju. Poznal bo metode, ne bo pa izurjen psihološki izpraševalec. Namen tega pouka je, da lahko študent, ko ga pošljejo v tujo deželo, pouči o teh metodah tako ime-novano »domačinsko stran« — domačine te dežele. Realistično priznavajo, da bodo prišli časi in okoliščine, ko psiholoških metod ne bo mogoče upo-rabljati, in ravno tako se zelo realistično zavedajo, da je zelo težko izuriti večje število ljudi do stopnje, ko te metode postanejo uspešne. Po tem delu pouka pride drug kurz, in to je obramba pred sovražnikovim zasliševanjem. Med drugim materialom smo pri tem predmetu uporabljali priročnik NKVD, priročnik, ki ga je uporabljala ruska tajna policija: tu je precej podrobno opisano večje število načinov mučenja Zdelo se je malo nepotrebno. Zde-lp se mi je, da bi tega vira pravzaprav ne bilo treba uporabljati, razen če niso hoteli vzdrževati mita, da drugi take stvari počenjajo mi pa da jih ne. ... Tako ali drugače, med kurzom ti postane postopoma zelo jasno, da je primerno izurjenem zasliševalcu in ob obeh metodah zasliševanja upiranje praktično nemogoče. Pravzaprav smo učili, da bi se zasliševanju lahko upiral edinole fanatik, religiozen tip ali kaj takega. Nekdo, ki bi raje umrl in ki njegovi možgani izključijo čute, tako da ne čuti bolečine. Kakor sem zapi-sal v svoji knjigi: ko so nas prepričali, da proti zasliševanju praktično ni obrambe, smo se začeli spraševati, čemu nas potlej vsega tega učijo. To je zelo visoko klasificiran razred. To pomeni, da je zelo dobro zavarovan pred vohunstvom. ... Vseeno pa ti ne morejo reči, da bi moral ti početi nekaj takega. To pa je precj direktno implicirano. Ko bi bil samo študent, bi re-kel: Nemara pa sem se samo naučil nečesa, česar me v resnici niso učili. Toda sam sem postal učitelj tega predmeta in natančno tako sem ga skušal poučevati, saj so mi rekli, naj ga tako poučujem in kako naj vso stvar po-vem implicitno. Naj nihče ne podvomi, da bo prišel čas, ko bo moral upo-rabiti takšne in še drugačne metode zasliševanja Poleg priročnika NKVD smo se dotaknili tudi drugih metod, toda vselej smo govorili o nekom dru-gem, ki da to počne. Za to smo imeli zelo utemeljene razloge Zakaj morajo biti tako previdni celo v svojih razredih? To verjetno velja za Special Forces bolj kakor za druge oddelke. Predvsem zelo dobro poznajo pravila vojskova-nja. In dobro vejo, da jih zaradi teh stvari lahko pokličejo na odgovornost. Zato vsaj na videz spoštujejo take stvari kakor je sporazum Kellog-Briand in zakoni vojskovanja; tako vzdržujejo videz legalnosti. Armada sama sebe zalezuje.. To zajema vse do naših radijskih komunikacij. Pozneje bom pričal o dogodku v Vietnamu, ko so uporabili besede, ki so v resnici po-menile čisto nekaj drugega — vse zato, ker naša lastna armadna varnostna služba prisluškuje pogovorom; in če pride do postopka, lahko tisti reče: »Ne, tega nisem rekel, rekel sem tole.« In lahko pogledajo v zapisnik in res, to je rekel; toda besede pomenijo v resnici nekaj drugega
Halimi: Dejali ste, da mladi rekruti niso čisto razumeli metod zasliše-vanja, o katerih so jih učili — in da so jim pouk utemeljevali s tem, da je to tiso, kar jib čaka, če bi jih v Vietnamu zajeli komunisti. Bi to potrdili?
Duncan: Ne, tega ne Ipi potrdil Pouka niso poskušali utemeljevati. To so rekli le v uradnem poročilu. Toda v resnici so stvar prikazali tako, da ni bilo prav nobenega dvoma, da, če potrebuješ podatke, so tu še druge metode, kako prideš do njih. Z drugimi besedami: vojakom niso skušali opravičiti tega pouka. To je bilo le za uradno poročilo; če bi kdo rekel: »Poučujte me-tode mučenja,« bi odgovorili: »Ne, učimo samo, kaj počne sovražnik.«
Metode zasliševanja
Halimi: Zdaj pa nam povejte, katere metode so učili v Fort Braggu?
Duncan: Iz priročnika NKVD smo poučevali stvari, kakor je stiskanje moških spolovil, natikanje vedra na glavo in pretepanje; kako obesiš člove-ka za širok jermen okrog pasu na vrv ali verigo in ga vrtiš. Poleg tega so priporočali še druge materiale, ki opisujejo tehnike zasliševanja, kakršne uporabljajo v komunističnih deželah: izolacija vroče-mrzli postopek, kako zmesti človeku duha, da bo zgubil občutek za čas, da ne bo vedel, kdaj je dan in kdaj noč, kako človeka zlomiti. . . Seveda smo razpravljali tudi o dru gih stvareh: na primer uporaba elektrike, priročne terenske metode — ka-kor je uporaba dvojnega E-A telefona, čisto navadnega armadnega teren-
skega telefona, ki mu vključiš baterijo, pritrdiš žice na spolovila ali genitalna področja, da povzročiš šok, in tako dalje. In seveda, ker smo bili nekonven-cionalna organizacija, so nam priporočali, naj uporabljamo svojo fantazijo. Posebej so poudarjali, da človeka ne smemo zaznamovati. Nobenih sledi na telesu. Uporabljati tiste vrste zasliševanja, pri katerih takoj po koncu ni mogoče reči, da bi bil ujetnik zlorabljen. . . Urjenje Special Forces je sestav-ljeno iz dveh delov: boj proti upornikom in gverilsko vojskovanje. Pouk metod zasliševanja sodi k urjenju v gverilskem vojskovanju...
