2016 ttemalmesega Planinska voaniš intervju® _ Janez Svoljšak, Rom z namiTnwpot Lesachral/L SBS MliSl planinska organ «Mi IZ PLANINSKE ZALOŽBE - AKCIJA 50-odstotni popust PLANINSKO-IZLETNISKI VODNIK PREDDVOR, avtorja Tomaž Polajnar in Marjan Raztresen Preddvor, ta premalo znani kraj pred vrati Kranja in tudi Ljubljane, je izvrstno izhodišče za dolgo vrsto planinskih izletov in tur vseh težavnostnih stopenj, tudi na dvatisočak Storžič, ki je preddvorska hišna gora. V tem vodničku so opisane nekatere najbolj znane od preštevilnih planinskih poti, ki vodijo na hribe in planinske točke na obeh straneh reke Kokre in ki jih je mogoče videti ali vsaj slutiti iz Preddvora in njegove neposredne okolice. Cilji teh planinskih poti so v treh gorskih skupinah, ki se dvigajo nad krajem, v gorovjih Storžiča, Grintovcev in Krvavca. Med njimi so taki, ki vzamejo le urico ali dve časa, pa tudi čisto prave celodnevne planinske ture na dvatisočake in na hribe tik pod to višino, ki so primerne le za dobro vsestransko usposobljene in opremljene planince. Format: 110 x 170 mm; 96 strani, 32 fotografij CENA: V času od 15. 2. do 15. 3. 2016 lahko planinsko-izletniški vodnik Preddvor kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 8,98 €* (redna cena: 17,95 €*). * DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. Ni nov, je pa za člane PZS in društva cenejši - Planinski zabavnik Konec januarja je Planinski zabavnik praznoval polletnico izdaje. Tako je končno dovolj star, da vam ga lahko ponudimo znižanega za 20 % - toliko namreč znaša popust za nakup edicij Planinske založbe PZS za člane PZS ter planinska društva. Zakon o enotni ceni knjige namreč določa, da je treba za vsako novo knjižno izdajo določiti enotno ceno, ki velja za vse končne kupce pod enakimi pogoji na celotnem ozemlju Republike Slovenije za obdobje šest mesecev od dneva začetka prodaje knjige. Planinski zabavnik je tako lahko vaš že za 7,92 € (redna cena znaša 9,90 €). Je tudi dober sopotnik dnevnikoma Ciciban planinec ali Mladi planinec/mlada planinka 1. Ko boste skupaj izpolnili vsebino dnevnika, bo reševanje nalog zabavnika še zabavnejše in zanimivejše. Številne naloge otroku na zabaven, a hkrati poučen način približajo marsikatero področje planinstva: spanje v planinski koči, gorsko cvetje, gorske živali, opremo, nevarnosti, avtorice pa ne pozabijo niti na varovanje (gorske) narave, na gore kot geografski pojem, na planinsko organizacijo ... Avtorice: Urška Stritar, Karmen Usar, Natalija Marovt in Mojca Stritar Kučuk Planinski zabavnik je izšel s podporo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Vabljeni k nakupu! PLANINSKI ZABAVNIK INFORMACIJE, NAKUP in NAROČILA: Planinska zveza Slovenije, Planinska trgovina PZS na sedežu: Dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur, po pošti: p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po telefonu: 01 43 45 684 v času uradnih ur, po faksu: 01 43 45 691, brezplačna telefonska številka: 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu), e-naročila: trgovina@ pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. Uradne ure v Planinski založbi PZS, Ljubljana, Dvorakova 9: v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure (odmor za malico: 10.30-11.00). Slovenski planinski muzej Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana, telefon: 08 380 67 30, faks: 04 589 10 35, e-naročila: info@planinskimuzej.si. Planinski V E S T N I K Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 116. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. NAKLADA: 4850 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali po telefonu 080 1893 (24 ur na dan). modra Številka (((«08018 93) Številka transakcijskega računa PZS je 051008010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25% popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. Fundacija za šport \i FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Chamoniška gorska reševalka Alice Coldefy spremlja ponesrečenca med transportom v bolnišnico. Foto: David Rastouil Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. uvodnik! Izkušnje nadobudnega mladega bralca Decembra sem bil gost v kamniški knjižnici, kjer sva na prireditvi Brati gore s kolegico Mojco Volkar Trobevšek predstavila tri gorniške knjige, ki so na naju naredile najboljši vtis in iz njih prebrala določene odstavke. Precej presenečenih pogledov sem bil deležen, ko sem po prvi (Ciril Praček, Med gorskimi reševalci, 1962) najavil drugo knjigo: to so bili namreč vodniki po Julijskih Alpah, ki se jih je, kot boste brali v temi meseca, od leta 1974 do 2009 nabralo kar osem, glavni avtor pa je bil seveda Tine Mihelič. V svoji zbirki imam prav vse. Še preden sem postal "izvedenec" za poznavanje gorstev, sem večino vodnikov načrtno prebiral, opise podčrtaval in obkroževal, še posebej pa sem se osredotočil na brezpotja. V tistih časih sem bil le uporabnik planinskih vodnikov. Danes, po več desetletjih odkrivanja gora, sem tudi pisec vodnikov. V svoji zbirki jih imam sedem, tri kot edini avtor, štiri kot soavtor, osmi, tudi v soavtorstvu, bo izšel letos. Dobro se spominjam, kako sem dobil idejo za svoj prvi vodnik. V devetdesetih letih sem intenzivno odkrival slovenska brezpotja, kot podlago za raziskovanje pa sem imel vodnike, predvsem Miheličeve, saj se je tem območjem še posebej posvetil. Ko sem imel za sabo že dovolj tur, mi je kapnila ideja, da bi vse te lepote gorskih "poti brez poti" predstavil še drugim, in sicer v posebnem vodniku, ki ga do takrat še ni bilo. Tiskani vodnik je bil takrat edini primeren izdelek (po mojem je še danes). Malo sem pobaral kolege, s katerimi sem hodil in plezal skupaj, pa spodbudnih besed nisem bil deležen. Prej nasprotno, dobil sem vrsto očitkov, od nekaterih že uveljavljenih avtorjev pa celo nekaj ljubosumnih bodic. A se nisem dal. Po začetnih preverjanjih mojih sposobnosti na založbi, kamor sem poslal ponudbo, sem dobil zeleno luč in pisanje je steklo. Spomnim se, ko sem prvič prišel do Tineta Miheliča, ki je bil moj mentor. Prve besede, ki mi jih je ob srečanju izrekel, so bile: "Če misliš, da boš od pisanja vodnikov obogatel, se motiš!" Takrat mi honorar seveda še na misel ni prišel, saj si svoje prve knjige vesel, tudi če ga niti ne bi bilo, a danes je praksa tudi drugačna. Poznam namreč primer, kjer je avtor namenoma pisal balastno, da bi s tem dosegel čim večje število znakov, pa se tega niti ni sramoval priznati. Če primerjam svoje opise iz časov izida Manj znanih poti slovenskih gora z današnjimi, opazim razliko. Veliko dela in prakse, veliko izkušenj, boljše besedilo, bi lahko bila ugotovitev. Z več vodniki pač postajaš boljši, po svoje tudi nekakšna blagovna znamka. Še vedno mi gre na smeh, ko pogledam velikost črk svojega imena na naslovnici prvega vodnika: so namreč tako majhne ... No, danes je že drugače. Vsak tudi ni za vse in tudi pisanje vodnikov ne leži ravno vsakomur. Dokaz za to sem dobil pred časom, ko mi je neki založnik po tem, ko je sam za ponatis vodnika napisal par opisov, priznal, da to ni kar tako in da ga je težavnost pisanja presenetila. Drugi "dokaz" pa je primer druge založbe, ki je besedilo svojega že izbranega pisca enostavno zavrnila. V temi meseca, ki smo jo pripravili na pobudo kolega Andreja Mašere, smo predstavili pot, ki jo je prehodila slovenska vodniška literatura. O tem do zdaj ni bilo veliko napisanega, več pozornosti so bile pač deležne druge zvrsti literature. Danes med založbami ni prav hude konkurence, prej bi lahko rekel, da se dopolnjujejo. Večji problem so po mojem mnenju avtorji, ki jih enostavno ni prav veliko. Drug problem se mi zdijo opisi na svetovnem spletu, saj so lahko površni in pogosto tudi neobjektivni pri podatkih o zahtevnosti ter lahko uporabnika zavedejo. Zanimivo bo spremljati pot tiskanih vodnikov v prihodnosti. Morda bo ravno tale zapis segel do kakega mladega bralca, ki bo s takim veseljem, kot sem ga nekdaj imel sam, užival v prebiranju sodobnih planinskih vodnikov in v sebi zaslutil željo po posredovanju opisov sirsim množicam. Vladimir Habjan j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 1 Iii i miiij 1 !¡i ííim'fM? w í¡f% m ! ! I ? s - s e S'il ta 'Jliii UVODNIK Izkušnje nadobudnega mladegabralca TEMA MESECA Enciklopedični in izbirni 1 vodniki slovenskih gora PREDAVANJE Reinhold Messner 26 Irena Mušič Habjan Mire Steinbuch TEMA MESECA Planinski vodniki slovenskih KOLUMNA PORTRET gora 4 Za varen korak Pogovor z Romanom Andrej Mašera v "nekoristni" svet 16 Ponebškom 28 TEMA MESECA Od monarhije do prvih povojnihlet........................................................ Dušan Škodič Vsebine vseh Planinskih vestnikov od leta 1895 dalje na www.pvkazalo.si. | 2 | PLANINSKI VESTNIK | FEBRUAR 2016 Stanko Klinar ZAHODNI JULIJCI Prednje Lastovice 18 Vladimir Habjan Z NAMI NA POT Lesachtal/Lesna dolina 30 Janez Turk Mitja Peternel INTERVJU MAKALU 1975 Pogovor z Alice Coldefy 22 Makalu nekoč in danes 39 Martina Čufar Potard Ivč Kotnik d J * Mitja Peternel I^EHKin Opisi TUR cc schonjochl BI. Runseck schatzbichl Bi Lumkofel 55 intervju __i ____ Ledni maiE ^ « ^Hil /anea lotmk. . Marta Krejan Čokl ■{■■^■HHBHH PLANINSKA DOŽIVETJA MINIATURA PLANINSKA ORGANIZACIJA Zgodba iz porušenega Veliki Nabojs s postelje 54 Novosti članarine PZS Nepala.............................................................................................................44 ingridPeršoja........................................................................................................................................................................................................................vletu_2016..................................................... Nina Pisk Zdenka Mihelič INTERVJU KIRGIZIJA Ledni plezalec novice iz vertikale Alpinistična odprava Janez Svoljšak 55 novice iz tujine ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE SKoTjelpSKinplezalCev....................................47 Pogovarjala se je Marta Krejan Cokl LITERATURA Miha Hauptman prebrali smo MLAD|NA |N GORE PLANINSKA ORGANIZACIJA vrhunski dosežki Idrijci nepremagljivi na slovenski planinski muzej Najvišja priznanja 27. državnem tekmovanju 58 VsPOMIN najuspešnejšim..vletu2015............52 zdenkaMiheiič........................................................................................................ Zdenka Mihelič 59 62 63 64 65 66 67 70 72 72 j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 tema mesecaj Vodniška literatura -najboljši pripomoček za na pot Planinski vodniki slovenskih gora Že v tistih davnih časih, ko sem še kot predšolski otrok začel z očetom zahajati v gorski svet, sem se seznanjal s planinskimi vodniki, ki jih seveda takrat ni bilo prav veliko na voljo. Dobro se spominjam, ko sem prvič dobil v roke štiri vodnike Rudolfa Badjure, Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo in Jugoslovenske Alpe - Slovenija iz leta 1922, Sto izletov po Gorenjskem, Dolenjskem, Notranjskem iz leta 1930 ter Zimski vodnik po Sloveniji iz leta 1934, ki mi jih je podaril stari oče. Z veseljem in zagnanostjo sem jih začel prebirati, čeprav si seveda nisem znal podrobneje predstavljati hribov in gora, ki jih je pionir slovenske vodniške literature opisoval v svojih delih. Še danes mi je v veliko veselje listati po teh knjižicah, prebrati kak opis, si ogledati kakovostne črno-bele fotografije, predvsem pa duhati prijeten vonj po starem papirju, ki priplava iz njih. Zvrsti vodniške literature Badjurovi vodniki so postali jedro, okoli katerega je začela tekom let in desetletij nastajati moja knjižnica gorniške literature, ki je do dne, ko pišem te vrstice, narasla na 1211 knjižnih enot, kar trenutno predstavlja približno dobro četrtino vseh knjig, kar jih imam! Od gorniških knjig jih je dobra tretjina vodniške literature (planinske in alpinistične), ostalo so gorniške monografije, fotomonografije, gorniško leposlovje in vezani letniki Planinskega vestnika od leta 1922 naprej. Če pogledamo v zbirko planinskih vodnikov, vidimo, da jih lahko razdelimo na t. i. enciklopedične vodnike, izbirne vodnike in nekatere gorniške monografije, ki jih lahko zaradi številnih tehničnih podatkov tudi uporabljamo kot vodniško literaturo. Enciklopedični vodniki obsegajo opise vseh gora, poti in ostale planinske infrastrukture v določenem gorstvu ali gorski skupini. Starejši enciklopedični vodniki so opisovali le označene in zavarovane poti, novejši obravnavajo tudi t. i. brezpotja. Pri njih gre včasih tudi že za lažje plezanje, tako da je meja med planinstvom in alpinizmom nekoliko zabrisana. Enciklopedičnih vodnikov v evropskem alpskem območju praktično ne izdajajo več, ker bi bili preobsežni (in predragi!), če bi skušali opisati celotna gorstva, če pa bi se omejili le na posamezne gorske skupine, ne bi bili zanimivi za širše občinstvo. Pri nas jih še izdaja Planinska založba pri PZS, v nemškem govornem območju pa založba Bergverlag Rother iz Munchna. Čisto druga reč je z izbirnimi vodniki, katerih produkcija v alpskih državah, pa tudi v angleškem govornem območju strmo narašča. Kot že sam naziv pove, je v teh vodnikih izbira ciljev prepuščena avtorjevim afinitetam in preferencam, kar daje tem vodnikom precej subjektiven značaj. Vendar gredo očitno dobro v prodajo, saj na nemškem in italijanskem govornem območju vsako leto izidejo številni novi vodniki, seveda pa tudi razširjeni in dopolnjeni ponatisi. Izbirni vodniki so praviloma opremljeni z bolj ali manj kakovostnimi fotografijami, kar jim daje še poseben čar. Vendar je tako bogata založniška dejavnost možna le na večjih govornih območjih, izdajatelji govornih območij malih narodov pa Andrej Mašera imajo z rednimi ponatisi velike finančne probleme. Tudi planinske monografije, ki opisujejo gore ali gorske skupine z raznih vidikov (geografskih, zgodovinskih, geoloških, botaničnih in zooloških, gospodarskih ...), imajo pogosto dodane natančne tehnične informacije o območjih, ki jih obravnavajo. Ker so formati monografij praviloma večji, je vloga fotografij tu še bolj poudarjena in pomembna. Izdaja gorniških monografij je draga, zato si jo lahko v večji meri privoščijo le veliki narodi. In last but not least1 - tudi gorniške revije so pomemben vir vodniške literature, saj praktično ni revije, ki ne bi članke obogatila tudi z relevantnimi tehničnimi informacijami. Glede tega lahko mirno rečem, da je naš Planinskih vestnik v zadnjem desetletju postal gotovo največji "planinski vodnik" pri nas. 0 vodnikih in drugih gorniških informacijah na spletu, ki se nedvomno v praksi največ uporabljajo, tu ne bo govora. Problematika je sicer zelo pomembna in aktualna, vendar bi zahtevala čisto posebno kritično obravnavo. Planinski vodniki, posebno izbirni, so izredno kompleksne knjige, saj poleg osnovnega besedila, ki že samo po sebi nosi ogromno različnih podatkov, pogosto vsebujejo tudi veliko fotografij, skic, zemljevidov, vrisanih smeri poti itd. V tem delu pogosto sodelujejo še drugi sodelavci; glavni avtor mora biti pri usklajevanju njihovih prispevkov zelo pozoren. Zelo pomembna je vloga urednika, ki mora biti kritičen in objektiven, predvsem pa mora odlično poznati snov, ki jo vodnik obravnava. Izredna je tudi vloga oblikovalca knjige - posebno pri izbirnih 1 Ne nazadnje. j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 vodnikih, da o monografijah ne govorimo, ki da delu končno podobo, kakršno bo dobil v roke uporabnik. Pri pisanju planinskih vodnikov nas mora voditi veselje do takega dela in velika ljubezen do gora. Nihče ne bo ob tem obogatel kljub izrednemu trudu, ki ga je v delo vložil. Ko pa knjiga izide in je še uspešna povrhu, zadovoljstvu ni meja. In to je tisto, kar edino šteje! Slovenska vodniška literatura - mejniki Če se ozremo v preteklost, vidimo, da je slovenska vodniška literatura stara dobrih 100 let, ko je leta 1913 Rudolf Badjura izdal svoj prvi planinski vodnik Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo, sledila pa mu je še vrsta vodnikov, v katerih je opisal glavnino slovenskih gora. Leta 1950 je Arnošt Brilej napisal Priročnik za planince, težko pričakovani ponatis pa je izšel leto kasneje. Sledil je daljši premor, ki ga je prekinil Vilko Mazi s sodelavci: leta 1958 je napisal vodnik po Slovenski planinski poti (kasneje še nekaj izdaj), ki je bila takrat ravno odprta in so planinci nujno potrebovali knjižico, ki jih bo varno vodila po dolgi poti. Jože Dobnik je leta 1993 napisal vodnik po Razširjeni slovenski planinski poti, najnovejši vodnik po njej pa leta 2014 nadarjeni mladi avtor Gorazd Gorišek -knjiga je na Knjižnem sejmu v Ljubljani prejela prvo nagrado za najlepšo knjigo. Končno je leta 1971 izšla prva izdaja vodnika Karavanke znanega gornika in planinskega publicista Stanka Klinarja, ki je zakoličil novo smer v slovenski vodniški publicistiki; z njim smo Slovenci "dohiteli" večje evropske narode tudi na tem področju, od takrat pa do danes je ta dejavnost stalno prisotna v slovenskem kulturnem prostoru. Klinarjev odlični vodnik je zelo natančen in napisan v iskrivem slogu, ki izdaja mojstra slovenske besede. Leta 1973 je Peter Ficko v vodniku Kamniške in Savinjske Alpe zelo podrobno obdelal še drugo veliko slovensko pogorje. Leto 1974 bo vsekakor zapisano z velikimi črkami v zgodovino slovenske produkcije enciklopedičnih planinskih vodnikov. Natisnjena je bila prva izdaja legendarnega vodnika Julijske Alpe znanega alpinista in glasbenika Tineta Miheliča. Kar sedem nadaljnjih izdaj tega edinstvenega vodnika je jasen dokaz, da gre za izjemno delo tenkočutnega umetnika in planinskega esteta, ki je z vodnikom izrazil veliko več, kot je v taki literaturi običajno. Vodnik žari od neskončne ljubezni do gorskega sveta! Mihelič je tudi postal svetal zgled drugim piscem planinskih vodnikov, dosežen pa do danes še ni bil. To, kar je znal Tine ustvariti v enciklopedičnem vodniku, poskušajo(mo) drugi ubesediti v izbirnih vodnikih, ki dopuščajo veliko večjo možnost kreativne ekspresije. V več kasnejših izdajah različnih enciklopedičnih vodnikov so kot avtorji sodelovali še: Jože Drab, Klemen Janša, Božidar Lavrič, Milan Cilenšek, Viktor Pisanje planinskih vodnikov je vse prej kot enostavno opravilo. Če se nismo na turo odpravili z jasnim namenom pisanja vodnika in si delali sprotnih zabeležk, se kmalu pojavijo luknje v spominu (posebno v sredogorju, kjer ni izrazitejših geografskih značilnosti), ki jih je treba izpolniti z vpogledom v že obstoječo literaturo in dobljene podatke kritično ovrednotili. Pri pisanju je treba ohraniti pravo mero in se ne glede na slog pisanja posameznika osredotočiti na bistvene značilnosti posamezne ture. Vedno obstaja nevarnost, da besedilo preveč oklestimo ali pa da gremo v take podrobnosti, kjer od dreves ne vidimo gozda. Pisec mora stalno paziti, da se jezikovno ne ponavlja, kar je pri besedilih, kjer se neka trditev po naravi stvari pogosto ponavlja, včasih kar naporno. Že napisano besedilo mora še večkrat prebrati, da ga dokončno uskladi, saj bo vedno lahko odkril, da neki podatek navede tu tako, drugje pa spet drugače. Pergar, Marjan Pergar, Karlo Kocijančič, Andreja Erdlen, Roman Mihalič, Vladimir Habjan, Andrej Stritar, Andraž Poljanec idr. Kot smo že omenili, postajajo v novejšem času izbirni vodniki najprodornejši del vodniške literature. Čeprav gre za izdajateljsko zelo zahtevno knjižno obliko, izbirni vodniki dopuščajo avtorjem in izdajateljem večjo kreativno svobodo. Poleg nekaterih drugih založb ima pri tej vrsti pri nas nedvomno prvenstvo založba Sidarta. Leta 1993 je Andrej Stritar izdal pri njej zelo priljubljen izbirni vodnik 111 izletov po slovenskih gorah, ki je doživel že celo vrsto ponatisov in dopolnitev. Vodnik je postal nekak vzorec za nadaljnje izdaje drugih vodnikov. Kot avtorji vodnikov Sidarte so se kasneje uveljavili še: Vladimir Habjan, Igor Jenčič, Mitja Peternel, Tine Mihelič, Irena Mušič in Andrej Mašera. Tu velja še omeniti, da se je založba Sidarta zelo izkazala, ko je leta 2012 izdala vodnik Patagonia Vertical Rolanda Garibottija in Dorte Pietron. Gre za vrhunski alpinistični vodnik, vsebinsko bogat in oblikovno dovršen, ki je istega leta na uglednem festivalu alpinističnega filma in literature v Banffu (Kanada) prejel prvo nagrado! Tuji vodniki o naših gorah Vodnike po naših gorah niso pisali samo domači avtorji, ampak je njihova lepota pritegnila tudi številne tuje. Za najstarejši tuji enciklopedični vodnik po naših gorah štejemo Julische Alpen Hellmuta Schonerja in Karla Brandstatterja, ki ga je izdala založba Rother iz Munchna. Zadnja, šesta izdaja je bila objavljena leta 1989, vodnik pa je predvsem alpinistične narave, čeprav je v njem opisanih tudi veliko označenih pristopov do koč in vrhov. Med nemškimi in avstrijskimi gorniki je bil vodnik zelo priljubljen in jim je bil dolga leta praktično edini v pomoč pri obiskih našega največjega gorstva. Med vodniki v nemškem govornem območju je treba vsekakor omeniti delo Hannsa Heindla iz Beljaka, ki je pri založbi Rother leta 2013 objavil že četrto izdajo vodnika po feratah j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Paradni konj Planinske založbe so enciklopedični vodniki - tradicionalno zasnovani vodniki stare šole, ki sistematično popisujejo vse poti na določenem območju. Danes so sicer bolj priljubljeni izbirni vodniki, ki uporabniku predlagajo celotno turo od izhodišča do vrnitve v dolino, enciklopedični vodniki pa so pomembni v širšem nacionalnem smislu ohranjanja podatkov o našem gorskem svetu in dragoceni za -žargonsko rečeno - profi planince, ki si želijo turo sestaviti sami in jih morda bolj zanimajo manj znane poti in pristopi. S tem so povezani tudi kratkoročni načrti naše založbe; čakata nas še dva zvezka takega celovitega vodnika po Julijskih Alpah, najprej Julijske Alpe, južni del Andraža Poljanca. Za izdajo vodnika se odločamo predvsem na podlagi geografskega kriterija, pokrivamo namreč celotni slovenski gorski svet, in seveda kakovosti pisca. Ta mora biti natančen, urejen, razgledan in jedrnat, če svojemu pisanju zmore dodati še tisto nekaj več, kar tehnične podatke spremeni v bralni užitek in navdih za hojo, pa toliko bolje. A najpomembnejša je seveda njegova verodostojnost - kaj pomagajo opisi, ki jim ne moreš zaupati?! Planinska založba Slovenije Klettersteige - Julische Alpen, Steiner Alpen, Karawanken und Karnischer Hauptkamm. Vodnik je zelo bogat s kakovostnim besedilom, fotografijami in zemljevidi. Leta 1990 je pri Rotherju izšel zajeten enciklopedični vodnik Karawanken Hansa Tuscharja, ki je navdušil tudi običajno strogega kritika in velikega poznavalca Karavank Stanka Klinarja. Pri isti založbi je leta 2000 izšel izbirni vodnik Julische Alpen, ki ga je napisal češki avtor Marek Podhorsky. Izbor 50 tur sega od zahtevnih poti v visokogorju do prijetnih izletov v sredogorju, z veliko fotografij in zemljevidov. Za tuje gornike, ki obiskujejo naše gore in niso vešči nemščine ali italijanščine, pa tudi mnogim našim gornikom, bo v Julijcih lahko veliko pomagal izbirni vodnik The Julian Alps of Slovenia, ki sta ga pri britanski založbi Cicerone leta 2005 objavila Justi Carey in Roy Clark. Gre za zelo nazoren, natančen vodnik, bogat s fotografijami in shematičnimi zemljevidi. Leta 2014 je pri Mladinski knjigi iz Ljubljane izšel prevod izbirnega vodnika Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe Helmuta Langa. Gre za zelo lepo opremljeno knjigo z bogato vsebino, ki izraža avtorjevo veliko ljubezen do slovenskih gora. Na koncu bi rad posebej opozoril na legendarni vodnik Alpi Giulie, italiane e slovene, ki ga je leta 1974 v okviru znane zbirke Guida dei Monti d'Italia CAI-TCI objavil vsestranski alpinist in gorniški pisec Gino Buscaini. Vodnik, ki se ga danes žal ne Julijske Alpe Mladinska knjiga ZALOZBA Knjižni program Mladinske knjige Založbe je namenjen širokemu občinstvu in to velja tudi za vodnike. Pri izbiri vodnikov se tako osredotočamo predvsem na vsebine, ki so privlačne za zainteresiranega slehernika, povprečnega izletnika oziroma pohodnika in seveda družine. Za pisanje ali prevajanje vodnikov velja isto kot za pisanje oziroma prevajanje vsakršnih kakovostnih priročniških del: potrebni so dobro poznavanje materije, zanesljivost virov in veliko natančnosti. Zadnja leta v založbi izdamo dva do tri vodnike letno in za zdaj bo tako tudi ostalo. Bojan Švigelj j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 da več dobiti v prosti prodaji, je bil sicer prvenstveno namenjen alpinistom, vendar so v njem tudi številni opisi označenih pristopov do koč in vrhov. Kar dolgo časa je bil vodnik kot neka biblija, posebno za zahodne Julijce, ki so v njem obdelani bolj detajlno od ostalega gorstva. Gre za vrhunsko delo izkušenega avtorja, ki je objavil tudi številne vodnike s področja Mont Blanca, Peninskih Alp, Monte Rose, Ortlerja, Dolomitov in svoje "druge domovine" - ljubljene Patagonije. O Na prodajnih policah knjigarn lahko najdemo veliko kakovostnih vodnikov Planinske založbe, njen paradni konj pa so enciklopedični vodniki. Foto: Vladimir Habjan Slovenija TNfnos/ftnČiiFtki m dni k Julijski' A Ipt Gore nad Sočo Smo gorniška založba in vsi sodelujoči ali kakor koli vpeti v delo pri založbi plezamo, smučamo, kolesarimo, hodimo po hribih, potujemo in smo tako ali drugače povezani z aktivnostmi, ki so danes zajete s pojmom outdoor. Poskušamo izdajati knjige, ki bi jih kot uporabniki sami radi imeli na svojih knjižnih policah. Ker moramo s knjigami tudi preživeti, včasih kakšna knjiga s seznama želja tam tudi ostane. Izdaja vodnikov je veliko kompleksnejša in izvedbeno zahtevnejša in dražja. Pomemben je avtor, ki mora biti poznavalec na svojem področju, tako kot preostali sodelujoči, ki prispevajo zemljevide, skice, fotografije, strokovne uvode ... V založbi veliko pozornost posvečamo tudi posodabljanju in popravljanju ponatisov, saj tako rekoč nobena knjiga ne gre zgolj v ponatis brez popravkov in ponovnega branja. Trenutno pripravljamo štiri temeljito prenovljene izdaje vodnikov, od novosti pa naj ta hip izdam samo, da pripravljamo vodnik po alpskih vrhovih Habjana in Mušičeve ter nadaljevanje Peterneljevega turnosmučarskega vodnika po avstrijski Koroški. Naslova sta še dva, ki pa za zdaj ostajata znana samo najožjim sodelavcem. V pripravi so seveda tudi Alpski bojevniki, ki pa kot zvrst niso tema tega pogovora. Ines Božič - Skok, Sidarta j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Začetki vodniške literature na Slovenskem Od monarhije do prvih povojnih let Prvi koraki so vedno najtežji, pa naj bo to mišljeno dobesedno ali metaforično. A pri naši vodniški literaturi bi lahko zatrdil, da se je hoja pravzaprav začela s skokom in se šele kasneje umirila v hojo. K temu je prispevalo dejstvo, da našim piscem tega ceha ni bilo treba na novo "izumljati", saj so se lahko zgledovali po vodnikih, ki so jih razvite alpske države v tistih časih že pridno izdajale. Pred izdajo prvega planinskega vodnika v slovenščini so seveda morali biti izpolnjeni določeni pogoji, ki jih do tedaj ni bilo. Mislim predvsem na dovolj velik trg, ki bi kupoval tovrstno literaturo, da bi si jo založniku sploh splačalo izdajati. V prvih letih po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva (SPD) namreč ta pogoj še zdaleč ni bil izpolnjen. SPD je v prvih letih štel le nekaj sto članov, njegovo poslanstvo pa je bilo tedaj bolj kot v razmah planinstva usmerjeno v ohranjanje "slovenskega lica" naših gora, ki so jih skušale tedanje nemške sekcije ponemčiti. Zato je v času do prve svetovne vojne v smislu potrebe po planinski literaturi v dobršni meri zadovoljil kar Planinski vestnik, ki je objavljal opise planinskih tur, kot so jih doživeli in opisali posamezniki. Kar seveda ni bilo vedno uporabno, saj imajo ljudje različno razvit smisel za opisovanje ... Do premika je prišlo po končani prvi svetovni vojni, ko je nemška nevarnost izginila in se je dejavnost SPD lahko usmerila tudi v športno in estetsko udej-stvovanje, kar je sprožilo množičnost, Dušan Škodič pojavil pa se je tudi novi jugoslovanski trg. Tako so se v letih med obema svetovnima vojnama pojavili trije pomembni avtorji, ki jih lahko štejemo za začetnike pisanja slovenskih planinskih vodnikov. Korak pred svojim časom Rudolf Badjura (1881-1963), nekdanji drenovec, naš prvi smučarski učitelj in organizator velja tudi za očeta slovenske planinske vodniške literature. V Vestnik je začel dopisovati že pred prvo vojno, a njegova pisanja so bila predvsem s fotografijami opremljena razmišljanja o smislu hoje v gore, tudi pozimi, ko je med ljudmi še veljalo reklo, da: vsak pošten in "zadovoljan Kranjec" ta čas raje za pečjo pridno vince pije in tobak Nekaj Badjurovih vodnikov Foto: Emil Pevec j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Vvluwu ■> I -rallh t dtwimAr SMfft I»« fr«> „»*,.. I. IrrM. »V L .V ra f*t FN» U «n- « kiTllM* •.. utjfer^fc T »T-vjj ¡pij Um, iwfka - Si^.i-i«^ "(bjlJlif M M*** lb . I^ttt £-.;(»,VJ tUt l> iitnttrr. U |v ta»llcf- AtfUmfUtMrn1, IU> ,«»1 {W H Wil i« iVi«K U itelwih "Wit* 14« PWi fC* M r..t r» cl lir^i Am«. \ t-ii aMjab OAWH Ml li4- f Li.» — 1« >l-*«-ilW HJIUMM U tUu v-Ari» lU H W«»«- ' .. T^hltW h Mi i-.rrMli I. — U n.h^ \m r^g, 4*MI ftMVHrtM «*HddilLl I'tiVrn »m r-|.lm- luJ nLv.