2000 Izdalo Pomursko pastoralno področje Franc Kodila, Martin Poredoš, Andrej Zrim Uredniški odbor: Jože Ftičar, Lojze Kozar ml., Vilko Novak, Franc Puncer, Jožef Smej, Jože Zadravec Lektorirala: prof. Nežka Cigut Priprava za tisk: Alojz Benkovič Naslovna stran: Štefan Hauko: A.M.Slomšek (posebej naslikano za naslovnico Stopinj) Tisk in izdelava: Solidarnost, d.d., Murska Sobota Stopinje 2000 r SOBOTA sPlošno izobr. oddelek 2 STOPINJE 2000 PiŠK M. SOBOTA - 262.2(497. 12-18X059) 20093164 Leto 2000 je prestopno leto, ima 366 dni, začne se v soboto in konča z nedeljo. Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z večjim rdečim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetni ka, so zapisana na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetnikih godov je označeno s številkami, in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Cerkveni prazniki: Zapovedan: telovo - 22. junije, Marijino vnebovzetje - 15. avgust, vsi sveti - 1. november, božič - 25. december. Nezapovedani: novo leto - 1. januar, sveti trije kralji - 6. januar, svečnica - 2. februar, sv. Jožef - 19. marec, Gospodovo oznanjenje - 25. marec, velikonočni ponedeljek - 24. april, vnebohod - 1. junij, sv. Peter in Pavel - 29. junij, Marijino rojstvo - 8. september, Brezmadežna - 8. december, sv. Stefan - 26, december. Državni prazniki: novo leto - 1. in 2. januar, Prešernov dan -slovenski kulturni praznik - 8. februar, dan upora proti okupatorju - 27. april, praznik dela - 1. in 2. maj, dan državnosti - 25. junij, dan spomina na mrtve - 1. november, dan samostojnosti - 26. december. Dela prosti dnevi so tudi naslednji verski prazniki: velikonočna nedelja m ponedeljek - 23. in 24. april, binkoštna nedelja - 11. junij, Marijino vnebovzetje - 15. avgust, dan reformacije - 31. oktober, božič -25 december. Kratice: c.uč. = cerkveni učitelj, dev. = devica, duh. = duhovnik, muc. = mučenec, pušč. = puščavnik, red. = redovnik, red.ust. = redovni ustanovitelj, spok. = spokornik. Lunine spremembe: polna luna mlaj © prvi krajec (T) zadnji krajec ’ . STOPINJE 2000 Pred nami je devetindvajseti letnik zbornika s pomenljivim naslovom STOPINJE. Beseda "stopinje" nastopa trikrat v Svetem pismu Nove zaveze: "...hodijo po stopinjah vere, ki jo je imel naš oče Abraham" (Rim 4, 12); "mar nisva hodila (Pavel in Tit) v istem duhu in po istih stopinjah?" (2 Kor 12, 18); "Kristus je trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah" (1 Pt 2, 21). STOPINJE so sc rodile v zadnjih desetletjih 2. tisočletja, ki je vzelo slovo. So le kapljica v oceanu, a če te kapljice ne bi bilo, bi ocean ostal nepopoln. So le drobec, priložen k miriadam raznobarvnih ploščic mozaika minulega tisočletja, a čc tega drobca ne bi bilo, bi ostal mozaik nepopoln. Zahvala in molitveni spomin vsem sodelavcem, piscem, širiteljem (v prvi vrsti duhovnikom) in bralcem, posebej se tistim, ki so odšli pred nami v večnost. 1 udi v 3. tisočletju si bodo STOPINJE prizadevale za to, da ne bi utihnil lihi, a vendar v srce segajoči šepet matere Mure: "Ni me Večni za to ustvaril, da bi val moj brate ločil. Jaz vezalje sem za nje, ki krc strani mi žive (prim. Srčen, 1919), S svojimi prispevki, bodisi zgodovinskimi ali sodobnimi, bodo STOPINJE še naprej oznanjale, da smo si prebivalci na obeh straneh Mure med seboj bratje in sestre. Vse blagoslove od nas starejših, ki odhajamo, vam mlajšim, ki prihajate. Naj vam bodo STOPINJE, kakor so bile nam, tudi vam nekaj Svetega in Dragega, Sancta et Čara (bi. Slomšek). Jožef Smej 2 JANUAR 2000 Prosinec 1 S NOVO LETO, OSMINA BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (I) 2 N 2. PO BOŽIČU (2), Bazilij Vel. in Gregor Nacianški. šk., c.uč Beseda se je učlovečila (Jn 1, 1-18) 3 P Genovefa Pariška, dev.; Anter, papež, muč. 4 T Angela Folinjska. red.; Gregor Langreški, škof 5 S Simeon Stilit, pušč., Emilijana (Milena), dev. 6 Č Gospodovo razglašenje, Sv. Trije Kralji (1) 7 P Rajmund Penjafortski, duh. (4); Lucijan Antiohijski, muč. 8 S Severin Noriški, opat; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. 9 N JEZUSOV KRST (2) Julijan in Bazilisa, muč.; Hadrijan, opat Taje moj ljubljeni Sin (Mr 1,6 b - 11) 10 P Viljem iz Bourgesa, škof; Agaton, papež; Peter Orseolo, red. 11 T Pavlin Oglejski, škof (3); Teodozij, opat 12 S Alfred, opat, Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, škof 13 Č Hilarij, škof, c.uč. (4); Veronika Milanska, dev. 14 P Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. 15 S Pavel Puščavnik; Maver, opat, Habakuk, prerok 16 N 2. NAVADNA (2); Marcel, papež; Berard m tov., franč. muč. Jezusovi prvi učenci (Jn 1, 35 - 42) 17 P Anton (Zvonko), pušč. (3); Marijan, diakon, muč. 18 T Marjeta Ogrska, red.; Priska, muč. 19 S Kanul, kralj; Gerntanik, muč., Arsen, red. 20 Č Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), muč. (4) 21 P Neža (Agnes, Janja), dev., muč. (3); Epifamj, škof 22 S Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4); Teodolinda, kralj. Pečarovci (4? 23 N 3. NAVADNA (2); Emerencijana, muč.; lldefonz, škof Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1, 14 - 20) 24 P Frančišek Šaleški, škof, c.uč. (3); Felicijan, škof, muč 25 T Spreobrnitev apostola Pavla (2); Ananija, muč. 26 S Timotej in Tit, škofa (3), Robert, Alberik, Štefan, red ust. 27 Č Angela Merici, dev. (4); Vitalijan, papež 28 P Tomaž Ak v inski, duh., c.uč. (3); Peter No las ko, red ust. 29 S Valerij, škof; Julijan Ubogi, spok. 30 N 4. NAVADNA (2); Martina, dev., muč., Hijacinta Marescotti Jezus uči z oblastjo (Mr 1,21 - 28) 31 P Janez Boško, red. ust. (3), Marcela, vdova 3 Luči 2. tisočletja: sv. Bernard - Rojen je bil 1090 na gradu Fontanies pri Dijonu. Star 22 let je vstopil v samostan Citeaux in oživil cistercijanski red. Že v času Bernardovega življenja je v vsej Evropi nastalo 67 samostanov, tudi v Stični (11 36) V preteklosti je deloval tudi samostan belih menihov v Monoštru. Bernard je napisal veliko verskih spisov, bil je znan govornik, pridigar, posrednik v raznih sporih, zavzet delavec za edinost in mir. Umrl je 20. avgusta 1153 v Clairvauxu, za svetnika je bil razglašen 1174. Upodabljajo ga v beli meniški obleki ah kot cistercijanskega opata s križem v roki. Njegov god se obhaja 20. avgusta. Slika: sv. Bernard - župnijska cerkev v Monoštru. Spominski dnevi; 2.1.1946 < Avgust Pavel '8 1.1906 * dr. Anton Trstenjak 9.1.1826 * Jožef Borovnjak 19.1 1899 Jakob Missia imenovan za kardinala 25.1 1915 * Pavel Berden 25.1.1916 । Jožef Baša-Miroslav 27.1.1877 * dr Matija Slavič 29.1.1790 * Anton Krempl Besede svetih "Kaj mi pomeni filozofija! Moji učitelji so apostoli Oni me niso učili, kako naj berem Platona ali razpletam Aristotelovo preme-l lenost Pač pa so mu naučili živeti. Misliš, da je to malo, če človek zna živeti? Veliko, da, največje je to." sv. Bernard Zvoki onemele piščalke - besede Lojzeta Kozarja: V duhu gledam vajine otroke, moje male vnučke, kako se igrajo na trati Povej jun, da sem jih imela rada, še preden so prišli na svet in da zdaj molim zanje, da bi bili dobri, kajti dobro srce je največ na svetu. (Takšen prag) 4 FEBRUAR 2000 Svečan 1 T Brigita Irska, dev.; Pionij, muč. 2 S Jezusovo darovanje, Svečnica (2); Simeon in Ana 3 Č Blaž, škof, muč., Oskar (Ansgar), škof (4) 4 P Andrej Corsini, Škof; Janez de Britto, muč. 5 S Agata, dev., muč. (3); Ingenuin in Albuin, škofa 6 N 5. NAVADNA (2); Pavel Miki in tov., muč.; Amadej Belgijski, škof Jezus ozdravlja bolnike (Mr I, 29 - 39) 7 P Nivard, red.; Adavkt in frigijski mučenci 8 T PREŠERNOV DAN; Hieronim Emiliani (4); Janez de Matha 9 S Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč. 10 Č Sholastika, dev. (3); Viljem Veliki, pušč. 11 P Lurška Mati Božja (4), Cedmon, red. 12 S Evlalija, muč.; Benedikt Anianski, opat 13 N 6. NAVADNA (2); Katarina de Ricci, red.; Gregor IL, papež Jezus ozdravi gobavca (Mr 1,40 - 45) 14 P Valentin (Zdravko), muč. (4); Bruno Kverfurtski, muč. 15 T Jordan Saški, opat; Georgija, dev.; Agapa, dev., muč. 16 S Julijana, muč.; Onezim, škof; Peteri muč. iz Egipta 17 C Sedem ustanoviteljev servitov (4); Frančišek Clet, muč. 18 P Simeon Jeruzalemski, škof, muč., Flavijan, škof 19 S Konrad iz Piacenze, spok.; Barbat, škof 20 N 7. NAVADNA (2) Sadot in tov., muč.; Evherij, škof Ljubite svoje sovražnike (Mt 5, 38 - 48) 21 P Peter Damiani, Škof, c.uč, (4); Maksimilijan Puljski, Škof 22 T Sedež apostola Petra (2); Marjeta Kortonska, spok. 23 S Polikarp, škof. c.uč. (4); Dositelj, menih 24 Č Matija, apostol (2); Sergij, muč.; Modest, škof 25 P Tarazij (Taras), Škof; Valburga, dev. 26 S Matilda iz Hackeboma, dev.; Porfirij, škof 27 N 8. NAVADNA (2); Gabrijel Žalostne Matere Božje, red.; Leander, škof Jezus svari pred zaskrbljenostjo (Mt 6, 24 - 34) 28 P Roman, opat; Hilarij (Radovan), papež 29 T Osvald (Ožbalt), škof; prestopni dan 5 Luči 2. tisočletja: sv. Frančišek Asiški Rojen je bil leta 1182 v Assisiju v srednji Italiji Želel je postati vitez, v bolezni pa je spoznal, da ga Gospod kliče za svojega viteza. Posvetil sc je molitvi m oznanjevanju evangelija. Frančišek je znan po uboštvu, po veliki ljubezni do narave. Nikoli ni poslal duhovnik, ker sc je imel za nevrednega te službe. Ustanovil je red manjših bratov, ki je danes razdeljen v tri veje: frančiškansko, kapucinsko in minoritsko. Pod njegovim vplivom je sv. Klara ustanovila podoben red za ženske, klarise. Vsi štirje redovi delujejo tudi v Sloveniji. Godujc 4. oktobra. Slika: sv. Frančišek -župnijska cerkev v Črensovcih. Spominski dnevi: 13.2.1931 i Ivan Baša 17.2.1997 t dr Aleksander Horvat 18.2.1912 ♦ Matija Balažič 22.2.1873 । Peter Dajnko Besede svetih: "Mnogi danes pohlepno srkajo znanje, iščejo spoznanje, blažen pa bo le tisti, kii bo iz ljubezni do našega Gospoda ostal majhen in neveden... Kar sc mene tiče, mi zadošča poznati ubogega in križanega Jezusa... Samo tisti, ki pripadajo hudiču, hodijo z mračnimi obrazi, mi se pa moramo veseliti v Gospodu. Kadar je duša potrta, je slabotnejša in išče utehe v radostih sveta." sv. Frančišek Zvoki onemele piščalke - besede Lojzeta Kozarja: Glejte, vpričo te velike skrbi m ljubezni vsaka človeška ljubezen obledi. Saj je tudi zemeljska ljubezen lepa in potrebna, kakor je potrebna petrolejka v temni noči, toda ko zasije sonce, nam je samo ono prava luč. (Pajkova mreža) 6 MAREC 2000 Sušeč 1 S Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, muc. 2 C Neža Praška, dev.; Karel Dobri, knez 3 P Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij. muč. 4 S Kazimir, kraljevič (4); Arkadij, škof, muč. ' ■ — ■ ’----------------------------------------------------------------------- 5 N 4 NAVADNA (2); Janez Jožef od Križa, red.; Evzebij, muč. Hiša na skali (Mt 7,21-27) 6 P Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), dev. 0 7 T Perpetua in Felicita, muč. (4); Gavdioz, škof; Pust 8 S ++ Pepelnica (l); Janez od Boga, red. ust.; Beata, muč. 9 C Frančiška Rimska, red. (4); Gregor iz Nise, škof 10 P + Štirideset mučencev; Makanj, škof 11 S Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstrantin, spok. 12 N 1. POSTNA (l); (Gregor VeL. papež); Doroteja (Rotija), muč. Hudi duh skuša Jezusa (Mr 1, 12 - 15) 13 P Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), muč. (Ji 14 T Matilda, kraljica; Florentina, opatinja 15 S Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red. 16 Č Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, škof; Julijan, muč. 17 P + Patricij, škof (4); Jedrt Nivelska, opatinja 18 S Kvatre; Ciril Jeruzalemski, škof, c.uč. (4); Salvator, red. 19 N 2. POSTNA (1); Jožef, mož Device Marije; Šibi lina. dev. Cankova Jezus se na gori spremeni (Mr 9, 2 - 10) 20 P Klavdija in tov., muč.; Kutbert, škof i *? 21 T Nikolaj iz Flue, pušč.; Filemon, muč. 22 S Lea, spok; Katarina Genovska, spok. 23 Č Turbij iz Mongroveja, škof (4); Viktorijan in tov. 24 P + Dionizij in tov., muč.; Katarina Švedska, red. 25 S Gospodovo oznanjenje (1); Dizma, desni razbojnik 26 N 3. POSTNA (1); Evgenija, muč., Kastul, muč. Jezus očisti tempelj (Jn 2, 13 - 25) 27 P Rupert Salzburški, škof; Lidija, muč. 28 T Milada Praška, dev., Bojan (Vojan), knez, muč. 29 S Bertold, red. ust.; Evstracij, menih 30 Č Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa 31 P + Modest Gosposvetski, škof (4); Gvido, opat Luči 2. tisočletja: sv. Anton Padovanski - Pri krstu leta 1195 v Lizboni na Portugalskem so mu dali ime Fernando. Želel je postati misijonar, a je zaradi bolezni moral ostati doma. Ob vstopu k frančiškanom, si je privzel ime Anton. Deloval je v raznih kraj ih, nazadnje v Padovi, kjer hranijo njegove relikvije Oznanjal je evangelij z navdušenim pridiganjem, večinoma na prostem. Ohranjenih je tudi veliko njegovih spisov. Veliko je spovedoval, včasih tudi ves dan, ne da bi kaj užil Umrl je 13. junija 1231. star 36 let. Njegov god obhajamo na dan njegove smrti. Slika 1 Isv. Anton - stranski oltar v župnijski cerkvi v Beltincih. Spominski dnevi: 3.3.1879 * Jožef Klekl ml. 7.3.1891 ■ Fran Miklošič 11.3.1915* dr. Aleksander 1 lorvat 16.3.1945 ubit Danijel Halas 19.3.1939 । Fran Kovačič 25.3.1867 * dr. Fran Kovačič 27.3.1939 । slikar Ivan Žabota J Besede svetih: "Mavrica nove zaveze je Marija. V 'temni vijoličasti barvi se upodablja uboštvo, v modri njena ponižnost, v zla-torumeni njena ljubezen in v ogn-jenordeči njeno nedotaknjeno devištvo. - Ti, jutranja zvezda, ti nebeška luč. Manja, razženi meglo, ki pokriva pokrajino naših ■ |. 'u■ las kof 1 • ,SAh vir, >i‘i' pred sedmimi /rti prav t i prs i priznati pred svetom In dith M« drugim vodihdivm drZai ."i'.1, | M I ' pmncmalt Išktif dr bvim tsramher^er) 90 Nepozabne stopinje "O Bog, blaženega Antona Slomška si v svoji sveti Cerkvi postavil za škofa, da bi tvoje ljudstvo po Kristusovem zgledu spodbujal k bratski edinosti. Na njegovo priprošnjo nam podeli, da ti bomo vedno služili v svetosti in pravičnost. Po našem gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj Amen" (glavna mašna prošnja) "Iz novega blaženega žari predvsem lik krščanske svetosti. Po vzoru Kristusa je postal usmiljeni Samarijan slovenskega ljudstva in pozorno skrbel za oblikovanje duhovnikov in vernikov. Z apostolsko gorečnostjo, ki nam je še danes v zgled, šeni utrudil pri delu za evangelizacijo. ko je navdihoval ljudske misijone, ustanavljal in _ _ spodbujal številne bratovščine, vodil duhovne vaje ter širil ljudske pesmi in duhovne spise. V pravem pomenu besede ga lahko imenujemo ‘katoliški pastir ki so mu cerkveni predstojniki zaupali pomembne pastoralne naloge tudi v drugih predelih tedanje države" (Janez Pavel II) Nepozabne stopinje 91 Razni umetniki po vsej Sloveniji so začeli slikati blaženega Slomška. Na natečaj v Mariboru se je prijavilo 75 slikarjev, ki so si vsak na svoj način zamislili blaženega Slomška. Za nišno kapelo y Marijanah ga je naslikal (olje na platno) akademski slikar Ste fan Hauko. za cerkvi v Soštan/u in Svetem Križu nad Belimi Vodami pa slikar Jože Zel lna fotografiji). Ob Slomškovi razglasitvi za blaženega na Betnavski poliani pa je bila ob oltarju povečana slika, ki jo je za Slovenik v Rimu naredil akademski slikar Stane Kregar. Simbolni darovi svetemu očetu: umetnina iz žlahtne medenine v obliki grškega križa (darilo mariborske škofije), rezbarski relief Staneta Jarma Slovensko drevo (darilo ljubljanske nadškofije), klekljani idrijski prt za cerkev sv. Petra v Rimu (darilo koprske škofi-kristalna posoda z motivi Slomškove domačije ter Slomškov relikviarij (Ponikva-Slom). 92 Nepozabne stopinje Škof Mihaly Maver: Kdo se ne bi vesel A tega dogodka: razglasitve škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Sele s tem dejanjem vesoljne Cerkve je krajevna Cerkev v Sloveniji dokazala svoje pravo krščansko obličje. Naj slovenska mladina spozna, kdo in kaj so bili veliki možje njegovega naroda. Skoraj nemogoče je nastati, koliko svetnikov in oiažemh ima Madžarska, kajti med njimi so prenekateri, ki so biti sicer madžarskega rodu, pa niso nikoli živeli na Madžarskem. V Beltincih je župnijska cerkev, ki je posvečena madžarskemu svetniku: Ladislavu. On se je zavzel, da je bil prvi madžarski kralj Stefan - pokristjanil je Madžare - V letu 1083 razglašen za svetnika. Hkrati z njim je razglasil za svetnika tudi kraljevega sina Imreta ter njegovega učitelja opala in škofa Gellerta. Z razglasitvijo za svetnike je sv. Ladislav 'Madžarom krščanstvo vcepil v srce. Škof Is Ivan Konkoly: Srečanje na Betnavski poljani mi bo ostalo v trajnem spominu. Bilo je zares čudovito. Slovenci ste svetega očeta sprejeli z nepopisnim veseljem in z' veliko ljubeznijo Pred osmimi leti smo ga tudi ml prisrčno sprejeli. Zelo sem vesel, da sem bil danes med vami. Nepozabne stopinje 93 Nadškof Marjan Oblak: Doživel sem čudovito bogoslužje. Bilo je neprecenljivo lepo: Slovenska Cerkev v petju množica kot veličastni večglasni zbor To je bilo zame doživetje občestva vesoljne Cerkve, predvsem božjega ljudstva vse Slovenije. Tudi »n Hrvati imamo svetnike: Nikolo Paveliča tn Leopolda Bogdana Mandiča. Imamo blažene: kardinala Alojzija Step inča, Avguština Kazotiča. Hozano Kotorsko. Jakoba Zadranina in druge. Imamo prave mučence, žrtve zadnje vojne in po njej. Kaj za narod pomeni svetnik ah blaženi’' On je njegov priprošnjik, zavetnik, varuh.'On je za narod nepreklicni dokaz, da se svetost doseza na zemlji, ne v nebesih, da se svetnik poraja iz doslednega krščanskega življenja v času zemeljskega bivanja. Kalite zrna v dragi prekmurski zemlji Prekmurje pred 80 leti priključeno k matični Sloveniji Bil je veliki dan pri sv. Benediktu na Goričkem, v nedeljo, 18 julija. Prvo slavje ob 81). obletnici priključitve Prekmurja k matični Sloveniji. Ob grobu prekmurskega Mojzesa, narod n ega, verskega tn kulturnega buditelja, duhovnika in dekana Franca lvanocya, ob cerkvi sv. Benedikta sta škofa dr Franc Kramberger in dr. Jožef Smej v spremstvu 60 duhovnikov vodila evharistično bogoslužje v zahvalo in v spomin dolgi vrsti duhovnikov, ki so edini bili zaslužni, da so se ogrski Slovenci, tisočletje ločeni od'svojih rojakov drugih slovenskih pokrajin, spet priključili matičnemu narodnemu tkivu. 94 Nepozabne stopinje Med zahvalnim bogoslužjem je škof Kramberger blagoslovil cerkev ob sklenjenih prenovitvenih delih ter uspešnih arheoloških izkopavanjih (odkriti temelji dveh cerkva prve, ki so jo domnevno pozidali benediktinci v letu 1094, odkrit tudi opečnati zid, ostanek benediktinskega samostana). V zamenja jubileja je bilo tudi srečanje duhovnikov Pomurskega pastoralnega področja v Veliki Polani, najprej v župnijski cerkvi Srca Jezusovega, zatem pa oh grobu prekmurskega mučenca, polanskega župnika Danijela Ha lasa, zverinsko mučenega in umorjenega ob koncu vojne. Nepozabne stopinje 95 P soboto, 14. avgusta je. bila v Beltincih pred župnijsko cerkvijo sv. Ladislava veliko jubilejno slavje ob priključitvi Prekmurja k matični Sloveniji. Skupaj s 60 duhovniki je maševal mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej; maše w se udeležili tudi predstavniki državne oblasti: predsednik RS Milan Kučan, predsednik Državnega zbora Janez Podobnik ter podpredsednik vlade Marjan Podobnik. V duhu okrožnice Izkažimo čast slavnim možem je škof Smej v mašnem nagovoru pregledno razgrnil zaveso spomina na duhovnike, ki so pripravljali pot. da je Prekmurje lahko postalo ozemeljsko nedeljivi del slovenskega naroda. i ubile j no lav je v Beltincih je bilo upravičeno predvsem zato, ker se je prvo nedeljo po osvoboditvi , 17. avgustu, prvi slovenski ljudski tabor začel z mašo za domovino. Takšen je bil takrat uvod v srečanje, “kakršnega še slovensko Prekmurje ni videlo in kakor si sijajnejšega m veličastnejsega niti bu/na domišljija predstavljati ne more" (je zapisal dr. Malija Slavič). Nad 20.000 “vrlih Prekmurcev seje bilo takrat zbralo in izrazilo "svoje nepopisno veselje in globoko hvaležnost, ker je rešeno iz tisočletnega narodnega suženjstva 96 Nepozabne stopinje "Prvi temelj slovenske države mora biti vsaj vključno clekalog, to je deset božjih zapovedi, "je v svojem nagovoru poudaril škof dr Smej. Drugi: Kristjani darujemo sveto maso za domovino Ib je na j več ji dar S tem storimo vec kakor vsi shodi in rajanja... " Tretji "Šolska vrata morajo biti odprta tudi duhovniku, kalehistu in katehistinji z diplo-. o Teološke fakultete v roki. Gre namreč za veliko stvar: za religiozni pouk ih vzgojo. " V gaj u ob beltinskem gradu je bil tabor s kulturnim programom: mavrica prekmurskega življenja včeraj in danes - v pesmi, glasbi, jeziku, domači obrti in peki, dobri kapljici m gostoljubni postrežbi. Prijazno je vse nagovoril župan Jože K a vaš. za njim pa tudi predsednik RS Kučan, z valom ploskanja pa so predvsem nagradili slavnostnega govornika predsednika Državnega zbora Janeza Podobnika Nepozabne stopinje 97 Pri Pomurski založbi /e izšel zbornik Naše Prekmurje (uredil Viktor Vrbnjak): vsebuje zbrane razprave in članke, ki jih je napisal biolicist dr. Matija Slavič. “Ce ne bi bilo Slaviča in njegovih sotrudnikov, bi prekmurske Slovence leta 1919 zadela usoda porabskih, koroških in primorskih Slovencev, “ je zapisano v uvodu zbornika. Zbornik je edinstveni pregled zgodovinskega spomina, kako se je Prekmurje pridružilo drugim slovenskim pokrajinam. Zasledovane duhovne smeri v tretje tisočletje Kje so naše stopinje, kje so naša obzorja? V letu 1999 je Cerkev v Sloveniji prejela 25 novomašnikov, ki so bili posvečeni na praznik svetih apostolov Petra in Pavla, trije so bili iz Prekmurja. 98 Nepozabne stopinje Med 25 slovenskimi duhovniki jubilanti v letu 1999 sta bila iz Prekmurja dva bisero-mašnika - Jože Gutman iz Bogojine ter salezijanski duhovnik Martin Maroša iz Melinec - ter zlatomšantk iz Razkrizja Mirko Flac (Čile). Maroša je ob svoji 60. obletnici mašniškega posvečenja za tisk pripravil pesniško zbirko Bog je moj pristan. Najlepši, najbolj sončen dan za koprsko škofijo je bil v soboto. II septembra, ko je škof Metod Pirih z blagoslovom Cerkve odprl nove solske prostore in kapelo Škofijske gimnazije v Vipavi To je "viden spomenik požrtvovalnosti, dobrote in ljubezni primorskih duhovnikov in vernikov'j kot je v svojem slavnostnem nagovoru dejal rektor zavoda prof. Vinko Lapajne. Načrti so se porajali pet let, uresničili pa so se v pičlih petnajstih mesecih Nastal Je "prostor kulture, umetniškega ustvarjanja, vzgoje k modrosti, domačnosti, mladostnih iskanj, prijateljskega druženja in ustvarjalnosti ’ Nepozabne stopinje 99 šolskem letu 1999/2000 je 1364 dijakov in dijakinj vpisanih na štiri katoliške gimnazije: A. M. Slomška v Mariboru (359), Škofijska klasična gimnazija Ljubljana Šentvid (o 3 7) Škofijska gimnazija Vipava (160), Gimnazija Zeli ml je (208). 'Kakovost šole je ogledalo zrelosti samega naroda" (škof Pirih). "Katoliška šola kot ustanova je milost, ki je darovana Cerkvi na Slovenskem "(nadškof Rode). Obiskovati srednjo šolo, hiti gimnazijec, to ni le pridobivanje in zbiranje ocen, to je način, kako živimo svojo mladost... Te sole žele biti pamet in ljubezen, skladnost uma'm srca Mladost je lepa, če jo zaznamujeta radovednost m ustvarjalnost. " P tem duhu živijo in delajo na katoliških gimnazijah, ta duh preveva sklepne akademije ob koncu šolskega leta. 100 Nepozabne stopinje Profesorski zbor na štirih katoliških gimnazijah v Sloveniji šteje okrog 130 ljudi. Prvi "Slovenski dan profesorjev katoliških šol" je bil v soboto, 23. oktobra 1999; udeležilo se ga je blizu 100 profesoric m profesorjev Na povabilo mariborskega škofa dr Franca Krambergerja je apostolski nuncij nadškof Edmond Farhat, v torek, 20. aprila, obiskal Škofijsko gimnazijo Antona M. Slomška. Nuncij Farhat se je srečal tudi z mariborskim županom tlorisom Sovičen^ s katerim se je med drugim pogovarjal tudi o denacionalizaciji in prostorski rešitvi za škofijsko gimnazijo. Nepozabne stopinje 101 Z dnevom slovenskega kulturnega praznika ‘99 se je za številne slovenske duhovnike, kat eh iste in katehi sanje začel tradicionalni Katehetski teden - 29. po vrsti. Obsežen zbornik vseh predavanj je odstrl zaveso z vseh perečih vprašanj o duhovnih poklicih v našem času. h/a Chiemskem jezeru na Bavarskem je bilo 29. mapi srečanje Cerkve na Slovenskem in Cerkve na Bavarskem, to je bila zli vabiti daritev za dar vere slovenskemu narodu in s lem za vstop med omikane evropske narode, med katerimi je v 1250 letih krščanstva ohranil slovenski narod svojo istovetnost. Dvojezična slovesna maša je hotela biti spomin na zgodovinski dogodek, ko sta kneza Gorazd in Hotimir pred letom 750 na Viiemskem jezeru prejela krst in bila pobudnika pokristjanjenja tedanjih karantanskih Slovencev 102 Nepozabne stopinje Pred velikonočnimi prazniki ‘99 so na škotjeloških ulicah ponovili sloviti Škofjeloški pasijon kapucinskega patra Romualda Marušiča. Legendarni kapucin je z zgodbo Kristusovega trpljenja '13 slik, 20 prizorov - na štirih prizoriščih) zaposlil vse slovenske medije tiska in etra Ta kulturni projekt Post 99Je Skofjeločane stal 32 milijona SIT !z najbolj oddaljenih krajev, tudi iz Prekmurja in Prlekije so avtobusi vozili ljudi, ki jih je gnala želja, da bi videli in doživeli znameniti Paisjun v najstarejšem ohranjenem gledališkem besedilu v slovenščini K začetku avgusta '99 je bilo tradicionalno srečanje slovenskih misijonarjev, ki so bili letos na kratkem dopustu v domovini Osrednje srečanje je bilo pri Sv. Juriju ob Taboru v Savinjski dolini Med njimi je bil tudi burundijski misijonar iz Beltinec salezijanski duhovnik Jože Mlinarič Maševal je mariborski 'škof dr. Franc Kramberger Doslej je Cerkev na Slovenskem dala 600 misijonarjev. Nepozabne stopinje 103 l 'i Ruski kapeli pod Vršičem je bilo v nedeljo, 25. julija, spominsko molitveno bogoslužje za 300 ruskih ujetnikov, ki jih je marca 1916 ob gradnji vršiške ceste zasul snežni plaz z Mojstrovke Slavja seje udeležil tudi državni in politični vrh RS. Delegacijo iz Moskve je vodil arhimanarit Teofan. polkovnik Arkadi; nobrov. veleposlanik Ruske federacije u RS Tigran Kala kanov ter štirje pravoslavni bogoslovci. I red cerkvijo Murije misijonarke v Turcizmu pri Vidmu je bilo v soboto, 21. avgusta, tradicionalno romanje treh dežel Alpe Jadran. Skupaj s 60 duhovniki so maševali štirje ^koj/esosednjih krajevnih Cerkva na čelu z videmskim nadškofom Alfredom Battistijem. r uvodu je ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode nied drugim dejal: “Evropo je naredila skupna krščanska tradicija. Že stoletja je krščanska kultura resnična vez med nami Te kulturne enotnosti ne bo moglo nadomestiti nobeno politično ali gospodarsko -druženje ” 104 Nepozabne stopinje Večdnevni shod mladih in odraslih - Draga 99 - v parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu je pokazal, da je ta svobodna tribuna še vedno vest vsem, ki poskušata sooblikovati podobo slovenske stvarnosti ob vstopu v tretje tisočletje Drage ‘99 se je udeležilo tudi več mladih Prekmurcev, predvsem tisti, ki študirajo na fakultetah Univerze v Ljubljani. Za Krog pri Murski Soboti je bi! zaznaven kulturni dogodek izid zbornika Krog skozi stoletja (Franc Vogrinčič), ki mu je spremno besedo napisal mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Zbornik je izšel ob 150 obletnici vaške cerkvice sv. Florijana predstavitev pa je bila v Kulturnem domu, v četrtek 23. septembra Številni obiskovalci so prisluhnili predvsem besedam škofa Smeja. ki je duhovito obujal spomine iz časa svojega dušnppastirskega delovanja v murskosoboški župni/i iz srečanj s takratnimi Kroužančari Nepozabne stopinje 105 Veliko duhovnikov iz mariborske škofije se je r Katoliškem domu prosvete v Tinjah na Koroškem udeležilo štiridnevnih duhovnih vaj (od 26. do 30 septembra), ki jih je vodil dlojgji Matev kard. Ambrožič, nadškof v Torontu v Kanadi. Vseh prijavl/enih je bilo nad 120, Dom jih je lahko sprejel le nekaj nad 80. Štirje dnevi v kardinalovi šoli duhovnosti so vsem udeležencem ostali p neizbrisnem spominu. atriju Slovenske akademije znanosti in umetnosti, na dvorišču ob Gosposvetski ulici v Ijtddjani je na večer 2 julija nastopilo devet pevk iz Porab/a Poleg njih so la večer nastopili 'tudi slovenski pevci in godci iz Benečije. Poslušalcem so vnovič potrdili, da Prave podobe slovenskega naroda ni brez ljudske pesmi, brez pesmi preprostih ljudi, brez njihove dragocene pesemske pripovedi, v katerih se narečne besede prepletajo z besed a-n" knjižnega jezika. 106 Nepozabne stopinje Srečanje redovnic in redovnikov na teološki fakulteti v Ljubljani. Hčere, sinovi in vnuki slovenskih izseljencev so gostovali s koncertom slovenskih pesnit na sedmih krajih Slovenije Pevsko turnejo so končali v nedeljo, 24. oktobra v mariborski stolnici. Nepozabne stopinje 107 Edinstvena razstava “Zakladi slovenskih cerkva ’’ v Narodni galeriji v Ljubljani se je vključila v pripravo na papežev obisk ter razglasitev škafa Slomška za blaženega. Slavnostni govornik ob odprtju je bil ljubljanski nadškof in metropolit dr Franc Roae 108 Stopinje za mejo Jože Zadravec Ostati in biti Slovenec v Porabju Znanstveni in narodnostni razgledi prof. Marije Bajzek iz Budimpešte Po mnogoterih preizkušnjah v preteklosti Porabja tam še vedno živi peščica bolj ali manj zavednih Slovencev. Zadnja leta je Porabje navzven za-znamovalo kar nekaj presenetljivih dogodkov. Tranzicija je tudi Porabju prinesla malce več "zraka odprle so se meje, stiki, tudi listi najbolj osebni so zaživeli, ustanovljena, izvoljena so bila nova združenja. Toda najbolj zaskrbljujoče je to, da sta za narodnostno bit najpomembnejši ustanovi - Cerkev in šola - v zatonu. Prof. Marija Bajzek Lukač Njen konjiček je znanstveno delo; z njim se ukvarja v prostem času, poklicno pa s tolmačenjem in prevajanjem. Tako ji ure in dneve krojijo drugi. Njena magistrska naloga, ki jo pripravlja, zajema gomjeseniški govor. Dejavnosti v Košičevem skladu pa opravlja skupaj z Stopinje za mejo 109 možem, kije docent na Filozofski fakulteti Univerze v Budimpešti. Njuno največje veselje pa sta njuna dva otroka, ki oba odlično govorita slovensko in vsako leto komaj čakata počitnic v Sloveniji. V Monoštru se je bila Marija rodila januarja leta 1960. Gimnazijo je obiskovala v Budimpešti, v Ljubljani pa je na Filozofski fakulteti diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo ter srbskega in hrvaškega s književnostjo. Od leta 1992 se ukvarja s prevajanjem, pred tem pa tudi s časnikarstvom. Svoje študije in prevode je objavila v publikacijah KošiČevega sklada, kmalu pa bo izšel tudi Murkov zbornik v Mariboru, v katerem bo ob; avl j ena tudi njena študija o rokopisni Vendski (prekmurski) slovnici Avgusta Pavla. Njeno osrednje zanimanje je sedaj slovar; to delo je zelo zamudno. Trdno upa, da bo v kratkem vendarle uspela zbrane besede slovarsko urediti ter tako ta bogati besedni zaklada Gornjega Senika ohraniti tudi prihodnjim rodovom. Gornji Senik nekoč in danes - v času otroštva... Med spomini na Porabje, predvsem na Gornji Senik v mojem otroštvu na koncu šestdesetih, se mi vrtijo prizori, ki sem jim bila priča na Janezovem bregu, kjer je stala očetova domačija in nekaj let tudi moj dom. Ljudje so po seniških gričih Živeli drugače, imeli so drugačne navade kot tisti v dolini. Mi smo se Še kopali v soncu, ko je dolino že prekrila predvečerna senca. Pri nas so vsako leto rodile češnje, v dolini pa je bil ta sadež prava redkost. Gričevje, slaba zemlja, suša je zahtevala od teh ljudi veliko več truda, napora, sodelovanja. V dolini, kjer je živela moja stara mama in kasneje tudi naša družina, je bilo življenje malce lažje. Njive so bile rodovitnejše, gozdovi bogati z lesom, ljudje bolj umirjeni pa tudi bolj osamljeni, vase zaprti. To razliko sem vseskozi čutila in kasneje med prebiranjem del Jožefa Košiča - duhovnika na Gornjem Seniku v 19. stoletju - spoznala, da je ta razlika med hribovskimi in dolinskimi Prekmurci vedno obstajala. Gornji Senik je bil zaprta, revna vas. Nekaj sto metrov stran od moje rojstne hiše na meji z Avstrijo je bila z minami varovana železna zavesa, kjer so padli tudi pripadniki madžarske vojske. Na jugoslovanski meji min in bodeče žice takrat ni bilo več. Bili so le spomini na žrtve, ki so padle na mejni črti za časa informbiroja. Možnosti za zaposlitev tako rekoč ni bilo, redko kdaj je bila kakšna priložnostma sezonsko delo. Živeli smo izredno revno in skromno. Elektriko smo dobili okrog leta 1965, do takrat je bila petrolejka. Doma in v vasi smo govorili slovensko, madžarska beseda se je slišala le, če sta se želela starša o nečem pogovoriti brez vednosti otrok. Eno leto pred mojim začetkom šole so v vasi odprli vrtec, ki je imel za glavno nalogo, da moje vrstnike nauči madžarsko. Sama vrtca nisem obiskovala, ker sem morala doma skrbeti za ohromelo babico in mlajšega brata. Toda prvi september leta 1966 je bil obvezen prvi šolski dan tudi zame in seje bilo treba spoprijeti z madžarsko abecedo, pisanjem, bran 110 Stopinje za mejo jem in madžarskim okoljem, saj so bile naše učiteljice brez izjeme vse Madžarke. Bile pa so izredno prijazne, razumevajoče do našega neznanja madžarščine. Kljub začetnim primanjkljajem znanja madžarščine smo uspešno zaključevali osnovno šolo in šolanje nadaljevali brez večjih zaostankov. Večina mojih vrstnikov je ta šok, ki smo ga doživeli zaradi neznanja jezika večinskega naroda, premostila tako, da se je kasneje s svojimi otroki pogovarjala izključno le madžarsko, zato seje v osemdesetih letih podoba v vasi spremenila: od takrat naprej skoraj ni bilo več prvošolčka, ki bt govoril slovensko. V osnovni šoli smo se učili tudi slovensko, tedensko 4 do 5 ur. Prehoda med domačim narečjem in knjižno slovenščino ni bilo. Brali smo ne preveč zanimiva berila, se učili na pamet neznanih besed m slovničnih pravil, naši starši pa so ugotavljali, da te “slovenščine” sploh ne razumejo. Moje osemletno učenje slovenščine ni bilo dovolj, da bi v srednji šoli brez težav prebrala kakšen krajši slovenski roman. Stiki s Slovenijo ... so se razvijali prav tako počasi. Šele okrog leta 1969 je prišla prva skupina na gostovanje m tudi njih nismo razumeli, saj so prišli iz notranjosti. Določene spremembe je opaziti od konca osemdesetih naprej. Po padcu železne zavese jc svoboda zajela tudi Porabje, od vseh strani zaprta pokrajina je postala odprta, preveč odprta. Neposredne stike z matično domovino omogoča mejni prehod. V vasi pa je vsako leto več tujcev, ki se naseljujejo v zapuščenih domačijah in na veliko kupujejo zemljo. Kaj bo s Slovenci, ko bodo tujci tvorili večino? Pred osemdesetimi leti je bila odcepitev Prekmurja od tisočletne vključenosti v kulturni, politični in verski ritem svetošte-fanske krone; Porabje je ostalo... Porabje je bilo ves Čas tesno povezano z zgodovino, kulturo, politiko, vero Madžarske. V ljudeh je tudi danes čutiti to navezanost, kljub temu da govorijo slovensko in so navezani na lokalno slovensko kulturno tradicijo. Mislim, daje to povsem normalno, saj so v teku zgodovine doživeli marsikaj slabega, grenkega in za njimi je tudi 40 let socializma, ko so se deklarilale določene narodnostne pravice, od prebivalcev Madžarske pa seje pričakovala absolutna lojalnost državi, v kateri so živeli. Danes je težko reči, kaj bi Porabju prinesla priključitev matičnemu narodu pred 80. leti. Ekonomsko verjetno ne bistveno več, saj če pogledam današnji razvoj Goričkega, ne vidim bistvene razlike. Kulturne, čustvene predosti bi sigurno bile. Porabskim ljudem bi bile prizanesene grenke izkušnje, ki so jih bili deležni kot pripadniki narodne manjšine. Biti iskreni manjšinec brez računice nikoli ni bila lahka naloga, še zlasti ne danes, ko cveti etnobiznis. Dejstvo, da so se slovenstvo, slovenski jezik in kultura ohranili v tem od sveta zaprtem kotičku, je pravzaprav pravi čudež. K temu je verjetno veliko pripomogla hermetična izoliranost vse do konca osemdesetih Stopinje za mejo Hi let. Ostati in biti Slovenec v Porabju po letu 1919 ni bila enostavna naloga. Znano je, da je Porabje ostalo brez lastnega izobraženstva, inštitucij in brez prekmurskega zaledja. Kasneje pa so sledili časi, ki niso bili naklonjeni narodnostnim manjšinam. Kaj je pri vsem tem v Porabju najbolj usodno? ... To zadeva predvsem Cerkev m šolo. Po smrti duhovnika Kuharja na Gornjem Seniku in nasploh v Porabju ni mogoče trajno urediti slovenskega bogoslužja, za porabske Slovence ni in ni slovenskega duhovnika. Pred leti smo si s skupnimi močmi priborili vsaj slovensko nedeljsko mašo. Vem. da tudi to ni malo, toda s tem smo vaščane postavili pred dilemo. Od takrat eni iz principa vztrajajo pri madžarski maši, drugi pri slovenski, tretji pa pri obeh, da se ne bi zamerili seniškemu madžarskemu duhovniku. Še bolj žalostno pa je to, da otroci hodijo le k madžarski maši, ker se jim prizna le ta. Vsi ostali obredi potekajo v madžarščini. Ne vem, če je to to, kar s(m)o si želeli. Vse to se nam dogaja, ker je Gornji Senik le majhna vas, ki težko uveljavlja svoje interese, njeni vodilni ljudje in šefi slovenskih državnih in drugih organizacij pa izgleda nimajo dovolj posluha za tako pereče probleme. Podobno se dogaja tudi s šolami. Šoloobveznih otrok je vsako leto manj, državne podpore za vzdrževanje šol prav tako. Samouprave, ki so njene vzdrževalke, pa postajajo vedno bolj revne. Na koncu 20. stoletja v naših šolah zaradi pomanjkanja sredstev, denarja za plače učiteljev, združujejo razrede in hkrati poučujejo v petem razredu matematiko, v šestem pa madžarski jezik. Učitelji in manjšinski voditelji pa se čudijo in negodujejo, da starši svoje otroke prepisujejo v monoštrsko šolo, ker jim želijo zagotoviti enake možnosti, kot jih ima večina učencev na Madžarskem! Ob vsem tem pa se s končano osnovno šolo za večino otrok konča spoznavanje s slovenskim jezikom, ker srednje in poklicne šole dajejo prednost drugim jezikom, gimnazija v Monoštru pa nudi ne preveč učinkovito fakultativno inačico pouka slovenščine z možnostjo mature. Zanima me, kdaj bo kdo spoznal, da je lahko znanje slovenščine v tem koncu Madžarske prava dragocenost, blago, ki se lahko dobro proda na trgu delovne sile. Zaenkrat le jamramo, da nismo sposobni zagotoviti tajnice, ki bi znala voditi korespondenco tudi v slovenščini. Tako torej se nam majeta oba pomembna stebra. Ka| nam ostane, če se bosta oba podrla? Tretji steber bi utegnili biti gospodarstvo... Žal pretekla leta na gospodarskem področju v samem Porabju niso prinesla nobenih sprememb. Že en sam manjši obrat v Porabju in možnost zaposlitve v Sloveniji, tudi sezonske, bi imeli blagodejne učinke. Ker tovrstnih možnosti ni, veliko ljudi dela v Avstriji in jasno postavlja v ospredje znanje nemščine, za slovenščino pa pravi, da znanje le-te nima nobene koristi. Morda se bodo našle prave rešitve šele v združeni Evropi. Ko nas 112 Stopinje za mejo ne bodo ločevale meje, bo verjetno vse lažje. Vprašanje je le ali bodo Porabci znali živeti z novimi možnostmi? Ena izmed oblik uspešnega premagovanja teh usodnih okoliščin je verjetno tudi Košičev sklad... Sklad smo ustanovili januarja 1993. To so bili še dokaj euforični Časi in na Madžarskem je bil takrat velik poudarek na civilni družbi, na civilni iniciativi. V Porabju je bilo takrat še vse v zametkih, naša pobuda je to mrtvilo vzdramila. Zvezo Slvoencev, ki do takrat ni bila preveč aktivna, so kar naenkrat razglasili za krovno organizacijo. Ta kvazi vloga je trajala do leta 1994, do volitev predstavnikov v slovensko manjšinsko samoupravo, do formiranja slovenske državne samouprave, ki je po veljavni madžarski zakonodaji legitimen zastopnik porabskih Slovencev. Porabski Slovenci so imeli naenkrat dve organizaciji. Ena je imela določene izkušnje iz preteklih let in precejšnjo materialno podporo matične domovine, druga pa legitimnost volilcev in zakonska pooblastila ter normativno podporo madžarske države, ki so ji dodelili po Številčnosti manjšine in njeni moči uveljavljanja pravic in interesov. Ta razdvojenost dominira še danes in ob njej hira vse ostalo. Zveza Slovencev ima še vedno absolutno prioriteto v matični domovini, vsa materialna pomoč pripada izključno njej, vsi ostali subjekti, ki skušajo delovati v interesu Slovencev na Madžarskem pa pobirajo drobtinice, ki se dobijo na raznih razpisih madžarskih fondacij. Košičev sklad torej deluje v tej materialni bedi in preziru “krovnih” organizacij ter pristojnih za zamejske Slovence v matični domovini. Kljub temu preziru smo v šestih letih delovanja naredili veliko. V času, ko smo imeli boljše finančne razmere, smo štipendirali veliko število porabskih učencev, jih motivirali za učenje slovenščine, smo se borili za slovensko bogoslužje, šolam smo kupili kompletno računalniško opremo s slovenskim urejevalnikom besedila Word, spodbujali in sofinacirali smo šolske ekskurzije v Slovenijo, organizirali smo simpozije, tabore, v okviru katerih smo zbirali narečno blago, izdali smo številne pomembne publikacije itd. Ta splošna ignoranca Še vedno traja, izgleda, da manjšinski prostor ne prenese pluralizma, kvečjemu le goli boj za materialno korist in okoriščanje izbranih. Slovenistika kot iskanje novih možnosti... V zadnjem letniku gimnazije se je pokazala možnost študija v Ljubljani. Takratni meddržavni sporazum je za pripadnike manjšin v matični domovini omogočal le študij na filozofski fakulteti. Tako sem se odločila za študij slovenske književnosti in jezika ter srbohrvaške književnosti in jezika. Začetki so bili na slovenistiki izjemno težki, saj sem se študija lotila brez potrebne podlage poznavanja jezika in književnosti. Pravo veselje v študiju sem našla Šele kasneje, ko sem vpisala magistrski študij iz slovenske dialektologije. To področje sem podrobno preštudirala, opravila vse predpisane izpite in se lotila dialektološkega slovarja gornjeseniškega govora. Na slovarju še vedno delam. Projekt je precej zahteven in zanj bi potre Stopinje za mejo 113 bovala veliko več časa, ki mi ga primanjkuje zaradi drugih službenih obveznosti. Za vse, kar sem do sedaj na tem področju dosegla, sem iskreno hvaležna mentorici prof. dr. Zinki Zorko, ki mi je vseskozi stala ob strani in ki me še vedno spodbuja, da slovar končam. Med tem delom sem se seznanila s kolegi dialektologi, ki se ukvarjajo s podobnimi nalogami. Tudi oni so mi prirpavljcni kadarkoli pomagati in se skupaj veselimo dosežkom na tem področju znanosti. Smer znanstvenega dela je torej dialektologija... To je slovar seniškega govora. Od leta 1993 sem sekretarka Košičevega sklada, ki si je med številnimi drugimi nalogami zadal tudi spodbujanje znanstvenega dela, sodelovanja med Madžarsko in Slovenijo. Tako smo organizirali dva znanstvena simpozija. Prvi je bil posvečen Jožefu Košiču, drugi pa širšim madžarsko-slovcnskim jezikovnim in literarnim stikom. Gradivo obeh simpozijev smo objavili v zborniku ter z njima madžarski in slovenski strokovni javnosti posredovali dragocene informacije. Objavili smo izbor Košičevih del, knjigo o vendski problematiki in dvojezični zbornik študij o slovensko-madžarskih literarnih stikih. Stroka je pokazala veliko zanimanja do našega dela tako na Madžarskem kot v Sloveniji. V strokovnih krogih so bile naše knjige prav tako lepo sprejete. Naš prvi simpozij smo organizirali v Porabju v Števanovcih z namenom, da bi Jožefa Košiča in njegovo delo predstavili v kraju, kjer je deloval, in da bi bilo Porabje tudi prizorišče znanstvenega dogodka. Drugega smo organizirali skupaj z Oddelkom za slavistiko Univerze Loranda Eotvosa v Budimpešti z željo, da bi spodbudil sodelovanje med Budimpešto, Mariborom in Ljubljano. Sadovi tovrstnega naprezanja so zaenkrat zelo skromni. Prek časopisja in drugih virov spremljam dogodke v Sloveniji, smeri zanimanja slovenske javnosti m žalostno ugotavljam, da Madžarska, Budimpešta ne sodita v ta krog zanimanja. Določeno zanimanje je mogoče spodbuditi s pomočjo osebnih stikov, prek prijateljev. Kakšne spontane radovednosti, težnje po povezovanju pa ni. Med slovensko manjšino na Madžarskem in matično domovino seveda obstajajo številne druge oblike sodelovanja. Želela sem ponazoriti sodelovanje, ki naj bi presegalo zgolj folkloristične okvire. Velikokrat se namreč dogaja, da manjšine predstavljajo kot folkloristični okras madžarske kulturne palete. Zunanji opazovalec pti ima vtis, da manjšina drugega ne zmore in niti nima potrebe po višji kulturi. Pomembna pridobitev je samostojen slovenski tednik ... Porabje je dvotednik. V času Demokratične zveze južnih Slovanov v takratnih “Narodnih novinah” je bilo namenjeno le malo prostora m pozornosti Slovencem na Madžarskem. Samostojen slovenski tednik je bil moj predlog na prvi ustanovni skupščini Zveze Slovencev, kot alternativa zamisli, kije predvidevala le skromno fotokopirano lokalno glasilo. Zaenkrat izhaja dvotedensko, delno s podporo Slovenije. Tovrstna podpora je vsekakor dobrodošla, vedeti pa je treba, da se ostali narodnos 114 Stopinje za mejo tni tedniki na Madžarskem financirajo v celoti z madžarskimi sredstvi. Osebno menim, da bi morali izkoristiti vse vire, ki nam pripadajo na Madžarskem, sredstva iz Slovenije pa uporabljati tam, kjer jih primanjkuje, recimo prav v šolstvu. Kaj stori Cerkev na Madžarskem za Porabske Slovence... Dandanes zelo malo ali nič, zato je takšno stanje na cerkvenem področju najbolj zaskrbljujoče. To nemogoče stanje traja že več kot deset let, ki je lahko glede uporabe slovenščine v cerkvi usodno. Od Časa do časa se pojavljajo nove obljube. Ne vem, zakaj se pristojni univerzalne katoliške Cerkve niso mogli dogovoriti o zamenjavi duhovnikov, saj madžarska skupnost v Prekmurju prav tako potrebuje madžarskega duhovnika. Zakaj niso sedanjega duhovnika v Števanovcih, ki je porabski Slovenec in odlično obvlada tako domači govor kot tudi knjižno slovenščino, postavili za slovenskega duhovnika porabskih slovenskih vasi. V zvezi z njim so bili razni izgovori, vendar sem mnenja, če bi to nalogo dobil od svojega nadrejenega, bi jo tudi pošteno opravljal in porabski Slovenci bi mu bili hvaležni. Sam pa bi opravil zgodovinsko poslanstvo. Porabski verniki zadnja leta z velikimi upi pričakujejo Ferenca Merklija. To je, se zdi, zanje zadnje upanje. Kaj, če bo njegova namestitev v Porabju ostala prav tako prazna obljuba? Če ga mislijo namestiti na Gornjem Seniku, zakaj so ga potem iz Ljubljane poslali študirat v Rim? Če zato, ker menijo, da je posebno nadarjen, potem mu predvidevajo tudi znanju, izobrazbi primerno službeno mesto. V različnih časih - tudi zelo težkih - so v Porabju službovali narodno zelo zavedni duhovniki ... Oni so nas najbolj reševali. Vsak je igral pomembno vlogo pri ohranjanju slovenstva v Porabju. Eni začasno niso bili zaželeni v Porabju, drugi so morali svoj kraj zapustiti za vedno. Kot kaže so bili ti odhodi usodni in vrnitev ni več mogoča. Med njimi je bil literarno najbolj ustvarjalen prav Jožef Košič, ki smo ga Porabcem odkrili leta 1993 ob ustanovitvi našega sklada. Upam, da so s pomočjo naših knjig njegove plemenite misli prišle do Čim več ljudi. Od Štefana Totha so verniki veliko pričakovali. Spominjam se, kako ponosno so o njem govorili, ko je ob duhovniku Kuharju postal novomašnik. Potem je bil tudi on premeščen v Števanovce in kaže, da tudi zanj ni vrnitve na Gornji Senik. Od Ferenca Merklija prav tako veliko pričakujemo, iskreno želim, da bi se škofova obljuba in želja številnih slovenskih vernikov izpolnila. Danes tudi porabski mladini ni lahko... Tudi njih pesti splošna ekonomska beda. Številni so brezposelni od rane mladosti, tako rekoč iz šolskih klopi, drugi se zaposlujejo na slabo plačanih delovnih mestih v Monoštru. Veliko pa jih tudi zdaj tako rekoč za stalno odide iz Porabja s trebuhom za kruhom. Med sabo se v glavnem pogovrajajo v madžarščini, toda presenetljivo mladi gornjeseničani razumejo slovensko in tudi spregovorijo, če jih človek nagovori v porabsčini. Oni so namreč že tista ge Stopinje za mejo 115 neracija, s katero so se starši doma pogovarjali le še madžarsko. Njihovo zanimanje do kulturne dediščine je živo, saj veliko mladih sodeluje v kulturnih društvih. Vsak se z ljubeznijo spominja otroštva, mladosti... Četudi je bilo včasih zelo težko, se z ljubeznijo spominjam na tista leta, saj je majhna prijazna vas pomenila varnost, brezbiržnost. Vsega tega ni bilo več v Budimpešti, kjer sem obiskovala gimnazijo. V svojem spominu hranim številne prijazne, iskrene, poštene ljudi, s katerimi sem se srečevala še kot otrok ob raznih vaških opravilih in kasneje ob zbiranju narečnega gradiva za diplomsko nalogo, novinarske prispevke in kasneje za slovar. Številni že dolgo niso med živimi, vsak dan jih je manj - stebrov slovenstva na Madžarskem. Prav od njih sem zbrala dragocene besede za svoj slovar, To so besede, oblike, naglasi, kijih mlajši ne poznajo več. Lojze Kozar ml. Iz Porabja Slovenski dom Že dobro leto deluje Slovenski dom v Monoštru oz. slovenski kul-tumo-informacijski center. Odprtje bil 18. novembra 1998, isti dan tudi generalni konzulat. Na obe slovesnosti je bil povabljen mariborski škof dr. Franc Kramberger, a le kot častni gost, blagoslov ni bil predviden. Je pa zato madžarski predsednik Gone v Slovenskem domu sklenil svoj govor z besedami: Bog vas vse blagoslovi! Obred blagoslova Slovenskega doma pa je 7. februarja 1999 ob navzočnosti treh duhovnikov, tudi monoštrskega župnika, opravil nedelski župnik Ivan Camplin. Ob odprtju Slovenskega doma, v katerem deluje hotel Lipa in v katerem so prostori za radio m za druge dejavnosti, sta zbrane nagovorila predsednika Madžarske in Slovenije. Ko sem posluša! oba govornika, sem bil zelo vesel. Zvedel sem namreč, da je v Porabju vse najlepše, da Slovenci nimajo nobenih težav. Predsednik Žveze Slovencev Jože Hirnok pa si je upal povedati resnico: Že dve leti prosimo za frekvenco za slovenski radio. Prehod Verica-Čcpinci še zmeraj ni odprt, čeprav sta to obljubila oba predsednika že pred leti. Naštel bi jih lahko še več: nerešena vprašanja v vrtcih in v šolah, cerkvi, gospodarstvu in še kje. Pod streho Slovenskega doma je lep razstavni prostor. Prva razstava je bila posvečena duhovniku. Marija Kozar-Mukič je predstavila Življenje in delo dr. Mirka Lenaršiča, župnika na Dolenjem Seniku, doktorja cerkvenega prava in priznanega umetniškega fotografa, ki pa je svojo življenjsko pot sklenil na madžarski župniji Ny6ger leta 1966. Od takrat se je v Slovenskem domu zvrstilo več pomembnih piircditev. Tako postaja Slovenski dom ena od oaz slovenstva v Porabju. 116 Stopinje za mejo Oaza, ki v puščavi slovenstva prebuja upanje in ponos. Odprta vrata Kakšnih petdeset ljudi je 19. decembra 1998 naredilo "stopaj" proti domu. Slovenci v Mosonmagyar6varu so se zbrali k slovenski sv. maši. Prvič, odkar so se naselili v tem mestu na severozahodu Madžarske. Že dolgo časa so si želeli slovensko sv. mašo in končno so se jim sanje izpolnile. Najbolj srečen je bil organizator Kovačin Gjiirec, nekoč doma v Ritkarovcih. Sedaj tam živi le 89-letna mati. On se le vrača, resnično in v sanjah. Za pravo, dokončno vrnitev je prepozno. Družina seje ustalila v novem kraju. Žena je Madžarka, trije otroci tudi. Le on ima slovensko srce, krvaveče slovensko srce. Z doma ni odšel, so ga odpeljali. Oče in mati sta se kasneje vrnila, on se ni smel. Ko bi se lahko, je bilo prepozno. Rodovitna črna zemlja je nase priklenila njega in čez sto Slovencev, večinoma doma z Gorenjega Senika. 19. decembra so njihova srca naredila "stopaj" proti domu. K temu je pripomogla slovenska sv. maša, pri kateri je pel zbor Avgusta Pavla. Goste in vse navzoče je prisrčno pozdravil domači župnik. Dobre želje je izrekla predstavnica mestne oblasti. Navzoč je bil tudi podžupan. Da, Slovenci imajo veliko prijateljev. Pomagali so jim pri organizaciji srečanja, sv. maše in koncerta, pa pri ustanovitvi manjšinske samouprave. Sicer pa: Slovenci jim tam niso nevarni. So le folklorna popestritev mesta. A vendar bi se lahko obnašali drugače: brezbrižno ali nasprotujoče. Hvala za prijaznost in odprto srce! En "stopaj" sicer ne pomeni veliko. A "stopaj" lahko naredi srce. Taki "stopaji" pa se ne dajo izmeriti z metri ali kilometri. 11. junija 1999 pa je svoja vrata za slovensko pesem in molitev odprla cerkev sv. Martina v Sombotelu. Pri sv. masi so se zbrali Slovenci, ki živijo v Sombotelu in okolici ter njihovi madžarski prijatelji. To je še prav posebej razveseljivo. Na molitvene vzklike so odgovarjali le pevci zbora Avgusta Pavla. Madžari niso znali, Slovenci pa tudi ne, saj so od odhoda iz Porabja minila že desetletja. Ko pa je zbor pel stare cerkvene pesmi, seje slišalo petje iz klopi. Pesem ima močnejše korenine kakor beseda. In še tretja cerkev je odprla vrata za slovensko besedo: cerkev Marijinega brezmadežnega Srca v Budimpešti. Od 3. do 5. septembra 1999 je v Budimpešti potekal narodnostni festival, na katerem seje predstavilo devet narodnih manjšin. Edino Slovenci so v okviru teh prireditev pripravili tudi sv. mašo, ki je bila zelo lepo obiskana, kar je navdušilo prijaznega domačega župnika dr. Varju Imreja. Kaj imajo Slovenci na Madžarskem od teh svetih maš? Morda malce več ponosa, samospoštovanja. Morda jim bo sveta vera še močnejša luč, morda jim bo slovenska beseda dragocenejši ključ. Tri cerkve v madžarskih mestih so v zadnjem letu odprle svoja Stopinje za mejo 117 vrata za slovensko besedo. Kako lepo bi bilo, če bi vse ostale cerkve v Porabju odprle svoja vrata za slovensko pesem in molitev. Pa ne le ob slovesnostih, marveč vsako nedeljo, za vsak obred, za vsako srečanje. S tem seveda madžarska beseda ne bi bila odrinjena, saj je vsaka cerkev dovolj prostorna, da sprejme ne le slovensko in madžarsko besedo, marveč besede vseh narodov in ljudstev, kakor vabi k temu svetopisemski napis v gorenjeseniški cerkvi: Hvalite Gospoda vsi narodi. škof Sme/ je 9. oktobra 1999 blagoslovil ploščo v spomin Jožefu Košiču, ki bo. pritrjena na steno cerkve na Gorenjem Seniku, spominjala na tega velikega duhovnika in rodoljuba. Nova maša • . Na stopnicah domače hiše v Sakalovcih, v senci velikega oreha, ki obeta bogato pogačo, sta v nedeljskem popoldnevu, 20. junija 1999, oče in mati hkrati položila roki na glavo sina Ferenca Merklija, novomašnika, in hkrati izrekla blagoslov. Ne samo Merklijeva družina, praznovali so vsi v Sakalovcih, praznovali so Slovenci v Porabju. Na nekoliko dvignjenem terenu nad vasjo, na šolskem igrišču, so pripravili oltar in sedeže za množico ljudi. Dvojezična slovesnost je bila sicer bolj madžarska, a vendar sc je slišala tudi slovenska pesem in molitev. Pel je zbor iz Letenya. Pel tudi slovenske pesmi. In zelo ubrano pel. 118 Stopinje za mejo Navomašnik Ferenc Merkli z duhovniki ob oltarju. Sveta maša v zelenju gozdov in sadnega drevja, ob mladem smrečju, ki raste na njivi, s ciganskimi hišami v ozadju, s soncem, ki se je upiralo v hrbte vernikov in ščcmelo v oči novomašnika. Nova maša za slovenski ponos v Porabju. Slovenec, ki študira na Gregoriani v Rimu! Nismo kar tako! Lahko dvignemo glave! NovomaŠnik seje vrnil v Rim, da konča študij. Potem se bo vrnil v Porabje. Tako je obljubljeno. A čakati še dve leti bi bilo neodgovorno. Sicer pa en sam človek ne bo mogel rešiti slovenstva v porabskih župnijah. Zato bi odgovorni v Cerkvi že danes morali nekaj storiti, če že včeraj niso ničesar ali vsaj nc dovolj. Nebo nad Porabjem seje stemnilo le zaradi sončnega mrka, zaradi nove maše pa sije nad Porabjem nova svetloba. Naj porabskega novo-masnika spremlja Božji blagoslov, da bo nebo nad Porabjem tudi zaradi njegovega duhovniškega dela ostalo svetlo. Martin Horvat Med slovenskimi rojaki v Kanadi Potovanje čez ocean je dandanes veliko lažje kot nekoč, in tako sem med slovenskimi rojaki v Kanadi lepo preživel del poletja 1998. Ko sem leta 1976 prvič potoval tja, je bilo vse skupaj veliko bolj zapleteno. Zdaj ni več potrebno imeti niti vizuma niti vabila ali garantnega pisma Stopinje za mejo 119 nekoga, ki bi te povabil na obisk, saj zadostujeta samo letalska vozovnica in potni list. Prav tako ni potrebno iti na pot iz Zagreba, kajti za nas Prekmurce jc bliže letališče v avstrijskem Gradcu (Graz), kamor je iz Prekmurja eno uro avtomobilske vožnje, potem pa lahko z letalom potuješ na vse strani sveta. Ce povzamem še nekaj dejstev o Kanadi (po Cambridgeovcm "Podatkovniku", DZS 1995), država obsega 9.971.500 kvadratnih kilometrov, ima pa samo približno 28.000.000 prebivalcev. Katoličanov je 49 odstotkov, pripadnikov Združene Cerkve 18 odstotkov, anglikanske veroizpovedi pa je 12 odstotkov kanadskih državljanov. Uradna jezika sta dva - angleški in francoski, ker je 29 odstotkov prebivalcev francoskega porekla. Polet iz Gradca preko Zuricha do Toronta je bil prijeten in miren, prispeli pa smo natanko ob napovedanem času, kakor je bilo zapisano na vozovnici. Čeprav je potovanje s postanki trajalo petnajst ur, mi je hitro minilo. Čas sta mi krajšala nečak Peter in Vita iz Markišavec, ki je s starši prav tako potovala v Kanado. Ko so se letalska kolesa mehko dotaknila kanadske zemlje, je gotovo odleglo vsem, ki so med poletom čutili četudi samo kanček strahu. Sestro Tončko in njenega moža Štefana sem v Kanadi tokrat obiskal že petič. Takoj smo odhiteli po štiripasovnici, ki nas j c vodila v P>eil slovensko cerkvijo sv. Vlm/imim v Montrealu 120 Stopinje za mejo Toronto. Tam sta nas pričakali družini Fotivec m Balažič, ki živita v mestni četrti Scarborough. Kako prisrčno je bilo ponovno srečanje znancev, prijateljev in sorodnikov! Z nečakom sva jim izročila pozdrave, nekaj daril iz starega kraja, tudi nazdravili smo si. Nečak Peter je ostal pri Fotivčevi družini, nas pa je pot vodila proti zahodu Kanade, v kanadski London - k sestrini družini. Tam sta nas pričakala še nečakinja Mihaela in nečak Pavel. Postanek je trajal le en dan, saj nas je čakalo petdnevno romanje s Slovenci iz Londona, Hamiltona in Toronta. Bilo je sveže petkovo jutro (3 L julij 1998), ko smo se romarji zbirali in se pozdravljali. Nekateri smo se že poznali med seboj (sam sem npr. poznal sestrično Aniko), z drugimi pa smo hitro postali prijatelji, saj smo bili vsi namenjeni na romarsko pot k sv. Ani, ki leži blizu mesta Quebec v francoskem delu Kanade. Vzdušje v avtobusu je bilo prav takšno, kot ga poznamo pri romanjih Slovencev v matični domovini. Prepletala se je pesem, molitev, pa tudi šal ni manjkalo. Včasih smo tudi koga Čakali, toda našega organizatorja Romana Trglavčnika to ni vrglo iz tira. Na poti z zahoda proti vzhodu Kanade smo se ustavili v Montrealu, kjer so nas sprejeli tamkajšnji Slovenci skupaj s svojim župnikom Francem Letonjo in nam na slovenski cerkveni farmi postregli kosilo. To je prava oaza montrealskih Slovencev, ki tukaj ob koncu tedna najdejo počitek in mir. Letovišče leži sredi gozda, kije posejan s hiškami in razdeljen celo po ulicah, kot so Lendavska, Sv. Jožefa, Gračka, Martinova, Murska. Imajo športna igrišča, plavalni bazen in pokrito dvorano, kjer je redno - od Telovcga pa do jeseni - vsako soboto in nedeljo sv. maša. V takšnem "raju" so nas Slovenci sprejeli in pogostili. Tudi moje sestrične (Agica in Anika) in bratranci (Vanek, Matija, Števek, Pišta) šobili tukaj. Sicer pa, če bi našteval vse, ki smo bili tam, bi se videlo, da smo bili Prekmurci v večini. Tukajšnji Slovenci so me zelo presenetili, ko so za Zavod sv. Miklavža v Murski Soboti, v katerem je katoliški vrtec Lavra, darovali tritisoč petsto dolarjev, petsto pa je darovala folklorna skupina "Rožmarin", ki je leta 1997 s plesi navduševala gledalce po vsej Sloveniji. V življenju nas čaka veliko lepega, tokrat pa sem bil, kot ničkolikokrat doslej, presenečen tudi sam. Najrajši bi kar ostali tukaj, a bili smo romarji, ki smo bili namenjeni k Jezusovi babici. V Quebecu sem srečal še eno sestrično - Micko in njenega moža Vaneka. Kako lepo, ko najdeš sorodnike, kamorkoli prideš! Srečanje v cerkvi sv. Ane je bilo 2. avgusta 1998. Našemu avtobusu so se v dveh avtobusih pridružili še Slovenci iz Montreala. Bili smo torej kar velika skupina. Romarska opravila so si lepo sledila: najprej spoved, nato sv. maša, križev pot in osebna molitev. Sam bi poudaril dvoje: lepe spovedi, ki so bile pravi pogovor in iskreno iskanje najboljše smeri v življenju, ter križev pot, ki seje vil od cerkve sv. Ane navkreber sredi kanadskih javorjev in se končal pri zadnji, petnajsti postaji ob Stopinje za mejo 121 Jezusovem odprtem grobu. Nazaj grede nas je pot peljala seveda v obratni smeri (Quebec -Montreal - Toronto - Hamilton - London). Ustavili smo še pri TROIS-RIVIERES, CAP DE MAGDALENE, kjer je otok Lurške Matere Božje. Tukaj smo v poznih večernih urah imeli procesijo z lučkami, podobno procesijam z lučkami v Lurdu. V največji zbranosti smo molili v latinskem, francoskem, italijanskem in angleškem jeziku. Za marsikoga in za marsikaj smo molili ter se zahvaljevali Materi Božji. Na poti do kanadskega Londona smo si še veliko povedali in drug drugega vzpodbujali za nadaljnje življenje. Dobro razpoloženi smo se na koncu romanja poslovili s prijaznimi stiski rok, kanadski Slovenci pa tudi z načrti, kam bodo poromali v zadnjem letu tega stoletja. Z večino romarjev smo se ponovno srečali Še pri nedeljski sv. maši (9. avgusta 1998) in na pikniku v društvu "Triglav". Predsednica društva gospa Magda Razpotnik, ki je nekoč prva spodbudila Slovence, naj soboškemu katoliškemu vrtcu LAVRA pomagajo pri gradnji, mi je izročila dvatisoč petsto dolarjev. Denar so zbirali zelo iznajdljivo - nekateri so darovali pecivo, ki so ga nato prodajali ob kavi. Na prekmurskem proščenju Marijinega vnebovzetja (16.avgusta 1998) v letovišču Večerni zvon pa je bilo moje osrednje srečanje s Prekmurci. Že ob vstopu na farmo-letovišče, ki je za naša pojmovanja precej veliko, sta nas pozdravili slovenska in kanadska zastava. Letovišče Pevski zbor na farmi društva “ Večerni zvon 122 Stopinje za mejo Odbor društva 'Večerni zvon " ob proščenju Marijinega vnebovzetja. je lepo urejeno in negovano, ima bazen, dvorano in nekaj hišic, povrhu vsega pa na griču stoji še kapelica. Kakor da bi se v letovišču Večerni zvon moral prej posloviti od vsega zemeljskega, če želiš priti do posvečenega prostora. Tako je razumeti simboliko vsakdanjega v primeri s transcendentnim na tej slovenski farmi, ki leži severovzhodno od Toronta. Najprej me je pozdravil predsednik društva Jože Ritlop, sicer doma iz Črensovec. Predstavil mi je ves upravni odbor društva. Emil iz Hotize je takoj dodal; "Da boš vedel: v odboru smo sami Prekmurci." Vsak od njih je na proščenju bil zadolžen za kakšno delo, saj so pričakovali kar 700 ljudi! Počasi smo se začeli vzpenjati v smeri Marijine kapelice, kjer sva somaševala z lazaristom Tinetom Batičem. Presrečen sem bil, ko sem pred seboj videl množico Slovencev, ki jim denar in materija nista zakrila božjega. Vesel sem bil, da sem smel pred to množico izgovarjati Jezusove besede: "Vzemite in jejte ..." Ko pa je pevski zbor zapel Marijine pesmi, se mi je zdelo, kot da bi bil pri Mariji pri Gradu ali v Turnišču. Da, pevci, kijih vodi Alojz Žižek iz Turnišča, so mi povedali, da se zberejo in zapojejo samo enkrat na leto, in to ob Marijinem vnebovzetju. Tak zbor bi si prav gotovo zaželela vsaka župnija v Sloveniji. Po maši sem se srečal še z mnogimi rojaki iz različnih prekmurskih vasi: iz Hotize, Velike Polane, treh Bistric, Črensovec, Trnja, Žižkov, Turnišča in raznih krajev z Goričkega ... Vsak od njih je želel Stopinje za mejo 123 vedeti kaj o svojem kraju. Zanimivo in lepo pa se mi je zdelo, da je vsak vedel ime sedanjega župnika v njegovi rojstni župniji. Po duhovnem obredju je potekal še kulturni program: nastopila je folklorna skupina NAGELJ iz Toronta, ki je v letu 1999 praznovala štiridesetletnico delovanja. Zato so obiskali Slovenijo. Prišli so tudi v Mursko Soboto (julija 1999) in h kroŠkemu brodu, kjer jim je lovsko društvo iz Kroga v organizaciji soboške župnije sv. Nikolaja pripravilo kosilo. Dva dni pa so bili gostje Kulturnoumetniškega društva Hotiza, kjer so imeli tudi zelo uspešen nastop. Za en dan so obiskali tudi Goričko, kjer so v Sotini nastopili na gasilski prireditvi. Ob koncu mi je na proščenju Večernega zvona njegov upravni odbor izročil šest tisoč dolarjev za Zavod sv. Miklavža v Soboti. Bil sem presenečen nad tem, koliko so ljudje darovali od svojega. Resje tudi, da gre zahvala odboru društva ter Matiju Balažiču in Fotivčevi Lizi. Slednja je imela priložnost videti, kaj smo naredili z denarjem takrat, ko je Julija 1999 bila s svojima sestrama na obisku v Sloveniji. Poleg vseh že naštetih se zahvaljujem še Ženski ligi iz Toronta, Društvu sv. Jožefa, Francu Slobodniku in drugim Prekmurcem iz Hamiltona. Posebej bi se še zahvalil družini Franca Stadlerja iz Bakovec za prisrčen sprejem. Žal se s Francem Stadlerjem ne bova več srečala na tem svetu, ker je umrl v letošnjem letu (1999), potem ko je ženi in otrokoma povedal, naj se imajo radi, in se za vedno preselil k Njemu, v katerega je veroval. Vedno več naših rojakov, ki so odšli na delo v tujino, večinoma "samo za nekaj let", ima podobno pot: nekaj zaslužka za življenja, nato pa najdejo svoj mir v tuji zemlji. Sicer pa ni pomembno, kje se naša pot konča: glavno je, da se srečamo pri Njem, pri Stvarniku, ki nas je priklical v življenje. Z bogatimi spoznanji in številnimi lepimi doživetji seje končalo moje bivanje med kanadskimi rojaki in izseljenci, ki radi sprejemajo obiske in so vsakogar iz domovine veseli. Tudi med mojim obiskom je bilo tako: prisrčno, veselo, domače in po naše gostoljubno. 