Prvotna ameriška teorija gverile
V petdesetih letih je bila teorija, da je napad vzhodnoevropskih dežel, posebno Sovjetske zveze, nekako neizbežen. Realistično so računali, da bi jih prej kot na atlantski obali ne mogli zadržati. Z drugimi besedami, postopno bi se umikali, dokler bi ne prišle okrepitve itd Da bi dopolnile ta umik, so začeli tedaj uriti Special Forces, ... ki bi odskočile v zadedje napredujočega sovražnika, v vzhodnoevropske dežele. Večinoma bi bile to skupine po 12 mož. Teorija je bila, da so to pač komunistične dežele in da so zato vsi ljudje nesrečni — in zato je teren zrel za gverilsko vojno. Z drugimi bese-
dami, ljudje bi se zbrali okrog tebe in avtomatično si na zeleni veji. Te sku-pine so seveda izurili v podrobnem proučevanju njihovega področja: vsaka od njih je imela svoje področje, določeno vse do mesta ali vasi, ki bodo v njej ali blizu nje delovali.. In stvari, ki so se jih naučili, bi ti vojaki prenesli na doraačine in tako bi se v resnici borili le domačini. Zasliševalne metode so tako poučevali s posebnim namenom, da bi jih uporabili pri gve-rilskem vojskovanju. Kakor pravi priročnik Special Forces, je ena od nalog Special Forces ta, da organizirajo subverzijo proti vladam, ki so neprijatelj-ske do ZDA. ... če pa vzamemo zdaj Vietnam, je jasno, da je tam čisto dru-gačen položaj. V Vietnamu gre za »boj proti uporu«, kakor pravijo. že prej sem omenil, da sestoji pouk v Fort Braggu iz urjenja v gverili in iz pouka v »bojevanju proti uporu«. Namen gverilske taktike je pri tem pouku bil, da bi organizirali lokalno prebivalstvo proti vladi V Vietnamu je seveda precej drugače. Tu vlado podpiramo — sajgonski režim. Tako se mora seveda spre-meniti celotna struktura vojskovanja. Delovali smo prek vladnih institucij. Tako so zasliševanja opravljali večinoma Vietnamci, sajgonska vladna vojska, če hočete. ... Te ljudi je bilo zelo težko motivirati, da bi uporabljali psiho-loške metode, saj nimajo nobenega interesa, da bi jih uporabljali; pri teh metodah so bili popolnoma neuspešni, zato so seveda raje začeli s fizičnimi
zasliševalnimi metodami — in seveda smo zavoljo tega dobivali zelo slabe informacije. Mislim, da smo prišli v slepo ulico, tako zelo, da so bile infor-macije že tako slabe, da so tolkle po nas samih. Vseeno pa ne bi mogel po-vedati niti tega, ali nam je bilo res kaj do tega, da bi to ravnanje preprečili. Zmerom upaš, da bo le prišlo kaj uporabnega...
Organizacija domačega prebivalstva
Halimi: Gospod Robin Moore je kot priča na Levyjevem procesu..* rekel, da obstajajo »ubijalske skupine«. Rekel je, da sestavljajo Američani te skupine iz Vietnamcev, ki jih urijo in plačujejo ...
Duncan: Te »ubijalske skupine« so nastale iz načrta Delta. Pomagal sem pri organizaciji tega programa; tisti, ki so v tem načrtu sodelovali, so imeli ločene naloge in so pod pokroviteljstvom CIA urili te ubijalske skupine. Orga-nizirajo jih v okviru globalne organizacije, ki ji pravijo skupina za revolucio-narni razvoj podeželja in ki je del pacifikacijskih prizadevanj v južni coni Leta 1965 so sklenili, da je treba storiti nekaj, da bi uničili infra-strukturo gverile po vaseh južne cone. Z drugimi besedami, ugotovili so, da je brez uspeha, če v boju zmagujejo nad FLN, ko pa se potegne nazaj v vasi in znova utrdi svojo infra-strukturo. To je bilo nemara prvo priznanje, da FLN uživa podporo v vaseh; tedaj so izjavili, da moramo pri delu v vaseh uporabljati tiste metode, ki smo jih tačas pripisovali FLN. ... Morali pa bi biti to Viet-namci. Tako so Američani iz Special Units izurili kadre revolucionarnega raz-voja. Obkolili so vas in jo izolirali, potem pa šli med ljudi, da bi jih pre-vzgojili. Že med pripravami so upoštevali, da bodo prav gotovo naleteli na odpor med vaščani. Treba je bilo samo poiskati ljudi, ki odpor podpihu-jejo, in jih odstraniti iz vasi in zapreti — ali pa, če bi to ne bilo mogoče, ne da bi vznemirili vso vas... je še zmerom ostala možnost, da jih ubijejo. Zato so izurili ubijalske skupine. Metode, ki so jih uporabljale te skupine, so brez števila. Veliko je načiriov, kako ubiješ človeka. Urjenje, materialno podporo, prevoz in orožje teh skupin so nadzorovali Američani. ... V Fort Braggu učijo, da je mogoče domačine v neki deželi nadzolrovati s tem, danad-zoruješ denar, dobave in komunikacije. Za vsa taborišča v Vietnamu, ki jih vodijo domačini, preskrbujejo denar ZDA; udarne domačinske vojaške sile plačujejo ZDA prek Special Forces. . Komunikacije, opremo in komunikacij-ska središča nadzorujejo Američani. Tako je trditev, da ta taborišča vodijo Vietnamski posebni oddelki, velika prevara; je pa to zelo primerno: kadar je kaj narobe, koristi ta ureditev obema stranema. Američanr rečejo: nič ne moremo, ker jih ne nadzorujemo, Vietnamci pa: kaj hočemo, odgovorni so pač Američani. ... Special Forces so nemara bolj od drugih enot občutljive za etnična razlikovanja. Tako ti na primer med poukom rečejo, da ne smeš nikoli mučiti ujetnika. Nikoli ujetnika ubiti; naj to stori »domačinska stran« ... Stvar je v tem, da bi ti kot Američanu lahko očitali, da mučiš in ubijaš te ljudi. Z drugimi besedami — nočeš, da bi te obtožili rasizma.
Halimi: Gospod Duncan, rekli ste, da Američani učijo Vietnamce zasli-ševalnih metod, ki jih uporabljajo. Lahko to potrdite?
Duncan: Da, bilo je v navadi, vsaj dokler sem bil tam, da so ujetnike po kratkem zasliševanju   .. izročili Vietnamcem ... Izročili so jih Vietnamcem in so dobro vedeli, kako bodo ravnali z njimi. Večinoma ali zelo pogosto ujet-' nik takega zasliševanja ni preživel.
... tista dva dogodka v provinci Tay Ninh. Eden se je zgodil po bitki; bili smo na patroli, prišlo je do spopada — obstreljevanja, kakor pravimo — to je, da oboji streljajo; udarni oddelek je obstal na precej odprtem tere-nu; poklicali smo letalstvo; ne bi mogli reči, da je bila vas — kakih dvaj-set kolib je bilo — preden so prišla letala — toda za nas je bil problem takle: je bolje pobiti teh nekaj civilistov ali pa pustiti, da ubijejo tebe? Ko je bilo obstreljevanja konec, je udarni oddelek vdrl v vas; preiskali so hiše, ki so še ostale; vse, kar je bilo količkaj vredno, so zaplenili; večinoma spo-minki; potem so hiše zažgali. Vaščani seveda niso bili za to, da jim požgemo hiše in nekaj jih je protestiralo; vojaki so jih pretepli in neko žensko so ustrelili. Nazadnje so pripeljali ujetnika, ki je imel zlomljeno nogo. Bil je zvezan s tako imenovano komunikacijsko žico. To je zelo tenka žica splastič-nim ovojem in jekleno oblogo in zažre se zelo globoko v meso ... Roke je imel dvakrat zvezane; enkrat pri bicepsu in enkrat na zapestju; na hrbtu. Privlekli so ga na sredo vasi. Naprej ga je izpraševal poveljujoči oficir udar-nega oddelka — brez uspeha. Ko pravim »izpraševal«, hočem reči, da je vpil in rjovel vprašanja, obenem pa je eden od vojakov tolkel po zlomljeni nogi, dokler ni nazadnje kost prodrla skoz meso. Med zasliševanjem je imel neki poročnik nož v roki; ... strašil je ujetnika z nožem: pfaskal — ne rezal — ga je s konico, risal črte po prsih in trebuhu. čas je tekel in ujetnik ni rekel nič in nazadnje je bil dobesedno pripet na tla s tistim nožem. Nož ga je pre-bodel naravnost skoz trebuh. ... Drug oficir pa je skočil na ujetnika, ki je bil zdaj skoraj že v šoku, in ga je spet napadel z nožem, samo da mu je tokrat razparal trebuh, segel v votlino in mu iztrgal žolč, ki ga je pozneje shranil kot trofejo. Še tri tedne pozneje je nosil ta žolč v plastični vrečki okrog vratu kot talisman ...
