4
PLANINSKI VESTNIK 8
LETNIK LXXV	W
#i
PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE
IZHAJA OD LETA 1895
Dr. Miha Potočnik Ob grobu Joža Čopa	449
Darinka Petkovšek Barbka Lipovšek-Ščelinin	453 Ing. P. Segula Red zasluge za narod za V. JAHO 456
Lilijana Avčin Barbki	457
Vladimir Pleničar Razmišljanje ob jubileju	458
Nejc Zaplotnik Na strmih smučinah	459
Mitja Košir Strah	465
Vilko Mazi Planine in morje	466
Viki GroSe j Štirje septembrski dr.evi	468 Tone Strojin Na visokem vrhu sredi Atlanta 471
Milja Bevc Nova Idrija	475
Urša Kolenc Kolenčevo planinsko društvo	477
Drago Bregar Lyskamm	481
Lado Božič Idrijske poti	482 Pavel Sivec.
Zdravko Likar Spomini na Mont Blanc	491
DruStveno novice	497
Alpinistične novice	506
Varstvo narave	507
Iz planinske literatura	509
Razgled po svetu	510
Naslovna stran: Sleč
Feto: Jože Dolničar
Poštnina plačana v golovini
Lastnik: Planinske zveza Slovenije, Ljubljano. — Glavni urednik: P10F. Ti.ne Orel, naslov: 61111 Ij ibljnnc - pc!ta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hrihcr. Uredniški odbar: Ing. Tomaž Bci.no-vec, pro! Marijan Krišelj, prof. Evgen LavSin, dr. Miho Poločnik, Jann7 Prrlnar, prof. Jonko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, dr. Tonn Vrober. - Ncslov uredn'$lva n uprave: Planinska zveza Slove nije 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 514. - Tekoči račun pri Ntt 50101-478-47046, telefon 312-553. - Pionirski Vestnik izhaja pravilomo vsak mesec. Letra naročnine "00 din, plačljivo tudi v šlirih ob.-okih za inozemstvo 160 din (9 US S). Oglase vadi Rado Lavrič. - Reklamacije se upoštevejo dva mesecu po izidu slevilkn. Spremembe naslova javljajte upiavi glasku, navedite vedno tudi novi noslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med lelum ne sprejemamo Upa$tevamo pismene odpovedi do 1. deLembra za prihadnjn leto. - Rokopisov ne vračamo. — Tisku in k išeje izdeluje Tiskarna iJo?n MoSkrič« v Ljubljani.
E0D0 vagonov kletnih kapacitet
28 polnilnih linij 7674 ha kmetijskih površin 4840 zaposlenih v 18 temeljnih organizacijah združenega dela na področju celotne Jugoslavije letni količinski promet preko 21 534 vagonov in 2923 vagonov izvoza — to so osnovni podatki s SLOVIN-ove osebne izkaznico
SLOVI N
tovarna pohištva
I ipa
ajdovščlna
phone: (065) 73-010, 70-011 cable: lipa ajdovščira telex: 34340 yu lipa
vam nudi:
—	kuhinjsko pohištvo LUCIJA, TANJA, LIPA
—	kolonialno garniturno pohištvo TENNESSEE, MARYLAND. JEFFERSON
-— moderno komponibi.no pohištvo DOMUS
—	cedežne garnituro NORD
LETO LXXV ŠT. 8 LJUBLJANA AVGUST 1975
PLANINSKI VESTNIK
GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 75. LETNIK
449
OB
GROBU
JOŽA
ČOPA
Dne 30 junija 1975 srra v Planini pod Goliro pokopali Jofa Copa, starosto slovenskih alpinistov in gorskih reševalcev. Ob skrajno slabem nevihtnem vremenu se je v imenu Planinske zveze Slovenije in Planinske zveze Jugoslavije s kratkimi besedami poslovil od njega ludi predsednik PZS in njegov dolgoletni prijatelj ter plezolski tovariš dr. Miha Potočnik. Obljubil je, da bo popolnejše besedilo poslovilnega govora objavljeno v Planinskem Vestniku.
če bi čopov Joža še lahko spregovoril, bi nam prav gotovo dejal, da je smrt samo naravni zakon in naravni nosilec vsakega življenja. Velikokrat nam je na pol v šali, na pol zares govoril, da smrt sploh ni težka, saj jo celo vsaka stara ženska prestane. Za nas pa je prav njegova smrt zares težka izguba.
Kakorkoli nas navdaja in pretresa žalost ob njegovem zadnjem slovesu, bi bilo brez dvoma bolj po njegovi želji, če tu ne žalujemo in ne jadikujemo nad to neizogibno vsakega človeka usodo, temveč pregledamo življenje, ki je lahko še daleč preko groba in vse minljivosti zgled in spodbuda tistim, ki ostajajo.
Znova se je pretrgala »zlata naveza«. Usoda je hotela, da za dr. Stanetom Tomin-škom, ki je odšel že leta 1961, govorim v zadnje slovo še prvaku slovenskih alpinistov, gorskih reševalcev in planincev.
Joža čop je bil vse svoje dolgo in uspešno življenja zgled dobrega človeka, vzor nesebičnega tovariša in prijatelja, človek pokončnega, nesebičnega značaja, nad vse bogate srčne kulture in nadpovprečne naravne inteligence. Bil je vseskozi zaveden Slovenec in resnično pravi patriot, čeprav nešolan delavec-proletarec se je enakopravno in suvereno vključeval v vsako planinsko in tovariško družbo; bil je povsod iskan, nad vse pozorno so ga poslušali sogovorniki. Iskre njegovega humorja in dobre volje, ki so vedno spodbujale k optimizmu in znale reševati položaj tudi v najtežjih trenutkih, so bile sploh neprekosljive. Kolikokrat nas je njegova hladnokrvnost, dobra volja in šala reševala v najtesnejših plezalskih položajih, ko smo dobesedno viseli na drobnih nitkah, kolikokrat in kolikerim je bil odločilna opora v nacističnem zaporu v Celovcu, Begunjah in Šentvidu, kolikerim potem med okupacijo v ilegalnem aktivnem delu v Ljubljani I
Vsi vemo, da je postal Joža, ki je začel s planinstvom na Golici in Stolu že takoj po prvi svetovni vojni, ko je prišel kot aktivni koroški borec s fronte na Karavankah spet v tovarno Kranjske industrijske družbe (K. I. D.) na Jesenicah, med obema vojnama naš nesporno najboljši alpinist in najuspešnejši dolgoletni gorski reševalec. Ko je kmalu po prvi svetovni vojni še nosil svoji sestri Jerici, oskrbnici koče na Golici, preskrbovalne potrebščine in ko je kot tretji — za svojim bratom Albinom in Francem Kosmačem - v takratni maratonski gorski tekmi prehodil v 4 in pol ure pot s Koroške Bele prek Valvazorja na vrh Stola čez Belščico na vrh Golice in v Rovte, kjer ga sedaj pokopavamo, je že sanjal o plezalnih vzponih v Julijcih. Leta 1922 je kot prva povojna slovenska naveza v družbi s Klementom Jugom, Janezom Kvedrom in Volkarjem preplezal severno triglavsko steno po »slovenski smeri«. Od takrat naprej se je z dušo, srcem in telesom zapisal plezanju in je v več kot tridesetletnem nenehnem alpinističnem udejstvovanju preplezal nešteto težkih plezalnih smeri v Julijskih Alpah, od tega okrog 30 prvenstvenih. Bil je vodilni med številnimi slovenskimi plezalci, ki so poskrbeli za to, da se je tudi v naših stenah povsem izpolnilo geslo ustanoviteljev SPD »vrniti slovensko lice slovenskim goram«. Rad je omenjal, da se je rodil v istem letu 1893 kot slovensko planinsko društvo. Vrh njegovih alpinističnih zmogljivosti, drznosti in tovariške požrtvovalnosti je konec junija 1945 preplezani osrednji steber Triglavske stene, ki zdaj za vse čase neizbrisno nosi njegovo ime »Čopov steber«. Tone Svetina mu je v knjigi »Stena« za njegovo 80-letnico postavil še za živega najlepši spomenik. Mnoge njegove prvenstvene plezalne ture so izvirno popisane tudi v knjigi »Srečanja z gorami« (1968). Ni pa se udejstvoval samo v kopni skali. Bil je med prvimi, ki nas je navdušil za zimske vzpone in za
zimski alpinizem. Obiskali smo vsak mesec v letu Triglav, zimski Jalovec, Skrlalico po zaledeneli severni steni, Razor, Rokave, Kotovo špico in še mnogo drugih vrhov. Led in sneg Centralnih in Zahodnih Alp mu ni bil tuj: Matterhorn 1931, Švica z Weisshornom, Dauphineja s ponosno južno steno La Meije 1937, Mt. Blanc 1939, še prej pa Dolomiti in Dachstein. Spoznal in obhodil je Durmitor in albanske gore. Povsod, kamorkoli je prišel, je bil uspešen, ker je imel neverjetno naravno orientacijsko sposobnost in nedosežno plezalsko spretnost, pogum in preudarnost hkrati. Zadnjič je plezal septembra 1957 - star 64 let - v družbi z dr. Hafnerjem, Borisom Ziherlom in menoj po slovenski smeri Triglavske stene ob 30-letnici našega prvega vzpona po tej smeri.
Joža Čop je bil od leta 1922, ko je Ceh Kusy s Plemenic zdrknil v severno steno Triglava, dolgoletni gorski reševalec in nesporni vodja gorenjskih reševalcev. Prvič sva leta 1924 stala skupaj v Vratih ob dr. Jugovem pogrebnem vozu. Štiri leta smo skupaj iskali prehod v Črni graben, da bi našli posmrtne ostanke Vladimirja Topo-lovca. V tem smo uspeli leta 1928, ko smo kot prva naveza preplezali Gorenjsko smer. Ob tem pa smo po Joževi pobudi dobili in razvili tudi idejo o prečenju vse severne Triglavske stene od Praga do Luknje po »Zlatorogovih stezah«, ki smo jih v »zlati navezi«, okrepljeni s prijateljem Matevžem Frelihom, preplezali 24. julija 1931.
In še, in šel
Bil je dolga leta zvest in delaven član in odbornik podružnice Turistovskega kluba Skala (T. K. S.) na Jesenicah, odbornik jeseniškega planinskega društva in postaje
GRS.
Se ko je zaradi starosti izgubil svoji dve največji življenjski ljubezni: delo v železarni in plezarijo, je bil nenehno povezan z gorami in mladino. Dolga leta ji je posredoval svoje bogate izkušnje v raznih tečajih in v alpinističnih taborih v Vratih. Se ko ga je ob njegovi 75-letnici leta 1968 delno prizadela kap in mu ohromila desno nogo in roko, je neštetokrat obiskal Vrata, Tamar in Vršič. Honorar za roman »Stenao, ki je izhajala najprej v »Dnevniku« in mu ga je odstopil avlor Tono Svetina, je namenil za rabljen Volkswagen, da bi ne bil odvisen samo od drugih in bi ga sin lahko večkrat zapeljal v gorsko naravo.
Čeprav se neposredno ni ukvarjal s politiko, je bil vendarle vedno napredno usmerjen, vnet za pravice malega človeka in delavca. Pred vojno je z besedo in zgledom deloval v smeri združevanja in sodelovanja vseh napredno mislečih delavcev na Jesenicah.
Zaradi njegove narodne zavednosti so ga nacisti aretirali že sredi aprila 1941 in ga odpeljali v zapore v Celovec, nato pa v Begunje in St. Vid. Ko so ga - menda po posredovanju dr. J. Kugyja - izpustili, je odšel v Ljubljano, se tam takoj vključil v OF, ilegalno aktivno deloval in opravljal razne kurirske in propagandne naloge vse do konca vojne.
Po vojni je za majorja Franca-Marka Primožiča čez Karavanke prenašal kurirsko pošto na Koroško. Značilno zanj je, da ni hotel sprejeti ponujenega boljšega mojstrskega delovnega mesta v jeseniški železarni, češ, ostal bom v žični valjarni pri svojem delu, ki ga znam in obvladam, mojstri pa naj bodo drugi. Tam je tudi ostal vse do upokojitve.
Leto 1948 je bil prvi Slovenec, ki je v Beogradu nosil in predal štafetno palico za rojstni dan maršalu Titu. Samo tedaj je od razburjenja obnemel in izgubil besedo, toko da mu je šele maršal vzpodbudno pomagol iz zadrege.
Ko je leta 1953 umrl Boris Kidrič, je bil ob katafalku najlepši žalni venec iz Joževih planinskih rož.	<
Zaradi obširnega pionirskega in življenjskega dela za razvoj slovenskega planinstva, alpinizma in gorske reševalne službe je Joža prejel zlati častni znak Planinske zveze Slovenije, zlati znak Planinske zveze Jugoslavije, znak gorskega vodnika št. 1, častni znak GRS in kot prvi slovenski planinec tudi Bloudkovo nagrado. Predsednik republike ga je odlikoval z Redom zasluge za norod z zlato zvezdo. Najbolj zlat pa je bil on sami	'	, .-'.', '■
Zdaj je Joža dokončno prišel —. kakor mu je v zdravici za 80-letnico napisal veliki pesnik Oton Zupančič - »do zadnjih gnezd in prvih zvezda. Vrnil se je tja, kjer je kot rosni mladenič skodronih las začel: pod svojo Golico, v Rovte, med dišeče poljane planinskega cvetja in opojnih majskih ključavnic. Izpolnjuje se mu zadnja želja, ki je tudi naša: da bi mirnb počival sredi svojih gora. Kot je dejal naš največji pesnik Prešeren, bodo tudi tega Čopa vzele vase njihove moči. Za nas pa bo ostal zgled in nepozabna legenda.
Slava Jožu Čopu!
Ljubljana, 30. 6. 1975	dr. Miha Potočnik
Joža Cop v mladih Istih
(Gl. E. tovSin, V Triglovu in jlco njegovi soseščini str. 293.)	'i J i
BARBKA LIPOVŠEK-ŠČETININ
Odšla je tiho, mirno, sama zase, kot se je tolikokrat — še se spominjam t- odpravljala s komerkoli zgodaj zjutraj ob dveh, ob treh iz Tcmarja - v Mojstrovko, Jalovec, v Site ... Samo malo so zarožljali klini zvečer, nekaj tihih besed je bilo slišati in že je ni bilo več v jedilnici. Vsak vzpon ji je pomenil resno delo, ki zahteva moči. Kadar pa je bil naslednji dan namenjen počitku, je tudi Barbkin veseli smeh zvenel med nami in njen mehki, smejoči se in tako nekam prizanesljivi pogled se je srečeval z našim.. 2ivo mi je pred očmi v lako našem Tamarju... V alpinistični odsek Akademskega planinskega društva se je vpisala leta 1959 in takoj pokazala izredne sposobnosti. :Barbka je fantastična,« je bilo slišati že takrat.
Kdor ve, da je Barbkin oče tudi velik ljubitelj gora in alpinist, mu je jasno, da je Barbko popeljal v gorski svet on sam. Približal jih je ljubljeni hčerki z vso ljubeznijo planinca, z vso resnostjo alpinista, s prodorno in pre-finjeno silo esteta in z občutljivo dušo umelnika glasbenika.
Staro komaj 14 let, leta 1955 - radija se je 4. julija 1941 - jo je vzel s seboj v slovensko smer v Triglavski severni steni, leto pozneje je biia z njim v Mali Rinki in potem še in še.
Zapiski vzponov AO APD zanjo v tista leta ne sežejo. Ko pa sem jo pozimi leta 1958/1959 srečala na društvu kot brucko - geografinjo (B turizem, A geografijo) je v januarju že vpisano njeno prečenje Rinka-Turska gora in Rinka-Skuta; maja že raz v Jalovcu in poleti med 21 vzponi - človek slrmi ob osemnajstletnem dekletu -Herletova smer v Ojstrici, Jugov steber in dvakrat Čopov steber v Triglavski steni. In nato vsako leto 15 do 25 vzponov.
Če listam po tej knjigi vzponov, vidim, da Barbka ni hlastala le po najtežjih smereh; cenila je vzdržljivost, ljubila je gore, vedela je, da jim vsak letni čas daje svojo barvo in svoj ton. Po dvakrot, trikrat v letu je preplezala tudi lažje smeri, če je videla, da je tako želel kdo, ki je bil manj izurjen. Bila je čudovit tovariš. Med vzponi v letu 1961 že berem kar štirikrat: Skalaška smer - dvakrat z Ladjo, trikrat čopov steber, Aschenbrennerjeva smer v Travniku, direktna v Špiku itd. Istega leta sta s Heleno Lužar preplezali kot prva ženska naveza čopov steber in kot prva ženska naveza tudi Desno v Dedcu. To so sami veliki plezalni uspehi za starejšega plezalca, kaj šele za mlado dekle. Leta 1961 je zapisan ludi prvi vzpon s Petrom Ščetininom, takrat še študentom metalurgije, njenim poznejšim možem. Kdaj se je stkala med njima najgloblja izmed človeških vezi, ne vem, vem pa, da jo je prepletla trdna plezalna vrv in da so jo vpele jeklene vponke, počasi, za vedno ... čutila sem ob njiju, da sta se srečala dva človeka, rojena za gore, da jih skupaj doživljata v najtežjih smereh.
2e leta 1962 so se njuni skupni vzponi vrstili - med njimi so ponovitve nekaterih težkih smeri doma (direklna v Silah in Barbkino solo plezanje Hornove smeri v Jalovcu) in sedem vzponov v Treh Cinah (Tre Cime di Lavaredo). — sBarbka in Peter sta preplezala diretissimo v Veliki Cini - prav ona kot prva ženska,« je tekel pogovor v jeseni, ko smo se spet zbrali v skromnih prostorih Akademskega planinskega društva. Ob diapozitivih sta pripovedovala, drug drugega dopolnjevala po domače, preprosto, veselo, - mi pa smo ju zavzeto poslušali. - Nekaj z vlakom, nekaj peš, s prtljago na nekakšnem vozičku na dve kolesi, ki sta si ga sama naredila - in
uspela. Vsaka še lako drobna stvar je sam6 potrjevala, kako sta se ujela ob delu in hotenju, v skromnosti in prisrčnosti dva izredna človeka.
Se tisto jesen, septembra, smo Barbki in Petru s skromnim darilom in toplimi željami v društvu - spel v našem Tamarju potrdili njuno skupno življenjsko pot. Nismo mogli več govorili samo o Barbki ali samo o Petru - Barbka in Peter sta postala en pojem, vsak uspeh je bil njun uspeh - in tudi danes ne morem drugače. Spomladi leta 1963 je Peter diplomiral, Barbka pa je poslala mamica. Ljubka Kata-rinca ji je vzela nemalo časa, a listo leto je še vneteje študirala; Barbka je bila ob vseh dosežkih v gorah tudi dober študent, saj je leta 1962 že diplomirala na I. stopnji. Oktobra pa je že bila nekajkrat spet v gorah.
Leta 1964 je preplezala s Petrom prvo ponovitev variante Aschenbrennerjeve smeri. Ko je imela Katarinca dobro leto in jo žo lahko živela ob razumevajoči babici in dedu, ju najdemo v francoskih Alpah.
Od pomladi leta 1965 se vrstijo vzponi v naših stenah - v Koglu, Špiku, Jalovcu, Rinki. Sredi poletja sta bila na Kavkazu: preplezala sta Misses-Tau, Dych-Tau, Gruzinski steber in malo prečenje stene Bezengi - Barbka je bila prva ženska, ki je preplezala ti dve smeri.
Tudi v letu 1966 si sledijo vzponi doma in na tujem; doma prvenstvena v Vežici (Kamniške Alpe), 2. ponovitev Čopovega stebra v ženski navezi, na tujem spet v Cinah, v Petit Druju in drugod.
Spomladi leta 1967 je Barbka diplomirala. To leto je tudi ponovila več težkih smeri: v ženski navezi Rumeno zajedo v Koglu in smer Debeljak-Fajgelj v Turški gori; s Petrom pa češko smer v Frdamanih policah. Vse to so bile prve ponovitve. - V začetku avgusta so zapisali naši časniki: »Naša najvišja Barbka!« V sovjetskih gorah (Pamir) sta prečila s Petrom Pik Lenin 7134 m; bila je druga ženska, ki je prečila ta visoki orjaški vrh. Ob diapozitivih v jeseni jo dodala: »Ni tako težko, a višina je slrašna, komaj dihaš...a
Niso pa Barbke odlikovali samo plezalni vzponi. V svojem majhnem a prisrčnem domu je skrbno gospodinjila in v njem je rastla in se razvijala njuna nežna pla-volasa Katarinca. Obenem pa jc takrat že honorarno poučevala na pedagoški gimnaziji.
Barbka je bila tudi dober organizator. Dve leti (1968-1970) je bila predsednik Akademskega planinskega društva in je vedno, že prej in pozneje, z vso vnemo spremljala vsakoletne plezalne tečaje; prenekaleri vzpon je zlezla s pripravniki in jih uvajala v lepote gora in plezanja. Sodelovala je tudi pri Planinski zvezi Slovenije - bila je dve leti tajnik Gorske reševalne službe in sodelovala pri komisiji za alpinizem.
Spomladi leta 1968 je kol prva ženska ponovila Mosoraško smer v Anic Kuku v Pakle-nici. Konec maja sta bila s Petrom v zahtevnih švicarskih stenah (Böttletstock, Sole-listock, Titlis). Barbko je tja povabila mednarodna zveza alpinistk. - V začetku avgusta nas je vznemirila vesl: Barbka in Peter sta ujela v snežni metež 200 m pod vrhom Piz Badile (Berninske Alpe, Švica) - pet dni... Bosta vzdržala, ju bodo rešili? Zanju pet dni ledenomrzlc stvarnosti; za nas ena sama misel in želja, da bi vzdržala; za starše in Katarinco pet dni neizrekljive skrbi, napetosti, strahu, ena sama groza nemoči. Vendar — gora ni hotela... - In po petih dneh: Barbka in Peter sta rešena! Se hranim sliko, ko ležita doma z zavitima omrznjenima nogama in hčerkica med njima. Vzdržala sta - oba.
In ko so bile noge spet zdrave, so ju ob prostih dneh znova in znova klicale gore, domače in tuje. To leto v jeseni je bila Barbka tudi stalno nameščena, vendar na šoli so rabili geografa in zgodovinarja, to je bil pogoj. Barbka se ni ustrašila, ni oklevala — poleg svoje diplome iz geografije in službe je v nekaj letih opravila še diplomo iz I. stopnje zgodovine. — Njena diplomska naloga »Zgodovina planinstva do prve svetovne vojne«, je dobro premišljeno in skrbno opravljeno delo.	454
Lela 1969 sla s Pelrom preplezala v avslrijskih (Wilder Kaiser), italijanskih (Punta di Frida, Marmolada) in švicarskih gorah (Breithorn, Rifelhorn idr.) več zelo težkih. Tu sta ponovno preplezala tisto smer v Piz Badilc, v kateri ju je ujel metež. Barbka je bila zaradi svojih uspehov znana v mednarodnih alpinističnih krogih. Bila je član mednarodne zveze alpinistk Rendezvous haute montagne. Za knjigo o dosežkih alpinistk: Von der Krinoline zum sechsten Grad, Salzburg-Stuttgart 1967, je napisala poglavje o slovenskih alpinistkah.
V alpinistiki ni v navadi podeljevanjo priznanj, vendar podeli Planinska zveza za izredno delo in uspehe srebrni in zlati znak Planinske zveze Slovenije. Barbka je prejela leta 1963 srebrni, leta 1971 pa zlati znak Planinske zveze Slovenije. Leta 1971 je Barbka v drugo postala mamica, prišla je Veronika. Družinici ni bilo prizaneseno s skrbjo in bojem za malce bolj ustrezno stanovanje. A vse sta znala urediti s svojo iznajdljivostjo, skromnostjo in prizadevnostjo na robu zaščitenega Kra-kovega ob Gradaščici.
Prišle so tudi stiske: reševali so ji moža, ki je padel v steni Dedca, sama je šla z reševalno ekipo, dva dni iskala očeta, ki se je, čeprav dober in utrjen smučar, izgubil v megli in metežu. Tudi njega so srečno našli. V švicarskih Alpah po je lansko leto sama sestopila po usodnem ledeniku, kjer je zdrsnil mož v razpoko, obvestit o nesreči reševalce - tudi tu gora ni hotela.
Življenje je vendar ob vseh naporih - morda ravno zaradi zmage nad njimi — tako čudovito. - Da, ko ga zmoreš, ko ti proži svojo desnico in se ti nasmiha. In zdaj premišljujem - da se je letos proti koncu zime, ko so se začele semestralne počitnice, ko sta še januarja s Petrom bila na Tošcu, to čudovito življenje od Barbke obrnilo -. Ujela jo je v svoje mreže najzahrbtnejša izmed bolezni. Vse je zmogla sama, vse sta zmogla s Petrom. Tega nista zmogla. Se danes ne morem prav dojeti, da se je Barbka poslovila od nas, da je ne bom več srečala. Barbke — tega skromnega, veselega, izrednega človeka; dobre, razgledane profesorice; te odlične plezalke kakršne še nismo imeli; ljubeče in skrbne mamice in žene ni več... Tiste enostavne žene s kratko pristriženimi lasmi in blagimi, smejočimi se modrimi očmi, ki se mi je vedno zdela še dekle, ne bo več k meni; radi sva se pogovarjali o vsem. Tudi o planinski terminologiji. Kot geografinjo in alpinistko, predvsem po kol ljubiteljico gora in vsega, kar je v zvezi z gorami, jo je hudo motilo naše neurejeno planinsko izrazoslovje, bodisi krajevno bodisi drugo. Ob vsem svojem delu se je lolevala tudi razčiščevanja teh pojmov. Najprej je sama za potrebe komisije za alpinizem pri PZS pripravila precejšen seznam pojmov in razlag, pozneje pa je delala v okviru literarne komisije pri PZS. Barbka je bila resnično neutruden delavec, človek bistrega duha, z zdravo ambicijo in izredno delavnostjo. Gradila je kamen na kamen v kleno zgradbo. Tako je gradila svojo plezalsko sposobnost pa svojo strokovnost in svojo prisrčno, ljubo družino.
In sredi tega dela, tega poletja, staro komaj triintrideset let, nam jo je iztrgala najbolj neusmiljena zmagovalka nad vsem živim — smrl.
Naj nam ostane spomin nanjo čimbolj živ, naj se ji klanjajo od daleč naše gore in naj ne velja prepoved, da ponesemo Barbki vsako pomlad na grob kako cvetico z gora - zaslužila jo jel
Darinka Petkovšek
V tej Številki so objavljeni naslednji grbi: Koroika (str. 454), Skofja Loka (str. 457;, Ljutomer (str. 458), Ljubljana (str. 45»), 2ulec (sir. 465), Trbovlje (str. 466), Brežice (sir. 468), Konjice (str. 471), Kočevje (sir. 475), Maribor (str. 477), Zupanija Zale (str. 481), Komnik (str. 484), Trii t (str. 491».
Or. Marijan Brecelj izroča Titovo odlikovanj» vodji odprave tov. Skorji	Foto ing. P. Segala
RED ZASLUGE ZA NAROD ZA V. JAHO
ING. P. ŠEGULA
tevilnim čestitkam, ki so si v naglem zcporedju sledile vse od dne, ko smo zvedeli za prvi uspeh članov V. JAHO, se je v sredo, 14. maja, pridružilo še odlikovanje predsednika republike Josipa Broza-Tita.
Visoko odlikovanje, red zasluge za narod z zlato zvezdo, je vodji odprave Tonelu Skarji izročil predsednik Skupščine SR Slovenije tovariš dr. Marijan Brecelj. Predsednik se je v svojem nagovoru spomnil dolgih desetletij plodnega dela planinske organizacije in v krajšem pregledu preletel naše odprave in njihove dosežke, hkrati pa izrazil priznanje za vse, kar je planinska organizacija storila za kakovost svojega dela in za ugled, ki so ga njeni člani priborili Jugoslaviji v mednarodnih planinskih krogih.
Predsedniku se je za izkazano pozornost in za odlikovanje zahvalil tovariš Tone Skarja in ga ob tej priložnosti zaprosil, da v imenu članov odprave ter v imenu jugoslovanskih planincev prenese pozdrave predsedniku SFR Jugoslavije tovarišu Josipu Brozu-Titu.
Intimni slovesnosti je sledil sproščen pomenek, v katerem je bilo govore o novih nalogah planinske organizacije, o novih odpravah, o stikih z alpinisti drugih držav. Razen predsednika dr. Marijana Breclja in članov in vodje V. JAHO so se srečanja udeležili še član predsedstva SRS Jože Lončarič, podpredsednik Skupščine SRS Beno Zupančič, član IS Skupščine SRS Marjan Lenarčič, predsednik Planinske zveze Slovenije dr. Miha Potočnik, podpredsednik Tone Bučer, tajnik Janez Kmet, načelnik KOTG in številni drugi prijatelji planinstva.	456
BARBKI
LILIJ AN A AVČIN
j edim v travi pred Barbkinim senikom. Na njenem bujno cvetočem travniku sem nabrala šopek majniških rož in jih zataknila v vrata. Na pragu bajtice njenih sanj sem prižgala rdečo svečo. Nikoli več ne bo stopila čez ta prag. Včeraj smo jo pokopali.
Ob meni sta zvesti prijateljici in spremljevalki na neštetih prelepih obiskih gora, Vida in Jelka. Tiho jima pripovedujem.
Tu sva jo s Francetom obiskala pred komaj desetimi meseci. Zdi se mi, kot da jo še vidim. Žareča, nasmejana nama razkazuje svoj ljubi, še prav nič popravljeni, a s toplo ljubeznijo zasilno urejeni senik. Samo, da se vrne Peter s Himalaje, pa bosta začela. Les za ostrešje je že pripravljen. To bo dela prihodnje poletje. Potem stopi iz bajte na rob svojega posestveca. V modri kopalni obleki, ogorela, vsa v smehu stoji na trati, prav tako bogati s cvetjem kot danes. Za njo se v poletni pripeki ves čadast grmadi Bavški Grintovec. »Tole moram pa slikati,« pravi France. »Katarina, stopi k mamil« Kakor sestri sta si, mati in starejša hčerka. Babica počiva v senci in s pokojnim nasmeškom opazuje hčerko in vnučki.
Vročina je čedalje hujša, potegne nas na kopanje. Saj zato sva bila prišla. Barbki morava pokazati čudovite zelene tolmune, slapiče in brzice, ki jih imajo kar za hrbtom, pa jih še ne poznajo. Z Ravnega dola pod Lepim špičjem prihaja ta bajni potok, ki potem ponikne in se čisto spodaj združi z Vrsnikom. Barbka strmi, občuduje, Katarina že čofota po vodi, mali vražiček pa kakor da je ponorel. Vse skale in pečine so je polne, štiriletna stvarca neverjetno spretno leze po njih. Mamica Barbka nima trenutka miru.
Dovolj! Zdaj si jo zavihti na hrbet in držeč jo le z eno roko (Franceta je kar slrah) naglo pleza po strmih pečeh levo od potoka. Kakšna čvrsta, mišičasta postava, koko skladni, premišljeni gibi, kakor varna stopinja! Opazujem lo veliko alpinislko, ki je po vseh izrednih uspehih ostala skromna, naravna, prava ženska, ljubeča mati in žena. Občudujem jo. France jo pelje gor ob slepičih in tolmunih prav do štirih, strmih korit pod mostom. Ob deževjih se napolnijo, da jih sploh ni videti, sedaj pa žubori po vsakem prosojen, drobcen curek. Barbka se vrne očarana. Kako čudovito, da imajo vse to tako blizu, koliko vročih poletij se bodo tukaj hladilil Samo, da pride Peter in da začnejo!
VEČER
AVTOSTOP GORNIKA
RUDI ZAMAN
Gledam! bela, oranžna, rdeča,
škrlatna,... je gora v zimskem večeru. Sprejemam, misel prevaja, jutri v življenju oddajam.
