Tonči Kuzmanič
Protipolitični proces jugoslovanstva
Proces, ki ga vodi vojaško »sodišče« zoper Borštnerja, Tasiča, Zavrla in Janšo je seveda mogoče analizirali na več različnih načinov. Poleg prevladujočih, ki jih žc poznamo in ki so po svoje sestavina procesa samega (saj gre za nujo, da je ireba v neposrednem spopadu kolikor toliko ubraniti prostor svobodnega, javnega delovanja, razmišljanja, pisanja in tudi združevanja), lahko vso godljo, v kateri smo se znašli, iztrgamo iz navzočnosti ter skušamo na zadevo pogledali tudi iz nekaterih drugih, bolj oddaljenih zornih kolov. Med icmi jc nemara ludi listi, ki ponuja možne lematizacijc o razmerju med individualno držo (ki je v različnih odtenkih silno navzoča pri vseh priprtih) in institucionalno držo (katere posebni predstavnik je ustanova vojaškega »sodišča«). Toda, ker nameravam tokrat obdelali predvsem umeščenost procesa, kar se da abstraktno, iz kolikor je le mogoče oddaljenega pogleda, bom odmislil to možno raven. Saj bi bila instalacija tovrstnega diskurza subjektivitcie že vnaprej nesprejemljiva za oblastno držo, s katero imamo opravka v tem primeru in ki individualitete kot take per dcfinitinncm ne pozna oz. stoji (in pade) na njenem brisanju. Za izhodišče jemljem torej v zakup pozicijo norca in seveda posledice, ki iz nje izhajajo. Ne gre mi ne za »napad na JLA« in ne za »obrambo aretiranih«. Zadevo bi rad dojel po svoje, rad bi ji vdahnil nekakšen »svoj« smisel.
Mislim, da se ob ljubljanskem procesu prod čelverici odpirata predvsem dva problema. Medtem ko za prvega, ki ga bom označil za »problem političnosti« proccsa, velja, da jc bil izredno cksploaliran, pa za drugega, ki ga bom poimenoval »dimenzija jugoslovanstva« v procesu, velja, da skoraj ni bil omenjen.
Protipolitični proces
2e občasni spremljevalec proccsa proti četverici je lahko brez velikega naprezanja ugotovil, da je bilo utrjevalcev prepričanja o »političnem procesu« mnogo in da so tovrstne zastavitve izhajale iz dokaj različnih podmen. Toda kljub tem razlikam - naj jc šlo za civilno družbenost, psihoanalitskosl, narodno kullurniškost ali pa za prenavljajočo se delavsko razrednosl - jc bil rezultat premisleka vedno oznaka procesa kol »političnega«. »Vzroke« za tovrstno skupnostno idiliko bi kljub
50
nekaterim tudi radikalnim razlikam, seveda lahko poiskali v skupnosti konceptov, ki gradijo na tako ali drugače postavljenih idejah (z-)družbcnosii, toda tega ne moremo opraviti na tem mestu. Zanimivo je, da se je tako ali drugače navzoče odtenke oznake »političnosti procesa« v teh postavitvah dalo zaslediti le v mediju »kakšnosti/načinovnosti« procesa, se pravi v tem, da naj bi Slo za proces, v katerem naj bi se »neka (prva) političnost« bojevala proti »neki (drugi) političnosti« (npr. protiljudska/prolinarodna, reakcionarna, centralistična, nedemokratska... proti napredni, demokratični... .odvisno pač od posamičnega prod uccnta verig označevalcev ali pa od katcgorialnc aparature tistega, ki zadevo v optiki političnosti temati-zi ra). Po drugi plati pa so bili zelo redki poskusi, ki so skušali utemeljevali postavitev procesa kot političnega. Pa Se pri takih je bila motorika dokazovanja - kljub nekaterim dosežkom, ki odvračajo od hipoteze o »političnem procesu« - prav tako v funkciji dokazovanja političnosti le-tega. Lahko bi se reklo, da je oznaka »politični proces« priplavala na površje iz »globin duha« kot vrhovna iznajdba, ki sc je tako med piSočimi kot med bralstvom in samimi udeleženci dogajanj Sirila kot nekakšna davna kužna bolezen.