-jit Crrfti J-rial, ^ 1" k*| ■ ura>-«rr| Hn> Mh riii, ba* p» nrtjK- ■fabrr.li(£j»?« M >- Ikvr--|"o».> UrTllwjl V *#*> UmliM u u.pUia« Xa nrirt «1 W*frn»r »h* IMUi - f-Ji L ll.-Ml ilt^lnp k rtrJc» «jrt B&L ri^' V ,,r V° i"*ijl U ^ <'" li IMstiike IV L#JM] lltart «f iWU Lilill : ■I k t- '«-J I"« (A MmtS- 1M u«JaH V. 4« Cil^MlJI tovii. koto ,JluW. mm ' rr Trl lm» r.:iiliw ,1. IHnvM itera t.'T- UHOn skil i.|ii|'m Its, MT BW. Lf rlilj» dui if.«r. tivr frail Mj/. W»*£uw tH.. EV rivV/' Sam«' « MMlut*"] aid 1*11«nih J">« J* V (*Ra »41'MI Hi« . .1. ,!,,.,-., Ik - VI.k. , Fife! .Wl , H ilrwVa lug Ball :iJl piv prim*» •» > L >11111. ifk^"wf"irt'wi * ti itM't J Knr+ tTH |4IIWIW« .f—-". .ul V «11 US IRAHJ3EA CORA «Cm UWtSLTHtiAS;i ■> ¡iritml. InUltit -rt SJ. ¡UMf <4 i-i» Aulilii if UMk* I**W k«mw*# ks-lHlc 1*. iSf. «4 jj v Fikfc Krr hfeMf rj ■> H) u tmdt i Si^U f.rt Vrttf* Lm. «U U PJ.J. [«WJbM aJintK Mw. ■'•«■ v,4 hkw J« ■••« 4T»i. in BMIKI It» 0?l»»iJrBa ki»v Jl«J»t>Ji JJf not ltrlil-3 3NM. R)DM> KiLi pr^TClra r'( i j litknrffiilia it A-tikh d til> J J KraiUI« »m iVm Miir at-, m mi ub uun Inri^r 0« iL Ii K. liku .VjETkiiuu n.eij. nül liuu Lid im.j.. | i. wcli ¿t h pr^TrV« H Inj ricreririM- i If I j ■■ «•v M|iv*4»Mi, VliHMvtde«« tatojTLf. y In .Vrriiitrr irfiT vidnih ¿uri Kpir.iik t Kn N -------- ü ilti * U" dUVViHh 41 fW In .IrrJliifr ■■ B Flu v I I L C J.nVMvbr .ViK vr- aR u f »■ J ju Mi ¡ttdmii. >u.n j* •M ( ■ ] i i i I* j jJ JÄH JMlBtf, »«ni L_____ . . ... _ ____ n i I • i ji r I > i. fii 4 I j « p» Ii tn^rn trtama i,y* k MtiiJ T hwnirtmüA Hcliitl ik |>> IcWf:->ML r JU. I - ti Ti UbUb^ lu b». i lit. . >«#>h:iliciw lina* wnsi. Iii M> til.ir4fi« «V«w») »rijtii» HHi.1.-, < Iii ni.^ ¡invrfiih ilbi^r > Li 13, .k hh u Mann (hu kx wllta*. renn Mn) rnWi park» m !.■<> >niMi In ürt^l< BJ»«" hl MC ht-iiLi jr i Ii UAt, ;»i- V*JJ4* b* nhn/Dilitn sn»'iih. .....Ii* b mltr «u ii»W«n fttirlu* h I. w TrtU »Jt *r Ii iA». fJaMvi. Ililfi iri V I«li CLidilfj It Sfcur,- rii KiMnukk'l iM., bf: M^v C bbr h Niton; t JD» - H trur.l -14p(« |m.«MMi tHi»MBiil IV I WS Hnwliiti nn * Wl l-lkiwt ¡•«Ii» VrUr 4l< i«MM>* i<(ijar uujhi (« l hA\ ni> — 1'nakj drijt r_ !■ »in > il» Vi Märt*, ■ ikl. -r" Strani Badjurinih vodnikov so primer podajanja zgoščenih informacij, ki jim še danes težko konkurira celo spletno brskanje. kadi, hribolazec pa gre od doma na kolodvor najraje po najkrajši možni poti, da bi se ljudje ne krohotali nenavadni prikazni v človeški podobi - turistu s cepinom.1 Da se bo iz njega razvil tak pisec vodnikov, iz teh člankov ni bilo slutiti, čeprav je to dejansko že počel in leto pred začetkom vojne, 1913, izdal vodnik z naslovom: Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! Opremljen je bil s fotografijami, zemljevidom in načrtom železniške povezave. Šele tu spoznamo, s kom imamo pravzaprav opravka. Badjura je namreč leta 1910 postal uradnik Deželne zveze za pospeševanje tujskega prometa na Kranjskem in se je svojega dela lotil izredno temeljito, svojo priložnost pa je spoznal predvsem kasneje, po razpadu monarhije, z vstopom Slovencev v novo nastalo Jugoslavijo. Novemu trgu je želel v vsem sijaju predstaviti lepote svoje domovine. Zato je leta 1922 izšel še prevod v srbohrvaščini. Badjura je bil plodovit pisec planinskih (in poleg njih tudi raznih turističnih) vodnikov. Pohorje (1924), Kozjakovo pogorje (1927), Zasavje (1928), Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem (1930), Izleti po Karavankah (1932), Zimski vodnik po Sloveniji (1934). Podrobneje bom omenil le Jugoslovenske Alpe. Slovenija. (Jugoslovanske Alpe. Slovenija) iz leta 1922. Vodnik je izšel v srbohrvaščini, namenjen torej predvsem za razvoj turistovskega prometa obiskovalcev iz novo nastale kraljevine, 1 Zima v planinah, Rudolf Badjura, Planinski vestnik 1912, št. 1, str. 1-7. v katero smo se Slovenci komaj dobro vključili. Tiskan je bil v malem A5 formatu in z več drobnimi tipi pisave že skoraj spominja na brevir (molitvenik), ki na kar 514 straneh prinaša skoraj nepredstavljivo količino podatkov. Badjura si je ta vodnik zamislil zelo na široko; turist naj bi si že doma pripravil načrt izleta, ki ne bi obsegal samo vzpona na goro, ki je v tem primeru postal zgolj pika na "i". S popotnikom se namreč avtor ukvarja na njegovi celotni poti do izhodišča, ga spotoma vabi k znamenitostim, opozarja na zanimivosti, poučuje o zgodovini krajev, celo seznanja z navadami lokalnih ljudi in mu svetuje, kam naj se obrne, kje poje kosilo, prespi ali se okopa v toplicah. In ko ga nato pelje z eno od oblik javnega prevoza, za katere v vodniku najde vse potrebne informacije, skozi neki kraj, iz vodnika mimogrede izve, s čim se tam ukvarjajo, katera industrija je razvita in če imajo v bližini morda še rudnik premoga, bo bralec našel celo detajlne podatke o rudniku, zaposlenih, kalorični vrednosti premoga in vse pripadajoče geološke posebnosti. Skratka, ta Badjurov vodnik je še danes izredno zanimivo branje, v katerem kljub današnjim neskončnim možnostim spletnega brskanja znova in znova naletimo na podatke, za katere nismo še nikoli slišali. Kako je en človek sploh lahko prišel do tako neverjetne količine podatkov, bi bila lahko morda celo največja uganka, a poleg pridnosti je Badjura vsekakor imel mrežo dobrih pomočnikov, ki si jo je ustvaril tudi z vabili v Planinskem vestni-ku, kjer je vljudno vabil vse rodoljube, ki bi želeli s poznavanjem svojih krajev kakovostno prispevati k izpopolnitvi njegovih vodnikov. Kljub vsemu pa je treba priznati, da je s tem vodnikom storil skok, ki je za desetletja presegel korake, s katerimi se je sicer razvijala tovrstna literatura. Za konec naj le še omenim avtorjevo največjo strast, smučanje. Badjura se je z njim spoznal pri vojakih in ga je popolnoma prevzelo, zato ni čudno, da je pisal tudi priročnike za učenje smučanja (Smučar, 1924) in turnosmučarski vodnik (Zimski vodnik po Sloveniji, 1934). Vsestranski odvetnik, ki nam je ohranil stara imena Henrik Tuma (1858-1935), pravnik, politik, publicist in alpinist, je svoj prvi opis planinske ture v Planinskem vestniku objavil leta 1905 (Rombon) in postal neumoren popisovalec svojih planinskih podvigov, ki jih je večinoma opravil v spremstvu domačih vodnikov. Tuma je zaradi svoje napredne ska-laške miselnosti in opisov zahtevnih vzponov v tistem času že veljal za "veleturista" (alpinista). Znan pa je bil še po nečem, namreč, da je j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 DR . A, I K IL E J PRIROČNIK ZA PLANINCE PRIROCNlk ZA na vseh svojih poteh načrtno raziskoval imenoslovje gora, spraševal najzanesljivejše domačine in si vse ugotovitve tudi natančno zapisoval. Njegovi planinski in alpinistični opisi so prijetno branje planinskih raziskovanj po celotnih Julijcih in širše, v katerih natančno popisuje vse pristope in prehode ter značilnost pokrajine in razgled z vrhov, zato z njimi lahko še danes brez težav razberemo potek tur. Večina njegovih spisov je leta 2000 izšla v knjigi Planinski spisi pri založbi Tuma. Premalo znani urednik Planinskega vestnika Arnošt Brilej (1891-1953), pravnik, planinski organizator in publicist, je prevzel urednikovanje Vestnika viharnega leta 1941. Že pred vojno je v Planinskem vestniku izšlo nekaj njegovih lepih potopisov in doživetij z gora, s katerimi je tudi v letih vojne, ko je revija izhajala v zelo okrnjenem obsegu in malem številu aktivnih avtorjev, kot urednik sam uspešno popolnjeval vsebino. Na področju planinstva je leta 1939 izšel Priročnik za planince, ki ga je izdalo Osrednje društvo SPD. Šlo je v prvi vrsti za zbirko zakonitih določil, podatkov in navodil za člane SPD, ki jih je Brilej zbral kot tedanji tajnik Osrednjega društva in Glavnega odbora SPD. Zelo zainteresirana planinska javnost je po vojni težko pričakovala novi Priročnik za planince, ki je izšel leta 1950. Naklada 8000 izvodov je bila daleč premajhna in je bila v hipu razgrabljena, zato si je PD Ljubljana Matica tedaj "po planinski liniji" izposlovala še drugi ponatis za 6300 izvodov. Naslov vodnika je bil začuda popolnoma enak kot pri prvi predvojni izdaji, čeprav gre dejansko za popolnoma različni deli. Le na začetku avtor opiše delovanje društev in organizacijo planinstva, v nadaljevanju pa je to pravi izčrpni planinski vodnik z vsemi opisi koč in poti ter pripadajočimi zemljevidi. Izšel je v žepnem formatu na 332 straneh, opremljen z risbami vseh tedanjih planinskih postojank in z 31 značilnimi grebenskimi zemljevidi, ki jih je izrisal Vilko Mazi. Še posebej težko je bil ta vodnik pričakovan tudi zaradi tega, ker je zajel gore na Primorskem, ki so v medvojnem obdobju pripadle Italiji in jih Badjura v svojem vodniku ni mogel zajeti, zato so bile med našimi planinci zelo slabo poznane. Po drugi strani je do tedaj Badjurin vodnik že zdavnaj pošel in -PiANINCE L'ILA BBJltl popolnoma razumljivo je bilo tako veliko povpraševanje. V zadnjem delu vodnika je sledila vrsta napotkov za varno hojo v gore in kopica uporabnih nasvetov. Mirno lahko rečem, da je ta Brilejev vodnik v povojnih letih s seboj v nahrbtniku prenašala večina planincev, še danes ima svoje mesto na marsikateri knjižni polici planinskih navdušencev. Če naredimo še primerjavo z Badjuro, bi lahko rekli, da je Brilej naredil izdelek nekoliko primernejši za v nahrbtnik, Badjura pa za na knjižno polico. Oba pa sta bila presežek svojega časa in imata še danes veliko vrednost. O Podpis: Prepoznavne grebenske zemljevide za Brilejev Priročnika za planince iz leta 1951 je izrisal Vilko Mazi. j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 tema mesecaj Dolga in pestra pot do sodobnega vodnika Enciklopedični in izbirni planinski vodniki slovenskih gora Irena Mušič Habjan Pisanje vodnikov je vedno bolj kot ne težka naloga. Na več kot sto straneh strnjenega besedila avtor predstavlja gore, opise poti na njih, izhodišča in koče ob poti, doline in značilnosti gorovja, ki ga opisuje, ... V ozadju pa se skrivajo neštete verzije s popravki besedila, dnevi, ki jih je avtor presedel ob pisanju, ure in dnevi na turah, ki jih je moral opraviti, nenehno preverjanje podatkov, sodelovanje z lokalnimi poznavalci tudi zato, ker avtor včasih ne zmore sam prehoditi vseh poti in variant poti, uredniško delo, lektorski in korektorski popravki, izbira fotografij ... Končno delo je po velikosti manjša tiskana knjižica, ki v sebi skriva obilo znanja, vedenja in ljubezni do gora. Enciklopedični vodnik po slovenski transverzalni poti Prvi slovenski enciklopedični planinski vodnik Po slovenskih gorah s podnaslovom Vodnik po planinski transverzali je izšel leta 1958. Namen izdaje je bil približati planincem lepote gorate Slovenije od Pohorja do morja, ne samo tiste, ki so ljudem najbližje, kot je zapisal uredniški odbor na začetku knjižice, temveč tuje in nepoznane. Odbor so sestavljali Vilko Mazi, France Planina in Cene Malovrh, opise pa je prispevalo 22 avtorjev, med njimi Vlasto Kopač, Pavel Kunaver, Marjan Lipovšek, Ivan Šumljak, Viktor Vovk. Avtorji so popisali posamezne etape transverzale, ki je bila dokončana 1. avgusta 1953. Lep dodatek vodniku je pet strnjenih skic razgledov z Rogle, Raduhe, Storžiča, Krna in Slavnika, 22 preglednih in ličnih enostranskih zemljevidov, ki jih je narisal Vilko Mazi, ter naslovni barvni dvostranski zemljevid z rdeče obarvano črto transverzalne poti in številkami etap ter značilnim logom ter številko 1. V posamezni etapi je opisana pot na vrh, razgled in zanimivosti ob poti, planinska koča (skrbnik, nastanek, kapacitete, dostopi, razgled, lokalne zanimivosti, kot je npr. opis ravnice pod Kamniškim sedlom, ki jo danes napačno naslavljamo Pri pastirjih: "Pred zadnjo vojno je v bajti Na stanu vedril brezjanski pastir, vardeval trop ovac in nekaj repov govedi." ...), seznanimo se lahko tudi o sestavi tal, rastlinstvu, živalstvu . Poleg opozoril o poti se najde tudi kakšna kritična beseda o kulturi med planinci: "Na Ojstrici je vpisna knjiga in štampiljka, če je seveda ni vtaknil v žep kak nekulturni tip, ki se s svojimi umazanimi nagoni vriva v vrste planincev." Na koncu je dodan seznam poti z urami in žigom in dodatna literatura. Očitno je tudi Planinska založba v tistih časih delovala "tržno", saj so na zadnjih šestih straneh tudi polstranski oglasi. Drugo, popravljeno in popolnjeno izdajo je uredil Vilko Mazi in je izšla leta 1964, tretjo pa leta 1969 Franc Vogelnik. Vsebina in zemljevidi so v obeh izdajah ostali (skoraj) enaki, so pa nekatere opise napisali novi sodelavci. Dodatek k obstoječemu vodniku je Zasavska planinska pot od Kumrovca do Kuma, avtorjev Vitka Jurka in Francija Goloba in urednika Stanka Hribarja. V uvodu k tej poti je vstavljen zložen zemljevid, modre platnice je zamenjala zelena barva. Četrto, popravljeno izdajo z naslovom Vodnik po slovenski planinski poti leta 1974 in njen ponatis 1979 in peto izdajo iz leta 1984 je uredil uredniški odbor Tomaž Banovec, Stanko Klinar, Marijan Krišelj, Tine Mihelič, Darinka Petkovšek in Peter Soklič ter šesto iz leta 1988 uredniki Tomaž Banovec, Stanko Klinar, Franci Savenc, Janez Porenta, Darinka Petkovšek j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 in France Malešič. Vodniki vsebujejo popravke in tudi dodatek Razširjene poti z obveznimi in neobveznimi točkami, ki predstavljajo točke, ne pa med sabo povezane poti. Na koncu vodnika so enostranski etapni zemljevidi že z bolj izraženim reliefom površja. V šesti izdaji so pomembne dopolnitve poti v Karavankah, na Pohorju in na Primorskem zaradi bolj prostega gibanja na meji. Sedma izdaja vodnika avtorja Jožeta Dobnika je doživela celovito prenovo, saj med drugim zajema precejšnje spremembe poti tudi na terenu, ki jo je PZS oz. njen upravni odbor leta 1991 preimenoval v Slovensko planinsko pot. Vodnik vsebuje opise poti, vrhov in koč, seveda ne manjka zgodovinskih orisov dolinskih izhodišč, npr. Maribora, in obvezen podatek tega in prejšnjih vodnikov, kje se nahaja žig za dnevnik Slovenske planinske poti. V vodniku ne zasledimo več (črnobele) fotografije vponke s klinom in Stene v ozadju, ki je krasila prejšnje izdaje, so se pa pri založbi potrudili in vodnik obogatili z vmesnimi barvnimi fotografijami in s podpisi na koncu vodnika. Ravno tako naslovno in zadnja stran trdih platnic krasita barvni fotografiji in obvezni zemljevidi. Poleg tega v tem vodniku ni več navodil za hojo ob državni meji, ki so se pojavila v vodniku leta 1974. Že čez štiri leta je izšla druga (1998), z nekaj manjšimi popravki dopolnjena izdaja, kot tudi slikovno prenovljena. Novost so zanimive perorisbe koč avtorja Antona Rojca, ki jih zasledimo v posebnem vodniku Razširjena slovenska planinska pot (vsebuje posamezne točke) Jožeta Dobnika iz leta 1993, leto preden je izšla nova izdaja Slovenske planinske poti. Vodnik je opremljen z zemljevidi brez vmesnih barvnih fotografij, sta pa naslovnica in zadnja stran natisnjeni v barvah na trdih platnicah. Serijo vodnikov Slovenske planinske poti trenutno zaključuje izdaja iz leta 2012 Andraža Poljanca in Milenka Arnejška - Prleta. Vodnik modernejšega videza vsebuje poleg obveznih podatkov o poti, kočah in znamenitosti ob poti in izhodiščih, dostopih, ki so tudi oblikovno rešeni tako, da jih takoj prepoznamo, še kategorizacijo zahtevnosti poti, čeprav to avtorjema ni uspelo v celoti narediti. Žal so fotografije v vodniku tiskane na isti gramaturi papirja, kot je tekst, zato barvno ne pridejo v celoti do izraza. Da pa v vodniku ne beremo le tehničnih opisov poti, nas avtorja razveselita tudi z opisom: "Na vodoravni stezici si veselo zažvižgamo, vedoč, da nas do Podkraja čaka samo še sestop." Enciklopedični vodniki po treh glavnih gorovjih Prvega med njimi Karavanke je Stanko Klinar spisal leta 1971 (1. izdaja, leta 1975 2. izdaja) in opisuje Karavanke, za katere se planinci niso kdove kako zanimali in ga v spremni besedi opiše kot "priznano lepo izletniško pogorje". Z njim, ker je pač prvi med podobnimi, avtor uvaja določene stalne rubrike: Uvodni del (Splošno o Karavankah: ime, obseg, naravne znamenitosti, prebivalstvo, zgodovina, začetki planinstva ...) in Praktični napotki (koče, poti, zemljevidi, literatura, oprema, imena, navodila za uporabo vodnika, oznake težavnosti, GRS, ureditev gibanja v obmejnem pasu .), Dostopi, doline, predlogi za ture, Koče, prehodi, vrhovi, Dodatek in Abecedno kazalo. Avtor je pri svojem delu naletel na različna poimenovanja iste gore, ipd., zato v uvodnem delu posebej razloži, zakaj se je odločil za samo eno ime, če je bilo možnih več, včasih doda tudi izgovorjavo domačinov. V drobnem tisku doda tudi plezalne vzpone. Uvedeno je že posebno številčenje (obrobne številke) v vodniku, saj iz abecednega kazala lahko na osnovi iskane besede s številko poiščemo pot, kočo, goro - kar pa niso številke strani. Vodnik vsebuje pregledne eno ali dvostranske barvne zemljevide smiselno po območjih in za popestritev nekaj črno--belih fotografij. Izvirnosti in popestritve besedila avtorju ne manjka: "Viharniki, okljuvani od žoln, molče molijo kvišku od strele osmojene gole vrhove, drugi drevesni orjaki z groteskno grčavimi vejami ležijo vsevprek razmetani kot 'rop trohnljivosti požrešne', zakaj odkar planine propadajo, nihče ne spravlja lesa po teh višinah." Tretjo, dopolnjeno in popravljeno izdajo je Klinar pripravil leta 1983. V njej ni več zemljevidov, podrobno so zapisani in v fotografije vrisani plezalni vzponi, npr. v Cjajniku in Košutnikovem turnu, ki so bili v prejšnjih izdajah le opisani. V uvodu posebno skrb namenja gospodarskemu izkoriščanju gorovja in izdelavi gozdnih cest, ki velikokrat spremenijo podobo in potek poti, ter imenoslovju, saj se (očitno) ne zavedamo narodnostnega pomena urejenih in zapisanih zemljepisnih imen, še posebej na državni meji. Na koncu je še nekaj predlogov za turnosmučarske ture. Četrta, skoraj v celoti na novo napisana izdaja Karavank je izšla leta 1997. Po vzorcu ostalih vodnikov tega desetletja je že v barvni izvedbi (naslovnica, zadnja stran in vmesne fotografije), turnih smukov in plezalnih vzponov ni več, saj avtor predlaga za alpiniste vodnik Hansa M. Tuscharja, dodane so perorisbe planinskih koč Antona Rojca. V tej izdaji je avtor dopisal razlage nekaterim imenom, npr. za Cjajnik. Tudi to izdajo je, kot prejšnje tri, uredil Franci Savenc. V oblikovnem (zunanjem) slogu enciklopedičnih vodnikov novega tisočletja pri PZS je leta 2010 izšla prva izdaja Klemna Janše pod uredništvom Andreja Mašere. Kazalo je ostalo bolj ali manj enako kot prej. Navodil za gibanje ob državni meji ni več zaradi pristopa Slovenije leta 2007 j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 v šengensko območje. Za pomemben dodatek velja podatek o zahtevnosti poti, ki je v tej izdaji zapisana za vsako pot, tudi za brezpotja v besedilu z manjšo velikostjo črk. Avtorju perorisb planinskih koč Antonu Rojcu se je pridružil Jadran Lesnibat. Oblikovno ostaja enak ostalim vodnikom po letu 2000 (barvna naslovnica, notranje večinoma polstranske barvne fotografije). Že dve leti po izidu Klinarjevih Karavank so prišle na vrsto Kamniško-Savinjske Alpe. Zahtevnega projekta se je lotil Peter Ficko in leta 1973 je izšel vodnik Kamniške in Savinjske Alpe, leta 1977 druga izdaja, tretja popravljena in dopolnjena izdaja leta 1982 in četrta leta 1983. Prve tri je uredil Milan Cilenšek, zadnjo Ciril Velkovrh. V vseh treh izdajah je značilno, da avtor pri opisu poti uporablja za npr. markirana pot, odcep, razpotje, smerna puščica ... torej povsod tam, kjer je potrebna pazljivost pri orientaciji oz. je pomembno za nadaljnje orientiranje, besede v razširjeni obliki oz. v četrti izdaji so to v poševni kurzivi, da nam pri branju to takoj pade v oči in smo pozornejši. V opisih je precej dodatnega besedila o naravnih zanimivostih ob poti, glede gospodarstva, arhitekture, zgodovine planinstva, ipd.: "V ozkem žlebu, ki ga prečka markirana pot, je izvirek studenčnice, ki nikdar ne presahne. Voda prihaja iz skri-lavih plasti, ki z vseh strani na določenih mestih gradijo Vežico." Kazalo je podobno kot pri ostalih vodnikih. V prvi izdaji je nekaj vmesnih dvostranskih zemljevidov po izbranih območjih, prisotne so enostranske črno-bele fotografije, v drugi in tretji popravljeni in dopolnjeni verziji so zemljevidi "izginili". V tretji in četrti izdaji je avtor dodal še citate, utrinke, kot jih imenuje avtor, iz literarnih del Pavla Kunaverja, Toneta Škarje, Prežihovega Voranca, Matjaža Kmecla, ... v katerih "nastopajo" gore, ki jih vodnik opisuje. V četrti in zadnji Fickovi izdaji vodnika je manjša novost, in sicer dvostranska fotografija Storžiča, Kočne in Grintovca (v enotni modri barvi) na notranji strani sprednje platnice in pregledni zemljevid z lego opisanih skupin gorovja na zadnji strani platnice. Najnovejši vodnik je na zadnjo izdajo čakal več kot deset let. Leta 2004 so Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec in Andrej Stritar z urednikom Francetom Malešičem pripravili Kamniško-Savinjske Alpe. Vodnik vsebinsko sledi predhodnim izdajam. Zaradi več avtorjev so v kazalu zraven posameznega poglavja zapisana tudi njihova imena, podobno kot v prvih vodnikih slovenske transverzale Po slovenskih gorah. Dodana je še skupina Dobrče, ni več preglednih zemljevidov, so pa vstavljene Rojčeve perorisbe koč in vsi opisi poti imajo poleg časa hoje tudi zapisano (uradno) kategorizacijo zahtevnosti poti (nezahtevna, zahtevna, zelo zahtevna .), tudi za brezpotja in neoznačene poti, ki je v prejšnjih izdajah še ni bilo. Največje število izdaj vodnikov je doživel vodnik Julijske Alpe. Prvo izdajo leta 1974 in drugo leta 1978 avtorjev Tineta Miheliča, Darinke Petkovšek in Toneta Strojina je uredil Franci Savenc. Zaradi razširjenosti gorovja so Julijske Alpe zadnje "prišle na vrsto", v osnovi se vodnik "naslanja" na gradivo, ki ga je pred letom 1971 zbral Tone Strojin, kasneje pa dopolnila Darinka Petkovšek. Vsebinsko in oblikovno sta vodnika iz leta 1974 in 1978 enaka, sledita kazalu predhodnih ostalih vodnikov. Abecedno kazalo ima obrobne številke, ki jih imajo vsi enciklopedični vodniki razen Slovenska planinska pot. Tretja, dopolnjena izdaja