Hitim v planine s palcem — študent. Življenje nore prinesem s seboj iz doline — s ceste, s črnili tovarn, iz knjige debele, iz tvoje jeseni življenja... Nekateri se ne morejo prebuditi. Jaz pa hitim na goro tudi zule...
Plaz.
Gora umre....
Pika v snegu! Življenje gore.
igra časa
BIVAK
Nemirno plapola plamenček rdeče sveče na pragu. Nevidna, kruta roka v trenutku
zbriše podobo rajske sreče. Prikaže se druga, včerajšnja. Sklonjeni, kot da nas
težko breme pritiska k tlom, stopamo, ne, omahujemo v črnem sprevodu. Spredaj
Peter, z žaro, v njej kupček pepela. Ta pepel je Barbka. Nebo joče. Mi ne jočenio.
Ne moremo. Opojno dehte v mojih rokah šmarnice, te skromne, a žlahtne cvetke
pomladnega gozda. Barbkina prispodoba so. Položim jih ob jamico in zbežim. Zbežim
od grobo, ki je pred desetimi dnevi sprejel mojo izmučeno mater.
Po mokrem, sivem dnevu se nenadoma rahlo odpre nebo nad Kaninom. Bleda večerna
luč plane v dolino, zasveti se vijugasti trak modrozelene Soče, ostro se zarišejo
zasneženi grebeni. A le za hip. 2e spet vse otožno. Mrači se.
Upihnem svečo. Spustimo se v dolino. Barbke ne bo več sem. Le zakaj, le zakaj?
RAZMIŠLJANJE OB JUBILEJU
VLADIMIR PLENIČAR
pet smo dočakali jubilej, ob katerem smo se srečali planinci in lovci, t. j. 80-letnico Planinskega Vestnika in 65-lelnico revije Lovec.
Oboji, planinci in lovci, smo tesno povezani z gorsko naravo. Zato smo si vedno želeli gore osvojiti in si jih čimbolj približati. Ko smo skušali naravo vsestransko spoznavati, smo jo vzljubili in smo ji darovali kar precejšen kos srca. V vseh časih jo občudujemo: s tem da se rastlinstvo in živalstvo v raznih letnih časih spreminjata, še večata svojo privlačnost in nas navdajata z ljubeznijo in spoštovanjem. Planinci in lovci preživijo mnogo časa v naravi, čim bolj jo spoznavajo, bliže jim je, več jim pomeni, bolj so navezani nanjo. Ne morejo se več umiriti, spet in spet se morajo vračati v gozdove, na jase, v komaj dostopne grape, nad prepadne stene in na strma melišča.
2e stari lovci so bili dobri poznavalci planin. Niso poznali samo nadelanih poti, ki so jih navadno uporabljali drvarji, gozdarji, pastirji in planinci, ampak tudi stezice in stečine divjadi, ki so odmaknjene od človeških prehodov in nas zato pogosto vodi|0 v še bolj neznan in pravljičen svet gorske narave. Divji lovci iz Bohinja in Trente so oblezli vse strmine okoli Triglava. Tako je nedvomno na marsikateri vrh v Alpah stopila prva prav lovčeva noga. Divjad se je umikala pred lovcem vedno više in lovec je zašel pod seme vrhove, ko je sledil gamsom. Polom je moral narediti samo še nekaj prijemov in skokov in je bil na vrhu, kjer mu je srce vriskalo ob širnem in mogočnem razgledu. Isti občutek ima Svetinov alpinist, ki je premagal steno. Sodobnemu človeku postaja z rastočo civilizacijo hoja v planine vedno večja duševna in telesna potreba. Zato nam prav v našem času 80-letnica Planinskega Vestnika in 65-letnica revije Lovec pomenita jubilej, ki nam mnogo pove in nam je pri srcu. Lovci in planinci smo se ob tej priložnosti zbrali v Ljubljani na Lovski zvezi Slovenije k podelitvi plaket revije Lovec ob 65-letnem jubileju revije dolgoletnim dopisnikom, lovskim pisateljem, fotoamaterjem, avtorjem za lovstvo pomembnih literarnih del ter posameznikov, organizacijam in institucijam, ki so prispevale h kvalitetni rasti revije Lovec. Srebrno plaketo I. stopnje je prejel tudi Planinski Vestnik ob svojem 80-letnem jubileju kot dokaz, kako lovci cenijo skupno delo in tovarištvo planincev in lovcev. Avtor vinjete na plaketi je Josip Gorup, izvirni slovenski lovski slikar. Upodobil je lovca v Kamniških planinah pri lovu na gamsa.
Želimo, da bi nas Planinski Vestnik in Lovec še nadalje zvesto spremljala in živela z nami. Družijo nas isti interesi in tovarištvo. Prav življenje v naravi nas najbolj zbližuje, če bomo še nadalje sodelovali, bodo skupni tudi uspehi v varstvu narave in človekovega okolja in pri Gorski straži. Hvala in na mnoga letal
NA STRMIH SMUČINAH
NEJC ZAPLOTNIK
once pripeka in spreminja razvožen sneg v mokro in umazano brozgo. Skrivenčena vrsta maškaradno oblečenih ljudi čaka no vlečnico. Tesne, kot ženske nogavice napete hlače vseh kričečih barv, kar se jih je mogoče domisliti, oklepu podobni čevlji do kolen, bleščeče se vetrovke s strah vzbujajočimi smučarskimi napisi, uvožene smuči, polne nalepk, in rdeči, od pretiranega sončenja zabuhli obrazi, debelo premazani s cedečimi se mastmi - to je slika sodobne smučarske gneče. Če temu dodamo še čakanje, naveličanost, razdražanost in tiho preklinjanje, je predstava popolna. V obrabljenih kavbojkah in ponošenem, na komolcih načetem puloverju se prav zares ne morem kosati s pobesnelimi smučarskimi snobi. Pomanjkljivo opremo pridno nadomeščam s tem, da se vrivam v vrsto, čeprav s tem tvegam oko ali vsaj rebro. Stojim pod škrbino med Ponco in Oltarjem in si z veliko težavo pripenjam smuči. Opazujem Francija, ki sestopa po konicah derez in trdo zasaja oklo cepina v sneg. Tu doli naj se odpeljem s smučmi? Krepko šalo sem si zagodel!
V gneči nekomu stopim na smuči in robniki zarežejo v bleščeči lak za las debelo ranico. Lastnik se mi tako lepo zahvali, da niti v alpinističnem žargonu še nisem odkril tako pestrih besed. Naučil sem se več, kakor če bi poslušal vse oddaje »za boljši jezik« naenkrat. Tudi čakanje na žičnico je lahko lepo, zanimivo in poučno obenem.
Na vrhu Jalovca
Folo Robert Gaberäiek
Pod vrhom Jugovo grope v Dovikem Križu	Folo Draflo Scjjroflur
V krnici pod Oltarjem zavijemo levo v široko grapo. Gazim na čelu kolone in pri vsakem koraku se vdiram do kolen. Vedno, kadar se ozrem navzdol, z vsem telesom čutim ritem zavojev in vidim kadeči se sneg. Čim hitreje na vrh, da se bo pričakovanje izpolnilo. Gaziti sneg ni več težko, nahrbtnik s smučmi in čevlji izgubi vso težo. Nekoč je sonce na Krvavcu sijalo lako toplo, vrste so bile tako dolge, mi pa tako zelo potrebni martinčkanja, da bi bil pravi greh, če ne bi smuči uporabili za ležalnike in se predali soncu, šalam in besedičenju. Pa je iz vsega skupaj nastal čisto resen pogovor o tekmovanjih, o hat dogu, pa o raznih zavojih in nazadnje celo o Saudanu. Med smehom pokažem na južno ostenje Kočne. Pojdimo, presmučajmo eno neštetih grap, ki strmo padajo v Kokro. Pa se takoj oglasi v meni listi večni: Zakaj pa ne? Se preden sem dokončal svoj predlog, sem že mislil čisto resno in som pri sebi sem končal: velja vsaj poizkusiti! Takoj ob prvi priložnosti sem si ogledal Saudanov film o smučanju z Eigerja. Natančno sem preučeval njegovo tehniko, vsak njegov gib sem si skušal vtisnili v kri. Se pred koncem filma sem bil že prepričan, da znam to tudi jaz. V nedeljo sem si že pripel smuči na nahrbtnik in hajd na Ledine. Ko sem po grdo kložastem snegu smučal izpod Dolgega hrbta, sem se pri vsakem zavoju usedel na rit. Tudi to je dobra tehnika, vendar za resne podvige nekoliko preveč tvegana. Čeprav sem večino vožnje presedel, so mi noge od napora hotele odpasti. Torej učenje in kondicija. Krvavec in vsakdanje tekanje po bregu. Tek z brega sem spremenil v sonožno skakanje iz počepa v počep. Rezultat prvega takega treninga - strašno vnetje stegenskih mišic. To mi je še bolj potrdilo nujnost »suhega smučanja«. S Francijem se po Jugovi grapi povzpneva na Dovški Križ. Močan veter nama polni pljuča z drobnimi kristali, ki naju silijo h kašlju. Globok sneg nama spremeni sicer lahko turo v lep vzpon, ki še bolj podžiga hrepenenje po doživetjih. Skck pod vrhom pa je brez vrvi in s smučmi na nahrbtnikih že skoraj problem. Na vrhu si poiščeva zavetje, se preobujeva in pripneva smuči. Sneg je za normalno smučanje prav ne-prijelen, skorja, ki se na zavojih predira in te postavlja na glavo. S poskoki okrog trdno zapičene palice pa postane nenadoma vse mogoče. Noben prehod ni preozek, noben sneg ni pretežak. Ko naslednji dan smučava z Dovškega Gamsovca, dobesedno ponorim. Podim se po celcu pod veličastnimi stenami Stenarja in tulim od veselja. Nikdar več ne bom odvisen le od ropotajočih vlečnic in steptanih smučišč. Nikdar več 460
mi ne bo treba čakati na pomlad, ko sneg po gorah postane trd in zrnast. Smučanje mi je postalo nebrzdan sproščen ples. Manjka le še nekaj - divjih strmin. Toda čutim, da bom tudi strminam postal kos, prej ne odneham.
Hotenje je preveliko, da bi lahko čakal. Prvi prosti čas izkoristim, da se preizkusim. Za to izberem Kačji jezik - sncžišče med Ponco in Oltarjem, ki slovi kot najbolj strmo snežišče pri nas. Da ne bi hodil sam, nakurim Francija, v dvoje bova laže pregazila dolgo pot. Od Aka do Treh macesnov se poznajo še najine stare sledi, tu pa zavijeva v desno pod Oltarjcve stene. Ker se bojiva plazu, daleč vsak sebi hitiva preko strmih snežišč. Preko kolen podava v sneg in hropeva kot kovaška mehova. Končno je prečenja konec in tudi sneg postane boljši. Pred nama se vse do škrbine na grebenu vzpne strmo snežišče. Sneg postane trd, spihan, strmina pa tolikšna, da se konice smuči ned menoj, kadar se sklonim, dotaknejo snega. Nekaj metrov pod grebenom snega zmanjka in po skalah se povzpneva v škrbino. Malo se razgledava, nato pa sestopiva nazaj na snežišče. Skopljem si majhno ravninico, da se bom lahko preobul. Veter divje piha in ko menjam čevlje, se mi v roke pošteno zanohta. Pri tem usmiljenja vrednem početju opazujem Francija, ki z obrazom proti snegu počasi sestopa po konicah derez. Za trenutek podvomim v smisel svojega početja. Ne smem ga gledati, sicer mi bo upadel pogum. Končno so smuči na nogah in tudi Franci izgine za skalami. Prvi zavoj naredim strašno hrabro, pri tem pa se skoraj postavim na glavo. Prekleto, vso pot sva gazila do kolen, tu pa je sneg tako trd, da me pri vsakem poskoku pošteno pretrese. Normalnega zavoja pa si ne morem privoščiti, ker je strmina prevelika. Skrajno previdno zapičim palico, zavpijem hop in skočim, pa zopet in zopet. Pozabim na ves svet, vidim le še meter pod sabo. Najvažnejše je, da ujameš ritem in da z zavoji ne odlašaš. Vsakega je treba napraviti natanko tam, kjer ga trenutek prej vidiš z očmi. Končno sneg postane mehkejši in prva preizkušnja je za menoj. Dobro sem jo opravil, se v mislih pohvalim. Počakam Francija, ki si pod smerjo pripenja smuči in skupaj se odpeljeva Za Ak. Ko privezujeva smuči na nahrbtnika, vrhovi zažarijo v soncu. Pogledam Kačji jezik, ki se strm in bel pne med stenami, in zavem se, da sem odkril nov svet strmih snežišč, žlebov, grap in ozebni-kov, ki me bo odslej kakor stene neprestano vabil na boj s svojimi slabostmi in s samim seboj.
Na Jalovčevi strehi
Foto Robert Gaberiček
Prehod r Jalovčove ilrehe v ozebnik	Foto R. Gobršček
Naslednjo sobolo imamo z odsekom skupno turo, namenjeni smo v Jugovo grapo. Takoj ugotovim, da bi se to dalo lepo izkoristiti za smučanje in navdušim še Beka, Draga in Mateja. Ko se vzpenjamo mimo Treh macesnov, z neprikritim ponosom opazujem vijuge, ki se tu in tam še vedno rišejo sredi nedotaknjene beline. Smuči pustimo vrh grape v lepi kotanji, ki jo je izvrlal veter, in stečemo na vrh. Ko se pripravljamo, ne morem skriti napetosti in hitro sem nared. Kakor na tekmi. Sneg je tokrat sicer kložast, toda še lepo mehak, da daje dobro oporo. Na vrhu, kjer je grapa precej strma, drugim ni jasno, kako bomo stvar izpeljali, ko pa se strmina malo položi, se zopet povrne veselje do življenja. Skupno ugotovimo, da je le najtežji raztežaj napornejši od takegale smučanja, ki res zahteva veliko sape. Naslednji dan smo še vedno tako utrujeni, da se le z Dragom povzpneva preko Grla na Veliki Oltar. Ko prideva pod opast na grebenu Grla, s svojo neumnostjo poskrbim, da se Drago prav lepo zabava. Preko opasti namreč hočem zlesti kar s smučmi na nahrbtniku. Pri tem konice močno zarinem v opast, repi pa se zagozdijo v skalo pod menoj in po obupnem otepanju in pehanju že mislim, da bom moral do pomladi počakati v tem nerodnem položaju. Končno mi le z brezhibno akrobatiko uspe znebiti se nahrbtnika, ki ga spustim do Draga. Priveze ga na prusik in oba potegneva preko. Pri tem opazujeva lepo okroglo rumeno pomarančo, ki se iz nahrbtnika veselo odkotali v globino. Bila je edini material, namenjen za nikdar dovolj polni vreči pod rebri. Po kratkem preklinjanju odhitiva po snežišču v škrbino pod vrhom Oltarja. Tu pustiva smuči in po krasnem koščku grebena odlelovadiva na vrh. Ko se postavljava na smuči, srečava ljubljanske prijatelje, ki kar ne morejo verjeti, da bova tu dol smučala. Midva pa se že počutiva kot prekaljena borca in ponosno odgovarjava, da to ni nič posebnega. A kljub temu počakava, da izginejo na grebenu, za vsak primer, če vsa stvar le ne bi šla tako lepo od rok. Vendar je bil ves strah zastonj, v stoodstotni eleganci prismučava do skoka. Tu snameva smuči in zopet spoznava, da je plezanje s smučmi na ramah zelo prijetna zadeva, posebno še, če čez skok tečejo potočki. Zopet natakneva smuči in mimo Jezerc sva hitro pri bivaku II. Skozi Luknjo podi veter megle pošastnih oblik, ki pa na gorenjski strani izginjajo kakor pod čarobno palico. Vreme se bo pokvarilo. Z Grunta odpeljeva v popolni ekstazi po lepem pomladnem zrncu. Skoraj sva že pozabila, da obstaja ludi 462
tako prijeten sneg. Ko spodaj zopet zapeljeva v kložaste skorje, dobiva občutek, da je smučanje najbolj bedasta stvar na svetu. Dvodnevno skakanje po strmem celcu nama je olesenelo mišice. V gozdu pa zopet smuči na nahrbtnike in repi zelo lepo tolčejo po skalah v grapi, konice pa nama grozijo, da bova nekoč obvisela v vejah. Vendor naju sreča noče zapustiti. Sekira nama pade tako globoko v med, saj pri Peričniku srečava Sraufa, ki naju dostavi točno na dom.
Ze večkrat sem slišal o divjih pogovorih alpinistov, kako strašno je smučati po Jalov-čevem ozebniku. Takoj mi pade na pamet, kako lepo bi bilo prav z Jalovčevega vrha. Po poizkusimo. V zimski sobi v Tamarju najprej preberemo napis, da je za spanje treba vreči v blagajno celega jurja. Kljub tako grozeči paroli se z velikim tekom spravimo nad klobase in s polnimi usti razmišljamo, če je kdo toliko pošten, da takle davek zares plača. Zjutraj ravno opravljam veliko jutranje gašenje, ko iz spačka prikolovrati Mišo in me hoče še vsega zaspanega nagnati na Jalovec. Lepo mu dopovem, da mislimo še jesti in se sploh lepo imeti. Naj gre naprej, ga bomo že ujeli, saj bo gotovo treba gaziti. Sele kasneje, ko smo gledali kakih dvesto metrov pred seboj, kako lepo gazi sveže zapadli sneg, nam je prišlo na misel, kako njegovo zagnanost lahko izkoristimo. Budno smo pazili, da se razdalja med nami in Tomaž-kom ni zmanjšala, pa je lepo pregazil vse do vrha ozebnika. Tu se je sneg spremenil in je bila pač na meni vrsta, da szagazim« do vrha. Ko na vrhu ležem v oklepne čevlje, Mišo nenadoma nekaj zatuli v besneči veter. Ves v strahu pomislim, da je gotovo zavpil »Banzoj!« in se na glavo pognal v severno steno, ko le vidim, da je samo izgubil peto na markerju. Samo še to vidim, kako jezno vrže smuči na rame in izgine za prvimi skalami na grebenu. Ga vsaj tolažiti ne bo treba, pomislim prvi hip, takoj nato pa se že prikaže nastežaj nasmejan z markerjem v roki... Kakor nesreča nikdar ne počiva, tako je sreča pri takihle dvomljivih početjih še bolj aktivna. Prvih nekaj metrov se previdno podričava, nato pa se v meni vžge ogenj, da bi se
o
P A * t t ZANfKA Že.lA ,
Z» w Jt <"reso (n si i Hi tntii y<r.i iti Jan
< j t čreda fnsU it Jj.i zti Jan.
s
0. Te writ**}, c, u *ritJt it] Sij trtptit :t Urin, ta/ u Ai'Li /!■(iiij ir*tt ■V. 11 n reiitvr Jan.
"v .**-■to zt • vobodi
Iditjtft s hn
hi /.i rrtrto . tj.'/o. /!,'*£> ftt nt Jr/v/jn/
Ob 30-letnici osvobcd tve. Iz »Pesmarice«, ki jo je lela 1943 izdala Okrožra tehnika KPS. Ilustracijo narisal in lekst na roko napisol arh. Vlasto Kopač. Notančrejii komentar e ro str. 5 in 4 PV 1975.
kar v skale zaletaval. Kaj tako veličastnega sem le redko kdaj doživel. Ta se primerja lahko le z najtežjimi in najbolj tveganimi vzponi. Ne po tveganju, ki je tu gotovo manjše, temveč po čisti, goli mogočnosti, po burno norem doživetju, ki te vsega prevzame, ki te zahteva celega, takega kakršen si, ki te ne vpraša, ali si bel ali črn, ali imaš milijone v banki ali strgane kavbojke na sebi, ki ne dela razlike med Rossignolovimi smučmi ali z žico zvezanimi »varnostnimi« vezmi. Tu velja le bistra glava, mirna kri in trdne nogel Vsenaokrog padajo strma snežišča, med seboj povezana z ozkimi žlebovi in izginjajoča v mračnih stenah, veter s podivjanimi sunki podi oblake, ti pa na smučeh noriš prepadom naproti. Tik nad skokom, ki pada proti ozebnikovem sedlu, postane doslej mehak sneg trd kakor steklo. Tako je strm, da pri zavoju ne primejo robniki, ampak podrsa po njem čevelj, čeprav ima ozek, širini smuči prilagojen podplat. To je dovolj, da zdrsnem preko, na srečo, nizke skale, vendar se kljub vsemu pod smučmi nabere toliko snega, da se obdržim na nogah. Se ena izkušnja več: tudi če zdrsneš, se s smučmi celo hitreje ustaviš kakor brez njih. Se dolg in hiter poševen smuk in že stojiva nad ozebnikom. Tu naju sprejme suh celec. če rečem, da sva ponorela, je to premil izraz, če bi mogel, bi skočil tri metre visoko in eksplodiral. Ko smučava pod Sitami, vidim, kaj se pravi biti smučar od rojstva. Jaz postajam vse bolj uničen in cunjast, Mišo pa se šele tu popolnoma razživi. Stisnem zobe in mu sledim. Kljub splošnemu pomanjkanju snega se začuda pripeljeva točno do koče. Tu sediva na ograji in gledava prevoženo pol. Dolga je in lepa. Ncd njo pa kipijo v nebo stene, visoke in strme kakor spomeniki naših hrepenenj, naših hotenj, bojev, zmag in porazov. Bele so od snega, bele od skal obsijanih s soncem, bele in čiste kakor doživetje, ki bo za večno odšlo z nami in ki tudi v pustem in smrdečem dolinskem smogu ne bo utonilo v pozabo.
Ker morava počakati Gabra, ki nosi moj nahrbtnik, greva k Marjančku na juhico. Ko plačujeva juhi, me Marjan vljudno opomni, naj plačam še prenočišče v zimski sobi. Ze sem mu hotel pošteno zatrditi, da sem to opravil že v blagajni v sobi, ko se spomnim, da mi tega kljub strašno nedolžnemu obrazu ne bi nihče verjel, Marjan pa še celo ne. Torej mu mirno izročim enega zadnjih papirčkov, ki so kljub vsemu še vedno omejevalci naših dejanj. Ko se vozimo po planiški dolini, s Tomažem skupno ugotoviva, da je v takemle smučanju vse, kar ima težko plezanje: načrti, hrepenenje, tesnoba pred dejanjem, iskanje prehodov, pobesnela akcija in vzvišenost po dogodku, pa zopet hrepenenje... Smučarska alpinistika lahko pomeni v alpinizmu nekakšen zasilni izhod. Alpinistična oprema se je razvila v toliki meri, da je večkrat okrnjeno dejanje samo. Od avanturističnega doživetja je dostikrat ostala le hladno preračunana obrt. Smučanje po strminah pa tehnično ne more dosti napredovati, smučanje je doživetje, kakršno so včasih le še solo vzponi: premogoven je strahu, občutek lahkote, skoraj breztežnosti in ne nazadnje potrditev samega sebe. Sonce še bolj pripeka, snežna brozga je še bolj mokra in vrsta pred žičnico je še daljša kot zadnjič, jaz pa še vedno stojim na vrhu in si pripenjam smuči in niti ne opazim, da so »varnostne« vezi že dolgo zvezane z žico, in ko nekomu v gneči stopim na smuči, niti ne slišim, da sem prekleti tepec nerodni. In le to si želim, da bi večno stal na vrhovih in si pripenjal smuči ali metal plezalsko orodje s sebe in da bi črta mojih hrepenenj vedno rasla, tako kakor se pno stene nad Tamarjem.
PETA MEDNARODNA RAZSTAVA V GORICI
CAI (Club Alpino llolicno), sekcija v Gorici na« je naprosil, da objavimo naslednje: V Gorici bo septembra odprta petn mednarodna nagradna razstava planinskih diapozitivov, format 5X5 E. 7X7, največ ilirje diapozitivi.
Diapozitive sprnjnma Club Alpina lluliano, poštni predal 89, 34170 Gorica, kvota 2000 lir. V informaciio priabčujemo formular za prijavo.
Diopozilivc sprrjnmajo do 18. sepl. 1975, žirija bo zasedala 20.—21. sept., cbicva rezjltatov 27. sept., razdelitev nagrad, predvajanje 18 okl., vrnitev diapozitivov 13. dcc. 1975.
Ziriju sestavljajo: Jože Andlovic (Jugoslavija). Giuseppe Balla (I tel i jo). Paolo Porli (Italija], Max Kimes-wenger (Avstrija), Gustavo Millazzi (Italija)
STRAH
MITJA KOŠIR
učanje voda v rečnem koritu in okopnela prisojna pobočja gora so naznanjala pomladno prebujanje narave. Vesnin prihod je vedno nekaj lepega, meni pa se tisto dopoldne ni dalo razmišljati o tem. Bil sem preveč pod vtisom tistih kratkih trenutkov pred meseci, ko sva s prijateljem za hip videla preko meje — v večnost. Vzpenjal sem se po okopneli grapi proti sončnemu robu, ki se je ostro črtal na modrem nebu. Z vsakim od najdenih predmetov iz izgubljenega nahrbtnika sem podoživljal svoje drugo rojstvo.
Da, sedaj vem, takrat sem se drugič rodil. Bil je boleč porod, poln strahu in tiste groze, ki spremlja človeka na poti v kraje, iz katerih ni vrnitve. A tako rad bi ostal tu, med ljudmi, v resničnosti.
»...dan se je nagibal v večer in skozi raztrgane oblake se je tu in tam pokazala zvezda. Kako svetle so zvezde po viharju, ko se naravne sile sprostijo in umirijo. Ne vem zakaj, toda tako je.
Snega je čez koleno, ko s prijateljem utirava globoko gaz proti dolini. Skrbi naju zasnežena grapa nekje na polovici poti, vendar morava preko nje. Na oni strani je gozd in tam bova na varnem. Ali tvegava? Morava I
Danes vem, da človek v svoji podzavesti čuti nevarnost. Takrat mi je po hrbtenici, z vretenca na vretence preskakovala hladna iskra nelagodja, strahu... Za hrbtom sem zaslišal značilen, rezek pok.
Zvok, ki sem ga poslušal že tolikokrat, ko sem iz varnih dolin opazoval plazove novega snega.
To je bil enak zvok, le z eno razliko: S prijateljem nisva bila na varnem.
Ogromne gmote snega so naju potegnile v svoje uničujoče vrtince. Konec. Konec?
Niti dobro živeti še nisva začela. Zakaj konec?
Nič strahu, samo začudenje nad nenavadnim razpletom dogodkov.
Potešena je radovednost, kakšno je - tisto.
Toda človek bi ne bil človek, če bi takoj popustil. Nekaj je v nas, kar nam v skrajnih mejah ohranja voljo do boja. Sla po življenju, čut samoohranitve, obstoj vrste? S fantastično brzino naju nosi plaz v dolino.
Pojavi se strah, tisti živalski, ki daje divjo, nenaravno moč. Borim se, upiram, hočem
se potegnili iz smrtnega objemu. Živeti, biti, to se mi v tem trenutku kaže kot nekaj
najlepšega, največjega, nekaj, kar moram za vsako ceno ohraniti...
Tedaj se snežne gmote začenjajo umirjali, dokler se popolnoma ne umirijo. Odprem
oči. Z neba se mi kot v posmeh bleščijo zvezde. Razločim Veliki voz.
Ne upam si dihati, da bi ne porušil mirovanja.
Nič se ne zgodi.
Iz teme se mi približuje postava na majavih nogah. Prijatelj je živ. Ali je tudi zdrav? Je.
Pa jaz? Desna noga je neubogljiva. A lo je v tem trenutku najmanj pomembno. Živiva, to je dejstvo.
Tuliva, ne, rjoveva, ko se v naju podira, lomi steber strahu ...« Imela sva neverjetno srečo. Malokdo jo ima. Bila sva v tistem delu drsečih snežnih gmot, ki so se ustavile v nizkem grmičevju pod visoko steno. Glavnina plazu pa je zgrmela čez globok skok, v sotesko med stenami.
Danes ne smem pomisliti, da sta takrat obstajali le dve možnosti. Po hrbtu me zmrazi, v lica mi dihne smrtni hlad. Vendar se spomin ne da odgnati.
Prispevek je nopisan po resničnem dogodku. 29. novembra 1965 noju je Staneta Beluka in avtorja zajel pluz pri sestopu iz Bivoko IV v Vrata. Z nama so bili tudi členi in priprovniki AO Ljubljana-Matiea, ki po jih plaz ni zojcl.
PLANINE IN MORJE
VILKO MAZI
cid se spominjam časov med obema vojnama, ko smo se z vrha Triglava hrepeneče ozirali tja preko Krna, da bi zagledali na obzorju vsoj rahel lesket morja med istrsko obalo in beneškimi lagunami. Z bistrimi očmi se nam je to v ranem poletnem jutru dostikrat posrečilo, najuspešneje po kaki nevihti. Dober daljnogled je ob taki priložnosti celo razločno prikazal obrise Benetk z vitkim campanilom no Markovem trgu ... Navadno pa je vse južno obzorje trmasto prekrival gost čad, ki je v hudi vročini zagrinjal celo obsoške hribe.
Pogled na morje sc je odpiral še z nekaterih drugih julijskih vrhov, ki pa so v omenjeni dobi stali v sklopu državne meje ali pa že onkrat nje in so nam bili zavoljo tega težko ali pa celo nedostopni. Zategadelj je imel Triglav še posebno privlačnost; vselej, kadar sem se vrnil od lam, me je zagotovo kdo vprašal, če sem videl morje?
Morje, ljubo morje!... kako daleč smo bili takrat od njega!---Koliko truda,
nerodne poti in izgube časo, preden smo ga dosegli na naši najbližji obali, na Sušaku ali pri Kraljeviči - Nobene udobnosti nam takrat niso rojile po glavi. Razkošnih hotelov in zabavišč z rafinirano mondeno glasbo in plesi večinoma niti poznali nismo, pa tudi naš okus in žep nista bila po tem ... Niti skromnejših hotelskih uslug nismo kaj dosti iskali. Če nisi imel lastnego šotora, ki bi ga lahko postavil kjerkoli ob nezagrajenem bregu, se je za nekaj dni rada stisnila preprosta ribiška družina in ti dala na razpolago skromen pa čist kotiček pod svojo streho. Tudi glede 466
prehrane nismo bili izbirčni. Marsikatero nevšečnost smo radi potrpeli, samo da smo bili v dim večji meri deležni blagodejne sproščenosti na morskem bregu. Daleč je že vse to. Mladi niti poslušati nočejo teh zgodb. Nič jim ne zamerim, zanje je važnejše, kaj bo jutri, kakor kaj je bilo včeraj...
Od nekdaj sem imel lepo in koristno navado, da sem si vsako novo stvar ogledal tudi od nasprotne strani. Nič čudnega, da me je zato dostikrat zanimalo, kakšen je neki videti Triglav in z njim še nekaj drugih Julijcev z morske obale ali s kake ladje na morju? Na razglednicah z obmorskih krajev nisem v ozadju nikjer nošel kaj več, kakor le najbližje griče pa že te navadno brez imena. Pravzaprav razumljivo, kajti domačini iz obmorskih krajev se za hribe nikoli niso kaj prida zanimali, že zato ne, ker so jim bili od rok, med obema vojnama pa vmes še sekature na državnih mejah.
Po drugi strani je treba upošlevati, da je čad v poletnih mesecih tudi v Primorju neljub gost in sego dostikrat po ves dan do najnižjih gričev.
Izredno srečo sem imel konec avgusta leta 1953, ko mi je bil zet ponudil že za teden dni plačano sobo s prehrano v počitniškem domu v Fiesi, medtem ko je moral sam po neodložljivih opravkih v zamejstvo. Obupna soparico je pritiskala tiste dni: komaj da si prilezel iz vode, si se že znova pričel znojiti... Tretji dan proti večeru pa se je nenadoma stemnilo. Pridivjal je vihar z gromom in strelami, da tako pošastne noči dotlej še nisem doživel. Kakor hiše visoki valovi so butali čez cesto ob sam počitniški dom. Luči so ugasnile, obupno vpitje vsevprek do ranega jutra, ko se je tudi razbesnela narava pomirila.