124 Stopinje za spomin Vilko Novak Lojzetu Kozarju v spomin Oj, Lojzek Martinec, prijatel predragi, najbouši, kama odišau si, kama se skrili, ka nega te nindri viditi, najti?... Hvala, da prišau si voščit mi srečo, ne si čakau odloga!! - čutu si konec, ki se je bližan neviden, grozeči... Sedela pri stoli sva tiha, bolelo me tvoje trplenje iz lendavske voze - hvala za njo Ti! Hvala za knige Ti vse, v šterih odkrivan Goričko neznano si, dago, liibleno; najnoga roda začetek! Prek Takšega praga z Maternov rutov pokazan si Pejpa, Šteroga skrbna Babična dlan je vzgojila. Hvala za vse reči spremne, za štere si proso si me, hvala za hvalo, štero od tebe zasliižu san ali nei... Stopinje za spomin 125 Hvala za vse naše poti z Vidov pokojnov pa z Vanekon, gda smo spoznavali našo zemlou.. Spomin njih žive v Stopinjah. Hvala za vogrsko trplenje med bojnov, hvala za smej tvoj, vesele oči, prijazne, dobrotne oči... Čakam Tvoj jubilej, če prič ne srečava se na Večnon Goričkon, na Sveton Goričkon, ge seničkoga Janoša družba pa patra Cirila čaka na nas! O, Vekivečnost, strašna, odrešilna reč! Za ka smo živeli - dopunjeno bo! Hvala ti, Lojzek, za faro odransko, ki ti si jo stvoru z mlajšin, ki vzgoju naslednika v njem si! Za cerkev prelepo iz Plečnika šole, za freske Kregarove. Živi večno, Lojze predragi, pripravi nan pot za sebon... Fara odranska, vari dostojno njegov spomin pa cela Slovenska Krajina!... Jožef Smej Spomini na Lojzeta Kozarja (1910-1999) Quum moriar, medium solvar et inter opus (Ovid, A mor., II, 10, 36) Pendent opera interrupta, minaeque Murorum mgentes (Vergit, Eneida, IV, 8&) Že dolgo prej je bila načrtovana tista sreda, 28. aprila 1999, da bi v Ljubljani čestitali dr. Vilku Novaku ob njegovem 90-letnem življenjskem jubileju. Okrog pol enajstih so se z avtom pripeljali v Maribor Ivan Čamp lin, Lojze Kozar st. (odslej brez st.) in Lojze Kozar ml. Prisedel sem m tako smo bdi ves popoldan v Ljubljani skupaj z Vilkom Novakom. Lojze je bil pri salezijancih na Rakovniku v družbi svojih učencev in učenk (sedaj duhovnikov in č. sester) dobro razpoložen. Načrtoval je, kako bo še naprej pisal in prevajal pesmi Avgusta Pavla. S poljubom miru 126 Stopinje za spomin Marija in Jurij Kozar novembra, v soboto. Krstni botri: Terezija, rojena Sukič, Martinjc 35. Birma: 5. junija 1923. ("pozdravite se med seboj s svetim poljubom", Rim 16, 16) seje Lojze poslovil od Vilka Novaka. Na poti domov smo v avtu odmolili častitljivi del rožnega venca in lavretanske litanije. Naslednji dan, v četrtek 29. aprila zgodaj zjutraj ok. 1.30, je naš Lojze v odranskem župnišču zadet od srčne kapi končal svoje zemeljsko popotovanje. Pa se ozrimo na njegov začetek. Po krstni knjigi gornje-seniške župnije seje Lojze naro-dil v petek 11. novembra 1910, zjutraj ob petih (kako natančna krstna knjiga!). Krstitelj Ivan Perša, župnijski upravitelj v Gornjem Seniku, je zapisal, da je novorojenček - deček in zakonski. Starši: Jurij Kozar, poljedelec iz Martinja in Marija, rojena Crpnjak, prav tako iz Martinja. Bivališče in hišna številka staršev: Martinjc 28. Krst je bil naslednji dan, 12. Karel Wiener, poljedelec in žena Kozarjeva domačija Nikoli nisem vprašal Lojzeta, zakaj mu starši niso dali imena Martin, ko je pa vendar prišel na svet na martmovo m tudi na dan njegovega krsta je bil Martin. Kalendar Srca Jezušovoga za leto 1910 beleži: "11. november, Martin piišpek; 12. november, Martin papa." Ko je bil Lojze star 3 leta in 4 mesece, mu Stopinje za spomin 127 je umrla mati. Sestre ni imel, le dva brata, Jožefa, ki je umrl kmalu po rojstvu, leta 1904, in Vendela, rojenega 1909 (umrl februarja 1999). Lojzeta je vzgajala babica po očetu, Elizabeta, rojena Sukič. Izguba matere, in sicer v tako nežnih letih, diha iz marsikatere njegove knjige. Čeprav ni imel mačehe, jc dobro orisal psiho otroka, sirote. Dvogovor med otrokoma, ki sta ostala brez matere, se takole konča: - Zdaj je naša (namreč mačeha). Ata sojo vzeli za našo. Ubogala jo bova, ker tako želijo ata. Toda zapomni si: Nikdar ji ne bova rekla mama. Hočeš? Ne boš pozabil tega ? - Ne bom. (Takšen prag, 1962, str. 7). Kozar med služenjem vojaškega mka v Kragujevcu (tretji z desne v prvi vrsti, drugi z leve je Štefan Zver, bivši lendavski župnik Dobro sc spominjam, kako sta se o tej Kozarjevi knjigi pogovarjala škof dr. Maksimilijan Držečnik, in stolni kanonik dr. Alojzij Ostre. Škofje vprašal kanonika: "Kako je to mogoče, da otroka v Kozarjevi knjigi nikoli ne rečeta mačehi mati ?" In kanonik je odgovoril: "Tudi jaz nikoli nisem rekel svoji mačehi mati." S tem ni rečeno, da mačehe ne bi bile dobre, toda mati je le ena. Tako sta škof in kanonik končala svoj pogovor. Oče Jurij Kozar (umrl 15. marca 1940) je nemalo pripomogel k temu, da jc sin'Lojze postal duhovnik in pisatelj. Očeta Jurija namreč Novine 23 (1936) 39, 2 pod naslovom "Zakaj spomin za letošnje novomešnike" predstavijo kot vnetega širitelja prekmurske verske periodike, predvsem Marijinega lista, in to Še v času, ko je Prekmurje spadalo pod Madžarsko. Novine, Marijin list in Kalendar Srca Jczušovoga je 128 Stopinje za spomin oče Jurij dobival v gornjeseniškem župnišču pri župniku Gezi Tulili. Čeprav je bil Tuli po materi Nemec, rojen 1881 v Neumarktu ob Rabi, je dobro obvladal slovenski jezik. V Gornjem Seniku je kot župnik služboval od 1913 do 1928. Umrl je 30. novembra 1966 v Kisunyomu. Ko sem bil marca 1945 pri njem v Kisunyomu, smo vsak večer molili rožni venec v slovenščini. To molitev je opravljal Tuli v slovenščini skupaj z gospodinjo, kije bila doma iz Martinja. Novornašna procesija k Sveti Ani Po osnovni šoli se je Lojze odpravil v Mursko Soboto. Za sprejem v gimnazijo je bil potreben sprejemni izpit. Sam pripoveduje, kako sprejemnega izpita ni opravil, ker ni znal analizirati stavka. Toda prof. Sušnik mu je to neznanje spregledal in kot gojenec Martinišča je bil sprejet v gimnazijo. Sest razredov gimnazije je končal v Murski Soboti. Nato je srednješolski študij nadaljeval na Ptuju. V Izvestju državne realne gimnazije kraljeviča Andreja na Ptuju za šolsko leto 1931/32 najdemo, da je s prav dobrim uspehom končal 8. razred gimnazije. Za maturitetno nalogo iz srbohrvatskoslovenskega jezika (ste) je bil predpisan naslov: "Tudi naša država ima vse pogoje za razvoj materialne in duhovne kulture." Ali si je takrat mislil, kar je pozneje tudi uresničil, da ima namreč tudi odranska vas vse pogoje za razvoj materialne in duhovne kulture? Po mašniškem posvečenju v Mariboru 5. julija 1936 je v nedeljo 26. julija pel novo mašo v cerkvi sv. Ane v Boreči. Nato je kot semeniš-ki duhovnik eno leto opravljal službo prefekta v dijaškem semenišču v Mariboru. Sledila so kaplanska leta v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah m Stopinje za spomin 129 Novomašnik z očetom in teto Julijo Turnišču. Med vojno je kaplanova! na Madžarskem, in sicer v Hosszuperesztegu (19411942) ter v Kormendu (1942-1945). Iz Kormenda je pisal v Turnišče pisma z leposlovno vsebino. Pisma so bila namreč polna lepo zvenečih pesmi v prekmurskem narečju. Te pesmi smo brali še v drugi polovici leta 1945, ko sem bil kaplan v Turnišču. V Kormendu se ga verniki še danes radi spominjajo. Tam so dali prevesti v madžarščino in založili izid zadnjega poglavja njegovega romana Premakljivi svečnik. Omenjeni del je mojstrsko prevedel benediktinec prof. Ede Kuhar, domačin iz Prosenjakovce, potem ko je dobil Kozar za omenjeno delo mednarodno knjižno nagrado. Madžarski prevod ima naslov Az elmozdithato gyer-^atarto. Po vojni, sredi maja 1945, se je Kozar vrnil v Prekmurje. Ivan Jerič, generalni vikar za Prekmurje, je Kozarja imenoval za zapisnikarja duhovniških konferenc. Prva konferenca za duhovnike obeh dekanij, lendavske in soboške, je bila v ponedeljek 28. maja 1945. Kozar je zapisal: Znova naj se tiska Marijin list, papirja - tako poroča župnik Voj ko vi č - bi bilo dovolj za pol leta; glede molitev v cerkvi je bilo določeno: v dobi dveh mesecev naj se uvede molitev v knjižni slovenščini; v pomoč naj rabi knjižica Skupne molitve pri javni službi božji; knjižico je maja 1939 'Zdal in založil dekanijski urad Turnišče; nujno mora iziti njen ponatis; (ponatis je res izšel, vendar brez navedbe kraja in datuma). V zapisniku dušnopastirskega razgovora duhovnikov generalnega vikariata za Prekmurje z dne 3. julija 1945 v Murski Soboti je Kozar zapisal, da Mari jin list še zmeraj m izšel, ker je oblast zaplenila ves papir, ki ga je pod vodstvom župnika Vojkoviča imela tiskarna Svete Družine v Murski Soboti. Ivan Jerič je Kozarja s 1. junijem 1945 imenoval za župnijskega 130 Stopinje za spomin upravitelja v Veliki Polani. To službo je opravljal le 5 mesecev. S 1. novembrom 1945 je bil imenovan za ekspozita v Odrancih. Kot ekspozit, nato župnijski upravitelj in župnik seje vse do konca razdajal odranskim vernikom. Pozidal je župnišče in pripravil material za zidanje cerkve. Takratna oblast je material zasegla in z njim pozidala Zadružni dom. Lojze je moral iti v zapor. Po trimesečnem zaporu v Lendavi mu je bilo zabranjeno izvrševanje duhovniške službe. Beltinski župnik Janko Škra-ban pa se ni oziral na to prepoved. In tako je Kozar kaplanoval v Beltincih dobra dva meseca in se nato vrnil v Odrance. L. Kozar z bratom Vendelom in bratrancem Vendelom Materiala za novo cerkev m bilo več, zato je Lojze postavil dovolj veliko leseno barako. Pred blagoslovitvijo te zasilne cerkve sem kot soboški kaplan imel v Odrancih tridnevnico. To je bilo v dneh od 9. do 12. avgusta 1951 V soboto I I. avgusta sta prišla dva moža od notranje uprave in hotela preprečiti slovesnost blagoslovitve zasilne cerkve. S svojo navzočnostjo sem pripomogel k temu, da seje blagoslovitev v nedeljo 12. avgusta lepo izvršila. Blagoslovitev je opravil dr. Alojzij Ostre, stolni kanonik. V Odrancih so zidali novo cerkev po načrtih prof. arh. Janeza Valentinčiča, Plečnikovega naslednika. V soboto 12. marca 1966 sem si kot soboški župnik ogledal zidanje cerkve. Povzpel sem sc Čisto na vrh in videl, da je obok že na pol dozidan. Nehote sem pomislil, kako je to mogoče, da zidajo obok iz opeke brez opaža. Toda zidavo je vodil Martin Horvat iz Beltinec, izkušen zidarski mojster, ki je pred več leti nadziral zidanje bogojanske cerkve. V ponedeljek 14. marca 1966 je prišla v Odrance petnajstletna Smilja. V Soboti zaradi službe staršev ni mogla prihajati k verouku, zato smo se s starši dogovorili, da jo bo odranski župnik pripravil na prvo obhajilo m birmo. In ta okoliščina je tisti usodni ponedeljek rešila Lojzetu življenje, sicer bi bil tudi on pod ruševinami. Ponesrečence so pripeljali v soboško bolnišnico, kjer sem jim podeljeval zakramente. Nobeden od svojcev m niti z besedico potožil, zakaj se je zgodila ta nesreča, saj so Stopinje za spomin 131 vendar zidali božji hram. Prav tiste dni sem bil poklican na notranji odsek zaradi verskih filmov, kot pripomočkov za pouk v veri. Imel sem priložnost, da sem organom varnosti razložil, da nesreče pri zidanju cerkve v Odrancih ni povzročilo to, da so zidali brez opaža, ampak mraz, ki je prav takrat pritisnil. Zidarjem in delavcem se je mudilo, ker so nameravali čimprej oditi na delo v Avstrijo. Zdi se, da sem s tem oblikoval javno mnenje, kajti to so upoštevali tudi sodniki na sodni obravnavi. Bil sem navzoč. Prof. Valentinčič je izjavil, daje bolan in da ima doma družino in naj ga nikar ne mučijo s tem, da bi bil priča. "Krivdo" za nesrečo, za 8 človeških žrtev, je vzel Kozar nase. Obsojen je bil na zaporno kazen, ki so mu jo pa kmalu spremenili v pogojno. In tako je prišlo leto 1969. Škof Držečnik je Kozarju ponudil službo stolnega kanonika v Mariboru. Ni hotel sprejeti: Skliceval seje na svojo starost (takrat je bil v 59. letu) in pa da rajši ostane na vasi. Prišla je vrsta name. Nisem sc mogel izgovarjati na starost (11 let sem bil mlajši od Kozarja) niti ne na to, da sem rajši na vasi, ker sem bil že tako v mestu. Še en spomin, grenak bolj zame kot za Kozarja. V intervjuju s prof. Jakobom Emeršičem sem v Oznanjenju V (1986) 4-9 povzdignil Miška Kranjca na visoko umetniško raven. To mi je Kozar poočital. Danes, po ponovnem branju Kozarjevih del, bi skoraj dejal, da Kozarjeva dela prekašajo Kranjčeva, posebej če upoštevamo izjavo Dušana Pirjevca: "Miško Kranjec je bolj pripovednik kot umetnik. Njegovim romanom lahko odvzameš ali dodaš kolikor hočeš, pa se jim ne bo nič poznalo." V petek 30. aprila 1999 je škof dr. Franc Kramberger blagoslovil Lojzetov grob na odranski božji njivi, potem ko sem se v homiliji med mašo poslovil od njega. "Ko prišel odhoda bo čas, sredi dela naj smrt me odveže," tako prevajam Ovidovo vrstico, navedeno na začetku. Ovid je bil sodobnik Jezusa Kristusa. Morebiti prav takrat, ko je Ovid zapisal to vrstico, je starček Simeon v jeruzalemskem templju zapel: "Zdaj odveži, gospodar, svojega služabnika..." Smrt je našla Kozarja sredi dela in sredi molitve. "Nedokončana dela vise, okrasni nadzidki zidov," tako prevajam Vergilovo vrstico, navedeno na začetku. Smrt je pretrgala Kozarjcve načrte. Mladf, kdo ga bo nasledil? 132 Stopinje za spomin Vilko Novak Pomen Lojzeta Kozarja za slovensko slovstvo in njegovo mesto v njem Čeprav naju loči le eno rojstno leto, je Lojze Martinec v resnici mlajši od mene približno osemnajst mesecev, torej skoraj dve leti. Nihče me ni naprosil, naj napišem te vrste, toda letošnja spomladanska bolezen me je opomnila, da ne bom "večno" živel v današnji obliki. In ker sem Kozarjeva dela stalno spremljal prav v Stopinjah, se čutim dolžnega, da tudi v njih na glas povem, kdo in kaj je Lojze Kozar v slovenski knjigi kot predstavnik Prekmurja. Slovenske krajine. To še posebej zavoljo tega, ker taka ugledna dela (tudi s hudimi napakami), kot so npr. Slodnjakovi Obrazi... kajpak nc omenjajo njegovega imena. Kolikor vem, najdemo njegovo ime le enkrat kratko omenjeno v Slovenski književnosti 19451965, ko piše B. Paternu v sedmih vrstah o Kozarjevi prvi povesti Takšen prag (str. 359). Zato se ob pisateljevi devetdesetletnici upravičeno sprašujemo: ali je to pravično?! Ali res predstavljajo Prekmurje v našem slovstvu le Miško Kranjec, manj Ferdo Godina, omenjajo pa včasih še druga, manj pomembna imena, ki so napisali po eno ah dve knjigi. Pa tudi to ni prav, da naši dnevniki, posebno tisti iz Sobote, niso pisali ne o njegovem delu, ne o življenju in pomenu. Daje okoli Lojzeta Kozarja vse bolj tiho, čeprav so njegova dela bila objavljena v tisočih, celo več desettisočih primerkih npr. pri Mohorjevi družbi, druga pa komaj v tisoč izvodih - gre prek njih šola, tisk, pregledi slovstvenega dela. Pribijam, da to ni prav in ne pravično. Ge primerjamo Miška Kranjca s Kozarjem, vidimo to razliko, da je jezikovno prav tako nebogljen, nekultivirani Miško imel srečo in gaje Klek! spravil v Ljubljano, v katoliški zavod Marijanišče, kjer so posebej skrbeli zanj, za njegovo učenje knjižne slovenščine. Tuje Miško prišel tudi hitro v stik z domačimi in tujimi pisatelji, ki so močno vplivali nanj, tako da je - dve leti starejši od L.K. - že zelo zgodaj začel pisati kratke povestice v Novine (že jeseni 1925 nas je prof. dr. Slavič na cesti, ko nas je peljal z železniške postaje po Miklošičevi cesti v Križanke, opozoril nanj. Nedvomno je bil Miško pripovedni talent, toda odpovedal je ob umetniškem oblikovanju tvarine - zato so mnogi njegovi teksti Čezmerno dolgi. K temu gaje vabila tudi aktualnost dogodkov okoli njega: revolucija 1918-19 (z Rdečim gardistom), nato vojna 1941-45 in povojni čas, ko je zabredel v časniško poročanje. Tudi zunanji vplivi, ki so videli v njem nekaj novega m posebnega, so ga vzpodbujali in pridobili za svoje revije ter založbe. Ko bi bil Miško le polovico tistega napisal, kar je objavil in bolj premišljeno, bi bil njegov uspeh večji. Tudi Kozar ni imel dobre slovenske Šole in je prišel v gimnazijo že nekoliko starejši, bil je pa občutljiv za vse okoli sebe in bolj dovzeten Stopinje za spomin 133 za notranje kot za zunanje doživljanje, čeprav se zunanjih dogodkov m izogibal. Tudi on je začel skromno nastopati s krajšimi spisi v krajevnih narečnih publikacijah, pozneje tudi v mohorskem koledarju. Tedaj je bil že mariborski bogoslovec. In bolj se je posvečal glasbi kot vodja pevskih zborov na svojih kaplanskih postajah. Tako ga je madžarska zasedba I. 1941 in premestitev dosegla še brez knjižne objave, pač pa gaje življenje v tujih krajih seznanilo z novo snovjo. Ko se je 1. 1945 vrnil v Prekmurje, gaje zajelo delo za postavitev nove cerkve, ki gaje odvračalo od pisanja. Kozar je svoja dela skromno ponujal Mohorjevim družbam v Celju in Celovcu, potegovalo pa se je zanja tudi koprsko Ognjišče, tako da so nekatera njegova dela bila objavljena dvakrat pri različnih založbah. Zavoljo obilnega poklicnega dela so njegova dela rasla počasi, šele I. 1962 je v Slovenskih večernicah izšla njegova prva knjiga, Takšen prag. In že tu je - v nasprotju z Miškom, ki je videl in doživljal le svoje "močvirje", med Muro in Polano, kakor ga sam imenuje - Kozar pokazal slovenskim bralcem docela novo pokrajino, Goričko do Rabe, ki ga je Matija Malešič v Kruhu le mimogrede omenil. Na več mestih spregovori Kozar o značilnostih te pokrajine: "Gorički svet je zares čudežno lep, zlasti, Če ste tam doma in poznate vsako drevo na obzorju, izza katerega ah za katerim je danes vzšlo ali zašlo sonce, čc ste kdaj ob blizu slišali, kako klokota in cinglja voda v potočku, ki sc preliva in vijuga med zlatimi potočnicami - Čc ste doživeli sto tisoč drobnih lepot, ker ste imeli odprte oči, predvsem pa srce." V Pajkovi mreži, ki se dogaja v tujini, pa se takole spominja domače pokrajine: "V vasi pod Srebrnim bregom so večeri nenavadno tihi... zvon, ki visi na pokončnih hrastovih tramih... Hiše so do slemena pogreznjene v belino cvetočega drevja, borov gozd objema vso vas, odkoder so vidni obrisi daljnega Pohorja m Graških planin - proti rabski dolini je sivkast mrak." In vrstijo se pesniški opisi zemlje okoli vasi. In vrstijo sc imena krajev okrog Gorenjega Senika, na naši m avstrijski strani, nam manj znana imena Dobra, Ženavci, Borinje, Vi lika, Vrbno, Svetica... In kraje ob Muri z Murinim tokom, mrtvicami, opisuje v povesti Vezi in Zanke, ki se sicer povečini dogaja v Nemčiji. Ne le v pokrajinskih opisih, tudi v besedju je Kozar predstavil svoje Goričko, tako lipr. že v naslovu svoje pfve knjige Takšen prag. Kozarjcvc zgodbe v knjigah so izvirne, nič dolgočasne, večkrat kar nenavadne, kar dokazuje, da pisatelj dobro pozna ljudi, prepletanje njihovih usod. Kozarja predvsem odlikuje dobro poznavanje notranjega, duševnega življenja njegovih ljudi v knjigah. Ne gre mimo njih le z nekaj stavki, marveč nadrobno opisuje njihove borbe in težave, utemeljeno v njihovem značaju in življenjskem okolju. Tvarno m vsebinsko prinašajo Kozarjevc knjige mnoge novosti. Iz vaškega družinskega, največkrat ponesrečenega (alkolhol, prepiri) življenja sc razvijajo nasprotja med glavnimi osebami. 134 Stopinje za spomin In kot smo že večkrat zapisali ob vrednotenju njegovih knjig -Kozarje nedosegljiv mojster v prikazovanju otroškega življenja, posebno zaupščenih, otroških usod. Tako nadrobno seje menda le še Ivan Cankar pogl(bil v duševnost otrok in bi bila zanimiva primerjava med njunima deloma s tega vidika. To pisateljevo mojstrstvo se uveljavlja zlasti v knjigah Materina ruta (Celovec 1971, druga izdaja Koper 1973) m v njenem nadaljevanju Topla babičina dlan (Koper 1986). Glavna oseba v obeh delih pa je nezakonski fantič Pejp, ki se ga vsi otresajo, sprejme pa ga v svoje varstvo bedni samotar Miška, prav tako izobčenec iz družbe. Živita v preprosti koči ob robu gozda in tako je vsa knjiga prežeta z mehkim doživljanjem narave z gozdovi m njihovimi živalmi, z vživlja-njem otroka Pejpa v to naravo in človeško življenje - to je pesem o dobrem človeku, izgnancu iz krivičnega življenja. Take podobe ne najdemo v našem slovstvu. Kakor se je Ferdo Godina dotaknil zdomskega življenja (Nada, vrni se), tako se je tudi Kozar že v svoji drugi knjigi Pajkova mreža (Mohorjeva družba 1968), v kateri Veronika zavoljo neznosnih domačih razmer odide v Francijo in služi najprej v bogati hiši z otrokom hromcem, v katerega duševnost in boj z okolico se pisatelj nazorno vživlja. Povest je polna napetih pngodb o dekletu, ki seji nastavljajo na pot najrazličnejše zanke, s katerimi se junakinja Veronika uspešno bori, tako daje to povest o njenem notranjem življenju. Pisatelj je rešil spomin na enega od tisočev primerov naših zdomcev v zadnjega pol stoletja. Kranjčevim zgodovinskim delom ob stran moremo postaviti Kozarjev roman Licenciat Janez (v dveh delih, Mohorjeva družba 1975), v katerem obravnava sicer v slovenski zgodovini in zavesti docela neznan pojav, da so v 17. stoletju zavoljo pomanjkanja duhovnikov po reformaciji uvedli tim. liccnciatc, tj. pooblaščence, ki so opravljali nekatere cerkvene obrede, npr. sklepanje zakonske zveze, krščevanje, niso pa seve smeli maševati in spovedovati. Ob teh licenciatih jc pisatelj razpletel več zgodb, tako predvsem monoštrsko bitko, razmerje podložnikov do zemljiške gosposke, predvsem pa razmerje med katoličani in evangeličani. Kozar nam je s poznavanjem zgodovine in ljudi, z bujno domišljijo prikazal stvarno, ncolepšano, trdo življenje naših ljudi pred nekaj stoletji in desetletji. Zbirka krajših povesti je knjiga Kamen in srce (Nova mladika 1971 in v knjigi), v kateri je pokazal različne usode s poznavanjem človeške duševnosti. V povesti Premakljivi svečnik (Družina 1985) rešuje vprašanje duhovniškega življenja, ki se ga dotlej tudi nihče ni lotil v taki širini in tako nadrobno. V Neuničljivem upanju (Mohorjeva družba, Celje 1990) pa pisatelj na občudovanja vreden način pripoveduje o vseh ovirah in Stopinje za spomin 135 Knjige Lojzeta Kozarja nasprotovanjih zidavi cerkve v Odrancih ter o svojem zaporu zavoljo nje. Marsikdo je že pisal o lastnem življenju - najznačilneje pač Ivan Cankar - toda nihče tako odkrito o dogajanju pred stoletji in v zadnjih desetletjih predvsem na Goričkem in v Porabju. V sodobno življenje je segel predvsem z dvema knjigarna o zdomcih, s knjigo o težavah in stiski mladega duhovnika in z zvestobo učiteljice, ki se uspešno upira političnim pritiskom, tako kot on sam ob zidanju cerkve z "neuničljivim upanjem ". Kozarjevo pripovedovanje je živahno, domiselno, večkrat duhovito, humorno. Oboje temelji v dobrem poznavanju ljudi, od domače družine, kjer ga je brez matere vzgajala babica, do večjih skupnosti, v katere se je zelo uspešno vživljal. Zato moramo ob celotnem pregledu pisateljskega dela Lojzeta Kozarja spoznati in priznati, da le-to prinaša v naše slovstvo mnogo novega in veljavnega, novo pokrajino z novimi ljudmi ter drugačnimi zgodovinskimi dogajanji, kot jih poznamo v drugih naših pokrajinah, npr. prehod iz madžarske oblasti v slovensko, kar je posebej vplivalo na šolo. In samo veseli smo, da Kozar ni postal žrtev te slabe prehodne šole in da gaje profesor Franc Sušnik nevede rešil slovenski knjigi in kulturi. 136 Stopinje za spomin Franc Kuzmič Bibliografija Lojzeta Kozarja za obdobje 1992 - 1999 Letos aprila umrli duhovnik in pisatelj Lojze Kozarje v zakladnico slovenske pisane besede prispeval izjemen delež. Bibliografija njegovega dela je bila objavljena ob njegovi 80-letnici v Stopinjah 1992, 2631.0 Kozarju in njegovem delu je vsaj dvakrat pisalo tudi Ognjišče, in sicer: Pisatelj Lojze Kozar, Ognjišče 1973, 7, 18-20; Odranski župnik Lojze Kozar, Ognjišče 1986, 6, 7-10; kar v prejšnjem delu bibliografije nisem omenil. Zadnji intervju s Kozarjem pred smrtjo (Takrat niso gledali, ali je vmes breg ali dolina) je bil objavljen v Vestniku L 4. 1999 na str. 12. Tokrat sledi nadaljevanje bibliografije od 1992-1999. Delovna soha L. Kozarja, v ozadju knjižnica I. LEPOSLOVJE a) Samostojne publikacije Njene postaje. Ljubljana (Družina) 1996. 270 str. ; 20 cm Moji konjički. Ljubljana i Družina) 1999. 201 str. ; 20 cm b) Poezija Lastna Kam me neseš, mati? (odlomek), v: Poti k Bogu 7. /Odranci/ 1994, notr. ov. Plavam, v: Poti k Bogu 15. /Odranci/ 1996, 1. ov. Stopinje za spomin 137 Prevodi Avgust Pavel: Nekoč je oče hodil tod, v: Stopinje 1993, 81-82 Avgust Pavel: Štejem prelite solze revežev, v: Stopinje 1994, 109-111 Avgust Pavel: Izgubil sem svojo dušo, v: Stopinje 1995, i 11-112 Avgust Pavel: Znati pokopavati - blažena modrost, v: Stopinje 1995, 112113 Avgust Pavel: O ne bolijo me odhajajoča letal, v: Stopinje 1996, 54-55 Avgust Pavel: Stal je v nalivu, v: Stopinje 1997, 124 Avgust Pavel: Začarano gorsko jezero, v: Stopinje 1998, 89 Avgust Pavel: Žalost se potepa z mano, v: Stopinje 1998, 88 Avgust Pavel: Kot luknjast šotor je moje mačehovsko življenje, v: Stopinje 1999, 135-136 Avgust Pavel: Tudi jaz bom umrl, v: Stopinje 1999, 134-135 Avgust Pavel: Tako pojem psalme v naročju slepe doline. Iz madžarščine prevedel Lojze Kozar. (Odranci, samozaložba) 1999. 135 str.; 20 cm. Prevod dela: Vak volgy olen igy zsolozsmazok. c) Proza Cosynsov balon na Goričkem, v: Kalendar Srca Jezušovoga (Črensovci) 1935, 17-28 Jastrebi nad domačijo, v: Dom in svet. Zbornik 1991. IV. Maribor (Slomškova založba), 87-93 Marija z Ogerskega gre, v: Stopinje 1992, 133-135 Esc rito en la palma de Dios, v: Racconti del Serra L'Edizione del Premio Letterario Internazionale Biennale Scuola S. Rocco - Venezia, 3 Ottobre 1992, 159-170. (Prev. Andrej Rot) Napisan na božjo dlan, v: Racconti del Serra. L'Edizione del Premio Letterario Internazionale Biennale Scuola S. Rocco - Venezia, 3 Ottobre 1992, 139-147 Tracciato sul palmo di Dio, v: Racconti del Serra. L'Edizione del Premio Letterario Internazionale Biennale Scuola S. Rocco - Venezia, 3 Ottobre 1992, 149-158. (Prev. Ivan Pojavnik) Written on God's hand, v: Racconti del Serra. L'Edizione del Premio Letterario Internazionale Biennale Scuola S. Rocco - Venezia, 3 Ottobre 1992, 171-181. (Prev. Lama Bračič) * Zoženi krogi, v: Dom in svet. Zbornik 1992. V. Maribor (Slomškova založba), 107-111 Zlata skrinja, v: Mohorjev koledar 1992 (Celje), 182-184 Advent nekoč in danes, v: Poti k Bogu 3. /Odranci/ 1993, 21-23 Drašev božič, v: Poti k Bogu 4. /Odranci/ 1993, 19-22 Moji konjički. Pacient, v: Stopinje 1993, 102-107 Pijano brezumje, v: Dom m svet. Zbornik 1993. VI. Maribor (Slomškova založba), 122-128 " in ste me sprejeli", v: Stopinje 1993, 97-102 138 Stopinje za spomin Vesele večernice, v: Mohorjev koledar 1993 (Celje) 177-179 Čisti račun - mirna vest, v: Poti k Bogu 5. /Odranci/ 1994, 21-22 Čvekanje, v: Stopinje 1994, 118-120 Tatjana, v: Dom in svet. Zbornik 1994. VII. Maribor (Slomškova založba), 94-100 Trdno zaupanje, v: Poti k Bogu 8. /Odranci/ 1994, 17-18 Zlato na asfaltu, v: Stopinje 1994, 115-118 Eden kamen me teži..., v: Dom in svet. Zbornik 1995. VIII. Maribor (Slomškova založba), 127-133 Mak in čebele, v: Stopinje 1995, 118-121 Padec z nebotičnika, v: Stopinje 1995, 126-130 Danijeva smrt, v: Stopinje 1996, 72-77 Skrivnostni napotek, v: Zlata lestev do nebes. Zbirka naj lepših pripovedi o angelih. Ljubljana (Družina) 1996, 53-56 Az elmozdithato gyertyatarto. (Premakljivi svečnik), v: Az elmozditharo gyertyatarto. Kormend (SOKA) 1997, 14-24. (Iz izd. 1985, 310-323) Hiša ob meji, v; Stopinje 1997, 103-107 Postružnik, v: Dom in svet. Zbornik 1997. X. Maribor (Slomškova založba), 152-157 Naš oča, v: Poti k Bogu 23. /Odranci/ 1998, 5-7 V travi za ogradcem, v: Poti k Bogu 23. /Odranci/ 1998, 7-8 Zlata škrinja, v: Slovenski koledar 1998. Letopis Slovencev na Madžarskem, 145-149. (Prispevek v porabščini.) Vilček, v: Stopinje 1998, 89-96 Celica št. 3 - Samica, v: Poti k Bogu 24. /Odranci/ 1999, 24-27 Pejpova nedelja, v: Stopinje 1999, 166-174 Tigris (Odlomek iz knjige Moji konjički), v: Družina (Ljubljana) 48 (1999) 24 (13. VI.), 16 Č) Članki, razprave Misijonar Jožef Kerec v Kalendarju Srca Jezusovega (KSJ) in Marijinem listu (ML), v; Zbornik simpozija o msgr. Jožefu Kerecu. Ljubljana 1992 (KC), 97-114 Stefan Tratnjek, v: Stopinje 1992, 43-45 Slovenska vernost, v: Poti k Bogu 7. /Odranci/ 1994, 22-24 Slomškova Blaže in Nežica v nedeljski šoli in Košičev Zobriszani Szloven i Szlovenka med Miirov i Rabov, v: Košič in njegov čas. Budapest 1994, 89-95 Pomen Novin za Slovensko krajino, v: Kleklov simpozij v Rimu. Celje (MD) 1995, 115-127 Bitka pri Monoštru, v: Stopinje 1995, 79-84 Vpliv Marijinega lista na prekmurskega človeka, v: Kleklov simpozij v Rimu. Celje (MD) 1995, 107-114 Dr. Vilko Novak v Stopinjah, v: Stopinje 1999, 122-127 Stopinje za spomin 139 Slovensko Porabje, v: Dom in svet. Zbornik 1989. 11. Maribor (Slomškova založba), 186-189 II. VERSTVO, RAZMIŠLJANJA Božični čas, v: Poti k Bogu 4. /Odranci/ 1993, 3-5 Cvetna nedelja, v: Poti k Bogu 1. /Odranci/ 1993, 7-9 Kam pa zdaj?, v: Poti k Bogu 2. /Odranci/ 1993, 3-4 Ob koncu, ki je nov začetek, v: Poti k Bogu 3. /Odranci/ 1993, 3-4 Poti k Bogu, v: Poti k Bogu L /Odranci/ 1993, 3-4 Starost in veselje, v: Poti k Bogu 2. /Odranci/ 1993, 12-14 Družina in kultura, v: Cerkev v sedanjem svetu (Ljubljana) 28 (1994) 1-2, 25-27 Obiskala nas je kraljica miru, v: Poti k Bogu 7. /Odranci/ 1994, 20-21 Romanje, v: Stopinje 1994, 23-24 Moj pogled na cerkveno glasbo, v: Cerkveni glasbenik, 1994, 10/12, 87 V Gospodovo hišo pojdemo veseli, v: Poti k Bogu 6. /Odranci/ 1994, 3-5 Vzgoja v družini, v: Poti k Bogu 7. /Odranci/ 1994, 2-4 Strpnost, v: Poti k Bogu 10. /Odranci/ 1995, 1-2 Trojno pričakovanje, v: Poti k Bogu 12. /Odranci/ 1995, 1-3 Darila, v: Poti k Bogu 13. /Odranci/ 1996, 2-4 Izaijeva napoved Odrešenika, v: Poti k Bogu 16. /Odranci/ 1996, 1-2 Papež in njegov križ, v: Poti k Bogu 14. /Odranci/ 1996, 8-9 Marija med nami, v: Poti k Bogu 19. /Odranci/ 1997, 1-2 Poštenost, v: Poti k Bogu 17. 'Odranci/ 1997, 1-4 Sodobna morala, v: Poti k Bogu 18. /Odranci/ 1997, 1-3 Bogokletniki, v: Poti k Bogu 20. /Odranci/ 1998, 22-23 Mala pot sv. Terezije Deteta Jezusa, v: Poti k Bogu 20. /Odranci/ 1998, 7-9 Otroška vzgoja pred porodom, v: Poti k Bogu 22. /Odranci/ 1998, 1-4 Sveta Terezija Deteta Jezusa, v: Poti k Bogu 20. /Odranci/ 1998, 5-7 Težave sodobnih družin, v: Poti k Bogu 22. /Odranci/ 1998, 22-24 "Vsi ljudje se rodijo svobodni...", v: Poti k Bogu 23. /Odranci/ 1998, 12-14 'Odlomek iz neke novomašne pridige/, v: Poti k Bogu 25. /Odranci/ 1999, hrbtna stran UL NEKROLOGI, SPOMINI Ferdu Godini v spomin, v: Stopinje 1995, 192-193 Profesor ing. arch. Janez Valentinčič 1904-1994, v: Stopinje 1995, 184-186 V spomin p. Cirilu M. Zveru, v: Stopinje 1995, 186-187 Moji vtisi ob papeževem obisku, v: Stopinje 1997, 26-30 Pogreb Matere Terezije, v: Stopinje 1998, 132-134 Martinišče naše pribežališče, v: Salezijanski vestnik, 1 (1991), 3+5 140 Stopinje za spomin Daljna obzorja, v: Prehojena pot. Dijaški dom M. Sobota 1999, 24-26 IV. POROČILA, OCENE KNJIG Naša misijonarka v Braziliji (=Agata Kociper). Pogovarjal se je Lojze Kozar, v: Stopinje 1994, 146-149 Kleklov simpozij v Rimu, v: Stopinje 1995, 142-144 Naše korenine, V: Poti k Bogu 15, /Murska Sobota/ 1996, 32-33 Stopinje v drugem četrtstoletju, v: Stopinje 1997, (3-4) Frank Biikvič: Vojna in revolucija, v: Stopinje 1992, 168-169 Bogdan Novak: Lipa zelenela je, v: Stopinje 1992, 169-170 Marjeta Novak: Nepovabljeni rožnati gost, v; Stopinje 1992, 170 Marjeta Novak: Posebne nežnosti, v: Stopinje 1992, 170 Bogdan Novak: Lipa zelenela je, v: Stopinje 1993, 172-173 Franc Puncer: Duhovnik v taborišču smrti, v: Stopinje 1993, 171-172 Jože Zadravec: Zbogom, Ariadna, v: Stopinje 1993, 169-170 Jože Zadravec: Na gredicah moje dežele, v: Stopinje 1994, 222-223 Tone Kuntner: O domovina, v: Stopinje 1995, 195-196 Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja, v: Stopinje 1997, 174-175 Martjanska pesmarica, v: Stopinje 1998, 167-169 Jože Zadravec: Zorenje na gredicah moje dežele, v: Stopinje 1999, 321- 322 Zbornik simpozija o msgr. Jožefu Kerecu, v: Stopinje 1994, 223-224 Franc Puncer Lojzetu Kozarju Dragi Lojze, škoda, da nisi počakal na slovesno razglasitev Antona Martina tukaj na tej zemlji. Gotovo bi kaj lepega napisal ob tej enkratni vseslovenski uri. Osebe v tvojih knjigah so po večini doma onkraj Mure, nisi pa bil v čustvovanju ozek, da ne bi posvetil svojega tako plodovitega pisateljevanja tudi velikemu Slovencu Slomšku. Sicer pa ste Slovenci v nebesih, kjer imate slavljenca med seboj, gotovo še lepše slavili. Tudi na Betnavi je bilo zelo lepo, vendar je pa hkrati res, da se ta “veledogodek” tukaj na zemlji premnogih “vernih” ni kaj prida dotaknil, jih ni vzradostil in ne potegnil iz vsakdana. Kakor oni povabljeni v Svetem pismu imajo vsi po vrsti zase tehten izgovor. Paleta teh je zelo široka in pisana: ne se izpostavljati, Cerkev je na slabem glasu, kaj si bodo sosedje iz ulice o meni mislili, kaj bo moj šef rekel, sicer pa je za vsem tem denar in oblastiželjnost, udeležba stane, borimo se za materialni obstanek, prav ta dan nekaj načrtujemo, tudi drugi se ne zanimajo, doma na televiziji se bo lepše videlo, na cesti in prizorišču bo gneča, tam Stopinje za spomin 141 Uredniki in izdajatelji Stopinj ob Kozarjevem grobu. bo ogromno ljudi, kaj če pride do nemirov... Vsem tem izgovorom pa botruje v glavnem prevelika zazrtost v tuzemsko in ugašajoča vera v posmrtno življenje, življenje brez molitve in nedeljske maše, nepoučenost, brezbrižnost do Cerkve in slovenskega naroda. Ti pa, Lojze, oprosti mi, ker sem v spisu, ki ga hočem posvetiti tebi, zašel na stranpot. Spoznal sem te, ko sem leta 1936 vstopil v bogoslovje, ti pa si bil takrat že semeniški duhovnik. Največ sem te videval v družbi Tratnjeka, dva tiha, skromna, neizstopajoca, študiju in molitvi predana mlada duhovnika. Nisem si seveda predstavljal, da bosta prav vidva nekoč v najbolj svinčenih časih prva po vojni zgradila novi božji hiši v svojih župnijah in da bo iz tebe zrasel eden izmed naj-plodovitejših pisateljev svojega časa. Naj tu omenim, kako sem ob tisti nesreči ob gradnji odranske cerkve občudoval tvojo moč, se ti celo čudil, ker sem bil prepričan, da bi mene v takem položaju strlo. Potem so merodajni poskrbeli za nadaljnc trpinčenje tebe nesrečneža. Ko je škof Držečnik ustanovil prvo škofijsko komisijo, in to za pastoralno sociologijo, jc Ostre kmalu pritegnil tudi tebe in kar hitro si postal najbolj delaven član ekipe, zlasti na področju statistike. Bi Stopinje doživele srebrni jubilej in še zdaj živele, če ne bi bilo glavnega urednika Lojzeta Kozarja? Kot svetovalec in vzpodbujcvalec si bil vedno vztrajen, širok in potrpežljiv, predvsem pa tisti, ki je nosil glavno breme, da so Stopinje izhajale. 142 Stopinje za spomin Drugi v tvoj spomin pišejo in še bodo, jaz bi ti povedal samo še tole: Zdi se mi, da vseh tvojih knjig še nisem prebral. Si jih ti preveč napisal ali pa sem bil jaz - bolj verjetno - premalo vnet za branje, Emanuela Žerdin Zaustavljene stopinje V spomin Lojzetu Kozarju Sel je popotnik po stezi življenja. Čez hribe, doline, čez strme čeri ga pot je vodila. On pa je šel za Svetlobo, na rami nosil Kristusov križ, v rokah kelih zveličanja... Šel je popotnik čez ravne prekmurske vasi. Delil je Kruh življenja, a spod njegovega peresa na ljudi je blagoslov rosil. Bile so to besede, iz besed knjige blagoslovljene, nežne kot prekmurska duša, široke kot ravno polje, trdne kot kmečki korak. Zdaj pa je zaustavljen njegov korak besede so zanemele, roka s peresom mrtva leži... A duh živi! V knjigah naprej govori, čez ravnico našo kot beli golobček leti! Počivaj, popotnik, sredi odranskih žitnih polj! Počivaj v Luči večnosti, poslušaj zven večne Bescde-in poglej včasih dol na nas, prosi blagoslova nam vsem, ki še zdaj živimo od bogastva tvojega življenja! Stopinje srca 143 Lojze Kozar Molčeče sence V Mohorjevem koledarju 1954 je izšla prva Kozarjeva črtica Zveneča sinjina. Urednik Janko Moder je uvrstil v Koledar le to prvo od dveh pod skupnim imenom Utrinki iz mladosti. Druga črtica Molčeče sence je obležala neobjavljena Prva zgodba je polna napetega pričakovanja, ki se končno prelije v eno samo zvenečo sinjino, ko oče končno le pride iz vojske in stisne otroka k sebi. Molčeče sence so pravo nasprotje. Oče se poslavlja, dopust je minil in mora nazaj v vojsko. Otrok, pisatelj sam, ki je ostal že brez mame, sedaj izgublja še očeta. Ta žalost meče molčeče sence v njegovo srce. Zgodba je do skrajnosti žalostna in pretresljiva, obenem pa ponuja spoznanje, da je lahko le tako močno doživeta bolečina majhnega otroka v odraslem pisatelju porodila takšen literarni biser Kadar mi pride na misel tisti davni jesenski popoldan, imam predvsem vtis žalostno-rumene pokrajine. Vse je bilo zmedeno, brez trdnosti ni brez smisla. Vem, da so bila v skednju nabrana jabolka, v košu iz šibja so 144 Stopinje srca ležala vsevprek in se košatila v prekrasnem zlatu z nežnimi krvavimi progami. Ose, muhe, čebele in druge žuželke so imele na njih svoje bogate pojedine. Sonce je grelo prijetno toplo, kakor babičina dlan pozimi, ko sem s premrlimi rokami prišel s ceste, kjer smo se otroci šli vojno s strelskimi jarki in ročnimi granatami iz trdo stisnjenega snega in je moje mokre in ozeble prste vzela med svoje roke. "Listje na drevju je bilo rumeno... " Listje na drevju je bilo rumeno, vmes zlato, rjavo, bakreno, skratka, vse možnosti mešanja rdeče barve z rumeno je narava izkoristila in jo kakor potraten slikar nametala na jablane, hruške, na živo mejo iz gabra in bukve, na hraste, breze, češnje ter stotero vrst drevja in rastlin. Buče na kupu pred hišo so bile čisto rumene, samo nekatere so imele malo rdečkastega nadiha, druge pa so bile okrašene z lepimi smaragdnozelenimi progami, ki so bile pri peclju močno poudarjene, potem pa so med zlato poplavo nenadoma usahnile. Ležale so tam, kakor da je nekdo ukradel množico sonc in si jih v zabavo zmetal na kup. Koruza je razkazovala svoje zlate zobe, obešena na dolgem drogu pod napuščem vegaste hiše. Iz stiskalnice za sadje seje širil vonj po sladkem moštu, ki seje mešal s trpkim vonjem krompirja iz kleti. Sonce jc metalo svoje mlačne žarke na tiho, izumrlo vas in Če ti je žarek padel na lice, se ti je zdelo, da padajo nanj rahlo in neslišno debele, mlačne solze od nekod z višave. Tu in tam sc kaka ženska muči z oranjem. S sklonjeno glavo se Stopinje srca 145 opoteka za plugom, krčevito drži za ročice in vendar je brazda za njo vsa zverižena, kakor bi star, onemogel velikan s tresočim se prstom potegnil po zemlji. Mož in fantov ni, vsi so v vojski. tudi moj atek se poslavlja. Že dva dni skoraj nič ne govori z mano. Samo gleda me zamišljeno in v očeh mu berem veliko skrb. Na skrivaj sem že vprašal babico, ali mora atek zopet nazaj, pa me je samo pobožala, nato me pa z narejeno jezo nagnala: "Kaj vprašuješ, norček, to še dolgo ne bo. Teci pa mi prinesi s travnika suho gobo, ki ustavi kri. Urezala sem sc v prst in jo rabim." Šel sem m premišljeval, zakaj je babica tako čudna in misli, da jaz ničesar ne opazim. Saj nisem slep, da ne bi opazil njenih objokanih oči. In ona, da bi razložila zakaj so rdeče, mi hiti razlagati, da peče kruh in se peč kadi, da ji kar solze silijo v oči. S tem razlaganjem samo potrjuje mojo sumnjo. In zdaj meje nagnala iskat gobo, ko vendar vem, da sc je urezala že včeraj in ni rabila gobe, ker je bila samo mala praska. Vem, ni hotela, da bi bil pri njej. In predvsem, da ne bi tako prestrašeno in izgubljeno pogledoval od enega do drugega, ko skoraj nobeden ne spregovori besede. v Po vsem, kar se v hiši dogaja, vidim, da se atek odpravlja. Že včeraj je teta ves dan sedela v sobi in šivala in videl sem, da samo za ateka. Babica pa je pekla kruh m trde pogače, take kakor smo ateku že mnogokrat poslali v lesenem zaboju z velikim napisom. Zdajle, ta popoldan sem dognal do kraja. Zmuznil sem se v sobo neslišno, da so me opazili Šele, ko sem stal pred odprtim lesenim kovčkom, v katerega je teta med hlipanjem zlagala atekovo obleko. Atek je stal s sklonjeno glavo ob mamini skrinji. Slutil sem že prej, kaj se pripravlja, vendar sem bil ob tem pogledu ves iz sebe. Stekel sem k' ateku, se ga z vso močjo oklenil okrog nog in med sunkovitim jokom ponavljal po desetkrat: "Ne smeš, atek! Ne pustim, ne pustim!" Samo bežno sem slišal, kako me atek tolaži, boža in obljublja, da kmalu zopet pride, da ne gre za dolgo. Toda vem, da je to samo tolažba in da ateka zopet dolgo, dolgo ne bo domov. Nekako me odpravijo iz sobe m zatečem se v skedenj za koš z dišečimi jabolki in se tam skrijem. Nikogar nočgm, da bi me videl, da bi me tolažil. Skozi reže iz šib spletenega koša vidim vse, kaj se v hiši in na dvorišču dogaja, mene ne more videti nihče. Tu sc lahko po mili volji izjočem, ne da bi bilo potrebno brisati solze. Naj kar tečejo, saj je na svetu zanje toliko prostora. V hiši se zdaj več nihče ne pretvarja. Babica hodi hlipaje iz kuhinje na dvorišče, nato zopet v sobo m skrbno pazi, ali je teta vse prav zložila. To m ono še popravi m z jokavo prepirljivim glasom daje nasvete, nato se zopet umakne v kuhinjo in se v temnem kotu znova hudo razjoče. 146 Stopinje srca Skozi odprta vrata vidim posamezne tetine kretnje, ki je kovček že napolnila in zdaj povezuje veliko culo. Tedaj prihiti od nekod Jožek, moj starejši brat, ves zaripel v obraz, gotovo od dolgega joka, pohiti v sobo in vidim, kako tišči v culo svojo zimsko kapo s spuščenimi uhlji - njegovo največje bogastvo. Teta se obotavlja, ne ve kaj bi, končno s težavo, s stisnjenim glasom opozori ateka: "Jožek hoče, da bi vzel s seboj njegovo kapo." Vidim, ali bolj slutim, kako drhtijo ateku koti ustnic. Vzame kapo iz cule in boža brez besede zdaj kapo, zdaj svojega starejšega dečka, ki krčevito joka z obrazom obrnjen v kot. Nato atek počasi obesi kapo nazaj na njeno mesto na levi ogel tetine omare. Zdaj ne morem več obstati v svojem skrivališču. Zvlečem se ven, stečem v sobo in iz kota izpod klopi privlečem svoje orglice m jih z ihto, globoko sopeč stlačim v culo med kruh in jabolka. Atek samo gleda, ničesar ne reče, kakor da se ne more odločiti. Potem seže med jabolka in brska med njimi. Primem ga za rokav in ko se ozre vame, pusti iskanje. Vsi molčimo. Resnična bridkost se ne more izraziti v besedah. Jožek se ozre in atek mu pomigne k sebi. Z eno roko objame njega, z drugo mene m se usede na svoj rjavo pobarvani kovček. Potem posadi bratca na desno, mene pa na levo koleno, kakor tolikokrat, ko smo molili večerno molitev. V meni je nastala sveta tišina. Vse, kar bo zdajle sledilo, bo kakor slovesno posvečenje. "Bosta ubogala babico in teto, dokler zopet ne pridem domov?" Vidim, da mi gleda v zadnje kotičke mojega, včasih zelo trmastega srca. Ne upam si reči ničesar, samo malo pokimam. "Kajne, da se ne bosta med seboj sovražila in se pretepala?" Oba odločno odkimava. "In bosta vsak večer molila? Vsak večer tudi za mamo in - " ateku seje glas prelomil "mene, ateka?" Tu m bilo več kaj prikimati, samo skriti svoj obraz na atekovi rami in se zdaj, dokler je to še mogoče, tam izjokati za dolge, neskončne dni njegove odsotnosti. Čas je tekel in se ni nič oziral na našo bolečino, ali pa je tekel s tako hitrostjo prav zato, ker je dober in usmiljen, da bi čimprej prestali. Atek seje oblekel v svoj modri jopič z rumenimi našivi in v rdeče hlače, obul si je visoke črne škornje in s tem postal že nekam tuj m odmaknjen. Bratu so oblekli njegov nedeljski suknjič. On in teta bosta spremila ateka polovico poti do postaje. Teta bo pomagala nositi, da je pa ne bo strah nazaj, saj je ura že štiri popoldan, bo šel Jožek z njima. Babica bo nesla kovček do konca vasi, jaz pa naj bi ostal doma, tako so odločili. Zahteval Stopinje srca 147 sem, da grem tudi jaz tako daleč kakor Jožek, toda niti slišati niso hoteli o tem. Vzrok, da nimam suknjiča, noči so pa že zelo mrzle. Ogorčen in žalosten sem se skril zopet za koš z jabolki in tam tiščal skrčene pesti na usta, da nisem vpil kakor ranjena zver. Slišal sem, kako so me klicali in iskali, da bi se poslovil od ateka, pa se nisem oglasil. Atek je stopil še v hlev, vem daje šel pobožat Šeko. Babica meje medtem zopet m zopet klicala z jokavim glasom, ki mi je vzbujal jezo, toda nisem se oglasil. Atek je malo počakal, potem pa rekel: "Gremo v božjem imenu. Če ga ni, naj bo, bo vsaj slovo malo lažje." Bratje v svojem nedeljskem suknjiču stopal nekam slovesno prvi, za njim teta s težko culo na glavi, potem babica, sklonjena pod kovčkom. Atek se je na koncu dvorišča še enkrat ustavil, z dolgim pogledom objel še enkrat svojo domačijo, nato seje naglo, sunkoma okrenil in odkorakal za ostalimi, ki so bili že na cesti. Nastala je popolna tišina. Vsak šum se je potopil v rumenilo tega jesenskega popoldneva tako popolnoma, daje bil atek že kilometer daleč, pa sem Še vedno natanko slišal njegove korake. Pridržal sem sapo, ukrotil srce, daje bilo neslišno m z obupom poslušal, kako atekovi koraki hitijo v rumeno nejasnost, v vedno redkejšo nejasnost, dokler se niso nekje v brezobličnosti razblinili popolnoma. Tedaj se mi je v srcu zbudila nepremagljiva želja videti ga še enkrat, vsaj na skrivaj. Zvlekel sem se iz svojega skrivališča, stekel sem med njivami okoli za hrib in dasi je bila moja pot daljša, sem prehitel vse naše in sc skril v grmovju ob poti, kjer bodo prišli mimo. Tam sem čepel neopažen in gledal, kako so šli drug za drugim žalostni in nemi mimo mene. Jok me ni več davil, pač pa je vstala v meni čudna odločnost: hočem z atekom. Če gre lahko brat, kije samo leto starejši od mene, grem lahko tudi jaz. Suknjič? Kaj naj v tej žalostni uri suknjič pomeni! Ko so bili z atekom že precej daleč, sem stopil na cesto m šel za njimi. Želel sem samo, da se nihče ne bi ozrl in me opazil.Toda bili smo na koncu vasi, atek in babica sta obstala in babica je kovček s svoje glave preložila na atekovo ramo. Zagledala sta me. "Ti nesrečno dete," jc zaklicala babica med jokom, "kaj pa hodiš za nami!" Usedel sem se na cestni rob. Nisem jokal,'gledal sem, kako se atek poslavlja od babice, nato pomaha še meni z roko in odide za teto in bratom. Babica se mi približa, vidim, da ji ustnice drhtijo, prime me za roko in me vzdigne. _ "Pojdi, otrok, greva domov. Še prehladil se mi boš v sami srajci brez suknjiča." Vdano in pokorno sem šel z njo skoraj polovico poti do doma, tedaj sem sc pa nenadoma iztrgal babici iz rok in zdirjal po cesti v smeri, kamor je odšel atek. Babica me je dolgo zateglo klicala z najlepšimi 148 Stopinje srca imeni, pa je nisem poslušal, nisem se ustavil, tekel sem in tekel, da meje začelo v životu zbadati. Sonce seje že dotaknilo obzorja in dolge sence so sporedno ležale čez cesto kakor težke ovire iz prozornih hlodov. Toda kmalu so izginile, ker je sonce zdrknilo za hribe. Cesta se je vila navzdol po hribu skozi obširen gozd, iz katerega je zavel sovražen hlad in se opletal mojih nog kakor mrzla kača. Vse je utihnilo, drevje, kamenje, štori in sence, vse strmi samo vame s sovražnim pogledom, sliši se samo moje sunkovito dihanje in udarjanje mojih bosih podplatov ob gladki pesek na cesti. Pod drevjem se je zgoščeval mrak in zdelo se mi je, da v njem hiti sporedno z menoj nešteto hudobnih bitij, ki preže na to, da obnemorem ali pa me zagrne tema, zato sem tekel po sredini ceste, da bi me njena belina varovala. Čisto izgubljen, prestrašen, zapuščen in beden sem tekel z zadnjimi močmi, misleč, da gozda ne bo nikoli konca in komaj rahlo se spominjajoč, da sem nekoč nekje imel varen dom z atekovo navzočnostjo, zdaj pa sem obsojen, da za to varnostjo hitim nekam daleč skozi temo in njene strahove, in moje srce kriči in vpije za njo, pa njegov glas ne more predreti razdalje do njega, ki se oddaljuje vedno bolj in bolj in ne ve, v kaki strašni stiski je njegov sinko. Končno se je na eni strani gozd prenehal in glej, tam na ovinku rahlo sije rdeča barva atekovih hlač. Obroč, ki mi je stiskal srce, je počil, neko težko breme je padlo z ramen, strahovi so se razblinili in nad seboj sem zagledal svetle zvezde. Naenkrat sem bil srečen, da sem se nasmehnil, saj sem bil tako varen v atekovi bližini. Mirno sem hodil kakih petdeset korakov za ostalimi vsak trenutek pripravljen, da se skrijem v jarek, če bi se kdo ozrl. Bili smo že v bližini neke vasi, ko seje teta nenadoma ozrla in kar otrpnila od presenečenja. Opozorjen na nekaj posebnega seje obrnil tudi atek in me zagledal, kako sem otrpel stal na cesti, v mraku, brez suknjiča v jesenskem hladu, še ves zasopel, s strmečimi očmi. Vsi trije so se ustavili, atek je položil kovček na cesto, me tiho poklical in mi pomahal, naj pridem bližje. Nisem se ganil, niti koraka nisem napravil. Tedaj je atek pustil tam sredi ceste svoj kovček in se napotil nazaj proti meni. V meni je vstala želja, da bi pobegnil domov, pa čeprav sam v temi, skozi gozd, toda druga misel je bila močnejša. "Še enkrat naj me atek prime, pa čeprav me natepe. Da, ko bi me natepel, saj sem zaslužil." Od pričakovanja sem bil ves bel v obraz in sem se tresel po vsem telesu. Atek seje ustavil pred mano in je rekel strogo: "Zakaj nisi ubogal? Zakaj nisi ostal doma?" Hlastal sem za zrakom, kakor da me davijo trde roke, končno sem Stopinje srca 149 ga z muko ujel toliko, da sem izdavil iz sebe: "Rad bi te še enkrat videl. Nabij me, atek, samo dovoli, da grem s teboj. Samo malo še.” Atek se je sklonil k meni in me dvignil. Jokal sem samo z ječanjem, brez solz, nekako tako kakor stoka bolnik. Nikdar me ni atek tako močno stisnil k sebi in tako krepko poljubil kakor zdaj. Potem smo šli v temi dalje, tesno drug poleg drugega, jaz z roko v roki z atekom. Kje je bila zdaj tema, strahovi, zapuščenost? Vse je bilo pozabljeno. Teta seje spomnila, da me gotovo zebe. Vzela je ruto, kije bila zvita v svitek, daje cula ni tako tiščala in mi jo ogrnila okoli ramen in vratu. Ruta je bila velika, jaz pa droben in majhen in me je kar zadosti grela. Večerni zvon je zapel svoj pozdrav nebeški Devici in mi štirje napol nemi popotniki smo onemeli še bolj, le naše srce je žalostno pozvanjalo v čast mogočni Materi, Tolažnici žalostnih. Na koncu sem pristavil Še očenaš za mamo, kajti za ateka danes še ne bom molil, saj je še tukaj, čutim njegovo varno bližino in slišim njegov odločni korak. Prišli smo do Gaja onstran Senika, do mesta, kjer se je bilo treba ločiti. Luna je prikukala izza obzorja in v njenem bledem svitu sem videl atekov obraz. Bled je bil, lica so mu drhtela, v kotu oči seje svetila vlaga, pa se mi je vendar tako ljubo nasmehnil, da sem se moral nasmehniti tudi jaz, Čeprav so mi po licih tekle solze. Dolgo sem se oklepal ateka z obema rokama okoli vrtu, končno sem ga moral le izpustiti. Postavil meje na tla tako zelo rahlo in nežno, kakor ni znal nikoli nihče drugi. Napeto som premišljeval, da mu moram vendar zdaj še nekaj reči, brez besede vendar ne bo odšel, pa sem iskal zaman po svojih možganih, nič mi ni prišlo na misel. Preden sem se prav zavedel, je bil atek že dvajset korakov daleč, takoj nato petdeset. Tik pred ovinkom je malo postal, se obrnil, pomahati ni mogel, saj je v eni roki nosil kovček, z drugo pa je držal culo na glavi, nato se je nekje za ovinkom potopil v morje mesečine. Midva z bratom sva še dolgo stala tam sredi ceste ob teti, uboga, s praznim srcem, ki niti jokati več ni znalo, in najini drobni postavici sta metali dolge ter žalostne sence za atekom. Kako smo prišli nazaj domov, nič prav ne vem. V rahlem spominu mi je s tega povratka samo en prizor, da smo se vračali mimo župnišča in nas je nekdo, ali gospod župnik sam ali kdo drug skoraj s silo spravil v kuhinjo, kjer smo morali nekaj popiti, menda kavo in da sc jaz nisem dal spraviti v kuhinjo, ničesar nisem hotel vzeti, držal sem samo kos kruha, ki mi gaje nekdo po vsej sili stlačil v roko. In vem še to, daje nekdo skoraj na glas zajokal, ko me je zagledal naslonjenega na podboj, brez suknjiča, s čudno ruto okoli ramen, kako sem bled, izmučen, žalosten m zaspan z razprtimi očmi strmel v svetlobo petrolejke, ne da bi kaj videl, in tiščal v roki podarjeni kos kruha. 