Drug dogodek: isti oddelek, samo drugi svetovalci — drugi Američani. Tokrat se nismo zapletli v bitko, pač pa smo prodirali proti vzhodu po cesti, proti vasi Su i Da; začeli smo nabirati civiliste Bili so neoboroženi, delali so na poljih s svojimi povodnimi bivoli ali pa so z vozovi potovali po cesti. Dva sta bila zrela za vojaško službo. Drugi pa so bili starejši... Ko sem vprašal, zakaj jih nabiramo, so mi rekli, da so osumljeni sodelovanja z Vietkongom.
V naslednjih treh dneh so nabrali še več civilistov in jih prisilili, da so nosili municijo .. Tretje ali četrto jutro smo napadli sumljivo vas in te ljudi so prisilili, da so z vojaki šli v bitko. Niso imeli orožja, samo nosili so opremo, tvegali pa so ravno toliko kot vojaki. In nekaj vojakov je bilo do-ločenih, da so jih silili v boj. Kmalu po tej bitki je bilo naše patrulje konec. Ti ljudje so bili milje daleč od svojih domov. Spustili smo jih, naj sami naj-dejo pot d»mov. Ves ta čas so z njimi zelo slabo ravnali. Enega so pretepli s kopitom, nekega starca so vrgli po tleh in ga pretepli. Mislim, da je treba poudariti, da so tisti čas imeli ta oddelek za enega med najboljšimi...
Begunska tahorišča
Halimi: Med Levyjevim procesom so vas spraševali o begunskih tabo-riščih. Rekli ste, da so to jame za odpadke
Duncan: Videl sem tri ali štiri taka taborišča. Rekel sem »jame za smeti«, ker se nisem spomnil boljšega evfemizma. Pogoji, v katerih morajo živeti ti ljudje, so, najmileje rečeno, strašni. — Navadno priraanjkuje vode, ne-mara ena pipa za dvesto ljudi. ... Veseli so, če imajo vode za kuhanje in pitje in za sanitarne namene ostane zelo malo Latrine, če sploh so so zelo slabe. Ti ljudje nimajo kaj početi. ..
Halimi: David Tuck je opisal, kako so nekatere ujetnike zaprli v kletke, v katerih niso mogli stati...
Duncan: Kletke so narejene posebej za ujetnike. ... Videl sem ujetnike v njih. Kletka je iz lesa. Zelo tesna, da se ni mogoče zravnati ali leči, in ko ujetnika izpostavijo soncu, se malone scvre. Je pa še drug tip ... To je jekle-na posoda z vrati, in ko ga postavijo na sonce, postane prava peč.
Specialna orožja
Halimi: Med Levyjevim procesom ste govorili o specialnih orožjih ...
Duncan: M-16 je za večino Američanov standardno orožje... S to puško so se izognili zakonu proti dum-dum kroglam. Učinek pa je povečan učinek dum-dum krogle. Krogla je zelo ozka — kalibra 22 — je pa zelo dolga, naboj pa je zelo močan, približno kakor za kaliber 7.62. Zaradi dolžine, oblike in hitrosti krogla M-16 ... ne prodre v telo, ampak se razmaliči. Tako skuša zdaj prodreti na vse strani v telo precej velik predmet. Učinek je seveda uniču-joč. če te zadene v kost, recimo v nogo, te lahko že sam šok ubije; ni treba, da bi človeka zadel v srce, da ga ubiješ. .. V nekem spopadu na blizu sem zadel človeka s precejšnje bližine v prsi. Dobesedno dvignilo ga je in ga zagnalo vznak, dokler ni treščil ob drevo. Zagnati ga je moralo kake tri ali štiri čevlje visoko v zrak in seveda od njegovih prsi ni ostalo nič...
Sklep
Sartre: Mislite, da se metodam, ki jih uporabljajo v tej vojni, m bilo mogoče izogniti — ali pa so neizbežne v vojski, kjer je na eni strani gverila na drugi strani pa prebivalstvo, ki simpatizira z gverilci. Mislite, da je v ti-kih pogojih mučenje neizogibno in da se ni mogoče izogiti uničnenju po-membnih delov prebivalstva in s tem povezati vojno z geoncidom?
Duncan: Tem metodam bi se lahko izognili že od samega začetka bi se jim lahko izognili. Tu gre za razmerje med vzrokom in posledico To kar počne vojaško osebje ZDA ali ljudje, ki jim ta personal poveljuje in jih'kon-trohra, navadno opravičujejo, rekoč: »Glejte, kaj dela FLN.« Poudarjam, tu gre za razmerje med vzrokom in posledico. Metode, ki so začele to preseljeva-nje prebivalstva, kakor npr. načrti strateških naselij, so bile nemara v neki meri učinkovite na Malaji — kjer so čisto drugačne politične razmere etnič-ne grupacije, drugačen teren itd. V Vietnamu se je zgodila tragedija ki je bila eden od vzrokov za današnje stanje. Stvar, ki se je razvila po lastnih za-konitostih. Kadar se opiraš na ljudi iz redne armade, ti vselej mislijo na >način zadnje vojne, zato neizbežno grešiš in se skušaš naučiti iz teh napak In tokrat so napravili veliko napak in zdaj jih po mojem ni več mogoče po-praviti. In če naj še enkrat naravnost odgovorim na vaše vprašanje: ne mi-slim, da te metode niso bile nujne. Predvsem zato ne, ker mislim, da ni bilo nikoli nujno, da bi bila v Vietnamu ameriška armada.
12
EROTIKA ABC
Gledamo odtis dveh pisanih abeced. Dobimo ju z dodajanjem črt pod različnimi koti v razčetverjen kvadrat in z risom in narisom različnih geometrijskih likov na belino papirja.
Kje in kaj je abeceda razEN tega, da je abeceda?
V humanizmu je pisana abeceda »možnost« IZ-raza misli. Abecede so brez vREDnosti. človekova mi-sel je v redu. Abeceda je raz-položljivost za misel. Misel da red abecedi, se prestavi v abecedo, je pred abecedo. Abeceda je podREDje misli, je RAZstop mi-sli v odprtost, je razvidnost misli. Oko, ki bere, uho, ki posluša, roka, ki tipa, vsi črpajo iz istega: »izvor« (transcendentalno pomenjeno). Svet slepega in svet gluhega je isti kot svet ostalih:svet človeka — Misli.
Kako »izvorno« uzremo red abecede kot red misli?
Očitno le tako, da je abeceda sama red. Izrašča-nje reda odstre magijo: red je vedno red rituala. Ri-tual je vsako dogajanje, za katerega lahko rečemo, da je takšno in ne drugačno. Ritual je mera razmer-ja razdalj. Abeceda ničesar ne označuje: red je čista serialnost. Dogajanje reda je ples.