Vstal je čudovito lep dan. Kakor v pravljičnem prividu so se skozi okno moje sobe 467 prikazali ostro očrtani grebeni Dolomitov koj onkraj Gradeža. Vedel sem, da je to le
optično prevara v izredni čistini ozračja. Od naših vrhov sem mogel videti samo skrajni zahodni konec Kanina, prav tako nemogoče blizu.
Koj po zajtrku sem jo pobral s skicirko in daljnogledom k široki razgledni stolnici v Piron.
Kakšen veličasten prizor! Triglav kakor na božanskem prestolu, vzvišen nad svoje spremstvo, Kanin na skrajni levi in Črna prsi na desni. Pred njim čokati Krn s svojo druščino, pa Čaven in Nanos in vsi drugi do zadnjih brežin nad Trstom. Zares slika za bogoveI
Za zavitek Morave me je prijazni cerkovnik pospremil do visokih galerij na zvoniku, kjer sem lahko v miru nabiral v skicirko vse panoramske sektorje Tržaškega zaliva. Se mar mi ni bilo, da sem pri tem ostal brez kosila, pa da me je tudi pošteno prepi-halo. (Najbrž prav zaradi prepiha me tudi nihče ni prišel motil. Svoj čas sem se moral otepati raznih »komarjev« pri risanju panorame s Triglava.) Do popoldanskih ur sem imel vse detojla s planinami zrisane, v grobem tudi ospredje, ki pa me je lahko počakalo še za naslednji dan. Ta ni bil več tako ugoden, vendar še toliko, da sem delo lahko prekontroliral in pripravil za dokončno obdelavo.
Razgled na naše planine z morja je slej ko prej malokdaj na voljo v tako bogati meri, kakor sem ga bil jaz deležen. Pa tudi če ga je kaj manj, pravi plcninec ga bo še zmerom sprejel s hvaležnim srcem.
ŠTIRJE SEPTEMBRSKI DNEVI
VIKI GROSEU
se skupaj se je začelo zgodaj spomladi. Med grmenjem plazov so se stene otresale zimskega oklepa. Bližajoča plezalna sezona je prinesla in vsiljevala tisoč vabljivih načrtov. Takrat mi je šinilo v glavo. Zakaj ne bi po stenah prečil Julijce, čim bolj je bila misel nora, bolj je bila tudi vabljiva. Približno sem naštudiral pot, manjkal mi je le še soplezalec.
V klubu je nekaj odličnih plezalcev. Svoj načrt sem zaupal Borisu Erjavcu. Bil je takoj zalo. Sedaj, ko je prečenje za nama, vidim, da ne bi mogel bolje izbrati. Ob takem prijatelju je bilo še tako težko plezanje lažje. Izredno sva se ujela. Prav ta prijateljska vez je omogočila uspeh.
Načrt sva nekajkrat odložila. Po vrnitvi iz Francije so naju prijatelji že začenjali zbadati. Precej skeptično so gledali na najin načrt. Sredi septembra sva se odločila. Zmenila sva se še za hrano, ki naj bi jo nama prinesli v Krnico in na Bivak IV. Prigoda se je začenjala ...
13. september: Petkovo popoldne, toplo in brez oblačka. Nestrpen postopam pred kočo v Tamarju. Ura gre proti peli, Borisa pa še vedno ni. Končno se pojavi. Doma je imel cel kup opravkov. Sedaj sva skupaj, domače skrbi so pozabljene. Najine misli veljajo la cilju. Odideva proti steni Travnika. Povsem temno je, ko sc navezujeva pri vstopu. V siju svetilk splezava pet raztežajev do začetka prečnice. Na polici pod previsom si pripraviva nočišče.
Aschenbrennerjeva smer
14. september: Jutro je jasno in neverjetno toplo. Prvi žarki že božajo vrhove Ponc in Struga, ko srebava topel čaj. Ob šestih začneva s plezanjem. V prvih težkih raz-težajih nad »vilicami« izgine zadnja trema, že sva se ogrela. Stena je navpična,
Severno triglavska stena. Vrisano jo Skalaika smer (spodnji del] in Čopov steber
Foto Viki Grošelj
a topla in prijazna. Skoraj pretirano uporabljam lestvice. Vem, da so pred nama še štirje dnevi plezanja. Boris pa se obnašo, kot da je na Turncu. Uporablja jih res samo tam, kjer brez njih ne gre.
Nekaj raztežajev pod nama se pojavita brala Štremfeljna. Namenjena sta v »varianto«. Zakličemo si nekaj besed, nato pa vsak po svoje. Okrog poldneva sva v »bunkerju«. Sledijo trije slikoviti raztežaji po »rampi«. Ko prideva v široko grapo, se raz-veževa. Vsak zase iščeva prehode v lažjem svetu. Se dobro uro in že stojiva na robu stene. Prva smer je za nama. Samozavest je rastla.
Sestopajoč proti Vršiču, nenehno zreva v veličastno ostenje Rakove špice. Tanka črta je zarisana čez steno - Rdeča zajeda. Čim nižje sestopava, tem mogočnejše postaja stena nad nama. V mraku prideva do koče v Krnici. Pri oskrbniku dobiva hrano, ki sta jo popoldan prinesli Slava in Mojca.
Pri studencu, ki priteče izpod Rogljice, si kar na pesku pripraviva ležišči. Po pravcati pojedini pripraviva opremo za naslednje jutro in zlezeva v vreče.
Rdeča zajeda
15. september: Se v temi se spoprimeva s strmim rušnotim rebrom, ki drži pod steno. Če dostopa ne bi poznala, bi gotovo obupala. Dnevna svetloba kmalu nadomesti svetilko. Ko se izkopljevo iz rušja, počivava no majhni rami. Temnordeča svetloba obliva vrh Prisojnika. Vse niže polzi in tudi barva se preliva v svetlejše tone. Današnji dan se mi zdi odločilen. Pred nama je smer, ki ima le pet ponovitev. Slovi 449 kot eno najtežjih v tem predelu. Včerajšnje plezanje kljub dobri kondiciji čutiva
v kosteh. Borisova dobra volja pa mi prežene vsak dvom. Pomirjen se vzpenjam za njim. Končno je grape pod votlino konec in vsak po svoji strani splezava vanjo. Komaj čakam, da primem za skalo. Po prvih metrih se sprostim. Te ure plezanja so bile enkratno doživetje. Težave so enakomerno porazdeljene po vsej smeri. Nikjer ni lahkega raztežaja, nikjer ekstremno ležkega. Nad mano nebo, skala in Boris, okrog mene panorama domačih gora in pod mano vsa zelena - dolina Krnice. Le tu in tam je čutiti dih prihajajoče jeseni. Kako lep je svet in kako srečen je lahko človek. Sraufov svedrovec naju je spomnil na prvo zimsko ponovitev te smeri. Veliko dejanje velikih plezalcev.
Dan se je nagibal proti popoldnevu in v kaminih pod vrhom noju je obsijalo sonce. Nekaj minut čez Štiri sva stopila na rob stene.
Nisem občutil samo veselja nad preplezano smerjo. Ta stena mi je podarila mnogo več. Megleno morje je zakrivalo dolino Vrat. Ostra silhueta Stenarjevega trikotnika se je odražala na nebu. Za njo mogočni Triglav. Dve gori, dve steni, dve želji. Lagodno sva se spustila na pot in malo pred mrakom prišla do bivaka. Bil je zaprt, na vratih pa je visela vrečka s hrano. Mojcina pozornost naju je ganila. Se dolgo po večerji sva sedela ob šumečem gorilniku in se pogovarjala.
Zajeda spominov
16.	september: Prvo, kar sem to jutro zagledal, je bila bela sled letala na rdeče obarvanem vzhodnem nebu. Megleno morje je segalo prav do naju. Od časa do časa so so megle dvignile in nama pričarale fantastične silhuete. Kot v pravljici.
Danes je prvi dan, ko bova plezala brez spalnih vreč in druge nepotrebne opreme. Vse pustiva pod steno, razen najnujnejšega. Brez besed se naveževa. Megla se dviga in od časa do časa povsem zapre razgled. Pričakovala sva lažjo plezanje, a sva se uštela. Posebno gladke, skoraj nerazčlenjene plati so me pripravile k zelo previdnemu plezanju. Ure so minevale, stene pa ni in ni hotelo biti konec. Morda zato, ker sva si tako želela čimprej priti na vrh. Megla je steno povsem zakrila in šele na grebenu pod vrhom naju je zopet obsijalo sonce. Osem ur in pol sva potrebovala za teh šeststo metrov stene. Znaki utrujenosti so bili očitni, vendar sedaj ne bi odnehala za nobeno ceno. Triglav s svojo severno steno na najini levi, je bil preveč mamljiv cilj.
Vrnila sva se pod steno, pobrala odloženo opremo in sestopila v Vrata. S hrano sva bila no psu. Večerjo sva si naročila. Za naslednji dan sva imela še pol zavitka napolitank in kos kruha. Prvič po treh dneh sva spala v koči.
čopov steber
17.	september: Zbudila sva se ob petih. Otekli in opraskani prsti so me boleli, ko sem zavezoval čevlje. Kljub temu sva dobre volje zapustila spečo kočo. Pri vodi sva pojedla še zadnje napolitanke. Po »zajtrku« sva odšla v skalaško smer. Drobne tančico so prepredale nebo. Vreme ne bo več dolgo držalo. Danes bo še.
Tri raztežaje po skalaški smeri sva se varovala, nato pa istočasno plezala do gorenjskega turnca. Kako blizu je od tam rob stene in vendar tako daleč. Nad rdečo luknjo me je presenečala izredna izpostavljenost. Klinov v težkih mestih je dovolj, vendar še zdaleč ne morem pritrditi tistemu, ki bahavo izjavlja, da Cop ni nič posebnega. Pod zadnjim težkim raztežajem sem zašel v levo. Plezal sem vodoravno po polički, dokler nisem obvisel le na prstih rok. Polička je povsem izginila v gladki steni. V tistem trenutku sem občutil ves napor štiridnevnega plezanja. Prsti na rokah so popuščali. Jadrno sem splezol nazaj do zadnjega klina. Na desni sva našla nadaljevanje. Spet je bilo vse v redu.
Majhni puhasli oblaki so rdeče žareli, ko sva drug za drugim plezala zadnje metre. Hrapave roke so samodejno grabile za oprimki. Stena se je položila in napredovanje je bilo hitrejše. Boris je že izginil za robom. Se zadnji koraki. Vso utrujenost je odplavilo viharno čustvo. Segla sva si v roke in se objela. Mavrične barve zahajajočega sonca so bile veličastno kulisa ob koncu najinega velikega doživetja. Strmel sem v gore, zarjo in oblake, čutil utripanje lastnega srca, doživljal moško vdanost prijateljstva. Vse pa se je stapljalo v eno samo veselje do življenja.
NA VISOKEM VRHU SREDI ATLANTIKA
(Pico de Teide) TONE STROJIN
o to pišem, se pričenja daniti. Obzorje je zastrto z gostimi deževnimi oblaki. Oblaki trebušastih oblik se skoraj dotikajo hriba, silhuete smrek delajo črno nažageno obzorje. Do pristave pod gozdom drži cesta. Kot bela črta se je zarezala med prvo svežo zeleno pomladansko travo. Nato napravi eleganten ovinek in zavije med kozolci na dvorišče. Iz travnika pod pristavo vstaja meglica. Tudi za pristavo, ko pričenja neizrazita dolinica, se je izvila meglica, ki daje črni gozdni gmoti globino. Vse ozračje je polno nekega dramatičnega nemira.
Nočne luči so ugasnile, tako da je jutranja danica prva svetloba. Nekje poje črni kos.
Spominjam se, da sem pred večjimi potovanji navadno vstajal zgodaj. Hotel sem si domače prizore za vedno vtisniti v spomin, prizore domačega kraja, kjer sem preživel toliko trenutkov, hudih in dobrih. Morda je v tem neka pretirana čustvenost, vendar mogočna, ne morem se ji upreti.
Tisto leto me je čakalo nekaj prelomnega, nekaj, na kar se pripravljaš dalj časa. Ni šala spreminjati stvari, ki si jim zapisal leta naporov, upanj in želja. In temu naj bi z enim dejanjem storil konec. Spominjam se, da sem pred takimi dejanji navadno odhajal na dolga potovanja, kot da bi me daljave umirjale, da bi v daljnih deželah in gorah našel moč za odločitev. Navadno sem se odločal za dežele Sredozemskega morja. Morda sem v teh eksotičnih deželah podzavestno iskal mir za notranjo stisko. Ali pa sem morda v mediteranskih deželah okolja iskal tudi zadostitve svojim željam po gibanju in potovanju? Srce je pač večni mornar.
Človekova vsakdanjost, potovanje v prostor in čas, oboje je majhno, omejeno. Radi bi prehitevali, želeli bi prestopiti vsakdanji Rubikon, pa ne moremo. Nekaterim stiskam bi radi ubežali. Zato nam pridejo gore prav.
Februarskega opoldneva me je reaktivec odložil na Kanarskem otočju. Po mirnem letu nad severno Itclijo smo napravili tehnični pristanek v Malagi. Pilot je vložil precej znanja v pristanek z morska strani. Deževalo je, bližji hribi so bili skriti v oblakih.
Prvo srečanje s sončno Španijo je bilo deževno. Toda let nad Atlantikom je prinesel sance, kajti leteli smo nad oblaki. Čudovite tvorbe zračnih mas so dopustile tudi pogled na razburkani ocean, ki se je penil dobrih deset kilometrov pod nami. Neizmerna površina moijo nam je naklonila tudi tak pogled na osamelo ladjo, ki je iskala svojo pot. Kljub vsemu nas je let utrujal, povzročal biološko pomiritev, ki ji pravimo utrujenost. Skoraj smo si zaželeli pristanek.
Kovinska ptica je zaokrožila, vzdrhtela, nagnila krila in predrla oblake. Nekaj pro-metejskega nas je približalo zemlji, materi življenja.
Morje hotelov v Tenerifi se nam je približevalo. Nihče nas ni čakal ne pozdravil. V morju potnikov, ki vsako leto obiščejo otoke, bi nas to skoraj motilo. Poslovno vljudni domačini so nas pospremili v avtobus, in že smo vozili po črnem asfaltu do Puerto de la Cruz.
Zimsko podnebje Ljubljane smo zamenjali s subtropskim. Težki deževni oblaki so zakrivali pobočja, obrasla z bananami in zakrivali vrh Pico de Teide, najvišji vrh otoka in Španije, pod katero Kanarsko otočje spada. V daljavi se je oblačno nebo stikalo z oceanom - neizmerno otožna slika, dramatična, bi rekel. Kaj neki je občutil Kolumb, ki se je od tu podal v negotovo dalj!
2e se je na obzorju pojavil zaliv obkrožen z vencem belih hotelov. Vsa Istra ne premore toliko hotelov, toda narava je tu bolj skopa. Največ je črne raskave obale, ob katero buta merje. Kanarsko otočje pa je vseeno otok sonca. Turistični raj. Sinovi slovenske dežele in jugoslovanskega Jadrana znamo ceniti dragulje naše zemlje. Toda civilizacija naše ere nas zapeljuje z mitom propagande. Tudi denar oblikuje Zemljo, jo kultivira in urbanizira. Mundus vult decipi, ergo decipiafur. Svet hoče biti goljufan, torej goljufajmo ga, so rekli anlični modrijani.	472
Pico del Teid« iz doline Ukanco
Naš kratkotrajni dom je postal hotel Bonanza Canarife. Razgled z balkona je odpiral pogled nanj - na ugosli vulkan Pico de Teide, - zaradi katerega sem prišel, da pomirim notranji nemir, zadostim potrebi po vrtincu svojih želja, da izživim svojo strast po višini.
Zemlja je ustvarjala svoja čuda v evforiji in agoniji svojega ognja. Človek je ustvarjal svoja duhovna dela ob sproščanju notranje energije. Nekaj dramatičnega je v tem zanosu ustvarjanja, prekipevanja in umiranja, v teh zdaj okremenelih zemeljskih tvorbah in vzporedno - v človeški umetnosti, od preprostega človekovega bivanja do vzvišenega umetniškega ustvarjanja.
Toda človek ne ustvarja vsak dan in zemlja v vsakem veku ne prebuja svojih sil. Kaj ju sili, da prekipö viški ustvarjalne sile? Narava in človek ustvarjata tudi v bolečini, ne ustvarjata vedno v lepem. Vulkani so najbrž simboli planetarne stiske. So gore, ki so s pepelom vdihnile luč življenja, so tudi gore, ki so vtisnile pečat razdejanja, groze in strahu. Vulkani predstavljajo simbol zemeljske preteklosti in negotove prihodnosti. Človeštvo je od nekdaj v njih videlo nekaj več kot v drugih mrtvih gorah. Toda v vulkanih je še vedno prekletstvo za človeka, neukročenost narave. Mirni so v svojem veličastju. Ni čuda, da je človek v njih videl bivališča - bogov. Z vulkani je Zemlja opozarjala, da živi, da ni okamnela. Hefajst je koval svoje orodje v večnem ognju. Fudžijama je sveta gora stomilijonskega naroda, Orizaba je bila svoj čas najvišja gora sveta. In vsi ti vrhovi so bili spočeti v ognju Zemlje. Zemlja je koz-mos, neizmeren svet za čas enega človeka - za vse človeštvo. V tem se vulkani razlikujejo od ledenikov, od apnencev, dolomitov ali konglomerata.
Kako človek težko prodira v vesoljski prostor - kozmos -, kako težko osvaja osem-tisočake! Gotovo je, do je tehnika močnejša od človekove fizične moči, toda tehnika je dvorezna. Po eni strani daje človeku moč, po drugi ga razčlovečuje. Breztežnost je zakonitost vesolja, kjer čas zgubi svojo mero in limito. Kaj ni isto z umetnostjo?
473 Kaj niso Homer, Michelangelo, Rousseau in Picasso presegli svojevrstno dimenzijo?
No vrhu Pica del Teide
Neutruden je človek v fizičnih in duhovnih naprezanjih zaradi sreče in napredka. Vrhovi so prispodobe zmag in sreče. Euforija na vrhovih je kratkotrajna, loda srečna utvara.
Z balkona hotela »Bonanza Canarife« sem v zgodnji uri dneva ugledal Pico de Teide. Ves prejšnji dan se je skrival očem. Odevali so ga težki deževni atlantski oblaki, ki jih je napajala oceanska vlaga. V prvi svetlobi porajajočega dneva ni vzbujal niti občutka višine kaj šele, da je vulkan. Jeziki snega v grapah, ki so jih nekoč utrli potoki lave, so mu dejali videz častitljivega miru.
Boki vulkana, ki je po razsežnostih ogromen - pravzaprav cel otok - so do višine 1800 metrov pogozdeni. Rodovitna je podlaga in vlaga, ki jo dajo ocean. Potem se prične morje lave, ki so vzpenja v vrh nad oblaki.
Žičnica pripelje človeka na 3500 metrov - pa ne vedno. Kadar se zaganjajo silni atlantski vetrovi, stoji. Do vrha je okrog 600 metrov daleč, 200 metrov višinske razlike. Razgled ne ponuja tistega, zaradi katerega bi v drugo prišli sem. Brezkončna je površina morja, kolikor je očem ne kradejo oblaki, ti neslišni osvajalci prostora. Zložno je steza na vrh gospodarja otoka, kot se prostoru spodobi. Njegov svet je prostor razdejanja, tišine in neizmerne globine neba. Človek bi moral biti poet, da bi našel v tem kotičku občutek stvarne lepote. Tu je svet za Prometeja, ne za človeka. Vzpon, sestop, vmes vrh, in sreča, ki jo daje.
Nato me je v enem nočnem letu reaktivec odložil na zimski Brnik.
Nekaj tednov nato sem zagovarjal magistrsko nalogo, pravzaprav precej let po odhodu z univerze.
Čakal sem v dekanovi sobi. Na steni je visela Koželjeva »Triglavska severna stena«, vzpodbuda, da ne more biti milejše.
Zagovarjam delo o kulturi prostega časa. Prepričan sem, da človek izraža svoja nagnjenja in talente tudi v prostem času. Kljub živčni nepetosti in slovesnosti trenutka 474
Pico del Teids (vznožje) t skalo Cinchado
mi teče beseda. Prepričan sem, da je resnica, kar govorim. Res, nekakšen eros mora biti v človeku, kadar zagovarja spoznano resnico. Profesor Munda je imel prav, ko je govoril o znanstvenem erosu.
Živimo v prepričanju, da moramo nenehno kaj početi, zato ne pridemo do lega, da sc posvelimo sebi. Razpeti smo med nenehnim »bi morali« in »naj bi storili«. Posledica tega je, da nismo nikoli sproščeni, da bi odložili knjigo, da se obotavljamo, ali naj gremo na kullurno prireditev, da smo nervozni pri predolgi predstavi. Živimo v psihozi preobremenjenosti in prezaposlenosti. Le v naravi dosežemo psihično sprostitev, da »pade« z nas vse. Narava, res je, je za današnjega človeka blaženost, sreča. Verjamem znanosti, vendar brez kulture ne bi mogel živeli. Tej stvari sem namenil zapisati poklicno zvedavost.
NOVA IDRIJA
MITJA BEVC, CALIFORNIA
obrih 150 kilometrov jugovzhodno od mesta Son Josž v Kaliforniji na 36° 25' severne širine in 120° 40'20" zahodno od Greenwicha, 800 metrov ned morsko gladino leži v kotlini med gorami gorske verige Diablo Novo Idrija - New Idria. Potnik, ki potuje iz San Francisco v Los Angeles, leti skoro naravnost nad njo in jo lahko opazi po rozriti zemlji, oziroma nasuti žlindri in po zdaj opuščenih rudniških napravah. Pristop je najbolj prikladen po cesti iz San Josea skozi Hollister. V malem kraju Paicines, 15 km jugovzhodno od Hollisterja, je znamen e, ki pove: »Nova Idrija |e eden najbolj proslulih živosrebrnih rudnikov sveta Imenovana je po idrijskem rudniku, ki je bil takrat v Avstriji. Španski misijonarji so že pred prihodom Amerikancev anali-475 zirali rudo in ugotovili, da je cinober. Delo v rudniku so pričeli okoli leta 1850. Leta
1881 je bilo v rudniku zaposlenih od 200 do 300 rudarjev.« Pri tem znamenju se cesta odcepi na vzhod in teče ob potoku Tres Pinos prek prelaza Panoche, kjer se pridruži potoku Panoche na polju istega imena, kjer je nekoč bilo jezero. Na južnem robu polja je kamnita tesen, skozi katero spremlja cesto potok Griswold, potem se pa teren odpre v polje Vallecitos, ki leži 500 metrov nad morsko gladino in na katerem najdemo celo privatno letališče [36° 27'30" N, 120° 42'30" W Gr) primerno za osebno letalo, vendor še dobrih osem kilometrov od Idrije. Sicer pa tudi lastniki, živinorejsko podjetje Fat Cattle Ranch, niso bili pripravljeni aovoliti pristanka, izgovarjajoč se, da še ne vedo, v kakem stanju je travnato vzletišče po spomladanskem deževju, ki ga ie bilo letos obilo. Zaradi tega deževja je pokrajina še vedno prijetno zelena, toaa že v nekaj tednih se bo spremenila v zlatorumeno in taka bo ostala do zime. Skozi tesen ob potoku San Carlos se vzpnemo nazadnje do Idrije. Kot po navadi leži rudnik v kotlini med gorami Sampson Peak (1400m) na zahodu, Idria Peak (1400 m) in San Carlos Peak (1450 m) na jugu.
Rudnik, ki je bil največji na zahodni polobli, je proizvajal do 350 ton živega srebra na leto, kar je bilo približno eno petina povprečne letne porabe v ZDA. Leta 1972 so pa zaradi zmanjšanega povpraševanja po živem srebru zaradi njegovih škodljivih lastnosti in novih varnostnih predpisov rudnik opustili. Stroje in rudniške naprave so na dražbi razprodali, pošto in šolo zaprli, rudarji pa so se odselili. Kraj, v katerem je poleg rudniških naprav in peči še kakih 40 lesenih hiš, je zapuščen. Motociklisti diriajo sem ter tja po okoliškin poteh, kamor avtomobil ne more. Le par ljudi je še ostalo, med njimi bivši upravnik, ki pezijo, da si ne bi kdo prišel ogledovat rove ali rudniške naprave ter se pri tem ponesrečil - odnesti itak že ni več kaj. Govorili smo z upravnikovo ženo, da bi dognali, če je mogoče kak Slovenec dal temu kraju ime. Vedela je, da ima kroj ime po Idriji v Jugoslaviji, toda nič o tem, če so v prvih letih bili ondod kakšni Slovenci oziroma, kot bi v takratnih časih nedvomno rekli, Avstrijci. Vprašali smo za pokopališče, ker so spomeniki včasih zgovorni, a ni vedela povedali, kje je, rekla je, da ga je zelo težko najti. Stara Idrija je bila seveda dobro znana v rudarskih krogih sodeč po pisanju v »Mining and Scientific Perss« (7. oktobra 1876), ki opisuje njene »moderne rudniške naprave, vzor za živosrebrne rudnike vsepovsod po svetu « Peči v Novi Idriji so iste vrste in oblike, kot so bile takrat v rabi stari Idriji, štirioglate 10 metrov visoke, 3 metre široke in 4 metre dolge, pišeta Borrows in Ingersoll (H. D. Barrows, L. A. Ingersoll, Memorial and Biographic History of Coast Counties of Central California, The Lewis Publishing Co, Chicago, 1893). Nedvomno je nekdo, ki je staroidrijske naprave poznal, prenesel svoje znanje sem.
Brewer, ki je Novo Idrijo po svojem obisku v juliju leto 1861 opisal v knjigi (W. H. Bre-
STOLETNA KRONIKA CIN
Plezalsko kroniko Cin zadnjih 25 let smo v našem listu v glavnem zvesto spremljali; posebei od leta 1958, ko so saški plezalci v Veliki Cini splezali direttissimo v severni steni Velike Cine, kar je pomenilo tedaj zeleno luč za moderno tehnično plezanje. Cine so kot alpinistični pojem zaživele pred dobrimi sto leti: Leta 1869 so Paul Groh-mann, Peter Solcher in Franz Innerkofler splezali na vrh Velike Cine. Deset let za njimi sta na Zahodno Cino prišla Greqor Planer in Michl Innerkofler. L. 1881 sta bila na Punta Frida Ludwig Grünwald in Santo Siorpaes, isto leto na Mali Cini Michl in Hans Innerkofler. Leta 1890 sta Veit in Sepp Innerkofler s Hansom Helversenom preplezala severno steno Male Cine. Nato sledi 18 let dolga pavza: Leto 1908 spleza Rudi Eller po severovzhodnem razu Velike Cine [tkim. Dibonin raz). L. 1911 nastopi Paul Preuss v stolpu, ki nosi ime po njem (v najmanjši Cini). L. 1912 se pojavi drugi veliki plezalec izpred prve svetovne vojne v zahodni steni Zapadne Cine - Hans Dülfer z Wernerjem Schaachshmitdom. Dülfer z W. v. Bernuthom leta 1913 prepleza še zahodno steno Velike Cine - na kar sledi 16-letno mirovanje. Prva svetovna vojna, za njo aeneracijski predah.
Sele I. 1929 si W. Stösser z dvema tovarišema zapiše severozahodni raz Zaocdne Cine. Leta 1933 pobere Franz Demuth z dvema sonarodnjakoma severovzhodni raz Zahodne Cine, na kar nastopi sloviti Tržačan, znanec slovenskih tržaških plezalcev, Emilio Comici. Z Angelom in Giuseppejem Dimaijem prepleza severno steno Velike Cine, isto leto še Spigolo Giallo, to ie jugovzhodni roz Male Cine v spremstvu Mary Varale in Renata Zanuttija. Leto za Comicijem se v Cinah pojavi tudi Ricardo Cassin Prepleza jugovzhodno steno Preussovega stolpa, z njim sta še Luigi Pozzi in Gigi Vilali. L. 1935 Ricardo Cassin z Vittoriem Rattijem prepleza še severno steno Zapadne Cine. Lela 1936 pride spet Comici. S slavnim Pierom Mazorano prepleza severni raz Mole Cine. Leta 1938 preplezata pozimi severno steno Velike Cine Fritz Kasparek in Sepp
wer. Up and Down California, Yale University Press, 1930), ne pove, kdo je kroju dal ime in zakaj. Navaja, da je bilo v rudniku zaposlenih od 200 do 300 ljudi v glavnem iz Mehike, Cila, Cornwalla in nekaj Ircev, le ravnatelj in par nadzornikov so bili Amerikanci. Kasne|e so tu delali tudi kitajski kuliji, o čemer priča obsežno pokopališče v Tres Pines. Brewerjev rokopis in dnevnik, ki ga hranijo v Berkeleyu, bi utegnil imeti še kaj več, mogoče bi se dalo tudi kaj razbrati v matrikah okraja Fresno. To bom s časom še raziskal. Zaenkrat pa se ve samo, da so kraju dali ime zaradi svetovnega slovesa več kot 500 let stare Idrije; o kakšni drugi zvezi z življenjem starega kraja zaenkrat ni očitnega sledu. Mogoče pa kdo v Idriji ve, če so kdaj poslali koga od tam urejat rudniške naprove v Novo Idrijo.
KOLENČEVO PLANINSKO DRUŠTVO
URSA KOLENC
Diči, diei, diča - na Grossglocknerju
oleti 1969 smo se preselili v Ljubljano. Naš družinski program se je kar čez noč spremenil. Prave gore so zamenjale prejšnje gričke, ozke nadelane stezice pa široke gozdne poti. 2eljno smo osva|ali vrh za vrhom in spoznavali skrite kotičke naše lepe domovine.
Bili smo precej čudna družina. V strmino smo se zagnali takrat, ko so se drugi že
vračali. Namesto pozdrava nam je vsako nedeljo brnelo po ušesih:
»Kam pa vi? Pa menda ne greste do cilja? Pozni ste, pozni, najbolje je, da kar
obrnete.«
Stiriperesna deteljica pa se je samo nasmejala in zdrvela naprej. Uživali smo _ob našem divjanju po planinskem svetu. Koč nismo obiskovali, na ramah nas niso tiščali nahrbtniki. Prosti kot ptički na veji smo se zaganjali po kamnitih plazovih in se že proti večeru vračali k bazi. Oče je bil majhna izjema. Strašil je z ogromnim češkim nahrbtnikom in tako reševal čast našega hribovstva.
Brunhuber. Piero Mazorana leta 1941 konča dobo med obema vojnama s prvenstvenim vzponom po jugozahodnem razu Velike Cine. Z njim v navezi je bil Guido Milani. Mine spet 12 »mirnih« let s šesllelno drugo svetovno vojno. Novo dobo načneta I. 1953 Walter Bonatti in Carlo Mauri z zimskim vzponom čez severno steno Velike Cine. Osem let je moralo preteči po drugi, strašni vojni, da se je evropski alpinist povsem zozrl v gore. Lela 1955 Toni Egger s Hansom Sauschekom prvi prepleza južno steno Male Cine. Sledi značilni dogodek lela 1958. Pričakovali bi, da je prvenstvenim v Cinah zdaj več ali manj odklenkalo. Kje pal V naslednjem desetletju se zgode same »neverjetne« stvari.