150 Stopinje srca Štrkov Jožek S črvivoga prečnjeka edne stare skrinje Po stranskij potaj na novi stopaj Nanizilo se nebou k materi zemli i jo napiinilo s svetlostjov bože nazočnosti. Z Vidovi nove svete meŠe je nadignolo naše ti odne kmečke duše v visočine vekivečnij vrednot. Skuze so me pobile, ka te v ton splavavanji milošče bože nega med nami, draga sestra, kakšte jo vživleš tan nepretrgoma v svojen posvečenon stani. Ne čiitin se vrednoga, ka ti jes pisen od toga slavja, da mi pa to nalogo naložila naša rodovina. Naj ti teda proban to fčiniti, kelko de s slovami mogoče podati občutke nadzemelske radosti. Po dugij priprava j, sej kanji i žaganji lisa, tesanji i hoblanji blanj za stole pa klopij (Vanekov brat se špajsau, ka delamo Noetovo barko) postavlanji seneine i slavolokov smo se konči včakali včlkoga dneva. Nebou je bilou kak krštau, pout do cerkvi lejka kak Šče nig-dar nej. "Gldvniva 'kelnara' sva bila milva s Pišton..." (fotografija je le ilustracija, predstavlja pa prizor z nove maše L. Kozarja) Pred meso v smo se slikali pred faro fon, cejla rodbina z naši n slavlencon na srejdi. K oltari so novomešnika sprevodili nas dikan Jerič, predgali so njemi pa g. Tkalec, salezijanec z Gomil, ne ven či jij Stopinje srca 151 pomliš, zdaj so ravnatel dijačkoga zavoda v Zagrebi. Povdarjali so, kak je diihovniški stan zavelko zeti ži na ton, šče bole pa na ovon sve-jti. Duhovnik je praj več kak očacje s svetoga pisma, zato ka ma oblast pozvati na svejt Jezusa. Gnešnji slavlenec je tak ži strti duhovnik z Gomil, pa de ga driigo leto naslediivau ži peti-Ednjakov gospod. Zdaj je kak bogoslovec biiu Svetkovomi za ceremonejra (kij vse na rendi ma tak v cerkvi kak na premiciji). Znaš Ana, gda nan je Vanek dau na kunci svoj novomeŠni žegen, je cejla cerkev zospejvala pesen, štera krasij obbuk torniške cerkvi - MARIJA NEBEŠKA KR ALI C A...Glas se s stotem ij grl zdigavau tak močno, ka san se zb6-jau: ve zidovje razpokajo, kak jerihonski v sveton pismi od silnij tromb gromoglasni]! Po mesi smo Šli v prošeciji prti našoj okinčanoj vesi. Na poti so nas tii pa ta n šče pozdravlali žitni križi s kesno požetij njiv, znabiti kak naznanilo Vaneki, ka de v novon stani trbelo s križi živeti, zednin pa kak nejmi pozdrav bože narave. Kak da bi šli v Jeružalem na cvetno nedelo, tak slovesno smo korakali pod okinčenimi slavoloki! Doma na dvouri so bili na rendi pozdravni govori v vesniČkon, rodbinskon i hižnon imeni. Nej samo od žensek, skiizno je bilou tiidi vnougo moško okou. Kak da se rad u je cilou sunce, tak obilno se nagnolo nad nas i našo dolino. Počujsnolo se ži ober škoule, gda se začnolo gošče nje. Od toga ti nun pisan, se razmi, ka so prišle na sto same dobroute, ve so pa glavne kiiharce bile s farofa. Pijače pa tiidi nej stalilo, tak ka nej trbelo čude delati! Glavniva “kelnara” sva bila miiva s Pišton, ve sva mela velki podrk, narod je biiu žeden od velke hice, šče bole pa od močno zabeljenij jestvin. Kumaj sva zadolela nositi nej samo v litraj, liki Šče v veikij vrčaj kak v Kani Galilejskoj. Nouš vdrvala: vina so lidje spilij kak najmenje, čiglij je bilou prvovrstno goričko; največ sva s Pišton stočila malinovca, preči razrejdčenoga (tak so lekaj pri-poračali čerensovski plivanuš). Nikak je liden bole pasala ta dičmja pijača. Kaj-kaj sta nama pomagala Štrkov svak pa Džiranov sosid, znaš ka liistva bilou kak za d vej eli tri j mlatidve. Senci na je bila rastegnjena po ccjlon dvouri pa šče v kliič zasiiknjena. Popoudne je notivi inešnik opravo večernice v domačoj kapeli. Pozvanci so se razživeli, gda se sunce ži malo nagnolo tanta nad Lipo: oglasila se pesen, fčasi na dvej krajaj naidnouk. Veselilo se staro i mlado, najbole kakpa mladi rod, posvarbice pa dijacje z druŽbani, šteri so se večkrat fkupep slikali pa so višiši školašje z bogoslbvcami vred natakali deklan i trinckali žnjimi. Eli da bi tij znala, kak je te mladi školani rod vbnafčeni za takse slavnostne prilike, kclko špajsov znajo pa fsefele prekšenosti, to je nej za povedati! Kak smo vživali, gda smo poslušali njiive takzvane dijaČke lintanije O-ve-ne-ra-bi-lis Bar-ba Ka-pu-ci-no-rum: to je po latinski, Ednjakov gospod so mi ovadili, ka to znamemije po nase O častivre- 152 Stopinje srca jdna brada kapicinarov. Eden je “molo” naprej, vsi driigi so pa mrtvili zanjin kak odgovor, na kunci so pa te cejlo lintanijo večglasno vbzospejvali s trikrat zdignjenov vižov, tak ka vse riim Šou tanta prti Globancan. Nega pa li lepšega na svejti, kak adna nova meša (s pre-micijov). Na njoj se razveselij vsakše čuteče človeško srce. Cilbu pa naše kmečko, kij smo tak globoko odspodi eli deleč od toga šakramentuma (šestoga po redi). Dobrovblnosti, špajsov i smeha je bilou na vrhe. Radiivali so se tiidi stari lidje, cildu domača mamca, štera so se včakali 82 lejt. Kak bi, lejko bila šče ti j med nami, Ana, odseljena kotriga naše rodbine! I j da nan pa žau bilou za tebe! Ka so te denok Vogri nej pustili?! Ve je pa tou nedužno veselje, štero človeka duhovno nadigavle! Znaš Ana, taksa premicija z novov mešov je predpodbba nebes, vori! Vsa pozvana družba se radlivala, veselje je bilou na vriji, tak ka so me skuze pobile od dušne genjenosti. Obrno san se k svaki Strkovomi: čiijte, dragi svak, ka pravite, ta meli gda svejta tiidi najnivi familiji tou nezarensko srečo, kak jo vživle gnes Svetkova? -Bbgzna, či mo toga vrejdni - so si zdejnoli svak. Starali so se, ka praj njiiv dičarec preveč nebogaven, zato san njin sten navdehnoti malo batrivnosti: - Samo najte, ve je pa prvejšnji ministrant, nikaj se ne bojte! Viigniva si kupico, ka nama Gbspodni Boug spuni najino skupno želdu! Ne otriijajva se veseliti i vupanje gojiti! - Kumaj sva spila, čujeva pdzviina velikanski smej. Miiva boj k vb s pbjate, pa varava ddeleč Štejfa Tsiganovoga, kak pregada g. novomešniki pa kaže rastrgane punčule i črejvle, štere je stepeu vb z žakla. Pri ton deli se na ves glas gospodi nevdlivau, kakši kvar je tou za ves, ka je vbzoŠkolani Šujster povrgeu svoj stan i pobegno v drii-goga, gospbckoga. - Sto mi zdaj te šče hajdi jake bbčkore pokrpa pa potumpla?! Jes san se pa ži gajiu na tou, ka mi tou fčinij nišče drugi kak vrli sosid Svetkov Vanek, vbzefčeni šujster! - Da bi ga šeka brsno-la! Povejte lidje, kij šent mi zaj te razštelane sare vkiipzaŠije?! Kama naj lejčen na stara lejta za šujstron?! - Med kiinckanjun se te najvekši \eski prekŠenjak stepau pa loviiu za vlase, te pa pbkau vkiip z razparanimi sarami, ka se praj zdigavau žnjij. Gospodje so se držali za Červbu od smeha pa se vlekli krej od prahuj. Novi mešnik Štejfi: on je pripravleni zeti s seof na prvo kaplansko mesto tudi šoštaraj s panklinon, kopiti i vso v škerjov, či de ujemi Stejf vse tou pelau na koca j s svojin zaklon vred. Špajs z veŠkin šoštarajon so dokončali g. Tkalec tak malo po hrvacki: - Umjesto šila i kopita nova misa ponosita! - Lekaj uni kanijo spraviti Vaneka na Hrvatsko. Svetkova d rži na je rej san postala pozdignjena kak maloštera druga, pa de šla znan po pouti Kelenčove hiže, Štera je dala materi Cerkvi ži dva mešnika. Znaš ka mata Ana pa Jožko dva dičaka, eden se ži Škoula, mlajši pa odi kumaj manjiištrivat. Kak de z našin Stopinje srca 153 Nacekon bpgzna, ve pa rad lUka v knige, kak san ti že pisan. Po Stejfovon špajsanji so držali guč g.dikan, Vse san nej čiiu, kaj-kaj san pa zgrabo, bar ton, kak je gnešnjega novomešnika rejsan nišče nej trucau eli sdo v te stan, zato pa zanjega nemre nišče praviti, ka “šiba novo mašo poje” - to je povejdano tak po štajarski, po naše: zospejvle, mi bi pravili raj: sfiička. Kak so to vopovedali, kre kraja stola, ge so sideli višiši školašje, eden brekne: - Hej, šiba novo mašo pojej!! - Lidje kakpa v smej, g. dikan pa g. Kleklin sta si pa nikaj potiiu gučala. Študent je stano pa šteu šče nikaj zabrusiti, da so ga pa Ednjakov gospod potišali pa dolpotepkali. Znaš Ana, mladi rod ka se Škoula, bar eden tau, šče biti bole svečki, pa se škoula za druge svečke sta lise, liska lise, vuČitele, profesare, dok tore i tak dele. Te tudi trbej na svejti. Eli ništerni od tej se vlečejo krej od Cerkvi pa so lekaj (kak pravijo g. Kleklin) napravili cilou nikše društvo pajdašov komunistične Rusije. Pomisli, kak je satan dobo na svojo stran, trbej moliti za nje, kij so vojznili. G. dikan so šče povdarili, kak je Svetkov gospod posliino glas našega Zveličitela “žetev je velka, delavcov pa malo” pa raj zapiisto svoj ži zagvišani stališ pa šou v drugi, podoben stališ, samo diihovcn, ge de liden krpau pa vkiipfercau zblojene pa rastr-gane duše. - Zafalimo Bogi - so dokončali guč dikan Jerič - ka se v zadnjen časi vrstijo nove meše v našoj Krajini adna za drugov, ravno to nan je potrebno: novi duhovni poklici, kongresi, živa kultura na vesi v krščanskon diihi - to de trdna i hasnovita Mažinotova linija naše Krajine pred pretečin boljševiškin komunizmom - Ploskali smo njin, Svetkov gospod so se njin pa zafalili za slavnosten guč. -Preiajni, samo prekratek je biiu srečen den, gda so žarki z nebes sijali na našo ves. Mati Cerkev je dobila, miiva s Pišton sva pa zgubila najboušega pajdaša, naj bo, ve njeni voščiva vekšo srečo s cejloga srca.Tebi pa daj Bog nove meše tala! Zbogon stani. Jožko Od škegna do škegna na spravišči veških ženk - pa kij šent se po pekli šece Najprle eden vrouči pozdrav z domače vesi. Pišeš mi, sestra draga, kakŠe veselje san ti napravo s svojov pisarijov, ka si Šče Berčovo pa driige nune razvcdnjla Žnjov. No, falabougi! San lekaj li nej zabada v pisan. Nadele me spitavleš, či so se trij sposvajene ženke ži zmerile, eli se šce izda ogrzavlejo medseof. Dugo nej bilou čuti nikaj, adno nedelo pa so prišli Manka Štrkova knan gledat grobni spominek moževi, šteroga so naročili s cementa. San njin ga napravo, se njin povido, cilou pa zlate slove nanjen, samo so se starali, ka de pokoj noga preveč težo. San jij potroŠtau, te njin pa naša sklihala tej pa preči 154 Stopinje srca žganice čapiiknula notri. Mamci je včasi farbo natiraia v lice i dar zgovornosti na jezik. Hapili so naŠelci pripovidavati zgode i nevole ž njiivoga kunca vesi. Dugo so bile ženke vsaka za sebe, so nej odile vojs, te se pa Bara Strinina sprsila, ka napravi doma malo goŠčenje pa pozove obej pajdašici z “romanja” v toplice vučkovečke pa šče obej sosidnivi Manki, Jožkovo pa Metčecovo. Za zmiritev si trbej malo przadeti, sosidnivi Manki pa musaj pot* ostati počiidnoj “štelin-gi”, štera se dogodila preminoči tjeden pa odpelala par dečkov z vesi v delešnjo Francijo. Metčecova se starala za vniikon Števekon, Jožkova pa za Jožkon Balažvin; oba sta povrgla domačijo i odišla služit v tiihinski orsag. Z drugimi dečki vred viipata najti tan bouši falat kriija pa sta nahala tii svoje domače i to nej za leto eli dvej kak regriitje, liki bogzna kak dugo, Či nej za sigdar. Sto se ne bi starau za njimi? Tak je Bara sprestrla ponjavo na škegni i dala pozvati imenii-vane peršone na mali škegenski mau. Tou bi naj bilou spravišče dol-njegomilskih ženk pod Barinin ravnitelstvon, na šteron bi se naj vse spoglijalo, zmerilo i potroštalo. Metčecova Manka je prnesla vrček vina z Merkanjovij goric, Jožkecova Manka pa falačke starij gerp, štere je sin Jožkec ži vbzvrto, eli je v kotekaj luknjic šče izda ostalo majčko meda za cecanje, tou pa našin mamcan jako pasalo. Vse bi bilou vredi kak se sika, či bi rejsan vse prišle vkup. Eli Manka Strko-va se vbgučala, ka jo diŠij, te se pa Treza Bedrnikova tiidi nej podu-fala ta. Ve bi se zato dalej preprositi, či ne bi zvedili od dice, ka je priplajsala ta vojs Gejta Makova, vrstnica Jožkove Manke. Ravno je šla travo brat v Oplejtar, pa odeleč našnofala medečino, gda je Manka nesla gerpe po pbdstinji. Vrgla je travnjak na plout i šla za njov, čiglij jo Manka nej zvala. S škegna se čiilo nikše nevblno kiinck-anje. - Bog moj oča moj, ge ži zdaj naš Števek, nigdar ga nun več vidila - je jočič zdihavala Manka Metčecova. Bara je mogla dugo sukati jezik, ka jo je potišala, najbole s ten, ka dečki šče jako radi pridrčejo nazaj, edni majo ži šoce, nodo mogli brezi njij pa rodnoga doma, kak štrki nej brezi svojega gnejzda. Eden cajt je Manka mučala, te pa pa v joč: - Pa da ne bi bar Balažov gavalejr zospejvau tejste žalovite “Le pojd* Marija z menov na novi moj dom”! Je znau huncvut, s ken nas spravi v joč. - - Samo naj, un je dobro mislo, - je branila svojega krščenca Jožkova Manka, - ve pa znaš ka un prvejšnji pesmar v cerkvi pa je denok fale vrejdno, či se zmislo na Marijo, naj dečke sprevodi v delešnji svejt. Bogzna či tan ne zablodijo, se pokvarijo pa na Boga pozabijo. - - Ka bi dečki, dekle dekle se ti spesajo - je brSknola (Jejta Stopinje srca 155 Makova, - sliižečke dekle. Une so prava nesreča, gda se v svejt podajo. Ne hi je smeli pisliti na tiihinsko, za nikši svejt nej! Vse se spesajo tan, vse! - Ej pa ka bi se pokvarile vse - je štela staviti Gejto Strinina Bara, - či se je tvoja sneha, so li nej vse za nikoj! - Eli Gejta li svoje tirala dele: - Te kiise tepeške bi trbelo spozaprejti eli je pohabiti, njin vse žensko vbzrezati, dva k samo fačuke kotijo eli šče hiiše - ži v otrobi deco vmarjajo. 'loti lekaj zdaj navelci činijo pogospodene ženske v tejstij orsagaj, za njimi pa dekle z vesnic, kij so se v svejt poteple pa bi se rade oteple dice, gda šbrke gratajo. Ib je kuga vinarjanja žive dice, nikaj drugo!! - - Ka ti denok brodi po sejroj glavi, ve ti jo pa znan nej vino zavrtelo, dede bi trbelo straj zeli, šteri ženske tak po pesje naganjajo i v grej napelavlejo, - je branila Ejvin rod Bara pa žela Gejti vrček z rouk. - Vidin, ka vaj vino podežgalo, iden po kisejlo vodou eli soda* por, ka malo razredčimo to močno pijačo - je stanola gor Manka Metčecova pa odšrajala domou. Bara je žaljala, ka nej prišla Manka Štrkova, bi bole znala GejtiJezik zavezati, ponovno je stirala Vincija po njou, eli pa žaba* dav. Sirkova je znala, kakšega guča je Gejta pa ži zatogavolo nej šla. Gejta pa li dele motala svoje i grdila na tiihinsko potepene dekle. Bara se ži navblila poslušati pa njoj s ponesla: - Ej Gejta, kak moreš denok pri dobron jeli pa pili vometati s sebe takse grdoslije?! - Jožkova vrstnica jo podprla, ka reko naj raj cera pa liže, (Jejta pa li dela nikaj muvila, dokeč jo nej Bara stavila sten, ka li nej vse zgiihleno, ka reko cerkev pošila ta tudi pope med naše delavce, uni majo pazko na nje pa skrbijo za njuve dušne potrejbe. Pomali so se ženke nacecale sladkoče z gerp, šce bole pa vina goričkoga. Bara se na čemere bole nakresala, ka nej mogla zazvati kcoj tretje Manke pa Treze. Malo nažgana je hapila spejvati pesen od dvej šoti la rov s čarne šoule. Najprle od kelnaric, štere vodou med vino mejšajo - pri ton je zbočki gledala Manko Metčecovo, gda je ravno mejšala vino s sodaporon - te pa bole«iaglas kitico od skvar-jenij žensk: “Kama tejste matere pridejo, štere živo deco za prav la jo?” “Tejste matere v pekeo pridejo, se šepata špancejrajo...” - Grdn se li špancejra! - je bole skričala kak povejdala razkbr-jena Gejta, - bi rada znala, kij šent se po pekli Šeče, Bog i bogme! Da bi ga gron, kij je tou pesen vkiipsklau! - Te se pa kak toča z nebe siin-javalo žnje, kak do te vlačuge kaštigane na dvon svejti, kak do je žgali vsi vražje i to na tiston tali tej la, s šterin so činile grej na svejti. 156 Stopinje srca Barino spejvanje narodne pesmi je čiiu tildi Škonik, šteri se medten pripelo k Jožkeci, prvomi rojari v dolenjon kraji (prinjen se fčiiu te meštrije). Gda je Jožkec šou vo opomejnat ženske, je stopo žnjin na škegen, ka bi bole čiiu malo čudno Barino viijanje znane pesmi: - Ej Bara, se ti nej jezik malo smeu? - je stavo zažarjeno pes-marco. - Prava pesen se tak glasij, ka tiste matere čaka v pekli vekša kaštiga: “svetlobe nigdar ne vidijo.” - Ma viŠ, tou zaslužijo, nej pa ka bi je Bog šče nagrado za grej! -je poprijela Gejta, zadovblna, ka je dobila pomočnika. - Samo se paščite vbpocecati gerpe, ka moje fčelice ži vošejo sladko pašo - je pretrgan guč skrblivi rojar, - ite raj kama notri. - Kak da bi ga čiile, svojega verta, so fčele rejsan hapile nadletavati sladko medečino, tak so se njin ženke bgnole na MetČecov Škegen. Škonik je šou za njimi. Bara njemi mogla zospejvati pesen do kunca, un si pa nikaj spišavau dol. Gejta je po dobroj jiižini li odšepesala s travn-jakon na njivo. Na Metčecov škegen je prišla kcoj šče Treza Bedrnikova. Tu so si ženke šele dol samo za kratek cajt, dečki so se najmre hapili svin-jkati na dvburi pa zagnali takso rabuko, ka so se nikaj nej razmile. Mogle so se odseliti na tretji škegen, v debelo senco pod goste Bedrnikove jablani. Treza je prnesla kukarčne vlejvanke, Bara ocvrejte fanke, Jožkova Manka pa nouvi limček mediij. Zdaj so viipale, ka pride tildi tretja Manka, Štrkova MagdiČka. Od toga ti napišen drgoč, zdaj ži naša brečij, ka trbej iti v Džote na njive. Te papere si vkiiper zakapči pa kstrani deni, ka za par tjednov te nouve kcoj prištejpleŠ. Miiva z Veriinov sva zdraviva, oča pa mati vglavnon tiidi, samo vČasi sta malo nevolniva. Zbogon stani - Pišta Spravno goščenjev s prešecavanjon kak rišiti grunt i zagvišati odvejtek Strkovoga roda Zdaj san pri goricaj v nasoj ober sto lejt s ta roj ra m bi (z novi n peciklinon, pomisli, friškin kak motor), vodou san natočo pa galic namočo, tak ti lejko znapišen dele pripuvist z dolenjij Gomil. -Strinina Bara je zgimila zdaj Jožkovoga Ferenčeka po Štrkovo Manko z naznanilon, kakše dobrote jo čakajo na sosidnoj trati. Mogeti je šče kcojdjati, ka je Gejta Makova ži povrgla njiivo spravno goščenje pa tak ostanejo same; trij Manke z Barov pa Trezov. Morejo pa rišiti velka veška pitanja i dugovanja. Manka Štrkova se zdaj nej mogla več vogučati, cilou nej, gda je čiila za novo porcijo Jožkovoga meda. Eli golij rouk tiidi ona nej Štela iti na goščenje pa je ve le j la vniikeci, naj njoj natoči v pivnici lunček goričkega. Dičak je bougau, san pa nej šteu iti ta, ka se njemi Stopinje srca 157 praj vnouža čouvati stare hrbte zgrbane. • Meso si vonahala, - se je pošengarila Strinina Bara, - prišla si kumaj k večernici. No, naj ti bou, glaven mau mo mele kumaj zdaj. Bara je dobro znala, ka Strkici paše vse, ka je sladko, najbole pa medeni namaz na vlejvanke eli kifline, to sta pa s Trezov tildi pripravili za cejlo tepsijo. Pri takšen mali je Strkica pozabila na vse zamere za nazaj pa za naprej i bila pri vouli brbrati cejli mili den. Za Baro je bilou glavno tou, ka Štrkova nej vbovadila sini, kak grdo se una spozabila v svojen žejaston srdi zavblo potrejte piitre pa njenomi “piceki” pohiijšlive navuke davala. - San se ži bojala, znaš, ka prle merjevi, kak se zmerivi - je hapila presti Bara. ■ Naj zato najprle požaliijen svoj pregrejšek napelavanja k božnomi ponašanji, vlipan, ka ga tvoj “picek” nej poslano. - Ne ven či nej, ravno vlivi s Trezov sta njemi zmejšali glavou pa ga oženili tak napbu, - zdejne Manka Strkova. S mi leni Boug, ve pa znan nej hapo ži diipkati za tistov dikhckov, Bbžikov eli Žiižikov, - se strsne v sveton Strahi Bara. - Misliš Martikov, to zato nej. Liki ato je dikani na pitanje, ka de žnjega, gda de velki, sagurno zabruso: “Ženo bon se!” Dikan kakpa v smej, zvonar pa škonik tildi, Stevan je pa zanejmo od začudenja. Najraj bi ga spliiskau, eli se zdržau, sledkar so njemi pa dikan prehranili ga krišpati, ka reko dičak diino to tak za špajs. Sin je tiižen, si misli, ka njemi dičak s ten šče napekati, jes san pa tudi žalostna, za oba vkiiper. - - Nikšij strahov ne mej, Manka draga, - jo pogladi Bara, nazadnje de vse kak trbej. - Gda si je parkrat gutnula z Mankinoga lunčeka.je gratala nej samo erdeča, liki tiidi rečliva: - Manka moja draga, esi poslušaj: Oča Bog je nej nikši fudaš v eden rog, on ma vsefele žvegle, nej samo edne. Velke svetske vdr-gule! V to formo on v svojen kralestvi nebeskon ne niica samo popov, liki liidij fsefele driigij stališov, kak je komi zmožnosti dau... - Bormeš tak, - je potrdila Treza, - na tou reje se pije! - - Zato pa, - se nej dala staviti Bara, - ka mo se bbfale me za diČakovo popovstvo, podvorimo si brezi te mantrače! - Manka Jožkovica se na pozavanje k pitji zbidila: - Tak je, pa nikak inači! - Kumaj je spila, naskori pa vtiinila v drejmež. Zdaj se Bara pričujsala bliže k Manki pa njoj šapiitala na viiho: - Znaš ka, Manka, či miivi kak pajdašici tak sčista trejzno pre-mislivi - po ton kak se dičak dikani gbrpopičo - ve se nama dečkec lejko mili: či bi mou šče kakŠega bračeka, bi šče bilou, eden bi se školau, drugi bi ostau na grunti. Tak pa nej samo, ka prideta griint pa imejtek v lučke roke, liki van prejde tudi odvejtek! Se vašima tou 158 Stopinje srca ne vidi škoda? Pa Či ži dičaki ne dišij kmečko delo, ste gvišni, ka de popovski stan po njegovoj vouli? Znaš, či de posili šou za popa, de nesrečen san pa šče driigin de slab zgled, povej či nej?! • Sosidnivi Manki pa Treza so Bari prav dale, Štrkova se pa malo zamislila, te pa ovadila, ka ži sama to premislavala pa tudi obej z dičakovov materjov sta ton zgriintavali. Eli komi denok spuniti volbu, starison eli dičaki? En šče nima pravoga spoznanja pa ga šče dugo node mou. Zdaj se Bara okorajžila, kak da je v bistrbči goričke pijače najšla pravo rišenje za edne pa druge: - Najbouše bi bilou za vse, či bi se vaše gnejzdo napimilo šče z ednin štrkecon. No povejte, či nej, - je bardusnula drejmajoči Manki, šterivi sta se strsnili i glasno potrdili Barino modrovanje. - Ve je pa verstvo zadbsta velko, - je nadaliivala Strinina predgarca - ka vsen dojde, nikomi nou trbelo iti po svejti! Či sta s pokojnin samo nej zosagala sina pa njegovo ženo, ka se od straha več ne podufata v tou. - Vgunila si, zgodilo se ravno tou, Boug nama ne zemi za grej. Hidou sva jiva mela ži pri tretjen diteti. Ne ven či se nej moj poslušni sin preselo v stalo ravno zavolo naj noga neskunČanoga ogrza vanja. Samo to van ovadin tak na viiho, bogvari, ka bi štera to raztrobila po vesi! Bara pa Treza sta Manki Magdički zagvišali svoje mučanje, sosidnivi Manki sta pa od dvojnoga vina obteršeni ponovno zakinkali, zdaj ži bole ležečki kak sidečki. Naj samo smrčijta, - si zmuvi Bara zadovolno, • njivi tou ne briga: tan je dice ka vse šamrij. - - Ja ja, kelko so je Bogec dali - jo dopuni Alanka Štrkova. -Pa divjost i nespamet znapitij rokov - dime kcdj Treza. Či bi bila zaj tu Gejta Makova, - odvrne Bara, - bi te jako ošdnala, znaš Treza. Ona ma grozno hidou nej samo dekle na tiihin-skon, liki ravno tak kmečke stariše na velkij griintaj, šteri se branijo dice, ka se ne bi zemla preveč razfrčkala. - - Tak je tildi praf, po novoj šegi! • je trdo zabijla rejč Treza Bedrnikova. - Jes san tudi dugo tak mislila, jes pa moj pokojni, - je z nikšin pomiluvanjon djala kcoj Manka Magdička, oba sva se navdihavala s takšov (nes)pametjov, Bog nama grehe odpusti. - - Tou nou tak polejci šlo, ta mogla jako požaljati, pa grej na dvon svejti dolbaliti - je kiunkala na Mankino vejst Strinina spovednica. - Purgatorium vama ne vujde. - je šče djaja kcoj. - Te pa misliš, tak štimaš, ka tej najini grejeki ne spadnejo skoz rešeto bbže smdenosti? - opita pajdašico Manka Štrkova. - Nikak nej, - odvrne ta, - zato ka so tou velke grehote, nej maličke. Bormeš tak! Bogzna kakše moke trpij ži zdaj tvoj stari zavb- Stopinje srca 159 lo toga. Tij pa šče maš priliko, Manka draga, ka to popraviš, se za te nezarenski grej odkupiš. Eli je nej zadosta, ka knapi dvoriš pa ga vsega skiišiiješ...- - Šče poliže ga, poscanca - jo sfine Treza. - Tak kak ti mlade teoce, gda se skotijo, - njoj zabrusi nazaj Manka. - Uj da pa lažeš! Sran te boj! - pliine Treza. - Mikaj driigo ne fČinin, seden si knjin pa je pokrijen s svojov šorkov jankov, ka je ne zebe, marše se ne skoti z giinjov, krava je ne pokrije, zato je moje delo Bougi dopadlivo, tvoje pa nej, ka boš znala! - - Dosta ogrzavanja! - brekne Bara, - tu smo zatou, ka zapečatimo mer, nej pa ka mečemo vb svoj čemer. - - Jes san tudi za tou, čiglij me jezik srbij, ka misliš, ka štimaš, v kakšo formo se naj šče odkupin? - pita s svetin strahon Manka Magdička, k Bari obrnjena. - V takso, ka sina pa ženo ponovno fkiipspraviš. Zdaj sta takrekdč ločeniva, tak na pou. Tij moreš zadrotati te počeni lunec hižnoga svestva pod vašov strehov! -je zaokrožila svoj predgarski tanaČ Strinina Bara. Manka je vse zazejvala od groze, kakši velikanski teret njoj pajdašica naklada na njena vkupspadnjena stara pleča. - Kak jiva naj jes spravin vkup, - se brani trdokorno, - či je posten v velkoj hiži kredi samo za barate? No dimi, kak naj nevesto spravin v stalo na blante? Či se razprasnen, node šla ta. - Kak ste vutnjeni, bože mili, - si zdejne Bara, - najjakšo posteu šparate za barate, šteri prikrešejo kvan dvakrat na leto, hižni vert pa more cejli čas prdihavati tisto vonjiigo v štali. Nespamet! - Ne grdi mi sina! - jo z zdignjenin glason opomni Manka, -ovak pebsnen v travo tou kaplico božo! Sin moj je jako poŠtiivani služabnik cerkve. Kak je prišeu piazejrani z boja pa nahau tan edino-ga brata, je postau zviinreda pobožen pa si je sanrad zebrau takse ležišče, znaš, na to priliko kak sin boži, gda se kak najpozadnejši človik narodo na te nevalani svejt. - - Nikaj se ne repenči, Manka, jes ga štiman, tvojega sina, vsa čest njegovoj odlčenoj službi. Samo njemi moreš vphati v kenjico, ka je denok nej pop nej baral, liki oženjeni možak, pa je dužen se po ton ravnati pa pri ženi spati! - Zadnji stavek je ddnola tak glasno, kak da bi ga streskali vb nigdašnji strogi plivanuš Sakovič s predgance. - Ka je Bog zdriižo, toga naj človik ne loči! - je pribila kc6j. - Ravno tak kak praviš; miivi sva tudi za tou, - sta breknoli v eden glas sosidnivi Manki, zbujenivi za kratek čas v strahi, ka ne bi kaj zamudili. Manka Štrkova pa si sirota nej znala kaj, eden čas je stunjala, te se pa strosila, kak da bi jo preblisnola rešnja miseu: - Ka bon jiva pa šcnta spravlala vkup, prestariva sta za novi odvejtek, tak eden kak driigi. Ona šče bole kak on, čiglij sta oba 160 Stopinje srca adnoga leta. Ži zadnje dejte je sirouta kumaj živa donosila skoro ži pri 40-ij. - To te naj ne skrbij, za to se brigajo tan ober nas, odket živlen-je shaja, - je pofčila pajdašico Strinina Bara. - Očak Abraham je biiu zmožen bčinstva v visikij lejtaj - je pršiitala Manki na viiho, ka ne bi čiiu šče što driigi. - Tak ti poven Manka, ka pri dedaj nega nevoule; či njin količkaj brše krv po starij žilaj, so v ton tali jaki kak plemenjaki. Huse je pri starejšij ženskaj. Eli ge je molba v hiži, tan se lejko vse zgodij. Elizabeta, Marijina tetica, je v kesnij lejtaj porodila, pa šče vnoge druge ženske v sveton pismi. Vdri vbri, Bog je vsega zmožen. - - Manka Strkica se zamislila, nej n joj tekno več nej Jožkov med nej Trezine vlejvanke, v svojoj sejroj glavi je brodila samo tou: tij lejko brbraš, bata-drata, s svojin namazanin jezikon, eli node šlo tak polejci! Je pa bila seadno zafalna pajdašici, ka njoj v svojoj predikaciji li pokazala adno rešitev, s šterov se ona lejko odkupi na bvon svejti. Bogme, probala dejo bogati, pa či se posreči eli nej. Ci se trbfi, ta rešeniva nej samo grunt i imej tek, liki tudi njeni “picek”, ka nou žrtveni agnjec od starišov pritrucane voule, noude musaj ravno ujemi iti v nezaželeni stan, či ma bole gustuš za koj driigoga. Ci pa nikaj node s toga, pa bar pokaže dobro nakanenje, to pa Bog tudi more zeti na znanje. Zafalila seje Bari za rešnji tanač, namazala dva falata vlcjvank pa jiva počila vkup za “piceka”, naj vidi mlajše, ka njemi mamca dobro vošči pa se naj počotka... Sunce je zajšlo ži za kapejlo, gda je dokimčala Manka svojo pripuvist na kapuri. Ti bi gvišno rada znala, draga Ana, eli se je dobrosrčnoj Manki posrečilo kaj zrendati po Barinon tanači. San jo tudi jes nej pozabo opitati. - Vse se šče nej navrglo po Barinon, se znan tiidi noude: san pa dosegnola, ka dičarec ne spij več pri materi. Sini san pa vbijla v pišlivo glavou, ka je on kak bože stvorenje nikaj nej menje kak kakši barat, zato naj ide lipou v velko ižo spat pa gotova meša! I)ugo me nej poslu no, nazadnje pa li privblo, s ten ka baraton odstopi mesto, gda pridejo. - S pripovidavanjon so si Manka ponovno olekšali dušico. San njin šče ednok natočo dišeči tej. - Na viš, tiidi zdaj na kunci zdig-nen kupico pa nazdravin tak tebi kak nasin vrlin mamcan: Bog daj, ka bi šče dugo živele pa nan žitek lepšale! Naj nas vedrijo šbrke janke, cilou pa trij gomilske Manke! Zdaj so si mujle dušice v to formo, kak so si pr le zri bale grintava tej la v žveplast ij toplicaj. Tij sestra v kmičnon kloštri pa se pa malo nasmej, zdrava hoj pa zbogon stani. brat Pišta Narodno slavje je narodovo zdravje Stopinje srca 161 Oglašan se ti znouva, sestra moja, prle kak san dobo odgovor. Si mislin, naj vidijo tildi tvoje očij. za te svejt zaprejte, ka se prinas vrejdnoga dogodij. V začetki premindčega tjedna je bilou v našoj okroglini novo slavje, svečko i cerkveno: velko narodno zborovanje (takzvani tabor) na 20-lejtnico oslobodjčnja i prikapčenosti Prekmurja (=Slovenske Krajine) k materi Sloveniji, Zednin pa na 25-lejtnico shajanja našij domačij Novin. Slavje so napravili v sosidnoj vesi Cerensovcaj. Ta ves je na velko gorizeta odtistijmau, kak prebivajo tii gospod Kleklin i tii vre-jiivlejo Novine v našen maternon jeziki (pa šče Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga). lini so zrendali te veličastni “osvetek liibezni”. Za ton priliko so ves okinčali z venci, cmejrami i zastavami, bila je opletena kak zaročnica pred zdavanjon. Na noč pred “osvetkon” so kdrili krejse pa pokali z možarami. V nedelo zaran so Žižkanje zaigrali budnico po vulicaj, ka je šou riim po vsej vesnicaj okoli. Na slavje je nej prišlo samo prosto kmečko liistvo, liki tildi gospoda: najvišiša slovenska svetna i cerkvena oblast, san minister i narodni voditeu Korošec, ban Natlačen i odposlanec kenzoškofa (ime san pozabo). Na dele poslanci i duhovniki Slovenske Krajine. Najprle je biiu slavnostni mimohod, gospoda ga je gledala z balkona Narodnoga doma (visikoga na Štok kak v varaši). Zaprva se zvrstila konjenica (50 kunjov z jahači), vsa v pantlikaj, za njimi so se pelali tak pomali biciklisti z okinčanimi peciklinami (jezero jij bilou), te je korakala školska mladina z zastavicami, za njimi stanovska driištva dečkov pa dikeo, dobrovblci Slovenske Krajine, širitelje Novin, društva izseljencev, narodne noše z dožnjeki, pozvačini z vsov svatbov, za tejmi so se pa pelala koula, na šterij so kazali fsefele kmečka opravila i narodne šege: terice, prelje, mlatci, mlinarje, kovači, tesarje itd. Vse je sprcvajalo velko narodno navdušenje. Lustva se ne j dalbu prešteti, ober 20 jezer jij lekaj bilou, vse je mahalo i kričalo “živio!” Ob 10-ij je bila slovesna meša na vedrini (na okinčanoj tribuni) štero je služilo več duhovnikov i bogoslovcov, pevske zbore so vodili trije organisti (=škoniki). Po mesi je bilou velko zborovanje. Odprli so ga g. Kleklin z veselin naznanilom ka je naš narod v tej 20-ij lejtaj zaddbo več pravic, kak prle v jezero^Iejtaj. Za Kleklinon so meli slavnostne guče šče vsi navzoči svetni i cerkveni oblastniki, vsi so čestitali i voščili našima narodnima voditeloma Kleklini i Korošci. Vladnin pozvancon so zročili darila: dožnjek i vrtanik s cvetjon i cmejri, nazadnje so šče deklamejrali (čerensovska mladina). Na konci proslave je jezerojezerna vnožina lustva navdušeno zospejvala “Hej Slovenci, naša rejč slovenska živo klije”. Kaj takšega, draga sestra, naša Krajina šče nigdar nej vidila. San minister je povedau, ka je to letos najvekše slavje v cejloj 162 Stopinje srca Sloveni ji. Šče nebbu se veselilo i oblijavalo tabor z zlatimi žarki. To je bilou pravo sprotoletje našega naroda, čerensa na vratnicaj Slovenske Krajine. Naj zveselij šče tebe, ti vošči brat Jožko Cirkumbederum za Štrkovov Mankov Nej mi je za pisanje, draga Ana, eli ti moren nazvejstiti: naša mamca (Stevanova mati Manka) so po kratkon betegi mrli; na cintor sta jij sprevbdila g. dikan pa g. kaplan, škbnik je po staroj šegi v mamčinon imeni jemau slovbu od družine i rodbine. Tak nas je viš letos po velkon raduvanji, Svetkovoj premiciji, zadejla tudi žalost. Za mamcov žalujemo vsi. najbole kakpa sin Stevan. Smo nej vbrvali, ka jij tak friško posejka. Zadnjivi dvej leti so se rejsan starali, ka jij sešeron srnica pa šče dišij, da so pa močni bilij pa smo mislili, ka do betegi protistali. Znan, ka tebe najbole skrbij: Stevan njin ži ov mejsec spravo spovid pa slednje mazanje - šli so pripravleni na ov svejt. V zadnji j zdih lajaj so sini šepiitali: - Zato se ne koli, či node šou za popa. - Viš, sestra draga, tak je hapila smrt kositi tiidi v našoj vulici, med našimi mamcami: od trej sosidnij Mank sta ži dvej mrlej, prva Jožkova Manka, za njimi naša,, čiravno so bilij šče jako radoživi. Z našin najmlajšin sta se najbole vkiipzala. Kak so me sirduta zaprva navdajali z grenČinov, tak so mi sledkar, gda se dičak ži narodo, preči olekšali breme sagdanešnjij skrbij i nevol. Vniikeca so nej samo štimali, liki Šče razvajali. Tak so ži na ton svejti zadoščiivali za prvejšnje zandiranje - Bog njin ne zemi za grej, kak tiidi moževi (dedeki) nej, naj se jiva raj smiliije i njima da večni mer i pokoj. Gda do se služile gregorijanske meše, ti naznanimo. Šče ti kaj moli zanjij. Veruna Naj van šče jes denen kcbj par vrstic, tetica. Nemren se potroštati po smrti naše vrle mamce. Znabiti što misli, odpadnola je suha vejka družine, nega nevoule. Samo jes znan, ka bi šče mamca radi živeli, čiravno so ži duga lejta mogli jabuka z nožon strugati. Meni so sigdar kaj dali, nazliik eli skrma, cilou v zimi so gdašte prvlekli pogačno jaboko vo s strožaka. Tužno je v hiži brezi njij. Zmetno mi je, ka se njin nun mogeu zafaliti za njiivo lubeznivost i dobrotlivost. Naj jij Jezus smileni postavi na desno stran, po sodbi pa zdigne v nebesa; tan naj se srečajo s svojimi dragimi i vživlejo žnjimi neskunčano radost i slast nebeškega goščenja! Šče to: V pismi viičeki spitavlete, kak mi ide v škbuli. Zaidnbk šče kamata, samo me svadi, pa nej samo mene, ka se moremo fčiti Stopinje srca 163 srbski. Naše slovenske čitanke so pune srbskoga čtenja. Pa šče ta njiiva pisava, vsen nan ide trdo žnjov. StariŠje nas troštajo, ka so se oni mogli fčiti vogrski, tak se praj moremo mi zdaj srbski (šajtravi trošt, jeli?). Vučitelice nan pravijo, ka se moremo nafčiti srbski zavb-lo soldačije, gda nas pošlejo ta vojsko služit. Kak dečki pravijo, v ton tali Srbi ravnajo z nami Slovenci, Pišite mi kaj, tetica, ste mi ži dugo nej. Vas pozdravla ■ Jožek Lojze Kozar ml. Po pecivo Bil je pač takšen dan. Posebnega dela ni bilo, sicer pa delo zmeraj lahko počaka. Tako pravijo pametni, izkušeni ljudje, kakor je Žlarin Francko. In pravi tudi, daje od dela še konj crknil. In jaz mu verjamem. Zato pač delam le toliko, kolikor je nujno potrebno. Saj je življenje tako kratko, pa bi še ta kratek čas zapravil za garanje! Čemu potem sploh živiš, če samo delaš in nimaš Časa uživati to, kar si prigaral. Zato sem tisto jutro odšel k sosedu, da malo poklepetava. Ni ga bilo doma, žena je rekla, da je šel kupit nek del za kosilnico. "No, vidiš", sem si rekel, "če nc bi imel kosilnice, bi zdaj lahko doma sedel. Ni pa nujno, da doma, lahko bi kam stopil. Kakor na primer jaz.” "žlarin Francko pravi, da je od dela Se konj crknil. In jaz mu verjamem:. ” (fotografija ne predstavlja osebe iz zgodbe) 164 Stopinje srca In sem stopil v gostilno. Ljudje imajo pač svoje opravke, čemu bi jih motil! V gostilni pa nikogar ne motim, tam imajo vsi čas. Tokrat je bila gostilna prazna. Moral sem nekajkrat zaklicati, daje od nekod prišla gostilničarka, starejša žena. Predme je postavila enega kozoroga in že odhitela, češ da imajo neke delavce. "No, zdaj še v gostilni ne bo časa za pogovor," sem mrmral in srkal pivo. Lotevala se meje slaba volja. Niti pivo mi več ni dišalo. Tedaj pa je vstopil nek mož, že malce sivolas, a vedrega, mladostnega obraza. Oddahnil sem si. Vsaj nekdo, ki ima čas. Mož je povedal, da mu je ime Viktor in da gre v Monošter po pecivo, ki so ga tam naročili za krsti tke. "Ženske imajo doma že tako preveč dela in skrbi, pa še drago je vse od sladkorja do orehov, na Madžarskem pa je pecivo zelo poceni. Samo naročiš, vzameš pripravljeno škatlo in odpelješ. Za ta denar bi doma komaj kupil sladkor. Sicer meni ni do peciva, ampak ob taki priložnosti že mora biti na mizi, pravijo naše ženske. Sicer pa naj bo, to je za vnuka, za malega Aleša. Toda žejen se težko vozim, zato sem se ustavil v gostilni. Doma mi ženske tako ne dajo piti. Če spijem kozarec vina, že vpije žena, da samo lokam, da bom vse zapil, zato sem sc ustavil tukaj, kjer je mir. Pa kaj bi ti to razlagal, ti tega tako ne razumeš, si še premlad." "No, gospod," sem ga spoštljivo nagovoril. "Mlad sem bil nekoč, ko sem hodil po mitingih. Ko sem v soboto zvečer odšel od doma m sem zjutraj ljudi, ki so šli k masi spraševal, po kateri cesti pridem domov. Skoraj tako je bilo. S pajdašem Gregorjem sva bila na mitingu ali pa na veselici, kakor hočete. Tista noč je nekam prehitro minila, nekdo je zemljo hitreje zavrtel in kar naenkrat je bilo jutro. Jaz sem vmes v kotu tudi malo zadremal, morda za pet minut ali celo manj. Ko sem odprl oči, je bila dvorana prazna in muzikanti so pospravljali instrumente. Tako pa ne bo šlo, sem si rekel. Potegnil sem naj večji bankovec iz žepa in naročil muzikantom, naj zaigrajo še eno pesem. In so, seveda, kdo pa ne bi. Tudi jaz bi, če bi mogel in znal. Tako pa sem le poslušal, svojo muziko, muziko za moj denar in spil pivo, da sem se malo zbistril. Pivo je steklo po grlu, muzika je utihnila, denarnica se je posušila in moral sem se odpraviti domov. Gregorje sedel zunaj na stopnicah in dremal. Zdramil sem ga in stopila sva na cesto. Tam pa je pajdaš začel delati težave. Na vsak način je hotel na desno. 'Kam pa rineš?' sem se jezil. 'A si pozabil, kje sva doma? Po tej cesti nikoli ne prideva domov.' 'Ne poučuj me! Nisem pijan kakor ti. Za mano!' Ne prepiram se rad, sploh pa ne s pijanimi ljudmi, zato sem stopil za njim. Če greš ti, grem še jaz, saj je vseeno kam, ne mudi se mi domov. Cesta je bila prazna, ljudje so še spali. Na koncu vasi pa sva pred hišo zagledala nekega moža. Stopinje srca 165 'Povejte temu teletu.' sem pokazal na Gregorja, kije hodil kakšnih deset korakov pred menoj, 'da po tej poti ne prideva domov.' Mož nama je oprezno pokazal ravno v nasprotno smer, kakor sva šla, in se oziral, kam bi pobrisal, saj ni vedel, kaj bo storilo 'tele*. 'Tele' pa se je pohlevno obrnilo m šla sva nazaj skozi vas. Ko sva prišla do gasilskega doma, kjer je bila veselica, je 'tele' zavilo noter. Jaz seveda tudi. Saj sva postala že oba žejna. Škoda, da so muzikantje že odšli, Gregorje imel še neki drobiž, toliko daje vsak dobil eno pivo. Potem pa sva se zares odpravila proti domu. Srečala sva nekaj ljudi, ki so šli k rani maši. In Gregorje vsakega vprašal, Če greva prav. 'Tele' je pač tele, kaj sem pa mogel. Vidite, gospod, to je bilo pred dvajsetimi leti. Takrat smo bili mladi. Sedaj pa mi je dovolj tale šank in pa kakšen prijazen človek, ki ne govori preveč." "Zdaj si se že tako razgovoril, da si gotovo postal žejen. Ana. daj vsakemu še eno pivo. Ti pa, Drago, če še želiš kaj piti, mi nikar ne go-vori 'vi, gospod’, saj sem ti rekel, da je moje pošteno ime Viktor.1' Poštenjake spoštujem. Zato sem naročil še vsakemu eno pivo, da sva spila na prijateljstvo. "Če imaš čas, lahko greš z menoj'” meje povabil Viktor. "Za pajdaša zmeraj," sem rekel in že sva se peljala proti prehodu. Ne naši ne Madžari se niso zmenili za naju, zato sva kar naenkrat bila v Monoštru. Škatla peciva je bila že pripravljena, Viktorje plačal in odnesel pecivo v avto. "Stopiva tjale v gostilno na eno pivo," sem povabil novega pajdaša. Tam pa so seveda imeli več piv, ne le za vsakega eno, zato sva tudi spila več. Koliko, ne vem, to ni moja skrb, natakar naj se ubada s štetjem. Bilo je že pozno popoldne, ko sva se odpravila iz gostilne. Usedla sva se v avto m se odpeljala. Ker sva si že v gostilni povedala vse, sem bil sedaj prost. Zaprl sem oči in zadremal. Viktor pa je vozil. Verjetno je bila cesta precej ovinkasta, ker meje stalno premetavalo. Zdaj sem se naslanjal na vrata, zdaj sem spet lezel v Viktorja, da me je nalahno odrival, za krepkejši odriv ni imel moči. Zbudil sem se, ko je Viktor močneje zavrl, kajti cesta je skoraj preveč zavila v desno, bolj kakor Viktor. Na srečo sva ostala na cesti. "Kaj sva že čez mejo?” sem vprašal. "Mislim, da še ne. Nisem Še opazil carinikov." "Pa se že dolgo voziva." "Ti spiš m sanjaš. Bova že prišla." "Kaj pa na Seniku sva že bila? Tam bi se lahko ustavila pri Cifri. Eno pivo bi mi sedaj dobro delo." "No, saj bom ustavil." In sva peljala naprej. Pa ni hotelo biti Senika, ne Dolenjega ne Gorenjega. Namesto Senika pa sva čez čas zagledala tablo z napisom: Kbrmend 5 km. 166 Stopinje srca "Ti, pajdaš, mislim, da sva zašla. Kormend je nekje na drugi stani Monoštra, nekje proti Sombotelu ali Pesti," sem ugotovil. "Nič hudega, zapeljem malo naprej in tam obrnem. Če že misliš, da sva zašla." "Nič ne mislim, tako je." "Nisem prepričan. Kaj ni tam prehod?" Prehoda ni bilo, bila pa je policija. "No, zdaj samo še vaju rabiva!" sem zagodrnjal. Viktorje moral pokazati dokumente. Tudi mene so nekaj spraševali, a jaz sem pameten in sem kar ponavljal, da ničesar ne razumem. Tako se najlaže izmažeš! Viktorja sta policaja povabila v svoje vozilo. Ne vem, kaj so počeli, a čez čas seje vrnil en policaj, se usedel v Viktorjev avto in odpeljal za policijskim. "Ti kar pelji," sem si rekel. "Se boš že naveličal." In res se je kmalu. Zavil je na neko bencinsko črpalko in tam ustavil. Odšel je v policijski avtomobil in vsi trije so se odpeljali. Kaj pa zdaj? To so pa čudni ljudje. Nič ne povejo kam in zakaj, samo odidejo. Ni druge pomoči, moram počakati, da se Viktor vrne. Pa se ni vrnil Viktor, temveč policaj in še nekdo. Seveda šele po dveh urah. Ta drugi je bil prevajalec, ki je tolkel neko hrvaščino. Postavili so mi nekaj nepomembnih vprašanj, kje sva bila, kaj sva počela. Kaj pa vas to briga! Nazadnje mi je tolmač rekel, da sem prost in lahko grem. "Kako grem? Kaj pa Viktor?" sem vprašal. V odgovor je policaj samo pokazal z roko, da je Viktor pod ključem. "Tako pa ne bo šlo. Brez pajdaša ne grem nikamor. Skupaj sva prišla sem, skupaj bova šla domov." Po kratkem posvetu je policaj odšel v svoj avto, prevajalec pa se je usedel v Viktorjevega. Jaz pa seveda zraven. Tako smo se odpeljali v Kermedin pred neko gostilno s prenočišči. Prevajalec mi je pokazal, naj grem noter. V gostilni sem seveda našel pajdaša Viktorja. "Kaj pa počneš tukaj? Pohiti, meja se bo vsak čas zaprla, potem pa bova morala nad Hodoš domov." "Le mirno. Jaz sem že najel sobo, kjer bova prespala. Danes tako ne moreva domov. Šele jutri ob desetih mi bodo vrnili dokumente." "Kaj, si znorel! Jaz moram domov, nič nisem povedal, kam grem. Pa kaj tvoji nimajo jutri zjutraj krsta?" "Bodo že počakali. Kaj pa moreš, če je tako! Pridi, tam zadaj imajo kegljišče!" "Kakšno kegljišče! Ne moreva domov, čakajo naju, sploh pa tebe, ti pa misliš le na zabavo!" A Viktor se ni vznemirjal. Ker jaz nisem hotel, je sam odšel v kegljišče. Pozno ponoči je priropotal v sobo in zaspal kot medved. Jaz pa skoraj vso noč nisem mogel spati, kar naprej sem se prebujal. Vstal sem že ob šestih. Ko sem pajdaša ob sedmih budil, je le mrmral, daje še čas. Stopinje srca 167 Šele ob pol devetih se je zavlekel pokonci. Spila sva vsak eno kavo m odšla na policijsko postajo. Šele ob pol enajstih so Viktorja poklicali v neko sobo. Dolgo ga ni bilo ven. Končno seje prikazal na vratih in rekel, da mora plačati kazen. Midva sva pa imela le še nekaj drobiža, ostalo je šlo za prenočišče. "Povej, da nimava denarja," sem rekel. "Morajo naju spustiti." Viktor je spet še v sobo prepričevat, a njegovo posredovanje ni bilo uspešno. Sicer pa ne vem, kako se je Viktor držal. Jaz bi jim že povedal, kar jim gre. On pa je verjetno le mencal in mu je bilo vseeno, kako bo. "Veš kaj, moral boš iti k nam domov po denar." "Si znorel! Kako pa naj grem. Naj vozim avto brez vozniškega izpita? Naj grem peš?" "Tale tolmač te bo peljal z mojim avtomobilom." Slabe volje sem prisedel k prevajalcu in sva se odpeljala. Vidiš, če nisi buden, gre vse narobe. Včeraj ne bi smel zaspati. Pa sem se zanesel na Viktorja. Jaz bi takoj opazil, da se ne peljeva po pravi poti. To 'tele' -oprosti, Viktor, da te tako imenujem, ampak drugače ne morem - pa vozi naravnost v Kcrmedin in to po sredi ceste, naravnost policajem pod nos. Na mejnem prehodu je voznik ustavil in rekel, da naprej ne sme peljati in da se bom tu že znašel. Nekaj sem hotel ugovarjati, pa meje kar porinil iz avta, obrnil in odpeljal. Bil sem jezen, da bi železo grizel. Peš sem se odpravil Čez mejo. Madžari niso nič spraševali, naši pa so silili vame z bedastimi vprašanji: Kje sem bil, zakaj hodim peš, kaj seje zgodilo? Komaj sem se jih otresel. Prikrevsal sem do gostilne. Tam je stal bratranec Milan. 'Hej, Drago, od kod pa ti? Pridi, greva na pivo!' 'Najprej me pelji na Surkašev breg.' 'Le kaj bos tam! Iskal pamet?' 'Ne sprašuj, ampak pelji, če si pajdaš!' sem rekel s takim naglasom, da mc je samo pogledal in se spravil v avto. 'Zdaj samo pelji, ti bom že povedal kako in kaj!' Pri Viktorjevih doma je bilo vse pokonci. Že prejšnji dan je bilo vse narobe, zjutraj pa, ko Viktorja ni bilo od nikoder, so spraševali na vse strani, tudi na policijo. Krst je vseeno bil, čeprav je šlo vse narobe m je botra na vprašanje, kako je ime otroku, odgovorila kar Viktor namesto Aleš. Nekaj kosila so sicer pripravili, a nihče sc ga še m dotaknil. V to tesnobno razpoloženje sem planil z novico, daje Viktor na Madžarskem m da mora plačati toliko in toliko kazni. "Saj sem rekla, da bo vse narobe, če bo on šel," se je razjezila žena. "Pa ne, da sta vidva kje skupaj pila?" v "Kaj, pila? Danes še jedci nisem ničesar, ne da bi pil!" sem povedal delno resnico in se hitro odpravil do avtomobila, da žena ne bi kaj več spraševala. Sem že kar videl siromaka Viktorja, ko se bo vrnil! 168 Stopinje srca Sinova sta medtem že nabasala denarnici in vsi trije smo se odpeljali v Kermedin. Tam pa od vrat do vrat. "Tukaj izpolnite ta obrazec. Tukaj tega. Tukaj plačajte ta znesek, zdaj plačajte to vsoto. Zdaj odnesite listek v prvo sobo." Ko je bilo vse opravljeno, izpolnjeno, podpisano, plačano m je Viktor končno dobil svoje dokumente, je bil že skoraj večer. Sinova sta se odpeljala s svojim avtomobilom, jaz pa sem prisedel k Viktorju in sva se peljala za njima. "No, vidiš, pa bo pecivo vseeno prispelo," je čez čas rekel Viktor. "Seveda bo, le da bo prispelo z enodnevno zamudo in bo nekoliko dražje." In res je bilo precej dražje. Viktor ni plačal le več bencina, ni plačal le prenočišča in kazni, plačal je tudi doma. Vsi, žena, oba sinova, pa tudi snaha, boter in botra so ga na tesno privili. Moral je vse po pravici povedati in morda je naštel še nekaj steklenic piva več kakor sva v resnici spila. Od takrat ga več ne pošiljajo po pecivo v Monošter, pa tudi drugam ne in tudi po drugih nakupih ne hodi. Varno je spravljen doma, kjer vsi budno pazijo nanj. Od takrat spet sam podpiram sank, razen Če se priklati kak človek, ki se mu zahoče prijazne družbe ali če slučajno nimam doma kakšnega dela. To pa ni prav pogosto. Sem pač tak: Z vsakim človekom sem dober, za pajdaša bi dal vse. A prijateljstvo gor ali dol, po pecivo več ne bi šel, ne z Viktorjem in ne z nikomer drugim. Lojze Kozar ml. Vohun s Srebrnega brega Več znaš, več veljaš. Tako pravijo. A ne vsi. Nekaterim jc takoj sumljivo, če nekaj veš. In če si komu sumljiv, je kratka pot do tega, da v tebi vidi sovražnika. Nevarno jc tudi, če nekaj imaš, ali Če hočeš nekaj dobrega štorih. Seveda med normalnimi, dobrimi, poštenimi ljudmi se ti m treba bati. Če pa zaideš med ljudi, ki si ustvarijo misel, da nekaj so, ki si domišljajo, da imajo ne le pravico, marveč nalogo, drugim vladati, potem kaj hitro zaideš v težave. Ti ljudje namreč živijo v strahu, da se njihova namišljena veličina razblini. Zato povsod vidijo sovražnike in zato se zapletajo v mnoge krivice in zla dejanja. Ko sem se vrnil iz Francije, sem nekaj imel, sem nekaj več znal, sem hotel nekaj dobrega storiti. Naučil sem se kar dobro francosko govoriti. Ne tako kakor moj sosed Vendel, ki mi jc drugi dan po prihodu v Solesmcs navdušeno povedal: "Jaz pa francosko že precej razumem." Čudil sem se, dokler sc nisem srečal z njegovimi "Francozi" - poljskimi delavci, ki so seveda go Stopinje srca 169 vorili poljsko. Za mojega soseda je bil pač tuj jezik tuj, in če pride v Francijo, je ta tuj jezik zanj francoščina, čeprav bodo z njim govorili Poljaki ali Čehi. Sicer pa doma francoščine nisem kaj preveč uporabljal. Uporabljal pa sem svojo francosko pridobitev. Iz Francije sem namreč pripeljal kolo. Veliko bogastvo, ki ga še nihče v vasi ob Srebrnem bregu ni imel. Dobro, da sem ga kupil v Franciji, kar nekaj mesecev pred prihodom domov. Tako sem se lahko tam dobro naučil kolesariti. Če bi se šele doma učil voziti, bi se mi vsa vas smejala. Tako pa so me vsi občudovali, ko sem se pripeljal iz Sobote, z železniške postaje. Pozneje je domov prikolesaril tudi moj sosed Vcndel, pa še nekaj drugih fantov iz vasi. Nekajkrat sem se udeležil tudi kolesarskega tekmovanja. Držal sem se načela, daje važno sodelovati, zato svilene srajce, ki je bila glavna nagrada seveda nisem dobil. Vendel pa jo je in bil na to sila ponosen. Kolesa nisem uporabljal za zabavo, temveč za veliko bolj pomembne reči. Ena od njih je bila pravzaprav povezana z mojim "vohunstvom". V času med obema svetovnima vojnama smo sicer lahko hodili na "Kolo sem uporabljal -a pomembne reči. Ena od njih je bila ‘vohunstvo " 170 Stopinje srca Gorenji Senik, vendar ni bilo vse tako lepo in enostavno. Nad Slovenci v Porabju so bedeli skrivni nadzorniki, ki so budno pazili, da kdo ne bi ogrozil krono svetega Štefana. Prekmurje so že itak izgubili, zato je bilo potrebno paziti, da se med Slovenci v Porabju ne bi kaj skuhalo. Prinašati v Porabje slovensko literaturo je bilo skrajno sumljivo, če že ne nevarno. In ravno to sem delal. S kolesom sem se odpeljal v Črensovce h gospodu Kleklu. Ker sem bil ves zadihan in prepoten, so mi najprej lepo postregli, nato pa so na mizo nanosili slovenske katekizme, molitvenike in druge knjige. Zložil sem jih v nahrbtnik in se odpeljal domov. Na Senik sem odšel peš, saj ni daleč, dobre pol ure. Peš sem šel tudi zato, ker bi se s kolesom težko peljal po gozdni poti. Poštije (poštija=glavna cesta) sem se namreč hotel ogniti, predvsem pa obmejne kontrole. Ne vem, kako bi pogledali možje na meji, ko bi odprl nahrbtnik. Tako pa sem po gozdnih poteh srečno prišel na Senik in gospodu Vinceju predal naročene knjige. Čeprav so gospod Vince bili Hrvat z gradiščanske Presike, so dobro govorili naš jezik in spoštovali kulturo slovenskega ljudstva. S kakšno ljubeznijo so jemali v roke slovenske knjige, kako jim je žarel obraz, ko so v rokah začutili duhovno hrano za svoje slovenske vernike! Večjega veselja jim verjetno ne bi mogel narediti! Vračal sem se s praznim nahrbtnikom. Seveda po poštiji, čemu bi skrival prazen nahrbtnik. Toda malo naprej od pokopališča, sta mi prišla naproti dva žandarja. "Kje si bil in kaj nosiš?" "Hotel sem kupiti tobak, pa sem doma pozabil denar, zato se vračam s praznim nahrbtnikom," sem pograbil prvo misel, ki se mi je v sili porodila. "Fant, pamet v roke! Kar tako ni dobro hoditi po svetu!" je rekel starejši in me tako pogledal, da nisem vedel, kaj misli s svojim opozorilom. Ali mi želi dobro, da naj ne bom tako pozabljiv, da bi si delal nepotrebna pota? Ali me opozarja, naj se ne ukvarjam s trgovino? Ali vidi v mojo dušo in ve, da sem se mu zlagal? Kakorkoli, ko sta žandarja izginila za ovinkom, sem upošteval njun nasvet m vzel pamet v roke. S poštije sem zavil v gozd in v zavetju gozda varno prečkal državno mejo in prišel domov. Tako pot s knjigami v nahrbtniku sem večkrat opravil, a vedno s pametjo v roki, zato so moji obiski ostali skriti pred madžarskimi žandar-ji- Iz Francije sem prinesel še drugo dragocenost - fotoaparat. To je bilo še večje čudo kakor kolo. Najprej sem fotografiral na steklo, šele pozneje sem si priskrbel tak fotoaparat, ki je delal posnetke na film. Vznemirljivo je bilo fotografirati: ljudi, pokrajino, hiše... Še bolj očarljivo pa je bilo razvijati film in delati slike. Vse seje dogajalo v poltemi, le drobna rdeča luč je brlela v kotu. V posodi z razvijalcem so druga za drugo nastajale raznovrstne podobe. Nastajale so iz nič, iz nevidnega Stopinje srca 171 zapisa na steklu ali na filmu. Iz temnega premaza na steklu ali na filmu se je izoblikovala hiša ali drevo ali človek. Kako vznemirljivo! Kakor, da bi gledal Stvarnika, ko je ustvarjal svet! A vendar te podobe še niso bile prave. Svet, ki seje prikazoval na filmu, je bil narobe svet. Sence so bile svetle, nebo pa temno. Belina naše tučance (tučanca = iz zemlje zbita hiša) je bila na filmu povsem črna, le vrata in okna so postala svetla. Šele pozneje, ko sem izdelal slike, je narobe svet spet postal naš pravi, domači. Koliko čudežev seje dogajalo v zatemnjeni sobi! Kakšne podobe so vstajale pred mojimi očmi! Fotografiral sem tudi Cosynsov balon, kije pristal v Ženavljah. In preko mojega brata je za mojo fotografsko vnemo zvedel tudi nek profesor v Ljubljani. Pripravljal je knjigo o slovenskih narodnih manjšinah in je rabil fotografije. Naprosil meje, če mu lahko priskrbim nekaj slik iz Porabja: kakšno cerkev, domačijo, pokrajino... Najprej sem si rekel: Nič lažjega kot to. Potem pa sem začel premišljevati, kako bi to izvedel. Iti v Porabje ni bilo težko. Toda s seboj nesti velik in neroden fotoaparat je pa že težje! Na meji bi me gotovo kaj nadlegovali. Če grem skozi gozd, pa lahko kjerkoli naletim na žandarje in Bog ve, kaj jim bo padlo v glavo. Zato sem neke nedelje vzel pamet v roke, pustil fotoaparat doma in odšel peš v Monošter. Hotel sem pri fotografu naročiti nekaj posnetkov. Toda fotograf v Monoštru je bil Madžar, zato se nisem hotel izpostavljati. Odšel sem v Slovensko ves, k znancu Bediču. "Poznaš v Monoštru še kakšnega fotografa?" "V Monoštru je samo eden. Vem pa za enega na Dolenjem Seniku. Je Nemec." Nemec ni nevaren, k njemu lahko grem, sem si rekel. Našel sem ga doma in je takoj obljubil. Vesel, daje šlo vse po sreči, sem stopil v cerkev, ker je ravno pozvonilo k maši. Nato sem se po poštiji odpravil proti domu. Malo pred Gajem, o katerem sem slišal veliko pripovedovati, predvsem slabega, o roparjih, ki so v tem samotnem kraju napadali popotnike, sem zagledal dva žandarja. Bila sta še daleč od mene, toliko da sem videl petelinja peresa za klobukom. Neki glas mi je rekel: "Fant, pamet v roke! Hitro stopi v gozd!" Čemu naj grem v gozd, čemu naj se skrivam, saj nisem storil nič slabega. Mirno sem stopal naprej. "Stoj!" seje zadrl starejši žandar, ko Stm se približal na deset korakov. Mlajši pa je uperil puško vame. Začudeno sem pogledal, saj kaj takega nisem bil vajen. Gotovo je kakšen nesporazum. Vedel sem le nekaj madžarskih besed, zato nisem mogel ničesar povedati. Sicer pa žandarja niti nista spraševala. Pokazala sta mi cesto nazaj proti Monoštru. Tako sem se v varstvu dveh žandarjev vrnil na Dolenji Senik. Odpeljala sta me na žandarmerijsko postajo. Tam je bil nekdo, ki je znal tudi slovensko in je prevajal. "Kje si bil?" 172 Stopinje srca "Pri maši." "To nas ne zanima. Kje si še bil?" "Pri fotografu." Zakaj bi lagal, najbolje je povedati po resnici. Kaj pa je to, če sem bil pri fotografu! "Tudi to vemo. Povej, zakaj si bil tam." Kaj naj bi rekel? Da sem tudi jaz fotograf in da sem šel k njemu po fdm ali po kakšen nasvet ali kar tako na obisk? Kar koli si bom izmislil, bo narobe. Zato sem povedal po pravici. "Kakšen profesor neki, kakšna knjiga!" seje zadrl mož v uniformi. "Ti si vohun. Povej, kdo te je poslal! Kaj ti je naročil!" Nič ni pomagalo zatrjevanje, daje res to, kar sem povedal. Oni je kar naprej ponavljal: Vohun si! "Ce meni ne verjamete, pa vprašajte Forgošno Rozo na Gorenjem Seniku. Ona me pozna, ve, da imam brata, študenta, da je tudi on govoril o knjigi, ki jo pripravlja profesor v Ljubljani." "Bomo videli!" seje zarežal spraševalec in pomignil žandarjema. Mlajši mi je roke zvezal z verigo in me sunil skozi vrata. Odpravili smo se proti Gorenjemu Seniku. Jaz v sredi med žandarjema, z zvezanimi rokami in mlajši je držal konec verige v roki. Tako smo gonili živino na sejem! Med potjo sem imel čas premišljevati. "Kaj neki se dogaja? Zakaj so me obdolžili vohunstva? Kaj pa, če je fotograf kaj povedal, kaj namignil? Gotovo, drugače ne more biti. A zdaj se bo izkazalo, daje vse skupaj le pomota. Kakšen vohun neki! Jaz pa vohun? Kaj pa naj bi sploh vohunil? Za koga? Čemu?" Forgošno Rozo sem že od daleč zagledal. Sedela je na klopi pred hišo. Seveda po nedeljskem kosilu se počitek prileže. Ko nas je opazila, se je prestrašeno umaknila nekam za hišo. Žandarja sta zaman razbijala po vratih in klicala. Sicer se pa kaj preveč niti nista trudila, da bi našla mojo pričo. Onadva sta že vedela, da sta ujela veliko ribo! A ukaz je ukaz in morala sta ga izpolniti. Vsaj na zunaj. "Nazaj!" je ukazal starejši in odpravili smo se nazaj proti Dolenjemu Seniku. Pri zadnjih hišah smo srečali Čmkino Ano iz Martinja. Hotel sem ji povedati, kaj se dogaja, pa je starejši žandar zavpil: "Tiho, nobene besede!" Mlajši pa je še bolj zategnil verigo. Ana meje vsa prepadena gledala m čez pol ure je že pol Martinja vedelo, da so me žandarji zvezanega v verigah odpeljali. Po kratkem postanku na Dolenjem Seniku, sta me žandarja odpeljala v Monošter. Spet ista vprašanja: "Kdo me je poslal? Kaj mi je naročil?" Ker z vprašanji niso dosegli namena, da bi priznal hudodelstvo, so se lotih bolj preizkušenih metod. Moral sem se sezuti in sleči do nagega. Preiskali so vsako gubo moje obleke, drezali v čevlje, da bi našli kaj obremenilnega. "Priznaj: vohun si!" seje pred me postavil mišičasti žandar. Stopinje srca 173 Komaj sem odkimal, že me je zadel tak udarec, da sem padel po tleh. Nato so po meni padale brce, zabeljene s kletvami. Ko seje žandar upehal, je sedal za mizo, drugi pa mi je velel, naj vstanem. Komaj sem se dvignil. Bil sem poln bušk in odrgnin. Kri mi je tekla iz nosa in iz ran po vsem telesu. "No, boš še tajil?" "Nisem vohun," sem šepnil. Kaj več nisem mogel niti povedati. Pa bi tako ali tako bilo zaman. Žandar me je odpeljal po dolgem hodniku do nekih vrat, jih odklenil, me sunil v temo, za mano vrgel nekaj cap in vrata zaklenil. Ostal sem sam, v majhnem, temnem prostoru. Sesedel sem se kakor prazna vreča. "Kaj se dogaja z mano? Zakaj me pretepajo? Kaj sem storil tako strašnega?" Bolj kakor udarci in brce me je bolel moj bedni položaj, to ponižanje. Oblile so me solze in tekle po licih. Nisem jih brisal, čemu le. "Bodo doma zvedeli, kaj je z menoj, kje sem? Kaj bo rekel oče? Kako ga bo to prizadelo!" Nato sem zaspal, kar na tleh, saj v sobi ni bilo prav ničesar. Spal sem slabo, kar naprej sem se prebujal, sanjal in bledel. Po dolgem času sem zaslišal ropot, nekdo je odprl vrata in v tesno sobo je planila svetloba. Nekdo je stopil čez prag, na tla položil posodico z nekakšno juho in spet zaloputnil vrata. Poskušal sem jesti, a mi ni šlo. V temi nisem videl, kaj jem, okusa pa nisem imel nobenega. Morda je bilo v juhi nekaj kock krompirja. Solze so mi silile v oči in odložil sem posodo po nekaj žlicah. Jesti na tleh, v temi, neko brozgo! Še naš pes doma je lepše postrežen! Minila sta še dva strašna dneva. Nikogar ni bilo blizu, le enkrat na dan sem dobil tisto juho. Potem pa sta se pred vrati spet pojavila dva žandarja. "Poberi se, greš z nama!" Upal sem, da domov, da me bodo izpustili. Toda žandarja sta me odpeljala na železniško postajo in vstopili smo na vlak. "Kam? Domov gotovo ne. Proti Martinju ni železnice." Sedel sem na klopi med dvema žandarjema. Vlak se je končno premaknil in se počasi odzibal proti vzhodu. Pozno popoldne seje ustavil v Sombotelu. Žandarja sta se dvignila in me odpeljala v veliko poslopje, kjer sta me predala ljudem, ki imajo več izkušeni z vohuni. Najprej so me zaprli v sobo, v kateri je bilo že nekaj zapornikov. Nato seje začelo zasliševanje. "Priznaj, vohun si! Če priznaš, te bomo izpustili. Kajti ti nisi kriv, mi bi samo radi vedeli, kdo stoji za tabo!" Priskrbeli so mi hrvaškega tolmača, ki je bil blag in razumevajoč človek. Nisem imel kaj priznati. Povedal sem to, kar sem govoril že od začetka, to, kar je bilo res. Oni pa dan za dnem: "Priznaj, da si vohun!" Dnevi so minevali in bil sem popolnoma odrezan od sveta. Nisem 174 Stopinje srca vedel, kaj se zunaj dogaja. Nisem vedel, če doma vedo, kje sem, kaj seje z menoj zgodilo. Če bi vedel, bi mi bilo lažje. Doma so seveda takoj zvedeli, da so me žandarji vklenjenega odpeljali v Monošter. Oče je takoj šel poizvedovat, kaj se je zgodilo, a so mu povedali le, da ne more do mene, ker preiskava še ni končana in da ga bodo o razsodbi obvestili. Nisem vedel, kako se je oče potegoval zame, kako so mu v oči stopile solze, ko je bral v Kleklovih Novinah: "Jako velika žalost je obišla našega širitela Kozar Jurija, ar so Vogri zgrabili njegovoga vrloga sina Vendelina na Seniki i ga kak vohuna (špijona) zbili i zaprli. Dečko je z legitimacijov šo prek i proso fotografa za fotografije, te ga pa ovado po krivičnom. Viipamo se, ka se izkaže njegova nedužnost." O, koliko lažje bi prenašal ječo in zasliševanja, če bi vedel, da nisem sam, da mnogi mislijo name, da se trudijo za mojo izpustitev. Po dveh tednih neprestanih zasliševanj, so mi končno dali mir. Mislim, da so uvideli, da govorim resnico, da torej nisem vohun, da seje tisti dolenjeseniški fotograf zmotil. Seveda tega niso priznali. A Še dobra dva tedna so me držali za zapahi. Potem pa sta nekega dne pred odprtimi vrati spet stala dva žandarja. "Domov greš!" To je bilo vse, kar sta mi rekla. Ni bilo nobene sodbe. Niso me obsodili, niti se niso opravičili, da so me po krivem imeli za zapahi in me nadlegovali in mučili. Takrat sem seveda bil presrečen, da grem domov in na krivico, ki se mi je zgodila, sploh nisem mislil. Žandarja sta me odpeljala na vlak, sedaj sem prosto sedel ob žandarju, roke mi več nista zvezala z verigo, kakor takrat, ko smo se vozili v Sombotel. V Monoštru smo spet obiskali žandarmerijsko postajo, kjer so mi vrnili moje stvari, nato pa smo se peš podali proti Seniku in proti meji. Ko smo prišli na mejo, jc eden iz žepa potegnil nek papir in prebral mojo obsodbo: "... dokler bo krona svetega Štefana, ne smeš na naše ozemlje..." Torej vendarle kazen: izgon iz države. A zakaj, če nisem kriv? Kajti če bi bil kriv, me gotovo ne bi kar tako izpustili. Torej Še ena krivica, ki me je doletela. Sicer me pa pod krono svetega Stefana sploh ni vleklo. Na Senik bom pa gotovo še kdaj šel, saj je ta moja župnija krsta čisto na obrobju Štefanove krone, Če ni že nekoliko izven nje. Pa tudi v gozd, ki je ostal na drugi strani državne meje, bom še hodil, saj ni treba vsem razlagati, kdo sem in kakšno kazen so mi naložili. Toda motil sem se. Krona je bila trdno postavljena in Senika varuhi niso izpustili izpred oči. Pa tudi name niso pozabili. Žandarji in vsi drugi, ki so skrbeli za varnost madžarske države, so dobro vedeli, kako nevaren sem krom svetega Štefana in so budno pazili, da nisem stopil na njihovo zemljo. A vendar sem stopil. Šest let kasneje se je začela druga svetovna vojna. Madžari so krono svetega Štefana raztegnili tudi na Prekmurje. In Stopinje srca 175 nekega dne me je madžarski notar dal poklicati k ritaru. Ker je to bilo doma v naši vasi, sem šel. Notarje sedel za mizo v prednji sobi in ko sem vstopil, rm je rekel: "Zdaj si madžarski državljan, glej, da boš pameten!" Zabrnelo mi je po spominu. Ali nisem teh besed že nekoč slišal? Seveda, žandar mi je rekel, ko sem nosil knjige na Senik: "Pamet v roke!" Zunaj mi je ritar šepnil: "Slišal sem, da bodo Madžari naredili preiskavo, ker imaš veliko slovenskih knjig. Skrij jih!" Res smo imeli doma veliko knjig, predvsem mohorske. Precej sem jih res skril, a preiskave ni bilo. Toda nekega dne sta se na dvorišče postavila dva žandarja. "Le kaj bi spet rada?" meje streslo. "Slišali smo, da imate radio in poslušate London!" Bila sta dva starejša žandarja, verjetno naveličana vsega, zato sta me tako prijazno nagovorila. Prav nič v stilu prejšnjih srečanj. Res sem imel radio. Sestavil pa sem ga sam. Na tuljavo sem navil tanko žico. Vstavil kristal, ki se ga je dotikala tanka igla. Radio sem povezal z anteno, žico, ki je bila razpeta med hruško in staro jablano za hišo, si nataknil slušalke in toliko časa premikal iglo po kristalu, da sem ujel pravo postajo. Prav lepo se je slišal tudi London. Poslušali smo oddaje v vseh jezikih. Le tako smo vedeli, kaj se v resnici dogaja v svetu, katera vojska napreduje, katera izgublja. "Seveda imam radio," sem mirno rekel. "Kar poglejta." Vstopili smo v sobo, kjer sem imel radio, se ga dotaknil z desnico, toliko, da sem premaknil kristal. "A temu pravite radio?" sta se začudila žandarja. "Saj je radio, ampak sliši se le Gradec, pa še to bolj slabo. Kar poslušajta!" Drug za drugim sta si nadela slušalke, jaz pa sem naravnal kristal tako, daje le šumelo in seje le kakšna beseda nerazločno slišala. Saj so me pa ravno madžarski žandarji učili, naj vzamem pamet v roke! "To kar poslušajte!" sta rekla in se poslovila. Potlej sem imel mir. Tudi zato, ker je vojna minevala in je kroni svetega Štefana kazalo vse slabše. Nazadnje se je skotalila na tla, v prah in izgubila svoj sijaj. Oblast pa je ostala, zdaj taka, zdaj drugačna, zmeraj pa zagledana vase in v strahu pred namišljenimi sovražniki. Da se s “Slavskega” ne bi več v Porabje podajali vohuni, in da izpod okrnjene krone svetega Štefana, iz tega raja, ne bi bežali njeni prebivalci v gnili zahodni, kapitalistični svet, so oblastniki mejo dobro zavarovali. Postavili so minska polja, postavili trojno žično ograjo, preorali širok pas zemlje, ki so ga nekajkrat letno rahljali, postavili visoke stražarske stolpe, s katerih je budno oko stražarja spremljalo vsak premik ob meji. Svoje ljudi ob meji, predvsem Slovence, so iz varnostnih razlogov preselili globoko v notranjost krone. Počeli so še marsikaj drugega, nespametnega, krivičnega in še danes se teh razvad ne morejo znebiti. 