Po konfiskaciji drusa izdaja.
Izhaja
vsak petek z datumom prihodnjega dneva.
Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu „Mira“ v Celovec, Pavličeva ulica št. 7.
Osebni pogovor od 10. do 11. ure predpoldne in od 8. do 4. ure popoldne.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po Ž0 vin. od garmond-vrste za vsakokrat.
Velja:
za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom:
Upravništvo „M i r a44 v Cel ovesi.
Vetrinjsko obmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
Leto XXVI.	V Celovcu, 12. januarja 1907.
Štev. 2.
Današnja številka obsega 6 strani.
Kaj hoèe socijalna demokracija ?
Socijalna demokracija in obrtniki.
se pritoževali pri strankarskem vodstvu: ,.Arbei-terzeitung se za nas ne briga, o naših zborovanjih, če so še tako dobro obiskana, molči, naših resolucij ne javlja, našega delovanja ne podpira, da, s svojim preziranjem mu škoduje. Na tihem se pa v delavcih goji neko mišljenje, ki bi bilo primerno za nasprotnika, ne pa za sotrudnike.“ In zaslepljeni obrtniki gredo vendar še za socijalno demokracijo.
Socijalna demokracija je nasprotnica obrtnikov in zastopa povsod interese velike industrije. ' Njen vzor bi bil, skovati iz vsega sveta ena veliko tovarno. Sodrug Beer dejal je na dunajskem strankarskem shodu: „Brez velike industrije bi socijalna demokracija ne bila mogoča.4' In na tistem shodu rekel je socijalni demokrat Karpeles: „V mnogih vprašanjih imamo skupne interese s kapitalisti. Kar ti zdaj zidajo, podedovali bomo mi.“
Obrtniški stan pa hoče socijalna demokracija odpraviti. Kokodelstvo se smatra kot zastarelo pridelavanje. Braniti obrtnika se smatra kot nasprotovanje proti napredku, ki naravno preminja obrti v industrijo. In kjerkoli so delali postave v prid obrtnikov, protivili so se socijalni demokratje.
L. 1905 je dejal socijalno-demokratski poslanec Eldersch v državnem zboru: „Odločno se bomo upirali postavi, ki bi hotela malo obrt braniti na stroške delavcev, ali v kvar razvoju naše industrije. Prepričani smo, da se mala obrt po tej poti ne da rešiti in se bomo proti takim predlogom najodločnejše branili.44 V premnogih slučajih pa je najostrejše nasprotje med tovarnami neizogibno; na pr. črevljarska obrt, krojaška obrt itd., se mora uničiti, če smejo veliki kon-fekcijonarji v svojih tovarnah vse izdelovati. Treba je biti obema strankama pravičnim. Socijalna demokracija pa zastopa enostransko le veliko industrijo, zato se mora smatrati kot najhujša sovražnica obrtnikov.
In na dunajskem strankarskem shodu leta 1900 rekel je poročevalec Eldersch: „Če se naj reši mala obrt, naj si o temv gospodje belijo svoje glave, kakor jim drago.44 Čuditi se moramo le, da mali obrtniki v mestih in trgih ničesar ne store proti socijalno-demokratskemu gibanju, ki je v prvi vrsti zoper nje naperjeno! Na Dunaju so leta 1897 socijal-demokratični obrtniki ustanovili lastno društvo. Leta 1898 (28. maja) so
vi ^ jjocijalna demokracija in kmeti.
^' , Avstrija je večinoma poljedelska država. Tznffid- 26 milijonov prebivalcev jih je leta 1900 pripadalo še 13,700.000 poljedelstvu. Zato je socijalna demokracija tudi v agrarnem vprašanju morala zavzeti neko stališče.
Imeli so socijalni demokratje v Gradcu svoj strankarski shod, in tam se je sklenilo: „Socija-listična misel se mora zanesti na deželo, in najprej se moramo obračati na delavce in male posestnike, boj zoper klerikalizem se mora vršiti z vso odločnostjo.44 Iz gospodarskega programa le par točk: „Gozdi, travniki, vodne moči naj postanejo skupna last (Vergesellschaftung von Wald, Wiese, Wasserkraft).44
Znano pa je, da socijalna demokracija načelno hoče, da postanejo vsa zemljišča skupna last ljudstva. V Avstriji si tega pa ne upajo še popolnoma povedati, ker se še boje odločnega nasprotja posestnikov. Druga velevažna točka je: „Ustanovitev zadrug za poljedelske delavce (Landarbeitergenossenschaften), kmetska sodišča, ki naj določujejo delavni čas, plačo najemninske pogodbe in dr.“ Te delavske zadruge bi bile na kmetih, kar so v večjih krajih strokovna društva, brezozirno bojno orodje socijalne demokracije. In sodišča, v katerih bi imeli socijalno-demokratski delavci večino, bi določevala delavni čas in plačo delavcev! Kmet, obstoj pri teh vrstah malo in premisli, kaj pride, če se odločno ne upreš liberalcem, ki so to gibanje med nas zanesli, in proti socijalni demokraciji, ki pripravlja boj zoper obrtnika in zoper kmetskega gospodarja. V obče je kmetijsko vprašanje so-cijalnim demokratom, ker so oni večinoma le mestni delavci, nejasno. V enem so edini, to je izpovedal njihovi pisatelj Kautsky: deluje se z namenom, da se razseje po deželi setev revolu-cijonarnega spoznanja, revolucijonarnega navdušenja, „um den Samen revolutionarer Erkenntnis
un d revolutionarer Begeistcrung auf dem Lande zn saen'4.
In leta 1903 pisal je imenovani Kautsky: „Dolžnost naše stranke je, prepričati kmete, da se jim pomagati ne da,44 — „den Bauern die absolute Rettungslosigkeit ihrer Lage klar zn machen.44
Da tak program kmetov ne privabi, je umljivo. Zato je Šramel na graškem socijalno-de-mokratskem shodu rekel: ,,Kmetov, ki kaj imajo, nikdar ne bomo dobili v svoje vrste.44
In ko se je govorilo o colnini, pričela se je strastna gonja zoper zastopnike kmetijstva, ker ti tirjajo, da se cena kmetskih pridelkov varuje vsaj nekoliko s colnino. Kmete imenujejo oderuhe z živili — Lebensmittehvucherer! Kmet popušča poljedelstvo, ker mu dela ne plača, trudi se in dela, in delavska stranka ga imenuje oderuha ter trdi, da sta pšenica in rž predragi!
Za kmetske zadruge so rdečkarji sicer glasovali, ali le z namenom, da bi po zadrugah kmete lažje pridobili za socijalno demokracijo. Še rdečkarji niso pridobili mnogo kmetskih delavcev. Kongres kmetskih delavcev, ki se je vršil 1. 1906 v Pragi, štel je šele 98 krajevnih društev, ki imajo vkup 3000 udov. Glejmo, da se zdaj z volilno reformo ne zanese še večje nasprotstvo med kmeta in kmetskega posla.
Kako socijalni demokratje dobivajo svojim društvom novih udov.
Socijalna demokracija se širi in raste ne povsod po prepričanju delavcev, marveč v mnogih slučajih le vsled nečuvenega terorizma — to je: delavci se strahujejo, grozi se jim in preganjajo se, če ne pristopijo socijalno-demokrat-skim društvom.
Dne 27. junija 1905 pravil je občinski odbornik Kunschak v dunajskem občinskem odboru: „Bilo je 1. 1892, ko se je jela širiti krščanska delavska organizacija. Tedaj so socijalni demokratje zvedeli, da je neki Franke ud krščanskega delavskega društva. Vsled tega so delavci gospodarja prosili, naj tega delavca odslovi, ker ni zaveden delavec in ni ud njihove organizacije. Gospodar je moral tega delavca odsloviti, in Franke se je moral iti učit trgovine, ker med socijalnimi demokrati ni več mogel obstati. Kunschak je pravil še več slučajev. Njegov brat je stopil v delo pri tvrdki Siemens in Schuckert.
Podlistek.
Pisma iz jutrovega.
Jurij Trunk.
S« Galilejskem.
(Dalje.)