Abeceda dogaja razvidnost rituala. šele ker je ritual red, lahko (humanistično) uzremo red abecede kot red misli.
Red abecede pa je vselej pred mislijo. Tudi pi-sava je pred mislijo. Rednost abecede je najprej pi-sa (isto kazanje in rekanja). Arhe — pisava (Der-rida) se dogaja pred razpadom na označeno in oz-načujoče: je razpad in njegovo ničenje.
Vsi smo že mrtvi. — logija reda izkazuje ples. RazLOG sam je vLOGA; človek je zmota. Arhe-pisa-va (pra-igra) vleče rez poLJUBnosti: dogajanje reda je erotika. Na-ris kroga ob trikotnik pri-redi od-loč-nost reza. Poševna črta v razčetverjenem kvadratu potegne rez igre: Eros.
čisti red je lepota.
S. Ž. in M. M.
(Teorija po sebi)
n          cigaretna škatlja sloni na vžigalicah
vžigalice so odpovedale nastop cigaretna škatlja je padla
n—1     avto razkriva svojo notranjost brez nje bi bil avto tako je pa notranjost
n—2     happening je notranjost
kaže se na zunaj n—3     smrdokavra je ptica
smrdokavra predstavlja ptico
to predstavljanje je happening
n—4     bukov prag je napisan s črkami je tisoče različnih bukovih pragov in tisoč različnih črk
n—5     vsak prag je prag zase n—6     vsaka črka je črka zase
n—7     predstavljanje   bukovega   praga   z   različnimi
črkami je happening
n—8     poslušanje   in   gledanje   stg.  pepperss   lonely
hearts club band
je happening n—9     nomana je beseda
večernamangartu je beseda
n—10   slika nomana je happening
slika večernamangartu je happening
n—11   glas nomana je happening
glas večernamangartu je happening
n—12   happening je happening
»1. HL
HAPPEIMING
13
Boroje Artur
iPistiusiija o sivuri
Na klinu je visela bunda. Iz bunde je padel človek. Golo Majo je obesil v Evropi.
Na klinu je visel suknjič. Iz suknjiča je padel človek. Ogledal si je Golo Majo v Evropi. Naslikal je dvajset Golih Maj.
Gole Maje je odnesl v Ameriko.
Teze o Vietnamu kot o resnici sveta
so me prepričale o nepravilnosti mojih domnevan,
da so na svetu boljši in slabši ljudje
so le z bolj in manj pravilnimi mnenji
v bitki za prostor
sodniki so obsodili gospoda Dr. Michael E. De Bake?
na smrt z obešenjem
ker je iz leta v leto več otrok pripeljal domov
in ta njegova hitrost
stvar je stvar
in ostane stvar
čeprav obrneš glavo
in potisneš roke v žep
in misliš da si pameten
zelo pameten
pa navkljub vsemu
ostane stvar stvar
taka in neizpremenjena
in je tudi bolje tako
vsaj zate
ker se ne izplača
izpreminjati stvari
ker je stvar pač stvar
in taka tudi ostane
in vedi da se zastonj mučiš
če misliš da boš kaj izpremenil
pri tej stvari
ki je kot je
in zato tudi taka ostane
vem da ti je težko
stati ob strani
in gledati
sedaj ko to veš
toda nisi edini
ki je hodil po tej poti
in spoznal da ne vodi nikamor
še bodo hodili po tej poti
in mnogo se jih ne bo vrnilo
pa nič ne de
življenja se vedno izgubljajo za stvar
to potrjuje zgodovina
morda pa se bo ta pot
zakrčila s trupli spoznanj
in takrat bodo videli
da je stvar stvar
in da taka tudi ostane
^Dve pesmi (beat(beata(lat.) je blažena)) na magne-tofonskem tranu lahko kupite vsak torek in petek pod  arkadami Kazine med dvanajsto in štirinajsto
ta ciklus pesmi se imenuje gospod z rožo ker ima vsaka pesem tri kitice s po pet in tri in eno vrstico ravno tako kot gospod z rožo in to njegovo dejanje
boter janez je prišel domov in je povedal da je boter janez ni pa vedel da je prišel domov
bil je gluh
Cimerman Ivan
Struteg
uro.
Ifigenija Zagončnifc
G&1& 3Mage
Na klinu je visela bunda. Iz bunde je padel človek. Dal si je narediti suknjič.
Iz suknjiča je padel Goya. Dal si je prinesti čopič. Nihče mu ga ni hotel prinesti. Prinesel si ga je sam. Naslikal je Golo Majo.
Matjaz HanieK
Gospaci
vse vidnejše vodje moskovske revolucije
so pregnali v sibirijo
ali srbijo
prišlo jih je nazaj le 5,.
in še ti po obnovitvi
kaj če se strga vrvica na pisalnem stroju bo li šla k hudiču moja kariera ki se je pravkar začela
še en konec
Tam
na strateškem jeziku Malaje
stoji z eno nogo
turistek
s polno torbo raket in križark
za malico;
z drugo nogo
upravlja promet
la Manhattanu.
Z naperjenimi bajoneti
peha v boj mladost orošeno
z uporom in srdom.
Izbral ga je DOLAR,
da mu orošeni monokel očisti,
Azija postaja namreč motna.
S specialkami brodi
po riževih poljih
in strah ga je sonca rumenega.
Oblastno stopica po džungli in nabira zdravilna zelišča za svoje bolezni neozdravljive in vojaške svetovalce.
Vsaka kača umre če ga piči.


VValter Scholz Model Berlin
(Kritična presoja pozicije zahodno berlinskih študentov)
Tribvina je doslej še kar dosti pisala o študiju in materialnih možnostih študentov na tujem  (o tem bomo pisali tudi
v prihodnje), manj pa o političnem delovanju študentov.
S pričujočo analizo politične pozicije zahodnoberlinskih študentov  Walterja   Scholza   začenjamo   malo   bolj   sistematično
spremljati   politično aktivnost  kolegov  onstran  naših  meja.
Pri tem želimo:   1. informirati, 2. ugotoviti katere cilje si je zastavilo  študentsko  gibanje  v  tujini  in  ali  imajo  ti cilji
skupni temelj ali pa so nekaj slučajnega in menjajočega, 3. razumljivo želimo vsa ta spoznanja izkoristiti v naši praksi.
Študentje v Zahodnem Berlinu so prišli najprej v kon-flikt z univerzitetno administracijo. Predmet debate je bilo študentsko soodločanje. Prav tako je bilo v Londonu.
1.  Potek dogodkov
2.  Povod za afero ni pomemben
3.  Zakaj so demonstrirali  ravno študentje, kako  prav oni predstavljajo politično opozicijo?
4.  Spori študentov
5.  Dve taktiki
6.  Problematika »druge pozicije«
a)  Politični koncept izven meja univerze
b)  Politična kontinuiteta študentske organizacije
c)  Nujnost    sodelovanja    z    drugimi    socialnimi    sku-pinami
7.  Zaključna opomba
Eksotični samodržec je iz Miinchna prišel v Zahodni Berlin. Proti njemu so demonstrirali zahodnoberlinski študentje, kakor tudi miinchenski. Da opozorijo na faši-stične razmere v deželi oblastnika, so hoteli preprečiti mi-ren potek državnega obiska Zahodnoberlinska policija je nastopila brutalno in ustrelila študenta Benna Ohnesorga.