Takoj za direttissimo v Veliki Cini (Brandler, Hasse, Lehne, Löw) pridela velika Francoza Rene Desmaison in Piere Mazzeaud in v Zapadni Cini postavilo mojstru Jeanu Couzyju plezalski spomenik, »spominsko smer Jeanu Couzyju.« Leta 1959 potegneta A. Schelbert in H. Weber direktno v severni steni Zahodne Cine. Italijani Gualtiero Ghedina, Albino Michielli in Lino Lacedelli splezajo severozahodni raz Zahodne Cine. Leta 1961 plezajo prvi pozimi direklno v severni sleni Velike Cine W. Bittner, R. Jäger, R. Kauschke, P. Siegert. Isto leto se pojavi fantastičen solist - Belgijec Claude Barbier in v enem samem dnevu som prepleza vse severne stene vseh treh Cin. Stvari so prizorele do »superdirellissim«. Kausche, Siegert in Uhner si jo leta 1963 zapišejo v severni steni velike Cine. Leta 1966 Spanca Jose Anglade in Juan Cerda preplezajo severozahodni steber Velike Cine, I. 1967 nastene »smer Camilloto Pel-lissier«, ki jo v severni steni »izdelata« Mirko Minuzzo in Enrico Mauro, naslednje leto pa smo bili priča, kako so G. Baur, E. in W. Rudolf s tehniko premogaH orjaško streho ali napušč v Zahodni Cini. Za Evropo je to pomenilo rušenje dobrih starih izroči^ obenem pa se je marsikdo zamislil. Quo vadiš - alpinismus? Ali v lo smer naprei ali pu poskušali stvari dati nekakšen nov »pravilnik« za stilno, čisto plezanje, plezanje brez nabijanja stene z lestvami klinov? V Yosemite Valley, poglavitni trdnjavi ekstremizma, se že nekaj let sem obračajo - brez pisanih pravil - od »perfekcionizma«,
2enske pa smo poslušale grajo sveta. Takole nas je na Planjavi pograjal Lojze Steblaj:
»Ni čudno, da vas ženejo peruti. Ubogi ,stari' pa gara za svoje babe in jim podpira lenobo. Sram vas bodi!« Takoj smo nabrusile jezike:
»Ni res. V žepih nosi samo dva sendviča, pa še to za svoj želodec. Nismo požeruhi, ki bi za štiri ure rabili tone hrane. V anorakih imamo samo košček čokolade in kakšno jabolko.«
Tožilec pa se ni vdal in venomer gonil svoje. Lekcija pa je kar pomagala, od takrat se vedno ozaljšam z rdečini »karrimorjem«.
Vrstni red pa se je v zadnjih letih med našimi romanji precej spremenil. Telesni motorček je imel največ obratov pri moji sestri. Vihrala je slo metrov pred menoj in se skušala sama s seboj. Zo njo je sopihala moja malenkost, 15 minut za »Benja-minčkom« pa sta zlagoma napredovala oče in mami. Srečali smo se šele pri vpisni knjigi.
Poletje 1971 je bilo čudovito. Nismo zdržali doma. V sredo popoldne smo se basali v ozkem prehodu pod Kočno, v nedeljo pa smo že garali na mogočni Dachstein (šli smo peš, ne z žičnico). Vihali smo nosove nad rivierskim turizmom na ledeniku. Čudili pa smo se navpičnim stenam tega pogorja. Žilica pa nam še ni dala miru. Odločili smo se: »Gremo na Veliki Kiek.«
Družinski poglavar in finanser izleta je ugotovil, da smo prekoračili naš družinski devizni proračun, zato nismo po nepotrebnem zapravljali šilingov. Strinjali smo se, da je spanje samo razvada, torej smo nameravali eno noč kar preskočiti. Vstali smo z duhovi (točno ob polnoči) in se ob petih že zasidrali pri Johannes Hüte. Na maškeradi bi prav gotovo odnesli prvo nagrado, kajti na ramah smo razkazovali stare lanene vrvi in nerodne dereze. Nekaj časa smo šarili po Pasterci in preskakovali turkizne razpoke, kmalu pa smo se začeli bojevati z grdimi pečinami in snežišči. Julijsko sonce nam je pošiljalo prevroče poljube in nam privabilo curke zoprnega pofu. S sestro sva ubrali kar oster tempo. Nisva se hoteli navezali, precej hitro sva prisopihali do Adlersruhe. Pogoji za višinsko bolezen so bili idealni: visoka temperatura, žarki so nam sijali naravnost na teme, razdejanje moči nad 3000 metri. Odlično sva se počutili. Neprestano sva zijali v žarečo kroglo na nebu in nastavljale obraze UV žarkom, češ, planinska barva je tako lepa in obstojna. Proti vrhu sva si mojstrsko zavezali železje, so varovali in se spoprijeli z zadnjim grebenom. Mimoidoči so se nama posmehovali:
»Nicht gut!« in kazali na najino vrv. Izginili sva za prvo skalo, in se brez vrvi zakadili naprej.
ki so ga uveljavili s svojim tehničnim plezanjem v josemitskih stenah. Gotovo ne brez razloga. Znašli so se v zagati, pravi Hiebeler v »Alp.« 9/74, v totalni žagali in začele so nastajati »prvenstvene brez klinovs ali ponovitve z drastičnim zmanjšanjem »kovačije«. Brali smo že o »prvenstveni brez kladiva«. Potem je prišlo do »totalnega prostega plezanja, VI -)- brez vsakega železja, vendar s korajžo, ki jo daje droga. Zato zadnje čase nad josemitskimi stenami že najdeš vpise: »Vzpon brez drog«. Se bo Evropa iz tega - pravzaprav zelo kratkega ameriškega razvoja, saj so josemifske začele »padati« leta 1959 - kaj naučila? Upajmo, pravi Hiebeler, da do ameriških ekscesov v starem svelu ne bo prišlo. Res opažamo, da je »svedranje« tudi v Alpah marsikaj omogočilo, vendar ga je vera v resnično lepoto preživela, čeprav še ne premagala.	j q
SMRT ZARADI OHLAJENOSTI
O tem smo že večkrat pisali, priobčili tudi švicarsko grafično ponazorilo, da do nevarne ohladitve telesa pride tudi pri temperaturi naa ničlo, vendar se le malo ljudi zaveda, da je smrt stopila k človeku, če mu pade temperatura na 27° C. Do tega pa pride tudi v okoliščinah, ki jim človek ne posveča posebne pozornosti, saj je vetra in vlage navajen. Deset stopinj pod ničlo za naše razmere ni poseben mraz, če pa potegne - lahen veter z brzino 5 metrov na sekundo, se ohladi zrak na - 21°. Ce je obleka vlažna, če ie smučar lažie prizadet, že nastane grozljiva situacija, če pomoči ni blizu. Nenavaana bledica odkriva stisko organizma, telo začne drgetati, če pa ohladitev napreduje, mišice otrde in ko temperatura pade na 27, srce in dihanje zastaneta, nobenih refleksov ni več, nobene bolečine. Za življenje važni centri so ohromeli, smrt je zamahnila.
Avstrijski Rdeči križ je lani izdal okrožnico - ne samo zaradi smučarjev in alpinistov, marveč tudi zaradi prometnih nesreč, po kalerih včasih ponesrečenci obleže na
Marjeta me je hrabrila:
»Saj sva navajeni takih-le potk. Nič se ne boj, čisto lahko bo.« Vse lepo in prav, a srce mi je vseeno skočilo v hlače. Grebenček med Malim in Velikim Grossalocknerjem se je tako zožil, da sem nemudoma postala jezdec. Groza! Povsod je zijal prepad, jaz pa sem drsala po sneženi kopi in čakala, da prijezdim na drugi breg. Pozdravil naju je križ, ves lesketajoč in ponosen. Ledeni kri-stalčki so se obesili na jeklo in se svetili kot najlepši diamanti. Temna modrina neba pa je bila prepletena z ozkimi trakovi reaktivnih letal in redkimi belimi ovčkami. Najraje bi_ zavriskala. Sami sva sredi dopoldneva kraljevali na moji do sedaj najvišji premuqani ledeni lepotici, sami sva opazovali špičke in vzpetine pobeljenega raja. Zaprosila sem: »Marjeta, rada bi šla nazaj.«
Pred očmi mi je nenehno plesalo neprijetno jahanje, hotela sem čim prej iz »pekla«. Sestra mi je hotela vliti pogum, že je sedela na konjiču in prepevala: »Diči, diči, diča, urno na konjiča.« Dobri Zupančič mi je dal moč, kot bi mignil sem bila čez.
Starši so naiu dohiteli šele čez dve uri. Komaj smo se prepoznali. Lica so nam zabuhla, očala so se prilepila na občutljivo kožo, nosovi - dozoreli paradižniki. Čakal nas je spust. Brez tradicionalnega prepira tudi to pot ni šlo, a smo se hitro unesli. Ob šestih zvečer smo se že vrnili k avtomobilu. Morali smo priti še v belo Ljubljano, kajti zapraviti smo smeli samo eno ncč. Ob polnoči smo že počivali na mehkih, prijetnih in tako poceni domačih posteljah. Za trdno smo se odločili: »No, v nedeljo pa že ne gremo v planine.«
Mera je bila polna. Bogatejši pa smo bili za lepo čokoladno barvo, nepopisno panoramo in za novo »traparijo«, ki je trajala natanko 24 ur. Na Grossglocknerju smo bili 27. 7. 1971.
Vročina pa je neusmiljeno pritiskala. Kamenje se je razbelilo, snežišča zjokala.
Kriška slena-Razor-Prisojnik [13. 7. 1972)
Gimnazija je bila za menoi, matura v žepu. Čakale so me najdaljše in najlepše
Cočitnice v življenju. Moje uboge gojzarice pa so že na začetku sezone bile skoraj rez podplatov. Revice so se obrabile že v spomladanskem času, pretili pa so jim še hudi dnevi. Zgodil se je čudež. Skupščina je upoštevala moj predlog. Krajša tura čez Križko steno ni zahtevala preveč energije, v senci prijetnih skal smo hoteli preživeti peklenskih 33 stopinj C.
No, in naš ljubi papači, ki ima z leti večje želje kot kondicijo, se je odločil še za Razor. Ženski sindikat se je pokoril, ponižno kot ovčke smo sledile idejnemu vodji.
mrzlih ali mokrih tleh. V ÖBZ 1975/4 se pri ohlajenosti v tej okrožnici zahtevajo tri stvari: Ponesrečenca dobro odeti, posebno važna je folija; ponesrečenca čimprej prenesti v topel prostor, vendar je treba imeli pred očmi možnost, da ponesrečenec umre »zaradi ogrevanja«; ogrevati ga previdno, pri tem je »idealna pomoč v telesni toploti enega od reševalcev« (tega napotka v literaturi GRS doslej še nismo brali).
T. O.
SMUSKI ČEVELJ JE ANTIČEVELJ IN SPADA 2E MED ŠPORTNO NAPRAVO
Novi materiali in izdelovalne metode so iz čevlja naredili nekaj, kar spada pod zakon za tehnična delovna sredstva. Plastika ni več moderna - že zato, ker ta čevelj res ni bil več za hojo, ampak le za vožnjo. V Italiji so iz plastike prešli na kovino, na zlitino super-alupramium, ki jamči za tako obliko, kakršno terja moderno smučanje in moderna smučka. In vedno kaj novega, po možnosti vsako sezono, gorje onemu, ki mu kaj uide. Čevlju »zoper hojo« so v Zürichu navezali podplat strip trap«, prilagojen na 85°/o vseh vezi. Stane 30 DM in pravijo, da bo šel v denar, ker je z njim lahko ravnati in - lahko hoditi, kar pa v anličevlju ni možno.	T p.
HEINRICH HARRER V PLAYBOYU
Moški magazin »Playboy: je intervjuval Hsinricha Harrerja, nekdanjega vrhunskega smučarja in plezalca, zdaj trgovca s tibetansko starino, potopisca, igralca golfa, enega od prvih štirih plezalcev, ki so prišli čez severno steno Eigerja. O alpinizmu se je svetovno znani Harrer takole razgovorih »Strašno je, če vse življenje ostaneš samo planinec, plezalec. Tega ne morem razumeti, da bi se človek ne razvijal, da bi kar naprej organiziral npr. ekspedicije. Sem zoper fanatizem -
Na glavo smo si dajali kepe snega, ledenica nam je polzela po licih in hrbtih in nas vračala v resničnost. Bil je to najtoplejši dan v letu, Kolenčevi pa so grizli slrmino in se hrepeneče obračali proti Bledu.
S sestro sva prehitele stcrše za debelo uro. Vabil naju je Prisojnik, še bolj pa njegova Jubilejna pot. Domenili sva se:_
»Če sva pa že tako blizu tega čudovitega vrha, je nujno, da se povzpneva še nanj. Samo skokec na Mlinarsko sedlo, pogled skozi Zadnje okno pa bova opravili najino nedeljsko domačo nalogo.«
Se kratek posvet s hraniteljcma in že sva hiteli navzdol. Spust z 2600 m je bilo zelo pester, skoraj nevaren. Se pobeljena pobočja so pregnala prvo utrujenost, prijetne prhe pa so ohladile razgreto telo. Mrzli curki vode so že zakasnili s pomladanskim čiščenjem sten, nama pa so pripravili pravcate kopeli.
Obstali sva šele v malce grozljivi lini tega julijskega veljaka. Tu kraljuje narava po svoje, ustvarila je romantično in nenavadno podobo div|ine in mogočnosti. Meglice so si hitele skrajšat pot, ucvrle so jo kar skozi predor in se no planem spet razposajeno rozšle na nebesnem križišču. Cepina sta nam pomagala izsiliti zakrito stezo, želja po zmagi je premagala strahopetnost in me prenesla na 2547 m visokega očaka. Greben naju |e pripeljal na Vršič. Hodila sem kot v sanjah. Mehka kolena in neroden udarec ob kovino me je opozoril, da naj pohitim za vzdržljivejšo Marjeto, še so dobri ljudje na svetu. Usmilila se naju je neka planinka in pripeljalo do Mihovega doma. K hrošču smo prišle skupaj z mamico. Naš cesar pa |e omagal. Babe smo ga morale iti iskat, da so ga rešile muk na prašnem makadarnu. Včasih smo mu pa le koristile, pa čeprav ni hotel tega nikoli priznati. Bo že še prišel dan.
Tri variante na Martuljško Ponco (23. 7. 1972) Pa smo jo.
Koga, kaj? Precej čuden stavek. Slovnično ni kaj prida, življenjsko pa nejasen. No, ravno le besede je slovesno izrekel moj oče, ko |e prisopihal in osvojil Martuljško Ponco.
Hrib je črna pika v naši zgodovini planinstva. Dvakrat nas je muhasto brcnil v zadnjo plat in nas nagnal. Prvič nam jo je zagodel čas, drugič pa sneg. Mi se pa ne damo I Zmagali smo, devica nam je poklonila svoje izbirčno srce. Moje uboge roke razpraskane, noge ožuljene. A vse je kmalu izginilo, ostali pa so samo spomini na mojo nepremišljeno plezariio na skalno princeso slovenskih Alp. Zjutraj sem bila že spel stara silna Urša. Tlačila me je lenoba, še bolj pa težka
povsod, odvraten mi je. Zato nisem hodil na razne plezalske tabore, kjer so po 10-14 dni govorili samo o plezanju.« Na vprašanje, če človeka prvenstven vzpon pomiri, je odgovoril: Neznane stvari mikajo raziskovalca. Vendar plezalca v manjšem obsegu, saj je stena visoka kvečjemu 1000 metrov in nekaj sto mefrov široka. O prvem vzponu čez Eigerjevo severno steno je povedal tole: sPravzaprav je bilo idiotsko, da smo preplezali Eiger. časopisi so pisali, da smo na vrhu rjuli »hoji hitler« in delali stojo. V resnici pa je bril oster veter in gnal snežni metež, da smo mislili samo: ,Čimprej z vrha, čimprej dol.' Vse drugo so si izmislili ljudje.« Leta 1938 je Harrer v svoji knjigi pisal seveda drugače. Sprejem pri Hitlerju se mu je zdel neprecenljivo darilo, videti ga, z njim govoriti... — »Preplezali smo čez Eigerjev vrh do našega voditelja.«	t q
SIMONE BADIER - SE VEDNO NA VRHU
Mala, simpatična Parižanka, po poklicu profesorica fizike, je še vedno med najboljšimi plezalci na svetu, sodeč po seznamu plezalnih tur, ki jih pri svojih 30 letih ima za seboj: Philipp-Flammovo v Civeltij južno steno Aiguille du Fou, centralni steber Freney, Gognevo smer v južni steni Marmolade (1. ponovitev), vzhodno steno Grand Capucina, saško smer v Veliki Cini in ne nazadnje Walkerjev steber. V teh smereh je ni »vlekel« moški partner, Simone že skoraj od začetka pleza kot prva. Začela je pravzaprav pozno, n|en vzpon v svetovno elito je bil izredno nagel. Pri vsem tem je ludi poročena.
Prva smer, ki ja je plezalo, je bila šlirica. Plezanje je vzljubila. V njem vidi fizično zadovoljitev, primerja ga s plesom in ne mara, da se v zvezi s plezanjem govori o nekakšnih (Freudovih) kompleksih. Ni emancipiranka, z možem pa ne pleza več, ker ima rad le lahke smeri. 40°/o vzponov dela sama, vendar lažje. Strahu v smeri ne
sopara julijskih dni. Zoprno struga mi je vzela vso voljo in zagnanost, ko sem mlela grušč pod nogami.
Toda, glej I Sredi kamnite »puščave^ se je na osameli skali bleščala skupina planik. Kakor balerine so se pozibavale v nežni sapici in razkazovale svoja dolga, elegantna stebelca. Nisem mogla oskruniti tega čudeža narave, za hipec sein pozabila na nabiralsko strast in uživala ob mali botanični gredici. Cvetje mi je podarilo dobro voljo. Pobegnila sem zaasledovalcem in se nenadoma znašlu v Dnini. Kam sedaj? Opis v Plezalnih vzponih se mi je zdel preveč splošen, ubrala sem svojo smer. Nekaj metrov od Bivaka I sem zavila naravnost navzgor. Trma me je gnala, spoprijela sem se s krušljivim svetom in nazadnje s pekočimi ustnicami prilezla po grebenu na vrh. Objela me je megla. Se vedno sem scmevala pri možicu in čakala na trojico. Nič. Nikjer nisem zaslišala govorjenja, vse je bilo tiho. Skoraj zjokala sem se. Pa ja ne bom ostala sama? Kako bom pa prišla dol?
Kamen se mi je odvalil od srca. Bel plašč se je razpel in odkril mamico in sestro. Tudi onidve sta si izbrali svojo varianto in se mi pridružili na cilju. Najbolj nas je osrečil oče. Vzel je pamet v ;:noge«, našel je normalni dostop. Borovnice v Krnici so se mi kar ponujale, neusmiljeno sestro pa je gnalo noprej. Kopanje v jezeru je vabljivejše, pregnalo je željo po črnicah in spomine na brezglcvo odkrivanje novih poti v Martuljški skupini.
LYSKAMM
DRAGO BREGAR
j enlralne Alpe so bile zume vedno nekaj oosebncga, lepega in velikega. Želel sem si jih kot otrok igrače, ki jo vidi v izložbi. Spominjam se še, pred leti je bilo. Prijatelji so se pripravl|ali za pohod na Grossglockner. Čeprav sem bil takrat še začetnik, so me povabili. Sreča in veselje sta me obšla. Pa nisem bil dolgo vesel. Zataknilo se ie. rolni list! »Ne moreš ga dobiti!« so mi dejali, a Prej je treba vojsko odslužiti!» Odšel sem k vojakom, želja pa je ostala, trdna in močna - celo močnejša kot prej.
pozna, boji se le slabega vremena, zato pleza hitro. So smeri, o katerih pravi, da so objektivno nevarne, zato se jih ne bo lotila. Partnerja težko dobi, visoka je komaj 1,56 m. Kaj če ji partner pade? Težko bi ga obdržala. Najrajši ima prosto plezanje. Njene sanje: Himalaja. Doslej je bila samo v Peruju.	j q
ŠOTOR V ENI MINUTI
To je šotor v obliki igluja, ki ima ogrodje kakor dežnik, torej stabiliziran mehanizem. Testirali so tri take šotore v najtežjih razmerah: šest tednov v Skandinaviji, od tega pet tednov v dežju. Firma Zangenberg iz Osnabrücka se je uspeha lahko veselila. Šotor ima 4,5 mJ koristne površine, torej za dve osebi, spe v njem tudi trije. Kon-denzna voda se seveda tvori, vendar ne prehuda. Teža ni ravno majhna: 7 kg, skupaj zložen je dolg 105 cm. Stane 300 DM.	y q
NAOMI UEMURA
O njem smo že poročali kot o enem iz svetovne alpinistične elite. Med drugim ima za seboj zimski vzpon v Walkcrju in najvišje vrhove vseh kontinentov: Mont Blanc, Mt. Everest; Kibo (5985 m), Afrika; Mt. Mc Kinley in Aconcagua. Avantura - to je zanj vse. Letos gre na 8000 km dolgo pot: iz zahodne obnle Grönlandije po zamrznjenem polarnem morju na severnokanadske otoke v Anchorage na Alaski - vse s pasjimi sanmi; ta pol je verjetno nekoč pripeljala azijske Eskime na Grönlandijo. Aprila 1977 kani drzni Japonec bili na cilju. Potuje — sam, povezuje se le brezžično z japonskimi postajami.	y q

Lyskam z vriipno smerjo
Prišel je dan, ko sem odslužil domovini. Prepričan sem bil, da je ni več stvari, ki bi me lahko zaustavila na poti do izpolnitve mojih želio - na poti v Centralne Aloe. Tokrat sva se pripravljala z Binetom. Vsak zase. Trening pa je vendarle bil. Splezal sem nekaj težjih smeri. Veliko pa tudi lažjih in daljših. Skoraj v vseh navezan sem vodil. Moje znanje in izkušnje so se vidno popravljale. Prišel je čas, ko sva hotela [udi skupaj preplezati nekaj smeri. Tu pa se je nama zataknilo. Bine noj bi z ženo in še nekaterimi prijatelji taboril v Kotu, jaz pa bi ob koncu tedna prihajal tja. Tako nekako sva si uredila najin skupni trening. Toda glej nesrečo - ki nikoli ne počiva. Dan pred odhodom na taborjenje si je Bine zlomil nogo.
Vzel sem_ nahrbtnik in odšel v Julijske Alpe. Taval sem sem in tja kot izgubljena ovca. Niti mrzla voda Kriških jezer ni mogla ohladiti moje jeze. Z zimo je prišla pomlad in za njo polct|e. Novo upanje in nove priprave. Takrat so le-te tekle bolj gladko. Prošnjo za izredni dopust so mi v podjetju ugodno rešili. 2e sem sanjal_ o odhodu. Pa se ti pojavi miličnik na pragu in prinese vpoklic za vaje v »rezervi«. Z meglo pred očmi sem s podpisom potrdil prejem. Bom res nosil vo|aško uniformo namesto planinske?
Posvet s prizotelji. »Prošnjo vloži. Ni vrag, da ti je ne bi rešili.« Pričelo se je pisanje in tekanje od vrat do vrat. Prošnja v imenu društva in Planinske zveze. Nobenega uradnega odgovora. Le govorice, da bo ugodno rešeno. To ni »črno na belem«. Vojska je vojska.
Prišel je dan odhoda, odgovora pa še ne. Edina rešitev - PZS. Odšel sem k tajniku in vso stvar je nekako uredil.
Sedaj smo že nekaj časa v Švici. In za nami je tudi že ena težja tura. V zgodnjih jutranjih urah, oprtani s težkimi nahrbtniki, zapuščamo naš tabor na Schwartzseeu. Bine, Bojan in jaz. Vemo, da je do Lyskamma, ki je naš cilj, skoraj dan hoje in da bomo vstopili - tako ali drugače — šele naslednji dan. To pomeni bivak na višini več kot 3000 m. Sonce je neusmiljeno. Pod klobukom tiči razmišljajoča glava. Verjetno sta tudi glavi prijateljev — ti dve se skrivata pod majicama, potegnjenima čez glavo, da sta ravno taka kot dva Arabca - zatopljeni v enake misli. Le zakaj človek ne more graditi zračnih mostov ali pa leteti kot ptica. Potem ne bi bilo te hoje navzgor in navzdol... Nič! Saj to so vendor naše želje, naša volja.
Končno pridemo do koče Mt. Rosa. Noter pa ne gre ninče, cene niso dosegljive za ncše žepe.	482
Se kakšno uro po skalnem razu proti Monte Rosi in že je tu skala, kot nalašč za naš bivak. Vreme je odlično. Od stene pa nas loči samo ledenik. Vse skupaj imamo kot na dlani. Samo zapremo jo še in vse skupaj vtaknemo v žep. Sonce je že zašlo za Dent Blanche in zrak se je prijetno ohladil. Šele sedaj se začnemo zavedati, da smo na približni višini 3200 m. Bine kuha čaj in ovomaltine, midva z Bojanom pa dozidujeva bivak. Vreč za bivakiranje nimamo. Pa kaj zato. Pod steno smo. Kakor bi bila zgrajena iz samega ledu. Le tu pa tam kakšna skala, pa še ta bolj za vzorec kot za plezanje. Tisoč metrov ledu.
Ko se prebudim, ima Bine ovomaltine že pripravljen. Kot v restavraciji. Grem prvi, za mano Bojan in Bine, pod nogami škriplje sneg. Glej, iznenada se pojavi razpoka. 2e se znajdem pred drugo. Vedno več jih je, nevede rinemo v labirint ledeniških razpok. Stvar postaja resnega. Sondiram. Opazim, da sem na veliki plošči, pod njo pa je globina, odvratno črna globina. Poskušam levo, poskušam desno - nič. Le tema globine pod mono. Moram se vrniti. Medtem, ko se po vseh štirih plazim nazaj, tovariša že opazujeta za boljšo možnostjo. čas neusmiljeno teče in nad ledenikom se je naredil dan. Svetloba nam olajša delo, počasi se prebijemo pod steno. Vrh Lyskamma se že koplje v soncu. Malo desno od naše smeri se že trgajo seraki. Lepo je, pa vendar tako neprijetno. Prepozni smo. Moramo se vrniti. Samo pol ure in že smo v bivaku. Samo pol ure! Do pod stene pa kar pol noči! Izgubili smo en don dragocenega časa.
»Ali ostanemo še en dan?« Ni hrane za vse, za dva bi še nekako bilo. Usoda je zadela Bojana. Brez besed pobere stvari in odide.
Dan je dolg. Sonce ne pozna usmiljenja. Greva v senco. Tam je prehladno. Glavo pod skalo, drugo pa na sonce. V takem položaju nestrpno čakava noči. Noč nama prinese razočaranje v obliki temnih oblakov. Vse do jutra so zakrivali nebo. Tudi snežilo je. Z dnem je prišlo tudi sonce, vendar za naju nekoristno. Prepozna sva, vstop je zdaj nemogoč.
Dva dni pozneje smo spet na poti. Vreme pa je vse slabše in slabše. Bine in jaz sva optimistično razpoložena, Bojan se vrne. Z nočjo spet razočaranje. Dež in sneg. Tudi naslednjega dne ni bilo nič bolje. Zato skleneva, da se vrneva. Sedmi dan sva že v začetku sama z Binetom. Na barometru vidiva, da pritisk raste. Do večera dospeva v bivak. Tu pa - cela vrsta poljskih alpinistov. Trije gredo v prečenje Lyskamma, dva v smer Diemberger-Stefan. Torej v Diembergerjevi smeri ne bova samo.
Ob pol enih zjutraj se že pripravljava. Poljaki so že odšli, čez ledenik je že gaz, ki nama olajša delo. Trda tema [e še, ko sva že pod steno. Nad nama pa se svetlikata dve drobni lučki. To sta Pol|oka, ki - le počasi napredujeta. Težak svet. Končno! Vstopiva. Sprva nama gre lahko. Le kako ne, saj so stopinje Poljakov zelo dobre, pa tudi stojišča so že narejena. Toda veselja je kmalu konec. Njuna vrv je daljša in ne preostane nama drugega, kot da pričneva delati sama. Čelne svetilke smo že ugasnili, ko sem ujel prvega soseda. Drugi pa je bil že raztežaj višje, pod prvimi skalami. Po kratki presoji ugotovim, da se je zaplezal. Tudi Bine je istega mnenja. To jima tudi poveva. Midva nemoteno napredujeva, njiju pa čaka še trdo delo. Napako je treba popraviti in videti sta kar hvaležna. Nad njima sva. Prišla sva že do prvega sončnega mesta. Sonce je pokukalo izza Monte Rose. S prvimi žarki se je tudi svet okoli nas prebudil. Kot planinska kavka v naših hribih nas je začel obletavali helikopter. Nad nami grozeče visijo tone in tone ledu v obliki serakov. Očitno se naš »ptiček« tega dobro zaveda. Ze se je spustil niže nad ledenik. Za nas je le še drobna rdeča muha, ki se brezskrbno spre-letava nad ledeniki. In mi? Mi smo le drobni, drobceni črvički, ki si le s težavo utirajo pot navzgor. Neskončne so le ledene strmine.
Zrak postajo vse redkejši. Vročina vse hujša. Ustavljam se že na vsakih deset metrov in počivam. Včasih zavrtam klin. In ko si kopljem stojišče, rohnim. Večkrct bavtica od trdega ledu kar odskoči, včasih pa prime tako trdno, da jo komaj izpulim. Pri vsakem počitku pa tiščim glavo v ledeno luknjo, ki sem jo že izkopal. Tako prijetno je v tem hladu, drugače pa mi je vroče, strahotno vroče Celo vrtanje klinov ni več tako enostavno in ni več počitek. Vse večkrat mi pogled uide navzgor. Kako daleč je še vrh? čisto na vrhu pa je drobcena pika. Prav drobcena in komaj vidna -pa vendar je človek. Le kdaj bova tudi midva tam. Na utrujenost ne mislim več. še nekaj metrov in že dosežem greben. Zelo oster je. Skoraj bi rekel - nabrušen, pa vendar tako prostoren. Celo sediva lahko.
Po grebenu loviva zrek in ravnotežje, ko se vzpenjava na glavni vrh Lyskamma, ki je še sto metrov višje. Vse skupaj se mi zdajci zdi tako lahko.
Upava, do bova še pred večerom v bivaku. Vendar je noč hitrejša. Po ledeniku zopet hodiva s svetilkami.
Preveč brezskrben sem. Most, ki je prenesel že toliko teže, je pod mano popustil. In že sem v ledeniški razpoki. Vrv in bavtica mi pomagata, da sem dokaj hitro spet
na varnem. Potem z večjo opreznostjo nadaljujeva pot. Pozno ponoči sva se končno le znašla na trdnih tleh. Končala sva dan, ki je trajal skorai trideset ur. Zadovoljna sva. Uspelo nama je. Tako majhna se mi zdi zdcj stena, pa vendar je tako mogočno. Osem dni sva jo od daleč in blizu snubila. Osem dni, ki se ob pogledu na mogočno gmoto ledu spremenijo v eno samo dc|an|e.
SV stena Lyskomma (4627 m) - smer Dicmberger-Stefan.	_
Plezala 23. julija 1974 Drago Bregar in Bine Mlač - AO Zeleznizar, L|. Višina stene: 1000 metrov; čas plezanja 14 ur.
IDRIJSKE POTI
LADO BOŽIČ
ČEZ RAZPOTJE IN ŠTURMOVŠE
rojka je izginila v gosto meglo, ki je novembrskega jutra ležala nad idrijsko kotlino. Naši planinci so se počasi vzpenjali po bregu Kobalovih planin in se blizoli zaselku Cešnjice ncd mesiom. Meglena tančica se je začelo počosi razgrinjati in odmikati v dolino, na nebu pa so zazijale prve modre nebesne zaplate, prek katerih |e žarelo jesensko sonce. Na Razpotju, v naselju dveh hiš na prevalu med Kobalovimi planinami in grebenom, ki se dviga proti Rojčevemu griču (877 m) - Razpot|e povezne idrijski kotel s Kanomeljsko dolino - je že bilo josno -in toplo. Med našimi planinci ie zavladalo veselje v pričakovanju lepega dne, kot ga že dolgo ni bilo. Radost |e bila kratkotrajna. Ko smo se začeli spuščati po strmem kolovozu v kcnomel|sko globel, se je okrog nas ponovno stemnilo. Zavila nas je debela in gosta meglena ode|a. Megla je ležala daleč tja na zahod in niti Oblakovega vrha ni bilo na spregled. Pritisnil je tudi hlad. Kolovoz je nastal zadnje čase iz kozje steze in po njem se že spre-hajojo glasniki potrošniške družbe in okuženega ozračja moderne dobe. Kolnik se je po Boljševiški grapi (ime je baje nastalo pod Italijo in grapa je bila strah italijanskim južn|akom) hitro odsedal v dolino in se priključil nekdanji vo|aski cesti, ki prihaja z Razpotja mimo Melanovša in pod Prekoršami v grapo s potokom. Ob njem ja Rošpovo domačija, še nižje pa ostanki nekdanjih mlinov, ki so v preteklosti mleli žito kanomeljskim kmetiiam. Ob Hladnikovi domačiji se cesta steče v glavno kanomeljsko cesto, potok pa zlije v Kanomljico.