Medtem ko je bila naravna civilna predstava o procesu zoper četverico pred vojaškim »sodiščem« tista, ki je vztrajala na domnevi, da gre za »politični proccs«, pa je vojaška različica umevanja zagotavljala nasprotno. Namreč, da sploh ni res, da gre za kakrScn koli »politični proces«. Češ da kompctcnce vojaškega »sodišča« sploh niso taksne, da bi lahko drezale v vprašanje političnega. Poleg obojestranske zaverovanosti vase med tema dvema stališčema sploh ni bilo poskusov »posredovanja«, zdi pa se mi, da bi bili možni. Seveda pod pogojem, da političnost in politiko v socialističnem samoupravljanju prenehamo obravnavati kot nekaj najbolj samoumevnega, kot nekaj, kar je že cid vekomaj tu in kar je treba zgolj vzeti ali pa zavreči. Ce sc med drugim izognemo apriorizmu navzočnosti političnega, se s tem izognemo tudi tavtološkim zastavitvam o tem, ali je z oziram na navzočnost političnosti nekdo »zlorabil svoje kompctcnce« ali pa ne.
Ce torej izhajamo iz podmene odsotnosti političnega, iz hipoteze, da je prepoved političnega konstitucns samoupravljanja.
Toda poskus »posredovanja« med omenjenima stališčema predpostavlja vsaj še nekaj: vpeljavo razlikovanja med pojmoma političnost in dnižbenopolitičnost, za kar tudi sam ljubljanski proces ponuja obilo empiričnega gradiva. Abstraktno in shematsko rečeno, gre za razlikovanje, ki gradi na tem, da bi političnost kazalo zakoličiti s pomočjo opredelitev, kot so: razsvetljenstvo (ki, seveda, kot nas je ustrezno poučil Foucaull, ni identičnoshumanizmom/humanističnim), individualnost, neodvisnost, razklanost, deljenost, sekulariziranost, svoboda združevanja, javnost, možnost biti voljen in voliti, privatna lastnina, osebnostna nedotakljivost, pravice in svoboščine človeka in državljana... Skratka, prek tistega, kar so vsaj približno konstitueasi političnosti modernega obdobja, kot jo poznajo nekateri deli sodobnega sveta od francoske revolucije dalje. Po drugi strani pa bi bilo treba dnižbenopolitičnost (koncepcijski zasta vek, ki je že zdavnaj postal realitcta soc ialističnih bivanj in ki gradi na humanizirajočem in clizirajočcm zastavku političnega kot odtujenega, kot tistega, kar je treba - seveda s podobnimi odtujitvami vred - ukiniti) zapopasti na osnovi ustavno inavguriranega zavračanja individua, neodvisnosti, deljcnosti,
51
svobodnega zbiranja, druževanja, privatne lastnine, javnosti, človekovih pravic...
Gledano s tega staliSCa se o/.nake procesa zoper Janeza et consortes kot »političnega procesa« pojavijo kot tiste, ki bolj kot kar koli drugega pričajo o nekem sistematičnem in globoko zakoreninjenem dojemanju politike in političnosti, manj pa o ljubljanskem procesu samem kot dogodku, ki ga bo v prihodnje nemara treba imeti za korenito zgostitev in prelom z dnižbenopoliuč nosijo ali pa, patetično rečeno, za rojstno mesto pol itičnosU/poliučncga. Vsaj kar se ljubljanske scene (ne pa »Slovenije«, »slovenskega kulturnega prostora« ali pa česar koli podobnega) tiče.