Oblastnik je odletel naprej v Hamburg. študentje v Hamburgu so demonstrirali prav tako kot njihovi ko-legi v Miinchnu in Zahodnem Berlinu.
Povod za afero ni pomemben. Oblastnik je zamen-ljiv. Zato ga nisem imenoval. Ali pa so v tej zgodbi Miin-chen, Zahodni Berlin in Hamburg zamenjljivi? Gotovo ne! Dogodki v Zahodnem Berlinu so ¦istvarili popolnoma novo situacijo, demonstracije v Hamburgu so nosile njihov pe-čat, zaradi teh dogodkov je nastala tudi študentska soli-darnost in študentski kongres v Hannovru. Politična moč študentov je nastala in se utrjevala s protestom proti agre-sivnemu postopku zahodnoberlinskih oblasti.
3
Zakaj so demonstrirali ravno študentje, zakaj prav oni predstavljajo politično opozicijo? Študentje v svoji ce-lotnosti niso integrirani v potrošniško družbo. Davka še ne plačujejo, družba gleda nanje kot na parazitski ele-ment, njihovo učenje se ne vrednoti kot delo, posebno, ker intelektualne storitve vladajoči ne cenijo.
So še nekateri drugi zelo važni vzrofci za opozicional-no stališče študentov. Da pokažemo internacionalnost fe-nomena, citiram neko poročilo v »new left revievv« o kon-fliktu študentov na londonski School of Economics, ki spada tudi med te vzroke:
»Prirastek števila študentov povzroča temeljito spre-membo njihovih socialnih razmer. Pred drugo svetovno vojno je bilo v starostni skupini 2,7 odst. študentov. Leta 1967 pa se je razmerje povzpelo na 11 odst. Študentje so še vedno elitna skupina, toda njibova socialna določitev se je spremenila. Univerza že ne pomeni več skoraj avto-matičen vstop v elitno poklicno skupino. Sedaj se zahteva veliko večja in manj ekskluzivna socialna stopnja. aka-demska stopnja. Predvojna univerza je pripravljala svoje slušateljt- predvsem za: pravo, medicino, sociologijo in državne službe. V moderni univerzi so prevladujoči cilji študentov nekje med industrijo in nadaljnjim akadem-skim raziskovanjem. Ta spremenjena socialna funkcija univerze se delno ponovno zrcali v razvoju novih podro-čij, posebtio sociologije; predmeta, ki je še vedno odtrgan od poklicne nujnosti. Značilno je, da so večji del vodstva revolte LSE sestavljali študentje sociološke fakultete.
Zaradi izredno številnega prirastka študentov uspeš-no opravljen študij ni bil več zadosten pogoj za zagotov-ljeno ekonomsko eksistenco.
Ta okoliščina je ostrila pogled za politične postopke. Tisti študentje, ki proučujejo družbo ali tisti, ki se v štu-diju še niso trdno zasidrali, spoznajo svoj položaj najbolj jasno. Ne samo na LSE, ampak tudi na svobodni univerzi v Berlinu prihajajo študentski predstavniki predvsem iz vrst sociologov in politologov.
Nazadnje je še manjšina študentov in nekoliko socio-logov — profesorjev, od katerih nekateri analitično pristo-pajo k družbenim fenomenom. Politične partije so same bolj pragmatične, v njihovem političnem vodstvu popolno-ma pogrešamo znanstveno inteligenco, ona je dejavna samo administrativno, kot politični instrument je nevažna.
4
Študentje v Zahodnem Berlinu so prišli najprej v kon-tičnih prireditev na tleh FU (federacija univerz) s ptv.e-Šlo je za nov visokošolski zakon, za prepoved poli-tičnih priveditev na tleh FU (federacija univerz) s posle-dico prisilnega izpiša. Medtem ko je tam (v Londonu) ho-tel zasesti rtirektorsko mesto doktor VValter Adams, skriv-ni pristaš Smithovega režima (in je zato prišlo do kon-flikta med študenti in upravo, op. prev.).
Največja razlika med obcma konfliktoma je bila v tem, da so bile v Zahodnem Berlinu prekoračene meje univerze. Prekoračitev meja je sledila spet pozneje v februarju 1966, pr> demonstraciji proti ameriškemu angažmaju v Vi-etnamu. v;dna je bila tudi pri demonstracijah proti pred-vajanju .1 — v?Pttiievega filim »Mrien Addio« in pri dogod-kih ob obisku ameriškega podpredsednika Humphrya.
Z ustrelitvijo Benna Ohnesorga med demonstracijami proti perzijskemu šahu pa je bil del zahodnoberlinskih študentov tudi v mednarodnem merilu spoznan kot mož-en  začetek   izven   parlamentame   opozicije.
Med preteklim letom so se začeli berlinski študentje med seboj diferencirati. Dratnatični dogodki v juniju so ta proces še pospešili. Vedho bolj razločno se vidita dve poziciji. Razlikujeta se po taktiki, političnih ciljih in ana-lizi dramatičnih dogodkov. »Prva pozicija« je znotraj vla-dajočega, institucionalizirane vladajoče ideologije znotraj zakoličenih meja, »druga« — zunaj.
Nevarnost »prve pozicije« je v tem, da je tu študent-ska kritika v družbo integrirana in s tem paralizirana. Študentska kritika naj bi se tolerirala, če bi bila čisto aka-demska. študentje naj bi se ukvarjali s čisto akademsko kritiko, posebej še, ker bi pri vzgoji morali zaupati v prin-cipe demokracije in humanosti.
»V družbi izobilja vlada izobilje diskusije in v postav-Ijenem okviru se ona tudi tolerira . .. Ta čista toleranca smisla in nesmisla, se opravičuje z demokratičnim argu-mentom, da nobeden, skupina ali individuum ne more imeti v posesti resnico in da nobeden ne more določati, baj je pravica in kaj krivica, dobro in zlo. Zato morajo biti vsa mnenja, ki se med sabo kosajo, predložena Ijud-stvu v presjo in izbor.«
Ti stavki so vzeti iz znanega članka Herberta Mar-cuseja: »Repressive Toleranz«.
Prodrli smo torej do jedra problematike; gre za po-jem tolerance, ne pa za pojem demokracije. Toleranca da-nes prakticirajoče demokracije dopušča take politične ukrepe, ki z vidika, »bivanja brez strahu in bede« ne mo-rejo biti tolerirani.
Temelj prave tolerance je obširna informacija. Pri opazovanju monopolizirane industrije zavesti lahko spo-znamo, da predpostavke resnične tolerance niso dane, po-sebno še, če so razširjene informacije preformirane.
Kot posebno izrazit primer lahko omenim dvomlji-vo poročanje bulvarskega tiska (Springer-Presse) o junij-skih dogodkih v Berlinu. Tako je nastala agresivna tira-nija večine prcbivalstva nasproti manjšini.
Ce sprejmemo pojem danes prevladujoče tolerance, potem moramo tolerirati dosti reči. ki so pregloboko re-akcionarne. S tem se kupi tudi pravica povedati svoje mnenje, če nekdo razpolaga s sredstvom za komunikacijo. Vsekakor je to po »nevtralizaciji« brez učinka.