2. Nazaret in okolica.
Ženske so čudnega lica, mlajše deklice naravnost krasotice, otroci vsi ljubi kot angelčki, tudi obleka ni zanemarjena, vidi se, da so res pridne, kakor slovijo povsod, in da delajo najžlahtnejši Nazarečanki, Devici Mariji, vso čast. Tako, kakor one še dandanes, je pač tudi Mati Zveličarjeva bodila sem k studencu po vodo s črnim vrčem, in kakor capljajo dandanes z materami gologlavi in bosi mladi Nazarečani, tako je moralo spremljati tudi božje dete svojo mater, ali pa je pozneje Zveličar sam šel z vrčem po vodo za revno hišico.
Kaže se tudi Jožefova delavnica, kjer je sedaj lična kapelica, in kjer je Jožef izvrševal svojo tesarsko obrt, pri kateri mu je gotovo Zveličar pomagal.
Ogledal sem si v cerkvi maronitov tako-imenovano „mizo Gospodovo44, velik kamen, kjer je menda Kristus z učenci večkrat obedoval, in staro judovsko shodnico ali sinagogo, iz katere je bil Jezus pahnjen od lastnih rojakov, ko jim je povedal in dokazal, da je on obljubljeni Odrešenik sveta. Zunaj mesta kaže tudi prepad, v
katerega so ga Nazarečani hoteli pahniti, in kraj Marijine omedlevice, kjer je omedlela, ko so ji napačno poročali, da so njenega sina že pahnili v prepad.
Nazaret je nekako ustvarjen naravno za bivališče najsvetejšim osebam, katere je svet nosil. Po prijazni dolini se pride v mestece, ki je obdano od vseh strani z griči, tako da oko ne seže nikamor drugam, kakor tja gor, kjer je edina odprtina, na sinje, vedno vedro nebo. Ako pa gremo na vrh gričev, se nam odpre razgled, lep, veličasten, diven, kakoršnega izlahka ni najti nikjer. Od severa pozdravljajo nas s snegom pokriti velikani libanonski, resni vrhovi velikega Hermona in bregovi galilejskega morja; na vzhodu se vzdiguje gora Tabor, podobna staremu očaku, in enostransko jordanovo gorovje; na jugu se vidi mali Hermon, gorovje Gelboé, krasna dolina Ezdrelon, proti zapadn sveti Karmel, gora prerokov, in tam v daljavi se blišči temnomodro morje. Kolikokrat je pač tudi božji Zveličar ob praznikih samotno stopal po teh vrhovih, in kakšni čuti so morali pri tem napolnjevati njegovo božje srce!
Nazaret, ljubo mestece, kdo bi te mogel pozabiti, ko je v tebi prebivala in delovala sveta družina? Ti si biser ne samo lepe dežele Galilejske, ampak celega sveta !
3. Na Galilejsko morje.
Precej mrzlo majnikovo jutro je bilo, ko smo se odpravljali iz Nazareta, da obiščemo one kraje, kjer je naš Zveličar največ učil in storil največ čudežev, kjer je tako rad prebival, da je nekatera mesta imenoval „svoja44, od koder je
izbral večino apostolov, in kjer se je večkrat pokazal tudi po svojem vstajenju. Galilejsko moije in njegova okolica nam je draga, ker jo je tudi Gospod ljubil, in zato jo romar obišče z blagimi čutili, a vsak obiskovalec se veseli tudi izredne naravne lepote, po kateri se odlikuje, kakor le malo krajev, prehuda vročina. V sveti deželi je marsikaj drugače, kakor pri nas. Prave zime ne poznajo, ker ravno ob času, ki odgovarja naši zimi, ko zemlja počiva, namreč ob poletju, je tukaj najhujša vročina, ob času pa, ko je pravzaprav zima, obdelujejo polje. Dalje skoraj ni poznati vigredi ali jeseni, ampak le čas zime in poletja. Krasnih vigrednih dni, kakoršne imamo mi, tam ni, in mehke, bogate jeseni ne poznajo. Ravno tako je tudi z dnevnimi časi. Tudi tu je le noč in dan, mraka skoraj ni, in dan nastopi hitro, kadar se prikaže solnce, enako se tudi na-gloma stemni, kadar zatone dnevna luč. Ko smo ob petih zjutraj vstali, je bila še popolna tema, pol ure navrh pa beli dan. Ker se po noči ozračje precej ohladi, je bilo jutro hladno, da smo se prav po jutrovi šegi postavili poleg hišne stene in se tako ogrevali, dokler ni prišel naš vozač.
Ker je Nazaret v nekakem gorskem kotlu, pelje cesta precej visoko navzgor. Prej je bil ta kos jako strm, ko je pa prišel v sveto deželo nemški cesar in se je reklo, da pride tudi v Nazaret in na Galilejsko morje, se je cesta preložila, kakor se je ob tej priliki sploh storilo marsikaj, kar bi se drugače ne bilo nikoli.
Na višini se očem odpre veličasten razgled po celi lepi Galileji tja do sinjega morja. Nehote obstoji popotnik tu, da uživa za nekaj tre-
P^T5* Naročujte edini koroški slovenski list »Mir«!
Takoj je prišel k njemu zaupni mož socijalno-demokratičnega društva in ga je vprašal: „Ali ste že v naši organizaciji? Če hočete tukaj ostati, ji morate pristopiti." Po nekaterih dneh prišel je zaupni mož zopet: „Ali ste se premislili?" In Kunschak je dejal: „Jaz nimam ničesar premišljevati." Predobro je poznal soci-jalno-demokratska društva in ni hotel vstopiti. Posledica pa je bila ta, da je tovarniški poslovodja poklical krščanskega delavca in mu naznanil: „Ljudje zraven vas nočejo več delati, in odpustiti vas moram." Taka je socijalno-demo-kratska svoboda.
Le malo je delavcev, ki so mogli svojemu prepričanju na ljubo žrtvovati svoj — zasluženi kruh! Na tisoče jih je pa tem društvom pristopilo le prisiljeno.
Tako je prišlo, da se je rdečkarija zbirala v strokovnih društvih, ki jih je v Avstriji že 2964. V slovenskih deželah jih je: Na^Kranjskem 25, na Koroškem 43, v Istri 47, na Štajerskem 221, na Češkem 1033, na Dunaju 403 itd.
Ta strokovna društva so imela dohodkov: Leta 1896	985.000 kron
„	1899 1,852.000	„
„	1905 4,641.000	„
Posebno se socijalni demokratje poslužujejo javnih bolniških blagajn. Le-te blagajne postale so strankarski zavodi, in celo okrajne bolniške blagajne, ki bi morale biti javni nepristranski zavodi, se porabljajo v socijalno - demokratske namene.
Dokaz temu en slučaj: Dne 5. junija 1905 je imela dunajska „Arbeiterzeitung" inserat, ki je razpisaval kontrolorsko mesto okrajne bolniške blagajne v Žatec-u (Saaz) s pogojem, da mora bodoči kontrolor v prostem času agitatorično in organizatorično delovati.
Nemški kulturouosci pri delu.
Iz spodnjega Roža.
Na sv. Štefana dan, 26. decembra m. L, je sklicalo „Kat. politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem", političen shod pri Petriču na Kočuhi. Kakor znano, omenjeno društvo ni poslalo govornikov, ker mu ni došlo pravočasno dovoljenje od strani oblasti. Zbralo se je mnogo občinstva iz vseh krajev Koža. Bila je pripravljena dvorana napolnjena, ravno tako pivna soba v pritličju in sosedna gostilna pri po domače Zmrzlaku. Naši nasprotniki namreč, ko so izvedeli, da je sklican slovenski shod, so bili kar vsi naenkrat na nogah in izdali parolo, ta shod mora biti razbit. Vzdignili so se vsi učitelji, ne samo iz bližnjih, celo oddaljenih krajev, odpadniki naroda iz Borovelj in okolice ter pevsko društvo „Alpenrose“, poslanca dr. Lemisch' in Kirschner, kakor tudi slavnoznani Košičev Pepi ali Štefanhofer iz Svetnevasi. To vam je bila „šlitaža“ iz Borovelj na Kočuho. Večje glave so se peljale dvovprežno, manj imenitni pa koj „ajnšpanik“ in na lojtrah. Oddaleč jih je pa že pozdravila vihrajoča slovenska trobojnica s Petric-ove gostilne. Košičev Pepi je brž zahteval v svoji mogočnosti: „Ta bandera mora dov!" Vrli
nutkov krasoto tega razgleda črez griče in doline. Onkraj gre cesta zopet navzdol. Kmalu se zapazi, da od ceste ostane edino le ime, ker veliko in majhno kamenje suva voz na vse strani, da človek ne veš, na kateri del svojega telesa bi najbolj pazil, tako te poriva zdaj sem, zdaj tja. Iz cele družbe ni govoril nihče, ker se je vsak bal za svoj jezik, da bi ga pri kakem nepričakovanem sunku ne odrezali lastni zobje. Šele ko smo prišli v dolino in ni bilo več toliko kamenja, smo začeli vsi razgrajati črez turško vlado, ki si pusti plačati visoke davke za ceste, pusti ob ceste nanositi tudi nekaj kupov gramoza, a ga pusti tam ob cesti ležati leta in leta, tako da bi izginil, ko bi ne bil k sreči nestrohljiv. Želeti bi bilo le, da bi enkrat popolnoma izginila na pol strohnela turška vlada. Na levi strani se vidi precej velika vas el-Mešhed, kjer je bil rojen prerok Jona; na višini se še dandanes kaže tudi njegov grob.	(Dalje sledi.)