Naj skušam to shematično pokazati na nekaterih elementarnih dejstvih, ki izhajajo iz ljubljanskega procesa zoper četverico:
1.	gre za tajni proces, ki ga vodi vojaška ustanova pred svojim, tj. vojaškim »sodiščem«;
2.	obstajajo indici (aretacija Janeza Janše, nasprotujoče si izjave tov. Ertla in drugih...), da je to proccs, pri katerem so imeli prste vmes vsaj Se slovenski organi ljudske milice;
3.	tudi področje družbenopolitičnih oblasti pri »sodnem« podjetju ni tako nedolžno, kot to skušajo prikazovali same (molk ali pa v najboljšem primeru momljanjc najvidnejših predstavnikov tega pobočja soc-samoupravljanja);
4.	obnašanje javnih medijev, ki so pod očitno kontrolo področja družbcnopoli ličnosti;
5.	na zatožni klopi so se znašli:
a)	javni delavec, strokovnjak za vojaška vprašanja, ki je nastopal z jasno izoblikovano politično (o-)pozicijo, in bil celo kandidat za predsednika RK ZSMS z izrazito političnim programom;
b)	vojaški uslužbencc, ki je prenehal z udejstvovanjem na pobočju družbenopoliti-čnosli (izstop iz ZK);
c)	novinar, raziskovalec polpreteklih političnih usod;
č) odgovorni urednik prvega resnega političnega (ne več družbenopolitičnega) tednika v jugoslovanskem prostoru od konca petdesetih let.
Vsekakor drži, da je res, gledano v celoti, bilo na procesu v Ljubljani nekaj političnega. Toda, mar se lahko zadovoljimo s takšno ncdifcrcncirano predstavo in posplošeno oceno? Ali lahko v neki bolj natančni postavitvi vojsko, ljudsko milico (torej ne policijo!) in družbcnopolitičnosi podredimo kategoriji političnega? Ali lahko imamo te strukture za politične? Ali ni bila morda političnost prav na strani Ustih, ki so obdolženi/obsojeni? Ali ni morda šlo natanko za to. da se (je skušala) z družbenopolitičnim procesom izključili ne takšna ali drugačna (družbeno-)polili-čnost, temveč političnost sploh?
Ne zanikam možnega zatrjevanja, češ da je vseeno, na kateri strani je političnost. Pomembno je zgolj to, da je, kar pa zadostuje, da je proces določen kot političen. Strinjam se, da lahko vso stvar zremo tudi na ta ustaljen in razširjen način. Toda poleg tovrstne zastavitve obstaja vsaj še ena. drugačna možnost. In sicer tista, ki najprej analitično vztraja na povsem očividnem razccpu znotraj proccsa in kar se da ostro
52
pojmovno razločuje med dvema stranema tajnega vojaškega procesa. Ki torej razlikuje na eni strani družbcnopolitičnost, ki se je tokrat neposredno pojavila v uniformi svoje resnice, na drugi pa političnost, ki jo je kot že ničkolikokrat skušala za tre ti. V nasprotnem primeru se namreč lahko zapravi po moji oceni izjemno pomemben odtenek ljubljanskega procesa, gledano nazaj pa večina Li. »političnih procesov« v bližnji ali daljni socialistični preteklosti: če na proces ne gledamo kot na nedifercrvcirano celoto, temveč vztrajamo na razccpu znotraj procesa, na razmerju dveh zgoraj skiciranih strani, lahko pridemo do sklepa, da toni »poltični proces«, pač pa predvsem proces proti političnemu. Ce torej že moramo proces opredeliti prek političnosti, potem je Slo za protipoUtični proccft.
Ko govorimo o političnosti posega vojaških oblasti, bi torej bilo veliko bolj primemo govorili o posegu, ki skuša preprečiti nastajanje ne le takšne ali drugačne političnosti, temveč političnosti sploh, ne pa o »političnem posegu/procesu« brez nadaljnjih določil. Skratka, lahko pridemo do točke, ko postane jasno, da ni vseeno, če govorimo o političnem ali pa o protipolitičnem procesu. Ko pa vzpostavimo to razlikovanje, se iztrgamo iz prisilnega jopiča razmišljanja, ki ga tako skrbno redi diskurz družbenopolitičnosti. Saj je natanko (re-)habilitacija političnega samoupravljanja tista, ki odpira možnosti izstopa iz slabe neskončnosti družbenopolitičnega trajanja. Ljubljanski proces pa je bil v tem oziru več kot idealna priložnost ne samo za »praktično delovanje«, temveč predvsem za analitičen premislek.