Iz teh vzrokov se mi zdi »druga pozicija«, ki jo želim raziskovati, efektivnejša. To je pozicija, iz katere se more spoznati, da je pojem tolerance določen z razredno struk-turo družbe in omejitve pojma niso samo pervertiranost. Borba bi morala veljati dosledno tudi proti pogojem, ki toleranco omejujejo.
Z naslednjimi besedami je Rudi Dutschke (nemška socialistične zveze) opis to »drugo pozicijo«:
»V tem sistcmu nas institucije ne zastopajo več, zato te institucije niso izraz naših interesov, zato moramo do njih zavzeti stališče, ustanoviti naše lastne institucije in naše interese primerno politično izraziti, pospeševati proces politizacije na univerzi, ki bo porok za proces v družbi.«
V kakšnem odnosu so do študentov njihovi na-sprotniki?
Študente skušajo spraviti na »prvo pozicijo«, hočejo »vzpostaviti most«, »obojestransko spoštovanje in oboje-stransko razumevanje« itd.
6
a)  Ta druga pozicija zahteva jasno politično koncepcijo, ne samo na visokošolski ravni. Ce se ne oziramo na ne-jasne slutnje v študentski publikaciji, ta pozitivni politič-ni program ni pri roki. Politični koncept na splošni poli-tični ravni  obstaja sedaj samo zaradi negacije aktualnih političnih  razmer  v   zahodnem   Berlinu.   Celo  v  razglasu SDS »Poraz ali uspeh protestne akcije« ni najti oporišča za pozitiven političen program. Prekoračenje nedemokra-tičnega in nečloveškega, gospostvenih in posestniških raz-mer je formulacija, ki je preveč nezdružljiva.
»Dosegljivi cilj tega opozicionalnega in uporniškega gi-banja proti avtoritarnim tendencam tega družbenega sistema je formiranje »nasproti-javnosti«, v kateri se o vprašanjih, ki jih partije, parlamenti, združenja in tudi univerze nič več ne sprejemajo, razpravlja, in po možno-sti z akcijami prenese direktno v javnost.«
Tako je formuliral dt. Ekhart Krippendorff cilj opo-zicije in tudi tu se čuti, da niso zmožni natančno formu-lirati cilja.
b)  Ali je študentska organizacija zmožna doseči neko politično kontinuiteto na splošni politični ravni?
Kaj se zgcdi. čc se po zaključku študija študentje in-tegrirajo? če integracija ne nastopi, študentska organiza-cija ni več primeren politični instrument za bivše študente.
Ta problem so v Zahodnem Berlinu spoznali, mislili so, da ga bodo razrešili najprej z osnovanjem republikan-skega kluba. K utemeljiteljem kluba spadajo Hans Magnus Enzensberger, Wolfgang Neuss in Osip K. Fluchtehim. Re-publikanski klub naj bi bil instrument za zbiranje leve in-teligence. Odnos s SDS je zelo tesen Tudi »Extra Blatt« je poskus zapustiti visokošolska tla. štirinajstkrat je iz-šel, tedensko, kot ilustrirani časopis in poročal o navzkriž-jih znotraj v zahodnoberlinskem SPD, Russellovem sodi-
14
šču, o izjemnem zakonu in o nemški politiki. Izjemna pri tem časopisu je biia njegova aktualnost. V Zahodni Nem-čiji je dosti visoko teoretičnih levičarskih časopisov. »Extra Blatt« je bil nekaj popolnoma drugega. Za kratek čas je napolnil vrzel, zadovoljil pravo potrebo levice. Končno je obstajal Ievi časopis, ki je pristopal k vsako-dnevni politiki. Včasih je bil celo diletantski, toda levica je le imela svoj organ.
Proti koncu tnaja je doživel polom. Upamo, da bo, kot je bilo rečeno, izboljšan izšel v začetku oktobra (članek je pisan v septembru — op. prev.).
c) študentje so spoznali, da je za življenjsko važno bazo kontinuirane študentske opozicije, nujno sodelovanje z ostalimi socialnimi skupinami.
Poskušali so najprej v akcijah z letaki pojasniti svoje stališče do berlinskih dogodkov. Uspehi so bili zelo skromni, ker je bulvarski tisk ščuval delavstvo in tako onemogočil vsako diskusijo in ker je vodstvo delavstva, (predvsem predsto.jniki zahodnoberlinske DGB in predsed-nik zahodnoberlinske skupščine Sickert SPD/) očrnilo to študentsko akcijo kot manever k delavskemu prevratu.
Tudi iz teh političnih izkušenj so se naučili: »Pri dm-gih socialnih skupinah, kakor pri industrijskih delavcih, so študentje za svoje probleme našli razumevanje samo to-liko, kolikor so bili delavski problemi njihovi lastni in ko-likor so jih lastno podpirali.«
»Potek protestne akcije je opozoril, da je politični pro-test sam, ustvaril sredstva, s katerimi je širše mase infor-miral in jim pojasnjeval situacijo.«
Oba citata izvirata iz preje navedenega pojasnila SDS »Poraz ali uspeh protestne akcije.« Pa so ti nauki pravil-ni? Ali je mogoče da študentje prisvojijo zahteve drugih socialnih skupin in obratno? Ali študentje takorekoč v na-črtni igri — simulirajo interese delavcev in lahko dose-žejo politične uspehe, ne da bi se integrirali v delavsko gibanje? Ali morejo študentje, ki poznajo v večini pripa-dajo priviligirani socialni skupini, svojo zavest konzervi-rati, zavest pridobljeno v času njihove Ne — priviligira-ne — biti, študentskem času, tedaj ko svojo solidarnost s prav tako  nepriviligiranimi  delavci  s  težavo  razvijajo?
Politično angažirani zahodnoberlinski študentje so spoznali politično problematiko svoje aktivnosti. Ta pro-blematika delno prehaja meje študentske politične pro-blematike. Delno nakazuje dilemo vseh levih gibanj v viso-ko razviti industrijski družbi. Na osnovi tega menim, da je važno, da natančno zasledujemo zahodnoberlinske do-godke. Eventualne rešitve skiciranih glavnih problemov — izdelava jasnega političnega koncepta, probiem politič-ne kontinuitete študeitske organizacije, problem komuni-kacije in predvsem problem identifikacije z ostalimi ne priviligiranimi, nam lahko prinesejo važna spoznanja. Da se z zahodnoberlinskimi študenti solidariziramo, je samo po sebi umljivo.                                                    *
(Alternative, sozialistische Zeitschrift fiir Politik, Wirtschaft und Kultur, zvezek 8, II letnik.)
Prev. T. P.
RAZPIS
smučarskih tečajev za študente ljubljanske univerze
Kamiisijia za telesmo kulturo, izvenarmadno in tehnično vzgojo US razpiisuje v sodelovanju s komisijami na fakultetah in pri ZŠOTK srnu-čarske tečaje, ki bodo na MEŽAKLJI, VRŠIČU in v KRANJSKI GMDRI.
1.  Teoaji so naananijieaii viseim študemifcam ne glede na znanje smučanja. Prednost imajo štu-denitje, ki slabo smučajo. Raadelitev študentov po   simuoarskih   sposabnostiih  bo  izvršem  na tečajih.