Smcšničar.
Sodnik:	„Vi pravite, da niste bili na
mestu, kjer je bil rajni ubit in oropan. Mi imamo pa pričo, ki vas je tam videla." — Zatožene c: „Ni mogoče. Gledal sem tam na vse strani okoli sebe, pa nisem nikogar videl."
Korporal: „Yi tako neumno gledate, Podlipnik, kakor rajni Holofernes, ko se je brez glave zbudil."
Zahtevajte po vseh gostilnah „M.r“!
gostilničar pa si je mislil, če že ni za te. pa pusti, ker na Kočuhi ni navada, da bi se ljudi kakor Pepi in njegova sorta vpraševalo, kakšne zastave naj se razobesijo — in zastava je ostala. Ker je pa visela ravno pred glavnim vhodom in segala do tal, je vsakega, ki je noter in ven šel, posebej okoli glave „opahala“; opomnila je marsikaterega: glej tudi ti si sin naroda, ki me časti, a zdaj si me izdal, postal si uskok, odpadnik.
Gospodje iz Borovelj so imeli hitre konjiče in so imeli uro napovedano že ob eni; bili so torej prej na Kočuhi, so zasedli zgornjo dvorano, dočim so naši, katerih je bilo vkljub slabim potom častno število, zasedli spodnje prostore in drugi, ki niso dobili prostora, so šli v sosednjo gostilno, misleč, ko se zborovanje začne, potem gremo poslušat. Ker je pa nasprotnim gospodom zgoraj že postalo dolg čas, izvolijo si kar predsednika v osebi šmarješkega župana Ibovnika. Ta otvori zborovanje, pa seveda „tajč“, ker so sami veliki gospodje zbrani. A ta „tajč“ je bil pa tako grčast, da ga mu je moral Košičev „Pepi“ narekovati. Nato govori dr. Lemisch. „Gospodje" zgoraj so namreč sklenili: Kar mi začnimo, ko pa pridejo nasprotni, to je naši govorniki, pa nehamo, in potem naj ti govore. A glej debelo črto skoz račun. Ravno ko govori dr. Lemisch, prinese nekdo pismo, da se zborovanje iz zgoraj označenega vzroka ne more vršiti, in da politično društvo ne prevzame nobene odgovornosti. Naši nasprotniki so naredili dolge obraze in vpili: to je laž, laže se. Našinci smo se jim pa prav iz srca smejali. Zdaj so si pa izmislili: ker smo pa že ravno prišli tako daleč, naj ne bo čisto zastonj, naj slišijo tudi spodaj našo modrost. Košičev Pepi torej začne: „Vite ta’le se vam vgajo, pojte hortej, bote pa šlišli dr. Lemiša in Kiršnarja marnvat." Ali glej, nihče se ne gane, nobeden ni radoveden poročila nemškega, in slovenskega, nemško mislečega poslanca. Kaj storiti? Zgoraj posvetovanje. Kiršner naj gre dol in jim spodaj slovensko govori, svetinjski Pepček pa: „Jas pojdem, jim bom jas govoril, jas bolj znam s pavremi." In res pride, postavi se na sredo hiše in začne:
„Zvrhe se je barov, al’ se naj sovcinj ma-rinja al’ nemški, so pa rokli, da nemški, vam bom pa jaz sovbnji marnovov, (klici: nči treba) m’ne j pa ta vs’janu. Vite, t’ite codi je na mojo šišo prpopan biv.“ Medtem privleče lepak iz svoje malhe in ga razvija nadaljujoč: „Zato s’m pa mohav priti. Vite ta’le se vam v’gajo, (klici holt) Lemiš je 200.000 dav za to sljiepe, morebiti bote še So voj nei nucali."
Nato pa pravi neki ugleden in spoštovan kmet: „Mi tega nič ne nucamo, ker tako dobro vidimo, al vi ste slepi".
Pepček pa se ni mogel več zdržati in u d a r i omenjenega kmeta v obraz. Spozabil se je, ni videl sivih las, ni videl skušenega moža, ki je že mnogo trpel, si priboril s pridnostjo blagostanje; ni videl moža, ki je bil že župan, ko je Pepček še po šolskih klopeh hlače trgal. Ljudem je pošlo potrpljenje, po hiši zaori krepko in mogočno: „Živio“, in konec je bil Krasnikovega krasnega (??) govora. Zahvali naj se g. Krasnik in njega somišljeniki le treznosti in zdravi pameti tistega kmeta, da je niso pošteno skupili, ker ljudstvo je bilo, kakor so se oni sami prepričali, do skrajne sile razburjeno. Nemškutarji so zdaj hitro posedli na sani in se odpeljali, ne več tako zmagoslavni kakor so prišli, naši so jim pa zapeli: „Slovenski smo fantje", „Hej Slovenci" itd.
Ta dan smo zopet enkrat imeli priložnost, opazovati in spoznati toliko hvaljeno in toliko vsiljevano nemško kulturo. Gospod Krasnik, Vi pa ne zamerite če se Vam kak sovonji codi na šišo pripopa, kajti Svetnavas leži v lepem slovenskem Rožu, in se zna to še mnogo, mnogokrat prigoditi. Zapomnite si pa tudi, če bodete še kedaj nastopili kot govornik, da ne govorite s povdarkom, s pestjo, ampak z jezikom, besedo.
Koroške novice.