Nenazadnje se mi zdi to razlikovanje pomembno tudi v luči nekaterih polpreteklih tematizacij. Ce smo se (tudi s pomočjo rcgulalivne ideje pravne države) skobacali iz močvirja ukinjanja/odmiranja države, če smo torej s pomočjo rehabilitacije pojma državotvornosti odprli možnost tematiziranja samoupravne postavljcnosli oblasto-tvornosti - zakaj bi Se vedno tavali v iztekajočih se opredelitvah političnosti, ki jih tako zelo subsumira diskurz družbenopolitičnosti? Nadaljnje postavljen je politike/ političnosti na preverjenih, a že močno zamajanih in s predsodki oplemenitenih rodovnorcvolucionističnih podmenah (tukaj politika/političnost deluje kot listo umazano, slabo, nečastno, eksploatatorsko - tisto, kar je treba ukiniti), se mi zdi skrajno vprašljivo. Toliko bolj, ker sc tovrstnemu naziranju vsaj od daleč prilega tudi novejša postavitev, ki gradi na družbenosti. Vsem tem opredelitvam, ki sc seveda medsebojno tudi močno razlikujejo, je vendarle skupno, da jim politika/političnost ostaja lako ali drugače tisto področje, ki ga s svojo dejavnostjo usivaijajo »grdi, umazani, zli«. Tovrstna drža pa sc vsaj v nekem oziru približuje postavkam, na katerih je gradila svoj protipoliučni proces vojaška oblast, radikalna »zastopnica« družbenopolitičnosli. Gre, skratka, za to, da je treba politično pozitivirati, podčrtati, da bo izdelava Li. pozitivnega programa /ablokirana vse dotlej, dokler bo razvrednotena političnost!
Proces jugoslovanstva
Vendar pa se mi še boljkot sama protipolitičnost pri akciji vojaških oblasti postavlja vprašanje, ki ga v tako barviti skupnosti narodov in narodnosti, kot je »naša«, poznamo pod oznako »jugoslovanstva«. Tem bolj, ker eden vodilnih teoretikov vojaškega sodstva v Jugoslaviji (dr. Bulurovič) tako vneto zagovarja tezo o potrebnosti vojaških »sodišč« kot elementa skupnega jugoslovanskega sodstva in kaznovalne politike v sicer hudo neenotni »državi«.
53
Za osvežitev zbledelega spomina v zvezi z jugoslovanstvom nemara ne bo odveč zapisati nekaj zgodovinsko in empirično preverljivih dejstev - prešitih, seveda v povsem določeni optiki.
Ideja j ugoslovanst vaje v teh »naših« prostorih navzoča vsaj 2e od 17. stoletja (Juraj Križanič). Izhodiščno jc bila postavljena na zavračanju takratne partikulamosti, razdvojenosti, neenotnosti... podobno govorečih in kulturno so-rodnih (pozneje narodnih) »entitet«. S to idejo so se tradicionalno ukvarjali predvsem k literarnemu ustvarjanju nagnjeni osebki, gibanje jugoslovanstva pa je eno svojih pomembnejših kulminac ijskih točk doseglo v poskusih jezikovnega zbliževanja, čc že ne poenotenja med Srbi, Hrvati in Slovenci.
Drugi vidnejši sunek, ki jc sledil temu bolj ko ne pisanemu in zatorej »nezadostnemu vztrajanju«, pa je seveda tisti, ki ga poznamo iz revolucionamo-tcrorističnega delovanja Mladobosancc v in podobnih kreacij iz obdobja pred prvo svetovno vojno. Ideja jugoslovanstva kot nekakšna stalnica tukajšnjega bivanja v zadnjih stoletjih pa se je prvič resneje udejanila 1. 1918 v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vendar seje izkazalo, da je do tega prišlo v vsaj relativno ponesrečenih okoliščinah. Saj so bile v skupno državo pahnjene zgodovinske strukture in posamezniki, ki so se še malo pred tem spogledovale prek topovskih in puškinih cevi.