vodnika je izšla leta 1985 z vrsto popravkov in novimi opisi, ki so jih prispevali planinci in uporabniki vodnika, dodani pa so še opisi dolin, grebenov in vrhov nad Rezijo in Tersko dolino (avtor Stanko Klinar). V četrti, popravljeni verziji vodnika (1992) je kot avtor samostojno naveden Tine Mihelič, grebenske skice na sprednji platnici in v notranjosti, ki so novost v tem vodniku, je narisal Miro Črnivec, perorisbe pa Anton Rojs, ki so prvič v tej izdaji. Tudi črno-bele enostranske fotografije Jaka Čopa popestrijo veliko količino besedila. Avtor je ostal zvest tudi brezpotnim dostopom na vrhove, ne pa čisto vsem. Stanko Klinar je prispeval del Muzci, Stolov greben in Matajur na zahodu Julijskih Alp. V tej izdaji je Mihelič spremenil vrstni red območij, saj je Spodnje Bohinjske gore prestavil na začetek. V peti izdaji leta 1993 so novost panoramska skica Mira Črnivca, nekaj popravkov opisov, v šesti iz leta 1998 pa panoramskih skic in zemljevidov ni več, so pa čr-no-bele fotografije nadomestile barvne, ki tudi krasijo sedmo izdajo v letu 2003, ki je bila ponatisnjena leta 2009, takrat žal že brez Tineta Miheliča. Naj omenim manjšo pomanjkljivost, ki je prisotna v vodniku, in sicer kljub opozorilom glede zahtevnosti poti, v opisih poti niso zapisane tudi stopnje zahtevnosti, saj ima na ta način uporabnik vodnika takojšnjo informacijo, na katero turo se lahko odpravi glede na svoje sposobnosti. Seveda v knjigi ne manjka značilnih Miheličevih: "prava poslastica", "najprijetnejši sprehod", "Pot je izvrstno speljana!", "Pokrajina nas očara s svojo okamnelo resnobo.", "Zaslužil bi si več obiska!", "prestižen cilj", "Pogled s samotne gore na dramatično martuljško divjino je enkraten!", "Zaradi imenitnega sprehoda po vršnem grebenu se je izurjenemu gorniku vsekakor vredno potruditi sem gor.", ipd. Urednik pri vseh izdajah je bil Franci Savenc. Zadnja enciklopedična vodnika po Julijskih Alpah, ki sta izšla leta 2015, sta vsebinsko in oblikovno drugače zastavljena. Celotne Julijske Alpe so razdeljene po gorskih skupinah in bodo tako v prihodnje tudi izhajale. Prva iz te serije sta Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca avtorja Jožeta Draba in Zahodne Julijske Alpe avtorja Klemna Janše. Kazalo vsebine vodnika Jožeta Draba po uvodnih mislih obsega: Zasnovo vodnika, Pregledne fotografije, Izhodišča in doline, Koče, bivake in zavetišča, Vzpone na vrhove. Opisane so markirane in nemar-kirane poti s kategorizacijo zahtevnosti, plezalne poti, normalni pristopi do II. težavnostne stopnje, dodane so GPS-koordinate izhodišč, vrhov in koč. Modro obarvani svetli pregledni zemljevidi pred besedilom imajo označene v vodniku opisane poti s pripadajočo obrobno številko, pregledni zemljevid je tudi na notranji strani naslovne platnice. Janševe Zahodne Julijske Alpe imajo podobno vsebinsko zasnovo kot Drabov vodnik, ravno tako je vsebinsko bogat z markiranimi in ne-markiranimi potmi, brezpotji, plezalnimi Kfcmrn jiinffl '-i'¡t-'» t*™*"™ I Karavanke I Karavanke PLANINSKI VOOMK - j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 potmi, vzponi do II. težavnostne stopnje, dodane so GPS-koordinate izhodišč, koč in vzponov ter začetni pregledni zemljevidi z vrisanimi potmi. Drabov in Janšev vodnik sta oblikovno v skladu z novo celostno podobo Planinske založbe, velikost vodnikov je tudi po formatu večja od prejšnjih, platnice pa niso več plastificirane, temveč iz trdega papirja. Novost je tudi to, da na spletni strani http://julijci.pzs.si obstaja e-knjiga oz. začetni del vodnika Julijske Alpe. Uredniško delo je pri obeh tiskanih vodnikih opravila Mojca Stritar Kučuk. Ostali enciklopedični vodniki Slovenije Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je izšel Vodnik po Posavskem hribovju urednika Viktorja Pergarja (1978), ki je delo več avtorjev. Zasnova vodnika je klasična, na koncu so enostranski shematični zemljevidi z vrisanimi potmi. Marjan Pergar je leta 2004 napisal drugo, dopolnjeno izdajo vodnika z naslovom Posavsko hribovje. Vsebinsko se ne oddaljuje od izvirnika in je podobna ostalim enciklopedičnim vodnikom, opisane so markirane poti, nemarkirane pa prepušča planincem. Vodnik ima v skladu z zbirko barvno naslovnico (prva izdaja ima še enobarvno), notranje barvne fotografije in pregledni (barvni) zemljevid območja na notranji strani platnice naslovnice in perorisbe koč Antona Rojsa. Dve leti kasneje je izšel vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije Petra Ficka (1980) pod uredništvom Milana Cilenška s črno-belimi fotografijami, eno shematsko skico gora, ki jih vodnik opisuje, in obrobno številko za lažje iskanje v vodniku ter klasičnim kazalom. Drugo, popravljeno in dopolnjeno izdajo več avtorjev sta uredila Milan Cilenšek in Viktorija Dabič in je izšla leta 2007. Kot je urednik Cilenšek navedel v spremni besedi, je zaradi dolgega trajanja pisanja vodnika marsikatera pot lahko bila že ob PElEfl FUKO KAMNIŠKE IN SAVINJSKE ALPE PLANINSKI VODNrK TRETJA POFRAVLJtNA IM DOPOLMGIfA IZDAJA izidu zastarela, uničena ... Veliko število avtorjev in podatkov je bilo verjetno težko uskladiti, saj je vodnik napisan na novo s podobno strukturo kot prejšnji in je dobra osnova za naprej. Vodnik krasijo barvne fotografije, shematski zemljevid gora in citati iz literarnih del nekaterih vidnih planincev na tem območju (Erna Meško, Maks Meško, Janko Glazer ...). Šele leta 1997 je izšel vodnik Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras kar 21 avtorjev, med njimi Karla Kocjančiča in Branka Bratoža ter urednika Milana Cilenška. Planinci na tem koncu Slovenije so nekoliko kasneje začeli nadelovati in markirati planinske poti, kot prizna Vladimir Ivančič v spremni besedi: "Planinci smo takrat priznavali le 'prave' ture - namreč v Julijce, Kamniške in Savinjske Alpe in Karavanke." Urednik priznava, da je bilo delo zahtevno, koordinacija med avtorji dolgotrajna, zaradi posebnosti tega območja je pripravil tudi slovarček manj znanih izrazov v primorskem narečju, vsebina pa standardna. Vodnik krasijo enostranske barvne fotografije, v besedilu pa so orientacijske točke (križišče, markacija, razpotje .) tiskane razširjeno in nam pri branju takoj padejo v oči. Čez tri leta so izšli Polhograjski Dolomiti Božidarja Lavriča, naslednje leto Škofjeloško in Cerkljansko hribovje Andreje Erdlen, pri obeh je bil urednik Marjan Bradeško ter leta 2012 še Dolenjska, Bela krajina in Notranjska Romana Mihaliča pod uredništvom Andreja Mašere. Vsi trije vodniki sledijo enotni zunanji podobi, krasijo jih barvne fotografije, vsebina pa kot običajno ne odstopa od predpisane za takšen tip vodnikov. Še dva enciklopedična vodnika Planinske založbe naj omenim, in sicer Vodnik po planinskih postojankah v Sloveniji avtorja Jožeta Dobnika in Turne smuke Mira Črnivca in Andraža Poljanca. Prvi je z naslovom Vodnik po planinskih postojankah v SR Sloveniji izšel leta 1988 z enobarvno modro plastificirano naslovnico, risbami koč Antona Rojca in celovito informacijo o posamezni koči. Vodnik vsebuje tudi podatke o bivakih in zemljevide v obliki priloge, kjer se koče in bivaki nahajajo. Vsebina se skozi leta, razen popravkov, ni menjala, le zunanji videz je zamenjala barvna fotografija in v notranjosti so vstavljene barvne fotografije. Do zadnje izdaje v letu 2007 je Vodnik po planinskih kočah v Sloveniji doživel pet izdaj. Turni smuki Mira Črnivca in urednika Francija Savenca so izšli leta 1985, vodnik pa je naslednik in razširjena verzija vodnika Turni smuki - Julijske Alpe Cirila Pračka iz leta 1972. Opisuje turne smuke Julijskih Alp, Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp, Pohorja in nekaterih drugih območij, dodana je vsebina o snegu in ledu, o reševanju iz plazov in prvi pomoči zasutim, navodila za turne smučarje, o opremi in nekaj informacij o zemljevidih. Na koncu besedila so dodani pregledni zemljevidi, kjer so z modro črto označene turnosmučarske ture. Pri opisu ture je napisana težavnost, nevarnosti, čas dostopa in spusta, sezona smučanja in številka zemljevida na koncu vodnika. Poljančevi Turni smuki iz leta 2003 so barvni, vsebujejo nazorne fotografije z vrisanimi turnimi smuki, s poglavjem Navodila za uporabo vodnika pa nas seznanjajo, kaj rubrike pri posameznih opisih vzpona in spusta pomenijo. Na Poljančev vodnik so pri Planinski založbi glede na veliko porast in priljubljenost turnega smučanja v zadnjih desetletjih kar dolgo čakali. Izbirni vodniki Če vodilno mesto pri izdaji enciklopedičnih vodnikih zavzema Planinska založba, je to mesto pri izdaji izbirnih vodnikov v veliki meri "rezervirano" za založbo Sidarta. Tako je leta 1993 izšel prvi vodnik 111 izletov po slovenskih gorah avtorja Andreja Stritarja. Vodnik večjega formata s trdimi platnicami, vabljivo fotografijo, tudi celostransko, in s 111 turami različne težavnosti, od nezahtevnih markiranih poti do zelo zahtevnih brezpotij in celo lažjih plezalnih smeri, je svojo priljubljenost potrdil še v naslednjih šestih izdajah, z zadnjo leta 2013. Kaj naj bi nas pritegnilo, da bi se odpravili na turo, izraža podnaslov k vsaki turi in zahtevnost poti, generalije poleg opisa vzpona in sestopa pa vključujejo: izhodišče, višinsko razliko, najprimernejši čas, težave, dolžino ture, vodnik in zemljevid. Besedila zaradi velikega števila izletov ni preveč, vodnik pa popestrijo tudi skice, j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 MUncur .nnotMcii »IUA JULIJSKE ALPE ki jih je narisal Jurij Kolenc, z vrisanim potekom ture. Že naslednje leto je izšel (turistični) vodnik Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (1994, 2000), tokrat v manjšem formatu s črnimi platnicami, manjšo naslovno fotografijo in zgornjo barvno pasico z nazivom Izletniški vodnik. Izjemoma omenjam ta vodnik, ki sicer ni planinski, je pa prvi v seriji vodnikov, ki so v skoraj dveh desetletjih s knjižnih polic prepoznavno vabili bralce in uporabnike k nakupu in uporabi. Leto kasneje sta izšla vodnika Grintovci -Južni pristopi Andreja Stritarja (1995) in Julijske Alpe - Bohinjske gore Tineta Miheliča (1995, 1998, 2001, 2004). Oba s privlačnimi fotografijami tudi uvodno dvostransko, z zelo podobnimi generalijami kot v 111 izletih in 50 izleti, . vendar pa že z več uvodnega besedila k posamezni turi. V uvodu pred opisi izbranih tur najdemo podatke o značilnostih izbranega območja, ki ga vodnik popisuje (geografski oris, varstvo narave, o imenu .), o zasnovi vodnika, praktičnih napotkih (oprema, nevarnosti, ...), zbrane so planinske koče ali bivaki ob poteh z risbami Antona Rojca in njihovim informacijami. Medtem ko je skice v Stritarjevem vodniku narisal Jurij Kolenc, je pri Miheličevem vodniku sodeloval Danilo Cedilnik. Mihelič kot edini avtor pri opisih uporablja prvo osebo ednine in ne morem si kaj, da ne bi zapisala stavka, ki je značilen zanj: "Gori naj te ne bo sram zavriskati, saj si se znašel na prelepi trati, kjer se lahko nagledaš tako gorenjskih kot primorskih prostranstev." Stritar je leta 2003 napisal Kamniško-Savinjske Alpe, razširjen vodnik, ki ne opisuje le južnih pristopov kot vodnik iz leta 1995, pač pa se poda tudi na severno stran in nam v dodatku odkrije še nekaj zanimivih večdnevnih tur, med njimi neoznačene poti iz Matkovega v Robanov kot. Vsakoletni izid založba nadaljuje z vodnikom 50 zavarovanih plezalnih poti Andreja Mašere (1996, 2000), tudi s potmi onkraj meje, v Zahodnih Julijskih Alpah in na Koroškem. Nova izdaja vodnika z dodanimi petimi zavarovanimi plezalnimi potmi je izšla leta 2011. Vodnik je sicer še vedno istega formata, ima pa veliko naslovno fotografijo z bež obrobo in posodobljeno notranjo postavitev. Z novo obrobo platnic značilno odstopajo od prejšnjih črnih. Avtor v tem vodniku uvaja svojo lestvico težavnosti za zavarovane plezalne poti (P1-P6 in naprej), na prvi in zadnji notranji naslovni strani je zemljevid z oštevilčenimi turami. Vodnik je bil preveden v nemščino in izšel pri založbi Styria iz Gradca. Ker ves čas nastajajo nove težke in krajše športne zavarovane plezalne poti, npr. v Cjajniku, Košutnikovem turnu, pod Češko kočo, Gonžarjeva peč . je leta 2015 izšla nova dopolnjena izdaja vodnika Zavarovane plezalne poti istega avtorja že z 62 turami. Tudi pri izdajah vodnika o zavarovanih poti je skice risal Danilo Cedilnik. Če nadaljujemo po časovnici, je leta 1997 izšel drugi del Juljskih Alp, Julijske Alpe -Gore nad Sočo Andreja Stritarja (1997, 2006) s 60 turami, od nižinskih do zelo zahtevnih poti. Kot običajno, nam tudi tu avtor ponuja v razmislek večdnevne ture, v drugi izdaji leta 2006 pa vodnik vsebuje tudi zemljevida na notranjih platnicah z oštevilčenimi turami. Naslednje leto so pri Sidarti izdali dva vodnika Julijskih Alp, Julijske Alpe - Severni pristopi Tineta Miheliča (1998, 2004), Zahodne Julijske Alpe Andreja Mašere (1998, 2015) in vodnik turnih smukov Slovenija z okolico. Turnosmučarski vodnik. Igorja Jenčiča (1998, 2002). Miheličev vodnik krasijo risbe Danila Cedilnika, v njem so opisani pristopi v povprečju višje zahtevnosti, celo do plezalnih smeri z mesti III. težavnostne stopnje. Avtor je opisal tudi etape neoznačene poti Planica-Pokljuka, ki je med gorniki precej priljubljena. Oba, tako Miheličev kot Mašerov vodnik (le-ta je bil tudi preveden v italijanščino) imata na notranjih platnicah pregledna zemljevida. Zahodne Julijske Alpe so v letu 2015 doživele spremembo formata (večji), občutno oblikovno spremembo v notranjosti, obogatitev s fotografijami, popravke besedila in deset dodatnih opisov. Turnosmučarski vodnik Igorja Jenčiča iz leta 1998, kjer najdemo opise 75 turnih smuk od Blegoša do Grossvenedigerja v Visokih Turah, je v letu 2013 doživel "spremembo" imena v Veliki turnosmu-čarski vodnik, spremembo velikosti (večji format) in v zunanji obliki, notranjo oblikovno spremembo, vpeljavo zemljevidov z vrisano smuko namesto skic in povečanje števila tur na 120 v Zahodne Julijske Alpe, Karnijske in Ziljske Alpe, Nockberge, nad Malto in Visoke Ture. Zadnji Sidartin vodnik, izdan v devetdesetih letih, je vodnik po 50 neoznačenih poteh, brezpotjih in lažjih alpinističnih vzponov Vladimirja Habjana Manj znane poti slovenskih gora (1999, ponatis 2004), ki ga je avtor za izdajo v letu 2009 popolnoma prenovil in je izšel z naslovom Brezpotja že v novejši, svetlejši preobleki. V uvodnem delu nas avtor poleg poglavja o zasnovi vodnika seznani še s posebnostmi hoje in iskanja poti v brezpotju, nevarnosti in varstvu narave v brezpotju. Prvi zimski vodnik po Badjurovem po-hodniškem iz leta 1934 so Zimski vzponi Vladimirja Habjana, ki je svet ugledal leta 2003. V njem najdemo 50 zimskih tur različnih težavnosti in obsežen uvodni del, ki govori o zimi v gorah, nevarnostih, opremi, hoji, snegu, plazu in ukrepih ob plazu . in je kar krajši učbenik. Leta 2007 je izšel vodnik Karavanke Vladimirja Habjana in Irene Mušič, ki obsega 66 tur in nekaj predlogov večdnevnih prečenj. Tudi tu je, poleg Brezpotij in Zimskih vzponov, s svojimi skicami in akvareli sodeloval Danilo Cedilnik.1 O 1 Zaradi obsežnosti gradiva smo se omejili le na izdaje enciklopedičnih planinskih vodnikov Planinske založbe in izbirnih planinskih vodnikov založbe Sidarta. j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 KOLUMNA Stanko Klinar Za varen korak v "nekoristni" svet Naslov diši po Terrayevi knjigi Osvajalci nekoristnega sveta (saj se spomnite, ali ne: Le Conquérants de l'Inutile, prevedel Tine Orel hrabrega spomina) - čuden paradoks, ko si domišljamo, da "ne -koristna stvar" (skalovje, prepadi, niti pesti rodovitne prsti) lahko človeka bogati in navdušuje, da kot omamljen hodi za lepoto in prinaša v dolino zlató z višav, po kakršnem zastonj sprašuješ v najbogatejših bankah. Toda - hoja za lepoto ima svojo ceno, in da bi ta ne bila previsoka in da nam ne bi zahrbtna tema ugasnila luči v hrepenečih očeh, pač pa bi nam materinsko razgrinjala "vedro višnjevost višav" (Gregorčič), nam srčni prijatelji ponujajo zaščitniško roko v planinskih vodnikih, skrbno sestavljenih za užitek na triglavski gostiji. Ne boste verjeli, a je bridko res, da so nas s prvim vodnikom po Julijskih Alpah osrečili Angleži (John Ball's Guide to the Julian Alps, Alpine Journal, 1879), na katerega se navezujejo številne druge angleške pu -blikacije (Eliot Howard, The Terglou andMangert, objave v okviru Lonely Planet) in še lani sta nas Justi Carey in Roy Clarke (trenutno naturalizi-rana Mojstrančana) presenetila z (v Združenem kraljestvu izdanim) vodnikom The Julian Alps of Slovenia. In naj ne utone v pozabo A Short Guide to the Slovene Alps, ki sta ga 1936 operesili F. S. Copeland in M. M. Foto: Joža Mihelič Debelakova, vmes pa so se vtihotapljali nemški (npr. dr. Rudolf Roschnik, Führer durch dieJulischen Alpen, 1914, po docela modernih smernicah sestavljen vodnik, da posebej ne odkrivam Schönerja in njegove Julische Alpen) in italijanski vodniki (najznamenitejši Gino Buscaini, Alpi Giulie, že po drugi svetovni vojni, ko so nas skoraj zasuli plazovi odličnih vodnikov). Vendar ne gre, da bi tu sestavil podroben tujski bibliografski pregled raznih Schönerjev in Bu -scainijev (obstoje še vroča imena kot Hanns Heindl, Ingrid Pilz, H. M. Tuschar, Ludwig Jahne, Johannes Frischauf), zadostuje naj spoznanje, kako široko mednarodno hvalo so požela naša "triglavska nebesa" (kot bi se utegnil izraziti Ivan Cankar), o katerih smo glede vodnikov odnesli prvo mesto seveda domačini Slovenci. Naj našo "stremečo mladino" (Kugy) samo rahlo spomnim na nekatera imena, ki se sicer bolj ali manj spuščajo za obzorje pozabe - neogibno nepopustljivi železni vijak usode - a so v svojem času zgradila športne in domo -ljubne temelje, na katerih danes stojimo. Naj prva beseda velja Henriku Tumi, ki je prvi objavil opis Slovenske smeri v Triglavu (PV 1910), za njim se zvrstijo Rudolf Badjura, izjemno marljiv in mnogostransko prizadeven mož, Arnošt j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Brilej, Vilko Mazi, kasneje Tone Strojin, Peter Ficko, Andraž Poljanec, Tone Golnar, Mirko Kajzelj, Rafko Dolhar, Jože Dobnik, Vladimir Habjan, Franci Savenc, Miro Črnivec, Ciril Praček, Franc Vogelnik. Seznam si ne laska, da je popoln, je le kratek izsek iz prijateljske diskusije, gotovo pa je treba prišteti Željka Kozinca, Andreja Stritarja, Andreja Mašero - sama prizadevna imena. K njim bi pridružil vodnik Sto slovenskih vrhov, na katerem nekateri vidijo vpliv Walterja Pauseja; vendar je samo veja na drevesu domoljubne serije Sto, ki ga je zasadila založba Mladinska knjiga; in daleč stran tudi ni izbor 55 krat Karavanke. Prvenstvo pa bi prisodil Tinetu Miheliču, ki je opise cankarjanskih nebes pod Triglavom prekvasil s sočno besedo neozdravljivega zaljubljenca.1 To priznanje odpira literar-noteoretično vprašanje, kakšen slog pisanja pričakujemo pri vodnikih, in ali žlahtna reminiscenca in avtorjevo subjektivno vrednotenje izključujeta neko delo iz družbe vodnikov. Če bomo po Župančičevo "trdo kovali, tenko poslušali", se nam lahko izkaže (če imamo dovolj široko srce), da drugačne literature, to je ne -vodniške, sploh ni. Namreč: ali ni najgloblji umetniško prepričljiv roman hkrati najbolj vzgojna ali izobrazbena literatura? Ali lahko zlobnemu sosedu pripišem, da ga je upodobil že Dostojevski v Besih; ali velja zame, da me je že Shakespeare v Kralju Learu posvaril pred starčevsko be -bavostjo? Vprašanje je le, ali hočem in morem videti most med živim življenjem in njegovo zrcalno umetniško 1 Še korak nazaj k Angležem: kot nekakšen zakulisni agens deluje med nami Margaret Davis, neustoličena naslednica Fanny Copelandove (v angleščino je prevedla Mihelič-Zamanov vodnik Slovenske stene in vgradila svoje znanje v mnoge druge knjige, recimo Treasures of Slovenia, How to Climb Triglav, raznovrstne priročnike in vodniško reprezentativne slikovne albume.) podobo. Hoja za umetnikom analitikom mi je lahko vodnik po temačnih zavojih človeške psihe - vsaka veda se ponaša s slovarjem tehničnih terminov, pravniki napišejo vodnik skozi zanke pravičniških paragrafov, itd., itd., itd., in kdo bi se branil listati po kuharskih knjigah, saj je človek že po staro-slavni modrosti od vekomaj nagnjen k "dobremu". Konec koncev je planinski vodnik (kot tudi zemljevid, pa ne samo planinski) tudi neke vrste učbenik, če za drugega ne, potem gotovo za lastna imena. V teh se zrcali duša naroda, zato je treba z njimi ravnati rahloču -tno, in naj piscu nobena pot na teren ne bo odveč, s sabo pa naj vzame tenak posluh za domačijsko govorico in zvrhano mero jezikovnega znanja, da bo zadel ravnotežje med domačo izgovorjavo in sistemsko uzakonjenostjo knjižnega jezika. Predvsem naj ne zaničuje domačih imen in domačinom naj ne do -poveduje, kako se njihova hišna gora imenuje. Če je od mladih nog zastru -pljen z zmotno meščansko korekturo domačega imena, naj premore toliko duhovne gibčnosti, da bo svojo napako popravil. Protina-ravno je na primer Kranjsko -gorce učiti, kako se imenuje njihova hišna gora. Obliko Prisank so pregreti imeno-slovci osumili potuhnjenega nemštva (kakšna zmota!, ime je verjetno keltskega izvora) in jo presolili s "slovensko" obliko Prisojnik, ki po etimološki analizi Dušana Čopa ne zasluži opravičila, zakaj če obliko Prisojnik spravljamo v zvezo s "prisojno goro", bi se zgodovinsko razvojno morali odločiti za obliko "Prisolnik". (Spomnite se, da so v starejši slovenščini pisali "solnce", ne "so(j)nce". In ta "l" je v izgovorjavi starejših domačinov še ohranjen kot intonacijski val. V ruščini pa s polnim glasom: "solnce".) Ne kaže torej preveč na plitko popravljati imen. (Glej tudi Snojev Slovar zemljepisnih imen, kjer je oblika "Prisojnik" sicer zapisana celo kot iztočnica, vendar gre etimologija strogo po Čopovih stopinjah.) Za konec se oddahnimo od intelektualne etape, za uho si zataknimo tisto prijetno nabrito ugankico, ki nam jo je zapustila Darinka Petkovšek in je nesporna sopotnica vodnikov: Rdeč obroček, belo oko, varno pripelje te na goro. Kaj je to? (Rešitev imate v glavi, ne iščite je na straneh Planinskega vestnika!) Varen korak po "nekoristnem svetu", okrepljen z znanjem iz vodnikov in s pravim branjem "rdečih obročkov", vam želi S. K. Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije. O j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Prednje Lastovice Janez Turk Dandanes gore vse preveč radi opredeljujemo po višini. Nekatere, ki ne dosežejo višine dva tisoč metrov, so po krivici zapostavljene. Lep primer so Prednje Lastovice, tako skromne po nadmorski višini in vendar tako mogočne in izstopajoče, čeprav so v njihovi bližini številne višje gore: na severu Kamniti lovec (2071 m), na jugu Viš (2666 m) z Divjo kozo (2507 m). Veriga petih Lastovic sicer nekoliko spominja na bolj znane Rabeljske špice, ki so jim sorodne po višini, v vseh drugih pogledih pa jih Lastovice krepko prekašajo. Vrhovi Prednjih Lastovic so si med seboj podobni, izstopa najvišji, ki ima edini svoje ime; Za Latami špica (1954 m). Lastovice imajo ime po policah, to se pravi "latah" in ne po lastovkah, kot bi nemara kdo pomislil. Onkraj Žabniške škrbine se nadaljujejo v obliki skalnih stolpov, ki so jih naknadno poimenovali Zadnje Lastovice. Čeprav višje, so te manj opazne, saj se na jugu navezujejo na mogočno Divjo kozo (2507 m). j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Prvi znani obiskovalci Mojo pozornost so pritegnile le prvotne Lastovice, torej "prednje". Ker so njihovi vrhovi poraščeni s travami, nanje radi zahajajo gamsi. Zato ni nenavadno, da so bili prvi ljudje na Lastovicah lovci. Prvi človek, ki so ga Lastovice pritegnile iz gorniških vzgibov, je bil Julius Kugy. Julija leta 1893 sta se s trentarskim gorskim vodnikom Andrejem Komacem napotila na raziskovanje te divje gorske Lastovice z Lepe glave, nad sedlom Prašnik se desno dviga Kamniti lovec. Foto: Miran Hladnik skupine. S sedla Prašnik sta pristopila na prvo Lastovico (1846 m), kjer sta skrita v ruševju opazovala trop gamsov, ki je ravno tedaj prečil vrh. Naštela sta jih čez petdeset. Nato sta nadaljevala po grebenu na drugo (1905 m) in tretjo (1919 m) Lastovico. Četrti, oziroma Za Latami špici, se je Kugy tedaj odpovedal, saj je nadaljevanje po grebenu ocenil za prenevarno. Sestop v globoko škrbino je namreč izpostavljen in močno krušljiv. Novembra leta 1895 je prvi turistični vzpon na Za Latami špico uspel profesorju Adolfu Gstirnerju in Viktorju Dolencu, vodil ju je vedno skromni Jakob Kanduč iz Ovčje vasi. Slednji je kot domačin Lastovice dobro poznal. Trojica je vzpon na strmo Za Latami špico opravila z vzhodne strani. Po drnastem pobočju so dosegli škrbino severno od vrha, kamor je z vrha tretje Lastovice dve leti pred tem neuspešno poskušal sestopiti Kugy. Sklepni del vzpona, od škrbine do vrha, je Gstirner opisal kot krušljiv in izpostavljen. Kugy se je leta 1900 vrnil in poplačal svoj dolg do Za Latami špice. V družbi Graziadia Bolaffia in Vladimirja Dovgana, ki je bil tedaj na svoji prvi resni turi, ter gorskega vodnika Antona Ojcingerja, so le deloma sledili Gstirnerjevi smeri. Bila je pomlad in vzhodna grapa je bila zalita s snegom, zato so se raje po njej povzpeli v škrbino kot po vzporednem drnastem pobočju. Tedaj so opravili tudi prvo zabeleženo prečenje gore, saj so sestopili na južno stran, ki pa je še bolj skalnata kot severna. Verjetno je bil Ojcinger tisti, ki je izbral sestop, saj je kot domačin goro dobro poznal. Na tej turi se je novinec Vladimir Dovgan izkazal za nadarjenega in spretnega plezalca, s čimer si je pridobil trajno Kugyjevo naklonjenost. Dovgan ga v prihodnjih letih ni razočaral, postal je Kugyjev zvesti gorski učenec in naslednik v pravem pomenu besede. Julius Kugy je imel Lastovice močno v čislih. V knjigi Iz življenja gornika je zapisal: "Lastovice bi morali obiskovati mnogo češče. Po višini tako skromne: 1954 metrov. Vendar niso kak sprehod, temveč gora." Med redkimi obiskovalci Lastovic ne smemo pozabiti na Rafka Premrla, v letih 1932-1940 upravitelja romarskega svetišča na Sv. Višarjah in žabniškega župnika. V letih, ko je deloval v Kanalski dolini, je bil tudi on na Lastovicah, nemara prav na vseh petih. Bil je pogumen samohodec, obiskal je vse vrhove nad Zajzero. Kot dušni pastir se ni brigal le za ljudi, temveč tudi za gore, posebno tiste, ki so bile prezrte od drugih. Nekoč je dejal: "Kamniti lovec, Lastovice in Gamsovka ne znajo drugega jezika kot maternega, ta pa je slovenski." Zanimiva in polna težkih preizkušenj je bila življenjska pot Rafka Premrla. Uspelo mu je prepričati večino Žabničanov, da niso nasedli fašistični propagandi in svojih domov niso zamenjali z novimi v tretjem rajhu. Ker je bil mnogim, še posebno nemčurjem, trn v peti, je moral zapustiti Žabnice. Zatočišče je našel v Istri, pod Učko, dokler niso nekega dne na njegova vrata potrkali esesovci in ga odpeljali. "Vaši ljudje iz Žabnic so Vas izdali," so bile besede, ki so ga bolele do konca življenja. Poslan je bil v Dachau. Ironija usode je hotela, da se je na poti vagon ustavil ravno v Žabnicah. Zaradi napada zavezniških letal so se stražarji poskrili, vagoni pa ostali nezastraženi. Rafko Premrl bi lahko pobegnil, nič lažjega, saj je poznal tamkajšnje najskritejše stezice. Vendar ni mogel pustiti svojih sotrpinov samih, le kaj bi brez njega, saj še nemško niso znali! Tako je pristal v Dachauu in ga tudi preživel. Prvi, ki je Lastovice opisal v gorniški literaturi (1900), je bil že omenjeni Adolf Gstirner. Čeprav je bil profesor, se mu je v opisu pripetila neljuba napaka. Omenja le štiri Lastovice, ki pa jih je nedvomno pet. Štel jih je od juga proti severu in jih med seboj ločil z rimskimi številkami. Pravilno je navedel Lastovico I (1877 m) in Lastovico II (1954 m), za katero ni vedel, da ima slovensko ime Za Latami špica. Prezrl je srednjo Lastovico, ki bi morala imeti rimsko številko III (1919 m). Ta je druga najvišja in po mogočnosti takoj za Za Latami špico. Zopet pravilno je navedel naslednjo, ki jo opisuje kot dvoglavo Lastovico III (1905 m, v resnici bi morala imeti številko IV), in najbolj severno Lastovico (1846 m), ki jo številči kot IV. (v resnici je V.). Poznejši pisci, ki so Lastovice opisovali predvsem po izkušnjah drugih, so napako popravili, vendar so vsi vrhove številčili od juga proti severu. Po mojem osebnem mnenju je pravilneje, če jih šte-vilčimo v nasprotni smeri. Lastovicam se približamo bodisi iz Mrzle vode ali iz Zajzere in v obeh primerih nam je najbližja severna Lastovica (1846 m), najbolj oddaljena pa južna Lastovica (1877 m). Zato jih v tem prispevku številčim od severa proti jugu. j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 1 Lastovice iz zatrepa Mrzle vode, skrajno levo Divja koza Foto: Janez Turk 2 Pogled z vrha Za Latami špice na tretjo in drugo Lastovico, zadaj Kamniti lovec (levo) in Kraljevska špica Foto: Janez Turk 3 Strm vzpon na Za Latami špico Foto: Janez Turk Moje poti na Lastovice Ker so Lastovice skoraj popolnoma potonile v pozabo oziroma redki ljudje, ki so stopili na njihove vrhove, vtisov niso obeležili v pisni obliki, sem se odločil, da je napočil čas, ko se lahko več kot stoletni molk vendarle prekine. Moja prva pot na Lastovice sega v junij 2014, ko sem se napotil po Kugyjevih sledeh. Pot me je vodila skozi dolino Mrzle vode na Prašnikovo sedlo, od koder sem se povzpel na prvo Lastovico (1846 m) in po grebenu nadaljeval na drugo (1905 m). Vzpon je bil strm in slikovit, drug za drugim so se mi odpirali logični prehodi v navidez neprehodnem svetu. Razen na vrhovih obeh gora nisem našel nobenega kamnitega možica, kaj šele kakšne druge človeške sledi. Čeprav mi je bila tedaj tudi tretja Lastovica tako rekoč na dosegu roke, sem se odločil, da jo prihranim za prihodnjič. Zadovoljen bi bil že z eno, tisti dan mi je uspelo priti celo na dve. V skladu z rekom "Vse lepo počasi in po vrsti, kot so hiše v Trsti" sem j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 se odločil, da se drugič povzpnem na tretjo Lastovico, najvišja bo še dodatno počakala. Ni minilo leto dni, že naju je z Jožetom pot vodila na tretjo Lastovico (1919 m). Tokrat sva ubrala smer po grapi, po kateri sva se prebila v škrbino med drugo in tretjo Lastovico. Od tod je bil po grebenu le še sprehod do vrha tretje Lastovice. Tudi tokrat nisva naletela na nobene sledi predhodnikov, celo vrh je bil brez "obveznega" možica, ki sva ga nato sama postavila. Tedaj sem na vrhu pustil steklenico, v katero sem vstavil listek z najinima podpisoma. Ker me sestop po isti smeri ni preveč mikal, navsezadnje je grapa v spodnjem delu zelo izpostavljena, sem Jožetu predlagal, da ubereva mojo smer izpred leta dni. Vendar je imela tudi ta v zadnjem delu podobno napako: strmo skalnato stopnjo. Po grebenu sva najprej nadaljevala na južni vrh dvoglave druge Lastovice in nato čez sitno škrbinico še na glavni vrh (1905 m). Od tu naprej mi je bilo nadaljevanje poznano. Ko sva v zadnjem delu sestopa prispela do težavnega mesta, se je izkazal Jože, ki je uspel najti netežaven prehod, s čimer sva se le še sprehodila do markirane poti v bližini Prašnikovega sedla. Za Latami špica Prišla je težko pričakovana jesen 2015, ko je nastopil čas, da se seznanimo še z Za Latami špico (1954 m), najvišjo in najmogočnejšo izmed Prednjih Lastovic. Predvideval sem, da bo težja kot ostale, izkazala se je za mnogo težjo. Da bi se izognili Kugyjevi grapi, ki jo doktor opisujejo kot težavno, in strmemu plezanju iz severne škrbine na vrh, sem predlagal vzpon iz južne škrbine. Tokrat smo bili trije, pridružila sta se mi Matija in ponovno Jože. Grapa, ki je vodila v škrbino, je bila lahko prehodna, nekoliko nas je morilo le temačno vzdušje, saj je pas nizke oblačnosti nad nami popolnoma zastrl pot sončnim žarkom. Na škrbini nas je optimizem hitro minil, in to kljub dejstvu, da se je sonce prebilo čez oblake. Za Latami špica se je branila z navpičnimi stenami. Nekoliko niže v grapi nam je uspelo najti prehod v stransko grapo, ki je padala z vrha gore, vendar je vstop vanjo preprečevala več metrov visoka navpična stopnja, ki smo jo soglasno označili za prezahtevno. Ni nam ostalo drugega, kot da se obrnemo nazaj in poskusimo po drugi, že omenjeni Kugyjevi grapi. Jože se je odločil, da ima za tisti dan pretikanja po brezpotjih dovolj in da bo raje poskusil kdaj drugič. Z Matijem sva vstopila v Kugyjevo grapo, ki se je izkazala ne samo za zelo krušljivo, temveč tudi za mnogo strmejšo od tiste, po kateri smo neuspešno poskušali dve uri poprej. Že v spodnjem delu, približno na mestu, kjer se grapa razdeli na dva kraka, sva se odločila, da se raje usmeriva na levo, v strmo travnato-ruševnato pobočje, prekinjeno s številnimi skalnatimi pragovi. Po njem sva počasi in zelo previdno napredovala proti škrbini. Številne gamsje sledi so nama dale slutiti, da izbira kljub neprijaznemu videzu le ni bila slaba. Uspelo nama je doseči škrbino, nad katero se dviguje stopetdesetmetrska vršna zgradba Za Latami špice. Lotila sva se je po edinem možnem prehodu, prečno čez erodirana in splazena pobočja in nato v loku proti rezi, ki se dviga iz škrbine proti vrhu. Težave so popustile šele nekaj deset metrov pod vrhom, ki se je izkazal za zelo prostranega in posejanega s prijaznimi tratami. Ura je bila že pozna, bleda svetloba je padala na ostenja gora nad Mrzlo vodo. Višarski zvonovi so odbijali zadnje ure pred prihodom večera, zato je bil postanek na vrhu mnogo krajši, kot bi si želela. Velik kamniti možic, postavljen na ostro skalo, ki je najvišja točka gore, je bil edina človeška sled, na katero sva naletela na celotni poti. Brez kančka dvoma lahko trdimo, da so vrhovi Lastovic eden najredkeje obiskanih kotičkov Julijskih Alp, čeprav se dvigujejo neposredno nad priljubljeno kočo Pellarini in so obkroženi z markiranimi potmi. Nobene bojazni ni, da bi se po tem prispevku to spremenilo. Tako kot je bilo pred sto, tisoč ali več leti, bo tudi v prihodnje. Greben petih vrhov bo ostal pribežališče gamsov, redki ljudje, ki si bodo uspeli na spoštljiv način utreti pot na katerega izmed Lastovičinih vrhov, pa bodo bogato poplačani s pristnim doživetjem starih časov. Časov, ki jih bomo lahko doživeli le za trenutek, saj se ne nameravajo več vrniti. O informacije Prednje Lastovice Italija, Zahodne Julijske Alpe Prečenje prvih treh Lastovic (1846 m, 1905 m in 1919 m) s sedla Prašnik Zahtevnost: Zelo zahtevno brezpotje s plezalnimi mesti II. težavnostne stopnje. Oprema: Običajna oprema za visokogorje (čelada). Na težjih mestih priporočljiva uporaba vrvi. Višinska razlika: Pribl. 1300 m z vsemi vzponi in spusti. Izhodišče: Zaselek Mrzla voda/Riofreddo v Italiji, ob cesti med Trbižem in mejnim prehodom Predel, 817 m. Časi: Vas Mrzla voda-zatrep doline Mrzla voda 1 h Zatrep doline Mrzla voda-sedlo Prašnik 1.30 h Sedlo Prašnik-prva Lastovica (1846 m) 1.30 h Prva Lastovica (1846 m)-po grebenu do vrha tretje Lastovice (1919 m) 1.30 h Sestop 4-5 Skupaj 9.30-10.30 h Sezona: Kopna sezona. Zemljevida: Julijske Alpe, zahodni del, PZS, 1 : 50.000; Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano, Tabacco 019, 1 : 25.000. Vzpon: Po makadamski cesti (prepovedano za motorna vozila) pridemo do zatrepa doline Mrzla voda in naprej po kolovozu na sedlo Prašnik. Po slemenu in macesnovem gozdu nadaljujemo proti neizraziti škrbini pod prvo Lastovico in prečno v njeno vzhodno pobočje. Po žlebu se vzpnemo strmo navzgor proti predvrhu prve Lastovice ali daleč naokoli po gostem ruševju (slednje nepreverjeno). Čez skriti prehod čez skalnat pas, ki obdaja glavni vrh prve Lastovice (1846 m), pridemo na njeno teme. Po grebenski rezi nadaljujemo na dvoglavo drugo Lastovico (1905 m) in naprej na tretjo Lastovico (1919 m). Vzpon na peto Lastovico (1877 m): Po markirani poti pridemo do Žabniške škrbine (1767 m). Iz nje plezamo naravnost navzgor čez skalno stopnjo na severu (II, možnih več variant), preko katere dosežemo vzhodno travnato pobočje. Nato nadaljujemo po žlebu skoraj do grebena (I). Tu zavijemo desno in navzgor na vrh. Sestop: Po smeri vzpona. Opomba: Vzpon na najvišjo Prednjo Lastovico, Za Latami špico (1954 m), je opisan v prispevku. Vzpon nanjo je težji kot na ostale Lastovice, saj gre za 300 metrov neprekinjenega plezanja I. in II. težavnostne stopnje. j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Chamonix močnejši od Sorbone Pogovor z Alice Coldefy Za začetek opozorilo oz. opravičilo: Francija je dežela kratic. V vsakdanjem pogovoru kratice nastopajo kot besede, zato jih bo veliko tudi v mojem besedilu, saj se jim za razlago zamotane organizacije reševanja ne morem izogniti. Zgodovina PGHM1 (izgovori se pe že aš em; v Chamonixu je enak našemu GRS) je tesno povezana z zgodovino reševanja v dolini Chamonixa nasploh. V petdesetih letih so bili za reševanje zadolženi vodniki (La Compagnie de guides - Društvo gorskih vodnikov), ENSA (École Nationale de Ski et d'Alpinisme - Šola za smučanje in alpinizem) in EMHM (École militaire de haute montagne - vojaška šola za gorništvo). Prave gorske reševalne službe ni bilo. Nesreča mladih alpinistov2 je sprožila polemike o strukturi in (ne)organiziranosti reševanja. Leta Martina Čufar Potard 1 PGHM - Peloton de gendarmerie de haute montagne - skupina žandarjev za visoke gore. 2 Afera Vincendon-Henry: 22. decembra 1956 sta se alpinista, študenta Jean Vincendon (24) in Francois Henry (22), želela povzpeti na Mont Blanc po grebenu Brenva. Njun vzpon je slabo vreme spreobrnilo v pravo dramo. Nad višino 4000 m sta se izgubila. Vsi poskusi reševanja so bili neuspešni. Do njih je sicer priletel helikopter sikorsky, a se je razbil v snegu. Dva alpinista in dva pilota so bili nepoškodovani, a pilota zelo izčrpana, tako da sta reševalca najprej njiju spravila do koče Vallot, ponesrečenca pa sta dala ''na varno'' v razbitine helikopterja. Po njiju sta se hotela vrniti kasneje, a je poslabšanje vremena to preprečilo. Tragedijo so z daljnogledom spremljali iz Chamonixa; vojska pa je na voljo dala primerne helikopterje šele, ko so bili v nevarnosti tudi njihovi reševalci. Ko so preleteli razbitine helikopterja, ni bilo več vidnih znakov življenja. Nesreča mladih alpinistov je sprožila veliko polemik o neorganiziranosti reševanja. Društvu gorskih vodnikov in vojski so očitali neupravičeno čakanje. Kar nekaj dni je trajalo, da se je pod vodstvom Lionela Terraya organizirala ekipa reševalcev, ki je do ponesrečencev poskušala priti peš, a na žalost so bili prepozni. Mlada alpinista sta po desetih dneh podlegla izčrpanosti in mrazu. 1958 so sprejeli zakon, ki je narekoval organizacijo profesionalnega reševanja v gorah. Še istega leta je bila ustanovljena Groupe Spécialisé de Haute Montagne (GSHM - Skupina specialistov za visoke gore). Od takrat naprej obstaja tudi uradni pravilnik reševanja v gorah Francije. Za organizacijo reševanja v posameznem departmaju je odgovoren njegov glavni uradnik, prefekt. On odloča, kdo je zadolžen za reševanje. Povsod drugje, razen v Chamonixu, se po tednih izmenjavajo reševalci PGHM in CRS (Compagnies républicaines de sécurité - državne enote za varnost). CRS v Chamonixu samo izobražuje svoje pripadnike za delo v drugih departmajih, za reševanje je zadolžena izključno PGHM. Gorski reševalci v Chamonixu so gotovo med najbolj zaposlenimi v celi Franciji, če ne kar na svetu (to je izključno moje nepreverjeno mnenje). Dejansko ne mine dan, da ne bi poletel reševalni helikopter. O tem, kako je biti reševalec v obleganem masivu Mont Blanca, sem se pogovarjala z edino žensko predstavnico elitne ekipe, 33-letno Alice Coldefy, Alice med plezanjem v Verdonu Arhiv Alice Coldefy s katero se dobro poznava, zato sva se tikali. Da vas še malo bolj motiviram za branje intervjuja, naj povem, da je bila prav ona tista, ki je našla črno skrinjico letala Germanwings, ki ga je pilot načrtno strmoglavil v francoskih Visokih Alpah. Alice, si prva ženska, ki ji je uspelo vstopiti v elitno skupino gorskih reševalcev, PGHM Chamonix. Si ponosna na to in kakšna je bila tvoja pot do tega delovnega mesta? To se mi ne zdi nekaj, na kar bi bila ponosna, ampak nekaj normalnega. Sicer prihajam iz Pariza, kjer sem veliko plezala na umetnih stenah in v Fontainebleauju. Tudi tekmovala sem na državnih prvenstvih, a le dve leti. Tekmovanja niso zame. Kasneje sem začela pripravljati listo vzponov, potrebnih, da bi postala inštruktorica plezanja (BE escalade). Za to je treba kar nekaj večraztežajnih opremljenih j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 in trad3 smeri. Chamonix je idealen kraj za to. A postopoma sem malo ''zašla'' in želela sem le še plezati v gorah in turno smučati. Zato sem se pri 23 letih preselila v Chamonix. Seveda sem si morala najti delo. Vedela sem, da se ne bo ravno ujemalo z mojo izobrazbo - doštudirala sem moderno književnost na pariški Sorboni - a bilo mi je vseeno, samo da sem lahko ostala blizu gora. Tako sem s pomočjo Centra za zaposlovanje po naključju našla delo delo gorskih reševalcev. Ker sem veliko plezala v gorah, sem se prijavila na sprejemne izpite za gorske vodnike in leta 2009 postala pripravnica. Naslednje leto sem naredila tudi državne sprejemne izpite za žandarko. Če želiš v Franciji postati gorski reševalec, moraš najprej opraviti splošno šolo za žandarje, ki jo opravijo vsi, ne glede na to, ali bodo delali v prometu, v gorah ali v pravi vojski. Sprejemni izpiti niso težki, so na ravni mature, šlo je za splošno znanje. v DZ (drop zone - helikopterska baza v Les Bois de Chamonix) in če pride do nesreče, si prvi, ki gre reševat. Štirje smo s številko ena. Dva gresta prva v akcijo dopoldne, druga dva popoldne. Takemu dnevu sledi 24 ur počitka. Na teden imamo povprečno dva prosta dneva. Potem si 24 ur številka dve, se pravi, da greš v akcijo, če so vsi prvi že zaposleni. Številki dve sta le dva in se morata s prižgano radijsko postajo nahajati v območju 20 minut od DZ. Reševanje iz ledeniških razpok Arhiv PGHM kot GAV (Gendarme adjoint volontaire - prostovoljni pomočnik žandarja). V Centru za alpinistično izobraževanje žandarjev (CNISAG - Centre national d'instructon de ski et d'alpinisme de la gendarmerie) - sem bila skladiščnik. Šlo je za izključno pisarniško delo. Torej si začela delati na žandarmeriji po naključju in ne zaradi želje postati reševalka? Ja, čisto po naključju. Na Centru za zaposlovanje sem videla oglas in ker dela ni bilo veliko, dvajset ur na teden, sem vedela, da bom imela dosti časa za plezanje v gorah, kar je bil moj prvi cilj. Pojma nisem imela o možnostih drugih delovnih mest, ki so na voljo pri žandarmeriji. Tam sem delala štiri leta in počasi sem začela spoznavati tudi 3 Trad smeri - neopremljene smeri, kjer moraš sam sproti nameščati varovala (metulji, zatiči ...). Je pa potem malo težje prestati eno leto vojaške šole. Niti ni toliko fizično, kot je psihično naporno. Sami izpiti niso težki, a problem je, da si med tednom zaprt v šoli, nekje na sredi Francije, kjer v okolici ni nobenih gora! In predvsem gre za vojaško šolo, pravila in strogo disciplino, učili so nas tudi vojaških veščin. Izučijo te za ''osnovnega'' žandarja. Šele potem pride na vrsto specializacija. Ker sem bila že pripravnik za gorskega vodnika, sem lahko takoj po končani šoli januarja 2012 vstopila v vrste reševalcev v Chamonixu. Tisti pa, ki to niso, morajo najprej v CNISAG. Kako so te reševalci sprejeli kot edino žensko v svojih vrstah? Ker sem že prej delala v pisarni, so me vsi dobro poznali, tako da ni bilo prav nič težko vstopiti v moško ekipo. Zelo dobro so me sprejeli, nikoli nisem imela občutka, da si kdo ne bi želel biti z mano v reševalni ekipi, zato ker sem ženska. Kakšen je tvoj povprečen delovni teden? Načeloma tak: en dan si dežuren in si številka 1, se pravi, da moraš biti 24 ur Potem si 24 ur dežuren v pisarni, kjer sprejemaš klice. En dan v tednu je namenjen za treninge. Se pravi, da gremo lahko plezat, kamor želimo, zase. Ali pa imamo, če so helikopterji na voljo, vaje reševalnih manevrov. Poleti nikoli ni časa za to, ker je preveč reševanj, zato te vaje opravljamo bolj pomladi in jeseni. Večino reševanj opravite s helikopterjem. Ali si že šla v akcijo peš? Ja, nekaj reševanj smo opravili peš. Največkrat ponoči, v slabem vremenu. Helikopter lahko leti ponoči, če je lepo. Ko si dežurna v pisarni in sprejemaš klice, verjetno sprejemaš vse vrste klicev, od resnih do smešnih? Ja, veliko ljudi kliče, ker vidijo luči na gori in ne vedo, da ljudje hodijo ponoči na Mont Blanc. Tak ni le en klic, ampak jih je lahko 25! Zadnjič se je zgodilo, da je imela oskrbnica koče Goûter probleme z gosti, ki niso hoteli plačati prenočišča, ki ga niso rezervirali (če ležišča ne rezerviraš in spiš na hodniku, si dolžan plačati 75 evrov, kot da bi spal v postelji). j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Helikoptersko reševanje v masivu Mont Blanca Arhiv PGHM Na srečo smo uspeli zadevo umiriti po telefonu, saj je skoraj prišlo do pretepa. Ko sprejmeš klic ljudi v težavah, se moraš ti odločiti, ali sprožiti reševanje ali ne? Nikoli sama ne sprejmem te odločitve. Vedno sta poleg zdravnik in še en reševalec. Skupaj z njima in seveda s pilotom naredimo analizo situacije. Velikokrat gre le za ljudi, ki so zašli. Tem lahko pomagamo po telefonu. Ko nam pošljejo SMS, dobimo njihove koordinate GPS, jih lokaliziramo na karti in jih vodimo. Pogosto smo tudi psihologi, saj nas ljudje kličejo, ko so utrujeni in želijo, da jih pridemo iskat. A tega ne počnemo. V Franciji je prepovedan prevoz nepoškodovanih ljudi s helikopterjem. Zato je prepovedan tudi heliski. So ljudje, ki rečejo, da nam plačajo vse stroške, če jih pridemo iskat, a to je nemogoče. Če so v steni ali na gori sredi poletja, ko ni mraz, jih pustimo, da preživijo noč pod zvezdami. Vedno več ljudi je, ki si želijo gora, avanture, a ko se znajdejo v njej, obupajo in se ne potrudijo. Ljudi, ki pokličejo prehitro, poskušamo motivirati, da se rešijo oz. sestopijo sami. Če po analizi ugotovimo, da niso sposobni, da nimajo izkušenj ali potrebne opreme, jih gremo iskat, ker bi se lahko ponesrečili kasneje, tega si pa ne moremo privoščiti. Včasih zadošča že, da jim rečemo, da so na dobri poti; to jih spodbudi, jim da samozavesti in se sami rešijo iz težav. Ali se zgodi, da morajo ponesrečeni plačati za reševanje, če npr. resnično niso bili dobro opremljeni ali če so bili pijani? Ne, nikoli, reševanje je brezplačno. Odkar sem reševalka, se je le dvakrat zgodilo, da so morali plačati, ker so se zlagali. Letos nas je ekipa švicarskih alpinistov klicala iz stene Les Courtes, češ da imajo ozebline. A ni jim bilo prav nič hudega, zato je šel primer na sodišče in so plačali 3000 evrov kazni. A načeloma ni veliko izkoriščanja sistema. Glede alkohola - pijanih alpinistov še nismo reševali. Se pa zgodi pozimi, da komu postane slabo na smučišču, ker je prejšnji večer pregloboko pogledal v kozarec. Koliko vas je v ekipi reševalcev? Reševalcev nas je 35, brez oficirjev, tajnic in pomočnikov. Je bilo to lepo vroče poletje reševalno bolj ali manj zahtevno? Letošnje poletje je bilo precej mirno. Predvsem ko sem bila jaz dežurna, ni bilo resnih nesreč. Pravim, da prinašam srečo, in da morajo iti ljudje v hribe, ko sem jaz v DZ. Povprečno na leto opravimo 1500 reševanj. Poleti lahko število reševanj na dan niha od 0 do 18. Seveda je zelo odvisno od vremena. Rekla bi, da povprečno opravimo po štiri reševanja na dan. Mogoče še to: v Chamonixu 24 ur na dan pokrivamo masiv Mont Blanca. Vsak drugi teden pokrivamo tudi območje celega depart-maja, Visoke Savoje. Izmenjujemo se z reševalci PGHM iz Annecyja. Ker sem še mlada, ne rešujem na območju de-partmaja, potrebnih je pet let izkušenj. Izmenjavata se tudi helikopter in ekipa v njem; en teden je helikopter in pilot PGHM, naslednji pa helikopter civilne zaščite. Imaš rada svoje delo, so ljudje hvaležni, ko jim pomagaš? Ja, svoje delo imam zelo rada. So ljudje, ki so res hvaležni in ti potem npr. prinesejo buteljko vina. Veliko je tudi takih, ki se ne zavedajo dobro, iz česa smo jih rešili, ali ki so celo jezni na nas, ker nismo prišli hitreje. Jemljejo nas, kot da je samo po sebi umevno, da smo jih prišli iskat. No, to je tudi res, smo pač javna služba. Niso toliko hvaležni, a to me ne moti. Ali ti je kaka reševalna akcija še posebej ostala v spominu? Hm ... Mogoče reševanje z Aiguille du Jardin (greben Aiguille du Jardin vodi na Aiguille Verte). Bila je nevihta in helikopter me je odložil poleg dveh j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 alpinistov, ki ju je slabo vreme ujelo na vrhu gore. Ker se je nevihta že razbe-snela, nas helikopter ni mogel pobrati. Tako smo si poiskali manjše zatočišče in tri ure čakali med močnim bliskanjem in grmenjem. Prvič sem čutila brenčanje čebel, ko je ozračje tako na-elektreno, da ti gredo lasje pokonci in vse kovinsko, kar imaš na sebi, brenči. Seveda smo takoj vso opremo, cepine, komplete, metulje odložili daleč stran od nas. Ko se je nevihta malo umirila, nas je helikopter le pobral. V kakšnih odnosih ste z reševalci iz Italije in Švice? Delo imamo razdeljeno. Če nas pokliče kdo, ki je npr. v Švici, kar se pogosto zgodi na območju Le Toura, najprej pokličemo švicarske reševalce, povemo, da je prišlo do nesreče in da bo hitreje, če jih gremo mi iskat. Se pravi, lahko rešujemo na njihovem območju, a le z njihovim dovoljenem. Če se nesreče zgodijo na grebenih, npr. Grandes Jorasses, gremo po navadi v akcijo mi. Katere so najpogostejše nesreče? Poleti je najpogostejša višinska bolezen v koči Vallot, pozimi pa poškodbe ramen na smučiščih. Ramen, ne kolen? Ramen. Je bilo letos zaradi visoke vročine več reševanj zaradi padajočega kamenja? Niti ne. Lani je bilo kar nekaj primerov, ko so bili ljudje ukleščeni pod skalnimi bloki. Letos je bilo mogoče več reševanj iz Walkerjevega stebra, res da zaradi padajočega kamenja, a po mojem mnenju bolj zato, ker so bili pogoji res dobri in je bilo v njem veliko navez. Letos so vas poslali tudi v izjemno akcijo: iskanje ostankov žrtev nesreče letala Germanwings. Verjetno ni bilo ravno prijetno brskati med deli letala, prtljage in žrtev? Iz enote PGHM Chamonix so tiste, ki smo bili tedaj na voljo, poslali na prizorišče nesreče. Na srečo smo bili med zadnjimi ekipami, ki so prišle tja, in za pobrati ni bilo več veliko ostankov, razen črne skrinjice in oblek. Res je bilo že "pospravljeno", nisem videla ostankov teles. Prve ekipe, reševalci iz Briangona in Grenobla so imeli težko delo, saj so morali vsak delček telesa dati v posebno vrečko za identifikacijo. Sicer je samo delo potekalo tako, da so nam zjutraj ob prihodu na dobro zavarovani kraj Fotografija s prizorišča nesreče Foto: Adrian Wells (gost agencije Mountain Tracks) Nesreča med sestopom z Aiguille de Rocheforta Nedeljsko jutro se je prebudilo v čudovit dan. Slabo vreme se je razkadilo, čez noč je padlo okrog 30 cm novega snega. Vodil sem dva gosta na Aiguille de Rochefort. Do Salle a manger smo večinoma sledili gazi, ki sem jo mestoma popravljal. Pod Dent du Geantom smo imeli krajši počitek. Gosta sta bila dobro fizično pripravljena, le novi sneg je upočasnil napredovanje. Na vrhu Aiguille de Rocheforta smo bili točno ob 13. uri. Na sestopu sem ju malo priganjal, vsi smo imeli delo naslednji dan oziroma sam naj bi imel že zvečer sestanek za teden Mont Blanca. Sestopali smo kar v redu, čakal nas je še zadnji ozebnik, pod katerim je bila krajna zev. Naenkrat je eden od klientov zdrsnil in nas potegnil