Nova taktična poteza — ka-Iil Vsi še stojimo pod neizbrisnim utisom nesrečne taktike »Slovanske zveze" v zadevi volilne reforme, ki je spravila koroško slovenstvo na rob propada. »Slovenec" in »Domoljub", ki sta nas še pred kratkim s huronskim kričanjem napadala in nas pred svetom sramotila kot nestrpne politične otroke, ki ne razumejo premetenih taktičnih potez slovanskih poslancev, sedaj molčita kakor grob. Sram jih je, da sta tako grdo varala slovensko ljudstvo, ki je vsled opetovanih slovesnih zagotavljanj verjelo v resno, rešilno akcijo v državnem zboru in jo zagotovo pričakovalo. Gromka bahavost in namišljena zmagovitost »Slovenca" in njegovih partizanov stoji do kosti osramočena
v kotu in še besede ne upa ziniti »Slovenec" v svoje in svojcev opravičenje. V tem kritičnem trenotku priskočil je na pomoč liberalec dr. V. R. v mladoliberalnem »Našem Listu". Toda zgodilo se mu je kakor svetopisemskemu »liberalcu", ki je mislil preklinjati, pa je blagoslavljal. Tudi dr. V. R. je nastavil ost svojega orožja zoper koroške Slovence, toda lahkomišljeno sprožene puščice odletavajo nazaj in zadevajo njega samega in tiste, za katere je šel v boj. Dr. V. R. piše: »Povejte narodu, da živi; povejte mu. da ga je 120.000, pomislite to krasno število 120.000, razložite mu, da je v Korotanu tekla zibel vsemu narodu slovenskemu, da so jim njihovi dedje ohranili to zemljo, pojili jo s krvjo in znojem, da zgodovina nima primere, da bi bil poginil kak narod v svoji svežosti, čilosti, kreposti in delavnosti, da pa tudi oni ne bodo, ako sami nočejo." Kaj ne, kako dober svetovalec je ta dr. V. R.! Natanko ve, kaj je treba koroškim Slovencem povedati, da jim bo odleglo! Svoje nedolžne zdravilne nasvete dr. V. R. lahko anoncira v »Slovencu" takoj za Pikolijevimi marijaceljskimi kapljicami. Naivnim politikom ne bodo škodovali. Dr. V. R. pa je zapisal tudi te-le stavke, ki jih radi kurijozitete ponatisnemo: »Volitev poslanca je stranskega pomena. Ne rekli bi, ako bi slovenski narod z novo volilno reformo ne dobil nobenega poslanca. Ali imamo jih 23, in vsakega teh je dolžnost, da nastopa kakor nekak episcopus in partibus infidelium za koroške Slovence, da zastopa njihove pravice kakor koristi ali pravice svojega lastnega okraja. Kdo hrani ostalim slovenskim državnim poslancem, da bi hodili na Koroško od kraja do kraja, od vasi do vasi proučevat razmere, slušat pritožbe, poročat o delovanju državnega zbora ter koroškim Slovencem dajat političnega pouka 1“ Kar živo jih vidimo, slovenske državne poslance, kako z »biskupom", dr. Šušteršičem (»s palico") na čelu hodijo po Koroškem »od kraja do kraja, od vasi do vasi", kako »slušajo" naše pritožbe in kako — obraz v blagohotne gube nabran, gredo zopet naprej, kajpak z zavestjo, da če sedaj koroškim Slovencem še ni pomagano, potem naj — sami sebi pripišejo. »Volitev poslanca je stranskega pomena." Zakaj pa so se v drž. zboru vse stranke tako strašno vlekle za posamezne mandate in čemu se sploh po celem svetu vrše strašne volilne borbe, če je volitev poslanca stranskega pomena?! Sicer pa se nam zdi, da ne bo dolgo in dr. V. R. nam bo sam dokazal, da se ravno v volitvah osredotočuje življenje vsake politične stranke — tudi stranke dr. V. R. Morda nam prihodnje državnozborske volitve v Ljubljani prinesejo kaka zanimiva presenečenja in — komentar k zgoraj-šnjemu članku »Našega Lista". Nam vse eno. Samo to naj blagovole slovenski politiki in taki, ki bi radi bili, enkrat za vselej na znanje vzeti, da koroški Slovenci niso ne igrača, ne torišče za prestavljanje političnih kozlov. Kdor pa hoče o njih pisati in jim nasvete dajati, naj se pride prej med nje o njihovih razmerah poučit. »Pot med narod" je odprta.
Duhovniške in cerkvene stvari. Umrl je dne 4. t. m. č. g. Simon Bauer, dekan in mestni župnik v Pliberku. Za (oskrbnika) administratorja pliberške dekanije je imenovan č. g. Anton Kesnar, župnik v Prevaljah; za provizorja v Pliberku g. Iv. Hornbek, kapelan ravnotam; za župnijo Micheldorf je prezentiran g. vitez Konstantin plem. Steinberg, provizor ravnotam; za župnijo Kremsbrucken g. Rih. Pichler, mestni kaplan v Št. Vidu. Razpisana je župnija Pliberk do 16. svečana 1907.
Borovlje. (Odlikovanje.) Znanemu našemu soobčanu, c. in kr. dvornemu dobavitelju g. Petru Wernigu se je priznala na jubilejski razstavi v Bukarešti zlata kolajna za njegove izdelke.
Glinje. Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem je vabilo na politični shod, katerega je nameravalo prirediti pri p. d. Petriču na Kočuhi na Štefanovo m. L, s plakati, ki so bili nabiti tudi pri nas v Glinjah. Ti plakati so nekega nemškutarskega falota tako hudo bodli v oči, da jih je na Štefanovo zjutraj po službi božji potrgal pri p. d. Toniju, Cepcu in Čežinu. Tega smrkovca, ki je opravljal to pobalinsko delo, dobro poznamo in videli smo ga po službi božji na Gorici pred cerkvijo. Ako dobimo le eno pričo, bomo mu radevolje preskrbeli ričeta brez svinjskih kloj v plačilo za njegov velikodušen posel, ki ga je ta dan opravljal v Glinjah.
Šmarjeta v Rožu. Gospod urednik, nekaj bi Vam rad povedal, pa bojim se, da bi vsega vkup ne djali v »Mir". Povem Vam le čisto tiho na uho, da smo imeli na Štefanovo na Kočuhi »tejater", kakoršnega še gotovo v Celovcu
nimate. Škoda, da Vi niste imeli priložnosti, gledati tako imenitno predstavo. Dovolite, da Vam nekoliko opišem prihod in nastopanje naših nasprotnikov, ki so pridirjali iz Borovelj in kdo ve, odkod še, z namenom, da bi nam shod preprečili.	Udri, udri,
hop, hop, hop, na shod leteli so v kolop, da sape jim zmanjkuje, in podkev iskre kuje.
Smilili so se nam le ubogi konjički, ki so morali vsi spehani in potni stati na prostem, ker v hlevu niso dobili prostora. — Od začetka so se nam zelo prilizovali in sladkali, češ: „Mi bomo govorili, kaj potrebujemo Kranjcev — sami smo tudi kristjani, tudi Slovenci1*. Mislili so, da se jim bomo kar priklanjali, pa motili so se zelo reve. Ko je prišla napovedana ura ter od naše strani ni bilo nobenega govornika, pričeli so nasprotniki pod predsedstvom našega nemčurskega župana zborovati. Nekaj naših je šlo tudi v zbo-rovalno sobo, kjer so jim ugovarjali, večina pa nas je ostala v drugi sobi, kjer je bilo tudi nekaj zagrizenih nasprotnikov, med njimi tudi neizogibni Košičev Pepček, ki je zapovedoval: „Tosto bandero pred durom notr potehnite**, čemur pa smo se mi odločno uprli, tako da je naša slovenska trobojnica visela še tja v noč, nakar smo jo prostovoljno sneli, da bi je ti kulturonosci ne oskrunili. Ko so nemčurji zgoraj končali, prišlo jih je več v našo sobo, kjer je hotel Pepček nam oznanjevati svoje nauke. Ko je začel udrihati po „farjih“ in Grafenauerju, smo mu zaklicali: „Mi ne potrebujemo vaših naukov — pri nas nimate nobenega zaupanja" in klici: „Živio Grafenauer!" so prevpili posamezni „hajl“. Ko je ta „slavni“ govornik videl, da nič ne opravi z nami slovenskimi kmeti, se je naslonil nazaj na stol ter gledal v strop, črez nekaj časa pa so jo drug za drugim med klici „pereant nemškutarji" odkurili proti domu.
Svetnavas. Gospod Josip Krasnik p. d. Košičev Pepček so se že menda v nedeljo dne 23. dec. m. 1. peljali v bundo zaviti na Kočuho pod Šmarjeto agitirat zoper politični shod. Na Štefanovo so se pa zopet peljali z vso borovško indolenco na Kočuho k političnemu zborovanju, katero se pa menda ni moglo vršiti. Košičev Pepček se pa zdaj jezijo nad to „foparijo“, posebno pa že zategadelj, ker so jih domu grede ljudje povpraševali, koliko je na Kočuhi na uri. Seveda niso mogli dati povoljnega odgovora, ker na Kočuhi ure sploh nimajo. G. Košičev Pepček, prihodnjič se peljite v Šmarjeto na uro gledat, da boste vsaj takim radovednežem lahko dali zadovoljiv odgovor.
Bistrica v Rožu. Na Silvestrovo napravil je tukajšnji nemški „šulferajn“ v restavracijskih prostorih tombolo. Dobitki so bili primerni tako hvalisam „nemški kulturi". Zato ni čuda, da so se udeleženci^ le kislo držali in godrnjali nad „šmucarijo“. Že prav, saj mislijo nekateri ljudje, ki niso ne „tič ne miš", da morajo biti pri vsaki nemčurski beračiji in polniti „hajlovske“ žepe s svojimi trdo prisluženimi groši. —- O polnoči je imel gozdar barona Helldorfa, Manner, hujskajoč govor, v katerem je poudarjal, da bodo skozi tunel prihajale — „uši“! Kaj je s tem mislil, so udeleženci dobro razumeli. Ta pruski privan-dranec se torej upa pri javni veselici imenovati Slovence — uši!!? — To je pa že odveč! — Gospod baron Helldorf, prosimo vljudno, prizanesite nam s takimi „kulturonosci“, sicer si bodemo morali zoper tako s..........drugače po-
magati.