176 Stopinje srca Zato vam pravim, kakor ste me naučili: "Fantje, pamet v roke!" Jaz sem jo vzel, zato ostajam na svojem Srebrnem bregu, srečen in zadovoljen, kljub nikoli poravnanim krivicam, ki ste jih storili v svoji zaslepljenosti. Vladimir Kos Pesmi Ni boljšega prijatelja Ta tvoj srca utripajoči dih oživlja svet, oživljajoč nebesa. Oprosti mi tako brezbarven stih -bo kdaj ljubezen tekla mi s peresa? In vendar te imam po svoje rad, ki rad imaš pojočega človeka. Saj Ti si ustvarjalsko - Božje mlad, vesel, ko pesem z naših src priteka. Človeško čutiš v vseh razsežnostih, ker v tvojem Svetem Duhu ni nasprotij. In dal si nam Marijo - hvala Ti! mogočno v Božje Matere dobroti. Kdo ve za boljšega prijatelja? In vendar se te toliki bojijo: Žele si svet brez tvojega srca. Z "razsvetli jih!" končam to melodijo. Ob vodi (V slogu japonske haiku pesmi S 5, 7 in 5 zlogi.) Zelenečih vrb harfe veter ubira speči vigredi. Svetovni dogodek Morda se boš Čudil, še ti se čudila, da pojem o važnejših dogodkih sveta -ne nujno o tistih le s sodov Črnila za prve besede iz ust časnika. V ozadju dogodkov velikih (in malih) Vsevedni, Vscmočni prisoten je duh. Od dne, ko so z njim sc od sreče smejali Stopinje srca 177 na sredi sovražnikov, spletk in potuh. O, binkošti prvih dogodek svetovni! Odtlej ni brez njega obratov zemlje: Dogodke usmerja nebeško nesnovni, najraje je tam, kjer ga ljubi srce Ne boj se! Človeku ne jemlje svobode: Po njej je vsak - človek, po njej ni - žival. In vendar usmerja vse naše usode, da zmaga na koncu usmiljeni kralj! Morda se ne Čudiš več moji tej pesmi, ki v binkoŠtnem dnevu zajema napev. O, da bi se zlila s trobentico v vesni -ves svet je zdaj vesnin vstajcnjski odmev. Neko jutro v Beltincih Se ni velikonočnih vin zlatnine, in vendar svod v tramincu se iskri, drevesa dvigajo roke v višine, ker dober človek beltinski še spi. A ptički simfonijo žvrgolijo, trobentice se z zvončki vadijo -dotlej da ceste z vzdihom se zbudijo, dotlej da psi z dvorišč zalajajo. Le potok se brezbarvno v dalje vije, k obzorju, kjer ga Čaka prag neba: a brez predstavnikov birokracije, ki komaj kdaj to grudo prepozna. V zvoniku bije ura praznik dela, potem se še zvonovi oglase, tako kot nekdaj, ko sta še sedela sam Blaž in Neža v "indašnjih" klopeh. Ne, ni še tistih barv za ples zlatnine, ki dnevu zagori vstajenjskemu. A gruda že drhti, drhte ravnine, in zbor žafranov v Beltincih z mostu. Beltinski plesalci (ob nastopu v Tokiu decembra 1998) 178 Stopinje srca Kako se vrtijo s srca melodijo, še kretnje in gibe združujejo v vibe navzgor in navzdol! Kako zaživijo, kar v ples spremenijo, držeč v ravnotežju življenje v omrežju, veselje in bol. V tem ritmu so griči, ravnine in ptiči in Mure valovi, orkester z vetrovi, molitev zvonov. In noše so pesem, začarana v plese, v ljubezni povesti o daljah ob cesti prekmurskih domov. Na zdravje, plesalci! Na strune igralci! Kot kapljic zlatnina slovenskega vina je vaš blagoslov. Lahno se vrtite, sc v pare družite -na plesnih valovih Ljubezen naj vnovič pusti svoj naslov. Misli se ne jokajo Sc čudil sem in še ljudem se čudim, ki pravijo, da vse, prav vse je snov... A vsak - brez misli - nem se z zvokom trudi, ne more z njim v umevanje domov. In snov je bor, ki vetru prisluškuje. In snov morje, njegov plešoči val. In zrak, ki ladjin "Zbogom!" posreduje. In kaplja na rokavu, solz kristal. A misli se ne svetijo v večeru, ne jokajo, ko ladja z dnevom gre. V galebov krikov hripavem nemiru le misel za vrnitve nade ve. Rezka - s. Emanuela Žerdin 179 in bila je vojna na Balkanu 1999 i. Kot beli šotor je razpeto trpljenje čez Balkan. Kdo te je preklel, Balkan? Kdo usodno začaral? Te res nihče več ne ljubi? A mnoga ljudstva tu živijo, ki sanjajo samo še o miru, a vojne kar naprej divjajo... Vrnite se, golobi miru, nazaj na Balkan! V Bosno, kjer Še zmeraj otožno šumi reka “Bosna ponosna”; v Srbijo, kjer ljudje kot ti in jaz v bunkerjih se skrivajo; na Kosovo, s krvjo oblito Kosovo, kjer so široka polja in dobri siromašni ljudje. Vrnite se, golobi miru, vrnite se nazaj na Balkan! 2. Sosestra je moja na Kosovu doma... Sosestra je moja pela nekoč: “Oj Kosovo, nana ime - Oj Kosovo mati moja” in je trpela hudo, ker je tako malo ljudi, ki njen narod ljubijo... Sosestra je moja zdaj od žalosti bolna. Že mesec dni nič ne ve, kje je mati, kje brat in njegovi otroci, ali njihova vas še stoji, ali sploh še kdo poje tam “Oj Kosovo, nana ime”... Sosestra je moja od žalosti bolna, jesti ne more, ponoči bedi, srce ji krvavi... Kje je mati sosestre moje? 5. Ko bombe govorijo, strune molčijo... A strune albanske ječijo, ne molčijo, Kdo je požgal vas domačo sestre moje? Kje doni zdaj neizpeta pesem dežele njene: “Oj Kosovo nana ime...” 3. Še nikoli ni bila tako lepa pomlad! Rože cvetijo kot še nikdar, cvetoče češnje dišijo kot takrat, ko bil si še mlad... Še nikoli ni bila tako lepa pomlad! A na Kosovu bombe lomijo mlade veje in južni veter čez požgane vasi veje, ludi tam je pomlad... tam bi tudi nekdo ljubil rad... Ali mrtev na cesti leži, z odprtimi očmi v modro nebo strmi in vejo, ki je padla na njega, namesto deklice objeto drži... Še nikoli ni bila tako lepa pomlad, še nikoli ni ležalo toliko zlomljenih vej a pod vejami široko odprtih oči sredi izsušenih blatnih mlak... Še nikoli ni bila tako krvava kosovska pomlad... 4 Rada bi bila stara, usahlih oči, da nič ne vidim, da me pravzaprav ni, da ne vem kaj se pri sosedovih godi, da ne vem kdo spet tam na cestah mrtev leži... Pa nisem stara... Srce me boli, ker sem del teh ubogih ljudi a pomoči od nikoder ni in ni... Zdi se mi, da je že tisoč let prelepi Balkan uklet... 180 Stopinje srca sredi bomb otožno pojo, da se sliši tja gor v nebo... Nihče nima tako žalostnih pesmi, nihče ne igra tako žalostno na gosli kot tisti, ki so na Kosovu doma! Njihove pesmi jočejo in trpijo, kot da srce naroda v sebi tiščijo m samo to govorijo, kako ljudje albanskega naroda trpijo... Strune albanskih gosli so kot hrana, če jih ni, je duša lačna, sama, Če so tu - namesto srca jočejo, ihtijo, saj ljudje niti solz več svojih nimajo. Stume albanske sredi bomb ječijo, otožno pojo, da se sliši tja gor v nebo.. 6. Kakšna velika noč! Zvonovi pojo jasno in glasno! Ljudje v crkvice kamnite hitijo, sestre pirhe pisane delijo, a nič ni tako kot nekoč... Sredi maše sirene zaječijo, nad nami bombniki letijo, sredi veselja smeh na ustnicah zamre... Fantje v hoste se skrivat bežijo, ulice so prazne, sosedje molčijo. Vojna je! 7. Črna Gora, ljubezen moja! Četudi po domovini večno hrepenim, te rada imam, z mislijo nate zaspim Črna Gora, povej: Zakaj spet temni se modro nebo, zakaj drhti naročje tvojih ponosnih gora9 Kamenje belo vpije, kriči, ponosni ljudje imajo ugasle oči -le kdo te je ranil, Čma Gora, ljubezen moja? O, že tisoč vojn si preživela, že tisočkrat te tujina zasužnjit hotela, a nisi se vdala! Bodi hrabra tudi nocoj, Čma Gora, ko letala lepoto tvojo kazijo. Glej, zate dvigam pred belim oltarjem roke, zate utripa moje srce! Ne daj se, Črna Gora, ljubezen moja! Ne daj se! 8. Generali so za vojne, politiki za sporazume, a jaz sem za MIR! Ko gre z roko v roki braz z bratom prek ceste. Jaz sem za MIR, ko namesto bomb zvezde padajo z nebes in otroci prižgejo ljubezni kres. Da, za MIR sem, ko bom spet z vlakom potovala od Maribora do Skopja in stiskala roko vsem, ki dobro mislijo. Jaz sem za MIR! Kot milijon drugih na Balkanu, ki sovraštva moč poznajo in trpijo, trpijo zelo in si samo MIR želijo... Jaz sem za MIR! 9. ALBANKA SEM! Zaradi tistih Albancev, ki jih poznam in jih srčno rada imam! ALBANKA SEM! Zaradi trpljenja, ki me ubija, zaradi nedolžne krvi po celem Kosovu prelite! ALBANKA SEM! Stopinje srca 181 Zaradi naroda, ki trpi, zaradi prezira do teh ubogih ljudi’ ALBANKA SEM1 Zaradi otrok, ki samo albansko govorijo in imajo otroštvo polno solz. ALBANKA SEM! Zaradi beguncev, ki jih ne marajo, zaradi tistih, ki bolečine njihove ne razumejo! ALBANKA SEM! Unejam Shipetare! 10. Leto 1999. Zadnje leto tisočletja. V Ameriki kupujejo drage vstopnice za zadnjo noč dvajsetega stoletja. V Angliji bogate spomenike do neba gradijo. V Nemčiji že nove marke za novo tisočletje delijo... A tukaj na Balkanu ljudje od zvokov siren že živce gubijo, v begunstvo čez mejo bežijo, ali pa mrtvi na cestah kot smeti ležijo... Tukaj na Balkanu se bodočnosti bojimo, si nazaj v prvo tisočletje želimo... Stanislav Koštric Prihodnji čas Samotna zijalka v skalovju kot topel dom. Po lovski stezi se vzpenjam v odrešenost. Kot mladoporočenca med medenimi tedni koprnim v prihodnost. Notranja bolečina Pomladno sonce sredi februarja kot predigra majskega veselja. Samota, ki ubija kot privid. “Tako sem žalosten kakor izigrana zaročenka!” 182 Stopinje srca Tiha samota Še zadnji objemi na ozarah večnosti. Uveli spomini zagrenjeni preteklosti. Trpka sedanjost v krvavih dlaneh. Navidezna izgubljenost ob obali na čereh in tiha samota še nedotaknjena Torzo Zgodaj zjutraj, utrujen od prečutih noči kot zapozneli vlak na slepem tiru brez voznega reda. Zaman iskanje v globini lastne biti, ko padejo v hipu zadnje ovire. Kot igra biserov zadonijo v molku pozabljene besede. Miroslav Slana - Miros Nekomu moraš reči bog POSTAVLJAMO si tabernaklje za zlata teleta postavljamo oltarje svoji nadutosti dvigamo zvonike s pogledom k soncu a vidimo mrak -zidamo templje za bogove pa ne znamo moliti niti enega - NE znamo več božjega jezika malikujemo svoje minljivo drobovje na križpotju lesni črvi grizejo trnovo krono srce trohni na križu asfalt je pogoltnil travnik z rožami -tam smo otroci spletali venec Devici - Stopinje srca 183 POSTAVIMO si dušni oltar čist in jasen kot sonce za ljubezen prijatelja - boga ker nekomu človek mora reči bog da ne tuli sani v gluhonemo vesolje - našel sem ga v mladih rodovih ko nabirajo pobožnost jutranje rose - Terezija Luk Mati, prihajam k tebi Mati, prihajam iz hrupa življenja, utrujenost prevzema moje telo, a še posebej dušo. Težko je mirno sprejeti vse, ker se nam zdi vsak dan poln dela in boja. Stvari, s katerimi smo se tako lepo razočarali, ljudje, s katerimi bi bili radi dobri, nas zavračajo, tisti, ki jim pomagamo v stiski, nas skušajo izkoriščati. Zato prihajam k tebi, mati, kajti v meni hodi negotov otrok, a pri tebi sem močna in polna zaupanja. Samo ob misli, da imam tako mater, sc mi vrne pogum. Čutim, da se opiram na tvojo laket, da me tvoja volja vodi. Tako moram mirno nadaljevati pot. Popolnoma me prenovi, da lahko bom videla lepo stran življenja. Podpiraj me, da bom mogla hoditi brez strahu. Daj mi roko, da bom vedno našla pravo pot, blagoslovi me, da bo moja navzočnost v svetu znamenje tvojega blagoslova. 184 Jubilejne stopinje Stanislav Raščan 75-ohletnica rojstva profesorja Vladimirja Kosa Profesor dr. Vladimir Kos je rojen 2. junija 1924 v Murski Soboti, je jezuit m že triinštirideseto leto misijonar na Japonskem. Do leta 1995 je predaval na jezuitski univerzi Sofija v Tokiju, ki velja za eno najboljših japonskih privatnih univerz. Na univerzi je predaval fundamentalno teologijo, nekaj časa poučeval nemščino in angleščino, potem je prevzel predavanja iz filozofije v angleškem jeziku. Od vsega začetka svojega dela na Japonskem je eden izmed voditeljev organiziranega socialnega dela. Po obvezni upokojitvi pri 70-letih se posveča svojemu socialnemu delu še z večjim zanosom. Skrbi za dom za otroke iz neurejenih družin m za onemogle ostarele. V dnevni oskrbi imajo tudi brezdomce. Je avtor sedmih pesniških zbirk in pisec Številnih filozofskih, teoloških in literarno kritičnih esejev, tudi kratkih zgodb. Večina njegovih pesniških zbirk je izšla v Argentini, nekatere zbirke v begunskih taboriščih v Avstriji. Leta 1960 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko “Dober večer, Tokio”, edino knjigo v slovenščini, izdano na Japonskem. Letos aprila smo doživeli tudi njegovo prvo izdajo pesniške zbirke “O, svetloba, voda, zrak!” v Sloveniji. Jubilejne stopinje 185 Po mnenju nekaterih literarnih kritikov gre za največjega živečega pesnika slovenske emigracije. Profesor Kos je bil zaradi političnih razlogov petdeset let zamolčan in osamljen ter brez državljanstva. Šele leta 1905 je dobil slovensko državljanstvo po posredovanju brata karikaturista Boža Kosa in je prvič obiskal Slovenijo. Na žalost mu je eno leto prej umrla mama, ki je bila preko pisem včasih edini živ stik s slovenskim jezikom. Leta 1997 je izšla pri mariborski založbi Obzorja njegova knjiga Eseji z japonskih otokov. Leto kasneje je ista založba izdala zbirko izbranih pesmi Cvet, ki je rekel Nagasaki. Gre za najbolj izpopolnjen izbor Kosove poezije s spremno študijo Franceta Plibernika. Na povabilo rektorja Univerze v Mariboru, profesorja dr. Ludvika Toplaka, je profesor Kos predaval kot gostujoči profesor v Mariboru spomladi 1998. Spomladi letos pa gaje profesor dr. Andrej Bekeš, predstojnik Oddelka za Azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, povabil kot gostujočega profesorja v Ljubljano. Profesor Kos je namreč tudi redigiral japonsko-angelški slovar, ki je bil večkrat ponatisnjen. Profesor namreč velja za posebno dobrega poznavalca kitajskih pismenk ter vzhodnjaške religije in filozofije. Profesor Kos je v svojem delu in življenju bil ves čas zavezan ideji o samostojni slovenski državi in je bil zaradi tega 50 let brez državljanstva. Ni hotel namreč sprejeti jugoslovanskega državljanstva, jugoslovanske oblasti pa so preprečile, da bi mu bilo podeljeno japonsko državljanstvo. Zato mu velja tudi za to pokončno držo čestitati. Vsi, ki imamo priložnost, da se lahko srečujemo s profesorjem Kosom na Japonskem in tisti, ki ga poznajo preko pesmi po celem svetu, se mu pridružujemo v mislih ob njegovi 75-letnici 2. junija 1999. Franček Maršič Martin Maroša - biseromašnik Široko nasmejana usta, prijazne in navdušujoče oči, nekoliko v pobožnosti sklonjena glava, tako morda ob prvem srečanju spoznamo enega od letošnjih bi serom ašni kov, Martina Maroša. Pravi, da je Melinčar. Rojen je bil sicer v Združenih državah Amerike (Chicago), pa mu niso napovedovali ravno dolgega življenja. Že v najnežnejših letih seje z mamo in bratom napotil nazaj v domači rodni kraj, pozneje pa je za njimi prišel še oče. Preden je začel spoznavati številke in črke jc spoznal salezijance v Veržeju, njihovo ljubezen do otrok in mladine, predvsem pa njihovo pobožnost do Marije in evharistije. To gaje prevzelo in navdihovalo skozi vse življenje. Imel je veliko srečo, daje razen enega leta pod madžarsko šibo, v 186 Jubilejne stopinje šoli in na poti svoje mladosti srečeval vedno dobre in prizadevne učitelje, ki so v njem razvijali več in bolje kakor bi bili dolžni zaradi svoje borne plače. Pomagali so mu, da bi se čimbolj in vsestransko pripravil za življenje. Je bila to samo sreča ali že kar neke vrste božja dobrota, ki gaje prehitevala, da bi ga pripravila na njegovo življenjsko poslanstvo? Zaradi globokih stikov s salezijanci v Veržeju in močne vernosti v domači družini mu ni bil problem, da gaje salezijanec Jožef Radoha povabil v Italijo, da bi se tam pripravil na salezijanski duhovniški poklic in za delo v misijonih. Še preden je bil posvečen v duhovnika seje odpravil na dolgo in naporno pot proti Ameriki, tokrat proti Južni Ameriki ali bolj natančno proti Čilu, ki so mu postali za 45 let druga domovina. Prostranstva te države so omogočale tudi njemu brezmejne možnosti delovanja. Enkrat bi ga lahko videli, da je lahko cele tedne jahal ali se vozil s kamionom po planjavah in farmah in prinašal veselo oznanilo evangelija priseljencem, ki so bili nemalokrat pobegli kriminalci, pa tudi Indijancem. Drugič bi ga lahko občudovali pri načrtovanjih in gradnjah misijonskih in župnijskih postojank ah salezijanskih zavodov, potem bi ga srečali kot usmiljenega Samarijana med bolniki ali najbolj revnimi, pa zopet kot voditelja in profesorja Šole z dva tisoč dijaki, ali kot župnika 50.000 vernikov v razbojniškem predelu mesta. Vedno in povsod pa: salezijanec in duhovnik, doma iz Slovenije. Njegova življenjska izkušenost in prekaljena pobožnost, široka razgledanost in dobrota srca tudi danes, ko skriva svojih 87 let, privablja mlajše in starejše iz bližnje in dalnje okolice v Veržej na pogovor ali spoved, ah pa preprosto na urice klepetanja. Za vsakogar si vzame čas, vsakomur ima kaj povedati, predvsem pa vsakogar spodbuja k bolj zavzetemu in bogatemu človeškemu in duhovnemu življenju. Njegovo letošnje obhajanje biserne maše zatorej ni bilo samo njegovo praznovanje. Bilo je priložnost za skupno zahvalo Bogu in Mariji za njegov dar poklica številnih vernikov in prijateljev, ki so ga s pobožnostjo spremljali pri slovesnih daritvah svete maše v domači župniji Beltinci, v domači vasi Melinci in v sedanjem domačem kraju Veržej. Želja in voščilo vseh je bilo, naj ga dobri Bog in nebeška Mati Marija Še dolgo ohranjata med nami, da nam bo v zgled in oporo s svojim življenjskim optimizmom in s svojimi neštevilmmi urami molitve in spovedovanja. Skratka, da bo z biserom svojega življenja in delovanja pomagal vsakomur, s katerim se srečuje, spreminjati tudi njegovo življenje v blaženo in biserno. Odhojene stopinje 187 Odhojene stopinje Jožef Smej In mcmoriam: Ludvik Duh in Alojzij Gabor Ludvik DUH V četrtek 4. decembra 1997 je v soboški bolnišnici (Rakičan) sklenil svoje zemeljsko popotovanje Ludvik Duh, ljutomerski župnik in prodekan v pokoju. Rodil seje 13. junija 1906 v Ključarovcih, župnija Križevci pri Ljutomeru. V duhovnika je bil posvečen 5. julija 1936 v mariborski stolnici. Pogreb je v soboto 6. decembra v Ljutomeru vodil podpisani. Od pokojnega so sc poslovili njegovi nekdanji kaplani, duhovniki domačini, župljam, mladina in predvsem njegov naslednik-Izidor Veleberi. Zahvalil se mu je za pastoralno pomoč, nasvete m molitev. Po dolgi poti od župnijske cerkve skozi mesto vse do pokopališča je dolgoletnega ljutomerskega župnika (1959-1982) spremljala množica vernikov. Na pokopališču jc poleg drugih molitev m pesmi odmevala pesem moškega pevskega zbora: Eccc quomodo moritur iustus... Več o Ludviku Duhu glej Stopinje 1977, 184-185 in Stopinje 1987, 136-140. 188 Od hoj ene stopinje Alojz GABOR Rodil seje 20. aprila 1911 na Petanjcih, župnija Tišina, v globoko verni in narodno zavedni družini. Njegovega očeta je vzgajal Jožef Klekl st. kot domačin bogoslovec s Krajne in pozneje kot Ivanocyjev kaplan na Tišini. To je Klekl opisal v Novinah 23 (1936) 39, 2 ob Gaborjevi novi maši pod naslovom: Zakaj spomin za letošnje novomešnike. Po osnovni šoli se je Alojzij s kolesom vozil v Mursko Soboto, kjer je končal nižjo gimnazijo. Višje razrede je obiskoval na državni realni gimnaziji na Ptuju. Po petih letih bogoslovja v Mariboru je bil 5. julija 1936 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Sledile so kaplanske službe: Sv. Marjeta niže Ptuja, Sv. Jurij v Prekmurju, Sv. Pavel pri Preboldu, Beltinci in leta 1943 vnovič Sv. Jurij v Prekmurju, kjer je po vojni, 1. avgusta 1945, postal župnijski upravitelj, 8. julija 1951 pa župnik. V pastorali nam je bil najprej vzor kot oznanjevalec božje besede. Neminljivo versko resnico je znal obrniti na aktualne potrebe. Bilje reden in vesten duhovnik tudi pri rednem poslovanju v župnijski pisarni. Alojz Guboi Odhojene stopinje 189 V gorečnosti za božjo hišo je obnavljal župnijsko cerkev sv. Jurija in podružnično cerkev Marije Snežne v Fikšincih in štiri sorazmerno velike vaške kapele. Leta 1989 je stopil v zaslužen pokoj, vendar je po svojih močeh še pomagal v pastorali, posebej v spovednici. Zaradi gangrene so mu morali amputirati obe nogi nad kolenom. Preizkušnjo je prenašal tako, da nam je "dal zgled Tobijeve potrpežljivosti kakor svetega Joba" (Tob 2, 12). V zahvali ob svojem zlatomašnem jubileju jc zapisal: "Gospod, hočem, ker hočeš ti (...). Hočem, dokler hočeš ti (...). Starost je počasen prehod v samoto, ko si sam s svojim Bogom." V zahvali za biseromašni jubilej pa je zapisal: "Gospod, dal si mi preživeti mnoge in hude stiske (...). Nisem vreden tega izrednega jubileja, ker zdaj ne morem dosti storiti, samo še z molitvijo in žrtvijo." Na trojiško nedeljo, 30. maja 1999, je dopoldne še opravil najsvetejšo daritev, zvečer pa odmolil večernice in sklepno molitveno uro s pomenljivim Simeonovim slavospevom: "Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru..." Nato je v svoji sobi v župnišču pri Sv. Juriju v Prekmurju legel k počitku. V ponedeljek zjutraj, na praznik obiskanja Device Marije, gaje Hilda Fric, ki mu je stregla, našla mrtvega. Ne vemo, ali je Gospodar življenja prišel ponj ob drugi, tretji ali četrti nočni straži, našel pa ga jc pripravljenega. Pogreb je pri Sv. Juriju v Prekmurju v torek, I. junija, vodil podpisani. Do zadnjega kotička napolnjena župnijska cerkev je pričala, s kako ljubeznijo so se jurjevski župljani s svojim župnikom Martinom Vorošem poslovili od svojega bivšega dolgoletnega župnika. Še isti dan so pokojnika pripeljali na božjo njivo njegovega rojstnega kraja. Med besednim bogoslužjem jc škof Smej imel homilijo. Ob odprtem grobu pa se je poleg domačega župnika in drugih poslovil od pokojnega njegov sošolec Štefan Kušar, biseromašnik, župnik v Črešnjic-ah. Ganljivo je bilo, kako je ta bivši duktor v bogoslovju znal po abecednem redu na pamet našteti vseh 19 kolegov svojega letnika iz bogoslovja, od katerih sta sedaj šc dva dejavna župnika, eden pa jc v Duhovniškem domu v Avstriji. Jurjevski župljani so vrsto let videvali, £ako sta zakonca Fric ob nedeljah m praznikih peljala na vozičku upokojenega župnika v cerkev. Z njegovim odhodom v večnost ga niso izgubili. Na petanjski božji njivi ob kapeli s pomenljivim napisom RESURRECTUR1S (Tistim, ki bodo vstali) oznanja še naprej, da smo božji otroci, otroci vstajenja. 190 Od hoj ene stopinje Jožef Smej Frideriku Gumilarju v spomin Friderik Gumilar Le poglejmo v naše Stopinje (večjo vrednost imajo, če hranimo vse letnike, od 1972 naprej)! Sebeščanski župnik Friderik Gumilar je bil reden sodelavec Stopinj. V Stopinjah 1982 najdemo fotografiji: Blagoslovitev kapele v Salamencih m Telovska procesija v Pečarovcih ter tudi kot vsakič poročilo o župniji; v letniku 1995 tri fotografije: Prenovljeni Farni dom v Pečarovcih, Birma v Pečarovcih in Biserna poroka Štefana in Kristine Šeruga iz Šalamenec; v letniku 1996 tri fotografije: Romarji v Sveti deželi, Prvoobhajanci m Biserna poroka Karla m Neže Celec; V letu 1997 tri fotografije: Prvoobhajanci in osmošol- ci, Prenovljena zunanjščina cerkve sv. Sebeščana in Mašno slavje ob 200 letnici župnije; v letniku 1998 pa kar pet fotografij: Cerkveni pevski zbor, ZlatoporoČenca Alojz in Ana Bagari ter Peter m Valentina Fujs, Prvo obhajilo in izpoved vere, ter Gumilarjeva kapela na Kukojci (str.232). Prav v tej hiši na Kukojci, v kateri je tudi kapela, so v soboto 9. oktobra 1999 zjutraj našli Friderika Gumilarja, upokojenega sebeščanskega župnika, mrtvega. Po zdravnikovih ugotovitvah bi naj izdihnil ok. 1.30h. Rodil seje 13. aprila 1938 v Dolnjih Slavečih, in sicer v številni verni družini. Že v mladosti je slišal Gospodov glas in se mu odzval. Kot frančiškanski redovni bratje opravljal službo zakristana v baziliki Matere usmiljenja v Mariboru. Z izredno pridnostjo je končal srednjo šolo in se vpisal v mariborsko bogoslovje. Vzgoja, ki jo je dobil pri frančiškanih, mu je pomagala, daje kot bogoslovec in pozneje kot Škofijski duhovnik širil vedrino asiškega svetnika. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1970 v mariborski stolnici. Sledile so njegove duhovniške službe: duhovni pomočnik v Podčetrtku in Olimju; kaplan pri Sv. Križu v Rogaški Slatini in v Brežicah. Aprila 1975 je prišel k Sv. SebeŠčanu v Pečarovce, kjer je kot župnijski upravitelj in župnik deloval 22 let vse do svoje upokojitve 1. avgusta 1997. Lepo obnovljena župnijska cerkev, nova ekumenska kapela Sv. Petra v Salamencih, predvsem pa njegovo oznanjevanje božje besede, delitev zakramentov, obiskovanje bolnikov, njegova skrb za lepo Odhojene stopinje 191 cerkveno petje, njegovo prizadevanje za edinost kristjanov, za bratsko sožitje med katoličani in evangeličani, vse to je zapisano v božji knjigi življenja. Od 1. avgusta 1 $97 pa vse do svoje nenadne smrti je bival v svoji hiši v Dolnjih Slavečih. Ta hiša stoji prav blizu njegovega rojstnega doma (te hiše ni več) in blizu rojstnega doma prvega prekmurskega katoliškega pisatelja Mikloša Kuzmiča (1737-1804). O tem govori tudi spominska plošča na hiši Friderika Gumilarja. V svoji hiši je gospod Friderik uredil lepo napol javno kapelo sv. Križa, v kateri je zbiral okolišnjo versko skupnost, maševal, opravljal molitveno bogoslužje, predvsem hvalnice in večernice tudi skupaj z verniki m prav tako molitev rožnega venca. Kot upokojeni župnik je rad pomagal duhovnikom, ne samo v soboški dekaniji, marveč tudi po drugih župnijah mariborske škofije in ljubljanske nadškofije. Kot dušni pastir na vseh postajah svoje duhovniške službe se je posebej odlikoval kot govornik. Neminljivo evangeljsko resnico je znal obrniti na aktualne življenjske razmere, zato ni bil vselej deležen priznanja, ker je pač povedal resnico, vendar je imel zmeraj dober namen. S svojim močnim glasom je znal voditi tudi ljudsko cerkveno petje. CešČen-jc Matere Božje mu je bilo zelo pri srcu. Tudi v ekumenski kapeli Sv. Petra v Šalamcncih je hotel, naj bo Marijina slika na vidnem mestu, saj tudi evangeličani izpovedujejo v apostolski veroizpovedi, da je bil Jezus Kristus spočet od Svetega Duha in rojen iz Device Marije. Ker je bil velik Marijin častilec, ni naključje, da se je preselil s tega sveta prav v mesecu oktobru, ki je na poseben način posvečen Rožnovenski Materi Božji in tudi ni naključje, da je bil njegov pogreb 11. oktobra, ko smo do nedavnega obhajali Materinstvo preblažene Device Marije. Na steno svoje hiše je dal naslikati tudi sliko blaženega Slomška. Dekanu prelatu Martinu Poredošu je zaupal ustno in tudi pisno: "V svojem srcu nosim bolečino, vendar jo skrivam pod veselo zunanjostjo. Mojc življenje m bilo z rožicami posuto, temveč trpljenje, preizkušnje, nerazumevanje, razočaranje ipd. Vse to sem osmislil v duhovništvu. V vsem spolniti božjo voljo, te besede so mi bile neprestano v mislih. Najbolj sem bil vesel duhovniške družbe.” Pogreb je ob asistenci 67 duhovnikov iz vseh treh slovenskih škofij vodil podpisani. Sveta maša je bila zuifaj pred njegovi hišo na Kukojci v Dolnjih Slavečih. Evangeličanska Cerkev je poslala na pogreb zastopnico, duhovnico. Množica božjega ljudstva (čez 1000) je spremljala priljubljenega duhovnika na oddaljeno dolnjeslavečko pokopališče. V grobu svojih staršev čaka vstajenje. 192 Odhojene stopinje Jožef Smej Poslovil se je Štefan Dominko V skrbno spisani župnijski kroniki tumiške župnije najdemo v letu 1935 tale podatek: "Ker župnija ni imela rednega organista, je cerkveni odbor na svoji seji sprejel ponudbo Stefana Dominka iz Gomilic, ki je bil v Celju eno leto v orglarski šoli. Dne 8. avgusta 1935 je na novo izvoljeni organist Stefan Dominko podpisal službeno pogodbo in postal turniški organist." Rodil seje 6. novembra 1909 v Gomilicah. Bil je priznan organist v vsej lendavski dekaniji. Leta 1939 je s svojim pevskim zborom sodeloval na primiciji novomašnika Jožeta Gutmana skupaj z bogojan-skim organistom Francem Maučecem. V tedniku Novine 27 (1940) 46, 3 beremo: "V Murski Soboti sta se v nedeljo 10. novembra 1940 poročila Štefan Dominko, organist v Turnišču in Marija Vojkovič, sestra soboškega župnika Jožefa Vojkoviča. Poročne obrede je izvršil nevestin brat župnik." V zakonu se jima je rodilo šestero otrok. Dominko je organistovsko službo v Turnišču opravljal 50 let. Ob svoji 80-letnici je 16. decembra 1989 prejel škofijsko odlikovanje. Po kratki bolezni je v četrtek 25. februarja 1999 končal svoje zemeljsko popotovanje. V poslovilnem govoru je v soboto 27. februarja v imenu Krajevne skupnosti Nežka Cigut povedala tole: "Prsti organista Štefana Dominka so drseli po črno-belih tipkah orgel v turniški cerkvi. Petdeset let so verniki poslušali njegovo preigravanje cerkvenih melodij in spremljali njegovo vestno in dosledno vodenje cerkvenih pevcev... Na koledarjih so se naglo vrstila leta, letos novembra bi jih bilo 90. Molil je svoj življenjski rožni venec, menjaje vesele in žalostne jagode... Še posebej boleče m trpeče so bile lansko leto ob izgubi sina dr. Stanka." "Organistova služba," tako je poudaril domači turniški župnik Lojze Ratnik, "je poleg duhovnikove službe najbolj vidna. Slovesnega bogoslužja ni brez petja. Petje dviga našega duha k Bogu. Petje ob spremljavi orgel, ki so kraljica vseh instrumentov, pa je tudi oznanjevanje verskih resnic, oznanjevanje, ki se globoko vtisne v dušo. Več desetletij je bil turniški cerkveni m mešani zbor na zavidljivi višini, daleč znan naokrog." Pogrebne obrede je ob asistenci domačih treh duhovnikov, dobrovniskega in soboškega župnika vodil podpisani. Za svojo zvesto službo naj prejme plačilo od tistega, kateremu so ob rojstvu prepevali angeli... Odhojene stopinje 193 Dr. Marija Sraka Marija Cimerman V pripravo božičnih praznikov je odjeknila boleča vest, da se življenje katehistinje Marije Cimerman iz Gornje Radgone bliža svojemu vrhuncu in da počasi izgoreva v svojem darovanju. V jutru, ko smo po cerkvah veselo prepevali “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem” in se veselili božje ljubezni, ki se je sklonila k vsakemu Človeku na zemlji, na samo božično jutro, je Marija doživela svoje drugo rojstvo, rojstvo za večnost. Ob uri, ko seje po naših cerkvah darovala najsvetejša daritev, jo je Gospodar življenja poklical na svojo večno, neminljivo gostijo, na praznovanje božje ljubezni in božjega usmiljenja. Marija seje rodila 2. novembra 1. 1932 v Veržeju. Po vojni je kot mlado dekle prišla v Gornjo Radgono za pomoč v župnišču. Premalo ji je bilo skrbeti samo za materialno stanje, želela je tudi vzgajati. V najlepših letih svojega življenja seje odločila, da svoje življenje posveti mladim in odraslim. Takoj ob prvi možnosti seje v šolskem letu 1963/64 vpisala v dopisno katehetsko šolo v Mariboru in jo v šolskem letu 1965/66 zelo uspešno končala. Ker je videla, da ji je dopisna Šola dala premalo strokovnega znanja za poučevanje in za zahtevno vzgojno delo, se je v istem šolskem letu vpisala na redni katehetski tečaj in tedensko obiskovala predavanja v Mariboru. Ob začetku vpisa je ves čas že redno poučevala verouk. Vsa leta do upokojitve 1. 1989 je poučevala tretji, četrti, šesti razred in predšolske otroke. Istočasno je bila gospodinja v župnišču, kar je za mestno župnijo zahtevno delo, saj zahteva celega človeka. Zavedala seje, da ni dovolj, Če je z otroki le v učilnici. Vedno je bila navzoča tudi pri tistih mašah, kjer so bili otroci. Skupaj z njimi je sodelovala pri liturgiji, posebno s petjem. Za otroke je bila ta navzočnost močna spodbuda za sodelovanje, saj so v njej čutili n c le učiteljico, temveč tudi Čutečo mater. Ob vseh svojih obveznostih je vedno našla čas za osebno izobraževanje, za skupna srečanja, kjer smo se zbirale katehistinje in za naše duhovne vaje. Negovala je povezanost z ostalimi katehistinjami, jih rada obiskovala, a tudi z veseljem vsako sprejela v domačem župnišču. Za zvesto služenje Cerkvi je skupaj z drugimi devetimi katehistinjami, ki so prve delovale v mariborski škofiji, prejela iz rok škofa dr. F. Krambergerja Slomškovo odlikovanje. Ob vsem delu in darovanju za župnijo jo je dolga leta spremljal križ kožne bolezni, ki ji je povzorčal hude bolečine in neprijetnosti. Ves Čas je ta svoj križ vdano nosila, posebno še v zadnjem obdobju, ko je prebila več Časa v bolnišnici. Zadnja diagnoza, ki sojo zdravniki postavili, je bil benigni švanom. Po operaciji na nogi noga ni bila več stabilna, kar ji je povzročalo še dodatne bolečine in žalost, ker ni mogla prav hoditi in je 194 Odhojene stopinje bila potrebna pomoč drugih. Celo življenje je delala za druge, ob koncu pa je sama potebovala pomoč drugih. Pokopali smo jo 27. decembra, ob navzočnosti njenega brata Jožeta, ki je duhovnik v Nemčiji in več domačih duhovnikov na radgonskem pokopališču, saj je praktično vse svoje aktivno življenje preživela v Gornji Radgoni. Naj ji bo Gospod bogat plačnik za vse njeno darovanje in razdajanje v dobro mladih in odraslih kristjanov ter za njeno gostoljubnost v župnišču, ko je neštetim stregla pri mizi. In še zapis Marinke Osvald: V božični noči je v svoji tišini poslednjič prisluhnila rajskim strunam. Kdo bi si upal reči, daje bil božični dan le naključje, ko je Bog poklical svojo “Marijo Marto”, naj se pridruži angelskemu zboru? Da, svojo, ker mu je bila na poseben način predana, vas in vse življenje. Nekaj desetletij je bila gospodinja v župnišču v Gornji Radgoni, katehistinja, animatorka pri ljudskem bogoslužju otrokom, mladini in vsem ljudem dobre volje. Vsak, ki je pozvonil na župnijski zvonec, je od nje z dobrodušno razposajenostjo slišal svojo resnico. Življenje ji ni bilo zavito v celofan, zato tudi njen dar ni bil v ovoju. Vse je bilo na odprti dlani, za odprto dlan. Ob hudi bolezni smo dvomili o božji pravičnosti; vendar je njen ženin ni razočaral - na svoj rojstni dan je poklical Miciko k večni sreči. Tri dni seje od nje poslavljala množica vernikov v Trstenjakovem domu, na poslednji poti pa jo je spremljala molitev petnajstih duhovnikov. Hvala, Bog, za milosti in darove, ki si jih naklonil Miciki, daje lahko v življenju opravila svoje poslanstvo Marije in Marte v okviru možnosti, ki so ji bile dane v času in prostoru. Jožef Smej V spomin Tereziji Luk, sodelavki Stopinj (1926-1999) ... in žgoči obup bi vedel le eno, da davno je vse izgubljeno, če ne bi učilo nas Pismo, da vpisani smo v brezmejno srce in pozabljeni nismo... (Terezija Luk) Z navedenimi verzi, objavljenimi v Stopinjah 1999, 134, in s pesmimi, ki jih je poslala za Stopinje 2000, se je Terezija Luk poslovila. Bila je med prvimi, ki je svoje prispevke, predvsem pesmi, poslala na uredništvo Stopinj. Blagopokojni p. Pavel Berden DJ ji je v obširnem pismu odgovoril, naj svoje pesmi dobro opili, preden jih ponudi za obja Odhojene stopinje 195 vo in naj bo v pesmih zmeraj kaka verska misel. Terezija se je tega držala. Pesmi je dala v pregled podpisanemu, ki jih je vsebinsko in jezikovno popravil. Rodila seje leta 1926 v Odrancih Heleni in Izidorju Hajdinjaku. Že v rani mladosti je okušala trdoto življenja, ko si je z dnino na grofovskih njivah služila vsakdanji kruh. Leta 1936 seje z družino, v kateri je bilo šest otrok, preselila iz Odranec v Mursko Soboto. Poročila se jc s soboslikarjem Gezom Lukom. Vojna vihra ji je iztrgala očeta in brata. Oba sta umrla v koncentracijskem taborišču. Nato sta se poslovila še mati in mož. Svoja čustva, predvsem bolečino, je izlivala v svojih pesmih in tudi v proznih besedilih. Napisala je okrog 300 pesmi in okrog sto manjših proznih del. Imenovali sojo kar "ljudska pesnica". V zadnjih dvajsetih letih je svoje pesmi objavljala v Družini, Pomurskem vestniku, Kmečkem glasu, Delu in v Stopinjah. Odlikovala jo je tudi ekumenska širina, zato najdemo njene pesmi tudi v Evangeličanskem listu in Evangeličanskem koledarju. Predvsem pa moramo poudariti njeno globoko vernost. Tako rekoč vsakdanja navzočnost pri maši in vztrajna molitev, saj se je njen dan začel in končal z rožnim vencem v rokah. Po upokojitvi je delala pri Karitas. V vseh ubogih, osamljenih m nesrečnih je gledala Kristusa in v dneh preizkušenj ga je gledala tudi v sebi. V sredo, 30. junija 1999, na god Prvih mučencev rimske Cerkve, je nepričakovano (zaradi srčne kapi), a pripravljena, izročila Stvarniku svojo dušo. Na soboški božji njivi kakor pšenično zrno, ki mora umreti v zemlji, čaka častitljivo vstajenje. 196 Tiskane stopinje Knjige naših ljudi in o nas Avgust Pavel, Tako pojem psalme v naročju slepe doline. (Originalni naslov: Vak vdlgy dlen igy zsolozsmazok). Iz madžarščine prevedel Lojze Kozar. Slidamost d.d., M. Sobota 1999, 135 strani. Lojze Kozar nam je v 90. letu svojega življenja spet podaril dragoceno knjigo. Spremno besedo Avgust Pavel in njegove pesmi - je napisal Vilko Novak. Zdi se, daje bil Štefan Steiner prvi, kije prevajal iz omenjene pesniške zbirke Avgusta Pavla. V Stopinjah 1972, 111-112, je objavil pesem Mati moja - sveta sužnja. Če primerjamo ta prevod s Kozarjevim prevodom, lahko takoj opazimo, da je Kozar Pavlovo pesem znova prevedel: Moja mati, sveta težakinja. Tudi Pavel Berden je prevajal iz omenjene pesniške zbirke Avgusta Pavla. V Stopinjah 1976, 73-75, je objavil dve pesmi Mama nam je pripovedovala in Z dnevi še kako-tako mi gre. Tudi ti dve pesmi je Kozar znova prevedel: Ob robu gozda nam je mati pripovedovala in Podnevi še kako-tako mi gre. Največ pesmi iz omenjene Pavlove pesniške zbirke pa je v Stopinjah objavil prav Kozar. To pot pa imamo v Kozarjevcm prevodu vse pesmi izbrane v eni knjigi. Avgust Pavel (1886-1946) je pisal pesmi tudi v slovenščini (prekmurščini). Npr. pod psevdonimom Sinek Martinek je v Novinah objavil pesem Ne de tak vsikdar, kak je bilo. Pesem izraža Pavlovo slovensko zavest in pripadnost (prav te dni se je pri Pavlovi nečakinji s. Avreliji Pavel FBS našel Pavlov rokopis te pesmi iz leta 1917). Svojo slovensko zavest je Pavel izražal tudi med vojno. V štu Tiskane stopinje 197 dijskem letu 1041/42 je poučeval slovenščino (ne vendsčino) v sombo-telskem bogoslovnem semenišču. Slovenščina je bila obvezna, tako za nas slovenske bogoslovce kakor tudi za madžarske bogoslovce. Pri urah slovenščine je bral svoje prevode Ivana Cankdarja in Silvina Sardenka. “Madžari, kje imate vi v svojem slovstvu kaj podobnega?” je vprašal madžarske bogoslovce. Spominjam se, da se je ob branju Silvina Sardenka tudi jokal. Sicer se pa vrnimo h Kozarjevemu prevodu. Nočem biti literarni cenzor ali kritik. Vendar kljub temu zapišem: S pretanjenim posluhom mojstra - pesnika je Kozar prelil Pavlove pesmi v slovenski jezik. Prevoda bi se bil veselil sam Avgust Pavel, Če bi še živel na zemlji, saj bi mu bil prav govo všeč, všeč prevod njegove prve pesniške zbirke: VAK V0LGY OLEN IGY ZSOLOZSMAZOK, A Nemzedek kiadasa 1933. Jožef Smej Lojze Kozar: Moji konjički - Družina 1999 Na dvestotih straneh se nam ponuja veliko dobrega branja, predvsem veselega, igrivega, takega, kakršni so leseni konjički na naslovnici. Zgodbe, ki jih je Kozar objavljal v Stopinjah, so nekaj dni po njegovi smrti izšle pri založbi Družina v knjižni obliki. V letih po drugi svetovni vojni, ko Kozar v Odrancih ni smel v vsej polnosti pastoralno delovati, ker ga je oblast ovirala pri poučevanju verouka, pri vodenju pevskega zbora, pri gradnji župnišča in cerkve, seje posvetil konjičkom. Bil je urar, zeliščar, rojar, že prej pa selivec, kolesar in večkrat tudi pacient. To so obenem naslovi posameznih zgodb, ki nam približajo svet, poln veselja in smeha, seveda, ko ga gledamo iz varne razdalje. Obenem zgodbe razodevajo vso krutost takratnega življenja, tudi neumnost tistih, ki so se postavili za voditelje ljudstva. Konjičkom so dodani Moji psički, prisrčni opisi srečevanja s psi, in razne druge zgodbe, večinoma šegave, pravo zdravilo za mračne, žalostne dni. Ikml J.Hradil: Madžarsko-slovenski slovar, Pomurska založba 1998 Najnovejši madžarsko-slovenski slovarje plod dolgoletne prevajalske prakse prof. Jožeta Hradila, ncutrudnegaalovamika in književnega prevajalca. Gre za obsežno leksikografsko delo (927 strani) z nad 50.000 izhodiščnimi gesli, ob tem pa vsebuje še nekaj čez 36.000 besednih zvez v obeh jezikih. To je avtorjev že četrti slovar v zvezi z madžarščino, tretji v večjem obsegu. Kot glavni vir za slovarsko gradivo so mu pri prejšnjih slovarjih poslužili tujejezični slovarji, pri tem zadnjem pa je zajemal besedišče v glavnem iz madžarskega razlagalnega slovarja v 7 knjigah (1966). Od prejšnjih se najnovejši slovar razlikuje v tem, da nima običaj 198 Tiskane stopinje nih označb, za katero besedno vrsto gre, kakor tudi ne oblikoslovnih določil, značilnih za standardno slovaropisno delo, zlasti večje. Tokrat se je avtor odločil drugače in kot poudarja v uvodu, je zdajšnji slovar namenjen dobrim poznavalcem madžarskega jezika, ne začetnikom. Ob tem pa avtor vendarle označuje homonime, frazeološka in pregovorna gesla, prav tako tudi strokovno izrazoslovje, zlati medicinsko, deloma pa tudi naravoslovno in tehnično. Na ta način je slovar na zunaj preglednejši, besedilo bolj strnjeno in razvidno. Slovarsko gradivo izkazuje v veliki meri sestavljavcevo samoiniciativnost in samostojnost, tako pri izbiri gesel kot pri oblikovanju slovenskih soznačnic. Načelno je to hvalevredno, pri tako kompleksnem delu, kot je slovar, pa je prevelika avtentičnost včasih na škodo leksikografskega dela. Tako je avtorju pri geslu “reformkor” prišlo do pomenske zastranitve. Kot ga je v kritičnem zapisu opozorila že Julia Balint Čeh (Književni listi 7.1. t.L), tu ne gre za “dobo reformacije”, marveč čisto specifično za obdobje nacionalnih reform na Madžarskem v 2. četrtletju preteklega stoletja. Ko bi avtor zadevno geslo vzporedil s sorodnimi slovarji drugih avtorjev, npr. Laszla Hadrovicsa ali Emila Pa lic ha, bi do napake na prišlo. Podobna izkrivljenost se zgodi lahko tudi pri besednih zvezah v madžarščini, če se sestavi po vzorcu slovenskega jezika, npr. “felhagyja az uzletet” (=opusti posel), kar se v madžarščini veže praviloma s 6. sklonom: felhagy az uzlettel. Zlasti pri tovrstnih delih večjega obsega bi slovarnik lahko znatno obogatil svoj slovar, ko bi v večji meri upošteval jezikovne klišeje iz vsakdanje rabe. Tako bi ob geslu “mcnny-orszag” (=nebesa) lahko navedel madžarski rek “a hetedik mennyorszag-ban erzi magat” s slovenskim sorodnim “počuti se v devetih nebesih”. “Fohaszkodik” menda bolj pomeni moledovati kot moliti (h komu) ali vzdihovaje rotiti (koga). Glagol “kiderul” bi ob naštetih moral imeti še soznačnico “se izkaže”. Izraz “mindahanyan” bi se dal bolje posloveniti z “vsi od kraja”. Sestavljenki “rozsafuzer” se bolj poda splošnoslovenska označba “rožni venec”, kakor pa gorenjska izraza “molek” in “paternošter” v ekspresivni rabi. Če seje avtor držal načela, daje treba zgodovini na ljubo obdržati v slovarju izrazoslovje iz polpreteklega obdobja socializma oz. totalitarizma, bi kazalo privzeti še gesla nacionalsocializma oz. fašizma, s posebnim ozirom na madžarsko vejo kolaboracionistov nyilašev. V tern smislu bi veljalo označiti geslo “kitartas” z njihovim značilnim bojnim vzklikom “vzdržimo!”, “vztrajajmo!”. Podoben režimski vzklik je bil “szebb jovot!”, saj nam je voščil lepšo prihodnost in bi ga že zato morali slovarsko registrirati. Načelno bi celo pri glagolu “hiv” ne bio odveč pripisati v oklepaju odmrlo, a zgodovinsko pomebno himnično obliko “hi” v zvezi “Hi a haza” (domovina kliče). Tiskane stopinje 199 Kljub nadrobnim pomanjkljivostim tuintam, kakršne se sicer najdevajo v še tako popolnih slovarjih, je Jože Uradi! opravil veliko delo, saj je zbral doslej naj obširnejše madžarsko besedišče in mu poiskal ustrezne slovenske sopomenke. Na ta način je vidno obogatil izbor tovrstnih slovarjev, ki smo jih leta dolgo pogrešali na našem knjižnem trgu. J. Ftičar Evgen Car: Poredušov Janoš, Pomurska založba 1998 Knjižica o Porcdušovem Janošu je zagledala beli dan, ko se jc istoimenska monodrama (ali nemara bolje: monokomedija) Evgena Čara že stokrat uspešno zvrstila na odrskih deskah. S knjižico so gledalci hoteli podoživljati edinstveno predstavo v vsej njeni hudomušni ljudskosti, kot jim jo jc znal pričarati avtor sam s svojim ognjevitim temperamentom. A če je predstava že zablestela na odru, ni mogla in ne more v enaki meri tudi v knjižni obliki. V hitro se odvijajoči govorni vznesenosti mimobež poniknejo najrazličnejše besedne floskule (zlasti v komediji) enako tudi vse narečne zastranitve, medtem ko v knjigi ostanejo za vedno pred očmi m učinkujejo moteče. Narečni okoliš Dobrovnika, odkoder je avtor doma, je na meji goričkega in dolinskega prekmurskega govora, vendar z očitno prevlado slednjega. Avtorju posrečene veseloigre so se vrinile v besedilo nekatere besede iz sosednjega narečnega okoliša (ravensko-goričkega); le-te bo ob ponatisu sicer lične knjižice bolje nadomestiti z izvirnimi dialektizmi kraja, z docela domačimi izrazi. V obliki, kakršna hoče biti, bo treba (zložiti tudi privzete knjižnoslovenske cvetke. Nevzdržna oziroma neživa je že uvodna besedna zveza “naroudili so me”, saj gre za neprehodni glagol. Namesto tega rečejo domačini: na svejt so mc spravili, ali preprosto: naroudo san sc... Enako jc posiljena tudi oblika “roudo se je” namesto pravilne “naroudo”. Nepristne oz. narečno sporne so še besede in besedne zveze: seje začalo - za pravilno: začnoIo se je jc vseskouzi zmotno delan: sigdar, sikulisigdar, furt, nepretrgoma sc je hršo: se jc štimau, postavlau, talo naši vrli ognjegasci: gasilci ženska mora tak plejsati: -more tak plesati tejšnja oblast: listoga cajta oblast, vremenita oblast (arh.) zbcšnjcni gori stanem zbisnejni.., ves b^sen moji predrodniki: prejdniki je stvoriivau svejt: stvarjau dve ali veče kupic: dvej eli več... 10.l eten pojep: dičak, dččkcc, dičarcc sva zavinula rokave: gorizasiikala mi je suza na ouko vdarila: ... skuza v očij cupnula, očij zaljala sc poklcnckan po levoj strani života: primen, drapnen, pošlatan po le voj strani' tej la 200 Tiskane stopinje dedeki so se zdravili: ..vračili sva trkala z dobrotečno pitino: trinckala človik se ne zavej: ... v pamet ne zeme či bi začau, ne bi mogeu enjati: ..začno, ..henjati Po knjižnem jeziku privzete besede in besedne zveze: me je djala na mizo • za narečno: ..na sto z lojtmikon so ga odpeljali: s koulami, v rebrnicaj pri župniki žegnana žena: pri plivanuši (plebanuši) zdana... je Stvoriteu oznaniu oznanilo: ..je liiden (liden) na znanje dau sva se na vrti obijnola: ..v gredaj. v ogračeki taksa mala štručka je bila: ..bačka, bačkica, kiflica pogač(kjica samo merkaj, ka se ne boš..najela: ..tak gledaj, pazi prva je nosila svilene štrunfle: ..svuune san dau svoj doprinos našoj vojski: ..(dober) tau, zalog, dobročmenje (arh.) kak se zagledajo štrki na dimniki: ..na louri grunt, šteroga sva ujčkala: .. varvala, čuvala, radiva mela lejpe njive pa vinograde: ..gorice, vinske gorice marljivi pa vztrajni Prekmurci: delavni, skrblivi Besedni vrinki iz hrvaščine: kak či bi z zatvora pobegnoli: ..z vouze.. nedo naj zapisali z običnin klajbason: ..z navadnm Za razne novodobne izraze (npr. seks, seksanje, seksati) menda ne premoremo sodobne narečne soznačnice oz. ni več v rabi; novejšega izvora je tudi demokracija in jo kaže pustiti na miru, pač pa imamo starinski izraz za parlament: spravišče; tako izraz kot ustanova sta spoštovanja vredna. Z zdravo ironijo in žlahtnim kmečkim humorjem zabeljeno besedilo dodatno popestrijo in pritegnejo slike iz igralčevega gledališkega albuma (s portretom na naslovnici). J. Ftičar Matija Slavič: Naše Prekmurje, Pomurska založba 1999 V svoji zbirki Monumenta Pannonicaje Pomurska založba izdala zbrane članke in razprave dr. Matije Slaviča, univerzitetnega profesorja na teološki fakulteti in prvoborca za severne slovenske meje, zlasti za priključitev Prekmurja k matični Sloveniji 1919. Z lepo knjižno izdajo, katere naslovnico krasi silhueta povezovalnega mostu med Slovenci na levi in desni strani Mure, hoče založba počastiti 80.letnico tega odločilnega zgodovinskega dogodka. Gre za skrbno urejen zbornik velikega formata (350 strani), v katerem je urednik Viktor Vrbnjak zbral domala vse Slavičeve spise o Prekmurju, raztresene po raznih tedanjih slovenskih glasilih in revijah. Knjiga ima tri osrednja poglavja. Prvo z naslovom Prekmurje se predstavi Tiskane stopinje 201 je jezikovno izboljšan ponatis Slavičeve knjige Prekmurje iz leta 1921, z uvodno besedo zgodovinarja dr. Andreja Hozjana. V njej predstavi knjigo Slavičcvih tekstov o Prekmurju kot “delno rehabilitacijo” njegove osebnosti, po krivem zamolčane v vsej povojni zgodovini, in kot najpomembnejše dejanje v Čast priključitve Prekmurja k matičnemu slovenskemu ozemlju. Kot izvedenec za Prekmurje na mirovni konferenci v Parizu 1. 1919 je hotel Slavič v svoji knjigi predstaviti zgodovino Slovencev kot celote in posebej prekmurskih Slovencev, ob tem še prekmurski jezik in slovstvo, narodno in kulturno življenje Prekmurcev, predvsem pa je skušal razgrniti diplomatski boj na imenovani konferenci za njihovo nacionalno osvoboditev. Knjigo je sklenil z orisom slovenske uprave v prvih letih osvoboditve. Drugi razdelek zbornika nam predoči Publicistični in diplomatski boj za Prekmurje od L 1918 naprej, kakor seje manifestiral v osrednjih slovenskih listih in publikacijah tega obdobja. Dodan je francoski povzetek osnovnega teksta skupaj s statistiko o tej pokrajini, kakor jo je izkazovalo madžarsko ljudsko štetje iz let 1890 in 1910. Tu je še prispevek iz zbornika Josipa Mala Slovenci v desetletju 1918-1928 in avtorjeva razprava Prekmurske meje v diplomaciji iz zbornika Slovenska Krajina 1935 (Vilka Novaka). Tretje poglavje osredinja naslov Naše Prekmurje m pripadnost k slovenstvu. V ponatisu prinaša obsežnejši razpravi iz zbornika Slovenska Krajina 1935 (Narodnost in osvoboditev Prekmurcev) in iz Mladike 1923 (Naše Prekmurje). Sledi vrsta krajših člankov: o 200 - letnici prekmursko-slovenskega slovstva, o prekmurskem “prvoboritelju” Štefanu Kuharju, o prekmurskih obletnicah, o narodnostno-političnem razmerju Prekmurje -Hrvaška ter o Prekmurju v cerkveni statistiki. Vsebinski poudarek teh prispevkov je v tem, da Prekmurje je slovensko, ne more biti madžarsko in ni bilo nikdar hrvaško. Zbornik zaključuje obsežna in tehtna razprava urednika V. Vrbnjaka o Slavičevem delu za Prekmurje. Razen tega nadrobno razčleni tudi njegovo življenje, narodnostno in kulturno delo, s posebnim ozirom na njegov prevod Stare zaveze Sv. pisma (prvi po hebrejskem izvirniku), kot tudi njegovi potopisni knjigi (V deželi faraonov 1914, Na Sinaj 1928). Svojo razpravo Vrbnjak razširi z orisom političnih in diplomatskih homatij po prvi vojni, zlasti v okviru propadle Avstro-Ogrske. V tem okviru nadrobno opiše vključevanje Prekmurcev v slovensko-jugoslovanske integracije in vlogo prekmurskih narodnjakov pri tem (Štefana Kuharja, Ivana Baše in bratrancev Jožefa Klekla st. in ml.). Zborniku je dodan reprint etnografske karte Prekmurja, kakorjo je članom pariške mirovne konference predložil M. Slavič, in nazorno prikazuje prevladujočo naseljenost Slovencev med Muro in Rabo; na njeni osnovi seje končno razmejitvena komisja odločila v prid slovenski delegaciji. 