Udarili smo jo po cesti mimo vinotoča, kjer sta nas pozdravila z dobrim jutrom dva dobrovoljčka že zelo šibkih stojal. Krevsala sta vsak na svojo stran. Pri drugem Rošpu smo krenili s ceste in stopili na že znani kolnik proti Ovčjaku. Tam, kjer se kolovoz dvigne in nato položi po ravnici proti Revcnu, smo zavili v desno na drug kolovoz. Pot zavije okoli grebena in se začne nad Zaklavžarjem pehati v breg proti kmeli|i Brdar. Počasi smo začeli lezti iz dolinske megle in pri kmetiji smo bili že na čistem sončnem. Pozno iesenska narava rumeni v predzimski obleki. Sonce zlati zadnje ostanke listja v brezovih krošnjah, rumene in osipajoče se iglice dremajočih viUih macesnov ter skromna stebla posušena preproti. Breze v jutranji sapici nalahno podrhtevajo in nam kimajo v pozdrav. Hiša in okolje Hrdnikarjeve kmeti|e /ari v soncu, za nami pa volovi megleno morje nad strugo Kanomljice in se razgrinja proti Spodnji Idriji ter sili v bregove, po katerih smo se pred kratkim spuščali z Razpotja v kanomeljsko deželico.
Brdarjevi še vedno rinejo v svojo skopo zemljo. V popravljeno in modernizirano bajto so se umaknili po vojni. Hiše, ki je bila med okupacijo požgano s prebivalci vred, niso obnavljali. Ostala je spomenik poleg spomenika, ki |e bil ob razvalinah hiše postavljen po osvoboditvi. V stisnjeni bajti po se že vrtijo sodobni gospodinjski stroji Sedanja gospodarja bosta še vzdržala, nasledniki pa nojbrže ne več. Živina in gozd so danes dohodki osamljenih kmetij. Težko je delo v teh strmih bregovih, kamor stroj ne more. Kdor s prsti še drži to zemljo, trmasto vztraja, kdor pa je samo povohal tovarniško delo, bo odšel. Brez solza. Ni izhoda.
Napili smo se kislega mleka, pokramljali z domačimi in odrinili po mehkem, globoko v zemljo zaritem strmem kolovozu proti sosednji kmetiji Sturmovše. Greli smo se v toplem soncu in uživali lepote jesenskega dne. Vedno višje smo se vzpenjali nad dolino, po kateri se še veano vali siva megla; jesensko sonce je ne more posušiti, jutranje sape ne razgnati. Skozi macesnov gozd smo stooili pred mogočno staro hišo v Sturmovšu (665 m).
Tu je bila nekoč močna kmetija odprta proti jutranjemu in opoldanskemu soncu. Zgradba veličastne kmečke hiše, pred njo zanimiva kašča, številna gospodarska poslopja, sleme ob robu gozda in obdelovalnega sveta, vse to priča o nekdanji veličini in pomembnosti. Tu se je začelo življenje leta 1802, kot nam pripoveduje letnica vrezana v hišnem tramu v pritličju. Sto let je kmetija rasla in se utrjevala. Številna družina in bajlarska delovna sila, ki je živela v bajtah Pod Rovtom in na Kobilici, so omogočali življenje na kmetiji. Tudi bajti so potisnili na rob gozda, kar dokazuje, kako so se nekdanji gospodarji izogibali nepotrebnemu uničevanju plodnega zemljišča. Poteklo je sto in še petdeset let, ko je začela tudi na naših kmetijah ugašati kmečka idila. V tistih starih časih je bilo v hlevu nad trideset glav živine, v niši in bajtah pa še enkrat toliko delavnih rok. Danes je v hlevu le še kakih deset repov, delovnih rok po niti toliko, kalikor je prstov na eni roki. Se te se starajo in popuščajo. Polovična delovna sila, ki rine v dolino, ne pomeni več veliko. Maloštevilna družina se sedaj kar porazgubi v dveh velikih, dvoranam podobnih kmečkih sobanah, v pritličju in v prvem nadstropju. Gospodar in gospodinja, dve hčerki in nedoleten vnuk. Hčerki zgodaj vstajata, se spuščata po oregu do Fužin, kjer jih pobere avtobus iz mesta. Ker ni prevoza nazaj, se morata vračati z avtobusom na Vojsko, odkoder se spuščata po strmem bregu proti kanomeljski dolini do svojega doma. Kadar pa no vozi avtobus na Vojsko, jima ne preostane drugega kot pešačenje od Spodnje Idrije po kanomeljski dolini do doma visoko v bregu. Mladi sla še, žilavi in odporni. Delo v tovarni ju je zagrabilo in ju ne bo več spustilo. Odtrgali sta se kot mnogo drugih od zemlje, od kmečkega dela in kmečke domačije. Sedeli smo v hiši ob mleku in moštu ter o tem razpravljali z gospodinjo. Iz radovednosti smo stikali po nekdanji premožni in mogočni_ kmečki hiši in se v mislih sprehajal po njeni preteklosti. Kuhinja, nekdanja stara in črna, prehaja v sodobno, loda težki sajasti oboki so še vedno tu, le narahlo pobeljeni. Skobacali smo se na te oboke v prvem nadstropju in v podstrešju opazovali ostanke stare dimnjače, ki jo je že močno načel čas. Pred hišo smo radovedno postali pred starodavno kaščo in se ozirali na stare freske na hiši, ki so videti lepše in izrazitejše po dežju, lepše so kot v lepem sončnem vremenu. Hiša obvladuje pred in pod seboj vso obdelovalno zemljo. Ves ta obsežni kompleks zemlje obkroža gozd. Dobro so izbrali kraj za svoje življenje. Lep in sončen breg, ki visi proti vzhodu in se napaja z jutranjim in opoldanskim
JUBILIUNEMU PLANINSKEMU DRUŠTVU NOVA GORICA OB NJEGOVI PETINDVAJSETLETNICI
LUDVIK ZORZUT
Tam na ledinah, v srenji domorodni, oj, tam na ravnem polju, v zemlji plodni je zraslo zdravo, rodovitno nam drevo. Na vse strani je razprostrlo veje, pod njim planinec nas zdaj orje, seje, nad njim v goriško sončno zre nebö.
Skoz hele liste, pisane, srebrne v Kanine zre, čez Bogatine, Krne, v tolminske in bohinjske še gore. Kako žarijo mu prejasna licu: Planinsko društvu — slišite — Nova Gorica že petindvajset let mu slavno je ime.
Da smo ga poveličali — »pro domo«,
da zdaj nam še poklanjate diplomo,
naj bo le delti v čast za lepše dni.
Ko pa se poslovimo — starešine
i» boste brali naše le spomine,
Planinsko društvo, juhuhu, naj cvete, naj živi!
soncem. Stari ljudje so si zncli pomagali, da bi bolje delali in bolje živeli, tudi mlajši za njimi ne zaostajojo, toda ne več na kmetiji. _
Odhajali smo mimo velikega kozolca, doplarja ali dvojnika, in se pognali prek gmajne v sončni dan. Kolovoz teče naprej po odprtem svetu, nato pa se zočne rahlo vzpenjati in izgine v gozdu. Na Vojsko in Cikel rine. Skozi oskubljeno drevja smo sa obračali nazaj k hiši na slemenu. Obsijana od jesenskega sonca je šepetala o svoji pretekli trdnosti. Na znotraj jo je že močno načel današnji dan, v svojo bodočnost pa gleda z bolečo proznoto, tišino in osamelostjo.
Tudi tokrat nismo mogli mimo vrha Cikla. Lep razgled nas je poplačal. Nato smo obrnili proti zahodu. Pred nami se je v višini razpel greben od Skratovša do Rov-tarjevega vrha. Posedeli smo v sončnem bregu, se sončili in uživali čare pozne jeseni. Čakata nas strm breg in pokončna steza. Zagazili smo v debelo plast listja, dolgo časa grizli v kolena, nato pa zložno udarili čez breg. Hodili smo skozi mlado bukovje, poa visokimi pečmi ter mimo korita slopili na piano, na vojskarske senožeti. Počutili smo se kot nekje na triglavskih planinah. Se malo vzpona je bilo treba in že smo stali pred hišo na Skratovšu. Pred nami se je odprla vojskarska planota s svojo škratovško dolino, nad katero nas je na levi pozdravljal prijazni Skolj. Na koncu doline smo gledali Vojščico in za njenim hrbtom še triglavsko pogorje. Domov smo se vračali po vojskarski cesli do Kočevša. Zadovoljno smo brundali in predli v lepo popoldne. Veselili smo se uspele ture. Ni bila noporna, tehnično in časovno še vedno v predpisanih normah, ki štejejo ture do sedmih ur v kategoriji izletov, če že ne več med navadne sprehode. O ti stara domišljija! Izlet torej ni bil napet, vsekakor pa lep. Uživali smo popoldansko sonce in trda cesta nos ni posebno motila. Naša stara znanka je že. Pravzaprav je bila prava sreča, da ta dan ni vozil avtobus. Samo prikrajšal bi bil nas za toplo sonce in za hojo prek Slaniškega grebena. Med potjo nismo mogli mimo okrogla vzpetine nad Gnezdovo hišo (1032 m). Raz nje smo se poslovili od premarjene poti iz kanomeljske doline do Vojskega. Sence vrha in grebena, na katerem smo stali, so se že močno razpotegovale čez Sturmovše in rinile že v nasprotni krniški breg. Le Porezen in Triglav sta se še kopala v soncu. Po Slaniškem grebenu smo lovili zadnje sončne žarke samo še po njegovih južnih bregovih, posebno v Blaškovi senožeti, ki že več let ni videla koscev in postaja plen razraščujočega se brinja. Ozka stezica se vleče med visokim brinovim grmičevjem. Pokrajina se odeva s podobo pravega gaja, po katerem se sprehaja srnjad. Tudi nad Goloke so že legle večerne sence. Sonce počasi tone za njimi. V vznožju Hleviške planine se je poslovilo tudi od nas. Večerni mrak je legal na zemljo, ko smo stopili na kratek pomenek še k Joželu, ki v osrčju Hleviških planin kmejujo na skromnin kopah zemlje in se poleg tega ubada še s tisočerimi deli, stvarmi in mojstrovinami. Od pet do glave je pravi mojster samorastnik. Ze v trdi temi smo se spustili po lovski stezi v idrijsko globel.
3. Od Vojskega do Cenca
Do hudega polja v Golakih drži čez Mrzle rupe po Suhi grapi pod Bukovim vrhom in Slemenom cesta. Njej se je pridružila slovenska planinska transverzala. Na Hudem polju se casta obrne proti Škrbini in se tam razcepi. En krek zavije na desno proti Smrekovi dragi in dolje proti Lokvam, drugi na levo in jo mahne čez Poslušanje in Tisovec na Kovk in Malo goro.
Ko sem stopal mimo Omivkarjeve domačije v Mrzli rupi, sem s pogledom iskal Omivkarjevo mamo. Tako zaradi pozdrava in še kakšne besede po vrhu. časa ni bilo, da bi vstopil v hišo, pa sem pot nadaljeval in razmišljeval o najinem zadnjem srečanju. Pred dnevi sem lomastil po divje zaraščenih obronkih Smrekove drage, se prerival po dnu njene inverzije in po bregovih Zelenega roba in se utrujen vračal proti Vojskemu. Takrat sem naletel nanjo, na prvo živo aušo po celodnevnem samo-tarjenju. Med otročadjo je sedela v travi s knjigo v rokah. 2e od daleč mi je poslala pozdrav z vprašanjem: »Ali že nazaj?s »Zakaj pa kar sam?« S prvim odgovorom ni bilo težav. Sonce je že izginilo za Golake, na spanje pod smrekco pa nisem bil pripravljen niti navdušen. Nujen je bil torej umik pod varno slreho. Na drugo vprašanje, ki mi ni bilo postavljeno prvič, pa sem bil v nemali zadregi. Se hitro sem se znašel in se zatekel k Gregorčiču. Nepričakovano sem se sprožil: »Nikomur jaz nisem na poti, na poli ni meni nikdo.« Šc naprej sem jo mislil zaokrožiti po svoje, pc me je prehitela in s povzdignjenim, skoro pojočim glasom nadaljevala Gregorčičeve stihe. Ko je končala, sva se oba prisrčno, prešerno zasmejala To srečanje z Omivkarjevo mamo se mi je vtisnilo v srce in mi je tudi tokrat stopilo pred oči. Brusil sem pete proti Golakom, ki sem jih hotel prekolovratiti proti vzhodu, kamor se počasi sklanjajo. Cilj poti je bila nekdanja kmečka hiša, danes sodobno gostišče, pri Cencu v Strmcu na vrhu črnovrške gore ob cesti Črni vrh-Ajdovščina.
Koičo (pajStl v Sturmcvšu
Folo L. Božič
Hudo polje je bilo v dopoldanskem času lepega sončnega dne pusto, gozdarsko naselje zapuščeno. Stopil sem po kolovozu, ki drži s polja na njegovi vzhodni strani. 2e kmalu sem se znašel na križišču. Leva veja jo ubira proti Gnelicam in Krekovšu, desna pa v breg Senčnega brega in Skrbine v območju Strgarije, nad grapo in divjino osojne soteske v Črni dragi. Opuščen kolovoz so zadnje čase na novo razrili in nekoliko razširili. Modernizacija pa se kmalu konča in spet stopam po mehkem kolniku iz davne preteklosti, ko je prvi človek posegal v to odmaknjenost in divjino. Naenkrat pa se tudi la kolovoz zoži in iz njega se izvije ozka kozja steza. Redko, zelo redko zaide semkaj tuja noga. Le gozdarji in lovci so stari prijatelji steze. Pa kaj neld bi drugi tukaj počeli. To so kraji za samotarje, za dvonožne in čelveronožne. Kar pričakuješ, kdaj se boš srečel z gošarji, ki se sprehajajo in begajo po teh bregovih nad Črno drago in se skrivajo v prepadnih stenah Ruskih strug nad sotesko Belce. Skoro s strahom buljiš v strmine, ki visijo pod teboj in padajo po zaraščenih in nevidnih grapah in prepadih. Onstran globeli se vleče vzporedno z njo greben Gnelic, ki se potegne čez Bat, se spušča proti Krekovšu ter nadaljuje v greben in vrh Mrzlega ali Srednjega vrha, onkraj katerega splahne v sovodnji Idrijce in Belce. Nad teooj pa se kopiči poraščena pokončna ravnina, ki se razkropi v številnih vrhovih, pod katerimi se sprehaja golaška magislrala, moja stara prijateljica, tisov-ška cesto od Skrbine do Male gore.
Steza hitro kresne v breg in začne plezati, dokler ne prekobali skalnatega praga in stopi v podol pod Poslušanjem. Ta prehod z nizkimi kamnitimi podboji je aobil ime Vratca. To ime s polno pravico tudi zasluži. Ko stopaš čezenj, imaš občutek, da stopaš z zračnih višav nad Črno drago na tla trdnejšega sveta. Ko se znejdeš v kotanji, se kmalu zablešče nad teboj mogočne sive skale in pod njimi v preteklosti zloženi zidovi, po keterih teče cesta. To ostenje pravzaprav večino lela ni prav nič pomembno in posebno. Ko pa nastopi poletje tudi v leh krajih, se sivina stene pre-vleče z vijoličasto barvo cvetočega kranjskega jegliča, za tem pa z živo rdečo preprogo žarečeaa sleča. Srečo moraš imeti, da prideš pravi čas v to prirodno lepoto romantičnega skalnatega okolja. Prelep je od tu tudi razgled na razvlečeni Čekovnik od Zgornjega Podobnika do Miklajča pod Visokim vrhom pa na greben Slanic, ki valovi prek Hleviških planin in se ustavi na Okroglem vrhu nad Zagrebencern in Strugom. Prav s leh vrhov pa je lep pogled tudi semkaj v ta skolnati kotiček, na škarpo in cesto, ki so jo naredili ruski vojni ujetniki v prvi svetovni vojni, že tja v visoko poletje naletiš malo naprej po cesti še na drugo posebnost. To je debel snežni plaz, ki je zdrsnil z bregov Ciganskega vrha in sosedov. Tu se srečujeta zima in poletje, sneg in zeleno bukovo listje, ki s svojo senco zedržuje kopnenje snega pod seboj.
Ko zapuščam vratca se mi vsiljuje misel, ali ni prav ta prehod omogočil dostop in naselitev kranjskega jegliča iz domovine v dolini Belce, od Putrihovih klavž? In
Zirovsko razpotje, razvodje med Črnim in Jadranskim morjem
Foto L. Božič
ali ni ta nežna in lepa cvBtka ad Vratc krenila čez Poslušanje tja med Smrekovo drago? Taka vprašanja rojijo človeku po glavi, ko samotari po teh prelepih predelih naših gozdov in skuša razvozlati nekatere zagonetke današnjega prirodnega življenja. Cesta, vzporednih steza ni, se nato spušča proti vzhodu. Toda preden se spustiš navzdol, ne zamudi še ene lepe priložnosti. Cesta se namreč približa skoro na rob prepadnega okolja nad Putrinovimi klavžami v dolini Belce. Stopi nekaj korakov s ceste v levo in že si na pravem Belvederu, na Pogledu po slovensko. Pred teboj zazija navpična globina s klavžami in dolina Belce na dnu, nad njo po že znani pogledi po grebenih in bregovih. Poleg lega pa le tam na nedosegljivih skalnatih robovih pozdravlja lepi jeglič. Samo opazuješ ga lahko, kako se bohoti in blešči v mogočnih šopkih. Tu človeški pohlep odpove. Sama narava je zaščitila svojo lepoto. Kot lep nagelj na oknu kmečke hiše se tudi lepi jeglič steguje po skalah in draži človeške poglede in budi njegovo uničevalno strast. Toda tej je tu odklenkalo. Cvetje ostaja v okras domovja divjih koza. V ta neopazni kotiček vedno rad stopim in se radujem nad vcličaslnostjo in lepolo našega planinskega sveta. Tokrat se nisem dolgo obiral, saj je bila pred menoj še dolgo pot. Odrinil sem se dalje in švedral pod Orlovskim vrhom (oo domače Grlivc) čez Orlovške ravnine, pod Spičastim in Jasenovim vrhom, se obregnil ob mogočne Tri smreke, zavil okrog Ruskih borak mimo gozdarske bajte na Tisovcu in obstal pred Magazini. Tu sem aal cesti slovo in jo udaril navzgor po stezi, ki me je skozi gozd porinila na sončno plan na Mali gori nad Zalogom. Semkaj prispe iudi cesta s Kovka, od katere se nižje doli odcepi tisla, po kateri sem več ur krepko drsal.
Na Mali gori sem malo dalj časa duškal. Za menoj je bila pot, ki se mi je močno pripela na pete in mi postala kot vsakoletna obvezna romarska pot. Zakaj neki mi je tako prirasla k srcu? Žaradi samote, odmaknjenosti, tišine in divjine, morda še zaradi česa, česar ne morem zliti na papir, ampak le doživeti. Tu srečujem le gozdne delavce, gorjane, in še te zelo redko. Ne spominjam se, da bi kdaj srečal drugega človeka. Pešci, planinci in ljubitelji narave najbrž redko zaidejo semkaj. Kraji so oddaljeni, neznani in za razvajenega popotnika na zunaj tudi prav nič zanimivi. Prav nič mu ne nudijo, brskanje za lepotami pa zahteva časa in tudi nočevanje pod milim nebom. Z motorizacijo so tudi težave. Gorjani, ki so nekoč odpirali nove steze proti Otlici, Predmeji in v dolino Idrijce, so dali stezam slovo. Na delo in z dela se vozijo s svojimi jeklenimi dvokolesnimi konjiči. Bogatejši izletniki, turisti s svojimi štirikolesnimi iznajdbami motorne obsedenosti, pa semkaj ne morejo, četudi bi hoteli. To jim preprečujejo in prepovedujejo gozderske zapornice s ključavnicami. Takih zaprek in strašil je na območju Golakov precej. Zakaj so jih skrbni čuvarji naših gozdov postavili? Gozdarji kričijo: Les nam kradejo, vso naravo posvinja ta izletniška in turistična golazen; denerja nimamo za popravila in vzdrževanje cest, ki jih uničujejo 488
Ko?»vie nad Idrijo	Foto L. Božič
drugi. Lovci so se jim pridružili s pridušanjem: Srnjad in gamsarijo nam uničujejo divji lovci. V isti rog so zatrobili s kletvicami tudi ribiči: Se to, kar je v vodi, nam bodo pobrali in požrli. Tako! Vsi ti tokovi so se znašli v skupni strugi, ki enotno dere proti turizmu in izletništvu. In zapornice so bile tu.
Ko sem premišljeval o tej najnovejši obliki nekega privatnega lastništva v družbeni imovini, sem se spraševal, ali vso škodo, ki jo delajo domači in tuji izletniki v naših gozdovih, loviščih in vodah, v resnici varujep in rešujejo ograde, ki so jih postavili in razpostavili po prelepi pokrajini. V uspešnost takega početja sem močno podvomil. V meni je trdno prepričanje, da so te »šrange« plod današnje individualistične in podjetniške, nizke toda svete sebičnosti, ki jo pospešujeta potrošniška družba in njena miselnost. Se več, menim, da so izraz naše splošne idrijske zaplankanosti, ki je postavila mejnike po vrhovih okoli luknje, ki nas že sama po sebi odlujujc od sveta in razvijajočega se življenja. Tako smo zakoličili naš turizem. Zaradi take okosle-nclosli nam unajojo mladi, nujno potrebni kadri. Tako smo ostali nekje na robu in nezaupno, prestrašeno in ljubosumno škilimo sem in tja in se bojimo za svoje slavne tradicije, kot sta živo srebro, čipke, žlikrofi, bakalca, geruž, želševkn in še kaj. Tako smo zaverovani v svojo nekdanjost, da ne vidimo, kako se je vse to že davno porušilo, kakor se je zrušil turizem, ki je slonel na teh starožitnostih. Nismo jih znali pravočasno vključili v sodobnejša in modernejša vabila. A!i naj zaradi tega ostajamo še nadalje samo obmejna, zapuščena, jalova gmajna, provinca? Zdramil sem se iz težkih premišljevanj in se jezno pognal po novi cesti v breg Zajčevega vrha proti samotnemu kmetu Kalarju v višini nad tisoč metrov nod morjem. Kalar si je s to potjo odprl vrata v svet. Razbil je ograde svoje kraške kotanje. To je storil samoten kmet sredi osamljene kraške pokrajine z bajto na dnu kraške dolinice, ki je vsako leto pol leta zamelana in odtrgana od sveta. Družbo so mu v preteklih letih delali le volkovi in medvedi. Plotovi so sedaj razbiti. Nad Kalarjevo bajto sem obstal, gledal nanjo in na gospodarska poslopja, opazoval skalnate bregove nad njo in razmišljeval o odpornosti in trdoživosti rodov, ki so se skozi stoletja zvrstili pod krovom te samotne hiše. Rad bi bil stopil na kratek obisk, toda čas me je priganjal. Ob naslednji priložnosti, ko bom spet motovilil tod okoli, se bom prav zagotovo oglasil in potipal po današnjem utripu življenja v tem kotu na meji med gozdnatim območjem in Krasom. Korak sem zastavil po kolovozu, ki me je vlekel po gozdu in zavil okoli hriba, od koder se mi je proti jugu že odprl pravi kraški svet. Kamnita kraška planjava je zasijala pred menoj. Pozdravile so me značilne kamnite kraške ograde, ki čuvajo v svoji sredi skromne pedi zemlje. Višje v bregu je kukala izza hribčka streha prve primorske hiše. Stal sem na svetu Križne 489 gore, na meji ajdovske pokrajine. To je deželica nad Colom, v desnih bregovih
Kanji dol pod Javornikom
Foto L. Božič
nad cesto od Cola na Otlico. Svet visi proti jugu in je odprt za vipavsko burjo, ki se prav tu ali v neposredni bližini tudi poraja.
Do prvega bivališča je kolovoz, po katerem sem prišel, edina prometna zveza z bližnjo in daljno okolico. Do hiše se lahko z vso opreznostjo, med skalami prebije tudi motorno molovilo. Naprej ne more. Proti vzhodu k asfaltu zaenkrat še vedno ni prehoda. Od hiše naprej sem meril korake ob skromnih njivicah, po pusti in prazni gmajni, skozi redko grmičevje. Tu so edine prometne zveze s sosedi še vedno v stoletjih zdrsone stopinje in oglajene skale, ki popotniku pripovedujejo o minulih časih in o ljudeh, ki so hodili po tej neobljudeni pokrajini. Pripovedujejo pa tudi o tem, kako se je čas tu ustavil, zcostal pa je tudi korak v današnji in jutrišnji dan. Mimo zapuščene bajte sem moral. Dež, burja in sneg legajo na njene ostanke, jih razjedaio in drobijo v prah. Od ruševin me je steza kmalu pripeljala do prve obljudene hiše. Nekje pod njo sem opazil konec in začetek nove poti, ki rine v to mesto. Začetek, če jo odtod ubereš proti vzhodu, konec če prihajaš po njej z vzhoda. S težavo in mukami predira v ta skalnati svet in nosi s seboj kali novega življenja tudi tem kraškim kotanjam in njihovim kraškim viharnikom in sarr.orastnifcom. Počasi prodira v to svet buldožer, se grize in spopada s skalnato površino kraške zemlje. S tako naglico so premika, kot padajo kaplje cvenka iz tega ali onega žepa. Po polžje torej gre. Kdo ve katero leto se bo pisalo tedaj, ko bo cesta pririnila do zadnje hiše in se bo po njej v oblakih prahu poganjal avto. Naj bo kakor in kadarkoli, ljudje so že danes zaživeli ob tem skromnem začetku osnove bodoče ceste, ki se obotavljaje in sramežljivo vije sem in tja, doli in gori iščoč med skalnatimi čermi najboljši izhod in zalet proti zahodu. Ljudje že danes čutijo, da po tem cestnem traku že prihaja utrip novega življenja, tok napredka. Ponosni so na to pridobitev, ki bo zrasla na njihovih žuljih in nikakor te ne morejo razumeti, zakaj sprošuješ po starih stezah, ki so jih sili prek glave.	......
Kolovratil sem dalje. Malo po trasi nove poti, večji del pa še po stezah, ki jih je nova pot že razbila na med seboj nepovezane konce. Tako se umika preteklost in moraš biti pravi stezosledec, da ujameš njene ostanke. Ko je pot udarila v breg, sem jo mahnil po stezi navzdol. Mimo bajte sem se povzpel na hrib in pod menoj se mi je odprl svet okoli Cola. Obrnil sem proti severu. Pred oči mi je stopila globoko pod menoj, vasica Malo polje, malo idilično naselje v zelenici sredi kraške pustote. Visoko nad njo se vije cesta proti Kanjemu dolu in na Javornik. Počasi sem se spuščal proti asfaltni cesti in jo malo pod Cencem tudi dosegel. V Strmcu na črnovrški gori je bilo konec samete in miru. Mimo mene je drvel v obe strani velelok v pločevino zajetega življenja. Stisnilo me je in iz prsi mi je planilo spoznanje, da je vendarle lepše v naših Golcih, čeprav je tam svet poln zapornic in ključavnic.
SPOMINI NA MONT BLANC
PAVEL SIVEC in ZDRAVKO LIKAR
lr-r-r—r-,-7 roči avgustovski dnevi lanskega poletja so v nas, kot že tolikokrat doslej, prebudili T~r7 močno željo, da bi se zopet povzpeli na kakšen snežnik. Odločili smo se za Mont L' Blanc. Poleg naju je »mini odpravo« sestavljal še Lojze Fon-Huljo.
četrtek, 8. avgust 1947
V	kobariškem zvoniku je odbilo tretjo uro zjutraj, ko smo zaspani, vendar veseli vkrcali vso našo kramo v avlo in tiho zapustili speče obsoško mestece. Monotono pot po italijanskih avtocestah smo si krajšali s pesmijo.
V	dolini Aoste smo ga zagledali ... Visoko nad dolino se je bleščalo belo tžme najvišjega velikana v Alpah. Streha Evrope. Kako pravljične so videti neštevilne granitne bodice, oslri grebeni in slapovi, ki padajo z ledenih pregraj ledenika Brenve.
V	La Paludi nad Courmayeurjem se že ob enih vkrcamo z vso našo opremo na žičnico, ki kljub že dokajšnji zarjavelosti še vedno vzbuja spoštovanje. Vsa čast tehniki!
Do koče Riffugio Torino in še naprej do Punte Helbronner gre kar hitro. Punta 491 Helbronner je tudi italijansko-francoska meja, ki pa je sploh ni bilo čutiti.
n.
h

Sredi montblonških sneiiii!
2ico nas |e vodila naprej čez Belo dolino-Vallee Blanche. Pod nami so bili nagrmadeni ogromni skladi snega in ledu, iz katerega so štrlele v zrok šivankam podobne og°avnik=PXe' ° ' mrZ'° 'e Pos,aiaio< vrll°vi so si začenjali ogrinjati meglene
Pridemo na Aiguille du Midi. Lojze vodi, ker je že drugič tukaj. Spustimo se po ostrem grebenu na Vallee Blanche. Po polurni hoji smo dospeli do na pol podrtega zavetišča. Le por minut slran je postavljena nova koča, ki se prihuljeno stiska med granitnimi bloki - to |e koča Cosmique.
Vendar smo se utaborili v podirajočem se zavetišču, kot se najbrž za jugoslovanske obiskovalce Mont Bianca spodobi. Tako so nam vsaj zatrjevali skoraj somi slovenski podpisi, izpraskani na deskoh zavetišča.
Ker jc bilo še zgodaj, smo se odločili za »aklimatizacijski skok« na Mont Blanc du lacul. S Col du Midija smo se spustili na ledenik proti našemu cilju. Kmalu se je začela strmina. Prečili smo nekaj razpok in ledenih vesin v pobočju. Srce smo čutili v grlu, vendar se temu kmalu privadimo.
Po poldrugi uri ho|e dosežemo zaledenelo granitno špico vrha Mont Blanc du Tacul. Pod se bo i začutimo praznino grozljive vzhodne stene, proli jugu po sc v rahli meglici zarisuie bodljikav granitni greben.
Smo 4248 m visoko. Pred dobrimi štirinajstimi urami smo bili še pod kobariškirr. zvonikom, sedaj pa stojimo tik pod evropsko streho. Kako majhna je »stara kraljica Evrope«!
Izmučeni se vrnemo pod Aiguille du Midija. V tem »prepihu« je več kot meter snega in ledu, le pograd je suh. Za večerjo nama je Lojze mojstrsko skuhal lonec knorrove juhe. Za kuhanje v takem mrazu jc resnično potrebno mojstrstvo! Toplota zaužite juhe, lople spalne vreče in naporen dan so opravili svoje, zaspali smo kot spodbiti.
Petek, 9. avgust 1974
Ponoči je začel pihati močan veter. Zvita pločevina na strehi je začela ječati v vseh mogočih tonih. Skozi neštevilne špranje je začel nalelavati sneg. Po viharni noči nas je zjutraj prebudilo bleščeče sonce. Le veter je divjal z nezmanjšano močjo. Bilo pa je tudi obupno mraz. Načrt za Mont Blanc je za danes padel 492
v vodo. Ni nom preostalo drugega, kot dc tavamo okrog podrtije in kuhamo, kuhamo...	. .