Sveče. (Čujte in strmite!) Pred kratkim je imel naš občinski odbor sejo, v kateri so skrpucali skupaj neko prošnjo, katero so odposlali na knezoškofijski ordinarijat. Prosili so namreč, da jim pošljejo na Bistrico nepristranskega duhovnika, menda takega, ki bi uganjal nemško-nacijo-nalno politiko, ker so gospodje še premalo brihtni. Mnogi izmed njih so spravili komaj ljudsko šolo pod klobuk. Ako pa bi ta nemški duhovnik izume! kak stroj, s katerim bi se na lahek način pritiskalo in izkoriščalo ljudstvo, pa bi dobil „ledrasto“ kolajno. Za ta predlog je glasovalo deset odbornikov, tudi taki, ki sicer uživajo pri ljudstvu ugled. Sram naj jih bode v dno duše. V Celovcu pa so rekli, da take oslarije še Kitajci ne spravijo vkup.
Št. Jakob v Rožu. Zanimiv je bil zadnji mesečni shod izobraževalnega društva, ker so ob tej priliki nastopili prvikrat — upamo, da ne zadnjikrat — kot igralci udje „Mladeniške zveze". Predstavljali so prav srčno enodejanko: «Najdenček." Kakor so igrali tamburaši in oskrbeli številnemu občinstvu za zabavo, sta vzbudila dva govornika s svojimi izvajanji splošno zanimanje. Prvi je razkrival tajnosti prostozidarstva, kateremu služijo seveda tudi naši narodni nasprotniki, drugi pa je govoril o gospodarskem zapis-
niku, ki je za napredek umnega gospodarstva neobhodno potreben.
Iz Zahomca v Zilskl dolini nam pišejo: Izvedeli smo od žaljenih rodoljubov, da domači poštni uradnik (?) vse od nas v materinem jeziku pisane naslove na odposlanih listih in dopisnicah, na pr. Trst v Triest in druge redno prepisuje, in s tem ne samo naše rojake razburja, temveč s tem cel narod žali. Zahtevamo od njega, da v prihodnjič naš jezik spoštuje, če mu tudi ne ugaja, in svojo zagrizenost zase hrani. V nasprotnem slučaju se bodemo znali obrniti kam drugam. Žalibog, da do danes še ni nastopilo občinstvo proti tej krivici in zahtevalo od c. k. poštnega ravnateljstva v Gradcu, da se napravi vendar enkrat poštni pečat dvojezičen, to je: Zilska Bistrica — Feistritz a. d. Gail, kakor je na pr. pri več poštnih uradih na Spodnjem Koroškem. Ali se moramo vdati? Ali hočemo „kri in dom" prodati? Ne! Nikoli ne! V zavednosti si bodemo priborili naše pravice! Gospodu poštnemu ekspeditorju pa želimo vse dobro ter ga opozarjamo, da ne pozabi: „Kje dom je njegov?"	Nimrodovič.
Brda na Žili. (Javno vprašanj e.) Pod napisom: Egg (Ein neuer Gaunerstreich) je prinesla „Bauernzeitung“ z dne 5. oktobra 1906, štev. 40, dopis, v katerem opisuje zadevo kmeta G. A. (Georg Arrich), kateri se je bil odločil, dati svojega sina v višjo izobrazbo na kmetijsko šolo v Celovec, a je nekdo s ponarejenim dopisom in imenom zabranjeval sprejem tega fanta v omenjeno šolo. Tega ostudnega, satanskega, a tudi kaznivega čina dolži omenjeni časnik našo slovensko kmetsko stranko in nam daje priimek „črni visličarji" (schwarze Galgen-vogel) ter piše o našem delovanju in ravnanju prav grdo in lažnivo. Ponarejanje podpisa je, menimo, hudodelstvo in bilo je tudi c. k. orožniški postaji v Šmohorju naznanjeno. Naša «klerikalna" stranka, kakor jo dopisnik „B. Z." imenuje, v tem oziru ne bo mirovala, in naj je zločinec, kdor hoče. Mi svoje ljudi poznamo: a imamo vsled omenjenega dopisa v „B. Z." svoje «klerikalno mnenje" glede te pobalinske hudobije. Zakaj, to bo mogoče že c. k. sodnija dognala, če se ji stvar naznani. Mi stavimo torej javno vprašanje na c. k. orožništvo v Šmohorju: Ali je na poslano ji pismeno naznanilo uvedlo potrebno preiskavo in omenjeno zadevo naznanilo c. k. sodniji? Obenem pa poživljamo tudi c. k. državno pravdništvo, da v tem oziru uradno postopa.
Klerikalci v občini Brda.
Brda na Žili. (Razno.) Ponesrečil je dne 28. grudna m. 1. drvarski mojster Jožef Cimerman. Utrgal se je vsled velike množine snega plaz, kateri ga je zasul. Prej da je bila pomoč mogoča, bil je mrtev. Zapustil je vdovo in več nedorastlih otrok, za katere je po zavarovanju zoper nezgode oskrbljeno po delodajalcu A. Var-mutu. Ponesrečenec bil je priden delavec, skrben gospodar in prepričan Slovenec. N. v m. p! — (Prvi odlikovanec.) Kakor «K. T.“ od 4.ja-nuarja 1907 javlja, je povišan vladni svetnik dr. Gessmann — žalostnega spomina — v dvornega svetnika. Povod ali vzrok tega odlikovanja so «zasluge" tega gospoda pri sklepanju nove volilne preosnove. Igral je pri glasovanju glede Koroške ulogo «Babenberžanov". Hail dr. Gessmann ( Kdo neki sedaj pride na vrsto?
Št. Rupert pri Yelikovcu. (Dodatek k božičničnemu poročilu.) V popisu naše božičnice je po neljubi pomoti izostalo ime gosp. Albina Novak, trgovca v slovenskem skladišču v Sinčivasi. Oni blagi gospod je namreč daroval za našo božičnico 40 m barhenta in 18 m pa-voljnega blaga za dečke v skupni vrednosti 45 K. Najprisrčnejše se g. Novaku za njegov velikodušni dar zahvaljujemo in njegovo trgovino vsem slovenskim rodoljubom najtopleje priporočamo.
Vodstvo «Narodne šole".
Št. Peter pri Velikovcu. Dne 7. t. m. vršila se je pri nas volitev občinskega predstoj-ništva. Z velikim veseljem naznanjamo, da so bili vsi naši slovenski kandidati v občinsko pred-stojništvo in v krajni šolski svet soglasno izvoljeni, zakaj tudi štirje nasprotni odborniki so volili naše kandidate. Županom je bil izvoljen dosedanji naš vrli župan Jurij Rutar p. d. Klemen, prvi občinski svetnik postal je Jožef Hudelist p. d. Lenart, drugi pa Primož Kumer p. d. Ma-čedolnik. V krajni šolski svet so pa bili izvoljeni sledeči našinci: Florijan Morak p. d. Riepl, Jožef Kues p. d. Reš, Matevž Muller p. d. Rut-nik. Šimon Šiber p. d. Volbart in Jožef Messner p. d. Ravnik. Bog živi naše vrle slovenske kmete!