Ideja jugoslovanstva kot izrazito negativni nastavek (ukinitev obstoječe razcepljenosti...), odločilna sestavina, v katero sodi tudi in predvsem * zunanji sovražnik« v podobi takšnih ali drugačnih raznarodovaJnih, kolonialnih, imperalističnih in podobnih sil (npr. Avstro-Ogrska, Italija, Turčija, Nemčija,...), pa jc ne glede na klavrnost stare Jugoslavije že s samim aktom »ujedinjenja« zapravila svoj odločilni element: izgubila jc cksplicitnost zunanjega sovražnika, ki jc moral bili tako ali drugače na novo kreiran, substituirán - bodisi da je šlo za koncepcijo zunanje bodisi notranje politike. (Tukaj seveda ne gre za nobeno rekonstrukcijo lega ali onega naroda in/ali njegove državotvornosti, temveč zgolj za opazovanje neke ideje, ki jo opredeljujem prek negativitete.) Povnanjeno nasprotovanje kol konsiitucns jc moralo biti vsaj delno ponotranjeno, rezultati, do katerih jc to pripeljalo, pa so nam prav lako znani.
Cc za literarne poskuse (ilirsko gibanje itd.) lahko rečemo, da so z ozirom na jugoslovanstvo v poziciji njegove teze, za revolucionamo-lcrorislična nagnjenja, da so aniitciična glede na neučinkovitost besednega bojevanja litcralov, potem bi za zmagoslavno jugoslovansko ljudsko komunistično gibanje lahko dejali, da je v poziciji sinteze. Saj jc vsrkalo vase (ohranilo) tako ideje jugoslovanstva iz prejšnjih stoletij, jih dopolnilo z upoštevanjem narodnih in jezikovnih posebnosti (kulmina-cija v tem oziru jc AVNOJ), uporabilo tudi ustrezne prijeme iz antitetičnega »obdobja akcije« ter vsemu skupaj pristavilo presežek: socialno-razrcdni element enotnosti; »jugoslovanski delavski razred«, ki predstavlja samega sebe prek enotnega zastopnika, prek enotne organizacije jugoslovanskih komunistov.
Vseskozi abstraktno in/ali clitistično gibanje je končno dobilo svojo močno, množično, in kar je najpomembnejše, »materialno osnovo«. Z zmago narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije - se pravi z zmago, ki jc bila glede na okoliščine nujno samoorganizirana kot vojska, kot Jugoslovanska ljudska armada -pa dobi sinteza tudi svojo ustavno potrditev.
54
Bržčas nc kaže izgubljali besed o tem, da je bik) 1. 1945 glede na pretekla stoletja ideje in gibanja jugoslovanstva dobesedno sanjsko: saj je bila izpolnjena več stoletna želja, sanje pa so postale resničnost. Končno se je zgodilo, da je ideja jugoslovanstva meso, beton, železo, beseda novi človek postala! Torej, ni nič bolj naravnega to, da je materialno pozicijo v tem mučnem in dolgotrajnem porojcvalncm procesu pridobila, imela in obdržala JLA. Saj je nastala natanko v točki prehoda sanj v dejanskost in je zaSčilnica teh sanj tudi ostala - seveda predvsem dejanskosti kot dejanskosti teh sanj! (Obsojali generacijo, ki je to prestala na lastni koži, ali pa način mišljenja in ukrepanja tistih, ki so se izoblikovali v tem hrumenju, je lahko zanimivo ali pa tudi odvečno in neokusno podjetje. Mogoče jih je enostavno razumeti.)