za seboj. Gornja plast novega snega se je topila, spodaj je bil trd sneg. Kljub zaviranju s cepinom mi zdrsa ni uspelo ustaviti, temveč samo upočasniti. Gosta sta zdrsnila v razpoko, ko sem kot zadnji še zaviral. Vrv me je naenkrat sunkovito potegnila in moj padec je bil hujši. Izbilo mi je zrak iz pljuč in nekaj minut je trajalo, da sem prišel k sebi. Gosta sta vstala nepoškodovana, jaz pa sem v levi roki čutil močno bolečino. Pravzaprav je nikjer ni bilo, izpahnjena V času, ko je nastajal intervju, so chamonijski reševalci dvakrat reševali tudi Slovence. Njihovo pomoč je potreboval tudi Klemen Gričar. To je njegov opis dogodka. v komolcu je ležala za mano. Nekako sem se spravil v pol sedeči položaj. Izvlekel sem telefon in poklical PGHM, poklicno reševalno enoto v Chamonix. Odziv je bil hiter, v 15 minutah je bil helikopter pri nas. Izskočila sta dva reševalca, eden je bil zdravnik. Gosta so odpeljali do koče Torino na gondolo. Meni je doktor nastavil infuzijo in vbrizgal morfij. Ko se je helikopter vrnil, sem bil že omotičen, postalo je toplo in bolečina je pojenjala. Z mene so sneli opremo in jo zložili v nahrbtnik. Namestili so nosila, doktor mi je naravnal roko in jo dal v opornico. Še dvig v helikopter in poleteli smo v bolnišnico Sallanches. Tam je že čakala ekipa in steklo je kot po maslu. Zanimivo, da niso nič zrezali z mene, vse so lepo slekli. Rekel sem režite, saj je samo obleka, pa so rekli, zaupaj nam, slekli te bomo, te obleke so drage, nočemo jih uničiti. Eden od reševalcev je poznal Martino in prosil sem ga, če jo lahko pokliče in pove, kaj se mi je zgodilo. Čez noč sem ostal v bolnišnici. Član GRS sem 25 let, 15 let sem bil reševalec letalec, tokrat pa se je zgodilo, da sem bil v obrnjeni vlogi. Če se mi je že morala zgoditi nesreča, se mi je na najboljšem terenu, kajti odziv reševalcev -zdravnik, prva pomoč - vse je bilo na visoki profesionalni ravni in tudi zaradi tega se mi poškodba hitreje zdravi. Klemen Gričar j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 določili, v katerem predelu iskati in čistiti. Ravno tebi je uspelo najti najpomembnejše za razjasnitev nesreče - črno skrinjico. Bi to pripisala sreči, ženski intuiciji ali čemu drugemu? Ne vem, vedno rada opravim nalogo, ki mi jo dajo, in že od nekdaj rada iščem. Vedela sem, da je bilo pred mano že veliko ljudi in nisem si rekla, da jo bom našla, ko bom prišla. Ko sem bila tam, sem rekla sodelavcu: ''Pojdiva pogledat tja, kaže, da je veliko stvari.'' Res sva potem odko-pala nekaj črnega, na videz zažganega. Sprva nisem bila gotova, če je to res črna skrinjica. Ko so potrdili, sem bila zelo vesela. Pa ti kot ženski ni delo reševalke nikdar preveč fizično naporno? Ne, niti ne. S helikopterjem je delo precej olajšano. A vseeno je treba paziti na pravilen položaj, da zaščitimo hrbet, saj se veliko priklanjamo, nosimo. Nahrbtnik za reševanje je precej težek, okoli 20 kg. Tudi fante boli hrbet, ker večinoma ne pazijo na tehniko. Jaz zdaj dam nahrbtnik najprej na mizo ali na nekaj višjega in šele potem na hrbet. Nisem še naletela na reševanje, ko nečesa ne bi mogla izvesti, ker bi bilo preveč fizično naporno. Kaj počneš med dnevi, ki so namenjeni treningu? Letos so bile odlične razmere v hribih, tako da sem opravila veliko tur, nisem toliko plezala v ple-zališčih ali umetni steni kot po navadi. Kateri vzponi oz. ture so ti ostale v najlepšem spominu? Freneyski stebri, lansko zimo sem bila v Patagoniji, kjer sva se s prijateljico povzpeli na Agujo Poincenot, 3002 m, levo od Fitz Roya. O PREDAVANJE Mire Steinbuch Sreča se poraja med uresničevanjem naših sanj Reinhold Messner v Cankarjevem domu Beseda je bila primarna, slika samo za ozadje. Besede in slike so se občasno ujele. Zdel se mi je kot dobrodušen dedek, obrušen od številnih življenjskih preizkušenj, spravljen s seboj in svetom, zadovoljen s tistim, kar je dosegel. In dosegel je veliko. Tu je nekaj utrinkov z njegovega predavanja. Uvodoma je na kratko predstavil osrednji del svojega življenja. Začel je s tragedijo na Nanga Parbatu, kjer je izgubil brata in sedem prstov na nogi. Sčasoma je ugotovil, da mu izogibanje goram ne bo vrnilo brata, zato je nadaljeval z alpinizmom. Zaradi izgubljenih prstov ni več tako dobro plezal v skali kot nekoč, zato se je preusmeril v himalajizem. Začelo se je novo obdobje njegovega življenja, v katerem se je povzpel na Reinhold Messner Foto: Mire Steinbuch Everest in ''osvojil'' vseh 14 osemtisočakov. Ker višje od Everesta ni mogel, se je odločil, da bo vertikal -ne pustolovščine zamenjal za horizontalne. Bil je še premlad, da bi posedal na kavču, s pivom v roki gledal televizijo in čakal na pokojnino, ki je ne bo dobil, ker ni plačeval prispevkov. j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Šel je na Arktiko in An -tarktiko, prečil Grenlandijo. Potem je doživel nesrečo. Ponoči je padel z grajskega zidu - ne z vrha, temveč z dveh metrov, ko ga je skušal prepleza -ti, ker je pozabil ključe. Zlomil si je peto. Nekaj časa je bil invalid, nato pet let evropski poslanec zelenih; preučeval je legende o jetiju, napisal več kot 50 knjig in odprl šest muzejev. Po tem uvodu se je vrnil na začetek in podrobneje predstavil obdobja svojega življenja. Za alpinizem v visokih gorah je potrebna telesna moč, agilnost in koncentracija. Agilnost z leti počasi pojema, kon -centracija ostaja glavni dejavnik plezanja. Na prvo odpravo, na Nanga Parbat, je bil povabljen. Kot gost je plačal samo majhen delež zelo drage odprave. Člani so podpisali pogodbo, da bodo vsa predavanja, foto -grafije in knjige v domeni vodje odprave. Udeležil se je še več odprav, vse so bile velike in drage. Leta 1975 se je odločil ta pristop spremeniti. S Petrom Ha-belerjem sta odšla pod Ga -sherbrum I z vsega 200 kilogrami opreme in hrane. Ko sta se aklimatizirala, sta izkoristila prvo priložnost lepega vremena in po treh dneh plezanja po prvenstveni smeri dosegla vrh na način, ki se danes imenuje alpski slog. Odprava je stala - preračunano -današnjih 10.000 evrov. Vse svoje nadaljnje eks-pedicije je financiral sam z denarjem, ki ga je zaslužil s predavanji in knjigami. Pred tem je šel lahko kot gost na odpravo vsake dve leti, zdaj si je lahko letno privoščil dve do tri odprave na osemtisočake. Najvišjih vrhov sveta se je lotil na popolnoma nov način, ki je bil ključ njegovega uspeha na osemtisočakih. S svojo ustvarjalnostjo je izumil nov sistem plezanja, s katerim si je povečal možnosti, da je prestavljal meje mogočega. Sprejel je dejstvo, da je neuspeh na meji možnega normalen; iz neuspehov se je naučil več kot iz uspehov. Pomislil je, da bi brez kisika šlo tudi na Everestu. V 70. so bile jeklenke s kisikom težke 7 kg, za vzpon (in sestop) jih je en človek po -treboval 7 - skupaj 50 kg. K tej teži je treba dodati še opremo in hrano! Leta 1978 sta s Habelerjem na Everestu sprva na -predovala več kot 200 metrov na uro, višje ko sta bila, počasnejša sta postajala. Po njegovem mnenju je ''ta vedno večja počasnost ključna za razumevanje plezanja na velikih višinah''. Z višino je pojemala njuna fizična moč in tudi moč volje, sposob -nost odločanja in razmi -šljanja. Korak, dolg počitek ... nov korak, dolg počitek ... Glavni vrh je bil na videz vedno bolj oddaljen; zdelo se je, da ga ne bosta nikoli dosegla. Doma sta intenzivno trenirala za to odpravo, tisoč strmih višinskih metrov sta pretekla v 35 minutah. Na vršnem grebenu sta za 50 metrov porabila več kot eno uro. Takrat je spoznal, da je psihična moč veliko pomembnejša od fizične. Volja je tista, ki odloča o uspehu ali neuspehu. S tem vzponom sta ovrgla še enega zadnjih tabujev. Vendar ne pozabimo -vzpon brez kisika je uspel že leta 1975 Marjanu Manfredi, ko je dosegel Makalu, 8463 m. Po vseh ''osvojenih'' osemtisočakih ga je čakal naslednji izziv - solo vzpon na Mount Everest. V Kat-manduju mu niso dali do -voljenja, ker naj bi bilo prenevarno. Zato se je ponj odpravil v Peking. ''Zakaj pa ne? No problem,'' so rekli, ''plačajte 80.000 dolarjev.'' Seveda jih ni imel. Za razliko od naših bank itali -janske niso dajale tveganih kreditov. Založnik mu je vnaprej izplačal honorar za knjigo, prodal je vse premičnine, tudi porscheja, in napraskal dovolj denarja. Leta 1980 je na severni strani Everesta čakal na izboljšanje vremena. Ko se je zjasnilo, se je odpravil proti steni. Med prečenjem razpoke se mu je udrlo in padel je vanjo. Pet let pred Joejem Simpsonom je ugotovil, da edina pot v življenje vodi po temnem dnu razpoke in po njem navzgor. Ko je bil zunaj, je najprej hotel sestopiti, toda nekaj v njem ga je prisililo, da je šel gor namesto dol in uspel doseči vrh. Dve leti se je telesno in duševno pripravljal na ta vzpon. ''Izpostavljenost je poglavitni del pustolovščine pri plezanju na visoke vrhove. Bolj ko smo izpo -stavljeni, bolj se zavedamo samega sebe, močneje čutimo svoje omejitve,'' je poudaril. ''Vračanje v dolino, srečanje s prvimi insekti, prvimi vodami, prvimi pticami in ljudmi je podobno ponovnemu rojstvu. Danes pravim, ne hodite gor, da bi dosegli vrh, pojdite gor, da bi se vrnili in spet postali del svoje družbene sredine. [...] Včasih se prostovoljno izpostavljamo v najbolj divjih in oddaljenih območjih sveta zaradi potrebe po ponovnem rojstvu. Zavedamo se, da je golo življenje najmočnejše, kar imamo. [...] Čustveno ne živim od tega, kar sem naredil. Kar sem naredil, sem naredil; za to prevzemam odgovornost, to je del mojega življenja. Kar me žene dalje in mi daje veselje do življenja, spodbuja mojo ustvarjalnost, vizije in cilje v priho -dnosti, so sanje. Ker imamo sanje, ki jih je možno ure -sničiti, smo srečni. Sreča ni nekaj, kar nam dajo naše aktivnosti, sreča se poraja med izvajanjem dejavnosti, ki so uresničenje naših sanj.'' O j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 PORTRET Vladimir Habjan V planinski organizaciji je veliko izzivov Pogovor z Romanom Ponebškom, podpredsednikom PZS Roman Ponebšek, (46), podpredsednik Planinske zveze Slovenije (PZS), ima bogato planinsko zgodovino. Planinski skupini na OŠ Litija se je pridružil že v šestem razredu in se takoj lotil zasavske transverza-le, v sedmem razredu je že bil na svojem prvem planinskem taboru. V srednji šoli je prevzel naloge mla -dinskega vodnika v skladu s konceptom "mladi z mladimi". Po odsluženem vojaškem roku leta 1990 je postal član upravnega odbora društva in načelnik mladinskega odseka. Že četrti mandat je predsednik PD Litija. Dvakrat je bil predsednik Mladinske komisije (MK) pri PZS, in sicer v letih 1991-1993 (skupaj s Katjo Godec, danes Kadiš) ter 1994-95. Kar 13 let je bil gospodar Planinskega učnega središča (PUS) Bavšica. Od leta 1990 je planinski vodnik, od 2003 inštruktor planinske vzgoje. V zadnjem desetletju je sodeloval pri organizaciji vodniških usposabljanj. Roman je bil dejaven pri kreiranju strategij, npr. pri pisanju programa Mladi v gorah in pri gorniški organizaciji. V prvem mandatu Ekarjevega predsedovanja (2002-2006) je bil član Upravnega odbora PZS. Na povabilo predsednika PZS Bojana Rotovnika je leta 2014 postal podpredsednik PZS, zadolžen za MK in Vodniško komisijo ter področje informiranja. Roman je dipl. inž. elektrotehnike, direktor distribucijske enote Elektra Ljubljana v Trbovljah. Ker se poznava že dolgo, sva se v pogovoru tikala. Kaj si razmišljal ob povabilu Bojana Rotovnika, predsednika PZS, da bi se vključil v vodstvo PZS? Tehtal sem razloge za in proti. Obojih je kar nekaj. Največji problem je čas. Vpet sem v veliko aktivno -sti, zato skušam sodelovati po svojih najboljših močeh. Z Bojanom sodelujeva že 20 let in se dobro poznava, skupaj sva opravljala tečaj za inštruktorje, se izmenjevala na mestu predsednika in podpredsednika MK. Cenim njegovo delo, ki ga je z ekipo opravil v prvem mandatu. Zdi se mi, da so se nekatere zadeve res drastično izbolj -šale. Dalo pa bi se še kaj narediti pri vsebini, doktrini. Ocenjujem, da bi zato po -trebovali stratega. Je pa treba vedeti, da je PZS zelo dinamično okolje. Lani je bilo sprejetih kar šest, sedem zakonov, ki pomembno vplivajo na planinsko organizacijo, in če se hočeš na vse to odzvati, ti vzame ogromno časa. Odziv je nujen, če želimo ohranjati pogoje za delovanje in razvoj planinstva. Veliko je operativnega dela, hkrati je treba imeti vizijo, kam bo šla PZS. Ker je dela veliko, sem se odločil, da bom k temu pri -pomogel tudi sam. Kaj te je zvabilo v gore? Kakšni so tvoji hribovski začetki? Roman Ponebšek Foto: Vladimir Habjan V največji meri oče, ki je hodil v hribe s svojo družbo, kasneje sva hodila tudi skupaj. Vedno je prišel poln vtisov in to me je potegnilo. Tudi počitnice smo pogosto preživljali na Veliki planini, kjer sem obiskoval bližnje vrhove in koče. Ko sem začel obiskovati planinski krožek, sem zvedel za mladinski odsek in se mu priključil. Mislim, da bi moral biti vsak funkcionar, pa naj opravlja še tako visoko funkcijo, še vedno aktiven na določenem operativnem področju, npr. vodenju, varovanju narave, markiranju ... da ima stik z gorami in ljudmi na terenu. Koliko si ti še aktiven, še hodiš v hribe? Petkrat letno grem na družinski izlet, enega ali dva j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 pa tudi vodim. Družinska sekcija v društvu je kar aktivna. Vsako leto sem najmanj en teden na planinskem taboru, poskušam se vključevati na šolah, pomagam voditi sekcije, pa še kaj bi se našlo. Vsekakor to znese vsaj eno do dve aktivnosti na mesec, tako da še ohranjam stike. Sicer se strinjam s tabo, da se moraš teh aktivnosti udeleževati, da ohraniš stik z realno -stjo, je pa seveda težko, če pomisliš, koliko vikendov gre za planinske zadeve. Pred kratkim smo objavili pogovor s predsednikom PD Ljubljana-Matica, ki je dejal, da si želi mnogo manj birokratsko planinsko organizacijo, kot je zdaj. Imaš kakšno idejo, kako bi se lahko temu izognili? Ja, tega je res veliko, vendar to kaže tudi na odnos države, npr. zadnja problematika davčnih blagajn, kar bo mogoče celo poenostavilo poslovanje. Veliko je poročil, a to nam narekuje tudi država. Dejstvo je, da moraš vsak evro, ki ga dobiš, upravičiti in napisati poročilo državi ali Evropi, kjer si ga pač dobil. To je stanje duha v državi in Evropi. Žal beseda in stisk roke nimata več veljave, stopnja nezaupanja pa povečuje birokracijo. Kaj pa notranji vidik? Vemo, da je PZS množična in razvejana, tudi sistem odločanja ima celo vrsto stopenj, odborov, komisij, upravnih odborov ... posledično tudi pravilnikov, na primer imamo celo Pravilnik o pogrebnih svečanostih. Si s tem delovanje olajšujemo ali si ga otežujemo? Vsaka medalja ima dve plati. Nekatere zadeve smo res formalizirali, po drugi strani je tudi res, da PZS mora imeti pravila. Kako bi sicer vedeli, kdaj boš nosil prapor in kdaj ne? Nekatera društva so hotela imeti te zadeve vnaprej določene, saj morajo biti na nivoju organizacije rešene enotno. Tu je tudi pieteta, ljudje bi bili lahko užaljeni. Seveda ni nujno, da imamo pravilni -ke prav za vse, je pa dobro -došlo, če se soočiš z dilemo in ugotoviš, da je nekaj nekje zapisano in lahko to uporabiš. Seveda vsaka pravila predstavljajo omejevanja. Organizacija, kot je PZS, potrebuje pravila in prav je, če vsa društva spo -štujejo dogovorjeno. Na katerih področjih in na kakšen način se ti zdi, da bi najlažje dal svoj prispevek razvoju planinske organizacije? Predvsem da bi olajšali delo društvom, da bi se vključe -vali v operativnem smislu in tvorili politiko oz. vizijo PZS. Cilje in prioritete smo si zapisali v Programske smernice PZS za obdobje 2014-2018. Zagotovo je prenova vodil ključnega pomena. Gre za strateški dokument, ki določa naše mesto in delovanje v priho -dnosti. Rad bi, da bi se vzpo -stavil vzorčni planinski tabor, kar je bila že želja MK, da bi bilo napisano, kako se tabor organizira, tudi v organizacijskem smislu. Na vodniškem področju predvsem pri izvedbi izobraževanj pogrešam več prostovolj-stva, a je težko, saj imaš kot vodnik in inštruktor veliko odgovornost. To so dileme, s katerimi se ukvarjam. Potem vidim problematiko koč, ki jih čedalje bolj obravnavajo kot gostilne. Kaj s kočami 3. kategorije? Po eni strani so stvar tradicije, zgodovine, po drugi v mnogih kočah v celem letu nihče ne prespi. Kaj je torej to? Tu so izzivi. V enem mandatu težko izvedeš tako zahtevne naloge. S temi vprašanji sem se ukvarjal že prej in imam nekaj izkušenj. Je en mandat (podpredsednika) dovolj, da bi se poznal napredek? Ne, potrebna sta vsaj dva. V enem mandatu se lahko nekaj naredi v komisijah, če imaš ideje, v PZS pa po -trebuješ več. To je vztraj -nost, masa, če kar koli spre -minjaš. Ne vidim čarobne palčke. Kaj pa za predsednika, se ti zdita dva mandata dovolj? To je pa delikatno vprašanje. Mislim, da sta dva mandata dovolj, kajti v tretjem mandatu obstaja veliko tveganje rutinskega dela in pomanjkanje želje po spremembah. Nihče ne more pričakovati, da bo za tabo prišel predse -dnik, ki bo tvoja kopija, kar je pravilno. Treba je vedeti, da imajo danes predsedniki veliko odgovornost, tega se ne zavedamo dovolj, tega niti ne izpostavljamo preveč. Koga bi lahko to tudi odvrnilo. Težko je, ker je kadra končno mnogo, ni veliko tistih, ki bi hoteli in bi tudi bili sposobni opravljati najodgovornejše funkcije. Rutina za organizacijo ni dobra. Kaj so po tvojem največje ovire, da bi bila planinska organizacija učinkovitejša? Kaj meniš, koliko je PZS cenjena v javnosti? PZS ima v javnosti velik ugled in težo. Vedeti moramo, da društva delujejo samostojno, PZS pa društva združuje. To je velik konglomerat, to se je videlo tudi iz ankete leta 2015, ko se je odzvalo malo več kot polovica društev, vendar so imela ta kar 79 odstotkov članstva. Kako, na kak način to učinkovito upravljati, je veliko vprašanje. Smo najbolj razvejana organizacija v državi, smo tudi pro -stovoljci. Izziv je, kako dobiti feed back od društev. Bili so časi, ko ni bilo močnega stika društev z zvezo. Zdaj se to izboljšuje, ta vez se skuša ponovno vzpostaviti z Navezo, anketo ... Društva delujejo pragmatično, malo jih sledi dejavnosti zveze, npr. da bi se vključevali v oblikovanje statuta, pravil -nikov ... ker ni pripravljeno -sti. Cilji društva so izvajati svoj program. Kdor želi biti aktiven, je lahko, kdor pa ni aktiven, ni prave selekcije in jo je, roko na srce, tudi zelo težko ustvariti, saj smo prostovoljci. UO je že v prejšnjem mandatu obravnaval predlog razvrstitve in stimulacije društev glede na področja dela, ki jih društvo opravlja, povezuje nas pa članarina. Kako narediti, da bi se bolj povezali? Pričakovanja društev so različna. Sam vidim organiziranost PZS: v prvem planu so društva, tudi komisije v smislu razvoja doktrin so podpora društvom, in to izvajajo - tu se mi zdi, da je samopostre -žni sistem. Kdor pričakuje, da bo zveza delila denar, da bo molzna krava - nikoli in nikdar ni bila. PZS je bila za svoj program in razvoj vedno primorana pridobivati sredstva iz različnih virov. Spomnimo se predse -dnika Potočnika, ko je prišel prosit za sredstva in je rekel: ''Tule imam gumb, prišijte mi suknjo.'' PZS postavlja norme, program, sistem, potem pa društva, ki želijo, to uporabijo in nadgradijo. V prostovoljni organizaciji je to - to. Interes mora biti na strani društev in zveze. Navsezadnje, PZS smo društva, od tam pridejo kadri. Ali zaznavaš v zdajšnjem mandatu menjavo generacij? V bistvu niti ne. Smo pa v upravnem odboru v tem mandatu dobili osvežitve. Tvoj moto v življenju je? Gorništvo, planinstvo kot način življenja. O j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Lesachtal/Lesna dolina Mitja Peternel V objemu iztekajoče noči se vzpenjam po položni gozdni cesti. Makadamska podlaga je prekrita z utrjeno snežno preprogo. Ker ne želim zgrešiti odcepa proti prostranim planjavam visokogorske planine Mussen, mi je v pomoč čelna svetilka. Ta v sodelovanju z medlo lunino svetlobo ustvarja srhljive sence okoliških dreves. Na srečo igra svetlobe traja le uvodni del ture, saj se kmalu začne daniti. Do idilične lovske koče pridem ravno v trenutku, ko konice skalnatih vršacev na nasprotni strani doline oblizne prvi sončni žarek. Škrlatna barva se za kratek čas prelije v rdečo, ta preide v oranžno in rumeno, dokler se bela svetloba ne razlije po pokrajini. Kako čarobno je opazovanje rojevanja jutra visoko v gorah! Za dodatno impresijo poskrbi sveža snežna odeja. Na njeni beli površini je prelivanje barv še izraziteje. Taki trenutki se mi za vedno vtisnejo v spomin. Vzpenjanje po zmrznjenem snegu, ki ga prekriva le za ped debela plast pršiča, mi omogoča hitro napredovanje. Jutro je izjemno hladno. Eol, bog vetra, mi je danes presenetljivo namenil popolno brezvetrje. Še temno modro nebo je brez oblačka. Naravnost idealen dan sem izbral za današnjo smučarsko turo v naročju Lienških Dolomitov, nad okolju najprijaznejšo dolino v Evropi. Lesachtal ... ... leži na skrajnem jugozahodu avstrijske Koroške. Ozka, dobrih dvajset kilometrov dolga dolina se razteza v smeri vzhod-zahod med krajema Kotje-Muta/ Kdtschach-Mauthen in Maria Luggau. Po njej teče reka Zilja/Gail, ki tvori naravno ločnico med Karnijskimi Alpami na jugu in Ziljskimi Alpami na severu. Spušča se proti vzhodu in se pri Kdtschachu izrazito razširi v Zgornjo Ziljsko dolino/ Obere Gailtal. Zahodno od romarskega središča Maria Luggau Lesachtal se nadaljuje v Tiroler Gailtal.1 Čez najvišje vrhove osrednjega grebena Karnijskih Alp poteka državna meja z Italijo, po zahodnem delu Ziljskih Alp oz. natančneje Lienških Dolomitov pa meji na avstrijsko 1 Zanimiv in poučen prispevek o možnosti turnega smučanja v tirolskem delu doline si lahko preberete v članku Tomaža Hrovata Nad izvirom Zilje, ki je bil objavljen v PV 1/2014. j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Lesachtala. Številni opuščeni mlini pričajo o tem, da so ljudje tod intenzivno predelovali tudi žito. Poleg lesne industrije se prebivalci doline danes pretežno ukvarjajo s kmetijstvom. Žal se zaradi zahtevnih življenjskih pogojev in omejenih možnosti za zaposlitev število domačinov v zadnjih letih naglo zmanjšuje. Še večji osip pa preprečuje povečan turistični razvoj. Posebej zanimiva je postala v zadnjih letih - po prejetju naziva okolju najprijaznejše doline v Evropi. Tu ni prestižnih hotelov, niti žičniških naprav, še trgovine z osnovnimi življenjskimi potrebščinami so redke. Morda Lesachtal še najnazornejše opisuje slogan bližnje doline Villgratental: "Pridite k nam. Ne ponujamo vam ničesar." A Lesna dolina nam, ljubiteljem gorskega sveta, ponuja nepozabna doživetja v neokrnjeni naravi. Sem se vračamo z željo, da bi se umaknili pred vsakdanjim dolinskim stresom in naužili svežega zraka. Udobje, potrebno za prijetno sprostitev, nam ponujajo preproste in gostoljubne domačije s kmečkim turizmom za običajno zelo sprejemljivo ceno. 1 Razgled z vrha Lumkofla na Millnazenkogel (spredaj), Riebenkofel (levo) in skalne ostrice Lienških Dolomitov v ozadju Foto: Mitja Peternel 2 Razgled z vrha Mussenhohe na Lumkofel (levo) in Lienške Dolomite (desno) Foto: Mitja Peternel Poleti ... ... imamo v Lesni dolini največ možnosti za pohodništvo. Na večino vrhov okoliških gora vodijo planinske poti, ki so vzorno označene in opremljene z ličnimi rumenimi kažipoti. Ljubitelji botanike pozno pomladi in v začetku poletja najraje obiščejo planino Müssen, kjer je eno izmed redkih rastišč rajske lilije. Na zaščitenem območju, poimenovanem tudi "cvetlični paradiž Mussen" (Blumenparadies Mussen), rastejo tudi druge zanimive gorske cvetice (rumeni encijan, različne orhideje, murke ...). Kdor bi si zaželel sproščanja adrenalina, lahko svoje sposobnosti preizkusi v eni najzahtevnejših zavarovanih poti v Karnijcih - Weg der 26er. Vrtoglava, športna ferata nas pripelje na najvišji vrh Karnijskih Alp, Hohe Warte oz. Monte Coglians, 2780 m. Poleg te zavarovane poti je še nekaj manj zahtevnih. Mednje sodi tudi novejša skozi sotesko Millnatzenklamm v Ziljskih Alpah. Nad Lesno dolino se dvigajo tudi vrhovi, dostopni le z lažjim plezanjem. Najbolj znan med njimi je Wolayer Seekopf, 2542 m, nad idiličnim, istoimenskim jezerom. Le za skalno plezanje dolina ne ponuja prav veliko možnosti. Plezalni vrtec s smermi vseh težavnosti se nahaja nad Tuffbadom, kjer se lahko preizkusimo tudi v daljši športnoplezalni smeri Solaris. Alpinisti raje obiskujejo stene bližnjih Lienških Dolomitov in gore nad Sappado, saj je skala nad Lesno dolino precej krušljiva. zvezno deželo Vzhodno Tirolsko/ Osttirol. Vasi in zaselke na prisojnih pobočjih povezuje ovinkasta in mestoma precej ozka cesta. Prvič smo njene "čare" spoznali ob vračanju z Dolomitov. Prijatelj Borut je na račun naše "bližnjice" izrekel kar nekaj sočnih kletvic. Že ob uvodnem obisku doline nam je postalo jasno, zakaj je bila preteklo zimo zaradi velike količine novozapadlega snega in posledične nevarnosti snežnih plazov za več dni popolnoma odrezana od sveta. Odmaknjena, samotna dolina, kjer se prikupne vasice nahajajo na nadmorski višini med 800 in 1400 metrov nad morjem, je bila v daljni preteklosti poimenovana tudi s pristnim slovenskim imenom Lesna dolina. Ime, ki ga na žalost vedno bolj redko uporabljajo, potrjuje, da je bilo gozdarstvo že v davnini ena izmed glavnih gospodarskih dejavnosti j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 3 Deviški vzpon na Schätzbichl Foto: Mitja Peternel 4 Značilna piramida Monte Peralbe s Schönjöchla Foto: Mitja Peternel 5 Smučanje z Lumkofla je v dobrih razmerah en sam užitek. Foto: Mitja Peternel 6 Panoramski pogled na St. Lorenzen zRunsecka Foto: Mitja Peternel V zimski ponudbi ... ... Lesachtala ni urejenih smučišč. Najbližji središči z žičniškimi napravami sta manjši, družinam prijazni smučišči nad Kdtschach-Mauthnom