Voda ni in ni hotela zavreti vsem naravnim zakonom navkl|ub. To |e posledica ogromnih toplotnih izgub, saj se lonec na gorilniku tako počasi segreva, kot bi ga grel z vžigalico.
Že ob štirih popoldne smo se ponovno spravili v spalne vreče. Oblekli smo vse, kar smo imeli, pa še vedno nas je potresavalo. Lojze se še sezul ni. Kmalu smo zaslišali škrtanje pred bajto. Skozi špranje smo zagledali skupino alpinistov, ki je bila očitno namenjena k bajti. Sprva nismo razločili govorice, vendar nom močan .-zdravo fantje« razkrije narodnost skupine. Bili so kranjski alpinisti. Na drugem koncu bajte so si na deskah poiskali prenočišče._ Mi trije pa se dogovorimo, da bomo zjutraj vstali čimbolj zgodaj.
Sobota, 10. avgust 1974
Zbudili smo se že ob enih. Pogledali smo ven - kazalo je dobro. Torej gremo! _ Tudi druščina, ki je spala na deskah in snegu, se je začela prebujati in pogovoriti. Navezali smo si dereze, prižgali naglavne lučke in stopili smo v zvezdnato noč. Ne da se opisati lepote takih noči - posebno še, če sije luna.
Prek škripajočih serakov in ledenih vesin je lila v belih snopih mesečina v črne globeli Mont Blanc du Tacula. Proti severu so v daljavi blestele luči Ženeve, globoko pod nami pa je živel svoje nočno življenje Chamonix.
Orientacija nam kljub novemu snegu ni delala težav, saj smo smer poznali že od četrtka.
Pred nami smo na pobočju opazili dve lučki. 2e na sedlu pod Mont Blanc du Taculom smo jih dohiteli. Bila sta Francoza, prijazna možaka.
Vreme se je začelo malo kvariti. Oblaki so sc začeli poditi tik ned našimi glavami z neznansko hitrostjo. Francoza sta se odločila za sestop h koči. Mi pa smo jim zaželeli »bon chance« in zavili na desno proti podnožju Mont Maudit. Strmina Mont Mauditu nam je kmalu pokazala zobe. Vse je bilo zaledenelo, led pa je bil pokrit s lanko plastjo snega. Zedinimo se, da Mont Maudit najlaže naskočimo prek sedla. Več kot uro se borimo z ledenimi vesinami. Hočemo desno proti sedlu, vendar nam pot prepreči zevajoča ledena razpoka, ki nam pokaže, v kakšni nevarnosti smo. Visoko nad nami zagledamo vrv, ki drži proti sedlu. Tu se prav
Pogled proti Ml. Blancu ii znvcIiUo
Foto P. Sivec
M.Bidncc
Skico strehe Evrope
lepo pokaže vsa koristnost derez, ker je led trd in neverjetno gladek. Druq za drugim se previdno opmemonrio vrvi in se z njeno pomočjo prebijemo navzgor. Na sedlu divja neznanski veter, obraz v trenutku otrdi. Odprl se nam je pogled na belo kupolo Mont Bianca in na koridor, ki drži ad Mont Maudit proti vrhu Mont Blanco Zdelo se nam |e, da je naš cilj pred nosom. Računali smo, da imamo do vrha le se dobro uro. Ta račun bi na|brž tudi obveljal, če
Veter je vse bolj dobival orkanske razsežnosti. Se l<ar hitro smo prišli čez koridor do podnožja temena Pot ni bila več tako strma in nevarna, kot je bilo do sedla Mont Maudita. Poravile pa so se druge težave. Vedno bolj čutimo utrujenost, dihanje postaia težavneise, koraki so kra|ši.
Piha vse močneje Nenadoma sta se orkanskemu vetru pridružila še sneg in sodra Začel se je d.v|, ples naravnih sil sredi katerega so se znašla tri nemočna človeška bitja. Uiti smo le se kakšnih petdeset do sto metrov pod vrhom.
Lwf^S,T,N.EGA GOVORA OB 25-lETNICI PLANINSKEGA DRUŠTVA NOVA GORICA
tUPV T^wf v°eiünk5r Cirila °Zbipai?o.f' 'm°	Z9°d°"'n° p,anlmtV0 "> Gari5kem
I^°',P?-mi:OVni P°9°dbi ie 'eta 1947 ostala Gorica z nekaterimi predmestji v republiki Italiji, to se pravi osrednje mesto. Večji del Goriške s Krasom, Posočjem in Vipavsko dolino pa |e pripadlo matični domovini Sloveniji oziroma Juqoslaviii
rlrn®L"VluSm0^0St°li b;fz. n°šega osrednjega mesta Gorice. To se pravi večji del Goriške brez Gorice. Našemu političnemu vodstvu ie bilo jasno, da bo treba prav tu ob boku starega mesta sezidati novo mesto kot politično - upravno - kulturno-prosvetno in gospodarsko središče. Solkan, nekdanje predmestje stare Gorice, je poslal ledro Nove Gorice, k. se |e pričela graditi pod Panovcem in Kostanjevico. Tu so se
PÄ	flonl"cl ,z. G.orice on,kr,?i meje. mnogo pa je bilo na novo priseljenih.
Pobudo za ustanovitev društva so dali dr. Franc Marušič, Marijan Caharija in Srečko
Nekdanji večletni predsednik našega društva Alfred Hvala je čas ob ustanovitvi društva takole opisal:Kaksn. so bili začetki, ni težko uganiti. Obširen teren brez večjega nosel|a, nastaia|oče novo mesto, domači ljudje skoro brez planinske tradicije pr.ha,a|oč, naseljenci brez kontakta z domačini, gore brez postoiank in brez planinskih potov in še nekatere podobne težave so bile prve spremljevalke prvih časov moramo doti priznale l.sl.m prvim pionirjem planinske misli na Goriškem, ki so neglede no zrlve vendar le uspeli, da se je planinstvo zasidralo in da je danes doseglo ze priznane uspehe...«	a
Ob ustanovitvi je plačalo članarino 128 članov.
»Kako je mogoče, da se v trenulku tako spremeni vreme?«
Vprašanje je sprelelelo vse tri. Spomnili smo se francoskega priročnika, v katerem smo brali, da aoseže veter na Mont Blancu hitrost do 150 km/h, temperatura pa pade izpod -40°. Ali naj odslopimo pod vrhom? Kaj storiti? »Čimprej dol!« je bil sklep bliskovitega posveta.
Zajela nas je megla, vidljivost je bila na ničli. Naše sledove je že zadelal snežni metež.
Prišli smo do serakov in razpok, ki jih prej nismo videli. Sli smo proti levi - zopet razpoke in seraki. Tavali smo zdaj tja zdaj sem. Iskali smo sledov v snegu, a jih ni bilo več. Vrteli smo se v krogu. Nismo se mogli zediniti, ali smo šli preveč proti Brenvi ali pa smo zašli na chamoniški ledenik.
Stisnili smo se pod prvi serak, da bi nas vsaj malo zavaroval pred orkanom z zahoda. Tako smo se ubranili vetra, nastopil pa |e uničujoči mraz. Cepetali smo, vendar nam to ni pomagalo.
Od brad so nam visele ledene sveče, na obrvih in kapah se je nebiral led, hlače so pokale, rokavice so otrdele. Vendar nas upanje, da se bomo izmazali, ni zapustilo. Pavel je hodil sedem korakov naprej, sedem nazaj. Morali srno se gibati, gibati, kajti bilo je strašansko mraz.
Vso mogoče misli so nam rojile po glavi. Lojze je vsebolj zgubljal vero vase -zarodi slabše opreme ga je mraz še bolj pestil, polaščalo se ga je malodušje. Predlagol ie celo, da bi zakurili plezalne vrvi, češ, da nam bo vsaj nekaj časa topleje. Toko smo iskali variante za rešitev kakšni dve uri, kopali luknjo v sneg, gledali kvišku za soncem, ki ga ni in ni hotelo biti.
Vendar se je okoli poldneva le prikazalo in spoznali smo, da je sonce resnično vir življenja.
Sonce nam je pokazalo pot iz zagate. Videli smo, kje smo bili tisto avgustovsko jutro. Zalezli smo v mont-blanško Hruško, v la Poire. Na drugi strani koridorja je vstal iz megle ošiljeni Mont Maudit. Tja moramo iti!
Vračali smo se na sedlo Mont Maudita, ko je veter pričel nositi ledene »šibre«, ki so nas neusmiljeno tolkle. Naši nosovi in oči so dobili ničkoliko izstrelkov. Nahrbtniki so se pokrili z ledenim oklepom. Ob sunkih vetra smo zapičili cepine globoko v sneg, da nas ni odpihnilo.
Malo smo se oddahnili šele, ko smo v zavetju Mont Maudita le prišli do sape, nosove pa smo lahko brez nevarnosti pomolili izpod pokrivaj.
Vendar ne za dolgo. Tik nad kotlino Mont Maudita se je zopet pričelo obstreljevati z ledenimi šibrami. Lojze je začel krvaveti pod kolenom, sem in tja je zapustil krvavo markacijo. Led se je kopičil na vseh mogočih delih telesa, največ okoli ust, oči in brade. Tudi ovojke niso pomagale. Tam, kjer so se stikale s hlačami, se je
Društvo se je rodilo golo in boso kot vsak novorojenček in tiste dni pred dobrimi petindvajsetimi leti je nastopilo sicer trnovo - vendar uspešno pot. Pot je sicer dolga, teh petindvajset let pa kratkih in vendar se je zgodilo veliko, zelo veliko. Planinsko društvo Nova Gorica si je vsa leta nenehno prizadevclo, da poveča svoje članstvo, da okrepi svoje vrste. Naše društvo ni omejeno na staros) in ga vodita gesli: »Kdor je aktiven, je mlad!« in «Kjer je volja, tam je poti«. Širili smo se pe glede na spol in starost in vključevali cele družine. Vendar pa smo s posebnim veseljem sprejemali mladino in jo navduševali za vse leoo, za spoznavanje naše ožje domovine in za ljubezen med ljudmi. Imeli smo uspehe. Pri nas se mladina krepi duševno in telesno in s tem postaja važen (aktor pri graditvi našega socializma, svoje bodočnosti in obrambnih sposobnosti naše dežele. Danes imamo 1260 članov s plačano članarino, od tega pa kar 780 mladih izpod 25 let.
Odbori društva so redno na občnih zborih polagali svoj obračun za opravljeno delo. Vselej se je izkazalo, da so bili obračuni plodni, da so bila sicer nihanja - vendar je bila kriza vselej uspešno premagana. Težko bi navajal vse izlete, ki jin je organiziralo društvo, da ne omenim posameznih izletov v gore ali zahtevnejših tur v domače in centralne Alpe, na Mont Blanc itd. Po svojem članu smo se udeležili celo večkratnih odprav na Himalajo. Prav tako ni mogoče podrobneje obravnavati vse množične akcije, ki so bile izvršene.
2e takoj od začetka smo mislili na to, da je treba v gorah imeti postojanke, da morajo biti gore prepredene z dobrimi potmi. Brez teh je daljše bivanje v gorah nemogoče. Težko je organizirati tudi krajše izlete. Naše primorske gore so bile tako-rekoč gole. Dolgoletna okupacija in dve vojni, ki sto hrumeli prek naših gora, so pustile velike rane v našem nerodnem telesu, gospodarsko zaostalost, opustošenje v družbenem življenju in s tem v zvezi vsesplošno siromaštvo. Obnovljenim planinskim društvom na osvobojenem Primorskem je bilo povsem jasno, da bo treba postaviti
nabirala težka krona iz ledenih kristalov in je s svojo težo hotela sezuti ovojke, nogavice in čevlje.
Vsi smo čutili, kako nas konci prstov pečejo kljub dvojnim rokavicam, vsi smo bili utrujeni in ozebli.
S težavo smo se prebili na sedlo Mont Blanc du Tacul. Zagledali smo zovetišče in se že veselili rešitve iz tega pekla. Strašno nas je zdelal.
Na snežnih vesinah Tacula nas je zopet zajela meglena belina. Prikazovale so se nam strmine tam, kjer jih ni bilo, ravni deli tam, kjer so bile razpoke. Čeprav smo po tej poti že dvakrat hodili, jo je sveže nanesem sneg toliko spremenil, da smo pravo smer le stežka našli.
Lojze je nekoliko zaostal. Zdajci prileti čez ledeni skok rumen nahrbtnik. Lojzetov
je. Takoj za njim jc zgrmel čez zevajočo razpoko še njegov lastnik. Imel je čuden
izraz v očeh, gledal je nekam v prazno, tako odsotno. Brado je imel zaledenelo, čez
trepalnice in oči se mu je naredila ledena skorja.
Bila sva tako otopela, da se nama to ni zdelo nič nenavadnega.
Se naprej sva se spuščala in iskala pot v megli, Lojze pa nama ni sledil. Vrnila
sva se k njemu Ležal je sključen v snegu. Skušala sva ga vzdigniti, Lojze je omahnil
v sneg. Zgrozila sva se, sa| sva vedela, kaj to pomeni. Pavel ga je vščipnil, prijel
ga je za brado, ga vlekel zanjo - Lojzeta ni več bolelo.
Spravila sva ga s težavo od razpok no ravno in varno ploskev. Kaj storiti? 2e drugič ta dan se je pojavilo to eksistenčno vprašanje - tokrat je šlo za Lojzera. Skušala sva trezno presoditi položaj, kajti zavedala sva se, da bi napačna odločitev v tem trenutku lahko povzročila smrt tovariša, ki je kazal očitna znamenja hipoter-mije, ohlajenosti. Spoznala sva, da ga midva utrujena in otopela ne moreva prenesti do koče, ki je bila še daleč. Nemudoma sva se odločila za edino pametno rešitev: eden are po pomoč v kočo, drugi pa ostane pri tovarišu. Pavel je ostal pri Lojzetu, Zdravko je odšel proti koči Cosmique. Zašel je med odlomljene serake, ki jih zjutraj ni bilo. V megleni belini je zgubil orientacijo. Ko se je nekoliko vzdignila megla, js spoznal, da je zašel pod severovzhodno steno Tacula. Na nasprotni strani ledenika se je pokazala špica Aiguille du Midi.
Pri koči Cosmique je os.<rbnik Roland pogledoval za vremenom. No srečo so imeli tisti dan gorski reševalci iz Chamonixa vaje okoli koče. Skupina si je takoj obula dereze in se zagrizla v sneg. Rolond je s talkie-wolkie stopil pred kočo, v aparat je sporočil klic na pomoč. Medtem pa je bil Pavel sam pri Lojzetu. Skušal ga je oživljati z drgnjenjem, pokrival ga je z vsem, kar je imel pri roki. Zavedal se je, keko nemočen je. Poskakoval je, čepel in se silil z gibanjem, drgnil je Lojzeta in upal, da se bo Zdravko le prebil čimprej do koče. To mu je dajalo korajžo, da ni odnehal. Lojzetu pa se je bledlo, od časa do časa je klical tovariša ... Do noči ni bilo več daleč.
planinske postojanke in graditi gorske poti. Z dobro organizacijo, s samoodpovedjo, s prostovoljnim delom in končno tudi z razumevanjem družbenih faktorjev - so kmalu v prvih letih zrasli planinski objekti. Seveda so problemi s postojankami ne le pri vzdrževanju, pač pa tudi pri modernizaciji, razširitvi in tako dalje. Napori odborov so bili s tem v zvezi stalno pričujoči, zahtevali so vedno nove delovne žrtve, novih vzpodbud in novih organizacijskih oblik.
V	preteklih petindvajsetih letih se je zvrstilo devet predsednikov, ki so vsak po svoje požrtvovalno in nesebično prispevali, da imamo danes krepko planinsko organizacijo, na ožjem Goriškem v metični deželi.
Seveda pa gre vse priznanje mnogim tihim sodelavcem, tajnikom, administrativnim tainikom, gospodarjem, mentorjem po šolah in drugim, ki so pri graditvi našega društva ustvarjali, se razdejali na vse strani in se uspehov družno veselili.
V	sklopu Planinske^zveze Slovenije in Temeljne telesno-kulturne skupnosti sodelujemo v okviru Socialistične zveze pri graditvi samoupravne socialistične družbe. Tvorno delujemo v meddruštvenem odboru planinskih organizacij no Primorskem. Zavzemamo se za rozširitev in poglobitev vezi med planinskimi društvi, naše zavesti in za njihovo gospodarsko rast. Sedaj je najbolj aktualna koča pri Krnskem jezeru
Od leta 1953 je PD Nova Gorica vključeno v slovensko planinsko transverzalo z eno markirano potjo na območju Krna.
Letos slovimo tridesetletnico osvoboditve. Ta svoboda je bila drago plečano. Planinci se s spoštovanjem klanjamo vsem žrtvam za svobodo. Pri tem nos druži zovest, da brez svobode ni napredka, ni našega sociolizma in ni našega gorništva. Devetdeset tisoč slovenskih organizircnih planincev je živa in mogočna sila pri ustvarjan u naše sedanjosti in naše prihodnosti, ki mora biti v ccloti posvečena človeku v najbolj plemenitem smislu te besede.
Na Trstelju, 18. maja 1975.	Rudi Hönn
Pod kočo Cosmique ja Pavel končno le uzrl silhuete ljudi. Nenadoma je zaslišal še hrumenje. Nič ni bilo videti, samo zateglo žvižganje je prihajalo iznad ledenika. Uzrl je helikopter, ki se je hitro približeval. Ni bilo dvoma, k njima se je spuščal. Divje mu je začel mahati, dajal mu je znamenje za pomoč, hkrati pa je dvomil, da bi mogel helikopter pristati na tako strmih snežnih vesinah. Spomnil se je na lede.niškega pilota Geigerja. Ta misel ga je ohrabrila.
Helikopter je bil že tik nad njim. Zgrabil je Lojzeta, ki je divje reagiral na ropot helikopterja. Priskočil je še spremljevalec iz helikopterja. S težavo sta ga vkrcala. Hkroti je tudi Pavel z vso kramo skočil v brneči stro|, ki se mu je zdel v tem trenutku naibolj popoln ptič na svetu. Odleteli smo proti O,amonixu. Lojze je bil rešen. Tako se je končala naša mont-blanška avantura, ki bi lahko imela hujše posledice. Ena od osnovnih dolžnosti vseh planincev in alpinistov je tudi tc, da se učimo na spoznanjih in napakah drugih. In da svoja izkušnje posredujemo drugim. Predvsem zaradi tega sva tudi napisala tale članek.
DRUŠTVENE NOVICE
UTRINKI S TABORA LJUBLJANSKIH PLANINCEV
Gledam posnetke in si mislim: »Kje je že prelepa nedelja na Govejku?« Pa je komaj dva tedna od tistega vedrega, malce toplega dne, ko so spet oživele košenicc nad gostoljubnim domom. Na tisoče planincev, mladih in starih je posedlo okrog slavnostne tribune in prisluhnilo. Kaj bodo povedali slavnostni govorniki? Kako zapeli pevci, recitirale mladinke? Kaj bodo pokazali člani folklornega zbora?
Vihrale so zastave, republiška, državna, partijska, izzvenele so klene besede tovarišev Z. Krumpačnika, predsednika PD Obrtnik, inž. M. Kovica, predsednika Skupščine mesta Ljubljana, priljubljenega krmarja Planinske zveze Slovenije dr. M. Potočnika. Izzveneli so zvoki godbe na iliala, izrohnel se je hrup helikopterja, i je prikazal spretnosti letalcev reševalcev, članov GRS.
Iztekla so se drobna doživetja, kramljanje z znanci in prijatelji, osamele so stezice, ki drže proti Tošcu pa v dolino pa proti Osolniku in še kam. Ostali so prijetni spomini, ki jih danes oživljam v pomenku z Marjanom Oblakom, predsednikom meddruštvenega odbora ljubljanskih planincev.
»Pn/i tak zbor smo pripravili pred petimi leti na Jančah v počastitev 25-letnice osvoboditve. Izkazalo se je, da je odziv velik in tudi čas nadvse primeren. Maj, pomlad, praznik mladosti, praznik mladih planincev in vseh, ki so mladi po srcu, dejanjih. Takrat smo sklenili, da naj zbori postanejo del naše vsakoletne dejavnosti.
»Po kakšnih izhodiščih izbirate zborova-lišča?«
»No, rekli smo si, naj bodo to postojanke, znana oporišča planinstva vzdolž mladinske planinske poti. Tako zbor ni le nekaj enkratnega, marveč doživetje, ubrano v pot po naših hribih.« ;:Če se spomnim dosedanjih zborovanj, kolikor sem se jih udeležil in še zlasti poslednjega, bi rekel, da ni ravno šala pripraviti srečanje.::
»Drži. To je resno in zahtevno delo, ki terja dobrih šest mesecev prizadevanja in skladne dejavnosti planinskih delavcev. Kot vidiš, so zajeti tudi krajevni in mestni dejavniki. Razen tega smo ze v začetku sklenili, da naj bo vsak zbor povezan tudi s kakim drugim značilnim dejanjem. Letos smo bili v ta namen izdali vodnik po mladinski planinski poti. 2e letos mislimo na prihodnje leto, ko naj bi izdali priročnik, učbenik za planinske šole.
»Zbori ljubljanskih planincev so nedvomno zanimivi dogodki, ki pospešujejo razvoj planinstva, njegovo organiziranost na območju Ljubljane. Mar ne bi bilo dobro, če bi postala taka srečanja tudi redno delo drugih meddruštvenih odborov?« »V našem odboru nas je združenih devet društev. Podobno bi res lahko storili tudi drugod. Pokrili bi tako rekoč vse leto, vsak odbor bi priredil zborovanje ob drugi priložnosti, zajeli bi vse letne čase, vsa obdobja. Gorenjci bi morda v ta namen priredili zimski pohod na Stol, ki se je že uveljavil in pritegnil številne planince tudi iz drugih delov Slovenije.« »Če malce bolje prisluhnem tvojim besedam, čutim, da bi odbori mogli še izdatneje poseči v dogajanje, v izvajanje delovnih načrtov planinske organizacije v Sloveniji.«
»Nedvomno. Postati morajo nosilci programa, njihova vloga območnih samo-
upravnih organov planincev bi se utegnila še okrepiti, da bi postali opora in temelj GO PZS. V tem smislu bi bili lahko, bolj kot društva, izvor preskuše-nih delavcev za delovna telesa zveze.«
Naši posnetki.
1.	Stirie znani obrazi: Jože Dobnik, predsednik PD P TT Ljubljana; dr. Miha Potočnik, predsednik GO PZS; inženir Miha Kovič, predsednik Skupščine mesta Ljubljana; Marjan Oblak, predsednik Meddruštvenega odbora ljubljanskih planincev.
2.	Množica udeležencev zbora je z zanimanjem sledila progrcmu ...
3.	Jekleni ptič slej ko prej zbuja zanimanje, kjerkoli se pojavi...
4.	še trije aktivisti: Janez Kmet, novi tajnik PZS, Tone Bole, član predsedstva SRS na IO PZS, dr. Štefan šoba, dolgoletni planinski delavec.
Ing. P. šegula
DVANAJSTA REDNA SKUPSCINA PZS
Zadnjega moja so delegati planinskih društev in člani GO PZS delali račun o delu v obdobju 1973/1975. Planinska organizacija šteje 133 društev, navzoči so bili delegati 101 društva, sklepčnost je bila popolna, dvorana Doma JLA nabito polna.
Skupščina je bila samo vrh, vrhunec živahne dejavnosti v društvih in meddru-štvenih odborih; sledila je zasedanju GO in številnim izčrpnim sestankom sekretariata. Prek PD in GO PZS je bilo članstvo seznanjeno s poročili o vsej dejavnosti, dalo je predloge za spremembe statuta, prejelo je predloge novih pravilnikov in številne druge materiale. Posamezne komisije in podkomisije GO so preuredile svoje vrsle, se prilagodile novim načelom organiziranosti in pripravile vrsto napotkov in predložile delovni program za novo obdobje. Skupščino je začel predsednik dr. Miha Potočnik, ki je v kratkem povzetku prikazal delo planinske organizacije ter se na koncu svojih izvajanj pomudil pri statistiki o športnih in rekreativnih dejavnostih. Ugotovil ie, da podatki, ki jih uporabljajo analitiki, zanesljivo niso točni, saj je znano, da prav naša organizacija zajema številne delavce in kmete, ogromno dijaške in študentske mlodine vse do naimlajših, ki izhajajo iz delavskih vrst. Zato bi bilo zgrešeno trditi, da je tudi planinska organizacija zgolj organizacija izobražencev in imo-vitih slojev prebivalstva. Uvodu so sledile pozdravne besede gostov. Oglasili so se številni prijatelji in dolgoletni znanci:
Slavko Dolčič v imenu GO PZ Jugoslavije, dr. 2eljko Poljak v imenu PZH in kot
zastopnik predsednika PZJ tovariša Boža Škerlja. Makedonce jc zastopal tovariš Georgijevski, PSZ Srbije tovariä Kurepa. Slišali smo tudi pozdrav predstavnika planincev BiH, sledile so še besede tovariša Lešnjaka, zastopnika tabornikov SRS. Z navdušenjem smo sprejeli tudi občutena voščila Jožice Smet, predstavnice SPD Gorica, in pozdrave mladega, komaj ustanovljenega beneškega SPD, ki nam jih je prinesel tovariš Joško Kuko-vec. Številna društva in posamezniki so poslali brzojavna voščila, tako SPD Triglav iz Švice, PZ SAP Vojvodine in Črne gore.
O razpravi bi lahko rekli, da je bila živahna, pretežno zelo kvalitetna in utemeljena. Podrobnosti so stvar zapisnika. Kot udeleženec in opazovalec sem si v beležko zapisal le nekaj pripomb, ki še daleč ne zajemajo vsega, kar smo slišali in povedali. Skušal jin bom obuditi in nanizati, da bi bil s poglavitnim seznanjen sleherni bralec PV. Marjan Oblak je obravnaval načela finančne politike. Bil je kratek in izčrpen, hkrati izjemno razumljiv in vseobsegajoč. Povedal je, da so stvari že načete in začele, da je dana osnova. Nujno je doseči, da sredstva tudi dobimo. Prvi vir, lastno financiranje iz članskih prispevkov v planinski organizaciji še nikdar ni bil problematičen, z njim že od nekdaj urejamo lep del izdatkov. Drugi del do-hodk ov je prispevek iz delovnin odnosov občanov, ki ga dajejo prek samoupravnih institucij. V teh okvirih je dejevnost planinske organizacije tisto, ki veleva, da se vključimo v raznovrstne interesne skupnosti, tako telesnokulfurne kot kulturne in druge. To sledi iz širokega obsega planinskega ustvarjanja. Lojze Motore, član mladinske komisi|e, je opozoril na izredno široko dejavnost planincev in v tej zvezi na potrebo, da bi ji posvetila več pozornosti tudi televizija, ki naj bi omogočila, da se vsaj enkral tedensko pojavimo na naših zaslonih. Spregovoril je o potrebi osebne povezave med vodilnimi delavci planinske organizacije in drušlvi. Osebni stik pomeni neprecenljivo oporo, izdaten napredek pomenijo tudi »Obvestila Planinske zveze Slovenije«. Profesor Tine Orel je spregovoril o Planinskem Vestniku. Letos poteče 80 let, odkar ta čili starec v sliki in besedi širi planinsko misel in kulturo daleč prek meja ožje slovenske zemlje. Pretresi zadnjih let, draginja se mu ko-mai pozna, saj kljub podražitvi število naročnikov ni padlo, ampak se celo veča. Urednik, ki letos že sam praznuje četrt stoletja urednikovanja, je obljubil, da bo glasilo tudi v bodoče opravljalo svoje poslanstvo. O njegovem razvoju in delu skozi desetletja p"a bomo lahko kaj več brali na straneh samega glasila. Denarna stiska ne dovoljuje, da bi si
mogli privoščiti rozkošje kake posebne proslave. Zadovoljili smo se z letošnjo spomladansko razstavo v Arkadah, ki je lepo uspela in prikazala slovenske gore v podobi širokemu krogu obiskovalcev. Ing. Tomaž Banovec je posegel po zahtevni temi - srednjeročnem načrtovanju, o čemer so delegati dobili tudi nekaj pisanih napotkov. Referent je menil, da smo že precej pozni, če pomislimo( da je že vsa javnost v živahni razpravi o družbenem razvoju države. Planinci bi morali imeli pred očmi, da gre za človeka v slovenskem prostoru, za prilagajanje na nove oblike življenja in dela nasploh - npr. na celodnevno šolo - za želje in tradicijo planinstva _v Sloveniji in podobne naloge. Iz praktičnih vidikov |e inž. Banovec opozoril na pomanjkljivo sodelovanje planinskih društev v statistični obdelavi stanja. Posledice tega se kaj slabo odražajo; v uradnih dokumentih, kot je statistični pregled GRS, je planincev pol manj kot v resnici, kar bistveno pači in kazi podobo o našem članstvu in delu. Tudi sami bomo morali poskrbeti, da bomo o sebi vedeii več. Večja bo morala bili naša skrb, kar zadeva usmeritev v določene sloje prebivalstva, dokaj zanemarjena je proizvodna smer, TOZD, kjer po je večji del dejanskega in možnega članstva. Dr. Miha Potočnik je kratko poročal o zasedanju GO PZS ter omenil, da so delegati sprejeli z raznimi dopolnitvami več pravilnikov. Tako imamo sedaj pravilnik o delu planinske mladine, o odpravah v tuja gorstva, o vzgoji in izobraževanju planinske mladine, pravila o delovanju planinskih organizacij na področju varstva narave in pravilnik o častnih znakih in drugih priznanjih PZS. Omenil je finance in navedel, da bo za planinske postojanke letos na vo jo 5 610 000 dinarjev, kar je malo, če pogledamo potrebe in če se primerjamo s sosednjimi državami. Marko Selan, predsednik komisije za varstvo narave PZS, je svoje besede namenil predvsem problematiki načrtovanj za najrazličnejše objekte na območju Julijskih Alp. Temo je zelo izčrpno in pregledno obdelala komisija v pisanem prispevku v obliki nekega odprtega pisma skupščini PZS. V tem dokumentu |e med drugim zapisano, da realen dolgoročni interes našega delovnega človeka v gorskem svetu ne more biti komercialna razprodaja krajinskih vrednot, brezdušna tehnizacija in molikovanje modnih turističnih muh v potrošniški družbi, temveč humano, zdravo in estetsko okolje, v katerem bo človek lahko ne le telesno, ampak tudi kulturno in čustveno obogatil svojo osebnost. V tem okviru je opozoril na dogovor in sklep PZS, da načelno ni zoper triglavske žičnice v območju južno in vzhodno od gre-
bena Rjavina-Dovška vralca-Rž-Kreda-rica-MaP Triglav-Konjsko sedlo-Vernar-Tosc. Vrh Velikega in Malega Triglava in Velo Polje morajo ostati nedotaknjeni. Govornik je opozoril na neupravičene napude, ki jih je deležna planinska_ or-aunizacija, češ da smo nazadnjaški ali da zagovarjamo elitistične težnje. Kot najštevilnejši obiskovalci naših gora le pozivamo k treznemu razmišljanju _ in zmernosti, svarimo pred prenagljenimi odločitvami. Naše pripombe se skladajo z mnenjem velike večine članstva. Slednje se je v polni meri odrazilo v nadaljnji razpravi, ki je deloma prehajala v zahteve, da se vse triglavsko območje zavaruje pred sleherno tehnizacijo. Miloš Mrak, predsednik PD Skofja Loka, je po nalogu gorenjskega medjdrustve-nega odbora zanteval, da se načrtovclci zimskošportnih objektov v Julijcih zdrže vsake gradnje, ker bi te ogrozile ljudi, živali in tudi mrtvo naravo. Gre za varstvo in varnost.
Spričo številnih težav z žičnicami meni gorenjski M DO, da bi ne kazalo skruniti Julijcev z nerentabilnimi gradnjami, da je tudi nameravana gradnja na Vršiču nedopustno poseganje v živo naravo in da bi zajezitev Radovne pomenila nepopravljivo škodo.