Poleg že omenjenega presežnega elementa, ki smo ga v prvem približku določili kot socialno-razrednega in ki je vertikalno preSil dotedanje razlike in partikularitctc ter sc samovzpostavil na konceptu cnorazredne združbe dela (osvoboditev dela, samo-osvoboditev delavskega razreda. Partija dela. Republika dela), je Se neki nemara Se manj racionalen presežek, ki sc giblje po »družbeni horizontali«. Tisti namreč, ki izhaja iz postavitve jugoslovanske »nacionalne države« (pred prvo vojno je to npr. najbolj dosledno izpeljeval Dimitrije Mitrinovič), »nacionalne kulture«, »nacionalne enotnosti«, »nacionalne družbe«, tja do »nacionalnega jezika«. VpraSanje, ki se tukaj postavlja, je tole: kako pojasniti dejstvo, da »biti-Jugoslovan« ni samo določitev državljanstva, ampak tudi opredelitev, ki sesa iz pobočja na-rodov? Nekoliko poenostavljeno povedano, kolikor sc socialno-razredne partikularitctc transccndirajo v enorazredni združbi dela, toliko za jugoslovanstvo velja, da se partikularnost različnih narodov (pozneje so jim bile pristavljenc narodnosti) ukinja v jugoslovanskem NaroduCe imamo poleg večjih razredov/slojev... EN-razred (proletariat) njihove resnice (presežno trpljenje po Marxu), potem imamo tudi poleg Srbov, Črnogorcev, Albancev, Slovencev... Se Jugoslovana(-c). Med različnimi narodi je stopil torej Narod (kot če bi Marxova 2i val stopila med zobatce in jastoge), zato sc je npr. že v generaciji Tina Ujcviča o ljudeh, ki so bili »jugoslovansko usmerjeni«, govorilo kot o »jugoslovanskih nacionalistih«. Vendar pa dojetje jugoslovanstva kol Nacionalitclc vseh nacionalitct vendarle ni možno brez posredovanja prvega presežnega elementa, se pravi brez elementa ui. delavske razrednosti. To ni možno nili v primeru najbolj izrazite in zgodovinsko najlažje dojemljive bosanskohcrccgovskc različice jugoslovanstva, ki je daleč pred NOB, pred Neretvo in Suljcsko funkcionirala kot »kovačnica bralstva in enotnosti«.
(Zelo eksplozivna mcSanica narodnih, kulturnih, religioznih, civilizacijskih, življenjskih, stilnih razlik in temu primeren poskus zgraditve mehanizmov homogeni-zacijc in hcgemonizacije, seveda v času in prostoru primerni optiki odmislitve »abstraktnega individualizma«.)
1 Tukaj te /daleč ne gre za to, da bi hotel žaliti Čustva tistih državljanov SFRJ, ki se počutijo kot Jugoslovani, ali pa morda ra to, da bi na kakršen koli drug način omalovaževal njihova prepričanja. Skuiam Icmatizirati zgolj strukturno mesto jugoslovanstva, ki sc mi nakazuje kot nekaj »občega« z o žirom na področje »posebnosti« vseh drugih posamičnih nacionalitct. Pri jugoslovanskem Narodu pa nc smemo prezreti dveh stvari: 1. da beseda narod v »srbohrvaščini« pomeni hkrati ljudstvo in narod; 2. da je pot od jugoslovanskega Naroda do delavskega razreda (in obratno) posredovana z »delovnim ljudstvom« (radni narod!).
55
Jugoslovanslvo, ki je nastalo ludi kot romantična ideja in ideologija in s katerim imamo danes opravka ludi v podobi Na-rodnc inkamacijc, namreč nc more obstali brez vladavine enorazredne združbe dela, brez ustavno zaccmcnurancga koncepta (delokvacije). Zadnji premiki v pobočju nacionalitet znotraj Jugoslavije kažejo na to, da je »pravega Jugoslovana« treba pojasnili natanko iz »drugega« rod-nega področja, prek prolctarskosti.
Prav slovita »dialektika razrednega in nacionalnega« nas najbolje pouči, da med »razrednim« in »nacionalnim« ni zgolj listo »in«, ampak kar »jugoslovanslvo«, da med Partijo dela in npr. Hrvatom, Albancem ali Slovencem vedno posreduje jugoslovan/stvo - največkrat pa prav v podobi »delovnega ljudstva«. Morda bi se v tem oziru dalo reči ludi lo, da je referenčna ločka, iz katere se sploh da mislili »dialektiko razrednega in nacionalnega« jugoslovanslvo kol delovno ljudstvo. Natančneje, jugoslovanslvo delovnega ljudstva je ta dialektika sama. Veriga, ki vodi od Jugoslovan siva. Enega jugoslovanskega naroda proletarca prek Zveze komunistov v Jugoslovansko ljudsko armado, pa je tako ali tako preveč transparent-na, da bi se tu z njo podrobneje ukvarjali.
Vendar jc s prej omenjenimi sanjami, ki so se 1.1945 lako udejanjile (zgodil se je dobesedno čudež), da so neustavljive, saj preprosto ni mogoče več prenehati sanjali. S tem je in nuce 2e podana trditev, da se jc začela sinteza (glede na vsrkanosl prej omenjene leze in antiteze) počasi, toda z »železno logiko«, vedno bolj kazali kot spodletela teza. Udejanjeno jugoslovanstvo več ni moglo bili in ni mikaven cilj. Iz enostavnega razloga, ker je listo, kar že je. Zal, predvsem po zaslugi listih, ki so ga - ludi s svojim trpljenjem in žrtvami • pomagali udejanjili.