in Obertilliach/Golzentipp na Vzhodnem Tirolskem. Imajo pa v Lesni dolini ob ustreznih snežnih razmerah urejeni sankaški progi nad krajema Tuffbad in Obergail. Če se želimo umakniti množicam tekačev na smučeh v sodobnem biatlonskem središču Obertilliach, lahko kilometre nabiramo na krajši urejeni tekaški progi Sonnenloipe v St. Lorenznu. Tudi ljubitelji krpljanja imajo tod na voljo številne gozdne ceste, ki vodijo do višje ležečih planin in lažje dostopnih kopastih vrhov nad njimi. Lesna dolina je tudi pravi raj za ljubitelje turnega smučanja. V pogorje Karnijskih Alp se v južni smeri zajedajo številne stranske doline, po katerih potekajo pokrajinsko najlepši turni smuki. Ste že slišali za Hochalpl/Monte Oregone, 2384 m? Kaj pa za Schdnjdchl, 2295 m? Značilne ledeniške doline razmejujejo gorski hrbti, ki tvorijo prav tako priljubljene turnosmučarske cilje. Značilnost teh gora je, da so si po obliki zelo podobne. Vzponi v spodnjem delu potekajo po dovoznih gozdnih cestah. Te nas običajno pripeljejo do planine, ki leži na višini gozdne meje. Od tam nas čaka še zaključni, večinoma strmejši pristop na teme gore. Najbolj obiskani smučarski cilji so Runseck, 2144 m, Mittagskofel, 2251 m, Gamskofel, 2122 m, in pa Schwalbenkofel, 2159 m. Na sončni strani doline, kjer se razprostirajo Ziljske Alpe, je ciljev nekoliko manj. Le ti pa v lepoti za turnosmučarskimi vrhovi v Karnijcih prav nič ne zaostajajo. Tudi tu se začnemo vzpenjati po udobnih cestah, ki so bile narejene za potrebe spravila lesa. Temena pretežno kopastih vrhov nad sončnimi planinami dosežemo po strmejšem svetu. Turnosmučarski navdušenci si za cilj najpogosteje izberejo naslednje vrhove: Mussenhöhe oz. Mikulin, 2038 m, Lumkofel, 2287 m, Riebenkofel, 2386 m, in Samalm, 1992 m. Nad Lesachtalom v Karnijskih Alpah ležita le dve koči - Wolayer See Hütte, 1967 m, nad istoimenskim jezerom in koča Hochweisssteinhaus, 1867 m. Obe v zimskem času nista oskrbovani, ne premoreta pa niti zimske sobe. A ker turni smuki nad dolino niso posebno dolgi, jih brez težav opravimo v enem dnevu. Zato odprtih koč niti ne potrebujemo. Večina najpomembnejših ciljev je namreč dosegljiva v treh do štirih urah, pri tem moramo običajno opraviti z višinsko razliko med 1000 in 1300 metri. V paleti turnosmučarskih vrhov si lahko vsak izbere sebi najprimernejšega glede na smučarske sposobnosti. Prevladujejo lahki in srednje zahtevni turni smuki. Drznejši smučarji lahko smučajo z vrha Monte Peralbe, j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 j 33 j 7 Ko na vrhovih Ziljskih Alp še vztraja sneg, se v dolini že prebuja pomlad. Pravi čas za smučarski obisk senčnih dolin nad Lesno dolino. Foto: Mitja Peternel 8 Zaključni del vzpona na Lumkofel poteka po prostranem pobočju. Foto: Mitja Peternel 2694 m, v dolino Frohntal, po severnem rebru z Rauchkofla, 2460 m, po severozahodnem pobočju Zwölferspitze, 2592 m, ali pa po markantni severni steni Torkarspitze, 2574 m. Za varno izvedbo teh smukov potrebujemo predvsem zadostno količino snega in povsem stabilne snežne pogoje. A gore nad Lesno dolino nikakor ne smemo podcenjevati. Predvsem dolge dostopne doline v Karnijskih Alpah in strmi zaključni vzponi na nekatere vrhove so zelo izpostavljeni snežnim plazovom, zato previdnost nikakor ne bo odveč. V opozorilo nam je lahko tragična nesreča, ki se je zgodila januarja 2013. Tedaj so v snežnem plazu pod goro Mittagskofel, 2251 m, življenje izgubili kar trije izkušeni gorski reševalci iz Lesachtala. Čaka me le še nezahteven spust z vrha Mussenhdhe. Smuči spustim v lahkotno drsenje po mehki snežni preprogi. Za menoj ostaja enakomerna sled na prostranem pobočju. Prijetno vijuganje v deviškem pršiču, vrh katerega se lesketajo drobni snežni kristalčki, me polni z notranjo energijo. Zadovoljen nasmeh se mi nariše na obrazu, ko poleg avtomobila snamem smuči. Za menoj je še en nepozaben dan, preživet v gorah ... Ob vožnji domov pa že razmišljam o naslednjem obisku skrivnostne in samotne doline. Neznanih smučarskih ciljev nad Lesno dolino je še veliko ... O informacije Kako v Lesachtal: Iz Ljubljane gremo po avtocesti skozi karavanški predor mimo Beljaka do izvoza Hermagor/Šmohor. Po regionalni cesti se peljemo do kraja Kötschach-Mauthen/Kotje-Muta, kjer zavijemo desno proti Lesachtalu oz. Lesni dolini. Vodniki: Manfred Korbaj: 1. Kärntner Schitourenführer (Band 2). H. Weishaupt Verlag, 1992. Robert Zink: Schitouren in den Südalpen. Carinthia Verlag, 2007. Rudolf & Siegrun Weiss, Kurt Schall: Schitouren-Atlas Südtirol & Österreich Süd. Schall-Verlag Wien, 2009. Gerald Sagmeister & Christian Wutte: Kärnten West. Rother Verlag, 2010. Gianni Kratter, Thomas Mariacher, Nicola Rossato, Francesco Vascellari: Skitouren in den Dolomiten - Band 2. Tappeiner Verlag, 2014. Robert Zink: Skialpinismus in den Karnischen Alpen. Versante Sud, 2015. Zemljevid: Lienzer Dolomiten - Lesachtal, Kompass 47, 1 : 50.000. Schönjöchl, 2295 m Po široki dolini poteka imeniten spomladanski spust s sedla Schonjochl. Foto: Mitja Peternel Schonjochl/Forcella di Fleons velja za pravo turno -smučarsko klasiko Lesne doline. Pri vzponu se ne povzpnemo na noben vrh, ampak ga zaključimo na prostranem sedlu med gorama Raudenspitze/ Monte Fleons in Edigon. Razgibana dolina, ki se spušča proti planini Ober-gailer Alm, v dobrih snežnih razmerah ne razočara nobenega turnosmučarske-ga navdušenca. Še posebej, če bo na površini snežne odeje za nami ostajala le nekaj centimetrov globoka sled smuči. Vendar pozor! Celoten zgornji del ture poteka po plazovitem terenu, zato moramo obisk premišljeno načrtovati in ga prilagoditi snežnim pogojem. Če imamo z vrha zaradi višjih sosednjih vrhov omejen razgled, pa to nadomesti kulisa ob prihodu v zatrep doline. Tu se nam nad planino Obergailer Alm razkrijejo strme stene Edigona, Stein-wanda in Letterspitza. Zahtevnost: Nezahteven turni smuk. So pa strma pobočja pod sedlom zelo plazovita. Zato se moramo na turo odpraviti le v povsem stabilnih snežnih razmerah. Oprema: Poleg osnovne turnosmučarske opreme, ki vključuje plazovno žolno, lopato in sondo, nam bodo v zgornjem delu ture v trdem snegu koristili srenači. Višinska razlika: 1135 m Izhodišče: Okrepčevalnica Muhlenstuberl nad zaselkom Obergail, 1160 m. WGS84: N 46,683250, E 12,794350 Iz Ljubljane gremo po avtocesti skozi karavanški predor mimo Beljaka do izvoza Hermagor/ Šmohor. Po regionalni cesti se peljemo do kraja Köt-schach-Mauthen/Kotje--Muta. Tu zavijemo desno proti Lesachtalu oz. Lesni dolini. Skozi vasice St. Jakob im Lesachtal, Birnbaum, Oberring in Liesing pridemo do Klebasa. Približno 500 metrov za vasjo se levo odcepi cesta proti zaselku Obergail. Skozenj se peljemo še približno 1300 metrov do okrepčevalnice Muhlenstuberl, kjer parkiramo avto. Če je cesta splužena oz. kopna še naprej po dolini Obergailer Tal, PLANINSKI VESTNIK | FEBRUAR 2016 Runseck, 2144 m Runseck je eden lepših turnosmučarskih vrhov v zahodnem delu Karnijskih Alp. Pne se med dolinama Wolayer in Nie-dergailer Tal. Je značilen predstavnik gora, ki se dvigajo južno nad odmaknjeno in samotno dolino Lesachtal. Med te vrhove sodijo še Mittagskofel, Gamskofel, Sonnstein in Schwalbenkofel. Omenjeni cilji so med seboj ločeni z globokimi ledeniškimi dolinami, ki se v južni smeri zajedajo v glavni greben Karnijcev. Najprimernejši čas za obisk tega, po krivici ne prav pogosto obiskanega vrha je zagotovo koledarska zima, ko so njegova pobočja prekrita z debelo plastjo pršiča. Nekaj več previdnosti zahteva le zaključni del vzpona. Pristop do lesenega križa je zaradi povečanega naklona lahko nevaren za zdrs oziroma snežni plaz. Zahtevnost: Delno zahteven turni smuk. Vzpon s smučmi na Runseck ni posebej strm. Le v vršnem delu moramo glede na snežne pogoje izbrati najugodnejšo in najvarnejšo smer pristopa. Oprema: Za obisk Runsecka potrebujemo osnovno turnosmučarsko opremo. Ne pozabite na plazovni trojček - plazovno žolno, lopato in sondo. Morda nam bodo pristop na vrh v trdem snegu olajšali srenači. Višinska razlika: 1050 m Izhodišče: Zaselek Ober-nostra, 1100 m. WGS84: N 46,675150, E 12,873300 Iz Ljubljane vozimo po avtocesti skozi karavanški predor mimo Beljaka do izvoza za Hermagor/ Nad planino Obere Wolayer Alm se dvigajo skalnati vrhovi, med katerimi je najbolj znan Wolayer Seekopf (levo). Foto: Mitja Peternel Šmohor. Po regionalni cesti se peljemo do kraja Kot-schach-Mauthen/Kotje--Muta. Tu zavijemo desno v smeri Lesachtala oz. Lesne doline. Skozi vasice St. Jakob im Lesachtal in Podlanig se pripeljemo do kraja Birnbaum. Dobrih tristo metrov za vasjo nas kažipot usmeri levo proti kraju Nostra. Od tod z vožnjo nadaljujemo še do zaselka Obernostra, j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Schönjöchl, 2295 m z vožnjo lahko nadaljujemo in si vzpon še nekoliko skrajšamo. Časi: Izhodišče-Sch0nj0c-hl 3-4 h Spust 1 h Skupaj 4-5 h Sezona: Najprimernejši čas za izvedbo nastopi marca ali v začetku aprila, ko se nočne temperatu -re še spustijo pod ledišče. Obenem ob koncu koledarske zime snežna odeja še sega do izhodišča. Vodniki: Manfred Korbaj: 1. Kärntner Schitourenführer (Band2). H. Weishaupt Verlag, 1992; Robert Zink: Schitouren in den Südalpen. Carinthia Verlag, 2007; Rudolf & Siegrun Weiss, Kurt Schall: Schitouren-Atlas Südtirol & Österreich Süd. Schall-Verlag Wien, 2009; Gerald Sagmeister & Christian Wutte: Kärnten West. Rother Verlag, 2010; Robert Zink: Skialpinismus PLANINSKI VESTNIK | FEBRUAR 2016 /vA. in den Karnischen Alpen. Versante Sud, 2015. Zemljevid: Lienzer Dolomiten - Lesachtal, Kompass 47, 1 : 50.000. Vzpon: S parkirišča se v južni smeri precej položno vzpenjamo po dolini. Gozdna cesta nas pripelje v zatrep krnice, kjer leži planina Obergai-ler Alm, 1426 m. Tu nas rumena smerna tabla usmeri desno proti Scho-njochlu. Gremo lahko po cesti ali pa vzpon skrajšamo po bližnjici letne poti št. 445. V ju -gozahodni smeri nadaljujemo vzpon po široki dolini. Nad gozdno mejo dolina postane ožja in vse strmejša. Po njej se dvignemo do njenega zatrepa. Tu zavijemo levo in se po strmem pobočju v južni smeri povzpnemo na prostrano sedlo Scho-njochl, ki razmejuje gori Raudenspitze, 2507 m, in Edigon, 2511 m. Spust: Smučamo po poti pristopa. Mitja Peternel Runseck, 2144 m 1100 m, kjer na primernem mestu ob cesti pustimo naše vozilo. Časi: Izhodišče-Runseck 3-3.30 h Spust 1 h Skupaj 4-4.30 h Sezona: Za turnosmučar-ski obisk Runsecka so naj -primernejši zimski meseci. Vodniki: Manfred Korbaj: 1. Kärntner Schitourenführer (Band2). H. Weishaupt Verlag, 1992; Robert Zink: Schitouren in den Südalpen. Carinthia Verlag, 2007; Gianni Kratter, Thomas Mariacher, Nicola Rossato, Francesco Vascellari: Skitouren in den Dolomiten -Band2. Tappeiner Verlag, 2014; Robert Zink: Skialpinismus in den Karnischen Alpen. Versante Sud, 2015. Zemljevid: Lienzer Dolomiten - Lesachtal, Kompass 47, 1 : 50.000. /vA. Karnijske Alpe Vzpon: Nad zaselkom Obernostra se začnemo položno vzpenjati v jugozahodni smeri po gozdni cesti. Kmalu se levo odcepi markirana pot, ki nas po strmejšem svetu pripelje do gozdne meje nad planino Nostraalm. V isti smeri nadaljujemo po pla-notastem svetu do strme vršne glave. Pristop na vrh je mogoč po vzhodni ali po zahodni strani. Bolj priporočljivo se je na vrh povzpeti po zahodnem pobočju, ki je nekoliko manj strmo. Tu v loku proti levi dosežemo najvišjo točko. Spust: Smuk opravimo po poti pristopa. V zgornjem delu nam bo največ smu -čarskih užitkov ponudila široka poseka, ki nas v severni smeri pripelje do gozdne ceste. Po njej udobno smučamo do izhodišča. Mitja Peternel j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Schätzbichl, 2090 m Schatzbichl oz. Schatzbu-hel je vrh v zahodnem delu Ziljskih Alp. Leži zahodno nad cestnim prelazom Gail -bergsattel, ki povezuje Ziljsko in Dravsko dolino. S predvrha Mussenhohe oz. Mikulin, 2038 m, se v jugovzhodni smeri razprostirajo prostranstva planine Auf der Mussen. To območje je bilo leta 1978 zaradi izjemno bogate flore razglašeno za naravni rezervat, ki je v pomladan -skem in poletnem času množično obiskan. Pozimi, ko prostrane terene prekrije snežna odeja, pa postane eden bolj priljubljenih turnosmučarskih ciljev nad čudovito dolino Lesachtal. Tura ima le dve manjši lepotni napaki. Prva je razmeroma monoton pristop do širnih smu -čarskih planjav, druga pa sedlo, ki leži med predvrhom in našim ciljem. Do tja se spustimo za okoli osemdeset višinskih metrov, ki jih moramo ponovno opraviti ob povratku s Schatzbichla. Seveda se dodatnim 160 višinskim metrom lahko izognemo in turo zaklju -čimo na vrhu Mussenho -he. A smo ob tem prikrajšani za prijetno smuko po prostranem jugozahodnem pobočju našega cilja. Največ užitka bomo na turi deležni ob obisku v času, ko so vršna prostranstva prekrita z mehkim pršičem. Takrat bomo zadovoljno nizali zavoje do gozdne meje. Če se bomo v vršnem delu naužili lepot turnega smučanja, nam tudi spodnji del do izhodišča ne bo odveč. Zahtevnost: Nezahteven turni smuk. Ob izbiri najlažjih prehodov je tura varna pred plazovi. Schätzbichl Foto: Mitja Peternel Na širokem pobočju planine Auf der Mussen lahko postane orientacija v primeru omejene vidljivosti nekoliko zapletena. Oprema: Osnovna turno -smučarska oprema. Višinska razlika: 1000 m (če vzpon zaključimo na Mussenhöhe); 1160 m (pristop na Schätzbichl s povratnim vzponom na Mussenhöhe) Izhodišče: Parkirišče nad vasjo Podlanig, 1050 m. WGS84: N 46,687433, E 12,906733 Iz Ljubljane se peljemo po avtocesti skozi karavanški predor mimo Beljaka PLANINSKI VESTNIK | FEBRUAR 2016 Lumkofel, 2287 m .J^ Karnijske Alpe mmmh Strma, trikotna jugozahodna stena Lumkofla iz Lesne doline ne obeta prav veliko možnosti za turno smuko. Šele ko se nam ob vzponu nad planino Oberraster Alm razkrije prostrana planjava, ki jo po sredini prereže široka dolina z grapo, spoznamo prave smučarske odlike našega cilja. V hladnem, a lepem zimskem dnevu, ko so pobočja prekrita z globokim pršičem, se nam bodo po petsto višinskih metrih sproščenega vijuganja usta razte -gnila v širok nasmeh. Ob smučanju proti izhodišču bomo turo še enkrat za -dovoljno podoživlja-li. Povratek domov bo namenjen le še razmišljanju o naslednji turno-smučarski dogodivščini v čarobni dolini. Ker pa najlepši cilji privabljajo večje število turnosmučarskih navdušencev, bomo na Lumkoflu le malokrat lahko uživali samoto ob opazovanju enkratno lepih karnijskih vršacev na jugu in Lienških Dolomitov na severu. Zahtevnost: Delno zahteven turni smuk. Po obilnem sneženju so strma, s travo porasla vršna pobočja izpostavljena snežnim plazovom. Takrat je turo bolje presta -viti in počakati na varnejše snežne razmere. Na izpo -stavljenem grebenu med vzhodnim vrhom in križem se lahko naredijo velike opasti, ki od nas zahtevajo nekaj dodatne previdnosti. Oprema: Za obisk Lumkofla zadošča osnovna turnosmučarska oprema. Če je sneg na strmini pod vrhom trd, nam bodo napredovanje olajšali srenači. Višinska razlika: 1250 m Izhodišče: Parkirišče za krajem Oberring, 1037 m. VVGS84: N 46,688800, E 12,842017 Iz Ljubljane se peljemo po avtocesti skozi karavanški predor mimo Beljaka do izvoza za Hermagor/ Šmohor. Po regionalni cesti z vožnjo nadaljujemo do kraja Kotschach-Mauthen/ Kotje-Muta. Tu nas smerne table usmerijo desno proti zahodu, vsmeri pravljične doline Lesachtal. Vozimo se po ovinkasti in ponekod zelo ozki cesti skozi kraja St. Jakob im Lesachtal in Birnbaum do Oberringa. Na koncu vasi, ko se cesta prične spuščati, na levi strani ceste opazimo manjše parkirišče. Tu je prostor za nekaj vozil. Če smo parkirišče zgrešili Velik križ na Lumkoflu Foto: Mitja Peternel in se peljali mimo, kmalu opazimo cesto, ki se desno odcepi v smeri planine Oberrasteralm. Na drevesu nam pravilno smer vzpona potrdi smerna puščica z napisom Lumkofel. j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Schätzbichl, 2090 m /vA. Karnijske Alpe do izvoza za Hermagor/ Šmohor. Po regionalni cesti z vožnjo nadaljujemo do kraja Kötschach-Mauthen/ Kotje-Muta. Tu zavijemo desno v smeri Lesachtala/ Lesne doline. Skozi vasice St. Jakob im Lesachtal gremo do kraja Podlanig. Za cerkvijo se desno odcepi stranska cesta, po kateri vozimo še slab kilometer. Na izrazitem desnem ovinku na nadmorski višini 1050 metrov, približno dvesto metrov pod razcepom ceste v dva kraka je običajno spluženo manjše parkirišče, kjer parkiramo naše vozilo. Časi: Izhodišče-Sch^tzbichl 3-3.30 h Spust 1 h Skupaj 4-4.30 h Sezona: Zaradi sončne lege so zimski meseci najprimernejši za smučanje s Schätzbichla. Vodniki: Manfred Korbaj: 1. Kärntner Schitourenführer PLANINSKI VESTNIK | FEBRUAR 2016 Časi: Izhodišče-Lumkofel 3.30-4 h Spust 1 h Skupaj 4.30-5 h Sezona: Zaradi prisojne lege so zimski meseci najprimernejši za smučarski obisk Lumkofla. Vodniki: Manfred Korbaj: 1. Kärntner Schitourenführer (Band2). H. Weishaupt Verlag, 1992; Rudolf & Siegrun Weiss, Kurt Schall: Schitouren-Atlas Südtirol & Österreich Süd. Schall --Verlag Wien, 2009; Robert Zink: Schitouren in den Südalpen II. Carinthia Verlag, 2009; Gerald Sa -gmeister & Christian Wutte: Kärnten West. Rother Verlag, 2010; Robert Zink: Skialpinismus in den Karnischen Alpen. Versante Sud, 2015. Zemljevid: Lienzer Dolomiten - Lesachtal, Kompass 47, 1 : 50.000. (Band2). H. Weishaupt Verlag, 1992; Rudolf & Siegrun Weiss, Kurt Schall: Schitouren-Atlas Südtirol & Österreich Süd. Schall-Verlag Wien, 2009; Robert Zink: Skialpinismus in den Karnischen Alpen. Versante Sud, 2015. Zemljevid: Lienzer Dolomiten - Lesachtal, Kompass 47, 1 : 50.000. Vzpon: Z izhodišča gremo po gozdni cesti do razcepa Vzpon: Z izhodišča nas lesen kažipot usmeri desno na markirano gozdno cesto. Po njej gremo najprej v severni smeri, nad višino 1300 metrov pa se cesta obrne proti severovzhodu do lepe planine Oberra -ster Alm, 1619 m. Na višini 1420 metrov cesta naredi oster ovinek v desno, zato si pot lahko skrajšamo na višini 1220 metrov, kjer nas smerna tabla usmeri desno na kolovoz. Po njem gremo najprej v vzhodni, kasneje pa v severovzho -dni smeri do kote na višini 1562 metrov, kjer se z desne priključi pot iz kraja St. Jakob im Lesachtal. Nadaljujemo proti severu in izbiramo najlažje prehode do brezimenske kote na višini 1950 metrov. po bližnjici, ki nas v smeri severa pripelje naravnost na planino. Nad njo nadaljujemo vzhodno mimo vrha Grunkofla, 1886 m, proti vršnemu pobočju. Pri zanimivih senikih dosežemo rob gozdne meje. Vzpon čez enako -merno strmo in prostrano južno pobočje z imenom Mahdalpe pričnemo V severozahodni smeri se položno povzpnemo na vrh Mussenhöhe, 2038 m. Sledi krajši spust na sedlo med Mussenhöhe in Schätzbic-hlom, od koder po poti št. 227 dosežemo kopasti vrh Schätzbichl. Spust: Smuk opravimo po pristopni poti. Mitja Peternel v spodnjem delu po pobočju levo od izrazite grape. Na sredi pobočja grapo prečimo v desno in se v dolgem loku proti levi povzpnemo do velikega križa, ki leži na razglednem mestu malo pod najvišjo točko Lumkofla. Spust: Smučamo po poti pristopa. Mitja Peternel Lumkofel, 2287 m /vA. Karnijske Alpe j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Po poteh izpred štirih desetletij Makalu nekoč in danes Minilo je 40 let od prvega slovenskega vzpona na osemtisočak. Člani odprave Planinske zveze Slovenije (takrat smo bili še v Jugoslaviji) pod vodstvom Aleša Kunaverja smo oktobra 1975 po prvenstveni smeri preplezali južno steno 8463 metrov visokega Makaluja in s tem dosežkom postavili Slovenijo ob bok himalajskim velesilam. Vrh pete najvišje gore na svetu je doseglo sedem alpinistov: 6. oktobra Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon (brez uporabe dodatnega kisika), 8. oktobra Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, 10. oktobra Viki Grošelj in Ivč Kotnik ter dan pozneje še Janez Dovžan. Preostali člani odprave so bili: Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik - Den, Boris Erjavec, Tomaž Jamnik, Stane Klemene, Janez Lončar, Bojan Pollak, Milan Rebula, Roman Robas, Jože Rožič, Dušar Srečnik, zdravnik Damijan Meško in TV-snemalec Radovan Riedl. Ivč Kotnik Prodor v svetovni alpinistični vrh Slovenski alpinisti so se z Makalujem prvič srečali leta 1972, ko so v njegovi južni steni prestopili magično mejo 8000 metrov, dosegli višino 8200 metrov in s tem kot himalajski začetniki razburili ves alpinistični svet, predvsem pa je ta odprava pomenila prelomnico slovenskega plezanja novih smeri v najtežjih himalajskih stenah, kar je bila v tistem času tudi med 1 Ivč Kotnik, Janko Ažman in Viki Grošelj ob spominski plošči leta 2015 Foto: Viki Grošelj j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 himalajskimi velesilami še prava redkost. "Leta 1972 smo bili manjša odprava in imeli smo slabše razmere kot tri leta pozneje. Nismo točno vedeli, kam gremo in kako se bomo lotili vzpona, odločili smo se za steno, a na žalost ne dosegli vrha, do koder nam je zmanjkalo 200 metrov," se spominja Janko Ažman, ki je tri leta pozneje v navezi z Nejcem Zaplotnikom stopil na vrh Makaluja. "Leta 1975 smo bili številnejši, močna ekipa, vedeli smo, kaj nas čaka, izkušnje iz leta 1972 so nam zelo pomagale." Prvenstveni vzpon na Makalu po južni steni oktobra 1975 je pomenil dokončen prodor slovenskega alpinizma v svetovni alpinistični vrh, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji. Uspeh je tudi doma močno odmeval; predsednik Tito je alpiniste odlikoval z redom zaslug za narod, z zlato zvezdo, kot ekipa smo dobili Bloudkovo nagrado in še številna druga priznanja, svetovni himalajizem pa je v svoj krog uvrstil tudi Jugoslavijo. Vzpon še danes velja za enega največjih dosežkov svetovnega himalajskega plezanja in je bil odlična osnova in spodbuda za nadaljnje slovenske uspehe v najvišjem gorstvu sveta. Sami smo uspeh na gori doživljali kot dokončanje drzne zamisli iz leta 1972, ki je dala tudi smer in spodbudo našim prihodnjim ciljem v Himalaji. Makalu je bil nedvomno prelomnica v našem gorniškem življenju in od tedaj je bila za nekatere člane velika večina delovanja posvečena najvišjim vrhovom našega planeta. Spomin na prvega ni zbledel Od leta 1975 pa do danes sem se udeležil številnih alpinističnih odprav, nekaj jih je bilo tudi na najvišje gore sveta. Med prvimi je bil seveda Makalu, prvi osemtisočak in prvo srečanje s Himalajo. Ena prvih resnih učnih ur spoznavanja mogočnosti in neizprosnosti narave, kjer ni popravnih izpitov ali pa so ti zelo redki. Pomeni pa tudi spoznanje, da nekateri zmoremo veliko več, kot si ob varnem domačem ognjišču sploh lahko predstavljamo. Popolna svoboda in ogromna odgovornost, tovarištvo, prijateljstvo in brezpogojno zaupanje, ki ga povezuje vrv, na katero se navežemo. V štirih desetletjih ni spomin na našo odpravo v južno steno Makaluja prav nič zbledel. V misli se mi vračajo prizori nepalske pokrajine, vasi in domačinov, vzponov v Steni višje in višje, vse do vrha. Danes je nepredstavljivo, da smo takrat z borno opremo - v primerjavi z današnjo - ob nenehnih grožnjah plazov zdržali v strmi steni in priplezali do uspeha, ki nas je povzdignil med vodilne globalne alpinistične sile. To nam najbolje dokazujejo tudi komentarji priznanih svetovnih poznavalcev alpinizma v knjigi Bernadette McDonald Alpine Warriors. Vsako obujanje spominov pa vrača v življenje tudi vse drage prijatelje, ki jih ni več, z grenkobo dokončne izgube in obenem veselje, da smo skupaj doživljali čudovite pustolovščine. Ostajajo v spominih tam, kjer ne zbledijo in ne bolijo. Z Vikijem Grošljem, vodjem lanske jubilejne odprave ob štirideseti obletnici enega največjih dosežkov svetovnega in na vrhu. To še zdaj tako prijetno greje. To je zgodba o mladosti. Star sem bil nekaj več kot 20 let, prvič sem kandidiral za odpravo v Himalajo in se uvrstil v 21-člansko ekipo. Čeprav se nas je večina spoznala šele na samem kraju, smo stkali vezi prijateljstva, ki bodo trajale vse življenje. Resnično smo 2 Pri šoli v Manangu smo prižgali pet sveč za tiste člane odprave Makalu 75, ki jih ni več med nami. Leto 2015. Foto: Viki Grošelj 3 Med sestopom z Jubilejnega vrha, zadaj Chulu Far East. Leto 2015. Foto: Viki Grošelj himalajskega plezanja, sva bila v navezi in sva se zaradi izjemnega vetra plazila po grebenu proti vrhu. Na vrhu pa sva predvsem razmišljala, kako varno priti nazaj v dolino, ki je bila izjemno daleč. Ko pomislim na tiste razdalje, še zdaj dobim kurjo polt. Že takrat smo menili, da je biti v taki zgodbi kot sodelovati na olimpijadi, priti na vrh pa tako, kot bi dobil olimpijsko medaljo. Makalu je še vedno radost, veselje, sreča, mladost in prijateljstvo za vse življenje. Pomeni tudi dež, ki se ne ustavi ves teden, razmočeno zemljo, pijavke ter dolgo in naporno pot, vmes še nosaški štrajk. Je naš in moj prvi slovenski osemtisočak. Bil sem zraven delali vsi za enega. Ne glede na to, kdo je prišel na vrh in kdo ne, je bila to skupna zmaga. Ko danes razmišljam o tem, mi prihaja v ospredje spoznanje, da je priti na vrh nekaj popolnoma drugega kot samo biti zraven. V alpinizmu ni univerzalnih pravil Takih odprav, kot so bile Makalu, Everest, Lotse in še nekaj drugih, pravzaprav že dolgo ni več. Slovenci smo prišli v Himalajo, ko so bili najvišji vrhovi že osvojeni. Zato smo se lotili velikih sten. Vse se začne že veliko prej pred odpravo, v domačih gorah, ko človek začuti, da to ni le nekoristen svet. Vstopnico za Himalajo j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 J. sem si pridobil predvsem z uspešnim vzponom čez severno steno Eigerja, ki še danes velja za eno od mogočnih gora v Centralnih Alpah. Ko si enkrat v Himalaji, če imaš ta svet nekje v sebi, se težko zadovoljiš samo z enkrat. Sploh če ti je dano, da prideš na vrh in se vrneš v dolino brez posledic, kot so