202 Tiskane stopinje Z izdajo zbornika Naše Prekmurje je Matiji Slaviču ob 80-Ietnici njegovega boja za prekmursko-slovenske meje postavljen dostojen in trajen pomnik, kakršnega mu je slovenska javnost dolgovala dolga desetletja. J. Ftičar Panonska letna knjiga 1999 (Giittenbach-Pinkovac) Panonski institut na Gradiščanskem je izdal že svoj 6. letopis -obsežen zbornik Štirih sosednjih držav s panonskega področja: Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije. Sestavljajo ga trije osrednji tematski sklopi: Narodi in narodnosti, Kultura in literatura in Panonska lirika. Zbornik je uredil dr. Robert Hajszan. Vsebinsko težišče dokaj obsežnega almanaha (540 strani) je na 10. obletnici padca “železne zavese’’ med Madžarsko in Avstrijo, oziroma med nekdanjim “vzhodom” in “zahodom” (posebno poglavje). Od približno 70 prispevkov najrazličnejše vsebine prevladujejo članki z zgodovinskimi, literarnozgodovinskimi in kulturološkimi temami. Zal je med vsem tem mnoštvom “Čtiva” slovenskega bore malo: vsega trije Članki. Vodja Pomurskega sejma v Gornji Radgoni ing. Janez Erjavec seje razpisal o vlogi in pomenu Radgonskega sejma za razvoj obmejnega sodelovanja (v izboru Igorja Zemljiča), dialektologinja dr. Zinka Zorko je predstavila sodelovanje Pedagoške fakultete v Mariboru z Visoko učiteljsko šolo v Sombotelu, strokovna svetovalka slovenskega Šolstva v Porabju prof. Valerija Perger pa piše o obmejnem sodelovanju osnovnih šol in vrtcev. Od tujih avtorjev se slovenske tematike loti še Franjo Ostovič, ki poroča o odprtju Slovenskega informativnega in kulturnega centra v Monoštru jeseni 1998. Nekaj razprav se omejuje na dokaj pereč položaj štajerskih Slovencev v Avstriji v njihovem boju za obstoj in osnovne manjšinske pravice. Zbornik, ki ga poživljajo in estetsko bogatijo barvni posnetki likovnih del madžarskega slikarja Pala Petera Barteka, snovno zaključuje razdelek o panonski liriki. Tu je delež slovenskih avtorjev prav tako skromen - zastopana sta le Ernest Ružič s pesmimi iz zbirke Delibab (Čari puste, Erd) in prof. dr. Vanek Šiftar s poezijo iz zbirke Pobiram orumenele liste. Slovenski del zbornika je uredil ravnatelj Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti profesor Jože Vugrinec. Zbornik ima trajno vrednost zlasti kot podoba življenja in kulture na Gradiščanskem, s posebnim ozirom na literarno tvornost tega področja tostran in onstran državnih meja. V prihodnje bi kazalo povečati delež in obseg slovenskih prispevkov in naslovu v treh jezikih enakovredno priključtii še slovenskega: Panonski letopis. Jože Ftičar Tiskane stopinje 203 Zbornik soboškega muzeja. Pomurska založba 1098 Naj novejši zbornik z vrsto člankov in pestro vsebino čedalje bolj opravičuje svoj naziv. Prvi sklop sestavkov (Irena Šavel, Franc Kuzmič) prikaže Nastanek (1955) in zgodovino soboškega pokrajinskega muzeja, nameščenega v starodavnem gradu. Sistematično raziskovanje pokrajine na obrobju slovenskega etničnega ozemlja sc je začelo v 80-ih letih 20. stoletja. Raziskovanje samo in njegovi izsledki so podlaga za izdajanje posebne publikacije z gornjim naslovom: le-ta od 1. 1991 zaznamuje 4 številke. Franc Kuzmič razgrne predzgodovino Pokrajinskega muzeja v Soboti vse od prvih pobud (I. Baša 1915, Franc Bajlec, Vilko Novak 1928, Franc Gumilar in Vlado Škerlak 1934) do končne ustanovitve. Nato oriše razvoj etnografskega raziskovanja na terenu in arheoloških najdišč ter širitev muzejskih zbirk. Danes ima Pokrajinski muzej 4 oddelke: arheološki, etnološki, umetnostnozgodovinski in zgodovinski oddelek. Kustos Janez Balažič piše o zbiranju in pridobivanju eksponatov za zbirke Pokrajinskega muzeja ter njihovi obogatitvi. Iz zapuščine prekmurskega zgodovinopisca Ivana Zelka je v zborniku objavljena njegova razprava Zgodovina soboške dekanije. V poglavju o versko-prosvetnem delovanju duhovščine v pokrajini sc Zclko razpiše tudi o župnijskih šolah in o rabi prekmurskega narečja kot učnega jezika v šolah na Prekmurskem, o učbenikih, molitvenikih in drugem katoliškem tisku - kot edinem ohranjevalcu slovenske misli. Pisec v tej zvezi poudarja, da jc bila do prve svetovne vojne duhovščina edini nosilec slovenstva med izobraženci. V poglavju o luteranskem obdobju piše Zclko o razmahu luteranskih župnij in rckatoliazciji le-teh, o pomanjkanju duhovnih poklicev in liccnciatih. Posebno pozornost posveti prosvetnemu m književnemu delovanju Mikloša Kuzmiča. Od njegovih versko-vzgojnih del sla pravo pomlad verskega čustvovanja posredovala dva molitvenika: Kniga molitvena staroslovenska (1783) in Betežnim i mirajoučim (1781). Prva jc doživela kar 24 ponatisov, vsa njegova dela pa so bila 60 - krat ponatisnjena. Zel ko piše še o knjižno-založniških zvezah filologa Petra Danjka s prekmursko duhovščino, nato pa o madžarizaciji prekmurskih šol. Zanjo sta si družno prizadevali madžarska državna m višja cerkvena oblast. Madžarizacija je dobila krila zlasti po uvedbi dualizma 1867. Zmanjšale sq se možnosti za tiskanje novih slovenskih knjig. Dr. Franc Rogač piše, daje v 80-ih letih 19. stol, “usahnil vrelec slovstva tega ljudstva”. Zato so Slovenci v Prekmurju iskali čtivo drugod, pri Mohorjevi družbi. Pravi boj za slovenstvo pa se je razplamtel v času Franca lvanocyja po letu 1893. Od krajših Člankov je v zborniku zlasti zanimiv Gorička mariška, o zgodovini t.i. železniške proge oz. vlaka iz Sobote na Goričko, na koncu pa prinaša ocene pomembnejšega zadnjega tiska s področja Prekmurja. Jože Ftičar 204 Tiskane stopinje Anton Vratuša: Iz verig v svobodo (Rabska brigada), 1998 Izčrpno knjigo memoarjev je izdalo Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije; gre za pravcato monografijo o taborišču italijanskega okupatorja na otoku Rabu. V prvem delu avtor predstavi okupatorjev teror nad interniranci - okrog 14000 Slovencev in Hrvatov s tedanje Ljubljanske m Reške pokrajine, v drugem delu opiše delovanje tajne organizacije OF v taborišču in sestavo bataljona v njem. Ta je po kapitulaciji Italije leta 1943 razorožil okupatorjeve stražarske enote in njegovo celotno posadko na Rabu. V 3. delu pa Vratuša opiše bojno pot Rabske brigade preko Cresa, njen pohod na Mašun, njeno razpustitev konec leta 1943. Ob spominih, opisanih živo in doživeto, knjiga prinaša obsežno dokumentarno gradivo in številna pričevanja udeležencev - pisatelj karse-da nazorno opisuje kalvarijo slovenskih ljudi na tem obrobju taboriščnih dogajanj med drugo vojno. Rabska brigada se je formirala zunaj slovenskega narodnega ozemlja prostovoljcev - bivših internirancev na Rabu, z namenom, da se vključi in dejavno sodeluje v osvobodilnem boju domovine. Sestavljali so jo Slovenci, Hrvatje in Židi (o njih posebno poglavje). Po 3. oktobru 1943 je bila brigada formalno pridružena sestavnemu delu NOV in POS (XIV. in XVIII. divizija). Kot interniranec na Rabu je Vratuša deloval najprej v taboriščni organizaciji OF, po razsulu Italije in samoosvoboditvi tamkajšnjih internirancev pa je postal namestnik komandanta Rabske brigade. Svojo knjigo je zato posvetil vsem mrtvim in še živim taboriščnikom na Rabu in borcem Rabske brigade ter skušal z njo zapolniti vrzel v doslej manj obdelanem skrivnem nastajanju te brigade v taborišču in njenem bojnem delovanju. J. Ftičar R. Brunelli: Ilustrirane svetopisemske zgodbe, Pomurska založba 1998 Izbrane zgodbe Svetega pisma stare in nove zaveze so izšle v lični bibliofilski izdaji velikega formata; predvsem za mlade bralce so prirejene na 52 tednov v letu. Poleg izbrušenega jezika v prevodu Jožeta Stabeja nam jih nazorno osvetlijo mojstrsko naslikane barvne ilustracije ruskega avtorja Mihaila Fjodorova. Le-te s čustveno poudarjeno izrazno podobo spominjajo na slog vzhodnokrščanskih umetniških ikon. Strnjeno Sveto pismo v besedi in sliki (vsega 126 strani) zaključuje primerjalna Časovna preglednica svetopisemskih dogodkov. Knjiga je primerna ne le za mladino, temveč za vse, ki prvič sežejo po Svetem pismu, saj jim živo predoči nastanek krščanstva in poglavitne dogodke iz njegove zgodovine. Najbolj dobrodošla bo pa onim bralcem, ki jim ni do veliko branja (in teh je danes največ, žal), a bi radi spoznali glavno vsebino svetopisemskih sporočil. J. Ftičar Tiskane stopinje 205 Fran Sušnik: Prekmurski profili. Pomurska založba 1998 Ob stoletnici pisateljevega rojstva in v počastitev 80-letnice priključitve Prekmurja slovenskemu ozemlju je založba izdala ponatis prvotne izdaje iz leta 1929 z uvodno besedo Vilka Novaka; v njej je poudaril esejistično vrednost dela, njegovo trajno dokumentarno veljavo. Kljub časovni odmaknjenosti so SuŠnikovi Prekmurski profili ohranili svojo zgodovinsko vrednost še danes ob koncu tisočletja, posebej še poglavja narodopisnega značaja. Zanimivo je, kako je avtor kljub svojemu kratkotrajnemu službovanju na soboški gimnaziji znal zadeti bistvo prekmurskih problemov v procesu družbene in kulturne integracije s slovenskim osredjem in označiti vodilne duhovne silnice Slovenske Krajine, Ob verskonacionalni dvojnosti Prekmurcev med obema vojnama odkriva avtor tudi že novodobni materializem, ki “davi religioznost” in redči število otrok v “modernih” družinah. Prekmurje je Sušniku 10 let po priključitvi še vedno le Slovenska Krajina, nepozabni spomin s “slovenske božje poti”. J. Ftičar Vladimir Kos: O, svetloba, voda, zrak!, Družina 1999 Najnovejša pesniška zbirka našega pesnika v izseljenstvu se pridružuje šestim že izdanim m prinaša sto “kratkih pesmi”. Njihova tematika izhaja iz vodilne misli, strnjene v pesnikovo vizijo m molitev hkrati. “O, razsvetli nas. Gospod, ki si Svetloba, da bomo umeli, kako zvestoba edinosti dela nas močne, in bomo živeli Slovencev državo”. Pesnik vplete svoj moto v akrostih: vsaka črka izhodiščnega stavka je začetna črka posamezne pesmi. V “edinosti” se prejkonc skriva želja, preseči razdor, ki nas danes razdvaja kot narod, vendar pesnitev vsebinsko ni programska, še manmj tendenčna, saj gesla avtor nadrobno ne razdela. Zamika ga dosti širša tematika; namesto da bi se zaprl v ozke nacionalne meje, ga pesniški navdih ponese v razsežnost vesolja in v himnični vznesenosti vzklika neskončni Modrosti, dobrotljivosti Stvarnika, ki nam je podaril svetlobo, vodo in zrak. Pred seboj imamo torej neke vrste odo, ki v slogu Sončne pesmi sv. Frančiška zapoje hvalnico naštetim naravnim prvinam. Le-te so obenem naslovi treh delov zbirke (ponazorjeni tudi grafično) in povezovalni členi pesnikovega koz-mosa. Boga odkriva p. Kos v celovitosti sveta, piakro- in mikrokozmosa, naravne elemente druži njihova prežet ost z Božjim. Svet sc mu razkrije v vsej svoji fizikalni soodvisnosti tako, da docela izvedensko - za pesnika nenavadno - govori o zapletenem fizikalnokemičnem sestavu določenih stvari in pojavov (npr. o elektromagnetnem valovanju, heliju, ionih, vodikovih protonih, o elektrodah, biloških procesih itn.). Pri tem se mu odkriva Bog ne le kol Stvarnik, temveč kot Konstruktor, ki giblje in uravnava vse tc reči. Pesnik je izveden tudi v pridobitvah moderne tehnične civilizacije in njihovih možnih zlorabah, vendar v stihih o atomskem 206 Tiskane stopinje dežju ne zapade črnogledim slutnjam kataklizme, marveč v zavesti božje previdnost videva v teh jedrih “moč za nas”, odkriva umotvore, “ki večno o Dobroti govore”. Prvine narave pa ob znanstveno eksaktni razvidnosti zaznava tudi v njihovi zgodovinski vlogi na raznih koncih sveta, poudarjajoč njihov fizikalni učinek. Temeljna izpoved Kosove nove pesniške žetve v razklenjenem, svobodnem verzu je torej širokogrudno odkrivanje izvora naravnih prvin, njihove moči in smotrnosti - vse v skrivnosti božje ljubezni. Vesoljske sile - celo naravne katastrofe - se prepletajo z nedoumljivo Umnostjo, vsega zaupanja vredno, saj vse preobrača končno človeštvu v prid. Odtod nadih vedrine in zaupanja, ki prevevata Kosove pesmi in zapuščata vtis, da smo dobili z njimi svojevrstno poezijo, izvirno in poživljajočo. J. Ftičar Pedagoški pogledi na Antona Martina Slomška, SŠM 1999 Slovenski šolski muzej je ob svoji razstavi z gornjim naslovom izdal ličen zbornik; v njem 15 avtorjev predstavlja svoje poglede na Slomškovo pedagoško dejavnost. V uvodnem članku prof. Slavice Pavlič izvemo, kako je Slomšek obiskoval tečaj za učiteljske kandidate in dobil spričevalo o usposobljenosti za domačega učitelja. Na celovškem liceju je nato naredil izpit iz občega vzgojeslovja. Postal je prvi učitelj slovenščine v celovškem bogoslovju. Že na prvem pastoralnem mestu (sv. Lovrenc, Bizeljsko) je ustanovil nedeljsko šolo, s čemer je nadaljeval tudi na naslednjih službenih mestih, posebno še, ko je postal škofijski šolski nadzornik. Leta 1842 je izdal učno-vzgojno knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. V njej je posebno skrb posvetil moralni vzgoji. Leta 1862 je začel izdajati list Drobtinice. Akademik prof. dr. Jože Pogačnik se v svoji študiji razpiše o Temeljih Slomškovega pedagoškega nazora. V njej poudari a njegov jezikovni demokratizem - po načelu, daje Bog dal “apostolom v vsih jezikih govoriti”. Slomšek v svojih pridigah označuje materni jezik za božji dar in naj večjo svetinjo. Obravnava tudi žgoče vprašanje odnaro-dovanja: “pred Bogom ni razločka med Nemcem in Slovencem”. In še: “od zvestobe domovini nihče ne more biti izvzet”. Glede ločitve Cerkve od države v zvezi s francosko buržoazno-demokratično revolucijo 1789. je Slomšek opozarjal: “Ce bi ločili Cerkev od države in vzeli cerkvi vzgojo mladine, bi vzgojili brezbožno, puntarsko pokolenje, propadle ljudi, ki bi se ne bali Boga in tudi ne nobene oblasti”. Dr. Vekoslav Grmič piše o idejnih osnovah Slomškovega prizadevanja za šolstvo. V svojem sestavku poudarja, da so njegove zasluge za šolstvo na Slovenskem neprecenljive. Z nedeljskimi šolami pa ie ohranjal slovenski jezik med ljudstvom. Glede vernosti Grmič trdi, da Slomšek “ni bil svetobežno naravnan ali usmerjen h kontemplaciji, ampak odprt tudi Tiskane stopinje 207 za tostransko življenje”. Našteje poglavitna Slomškova dejanja v službi izobraževanja Slovencev in prebujanja slovenske nacionalne zavesti. S svojim verskim in izobraževalnim delom je Slomšek narodnostno rešil Slovence na Štajerskem. Dr. Franc Kramberger je objavil spis Odsevi Slomškovega pedagoškega dela. V njem poudarja njegovo skrb za mladinsko vzgojo: “naše šole ne smejo biti le učilnice, temveč tudi vzgajališča”. Stebri Slomškove vzgoje: družina, šola. Cerkev. Poudarjal je tudi samovzgojo mladine, na splošno pa enakomerno izobraževanje “uma in srca”, t.j. celostno vzgojo. Prof. dr. Janko Car oriše Slomškov vzgojni program, po katerem je dobil naziv “slovenski Pestalozzi”. Razpiše se o vrstah šol pod nemško upravo in kako je narodnozavedna duhovščina čutila potrebo po ustanavljanju nedeljskih šol, zlasti Slomšek. Kot knezoškof je bil poslanec v graškem deželnem zboru in tam predlagal, naj bi bil uradni jezik v njem tudi slovenski. Naletel je na odpor in posmeh nemških liberalcev. Slomšek je načelno nasprotoval težnji, da prevzame primat v šolah posvetna oblast, (kar se je po njegovi smrti kmalu zgodilo I. 1869), češ da ta ni zmožna dobre moralne in etične vzgoje. Dr. Vinko Škafar nam v zborniku odstre Slomškov prispevek k uporabi slovenščine v celovškem bogoslovnem semenišču, na bogoslovni šoli v St. Andražu in Mariboru, nato pa oriše Slomška kot predavatelja homiletike. V tej zvezi navede še druge predavatelje v slovenskem jeziku. O Slomškovi kulturi govora (retoriki) se razpiše dr. Slavko Snoj. V ta namen je Slomšek spisal prvi priročnik za javno govorništvo in nastopanje. Dr. Majda Cencič oriše Slomškovo delo v povezavi s tedanjimi učitelji. Vodil m usmerjal jih je s pomočjo svojih knjig, pesmi, pridig in knjig za mladino. Na to temo sc navezujeta tudi spisa dr. Majde Pšundcr in mag. Mateje Horvat, slednje s posebnim poudarkom na vzgoji otrok in njihovem vedenju. Slomškovo opozorilo je aktualno tudi danes: “vsa posvetna učenost je brez vere bledi luni podobna, ki slabo sveti”. O aktualnosti družinske vzgoje v okviru Slomškove pedagogike piše mag. Jurka Lcpičnik-Vodopivec. Prof. Tatjana Hojan pa o slovenskem pedagoškem listu Učiteljski tovariš ob Slomškovi smrti, z odlomki iz njegovih del. Zbornik zaključujeta spisa dr. Andreja Vovka Kaj ima A.M.Slomšek opravili s šolstvom (z navedbo osnovne literature o Slomšku) m dr. Ljubice Šuligoj e ve Slomškovo pedagoško izročilo za naš čas. Slednji izpostavlja življenjskost pouka kot upor mehaničnemu, brezdušnemu načinu učenja. Šola mora tudi vzgajati, sicer: “Kaj pomaga veliko znati...glave prebrisane, srca pa grdega biti”. Po Slomšku je šolski čas za učence naj dragocenejši, kdor ga “zamudi in se pridno ne uči, bo svoje žive dni in tudi v večnosti na zgubi”. Zborniku je dodan seznam Slomškovih del v Slovenskem šolskem muzeju. J. Ptičar 208 Tvoje in moje stopinje Tvoje in moje stopinje p. Miha Sekolovnik Dom duhovnosti Ob deseti obletnici blagoslovitve temeljnega kamna Doma duhovnosti Benedikt v Kančevcih je prav, da na kratko orišemo prehojeno pot. V začetku leta 1987 je bila s strani duhovnikov tukajšnjega pastoralnega področja izražena prošnja za graditev doma duhovnih vaj. 31. julija 1988 so kapucini prišli v Martjance. V Stopinjah 1988 je gospod dekan Martin Poredoš zapisal, da so "duhovniki izrazili pripravljenost pri tem sodelovati, to pomeni, da bi tja pošiljali na duhovne vaje mladinske skupine, ministrante, zakonske skupine, člane ŽPS in še druge Župnijske skupine. Samo pod temi pogoji so očetje kapucini sprejeli župnijo Kančevci" (str. 77-78). Že 19. novembra 1989 pa je bil blagoslovljen temeljni kamen Doma duhovnosti pri Sv. Benediktu, ker je "versko, narodnostno in kulturno - zgodovinsko pomemben kraj zaradi mož, ki so tukaj živeli in delovali ali se v tej župniji rodili. Med najpomembnejše spadata Mikloš Kuzmič , ki je tukaj župnikoval od 1763. - 1804. leta ter rojak dr. Franc lvanocy, verski in narodni buditelj, ki je pokopan na bedeničkem pokopališču." V listini je zapisano o potrebi in želji, da bi tudi severovzhodni del Škofije - Pomurje dobil hišo za versko poglobitev, duhovne vaje, razna srečanja in predavanja. Tvoje in moje stopinje 209 Dom duhovnosti f cerkvijo sv. Benedikta Kljub cilju, da bi Dom služil izobraževanju in oblikovanju odraslih, je največ udeležencev iz vrst otrok in mladostnikov. V preteklem letu (1998) je dom obiskalo 71 skupin z 2714 obiskovalci, od katerih je bilo 16 skupin birmancev (23%), 12 oblikovanih župnijskih skupin -ŽPS, pevski zbori (18%), 10 skupin mladih (14%), 8 skupin odraslih (11%), 8 skupin osnovnošolcev (11%), 8 skupin drugih programov -likovna koloni ja...(11%), 4 skupine ministrantov (5%), 3 skupine prvoobhajanccv in staršev (4%) m 2 skupini duhovnikov in redovnikov (3%). Zato smo temu prilagodili razporeditev prostorov. Tako imamo poleg načrtovanega števila eno ali dvoposteljnih sob še več prostorov s skupnimi ležišči. Dom ima sedaj na razpolago 120 postelj. Kuhinja je opremljena, v obedmei pa je prostora za 60 ljudi. V Dom so gotovo največ finančnih sredstev vložili bratje kapucini, sedaj pa sredstva prihajajo od skupin, od skupnosti v Domu, dobrotnikov in dekanij. Doslej je bil gotovo velik poudarek na fizičnem delu, pri urejevanju nedokončanega Doma m okolice, odslej pa večjo pozornost zahtevajo programi, vsebine, cilji. Dom iz dobe gradnje-ustanavljanja prehaja v obdobje specializacije, iskanja svoje podobe. Za nami je že nekaj izkušenj, uspehov in neuspehov. V preteklem letu je zaradi premajhnega števila ali neresnih prijav odpadlo kar 16 skupin odraslih in 6 skupin mladih, zato bo na tem področju potrebno vpeljati več reda. 210 Tvoje in moje stopinje Nekaj želja, poudarkov in ciljev za Dom duhovnosti v prihodnje: - oblikovanje skupnosti, ki v Domu moli in dela; - da bi Dom postal kraj miru in tišine za te, ki to iščejo; - izpopolnjevanje dela s prvoobhajanci, birmanci, predvsem s starši -poskusno morda tudi s šolskimi skupinami; - izobraževanje odraslih na področju duhovnosti, kulture, socialnega dela, ekumenizma; - oblikovanje skupin, ki bi se v Domu redno srečevale in bile z njim povezane: molitvene, biblične in zakonske skupine; - tečaji za ljudi iz okolice (kuharski, zelišča,...) in večja sprejetost Doma s strani okolja; - oblikovanje prostovoljnih sodelavcev; - da bi Dom postal kraj srečevanja sosednjih narodov . Ker z odločitvami dajemo prednost pomembnejšemu in se nekatere skupine izključujejo, se glede na namen in položaj hiše zdi smiselna specializacija v smeri duhovnih vaj, kar pomeni zavarovati tišino in mir. Za uresničevanje naštetega si bova patra v Domu prizadevala skupaj z zaposlenimi (kuharica, hišnik, pedagoška sodelavka) in vami vsemi, ki nas obiskujete in podpirate na toliko načinov. Bog povrni za vsak vaš dar duhovne ali materialne narave! Martin Horvat Blagoslovitev kapele v soboški bolnišnici Ko zapuščaš Mursko Soboto in se pelješ proti Lendavi, se pred Rakičanom, desno in levo, razprostre na široko ravnina z bogato zemljo. Tukaj pšenica zlati in valovi kakor morje v rahlem vetru. Tukaj so tudi topoli, ponosno in visoko vzravnani, kakor da bi hoteli videti čez ravnino vse tja do Sebeščana (Pečarovci) na severu pa do sv. Trojice (Lendavske gorice) na vzhodu, Marije sedem žalosti v Jeruzalemu na jugu in sv. Marije Magdalene (Kapela) na zahodu. In v tem prostoru pred domom starejših in rakičanskim gradom se na široko razprostira BOLNIŠNICA. Zjutraj je njen vhodni prostor eno samo mravljišče ljudi v belem, bolnikov in njihovih spremljevalcev. Znotraj so bolniki razporejeni po oddelkih v skladu z vrsto njihovih bolezni. Doslej je imela soboška bolnišnica vse oddelke. Manjkal je le en "oddelek", in to "oddelek za dušo", kjer bi lahko trpeče, izmučeno in oslabelo telo slišalo Jezusove besede: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem m učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam."(Mt II, 28-29). Od 31. januarja 1999 pa ima tudi soboška bolnišnica kapelo, "oddelek za dušo", ki se nahaja v kletnih prostorih kirurškega oddelka. Vsa kapela je od tal do stropa obložena z lesom. V Tvoje in moje stopinje 211 njej je čutiti toplino in domačnost, posebno še ob tabernaklju in ob Jezusovi in Marijini vitražni sliki, ki ju je naslikal akademski slikar Tomaž Perko in predstavljata Jezusa v Getsemanskem vrtu in Marijo pod križem, skupaj z ostalimi ženami. Načrte za kapelico je naredil arhitekt Franc Kvaternik iz Brezovice pri Ljubljani, 30 sedežev je naredil Murales iz Ljutomera, vsa ostala dela pa je izvedlo mizarstvo Bojana Kousa iz Kroga. Finančno so kapelico podprle vse župnije Pomurskega pastoralnega področja (razen ene) ter Evangeličanska cerkev v Sloveniji, pa tudi nekatere občine (Sv, Jurij v Prekmurju, Gornji Petrovci, Kuzma-Grad, Puconci, Radenci, Odranci, Murska Sobota, Moravske Toplice, Ilodoš-Šalovci, Gornja Radgona, Beltinci, Turnišče, Črensovci, Tišina-Cankova, Ljutomer, Dobrovnik, Velika Polana). Dragi bolniki soboške bolnišnice, želimo vam, da bi ta oddelek bolnišnice radi obiskovali. V njej bo vedno Tisti, kije na Golgoti zavpil: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?", pa tudi Tisti, ki je, preden je izdihnil, rekel: "Oče, v tvoje roke izročam svojega duha." Radi prihajajte k njemu, sc mu potožite, izročajte se v njegovo varstvo in ga prosite odpuščanja in usmiljenja. Kapelico sta 3 1 .januarja 1999 - ob navzočnosti direktorja soboške bolnišnice dr. Bojana Korošca, velikega števila duhovnikov, zdravnikov, medicinskega osebja in pacientov - blagoslovila mariborski škof dr. Franc Kramberger in senior Evangeličanske cerkve v Sloveniji mag. Geza Erniša. Hlugoslovitev kapele v imhoški bolnišnici 212 Tvoje in moje stopinje Sv. maše v bolnišnični kapeli so vsako nedeljo ob 19. uri. Maševat prihajajo duhovniki soboške, lendavske in ljutomerske dekanije, za kar se jim soboški duhovniki iskreno zahvaljujemo. Evangeličanska božja služba pa je vsako drugo in četrto soboto, vedno ob 16. uri. Soboški župnik se zahvaljuje vsem sodelavcem in izvajalcu, posebej še Jožetu Škaliču, ki je nosil glavno breme organizacije del. Gospod Škalič je obenem s strani bolnišnice kontaktna oseba z verskimi skupnostmi. Najlepša hvala tudi strežnemu osebju bolnišnice, ki skrbi za čistost in urejenost kapele, ter cvetličarni "Ratnik", ki skrbi za sveže rože na oltarju- s. Jožica Merlak Vrtec Lavra Nastanek in razvoj vrtca Lavra Leta 1988 je ga. Marija Žitnik Klar posredovala mariborski škofiji odločitev, da podari svojo hišo redovni skupnosti. Poleti 1991 so prišle v Mursko Soboto prve tri sestre družbe Hčera Marije Pomočnice. V župniji so poučevale verouk in organizirale sobotni oratorij. Kar nekaj otrok je dan za dnem trkalo na vrata skupnosti. Sestre so si vzele čas zanje in se ustavile z njimi v pogovoru, igri, pesmi. Ga. Marija je z veseljem in molitvijo spremljala razigrani živžav. Jeseni 1. 1992 je s prihodom četrte sestre v skupnost prišla tudi prva varovanka, kateri so se počasi pridružili še drugi otroci. To je bil prvi zametek vrtca. V petih letih nastajanja vrtca LAVRA se je v prostorih zvrstilo 50 otrok. Različno dolg je bil Čas njihovega bivanja v vrtcu. Vedno vec prijateljev je sodelovalo pri delu za otroke. L aprila 1998 pa je v vrtcu dobila zaposlitev prva laična sodelavka. Zasebni vrtec LAVRA je bil vpisan v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja 5. avgusta 1997, uradno odprtje pa je praznoval 18. aprila 1998. Zaradi vedno novih prošenj za vpis otrok je župnija preskrbela in opremila nove večje prostore na Gregorčičevi 4, kamor se je vrtec preselil 8. februarja 1999. Vrtec obiskuje v treh kombiniranih skupinah 60 otrok za katere skrbijo tri vzgojiteljice, štiri pomočnice vzgojiteljic, dobra kuharica, prijazna snažilka, zavzeta ekonoma in skrben hišnik. Po preselitvi smo na novem vrtčevskem igrišču zgradili Marijino znamenje, ki nas spominja na Njeno prisotnost. Radi seji priporočamo in ji zaupamo, saj smo že dostikrat doživeli njeno pomoč. Tvoje in moje stopinje 213 Nadškof Rode v Prekmurju. 14. junija 1999. tudi v vrtcu Lavra Program vrtca Lavra Programje namenjen vzgoji in varstvu predšolskih otrok od prvega leta do vstopa v šolo. Občasno nudi srečanja otrokom, ki niso vključeni v redno vzgojno varstveno dejavnost, pa jim njihovi starši želijo omogočiti prijetno druščino vrstnikov in vzgojo po krščanskih načelih dobrote in nenasilja. Uresničujemo vzgojni program s posebnim poudarkom na smernicah: - otrok naj iina čimveč stika z naravo in naravnimi materiali, ki mu razvijajo domišljijo in ustvarjalnost, veliko bivanja na zraku pa mu veča odpornost in vzdržljivost, - otrok naj spoznava narodno kulturno dediščino preko pregovorov, pesmi, zgodb, iger in običajev, jo oceni m koristno uporablja; - otrok naj v vsakdanjem življenju spoznava in upošteva mednarodno priznana etična načela humanosti, razglašena vTistinah OZN. Vodilo vsega našega vzgojnega delovanja je preventivni sistem, ki sprejema vsakega posameznika in mu z ljubeznijo ter potrpežljivostjo pomaga k celostni rasti. Naš vzornik je svetovno priznan vzgojitelj m utemeljitelj preventivnega vzgojnega sistema Giovanm Bosco (Janez Boško). Vzgojni stil se opira na njegove pozitivne izkušnje in si za izhodišče vzgojnega dela postavlja temeljno usmeritev: "Ni dovolj, da 214 Tvoje in moje stopinje Redovne sestre H M P kot vzgojiteljice v vrtcu Lavra imamo otroka radi, on mora ljubezen tudi čutiti," Zato hočemo otroku zagotoviti ne samo varstvo, ampak Čustveno toplo okolje v družinskem vzdušju, kjer se bo čutil sprejetega. Zaupanje, prijateljstvo in pogovor naj bodo temelj medsebojnih odnosov otrok - starši - vzgojitelj. Starostno kombinirane skupine omogočajo otrokom, da živijo z brati in sestrami v skupini z bogatimi socialnimi odnosi, ki sama po sebi vzbuja medsebojno pomoč in spoštovanje drugačnega od sebe. Starejšim razvijamo Čut odgovornosti in nežne obzirnosti, mlajši pa imajo ob njih več spodbud za osebni razvoj. Na željo staršev in v tesnem sodelovanju z njimi nudimo otrokom krščansko usmerjeno vzdušje, ki so ga deležni tudi doma. Tako jim omogočimo skladno vzgojo za splošne človeške vrednote. Tvoje in moje stopinje 215 Nekaj utrinkov za dobro voljo TIHO Mihec: "Kje so moje hlače?" Vzgojiteljica: "Tiho, Kristjan še spi, poišči jih!" Mihec brezupno išče, čeprav jih ima pred nosom in ponavlja: "Kje so moje hlače?" Vzgojiteljica ga vedno opozori, da Kristjan še spi. Končno se domisli in vzame hlače. Vzgojiteljica: "No vidiš, da so bile tu. Saj sijih že prej videl, pa si se norega delal." Navihanec se samo muza. Vzgojiteljica: "No, kajne, da si se norega delal?" Mihec: "Tiho bodi, Kristjan Še spi!" TRAVA Metod: "Ali veš kaj je trava? Vzgojiteljica: "Kaj?" Metod: "Lasje od zemlje." PROŠČENJE "Mi imamo pa v nedeljo proščenje!" ponosno izjavi petletnik. Vzgojiteljica vpraša: "Res?! Katerega svetnika boste pa slavili?" "Župnika in kaplana." Franček Maršič Marijin kip na obisku po 48. letih (praznovanje Marije Pomočnice v Veržeju) V preteklosti srno bili deležni obiska Marijinega kipa iz Fatime, potem iz Nazareta, pa smo ob zgornjem naslovu morda pomislili na tiste nepozabne in doživete trenutke. V tem sestavku pa želim opisati manj odmeven, vendar bolj pomenljiv trenutek iz Veržeja. Na začetku druge svetovne vojne so morali salezijanci kip Marije Pomočnice prenesti v župnišče, da ga nemška vojska ne bi uničila. Varno zatočišče ima Marija - begunka v župnijski cerkvi sv. Mihaela. Ob njenem letošnjem praznovanju pa smo kip po 48. letih prenesli vsaj za eno noč zopet v njen nekdanji dom - salezijanski zavod Marijanišče v Veržeju. Romarji z obeh bregov Mure so sc zbrali že v soboto zvečer k sveti maši, ki jo je vodil prodekan ljutomerske dekanije, salezijanec Tone Hribernik. Po maši pa so mladi fantje med ubranim ljudskim petjem dvignili Marijin kip in smo se napotili z njim s prižganimi svečkami proti Marijanišču. Množica vernikov je vztrajala pri molitveni uri za duhovne 216 Tvoje in moje stopinje Procesija z Marijinim kipom poklice in vse do polnoči prepletala molitve in pesmi svoji nebeški Materi in Pomočnici. K polnočni maši, ki jo je vodil ravnatelj Franček Maršič so prišli nekateri romarji iz bližnjih krajev (Bunčani) v procesiji, s križem na čelu in z baklami v rokah. Ob pol treh zjutraj so se poslovili tudi zadnji romarji, da bi si nekoliko odpočili za bližajočise praznični dan. V teh trenutkih tihote bi lahko zavod Marijanišče svoji zavetnici pripovedoval o najrazličnejših dogodkih zadnjih 48 let, odkar sta bila ločena: da so bili tod naseljeni nemški in pozneje jugoslovanski vojaki, da so bila notri skladišča zrnja, ki gaje "ljudska oblast" odvzemala svojemu ljudstvu, daje bil tod center za predvojaško, pozneje pa je postal zasilno gnezdo za mlade žrtve vojnih grozot, nato pa prevzgojni vzgojno izobraževalni zavod in osnovna šola, med napornimi leti prizadevanj za denacionalizacijo je služil tudi Šest let za prehodni zbirni dom za begunce iz Bosne in Hercegovine. Koliko življenjskih zgodb in stisk, v katerih bi marsikdo potreboval tudi Marijino materinsko roko in opogumljajoče srce. Tudi nedeljsko jutro je priklicalo mnoge, da so pol ure pred mašo bili priča Marijinega ponovnega slovesa od svojega doma in so jo pospremili nazaj v župnijsko cerkev, kjer je slovesno mašo vodil ljutomerski dekan Andrej Zrim. Po sveti maši pa seje velika množica romarjev izlila v procesijo po verženskih ulicah in pod Marijinim okriljem pela litanije in marijanske pesmi ter molila rožni venec. Sklep procesije je bil v cerkvi z blagoslovom Naj svetejšega, nakar so bili romarji deležni pri Tvoje in moje stopinje 217 jaznosti in dobrot domačinov, da so lažje vztrajali do popoldanske molitvene ure za duhovne poklice, pri kateri so se zbrali molivci iz celega Pomurja. Leta 1998 sta se po vojni naselila v zavodu prva dva salezijanca, letos je Marija vsaj za eno noč obiskala svoj dom, da bi s svojo priprošnjo m po molitvah in žrtvah številnih vernikov in dobrih ljudi bila ta njena hiša zopet čimprej obnovljena m da bi po navdihu božjega Duha začel zopet na pravi način in v sodobnih oblikah nuditi oporo za življenje mladih, ki življenje zapravljajo ali ga premalo izrabljajojo, ki ne vidijo smisla ali možnosti, ki v zmedenosti našega časa nc najdejo oporo m usmeritve za svoje življenje. Vse to je oporoka, ki nas veže po Mariji in njenem MarijamšČu iz preteklosti za prihodnost, in to je naloga, pri kateri lahko najde vsakdo svoje mesto in priložnost, da tudi sam naredi kaj dobrega, zlasti za versko, moralno in strokovno vzgojo in izobraževanje mladih. Srečko Kalamar Srečanja cerkvenih pevskih zborov pri sv. Ani Nedaleč od tromeje, stičišča treh dežel (Avstrije, Madžarske m Slovenije), treh kultur in treh veroizpovedi, kjer je bil letos blagoslovljen križ krščanske edinosti, ob nekoliko zapuščeni makadamski cesti v idiličnem osrčju goričkega gozda, stoji romarska cerkev sv. Ane v Boreči. Lepa. Obnovljena. Veličastna. Že nekaj let zadnjo nedeljo v maju posebej praznično odeta in pripravljena na sprejem cerkvenih pevcev in obiskovalcev Srečanja cerkvenih pevskih zborov. Cerkev svete Ane v Boreči 218 Tvoje in moje stopinje Letos so majniške pesmi prepevali Moški kvartet iz Martinja, cerkveni zbori iz Martinja in Boreče, Bakovec, Martjanec (mladinski, mešani zbor in moški oktet), od Grada (mešani, otroški in skupina Lyndwa), iz Pečarovec, Dolenec, Markovec ter MPZ Avgust Pavel z Gornjega Senika. Vsako leto pusti srečanje v meni globljo sled. Z iskrenim veseljem sem del teh srečanj. Bralcem ponujam del veznih tekstov kot dobrodošlico k poslušanju in petju Marijinih in majniških pesmi zadnjo majsko nedeljo leta 2000. Vsaka stvar mia svoj konec m tudi vsak dan se konča z večerom; večerni zvon nas spomni, da se približuje konec dneva, da prihaja čas, ko pomislimo na opravljeno in smo s storjenim zadovoljni...ali ne. Prihaja čas, da se spomnimo, čigavi otroci smo, in da izkažemo iskreno veselje in hvaležnost za to. Maj je prav zaradi Tebe tako radoživ, iskriv, tako pisan in razigran, poln življenja je vsak dan. Kot metulj se cveta svežega veseli, tako se mi v maju Tvojem srce smeji. Majhni smo in nebogljeni -kot piščančki prejšnji dan rojeni So pota naša strma, težka, pomaga nam le sila tajna, nebeška So atomi naši delu, volji prepuščeni, a v pričakovanju večnosti vzradoščeni. Vse bolj smo polni te miline, duše se veselje prime. Veselje, ki nam daje moč, da od sreče ... zapeli še sami bi v pomoč. Naj ta večerni veter ponese te misli, občutke v Širjave, planjave do tvoje trdnjave. Tebi, Marija, namenjen pozdrav naj razvedri lice in razširi planjav. Cvetlice z majskih poljan na oltar Tebi v pozdrav; kot na oltarju Tvojem rože nikoli ne ovene, tako naj zaupanje Vate nikoli ne zamre. Naj Tvoj oltar nebeški okrasijo glasovi otroški Iz grl naj se njihovih vije roža plazilka in Te ovije, da občutiš toploto, kije v nas srečo m zadovoljstvo, da smo tukaj in Ti v nas. Tvoje m moje stopinje 219 Ko dvom razjeda, spanca ni -to preizkušali smo že vsi. Zdravila pravega za lebdenje nekje vmes m -le molitev in misel Nate nas oživi. Majsko jutro se spreminja v dan, majhen ptiček poje svojo pesem, da oznanil bi vsem nam, kako prelep bo spet ta dan ves z božjim darom obsijan. Mavrica objema zemljo in nebo, vsaka bilka na novo vzbrsti m po hrapavi kmečki roki zahrepeni. Ko sonce najvišje opoldne se dvigne in delavec truden obriše si znoj, zvonjenje v zvonikih se milo glasi, vse ljudstvo Nevesto, Kraljico časti. Franc Temeni 'kKruh nas vsakdanji...” (Bistriški mlinarski dnevi 1999) Pri logarnici na Gornji Bistrici, za streljaj od reke Mure, ki je konec letošnjega julija kar nevarno narasla, so za razvoj domačega turizma navdušeni Bistričane! ostali zvesti tradiciji in uspešno priredili tudi letos MLINARSKE DNEVE. V soboto, 24. julija, so starejši vaščani predvajali mlajšemu rodu nekdanje postopke pridobivanja belega žita od setve do žetve in mlačve. To so bili lepi, a delovni naporni časi, ko Še ni bilo na voljo raznih delovnih strojev: kosilnic, mlatilnic, kombajnov. Žetev s srpi in kosami, mlačev s cepmi, “vejanje” s pomočjo vetra; vse to so vaščani opravljali nadvse zavzeto, a je od njih terjalo potoke prelitega znoja. Naslednji dan, v nedeljo, je bila v naravi daritev svete mase, zahvalna daritev za prvi del letošnjih pridelkov. V tej ogromni, naravni katedrali, ob lepem petju bistriškega pevskega zbora, ki ga je podpiral še večji zbor ptic pevk z glasovi, ki jim jih jc podaril sam Stvarnik vsega lepega. Zbrani množici je maševal in pridigal črensovski župnik in častni kanonik Franc Temcnt. Sveta maša je bila v prvi vrsti namenjena živim in pokojnim murskim mlinarjem ter sodelavcem pri tem slavju. Po končani maši se je zvrstilo nekaj pozdravnih govorov, med njimi pozdrav g. župana Antona Tornarja m podžupana Romana Vučka in predsednika turističnega društva g. Antona Kolenka. V nadaljevanju je 220 Tvoje in moje stopinje Zahvalna daritev za dar žetve na Gornji Birstrici bila nadvse zanimiva osrednja prireditev, ki so jo organizatorji zelo posrečeno podnaslovih “KRUH NAŠ VSAKDANJI”. S toplimi besedami so poudarili velik pomen kruha v našem vsakdanjem življenju in nenazadnje za naše nadnaravno življenje, saj brez kruha (hostije) ni mogoča daritev svete maše. Sodelujoči so vprašali navzočo verno množico, zakaj molimo pred jedjo in po jedi. Odgovor seje glasil, da si od Boga izprosimo vsakdanjega kruha in se mu zahvalimo, ker s svojo dobrotno roko nasičuje vse, kar živi. Naslednji govorec je pojasnil lepo navado krščanskih mater in gospodinj, ki hleb, preden ga začno rezati, z nožem pokrižajo. To storej z globoko pobožnostjo zato, da bi ga Bog blagoslovil, in da tega Božjega daru nikdar ne bi zmanjkalo. Nastopajoči so pojasnili tudi lepo navado otrok, ki koščka kruha nikoli ne odvržejo, in če jim košček kruha po nesreči pade na tla, ga zbrano poberejo in poljubijo. Dobri starši sojih naučili, daje vsak košček kruha novo znamenje Božje ljubezni do nas in je prepojen z mnogim znojem tistih, ki ga pripravljajo. Za ta osrednji del celotne prireditve so skrbne bistriške gospodinje pripravile najrazličnejše vrste kruha: od domačega vsakdanjega pa do gibanic, potic, polnih raznih nadevov in čudovitih okusov. Vmes seveda ni manjkalo domačega petja, raznih folklornih plesov in običajev. Na prizorišče so pripeljali celo mini oljarno, iz katere je curljalo okusno bučno olje. Tako pristno olje znajo pripraviti le bistriški oljarji in mlinarji. Pri vsem tem turističnem živžavu so množično sodelovala kulturna društva iz sosednjih vasi, s svojo narodno glasbo tudi godci iz Razkrižja. Tvoje in moje stopinje 221 Škoda, daje nedeljsko prireditev za kake pol ure zmotila ploha. Kmalu pa so posijali sončni žarki in bistriška mlinarska prireditev se je nadaljevala do večera, dokler pripravljene dobrote niso bile pospravljene. Kje so časi, ko se je ob murskem obrežju pozibavalo na desetine mlinov, ki so s svojimi težkimi kamni drobili zlato zrnje? Dolga vrsta mlinov je bila podobna velikemu rožnemu vencu. Na enem izmed teh mlinov “na kumpih” je stal nekoč preprost napis: “Oj teči mi Mura lepo in ženi to mlinsko koli, naj kamen vrti se in žito drobi in v skrinjo se moka praši...” Že zdavnaj so minili časi murskih mlinov; danes ob Muri treh Bistric ne vidite nobenega več. Zamenjala jih je moderna tehnika. Samo en mlin še stoji in melje, a se ne pozibava na Muri, ampak stoji med Gornjo in Srednjo Bistrico. Malo mlinarjev je še živih, velika večina že zdavnaj spi nezdramno spanje na treh bistriških pokopališčih. Tudi njih smo se spomnili v molitvah na tern bistriškem slavju. dr. Karel Bedemjak Tudi v Pomurju je zaživelo društvo izobražencev Prav gotovo se mora slovenski intelektualec bolj kakor kdajkoli zavedati svoje odgovornosti za preživetje slovenskega naroda. Povsod po svetu je opaziti neko abstinenco inteligence od družbeno politične angažiranosti. Tudi krščanska inteligenca v tem oziru ni izjema. Pri nas je do nedavnega zaradi političnega režima bila kar precej potisnjena na rob političnega dogajanja. Tako izkustvo pogosto hromi in individualizira tudi sedanje mnoge krščanske izobražence. V naši deželi, kjer je še vse preveč opaziti sadove socialističnega totalitarnega režima, v katerem ni bilo zaželeno misliti s svojo glavo in ravnati po svoji vesti, je taka apatija krščanske inteligence do političnega dogajanja lahko usodna. Gre namreč za prihodnost našega človeka in družbe. Zdi se, da bodo izobraženci morali odločno stopiti izza ozadja, podreti zid zasebnosti in dejavno in odgovorno nastopiti na politični sceni sedanjega trenutka slovenskega naroda. Zavedati se morajo, daje sedanji trenutek predvsem njihov. Prihodnost bo drugačna in lepša, če bodo začeli zares že danes in tukaj. Za oblikovanje lepše prihodnosti sta potrebna tako znanje kakor moralna zavest, ki naj bi bila odlika slovenskega izobraženca. Prav krščanski izobraženci bi morali sporočiti širši javnosti, da njihovo zavzemanje za svoje mesto v družbi ne pomeni borbe za stolčke in oblast - ta namreč pripada tistim, ki jih ljudstvo po demokratični poti izvoli - ampak prizadevanje za odpiranje možnosti, da s svojim intelektualnim in moralnim potencialom sodelujejo pri usmerjanju naše družbe. Dr. Marko Kos v svoji knjigi Slovenska inteligenca (Ljubljana, Nova revija, 1999) ugotavlja, da položaj intelektualcev v družbenem sis 222 Tvoje in moje stopinje temu tudi danes še ni določen. Njihova intelektualna moč ni vgrajena v sistem in zato m izkoriščena (str. 170), Inteligenci je treba priznati, da je v zgodovini slovenskega naroda največ storila za njegovo narodno zavest. A sedanja inteligenca naj se izneveri svojemu poslanstvu? Nikakor! Upati je in upravičeno misliti, da sedanji slovenski intelektualci ne želijo doživeti obsodbe s strani zgodovine, češ da niso odigrali svoje nezamenljive vloge v sedanjih odločilnih trenutkih slovenskega naroda. Zdi se, da so se tega svojega poslanstva zavedli nekateri naši pomurski izobraženci. Gre za tiste izobražence iz Pomurja, ki svoje svetovnonazorsko zadržanje in razumevanje življenja gradijo na veri. Že nekaj časa je med njimi zorela ideja o združevanju krščanskih izobražencev. V imenu te ideje se je oblikoval samoiniciativni odbor nekaterih krščanskih izobražencev, ki so začutili in videli potrebo, da se nekaj stori tudi za ta sloj našega ljudstva. V Pomurju imamo veliko krščanskih izobražencev, ki so prepričani, da morajo intelektualci s svojimi daljnovidnimi in ustvarjalnimi mislimi in vizijami na podlagi svojega verskega prepričanja graditi ali obnavljati nekaj, česar še danes ni, a je nujno potrebno, m opozarjati na tisto, česar nihče drug ne vidi ali noče videti. Vendar je danes vsakemu jasno, da posameznik, ki se ne bo povezoval s tistimi, ki enako mislijo, v neko združbo, ne more uspeti. Potrebno seje organizirati v neko institucijo, kjer bo mogoče družno odkrivati in aktivirati intelektualni in moralni potencial z namenom, da bi pomagali Širiti in utrjevati civilno družbo v naši novi domovini. Zato je iniciativni odbor začel razmišljati in snovati neko obliko dela s krščanskimi izobraženci iz Prlekije in Prekmurja. Znotraj tega odbora smo se najprej odločili, da bi pripravljali odprta srečanja za izobražence. Začeli smo z lvanocyjevimi večeri. Tako smo dali naslov tem druženjem zato, ker je bil Franc lvanocy tisti, ki je s svojo pisano in govorjeno besedo ter ostalim duhovniških delovanjem veliko prispeval k dvigu narodne zavesti med našim ljudstvom na prelomu tega stoletja. Ker smo hoteli, da bi bila naša srečevanja odprta za širšo javnost, in ker smo hoteli svoja razmišljanja ponuditi tudi tistim izobražencem, ki so drugačnega svetovnonazorskega prepričanja, smo zaprosili direktorja Zavarovalnice Triglav g. Cipota, da bi nam dal na razpolago dvorano v prostorih zavarovalnice. Gospod Cipot je naši prošnji velikodušno ustregel, za kar smo mu zelo hvaležni. Večeri pretekle sezone, ki smo jih pripravili enkrat mesečno, so bili posvečeni “evropskim” temam. Predavatelji, ki smo jih povabili na svoja srečanje, so v glavnem obravnavali vprašanje vključevanja Slovenije v Evropo. Seveda so posamezni predavatelji predstavili različne vidike istega vprašanja. Kot predavatelji so bila povabljena samo znana in odlična imena slovenske javnosti. Do sedaj so se zvrstili naslednji predavatelji: prof. dr. H. Požarnik (Človek pred izzivi tretjega tisočletja), prof. Tvoje in moje stopinje 223 dr. B.Kovart (Slovenec pred vrati Evrope), Lojze Peterle (Usoda slovenske narodne biti ob vključitvi v Evropo), mag. Vinko Ošlak (V Evropo z moralo) in prof. dr. P. Vencelj (Tudi slovensko šolstvo mora postati evropsko). Vsa predavanja m diskusije so bile na zavidljivi višini. Na srečanja smo vabili s plakati, osebnimi vabili m z oznanili po cerkvah. Udeležba na prvih srečanjih ni bila najboljša, vendar če jo primerjamo z obiskom na podobnih srečanjih po evropskih mestih, smo lahko zadovoljni. Upamo lahko samo, da se bo število udeležencev na takih srečanjih postopoma povečevalo. Hkrati pa se dobro zavedamo, da ob tem gre za rast semena, ki šele čez nekaj časa prinaša prave sadove. Trud za resnico in pravico ne rodi takojšnjih uspehov, kot sc to dogaja pri različnih prireditvah, posebej športnih, ki trenutno pritegnejo številne množice, pri katerih pa ni videti posebno vrednih učinkov. Zgodovina se vendar gradi z malimi m vztrajnimi koraki. Na sestankih iniciativnega odobra se je oblikoval načrt za ustanovitev Društva krščanskih izobražencev Pomurja s sedežem v M. Soboti. Pripravljen je bil statut m marca 1. 1999 jc bilo na ustanovni skupščini formalno ustanovljeno društvo. Na isti skupščini je bil sprejet statut in izvoljeni so bili organi društva. Društvo je bilo poleti vpisano v državni register društev. Tako društvo uradno že obstaja v skladu z zakonom o društvih. Društvo jc civilnopravnega značaja. Iz tega dejstva pa izhajajo možnosti javnega delovanja in prijavljanja na razpise javnih programov. Društvo je sicer civilnega značaja, ima pa svojega duhovnega asistenta. Povsem na kratko naj predstavim smisel našega delovanja. Znotraj našega društva sc želimo seznanjati z alternativnimi pogledi in ocenami o politiki, kulturi, umetnosti, znanosti, gospodarstvu in religiji itn. Cilji društva so opredeljeni v statutu takole: - združevati izobražence, Študente in druge ljudi, - gojiti in poglabljati krščansko kulturo, -odkrivati m posredovati alternativno resničnost na vseh področjih družbenega življenja (kultura, gospodarstvo, umetnost, religija), - iskati odgovore na izzive, ki jih povzročata čas in prostor, - pospeševati oblikovanje pravičnejše in srečnejše družbe. Seveda bomo te cilje zasledovali v različnih oblikah svojega delovanja glede na možnosti in pripravljenost svojih*članov. Vsekakor želimo, da bi sc v društvo včlanilo čim več krščanskih izobražencev Pomurja. Društvo želi biti okvir, skozi katerega bi krščanski izobraženci posredovali svojo misel in držo naši slovenski družbi, ki bi naj tudi zaradi njih bila bolj zgrajena na pravici, resnici, poštenosti in dobroti. Ce bo društvo omogočilo našim izobražencem, da bodo čim več svojega intelektualnega in moralnega potenciala ponudili naši domovini, bo upravičilo svoj obstoj. Potem pa smemo tudi upati, da se bodo tudi Pomurju približali lepši in lažji Časi. 224 Tvoje in moje stopinje Tone Ciglar Kaj je Mura Šepetala Ekskurzija profesorskega zbora Gimnazije Želim Ije na Madžarsko in v Prekmurje spomladi 1999 Mura je zašepetala: Ne me Večni zato stvoro, da bi val moj brate ločo. Jaz vezalje sem za nje, ki kre strani mi žive. Jožef Klekl st. "Bolje je enkrat videti kot stokrat slišati." Tako pravi stari ruski pregovor. Po ekskurziji lahko rečemo: "Bolje je enkrat doživeti kot stokrat videti!" In mi smo doživeli. Videti je premalo, bistveno je očem nevidno. Geografske razsežnosti smo občudovali z očmi, globoko v srcih pa smo doživljali razsežnosti src teh ljudi... Spomeniki Turnišče, Bogojina, Selo, Martjanci... Spomeniki! Na majhnem prostoru jih je veliko, čeprav po razsežnostih niso mogočni, pa so tesno drug do drugega kot biserna ogrlica, ki krasi deželo. Hvala vsem, ki ste jih zgradili, enako vam, ki jih ohranjate, da se ob njih še naprej tke zgodovina našega naroda. Več kot lončarji Pogled v čase, ki jih m več. Ne samo cimprana hiža, slamnata streha, lončarji, ampak doživetje ljudi, ki te sprejmejo z odprtim srcem in te pogostijo. Brat bratu vedno ponudi to, kar ima. Ena redkih hiš je v Filovcih št. 40 (ga. Magdalene Nemec), ki se (še) ni umaknila navalu sodobne udobnosti. Ni nostalgija za preteklostjo, hudo je morda to, da sedaj nimamo čuta za to, kar je ohranjalo rod. Naše hiše so danes prava razkošja! Ko bi v njih cvetelo tudi življenje. Bog jim daj svoj blagoslov! Štrk Ptič sonca. Prinašalec življenja. Ko bi nam le ne opešala vera, da nam prinaša življenje. Potem vse dobi svoj smisel in pomen, če gre življenje naprej svojo nezadržno pot. Je simbol dežele, ki seje vedno znova porajala. Naj se ponovno rodi tudi iz zadnje kuge - življenju sovražnega standarda - v nove Čase. Bograč s klintonom Prijateljstvo ne pozna meja. Lepše okrašene slavnostne dvorane nam pač ne bi mogli pripraviti, kot je miza na preprogi zelene trave, ko so okras cvetoča drevesa sredi domačije prekmurske vasi v Lipovcih (Erjavčevi). In pili smo klinton, pijačo, kije ni na seznamu izbornih vin, nam pa je pričaral nekaj tiste prekmurske značilnosti, ki se ji pravi domačnost in preprostost. Roke prekmurskih ljudi vedo iz skromnih stvari narediti gostijo. Preprosto kot bograč z domačim kruhom. Kruh iz Tvoje in moje stopinje 225 domače peči nima samo svojega okusa, pač pa tudi svoj čar. Kolač domačega kruha - kaj je lepša primerjava za naše ljudi, ki so dobri, kot je dober domač kruh. Še nas hranite s kruhom značilne gostoljubnosti; nikar ne pustite, da zamre. Naj ostane še v prihodnje kot prepoznavnost naše dežele. Vzgojitelj prekmurskega ljudstva Jožef Klekl st,, legenda Prekmurja, zlasti sedaj ob 80-letnici priključitve Prekmurja k Sloveniji. O njem nam je spregovoril črensov-ski župan g, Anton Tornar. Dal nam je slutiti, da bi se vzgojitelji morali danes zgledovati po njem, posebej vzgojitelji mladih. Kakšen bi moral biti politik, da bi bil voditelj naroda? Moral bi: ljubiti, ne gospodovati; združevati, ne ločevati; bogatiti, ne siromašiti; vzgajati, ne prepuščati slučaju... Klekl je bil dejansko prekmurski Slomšek v najžlahtnejšem pomenu te besede. Kulturnik, časnikar, socialni delavec, duhovnik, poslanec - politik, vzgojitelj, prosvetitelj in tudi mistik, da ne rečem kar svetnik. Opevamo R. Maistra in druge. To zasluži vsak, ki je slovenstvu rešil vsaj kvadratni meter zemlje ali ohranil vsaj kakega človeka našemu narodu. Prekmurje, priključitev k Sloveniji 1919 - zakaj to ne bi bil vseslovenski praznik, vsaj za nekaj ur ob 80-letnici? Prekmurski večer Kar prava beseda za vse, kar smo smeli doživeti. Pripravili sta nam ga Občina Črensovci in župnija Crensovci, konkretno g. Anton Tornar, župan, in g. Ivan Krajnc, kaplan, s sodelavci: s cerkvenim pevskim zborom (gdč. Katja Kolenko), folklorno skupino (KD Žižki, ga. Jožica Žalik, pozvačin g. Iztok in godci), z bistriškimi pevkami (ga. Rufina Kustec), vse v Gostišču Jaklin, v prijetni dvorani, s kolinami. Občudovali smo mogočnost črensovske cerkve in ob tem vse, kar sc naredi za mlade danes v Prekmurju. Mladina je namreč barometer naroda. Kjer je zavzetost za vzgojo mladih, tam lahko z zaupanjem zremo v prihodnost. Župnijski dom pomeni kraj srečevanja vseh župljanov. Lahko bi bil še večji in prostornejši glede na število ljudi, ki jim služi, in glede na poslanstvo, ki ga mora izpolniti. Priznanje vsem, ki so si ga zamislili in izvedli. Klekl je bil res pravi vzgojitelj prekmurskega ljudstva. Danes pa to ni samo poslanstvo duhovnika, ampak vsakega, ki se ukvarja z vzgojo mladega in odraslega rodu: učitelja, profesorja.'zdravnika, duhovnika... Narodne noše, godba, pozvačin in prijatelji - šli smo v sprevodu kot na svatbo - so nam pripravili sprejem, ki je bil lepši kot ob sprejemu predsednika. Ob večeru, ki so nam ga pripravili, so Prekmurci spet pokazali, da je gostu namenjeno najboljše, kar premorejo. Ljubezen dobi svoj značilen izraz - gostu ponudi vse, kar ima: izbrane jedi, prijazno besedo, toplo prijateljsko dlan, delček svoje kulture m svoje iskreno srce. Vse seje stopilo v čudovito praznovanje: jedli smo, pili in plesali, peli in se smejali, 226 Tvoje in moje stopinje kovali vezi prijateljstva... Mura Če kdaj, smo tokrat doživeli, da Mura ni ločnica, temveč vezalja. Ima pa dva bregova: levega in desnega. Desni breg: Prek, Štajar, levi breg: Slovenska krajina, Prekmurje, Na poseben način smo to doživeli v ižakovcih, kjer smo se vozili z brodom - značilnim prevoznim sredstvom - z enega na drugi breg, Mura nas je enako veselo porivala zdaj k enemu zdaj k drugemu bregu. Koliko spominov na življenje v mlinih in ob njih. Plavajoči mlin na vodi. Energija, kije hranila ljudi. Danes se spet vrti kolo plavajočega mlina na Muri. Spomini ponovno oživijo in postajajo resničnost. Spet smo bolj mi - povezali smo preteklost prek sedanjosti s prihodnostjo. Ce je Egipt dar Nila, velja za Prekmurje, da je dar Mure. Poplavljala je, dajala življenje, energijo, povezovala... Naj nikdar ne usahne tvoja blagoslovljena struga in ljudje ob tvojih bregovih - bratje. Na bmiu Zgodovinske sledi Sprehod skozi soboški muzej nam je pričaral Čase od davnine do danes. Smiselno in sporočilno. Občudovali smo že postavitev samo. Po zgodovinskih sledeh nas je popeljala gdč. Metka Fujs, ki je to pot prehodila že neštetokrat, vendar vedno zavzeto, prizadeto, z ljubeznijo do sleherne sledi, ki so jo pustili še tako drobni in neznatni predmeti. Vsi skupaj so se spremenili v neprekinjeno sled - zgodovino. Doživeli smo: Tvoje in moje stopinje 227 človek je tod neuničljiv. Kar koli je prišlo, vedno je hotel živeti, zato je preživel, zato bo preživel. Pred soboškim gradom (Gornja) Bistrica Ne morete verjeti, kaj lahko pomeni praznovanje državnega praznika z mašo. Koliko dobrih ljudi je napolnilo cerkev sv. Antona! In njih obrazi so žareli. Tako sc srečajo samo najboljši prijatelji. Salezijanci (Veržej - Marijanišče 1911, Murska Sobota - MartinišČe 1924) so tod od nekdaj beračili zase in za mlade. Nikdar se niso vračali s praznimi vrečami. To se nadaljuje v današnje dni, Rakovnik, Zclimlje in druge naše ustanove poznajo plemenito dobroto prekmurskih ljudi. Z mašo smo se jim hoteli zahvaliti za vse. Občudovali smo ljudsko pesem, ki tako čudovito zveni. In pustili smo sc pogostiti Ljudje so nas vsrkali vase, da seje srečanje z njimi spremenilo v tri šolske ure učenja govorice prekmurskih ljudi. Profesorji, ki ob knjižni slovenščini govore nemško, angleško, francosko, italijansko, latinsko... so, čeprav nekateri prvič, razumeli govorico naših ljudi. Bili srno si blizu. Gorice Bog jc dal človeku vino, da mu razveseljuje srce. Nam je še prej dal pašo za oči, ko je pogled plaval m plaval čez vinograde. Božji dar ljudem je ta Jeruzalem. Pa tako vino! Razvnelo nam je srce v pesem, veselic in radost. Omogočili so nam Žabotovi z Gibine v svoji kleti. Prijatelji, naj vam gorice vedno bogato rodijo. 228 Tvoje in moje stopinje Hvala, da ste prišli Povsod so nas bili veseli, kot bi jim mi skazovali čast. To je del tako značilne gostoljubnosti. Pa to ni prava beseda za vse. Veselje, da te lahko sprejmejo. Da te morejo pogostiti. Da ti darujejo najboljše, kar imajo. Da so tega veseli. To se ne da plačati. Je čisti dar plemenitih ljudi. Kot takega je treba tudi hvaležno sprejeti. Močno opozorilo naši zaprtosti, ki bi hotela trgovati z vsem in z vsemi. POMURJE VZHODNO PODRAVJE IZLETNIŠKA KARTA FRE1ZEITKARTE CARTA TU RISTIČA LEISURf MAP 1 ; 75 000 Okrnjena domovina Kdo razprodaja našo domovino? Kdo nam krade domovino? Poglejmo zemljevid! (Geodetski zavod Slovenije, Kartografski oddelek - 1998.) In to tik pred 80-letnico priključitve Prekmurja k matični Sloveniji. Pa nihče nič. Kako bi spravili na papir vso Slovenijo, če bi bila kaj večja, ko sedaj tako majhne ne moremo vse! Ampak, zakaj manjka prav delček Prekmurja? Zakaj ne manjka del Ljubljane? Ker smo v Prekmurju na obrobju. Komu mar za tisti Tvoje in moje stopinje 229 košček na tistem koncu. Kaj lahko pričakujemo od pogajanj s sosedi, ko sami sekamo koščke svoje domovine, sedaj celo tudi države! Morda kdo želi dokazati, da središče lahko obstaja brez obrobja?! Narod si bo sodbo pisal sam! Tudi s tem, ko ne ljubimo in ne poznamo svoje domovine in nam nič ni mar za to, da se na obrobju krha in odpada... Ponos Zdrav ponos je hrbtenica naroda, ki ga ohranja. To smo doživljali na Madžarskem na vsakem koraku. Sv. Stefana, kralja, si Madžari niso dali vzeti, ostal je, padel pa je Stalin in drugi maliki. Kaj nam pomaga, če bomo vse drugo, samo narod ne! K vsemu nas je še načel lačni internacionalizem socializma in komunizma. In zdi se, da ga ohranjamo. Madžari se sramujejo, da so morali govoriti rusko. Številčno veliki narodi - v primerjavi z nami - čutijo potrebo po svojih vzorih, idealih, narodnih simbolih. Po hrbtenici. Mi pa naj bi stali brez tega. Pokonci brez hrbtenice. Tudi angleške in druge spačenke nas ne peljejo drugam kot v propad. V čem je naš ponos, narodova zavest? Kaj mejniki, ki so nas določali, utrjevali, gradili? Zakaj pada v pozabo? Da profesorji in s tem vzgojitelji mladega rodu do danes niso vedeli za Klekla! Da morda današnji mladi ne bodo nič vedeli o Slomšku. Kdo je poromal na sveti kraj naših začetkov, npr, v Blatograd? Tam sicer m bolšji trg, da bi si nakupili veliko nepotrebnih stvari, in Madžari tudi poskrbijo, daje pot tja težko najti, da so stvari težko dostopne in da so pomešane z njihovo nacionalno veličino. Kdo bo storil kaj, da bomo tja hoteli iti, da bo pot dostojno označena, da bodo spomeniki taki, da jih bo močno ogledati? Utrinki (profesorjev) "Veliko stvari jc, ki te v Prekmurju prevzamejo, a nobena izmed lepot narave se ne more kosati z dobroto in gostoljubnostjo tamkajšnjih ljudi. Običajen dan med tednom znajo spremeniti v nedeljsko praznovanje, vzamejo si čas za srečanje s tujcem, še več, sprejmejo ga, kot bi ga že od nekdaj poznali." Marjeta "Ne zaidem pogosto v deželo ob Muri. Le redko mi je dana ta možnost. Toda vsako srečanje z njo, še posebno z ljudmi, ki živijo na njej, naredi name svojevrsten vtis. Težko bi vedel, kaj vse ga ustvarja: prostrana rodovitna polja ali veliko rdeče sonce, ki zahaja nad njimi; nenavadno deroča reka ali štorklje, ki gnezdijo ob njej; izjemna gostoljubnost ljudi ali njihova navezanost na svojo zemljo; njihova delavnost in skrb za boljše življenje v sedanjem času ali pričevanje o preizkušnjah m trpljenju ljudi na tem robu slovenskega narodnega prostora; njihova zakoreninjenost v krščanstvu in ljubezen do Cerkve ali prizadevanje za oživljanje in ohranitev bogate kulturne dediščine. Vse to in še več smo lahko znova začutili tudi na našem letošnjem 230 Tvoje in moje stopinje srečanju z deželo in ljudmi, ki živijo ob Muri. Naj se nikdar ne nehajo spreletavati štorklje nad tern koščkom slovenske zemlje, v deželi, kjer živijo dobri ljudje." Lojze "V šolskem letu 1998/99 sem se lahko dvakrat resneje srečala s Prekmurci. Septembra 1998 sem spremljala maturante Gimnazije Želim-ije na njihovi ekskurziji in že takrat meje presenetila dobrohotnost in gostoljubnost Prekmurcev. Spomladi pa smo profesorji s svojimi domačimi šli na potep po Prekmurju. Tokrat meje najbolj presenetilo to, da si ti ljudje vzamejo čas za gosta, ga gostijo, se z njim veselijo in celo skupaj zaplešejo. Na njihovih obrazih sem zaznala delavnost, ljubezen do pokrajine in željo, da ohranijo dediščino, vse to pa želijo pokazati in deliti z nami - drugimi Slovenci, ki preveč hitimo in ne opazimo, da življenje beži naprej. Se enkrat hvala za prekrasne dni in novo, pomembno spoznanje. Ostanite taki, kot ste, in Bog vas blagoslovi!" Julijana "V Prekmurju sem bila drugič. Obakrat meje prijetno presenetila odprtost ljudi, njihova dobrota ter povezanost. Tudi domače obrti in običaji pri njih ne izginjajo, temveč jih ti srčni ljudje gojijo in ohranjajo za zanamce. Ni čudno torej, da so si štorklje izbrale prav dimnike teh veselih ljudi za svoj dom." Nataša "Vse, kar sem se v šoli naučila o Prekmurju, sem letos tudi doživela na našem obisku v teh krajih. Videla sem, kakšna je prvobitna prekmurska hiša, narejena iz ilovice in pokrita s slamo. Razveselila sem se štorklje, ki je gnezdila na dimniku ob cerkvi v Martjancih in se čudila veliki peči, kjer lončar suši svoje izdelke in jih barva s sajami. Uživala sem na brodu, ki me je popeljal na drugi breg Mure. Najlepši pa je bil večer, ko nam je folklorna skupina prikazala nekaj ljudskih običajev in plesov. Bilo je veselo, zaplesal) m zapeli pa smo tudi drugi. Povsod smo srečali prijazne ljudi in poskušali dobre prekmurske jedi." Katarina (11 let) "Ob besedi Prekmurje vedno pomislim na ravnino, obsijano z žgočim soncem, na žitna polja in njive debelih buč, pa na štorklje in idilični svet ob Muri, na nežno prekmursko pesem ter na prijazno, z narečjem obarvano besedo, in topel stisk roke. Tako sem pač doživela ta čudoviti svet, ko sem pred leti prvič stopila vanj in tako ga doživljam vsakič, ko se vračam. Navdušena sem nad lepoto teh krajev, še bolj pa me navdušujejo prekmurski ljudje - skromni, prijazni, gostoljubni, odprtih rok m odprtega srca. V življenju jim ni bilo lahko, a se veselijo vsega, kar so ustvarili. Prav zaradi srečanja s temi ljudmi, bo letošnji obisk profesorskega zbora Gimnazije Želimlje v Prekmurju ostal nepozaben. Na vsakem koraku smo bili sprejeti kot stari znanci, kot dobri prijatelji. Trije dnevi na eni m drugi strani Mure pa so bili polni prijetnih doživetij in novih spoznanj. Dragi naši gostitelji, hvala vam." Meri Tvoje m moje stopinje 231 Mura - zlata reka Mura je zašepetala: Struga moja zlato vala.., Ali so vam vrelci znani, odket ga prineso vali? Tii kre moje leve strani rod prebiva, rod pregnani... jokat sc je bodo v mene. Z večstoletne grozne teme... njegove skuze so zlato, ki ga skrivam pod vodo. Jožef Klekl st. Mura, ki v svojih skrivnostnih vodah skriva zlato, je poplavljala predvsem levi breg. Tako v teli krajih lahko povsod naletite na drobec zlata, ki vam ga ljudje te pokrajine velikodušno podarijo. Zdaj vemo, zakaj seje tukaj izpisala Povest o dobrih ljudeh... 