Procesi, ki smo jim priče in ki so Se posebej intenzivirani z biološko/sistemsko praznino, ki jo jc zapustila za seboj smrt predsednika Josipa Broza-Tita,2 se nam nakazujejo kol potrditev takrSncga postavljanja Enkrat dosežena enotnost ima (žal) to lastnost, da se jc nc da podaljševati v neskončnost kot cilj. Se posebej, če gre za evidentno izčrpanost paradigme, na kateri tovrstna enotnost sloni.
V luči lako postavljenega uvoda se ljubljanski proces proti četverici pokaže nc samo kol agresivno dejanje družbenopoli ličnosti, ampak predvsem kot (samo-)obrambni izbruh več stoletij trajajočega, vzpenjajočega se in udejanjenega, a v pričujočem času močno zamajanega koncepta jugoslovanstva, ki ga je - kot jc lo proces nazorno pokazal - v novih razmerah ireba braniti tudi z uniformo in z orožjem. Pri tem seveda nc gre za to, kaj jc ta koncept/gibanje skozi daljSe zgodovinsko obdobje »dejansko« bil in/ali kaj jc nekomu predstavljal in mu Sc dandanes predstavlja, temveč za lo, do kam jc kot del (ali pa morda kot zgodovinska pred-postavka?) realizacije nekega celovitejšega projekta pripeljal. Saj za svojo nadaljnjo eksistenco potrebuje ogenj in meč!
Vpeljava jugoslovanskega jezika (nc srbskega in nc hrvaSkcga) kot uradnega
' Najbrž ni bilo slučajno, daje bil Tilo istočasno: kovinar, Hrvat (poleg Bosne in Hercegovine je bila prav na HrvaŠkem - in sicer najbolj izrazito v Dalmaciji - skozi zgodovino navzoča ideja jugoslovanstva. ne pa v Srbiji, kot se ponavadi misli). Jugoslovan, vodja komunistov, komandant JLA in predsednik jugoslovanske drlave. Skratka, da je bil odločilni vzvod sistema, brez katerega le-ta enostavno več nc more delovali.
56
sodnega jezika na vojaSkcm procesu, in siccr nc glede na ustavna določila SR Slovenije (kot jugoslovanske partikularitcte), pa je samo skrajna točka nekega, tudi sicer anahronega ravnanja.1
Prav militantno pojavljanje jugoslovanstva na sceni znotraj Jugoslavije, se pravi sesedanjc vase nekega, na negativnem konceptu postavljenega delovanja (zunanji sovražnik, zatiralci...), njegov »končni« prihod k sebi (»vrnitev vase«) je tisto, kar se je pokazalo na ljubljanskem procesu z vso ostrino. Če zaradi »tujosti« Kclmcndijcvcga »napada na Jugoslavijo«, kot se to reče v jeziku, Se nc moremo oceniti kot vrnitev jugoslovanstva vase, pa za JanScvo »izdajo vojaSke skrivnosti« lahko rečemo, daje, gledano s pozicije jugoslovanstva principialna sprevmitev, da je na glavo postavljeni Gavrilo Princip. Kolikor nc upoštevamo dimenzije novc-slovcnskc domačnosti, Janez/Ivan več ni heroj, je podoba antiheroja. Spoznanje, da se politični diskurz JanSc, generacije v okolju, ki mu pripada, nc vpisuje več v »stare boje« razrednega /narodnega, da se z njimi sploh več nc da polemizirali (tudi za prepir sta potrebna vsaj dva), da sc civilne premike lahko /ablokira (v kategorijah kocksistcncc zna diskurz oblasiotvomosti zaenkrat samo mencati) le Sc z. odkrito represijo, je listo, kar je skupaj z udejanjenim jugoslovansivom, ki ga v končni instanci rcprczcniira armadno jugoslovanslvo, v procesu pripeljano na rob.