manj prstov na rokah ali nogah ali še kaj hujšega. Že ob vrnitvi z Makaluja, kjer sem neštetokrat preklel vsakega, ki mi je pokazal ta svet, in se mu nato velikokrat opravičil, smo nekako začeli tkati zgodbo o vzponu na Everest in leta 1979 to res storili; od tam smo gledali Lotse in se pozneje poskušali povzpeti nanj. Nato so se naše poti razšle na različne strani. Viki Grošelj se je začel ozirati po vseh osemtisočakih, mene je zanimalo še kaj drugega. Večkrat sem bil v Južni Ameriki, Tibetu, Tienšanu, Kavkazu, na Kilimandžaru, mongolskem Altaju, a jubilejna odprava v Himalajo je vseeno že moj enajsti obisk tega mogočnega gorstva. Jubileji so seveda tudi priložnost za primerjave in vlečenje vzporednic. Ko danes gledam mlade vrhunske alpiniste, je predvsem Himalaja poligon za vrhunske športnike in jo je treba tako tudi jemati, sicer se hitro zgodi kaj tragičnega. Zato so tudi nižji hribi predvsem športni objekti, ki so namenjeni temeljitim pripravam za vrhunske rezultate. V mojih časih so bili hribi bolj priložnost za druženje, razmišljanja. Dostopi so bili bistveno drugačni. Včasih si moral imeti kar srečo, če ti je med koncem tedna uspelo priti iz Velenja v Julijske Alpe, preplezati nekaj v Triglavu in priti nazaj domov. Danes pa zjutraj greš, in če prideš nazaj zvečer, si že pozen. Včasih so bile tudi planinske koče in zimske sobe vedno dobro obiskane in zasedene, danes jih alpinisti skoraj ne poznamo več. Smo pa tudi takrat v dolini veliko trenirali, se urili, da smo bili v gorah močnejši. Pripravljali in spremljali so nas na Fakulteti za šport v Ljubljani. Tudi zdravniški pregledi so bili obvezni. Nekateri še vedno pravijo, da smo alpinisti malo posebni ljudje. Malo pa res. Včasih smo bili za nekatere morda čudaki, danes pa kar veliko ljudi tako ali drugače zahaja v ta svet, ki postaja vedno bolj tudi pomemben turistični cilj. Mimogrede - ko smo bili leta 1979 pod Everestom, nas je bilo tam skupaj z avstrijsko odpravo na Lotse blizu petdeset. Ko sem bil leta 2004 pod Everestom in v baznem taboru, je bilo tam že mesto z dva tisoč ljudmi, z bolnišnico, pekarno, s helikopterjem, ki je prevažal onemogle nazaj v dolino, z uro hoje med spodnjim in zgornjim delom baze. Še s človeškim blatom, ki ga zbirajo alpinisti v posebne sode, potem pa nosači dirjajo nekam proti dolini, kjer ga odlagajo, kot da je odlagališče na drugem planetu. Res je neprimerljivo z našo Himalajo izpred štiridesetih let. Da, in ko vidim te moderne himalajske visokogorske turiste, kako se izmučeni vlačijo okoli šotorov ali hodijo po teh odmaknjenih poteh, se tudi sam sprašujem, zakaj človek hodi v gore in kako je lahko ta mogočna skalna gmota izziv za nekoga, ki ni zrasel z njimi. Je lahko za obisk gora dovolj že dejstvo, da hodimo v gore zato, ker so tam? Sam menim, da se ta poved tako šele začne. Gotovo sem pa sam ravno zaradi gora lahko videl tudi veliko preostalega sveta. Pod gorami se srečaš z ljudmi, s svetom, ki ga kot turist nikoli ne moreš doživeti. Človek pri plezanju preizkusi in doživi marsikaj. Izkušnje mu koristijo tudi v vsakdanjem življenju v dolini. Če si v dolini na varnem, toplem, če imaš čvrst korak in si sit, ni težave, ki je ne bi rešil. Je pa res, da me je včasih v dolini zavedlo, ker sem mislil, da so okoli mene sami prijatelji, tako kot v gorah, in da mi ni treba gledati, kaj se dogaja za mojim hrbtom. j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 nami in da je bil vesel našega obiska. Sam sem srečanje z njim doživel še posebej čustveno tudi zato, ker me je ravno tam dosegla tudi žalostna novica, da mi je doma umrla mama. Mi je ob odhodu sicer obljubila, da me bo počakala, pa si je potem očitno premislila. Je pa bila stara dobrih 95 let. Zanimivo je tudi to, da mi je pred štiridesetimi leti, ko sem bil na pravem Makaluju, umrl oče. Takrat sem za to žalostno novico izvedel šele ob vrnitvi, danes nas pa mobilne in satelitske zveze najdejo hitreje. 4 Ivč Kotnik na vrhu Makaluja 10. oktobra 1975 Foto: Viki Grošelj 5 Makalu z južno steno med poletom iz Lhase v Katmandu Foto: Viki Grošelj Ta za mnoge nekoristni svet je v vsakem primeru povezan s številnimi lepotami, lepimi, a tudi tragičnimi trenutki. Največja težava pri alpinizmu je ta, da tu ni univerzalnih pravil. Tudi ko prideš na vrh, na cilj, se pot zate še ne konča. Čaka te vrnitev v dolino, v življenje. Zato je eden od mojih najlepših gorniških spominov še vedno Makalu, ker sem bil prvič v Himalaji in sem osvojil vrh. Lep, a nekoliko grenak spomin je Everest, ker sem bil blizu vrha, pa mi ni bilo dano stopiti nanj. Najbolj tragičen pa afriški Kilimandžaro, od koder sem prinesel prijatelja domov družini v škatlici za teniške žogice. Nejc Zato so občutki ob vnovičnem, jubilejnem obisku Nepala in Himalaje še vedno v marsičem podobni prvim. Sedem nas je v tej jubilejni odpravi, tistih, ki smo pisali zgodbo pred štiridesetimi leti. Občutki so tudi malo mešani. Med pripravami se je zgodil v Himalaji hud potres, tako da nisem povsem prepričan, kam bom prišel. Po mnenju Vikija Grošlja gremo v svet, ki ga poznamo, drugi pravijo, da Nepala, ki smo ga spoznali leta 1975, ni več. Bomo videli in smo videli. Šli smo med drugim tudi pomagat tamkajšnjim prijateljem, znancem in potomcem domačinov, ki so bili z nami in nam pomagali na najvišje vrhove. Zbrali smo nekaj denarja in zdravil. Planet TV, ki nas je spremljal, bo v Nepalu gradil tudi samostojno osnovno šolo. Vsekakor so že ta pričakovanja bila nekaj posebnega, ker smo že na začetku odprave najprej obiskali grob Nejca j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Zaplotnika, ki je leta 1983 ostal pod Manaslujem. Tudi Nejc je bil eden tistih makalujevcev, ki ga je Himalaja zasvojila in osvojila, čeprav ni niti slutil, da si ga bo tako zgodaj vzela zase in za vedno. V svoji Poti je zapisal, da si "tam z enim samim korakom, enim samim prijemom v svetu miru, naporov, v svetu resničnega prijateljstva, svobode in bogastva". Pa žal zanj tudi v svetu, kjer ni popravnih izpitov. Sam sem bil po več kot tridesetih letih prvič spet tako blizu njega. Tudi zame težka preizkušnja, čisto novo doživetje, napolnjeno s čustvi, spomini, ki oživijo ... In seveda te slike, ki polnijo mojo dušo, ostajajo. Skupaj smo bili na Makaluju, Everestu in Lotseju, v severni steni Matterhorna in v številnih domačih stenah. Le kdo bi vedel, koliko naših skupnih načrtov in želja so tistega usodnega aprila 1983 skupaj z Nejcem pokopali led, sneg in kamenje . Kakšna ironija, Nejčevega groba ni več, ledenik, ki je bil tik ob njegovem grobu, se je znižal za petdeset metrov in rob morene je z Nejcem vred zgrmel v ledenik, ki naprej počasi, potem pa vedno hitreje teče v Marsiandi in Ganges ter nato proti Indijskemu oceanu. Viseči ledenik, ki je bil takrat usoden za Nejca in Anteja, je zdaj odmaknjen od mesta nesreče za več kot tri ure hoda. Kako se čas igra z usodo pa tudi s Himalajo, ki se predvsem z dostopi izjemno spreminja! Mi pa seveda še kako čutimo tudi eno drugo spreminjanje, ki mu rečemo zob časa. Himalaja postaja spet visoka, višja in nedostopnejša. Ampak, čeprav uradno Nejca ni bilo "doma", sem imel občutek, da je bil z Nepala, kot sem ga poznal, ni več Pot smo nadaljevali potem proti Manangu, kjer smo obiskali šolo za nepalske gorske vodnike, ki je brez izjemnih prizadevanj in naporov Aleša Kunaverja gotovo ne bi bilo. Seveda so bili to tudi drugi časi in naša država je bila takrat še Jugoslavija. Škoda, da šola zdaj vsebinsko bolj sameva in je poleg več vodniških tečajev potrebna tudi temeljite obnove. Stoji na čudoviti lokaciji pod kuliso Anapurn in tudi tako lokacijo zanjo je lahko poiskal le Aleš, ki je bil poleg alpinista in Himalajca tudi organizator, lobist, delavec in seveda estet in gorski sladokusec brez primere. Na drugi strani šole in verige Anapurn se vije veliko predvsem pet- in šesttiso-čakov. Nekateri vrhovi nimajo niti imen, kaj šele da bi jih kdo obiskoval. Med njimi je tudi skoraj 6500 metrov visoki Čulu, ki je bolj skupina vrhov, ki smo si ga še posebej izbrali za enega od ciljev in zanj plačali tudi dovoljenje. A ker smo bili brez ustrezne opreme in časa, smo ostali brez glavnih vrhov, stranskih smo si pa kar nekaj nabrali v malho. Seveda smo se tudi temeljito nadihali in izdihali. Na koncu teh s čustvi nabitih poti smo si ogledali še posledice potresa, lokacijo za gradnjo nove šole in razdelili zbrana sredstva. Ko te Himalaja in himalajska božanstva sprejmejo in te spustijo na svoje ozemlje, začutiš moč in mogočnost narave. Prevzame te posebno strahospoštovanje, čeprav te čudovita pokrajina nevsiljivo posrka vase, da kar pozabiš na to, da je lahko že tvoj naslednji korak usoden in zadnji. Opojno kuliso večno zasneženih velikanov ponekod raztrga podoba Nepala po potresu. Aprilsko drhtenje tal je za sabo pustilo opustošenje in ljudi pregnalo pod pločevinaste strehe in plastične ponjave, na jesen sta jih udarila še zdesetkan turistični obisk ter pomanjkanje goriva. Zima neustavljivo trka na vrata. A skromni in iznajdljivi Nepalci ohranjajo vedrino in radost, ostajajo eno samo sonce z občudovanja vrednim posluhom za sočloveka. Taki so večinoma gorjanci, čisto drugo podobo pa daje prestolnica Katmandu, ki se še vedno duši v smogu, kanalizaciji in smeteh. Okoli nepalskih popolnoma porušenih templjev so postavili ograje in straže, da ja ne bi kakšen turist brez vstopnine šel gledat in poslikat teh ostalin. Katmandu je imel pred štiridesetimi leti dobrih dvesto tisoč prebivalcev, zdaj jih ima pa več kot pet milijonov. Da, tu pa našega Nepala, ki smo ga videli in doživeli takrat, res ni več. O Privid Zgodba iz porušenega Nepala Nina Pisk Skupina otrok na mostu teče proti meni in kriči: "Turist, turist." Vsak želi priteči čim prej in čim bližje meni. Namaste in značilen stik dlani, hkrati oni in jaz. Starejši deklici me v angleščini pogumno vprašata: kako mi je ime, od kod sem, kam grem, kaj tu delam. Ostali otroci se bolj kot ne prerivajo, še posebej fantje. Vprašajo, če imam fotoaparat, da bi jih slikala. S seboj v vas ga vzamem bolj za vsak slučaj, če bo res kaj zanimivega. Od prvega dne se ne počutim kot turistka, tokrat obiščem "moje kraje" z namenom prostovoljnega dela v bolnišnici. Celo neprijetno mi je slikati porušeno vasico, kaj šele domačine ali bolnike. A živahni otroci so željni fotografiranja in gledanja posnetkov na ekranu. Kasneje ob pregledu fotografij opazim, da je bil najmanjši in najdrobnejši. Višji so se zrinili predenj in ga skoraj zakrili, v ozadje so se postavile večje in zelo lepe deklice. Komaj kakšna fotografija je dovolj jasna, saj si vsi želijo v prvo vrsto in čimprejšnjega pogleda na ekran. Otroci v svetu, ki jih obkroža Grem naprej proti spodnjemu delu vasi. Otroci se razkropijo, le on gre z menoj. Nihče ga ne pokliče nazaj, niti starejši deklici. Fantek hodi ves čas za mano. Ocenim, da je star kakšna štiri leta. Nič ne govori, le prijazno me ves čas gleda s črnimi očmi. Če me domačini ustavijo, da poklepetamo, pravzaprav o istih rečeh kot prej z otroki, se ustavi tudi on. Ustavi se, ko iz nahrbtnika spet vzamem fotoaparat in fotografiram velik plakat ob cesti - z risbo poučujejo, kako naj se otroku umije ritko z vodo, preden zapusti stranišče. Lažje je posneti plakate. Izkoristim, da z razdalje fotografiram še nekaj porušenih hiš, barake, šotore. Od daleč še spodnji, viseči most, poln domačinov, in v ozadju od potresa nagnjeno dvonadstropno hišo. Tudi fantkov obraz. Farmacevt ne dovoli fotografiranja svoje lekarne, čeprav je stavba praktično neprizadeta. Fotoaparat pospravim nazaj v nahrbtnik. Viseč okrog vratu bi bil moteč. V angleščini fantku prijazno rečem, da grem čez most, namignem naj gre nazaj, pokažem z roko proti spodnjemu in nato še proti zgornjemu mostu. Spet pogled s svetlečimi črnimi očmi, naravnost v moje. Odločno in brez kakršne koli spremembe na njegovem obrazu. Pogumno mi sledi naprej. Najprej po stezici ob ruševini hiše. Kup je zelo velik - hiša je morala biti j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 večnadstropna. "V prihodnje bom sezidal le enonadstropno hišo. Potres ne izbira," mi s smehom na obrazu čez nekaj dni pove lastnik. Srečam ga, ko iz kupa zbirajo ostanke lesenih delov, večinoma okenskih okvirjev in vrat. "Bomo imeli za kurjavo." A na njegovem obrazu je videti žalost. Preživetje je tudi iznajdljivost Domačini hitijo tudi na visečem mostu. Spretno se izogibamo drug drugemu. Jaz hkrati pozorno spremljam fantka, ko bos stopa po železni konstrukciji mostu. Na drugi strani takoj tržnica. Ponujajo obleke, blago, mobitele, hrano, šolske potrebščine . Vse poteka v barakah. Srečam nekaj naših bolnikov. Velikokrat hkrati pridejo v vas po nakupih in zaradi zdravstvenih težav, saj so okoliške vasice in naselja oddaljene več ur hoda. V eni od prodajaln opazim gospoda, ki je bil pri nas zaradi zobobola in vnetja v ustih, in se zato odločim, da kar tam kupim riž. Sedi na slamnati preprogi in se pogovarja s prodajalcem. "Težave so s preskrbo goriva, tudi že s hrano. Indijci blokirajo oskrbo na meji," hiti razlagati prodajalec. Za pet kilogramov riža dam 250 rupij (približno tri evre). Fantku kupim še mangov sok. Odločno in hitro ga popije po slamici. Se mi zdi, da je vesel -črni očki se iskrijo, a še vedno brez spremembe potez na obrazu. Prazno embalažo odvrže kar v kanal med ulico in dvoriščem trgovine, kjer se že zbirajo malce večji fantje. Sedemo na klop; fantek tik poleg mene, na mojo levo. Spet pogovor, začetek s klasičnimi vprašanji. Potem sprašujem jaz: koliko so stari, kje je njihova šola, kdaj začnejo hoditi v šolo, kako dolgo hodijo v šolo, kako dolgo se že učijo angleščino. Kasneje sem si morala priznati - z vprašanji sem predvsem preverjala njihovo znanje angleščine. Nekateri so bolje govorili, drugi bolje razumeli. Seveda - nameravala sem jih prositi za pomoč v zvezi s fantkom. Kot da bi slutil, se je on vedno bolj privijal k meni. In potem najprej vprašanje: "Poznate tega fantka?" Dva pokimata. Vesela. Kasneje še prošnja: "Mu lahko prosim razložite, naj gre domov, jaz grem nazaj v bolnišnico, ki je kar daleč, pot je strma, tudi večeri se. Ne želim, da me spremlja tja gor. Bi šel kdo z njim domov?" Fantek se le še bolj privija k meni, ko so mu starejši fantje z zaščitniškim tonom povedali, da bom odšla. Ko vstanem, vstane tudi on. Glasno zajoka. Z vseh strani pogledi domačinov: le kdo joka in zakaj. Nekateri so resni, drugi se malce nasmehnejo. Fantka vzamem v naročje in ga močno stisnem k sebi. Počasi ga odložim in mu kar po slovensko povem, da greva skupaj naprej, da bom šla z njim do zgornjega mostu. Fantom, ki so vidno ganjeni, se zahvalim. Slovo Naprej greva mimo prodajalcev sadja in zelenjave nasproti avtobusnega postajališča, kjer se po bližnjici pride v vas. Zdaj se seveda nisem odločila za bližnjico do bolnišnice. Skupaj sva krenila po cesti mimo prazne bencinske črpalke. Ves čas hodiva vštric. Nisem ga držala za roke, kot je navada pri nas. Oči so se iskrile, izraz na obrazu spet enak. Pogled usmerjen naprej; niti enkrat ni pogledal dol. Iz njega sta sijala pogum in odločnost. Hitrost sem prilagodila njemu. Tako sva prispela do križišča, kjer smo postavili usmerjevalno tablo "Singati community 1 Avtobusno postajališče s prenapolnjenim avtobusom - domačini se za praznik dashai vračajo domov. Foto: Nina Pisk 2 Singati - porušene hiše po potresu Foto: Nina Pisk j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 hospital". Ena cesta proti bolnišnici, druga proti mostu. Spet po slovensko, na kratko: "Pojdi previdno domov, jaz grem v bolnišnico." Brez pogleda proti meni je odšel naprej, jaz pa v ovinek in navkreber po makadamski cesti. Prvih dvesto metrov si nisem upala pogledati nazaj; potem pa le, z velikim upanjem, da me ne spremlja. K sreči prazna cesta. Olajšanje. Kako zelo mi je bilo hudo! Tiste črne očke in pogumen obraz. In želja, da bi ostal ob meni. Njegova? Moja? Jaz pa več, kot da mu pomaham, nisem zmogla. Mogoče mu je potres vzel najbližje? Je občutil skrb matere? Živi z materjo? Najbrž noben od otrok ni bil njegov bratec ali sestrica, saj bi ga na mostu poklicali nazaj? Je v meni kot turistki videl bogastvo? Možnost, da kaj dobi? Nekaj rupij? Kakšno hrano, priboljšek? Je v meni kot človeku s svetlejšo kožo videl boljši in lepši svet? "Tudi jaz bi rada imela svetlo polt kože, kot ti," mi je v naslednjih dneh povedala ena od medicinskih sester. Ravno je končala šolo in razmišljala o prihodnosti. "Pri nas so običajno tisti bolj izobraženi in imajo več možnosti. Ko bom na vrsti, da se poročim, bova šla z možem v tujino. Rada bi šla v Avstralijo. Moj oče je učitelj in mi bo izbral pravega moža. Zaupam mu." Hitro se je večerilo. Hitela sem po cesti navzgor, saj niso želeli, da sama hodim po temi. Hkrati sem sprejela odločitev, da nekaj časa ne grem v tisti predel vasi, kjer bi lahko srečala fantka. Smeh je naša moč! "Charikot, Charikot, Katmandu, Katmandu." Trki po pločevini, hupanje, značilen ropot motorja avtobusa, poln ljudi in prtljage, glasovi nasmejanih domačinov in sprevodnika - sprašuje za karte in ureja sedežni red. Gledam skozi okno, ko po štirinajstih dneh, odkar sem prvič srečala fantka, zapuščam vasico. Na klancu še zadnjič pogledam nazaj, prav od tam sem nekajkrat opazovala porušen Singhati. Trenutna bivališča domačinov -barake, stene in strehe, narejene iz valovite pločevine. V barakah večinoma le ležišče ali dve, dodatno pene, ki jih razprostrejo po tleh za prenočitev, predel za kuhanje, včasih tudi kot zunanji del, kjer na drva oziroma dračje dan za dnem kuhajo vsakodnevno nepalsko hrano dal bat - riž in lečo. "Privid?" se med spomine vrine misel. Ne. Odraz življenja v mali nepalski vasici, kjer dobrih pet mesecev po potresu življenje teče naprej. Tako kot teče voda v obeh rekah, na katerih sotočju je nastala vasica. Tako kot bo moralo teči naprej življenje fantku, kateremu sem bila najbrž jaz privid. Ko sem ga kasneje na dan praznika dashai ponovno srečala ob zgornjem mostu, v družbi istih otrok in tudi starejših, je bil razigran. Najprej se mi je zazdelo, da se me ne spomni, a so kmalu oči povedale več. Otrokom sem po tradiciji praznika dala nekaj rupij, skupaj z odraslimi pa smo jih učili, naj denar potisnejo globoko v žep, da ga ne zgubijo. Ob pogumu in odločnosti ga bodo potrebovali, da bo življenje teklo naprej tudi v odročnih himalajskih vasicah. "Smeh je naša moč," mi je zatrdila mlajša in izobražena domačinka. V Charikotu mi je pomagala pri prevozu do vasice, razlagala o potresu, posledicah in nasploh o življenju v Nepalu. Vprašala me je za nasvet, ali naj gre živet v glavno mesto ali celo v tujino, če bo imela možnost. Govorili sva o precej nerealnem pogledu na lepše in boljše življenje v mestu, v tujini, pri svetlopoltih. Da bi se jim le čim manjkrat prikazal ta nerealen privid. Enako tudi nam, turistom. Ob turističnem obisku Nepala, ko hodiš mimo urejenih hiš, ki ponujajo hrano in prenočišča popotnikom, obdelanih vrtov in njiv, in se navdušuješ nad mogočnostjo najvišjih gora na zemlji, preprostostjo in mirnostjo domačinov, se redko zaveš, da je le malo stran od glavnih turističnih prometnic življenje trše in vsak dan namenjen boju za preživetje. A da bodo hkrati trdni mostovi povezovali naša in njihova življenja. Namaste, Nepal. O 3 Spodnji viseči most v Singatiju, poln domačinov, in v ozadju od potresa nagnjena dvonadstropna hiša. Življenje gre dalje. Foto: Nina Pisk Lt A kirgizija Iskanje ^ Éfll kaé —iTKT i Alpinistična odprava škofjeloških plezalcev Miha Hauptman Baza pod moreno ledenika Kyzyl Asker Foto: Miha Hauptman Kakšen prečudovit začetek dneva. Izpod prvega resnega raztežaja v smeri mi pogled uhaja proti serakom na drugi strani zatrepa, ki kot zbirka stolpov iz Pise visijo v pobočju Kyzyl Askerja. Počasi jih že boža sonce, tako da se začenja kanonada. Kar slabo mi je ob misli, da sva z Urošem še pred kratkim, v temi, mirno počivala v njihovi vpadnici. Kako že pravijo, Kar ne veš, ne boli. Kmalu se nimam več časa ubadati s takimi abstraktnimi mislimi, saj se po par metrih led spremeni v tanko sneženo skorjo. Pa ravno tam, kjer je najbolj strmo. Pošteno me navije, še najbolj v glavo. Raztežaj se sicer nadaljuje po kakovostnem škripavcu, a vse do konca ni moč namestiti nobenega varovanja. Človek bi se kar s cepinom po kolenu udaril, a kaj, ko bi potem moral ves dan šepati nazaj do baze. Bolje ne bo nikoli Ta dan se je v resnici začel že včeraj, saj sva celo noč namenila dostopu. Ni se nama ljubilo nositi težkih nahrbtnikov, polnih opreme za bivakiranje. Tako sva imela poleg plezalne opreme le dve debeli bundi in kuhalnik. Pa še tega bi mirno lahko pustila, saj nama je že na dostopu crknil. Ves dan pred odhodom sva poležavala in si ogledovala steno. "A mislš, da je tm gor škripovc?" "Dvomm, k ga ni blo nker drge. Kk va pa čez ta spodno steno pršla?" "Ma zih se bo kej najdl, tmle zgleda, kt da je neki za vogalom. A pa mislš, da nama bo ratal splezat tole?" "Kva pa jst vem, če bo v redu sneg pa kej ledu ja, drgač pa ne vem. Dejva raj cviling vzet, da va lohk abzajlala." V dobrih treh raztežajih sva se prikopala čez spodnjo steno. Po zmerni naklonini sva plezala v desno proti nekakšnemu mešanemu stebru. Bolečina v mečih se je mešala z negotovostjo glede nadaljevanja smeri. Oba sva vedela, da v primeru nepredelanega snega v steni nimava za burek. Uroš je zaplezal v steber. Negotovosti je bilo konec takoj, ko je prvič piknil. Nore razmere! En sam beton! Vriskala sva in tulila. Vsak raztežaj je bil lepši od prejšnjega. Škripanje cepinov se je slišalo čez pol raztežaja. Ob vsej tej sreči sva j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 si celo drznila pomisliti, da bo mogoče danes eden tistih redkih dni brez popoldanske nevihte. A vreme se ni zmenilo za razmere v steni in ni pokvarilo statistike. Tako se je v skladu s krajevnimi običaji popoldne razvila manjša nevihta. Počasi sva pričakovala snežišče, a mešanega terena kar ni hotelo biti konec. Sva zašla preveč v desno ali je kriv le kot, pod katerim sva si ogledovala steno iz baze? Precej se nama je poznala tudi že utrujenost, sploh v bolj položnem svetu, ko je bilo treba "podelati" metre. Neverjetno, kakšen napor lahko predstavlja kratkih šestdeset metrov, pa še položnih povrhu vsega. Končno sva bila na vrhu. Pomanjkanje spanja Težko je reči, ali je bilo veselje, ki sva ga čutila, posledica vrha ali olajšanja, da nama ni bilo več treba navzgor. Nisva se prav dosti zamudila, saj naju je čakal še neznan sestop. Slabo uro po sestopu z vrha naju je pričakovano ujela noč. Pomanjkanje spanja je začelo neugodno vplivati na miselne procese. Še na vrhu sedla sva se oba strinjala, da se morava na ledenik spustiti s prečenjem daleč na desno. Trenutek pozneje, ko sva začela sestopati, sva jo raje usekala kar naravnost. Najina bližnjica se je kmalu klavrno končala nad globokim odlomom serakov, ki so se vili čez celo pobočje. Nekaj časa sva iskala prehod, potem sva se le spametovala in šla po prvotno načrtovani poti naokoli. Sestopala sva po neznanem ledeniku, ki ga kar ni hotelo biti konec. Naenkrat je ledenik zavil. Morala bi biti na poznanem terenu, saj smo tu dostopali pod smer, ki smo jo 1 Veselje po prvi preplezani smeri Foto: Anže Jerše 2 Zadnji težji del smeri v zahodni steni Pik Carnovsky Foto: Uroš Stanonik 3 Plezanje smeri Mr. Mojo Risin v zahodni steni Pik Carnovsky Foto: Anže Jerše v zahodni steni Pik Carnovsky plezali pred dvema tednoma. Vendar nama ni bilo nič več jasno. Pomislila sva, da sva morda v napačni dolini, čeprav je bilo to popolnoma nemogoče. Drug možen scenarij bi bil, da se je v ne vem kakšni naravni katastrofi podrlo pol hriba. Pa ja ne bova zdaj bivakirala, ko je baza tako rekoč na dosegu roke? S pomočjo GPS sva pol ure študirala, kje sva, potem sva jo na srečo dokaj odločno mahnila naravnost dol na glavni ledenik, ki je vodil do baze. Dojemanje naslednjih nekaj ur sestopa bi bolj sodilo ob kakšen indijanski ogenj kot v hribe. V zgodnjih jutranjih urah, po 29 urah na nogah in dobrih 40 urah brez spanja, sva končno dosegla bazni tabor. Lahko, da boste imeli slabo vreme ... ... mi je rekel Peter Bajec - Poli, ko sem ga pred odhodom peglal za informacije. Mi smo se prepričevali, da tako slabo kot v Patagoniji zagotovo ne more biti. Dva tedna po prihodu v bazo smo bili v sila neugodni situaciji, saj smo dvomili o pravilnosti vremenske napovedi, ki smo jo dnevno prejemali po satelitskem telefonu. Kljub lepi napovedi so se vsak dan pojavljale nevihte. Sneg se ni imel časa predelati, zato so bile razmere v stenah slabe. V upanju na manj slabe razmere smo se odločili za zahodni greben Kyzyl Askerja. Z zadnje aklima-tizacijske ture, prečenja po grebenih vzhodno od baze, nas je po prespani noči spodilo grdo vreme. Celo dopoldne smo se vzpenjali po zahodnem kraku ledenika proti sedlu, kjer se začne greben. Matjaž na čelu naveze je iskal pot skozi ledeniške razpoke. Nekam lažji je bil videti prehod, ko sva ga pred nekaj dnevi opazovala z vzpetine nad bazo. Naenkrat je izginil v razpoki. "Not je padu! Dejmo ga potegnit ven. Anže, vleč! Čaki mal, tole morm slikat, morm prej fotič ven potegnit." Medtem se je Matjaž že sam izkopal ven. Sedla tisti dan nismo dosegli, saj nam je gaženje v kombinaciji z višino pobralo preveč moči. Zvečer smo spet med nevihto postavljali šotore. Zjutraj je bilo kmalu očitno, da z grebenom ne bo nič. Sredi strmine smo pustili nahrbtnike in j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Opravljeni vzponi: - Mr Mojo Risin, V/AI5+, M5, R, X, 500 m, zahodna stena Pik Carnovsky (Anže Jerše, Miha Hauptman, Uroš Stanonik), 29. 8. 2015. - Zahodni greben, M4, 100 m, Zahodna rama Kyzyl Askerja (Anže Jerše, Matjaž Cotar, Miha Hauptman, Uroš Stanonik), 7. 