232 Tvoje in moje stopinje Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja APAČE - Preteklo pastoralno leto se je začelo z deli pri župnijski cerkvi. Najprej smo uredili centralno ogrevanje cerkve s plinom, da so pozimi ljudje že prihajali v ogrevano cerkev. Zamenjali smo okna, stara 107 let, z novimi ter pri vseh vhodih v cerkev napravili vetrolove. Pri župnišču smo prizidali sanitarije, ki so namenjene veroučencem, pevcem in vsem, ki uporabljajo veroučne prostore. V zahvalo Bogu in dobrotnikom za vse nove pridobitve smo konec novembra pripravili v cerkvi velik zahvalni koncert. Nastopili so vsi trije pevski zbori, ki delujejo v župniji, Pihalni orkester Apače, kot gost pa Duhovniški kvartet OB MURI. Poslušalstvo, ki je napolnilo cerkev, in vse nastopajoče so ob koncu pogostile pridne gospodinje Aktiva kmečkih žena Apače z domačimi dobrotami, skodelico Čaja ali kozarčkom vina. Zbiramo pa že sredstva za nadaljevanje obnovitvenih del pri cerkvi. Za duhovno rast našega župnijskega občestva smo v aprilu poromali v Lurd, kar za poln avtobus se nas je prijavilo. Z odličnim vodstvom Cirila Ariha in duhovnim vodstvom župnika Janeza Ferenceka smo doživeli nepozabne dni ob Lurški Mariji. Sodelovali smo v mogočni procesiji z lučkami, imeli mašo ob votlini prikazovanj in v podzemni baziliki, opravili križev pot, si ogledali vsa Marijina svetišča, sodelovali pri procesiji bolnikov in si ogledali znamenitosti iz Bemardkinega življenja. Romarji i: Apač v Lurdu Tvoje in moje stopinje 233 Apaški prvoobhajanci Veliko, veliko prošenj smo prinesli k Mariji in Marija nam bo s svojo mogočno priprošnjo vedno rada pomagala. Na poti v Lurd srno obiskali še Avignon, domov grede pa se zapeljali skozi kneževino Monaco, skozi mesto Monte Carlo do Gardskega jezera. Duhovno obogateni in polni vtisov smo se srečni vračali domov, Še veliko drugih pomebmh dogodkov smo imeli v naši župniji. V maju smo se veselili skupaj z 42 prvoobhajanci njihovega prvega srečanja z Jezusom pri obhajilni mizi. Veseli nas, da se mladi vedno bolj odločajo za cerkveno poroko, saj je bilo že v letošnjem letu 14 cerkvenih porok. Zaskrbljeni pa smo ob dejstvu, da je manj rojstev in krstov kakor umrlih v župniji. Pevci so se udeležili skupnih dekanijskih srečanj. Prav tako smo sodelovali na dekanijskem sinodalnem srečanju v Gornji Radgoni. Udeležili smo se srečanja z ljubljanskim nadškofom g. Francem Rodetom v Gornji Radgoni in prisluhnili njegovim optimističnim pogledom na življenje, njegovemu poudarjanju Slovenstva, njegovi skrbi za Slovensko Cerkev in Cerkev nasploh. Prav tako smo v večjem številu prišli v Gornjo Radgono ob obisku kipa Marije iz Nazareta. Naš največji župnijski praznik je vsako leto 15. avgusta, nase farno žegnanje. Tudi letos so že teden dni prej po vaseh spletali vence, očistili in okrasili cerkev, daje bila kakor nevesta, vsa v cvetju in vencih. Že na predvečer praznika Marije Vnebovzcte je bila po večerni maši 234 Tvoje in moje stopinje Obnovljena kapela v Žepovcih molitvena ura, ki so jo pripravili skavti iz Gornje Radgone, pete litanije Matere Božje in na koncu še procesija z lučkami okrog cerkve. Bilo je prelepo. Tako smo naša srca pripravili za praznični dan, ko je slovesnost ob somaševanju vodil g. Peter Leskovar, župnik iz Slovenj Gradca. V bogatem nagovoru nam je povedal, da se naj verniki več posvečamo dobrim delom, ki prihajajo od Boga, ne pa da smo preveč obremenjeni z delom hudega duha, vse prevečkrat opazimo le slabosti okrog sebe, kar nam jemlje moč za ljubezen in dobra dela. Več zaupanja moramo imeti v božjo pomoč in nam bo življenje lepše. Po vaseh si župljani prizadevajo za obnovo verskih/namenj. Na največji kapeli v župniji, kapeli Marije Pomočnice v Žepovcih, so obnovili zunanjost. Kapela je dobila novo ostrešje in žlebovje, novo bakreno ostrešje, zvonik, lepo obnovljen kip svetega Florijana, električno napeljavo ter nova vhodna vrata. To veliko delo je 9. maja blagoslovil stolni kanonik dr. Stanko Lipovšek iz Maribora. V imenu kapelskega odbora se je vsem dobrotnikom zahvalila gospa Marija Bogataj. Popolnoma obnovljena je tudi manjša kapelica sredi polja v Žiber-cih s čudovitim kipom trpečega Kristusa, priklenjenega k stebru. Blagoslovljena je bila 16. maja. Ob blagoslovu velikonočnih jedil smo blagoslovili skrbno obnovljen križ, ki stoji pred domačijo Staričevih v Nasovi. Po prizadevanju gospe Anice Zemljič in vaščanov je bil v Črncih obnovljen in blagoslovljen mogočen kip Srca Jezusovega, ki se nahaja na pročelju zgradbe kmetijskega kombinata ob glavni cersti. Na vseh slovesnostih se ljudje radi zbirajo in zahvaljujejo Bogu za vse opravljeno delo s prošnjo, da z obnovo verskih znamenj raste tudi naša vera m se bogati naša duhovnost. BAKOVCI - Izkažimo čast slavnim možem (Sir 44,1). Tako sta zapisala mariborska škofa dr. Franc Kramberger in dr. Jožef Smej v Pastirskem pismu ob 80 - letnici priključitve Prekmurja Sloveniji vernikom len- Tvoje in moje stopinje 235 Ponovitev zlate maše g. častnega kanonika Ivana Jeriča v Bakovci h, ob njem + Štefan Recek, soboški kaplan in Martin Poredoš, soboški župnik davske, ljutomerske in soboške dekanije. Na številnih proslavah ob tem jubileju, ki so se vrstile v Slovenski Krajini, so mnogi cerkveni in politični dostojanstveniki naštevali imena mnogih zaslužnih mož, ki so oblikovali duhovno podobo Slovenske Krajine v preteklosti, budili narodno zavest in tako položili temelje za priključitev. Med drugimi imeni je bilo mimogrede omenjeno tudi ime g. častnega kanonika Ivana Jeriča. Bakovska župnija se ga letos Še posebej hvaležno spominja, saj Izpoved vere bakovskih osmošolcev 236 Tvoje in moje stopinje je prav on oral ledino v Bakovcih in položil duhovne temelje novi župniji. Povečal je bakovsko cerkev in uvedel redno božjo službo. 10 let je preživel kot upokojenec v Bakovcih. Tudi ko so mu moči opešale in seje umaknil v rojstno vas Dokležovje, so ga bakovski farani vozili v Bakovce, daje vsako nedeljo med sveto mašo spovedoval. Podpisani sem ga večkrat nagovarjal: “Vi ste bili vojak. Delajte do konca! Vojak mora pasti na bojnem polju.’’ V Bakovcih. v neposredni bližini cerkve, v vili ANNA, so nastali tudi njegovi Spomini, za katere upamo, da bodo kmalu zagledali beli dan. V tej “kroniki” je veliko zgodovinskih podatkov, ki izpričujejo, da moramo tudi g. Častnega kanonika Ivana Jeriča šteti med slavne može Slovenske Krajine. Gotovo si g. Jerič zasluži, da bi mu pripravili simpozij kakor drugim velikim možem Kleklovega kroga. Morda bi bilo leto 2000 za to zelo primemo, saj bo prihodnje leto 25. obletnica njegove smrti. Ta zapis pa je nastal ob 25. obletnici njegove zlate maše 1. 1974, kakor kaže slika. BELTINCI - Novo pastoralno in veroučno leto smo začeli s katehetsko nedeljo, dne 6. septembra. Hkrati je bil ob 10. uri prenos sv. maše po TV Slovenija. Vodilo katehetske nedelje je bilo: S Svetim Duhom v novo veroučno leto. Pri maši so z uvodi in petjem sodelovali tudi otroci in mladina. Župnijska cerkev pa je bila napolnjena do zadnjega kotička. V nedeljo popoldne, dne 20. septembra, smo blagoslovili novo kapelico na Ravenski cesti pri družini Srša. Družina Sršaje kupila Steinerjevo hišo. V spomin na pokojnega duhovnika in profesorja na Teološki fakulteti dr. Štefana Steinerja ter v zahvalo Mariji za pomoč v življenju je družina na dvorišču s pomočjo nekaterih donatorjev zgradila lično kapelico, posvečeno Lurški Materi Božji. Tako imamo sedaj v župniji 9 kapel. Vodilo meseca rožnega venca je bilo: Moli, moli rožni venec ljubljena slovenska hiša. Poleg tega, da rožni venec, ki je družinska molitev, molimo po družinah, ga molimo tudi v cerkvi vsak dan pol ure pred sv. mašo za različne namene. Člani rož živega rožnega venca pa so se zbirali ob nedeljah popoldne ob dveh v kapelah in skupaj molili rožni venec za Slomškovo beatifikacijo, za slovensko sinodo in za župnijski misijon. Po stari navadi imamo na praznik vseh svetnikov popoldne najprej večernice in litanije vseh svetnikov v župnijski cerkvi, potem pa gremo v procesiji na pokopališče v Beltincih, kjer imamo bogoslužje božje besede. Ker je vse ozvočeno, lahko tudi tisti, ki ne hodijo v cerkev, ta dan poslušajo misli o posmrtnem življenju. S člani župnijskega pastoralnega sveta, cerkvenih ključarjev in kapelskih odborov imamo vsako leto tudi študijsko romanje. Obiskujemo znane župnije in postavljamo pod drobnogled njihovo pastoralo. Tako smo 15. novembra romali v Šmartno pod Šmarno goro, v Stožice in Žale Tvoje in moje stopinje 237 v Ljubljani. V Šmartnem smo bili na proščenju sv. Martina, v Stožicah pa na posvečenju stalnega diakona. Na pogostitvi smo se srečali tudi z ljubljanskim nadškofom dr. Francem Rodetom in se z njim dolgo pogovarjali. Ta romanja nam pomagajo pridobiti nove ideje za pastoralo v naši župniji V tednu Karitas smo v Beltincih že drugič organizirali področni dobrodelni koncert Klic dobrote, in sicer v telovadnici osnovne šole. Koncert je imel naslov Mladi na poti v samostojnost. Koncert, ki je v polni telovadnici zelo uspel, so pripravili naši mladi v povezavi z mladimi iz drugih župnij Pomurskega pastoralnega področja, ki imajo dejavne župnijske Karitas. Na željo nekaterih vernikov, smo tudi v naši župniji začeli z navado, da v pripravi na božič roma Marijin kip po naših vaseh in obiskuje naše verne družine. Odziv je bil zelo velik. Veliko družin v vsaki vasi je želelo sprejeti Marijo in v hiši tisti dan organizirati molitev. Ob Mariji so se zbirali tudi sosedje in sorodniki, tako da je akcija uspela in jo bomo ponavljali v vsakem adventu kot pripravo družin na božične praznike. Akcija je važna tudi zato, ker poživlja molitev po naših družinah. V organizaciji občine Beltinci je beltinska folklorna skupina s svojimi plesi in s svojim gostuvanjem (krščanski običaj) gostovala v glavnem mestu Japonske - v Tokiju. Folklorno skupino so pospremile na pot besede našega politika na visokem položaju (bil je diplomat že v prejšnjem režimu), ki naj bi po pripovedovanju njegovih sodelavcev dejal: Pater Vladimir Kos s prijatelji 238 Tvoje in moje stopinje “Kaj bodo Prekmurci šli na Japonsko predstavljat Slovenijo, če pa niti pravi Slovenci niso.” Folklora je imela dva zelo odmevna nastopa in jo je prišlo pogledat tudi veliko diplomatov, ki so v diplomatski službi v Tokiju. Za uspeh ima veliko zaslug družina dr. Stanka Raščana (Velika Polana), ki je bil v diplomatski službi na našem veleposlaništvu. S folklorno skupino je poleg župana potoval tudi župnik kot gost našega misijonarja, pesnika, profesorja na univerzi, socialnega delavca, jezuitskega duhovnika p. dr. Vladimirja Kosa. Predvsem je hotel v njihovem prvotnem okolju doživeti vzhodna verstva, ki postajajo zanimiva tudi za nekatere Evropejce. Odgovor na to vprašanje mu je dala družina, ki prijateljuje s p. Vladimirjem. Ena članica te družine je katoličanka, dva druga - brat in sestra - pa sta Še vedno šintoista. Mož te sestre, ki je še vedno šintoitska, je na smrtni postelji dejal: “Zdaj doživljam, da me šin-toizem ne more odrešiti, ne more popeljati preko smrti. To zmore samo Kristus, zato bi rad postal katoličan.” In želje so se mu tudi uresničile na smrtni postelji. Kot pripravo na polnočnico, so otroci in mladina pripravili igrico z naslovom Pričakovanje Odrešenika v družini. Na praznik Svete Družine, v nedeljo 27. decembra, smo imeli uradni začetek enoletne duhovne priprave na misijon v naši župniji, ki bo v adventu pred letom 2000. Naš gostje bil p. Lojze Markelj - jezuit, ki bo s svojimi sobrati tudi vodil naš misijon. V pridigah je govoril o poslanstvu družine in o župnijskem misijonu. Popoldne pa se je srečal tudi z našo mladino in jo pripravljal na dneve misijona. Kot duhovno pripravo na misijon smo uvedli molitev rožnega venca pred Naj svetejšim, ki je vsak četrtek pol ure pred sveto mašo. Prav tako je v postnem času po vaseh romal misijonski križ in v naših družinah vabil k skupni molitvi za uspeh svetega misijona v naši župniji. Vsako leto v mesecu januarju in februarju organiziramo tečaj priprave na zakon, ki je zelo važen posebno v našem času, ko mnogi mladi pod vplivom liberalističnega mišljenja v zakonu več ne vidijo vrednote in živijo v tako imenovanih izvenzakonskih skupnostih. Predzakonski tečaj je letos opravilo 60 fantov in deklet. Vsako leto ponudimo mladim v naši župniji vsaj dvakrat duhovne vaje. V zimskem Času smo jim duhovne vaje pripravili pri Svetem Primožu nad Vuzenico. Mladi so se jih z veseljem udeležili. V nedeljo, dne 25. aprila, je bil pri nas študijski sinodalni dan dekanije Lendava. Iz vseh župnij naše dekanije so se zbrali predstavniki različnih skupin, ki delujejo po naših župnijah. Po skupinah smo razpravljali in se pogovarjali o tezah, kijih je pripravil Slovenski sinodalni odbor. Vse predloge in spodbude o Cerkvi in pastorali smo poslali Slovenskemu sinodalnemu odboru, objavili pa smo jih tudi v glasilu Poti k Bogu in v verskem tedniku Družina. Tvoje in moje stopinje 239 Molitveni sinodalni dan naše dekanije pa je bil v Turnišču, in sicer v nedeljo, dne 8. avgusta. S Slomškovimi mislimi smo molili rožni venec in molili za uspeh sinode na Slovenskem. Župnijska cerkev je zopet gostila gasilce naše občine, ki so njihovega zavetnika sv. Florijana prosili za pomoč in se mu za njegovo priprošnjo zahvaljevali. Gasilci so sodelovali pri sveti maši z uvodi in branjem beril. Izpoved vere v Beltincih Izpoved vere osmošolcev smo imeli v nedeljo, 16. maja. 82 fantov in deklet 8. razreda se je na ta praznik pripravljalo s tridnevnico, ki jo je vodil p. Lojze Markelj. Mladim je odkrito spregovoril o skrivnosti življenja, o smislu življenja in o potrebnosti vere. In mladi so bili navdušeni nad njim. Vsi so pri njem opravili tudi zakrament sprave. Šmarnice so bile zelo dobro obiskane. Ne samo otroci, tudi starejši so radi prihajali. V župnijski cerkvi smo zjutraj prebirali šmarnice o božjem služabniku Gnidovcu, po vseh vaseh pa smo ob večerih prebirali Slomškove šmarnice z naslovom Preljubo veselje, oh kje si doma. Praznik prve sv. spovedi in prvega sv. obhajila smo imeli prvič z otroki drugega razreda, ker otroci prvega razreda po mnenju katehetov in mnogih staršev duhovno še niso zreli za sv. spoved in sv. obhajilo. In res smo kateheti doživeli v pripravi veliko razliko. Veliko lažje je pripraviti otroke drugega razreda in otroci tudi bolj razumejo za kaj gre. 240 Tvoje in moje stopinje Prvoo bh ajan ci S starši smo se pripravljali s štirimi pogovori o zakramentih, o sveti spovedi, o svetem obhajilu skozi veroučno leto. V nedeljo, dne 9. maja, pa so imeli prvoobhajanci skupaj s starši duhovno obnovo v salezijanskem zavodu Marjanišče v Veržeju. Delali smo tudi po skupinah in precej staršev se je ta dan prvič s svojimi otroki resno pogovarjalo o zakramentu sprave in obhajila. Tudi večina staršev prvoobhajancev in domačih je prišlo k sveti spovedi in k svetemu obhajilu skupaj s svojimi otroki. Svoj 60 letni duhovniški jubilej je v domači župniji obhajal salezijanski duhovnik Martin Maroša iz Mehnec, in sicer v župnijski cerkvi na dan župnijskega proščenja sv. Ladislava, v nedeljo, 20. junija, in na Melincih na dan proščenja Marije Snežne, v nedeljo, 1. avgusta. Obakrat je bilo pri pridigah premišljevanje o potrebnosti duhovnih poklicev. Obakrat je somaševalo precej sobratov duhovnikov. Po desetih letih je župnija zopet obrodila novomašni sad, novo-mašnika mariborske Škofije Matija Tratnjeka iz Lipovec. Nova maša je bila 25. julija pred župnijsko cerkvijo. Nova maša je bila duhovno zelo dobro pripravljena. Geslo novomašnika so bile svetopisemske besede: “Resnično, povem vam: če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!” (Mt 18,3). Ker je isto nedeljo bil tudi folklorni festival, se je na novomašnem slavju zbrala več tisoč glava množica. Pri novi maši so s petjem poleg župnijskega zbora sodelovali tudi mladi iz naše župnije, mladi iz Iga in mladi iz Maribora. Tvoje in moje stopinje 241 Novomašnik z domačimi Pridigal je domačin salezijanec mag. Peter Stumpf in razmišljal o duhovniškem poslanstvu v našem narodu. Skupaj z občino je župnijska Karitas organizirala počitnice na morju v Ankaranu, in sicer v začetku julija za 70 osnovnošolskih otrok, v začetku avgusta pa za 60 mladincev in mladink. Poleg kopanja so bile obakrat tudi različne delavnice in duhovna oskrba. Stanovali so v župnišču. Otroci in mladina si tudi v bodoče želijo takih počitnic. V tednu priprave na novo mašo smo za osnovnošolske otroke organizirali oratorij po zgledu salezijanskih oratorijev. Vodilo oratorija je bilo: Pridi, otrok moj. Duhovni voditelj oratorija je bil študent teologije Drago Jerebic v povezavi z domačima duhovnikoma in animator p. Oratorija sc je udeležilo okrog 100 otrok. Nekateri naši otroci pa so se udeležili tudi oratorija v Marjanišču v Veržeju. V spomin na dogodek izpred 80 let, ko je pred beltinsko cerkvijo zbralo k sveti maši in k zborovanju čez 20.000 ljudi, smo ob letošnjem spominskem taboru tudi imeli sveto mšao za domovino pred cerkvijo. Maša za domovino je bila v soboto, dne 14. avgusta. Somaševanje je vodil mariborski pomožni Škof dr. Jožef Smej. Slovesnosti se je udeležil tudi novoimenovani goriški škof Dino De Antoni. Skupaj s škofoma je somaševalo 60 duhovnikov. Na slovesnosti so bili tudi evangeličanski duhovniki in znani visoki politiki. Zbranih pajc bilo tudi okrog 10.000 Ij udi. V Bratoncih smo nadaljevali z gradnjo nove kapele in jo spravili 242 Tvoje in moje stopinje pod streho. Župnijsko romanje je bilo na Homec pri Slovenj Gradcu, v Črno na Koroškem, Prevalje in Vuzenico. Bolniki so zopet romali na srečanje bolnikov na Brezje. Otroški zbor je romal na Ponikvo, mladinska skupina v Gradec k Mariji Trost, mešani pevski zbor pa v Vuzenico. BOGOJINA - Vera je vodič, ljubezen pa je pot k Bogu. Udejanjanje te misli, ali ni to poslanstvo župnije in vsakega njenega uda? V minulem pastoralnem letu smo se po svojih močeh v župniji v to smer tudi trudili. Pripravi na misijon, to smo sicer začeli že v adventu leta 1997, ko so po vaseh župnije od hiše do hiše začeli romati kipci Lurške Matere Božje z namenom, da bi se člani družin ob njih zbirali k molitvi za uspeh misijona, smo posvetili tudi ves adventni čas leta 1998. Zadnje dni adventa pa nam je, sedaj že tradicionalni Teden naših družin, ponudil nemalo duhovnih dobrin. Posebno lep je bil “tihi večer za naše družine” pred Najsvetejšim. S skrbno pripravljeno božičnico so mladi poveličali božično skrivnost. Misijon, ki smo ga po devetih letih imeli v postnem času (19.3,28.3.) in je bil namenjen pripravi na leto 2000 in novo mašo, so vodili jezuiti: p. Lojze Markelj, p. Beno Lavrih in p. Franc Cerar. Bogu hvala za vse milosti misijona, saj je bil obisk, kljub temu, da sodoben čas “cefra” vse, kar je katoliško, zelo lep. Posebej je razveseljivo dejstvo, da so se vabilu misijona “Gospod, da bi se nam odprle oči”, lepo odzvali mladi Nova maša g Jožefa Rogača Tvoje in moje stopinje 243 Bisema maša g. Jožefa Gutmana starši in mladina. Naj jim milost božja pomaga, da bi z baklo vere razsvetljevali občestveno življenje župnije tudi na začetku tretjega tisočletja. Prvoobhajanci (20) s starši in osmošolci (21) so bili na duhovni obnovi v Kančevcih. Sledili so jim tudi člani ŽPS in župnijska Karitas. Mladi so obiskovali verouk v treh skupinah. Občasna srečanja so imeli tudi študenti. Razveseljivo je število ministrantov srednješolcev. Slednji so nosili nemajhen del bremena priprav na novo mašo, ki jo je “pel” 11. julija g. Jožef Rogač iz Bogojine. Lepo novomašno slavje je obogatil s svojo toplo razlago božje besede kot novomašni pridigar Škof dr. Jožef Smej. Že naslednjo nedeljo, 18. julija, seje župnija spet radovala, saj je dobri Bog odel našega rojaka maŠnika Jožefa Gutmana z bisernim plaščem. Bi serom ašni pridigar, spet v osebi škofa rojaka, j c ob razlagi lepote in vrednosti duhovništva zaželel biseromašniku Še kakšen žlahtni jubilej. Tako na novomašnika, ki je sedaj že kaplan na Tišini, kot na bi-seromašnika, kliče domača župnija božji blagoslov in varstvo Matere božje. • v Nekaj posebnega je bil na “petrovo” tudi sprejem. Župnija je namreč “sprejela” ob novomašniku tudi diakona Dejana Horvata iz Strehovec, 244 Tvoje in moje stopinje ki je prejel diakonsko posvečenje dva dni prej in bo pel novo mašo leta 2000. Bog daj, da bi ta “mašna” slavja rodila v župniji kali novih duhovnih poklicev. Enajsti Košičev teden kulture je bil posvečen 170-letnici kapele sv. Urbana v Bogojanskih goricah. Vrsta kultumo-duhovnih prireditev: večer folklore, literarni večer, odprtje razstave LIKOS-a na temo sv. Urban, pohod po poteh kulturne dediščinef...), je bila množično obiskana. Dneve kulture smo sklenili z mašnim slavjem ob kapeli sv. Urbana, ki ga je vodil prof. Jože Zadravec, popestrila pa gaje pesem združenih zborov, m s celovečernim koncertom komornega zbora Gloria iz Velike Polane. Kot nekakšen uvod v Košičev teden pa je župnijska skupina Upanje uprizorila na župnijskem dvorišču Finžgarjevo igro Veriga. Predstava je pritegnila okrog 600 gledalcev. V snovnem smislu smo v župniji nekako zaokrožili obnovitvena dela na župnijski cerkvi. Cerkvena fasada je dobila novo belino, “stara cerkev” pa obnovljen oltar. Fasadna delaje s svojo ekipo opravil pleskarski mojster Janez Škraban iz M. Sobote. Oltar je obnovila škofijska restavratorska delavnica iz Maribora. Za obnovo “žrtvenika” nosi največ zaslug, “duhovnih in snovnih”, g. škof dr. Jožef Smej. G. Škof, Bog Vam naj povrne. Njega, katerega so vsi Časi, pa naj slavi vse, kar je bilo tekom leta dobrega v občestvu župnije. CANKOVA - S pesmijo v Čast Svetemu Duhu smo začeli pastoralno in veroučno leto 1998/99 na nedeljo - 13. septembra. Čeprav nismo načrtovali kaj posebnega, je vsak začetek zaznamovan z vznemirjenostjo, z vprašanjem, kaj nam prinaša to obdobje novega in kako bomo gradili božje kraljestvo v posameznih dušah, družini, župniji m Cerkvi kot Kristusovem skrivnostnem telesu. S pesmijo Oče večni v visokosti pa smo začeli leto 1999, leto nebeškega Očeta in zadnje v tem - drugem - tisočletju krščanstva. Na novega leta dan se nismo mogli preveč pohvaliti s statističnim pregledom za leto 1998, saj smo žal morali ugotavljati, da število prebivalcev v župniji ostaja isto oziroma celo upada: v letu 1998 je bilo krščenih 19 otrok in 1 odrasla oseba, umrlo pa je 23 oseb; porok je bilo 8; birmanih je bilo 95 mladih ljudi (leta 1994 pa 128). Z vesoljno Čerkvijo smo razmišljali o prvi božji osebi - Bogu Očetu, o njegovi dobroti, usmiljenju, pa tudi o njegovi pravičnosti. Oče želi, da bi vsi ljudje spoznali pravo resnico in Resnico samo in da bi se vsi zveličali. S Cerkvijo na Slovenskem in posebej še z našo - mariborsko škofijo smo molili in se duhovno pripravljali na Slomškovo beatifikacijo. V ta namen smo tudi romali po Slomškovih poteh: Maribor, Vuzenica, Celje, Ptujska Gora (v prejšnjih letih pa smo bili na Ponikvi, v Olimlju in na Bizeljskem). Tvoje in moje stopinje 245 Romarji na Slomškovem grobu V župnijskem občestvu smo se spomnili in s sveto mašo obeležili 30. obletnico smrti župnika in dekana Štefana Bakana; umrl je 14. aprila 1969. Na župnijski cerkvi ima spominsko ploščo. 12. septembra je minilo 90 let od smrti Jožefa Borovnjaka, ki jc bil več kot 50 let župnik na Cankovi (od leta 1858 do 1909). Rojenje bil 9.2.1826 pri Sv. Benediktu v Prekmurju Bil je plemenit dušni pastir in odličen narodni buditelj, zato popolnoma upravičeno piše na njegovem nagrobnem spomeniku na cankovskem pokopališču: Za vero i narod goreče - milo srce počivaj v miru. Gospodu Borovnjaku na čast smo pripravili (skupaj Občina Cankova, Osnovna šola Cankova in župnijski urad Cankova) posebno knjigo - zbornik 90. obletnica smrti JOŽEFA BOROVNJAKA (narodni buditelj Prekmurja), nadalje razstavo z arhivskimi dokumenti in s prispevki učencev Osnovne šole Cankova z likovnimi in literarnimi izdelki (mentorja Peter Obal in Ljerka 11. Podlesck). V cerkvijo bila slovesna sveta maša, ob parku na Cankovi pa je bila proslava, slavnostni govornik je bil Jože Vugrinec, direktor Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota. Kulturni program so pripravili učenci OŠ Cankova, cerkveni mladinski pevski zbor in pevski zbor iz Svetega Benedikta v Slovenskih goricah. Pozdravna voščila sta poslala med drugim gospod ordinarij dr. Kramberger in Franc K odi Ja, polanski župnik in lendavski dekan. Letos mineva tudi 5 let od smrti dobre gospodinje Ane Bertalanič. 246 Tvoje in moje stopinje Anine “glivije" ‘‘Odpisana" platana Tvoje in moje stopinje 247 Kot gospodinja po raznih župniščih je služila Bogu z molitvijo in dobrim zgledom. Ana je odšla od nas k svojemu Odrešeniku, njene rože - mi jim pravimo “glivije” - pa so ostale, kakor je videti na sliki. Naj ji bodo v zahvalo! Pred novim letom 1999 je Občina Cankova - Tišina z reflektorji osvetlila župnijsko cerkev na Cankovi. 27. oktobra 1998 pa so Damjan in Darjan Bemat ter Milan Sever ml. in Štefan Verhovski posadili dve novi platani ob župnijski cerkvi. Kakor se vidi na sliki, sta stari platani bili že skoraj življenjsko nevarni, posebno tistim, ki so postopali pod njima. Stari sta bili preko 280 let. Tri take platane pa še stojijo ob cerkvi. Vsaka stvar ima svoj konec, samo Bog, angeli in človekova duša so večni. “Zaradi duše pa bo poveličano tudi naše telo,” je pravilno ugotovil pri verouku nek šolar. “V nebesih smo doma...” (blaženi Slomšek). ČRENSOVCI - Dne 2. novembra 1998 so na domačem pokopališču na Brezovici pri Ljubljani pokopali priznanega mojstra, akademskega slikarja IZIDORJA MOLETA. Rodil seje na Vrhniki 1.4. 1927, kjer je skromno preživljal otroštvo. Po diplomi je bil profesor v Novem mestu. Od leta 1967 je živel kot svobodni umetnik, dokler ga huda prometna nereča ni spravila v prerani grob. Spominu pokojnega umetnika se poklanja tudi črensovska župnija. Julija 1959 je Mole poslikal 4 stebre novozgrajene lope pred cerkvijo. Žižkovski igralci trodejanke "Na Trški gori" mSKA "1 248 Tvoje in moje stopinje Vsak steber je dobil svojega evangelista. Umetnik je uporabljal izredno trpežne barve, ki so se ohranile do danes kljub vremenskih neprilikam. Na sliki evangelista Janeza je izrisal svoj monogram M(=Mole Izidor). Vzornega kristjana priporočam našim vernikom v molitev. Zižkovski dramski krožek je letos aprila uprizoril veseloigro v treh dejanjih Na Trški gori. Po uspeli premieri so igro predvajali še na nekaterih odrih v bližnji okolici. Igro so naštudirali v spomin žižkovskim šolskim sestram in ob 80. jubileju priključitve Prekmurja matični Sloveniji. Drugi teden aprila smo imeli predzakonski tečaj s predavatelji Pomurskega pastoralnega področja. Na nedeljo Dobrega pastirja sta prišla v našo župnijo na pastoralni vikend bogoslovca Tadej Legnar (5. letnik) in Robert Senčar (1. letnik). Na vernike sta s svojimi nastopi naredila ugoden vtis. Lanskega oktobra je naša župnija doživela odmevno prireditev, posvečeno misijonom. Somaševanje je vodil škof dr. Franc Kramberger. Prireditve so se udeležili tudi zastopniki iz oddaljenih krajev Slovenije. Prvo sveto obhajilo srno imeli 31.5. Vseh prvoobhajancev je bilo 37. Odhajajoči osmošolci so se na veroizpoved pripravili z duhovnimi vajami v Kančevcih. Župnija je obhajala enotedensko slavje s posvetitvijo v čast Presvetemu Srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Po zaslugi Boltežarja Kelenca, povratnika iz Chicaga, je mrliška Pred tridesetimi leti so končali osnovno šolo Tvoje in moje stopinje 249 vežica na Dolnji Bistrici dobila nov 50 kg težak zvon na električni pogon. Izdelalo ga je znano podjetje Ferralit iz Žalca, Sočasno so vaščani podaljšali nadstrešje na vežici. Cerkev na Gornji Bistrici je dobila novo kritino, za katero je prispevala vsa župnija. Dela je vodil mojster Žibrat. Župnijski pastoralni svet je izgubil delavnega člana Ignaca Hrena s Srednje Bistrice. Mnogo je pomagal pri gradnji novega župnišča in nove mrliške veže na Srednji Bistrici. Naj se spočije v Gospodu! Zapustila nas je nastarejša faranka Ana Horvat iz Črensovec, stara je bila 96 let. Dne 26. junija so nekdanji šolarji s Srednje Bistrice obhajali 30 -letni jubilej odhoda v svet. Maševal jim je njihov katehet Franc Tement. Slavju so se pridružili tudi nekateri bivši učitelji. Absolventi (osmošolci) letnika 1949 srednjebistriške šole, so soboto, 21. avgusta, slovesno proslavili kar dvojni jubilej: pred 35 leti so sklenili osnovno šolo - 63 jih je bilo hkrati pa se letos vsi po vrsti srečujejo z Abrahamom, Tudi ta letnik je v nelahkih letih povojnega enoumja uvajal v Božje danosti sedanji župnik in Č. kanonik Franc Tement. Dvojni jubilej so požlahtnili s sveto mašo in svetim obhajilom. Leta 1957 je bilo v celotni črensovski župniji 128 prevoobha-jancev, letos še samo 37. Čc bo število mladega rodu tako usodno naglo padalo, potem se utegne še pred koncem tretjega tisočletja uresničiti tisti stih medvojnega pesnika Karla Destovnika: “Samo milijon nas je...” Upamo pa, da vrh in življenju predani Slovenci tega ne bodo dopustili! DOBROVNIK - V naši dvojezični župniji potekajo vsi obredi, verouk in ostale slovesnosti v slovenskem in madžarskem jeziku. Tako lahko verniki slišijo božjo besedo v maternem jeziku in lažje sodelujejo. Nedeljsko bogoslužje imamo v župnijski cerkvi ter na podružnicah v Genterovcih in Radmožancih. Otroci prihajajo k verouku v dvojezično šolo v Dobrovniku in Genterovcih, kjer smo dobili protore za poučevanje. Hvaležni smo vodstvu obeh šol za razumevanje in pomoč. Otroke je obiskal, obdaril in razveselil Miklavž. Želimo si, da bi tudi ob nedeljah prihajali starši in otroki v taka lepem številu k sveti maši kot ob Miklavževem obisku. Otroci so radi prihajali k šmarnicam, posebno prvoobhajanci. To je bila tudi lepa priprava na slovesnost prvega svetega obhajila, ki gaje prejelo 15 prvoobhajancev. Osmošolci so zaključili verouk z izpovedjo vere. 19 mladih je tako stopilo na pot nadaljnega življenja. Želimo jim, da ostanejo zvesti Bogu in povezani z župnijo. Na ministrantskem srečanju smo gostili ministrante lendavske dekanije, ki so temkovali v kvizu in nogometu. V počitnicah je bil pri nas 10. tabor slepe in slabovidne mladine 250 Tvoje in moje stopinje Dobrovnik kr prvoobhajmci Izpoved vere Tvoje in moje stopinje 251 Slovenije pod vodstvom direktorja Škofijske Karitas Ljubljana g. Staneta Kerina. Obiskali so nas tudi skavti z Jesenic. Pred božičem je pri nas gostoval Mešani pevski zbor iz Lendave z božičnim koncertom. Pri polnočnici smo se zahvalili našemu organistu Ferencu Hacku za zlati jubilej službe organista. Za 50 let njegove zvestobe Bogu in Cerkvi smo mu podarili spominsko sliko in šopek rož. Tudi g. škof Franc Kramberger mu je poslal posebno priznanje, na katero je naš jubilant še posebej ponosen. Slovesnost župnjskega zavetnika sv. Jakoba sta vodila upokojeni župnik Friderik Gumilar iz Dolnjih Slaveč in Laszlo Brieber, župnik iz Madžarske. Popoldansko srečanje bolnikov m ostarelih je vodil Ferenc Merkli, novomašnik iz Sakalovec iz Porabja. Že kot bogoslovec je rad prihajal v našo župnijo, sedaj je prišel kot novomašnik in nam podelil novomašni blagoslov. Na belo nedeljo je Tilen Skubic imel recital z naslovom “SLOMŠEK MED NAMI”. Orisal je življenje in delo blaženega škofa Slomška. V naši cerkvi smo gostili tudi člane evropskega reda vinskih vitezov. Obiska Marije iz Nazareta v Turnišču se je udeležilo veliko Število naših vernikov, tudi ob prazniku Marije Vnebovzcte smo bili v tem znanem Marijinem svetišču. Za velikonočno procesijo so bila obnovljena vsa bandera, ki sedaj krasijo našo cerkev. Hvaležni smo vsem, ki so nam pomagali pri tej obnovi. Organist Ferenc Hack 252 Tvoje in moje stopinje Na prvem proščenju pri sv. Urbanu v Dobrovniških goricah smo blagoslovili in zasadili trsno cepljenko modre kavčine, potomko 400 iet stare trte z mariborskega Lenta. Z bobrovcem smo prekrili streho na župnišču. Delo je opravil zidarsko - tesarski mojster Alojz Zadravec iz Beltinec. Pri delu so pomagali tudi naši verniki. Verniki iz Žitkovec so obnovili kapelo sv. Florijana in zgradili novo mrliško vežico, ki smo jo blagoslovili na praznik vseh svetnikov, V Genterovcih so verniki postavili nov križ, ki smo ga blagoslovili na zahvalno nedeljo. Prav tako smo blagoslovili spominsko znamenje, na katerem so imena padlih v prvi in drugi svetovni vojni. Na pokopališču in okoli kapele so položili tlakovanec. Tudi v Radmožancih so bili verniki zelo dejavni. Zgradili so novo mrliško vežico, kupili pokopališki zvon, obnovili pokopališki križ, postavili spominsko ploščo padlim v prvi in drugi svetovni vojni, vaško -gasilski dom krasi slika sv. Florijana. Vse to smo blagoslovili ob priliki proščenja Manjinega obiskanja. in nenazadnje moramo pohvaliti vernike iz Kamovec za lepo ureditev pokopališča, parkirnega prostora pri pokopališču in okolice vaškega lesenega zvonika. DOKLEŽOVJE - V vsaki župniji se letno zvrsti veliko praznovanj in pomembnih dogodkov. Nekatere praznujejo vsi, druge pa bolj v družinskih krogih (krste, poroke, prvo obhajilo, birmo itd). Nadvse slovesno bi se moral praznovati materinski dan ali praznik staršev! Otroci Bogoslužni sodelavci Tvoje in moje stopinje 253 so dolžni svojim staršem vsaj enkrat na leto bolj slovesno izpovedati svojo hvaležnost za življenje, vzgojo in toliko dobrot, ki so jih prejeli od njih. V Dokležovju se tega dogodka spominjamo 25. marca na dan Gospodovega oznanjenja. Takrat sc marsikateremu od staršev spustijo solze po licu, ko sliši besede ljubezni in hvaležnosti prav od svojega otroka. Letos so ministranti in bralci, ker so dobili nova liturgična oblačila, še z večjim veseljem in prisrčno hvaležnostjo povedali mamicam in očkom, da jih imajo radi in so veseli življenja, ki so ga prejeli. Recital “Cvet hvaležnosti” - živeti, živeti, živeti, kako lepo je živeti, jc mnogim mamicam orosil oči. Naj navedem nekaj misli: Kako lepo je živeti pod srcem matere, ki ljubi, ki hrepeni, da njen otrok zagleda luč sveta, ki se ne boji trpljenja, ki z veseljem sprejema žrtve... k sako novo življenje ji je dokaz neskončne božje dobrote. Zato ne presliši, ko ji to novo življenje prav lahko trka na srce in šepne; Mama, prosim te za življenje!... Dati življenje je največje dejanje ljubezni, največje dejanje zvestobe samemu sebi, največje dostojanstvo materinstva. Mama je tisto bitje, ki se ne sprašuje, zakaj; odgovor na vsaki zakaj najde v tem, da ljubi, se razdaja, živi za svoja življenja od zore do mraka. En sam pogled na novo življenje ji zadošča, da pozabi vse, kar je bilo težkega, morda tudi bolečega. En sam nasmeh novorojenega ji je več kot vse bogastvo in udobje sveta. Za vsako novo življenje se žrtvuje do konca. Vsak dan znova, do zadnjega diha, do smrti ljubi, se daruje, veruje- Daktežovski prvoobhaf'anc< s starši 254 Tvoje in moje stopinje Koliko otrok se danes s tesnobnim srcem sprašuje: “Čigav sem, kdo je moja mamica, kje je moj očka?" Oče, mama! Dva bisera družine. Za vse očetovske nasvete in materinske spodbude, za vsako misel, besedo, željo v ljubezni meni posvečeno, vama danes kličem iz vsega srca: Hvala mama ti, hvala očka, za ljubezen vso in vse skrbi! Praznik prvega obhajila smo v Dokležovju praznovali v najlepšem mesecu, t.j. 17. maja. Ta dan vsa župnija navadno nestipno pričakuje in se tudi pripravlja, če drugo ne, vsaj lepo okrasi cerkev in poskrbi za lepe obleke prvoobhajancem. Lepe so fotografije teh nedolžnih otrok. Če jih pozorneje pogledamo, marsikaj ugotovimo. Vsi so nasmejani! Ali bodo vedno? Za njimi stojijo njihovi starši, ki so jim med slovesnostjo tako želeli: “Mi starši vam želimo, da bi Jezus postal vaš najboljši prijatelj. Zaupati mu morate vse svoje radosti, skrbi in tudi svoje slabosti. On vas bo vodil po pravi poti. Največje veselje mu boste naredili, Če se boste izogibali greha in svoje srce ohranite čisto in preprosto. Ne pozabite tudi na svoje starše, ki vas imamo radi! Mi pa bomo prosili za vas, da ostanete vedno dobri in zvesti Bogu!” Kako lepo bi bilo, če bi se vse te dobre želje izpolnile in da bi vse življenje za svojim otroki stali njihovi starši kot dobri in zvesti vodniki... Še en dogodek iz župnijskega življenja v Dokležovju. 21. avgusta 1999 smo ob regionalni cesti Bratonci - Doklcžovje blagoslovili obnovljen poljski križ. Obnoviti ga je dala družina Branka Zvera. Zbralo se je veliko ljudi, domači moški zbor je zapel nekaj Blagoslovitev križa Tvoje in moje stopinje 255 primernih pesmi. Kot ponavadi je sledila pogostitev za vse. In še zanimivost: Medtem seje mimo peljala “Volkswagnova paradna vožnja”. Okrog sto avtomobilov vseh barv in modelov. Zbrani sojih pozdravljali in jim mahali. Nekateri so pač mislili, da je ta pogostitev pripravljena za njih in so se zaustavili, Še posebej avstrijski in madžarski vozniki, in se kar pridružili pogostitvi in ostali dokler niso vsega pospravili. Pa so tudi molili in počastili križ. Nadaljevali so s počasno vožnjo, ker se jih je vino kar prijelo. DOLENCI - Več kot 50 let je že minilo, odkar so vaščani Dolenec opustili staro pokopališče ob cesti niže cerkve in začeli pokopavati na novo lokacijo ob gozdu niže gasilskega doma. Dolga desetletja se ni nobeden načrtno brigal za to opuščeno blagoslovljeno njivo, ki je poraščena in zanemarjena samevala. Na pobudo sosedov in ob pomoči občine Šalovci so jo uredili in spremenili v park. Obnovljeni križ, ki še spominja na pokopališče, smo 15. novembra blagoslovili z namenom, da naj bi mimoidočim dvigal pogled kvišku in nas opozarjal, da smo po tem križu odrešeni. Ubrano in prijetno je izzvenel božični koncert pevskih zborov obmejnih župnij na zadnjo nedeljo v letu, katerega organizator je bila letos župnija Markovci. Odpete pesmi so nam budile toplino božične noči. Tudi ob pogostitvi v bližnjem bifeju, veselem druženju in pesmi je bilo prijetno in koristno za vse nastopajoče in ostale. Tudi nastopi pri sv. Ani v Boreči niso minili brez udeležbe našega mešanega cerkvenega pevskega zbora. Obnovljen križ na starem dolenskem pokopališču 256 Tvoje in moje stopinje Prvo sv. obhajilo v Dolencih Čudovito, enkratno in notranje doživeto je bilo srečanje s svetovno romarico - Nazareško Marijo v večernih urah v Turnišču 17. maja. Srečanja smo se udeležili tudi Marijini častilci dolenske župnije. Predzadnjo nedeljo meseca maja, na binkoštno nedeljo, je bila slovesnost prvega svetega obhajila, ko se je štirim prvoobhajancem uresničila želja po osebnem srečanju z Jezusom. V nedeljo, 29. avgusta je bil prenos svete maše iz naše cerkve za radio Maribor, radio Slovenija tretji program in radio Ognjišče. Navzoči verniki so zavzeto in pobožno sodelovali. Ta radijski prenos je namenjen predvsem bolnikom, ostare Blagoslov gasilskega avtomobila v Dolencih Tvoje in moje stopinje 257 lim in vsem tistim, ki se nedeljske svete maše iz upravičenega vzroka ne morejo udeležiti. S ponosom in navdušenjem smo se zbrali gasilci prostovoljnega gasilskega durštva Dolenci h blagoslovu in prevzemu novega gasilskega avtomobila. To dejanje smo opravili ob navzočnosti številnih gostov, sponzorjev, sosednjih društev in sovaščanov na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta. Pred blagoslovom, ki ga je opravil domači župnik, je bil bogat kulturni program. Vsa humanitarna prizadevanja gasilskih društev, tako tudi našega, pričajo, da je med nami še čut za pomoč bližnjemu v nesreči. GORNJA RADGONA - "Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike." Tako je zapisal in učil škof Slomšek. Zdaj, ko ga lahko Častimo kot blaženega, je njegov program še bolj tudi naš program. Slomšek nas vabi, da poživimo našo vero m jo povežemo s kulturo, sredi katere živimo. Še več: pravo kulturo življenja bomo odkrili in zaživeli le takrat, ko bomo postavili na prvo mesto vrednote, ki izhajajo iz krščanstva. Prav zaradi tega smo se v Gornji Radgoni na Slomškovo beatifikacijo pripravljali že dlje Časa. Pri vsaki sveti maši smo molih molitev v duhovni pripravi na Slomškovo beatifikacijo, večkrat imeli molitveno uro v ta namen, pa tudi v nagovorih skušali orisati njegovo življenje in delo, predvsem pa njegovo prizadevanje za versko in narodno prenovo. Slednjič smo se z veseljem udeležili Slomškove slovesnosti na Betnavi pri Mariboru, kjer smo prav tako z navdušenjem že drugič pri nas pozdravili papeža Janeza Pavla II. Za vse, ki smo se tega slavja udeležili, tudi za bolnike na invalidskih vozičkih, je bil to nepozaben dan radosti in hvaležnosti do Slomška in papeža. Izberi življenje - osnovna misel večera z nadškofom Rodetom 258 Tvoje in moje stopinje V tem letu smo se tudi pripravljali na vseslovensko sinodo. Kakor drugod smo tudi v ljutomerski dekaniji pripravili posebne sinodalne dneve. Tako smo se v mesecu juniju zbrali najprej na študijskem srečanju v Gornji Radgoni, kjer je bil gost tajnik slovenske sinode dr, Ivan Štuhec, in v Ljutomeru, kjer je bil z nami dr. Stanislav Slatinek. Po krajši molitvi smo nadaljevali delo s pogovorom po skupinah. Sklepni del tega dogajanja je potekal naslednjo nedeljo v Radencih, kjer je bila najprej revija dekanijskih cerkvenih pevskih zborov, nato pa še slovesna zaključna sveta masa, ki jo je daroval prof. dr. Vinko Potočnik. Čutiti je bilo veliko navdušenje, da smo se zbrali in se odkrito pogovarjali o prihodnosti m potrebah naše Cerkve. Brez dvoma bodo predlogi, ki bodo prišli še z drugih srečanj, obrodili sadove. Da bi se pa to res zgodilo, je potrebno, da še tudi po L zasedanju naprej molimo za uspeh sinode. V okviru dekanijskih sinodalnih dni nas je obiskal ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode, ki nam je spregovoril o pomenu sinode za Slovensko Cerkev in o tem, kaj od sinode sploh lahko pričakujemo. Če hočemo živeti v duhu evangelija, moramo v vseh ozirih izbrati življenje - na kulturnem, verskem in narodnostnem področju. Za več kot 200 zbranih je bil to večer srečanja s človekom, ki želi vsakemu odkriti upanje za prihodnost in mu pokazati, da je zanjo tudi soodgovoren. Gospod nadškof sc je po končanem predavanju in pogovoru ustavil še v kleti Radgonskih goric, kjer so mu postregli z izbranimi vini. Pred petrovim smo imeli posebno tridnevnico m se tako pripravljali na farno žegnanje. K življenju po božjih zapovedih nas je vabil m vzpodbujal kapucinski pater Stane Bešter s Ptuja. V tem času je nagovoril tudi starše in sorodnike semeniščnikov, bogoslovcev in duhovnikov, drugič mlade, prav posebej pa je vzpodbujal zakonce jubilante, ki so na poseben način znamenje Kristusove ljubezni do Cerkve in Boga do nas ljudi. Skozi vse leto je potekal verouk v Trstenjakovem domu, ki tako že peto leto služi svojemu prvotnemu namenu: nudi primerne prostore za katehezo otrok, omogoča prostor mladini in skavtom, v veliki dvorani pripravljamo mtklavževanje, materinski dan, srečanja za starše ve-roučencev, povabimo goste predavatelje; v zadnjem letu so v Trstenjakovem domu tudi pevci dobili svoj poseben prostor za vajo m druženje. Počasi dobiva hiša svojo pravo podobo znotraj m zunaj, saj smo tlakovali dvorišče, urejamo pa še spominsko dvorano dr. Antona Trstenjaka. Kljub skrbi za redno odplačevanje kreditov so verniki po vaseh skrbeli za svoja verska znamenja. Na Ptujski cesti so tako dokončali postavitev zvonika. Prav tako so na kapelo v Lomanošah na pročelje naslikali Kalvarijo m namestili nova okna in lestenec. Tudi vaščani iz Orehovskega Vrha so se odločili obnoviti Rožmanovo kapelo. Veroučenci so skozi vse leto poslušali Jezusov klic: Hodi za Tvoje m moje stopinje 259 Spomin na prvo srečanje z Jezusom menoj. Še prav posebej to velja za 64 prvoobhajancev. Na srečanje z Jezusom v podobi kruha jih je skrbno pripravljala s. Mirjam, ki že nekaj let prihaja iz Ljutomera. Ob sklepu osnovne šole so tudi osmošolci izpovedali vero in se z nageljem zahvalili svojim staršem za dar življenja in vere. Ob začetku lanskega postnega Časa so začeli intenzivnejšo pripravo na birmo tudi naši birmanci. Svojo željo in pripravljenost za sodelovanje so izrazili pred g. škofom. Od takrat pa do svete birme romata po župniji poseben križ in Sveto pismo, ki povezujeta birmance m botre pa tudi druge sorodnike in sosede v molitvi za darove Svetega Duha. Starše birmancev in botre je po veliki noči nagovoril m vabil k sodelovanju profesor in vzgojitelj na škofijski gimnaziji v Ljubljani dr. Tone Jamnik. Mladi iz naše župnije so se lahko pridružili mladinski skupini za mlajše ali za starejše in se vsako soboto pogovarjali o svojem življenju in o temeljih, ki morejo privesti do sreče in zadovoljstva. Drugo možnost so ponudili skavti, kjer so se prav tako vsak teden ob petkih poglabljali v skrivnost skavtskega življenja. Učili so se živeti svojega gesla: kar najbolje biti vedno pripravljen služiti. Razen rednih tedenskih srečanj so večkrat odšli za 2 do 3 dni na oddaljen kraj, da so svoj ideal še lažje spoznali, predvsem pa, da so ga skušali tudi zaživeti. Med letom so izvedli več projektov: po dekaniji so nosili betlehemsko luč miru, izvedli čistilno akcijo "črne vrečko", pripravili so adventne in velikonočne delavnice, v katerih so veroučencem pomagali pri izdelovanju prazničnih voščilnic in simbolov, značilnih za advent, božič, post m veliko noč. Ob koncu leta pa 260 Tvoje in moje stopinje so na letnem taboru mogli preveriti, koliko sadov je rodilo sejanje dobrih semen skozi vse leto. Tako so se izvidniki in vodnice odpravili v Ribnico na Pohorje, popotniki in popotnice pa na pot po Dolenjski ob reki Krki od Višnje Gore do Novega mesta. Letošnje leto je bilo zaznamovano tudi s pripravo na škofijski zbor o mladini, ki je potekal v Mariboru od 25. - 27. aprila. Mladim je ostal v nepozabnem spominu predvsem shod mladih, ki je bil pripravljen kot sklep prvega zasedanja škofijskega zbora o mladini. Dogajanje v dvorani Tabor v Mariboru in v neposredni bližini je prebudilo mnogo idej in navdušenja, daje lepo biti vesel kristjan. Tudi evropsko srečanje mladih, ki ga vsako leto za novo leto pripravlja Taize-jska skupnost bratov, je v Milanu marsikomu podarila izkušnjo molitve ob Svetem pismu in prepevanju kanonov. Srečanje z mladimi iz Milana pa je bilo tudi svojevrstno, saj je tam pestrost ponudbe skoraj neverjetna. Tako lahko najde vsak zase tisto, kar ga najbolj nagovori in pritegne. Svojo vero so mladi lahko utrdili tudi na duhovnih vajah pri Svetem Križu nad Belimi Vodami. Starejšo skupino je vodil domači g. župnik Andrej Zrim, mlajšo pa je po poti skozi džunglo življenja spremljal Simon Potnik, kaplan iz Raven na Koroškem. Nekaj mladih pa seje podalo na nočno pot s kolesi k Ptujskogorski Materi Božji. Kot vsako leto smo v naši župniji tudi letos romali. Prav je, da pred tem povemo še to, daje tudi k nam priromal Marijin kip, s katerim smo se srečali že v Nazaretu ob romanju po Sveti deželi. Kip že od lam roma po vsem svetu in nas želi pripraviti na vstop v novo tisočletje. Vabi nas, da bi šli po poti naprej z zaupanjem in predvsem s pripravljenostjo Romarji pred turško baziliko Tvoje in moje stopinje 261 sprejeti Božji načrt ter vsak dan znova reči: Zgodi se Tvoja volja. Lepo je bilo! Naše letošnje 8-dnevno župnijsko romanje nas je vodilo k Mariji v Fatimo in Lurd. Odkrivali smo skrivnosti prikazovanj, ki naročajo predvsem molitev, spreobrnjenje in češčenje Božjega in Marijinega srca. Poleg drugih mest smo poromali tudi k sv. Jakobu v Compostelo in po sveti maši videli velikansko kadilnico (večja od 1,5 metra). Z njo so pokadili podobo svetega Jakoba in polno cerkev zbranih vernikov. Naši bolniki in mnogi drugi verniki so se udeležili romanja bolnikov in invalidov na Brezje. Pevci so se poveselili v Črni na Koroškem in ob Ivarčkem jezeru, člani ŽPS in drugi sodelavci pa v Martjancih in v Pečarovcih, kjer nas je z veseljem sprejel nekdanji radgonski kaplan, sedaj župnik v Martjancih in Pečarovcih, Ivan Kranjec. Dekanijsko romanje na Ptujsko Goro seje nadaljevalo z romanjem po Slomškovi poti. Tudi župnijski pohod na Triglav si bomo dobro zapomnili. Na pot se nas je podalo kar 43, a je zaradi neugodnih vremenskih razmer le sedmim uspelo priti na vrh. Kljub temu je vladalo pravo prijateljsko vzdušje med vsemi, spotoma pa smo s primerne višine (Dom na Komni 1525 m) mogli opazovati tudi sončni mrk. Tudi letos smo se ob obletnici smrti akademika dr. Antona Trstenjaka spomnili tega našega velikega rojaka in dobrotnika. Med spominsko sv. mašo je spregovoril dr. Edvard Kovač o Trstenjaku -človeku in duhovniku, po sveti maši pa smo obiskali njegov grob, tam prižgali sveče, položili cvetje in se v molitvi skupaj zahvaljevali za velik dar, ki smo ga bili deležni po akademiku Antonu Trstenjaku. V počastitev Msgi: Puncer : metropolitom 262 Tvoje in moje stopinje obletnice Trstenjakove smrti nam je spregovoril tudi Hubert Požarnik z razmišljanjem: Ali (še) potrebujemo dobrega človeka. Z velikim veseljem smo sprejeli vest, da je Občina Gornja Radgona ob občinskem prazniku podelila naslov častnega občana tukajšnjemu dolgoletnemu župniku in dekanu, ki je tudi sourednik zbornika Stopinje, msgr. Francu Puncerju. Pridružujemo se iskrenim čestitkam! S 1. septembrom smo končali s soupravo župnije Negova. Dve leti smo radgonski duhovniki po svojih močeh skrbeli za blagor duš. V negovski župniji je 45 birmancev bilo potrjenih v veri, 13 pa jih je pristopilo k angelski mizi. V tem letu sta si zlati "DA" izrekla Alojz in Terezija Gomzi, rojena Budja. Srečanje duhovnikov lenarške in ljutomerske dekanije s škofoma v župnijskem vinogradu v Lokavcih pri Negovi Tudi vinograd je lepo obrodil, saj so ga verniki z veseljem obdelovali. Za obnovo župnišča smo tudi v večji meri poskrbeli, tako da se je z oktobrom novi župnik g. Jože Horvat mogel vseliti vanj. Kljub naporu je bilo v župniji Marijinega rojstva v Negovi prijetno in lepo. Ob sklepu 2. tisočletja in ob vstopu v novega bodi vedno z nami Gospod in blagoslavljaj vsa naša prizadevanja. Tvoje in moje stopinje 263 GRAD - V soboto, 12. septembra 1998, smo romali z enim avtobusom po dravski, mežiški in mislinjski dolini. Sv. maša je bila v Radljah ob Dravi, kjer sta nas župnik, naš rojak g. Jože Gomboc, in njegova mama ljubeznivo sprejela. Nadaljevali smo v smeri Slovenj Gradca in Dobrne proti domu ter občudovali lepote naše domovine. Za “molbo”, na god Simona in Juda Tadeja (28. oktobra 1998) je nudil duhovno pomoč g. Davorin Vreča, kaplan v Murski Soboti. V sklopu “Andrejevega senja”, ki ga prireja Turistično društvo Grad, je bila v soboto, 28. novembra 1998, ob 9\ sv. maša v kapeli v grajskem poslopju. Somaševanje ob navzočnosti g. Ivana Camplina in g. Friderika Gumilarja, je vodil domači župnik. Peli so cerkveni pevci in skupina Lyndwa. Ob tej priložnosti je g. Friderik Gumilar za kapelo v gradu blagoslovil sliko sv. Andreja in jo poklonil novoustanovljeni Občini Grad. Po končani sv. maši je bil kulturni program, pod naslovom “PAVOČINE” (pajčevine). G. Cvetka Juhnov od Grada je pripravila razstavo fotografij, ki prikazujejo spletene pajčevine na opustelih hišah. G. Štefka Bohar iz Kruplivnika je z literarnim in likovnim prispevkom podala svoja čutenja. Že samo grajsko okolje nas vabi k obujanju spominov. Program je povezovala prof. Marjanca Ferko iz Motovilec. Sodelovali so še mešani pevski zbor, skupina Lyndwa ter Klementina Lesic iz Kruplivnika in Nikita Juhnov od Grada. Na sveti večer (1998) je bil v cerkvi recital povezan s petjem otroškega zbora, noneta Lyndwa ter odraslega mešanega pevskega zbora. Pred koncem so združeni vsi trije zbori doživeto zapeli slovensko božično vižo v priredbi F. Gačnika Na lepi gmajnici. Nato se je ob začetku svete maše pesem prelila v znano Sveta noč, Ijlažena noč, ki jo je zapela vsa cerkev. Na božič ob 18. uri, pred dnevom samostojnosti, je priredilo KUD Grad koncert božičnih pesmi pod jelko v Porgi. Ob pol sedmih zvečer pa se je pevsko društvo Lyndwa predstavilo s samostojnim Obnovljena kapela in novi zvon v Vidoncih koncertom božičnih pesmi 264 Tvoje in moje stopinje Novomašno slavje pod šotorom Nova maša g. Andreja Umeka Tvoje in moje stopinje 265 v župnijski cerkvi. Na Štefanovo je otroški zbor pod vodstvom s. Mirjam sodeloval pri prireditvi “Božične zvezdice”, kije bil v dvorani kulturnega doma Grad. Vsi trije zbori so se udeležili božičnega koncerta obmejnih župnij, 27. decembra 1998 v Markovcih. Odrasli cerkveni mešani pevski zbor je posnel izbor pesmi za oddajo radia Maribor “Iz roda v rod, duh išče pot - župnijski zbori pojo”, ki je bila na programu prvo nedeljo v februarju. Tudi majniškega srečanja pri Ani v Boreči so se udeležili vsi trije zbori. Na 3. velikonočno nedeljo je v Vidoncih pomožni škof dr. Jožef Smej posvetil za “Vukovo” kapelo nov zvon v čast sv. Antonu Padovanskemu, kateremu je posvečena tudi kapela. Napis na zvonu nas opominja: “Svetega Antona zvon * nas žive vabi k molitvi * za umrlimi žaluje * pred nevihtami varuje”. Dosedanji zvon v kapeli je tehtal 120 kg in gaje leta 1925 vlila mariborska livarna “Zvonoglas Maribor” V jeseni 1998 je zvon počil, zato so se vaščani Vidonec ob pomoči sosednjih vasi, še posebej Otovec in Kovačevec, odločili za nabavo novega. Sedanji zvon je vlila livarna Feniks d.o.o. v Žalcu tehta 136 kg in je narejen v trdi izvedbi ter ima glas “E”. Ob tej priložnosti smo na kapeli opravili nujno potrebna obnovitvena dela. Iz zvonika kapele so prestavili električno omrežje ter priključek na omrežje preuredili tako, da so glavne varovalke in števec v omarici vzidani zunaj na steni zvonika. Streha zvonika je pokrita z novo bakreno pločevino, novi so tudi bakreni žlebovi in odtoki. Na novo je narejen strelovod, obnovljena je fasada. G. Vili Gumilar, župnik iz Vitanja, je kapeli podaril križev pot. “Novomašnik bod’ pozdravljen v župniji Grad” je bil napis na šotoru, kije bil postavljen na južni strani gotskega prezbiterija ob župnijski cerkvi, ko je na 15. navadno nedeljo v župniji imel ponovitev nove maše g. Branko Umek, doma iz župnije Pišece. Kot bogoslovec je prihajal med nas, živel je med nami in z nami pri Gradu. Novo mašo je imel 4.7.1999 v domači župniji Pišece. Za novomašno geslo sije izbral besede apostola Pavla: “Ljubezen nikoli ne mine”(l Kor 13,8). To geslo je zapisal na novomašnih podobicah, na vabilu, ob daritvenem oltarju in v dvorani. Na slovesnost ponovitve nove mase.se je župnija pripravljala. Verniki so lepo okrasili cerkev in zunaj oltarni prostor. Dalj časa so se na sodelovanje pripravljali vsi trije pevski zbori. Slovesno je šla procesija v spremstvu mladih in duhovnikov somaševalcev od župnišča k daritvenemu oltarju. Pridigal mu je g. Bogdan Štiberc, župnik v pokoju, ki seje iz Nemčije preselil na Vransko. Novomašniku v spomin je župnija podarila mašni plašč s štolami v liturgičnih barvah. Pri maši so peli vsi trije zbori. Slišalo seje tudi ljudsko petje. Pred zahvalno pesmijo seje g. novomašnik zahvalil vsem, ki so mu pomagali na poti do duhovništva in pripravili slavje. Čeprav je bilo nestalno vreme, je večina navzočih pod dežniki 266 Tvoje in moje stopinje vztrajala. Za vse navzoče je bila po maši pred cerkvijo pogostitev, za posebej povabljene pa seje nadaljevalo slavje v vaško - gasilskem domu. Tako je po devetnajstih letih bila v župniji vsaj ponovitev nove maše. S tndnevnico, med njo je bila velka spoved, smo se v župniji pripravili na praznovanje župnijskega praznika - velke meše. Letošnjo slovesnost je vodil novomašnik g. Branko Umek, ki je bil tukaj že na predvečer praznika. Na sam praznik so prišli-številni romarji. Obnovili smo posvetitev Mariji, ki nas vabi, naj se dviga naša duhovna rezsežnost k Bogu. Naslednjo nedeljo je bilo pri Grački Mariji dekanijsko romanje bolnikov in ostarelih. Somaševanje dekanijskih duhovnikov je vodil letošnji novomašnik g. Jože Rogač, kaplan na Tišini. Med mašo se je delilo sv. maziljenje, na koncu maše je novomašnik podelil tudi novo-mašm blagoslov. Bilo je lepo, sončno vreme, kar primemo za srečanje. Po končani slovesnosti v cerkvi so se ljudje še zadržali pred cerkvijo ob pogostitvi, kramljanju in obujanju spominov. HOTIZA - Versko življenje poteka v majhni župniji po ustaljenem redu, a se od časa od časa le kaj dogodi, ko se človek zaustavi, da se zamisli nad vsem, kar je m kar ga obkroža. Ze nekaj let smo se na srečanjih Župnijskega pastoralnega sveta pogovarjali, kako bi uredili ogrevanje cerkve, saj je bilo včasih zelo mrzlo. Slednjič smo se odločili za sevalnike, ki cerkev grejejo s toplim zrakom s stropa. Ker gre mimo cerkve mestni plinovod, smo ogrevanje priključili na plinsko omrežje. Gre za najčistejši vir in način ogrevanja. Omeniti je potrebno, da je lendavska občina pokrila stroške izgradnje ogrevanja v cerkvi. Vsi izvajalci so svoje delo solidno in precizno opravili. Folklorna skupina Nagelj iz Toronta na Hotizi Tvoje in moje stopinje 267 Živost cerkve določa število ljudi, ki jo obiskujejo in se v njej zahvaljujejo za darove, ki jih sprejemajo od Boga. Število teh se počasi, a vztrajno zmanjšuje. Vzroki za to so različni. Potrebna bi bila temeljita analiza tega bolečega pojava. V mesecu juliju so pri nas gostovali mladi iz Kanade. Bili so člani folklorne skupine NAGELJ iz Toronta. Naši vaščani sojih gostili dva dni. Po odmevih sodeč, so bili navdušeni nad domovino svojih staršev ali že starih staršev. V zahvalo za gostoljubnost so priredili dobro uro dolg nastop, kjer so prikazali plese vseh slovenskih pokrajin. Obogatitev in doživetje je prav gotovo obojestransko. Njihovo in domačinov. Tudi letos se je vsa župnija zdrznila in za čas zaustavila ob tragični smrti dveletnega Damijana Hozjana. To je bilo v Četrtek, 2. septembra. Otrok in njegova mati sta sedela v prikolici, ki je bila pripeta k traktorju. Ko je ta zavijal na njivo, ga je zadela cisterna. Mati in otrok sta padla s prikolice. Matije bila poškodovana, otrok pa tako hudo, daje na kraju nesreče umrl. Zadnje slovo od malega Damijana je na pokopališču zbralo vso vas. Vsako oko seje zarosilo, ko so šolarji spuščali malo belo krsto v grob. Tolažba v tem žalostnem trenutku vsem sorodnikom je, da je Damijan že angel pri nebeškem Očetu, kjer čaka svojega očeta in mamico. Slovesne razglasitve Antona Martina Slomška za blaženega seje udeležilo okoli petdeset vernikov hotiške župnije. Tudi v prihodnje nas čaka veliko opravil in popravil. KANČEVCI - Omejili se bomo le na nekaj pomembnih dogodkov, ki nas zavezujejo, da s svetopisemskim pevcem ponavljamo: “Gospodove mi-Isoti bom na veke opeval.” Posvetitev obnovljene župnijske cerkve V Pomurskem pastoralnem področju se še menda ni zgodilo, da bi bila katera župnija dalj časa brez uporabe že obstoječe župnijske cerkve. Prav to seje pripetilo naši kančevski župniji: tri leta in pol smo bili tako-rekoč “neprostovoljni izgnanci”; zatočišče smo dobili v Domu duhovnosti. Čeprav je naša zgodovina znana večini bralcev Stopinj, naj še enkrat opišem, kako je do tega prišlo. Za W0-letnico sedanje cerkve (1896-1996) smo hoteli obnoviti zunanjo fasado cerkve, v notranjosti pa narediti hidro- in termoizolacijo, novi tlak in nove klopi. Za njen jubilej smo želeli dati cerkvi nekoliko lepši videz, saj je bila dotedanji precej klavrn. Toda naše želje in načrte smo morali spremeniti. Ko smo začeli pripravljaj! tla za hidro in termoizolacijo, smo naleteli na arheološke ostanke. Že naslednji dan so prihiteli arheologi in položili na cerkev “državno roko”. Nič več nismo bili gospodarji tistega, kar se je cerkvi dogajalo. Kopali so, razkopavali in razdejali vso notranjščino cerkve Nastala je ena sama grozljiva izkopna jama, globoka 80-160 cm. 268 Tvoje in moje stopinje Trojno slavje pri sv Benediktu v Kančevcih Uresničile so se besede Svetega pisma: “Opustošili so Božje svetišče, uničili prostor za praznični shod” (Prim. Žal 2,6). Vsem odgovornim in Številnim obiskovalcem cerkve in Doma smo peli žalostinko: “Vam to nič ne pomeni, ki greste mimo po poti? Premislite jn glejte, ali je kakšna bolečina kakor je naša, ki nas je zadela?” (Prim. Žal 1,12), Moč v nemoči smo prejemali iz božje besede: “Gospod je dober tistim, ki zaupajo vanj. Dobro je mirno čakati na rešitev Gospodovo” (prim. Žal 3, 25-26). “Prosite in vam se bo dalo” (Mt 7,7). Gospod je držal svojo obljubo. Ganil je mnoga usmiljena srca, odprl njihove darežljive roke. Z njihovimi darovi smo cerkev obnovili do te mere, da smo jo lahko 18. julija 1999 posvetili in izročili njenemu prvotnemu namenu: zbiranju vernega občestva, svetemu bogoslužju in slavljenju Boga... Cerkev je posvetil Škof ordinarij dr. Franc Kramberger, ob somaševanju pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja, kapucinskega provin-ciala mag. Stefana Balažiča, vseh treh dekanov Pomurskega pastoralnega področja - g. prelata Martina Poredoša, g. Andreja Zrima, voditelja Področja, in g. Franca Kodila - člana benediktinskega reda p. Edvarda Kuharja, domačina iz Prosenjakovce ter ostalih škofijskih in redovniških duhovnikov (vseh je bilo okrog 60)... Slovesnosti so se udeležili tudi bratje evangeličani: g. Geza Emiša, senior evangeličanske cerkve, g. Aleksander Balažič, križevski župnik, in g. Franc Cipot, župan. Tvoje in moje stopinje 269 Posvetitev oltarja 80-letnica priključitve Prekmurja Sloveniji Slovesnosti posvetitve cerkve smo pridružili tudi proslavo 8O-let-nice priključitve “Slovenske okrogline” matični domovini Slovencev. Razlogi, da smo jo obhajali pri nas, so bili naslednji: a) k posvetitvi cerkve se bo zbralo večje število ljudi in je prav, da to priložnost izkoristimo; b) za prebujanje, ozaveščanje in ohranjanje našega naroda so bili zaslužni mnogi tukajšnji duhovniki, začenši z Miklošem Kuzmičem...; c) 90-letnica smrti Jožefa Borovnjaka, ivanovskega rojaka in cankovskega župnika, pred !vanocyjem najpomembnejšega narodnjaka, za katerega je sam lvanocy dejal, daje “eden z ti najvekši in najimenitnejši možov”. Dekani Pomurskega pastoralnega področja so sklenili, naj bo ta proslava izključno verskega značaja, brez politične primesi, kolikor je to mogoče. Politični poudarek bo gotovo bolj prisoten v Beltincih, v Murski Soboti in še kje. Škofijski ordinariat je vsem župnikom priporočil, naj bi v svojih župnijah imeli zahvalno tridnevnico, med katero bi premišljevali iz brošurice IZKAŽIMO ČAST SLAVNIM MOŽEM, spoznavali veliko delo naših duhovnikov in laikov za naš narod in se Bogu zahvaljevali zanje in za domovino. Škof ordinarij je v svoji slavnostni pridigi vsem tem našim možem-vehkim Mojzesom-dal dolžno čast, priznanje in zahvalo. Zbrani verniki - bilo jih je Čez 1200 - so z ljubečo pozornostjo spremljali in vpijali njegove besede... Pevci iz raznih župnij Pomurja pa so pod vodstvom g, Slavičcka iz Dolenec, pritegnili vse nazvoče v lepo m mogočno ljudsko petje cerkvenih pesmi. 