Več ali manj v podobnem duhu sta razpravljala še M. Keršič in M. Soštarič. Zlasti zadnji je poudaril, da komerciali-zacija ne prizanaša Pohorju in opozoril, da je dejansko stanje po končanih delih ponavadi daleč od obetane pridobitnosti in rentabilnosti, kar še dodatno škoduje državljanom, ki v bistvu s svojimi dajatvami dajejo sredstva za vse to početje. Odobravanje so žele tiste misli M Ker-šiča, v katerih je pozival, da naj spričo poslabšanih odnosov z Avstrijo ne opustimo planinskih izletov na Koroško. Poskrbeti bi morali, da se bo naša beseda slišala med rojaki onkraj meje ter jim tako pomagati v sedanjem težavnem obdobju.
Jože Melanšek je zelo na kratko spregovoril o planinski vzgoji mladine ter opozoril na visok odstotek (vsaj 40%] delavskega naraščaja. Pozornost zasluži njegova ugotovitev, da jc aktiven mla-dinec-planinec in sploh vsak delaven planinec tudi družbeno politični delavec. Inž. Miro Cernivec je menil, da je prihodnost našega gorskega sveta treba obravnavati trezno, ne pa med krikom in vikom. Cilje je trebo iskati, spoznati in zaznamovati, ne pa jih kar načelno odklanjati. V gorah je prostora za vse, ne le za ozke družbe »pravih planincev«. Tudi planinski turizem je lahko množičen. Ne smemo se upirati, če se tjakaj usmerja komercialni turizem, če na posameznih vrheh rastejo komunikacijske naprave. Podobno je povedol tudi inž. T. Banovec. Večno odklanjanje ni dobro. Pia-
pirati je treba načrtno in zelo precizno, izogibati pa se je treba opotekavosti v odločitvah, včeraj sprejete sklepe danes na vrat na nos zavreči in sprejeti diametralno nasprotne.
Polemično razpravo je zaključil dr. M. Potočnik. Menil je, da vsaka organizacija sicer res lahko spreminja svoje sklepe, vendar bi to v danem primeru ne imelo nobenega pomena. PZS je leta 1962 dala načelno privolitev za triglavske žičnice v že omenjenem območju. Prihoda množic se ne smemo bati; nasprotno, naše prizadevanje je usmerjeno k cilju, da bo v gorah čim več ljudi našlo zadovoljstvo in srečo. Prav planinci smo doslej odprli že vrsto predelov, dali pobudo za gradnjo zimslco-športnih objektov. Planinski svet je lasi vseh državljanov, ne le tistih planincev, ki so člani planinskih organizacij. Državljanstvo je postranska stvar, če naše gore in visokogorska smučišča obiskujejo delovni ljudje iz tujine, so prav tako dobrodošli. Po razpravi smo prešli k obravnavi sprememb statuta.
Uvod je podal tovariš Tone Bučer, ki je med drugim povedal, da se s spremembami prilagajamo ustavnim spremembam, z željo, da bi ustvarili kar najboljšo planinsko samoupravo. Največ sprememb je bilo v zvezi z organiziranostjo PZS. Glavni odbor je od 31. 5. 1975 dalje izrazito delegatsko telo, ki ga bo vodil predsednik PZS dr. Miha Potočnik s podpredsednikom ing. Tomažem Banovcem in poklicnim tajnikom Janezom Kmetom. Izvršilno telo, izvršni odbor PZS vodi po volitvah predsednik Tone Bučer s podpredsednikom inž. Mirom Černivcem in mr. Tonetom Strojinom. Nadzornemu odboru predseduje Stanko Hribar, častnemu razsodišču pa dr. Rup-ko Godec.
Predlagane spremembe so delegati sprejeli brez večje razprave, nakar so bili z javnimi volitvami soglasno izvoljeni tudi vsi funkcionarji IO PZS, NO in ČR za obdobje do leta 1977. Skupščino je sklenil dr. Miha Potočnik, ki je v zaključnih besedah orisal vlogo planinske organizacije v boju zoper duhovno poneumljanje in zastrupljanje, ki ga prinašajo tuji vplivi od vsepovsod. Nezdravi način življenja nam je tuj, planinstvo pa nam omogoča koristno uporabo prostega časa. V jubilejnem letu 30-letnice osvoboditve se tega še posebej zavedamo. Če kdo, planinci dobro vemo, kako so se krvniki nacizma in fašizma razlezli po naši zemlji; prav po grebenih Triglava je tekla meja med rajhom in fašističnim imperijem. Bili smo obsojeni, toda ne premagani; Triglav je bil tudi simbol našega boja, ki nas |e vodil prek zmag do končna osvoboditve.
Ing. P. Segula
JUBILEJNI POHOD PO SLEDI PRVEGA IZLETA HPD
Planinska zveza Hrvatske je 18. maja t. I. počastila stoletnico ustanovitve Hrvatskega planinskega društva s to izredno zaključno prireditvijo proslav za pomembni jubilej. Organizacija jubilejnega pohoda na Oštrc in Plješivico je bila v rokah PD Japetič iz Samoborc. 16. maja 1875 je namreč odšlo v Samo-bor in Rude, odtod pa na Veliki Dol, Oštrc in Plješivico 12 članov komaj ustanovljenega HPD na čelu s predsednikom dr. Josipom Slosarjem. V Podsusedu so stopili iz vlaka in se z brodom prepeljali čez Savo. Tu jih je čokal Svarc, poverjenik HPD za Samobor. Prenočili so pri švarcu, pri Livadiču (danes muzej), pri Englerju (hiša »Vrazove ljubice«) in pri Bahovcu. 17. maja so se s kočijami peljali v Rude, od tu pa so se prek Velikega dola in po severovzhodnem grebenu povzpeli na Oštrc in mu z aneroidom izmerili višino. Potem so se spustili na sedlo pod Plješivico, stopili še na njen vrh, pod večer pa so se spustili v Rude in se s kočijami vrnili v Samobor. Samo-borčani so jih slovesno sprejeli in jim riredili večerjo. 18. maja 1875 so se iz odsuseda z jutranjim vlakom odpeljali v Zagreb.
V hrvatskem planinskem muzeju v Samo-boru so ohranjeni originalni zapisnik, poročila in časopisni izrezki o tem izletu. Na povabilo PZ Hrvatske se je 18. maja t. I. odzvala vso planinska Jugoslavia od Triglava do Kajmakčalana. Na tisoče planincev je mrgolelo po zelenih bregovih nad Samoborom in Rudami, med njimi je bilo več sto slovenskih planincev. Bilo je res čudovito doživetje: dan kakor_ naročen, sončni, obetajoči majski dan, širni razgledi po razgibanem, očarljivem gozdnatem svetu, sproščenost in dobra volja, ki je rasla iz rosnega jutra in prisrčnega planinskega srečanja, ki je družilo staro in mlado iz vseh republik - živo mrgolenje gor in dol po strmih hostah in svežih senožetih. Zanimiv svet, vreden ogleda! Rude - že ime kaže, -da gre za prastaro rudarsko naselje, stisnjeno v globačo pod Črncem, Velikim dolom, Preseko in Plješivico. Nekoč so tu kopali baker in železo in ga razvažali po slabih cestah. Zdaj tu skoz drži asfaltna cesta Samobor-Jastrebarsko. Na Velikem dolu ima svoj dom PD "Jape-tič« na temeljih predvojnega zagrebškega Ski kluba Oštrc (753 m), pod vrhom PD »Zeljezničar«, pred domom ima bronasti spomenik narodni heroj Janko Gredelj. Malo višja Plješivico (780 m) ni tako izrazit vrh kot Oštrc, vendar mogočna sestavina Samoborskega gorjo. Če blugrujemo Ljubljano zaradi bližine Polhograjskih Dolomitov, moramo tudi
Planinsko društvo Japeltč ja izdalo dopisnico z
ponazoritvijo jubiUjnega ■zlata
Narisal jo je 2. Gall
PLJtSIVICA
1875 17. - V 1975
Jubilami planinarski put »TRAGO.M PRVOG IZLETA HRV. PLANI NARSKOG DRUŠTVA«
Samobor — Rude — Veliki Dol — Oälrc — Plješivica
velemestu Zagrebu priznati, da ima v neposredni bližini podoben hribovski svet z vsemi čari in dobrotami, po katerih ob koncu tedna zohrepene ujetniki asfaltne džungle.
Samoborsko gorje razpolaga z več domovi, PD »Japelič« pa skrbi tudi za krožno planinsko pot po Samoborskem gorju: Samobor-Klake-Okič grad, Oštrc--Veliki Dol-Soičeva koča pod Lipovcem gradom-Zitnica, Jopetič-Noršič selo. Tisti dan so prelepo Samoborsko gorje v resnici zavzeli planinci iz vseh krajev naše domovine. Oficialni del prireditve pred spomenikom narodnega heroja Janka Gredlja je bil prisrčen, jedrnat in učinkovit. Množici planincev je spregovoril predsednik PZJ tov. Božo Skerl in v svojem govoru združil čustvene vzgibe, iz katerih je vrelo vzhičenje navzočih: 30-letnico osvoboditve, 100-letnico jugoslovanskega planinstva, napredek v materialnem in duhovnem blagostanju, ki ga doživljamo in ustvarjamo v svobodi jugoslovanskih narodov in delovnih ljudi.
T. O.
PO POTI PRVE CELJSKE ČETE
Planinska skupina pri Izletniku Celje je orgcnizirala pohod po Poti 1. Celjske čete (13. 4. 1975). Zborno mesto je bilo pri spomeniku padlim pod Domom železarjev na Svetini. Napis na spomeniku se glasi:
Tu je pokopanih 30 borcev in aktivistov IV. operativne conc NOV, padlih v borbi za svobodo v letih 1941-1945.
V okrilju štajerske zemlj6 upora bakljo ste nosili, s trpljenjem, s smrtjo sredi nje zvestobo ljudstvu potrdili.
Po krajšem postanku ob spomeniku je kolona, sestavljena iz planincev PS Izletnika in Merxa, PD in MO Železničar, Celje, Zabukovica in Celje, PD Polzela, Zelezar Store in Šentjur, PD Prebold s pionirsko skupino, SZ5 Planinski krožek in JK Črni galeb Prebold krenila po cesti proti Javorniku, kjer je za hišami pod cesto razpotje planinskih poti. Levo gre Savinjska pot po dolini spomenikov, desno v dolino Glažute smo krenili mi. Tod prek je šla tudi pot 14. divizije. Hodili smo po dolini potočka Kozarice, ki izvira kot Odršnica pod Svetjem in se pri Šentjurju izliva v Voglajno. Ob njej stoji še zapuščeni mlin (Tkavčev) in raztresene domačije. Pot je zanimiva. Dolina ob potočku nas je pripeljala do Zavškovega mlina (Plavčev mlin, Breze 26, prej Sv. Rupert), ki je bil požgan med vojno. Sedaj stojita samo še hiša in hlev. Nosi tablo, ki nas opominja z zbledelim napisom na Pot 1. celjske čete. Tu so bile borbe med borci 1. celjske čete in Nemci med 16. in 27. avgustom 1941. Padla sta tudi dva angleška ujetnika (Junis in Krim, bila sta Novozelandca), ki sla ušla z drvečega transporta na progi Brežice—
-Zidani most in sta med potjo dobila stik s partizani.
Pot zapusti potok in dolino ter se ostro vzpne v breg Langerjevih peči, kjer je tudi spominsko obeležje. Ob poti vidiš še kopo, v kateri kuha|o oglje. Po dobri gozdni kamionski poli prek Slemen, smo prišli do spomenika z napisom:
V spomin borcem II. bataljona Kozjanskega odreda, ki so dne 18. 3. 1945 dali svoja življenja za svobodo domovine. Slava jim I
Od tu smo šli po gozdni poti in smo kmalu prišli na Savinjsko pot, ki nas je pripeljala do doma na Resevni z napisom:
Ta dom je bil zgrajen v počastitev spomina podlih borcev NOV prve celjske čete in Kozjanskega odreda, ki so dali v letih 1941-1945 na Resevni svoja mlada življenja za svobodo domovine in srečo človeka.
Na Resevni je bila ustanovljena 1. celjska četa.
Po kratkem postanku v domu je skupina odšla na jaso, kjer stoji pod brezami spomenik Cvetki Jerinovi (2. 7. 1925], sekretarki SKOJ, in Dušanu Lahu [22. januarja 1923), padlima v borbi 18. 3. 1945. Tu je bila krajša spominska slovesnost. Priložnostni nagovor mladim je imel prvo-borec-spomeničar Ivo Zupane. Dva mlada udeleženca PD Zabukovica sta dekla-mirala dve pesmi Frana Roša. Položili so tudi venec in prižgali svečko, na spomin vseh, ki so tod okoli padli za svobodo. Po proslavi smo se vrnili v dom, kjer so nas postregli z enolončnico tov. Gabršek in njegovi sodelavci. Po krajšem kramljanju smo se zbrali pred domomom, kjer je vsak udeleženec pohoda (145) dobil lično tiskano priznanje kol spomin na pohod po Poli prve celjske čete.
Povratek je šel po delu Savinjske poti, ki gre deloma po poti 1. celjske čete mimo Jurkovška Iki hrani žig Resevne čez teden) po Hudičevem grebnu v Šentjur. Pohod j> vodil Arnold Pavlič, priznanja pa je podelil Slavko Koštric. Takih skupnih izletov bi moralo biti še več, čeprav ne gredo po visokih gorah, so pa po lepih krajih naše dežele, kjer je nenavadna ubranost polj, gozdov, vasi. Tod stoje še domečije, ki vztrajajo, čeprav niso bogate. Stoje kozolci, ki se njihovo črno sleme še bolj odbija od svetlega neba. Od njihove geometrične umirjenosti so njive še bolj razigrane. Na hribih so svetišča, morda na krajih iz
Credkrščonskih časov, kakor da so iih ogovi postavili ljudem in ne narobe. Ali bomo znali to krajinsko lepoto ohraniti? Potovati v bodočnost brez prijazne domačnosti, se pravi potovati v napačno smer. Nikar v svet, kjer se bomo počutili
tujce, čeprav je naš. nBog je skopo meril lepoto, ko jo je Irosil od vzhoda do zahoda,« je zapisal Cankar. »Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote, razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale, od Triglava do Gorjancev... Je še kje kaka Kozarica z bistro vodo? In če je bistra, je še kakšna jelša ali vrba ob njej brez plastičnih mas?
Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti ... je pel Zupančič. Hodimo ludi mi, vendor ne mižel Lepa je naša domovina Pokažimo mladini te prelesti, da jih bo znala ceniti, varovati in pametno spreminjati vštric z napredkom.
Ing. B. Jordan
IZ GOVORA TONETA STRNISE, PREDSEDNIKA PD TRBOVLJE, NA MRZLICI OB RAZVITJU PRAPORA
(1. junija 1975)
(PD Trbovlje je razvilo svoj prapor na Mrzlici ob uspelem kulturnem programu, ki ga je vodil tov. Lenarčič.) »Letos je minilo 30 let od tistega sončnega 9. maja 1945, ko je svet po dolgih letih gorja zopcl nazdravil svobodi. Čeprav smo krvaveli, nas niso pokorili. Rdeče so bile naše planine, rdeče od krvi in rdeče od revolucije. Nismo bili boja le proti okupatorjem. Naš boj je bil tudi nedaljevanje delavskih stavk pred vojno, junaškega spopada delavcev s porajajočim fašizmom v bivši Jugoslaviji, zloglasno Orjuno in nadaljevanje bo|a za vse napredne ideje in želje zatiranega
Croletoriata in malega kmeta. Zaman so ila koncentracijska taborišča, zaman sovražne ofenzive, zaman so mučili v ječah in streljali talce. Ped za pedjo smo osvobajali domovino pred tujimi in domačimi sovražniki, dokler je nismo dokončno osvobodili.
Danes praznuje rojstni dan tovariš Tito, človek, ki nas je vodil v boju in ki nas vodi v miru. Z vsem srcem sledimo njegovim idejam, ga spoštujemo, neomajno mu zaupamo in ga ljubimo. Njegov rojstni dan smo posvetili mladosti, to je novemu svetu, v katerem ne bo vojn in ne izkoriščanja
Današnja slovesnost je posvečena tem spominom in prazničnim dnem: 30-letnica osvoboditve, dan mladosti in občinski praznik 1. junij naj bodo okvir razvitju prapora.
Tudi za nas planince pomeni ta obletnica povsem novo obdobje v našem delu. Z določili nove ustave smo se vključili kot enakopraven športni in rekreacijski kolektiv v samoupravno interesno teles-no-kulturno skupnost. Sredstva, ki jih združujejo delavci pri lej skupnosti in
S proslave 25-lelnico PO Nova Gorica IS. 5. 1975
katerih del je namenjen tudi za naše delo in obstoj, nas zavezuje, da še intenzivneje skrbimo za izvrševanje osnovnih nalog, ki so pred nami: skrb za človekovo zdravje in vzgoja mladih. Industrija, ta blagor in skrb človeštva, vse bolj terja od človeka, da dopolni svoje telo z čistim zrakom in novimi silami. V onesnaženem mestnem okolju čedalje bolj cenimo čistost in lepoto naših planin. Zaradi tega navadni turizem prerašča v namerno uživanje teh dobrot. Planine so postale res tisto, čemur so namenjene: počitku, razvedrilu in krepitvi zdravja. Naj bo prapor, ki ga razvijamo, posvečen tovarištvu in herojstvu, svobodi in miru, naj bo posvečen lepoti naših planin in lepoti vse naše domovine! Naj nas vedno opominja, da bomo negovali bratstvo in edinstvo naših narodov, kajti potem bo domovina še lepša in še bolj srečni bomo v njej.«
PROSLAVA PETINDVAJSETLETNICE PLANINSKEGA DRUŠTVA NA TRSTELJU
18. maja 1975 je Planinsko društvo Nova Gorica na Trstelju na Krasu slovesno proslavilo petindvajsetletnico svojega obstoja. Proslove se |e udeležilo nad tisoč planincev, ki so od blizu in daleč - tu in onstran meje (celo z avstrijske Koroške) - prišli na Trstelj, da se srečajo kot prijatelji in proslavijo ta pomembni jubilej. Bila je čudovita, sončna nedelja, torej nalašč za izlet.
Pripravljalni odbor za proslavo je pripravil lep kulturni program. Sodelovali so: pihalni orkester iz Prvačine, dornberški pevci, recitatorja Primorskega dramskega gledališča, mladinska folklorna skupina iz Lesc in vokalni trio Sedej. Slovnostni govor je imel član odbora Rudi Honn. (Njegov govor deloma priobčujemo v tej številki. Op. ured.)
Planinski dom na Trstelju je poimenovan po narodnem heroju Antonu Sibelji-Stjen-ki. Pri proslavi smo se vsi spomnili tudi nanj. Planinci so k njegovi plošče polo-živi venec. Oddolžili pa smo se tudi spominu Ivana Bučerjc, soustanovitelja društva in učitelja alpinistov, ki se jo leta 1950 ponesrečil v Triglavski severni steni. Odbor planinskega aruštva v Novi Gorici je izročil diplome in pohvale šestdesetim tovarišem in tovarišicam, ki so v razdobju od ustanovitve do danes doprinesli viden delež pri razvoju društva. Planinska zveza Slovenije pa je odlikovala društvo in še štiri tovariše.
R. H.
TRIMCKOVA PLANINSKA POT
Telesnokulturna skupnost ?alec je skupno s planinskimi društvi v Savinjski dolini za 30-obletnico svobode pripravila Trimč-kovo planinsko pot. To je pot na šest posameznih vrhov, ki so na Savinjski planinski poti. Med temi so: Gozdnik, 1092 m, kot simbol Savinjske poti. Dostopen je iz Zabukovice po vzhodni stra-
ni, od Kotnikove domočije (dva dostopa - čez mali vrh po S poti in povratek prek Kurjega vrha) ali s Smohorja. Kamnik, 861 m, dostopen po Savinjski poti iz doline Artičnice ali iz Zahoma. Nanj drži še lepa grebcnska steza nad steno, ki pa žal ni markirana. Oba imata na vrhu bivak, nanj prideš le peš. Hom, 608 m, kjer stoji Dragov dom, PD Zabukovica, kamor drži markirana pot celo od šempclrskih rimskih izkopanin prek Sesč. Golava (tudi Goljova), 837 m, dostopna iz Matk ali Marije Reke mimo lovskega doma po Savinjski poti. Z njenega vrha je lep razgled nad dolino. Prav z južnega vrha, kjer spomladi s skal kmalu zgine sneg, je prijetno sedeti in strmeti v zasnežena pobočja Mrzlice, ki so jih sedaj razrezali z gozdnimi kamion-skimi cestami. Z nje vidimo sosednjo točko Reško planino, 910 m, pod njo stoji planinski dom PD Prebold, ki je cdapti-ran iz stare šole. Dostopen je iz Prebolda mimo 2vjage ali Marije Reke po slemenu Pušnikovega hribe na Gradišče (žig! S) do doma. Z Gradišča je lep razgled na dolino in vrhove, pa le malo kdo ve zanj. Oba domova sta dostopna tudi z vozili.
Po zadnji žig gremo lahko od tod tudi po Savinjski poti do dome ZB na Vrheh, dalje na Krvavico, 906 m. Lahko gremo tudi iz Kaple ob glavni cesti prek Ojstri-ške vasi, Tabora in Loke po stezi na njen vrh. Pot je na novo markirana in že v tej sezoni je nameščenih več žigov, ki jih nepridipravi pridno zmikajo. Ta pot ima poleg običa|ne markocije še pločevinasto tablo s planinskim trimčkom v rdečem krogu.
Kdor prehodi in obišče te vrhove v letu 1975, mu TKS Žalec podeli lično značko za spomin na pot m 30 let svobodne fiskulturne dejavnosti. S seboj lahko po-neseš tudi dnevnik Savinjske poti, ki jo lahko z dobro kombinacijo opraviš od Vranskega do Laškega. Ostanejo še Do-brovlje, vrhovi od Gore Oljke do Tovsta nad Celjsko kočo. Dnevnik se dobi pri PD Zabukovica 63302 Griže, trimčkov kartonček pa pri TKS Žalec.
ing. B. Jordan
»IMPOL« PD SLOVENSKA BISTRICA MLADINSKI ODSEK
MO PD »Impol« je izpolnil plan izletov, za leto 1974. Vendar vseh nalog, ki smo jih prevzeli, nismo mogli do konca izpeljati. Potrudili se bomo v bodoče. MO si je v preteklem letu pridobil dve novi sckciji in to v Laporju in na »Granitu«. Skupina v Laporju je že takoj v začetku ubrala pravo pot. Pionirji na osnovni šoli imajo dober program, upamo, da ga bodo realizirali.
TELESNOKULTURNA SKUPNOST ŽALEC
PRIIMEK IME_
KRAJ BIVANJA _ DELOVNA ORG.
Gl. članek ing. B. Jordanu
Iskreno se zahvalimo vsem, ki so nam pomagali in razumeli naše težave Naj navedem nekaj podatkov, iz katerih je razvidno naše delo: Januar:
16 udeležencev izleta na Triglav.
4	udeleženci pri bojišču Pohorskega bataljona.
5	udeležencev na smučanju pri Treh Kraljih.
4 predavanja v planinski šoli. Februar:
Priprave za planinski ples, 45 delovnih ur.
2	udeleženca na tečaju za mladinske vodnike na Komni. Zdenko Frešer in Ane Kocjan opravita izpite za vodnike - zimski del.
14 udeležencev smučanja na Vršiču. Vzpon na Mojstrovko.
3	predavanja planinske šole.
16 udeležencev na Ruški koči, pionirji ter mladinci.
3 predavanja o orientaciji.
12 udeležencev na Boču, pionirji.
Marec:
12 smučarjev na Rogli. 22 udeležencev na Boču.
14 udeležencev na Smohorju, mladinci in pionirji.
In tako približno vsak mesec do konca_ leta. Vodimo natančno evidenco o vsej dejavnosti MO.
Vsega skupaj je bilo 30 izletov in tur v sredogorje in visokogorje.
Ivan Sturm
MAJSKI IZLET V VRATA
17. in 18. maja, smo se planinci iz TOMOS-att odpravili v dolino Vrat, v naše zavetišče. V načrtu smo imeli društveno prvenstvo v veleslalomu in piknik.
V	Vratih je bil čudovit dan.
V	naši koči se je pozimi nabralo precej manjših opravil. Treba je bilo krepko prijeti za delo. Predsednik se je izkazal kot dober organizator, ženske je napotil v kuhinjo, moške poslal po vodo, drva cepit, popravljat ograjo.
Najmlajši so pod strokovnim vodstvom tov. Prebila pripravili kres, ob katerem smo se pozno zvečer zabavali in greli. Vstali smo razmeroma zgodaj, sonce je že radodarno razmetavalo svoje tople žarke. Vsi smo želeli ven, na prosto, na sonce, v prebujajoči se gozd. Manjša skupino nas je odšla na snežni plaz. Poskušali smo smučati. Tudi drugih izletnikov ie bilo mnogo. Nekateri so smučali, nekateri so se sončili. V to zimsko spomladansko idilo so hrumeli plazovi skalovja in snega iz strmih okoliških sten. Ko pa se jc nad nami utrgal sicer manjši snežni plaz, nas je minilo veselje do smučanja. Strahopetno smo jo pobrisali s sončnega pobočja v dolino k ledeniškemu potoku Bistrici. Sonce se je nagibalo čez poldan, ko smo se odpravili nazaj proti koči. Marsikomu od nas je bilo žal zapuščati ta čudoviti gorski kotiček. Težko je bilo odtrgati pogled od severne stene očaka Triglava.
Ivanka Kocjančič
ALPINISTIČNE NOVICE
NOVE VRVI ALI BOLJŠE?
Spet boljše kot zadnji krik moderne plezalske opreme — mamut dunaflex in mamut dynamic! Poleg dosedanjih lastnosti so dali tema dvema tipoma še koristnejše lastnosti: Impregnacijo, ki vrv ščiti pred vlago, in intenzivno osvetljivost ali svetlečnosl, zeleno ali oranžno. Tudi če je vrv mokra od snega, ledu ali dežja, je za prste enak občutek, kakor če bi bila suha. Razlike v teži med suho in mokro vrvjo ni.
Posebnost je novi plezalski sedež »mamut«, fizikalno in medicinsko dobro premišljen, tako da je tveganje pri ekstrem-nem plezanju minimclno. Pasovi so zelo široki, lahko prestovljivi, in to prsni in sedni, med seboj nepovezani.
T. O.
BOLGARI NA ARARATU IN MATTERHORNU
V letu 1974 sla dve bolgarski navezi prišli na vrh Ararata (5165 m). Poslal ju |e alpinistični klub »Aleko Konstantinov«, plezalci po so bili Tuečki, Marinov in Gerov. Severno steno Malterhorna sta preplezala Kristo Prcdanov in Trifon Džambascv. V istem zvezku »Der Tourist« 1975/1 beremo, da sla se na Aljaski
29. avg. 1974 ponesrečila dva poljska alpinista pri vzponu na Whitehorn, ki leži na meji med Aljasko in Kanado. Prvi je bil ing. H. Furmanik, vodja poljske odprave 1974, drugi pa K. Tomaszewski. Zasul jih je 500 m dolg in 200 m širok plaz, ki se je sprožil zaradi udora ledu v vrhnjem delu ledenika.	j q
GHM TUDI V ŠVICI
V Švici - rojstni deželi planinstvo - se doslej tako imenovani vrhunski alpinisti niso povezovali med seboj. Zdaj pa so se »orliči« — Aiglons iz področja Jure odločili, da bodo to stvar uredili. Zbrali so se 25. januarja 1975 v športnem centru Frutigen in ustanovili koordinacijski centralni odbor, ki ga imenujejo sekretariat švicarskih vrhunskih plezalskih skupin. Avtonomija skupin bo ostala, gre le za koordinacijo, posredovanje in za zveze s podobnimi inozemskimi klubi. Predsednik je A. Herrman iz Jure. Takoj po ustanovitvi so se za članstvo že prijavile nove skupine, ustanoviteljice pa so bile naslednje: GHM Lausanne, Orliči -Jura, Bergsteiger Club Eidechsen (Sole-ure), Churer - Club in Kletlerclub Bergfalken v Berner Oberlandu. T r\
ANDINIZEM
Spanski konvistadorji so hlepeli le po zlatu, zato je bila španska kolonizacija Južne Amerike brezpomembna, ugotavlja citirani avtor. Prvi andinist ;e bil pravzaprav Alexander v. Humboldt, nemški znanstvenik, ki je v 19. st. iz veselja zašel v andske višave. V glavnem pa so bili vsi vrhovi v Andih odkriti v 20. stoletju. Zelo aktivni so bili nemški andinisti. Še danes je v Santiagu poleg španskega alpinističnega društva tudi nemški DAV.
Eden najvidnejših andinistov današnjega časa je po rodu Italijan — Ulisses Vitale. Zivi v Mendozi, »njegova* gora je Aconcagua. Uveljavil se je tudi v Himalaji. Vendar med domačini andinizem le počasi napreduje. Kar je v Alpah izlet, je v Andih že ekspedicija. Krive so tudi daljave. Samo iz Mendoze in Santiago do Andov ni daleč. Iz desetmilijonskega mesta Buenos Aires pa je več kot 1000 km pota. Vse je veliko, razsežno - daljave, višave in gorato področje samo. Andi še ne žive svojega planinskega, kaj šele turističnega življenja. Le malo je centrov, kjer so pognale kali: Portillo v Cilu je imel že zimsko olimpiado, Dariloche sprejema brazilske in severnoameriške goste, na Cerro Otto (1500 m) drži avtocesta in se gradi žičnica. To je vse.
Železnice in ceste so, vendar je njihova mreža zelo redka. Seveda - narava je tu prvobitna, prvobiten je tudi človek. Sem in tja kaka hidrocentrcla, to je vse, kar je nenaravnega, v glavnem se andinist giblje_ čez drn in strm, cest ni, tudi steza skoraj ne, vasi so redke, tudi kmetov v evropskem smislu ni. Ne kaže drugega, kot do prodiraš v obliki ekspedicije. To
pa je zelo drego. Lahko pa delaš kratke skoke v neznano. Vendar je treba tudi pri pripravah misliti na to, oli greš v puščavo ali v pragozd ali pa boš na poti naletel na prvo in drugo. Poledenitev je zelo različna, tudi 6000 m visok vrh |e brez snega, tudi do 5000 m raste murava. Veter je v Andih stalno na delu, značilni so hitri vremenski preobrati. Problem je zdravniška mreža. Tudi majhna rana je lahko usodna, ker je_ do zdravnika daleč. Dobro je, da imajo rudniki visoko v gorah ambulanto in zdravnika. Gozd je včasih tako gost, da pomeni nepremagljivo oviro. Treba je poiskati redkejši prehod ali obrniti. Zemljevidi še niso zanesljivi, naseljenost je majhna, težko je včasih priti do ljudi in potrkati (v Južni Ameriki ne trkajo, ampak ploskajo pred vrati z rokami).
T. O.
JU2NA STENA LHOTSEJA JE ZAVRNILA CASSINA
Sredi maja 1975 smo iz italijanskih dnevnikov zvedeli, da Ricardo Cassin v Lhot-seju ni uspel. Prvi pristopnik v Walker-jevem stebru si je izbral južno steno, 1000 m visoko, s težavami od IV do VI, eno največjih problemov med himalajskimi stenami. Imel je s seboj same ase, največje kalibre: Reinhold Messner, Ales-sandro Gogna, Aldo Anghileri in Igna-zio Piussi. V začetku marca so odšli, konec maja so se vrnili — proznih rok. Messner ni verjel v uspeh. Sanse stoje 40 :60, je pisal pred odhodom. Na Lhotse [8511 m) je prvi stopil A. Eggler, Švicar.	T n
VARSTVO NARAVE
KRAJINSKI PARKI V FURLANIJI
Naša zahodna soseda avtonomna pokrajina Furlanija—Julijska Benečija oziroma odsek za varstvo krajinskih in kulturnih vrednot pri deželni vledi že nekaj let ustanavlja po vsej deželi krajinske parke in naravne rezervate. Postopoma nameravajo zavarovati celo vrsto značilnih krajinskih območij od lagun ob Jadranskem morju in Tržaškega Krosa vse do alpskih predelov. Parki so namenjeni delno znanstvenemu proučevanju, delno pa duševnemu in telesnemu oddihu turistov.