Od ljubljanskega procesa naprej sc po eni strani znova začenja Stcli politična (nc več družbenopolitična) zgodovina vsaj enega dela v samoupravljanje subjektiviranih osebkov, po drugi pa je proces zoper četverico mejnik, od katerega sc jugoslovanslvo kol zgodovinsko aprioren cement skupnosti postavlja predvsem kot vprašljiv. Sanje enorazredne delovne združbe jugoslovanstva so od sanjane, njena oblačila so postala preozka. Morebitno nadaljevanje teh sanj pa bi za prebujene državljane lahko pomenilo dvoje: najprej nemara nujo prisilnega jopiča, nato Sc oklep!
Ljubljana, september 1988 Literatura
Banac, Ivo: Nacionalno pitanje u Jugoslaviji, Globus, Zagreb, 1988.
Bavcon. Ljubo: Jedinstveno jugoslavensko krivično zakonodavstvo ■ da ili nc?, Jugoslavenska
revija za kriminologiji! i krivično pravo, Beograd, 4/1972. Bobbio, Norbcrto: Quale Socialismo?, Einaudi, Torino, 1976.
Buturovič, Jovan: Nadlcžnost vojnih sudova u krivičnim stvanma i ustavne promene,
Jugoslavenska revija za kriminologiju i krivično pravo, Beograd, 4/1972. Buturovič, Jovan, Pavlica, Jovan: Krivični postupak pred vojnim sudovima, Vojno izdavački i novinarski ceniar, Beograd, 1986.
3 /a slovenskega bralca je treba posebej podčrtati, da bi prevajanje sodbe iz jugoslovanščinc v slovenščino imelo zelo podobne učinke, kot če bi tekst skušali prevesti bodisi v srbščino ali pa v hrvaščino. Konec koncev bi Uidi izjavo somišljenikov Odbora za varstvo človekovih pravic iz Beograda o »zlorabi srbščine na procesu« kazalo dojeti na tem ozadju. Kajti ne gre prezreti dejstva, da to. čemur se reče srbohrvaščina/hrvato-srbSčina itd..., ni nc srbščina in nc hrvaščina, temveč jc glede na ta dva jezika (nekateri pravijo »en je/ik«, ki se ga da »različno poimenovati«!) kot nekaj tretjega, predvsem pa nadrejenega. Gre torej za samogovor oblasti, za njen prav i jezik, ki ga v »normalnih okoliščinah«, čc ga nebi izgovarjala (vojaška) oblast, sploh nc bi poimenovali jezik, ampak brbljanje.
57
Crick. Bernard: In defence of Politics, Penguin Books, izdaj« 1986.
Dedijcr, Vladimir. Sarajevo 1914, Prosveta, Beograd, 1966.
Dimitrijev ki, Dragoljub: Pojam lajne i njena pravna odredenost, Jugoslavenska revija za kriminologiju i krivično pravo, Beograd, 2/1972.
Gajevič, Dragomir: Jugoslavcnstvo izmedu stvarnosti i iluzij*, Prosveta, Beograd, 198S.
Harding, Neil: Socialism, Society and the Organic Labour State, v The State in Socialist Society (ur. N. Harding). St Antony's/Macmillan, Oxford, 1984.
Krleža, Miroslav: Deset krvavih godina. Zora, Zagreb, 1971.
Krleža, Miroslav: Panorama pogleda, pojava i pojmov a, Sarajevo, 1975.
Masleia, Vesclin: Mlada Bosna, Sarajevo, 1964.
Palavestra, Predrag: Dogma i utopija Dimitrija Mitrinoviča, Slovo Ijubve, Beograd, 1977.
Palavestra, Predrag: Književnost Mlade Bosne, Svjetlost, Sarajevo, 1965.
Pavlica, Jovan: Uk>ga i zadaci sudova u sistemu druStvene samozaStite, Jugoslavenska revija za kriminologiju i krivično pravo. Beograd 3-4/1979.
Sidak, Jaroslav: Študije iz Hrvatske povijesu XIX sl_, Institut za hrvaisku povijest, Zagreb, 1979.
Talmon, J.L.: The Origins of Totalitarian Democracy, Penguin Books, izdaja 1986.
58