270 Tvoje in moje stopinje Škof Franc Kramberger je nagovoril zbrano množico 10-letnica blagoslovitve temeljnega kamna Doma duhovnosti Slovesnosti posvetitve cerkve smo v uvodnem pozdravu priključili tudi spomin na 10-letnico posvetitve temeljnega kamna Doma duhovnosti. Ta Dom je sad Božjega navdiha in človeškega odziva na navdih. Bog je navdihnil škofa Krambergerja in Smeja, ter dekane in duhovnike treh dekanij, da so si želeli imeti ta DOM, to drugo OPATIJO DE BORCHI, ta MONTE CASSINO na Bedeničkem bregu. Ta Dom je Božji blagoslov za vse tiste številne, ki iz Pomurja in cele Slovenije iščejo v njem miru, duhovne poglobitve in bližino Boga. Sicer pa o delovanju in načrtih Doma preberite poseben članek: Dom duhovnosti deset let po blagoslovitvi temeljnega kamna. Birma Četrti dogodek, ki ga moramo omeniti, je birma. V nedeljo, 29. avgusta 1999, je 27 birmancev v naši prenovljeni cerkvi prejelo potrditev Svetega Duha. Birmovalec je bil škof ordinarij, ki je prisrčno nagovoril vse navzoče, še zlasti birmance, botre in starše ter jih spodbujal k zvestobi Kristusu. S škofom so somaševali: g. Franc Kodila, lendavski dekan in polanski žunik, g. Janez Lesnika, škofijski tajnik, p. Miha, voditelj Doma duhovnosti in katehet ter p. Donat, župnik. Domači dekan g. Poredoš zaradi obveznosti ni mogel priti k somaševanju. Ker je tudi skušnjo pred birmo prav tako osebno opravil škof-birmovalec, mu po vsem tem lahko hvaležno rečemo: “Gospod Škof, prisrčna hvala za kar trikratni obisk v enem letu in za vse lepe spodbude našemu bedeničkemu verskemu občestvu. Po svojih skromnih močeh se bomo trudili za prenovo naše Tvoje in moje stopinje 271 župnije v Svetem Duhu ter v duhu priporočil sv, Benedikta, bi. Antona Martina Slomška, sv. Frančiška, koncila in vseslovenske sinode. Sveti Duh naj naša prizadevanja spremlja s sovjimi milostmi, da se bo iz vedno več družin dvigala hvalnica: Gospodove milosti bom na veke opeval!” KAPELA - župnija v “deželici sonca in grozdja”. Brez sonca in vode ni življenja. Oboje je nujno potrebno, tako naravi kakor tudi nam ljudem, ki smo po svojem razumu “krona stvarstva”, za naš obstoj. Zato tudi ta vira našega življenja visoko cenimo. Beseda sonce se v našem vsakdanjem govoru rabi večkrat tudi v prenesenem pomenu. Modre misli o soncu najdemo že pri modrih stare dobe. Sad sonca so tudi zeleni vinogradi, bujna vinska trta in sladko grozdje, iz katerega priteče sladka kapljica, ki razveseljuje človeška srca, če jo seveda uživamo po pameti. Vino je sad trte, grozdja in dela človeških rok. Tudi o vinu najdemo veliko lepih misli, tako v duhovni literaturi starejše dobe in novejšega časa kakor tudi v mnogih pesmih, ki so nastale ob občudovanju vinskih gora ali po zaužitju vinske kapljice. Spomnimo se samo Franceta Prešerna, seveda pa tudi našega prvega slovenskega svetnika Antona Martina Slomška in mnogo drugih... Tudi biblična literatura je polna lepih misli o vinu in tudi naukov, kako naj ga uživamo. In v tej “deželici sonca in grozdja ter sladke vinske kapljice”, med vinogradi ter vinskimi zidanicami se nahaja župnija Kapela. S teh kapelskih vrhov (tu so Janžev Vrh, Melanjski Vrh, Radenski Vrh, Turjanski Kapela s ptičje perspektive 272 Tvoje in moje stopinje Vrh, Rački Vrh, Rožički Vrh, Murski Vrh...) se lahko naše oko napase lepot Slovenskih goric, avstrijskih bregov, prekmurskih ravnic in goričkih gričev ter hrvaškega hribovja. Večina naselij župnije in kraja, ki se imenuje Kapela, je pokritih z vinogradi. Tako res lahko zaključimo, da so tukaj doma sonce in vino ter ljubitelji obojega. Na 314 m visokem Kapelskem Vrhu pa stoji iz vseh strani vidno kapelsko svetišče, duhovni dom kapelskih faranov. Župnija obstaja od 1784 leta. Od svoje ustanovitve je že večkrat menjala svoje meje, nazadnje okrog 1980. leta, ko seje od nje odcepil večji del in postal samostojna župnija Radenci. Farna cerkev sv. Magdalene se prvič omenja 1617. leta, vendar je morala biti takrat zgrajena kot kapela, in sicer pod patronatom koroškega šentpavelskega benediktinskega samostana. Zdajšnja cerkev je zgrajena kot centralna stavba s kupolskim svodom. Zgradili so jo v klasicističnem duhu v letu 1823-24. S slikarijo jo je okrasil potujoči furlanski slikar Jakob Brollo okrog leta 1859. Marija Magdalena, kateri je posvečena ta farna cerkev in župnija, je večkrat omenjena v Svetem pismu nove zaveze. Štiri srečanja s Kristusom so upodobljena na cerkveni stropni kupoli. Imenujemo jo tudi spokornica, saj viri poročajo, da seje spreobrnila in postala goreča učenka Božjega Sina Jezusa Kristusa. Marija Magdalena je tako na poseben in za nas zgleden način smela doživeti, kako Bog zlomi moč zlega v naših srcih. Na teritoriju kapelske župnije, ki meji na Radgono, Radence, Križevce in Sv. Jurij, je tudi več kulturnih spomenikov, kapelic, vaških znamenj in križev. To vse so znamenja vernosti naših prednikov in nji- Kapelski prvoobhajanci Tvoje in moje stopinje 273 Ministranti v kapelski cerkvi hovega smisla za lepoto, kulturo in zavest, da so pripadniki krščanskega naroda. To misel je poudaril dr. Josip Gruden, slovenski zgodovinar: "Za Slovence je bil odločilni trenutek, ko so se odločili za krščanstvo. Slovenci, čaprav razmeroma maloštevilni, so s krščanstvom stopili v krog kulturnih narodov in se ohranili do danes, ker so spoznali dan svojega obiskanja.” Tudi naša generacija, ki gradi svoje življenje in svojo zgodovino na temeljih naših prednikov, se trudi, da bi te pomnike naše preteklosti ohranila, zato jih obnavlja, olepšuje in z veliko skrbjo ohranja. Tako so bile v zadnjem času obnovljene kapelice v Hrastju, na Moti, v Paričjaku, Okoslavcih, Očeslavcih, na Kapelskem Vrhu itd. Lansko leto, 20. oktobra 1998, smo pokopali Marijo Vukovič r. Šafarič iz Okoslavcev, kije zapustila zapisano poročilo o veliki lipi pred farno cerkvijo na Kapeli, katera je bila posajena pred 65. leti kot spomin na atentat na kralja Aleksandra Kardjordjeviča v Marseillesu. Kot delavka na banovini je morala en teden to mlado drevesce zalivati, zato ji je to ostalo v globokem spominu. Svoj zapis zaključuje dobesedno takole: “Želim njoj, da raste še dele naprej in krasi kapelsko cerkev sv. Magdalene in celi kapelski okraj”. Kopija tega zapisa se hrani tudi v župnijskem arhivu. Tuje naštetih samo nekaj kulturno-zgodovinskih znamenj našega kraja. V fari, za katero smo rekli, da se nahaja v “deželici sonca, grozdja in sladkega vina”. Naj še naprej sije toplo sonce ter daje vedno novo življenje kraju in krajanom. Da bi v miru in zadovoljstvu uživali tudi rujno vince, ki daje ali pa tudi slabi naše moči. 274 Tvoje in moje stopinje KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU - Iztekajoče se leto smo tokrat začeli z bolj duhovnimi stvarmi. Drugega maja smo imeli sveto birmo. Priprave nanjo so potekale celo šolsko leto, vrhunec pa smo dosegli z devet-dnevnico ob prvomajskih počitnicah. Obred birme je po dolgem času opravil škofov namestnik, kanonik Franc Zdolšek. Spominsko obeležje Dan svete birme pa bo zapisan v zgodovino še po nečem. Pred cerkvijo in kostnico je birmovalec blagoslovil lepo spominsko obeležje. Kar nekaj stoletij jc bilo okoli cerkve pokopališče. Zaradi prostorske stiske so mnoga okostja morali shranjevati v ta namen zgrajeni kapeli. Nekaj spomenikov, zlasti križev je ohranjenih še danes. Na sedanjem pokopališču so mnogi litoželezni križi dobili granitne naslednike, zato so mnogi končali na smetiščih. Iz nekaj deset ohranjenih je po zamisli g. Franca Tobiasa iz Maribora nastala pomenljiva skulptura. Nekaj križev predstavlja pokop, izničenje, večina pa vstajenje, pogled kvišku. Mnogi smo šele ob tem spomeniku spoznali bogastvo in različnost omenjenih znamenj. Slovesnost svete birme in blagoslovitve obeležja je popestril policijski orkester iz Gradca. Lansko leto smo se zamislili ob najnižji številki prvoobhajanccv, letos pa ob rekordnem številu osmošolcev - 65. Konec junija smo se vaščani Lukavec in nekaj drugih župljanov zbrali ob lepo obnovljeni vaški kapeli. Njena lega in čudovito urejena okolica sta krajanom v ponos. 25. julija je bil za mnoge, zlasti za prebivalce majhne vasice Dobrave, nepozaben dan. Rojak Franc Bohanec, ki živi v Kanadi, je dal pobudo za obnovo vaške kapele. Ker jo je finančno tudi podprl, jo delo Tvoje in moje stopinje 275 Blagoslovitev obnovljene kapele v Lukavci h Obnova kapele v Dobravi kmalu steklo. Za tako majhno vas je opravljeno delo pravi podvig. Njihovemu veselju in zadovoljstvu so se pridružili mnogi, ki živijo drugod, izvirajo pa iz tega kraja ter mnogi drugi, od katerih so nekateri bili prvič v tej idilični vasici. Srečanje ob oltarju se je nadaljevalo pri obloženih mizah pozno v noč. Leto smo začeli z duhovnimi opravili, na enak način ga tudi zaključujemo. Začetek meseca decembra je v znamenju svetega misijona. KUZMA - V nedeljo, 12, julija 1998 smo slovesno odkrili obeležje v Kuzmi v spomin na osamosvojitev Slovenije. Leto dni pozneje, 4. julija 1999, pa je bila blagoslovitev evharističnega križa v Trdkovi, kot znamenje krščanske edinosti in sožitja ljudi treh dežel ob tromeji. V spomin m v zahvalo za osamosvojitev Slovenije je postavljen 15 meterski križ pri nekdanji stražnici. Tu bo srečanje vseh treh dežel, kakor je v navadi vsako leto ob osamosvojitve ob samem Tromejniku. Križ je postavila občina Kuzma ob pomoči donatorjev iz vse Slovenije, Zemljišče je darovala domačinka iz Kanade. Glavno delo, urejevanje prostora in okolice ter okrasitev pa so opravili domačini s pomočjo turističnega društva Tromejnik, katerim so priskočili na pomoč tudi drugi občani. Pri sami svečanosti so bili navzoči državni voditelji s podpredsednikom DZ g. Andrejem Gerenčerjem, župani sosednjih dežel St. Martin in Gornji Senik ter njihovi občani. Po dvigu zastav je zbrane nagovoril župan občine Kuzma g. Jožef Škalič: “Križ je krščansko znamenje m ta križ simbolizira krščansko edinost in sožitje na tromeji.” Sledil je nago- 276 Tvoje in moje stopinje Blagoslovitev evharističnega križa vor predstavnikov evangeličanske in binkoštne Cerkve. Svečanost so popestrili pevci KPD Rogaševci, moški kvartet iz Martinja, pevki Sergeja Sukič in Marina Huber. Pred mašo so zbrane nagovorili g. Andrej Gerenčer in drugi predstavniki političnega življenja. Sledilo je somaševanje, ki ga je vodil g. škof Jožef Smej ob navzočnosti somaševalcev iz sosednjih dežel, duhovnikov soboške dekanije in duhovnikov domače župnije, dekana iz Monoštra, župnika in Šte-vanovec, novomašnika iz Sakalovec, župnika iz St. Martina, dekanov soboške in ljutomerske dekanije. Berila in evangelij smo slišali v treh jezikih. Nagovor škofa: “Kljub temu, da je križ znamenje trpljenja in smrti, bo na tromeji povezoval tri dežele in kazal pot od velikega petka do velike noči. Po njem so se, kot verujemo kristjani, odprla vrata do Očeta vsem ljudem.”. Evharistična molitev je bila v latinščini, zato so bili ljudje presenečeni, ker so prisostvovali maši v Štirih jezikih. Naslednjo nedeljo, 11. julija, je bila ob kamnu na tromeji 10. obletnica srečevanja treh dežel Slovenije, Avstrije in Madžarske. Istočasno je potekalo 5. srečanje občin St. Martin, Gornji Senik in Kuzma. Tri leta je pri tem srečanju tudi bogoslužje ravno tako v treh jezikih. Vodilo tega srečanja je bilo “Sosedje na skupnem dvorišču.” Ob mrzlem kamnu naj se ogreje Človekovo srce. Turistično društvo Tromejnik je v sklopu prireditev Praznični Tvoje in moje stopinje 277 december na tromeji pred božičem postavilo jaslice v naravni velikosti na idiličnem kraju pod samo tromejo med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko v Trdkovi. Jaslice sta blagoslovila domači duhovnik g. Ficko in evangeličanska duhovnica ga. ProsiČeva. O pomenu jaslic in božiča je spregovoril duhovnik g. Camplin. Ob jaslicah so pripravili tudi kulturni program, v katerem so nastopili moški kvartet iz Martinja in domači recitatorji. Pred novim letom so izpeljali nočno srečanje ob jaslicah, ki so bile osvetljene z reflektorji in baklami. Pred jaslicami ob vznožju Tromejnika Krajani vasi Kuzma so odstranili staro in sezidali novo mrliško vežico. Tako se ostanki mrtvega telesa mirno odpočijejo od tega zemeljskega življenja. Od mrtvega telesa, ki ima ime in priimek, se lahko poslovijo in molijo za njegov mir svojci, prijatelji in znanci. Mrliška vežica je bila izročena svojemu namenu 8. novembra 1998. Blagoslovila stajo domači in evangeličanski duhovnik. Športno rekreacijski center Kuzma je praznoval 27. junija 1999 svojo 20, obletnico dejavnosti. Naj bo geslo: “Zdrav duh v zdravem telesu.’’ Tudi letos na praznik prvega svetega obhajila je 9 prvoobhajancev prvič pristopilo h Gospodovi mizi in se v polnosti udeležilo svete daritve. Duhovno obnovo so imeli skupaj s starši pri Benediktu v Kančevcih. Vseh 10 osmošolcev je uspešno končalo osnovnošolski verouk. Bog daj, da bi krstno obljubo in izpoved skupaj s svojimi starši ohranili vse življenje. Posebno mesto v župniji imajo gasilci, zato se župljani in krajani vedno veselijo njihovih slovesnosti. V vasi Dolič je bilo 2. maja 1999 278 Tvoje in moje stopinje Blagoslovitev mrliške vežice v Kuzmi blagoslovljeno in dano v službo gasilcem motorno vozilo. Tudi gasilci v Matjaševcih so si priskrbeli motorno vozilo, ki je bilo prav tako blagoslovljeno in izročeno svojemu namenu. Pred leti so našo cerkev obiskali romarji in neka gospa je začudeno rekla: “Poznamo daljne dežele, svojega kraja pa ne.” Zato je naša župnija ob obisku Marijinega kipa iz Nazareta šla počastit nebeško mater v Turnišče. Tudi “Perkov spomenik” že poznajo širom Slovenije in 3. oktobra 1998 so si ga invalidi Pomurja izbrali za svoje letno srečanje. V cerkvi je bila tudi sveta maša. Župnik jih je takrat pozdravil in v spodbudo povedal: “Cerkev vas potrebuje.” Letos 17. aprila 1999 so priromali verniki iz Šmartna ob Paki. Čebelarji iz Raven in Prevalj na Koroškem so prav tako obiskali našo cerkev in sicer 22. maja 1999. Pa še mnogi v manjših skupinah. Na tem mestu se s hvaležnostjo spominjamo bratov m sester, ki so odšli v večnost, predvsem Feliksa Žrima, dolgoletnega organista, cerkvenega ključarja in člana župnijskega sveta ter drugih, ki smo jih imeli radi, posebno tistih, ki jih je Bog poklical v rosnih letih. Ostanimo z njimi duhovno povezani tudi preko groba. LENDAVA - Veliko dogodkov se, če ne vsak dan pa vsaj vsak teden zvrsti v veliki dvojezični župniji v Lendavi. V preteklem Šolskem letu smo uresničevali pastoralni načrt v pripravi na obisk svetega očeta Janeza Pavla II. in beatifikacijo A. M. Slomška. V tem duhu smo se z dvema avtobu Tvoje in moje stopinje 279 soma udeležili Slomškove nedelje na Slomu in sodelovali pri blagoslovitvi rojstne hiše našega blaženega Slomška, V zadnjih osmih letih se redno udeležujemo Slomškovih nedelj, poleg tega pa smo večkrat romali po njegovih stopinjah od zibeli do groba. Posebno skrb smo posvečaji častitljivemu božjemu služabniku tudi v našem župnijskem glasilu Župnijski utrip. Bogu v zahvalo in priprošnjo, naj varuje naše gorice, smo ob koncu trgatve v Dolgovaških goricah - Biikešu blagoslovih na novo postavljen križ. V tem času smo blagoslovili tudi kip svetega Janeza Nepomuka, ki stoji ob Partizanski ulici in je bil potreben temeljite obnove. Konec meseca oktobra smo se v velikem številu udeležili dekanijskega molitvenega dneva v Turnišču in bili istočasno navzoči pri diakonskem posvečenju g. Matije Tratnjeka, ki je bil skozi vse leto na pastoralni praksi v naši župniji. Na praznik vseh svetih smo opravili molitve za rajne na lendavskem spodnjem pokopališču, kjer smo blagoslovili na novo postavljen pokopališki križ. Župnijska Karitas pa je ob spominu naših rajnih za grobove pripravila posebne sveče ter z izkupičkom od prodanih sveč pomagala marsikateri naši družini, ki finančno težko shaja. Zadnji teden v mesecu novembru je vsako leto v znamenju praznovanja naše župnijske zavetnice svete Katarine Aleksandrijske. Proščenje obhajamo vedno na nedeljo Kristusa Kralja. Nasa gosta sta bila tokrat: p. dr. Vinko Škafar iz Maribora in g. Csendes Sandor iz Kaposvar-ja. 25. novembra na sam god svete Katarine, pa smo prisluhnili g. Janko Babiču iz Turnišča in g. Bicsar Laszlu iz kaposvarske škofije. Ker je to praznik župnije, pri popoldanski sveti maši sodelujejo vsi naši pevci, ki prepevajo bodisi v župnijski cerkvi bodisi na podružnicah ali pri raznih liturgičnih opravilih. Le te sta letos nagovorila g. Friderik Gumilar, upokojeni pečarovski župnik, in g. Harangozo Vilmos iz Totszerdahelya na Madžarskem. Adventni čas resno vzamejo veroukarji, ki sodelujejo v adventni akciji Otroci za otroke. Starejši pa so zbirali svoje darove za Škofijski štipendijski sklad. Tudi to je naša priprava na božič. Miklavž je posebno doživetje naših otrok, saj jih ima Miklavž rad m jih bogato obdari za svoj praznik. V dveh skupinah je prišlo 750 otrok, da se srečajo z Miklavžem. Dom duhovnosti v Kančevcih je gostil našo župnijo na drugo adventno nedeljo, ko smo pripravili BedeniČki popoldan. Z veroukarji in mladinsko skupino smo pripravili dve božičnici, eno v slovenskem m eno v madžarskem jeziku. Z glasbenim delom božičnice smo nastopili tudi v Postojnski jami, drugi dan novega leta. Tnkraljevsko sveto mašo so oblikovali veroukarji, ki so k jaslicam položili darove za lačne otroke v misijonih. V mesecu verskega tiska smo povabili medse dva urednika ver 280 Tvoje in moje stopinje skih časopisov, g. Jožeta Zadravca in p.dr. Harmath Karolya, ki sta spregovorila o pomenu verskega tiska v življenju kristjana. V mesecu januarju vsako leto priredimo predzakonski tečaj za tiste, ki se nameravajo cerkveno poročiti. Letošnja udeležba mladih je bila nadvse zadovoljiva, saj je predavanja obiskovalo 37 parov. Kot neposredno pripravo na Slomškovo beatifikacijo je televizijski napovedovalec g. Tilen Skubic pri vseh mašah nastopil s svojim recitalom "Slomšek med nami" zadnjo nedeljo v januarju. Po naših družinah pa so zagorele "Slomškove’’ sveče, ki so nas vabile k molitvi in temeljiti pripravi na zgodovinski dogodek našega naroda. V to pripravo so se vključili birmanci, ministranti, mladina in člani Župnijskega sveta, ki so v Kančevcih opravili duhovne vaje v mesecu februarju. Ministranti dekanije Lendava so v naši župniji prenavljali svoje duše v postni duhovni obnovi. Očetov in mamic so se šolarji spomnili s posebnim praznikom -dnevom staršev v mesecu marcu. Nadvse prisrčna prireditev je privabila veliko staršev, ki so jim hvaležni otroci javno izkazali ljubezen in hvaležnost. Velika noč je bila v znamenju napovedi misijona, ki ga prirejamo za našo župnijo v jubilejnem letu 2000 v mesecu januarju. Ne želimo samo odštevati zadnjih dnevov tega tisočletja, ampak se predvsem dobro duhovno pripraviti na vstop v tretje tisočletje. Naj misijon predrami še tako zakrknjena srca naših župljanov. S tem namenom smo se odpravili Pred kronanjem kipa fatimske Manje Tvoje in moje stopinje 281 na dolgo župnijsko romanje v Lurd in Fatimo, kjer smo molili za duhovno prenovo naše župnije. Po veliki noči sta pastoralno spoznavala našo dvojezično župnijo dva bogoslovca. Vedno se veselimo takih obiskov in prepričani smo, da bodo obrodili tudi sadove novih duhovnih poklicev v naši župniji. Škofijskega zbora mladih se je konec aprila udeležilo 20 mladincev iz naše župnije. Meseca maja se veselimo vsi. Predvsem veroučenci, ki prihajajo vsak dan k šmarnicam. Ob naši nebeški Materi Manji in škofu Slomšku smo premišljevali, molili, prepevali, se jima priporočali... Na praznik Gospodovega Vnebohoda, 13. maja, je običajno molitveno uro, ki jo imamo vsakega 13. v mesecu, vodil g. škof dr. Jožef Smej. Ob tej priložnosti je blagoslovil in okronal kip Fatimskc Matere Božje, ki smo ga prinesli iz Fatime. Po sveti maši je bila na poseben način doživeta procesija s kipom Fatimske Marije po Lendavi, ob sodelovanju dekanijskih duhovnikov, velike množice vernikov iz lendavske, murskosoboške in drugih župnij, ki so letos poromali v Fatimo. Samo štiri dni pozneje smo v velikem številu poromali k Mariji pod Log, kjer smo pozdravili Nazareško Romanco. Za madžarsko govoreče vernike sta lendavski in dubrovniški župnik med nočnim bedenjem darovala sveto mašo v madžarskem jeziku. Krona meseca maja so bili naši prvoobhajanci (81), ki so zadnjo majsko nedeljo doživeli naj lepši dan svojega otroštva -srečanje z evharističnim Jezusom. Dan prej pa je slovesen zaključek veroučnega leta zaznamoval g. prodekan Lojze Kozar, ki je opravil ve- Lendavski osmošolci 282 Tvoje in moje stopinje roučno skušnjo in vodil zahvalno sveto mašo ob zaključku veroučnega leta. Najvztrajnejši šmamičarji so za nagrado poromali na Ptujsko Goro, Ponikvo, Slom in v Maribor. Zares duhovno bogat Marijin mesec. Člani župnijske Karitas so pripravili srečanje našim ostarelim in bolnikom ob njihovem svetovnem dnevu, z enim avtobusom pa so se ostareli in bolni udeležili srečanja na Brezjah. Nedelje v počitnicah so bile zaznamovane s proščenji po vaseh, ki jih je v naši župniji veliko. V tem času pa smo blagoslovili še: kip svetega Urbana v Čentibi, Marijino kapelico na dvorišču Lebarjevih v Trimlinih, sliko svetega Florijana in gasilski prapor v Dolgi vasi, kip LurŠke Gospe v Petišovcih. Na slovenski obali sta obe mladinski skupini preživeli nekaj vročih dni pod vodstvom g. novomašnika Matije Tratnjeka, čigar mašmškega posvečenja v mariborski stolnici smo se udeležili z enim avtobusom. Pri njegovem novomašnem slavju v Beltincih in Lipovcih je sodelovalo veliko naših župljanov. Prisrčno slovesnost pa smo doživeli prvo nedeljo v avgustu, ko je novomašnik Matija ponovil svojo novo mašo v naši župnijski cerkvi, in s tem nastopil svojo prvo duhovniško službo v lendavski župniji. Želimo mu božjega blagoslova v duhovniški službi. V skorajšnjem pričakovanju svetega očeta ter da bi duhovno doživeto spremljali Slomškovo beatifikacijo, smo kar prvi dan novega šolskega leta začeli z veroukom.V prihodnjih Stopinjah bomo lahko zapisali svoja doživetja o zgodovinskem dogodku na betnavski poljani. Ponovitev nove maše g. Matija Tratnjeka Tvoje in moje stopinje 283 LJUTOMER - Tudi v Ljutomeru je čutiti živo zavzetost, za kar se Bogu in zavzetim vernikom iskreno zahvaljujem. Veselili smo se prvega srečanja zakoncev jubilantov. Težko je bilo najti vse jubilante v mestu, po vaseh je bilo nekoliko lažje. V veliko pomoč so bili člani Župnijskega sveta. Na binkoštno soboto popoldne se je zbralo 52 jubilantov. Med njimi je bil tudi p. Vinko Škafar, daje pomagal jubilantom lepo doživeti prvo tako srečanje v naši župniji. Naprej bodo zmogli že sami. Tisti, ki so bili zbrani, so začutili bogastvo dneva ob daritvi sv. maše in obnovitvi zakonske zvestobe in poglobitvi skupne sreče. Po sveti maši so se veselili v župnijski dvorani MOJ DOM. Jubilanti so dobili v spomin zelo lepo čestitko s knjižico Obletnica. Bilo je tako lepo, da so izrazili željo, da bi naj takšno srečanje bilo vsako leto na binkoštno soboto. Zavzetost za bogatejše župnijsko življenje je bilo čutiti tudi pri obnovi vaške kapele v Stročji vasi. Dobri ljudje so stopili skupaj, prispevali svoj dar, ko jih je obiskal priden in delaven Milan Pihlar, Član Župnijskega sveta iz Stročje vasi. Delo so opravili z velikim zadovoljstvom in ga zaključili z blagoslovom in bogatim prigrizkom ob skupni mizi. Nekaj podobnega seje dogajalo tudi v sosednji vasi. Tudi kapela v Pristavi je klicala po obnovi. Žabotov Janko je bil navdušen in je še navduševal druge. Akcija je uspela. Zunanjost kapele so vaščani z veseljem, dobroto in delom lepo uredili. V Pristavi je bilo žegnanjeto leto zelo slovesno. Po sveti maši smo se zbrali v senci dreves blizu kapele in se veselili blagoslova in sadov skupnega dela. Ljutomerski zakonci Jubilanti 1999 284 Tvoje in moje stopinje V vasi Gresovščak pa so sklenili, da bi zgradili novo kapelo. Stara kapela je bila blizu ceste in pod njo je tekla voda. Začeli z delom in v GresovšČaku nastaja nova kapela. Pri župnišču v Ljutomeru je stalo staro gospodarsko poslopje. Nekoč so naši predniki redili svinje, krave in konje. Imeli so precej posesti. Za tiste čase je bilo potrebno tudi gospodarsko poslopje. Stavba je bila dokaj načeta od vlage in solitra, ničkaj v čast župniji. Nekateri farani so župnika znali večkrat vprašati: “Kako to, da marsikaj vidite, tega pa ne vidite”. Odgovoril sem: “Vidim že, toda ne vidim še pravih možnosti za to, da bi na tem mestu kaj novega nastalo.” Iskali smo soglasja in dali izdelati načrte. Zbirali smo ideje za to, kakšno naj bo poslanstvo in namen novega doma. Odločili smo se, da bo novi dom namenjen mladim, ki imajo vedno več prostega Časa, in da bi ga znali bogato živeti, drug drugemu bogatiti ta čas in vgrajevati v svojo mladost prave vrednote, za katere je vredno živeti. Potrebujejo prostor. To je ena od možnosti, ki jim jo bomo ponudili mladim na začetku novega tisočletja. Ne želimo nikogar izključevati in nikogar siliti, ampak dati možnost tudi v tej smeri graditi svojo prihodnost. Ne obljubljamo datumov, kdaj bo ta dom končan in kdaj bo zaživel. Mi smo začeli to veliko delo z božjo pomočjo pod varstvom Matere Božje in z vašo dobroto. Ob tej priliki se zahvaljujem dobrim ljudem za plemenitost v mišljenju in Čutenju, za edinost v molitvi in za pomoč v denarju, kajti brez vsega tega ne bi mogli niti začeti, kaj šele nadaljevati in končati. Na mestu razpadajočega poslopja naj bi stal pastoralni center Tvoje in moje stopinje 285 MARKOVCI - Mozaik je sestavljen in mnogih malih delov. Tudi preteklo pastoralno leto so sestavljali življenje naše župnije, po vzoru mozaika, na oko majhni, toda za duhovno rast župnije pomembni dogodki. Pevci našega mešanega cerkvenega pevskega zbora so bili v minulem pastoralnem letu zelo aktivni. Po predhodnih vestnih pripravah pod vodstvom pevovodja g. Stanka Gašparja so se udeležili tradicionalnega božičnega koncerta, ki gaje na nedeljo Sv. Družine kot gostiteljica organizirala in po oceni in zadovoljstvu vseh odlično izpeljala naša župnija, pa tudi nastopa pri sv. Ani v Boreči v mesecu maju. Lepa pesem in druženje naj nas še naprej notranje bogati in povezuje, saj je to osnovni namen teh nastopov. Na nedeljo sv. Trojice, 30. maja, so po dvoletni pripravi pristopili k prvemu svetemu obhajilu 4 prvoobhajanci z namenom, da prejmejo Jezusa in tako stopijo na pot zakramentalnega življenja. Bog daj, da bi se tega srečanja v življenju vedno radi spominjali in nikoli pozabili na obljube, ki so jih dali. Tudi svetovna romanca miru, nazareška Marija nas je pritegnila, da smo v lepem številu 17. maja poromali k njej v Turnišče, kjer seje za kratek čas zaustavila na svoji poti. Nepozabni trenutki veselja in notranje sreče so bili navzoči ob srečanju z Njo. Lepih stvari v življenju ni ravno na pretek. Zato moramo biti tistih, ki so, še toliko bolj veseli. In ena takih je bila prav gotovo nadvse lepa, a žal redka slovesnost, ki smo je bili 6. februarja deležni v župniji Prvo sv obhajilo v Markovcih 286 Tvoje in moje stopinje Zialoporočenca Greben ar Marijnega obiskanja v Markovcih. Zlata poroka, ko sta si Jolanka in Štefan Grebenar nataknila zlata prstana in obnovila zakrament sv. zakona. Ob navzočnosti številnih sorodnikov, znancev in prijateljev ju je v imenu Cerkve blagoslovil markovski župnik Vili Hribernik. Še na mnoga leta. Da je bilo potrebno nekaj storiti v zvezi z dotrajanimi orglami, je bilo že dolgo znano. Obnoviti stare neuporabne ali nabaviti nove bi bilo prevelik finančni zalogaj za našo malo župnijo. Zato smo nabavili primerno velike električne orgle, ki lepo nadomeščajo klasične. Naj zvenijo in donijo v zadovoljstvo vseh, ki se zbiramo k bogoslužju v našem skupnem domu in v večjo slavo božjo. MARTJANCI - Naše življenjske stopinje se naglo bližajo velikemu jubileju Človeštva letu 2000. Na poti do tega jubileja je bilo treba pre Skofprihaja pred Doni sv Martina Tvoje in moje stopinje 287 hoditi tudi pastoralno leto 1998/99. V njem seje zvrstilo kar nekaj dogodkov, ki naj bodo ohranjeni v pisni obliki tudi prihodnjim rodovom. Z novim šolskim letoml998/99 je 33 učencev nadaljevalo pripravo na prejem zakramenta svete birme. Njihovi učbeniki Pridi Sveti Duh so bili ob koncu priprave, v aprilu 1999, močno obrabljeni, odgovori na vprašanja pa varno shranjeni v madih glavah. 14. aprila, v času devetdnevnice pred sveto birmo, je bila skušnja v znanje verouka in predstavitev birmancev birmovalcu. Prisotna sta bila tako birmovalec dr. Jožef Smej kakor gospod dekan, prelat Martin Poredoš, ki sta bila zelo zadovoljna z znanjem, ki so ga pokazali kandidati za sveto birmo. Duhovno obnovo župnije in devetdnevnico pred sv. birmo je vodil p. Karel Gržan ob pomoči sosednjih duhovnikov. Slovesnost svete birme je bila 18. aprila ob 10. uri. Birmanci so se zbrali pred Domom sv. Martina in v procesiji odšli v cerkev, kjer jim je gospod pomožni škof dr. Jožef Smej med sveto mašo podelil zakrament svete birme. To je bila prva generacija birmancev in veroukarjev, ki so se v mesecu novembru leta 1998 preselili iz povsem dotrajane učilnice v nekdanjih župnijskih hlevih v novo učilnico v Domu sv, Martina. Le-tega smo v minulem letu toliko dokončali, da je gospod škof dr. Franc Kramberger na Martinovo nedeljo - proščenje v naši župniji - blagoslovil novo učilnico. Ob tej slovesnosti smo se večjim dobrotnikom javno zahvalili s plaketo Boter doma sv. Martina, ki jo je dobrotnikom izročil gospod škof. Tako so se ta dan uresničile več kot trideset let dolge sanje mart-janskih veroučnecev, saj so dobili lepo in sodobno opremljeno učilnico. Skavtski tabof pri blaguškem jezeru 288 Tvoje in moje stopinje Prvoobhajanci v Martjancih V letu 1998 smo v marijanski župniji ustanovili prvo skavtsko skupino v naši dekaniji. Skozi vse leto so se tedensko ali po potrebi tudi pogosteje zbirali in odkrivali čare skavtskega duha in življenja. Skupaj s skavti iz Beltinec so se odpravili na zimovanje k Sv. Tomažu pri Ormožu, v poletnih mesecih pa so preživeli deset nepozabnih dni ob Blaguškem jezeru, kjer so imeli letni tabor. Višek tabora je bila skavtska maša s slovesnimi zaobljubami, ko je 14 marijanskih nadebudnežev obljubilo zvestobo skavtskemu duhu in skavtskim zakonom. Upamo, da se bo v novem pastoralnem letu pridružilo tej začetni skupini čim več novih članov. Prvo sveto obhajilo - slovesnot je bila 6. junija - je prejelo 17 otrok. Letos izjemoma nekoliko večje število. Cez osem let j ih gotovo ne bo toliko, saj je bilo lani krščenih samo deset otrok, letos jih bo pa, tako zgleda, še manj. Zanimiva primerjava: leta 1899 je bilo v marijanskih župniji krščenih 47 otrok, letos jih pa najbrž niti deset ne bo. Kdo bo čez sto let delal primerjave o nekdanjih Slovencih, ki so živeli in izumrli v teh krajih! 14. marca 1999 sta nam naša mešani in moški pevski zbor “Anton Mariin Slomšek” pripravila lepo kulturno doživetje - koncert ob desetletnici delovanja. Tako je po njihovi zaslugi naša nova dvorana, ki še niti dokončana ni, doživela svoj kulturni krst. Skavti, ki smo jih že predstavili, so se zelo aktivno vključili v življenje župnije. Tudi v letu 1998 so nam prinesli betlehemsko luč. V cerkev so jo prinesli med božičnico pred polnočnico in tako večini vernikov Tvoje in moje stopinje 289 Mešani pevski zbor “Anton Martin Slomšek" omogočili, da so odhajali od polnočnice s plamenom betlehemske luči in božičnega veselja. V mesecu marcu so pripravili proslavo ob materinskem dnevu, v mesecu maju pa so vsak večer sodelovali s petjem pri šmarnični pobožnosti. Dela na Domu sv. Martina so se nadaljevala tudi v letu 1999. Že zgodaj spomladi smo stavbo toliko dokončali, da smo lahko zaprosili za uporabno dovoljenje, ki smo ga kmalu po tehničnem pregledu tudi dobili. Največ truda pa smo v tem letu vložili v ureditev zimske kapele, ki jc posvečena blaženemu Antonu Martinu Slomšku. Arhitekt Jože Kovač iz Ljubljane je pripravil načrte za opremo kapele, delo pa smo zaupali mizarskemu mojstru Mirku Hočevarju iz Ljubljane. Sliki škofa Slomška in Marije, ki krasita sprednjo steno kapele, je izdelal akademski slikar Štefan Hauko, ki je enako kot arhitekt naš prekmurski rojak, oba pa živita in ustvarjata v Ljubljani. Slika škofa Slomška spada gotovo med najlepše portrete našega blaženega zavetnika in priprosnjika. Tudi za blagoslov kapele, ki bo na Martinovo nedeljo leta 1999, smo zaprosili gospoda škofa dr. Franca Krambergerja. V vodstvu marijanske župnije je v letu 1999 prišlo do spremembe: Dosedanji župnik Matija Hajdinjak je bil zaradi vse pogostejših težav z očmi invalidsko upokojen. Zato je župnijo s 1. avgustom prevzel novi župnik Ivan Kranjec, do tedaj kaplan na Tišini. V soupravo je dobil tudi župnijo sv. Sebeščana v Pečarovcih. Matija Hajdinjak pa je ostal v župniji duhovni pomočnik. 290 Tvoje in moje stopinje V minulem pastoralnem letu smo se iz martjanske župnije kar nekajkrat v različni zasedbi podali na romanja. Mladi so se udeležili shoda mladih v Mariboru ob zaključku škofijskega zbora o mladini, ve-roukarji - šmamiČarji - so letos prvič skupaj poromali. Obiskali so Slomškovo Ponikvo. En avtobus romarjev je počastil Marijo na Sv. Višarjah, največ faranov pa se je udeležilo Slomškove beatifikacije na Betnavi pri Mariboru. MURSKA SOBOTA - Poročanje iz župnije sv. Nikolaja iz Murske Sobote obsega obdobje od 1. oktobra 1998 do 31. avgusta 1999. Življenje župnije v tem obdobju je opisano v treh enotah: 1. Delo in življenje mladine 2. Verski in kulturni dogodki v župniji 3. Drugi dogodki DELO IN ŽIVLJENJE MLADINE Nadškof dr. Franc Rode je ob neki priložnosti dejal: "Nimamo pravice, da smo povprečni. Premalo nas je. Vsak mora narediti za dva." Njegove besede lahko veljajo tudi za aktivno delo mladih v naši župniji. Če merimo v odstotkih, jih je malo, zato pa tisti, ki so dejavni, morajo postoriti vsak za dva. Pastoralni delavci čutimo, da je za vključevanje mladih potrebna velika energija, volja in moč, Če naj bi jim privzgojili čut, daje "vera brez del mrtva," kakor je zapisal apostol Jakob. K temu, daje v župniji čedalje več dobrih sodelavcev iz vrst mladine, je pripomoglo skrbno delo katehetov, redovnih sester, staršev, duhovnikov, v zadnjih letih pa se poznajo tudi demokratične spremembe po osamosvojitvi slovenske države leta 1991. Tako so nas mladi razveselili 8. novembra 1998 v Kančevcih, ko so nam na bedeničkem popoldnevu z naslovom "Slomšek in družina" pripravili skupaj z mladinskim cerkvenim zborom iz Sobote bogato duhovno srečanje. V dramski igri pa so nam pokazali, kako je Anton Martin Slomšek živel s starši na Slomu pri Ponikvi in kako seje odločil za duhovniški poklic. V decembru istega leta so mladi sodelovali v igri o dobrem sv. Miklavžu. Marca 1999 so nam pripravili taizcjski večer s prepevanjem taizejskih napevov. Junija so sodelovali na srečanju na Rakovniku pod geslom "Čarno jezero". Prav tako so junija organizirali drugi celovečerni koncert, ki so ga oblikovali Mladinski cerkveni pevski zbor pod vodstvom Gabriele Bratina, Vokalna skupina Bel Canto (umetniški vodja Gabriela Bratina) in Akademski pevski zbor Vugaš pod vodstvom Mileve Kralj-Buzeti. S tem koncertom so se tudi mladi vključili v zbiranje prostovoljnih prispevkov za gradnjo novega porodnišničnega oddelka soboške bolnišnice. Julija 1999 so mladi skupaj s sestrami vodili oratorij. Bralci se Tvoje in moje stopinje 291 Sodelovanje mladinskega zbora iz Sobote na koncertu redno zbirajo na mesečnih srečanjih - približno 30 fantov je vključenih v cejsko društvo, ki skrbi za božji grob s Častno stražo in kot svečarji svetijo z lučkami ob različnih slovesnostih. Posebno mesto v župniji imata otroški zbor pod vodstvom s. Marije Imperl in mladinski zbor pod vodstvom Gabriele Bratina. Pevci nam pripravljajo lepa nedeljska srečanja, ko se zbiramo pri deveti maši. Zelo razveseljivo dejstvo je tudi, da mladi radi pomagajo pri različnih opravilih v cerkvi in na župnišču. Kot pravi župnik Martin Horvat, se še ni zgodilo, da bi kdo od mladih odklonil fizično pomoč. Nekateri mladi radi pridejo tudi čistit cerkev, če je za to opravilo na vrsti njihova ulica. Tako bomo z mladimi delali še naprej. V novem veroučnem letu 1999/2000 bomo zato ustanovili delavnice. Kot je v reviji Vzgoja zapisal dr. Vinko Škafar: "Mladi se najlažje najdejo in zaživijo zdravo krščansko duhovnost, ki vključuje pristno ljubezen do samega sebe, bližnjega in Boga." V takih delavnicah ali malih občestvih bodo mladi tudi sodelovali pri odločitvah, ki ustvarjajo novi svet v njih*samih, v občestvu, župniji in družbi. Verjamemo, da bodo mladi to ponudbo v župniji radi sprejeli. VERSKI IN KULTURNI DOGODKI V ŽUPNIJI Ko listamo verski tednik Družina, v rubrikah Vera in kultura ter Iz naših župnij beremo veliko o kulturnem dogajanju v Cerkvi na Slovenskem. Tako je tudi v naši župniji. Naj navedemo nekaj kulturnih dogodkov: - Od 5. do 11. decembra je bila na ogled razstava Dobrotniki sv. Miklavža m Tvoje in moje stopinje osrečujejo ljudi. - Na god zavetnika naše župnije (6. decembra) je pri večerni maši pel mešani pevski zbor iz Črensovec. - 12. decembra so vzgojiteljice vrtca LAVRA pripravile lutkovno predstavo: Živali pričakujejo kralja. - 13. decembra je bil adventno-božiČni koncert okteta iz Dornave. - 3. januarja 1999 je pri večerni maši pel mladinski pevski zbor PR1MUS iz Radenec. - 30. januarja smo predstavili knjigo z naslovom Mati in enajst otrok. - 30. januarja je bil koncert Moškega pevskega zbora Nove kreditne banke Maribor. - 7. februarja smo imeli večer orgelske glasbe. Poslušali smo dela Liibecka, Bacha in drugih skladateljev. Za orglami sta bila Robert Brest, bogoslovec iz Beltinec, in Gorazd Tivadar iz Lipovec.V odmoru pa je zapel moški zbor iz Lipovec. - V marcu je mladinski cerkveni pevski zbor sodeloval na praznovanju materinskega dne v Kančevcih. - Ob materinskem dnevu so pri večerni masi sodelovali otroci vrtca LAVRA s svojimi vzgojiteljicami. - Na veliko noč (6. aprila) so pri velikonočni procesiji sodelovali godbeniki iz Sobote. - 16. maja je bil dobrodelni koncert v organizaciji kluba LIONS. Nastopal je TRIO PICCOLO iz Avstrije. Izvajali so dela Mozarta, Haydna, Handla in drugih skladateljev. Zbrana sredstva so bila namenjena Društvu slepih in slabovidnih Pomurja. - 28. avgusta so člani Društva likovnih samorastnikov iz Ljubljane ob 80 letnici priključitve Prekmurja Sloveniji v župnijski dvorani pripravili razstavo z naslovom PREKMURJE. Motiv z razstave Tvoje m moje stopinje 293 Kulturnih dogodkov, ki so bili povezani s krščanskim življenjem, je bilo v župniji veliko. Prepričani smo, da samo narodovi kulturi prilagojeno krščanstvo lahko upa na uspeh, To sta takoj uvidela že sveta brata Ciril in Metod, ko sta slovanskim narodom dala bogoslužne knjige v njihovem jeziku, V župniji se zavedamo, da vsakdo, ki v sebi nosi skrito kamrico, v kateri se dotika s transcendentalnim, na poseben način nagovarja Boga: s pesmijo, z molitvijo, branjem Sv. pisma, kontemplacijo, meditacijo, opazovanjem lepot narave, z likovnim izražanjem, s prozo, s poezijo ... Če bomo v župniji odprti vsem tem karizmam, ki jih Bog deli po ljudeh v vsaki župniji, potem ne bo ''pobegov” - vsaj številčnejših ne - v različne sekte m druga duhovna gibanja, ki prihajajo z Vzhoda m Zahoda. Kulturno življenje je v današnjem času veliko bogatejše kot nekoč, saj je tudi več možnosti za širjenje kulture, ki tako postaja dostopna najširšim slojem. Možnosti so torej velike, zato pa je večja tudi naša moralna dolžnost, da te možnosti uporabljamo. Veseli smo, ker so nekateri v naši župniji začutili, da svojo duhovnost lahko ponudijo v različnih oblikah tudi v okviru župnije. Upamo, da se bodo prof. Mariji Kerec Horvat, Irmi Premrl, Otiliji Kreft in Tereziji Prelog pridružili Še drugi, ki nas bodo plemenitili in duhovno dvigali k Njemu z vsem tistim, kar je On položil v stvarstvo, DRUGI DOGODKI V ŽUPNIJ) - V oktobru smo romali na Ponikvo in Slom. Nazaj grede smo se ustavili v Stranicah, kjer je zdaj župnik nekdanji soboški kaplan gospod Alojz Benkovič. - 3. novembra je pri nas celodnevno češčenje Naj svetejšega. Pri večerni masi je pridigal p. Miha Sekolovnik. - 14. novembra smo imeli v Dobrovniku zaključek župnijskih romanj v organizaciji zakoncev Golob. Maševal in pridigal je nekdanji soboški župnik msgr. Franc Režonja. - Na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu (nedelja Kristusa Kralja vesoljstva) je prt vseh mašah pridigal misijonar Gusti Horvat iz Lipovec. - 5. decembra je otroke obiskal Miklavž (razdelil je 490 paketov). - Na dan župnijskega proščenja je bil slavnostni pridigar pater dr. Gabrijel Recek, župnik v Ljubljani - Stepanja vas. * - Na praznik Brezmadežnega spočetja Device Manje (8. dec.) je bil Goran Kuhar iz Kroga sprejet v Manjino družbo slovenskih duhovnikov in bogoslovcev, - V ponedeljek, 28. decembra, na god nedolžnih otrok, smo imeli blagoslov otrok in sv. mašo. - Ekumensko srečanje smo imeli v nedeljo, 24. januarja, ko je pri maši ob 10. uri pridigal mag. Leon Novak. - V soboto, 30. januarja, smo na bakovskem pokopališču spremljali k 294 Tvoje in moje stopinje večnemu počitku ključarja Vincenca PerkiČa, kije bi! dolgoletni, zvesti in skrbni ključar v soboški župniji. - V torek, 9. februarja, začetek delovanja vrtca LAVRA v Zavodu sv. Miklavža. - Od 26. februarja do 7. marca je bil v okviru Pomurskega pastoralnega področja Teološki tečaj za izobražence pod geslom: Ljubim, torej sem. V soboto, 27. februarja so imeli v Kančevpih duhovno obnovo člani Župnijskega pastoralnega sveta. - Od 18. do 24. aprila je 26 vernikov romalo v Lurd in Fatimo. - V torek, 27. aprila, je bilo srečanje Škofa birmovalca dr. Jožefa Smeja z birmanci, njihovimi starši in botri. - V soboto, 1. maja, je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej podelil zakrament birme 142 birmancem. - V nedeljo, 9. maja, je na proščenju v Krogu (sv. Florijan) pridigal kapucin p. Damjan Frlan. - Na binkoštno nedeljo, 23. maja, je 77 prvoobhajancev iz Sobote prvič prejelo sv. obhajilo. - Isto nedeljo je bilo proščenje v Satahovcih, kjer je pridigal dr. Karel Bedemjak. - V ponedeljek. 24. maja, smo ob cesti Sobota - Tišina blagoslovili "Birouvof križ. Križ je blagoslovil dekan soboške dekanije, gospod prelat Martin Poredoš. Križ pa je dala obnoviti družina Jožefa Ciguta, h kateri spadajo žena Rozalija, roj. Rous iz Beltinec, sin Jožef z Natalijo, roj. Mikič, ter Romana z možem Dušanom Sercem in otrokom Rokom. - V nedeljo, 30. maja, je 40 prvoobhajancev iz vasi, prejelo prvič sv. obhajilo. - V nedeljo, 6. junija, je bil dekanijski Študijski sinodalni dan v Kančevcih. - To nedeljo je 116 osmošolcev izpovedalo svojo vero. Obnovljen satahovskikriž ■ nedeljo, 13. junija, je Tvoje in moje stopinje 295 na dvorišču Zavoda sv, Miklavža direktor Zavoda dr. Karel Bedemjak blagoslovil versko znamenje (križ in Marijino podobo). - Isto nedeljo je bila tudi sv. maša v Krogu pri lovski koči - za vse pokojne lovce kroške lovske družine. Mašo je vodil kaplan Davorin Vreča. - V soboto in nedeljo, 19. in 20. junija, nas je obiskala misijonarka Agata Kociper (po rodu iz Odranec) in nam o svojem delu v misijonih spregovorila pri vseh mašah. - Od 24. do 26. junija je petdeset faranov poromalo v Medjugorje. Duhovni vodja je bi) kaplan Davorin Vreča. - V soboto 3. julija smo z enim avtobusom poromali na Trsat na Hrvaškem, kjer smo se srečali z redovnico s. Ireno Benda, ki je nekaj let delovala v Soboti. - Od 5. do 10. julija smo organizirali oratorij za osnovnošolce. Program tedna so izvedle sestre Hčera Marije Pomočnice skupaj z animatorji. - V nedeljo, 4. julija, je na proščenju v Lukačevcih pridigal Miha Sekolovnik. - Proščenje na Pušči smo obhajali v nedeljo, 11. julija. Maševal in pridigal je kaplan Davorin Vreča. V torek, 13. julija, je mariborski pomožni škof, dr. Jožef Smej kronal kip Fatimske Marije, ki smo ga romarji aprila prinesli iz Fatime. - Na god Karmelske Matere Božje (16. julij) smo v Domu starejših v Rakičanu imeli proščenje. Slovesno sv. mašo in pridigo je imel kobiljan-ski župnik Franc Halas. - V nedeljo, 18. julija, smo imeli dve slovesnosti, in sicer v Murskih Črncih, kjer je dr. Karel Bedemjak skupaj z evangeličanskim duhovnikom mag. Leonom Novakom blagoslovil nov gasilski prapor. - Naslednja slovesnost pa je bila pri kroškem brodu, kjer je svoj praznik praznovalo brodarsko društvo Krog. Mašo pri kroškem brodu je vodil p.Andrej Lampret, župnik iz Pečarovec. - V zadnjem tednu julija smo prebelili vse prostore v učilnici ter opravili nekaj potrebnih posegov in zaščitili (premazali) vse lesene obloge v učilnici in zunaj nje. - Na praznik Marijinega vnebovzetja je v Murskih Črncih (proščenje) pridigal dr. Kare) Bedemjak. Lepa je sedaj črnska kapela, ki ima z letošnjim letom obnovljeni tudi glavni oltar, $a kar se lepo zahvaljujemo gasilskemu društvu m Krajevni skupnosti. -Sl. septembrom smo v soboški župniji dobili duhovnega pomočnika Marjana Potočnika iz Ljutomera. Gospod Potočnik je končal študije v Rimu na Papeškem inštitutu za glasbo (Pontificium Institutum Musicae Sacre) in dosegel naslov "maestro" (Magister m Arte Moderandi Choros). MAESTRO je naj višji naziv, ki ga v Katoliški Cerkvi lahko doseže glasbenik. Gospodu Potočniku želimo dobro počutje v župniji in v Prekmurju. - V nedeljo, 5. septembra, smo praznovali proščenje v Rakičanu (Marija, 296 Tvoje in moje stopinje Franc Kozel že 20 let S pomočnicami krasi soboško cerkev začetek našega veselja). Maševal in pridigal je kaplan Davorin Vreča. Obenem je blagoslovil novi tabernakelj. Kapela je bila tudi znotraj prepleskana. Za vsa opravljena dela se zahvaljujemo Krajevni skupnosti in njenemu predsedniku Ivanu Karoliju. - Tudi v Krogu smo začeli obnavljati kapelo sv. Florijana, ki v letošnjem letu praznuje 150. letnico. Slovesnost bo zadnjo nedeljo septembra vodil mariborski pomožni škof, dr. Jožef Smej. Krajevni skupnosti in njeni predsednici Gizeli Lubšini se zahvaljujemo za nove sedeže v kapeli, za ureditev zvonov in sedaj za obnovo kapele, ki bo zares temeljito obnovljena. O dokončni obnovi kapele in o praznovanju 150. letnice kapele bomo poročali v naslednjih Stopinjah. ODRANCI - V letu 1999 je za odranske vernike ob več manjših lučeh zagorela luč svetega misijona, obenem pa je ugasnila močna luč v osebi prvega odranskega župnika Lojzeta Kozarja. Kakšne luči so se prižigale? Trikraljevski koledniki (62 v devetih skupinah) so zaželeli blagoslov vsem odranskim družinam, obenem pa zbrali 301.000 SIT za otroke v Angoli, za katere skrbi s. Zvonka Mikec. Četrti misijon v Odrancih je potekal od 23. do 31. januarja 1999. Vodila sta ga jezuitska patra Lojze Markelj in Beno Lavrih. V času misijona sta patra spovedala 900 ljudi. Obisk je bil še kar zadovoljiv, seveda pa daleč od obiska ob prvem misijonu leta 1962, ko sta misijonarja spovedala 2.050 vernikov (tudi od drugod, domače pa vse, razen treh) in ko je v cerkev k sv. mašam in govorom vsak dan prišlo nad 3.000 ljudi Tvoje in moje stopinje 297 (nekateri so bili pri dveh mašah). Ker je danes zamegljen pogled na prave vrednote, ker sc ne zavedamo dovolj pomena vere v našem življenju, naj še naprej odmeva misijonska prošnja: "Gospod, da bi se nam odprle oči!" Izpoved vere v Odrancih Dvakrat smo pripravili križev pot v naravi, prvič za okrog 300 mladih iz prekmurskih župnij, med katerimi je bilo tudi precej odraslih, drugič pa samo za odranske vernike. 21. marca smo povabili k maši matere, ki so rodile pet ali več otrok. Odzvalo se je 47 mater. Dvajset mater je rodilo po pet otrok, osem mater po šest, enajst mater po sedem, štiri po osem, dve po devet, dve po deset, ena mati je rodila enajst otrok, ena pa celo trinajst. Popoldne pa je Karitas v sodelovanju s šolo in vrtcem pripravila prireditev za vse matere v dvorani vaškega doma. V pripravi na birmo seje 95 birmancev od 5. do 8. razreda vse leto zbiralo v desetih skupinah: v misijonski, svetopisemski, literarni, igralski, likovni, pritrkovalski, skavtski, dveh skupinah Karitas, skupini za krašen-je cerkve. Vsako skupino sta vodila dva voditelja. Da so se vsi potrudili, voditelji in birmanci, je pokazala tudi prireditev, ki je potekala 24. aprila v dvorani vaškega doma. Družine birmancev so molile tudi ob Marijinem kipu, po birmi pa so s to obliko molitve nadaljevali botri. Devetdnevmco pred birmo so vodih dekanijski duhovniki. Slovesnost birme je 13. junija vodil škof Jožef Smej, ki seje prejšnji dan srečal z birmanci, preizkusil njihovo versko znanje in tudi znanje botrov. 298 Tvoje in moje stopinje Oratorij v Odrancih Po treh letih nas je spet obiskala naša misijonarka s. Agata Kociper. Srečala se je z otroki in odraslimi, jim predstavila svoje delo in se ob koncu julija vrnila med svoje Indijance v Brazilijo. Slovo od msgr. Lojzeta Kozarja Tvoje in moje stopinje 299 Za 120 otrok in za enajst animatorjev so bili osrečujoči dnevi šestega oratorija, ki so ga od 11. do 14. avgusta v naši župniji vodile s. Marta, s. Cilka in s. Marija. Od 31. oktobra 1945 je v Odrancih živel prvi odranski župnik Lojze Kozar. Upokojil seje 1. avgusta 1991, vendar je še veliko pomagal v dušnem pastirstvu. Vsak dan je maševal v cerkvi, vsako nedeljo sedel za orglami ali pridigal. Ko so ljudje prihajali v cerkev, so ga že našli v svetišču. Tako je bilo tudi 29. aprila. Vendar povsem drugače. Svojega župnika so ljudje našli pred oltarjem - v krsti. Ponoči je nenadoma umrl, ko je srce opešalo, ko se je do kraja razdalo. Verniki so svojemu župniku pripravili lepo slovo. Vse do pogreba, podnevi in ponoči, so se v cerkvi vrstili ljudje in se z molitvijo poslavljali od svojega dušnega pastirja. Občina je zvečer pripravila žalno sejo, na kateri je sv(tnica Ivanka Tompa predstavila življenje pokojnega župnika. Pogreb je 30. aprila vodil Škof Franc Kramberger, škof Jožef Smej pa je v homiliji spregovoril o Kozarju. Po maši so se od pokojnega poslovili: Duša Kavaš v imenu ŽPS in župnije, župan Ivan Markoja, Jože Zadravec v imenu odranskih duhovnikov in Goran Andrejek v imenu rojakov iz Martinja. Zemeljsko življenje Lojzeta Kozarja je sicer ugasnilo, vsem odranskim vernikom in mnogim drugim pa sveti njegov lik, njegova beseda, zapisana v knjigah. V svetlobi te luči, hvaležni za vse darove, podarjene po Lojzetu Kozarju, nadaljujemo pot v tretje tisočletje. PEČAROVCI - Vsako leto vsaka župnija doživi nekaj novega, tako tudi župnija na najlepšem griču na Goričkem. Župnija redno praznuje god farnega zavetnika sv. Sebeščana -Boštjana, ki goduje 20. januarja. Slovesnost na ta dan je vodil soboški kaplan g. Davorin Vreča. 31. januarja 1999 je v naši cerkvi nastopil z recitalom “Slomšek med nami” znani slovenski televizijski napovedovalec in voditelj Tilen Skubic. V mesecu februarju so bili najbolj veseli ministranti, saj so dobili nove obleke, ki jih je lepo ukrojila in sešila ga. Marjeta Ciz iz Murske Sobote. Velikonočne spovedi seje udeležilo*veliko ljudi. Vsako leto župnija 14 dni po veliki noči obhaja “toplo proško -proščenje - žegnanje” Pridigal je Anton Kolar, župnik v Miklavžu na Dravskem politi. Na slovesnosti so sodelovali: Rudi Šantl - pevec Štajerskih 7, Manja Šalamun in Monika Vogrinčič. Sveta maša se je darovala za pokojnega župnikovega prijatelja, humanista, gospodarstvenika, kulturnika Edija Blažeka, ki je umrl za božič v Mislinjski dobravi pri Slovenj Gradcu. Udeležili so se je tudi načelnik Uprave, za notranje zadeve Slovenj Gradec - g. Drago Berden, g. Rajko Meh - šef prometne policije pri MNZ Slovenj Gradec in drugi povabljeni. 300 Tvoje in moje stopinje Prvo obhajilo v Pečarovcih Izpoved vere Na praznik Svete Trojice je po dveletni pripravi enajst prvoobhajancev pristopilo k prvemu sv. obhajilu. Skupaj s starši in katehetom ter s Cerkvijo na Slovenskem so se veselili tega srečanja z Jezusom. Osemletno šolanje so končali trije veroukar-ji. Izpoved vere in sklep veroučnega leta smo imeli na praznik Sv. Trojice. 