V gorskih predelih so doslej ustanovili že tri parke in pripravljajo četrtega. Najprej so I. 1971 zavarovali kotlino Be-lopeških jezer pod Mangrtom. Zaščita se nanoša na obe jezerci in drugo vodovje, na vso gozdno vegetacijo, floro in favno ter no visokogorsko naravo mangrtskega amfiteatra. Park je namenjen predvsem turističnemu obisku in spoznavanju narave, njenih pojavov in razpoloženj v vseh letnih čosih. Tu naj obiskovalci »zadostijo svoji psihološki potrebi po svobodnih širjavah, gibanju, tišini in miru, razgledih, dišavah in zvokih narave ter
dožive neposreden stik z naravnimi oblikami in pojaviü. Tako so zapisali ustanovitelji v posebni publikaciji o parku. Po parku so speljali označene steze, postavili klopi in poučne table, prirejajo predavanja, organizirajo skupinske oglede itd.
Precej strožji je režim v parku Vzhodni Cansiglio, na |užnih izrastkih Dolomitov, med mestoma Pordenone in Villorio Veneto. Obsega 6500 ha visoke planote Cansiglio, najvišja točka je 1694 m visoki Croseraz, na|niž|a okrog 1000 m. Ambient je edinstven: deviški bukovi in iglasti gozdovi, prostrane travnate planjave, višje pas ruševja. Flora in favna (zlasti gozdna divjad) sta nedotaknjena. Znotraj parka je več strogih rezervatov v skupni izmeri 224 ha, nadalje 14 podzemskih jam itd. Obiskovalci so redki, največji mik sta popolna samota in odprto prostranstvo. Pospešujejo vodene izlete. Leta 1973 so odprli geološko-hidrološki park Prescudin v gorski skupini Crep Nudo (2207 m) in Messner [2230 m). S te višine se spušča v dno dolin Tasseit in Prescudin cela vrsta hudournikov, ki povzročajo na dolomitnih tleh pravo razdejanje. Prav razdiralna sila vode pa je tudi predmet proučevanja v parku. Zgradili so opazovalne in merilne naprave, eksperimentirajo z vodnimi toki itd. Tod si znanost nabira izkušnje za boj s hudourniki in erozijo v alpskem svetu. Vhod v park je ob cesti Maniogo-Longarone, pri kraju Barcis.
Letos si prizadevajo za ustanovitev četrtega parka, tokrat v Karnijskih Alpah. Zavarovali bodo 2000 ho ozemlja okrog vrha Zuc del Boor (2197 m) nad Resiutto (Val Canale). Predel je skoraj še nedotaknjen — obsega hudourniški dolini rečice Alba in planino Vualt, seveda pa tudi sam vrh del Boora. Park bo razmeroma blizu tudi nam, soj z avtom čez Trbiž do Resiutte oz. Moggia res ni daleč. Sedaj v parku še ni planinske koče, a načrti zanjo so že pripravljeni. Zgradili bodo tudi ploščad za helikopterje; ta bo koristila zlasti v boju proti gozdnim požarom, ki so tudi precej pogosti. V planinski koči bodo posebni prostori za znanstve-nike-raziskovalce. Sploh je značilno, da Furlani postavijo tak »dom« v vsakem svojem porku — šele tako je parku omogočeno, da dejansko opravijo svoje funkcije.
Park bodo odprli prihodnjo pomlad. Te dni je bil v Moggio Udinese širok posvet o bodočem parku, ki ga je vodil predsednik deželne vlade Comelli. Posveta so se udeležili tudi predstavniki PZS.
Marko Selan
NOBENIH CEST, NOBENIH 2ICNIC VEČ V ALPAH?
Tako sklepa svoje razmišljanje Dieter Seibert v Winterbergkameradu Bergwel-tu 10/74. In pravi, da so za to že vsi, le turistični menagerji bi še radi bolj razpletli mrežo horizontalnega in verlikal-nega prometa. Odločitev varuhov in ljubiteljev narave pa se raztegne še naprej. Nobene koče, nobene steze več, nobene adaptacije, ne modernega komforta več! V tej odločitvi je nekaj grupnega egoizma, nekaj tistega, česar nobeden še ni opredelil, kar pa se v planinskih krogih vedno znova obuja in pojavlja: Gore so samo za prave planince! Kateri in kakšni so to? Prav tisti, ki imajo to radi na jeziku, nočejo ali pa ne upajo povedati. Mi se že poznamo, mi pravi planinci! Na tihem so prepričani, da narava ni za vse, ampak le za izbrance s kolikor toliko popolno, »strokovno« opremo, z dolgim »stažem« itd. Zraven pa govore o množicah, ki jih je treba spraviti v hribe, da okusijo srečo »pravih« planincev. O saneta simplicitas, o preproščina! Kako debelo kožo ima človek! Seibert ne vzdihuje tako, pač pa razmišlja, kako bi »množice« porazdelil po času in jih razporedil po prostoru. Problem, ki se z n|im tudi pri nas ukvarjamo. Ob nedeljah in praznikih koče (tar pokajo, tako so nabasane, gorski zrak v njih pa - rezal in tesal bi ga! Pa ne vse! Tudi take so, ki so tudi ob največjih »konicah« skoraj prazne. Rešitev? Najbrž bi to pomenilo iskati krog na štiri ogle. Koče odpirati samo za člane, to ne gre, ne pri nas, ne drugod. Dirigirati izlete v manj obiskane kraje in koče? To gre le težko, zelo skromno od rok tudi ob najbolj zgovorni propagandi. Kaj torej storiti? Širiti obstoječe postojanke, pravi Seibert. Tako se odločamo tudi mi. Exceptis, z omejitvijo: odpirajmo že »odprte« predele, tihe doline in krnice pustimo take, kot so. To se pravi, gospodarjenje z gorskim prostorom se mora podredili potrebam zdravega okolja v sodobnem času.	T ^
LEDENIKI IN VARSTVO NARAVE
Poročali smo že o načrtih turistične industrije na Halstattskem ledeniku pod Dachsteinom. To ledenik ni edini, ki po mnenju smuških strokovnjakov pride v poštev za poletno smučanje, vendar ne za tako, kakršno je danes moderno v senci vertikalnega prometa. Vlečnice na ledenikih pridejo v poštev le na takih z gladkim licem, torej ne prestrmih, kajti na strmih zijajo poleti široke in globoke ledeniške razpoke. Če pa ledenik ni strm, »vertikalna« prometna naprava nima
smisla, saj je brez nje za poletnega smučarja lepše doživetje - in ne naporno - saj ne gre za velike daljave. Na Hallstatskem ledeniku ne bo poletnih smučarskih množic, tako sodijo poznavalci, varuhi narave pa med drugim očitajo tehnokratom, da bi tri vlečnice tu na dan potrebovale pol tone nafte, ki bi jo prevažal čez ledenik goseničar, ogrožala pa bi vodo v občini Hallstatt, ki je vsa odvisne od Hallstatskega ledenika. oz. njegovih vodnih odtokov.
Znani sodelavec »Alpinismusa« poroča o vtisu poletnega smučanja pod Breithor-nom v senci Matterhorna. Zdi se mu, da je pokrajina zaradi naprev precej utrpela: Napete nosilne žice, slebri - dve žičnici sta komaj 40 m vsaksebi - pravi labirint tehnike in cel kompleks postajnih poslopij. Na obiskovalca, ki beži iz mestnega vrveža, naredi vse to neprijeten vtis.	-r (->
IZ PLANINSKE LITERATURE
FILMSKI ODMEVI S TRENTA
Mednarodni festival planinskega in raziskovalnega filma, ki se je letos že triindvajsetič odvrtel v znanem mestu v Dolomitih, je očitno v krizi. V neki meri na to opozarja visoka številka festivala, saj je festival toliko let težko obdržati na višini. Zato organizatorji plemenitijo filmski program z drugimi prireditvami, ogledi bližnjih turističnih zanimivosti, sprejemi, razgovori, tiskovnimi konferencami, razstavami, ipd. Festival se je udomačil in postal atrakcija, kot jih imajo mnoga mesta. S tem smo že povedali, da je festival zadeva pokrajine Alto Adige in mesta Trento, ne pa zgolj sekcije CAI, ki velikih režijskih stroškov ne bi zmogla.
Letošnji festival je trajal od 27. aprila do 3. maja. Združil je filmski pregled 18 držav iz vsega sveta. Jugoslovani smo bili zaslopani z »Malimi čudesi velike narave«. Zal se nismo predstavili s filmom o vzponu na Kangbačen, ki bi ob bledi predstavi drugih alpskih držav zanesljivo prejel kako nagrado. Uspeh odprave ne sme biti zgolj vzpon na vrh, temveč tudi v vzporednih uspehih, med katere štejejo film, predavanja, fotografije, zapisi, zbirke itd. Festivala sva se udeležila Marijan Krišelj in podpisani. Prvi dan smo največ pričakovali od Pertlovega filma »Aconcagua - kraljica Andovs, v katerem naj bi poleg alpinistične glavno filmsko vlogo imel Reinhold Messner. Zal niti kamera niti tehnične razmere niti pokrajina niso zapustile globljega vtisa. Dejstvo več, da niti veliko alpinistično ime niti visoki cilj odprave ne morejo odtehtati profesionalnega prijema s kamero, ki lahko pričara tudi tisto, kar bi siccr ostalo neopa-ženo. Profesionalni prijem je torej nujen,
če hoče biti alpinistični uspeh vsestransko predstavljen.
Tako je bil izdelan film o vežbanju italijanskih alpinov. Kamera je izbrane fante iz Dolomitov, ki jim zdravje kar žari z obrazov, kljub enoličnemu vojaškemu življenju znala približati s filmsko dinamiko. Tudi sicer je bilo vsebina poučna. Način treninga vojakov alpinov je pokazal, od kod izvirajo uspehi italijanskih tekačev na zimskih olimpiadah in svetovnih prvenstvih.
Angleški film o »Roraimi - zednjem kotičku sveta« je kljub togosti v prikazovanju razodel novo dimenzijo alpinistike. Roraima je — v Britanski Gvajani. Sega 2000 metrov iznad nepregledne džungle, ki jo zaiivajo tropski nalivi. Poleg vertikale se brani tudi s škorpijoni in pravimi slapovi v grapah. Alpinisti so plezali v pelerinah! Zarcdi nemogočih vremenskih razmer je človek dobil vtis, da je lažje priti na sedemtisočak. Novozelandski filmski zapis je bila manifestacijo moderne tehnike. Pregled novozelandskih gora - koliko jih je -z letalom in upočasnjeno tehniko snemanja je podajal okular snemalca s pravo mero tam in kjer je bilo to potrebno. Skratka, trud je potreben tudi pri alpinističnem filmu. Sicer je bil novozelandski film eden boljših na festivalu, novozelandske gore pa hvalevreden cilj alpinistov. Zaradi višine, trdih podnebnih razmer in oddaljenosti od ekvatorja imajo vse pogoje za spodoben trening tudi za Himalajo. To kaže tudi Hillaryjev primer.
Poljski film »Legenda nekega gradu« je bil kljub nealpinistični tematiki zaradi svetlobnih učinkov in izvrstne montaže prijeten za oko.
Nemški film »S kajaki v Himalaji« je obetal več, kot je pokazal. Borba z brzicami,
prenašanje čolnov in zajtrk na peščini bi se dali posneli tudi drugje. Razmeroma preveč je bilo na festivalu etnografskih filmov, ki so prikazovali običaje in procesije. Zanimivejši je bil japonski film o Evcrestu. Pokazal pa ni ničesar novega. Trdoživi japonski alpinisti so imeli nesrečo, plaz jim je pokopal vodjo in šerpe. Prihodnje leto so prišli spet in uspeli. Skratka zgodba zagrizenosti, ki terja žrtve, vendar se v Himalaji ponavlja. Festival so pospremili
obiski muzejev, podelitev nagrade ITAS za najboljšo planinsko knjigo, otvoritev filatelistične razstave, degustacija tipičnih produktov pokrajine Alto Adige, okrogla miza za probleme fiziopatologi-je alpinistov in podelitev nagrad za najboljše filme. V žiriji je bil tudi Jugoslovan tov. Dragan Popovič. Res škoda, da nismo poslali filma o Kangbačenu. Morda se bomo bolj potrudili prihodnje
mgr. Tone Strojin
RAZGLED PO SVETU
JUGOSLOVANSKI DELAVCI SO ZGRADILI NA JUNGFRAUJOCCHU NAJVIŠJO PLANINSKO POSTOJANKO V ŠVICI - (3454 m)
Dne 22. oktobra 1972 je švicarski radio sporočil, da je pogorela znana planinska postojanka na Jungfraujochu. Kaj je bil vzrok nesreče, ni ugotovljeno. Ko se je nesreča zgodila, je oil v koči le oskrbnik, en gost in 15 oseb, večinoma inozemci.
Koča je bila last delniške družbe »Berg-hauss. Pri otvoritvi koče leta 1924 je bilo navzočih več uradnih oseb švicarske zveze in švicarske vlade. Ker je bila koča zelo obiskovana in je bila za tujski promet pomembna točka, je bilo nu|no, da se takoj obnovi. To ležko delo je izvršilo skupina 23 jugoslovanskih delavcev, ki so v tej višini v težkih vremenskih razmerah izvršili vsa dela v 11 mesecih. »Die WELTWOCHE« je poročala o požrtvovalnem delu jugoslovanskih delavcev.
Delali so mesečno po 350 delovnih ur, podnevi in ponoči ter so stoli, kot piše poročilo, z eno nogo na stavbišču, z drugo pa v grobu.
Stalni plazovi kamenja in snega so drveli mimo stavbišča, enkrat je plaz zakopal jugoslovanske delavce. Dela so potekala brez kakršnihkoli ugovorov_ ali stavk. Skromni jugoslovanski delavci so
Coznali samo delo in ničesar drugega.
Iživali so skromno hrano in so bili veseli, kot piše poročilo, če so si smeli po-tresati špagete, ki so jih imeli za hrano, s sladkorjem. Ce je katerikoli delavec moral v dolino v Grindelwald, sc je redno že vrnil zvečer, da si ie prihranil izdatke za hrano v dolini. Konec tedna so si včasih privoščili kratko slavje, pri katerem so popili 24 baril piva in 15 I slivovke Drugi dan pa je bilo treba zopet na delo.
Švicarski izvedenci so ugotovili, da je v tej višini in pri teh delovnih razmerah potrebna tretjina kisika več kot v dolini. V lej višini je treba 18 vdihov v minuti proti 14 vdihom v dolini. Jugoslovanski delavci so veš čas delali z zaščitnimi čeladami. Švicarji so poudarjali, da so bili jugoslovanski delavci vzor delavca, ki žrtvuje vse svoje moči, da v redu opravi delo, ki mu je bilo naložena	dr. M. Hrašovec
ZAVORE NA SMUČEH
Dr. Gerhard Pauli je v »Der Bergwelt« 1974/10 napisal članek o večji varnosti pri smučanju, če bi iznašli prikladno zavoro, nekakšno učinkovito cok!o_. Preprečila bi nezgode in nesreče, ki jih povzroče smuči, bodisi da ostanejo na nogah bodisi da se snamejo in jo same uberejo po smučišču, ubogi smučar pa, kakor ve, zna in more! S tako zavorico ali zavor-nico ali tudi zavorilnikom na smučeh se ukvarja že več let tudi Dunajčan prof. Baumrock. V posebni števiiki »SKI« (1973/43) je opisal svojo zavornico, ki jo že dalj časa preizkuša. Baumrock meni, da mora biti dvokrilna, da njegovi poskusi spodbijajo smiselnost enokrilne zavor-nice, češ da smučarja zasučejo povprek in to relativno zelo naglo. Dr. Pauli trdi, da so ga njegovi poskusi s prvo zavornico »intamin« pripeljali do tega spoznanja.
Firma »Tyrolia« je prišla na dan z zavornico »quick-slop«. Obstoji iz dveh nezlomljivih plastičnih »mačkov« (primežnic), Mačka sta montirana pod prednjo čeljust s prožno [vzmetno) pločevino iz plemenitega jekla, ki ima prostor še za drsno teflonsko ploščico. Ko čevelj vtaknemo v
čeljust, pritisne na vzmetno jekleno pločevino in s tem postavi oba »mačka« vzporedno s površjem smuči, pri padcu pa ju bliskovito spusti. Konstrukcija je nenavadno preprosta, nič ni treba naravnavati, vstavljati ip. Lahko jih je montirati tudi na druge varnostne vezi, če imaš le malo obrtniške spretnosti. Tudi za turne smuči pridejo zlahka prav, čeprav se pri njih pela na vsakem koraku odmakne. Naslov: Tyrolia, Smolca Co., A-2320 Schwechal-Wien, Sendnergasse
OD PASSAUA DO KRIMA
Sovjetska donavska trgovska mornarica na progi Passua-Jalta ie vpeljala turističen promet z velikima ladajama »Volga« in »Dnjepr«. Poznavalci pravijo, da zlepa ni udobnejšega potovanja kakor na krovu teh velikih rečnih ladij. Komfort, zgledna postrežba, potovanje skozi osem držav in pet prestolnic, subtropska klima na Krimu - vse je čudovito doživetje, ki traja 16 do 17 dni. V letu 1975 so aprila meseca razprodali vsa mesta na ladij do zadnjega septembra, za oktober in november se že prodajajo z 10 do 15 odstotkov popusta.	-r n
V 2RELU ETNE
Sicilski gorski vodnik Antonio Nicolosa je novembra 1974 splezal 150 m globoko v vroče največje žrelo na Etni. Oblečen je bil v azbestno obleko, na glavi pa je imel kozmonavtsko čelado. Znano je, da vročina v žrelu doseže tudi do 800 do 1000° C. Nicoloso je izjavil, da je že na robu navpične stene v žrelu občutil, kako ga greje v noge. Stena je postajala vedno bolj vroča, čim globlje se je spuščal. Bila je krušljiva, kamni, ki jih je prožila vrv, so mu kar naprej frčali mimo glave. Videl je vrelo lavo, svetlorde-čo kakor jagodov puding, grmelo in pokalo jc kakor pri bombnem napadu. Najhujše za Nicolosa pa je bila para, ki je
C iskala iz vsake razpoke. Zaradi pare je ila tudi orientacija težka oz. nemogoča. Nicoloso ni plezal brez namena. V Italiji se piše, da je Etna naravni rezervoar energetike. (Po Tourist 1975/1). T n
PIRENEJSKI MOZAIK
Tak naslov je dal svojemu članku Oliver Beckert o svojem izletu v Pireneje (sAlpi-nismus 9/74). Članek je zgled orisa, s katerim predstavlja 400 km dolgo gorovje, ki se razteza med Biskajskim zalivom, kuhinjo slabega vremena, in sončnim Sre-
dozemskim morjem, nekam od rok, tako da so inozemcu mani mikavni, »kot da jih planincu ni treba delati«. Za alpiniste so seve več vredni Dolomiti. Pireneji pa so s kulturnega vidika nenavadno bogato področje na španski in na francoski strani. Pa tudi na vrhovih človeka obide čuden dojem: Kakor da je no koncu sveta. Beckerl je izbral Grand Pic du Midi. Všeč so mu bili antikvirani hoteli, udobno domače vzdušje, mir in vzdušje samih termalnih zdravilišč aLes eaux chaudes, Ponticosa, Aix-les-thermes, Bagnärs de Luchon«, nad njim zapuščen, pust gorski svet brez rastja, sama melišča, vse nekam neznansko tuje, kakor da bi tako učinkovala dežela Baskov. Kakšna imena I Collado de Burdincurutch, Orbizcayaco giana, Pic Harrichouri, Mont Iguzkimen-a ... Od kdaj vse to tu? Kam drži pot v zgodovino, kaj naj ta imena človeku o človeštvu odkrijejo? Potem Lourdes, najbolj popularen kraj pirenejske dežele, do kraja prignan turistični stroj, prepleskan s pobožnotjo. »Tourisme et Religion«, ta napis je Bec-kertu krojil skico o Lurdu: vse povsod de-vocionalije v znamenju čudežne vode, vse povsod mešanica naivne verosti in blazi-ranih »sightseeing« obrazov - nikjer pa ni mogoče preslišali zvenka in žvenka v registrirnih blagajnah in napravicah za vbogajme, za ofer. Trgovci so si razpar-celirali temepelj - če bi prišel nov mesija, bi ga takoj preganjali s tožbo, da jitn kvari kupči|o, končuje Beckert. Mimo Govarnieja ne sme in ne more. Pirenejski Zermatt! Te primere med gorami! Spomnimo se Francoza, ki je našo Logarsko primerjal z Gavarnie. Nemec Beckerl pa pogreva 60 let staro primerjavo Gavarnie z Zermattom. Kje je tu zdaj »tertium comparationis« med Logarsko in Zermattom? (Op. ured.) V Gavarnie so pred šestdesetimi leti še tovorih s konji in osli, zdaj pa sprejema pljuskanje turistov motorizacija in jih vozi dalje v Cirque de Gavarnie gledat 400 m visok slap Grande Cascade, ki v prostem padcu buči v globino. Kljub busom pa se je ohranilo izročilo: Karavana turistov, ki se na konjih pomikajo v Cirque, je vsak dan dolga. Vkreber jim gre na smeh, navzdol po se jim na obrazu bere, da jim konjski hrbet vendarle ne pomeni največjega užitka. Tudi Vignemal je Beckert obiskal, ta eldorado geologov, to goro v razpadanju, fantastičnih oblik, izjemnega sestava, pravi zemeljski kabinet za gorske raritele. Prav taka posebnost jo Pico de Aneto, pre-perel vrh in z jezerom Cregüena, ki leži v nekakšnem žrelu s skrivnostno temno, zelenočrno vodo. Ena sama naga, gola razkrita geologija, zevajoča rana na zemeljskimi skorji, granitni bolvani, orjaški kakor hiše, širna melišča, ena sama div-
IZ KARTOTEKE PRVENSTVENIH VZPONOV
SEVEROVZHODNA STENA JEREBICE 1. Vzhodni raz
Emil Jereb, Boro Krivic, 7. 9. 1974.
Ocena IV, 450-500 m, čas plezanja prve naveze 9 ur in pol.
Dostop: S Predela po graničarski poti prek Nemške g ave do zadnjih mejnikov (Do sem jr moga-če priti z Loga v Koritnici po slabi, težko prehodni lovski peti.) Levo navzdol čez trave v grapo in po policah okrog vznožja severovzhodnega raza v krnico pod mogočno zajeda. Dalje levo ob vznožju stene do pričetka vzhodnega raza. S Predela 3,30 h. Mestoma ležuvno.
Opis: Smer ooteka levo ob razu. Najprej naravnost mimo macesna, nato proti evi navzgor do velikega roglja in naprej po strmih kaminih na prvo glavo. Do sem 6 roztežajev (IV, odlična skala, lepo plezcnje). Naprej čez stolpe v škrbino pod drugim strmim odstavkom. Po rnzu 15 m, nala desno v velik kamin, ki se razširi v grapo. Po njej v Škrbino. Ta del smeri III. Proti levi navzgor tri ruzležaje po skrotju [II] na drugo glavo. Naprej v rezgibani, razgledni grebenski plezuriji do vrha.
Sestopi Po markirani poti v Možnico. 3 h.
2. Alijeva smer (spominska sirnr Alija Simoniča)
Zoren Bešlin, Janez Gradišar, julija 1973 [po predhodnem poskusu).
Ocena VI, A 2, višina 400 m, čas plezanja prve naveze 10 h. Smer še ni bi!a ponov!jena.
Dostop: Kot pri 1 do krnice pod mogočno zajedo in navzgor k vstopu. 3 h.
Opis: Smer rc potrebuje dosti opisa, soj sledi velikanski zajedi, ki razi slero od vrha do tal. Smer sodi med najnevarnejše v Julijsk h Alpah. V vpadnici zajede sprva lahko (III), nato skozi s trmo ji i kamin na polico [možnost bivaka). Dalje sledi smer zcjcdš, ki jn večinoma mokra in algu-sta. Potrebne so zagozde. Više gori obide* pievis v zajedi na desni in sk spet povrneš v zajedo. Po njej da konca. Po lažjem svetu (IV) štiri raz*
SEVEROVZHODNA STENA JEREBICE
1.	- Vzhodni raz
2.	- Alijeva smer
3.	— »Jadvigcc
4.	- smer Gselman-Wagner
5.	— Tumova smer
Foto: Jaka Čop
težnje proti desni dn roba stene. Dalje po grebenu na vrh.
Sestop: kol pri 1.
Opomba: Za plezanje smrri jr najprimernejši čas jesen (zaradi algaste, mokre zajedo). Potrebne so zagozde (ali bongi) ter razni specialni klini.
3. »Jadvig a«
Janez Dornik, Janez Grcdišar, Draqan Vukovič, 30. 7. 1972.
Occna t raztezaj V, VI-, sicer IV, V, višina 400 m, Čos plezanja prve noveze 10 h. Smer še ni bila ponovljena.
Dostop: Kot pri 1 do pašnike P anje, ki se končuje na melišču pod severovzhodno steno. Od tod desno navzgor do stene k vstopu (izrazit kamin).
Opis: Vstop desno od možica prek skoka na polico (pod kaminom k). Piek navpičnega skoka na poličko, po njej levo, nato pa naravnost navzgor do previsa. PreČnica čez gladke plošče do stojišča. Desno pa grapi v lažji svel. Po njem štiri roztežaje do kamina. Po njem no vrh stolpe. Dasr.o (v zahodni steni) po poči [VI—, k, levo gladek kemin) in naprej po sistemu kaminov, končno pu po odprti steni na rob (k, zagozda}. Dalje lažje do vrha Jercbice.
Sestop: kot pri 1.

rfi« i


1	Crrro CoTcdrol Foto Vlorf rrir Mcsarič
2	Južnu ilerio Ai-oricagutt — Faio Vladimir Mesarici
3	Stiucü in Skulu i Podov — Fota Franci Ekar
4	Velika Raduha, desno Grofičkc
5	Dolgi hrbef in Skufa - Feto Franci Ekar
6	Severno zohcdni greben Kočne - Foto Fronci Ekar
7	Proti Kon skemu sedlu - Foto Ciril Praček
Svet barv in harmonije odslej tudi vaš svet
.^fiPETf
ZDRUŽENE PAPIRNICE LJUBLJANA
USTANOVLJENA 1842 - ESTABLISHED 1W2
TEKOČI RAČUN SDK LJUBLJANA 50101-601-15939 — El 61260
LJ.-POLJE - 48-141 - sj« PAPIR VEVČE — TELEX 31116
MARIBORSKA TEKSTILNA TOVARNA MARIBOR
Kraljeviča Marka 19
Telefon TOZD: Melje 26-241, Tabor 23-841 Merinka 32-151 Telefon obrata: Ljutomer 81-130
telex 33117 YUMTT
Obrati: predilnice, tkalnice, oplemenitllnlce, sukančarna in pletilnica Proizvodnja:
Preja: bombažna-mikana in fiesnnu, stanična, sintetična, volnena mlkana In česar.B
Tkanine: bombažno, volnene, umetno svilene, stanične. sintetične, čiste in v mešanicah, enobarvne.
deslnirane In tiskane
Pletenine: jersey-tkanine v uni barvah, tiskane in desinirano. Izdelane iz sintetlSnih mešan.c. u poaebno iz polleäter-volna In poliester-rayon Bombažni in sintetični sukanec ter Icucril proja
KUPUJTE NASE KVALITETNE IZDELKE PO KONKURENČNIH CENAH!
jfQ ljubljanska banka
Podružnica Ljubljana
Pravi naslov za denarne zadeve
ROGAŠKA ROGAŠKA ROGAŠKA ROGAŠKA
ROGAŠKA ROGAŠKA ROGAŠKA ROGAŠKA
VULKAN
kombinat gume i obuče Niš
P.e. 61000 LJUBLJANA Celovška 40
Telefon: h. c. 311-622
PRODAJA:
—	Gumijasto obutev
—	Gumijasto tehnično blago
—	Transportne trakove
—	Pogonsko jermenje
—	Cevi
—	Lepila
—	Podplatne plošče
—	Avto gume — proizvodnje Sava, Borovo, Semperit
LU
O CC LU
O
O <
(J
impol
150 let
impol
Izdelujemo iz aluminija in aluminijskih legur:
pločevino, trakove, rondele, rondice, palice, cevi, prollle, žico, vrvi in vrvi z jeklenim vložkom.
V	lastnem konstrukcijskem biroju projektiramo vse vrste aluminijskih konstrukcij — vrata, okna, tasadne elemente, samonosilne fasade in aluminijske nosilne konstrukcije — po naročilu.
Obrat za aluminijske konstrukcije na osnovi teh projektov izdeluje in vrši montažo konstrukcij.
V	obratu za površinsko obdelavo brusimo, poliramo in eloksiramo vse vrste profilov in elemente
v želenih barvah.
ZASAVSKI
PREMOGOVNIKI
TRBOVLJE
proizvajajo v TOZD Rudnik premoga Hrastnik, Rudnik premoga Trbovlje in Rudnik premoga Zagorje, kvalitetni rjavi premog
TOZD GRAMAT proizvaja kvalitetno zidno opeko in dolomitni drobljenec TOZD Avloprevoz »Zasavje« opravlja različne avtotransportne storitve
TOZD Rudarska gradbena dejavnost izvaja rudarska investicijska dela doma in na tujem
TOZD Elektrostrojne delavnico izdeluje razne rudarske strojne in elektro naprave ter izvaja več|e remonte TOZD Rudarski šolski center pa izobražuje potrebne rudarske, kovinarske in elektrikarske kadre.
VOBA-VAŠ DOMAČI ^ ^ "	PLESKAR
Vbba
Z voba barvo si olepšate dom po vašem okusu
sami hitro
preprosto in po ceni
/
Vbba barvit-gotova pot k uspehu
inudue tkanine	^H	. £
r tekstina
£5270 AJDOVŠČINA, TOVARNIŠKA 15
Telefon: h c 73-322 73-357 — Železniška postaja Ajdovečira Žiro račun 52010-601 -loan pri SDK Ajdovščina
[zdelujemo:
Modne tiskane in pestro tkane tkanine za ženska poletna oblačila in moške srajce iz diolena in bombaža. Našo letošnjo novost predstavljajo tkanine iz mešanice diolena, finega lanu in česanega bombaža.
Raznovrstno prejo.
Sodelujemo z zahodno-nemško firmo Glanzstoff iz Wuppertala, ki kontrolira kvaliteto naših izdelkov. Pazite na zaščitni znak d;olen, ki je garancija za kvaliteto!
i \ *
S -	J £ i
PLANINCI!
—	Od sedaj tudi na najvišje vrhove sveta v planinskih hlačah NOVOTEKS!
—	NOVOTEKS je za vas izdelal moške ženske in otroške planinske hlače, ki so vsestransko uporabne tako po kroju kakor tudi po kvaliteti.
—	Naj vam zaupamo, da je bila oblečena v naše planinske hlače tudi lanskoletna jugoslovanska odprava, ki je osvojila Kangbačen v Himalaji.
—	Planinske hlače lahko naročite direktno v tovarni NOVOTEKS. tekstilna tovarna Novo mesto, Foersterjeva 10, n. sol o
Tabela mer za planinske hlače
Tlüvoteks-
moška planinske hlače								
številke	BB	92	96	100	104	108	visoka normal, postava	
	44	4G	48	50	52	54	srednja normal, postava	
pas	78	82	86	90	94	100	mere v cm	
boki	96	100	104	108	112	11G		
damske planinske hlače								
številke	72	76	80	81	88	92	96	vitka postava
	36	38	40	42	44	46	4B	normalna postava
pas	62	66	70	74	78	82	86	mere v cm
boki	92	96	100	104	108	112	116