Ruda. (Občinske volitve.) V četrtek, dne 27. grudna, so se vršile pri nas občinske volitve. Za odbornike v tretjem razredu so bili izvoljeni našinci: Janez Volaučnik, župnik, s 45; V. Hecl s 46, Štefan Brunč p. d. Pušnik s 45 in
Ant. Melišnik p. d. Sljetk s 45 glasovi. Za namestnike: Miha Melišnik p. d. Kauc s 44, in Fr. Sadjak p. d. Pinter s 44 glasovi. V drugem razredu so bili izvoljeni nasprotniki: Val. Plešivčnik z 20, sedanji župan Jos. Korak z 20, Fr. Privas-nik z 18, in Jos. Maierhofer z 17 glasovi. Za namestnike: Jan. Kušnik z 18 in And. Kometer s 17 glasovi. V prvem razredu: Fr. Rošer s 7, Fil. Ekart 7, Jakob Lušin 7 in učitelj v Lipici Fr. Breitegger s 5 glasovi. Za namestnike: Aleš Vičnik s 7 in Anton Katnik, učitelj na Rudi, s 4 glasovi. Čeravno so se nasprotniki trudili noč in dan, vendar smo jih postavili v tretjem razredu pod kap. Ker si drugače niso mogli pridobiti dovolj pooblastil, so si pomagali s zvijačo. Neki znani fortšritlar je naplavšal celo neko staro posestnico, da mu je dala pooblastilo, ali vrli naš kmet ga je zategadelj dobil v volilni sobi na zanjko. Zdaj lahko vsak vidi, da se ti ljudje le še z zvijačo in krivico držijo na površju. Kadar pride čas za volitve, tedaj poznajo vsako staro babico, drugače pa, če ga kmet na cesti pozdravi, mu še odzdravi ne. Takih ljudi se moramo otresti enkrat za vselej. Vsa hvala in čast pa gre vam, slovenski kmetje, da ste prišli v obilnem številu k volitvi. Bog vas živi! Sedaj smo jim vzeli tretji razred, v prihodnje pa upamo, da jim tudi v drugem zapojemo misererò.
Mižica. V Mižici se je ustanovilo na novoletni praznik novo društvo: krščansko-socijalno pevsko in izobraževalno društvo. Poleg g. župnika gre zasluga za to domoljubno delo v prvi vrsti g. Zdravkotu Ferliču. Čudimo se mu naravnost, da je v tako kratkem času sestavil pevski zbor in zdaj že društvo! Seme, ki se je sejalo lansko leto v Celovcu, rodi že na več krajih na Koroškem lepih sadov. Ob 3. uri popoldne se je nabralo v prostorih g. Krauta mnogo občinstva iz vseh slojev. Zanimanje za novo društvo je splošno in izvajanjem govornika iz Celovca so poslušalci v polni meri pritrjevali. Čemu v Mižici društvo? Ko bi Mižica bila tam, kjer je Koprivna ali nekje v deveti deželi, bi društvo bilo nepotrebno. A Mižica je imenitna in bo od leta do leta imenitnejša. Delavstvo se bo tam v obilni meri naselilo, ker se je gora radi rudokopov do cela prevrtala. Nepokvarjeno delavstvo bo pač dovzetno za pošteno, domoljubno združevanje in gotovo bo podjetnikom bolj ljubo, ako se v sedanjih burnih časih rudarji na pošteni krščanski podlagi združujejo, kot na vulka-ničnih rdečih tleh. Zato je celovški govornik poudarjal: Po Avstriji se bije boj za šolo, za zakon, za narod, za pravice kmetov in delavcev. Na vrsto pride v državnem zboru debata o splošnem zavarovanju (za nezgode, starost, vdove). Naj Mižica roke v križ drži ter naj čaka? Tudi odtod se mora v vseh teh vprašanjih glas slišati do Dunaja, tudi Mižica mora vstopiti v bojno vrsto za dobro stvar. To se pa edino le more zgoditi na podlagi društva, torej je to potrebno. K novemu društvu je pristopilo veliko število udov, nato se je volil odbor.
Prevalje. Slučajno mi je prišlo v roke vabilo šolskega sveta. Na programu je: šolske zamude in neka vsakdanja poprava. A kako se začudim, ko zagledam diktatorsko pripombo: «Kdor bode izostal, plača 5 kron!" Smeh me posili in v duhu sem si predstavljal obraz g. doktorja, kakoršnega bi naredil, ako bi dobil poziv: Kdor se v nedeljo ne udeleži sv. maše, plačati mora 10 kron! G. načelnik, če uganete, katera kazen bi bila bolj pravična, dobite groš. — Naši vrli fantje nameravajo prirediti v nedeljo, dne 27. januarja, pustno veselico, pri kateri bodo uprizorili šaloigro :	«Črevljar."
Živeli, slovenski mladeniči! Le tako naprej! — V naši okolici razširja neki «nebodigatreba" knjižice, v katerih se poživlja pristopiti k društvu «Svobodna šola". Želimo mu mnogo sreče! Slovenci že vemo, kam moramo tak nepotreben papir dejati.
Prevalje. Na novo leto popoldne priredilo je naše slovensko krščansko-socijalno delavsko društvo svojo običajno slavnostno božičnico. Zanimanje za to prireditev je med ljudstvom zmi-rom živahno; o tem je pričala ogromna udeležba, da je primanjkovalo prostora. Slavnostni govor je imel društveni tajnik g. kapelan Sekol. Primerjal je božično drevesce z velikanskim drevesom, ki razteza svoje veje črez vso širno zemljo, to je s sv. katoliško cerkvijo. Neprecenljivi so sadovi, katero je to drevo obrodilo človeštvu. Poleg tega drevesa pa je rastlo in se razvilo drugo drevo, ki pa je pusto in prazno, prinaša le puhel sad, samo kisle lesnike, to je drevo nevere. Katerega od teh dreves se naj imamo oprijeti, tega pameten človek ne bo težko volil. Nato je zažarelo okusno okinčano in bogato opremljeno božično drevesce v mnogobrojnih lučcah. Med ljubimi deklamacijami majhnih šolarjev prinašal je
moški, mešani in otroški zbor res dovršeno celo vrsto izbranih pesmi pod vodstvom g. kapelana Serajnika, ki je lahko na svoje uspehe ponosen. Darila, ki so se razdelila med ude, so bila letos dokaj izborna. Šaljivi srečolov in dražba povzročila sta obilo smeha in iznenadenja. Kramljali, smejali in zabavali smo se sicer preprosto, ali prav prisrčno. Vsem dobrotnikom in „lici-tantom“, posebno pa gg. duhovnikom, tem potom iskrena hvala!
Orebinjski Klošter. (Razno.) 29. grudna preteklega leta se je v grebinjski občinski pisarni pod vodstvom okrajnega glavarja vršila volitev župana velike grebinjske občine. Izvoljen je bil soglasno prejšnji župan gosp. Cvetko Ellersdorfer p. d. Pikš, mož, ki je pokazal v prejšnji periodi svojega županovanja izredno spretnost in delavnost ter uživa zato splošno zaupanje. Izvoljen je bil proti svoji volji in vdal se je le splošnemu pritisku in prošnjam. On je tudi odličen krščanski mož. Bog naj ga v njegovem poklicu blagoslovi. — Pisec teh vrstic je bil pred božičem na celovškem kolodvoru v restavraciji. K sosedni mizi približala se je družba treh mož po „cvitarsko“, to je pol mestno in pol kmetsko oblečenih. Eden izmed njih je tovarišema dejal: „Die Deutschen z’am.“ No, zdaj sem si mislil, to so gotovo Nemci naravnost iz Berolina. Pa kako sem se začudil, ko ti Nemci, komaj da so se vsedli, začno med seboj govoriti slovenski — seve v popačenem narečju Slovencev iz celovške okolice. Prav za prav smilili so se mi ti „deutsch besinnte Slovenen“. Tako kvari ponemčeni Celovec Slovencem iz okolice njih narodni in tudi večkrat verski značaj. Tužna nam majka! — Oskrbeli smo si za našo prelepo farno cerkev od tvrdke Heindl na Dunaju nove jaslice v ceni 200 kron, ki se splošno dopadejo. Posebno kipi so naravnost umetno izvršeni.