2.  V teoaje se lahko priljavijo vsii rednd štu-dentje faJkultet-
3.  Vsaik štodemt se lahko pri'javi samo v en tečaj.
4.  V tečajiih bo pouik nsa. smučiščiih po pro-gramu; dapoldne 3 uire, papotadne pa 2 uri pod vodistvom smučarskili učiteljev.
5.  Smučarsko   opremo   sd   mora   priiskrbeti vsaJk udeleženec sam.  Socialno  šibki študentti sii lahiko spa&odijo samiiči v referatu za telesno kuilturo pri tajništvu univerz (ZŠOTK pa ima sarvis za sposojanje smuči).
6.  Predvidoima plača vsalk udeleženiec tečaja v Kranjski gori od 90,00 do 150,00 Ndin, v osta-liih krajilh pa od 70,00 do 110,00 Ndin, in sicer sitroške za vožnjo in d©l oskrbe v domu. Točna višdmia prispevka bo  dotočeaia na vsaki fakul-tetii posebej. Ostale stroške krije komisija pri US VLniverze v Ljubljani.
¦ 7. Prijave in prispevek zbirajo predistavniiki študeantske športine organizacije na faHculteti. Rolk za prijavo je 26. december 1987. — štu-dentje morajo vplačati svoj prisepvek do 6. ja-nuiarja 1968. če se prijavljeni iz opravičljiveiga vzroka ne udeleži teoaja, se mu vplaoani znesek vnne v oasu od 10. do 20. marca 1968, odtegne se zanesek 10,00 Ndin za stroške pri organiiza-ciji teoaja. — Pismeina prijava za povrnitev pri-spevka mora biti vložema najkasneje do 1- mar-ca 1968 na referat za telesno knlt^iro pri taj-ništvu miiiverze vLjubljani, Trg revolucije 11-11.
8.  Medsebojne zameinjave tečajnikov niso do-voljeme, izvrše pa se lahko tudi na tečajih s potrdilom  predsednika   (fakultefcni  učitelj)   fa-kultetoe komisije.
9.  Seznaime na teoaje sprejetih študenbov in druge  informacije   bo   komisija   objavila   kas-neje.
10.  PRIREDITELJ BO ODSTRANIL S TEČA-JA VSE, ZA KATERE BO SODIL, DA NE IZ-POLNJUJEJO OMENJENIH POGOJEV,  PRAV TAKO PA TUDI VSE KRŠILCE DISCIFLINE.
Ljubljana, 8. decembra 1967
Komisija za telesno kulturo,
izveaiarmadno in tehnično vzgojo US:
Tajnik: Gregor Hiti, 1. r.
15
pozo rpazorpoizorp ozarpozorpozorp ozo rpozo ¦rpozorpoz o Uredništvo zabavne strani Tribune je sklanilo po svo jih močeh pomagati študentom ljubljanske univerze pri reševanju njihove finančne problem&tike. Zato je s klenilo napeti vse sile, da bi ustanovilo rubriko obrek-Ijive vesti. Vse študente, ki jim je kaj do denarja, obv eščamo, da boimo po najvišjih dnevniih ceraah honori-rali vse kratike kritične, satirične in humoristične pris pevke, ki bodo zadevali konlkreifcno problematiko posa-meznih fakultet, kot tudi vprašanja, kl študemite pos redno zadevajo. oozorpozorpoKOirpozoirpoizoipoizoi^azoipaž^ipozjoripozo
Predlagam, da bi v prihodnje, kadar bi nas pač zanimala perspeittiva književnega (lahko tudi dru-gačnega) ustvarjanja, izvedli anketo med slovenskimi humoristi in satiriki, ki bi očitno vedeli kaj napo-vedati.
Predvsem pa me skrbi tole.
Kaj, če bi kdo napisal, da nas na knjižnem trgu verjetno čaka publikacija, denimo OJOJ. Njena zna-čilnost bi bila predvsem ta, da je ne bi bilo. Oziroma, da bi bila nič. Prodajalci v knjigarnah bi ob prodaj-ne  pulte  namestili  tablo    z napisom:   »Prodajamo
HONORAREG           ARESTANT
MILITARIST
KRITIK
SLEPAR
OPTIMIST
PESIMIST
NEPISMEN
OJOJ«. Na pultih pa bi imeli kupe niča, torej OJOJ-ev. Kupec bi prišel, vzel en OJOJ, odštel denar in šel. Prednost vidim v neomejeni nakladi in minimalnih tiskarskih stroških. Ce že naštevam same prednosti (pozabil sem na cenen transport, nenevarnost uniče nja ali poškodbe, etc), vas nedvomno zanima, zakaj me to skrbi, kot sem nakazal v prejšnjem odstavku.
Utegne se namreč zgoditi, da bi naši književni-ki razpravljali več kot pol dneva, če OJOJ je ali ni umetnost.
Upam, da bodo moje vrstice našle nekaj prosto-ra v vašem cenjenem listu.
Vaš vdani
Davorin Grebljica
Pismo bralca   Bo'e' pravi'°'
(BREZ ZLOBE)
' Podpisani se ogla,šam uredništvu z nekaj vrstica-mi in upanjem, da ne bodo romale v koš. Rad bi poudaril položaj humoristov v našem času in nakazal, kako bi te ljudi lahko smotrneje uporabili.
Dne 24. aprila 1967 je Mladina objavila na sred-nji strani nekaj humorističnih sestavkov, med njimi tudi »Joj«, karikaturo z malo več teksta. Med dru-gim je pisalo:
... »Sedaj,« pravijo prodajalci, »bomo prodajali najbolj demokratično knjigo na svetu.« — Gre za knji-go JOJ. Sestavila jo je skupina mladih nekonvencio-nalcev. Obsega 33 povsem praznih listov. Na pred-zadnji strani je beseda bralcem ...   •
Skoraj bi bil pozabil na navedeni tekst, če ne bi bil nedavno opazil publikacije Opus nič Francija Zagoričnika. Delo ne vsebuje ravno 33, pač pa precej manj praznih strani (povsem prazne niso, ker so ošte-vilčene). Humoreska očitno ni bila kritični zapis ob izidu Opusa nič, ker je izšla veliko prej. Torej gre za preroško napoved.
govori se, morcla...
Baje je nek študent 3. letnika primerjalne književnosti vldel akdemika Josipa Vidmarja, ki je ravno sedal v svoje mercedes in držal v rokah zadnjo številko Tribune in mrmral predse: — Sram me je, sram me je .
Pravijo, da na CK ZKS vsak poeedeljek zjutraj najprej pie-listajo Tribuno in šele potem pijejo čmo kavo.
Govori se, da je Stane Dolanc na nekem sestanku zelo po-menljivo in diskrento zašepetal Zofkrt Klemen, funkcionarki UO-ja, da je prav, če se tudi ženske ukvarjajo s politiko. Menda, tako vsaj trdijo nekateri krogi, je bilo to mišljeno v zvezi s sestavo novega univerzitetnega odbora.