19. junija smo romali k Mariji Pomagaj na Brezje, takrat je bilo vseslovensko srečanje bolnikov in invalidov. Dne 25. junija smo v župniji imeli slovesno mašo za domovino. Sv. maša je bila dopoldne ob 11. uri. Povabili smo g. dr. Stanislava Matičiča iz Ljubljane, da nam je ob slovesnosti spregovoril o naši domovi Tvoje in moje stopinje 301 ni. Poudaril je: Domovina je taka, kakršni smo mi - je dobra, če smo dobri; je polna upanja, če upamo; polna evangeljske ljubezni, Če ljubimo. V župniji je I. avgusta prišlo do spremembe. Dosedanji župnik je zapustil župnijo, na njegovo mesto pa je prišel Ivan Kranjec, novoimenovani župnik v Martjancih, ki je hkrati bil imenovan za župnika -soupravitelja župnije Pečarovci. PERTOČA - Obiskovalci cerkve sv. Helene na Pertoči odslej lahko občudujejo obnovljen neogotski oltar starega dela cerkve. Skoraj stoletni oltarje bil prebarvan in pozlačen, enako tudi oltarni kipi in druge podobe v nekdanjem prezbiteriju (prednjem delu cerkve). Nekoč je bil to glavni oltar stare cerkvice. Leta 1963 je bila zgrajena nova cerkev. Kmalu po izgradnji je bil v novo cerkev tudi nameščen nov kip sv. Helene, župnijske zavetnice. Starodavni oltarje tako postal nekakšen stranski oltar. Vanj pa so postavili podobo lurške Marije. Tudi nekateri drugi kipi, ki so nekoč krasili staro cerkvico, so našli svoje bivališče ob starem oltarju. Dobra tri desetletja so Čakali na nove “obleke”. Končno so jih dobili. Lurška Manja sije v vsej svoji lepoti sredi pozlačenega oltarja. Družbo ji delata prebarvana in dva pozlačena angela. Nekoliko bolj iz ozadja pa na oltar zrejo obnovljene podobe sv. Antona Padovanskega, Karme Iške Matere Božje in pozlačena podoba Vstalega. Hvaležni smo “botrom”, ki so financirali obnovo posameznih podob. Svoj delež pa je prispevala tudi Občina Rogašovci. Kanonik Franc Zdolšek je obnovljeno svetišče blagoslovil ob priliki sv. birme. Blagoslovitev obnovljenega oltar/a 302 Tvoje in moje stopinje Notranje obnove pa so bili deležni birmanci. 75 učencev višjih razredov osnovne šole je po rokah kanonika Zdolška prejelo darove Svetega Duha, Njihova vera se je utrdila. Med drugim smo v molitvi prosili tudi za dar pobožnosti. Birmovalec je birmancem ob svojem prvem srečanju z njimi razložil pomen tega daru. Dejal je, da to pomeni živeti “po Bogu”. Da pač to ni kakšno napačno pobožnjakarstvo, ampak preprosto življenje po Božji volji in Božjih načrtih, ki pa prinašajo obilo miru in sreče v našo notranjost. Poleg duhovne priprave pa smo precej časa (in tudi denarja) namenili za okrasitev cerkve in postavitev slavolokov. Za Boga pač ni škoda ne časa ne denarja! Vsak naš dar ali žrtev nam prej ali slej bogato poplača. V novo tisočletje stopamo z bolj urejeno okolico cerkve. Odstranili smo nekaj dreves in nekoliko zaokrožili hribček, na katerem stoji župnijska cerkev. Nekaj tovrstnega urejanja okolice pa nas še čaka v novem letu. Prebivalci Ropoče so obnovili kapelo Jezusovega Srca. Stara kritina je bila potrebna zamenjave. Nova bakrena streha bo to vaško svetišče varovala pred vetrom, snegom in dežjem, čemur dosedanja opeka ni bila kos. Kapela pa ima tudi novega zvonarja. Je točen in nikoli ne zamuja, pa tudi ne prehiteva. Elektronska ura in električna motorja delujejo po točno programiranem umiku zvonjenja. Za obe investiciji so vaščani segli globoko v žep. Obilen delež je primaknila tudi domača župnija in Občina Rogašovci. Naša župnija je 12. septembra bila gostiteljica ekumenskih pogovorov. Poleg precejšnjega števila domačih vernikov (katoličanov in evan- Birnta na Pertoči Tvoje in moje stopinje 303 geličanov) so sodelovali evangeličani iz več goričkih občestev, binkoštni kristjani iz cerkvene občine Nuskova in adventistični kristjani iz Murske Sobote in Maribora. Ob evangelijskih besedah “Vi ste luč sveta” smo razmišljali in se pogovarjali o pomembnosti tega Jezusovega vodila. Srečanje je bilo prepleteno s pesmimi na to temo. Sklenili pa smo ga v cerkvi s skupno molitvijo in pesmijo. V velikem številu smo se udeležili slovesnosti ob beatifikaciji blaženega škofa Antona Martina Slomška. Z njegovo priprošnjo v srečno novo tisočletje! PETROVCI - NEDELA - V soboto, 29. novembra 1997, sem bil vodič štajerskih romarjev v Porabje; med njimi je bil tudi p. Franci Pivec, naš misijonar iz leta 1984. Študijskega srečanja ŽPS v Kančevcih, v nedeljo, 19. aprila 1998, seje udeležilo veliko članov tudi iz naše župnije. V nedeljo, 24. maja 1998, je bil lep nastop cerkvenih pevcev naše dekanije pri romarski cerkvi sv. Ane v Boreči. V torek, 16. junija 1998, so v naši župnijski cerkvi maševali duhovniki dekanije Dravograd. Potem sem jih vodil po Porabju. Na Alojzijevo nedeljo, 21. junija 1998, je bila v naši župnijski cerkvi slovesnost prvega sv. obhajila in izpoved vere osmošolcev. Na birmo smo se pripravljali z devetdnevnico. Vsak dan je bila sv. maša in prilika za spoved, pri Nedeii zvečer ob šestih, v Martinju pa ob osmih. Vsi birmanci so skupaj z župnikom vstopili med motilce, člane rož živega rožnega venca. Slovesnost sv. birme je 18. julija 1998, vodil pomožni škof dr. Jožef Smej, kije ob tej priliki blagoslovil novo mrliško vežico ob župnijski cerkvi. Birma pri Nedeh 304 Tvoje in moje stopinje Obnovljena cerkev Svete Trojice pri Nedeli Slovesnost aninske nedelje, 26, julija 1998, je vodi) naš slavni rojak msgr. Lojze Kozar. Proščenje v Martinju, 16. avgusta 1998, je vodil p. Miha Sekolovnik iz Kančevec. V nedeljo, 18. aprila 1999, so se tudi naši prvoobhajanci in njihovi starši udeležili posebne priprave v Domu duhovnosti v Kančevcih. Nastop dekanijskih pevskih zborov pred cerkvijo sv. Ane v Boreči je potekal v nedeljo, 16. maja 1999. V začetku je navzoče pozdravil g. Franc Slihthuber. naš župan in velik dobrotnik naših bogoslužnih prostorov: župnijske cerkve presvete Trojice pri Nedeli, podružnice sv. Ane v Boreči in kapele presvetega Srca Jezusovega in Brezmadežnega Srca Marijinega v Martinju. Proščenje pri Nedeli je 30. maja 1999 obogatil p. Donat Kranjec. Popoldne je bil sklep porabskih dni, ki so 29. in 30. maja potekali na Verici. Ob tej slovesnosti je župnik Ivan Camplin prejel priznanje "Za Porabje", to je priznanje za požrtvovalno delo med gorenjeseniŠkimi verniki. V soboto, 12. junija, so v Martinju pripravili bogat kulturni program ob blagoslovitvi gasilske brizgalne. Sest dni smo se pripravljali na prvo sv. obhajilo in izpoved vere osmošolcev. Ta slovesnost je bila 20. junija pri Nedeli. Priprava pa vsak dan ob sedmih zvečer pri Nedeli in ob osmih zvečer v Martinju. V soboto, 17. julija, sva somaševala z Lojzetom Kozarjem na Gorenjem Seniku, kamor so poromali odranski verniki z dvema avtobusoma. Čudovito doživetje, zlasti petje romarjev’ Tvoje in moje stopinje 305 Prvoobhajanci in osmošolci pri Nedeli ProŠčenje pri sv. Ani v Boreči je v nedeljo, 25. julija, vodil p. Donat. Udeležba vernikov je bila zelo velika. ProŠčenje v prenovljeni kapeli v Martinju, 22. avgusta, pa je odlično opravil upokojeni župnik Štefan Vereš. Septembra smo se temeljito pripravljali na beatifikacijo škofa Slomška. Pri katehezi od 1. do 4. razreda smo govorili o Slomšku, ki je imel rad Boga m ljudi, v višjih razredih pa o Slomšku, ki je zvesto služil Bogu. Končno je napočil težko pričakovani dan, 19. september. Ob šestih je z avtobusne postaje v Martinju odpeljal avtobus 28 oseb iz naše župnije, s svojimi avtomobili pa je potovalo Še osem ljudi. Srečno smo prispeli na Betnavo. Megla se je vedno bolj umikala, nestrpno smo čakali na papežev prihod. In ko je prispel, je posijalo tudi sonce, ki nas je prijetno grelo med sveto mašo. Tisti, ki so ostali doma, so po televiziji lahko doživeli vsaj nekaj tega, kar je nas navzoče obogatilo z nepozabnimi spomini m s trdnimi odločitvami, da bomo posnemali svetniške vzornike, ker je to edino prava pot v "onstransko glorijo". RADENCI - Župnija Radenci med Muro in zelenimi griči Kapele živi tako kot lani živahno in vsestransko življenje, osredotočeno okoli lepe in prostorne cerkve svetih bratov Cirila in Metoda, kot daje ne bi prav nič skrbele različne statistike, ki ugotavljajo, da vernost upada in da se cerkve praznijo. Tu pri nas m verjetno tudi kje drugje pa se nepoučenemu in dobronamernemu opazovalcu kaže drugačne podoba. Cerkev je ob nedeljah vedno polna, da o velikih praznikih niti ne govorimo. Razen statis 306 Tvoje in moje stopinje tičnih “nedeljnikov” in “praznikarjev” pa seveda prihajajo v niti ne tako malem Številu tudi “vsakdanjiki”, ki so jim srečanja z Bogom prešla v ljubo in tolažečo navado. V letu, ki odhaja, je bilo skoraj vse tako kot v prejšnjem, pa vendar spet vse drugače. Ritem obredov - nedeljskih, prazničnih in vsakdanjih se ni spremenil, le več in bolj pogosto smo se z molitvijo pripravljali na jubilejno leto 2000 in na razglasitev našega prvega svetnika Antona Martina Slomška v septembru, ko nas bo obiskal sveti oče. Posvečevali smo prve petke in sobote, ob nedeljah molili pred Najsvetejšim za nove duhovne poklice, doživljali obilo radosti ob božiču, veliki noči in drugih praznikih. Skupina radenskih romarjev na Slomškovi beatifikaciji V spominu pa ostajajo še različni dogodki, srcu dragi, očem in ušesom prijetni, kot na primer božje poti. Romarji so bili v Medjugorju, na Trsatu, pri blagoslovitvi obnovljene domačije A.M.Slomška na Slomu, udeležili so se vsakoletnega dekanijsekga srečanja pod plaščem Marije Zaščitnice na Ptujski Gori, čakali so Marijo romarico iz Nazareta v Radgoni, se peljali za njo v Turnišče ali pa bili z Njo kar v obeh krajih. Osnovnošolci so hodili k verouku, svoja tedenska srečanja so imele mladinske veroučne skupine, potekale so različne dejavnosti v SMC. Mlajši so bili ob koncu šolskega leta na izletu v Italiji, starejši pa so obiskali Francijo in Znameniti Taize. V aprilu so se udeležili shoda mladih v Mariboru, bili so v Stični, na duhovnih vajah na Pohorju. Poskrbljeno je bilo tudi za srečanja staršev in kakšno predavanje o vzgoji, kot na primer Don Boskov preventivni sistem in Vzgajati za odpoved Tvoje in moje stopinje 307 in žrtev. Karitas skrbi za bolne in ostarele, njihovo srečanje je bilo v juniju; sodeluje pa tudi pri vseh drugih dejavnostih, kot recimo pri organizaciji in pogostitvi revije otroških pevskih zborov Pomurja v mesecu aprilu. ŽPS je spet pripravil tradicionalni Dan prijateljstva v mesecu juniju - družabno farno srečanje ob cerkvi, ki se začne s sveto mašo, nato pa nadaljuje z zabavnim programom in srečelovom. Za vse tudi letos skrbita dva duhovnika: gospod Peter Ivančič, župnik, in gospod Ignac Kustec, poleg tega pa nas je obiskalo in z lepimi obredi razveselilo še nekaj duhovnikov: v mesecu novembru smo doživeli obisk misijonarja gospoda Gustija Horvata, ki je doživeto pripovedoval o vsem lepem in hudem, kar gaje doletelo v Afriki, a najbrž je bilo lepega vendarle več. Zdelo seje, da se vrača tja kot domov in da so tamkajšnji ljudje postali njegova družina. V mesecu juliju, ob prazniku zavetnikov Cirila in Metoda pa smo bili deležni delčka zlatomašniškega slavja gospoda Alojza Hribška, ki je prišel praznovat v domovino iz daljne Amerike. Ganljiv je bil pogled na duhovnika, kije svoje življenje preživel med ljudmi in za ljudi, a vedno sam, zato da bi drugi lepše živeli skupaj. Želimo mu vse dobro in naj mu bo med nami vedno lepo, kakor tudi povsod, kamor ga bo zanesla pot, naj spremlja Bog njega in vse tiste, ki bodo še stopali za njim. Vse to želimo tudi gospodu Jožetu Bajzeku, profesorju na Salezijanski univerzi v Rimu. Avgusta je v svojem rojstnem kraju in med svojimi domačimi praznoval trideset let duhovništva. Za konec naj še povemo, daje bilo pri prvem obhajilu spet mnogo novih obrazkov, oblek in belih sveč, veselili smo se šmarnic in otroškega živžava, brez katerega je cerkev kar nekam pusta doživljali smo žalost slovesa, ko so sorodniki, prijatelji, sosedje, znanci odhajali v božje naročje; nato smo se veselili tistih, ki so prišli na svet. Mladi so se poročali, da bo življenje teklo dalje in da bomo spet lahko kaj napisali o njem naslednjič, ko se bo iztekalo sveto leto 2000-leto milosti za vse. RAZKRIŽJE - Lansko leto smo imeli pri nas veliko župnijsko akcijo -kupih smo nove zvonove. V tem letu pa malo počivamo in se pripravljamo za nadaljna obnovitvena dela. Pri vsem tem pa seveda ne smemo pozabiti na duhovno življenje. Vedno imamo pred praznikoma velike noči in božiča tridnevnico. Božično tridnevnico je vodil inšpektor salezijanske družbe g. Stanislav Hočevar. Prav posebej smo ga povabili zato, ker so v tem stoletju od leta 1928 do 1936 delovali na naši župniji salezijanci. Ljudem so ostali globoko v spominu. V tistem času je naš kraj doživljal resničen razcvet duhovnega in kulturnega življenja. Čeprav je od tega že kar nekaj let, pa se njihovo delovanje vseeno čuti še danes. Za božič, so pred polnočnico člani razkriškega turističnega društva m pevci pri Ivanovem izviru pripravili božično igro. Cela božična zgodba se poje, igralci imajo svojevrstne kostume in ob žuborenju Ivanovega studenca je zgodba še bolj doživeta. Igro so odigrali še nekajkrat do novega leta. 308 Tvoje in moje stopinje Prvoobhajanci na Razkritju Proščenje na Čast župnijskemu zavetniku sv. Janezu Nepomuku smo obhajali v nedeljo 16. maja. Slovesnost je vodil urednik verskega časopisa Ognjišče mag. Božidar Rustja. Med sveto mašo je blagoslovil 20 novih sedežev za ministrante in 3 za duhovnike. Izdelal jih je domači mizar Branko Sever, plačali pa razni dobrotniki. Prav posebej mi je osta- Posvetitev oltarja Tvoje in moje stopinje 300 la v spominu babica, ki je tudi plačala en stol z namenom, da bi njena sedaj šele eno leto stara vnukinja, nekoč z veseljem ministrirala. Na koncu svete maše je mag. Rustja blagoslovil še dve barvni okni, ki sta jih darovala neimenovana dobrotnika. Bog povrni! Tako smo veseli, da smo v času dveh let vstavili vseh enajst novih vitraž, ki so jih darovali razni posamezniki. Romarska cerkev svetega Janeza Nepomuka še živi med ljudstvom. Hvala Bogu! Več romarjev je prišlo na praznik svetega Janeza Krstnika. Slovesnost je vodil ljubljanski upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar. Pri masi je posvetil oltar in ambon, ki gaje kupil veliki dobrotnik naše župnije gospod Anton Logar. Omenjeni darovalec je naši župniji poklonil že en zvon in zato sem prepričan, da se je našim faranom globoko zapisal v srce. Na koncu maše sc je darovalcu zahvalil domači župnik, v imenu kraja pa župan. Gospodu nadškofu smo izrazili še posebno zahvalo za vso njegovo prizadevanje za reševanje razkriškega problema v času njegovega pontifikata. 18. junija je imel domačin gospod Mirko Flac zlato sveto mašo. Rojenje bil na Razkrižju. Osnovno šolo je obiskoval na Razkrižju in bil gojenec salezijanskega zavoda v Veržeju. Po vojni je moral pobegniti v tujino. Sam pravi, da je na čudežen način ušel smrti. Ko so bili v Avstriji, so jih naložili na kamione in nek vojak, ki je poznal salezijanec, je zlatomasnika poslal v notranjost kamiona in mu dal v roke močno zapečen hlebček kruha. Kasneje so vsi izstopili iz kamiona in bili ustreljeni, zlatomašnik se je skril pod klop in tako ubežal smrti. Ganjeni smo Zlatomašnik Mu ko Flac z duhovniki 310 Tvoje in moje stopinje spremljali počasno branje liturgičnih besed spremenitve kruha in vina v Jezusovo telo in Jezusovo kri. Pomislil sem, kaj pomeni 50 let. Koliko duhovnega “kapitala” v molitvi, evharistiji in duhovnikovega darovanja svoji župniji’ Čestitam mu! Po maši so se sorodniki in zlatomašnik zbrali v gostišču. Slovenci smo letos doživeli beatifikacijo Antona Martina Slomška. Dogodek, za katerega smo molili mnogi rodovi. Ker je rodbina Slomškovih končala v našem kraju, smo se tudi mi podali na romanje v Manbor k slovesni papeževi maši. Pevci m ministranti so sodelovali pri obredu, vsi ostali pa smo z molitvijo izkazali hvaležnost Bogu. SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI - Danes je vse več mladih ljudi, ki hodijo kakor izgubljeni po poti življenja. Dokler plavajo v tej ali oni prijetni omami, je vse v redu. Ko omama popusti, začutijo nemir in bolečino. Kdo sem? Od kod sem? Čemu živim? Ali ima moje življenje kakšen smisel ah nobenega? Ali je s smrtjo zares vsega konec? Mnogo jih je, ki nočejo na to misliti. Ne želijo si odgovora. Z birmanci smo se preteklo pastoralno leto na poseben način uvajali v zrelo in odgovorno krščansko življenje. Postavljali smo si enaka oziroma podobna vprašanja m skušali nanje poiskati odgovore. Zagotovo jasnih in čistih odgovorov nismo našli, saj to ni niti bil naš namen. Vendar, zaslutili smo pot, po kateri moramo iti in na kateri moramo iskati Resnico, da bo naše življenje vendarle srečno, mimo in osmišljeno. V raznoliki pripravi na odgovorno krščansko življenje smo prišli do zaključka, da brez vere in zaupanja v Jezusa ni globokega, pristnega in srečnega življenja. On naj bo mladim iz naše župnije, ki so v letošnjem veroučnem letu prejeli darove Sv. Duha, pot in resnica ni življenje. Priprava na zrelo m odgovorno krščansko življenje in nedelja svete birme sta bila dva velika kamna v mozaiku našega župnijskega življenja. Ta dva dogodka sta na poseben način zaznamovala vse ostalo župnijsko dogajanje. Zato naj mi bo dovoljeno, da za letošnje Stopinje opustim opis vseh ostalih dogodkov, ki jih v naši župniji ni bilo malo in so še kako pomembni pri živem verskem življenju župnije, in sc osredotočim na uvajanje mladih iz naše župnije kot prvi korak v svet zrelih kristjanov. Vse leto smo se na poseben način pripravljali, da bi ta korak bil pogumen. Na birmo so se birmanci na poseben način pripravljali m menim, da so se dobro pripravili. Saj vendarle gre za birmo, zakrament, ki jih je še na poseben način utrdil v veri. V moči tega zakramenta nastopajo pred svetom kot Kritusove priče. Birmanci so se vse leto pripravljali po verskem učbeniku: PRIDI SVETI DUH. Veliko so se naučili. Zagotovo so dovolj poučeni v ven, da bodo lažje oznanjevali Kristusa, z besedo in zglednim krščanskim življenjem. Redno so se udeleževali prvih petkov. Na prve petke zjutraj so prihajali v župnijsko cerkev in opravljali pobožnost na čast Srcu Tvoje in moje stopinje 311 Mali birmanke prinaša na oltar kolač kruha Jezusovemu. V pripravi na božič pa so izdelovali iz različnih materialov deset božjih zapovedi, ki so bile zares čudovito narejene. Veliko truda, ljubezni, veselja m prostega časa je bilo vloženega v to ročno delo. Za birmance so bile pomebne tudi duhovne vaje. Udeležili so se jih v mesecu marcu in sicer v duhovnem centru v Kančevcih na Goričkem. V prvi skupini so bile bir-manke, v drugi pa birmanci. Duhovne vaje je vodil pater kapucin Miha Sekolovnik, ob sodelovanju našega vojaka-civilista in bogoslovca Danijela Lasbahcrja in drugih anima- torjev. S potekom duhovnih vaj so bili birmanci zelo zadovoljni. Skoraj vsi so izrazili željo, da bi se še udeležili takšnih ah podobnih duhovnih vaj. V postnem času pa so redno prihajali h križevemu potu, pri njem sodelovali in zbirali denar za dobre namene. Birmanci so z ostalimi veroučenci redno obiskovali tudi šmarnice v mesecu maju. Pri šmarnicah so sodelovali z branjem, petjem in molitvijo. Vsak mesec pa je ena birmanska skupina pripravila in oblikovala sveto mašo. Žc od začetka veroučnega leta so romali od družine do družine križ, Sveto pismo in sveča. Vsaka družina birmanca seje tri dni zbirala k molitvi, seveda ob teh krščanskih znamenjih. “Birmanska popotnica”, tako bi lahko poimenovali molitveno akcijo, je potovala po župniji vse do brime. Šele nekaj dni pred birmo so birmanci in njihovi domači akcijo končali. Bilo je lepo, ko so se vsaj teh nekaj dni vsi družinski člani zbrali, skupaj molili in se čutih povezane med seboj in Bogom. Birmanci so bili dejavni tudi v birmanskih skupinah. Največjih je obiskovalo ostarele in bolne po domovih. Dve animatorki, mladinki sta jih vsakokrat spremlajli. Obiskali so vse ostarele, zapuščene, onemogle m bolne v naši župniji. Z njimi so se pogovarjali o veri, župniji, birmi, starosti, bolezni, trpljenju, smislu življenja... Skušali so jih vsaj malo razveseliti, zato so skupaj z njimi zapeli tudi cerkvene pesmi in jim tako 312 Tvoje m moje stopinje Izpoved vere jurjevskih osmošolcev vsaj za nekaj časa polepšali dan. Od njih so odhajali z bogato izkušnjo, da tudi v starosti, osamljenosti in bolezni človek mora ostati trden v veri in mora kljub vsemu zaupati v Boga. Nekateri birmanci pa so se poglabljali v Sveto pismo v svetopisemski skupini. To skupino je vodil župnik. Vse leto smo brali odlomke iz Matejevega evangelija, o njih premišljevali in se pogovarjali. Člani skupine so bolj podrobno spoznali zaklade bogastva, ki so v Svetem pismu. Prepričani smo, da bodo tudi kasneje v življenju radi jemali v roke Sveto pismo, ga prebirali, premišljevali božjo besedo in po njej tudi živeli. Nekaj birmancev in birmank pa se je vključilo v skupino za družinska m zakonska vprašanja. Tudi to skupino je vodil župnik. Na vsako srečanje je povabil zakonski par iz župnije, ki nam je najprej predstavil temo, nato pa smo se o tisti temi pogovarjali. Mladi so postavljali najrazličnejša vprašanja, na katere sta zakonca odgovarjala. Naslednja skupina birmancev pa je bila vključena v liturgično skupino. To skupino so vodile tri mladinke - animatorke. V tej skupini so izdelovali plakate za stenčase. Ob božiču in veliki noči pa so izdelovali vizitke, ki so jih odnesli bolnikom in ostarelim. Tudi besedila za svete maše so pripravljali. Z obiski so dokazovali, da so bili zadovoljni z delom in razpoloženjem v skupini. Nekaj birmancev je sodelovalo v misijonski skupini. To skupino je prav tako vodil župnik. V skupini smo se pogovarjali o misijonih, mi Tvoje in moje stopinje 313 sijonarjih in o deželah, v katerih delujejo naši slovenski misijonarji. Tudi pisali so jim. Tri dekleta so pisala pisma misijonarki ga. Mariji Sreš v Indijo. Božja previdnost je hotela, da jih je ta misijonarka pred birmo tudi obiskala. Na prvi dan naše devetdnevnice nam je spregovorila o svojem težkem delu med Indijci. Skupina birmancev in birmank, ki jih je Bog obdaril z lepim glasom, se je vključila med pevce otroško-mladinskega zbora. Vsako soboto so redno prihajali na vajo. Ob nedeljah m praznikih pa so v cerkvi peli Bogu v čast, vernikom pa v veselje. Nekateri fantjc-birmanci pa so bili vključeni v ministrantsko skupino. Ministrirali so med tednom in ob nedeljah. Zelo lepo je videti okrog oltarja velik grozd ministrantov. Navzočnost ministrantov vsekakor zelo bogati bogoslužje. Devet dni pred birmo so birmanci začeli opravljati devetdnevnico, med katero sojih vsak dan po evangeliju spregovorili predstavniki skupin v župniji: cerkveni ključar, zakonca, voditeljica župnijske Karitas, zborovodkinja otroško-mladinskega zbora, predstavnica molitvene skupine, predstavnica skupine bralcev beril, članica župnijskega pastoralnega sveta, predstavnica biblične skupine... Upam, da so se birmanci dobro pripravili na birmo. Trudili se bodo vestno izpolnjevati vse tisto, kar so obljubili pri birmi, in se bodo v življenju ravnali po velikem voditelju in prijatelju Jezusu, ki ljubi vse ljudi, še posebno pa mlade iskalce Resnice. SVETI JURIJ V PREKMURJU - Predvsem dva dogodka sta močno zaznamovala preteklo pastoralno m veroučno leto v župniji Svetega Jurija v Prekmurju in tako tudi življenje v naši širši okolici: smrt dveh upokojenih duhovnikov in novogradnja osnovne šole pri Svetem Juriju. Najprej smrt in slovo upokojenega g. župnika Alojzija Gaborja. V ponedeljek zjutraj, 31. maja, po prazniku Svete Trojice smo ga našli mrtvega na njegovi življenjski, osebni in bolniški postelji. Posteljo, skupaj z ostalim pohištvom mu je naredil mizar ob njegovi novi maši. In prav to pohištvo ga je spremljalo na vseh njegovih službenih mestih: Sv. Marjeta niže Ptuja, Sv. Jurij v Prekmurju (kaplan), Sv. Pavel pri Preboldu - Marija Reka, Beltinci m Sv. Jurij v Prekmurju (župnik ter upokojeni duhovnik). Želel je, da umre na tej postelji. Da umre doma, med svojimi. Morda tudi zato, da umre na postelji, ki ni bila vedno topel kraj počitka. Pa ne zato, da bi moral na pogosta nočna previdcvanja. Ampak zato, ker so ob koncu štiridesetih in v začetku petdesetih let večkrat prišli ob enajstih ali polnoči, potrkali na okno in naročili, da se javi ob petih zjutraj v Murski Soboti. Dobro, daje imel dobrega kočijaža Lajčija. Žakaj je moral tako zgodaj na pot in kaj so ga tam vpraševali, to za nas ostaja skrivnost. Pokojni župnik o tem nikoli ni hotel govoriti, še manj pa zapisati. Povedal pajc: “Puško so mi postavili pod posteljo, takrat bi skoraj šel.” Kam'.’ Za 314 Tvoje in moje stopinje Slovo od g. Gaborja goričkega lovca? Zaspal je med svojimi farani. Dobro oskrbovan in negovan od družine Fric. Hilda in Rihard, sicer za nagrado, sta dobro skrbela zanj. HVALA’ Hvala tudi osebni zdravnici g. Peričevi, g. Jožefu, g. Ivanu, patronažnima sestrama Marici in Anici in vsemu zdravniškemu osebju, ki ste v zadnjih desetih letih pomagali lajšati njegove dneve zrelosti. Poslovilne besede članice ŽPS Marice Mekiš: “Dragi gospod župnik! Skoraj šestdeset let ste živeli med nami. Bili ste naš dušni pastir. Večino nas vernikov, ki smo danes zbrani ob vašem slovesu, ste nas spremljali od svetega krsta, do prvega svetega obhajila, od priprave na birmo do sklenitve svetega zakona. Krstili ste okrog 2500 otrok, 700 zakonskih parov ste blagoslovili za novo zakonsko in družinsko skupnost, Približno 1900 vernikov pa ste pospremili na njivo večnega počitka. Po hitrem pregledu matičnih knjig pri sv. Juriju v Prekmurju ste prvega krstili Rudolfa Raca iz Gornjih Slaveč 12. decembra 1936. Zadnja vaša krščenka pa je bila Andreja Sinko Gider 4. avgusta 1991. Kot kaplan ste prva poročili Johana (Janeza) Štesla in Frančiško Gaber, vdovca in vdovo, oba iz FikŠinec 15. novembra 1937. Zadnji par pa Franca Gomboca iz Sotine in Lotti Smodiš iz FikŠinec 29. julija 1989. Prvi pogreb ste vodili ob smrti Janeza Lapoša, posestnika iz Sotine 1. decembra 1936. Zadnjega pa ob smrti Ivane Buček 3. avgusta 1989 iz Rogaševec. Tudi zadnja leta, ko vasje bolezen priklenila na voziček, ste pri rani sv. maši brali božjo besedo, pri pozni pa spovedovali vernike. V času bolezni ste nas spremljali z molitvijo, z branjem Svetega pisma ter spremljali naše vsakdanje življenje. Hvala vam!” Pogrebno sveto mašo s homilijo v cerkvi Svetega Jurija je ob somaševanju 70 sobratov duhovnikov vodil g. mariborski pomožni Škof g. Jožef Smej. Pel je domači pevski zbor pod vodstvom organista Dominika Giderja. Poslovilne besede so povedali še g. dekan soboške Tvoje in moje stopinje 315 dekanije Martin Poredoš, župan občine Rogaševci g. Janko Halb, predsednik Krajevne skupnosti Sveti Jurij g. Štefan Nemec in p. dr. Gabrijel kot predstavnik domačih duhovnih poklicev. Za lepo slovo od g. župnika Alojzija so s svojo navzočnostjo prispevali člani in članice ZPS, nogometni klub Goričanka - Big fun, in z lepo udeležbo gasilci prostovoljnih gasilskih društev iz župnije. Z vodstvom gasilske zveze Občine Rogaševci smo se hitro dogovorili za sodelovanje. Pod poveljstvom občinskega poveljnika Stanislava Štotla in podpoveljnika od Sv. Jurija Antona I lolsedla je slovo potekalo dostojanstveno. Na željo pokojnega župnika smo ga prepeljali na pokopališče v njegovo rojstno vas Petanjci, župnija Tišina. Naj počiva v miru m slavi Boga tudi v našem imenu. Komaj so bile te besede napisane je prišla novica, da je umrl g. upokojeni pečarovski župnik Friderik Gumilar, ki je bival v naši župniji na Dolnjih Slavečih - na Kukojci, na svojem domu. V soboto, 9. oktobra zjutraj so ga sosedje našli mrtvega v stanovanju - odpovedalo mu je srce. V lepo urejenem stanovanju in v hišni kapeli je potekalo njegovo življenje zadnji dve leti ob delu in molitvi. Vedno pa si je našel tudi čas za prijatelje. Kot duhovnik pa je veliko pomagal tudi po drugih župnijah. Rad se je pošalil: Sem “stražar” med gračko in jurjevsko župnijo. Molim in prosim za obe. V mladih letih smo mi, kukovčarji, hodili h Gradu, bilo nam je veliko bližje. Sem pa vedno z veseljem in ponosom povedal, da spadam v župnijo Svetega Jurija v Prekmurju. Tudi to pogrebno slovesnost je vodil g. Škof Smej. Zbralo seje 70 duhovnikov in velika množica ljudstva. Pela sta jurjevski in pečarovski zbor. Ob pomoči gospodinje Micke, sosed Micke in Valerije, gasilcev, še prav posebej Karla in Marjana, se je g. Gumilar lepo poslovil od nas. Dragi Friderik, imel si vse lepo pripravljeno za uro * slovesa, toda čutimo, da je prišla prehitro. Prosimo, ostani še naprej vez med vsemi župnijami, kjer si deloval, pomagal in se ustavljal, ter v družbi svetih moli za nove duhovne poklice. Drugi pomebni dogodek za Pogreb g. Gumilarja na Kukojci našo župnijo in kiaj, je grad- 316 Tvoje in moje stopinje nja nove osnovne šole pri Sv. Juriju. Župnija je prodala del župnijskega zemljišča za novogradnjo osnovne šole. 15. novembra 1998 je bil postavljen in blagoslovljen temeljni kamen za novo osnovno šolo. Gradbeni delavci SGP Pomgrad iz Murske Sobote in Gradbenika iz Lendave pridno gradijo precej veliko in mogočno stavbo. Še nekaj dni in stavba bo pod streho. Mnogi se po tihem in tudi glasno vprašujemo o življenju v teh novih prostorih, saj tudi v našem delu Prekmurja upada število rojstev. Ali bodo Goričko krasile samo novozgrajene hiše in stavbe z ranobarvnimi fasadami? Ob prazniku sv. Miklavža smo imeli že tradicionalno miklavževanje. V času božičnih praznikov je mešani pevski zbor Občine Rogaševci imel v naši žunijski cerkvi in v sosednjih župnijah božični koncert in tako polepšal božične in novoletne praznike. Ob koncu molitvene osmine za zedinjenje kristjanov je bilo v naši župnijski cerkvi ekumensko bogoslužje za edinost kristjanov. Za edinost enkrat molimo, drugič jo podiramo. Sredi januarja so pevci in člani ŽPS opravili kratko duhovno obnovo v Domu duhovnosti pri Sv. Benediktu in dan sklenili s potovanjem v Porabje in v notranjost Madžarske V slovenskem kulturnem centru Lipa v Monoštru smo si ogledali fotografsko razstavo umetniških fotografij duhovnika dr. Mirka Lenaršiča, našega rojaka iz Gornjih Slaveč in obiskali njegov grob in župnijo Dolenji Senik, kjer je deloval. Ostali dogodki: Zadnje dni februarja in v začetku marca je potekal v naši župniji predzakonski tečaj. Bil je zelo dobro obiskan. Udeležilo se Gradnja osnovne šole pri sv. Juriju v Prekmurju Tvoje in moje stopinje 317 ga je preko 50 fantov in deklet. Drugo nedeljo v maju, na praznik sv. Florijana, so se zbrali gasilci ob svojem zavetniku v Kramarovcih k daritvi sv. maše. V župniji je bilo prvo sv. obhajilo 16. maja. Na Gornjih Slavečih je bila obnovljena sicer majhna, toda lična kapelica Srca Jezusovega. V Kramarovcih pa je bil postavljen obnovljen križ. 25. junija smo poromali po poteh blaženega Antona Martina Slomška. Dva večja požara sta bila pri Sv. Juriju. Na domačiji Skledar - Celec je pogorelo ostrešje gospodarskega in stanovanjskega poslopja (samovžig) pri Bokanovih pa ostrešje stanovanjske hiše (dotrajana električna napeljava). Vsem mir in dobro v novem tisočletju. DOLNJI SLAVEČI-NA KUKOJCI, ŽUPNIJA SV. JURIJ V PREKMURJU - V sredo, na praznik Žalostne Matere Božje so se ob 10. uri zbrali štirje duhovniki, štirje bogoslovci in delavniku primerno tudi nekaj vernikov v Gumilarjevi kapeli Povišanja Svetega Križa. Najprej je bila lepo oblikovana sveta maša, ki jo je vodil župnik in dekan ter voditelj PPP g. Andrej Zrim iz Gornje Radgone, sicer naš gorički rojak. Po končani maši smo se vsi zbrali zunaj pred lično upodobljeno sliko blaženega A.M.Slomška, ki sedaj krasi kapelo tudi na zahodni - dvoriščni strani. Sliko je po želji naročnika in lastnika naslikal naš prekmurski ljudski slikar Martin Mcrtiik iz Ob blagoslovitvi slike A M Slomška Beltinec. Poleg škofa Slomška je naslikal mariborsko stolnico in Slomškovo domačijo na Slomu pri Ponikvi. Najprej smo iz srca zapeli Slomškovo pesem V nebesih sem doma..., nato pa opravili obred blagoslova. Po tem obredu pa je g. Jože Vehovar, župnik iz Velenja, še opravil obred blagoslova nekaj novih avtomobilov. Ta obred pa smo sklenili z Marijino pesmijo. Vodi Marija po pravi nas poti, da nas nobena skušnjava ne zmoti... Sledila jc skromna pogostitev za vse prisotne in družabno 318 Tvoje in moje stopinje srečanje, za duhovnike in bogoslovce pa še posebej bogato pogrnjena miza za kosilo. G. dekan Zrim je v svojem nagovoru o Slomšku med drugim povedal, kako seje župnik Friderik Gumilar že dolgo veselil, da bo imel na svoji kapeli naslikanega blaženega škofa Slomška, kateremu se zaradi bolezni rad priporoča, odslej ga bo pa še bolj častil, saj tudi notranjost krasijo nove Slomškove slike. Vsi smo Čutili, kako je bil župnik Gumilar ganjen in vesel ob tem slavju in da je zelo ponosen, da pripada Slomškovi škofiji. Zaveda se tudi tega, da ni pomembno, v kateri župniji je, ampak da oznanja pristen evangeljski nauk in da v zakramentu sprave zdravi ranjene duše. Zdi se mu, da je videl prav v tem božjo voljo, da je zaradi bolezni zaprosil g. škofa za razrešitev župnije v Pečarovcih in je sedaj bolj srečen in zadovoljen, najbolj v svoji kapeli, kjer se lahko pred tabernakljem več pogovarja z Jezusom, ki mu daje novih moči in navdihov. Vodi ga misel: Kar Bog stori, vse prav stori. Nadvse pa je hvaležen tudi svojemu škofu ordinariju, da ga je v težavah vedno skušal bratsko razumeti, zlasti pa, da mu je ustregel, ko ga je zaprosil za razrešitev župnije, kjer je v svoji zagnanosti in delavnosti po 22 letih zbolel na čutečem srcu! TIŠINA - Na petanjskem pokopališču je 19. septembra ob 13. uri pomožni škof dr. Jožef Smej blagoslovil nov zvon in prenovljeno Toplakovo (Vogleijevo kapelo). Vreme je bilo lepo. Pevski zbor je zapel pesem Mariji v pozdrav. Deklica je pozdravila škofa - prav tako tudi zastopnica vasi. O zgodovini družini Vogler je govoril primarij dr. Lojze Števanec. Po blagoslovitvi so pevci zapeli Slomškovo pesem Glejte že sonce zahaja. Blagoslov zvona in kapele na Petanjcih Tvoje in moje stopinje 319 Ivanocyjeve dneve smo imeli 11. in 12, decembra ob šestih zvečer. Prvi večer - v petek je govoril župnik in dekan Franc Kodila iz Velike Polane o Ivanocyju, delivcu zakramentov; v soboto 12. decembra pa dr. Drago Čepar, bivši sekretar za družino. Govoril je o strahu in pogumu današnje družine. V nedeljo je isti, staršem 6. in 7. razreda govoril tudi o družini. Sam je oče petih otrok. Po poroki niso imeli svojega stanovanja, sedaj ga imajo in so zadovoljni, stradali niso nikoli. Na Štefanovo, 26. decembra, smo imeli po 10. maši koncert božičnih pesmi. Peli so pevci zbora “Promusica” iz Maribora, Na praznik Gospodovega razglašenja so otroci prinesli denar, ki so ga v adventu 1998 prihranili za lačne otroke. Skupaj so darovali 42.000 SIT. Dr. Jože Magdič, psihiater iz Rakičana, je staršem 5., 6. in 7. razreda predaval 20. februarja. Predavanje je imelo naslov: Zakaj si v družini ne zaupamo. Tečaj o pripravi na zakon smo imeli tri nedelje zaporedoma. Začeli smo 31. januarja. Vseh fantov in deklet je bilo 16. Dva mariborska bogoslovca, Boštjan Colja iz 1. letnika in Robert Kuzma iz 2. letnika, sta bila v naši župniji od petka 9. aprila do nedelje 11. aprila na tako imenovanem pastoralnem vikendu. Namen teh vikendov je uvajanje bogoslovcev v delo na župniji in spodbuda župniji pri delu za duhovne poklice. Dr. Zoltan Žokš, dolgoletni zdravnik na Vrhniki, tišinski rojak, je umrl in bil tam pokopan 10, januarja 1999. Šmarnice smo imeli zjutraj in zvečer v cerkvi ter po kapelah. Zjutraj smo v župnijski cerkvi brali o škofu Janezu Gnidovcu “Vsem sem postal vse”. Zvečer ob 6. uri pa Slomškove šmarnice Preljubo veselje, oj kje si doma. Prenovljeno župnišče na Tišini 320 Tvoje in moje stopinje Prvo sveto obhajilo smo imeli 16. maja pri 10. maši. Vseh prvoobhajancev je bilo 31 - med njimi so bili trije Romi - dečki. Izpoved vere smo imeli 30. maja pri rani maši ob pol osmih. Vseh osmošolcev je bilo 43. Župnijsko srečanje bolnikov je bilo na praznik Sv. Trojice popoldne ob dveh. Najprej je bila sv. spoved, ob pol treh sv. maša, med mašo je bilo 30 maziljenih - bolniki so prejeli zakrament svetega bolniškega maziljenja. Po maši so bili vsi bolniki in spremljevalci pogoščeni. Za kapelo v soboški bolnišnici (kirurgija) je naša župnija darovala 100.000 SIT. Toča z dežjem je padala na Tišini, Petanjcih, Rankovcih, Vanča vasi, Tropovcih in Gradišču 4. junija ob pol dveh do dveh. Z enim avtobusom so naši verniki od 15. do 18. aprila romali v Medjugorje. Spremljal jih je kaplan Ivan Kranjec, sedanji župnik v Martjancih in soupravitelj v PeČarovcih. Vrnili so se zelo zadovoljni. V minulem letuje umrlo 55 naših vernikov, skoraj polovico manj pa je bilo rojenih (29). Naš rojak Alojzij Gabor, rojen 20.4.1911 na Petanjcih, upokojeni župnik pri Sv. Juriju v Prekmurju, je umrl 31. maja 1999. Pri Sv. Juriju so se od njega poslovili pomožni Škof dr. Jožef Smej s sobrati duhovniki in verniki 1. junija. Istega dne so ga pripeljali na petanjsko pokopališče, kjer je pokopan. Pri grobu seje od njega poslovil sošolec Štefan Kušar, župnik v Crešnjicah in domači župnik. Od devetnajstih sošolcev smo ostali Še trije: Mihael Laura, ki je v Avstriji, Štefan Kušar v Crešnjicah in jaz. Dragi prijatelj Alojzij, počivaj v miru! V mesecu juliju so zidarji mojstra Viktorja Gabera iz Gederovec prekrili in obnovili župnišče. Vso opeko, kije bila že načeta, in vse dotrajane late, so odstranili. Zunanjost so ometali in kovinske mreže na oknih pobarvali. Delo so opravili vestno in v redu. S svojim mojstrom Viktorjem so vredni vse pohvale. TURNIŠČE - Prvo nedeljo v septembru smo začeli novo pastoralno leto z uvodnim srečanjem za vse starše šolarjev. Drugo soboto v septembru so naši ministranti poromali k Mariji na Ptujsko Goro in se tam udeležili molitvenega srečanja za duhovne poklice. Na vseslovensko srečanje mladih v Stično se je podalo 104 mladih. Po tem srečanju v Stični je zaživelo šest mladinskih skupin. Na kvatmo nedeljo so odrasli verniki s tremi avtobusi poromali k Sveti Trojici, na Slom in Ponikvo. Pred trgatvijo so naši domačini na pobudo družine Makovec na Dobrovniškem bregu postavili novo znamenje naše vere - križ. 10. septembra smo po idejnem predlogu Petra Požauka in izdelanih načrtih arhitekta mag. Nika Stareta v sodelovanju in pod nadzorom Zavoda za naravno in kulturno dediščino Maribor začeli urejati okolico Tvoje in moje stopinje 321 Diakonsko posvečenje v Turnišču cerkve. Delo je izvajal gradbeni mojster Franc Puhan iz Bogojine. Na površini 20 arov smo v globino skoraj 1 m globoko odstranili zemljo - cca 1800 m3, položili meteorno kanalizacijo in kable za elektriko, zasuli s 1500 m’gramoza, zabetonirali in položili 1700 m2 zreškega “granita” -skrilavca, uredili zelenice, zasadili okrasno grmičevje in rože - trajnice. Pri odvozu zemlje in ureditvi zelenic smo pod vodstvom vrtnarskega tehnika domačina Franca Gjerkeša tudi sami sodelovali. Celotna investicija je velik zalogaj, vreden 15 milijonov SIT. Pri tem so sodelovali: Občina Turnišče, vse krajevne skupnosti iz župnije, Občina Beltinci in več kot polovica družin ali posameznikov iz župnije. Iskreni Bog plačaj vsem! Mesec oktober je bil v znamenju molitve rožnega venca in izdelovanju rožnih vencev šolarjev, ki so skupaj z g. kaplanom Jankom pripravili lepo razstavo ročno izdelanih rožmji vencev. Največje veselje in duhovno doživetje za tumiško župnijo pa je bilo diakonsko posvečenje 5. oktobra Med osmimi posvečenimi diakoni je bil tudi naš domačin Boštjan Čeh, Že v zgodnjih popoldanskih urah so se začeli zbirati molilci za duhovne poklice in ŽPS iz cele dekanije, prav s svojo molitvijo so dali globoko duhovno zbranost svetemu trenutku posvečenja novih služabnikov Cerkve. Zbranih je bilo med 4.000 in 5.000 vernikov iz vse mariborske Škofije - več 10 avtobusov. Župljani pa so pokazali svojo veliko gostoljubnost z obilnimi dobrotami naših gospodinj. 322 Tvoje in moje stopinje V začetku novembra je zaradi srčne kapi umrl zelo zaslužen cehmešter Franc Čiček od Lipe. Na zahvalno nedeljo so se zakonci jubilanti zahvalili za dar zakonskega posvečenja in zvestobe. Slovesnost je vodil p. dr. Vinko Škafar. Konec novembra in začetek adventa je bil v znamenju župnijske Karitas in človeške dobrote ter pozornosti: adventni venčki v pripravi ŽK, romanje ŽK na Ponikvo in v Celje, pomoč potrebnim družinam in otrokom (botrstvo), obisk v domu ostarelih, obiskovanje bolnikov po domovih, obisk Miklavža in obdaritev 145 predšolskih in malih otrok. Šolarji so radi obiskovali adventne maše, tudi nekateri starši so se jim priključili. Množično smo prejeli zakrament sprave pred božičem, župnijski pevski zbori so pripraviti koncert na sveti večer, mladi pa božično igrico. Na staro leto smo pri maši blagoslovili pet koledniških skupin šolarjev, ki so potem ponesli trikraljevski blagoslov v naše domove. Pri tem blagoslovu so zbrali 366.000 SIT prostovoljni prispevkov, namenjenih za misijone. Bog plačaj! V mesecu januarju smo, poleg rednih srečanj za starše vero-učencev, srečanj rož rožnega venca, začeli že 20. leto po vrsti pripravo na zakon. Uvodno srečanje je vedno pisno razmišljanje tečajnikov. Vsako leto odgovarjajo na ista vprašanja, ki so približno tako oblikovana: 1. Zakaj se želim poročiti? 2. Alije zakon mojih staršev uspel? 3. Katere vrednote iz zakona svojih staršev bi hotel ponesti v svoj zakon? 4. Kaj misliš o t.i. izvenzakonski skupnosti? 5. Zakaj se boš poročil cerkveno? 6. Kaj je po tvojem za razumevanje v zakonu najvažnejše? 7. Koliko otrok želiš imeti? 8. Kaj misliš o podaljšanju porodniškega dopusta? 9. Kje bi po poroki rajši živela - ali v družini svojih ali sama? 10. Spolnost pred zakonom. Splav. 11. Tvoje osebno vprašanje! V 20 letih postavljanja podobnih vprašanj seje pogled na zakon in družino zelo spremenil - toda bistveno ostaja isto - da bi bila eno po duši in telesu (kakor je nauk Svetega pisma). V februarju je v 90. letu starosti odšel po zasluženo plačilo organist Štefan Dominko. V tednu zimskih počitnic seje 31 mladih udeležilo duhovnih vaj za mladino na Brinjevi gori. Mešani pevski zbor je pripravil na cvetno nedeljo peti pasijon po evangelistu Mateju. V nedeljo, 16. maja, je 74 naših osmošolcev slovesno izpovedalo vero in obljubilo zvestobo Kristusu. Na ta pomemben dogodek smo se pripravili - se s kolesi zapeljali v Veržej in preživeli dva dni v duhovni zbranosti. Tvoje in moje stopinje 323 Turniški osmošolci Prihod Marije Romance iz Nazareta v Turnišče, v ponedeljek, 17. maja ♦ zvečer smo jo slovesno sprejeli pri kapeli sv. Antona, sodelovali so duhovniki obeh prekmurskih dekanij, vsi domači gasilci in cehi, posebej vsi osmošolci, ki so v nedeljo izpovedali vero. Celonočno bedenje in bogoslužje so vodili najprej dekanija Murska Sobota z g. prelatom M. Poredošem na Čelu, nato sosednje župnije naše lendavske dekanije. Polnočnico je vodil lendavski dekan Franc Rodila, do zgodnjih jutranjih ur so se zvrščali v pesmi m molitvi domači verniki. Ob 5. uri pa so počastili Marijo Romarico madžarski verniki iz Lendave in Dobrovnika. Več kot 5.000 romarjev; na svoji tridnevni poti skozi Slovenijo je bila Marija gotovo najbolj obiskana pri nas. Na binkošti pa smo imeli slovesnost prvega svetega obhajila (49 prvoobhajanccv). Vztrajamo pri sedanjem I. razredu (še po starem), saj hodijo redno k predšolskemu verouku “Pustite otročiče k meni in nc branite jim” (Jezus). Ves mesec maj smo pridno prihajali k posebni pripravi. \' soboto, 29. maja, nas je obiskal g. dekan Franc Kodila. Zbrani so bili skoraj vsi šolarji, dobra polovica staršev in starih staršev - ob skušnji. To je pomembna spodbuda za rast vere, da smo zbrani vsi skupaj pri oltarju. V mesecu maju in juniju smo nadaljevali obnovitvena dela na stari romano-gotski cerkvi, nadvse dragocenem spomeniku kulture, umentosti 324 Tvoje in moje stopinje Sprejem novomašnika Nova maša g Boštjana Ceha Tvoje in moje stopinje 325 in predvsem korenin naše vernosti in cerkvenosti. Obnovili smo fasado, zamenjali leseni strop in osvetlili freske. Celotna investicija je stala 8.150.000 SIT - nekaj je priskočila na pomoč država, nekaj občina, ostalo čaka na dobro voljo naših vernikov, četudi cerkev več ne služi kot bogoslužni prostor. Ta trenutek se pripravlja oltarna miza in bomo vsaj enkrat na mesec, npr. eno soboto, s sveto daritvijo posvečevali staro cerkev, da ne bo le muzej ali koncertna dvorana. Tako je bilo vse pripravljeno tudi na zunaj za novomašno posvečenje g. novomašnika Boštjana Čeha. Duhovno pa nas je pripravljal p. V. Škafar. Doživetje posvečenja, veličastni sprejem novomašnika, slovesna akademija, ki jo je zrežiral ceremonier, bogoslovec Andrej Sraka, doživetje nove maše (od zadnje je minilo točno 20 let), novomaš-na pridiga g. Marijana Fesla, veličastna primicija, ki sojo pod vodstvom izredne organizatorske mame novomašnika, Ančke, pripravili sorodniki, prijatelji, vsa vas in žunpnija, nas je nekoliko popeljala iz vsakdana. Slovo novomašnika Boštjana in tudi kaplana Lojzeta Ternarja -postal je župnik v Novi Štifti - nam je še približalo priprave na velko mašo. Duhovni pripravi p. dr. V. Škafarja, p. Primožiča in p. mag. B. Cestnika - odlično sodelovanje dekanijskih duhovnikov z duhovnimi voditelji v sami prrpravi ob srečanju različnih skupin od rož rožnega venca in molivcev, ministrantov, mladine, pomoči v spovednici, povabilu na romarski shod, organiziranju peš procesij, bedenju in spovedovanju vso noč - gre tudi zasluga za lepo doživetje praznovanja. Glavno slovesnost je vodil ljubljanski pom. Škof mons. Jožef Kvas. Po pisanju časopisov je bil v Turnišču najbolj množičen obisk romarjev (15.000) na praznik Marijinega Vnebovzetja v Sloveniji. Takoj naslednjo nedeljo je bilo srečanje dekanijskih bolnikov, starejših in invalidov. Bogoslužje sta vodila novomašnika Boštjan in Matija. VELIKA POLANA - Že v Stopinjah 1999 smo napovedali, da bo to leto pri nas sv. birma in 100 - letnica, odkar je papež Leon XIII. posvetil svet Srcu Jezusovemu. Pripravo na sv. birmo smo začeli že septembra, poleg rednega verouka so birmanci opravljali pobožnosj prvih petkov, delovali v raznih skupinah: ministrirali, brali božjo besedo, peli, bili dejavni pri KARITAS. S starši smo se srečevali enkrat mesečno. Vsak drugi mesec smo imeli gosta: dr. Marija Sraka, p. Miha Sekolovnik, Vili Kovač, Ivan Krajnc... Od svetopisemske nedelje v januarju do velike srede smo se zbirali po domovih birmancev k branju in premišljevanju Markovega evangelija in lepi skupni molitvi, V soboto, 10. aprila, smo se podali na bedenički breg v Dom duhovnosti - birmanci in starši, pridružila sta se nam bogoslovca Mitja in Amadej, ki sta bila v naši župniji za vikend. Bilo je enkratno. Sveto birmo smo imeli v soboto, 12. junija 1999, ob 10. uri dopoldne. 326 Tvoje in moje stopinje Sv. birma v Veliki Polani Birmovalec: dr. Jožef Smej. Birmancev: 62» od tega 59 domačih in 3 od drugod. _ Župnija je dobila dva redna delivca sv. obhajila in to sta postala na predlog ŽPS in s škofovim imenovanjem Stojan Čuk in Matej Antolin, oba iz Velike Polane. V službo delivca sta bila postavljena na sam praznik Srca Jezusovega 11. junija pri večerni sveti maši. 5. maja smo imeli duhovniki lendavske dekanije dekanijsko rekolekcijo v Veliki Polani. Somaševanje je vodil in pridigal g. škof dr. Franc Kramberger. 16. maja je bilo prvo sveto obhajilo. Prvoobhajancev je bilo 16. Lepo so se spripravili na svoje prvo srečanje z evharističnim Jezusom. V sredo, 2. junija smo imeli duhovniki Pomurskega pastoralnega področja dan duhovniškega posvečenja. Zbrali smo se v polanski cerkvi Srca Jezusovega, somaševali, se posvetih Božjemu Srcu. Po sveti maši pa smo šli na grob polanskega župnika-mučenca Danijela Halasa. Ogledali smo si še dve novi cerkvi v lendavski župniji: v Gaberju in Petišovcih. Večernice so bile pri Sveti Trojici v Lendavskih goricah. Slovesnost proščenja Srca Jezusovega je vodil p. Miha Sekolovmk, donatovo pa p. Stefan Balažič, provincial slovenskih kapucinov. Zelo slovesno je bilo za škapulirsko proščenje v Mali Polani, 18. julija. Somaševanje je vodil novomašnik g. Boštjan Čeh iz Nedelice, njegova mama je po rodou iz polanske župnije. To nedeljo je imel ponovitev nove svete maše v polanski cerkvi. V Mali Polani pa je bil blagoslovljen novi - Slomškov zvon - Tvoje in moje stopinje 327 Polanski prvoobhajanci Blagoslovitev novega Slomškovega zvona v Mali Polani 328 Tvoje in moje stopinje Blagoslovitev spominske plošče žrtvam 2. svetovne vojne dar 4 sester: Mice, France, Lize in Kate, r. Vori iz Male Polane 66. Tri živijo v Kanadi in so prišle za blagoslovitev domov. Zvon so dale tudi elektrificirati: za vse iskren in lep Bog plačaj! Bog plačaj tudi Ivanu Vuku iz ZDA, ki je dal narediti spominsko ploščo na pročelju kapelice v Mali Polani sedmim žrtvam 2. svetovne vojne iz Male Polane. Ploščo je blagoslovil p. Štefan Balažič, rojak. Bog naj povrne vsem dobrotnikom, doma in po svetu, da smo lahko elektrificirali vse zvonove v župniji in tako olajšali delo mežnarju in zvonarju. S skupnimi močmi seje obnovila tudi ograja okrog župnišča in cerkve. V načrtu je postavitev lurske kapele v bližini cerkve. Imamo že kip Lurške Matere Božje in sv. Bernardke - dar polanskih romarjev v Lurd v letu 1998. Lep dar v denarju pa je v ta namen poslal nas rojak Matija Lackovič z ženo iz Francije. Upamo, da nam bo uspelo. Načrti se že pripravljajo. V tem letu smo bili deležni večkrat tudi pozornosti s strani medijev. Verski tednik Družina je v februarju v št. 9 objavil lepo reportažo o polanski župniji. Pa tudi drugi večkrat poročajo o našem delu in življenju. S L januarjem 1999 smo samostojna občina. 3. julija smo bili proglašeni za 6. evropsko vas štorkelj. Upamo, da se bo izumiranje ustavilo in da bo še naprej tu bival dober in veren rod. Tudi na starejše, katerim je to leto posebej posvečeno, nismo pozabili. Za to skrbi župnijska Karitas, tako za božič in veliko noč. V Tvoje in moje stopinje 329 nedeljo, 1. avgusta, je bilo lepo srečanje v cerkvi in v dvorani Doma krajanov. Maševal in pridigal je g. biseromašnik Jože Gutman iz Bogojine. V polanski župniji se veselimo Slomškove beatifikacije in tiho upamo, da bo župnik Danijel Halas proglašen za mučenca. VERŽEJ - Z dekretom salezijanskega inšpektorja in mariborskega škofa ordinarija sem s prvim septembrom 1998 sprejel župnijo Veržej, kjer sem že deloval kot kaplan eno leto. Župnija Veržej je znana predvsem po Marijanišču, kjer so se vzgajali tudi nekateri salezijanski duhovniki. V tem pastoralnem letu 1998 - 1999 je bilo nekaj dogodkov, ki so pomembni tako za župnijo, kakor tudi za Marijanišče. Naj naštejem le nekatere, ki se mi zdijo najbolj pomembni: 5. septembra 1998 - umestitev župnika. Umestil ga je gospod dekan Andrej Zrim. Slovesnost je zelo lepo pripravil skupaj z verniki in drugimi duhovniki, ki so v župniji, prejšnji župnik g. Franc Maršič. 27. septembra 1998 - zlata maša gospoda Jožeta Zrima, ki je bil župnik v Veržeju v letih 1956 - 1958. Istočasno je bila ponovitev nove maše g. Mateja Jakopiča, ki je bil ceremonijer novomašniku Srečku Frasu. Ker je bil zelo povezan z ljudmi v župnij, so ga povabili in tudi zanj pripravili to slovesnost. Celotno župnijsko občestvo seje lepo izkazalo s sodelovanjem. V adventnem času je romal od hiše do hiše Marijin kip. Sprejelo ga je 30 družin, kjer smo duhovniki, ki smo v župniji, skupaj s člani Prvoobhajtmci v Veržeju 330 Tvoje in moje stopinje družine, sorodniki in sosedi molili rožni venec in prepevali Marijine pesmi. Po molitvi smo se še nekaj časa zadržali v skupnem pogovoru in veselju. Božični prazniki so bili zelo dobro obiskani. Posebej smo pripravili božičnico za otroke in polnočno mašo, pri kateri je sodeloval moški zbor. Ob prazniku svetih treh kraljev smo tudi mi imeli koledovanje. Za koledovanje so se odločili možje, ki so obiskali okrog 20 družin in nabrali za misijone okrog 70.000 SIT. Zakrament svetega ReŠnjega telesa je 2. maja 1999 sprejelo 18 otrok, ki so se na ta trenutek pripravljali tri leta z obiskovanjem verouka. Tudi starše smo skušali vključiti v pripravo na praznik njihovih otrok. Zanje smo pripravili srečanje s teologinjo in psihologinjo. Skušala jim je predstaviti pomen praznovanja v družini in tudi v župniji. Vsi so zelo lepo sprejeli njeno predavanje, kar je tudi pomagalo k samemu obhajanju praznika. Zadnji teden v juliju je potekal v prostorih salezijanskega zavoda Oratorij. Udeležili so se ga otroci iz župnij Veržej, Križevci, Ljutomer, Dokležovje, pa tudi otroci iz Melinec. Vsak dan se jih je skupaj z animatorji zbralo 130. Program je potekal od 9. do 16. ure. Vsi so bili zelo zadovoljni in so obljubili, da se vidimo naslednje leto. 33] Kazalo Jožef Smej: Stopinje 2000 ........................................ 1 Koledarski del ................................................ 2-25 Lojze Kozar ml.: Draga bralka, dragi bralec Stopinj.............. 26 Franc Puncer: Šli smo prosit za beatifikacijo.................... 28 Jožef Smej: Blaženi Anton Martin Slomšek......................... 29 Lojze Kozar ml.: Slomšek med nami............................... 31 Lojze Kozar ml.: Udeležba na Slomškovi beatifikaciji............. 33 Tomislav Šantak: Boldog A.M. Slomšek............................. 34 Jožef Smej: Jubilejno leto 2000 ................................. 38 Peter Štumpf: Kakor otroci..........................?............ 40 Jožef Smej: V perspektivi tisoč let.............................. 47 Lojze Kozar ml.: 80 let z roko v roki ........................... 52 Franc Tement: Hvaležen spomin J. Kleklu osemdeset let potem..... 54 Jožef Smej: Duhovniki iz župnije Bogojina ....................... 56 Franc Puncer: Moja župnija ...................................... 62 Kapele v župniji Križevci ....................................... 64 Franc Kuzmič: Pesmi Viktorja Černyja ............................ 73 Štefan Trajbanč: Pri lončarski peči ............................. 76 Lojze Števanec: Nastanek in razvoj petanjske slatine ............ 80 Jože Zadravec: Fotokronika ...................................... 84 Jože Zadravec: Ostati in biti Slovenec v Porabju ............... 108 Lojze Kozar ml.: Iz Porabja .................................... 115 Martin Horvat: Med slovenskimi rojaki v Kanadi ................. 118 Vilko Novak: Lojzetu Koazrju v spomin .......................... 124 Jožef Smej: Spomini na Lojzeta Kozarja ......................... 125 Vilko Novak: Pomen Lojzeta Kozarja za slovensko slovstvo in njegovo mesto v nje/n........................ 132 Franc Kuzmič: Bibliografija Lojzeta Kozarja za obdobje 1992-1999 ..................................... 130 Franc Puncer: Lojzetu Kozarju................................... Emanuela Žerdin: Zaustavljene stopinje ......................... 1^2 Lojze Kozar: Molčeče sence ..................................... *43 Štrkov Jožek: S črvivoga prečnjeka edne stare Skrinje........... 150 Lojze Kozar ml.: Po pecivo ..................................... ^3 332 Lojze Kozar ml.: Vohun s Srebrnega brega ....................... 168 Vladimir Kos: Pesmi ............................................ 176 Rezka-s. Emanuela Žerdin; in bila je vojna na Balkanu 1999 ..... 179 Stanislav Koštric: Tiha samota, Notranja bolečina, Prihodnji čas Torzno................................................... 181 Miroslav Slana - Miros: Nekomu moraš reči bog .................. 182 Terezija Luk: Mati, prihajam k tebi ............................ 183 Stanislav Raščan: 75,obletnica rojstva prof. Vladimirja Kosa. 184 Franček Maršič: Martin Maroša - biseromašnik.................... 185 Jožef Smej: In memoriam: Ludvik Duh in Alojzij Gabor......... 187 Jožef Smej: Frideriku Gumilarju v spomin ....................... 190 Jožef Smej: Poslovil seje Štefan Dominko ....................... 192 Marija Sraka: Marija Cimerman .................................. 193 Jožef Smej: V spomin Tereziji Luk, sodelavki Stopinj............ 194 Knjige naših ljudi o nas........................................ 196 p. Miha Sekolovnik: Dom duhovnosti ............................. 208 Martin Horvat: Blagoslovitev kapele v soboški bolnišnici ....... 210 s. Jožica Merlak: Vrtec Lavra .................................. 212 Franček Maršič: Marijin kip na obisku po 48. letih ............. 215 Srečko Kalamar: Srečanja cerkvenih pevskih zborov pri sv. Ani .. 217 Franc Tement: Kruh naš vsakdanji ............................... 219 Karel Bedemjak: Tudi v Pomurju je zaživelo društvo izobražencev .................................... 221 Tone Ciglar: Kaj je Mura šepetala .............................. 224 Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja..... 232 ZAPISKI POŠTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKE ŽUPNIJSKIH URADOV POMURJA ŽUPNIJA Poštna št. Tel. št. (069) Apače 9253 69-063 Bakovci - M. Sobota 9000 43-032 Beltinci 9231 421-239 Bogojina 9222 47-050 Cankova 9261 40-015 Cezanjevci - Ljutomer 9240 80-100 Črenšovci 9232 70-073 Dobrovnik 9223 79-018 Dokležovje • Beltinci 9231 43-406 Dolenci - Šalovci 9204 59-077 Gornja Radgona 9250 648-850 Grad 9246 50-90-50 Hotiza - Lendava 9220 76-001 Kančcvci - Križevci 9206 54-078 - Miha (Dom duhovnosti) 04! 705-042 Kapela - Radenci 9252 65-305 Kobilje 9227 79-439 Križevci pri Ljutomeru 9242 87-406 Kuzma 9263 55-023 Lendava 9220 75-096 Ljutomer 9240 81 -065 Mala Nedelja 9243 86-020 Markovci - Šalovci 9204 52-095 Martjanci 9221 48-394 Murska Sobota 9000 349-660 Odranci 9233 70-181 Pečarovci - Mačkovci 9202 51-057 Pertoča - Rogašovci 9262 57-028 Petrovci (Martinjc) 9203 56-288 Radenci 9252 66-640 Razkrižje • Ljutomer 9240 89-012 Sv Jurij ob Ščavnici 9244 68-021 Sv Jurij v Prekmurju - Rogašovci 9262 57-017 Tišina 9251 46-704 Turnišče 9224 72-015 Velika Polana • 9225 70-083 Veržej 9241 88-346 Evun^cli^anskc župnije: Bodonci 9265 49-006 DomanjScvci • Križevci v Prekmurju 9206 Gornji Slaveči - Kuzma 9263 55-037 Hodoš 9205 59-038 Križevci v Prekmurju 9206 54-003 Murska Sobota 9000 22-304 Moravske Toplice 9226 48*234 Petrovci •9203 56-039 Puconci 9201 459-120 Sonce drugega tisočletja zahaja tudi nad nagimi žitnimi polji. Naj ne zaide sonce naše vere, sonce slovenstva, sonce življenja v vse boli praznih hišah. Upanje nam vliva papež Janez Pavel II., ki stoji duhovno dovolj visoko, da vidi daleč naprej: »Ob približevanju tretjega tisočletja od odrešenja pripravlja Bog veliko krščansko pomlad, katere začetek že slutimo.« Cvetoč travnik naj bo podoba naše duhovne, krščanske, življenjske pomladi. Brat, sestra, izberi življenje! Foto: J. Fučar