9. 2015. - White Walker, V/AI5, M6, 900 m, SZ stena Panfilovsky Division (Miha Hauptman, Uroš Stanonik), 12. 9. 2015. - Take A Walk On The Wild Side, V/WI4+, 6a, M6, 700 m, JV stena Pik Gronky (Anže Jerše, Matjaž Cotar), 12. 9. 2015. Vršni greben (takrat še) neosvojene Zahodne rame Kyzyl Askerja Foto: Anže Jerše šli proti neosvojenemu pettisočaku na začetku grebena. V čudovito toplem dopoldnevu sem v švic majici plezal skalno stopnjo na 5600 metrih. Naslednji raztežaj, ki je vodil na vrh, je bil spet en obup od nepredelanega snega na granitnih ploščah. Povrh vsega mi na vrhu ni uspelo najti zadovoljivega sidrišča, pa še vreme se je skvarilo. Spet je naletaval sneg. Na prigovarjanje ostalih sem splezal nazaj dol, potem smo se skupaj po vrvi spustili na ledenik, po katerem smo naslednji dan dosegli bazo. Kosmata realnost Kako lahko se je doma navduševati nad avanturo. Ves mesec osame. Samo mi, šotor in gore. Realnost je hitro razblinila romantiko. Dva dni smo jedli prah, preden nas je voznik mašine, starega ruskega kombija, z vso opremo odložil daleč od konca zadnje ceste. Deset kilometrov, kolikor smo morali nositi opremo do baznega tabora, se sicer na papirju ne zdi veliko. Tretji dan nošenja smo že takoj zjutraj stopili v močvaro in vedeli, da bo tako še vsaj dva dni. Še tako prekrasna panorama zbledi, ko imaš vodo v čevlju in žulje na podplatih. Bazni tabor smo postavili na višini 4000 metrov, tik pod čelno moreno ledenika Kyzyl Asker. Kmalu so se pojavili prvi problemi. Mišja družina, ki je do našega prihoda kraljevala na lokaciji kuhinjskega šotora, je povabila vse sorodnike in začela se je bitka za hrano. Prve dni nam je še dobro kazalo. No ja, vsaj izgubljali nismo. Potem se je mišim pridružil sneg in nam popolnoma uničil kuhinjo, ki smo jo kasneje improvizirano vzpostavili v spalnici. A miši so se hitro prilagodile. Kot Viet Cong1 so nas napadle iz podzemnih tunelov. Končno smo se predali in jih podkupili z rozinami, da so vsaj salamo pustile pri miru. Ko videz vara Ne prav zgodaj zjutraj smo vstopili v na pogled lepo in ne prezahtevno linijo v zahodni steni Pik Carnovsky. Lej to, izgleda kot ena Terra Nova. To bomo do popoldne že nazaj. Težko bi se bolj zmotili. V smeri smo naleteli na nepredelan sneg in tanek led. Vleklo se je v nedogled, saj psihično nismo bili pripravljeni na tako dolgo in zahtevno plezarijo. Kljub nevihti, ki se je skuhala sredi popoldneva, smo nadaljevali in pozno popoldne smo dosegli rob stene. Izmučeni smo se odločili za sestop. Vrh se nam je zdel le še ena nepomembna izboklina v skoraj vodoravnem grebenu. Sestopali smo s spusti po smeri vzpona, kar je na žalost pomenilo, da smo se spuščali po žlebu, v katerega se je usipal sneg z zgornjih snežišč. Že v temi smo se privlekli do šotorov, ki smo jih imeli postavljene na ledeniku, in popadali v spalke kot ubiti. Vsega je enkrat konec Še nikoli nisem bil tako vesel kot takrat, ko sem v daljavi zagledal mašino, ki nas je čakala, da bi nas popeljala nazaj v civilizacijo. Zadnji dnevi v bazi so bili res naporni. Pošla nam je večina hrane, tako da smo si izmišljevali razne kombinacije, kot je zdrob na vodi z ananasom ali juha iz paradižnikovega koncentrata z medom. Še mišim ni več teknilo. Vsega skupaj smo pod Kyzyl Askerjem preživeli 28 dni popolne osame. Gore nad ledenikom ponujajo ogromno možnosti za nove vzpone, tako skalne kot kombinirane. Če si seveda pripravljen prenašati zelo nestanovitno vreme. Mi smo imeli vsega skupaj tri dni brez padavin in to takrat, kot po Murphyju, ko smo počivali v bazi. O 1 Vietnamska gverilska vojska, ki se je bojevala proti južnemu Vietnamu in ZDA (1960-1973). j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 ALJAZEERA BALKANS VRHOVI BALKANA OD 14.1.2016 VSAK ČETRTEK OB 21=30 Spoznajte najlepše planine Balkana skozi dokumentarno serijo Vrhovi Balkana. To je zgodba o impresivni naravi in ljudeh, ki ji pripadajo. Serija vam predstavlja naravne lepote, ki krasijo celo balkansko regijo ter hkrati raziskuje vez med lokalnimi prebivalci in najvišjimi vrhovi njihovih držav. (Durmitor, Gorski Kotar, Rtanj, Vranica, Kamniške Alpe, Triglav, Velebit, Prenj, Stara Planina, Meteora, Olimp, Prokletije, Šar planina, Rila in Maglič) Vse epizode bodo dostopne tudi na: baikans.aljazeera.net/vrhovi-balkana vrhunski dosežki Petru Podgorniku nagrada za življenjsko delo Najvišja priznanja najuspešnejšim v letu 2015 Po sporočilu za medije pripravila Zdenka Mihelič Planinska zveza Slovenije je na alpinistično-plezalnem večeru v okviru sejma Natour Alpe-Adria na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani 28. januarja 2016 podelila priznanja za vrhunske dosežke v alpinizmu in športnem plezanju v letu 2015 in prvič tudi za vrhunske dosežke v lednem plezanju in turnem smučanju. Najvišja priznanja so prejeli Peter Podgornik (priznanje za življenjsko delo na področju alpinizma), Anastasija Davidova (najuspešnejša alpinistka), Urban Novak in Marko Prezelj (najuspešnejša alpinista), Mina Markovič (najuspešnejša športna plezalka), Domen Škofic (najuspešnejši športni plezalec), Janez Svoljšak (najuspešnejši ledni plezalec) in Nejc Kuhar (najuspešnejši turni smučar). Priznanji sta prejela tudi trener Roman Krajnik, trener Mine Markovič, Domna Škofica in državne članske reprezentance, ter Gorazd Hren, trener Janje Garnbret. Podelitev priznanj najuspešnejšim alpinistom, športnim in lednim plezalcem ter turnim smučarjem so pripravile PZS in njene Komisija za alpinizem (KA), Komisija za športno plezanje (KŠP) in Komisija za gorske športe (KGŠ), namen izbora pa je ovrednotiti najkakovostnejše alpinistične vzpone, vrhunske športnoplezalne dosežke in uspehe v lednem plezanju in turnem smučanju ter javnosti predstaviti najvidnejše dosežke teh športov. V Sloveniji obstaja namreč okoli 135 uradnih športnih panog, med katerimi so tudi alpinizem, športno plezanje, tekmovalno turno smučanje in ledno plezanje. Zaradi tradicije, razširjenosti in velikih uspehov ima alpinizem izjemen status edine športne panoge v Sloveniji brez tekmovalnega sistema. "Planinstvo in alpinizem sta pustila velik pečat pri Slovencih, tistim, ki nam vrhunec avanturizma predstavlja sprehod na Triglav, pa nam športno plezanje približa to specifično gibanje. Vesel sem in čestitam prejemnikom priznanj, ki dosegate izjemne rezultate in nam tako približujete te športne panoge," je zbrane nagovoril Iztok Čop, podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez. j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Najuspešnejši o priznanjih Peter Podgornik, prejemnik nagrade za življenjsko delo na področju alpinizma, vrhunski alpinist, gorski reševalec in planinski publicist, ki svoje bogato znanje o alpinizmu podaja naprej naši in prihodnjim generacijam alpinistov. V svoji karieri je preplezal vsaj 1700 smeri, od tega skoraj 200 prvenstvenih, ki jih pleza še danes. Peter je živel in še vedno živi za plezanje, alpinizem pa vidi precej širše: "Priznanje sem prejel ravno ob 34. obletnici vzpona na Aconcaguo in je spomin tudi na alpiniste, ki jih ni več med nami, na prijatelje, s katerimi smo skupaj uživali in delali za alpinizem, kajti plezam že štirideset let. Vesel sem nagrade, ki mi veliko pomeni, in sem hvaležen plezalcem, ki so me izbrali. V življenju ne moreš samo dobivati, moraš tudi dajati. Sam sem v alpinizmu dosti dobil in dosti izgubil, ampak še raje pa dajem - tako, da ljudje uživajo ob branju mojih zapisov, vodnikov, na mojih predavanjih, da uživajo v mojih smereh. To je najlepše." Anastasija Davidova, najuspešnejša alpinistka leta 2015, že četrtič prejemnica tega priznanja. Uspešno alpinistično leto je kronala z odličnimi vzponi na dveh odpravah, kjer je plezala predvsem v navezi z Maticem Joštom. V Patagoniji je bil njen glavni cilj Aguja Saint Exupery, v pogorju Raru v indijski Himalaji pa je naredila tri prvenstvene vzpone. Dodatno težo njenim vzponom daje slog - raziskovanje skoraj povsem nedotaknjenih gora in plezanje njihovih strmih sten: "Za zdaj še imam motivacijo, ko me bodo mlade alpinistke počasi premagale, pa bom z veseljem ta cepin predala naprej. Vse dosedanje izkušnje iz prejšnjih odprav sem uporabila v lanskoletni odpravi v indijski Himalaji in združila vse znanje in moči. Zame je bila odprava Raru ena zahtevnejših, ker je bila zmes prvinskega plezanja, raziskovanja in nadmorske višine, in zadovoljna sem, da se je poklopilo tudi z vremenom in sposobnostmi." Urban Novak, najuspešnejši alpinist leta 2015: "Poleg vzpona na Cerro Kishtwar Najuspešnejši alpinisti leta 2015 Najuspešnejša alpinistka je Anastasija Davidova (AO PD Ljubljana-Matica). Najuspešnejša alpinista sta Urban Novak in Marko Prezelj (oba AO PD Kamnik). Najperspektivnejši alpinist je Matevž Mrak (AO PD Radovljica). Priznanje za posebne dosežke v alpinizmu so prejeli Luka Lindič, Luka Krajnc (AO PD Celje - Matica) in Tadej Krišelj (AO PD Kamnik). Nagrado za življenjsko delo na področju alpinizma je prejel Peter Podgornik (AO PD Nova Gorica). Najuspešnejši ledni plezalec je Janez Svoljšak (AO PD Kranj). Najuspešnejši turni smučar je Nejc Kuhar (TSO PD Jezersko). Prejemniki najvišjih priznanj PZS za vrhunske dosežke v alpinizmu, športnem in lednem plezanju ter turnem smučanju za leto 2015: Peter Podgornik, Marko Prezelj, Nejc Kuhar, Anastasija Davidova, Mina Markovič, Urban Novak, Janez Svoljšak in Domen Škofic Foto: Irena Mušič Habjan je bila izjemno pozitivna izkušnja sama odprava in ekipa, čemur bi dal prednost, poleg tega je bil cilj dober, del Himalaje, ki nam je ponudil dosti raziskovanja. Priznanje jemljem kot priznanje slovenske stroke in mi je všeč, da ji je bil vzpon všeč." Marko Prezelj, najuspešnejši alpinist leta 2015: "Ker sem že starejši, se me odmevnost ne dotakne toliko, kot če bi bil kakšnih trideset let mlajši, to se mi zdi kolateralna zadeva. Vzpon, ki je bil tako doživet kot ta, ne potrebuje nikakršne odmevnosti, kajti bolj kot ga žvečiš, manj ga ostane. Vsa priznanja so zelo subjektivna, kot je že bilo rečeno, istočasno so seveda tudi droben znak samovšečnosti, napuha. Če priznanje sprejmeš, si malo samovšečen, če ga ne, te označijo, da si še bolj. Tako da izbereš manjšo škodo in je vse v redu." Mednarodna odprava izkušenih Marka Prezlja in Manuja Pellissierja ter mladih Haydna Kennedyja in Urbana Novaka, je pod Novakovim vodstvom jeseni 2015 v vzhodnem delu gorovja Kašmir v Indiji preplezala prvenstveno smer na 6173 metrov visoko goro Cerro Kishtwar. Štiridnevni vzpon v vzhodni steni je dodobra preizkusil njihove moči, zato so smer z imenom Light before wisdom ocenili z oceno ED+, povišano najvišjo stopnjo francoske ocenjevalne lestvice. Vzpon zelo verjetno sodi med najboljše alpinistične vzpone na svetu v letu 2015, zato je tudi močno odmeval v mednarodni alpinistični javnosti. Mina Markovič, najuspešnejša športna plezalka leta 2015, ta naslov je prejela že šesto leto zapored, že nekaj let zapored kroji sam vrh svetovnega ženskega plezanja. Lani je priplezala naslov evropske prvakinje v težavnosti, tretjo zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnosti, šesti zaporedni naslov državne prvakinje, ob koncu leta pa je kot prva Slovenka uspela v smeri z oceno 9a. "Zadnja sezona je bila res zelo uspešna in takšne podelitve so priložnost, da se vsi zberemo in pogledamo, kaj se je dogajalo preteklo leto. Prejšnja sezona je bila res ena od sezon, v kateri sem se ogromno naučila, hkrati pa pokazala vrhunsko formo čez vse leto, kar mi osebno res veliko pomeni." Domen Škofic, najuspešnejši športni plezalec leta 2015, z lanskim premorom že tretjič prejemnik tega priznanja. Za njim je najboljša sezona doslej, na tekmah svetovnega pokala v težavnosti je trikrat Najuspešnejši športni plezalci leta 2015 Najuspešnejša športna plezalka je Mina Markovič (ŠPK Plus). Najuspešnejši športni plezalec je Domen Škofic (ŠPO PD Radovljica). Priznanja športnim plezalcem za vrhunske dosežke na tekmovanjih so prejeli Janja Garnbret (Šaleški AO), Katja Kadič (ŠPO PD Rašica), Tjaša Kalan (AO PD Kranj) in Urban Primožič (PK Škofja Loka). Priznanja perspektivnim športnim plezalcem za rezultate na svetovnem in evropskem mladinskem prvenstvu so prejeli Mia Krampl (AO PD Kranj), Vita Lukan (ŠPO PD Radovljica) in Anže Peharc (AO PD Kranj). Priznanji trenerjem sta šli v roke Romanu Krajniku, trenerju Mine Markovič, Domna Škofica in državne članske reprezentance, in Gorazdu Hrenu, trenerju Janje Garnbret. j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 Veliki Nabojs spostelje stal na odru za zmagovalce, piko na i pa je postavil s svojo prvo zmago na tekmi v belgijskem Puursu in bronom v kombinaciji svetovnega pokala, še četrtič zapored je postal državni prvak in ob koncu sezone nanizal vrsto odličnih vzponov v naravnih plezališčih. "Vesel sem tega priznanja, ker je v Sloveniji veliko športnih plezalcev, ki plezajo na visoki ravni, in je težko priti do naslova najuspešnejšega. Seveda sem zadovoljen s sezono, upam, da bo tudi v prihodnje tako, da bom vsako leto dosegel nekoliko več." Janez Svoljšak, najuspešnejši ledni plezalec leta 2015, je vsestranski plezalec in alpinist, lani je zmagal v sloven-sko-hrvaškem pokalu, postal državni prvak, zmagovalec odprtega avstrijskega prvenstva, dosegel 3. mesto na mednarodnem tekmovanju v Bratislavi, na tekmah svetovnega pokala sta izstopajoči 9. mesto v Bozemanu v ZDA in 8. mesto na tekmi v Koreji, na svetovnem prvenstvu pa je bil 13. v italijanskem Rabensteinu. "Upam, da bo tudi s tem priznanjem in drugimi uspehi ledno plezanje pridobilo prepoznavnost in da se bo s tem še kdo navdušil za ta šport in mi morda delal družbo na mednarodnih tekmovanjih." Nejc Kuhar, najuspešnejši turni smučar leta 2015, odličen tekmovalec tudi v gorskem teku. V pretekli sezoni je na svetovnem prvenstvu v švicarskem Verbierju na tekmi v vzponu osvojil 11. mesto, v posamični tekmi pa 15. mesto. Zmagal je na odprtem prvenstvu Avstrije, doma pa je postal državni prvak tako posamično kot tudi na tekmi v vzponu: "Priznanje mi pomeni predvsem to, da je naša krovna organizacija opazila turne smučarje in je spodbuda za naprej. Resda nimamo uspehov kot športni plezalci, je pa lepo, da se spomnijo tudi na nas." O MINIATURA Ingrid Peršolja Ležim v postelji. "Pokrči koleno, zadrži, spusti." Delam vaje po atroskopiji kolena. Uh, kako boli, ko preskoči v kolenu. "Koliko je ura? Deset. Zdaj so že pod kočo Pellarini, 1500 m. Koliko jih je? Sedemnajst." Sedemnajst udeležencev, ki bi jih morala voditi na Veliki Nabojs, 2313 m. Niti mesec dni ni preteklo, ko smo ga osvojili Ksenija, Renato in jaz - po smeri Via Nord. Malo brezpotja. Tudi nekaj prvenstvenega je opravil Renato, ko smo prišli na napačni vrh gruščnate-ga žleba. Ksenija ga je kar krstila - Renatov prehod. In gornji del - lahko pople-zovanje. Superca. To je to. Bereš Planinski vestnik, se dogovarjaš, odkrivaš na Googlu ... Uspeli smo. No, da popravim. V zgornjem delu smo izbrali varnejšo in lažjo levo varianto, kot so nam svetovali. Desna bo še počakala bolj stabilno koleno. Ah, to koleno! V petek so me poklicali iz Valdoltre: "Gospa, en pacient nam je odpovedal. A bi vi lahko prišli v torek?" "Seveda, seveda, čim prej." Že eno leto imam svoje najlepše trenutke zabeljene z bolečino. Ne popusti. In jaz tudi ne. Gledam prija -telje, kako tečejo v dolino. Zavidam jim. Jaz pa počasi, počasi, s palicami. Kot polž. "Daj, telovadi! Ne stokat. Dvigni nogo, spusti. Boš videla, da bo bolje. Še so pred tabo izzivi." In brez zabele. Moje vodstvo sem predala Trampužu. Kako rada bi mu dala še vse svoje izkušnje z Nabojsom in svoje misli. "Glej, greš v Zajzero. Tam imaš označbo za koči Pellarini, kjer pustiš avto. Do Pellarinija potrebuješ dve uri. Če boste sami ta pravi, z vami bo tudi Renato, ki je bil prejšnji mesec z mano, lahko poskusite še enkrat Vio Nord. Ne, ne, preveč vas je. Lahko pa razdeliš skupino. Saj so še drugi vodniki s tabo. No, možnost je še ena. Nad Pe -llarinijem je razcep, kot sem ga opisala v razpisu ture. Nekateri gredo lahko po grebenski, ki je zahtevnejša, drugi po običajni poti do sedla. Od tam je malo zahtevnejši svet. Več grušča. Vrh pa je špica za vse. Jih poznam in vem, da so sposobni in bodo uživali. Vrh je zavarovan z jeklenico. Torej nobene panike za naše udeležence. Razgled pa ... " "In če je sneg?" Severno ostenje Nabojsa Foto: Irena Mušič Habjan "Ma, ne, saj sem pogooglala. Lahko je samo malo poprha. Od koče boš videl Viš! Kakšno veličastje. Zame je Montaž vedno kralj. Vendar ta stena, nad Nabojsem ... te poličke ... mene kar kličejo. Jih slišiš? Kako boste strmeli v ta veličastja. Ves trud bo poplačan. In na vrhu razgled. Komaj čakam, da me pokličeš. Ko se spustite z vrha, naredite krožno pot. Iz Nabojsove škrbine po poti Sentiero Chersi proti Višu, mimo bivaka Mazzeni v Zajzero." Misli mi skačejo kot ponorele. Vidim pot, vidim Veliki Nabojs, Viš, Montaž ... moj Montaž. In vidim bergle na robu moje postelje. "Daj, dvigni koleno ... in ena in dva in tri ..." O j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 |intervjü|¡ Mladenič z ostrimi kremplji Ledni plezalec Janez Svoljšak Pogovarjala seje Marta Krejan Čokl Tekmovalno ledno plezanje pri nas ni ravno neznanka, je pa še vedno šport, ki ga pozna malo ljudi, čeprav je samo ledno plezanje kljub pomanjkanju pravih razmer vedno bolj popularno. Plezanje po nečem minljivem, kar led vsekakor je, s čimer ti omogočajo stik le konice derez in cepinov, ima poseben čar, ki ga ni mogoče opisati, to je preprosto treba izkusiti. Potem pa ti je všeč ali pa ne. Mislim, da tistega vmes sploh ni. No, ali pa te "zasvoji". Eden takih zasvojencev je 22-letni Škofjeločan Janez Svoljšak, študent fakultete za šport, predan plezalec, sam svoj trener, ki tekmuje pod okriljem Planinske zveze Slovenije oz. Komisije za gorske športe. Janez, precej mladi ste začeli trenirati športno plezanje in bili zelo uspešni, a to kljub dobrim rezultatom ni bilo tisto, kar ste si želeli, kajne, vleklo vas je v hribe, v led, v kombinirano plezanje ... Že kakšno leto preden sem se vpisal v alpinistično šolo, sem se začel zanimati za daljše smeri v naših gorah. Predvsem sem gledal slike z različnih vzponov, objavljenih na spletnih straneh. Med alpiniste sem želel pri petnajstih, vendar se mami ni strinjala, tako da sem ostal pri športnem plezanju. Jeseni 2009 pa sem se vendarle vpisal v alpinistično šolo v Kranju. Tisto leto sem še zaključil tekmovalno sezono športnega plezanja, ob začetku nove sezone pa sem se odločil, da bom s tekmami v športnem plezanju prenehal in raje več plezal v hribih. Predvsem vas je pritegnil led; zakaj ste se odločili za športno panogo, ki je pri nas v povojih, torej je temu primerno tudi manjše število pokroviteljev in manj možnosti za trening? Ne bi rekel, da je tekmovalno ledno plezanje v povojih, saj smo v preteklosti imeli vedno tekmovalce na različnih tekmovanjih, tudi na svetovnem pokalu in na tekmah nižjega ranga. Je pa res, da je bila reprezentanca vedno maloštevilna. Za tekmovalno ledno plezanje sem se odločil, ker mi to predstavlja dober trening za zimske vzpone v hribih, po drugi strani pa rad plezam na tekmah, kjer je plezanje povsem drugačno kot v gorah - po eni strani zaradi dobrega varovanja sproščeno in po drugi strani napeto zaradi tekme same. Že devetletnemu so vam doma uredili lastno vadbišče za športno plezanje, potem ste to nadgradili v vadbišče za trening lednega plezanja. Vam to, da trenirate sami, bolj ustreza? Ne bi rekel, da mi bolj ustreza, vendar druge možnosti nimam, saj v Sloveniji ne poznam nikogar, ki bi mi lahko s svojim znanjem pomagal pri treningu za tekme lednega plezanja. Seveda doma nimate ledenega poligona, sploh pa je zadnje čase zelo malo ledu. Kako je videti vaš trening? Tudi tekme ne potekajo vedno na ledu ... Možnosti za trening so pri nas slabe, zato, kot sem že rekel, si ne predstavljam, kje bi treniral za tekme, če doma ne bi imel stene za trening. Verjetno ne bi tekmoval, saj je za tekme nujnega kar nekaj specifičnega treninga, ki pa v plezališčih, ki so namenjena plezanju s cepini, ni mogoč. Moj trening večinoma poteka v domači garaži, kjer imam postavljeno manjšo konstrukcijo (nekoliko previsna plošča in nekaj metrov j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 stropa) z oprimki. Treniram tako, da si sestavim različno dolge smeri in jih poskusim preplezati, kakšen dan pa vključim tudi vaje za moč, ki jih večinoma izvajam s pomočjo cepinov. Za letošnjo sezono imam zunaj ob hiši postavljeno tudi malo višjo steno, kjer plezam z derezami. Ta del treninga mi je v prejšnjih letih najbolj manjkal, saj sem imel na tekmah po navadi kar težave s tem, kako pri težkih gibih postaviti noge. Trening na naravnih slapovih bi bil smiseln le za hitrostno ledno plezanje. Za težavnost je led "prelahek", saj na tekmah ledni odseki po navadi predstavljajo lažji del smeri in jih je zelo malo. En razlog so večinoma visoke temperature, zaradi česar je težko narediti dovolj ledu, ki bi zdržal skozi celo tekmo, drugi razlog pa je težavnost smeri. V ledu se težavnost po navadi omeji z rdečimi črtami, ki jih noben tekmovalec ne mara, saj se hitro zgodi, da ozko linijo, kjer smeš plezati, prestopiš in si diskvalificiran. Prav tako je led krhek in se spreminja, kar ob velikem številu tekmovalcev ne zagotavlja enakih pogojev za vse. Ledno plezanje je za gledalca neplezalca najbrž zanimivejše od klasičnega športnega plezanja, a vseeno je tekmovalcev malo. Koliko gledalcev, ki ne plezajo ali tekmujejo, pritegne tekma v lednem plezanju? Verjetno je to povezano s številom tekem, ki jih imamo oziroma nimamo. Kdor si želi tekmovati, mu skoraj ne preostane drugega, kot da začne tekmovati v svetovnem pokalu, saj Svetovni pokal 2016 je Janezu prinesel prve medalje. Prvo tekmo v ameriškem Bozemanu je zaključil s sedmim mestom, drugo v Južni Koreji s šestim, na tretji tekmi v švicarskem Saas Feeju je v konkurenci 61 tekmovalcev v težavnosti priplezal do srebrne medalje, konec januarja pa so mu v italijanskem Rabensteinu, kjer je tekmovalo 70 plezalcev, okoli vratu obesili dve zlati medalji: prvo za zmago na tekmi svetovnega pokala in drugo za evropskega prvaka (tekma je štela za oboje). Sezono je v kategoriji težavnosti zaključil kot tretji v skupnem seštevku. je tekem nižjega ranga pri nas malo, čeprav se je zadnjo sezono stanje malo izboljšalo s slovensko-hrvaškim pokalom. Najbolj obiskana tekma svetovnega pokala je zagotovo tekma v Sass Feeju, kjer lahko gledalci spremljajo plezalca neposredno na njegovi višini, saj je stena postavljena v garažni hiši. Točnih podatkov o številu nimam, po moje se število gledalcev približa tisočim. Kar dobro obiskani sta tudi tekmi v Rusiji in Koreji, kjer je tekmovalno ledno plezanje organizirano na zelo visoki ravni. Kakšna je tekmovalna oprema lednega plezalca v primerjavi z opremo klasičnega lednega plezalca? Opremo tekmovalca sestavljajo čelada, plezalni pas, rokavice, cepina in čevlji z derezami. Prva dva kosa sta enaka kot za plezanje v hribih, pri rokavicah pa tekmovalci pazimo na to, da so čim tanjše, saj je s tem oprijem najboljši. Uporabljamo rokavice za golf. Cepina, ki ju uporabljamo na tekmah, sta po navadi bolj ukrivljena in imata dva ročaja, ki omogočate preprijemanje. Največja razlika je pri derezah, saj ne uporabljamo zimskih čevljev in derez, ampak posebne lahke čevlje, ki imajo na sprednjem delu vgrajene dereze. Kako pripravite cepine in dereze za tekmovanje? Za tekmo vedno poskrbim, da imam dobro nabrušene dereze, predvsem prvi zob, in pa dobro, "na kljun" nabrušeno konico okla na cepinu, ki omogoči, da cepin ostane na mestu tudi na slabih oprimkih. Ali gre pri tekmovalnem lednem plezanju, kjer je cepin in dereze treba zatikati in ne zabijati v led, bolj za pomen fizične pripravljenosti? V primerjavi s športnim plezanjem je v tekmovalnem lednem plezanju več poudarka na moči, čeprav se to z leti vedno bolj spreminja, saj postajajo smeri na tekmah vedno bolj tehnično zahtevne, kjer ti pa moč ne koristi preveč, če nimaš občutka, kdaj cepin drži in kdaj ne in kako se postaviti z nogami, da lahko izvedeš gib. Kdaj je pravi čas, da se mladi začnejo ukvarjati s tem športom? Mislim, da se bo ta šport pri nas težko razvil do te meje, da se bo kdo ukvarjal j 16 j PLANINSKI VESTNIK j FEBRUAR 2016 1 Janez v finalu; Bozeman 2015 Foto: Rafal Andronowski 2 Polfinale v Rabensteinu februarja 2015 Foto: Patho Pix 3 Divji miksi v Grotta di Campitello Foto: Marija Jeglič v tujini mi finančno pomagata Petrol in Komisija za gorske športe pri Planinski zvezi Slovenije. Če bi bilo sredstev več, bi v pripravljalnem obdobju zagotovo odšel na "priprave" v Rusijo, kar počnejo nekateri tuji tekmovalci. samo z njim (tako je v Rusiji in Koreji). Pri nas bo to do nadaljnjega ostalo povezano z alpinizmom. Pred kratkim ste v Kanadi preplezali precej zahtevnih slapov in miksov.1 Kakšne so možnosti za trening v tujini in ali imate dovolj radodarnih pokroviteljev, da je teh treningov dovolj? Možnosti za trening v tujini ni veliko, predvsem zaradi stroškov. Pri treningih Miks je žargonski izraz za mešan teren -kombinacija ledu, skal, snega ... Ste slovenski prvak in večkratni zmagovalec tekem slovensko-hrvaškega pokala. Leta 2014 ste bili mladinski svetovni prvak v lednem plezanju, večkrat uvrščeni med finaliste na svetovnem pokalu ... Kakšna je konkurenca in kakšna je slovenska ekipa? Konkurenca na tekmah svetovnega pokala je močna. Prevladujeju Rusi, sledijo Korejci, vedno močnejši so Švicariji in Francozi. Za polfinale (najboljših 18) si v kvalifikacijah ne smeš privoščiti napake. Slovenska ekipa je majhna. Na vseh tekmah zadnja leta