Iz Spodnjega Roža. (Duhom or na suž-nost.) Živimo v 20. stoletju. Kamor prideš in kamor se ozreš, slišiš iste besede: dandanes živimo v napredku. Zlasti Nemci si lastijo predpravice, da so najbolj izobražen in napreden narod. Ne kratimo jim te pravice, priznamo, da imajo mnogo slavnih mož, ki se svetijo v zgodovini kakor svetle zvezde na nebu, ali med Nemci je še več takih brezvestnežev, ki zadržujejo duševni razvoj podložnih z železno pestjo ob tla, in takih brezvestnežev je med Nemci toliko, da zakrijejo vse slavne može v zgodovini, kakor zakrije črn oblak svetle zvezde na nebu. In le-ti delajo nemškemu narodu sramoto. Treba se je ozreti samo na Bistrico, kjer odstavljajo pridne in poštene delavce samo zaradi tega od dela, ker ne trobijo v nemško-nacijonalni rog, ampak se ravnajo po svojem prepričanju. Gorje delavcu, ki bi preveč po slovensko kihnil, takoj ga vržejo na cesto. To so dejstva, ki se ne dajo utajiti. Smelo trdimo, da bi se teh dejstev celo vrag sramoval, sicer pa izkoriščevalec ubožnega ljudstva ni drugega kot vrag, ki muči ubožno ljudstvo pri zdravem telesu. Koliko je mladih fantov, ki bi se radi duševno razvili, pa ne morejo, ne smejo, ker nad njimi drži nasprotnik Damoklejev meč, da jih gmotno uniči. In to na-zivljamo mi duhomorno sužnost.
Št. Tomaž. (Elektrika.) Njeno moč in luč bodo rabili v Trdnjivasi in g. dr. pl. Vest v svoji opekarni. Govori se, da bo tudi g. Fischi jo vpeljal na svojem posestvu vPantovci in gun-derški gospod v svojem gradu. In kdo ve, ali se tudi mi Šenttomaščani še ne pridružimo. In tako bo morebiti elektrika v novem letu gonila naše mline in gepeljne in razsvetljavala naše „pretemne“ sobe, da bo veselje. Ako bomo res tako napredovali, bom svoječasno še poročal.
Društveno gibanje.
Podsinjavas. Kršč.-soc. pevsko in delavsko društvo priredi dne 13. januarja, ob štirih popoldne pri Gašparju v Podsinjivasi javen shod. Na sporedu sta dva govora. K obilni udeležbi vabi vse somišljenike	odbor.
Podljubelj. „Slovensko kršč.-soc. delavsko društvo v Podljubelju41 ima 13. prosinca v prostorih Kajzrove gostilne ob polštirih popoldne svoje mesečno zborovanje. Gg. tovariše opozarjamo, da pridejo govorniki iz Ljubljane. Delavci, udeležite se shoda, nikdo naj ne ostane doma!	Odbor.
Vabilo. „Slovensko katoliško izobraževalno društvo ,Lipa‘ za Velikovec in okolico41 priredi dne 13. januarja 1.1. v ,.Narodnem Domu11 v Velikovcu ob polštirih popoldne svoj letni občni zbor s sledečim dnevnim redom: 1.pozdrav predsednika, 2. poročilo tajnika, 3. poročilo blagajnika, 4. volitev novega odbora, 5. govor, 6. slučajnosti. Svirajo tamburaši iz Zagreba,
pojejo domači pevci. Udeležba je dovoljena samo udom in onim, katere vpeljejo udje. K obilni udeležbi vabi	odbor.
Dvor nad Vrbo. Dne 13. prosinca 1907 popoldne po blagoslovu priredi društvo „Sloga41 iz Podravelj v gostilni g. Markota shod z govori, petjem, tamburanjem in predstavama:	„Ne kliči
vraga11 in „Dobro došli, kdaj pojdete domov?11 Vstopnice za nečlane 20 vinarjev za osebo. — K mnogobrojni udeležbi vabi	odbor.
Dholica. (Betlehemski pastirci.) V nedeljo, dne 13. t. m. ob pol dveh popoldne se bo igrala pri Gašparju v Šmartinu igra betlehemski pastirci11. Vabimo k najmnogobrojnejši udeležbi.
Vabilo. Kršč. socijalno ljudsko društvo za Vovbre, Št. Štefan in okolico napravi svoje mesečno zborovanje v četrtek, dne 17. januarja 1907, ob 2. uri popoldne pri Primožu na Vov-brskih Rutah. K obilni udeležbi vabi odbor.
Dopisi.
Dobrlavas. (Izobraževalno društvo.) Izobraževalno društvo je imelo dne 6. januarja, popoldne v prostorih „Narodnega doma11 svoj redni shod, ki je bil zelo dobro obiskan. Prvi govornik je govoril o raznih gospodarskih vprašanjih: O božičnih dneh je imel deželni zbor svoje zasedanje. Kaj pa pravi deželni račun? Dežela potrebuje vkup 5,077.456 kron, za šole 2,377.187 kron, in to so le ljudske in meščanske šole. Učiteljem so se plače zvišale tako, da se zanje že letos potrebuje 170.000 kron več, kakor lani. Učitelji in učiteljice so zdaj dobivali na leto vsi vkup od dežele 990.600 kron, v bodoče 1,145.000 kron. Ne bomo učiteljev zavidali, ali naglašati moramo, da so ravno liberalni učitelji po liberalnih shodih kričali zoper regulacijo kon-grue, ki bi kaplanom nekoliko povišala plačo, ki pa je ne plača dežela, marveč verski zaklad, katerega je država cerkvi vzela, in če ta verski zaklad sam nima dosti sredstev, da mora dodajati država, je krivo le oskrbništvo. Premoženje verskega zaklada se tako oskrbuje, da ne nese nič. 2. Država je dala privatnim uradnikom kot novoletno darilo zavarovalnico. Državni in deželni uradniki so bili že zdaj zavarovani za starost in za slučaj, da so v službi obnemogli, zagotovljena jim je bila pokojnina — penzijon. Privatni uradniki tega niso imeli. Zdaj smo dobili postavo, ki daje pokojnino vsem uradnikom, ki služijo na leto najmanj 600 kron. Ustanovil se bo v ta namen poseben penzijski zavod (Pen-sionsanstalt) s podporo države. Ta penzijski zavod se vrsti v več razredov:
Plača	letna	pokojnina	vsako	pokojnina
	premija	po 10 letih leto več po 40 letih		
600 — 900	72	180	9	450
900 — 1200	108	270	13-5	675
1200 — 1800	144	360	18	900
1800 — 2400	216	540	27	1350
2400 — 3000	288	720	36	1800
več kot 3000	360	900	45	2250
V prvih 4 razredih plača uslužbenec eno tretjino, gospodar dve tretjini, v 5. in 6. plačata na pol, kdor ima več kot 7200 kron plače, plača vse sam. 600 kron dobiva zdaj vsak hlapec, ki brez hrane služi. Za takega bo odslej gospodar plačal na leto 48 kron, on sam pa 24, in če 40 let služi, bo dobival naprej penzijon 450 kron vsako leto. S tem se bode stališče nižjih uradnikov zelo zboljšalo. Mi želimo, da bi se nekaj sličnega uvedlo za vse delavce, hlapce in dekle na deželi. Naj bi se nekoliko njihovega zaslužka shranjevalo za starost. In imamo zavod v ta namen: Imamo deželno zavarovalnico. Č!e pristopi na pr. posel s 25 leti temu zavarovalnemu zavodu in plača vsako leto 20 kron do svojega 55. leta, dobival bo od tega leta naprej na leto 147 kron do svoje smrti. To je velika, lepa podpora; tak človek lahko še dela in poleg tega bi dobival na leto tako pokojnino. Ta deželna zavarovalnica nam je pač premalo znana in ljudstvo se je vse premalo poslužuje. — Statistična komisija je izdala kmetijsko štatistično knjigo za kmetijo. Nas zanimajo v tej štatistiki v prvi vrsti številke, ki se tičejo zadružništva. Iz knjige razvidimo, da je bilo v Avstriji koncem 1. 1904 vseh registrovanih in neregistrovanih zadrug in zadružnih zvez 10.372, med temi je 56 zadružnih zvez. Na novo se je ustanovilo do konca leta 1904 raznih zadrug 880, razdražilo pa se jih je 239. Od navedenih 10.372 zadrug jih je 6938 posojilnih, 900 konzumnih in 2534 raznih drugih zadrug. Žal, da mi na Koroškem ne moremo prav naprej. Mlekarne se ustanavljajo drugod, a pri nas ni šlo do zdaj, ker so ljudje politično vsi zbegani in premalo izobraženi. Lepo so se pa razvile posojilnice, in napredovali smo tudi
z zadrugo v Sinčivasi. Od ustanovitve pa do konca letošnjega leta je zadruga prodala žita za 540.000 kron.
In sicer leta	1900	za	88.000	kron
„	1901	„	90.319	„
„	1902	„	109.162	„
„	1903	„	88.347	,.