Morda je res, kar se sMšl med izbranci, da Janez Kocijančič ne mara postati predsednik zveenega CK ZM. Razlogi, ki jih je zaupno povedal predsednik CK ZMS, so menda takšni, da bi jih težko navedli v ttsku; vendar lahko vsaj aludiramo: zdi se, da je v Beogradu težko prepričati ljudi o svoji iskrenosti. Obenem je iz iste hiše slišati, kar pa je lahko raca (in se svoje nepremišljenosti Tribuna seveda zaveda), da bo postal novi predsednik CK ZMS Mitja Rotovnik. To je prav neverjetno, saj doslej še niso imeli nobenega sestanka predsedstva o tem vprašanju, prav tako pa tudl komaj verjamemo, da bi se o ta/kšni soluciji posvetovali s kakšnimi drugimi republiškimi političniini vcwJstvi.
Iz komparatvističnih krogov prihajajo govonce, ki so naravnost presenetljive: pravijo, da profesor DuSan Pirjevec med predavanjem vefikrat pobere s katedra kos krede, nato jo skrije za hrbet in vpraša: — Kaj imam v roki? Neikateri posvečeni razlagajo, da se je teh trikov profesor Pirjevec naučil od Sartra, le da Sartre pri tem še zamiži. Kot rečeno: Fama crescit eundo!
Ukrepajmo,
da ne bo prepozno
Naj že v začetku omenim, da je moje pisanje po-polnoma resno. Z idejo, ki vam jo mislim prikazati, se ukvarjam že od tistega časa, ko je NK Olimpija v Beogradu kupila tovariša Bečejca za 60 milijonov. O drugih manjših investicijah v duševno šibke orjake zelenega polja bom raje molčal, saj ne mislim raz-pravljati o nogometu.
Zadnje čase vedno češče slišimo tarnanje naših podjetij, češ da naše banke nimajo denarja. Tem no-vicam v naših časopisih se navadno le prizaneslji-vo nasmehnem. Kako more kdo zahtevati, da bi naše banke dajale nekomu kredit kar tako, na lepe oči? Je pač že popolnoma jasno, da mora biti vmes po memben, tehten in predvsem pameten razlog.
Zato se tudi ne čudim kreditom za NK Olimpijo. Za rekreacijo našega delovnega človeka se — hvala bogu — tudi danes v tej kritični situaciji še najdejo potrebna finančna sredstva.
Ker sem z vsem srcem vnet za telesno kulturo — redno kupujem Sportske novosti (Izdanje za SR Sloveniju) — sem redno vsako nedeljo na nogomet-nem stadionu. To ti je množičnost! Vedno vsaj od 6 do 10 tisoč gledalcev! Pojdimo sedaj k stvari! Pred-postavimo, da ima Ljubljana 180.000 prebivalcev. če znamo le malo računati, uvidimo, da predstavlja teh 6 tisoč do 10 tisoč gledalcev na nogometnem stadio-nu komaj 3 do 5 odstotkov ljubljanskega prebival-stva. Vas ne osupne dejstvo, kako majhen odstotek Ljubljančanov se pravzaprav aktivno ukvarja s te-lesno kulturo? Tovariši, kolegi, tu je vsekakor potreb-no nekaj storiti! Vzroka temu poraznemu stanju sta lahko le dva: ali je kapaciteta centralnega stadio-na premajhna ali pa nogomet ni prava športna zvrst, ki bi utegnila pritegniti in potegniti za seboj ljud-ske množice.
Nagibam se k drugemu vzroku, kajti stadion je le redkokdaj napolnjen do zadnjega kotička. Iz vse-ga prejšnjega je jasno, da je v Ljubljani nujno najti neko novo obliko vseljudske športnere kreacije.
Na mnogih področjih našega javnega in kulturne-ga življenja radi posegamo po zgledih iz Zahoda. Za rešitev našega problema pa predlagam, da se povrne-mo v čas antike, ki je celi Evropi pustila .neizbrisen pečat.
Kako se je telesna kultura manifestirala v anti-ki? Za Stare Grke vemo, da so se sicer nekoliko ukvarjali z veslanjem in mečevanjem, toda pravi an-tični višek telesne kulture zasledimo šele v Rimu. Po večkrat na teden so se zgrinjale nepopisne množice ljudstva v veličastne arene, kjer so jim rimski cesar-ji pripravljali prave telesnovzgojne poslastice. Gladia-torji, borbe na nož, levi in tigri, križanje in sežiganje kristjanov...   Kakšen športni duh reje iz te dobe!
Javno vprašam: zakaj česa tekega ne bi bili zmož-Iii organizirati tudi pri nas? Mar nam je res vseeno, kako se rekreira naš povprečen državljan? Jasno je, da bi morali sprva investirati ogromna finančna sred-stva, za katere pa menim, da ne bi bilo nobenih te-žav. Saj naše banke kažejo dobro voljo.
Predvsem bi začetno investicijo predstavljala arena, ne v rimskem smislu, temveč naj bi to bilo pravo pokrito gledališče, katerega kapaciteta naj bi bila okoli 150.000 gledalcev (oziroma 200.000, če bi se stisnili.) Za samo lokacijo se še nisem odločil.
Kar pa zadeva program, bi lahko nastale teža-ve, saj si na današnji stopnji razvoja naše družbe ne bi mogli privoščiti sešiganja in sploh pobijanja kri-stjanov.
Vsekakor pa bi lahko v koprodukciji z ljubljan-sko klavnico organizirali nekaj znimivih točk s kra-vami, biki in prašjiči. Poseben čar bi imele gladiatar-ske borbe polnagih orjakov. Te bi lahko za maj-hen denar uvozili iz dežel v razvoju. Na levjo zalogo je treba misliti že sedaj Najcenejša in najoriginal-nejša rešitev bi bila, da levu Boyu^v živalskem vrtu čimprej preskrbimo družico in ju nato z različnimi ljubezenskimi napoji pripravimo di hiperprodukcije mladih levov. Tem levom pa bi morda lahko narae-sto kristjanov metali bolnike — prostovoljce, ki v novozgrajeni Ijubljanski bolnišnici ne bi uspeli priti do svojega delčka posteljnega fonda. V poštev bi pri-šli tudi upokojenci, ki jim zaradi takšnih ali drugač-nih vzrokov ne bi bilo več do življenja. Za nagrado bi kajpak imeli zastonj pogreb.
Od časa do časa bi lahko organizirali tudi giljoti-niranje (seveda bi bilo y tem primeru nujno revidira-ti naše zakonske predpise).
To je samo nekaj idej.
Jasno je, da bi morali čimprej ustanoviti poseb-no komisijo, ki bi temeljito pretresla vse predlo-ge in ideje o programu. Naj še ne pozabim omeniti, da bi celotna stvar seveda bazirala na samouprav-ni osnovi.
Ves ta skromen prispevek dajem v vednost jav-nosti, predvsem pa tistim tovarišem, ki |ih je pred nekaj leti z dograditvijo hale Tivoli obsedla manija organiziranja najrazličnejših prevenstev, pri tem pa pozabljajo na osnovne telesnovzgojne potrebe, ki jih čuti vsak naš delovni človek. Se morda sploh zaveda-te množičnosti, ki jo pomeni 200.000 gledalcev?
Zakaj sem v uvodu omenil tovariša Bečejca? Za-to, ker sem hotel že takoj spočetka opozoriti na to, da je jedro naše družbe v bistvu zdravo, da je naša družba v bistvu zaskrbljena in zainteresirana za uso do našega človeka in da je zanj vedno pripravljena žrtvovati potrebna sredstva
Zatorej ukrepajmo, preden ne bo prepozno!
Milan Smolej