UVODNIK
Pretežni del tokratne obsežne številke predstavljajo razprave, pripravljene na podlagi 
prispevkov na Amfiteatrovem mednarodnem simpoziju, ki je na temo »Avantgardna 
umetnost, gledališče in revolucioniranje razmerja med periferijo in središčem 
/ Connecting Avant-Gardes and Theatre: How to Revolutionise the Relationship 
between the Periphery and the Centre« potekal med 9. in 11. oktobrom 2024 v 
prostorih Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI) v Ljubljani. Organizirali so ga 
Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, Slovenski gledališki inštitut, revija 
za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater in Slovensko društvo za estetiko. Vodja 
simpozija je bil dr. Tomaž Toporišič. 
Cilj simpozija je bil kartirati različne geografske in zgodovinske poskuse 
revolucioniranja razmerja med periferijo in središčem v Evropi ter zunaj nje – 
najprej v času zgodovinskih avantgard dvajsetih let 20. stoletja, potem neoavantgard 
šestdesetih ter sedemdesetih let, nato postavantgard ob prelomu tisočletja in 
končno sodobnih radikalnih odrskih praks v 21. stoletju. Zadal si je nalogo preveriti, 
ali so v različnih nacionalnih, političnih in estetskih kontekstih neoavantgarde, 
postavantgarde in sodobna angažirana umetnost ponovno obudile nekaj osnovnih 
idej konstruktivističnih, futurističnih, ekspresionističnih, nadrealističnih, 
suprematističnih in drugih utopičnih vizij. Obenem si je simpozij zastavil vprašanje, 
kako so avantgardne umetniške prakse poskušale postaviti nove mostove med 
Vzhodom in Zahodom, s čimer so se uprle asimetriji mednarodnih umetniških 
sil, revolucionirale odnos med periferijo in središčem ter na novo opredelile tako 
centralnost kot obrobje. 
Tematski sklop prve številke letošnjega Amfiteatra tako prinaša sedemnajst izvirnih 
razprav v slovenskem in angleškem jeziku. Nekaj razprav z omenjenega simpozija je 
predvidenih še za naslednjo številko.
Večina avtorjev člankov se tematike periferije in središča v umetnosti avantgard loteva 
ob razpravljanju o posameznih primerih, še posebej tistih, ki oporekajo reprodukciji 
modela središče-periferija.  
Tomaž Toporišič analizira štiri ključne cikle revolucioniranja razmerja med 
mainstreamom in eksperimentalnim gledališčem v Sloveniji in bivši Jugoslaviji: 
neoavantgardo in neomodernizem sedemdesetih, politično gledališče osemdesetih, 
post- in retroavantgarde devetdesetih let ter postpostdramsko dokumentaristično 
gledališče 21. stoletja. 

Dariusz Kosiński se problematike središča in periferije loteva prek analize strategij, ki 
jih je razvijal poljski režiser Jerzy Grotowski, eden najpomembnejših predstavnikov 
gledališke avantgarde druge polovice 20. stoletja.
Knut Ove Arntzen pregleda razvoj avantgardnega gledališča na Norveškem skozi celotno 
20. stoletje in ugotavlja, da je bila to zaradi močne ibsenovske tradicije sprva manj vidno. 
Petra Ježková analizira t. i. Rádlove albume, zvezke s kolaži, ki prikazujejo avtentičen 
vpogled v način dela vodilnih predstavnikov češke medvojne gledališke avantgarde.
Barbara Orel v svojem prispevku opredeljuje Žižkov koncept ailuzionističnega 
gledališča in pokaže, kako ga je režiser razvijal v dialogu z drugimi reformatorji 
gledališča, zlasti s praškimi avantgardisti, in kako ga je udejanjal v gledaliških 
uprizoritvah med letoma 1937 in 1947. 
Razprava Kristine Pranjić prek prikaza jugoslovanske avantgarde kot dinamičnega 
omrežja zagovarja branje marginalnih avantgard, ki razkriva globalne mreže odpora 
proti zahodnocentričnim narativom modernosti. 
Gašper Troha se sprašuje o pristnosti avantgardnega gledališča Petra Božiča in 
njegove zgodnje drame primerja z deli Becketta ter Ionesca iz francoskega središča, ki 
jih je Božič videl ali bral v Sloveniji.
Lada Čale Feldman se loteva fenomena dubrovniškega Študentskega gledališča Lero, 
ustanovljenega leta 1968, in obravnava njegovo geokulturno ter kronopolitično/
poetično pozicijo. 
Tery Žeželj skozi perspektivo koncepta »šibke avantgarde« Ewe Majewske obravnava 
bogato in raznoliko umetniško prakso vojvodinske umetnice Bogdanke Poznanović.
Aldo Milohnić se posveča osvetljevanju slabo raziskanega sodelovanja italijanskega 
futurista Prampolinija z začetnikoma slovenske plesne umetnosti Václavom Vlčkom 
in Lidijo Wisiak.
Manca Lipoglavšek pa se loteva kontradiktorne teme diskurza o spolu v italijanskem 
futurizmu. 
Darko Štrajn reflektira zapuščino avantgard v družbenih, kulturnih in političnih 
kontekstih ter (ne)moč njenih subverzivnih gest in intervencij.
Sanita Duka obravnava esej »Neapelj« Asje Lācis in Walterja Benjamina kot študijo 
primera, ki uporablja flanerstvo kot ustvarjalno strategijo.
Ana Kocjančič razpravlja o pomenu dela ukrajinskega scenografa Vasilija Uljaniščeva 
za usmeritev slovenske scenografije v avantgardne tokove v tridesetih letih 20. stoletja.
12

Lela Angela Mršek Bajda premišljuje o meji med kulturnim središčem in obrobjem na 
primeru Neue Slowenische Kunst. 
Aleš Vaupotič in Narvika Bovcon se lotevata natančne analize neoavantgardnih 
performansov Nuše in Sreča Dragana ter kasnejših novomedijskih projektov Sreča 
Dragana v luči filozofije in teorije novomedijske umetnosti.
Nenad Jelesijević v članku, ki zaključuje tematski blok, kritično premisli pojem 
avantgardnosti.
Zunaj tematskega bloka je objavljena razprava Jake Smerkolja Simonetija o seriji 
predavanj-performansov Spolna vzgoja II. v režiji Tjaše Črnigoj, ki jih analizira skozi 
perspektivo feminističnega gledališča. 
Zvezek zaključuje recenzija Jakoba Ribiča, ki pretresa zbornik Evropska avantgarda 
– sto let kasneje (The European Avant-Garde – A Hundred Years Later, uredila Polona 
Tratnik), s čimer zaokrožuje tematiko avantgard, ki jim je posvečen pretežni del 
tokratne številke.
Maja Murnik
13