„	1904	„	63.924	„
„	1905	„	46.562	„
„	1906	„	53.948	„
Zadnja tri leta so bila zelo nerodovitna, vkljub temu se je promet letos zopet precej povzpel, in če bomo mogli v Velikovcu napredovati, se mora v par letih podvojiti. In kakšna je korist tega društva? Korist je, da dobi vsakdo pošteno ceno, in da se je cena po zadrugi gotovo počrez za 1 K pri meterskem stotu zvišala. Zadruga ne dela nobenega dobička, ker prometni kapital se obrestuje s podporami. Tako konkurenca ne more delati in bo morala enkrat odnehati. Posojilnice delajo vse svoj zaslužek po požrtvovalnosti svojih odbornikov, in napredujejo izborno. — Treba bi bilo še drugih društev: živinorejskih, sadjerejskih itd. In vsa ta društva morajo priti ljudem v roke, ki imajo pravega smisla za ljudske potrebe, sicer nam ne bodo dosti, ali pa nič pomagala. En zgled: V Velikovcu imajo veliko „šparkaso“, ki je lani razdelila od čistega dobička 15.915 kron. Zanimivo je, kako se je ta dobiček porabil:
„Stammzucht-Genossenschaft fhr karntner Blondvieh der landwirt. Gauvereine11 Velikovec,
Grebinj, Dobrlavas.....................K 400
Po toči poškodovanim v Tinjah . . .	„ 500
To je pa vse za kmete, ki so denar vkup nanesli. A dalo se je velikovškemu krajnemu šolskemu
svetu..............................1421	K
velikovški občini za meščansko	šolo	.	6868	„
velikovškemu Schiitzenverein-u	...	100	„
za godbeni pouk.................... 300	„
za velikovško telovadnico......... 3000	,.
„	„ občino: vodovod .	. .	1845 „
Verjamemo radi, da tudi velikovškemu mestu taki darovi dobro prihajajo: ali z meščansko šolo in telovadnico mesto ne prisluži ničesar, kruh se naj išče v naprednem delu, ne v streljanju in telovadbi, to so igrače. In napredovalno delo naj bi se podpiralo. Čuditi se moramo, da odbor tega ne razume. Iz tega sledi: skrbite za-se, brez nasprotstva proti drugim, in ne podpirajmo ljudi, ki se ne zanimajo za interese ljudstva, ker jih ali sploh ne poznajo, ali pa so tako pod oblastjo vsenemške učiteljsko-uradniške stranke, da se ne upajo svobodno dihati. In tembolj se mora naše ljudstvo zavedati svojih skrbi, ker nam številke ljudskega štetja pravijo, da se mesta neprenehoma širijo, da pa dežela prihaja pusta, vse hoče naprej z dežele, mesto da bi se reklo: Naprej ne gremo, hočemo pa svoj dom olepšati, v gospodarstvu hočemo napredovati in ostati gospodarji tam, kjer so gospodarili naši starši. L. 1880 štela je Avstrija (brez Ogrske) 22 milijonov prebivalcev; od teh ljudi je delalo na kmetih 13,441.000, ali 6070/0. L. 1890 je bio ljudi v Avstriji 23,895.000, na deželi pa jih je bilo manj, namreč le 13,351.000, torej 55'88u/0. L. 1900 je bilo vseh ljudi 26 milijonov, na kmetih 13,700.000, ali 52'43°/0. Ljudstvo v mestih se množi, na deželi ne, in zdi se nam, da mali napredek na deželi pride le od rastočih velikih predmestij, ki se pa bodo prej ali slej morala prišteti mestom, kamor po pravici spadajo. Račun nam torej kaže, da je v 20 letih šlo iz dežele I6’6b"l0 ljudi, ali ena šestinka, in to so ravno hlapci in sinovi — delavne moči. Vkup je teh 2,282.581 oseb. Ljudsko štetje je posebno štelo kmetske posle in dninarje: bilo jih je 1. 1890 6,498.375, 1. 1900 6,095.044, šlo jih je naprej torej več kot 400.000! Teh številk ne smemo prezirati. A ne čakajmo, da bodo impravili drugi. Smešno in brezpametno je. če nam kdo pravi: država ali dežela mora to 'storiti, ne, sami se moramo brigati za taka vprašanja. G. kaplan Dolinar govoril je o zgodovini starih Slovencev: o njihovih razmerah nasproti Bavarski, nasproti Karolu Velikemu, o naseljevanju nemških plemičev, o prihodu Ogrov. Govoril je potem, kako so te dežele prišle v last Habsburžanov in kako so v Slovencih nastale mogočne rodbine, na pr. Celjski grofje. Poslušalci so govore poslušali s živim zanimanjem. Udeležba je bila zelo dobra. Domači pevci so naposled zapeli še par lepih pesmi. Na prihodnjem mesečnem zboru se bo napravila mala pustna veselica.
Borovlje. „Resnico iščemo, spoštujemo jo povsod, kjer jo najdemo in vdamo se ji, kjer jo nam pokažejo,11 tako so si mislili gg. vseučilišč-niki Fr. Mišic, Jos. Wieser in R. Ravnik ter brat slednjega g. Ign. Ravnik, puškar na Trati pri Glinjah, ko so vložili po svojem vrlem zastopniku gosp. dr. Janko Brejcu, odvetniku v Celovcu, pri c. k. sodniji v Borovljah zasebno obtožbo zaradi
žaljenja časti zoper Janeza Mak, učitelja na Golšo vem pri Žihpoljah in zoper tri puškarje v Borovljah in sicer: Valentina Cinkovca, Franca Grabnarja in Miklavža Pagitza. Nasilstvo, o katerem se je že večkrat pisalo v ,.Miru“, in katero izvajajo posilinemci ali nemškutarji v Spodnjem Rožu brezobzirno in prav barbarsko proti Slovencem, je namreč pognalo v zadnjem času v Borovljah smrdljivo in strupeno cvetje, katero v pravi luči kaže toliko hvalisano nem-čursko omiko z nje gnilim, po dobrih treh mesecih dozorelim sadom. Slovenci so na svoji zemlji itak preveč mirni in potrpežljivi in vsled velike miroljubnosti in popustljivosti Slovencev so rastla grebena borovških nemčurjev, in v nedeljo dne 16. septembra m. 1. so dosegla višek rasti. Imenovano nedeljo zvečer okoli '/s8. ure je namreč prišla poštena slovenska družba v kavarno g. Andreja Prešerna v Borovljah in se vsedla k eni praznih miz. Kavarna je bila v tem času precej dobro obiskana. Slovenski gostje so se med seboj dostojno in pošteno zabavali, si z živio napivali in se kot domači Slovenci v slovenskih Borovljah kajpada slovensko pogovarjali. Toda, čujte in strmite! Slovenska govorica in slovenski živio-klici so bili za borovške neodre-šence že izzivanje. V svoji nemčurski podivjanosti so začeli hajlati in tuliti kakor divje zverine, nekateri gostje, večinoma privandranci, so takoj odšli, štirje pa, in sicer zgoraj imenovani obtoženci, so vstali v kavarni, misleč si, da bodo zgnali navzoče Slovence s svojim kričanjem, zabavljanjem, psovanjem in pouličnim vpitjem v kozji rog. A hudo so se urezali. Vkljub hudim, popolnoma neopravičenim in neutemeljenim psovkam, s katerimi so ti kulturonosci obsipali zlasti slovenske akademike, se Slovenci niso umaknili, ampak mirno in dostojno so poslušali pobesnelo nemčursko druhal z ljudskim vzgojiteljem na čelu, ki je rojila po kavarni kakor vzrojijo sršeni, če dregneš v njihovo gnezdo. Dregnila in skrajno razburila pa je te ljudi edino-le slovenska govorica. Situvacija je postajala zmirom ostrejša in g. kavarnar je poslal po orožnike, ker se je bal še hujših hrupnih prizorov, ki tudi gotovo ne bi bili izostali, ker je pač popolnoma umljivo, da bi tudi skrajno miroljubnim in nemčurskih surovosti že zdavnaj navajenim Slovencem pošla potrpežljivost in zavrela kri nad nerazumljivo razburjenostjo in podivjanostjo navzočih ultra-germanov, ki so hoteli kar tisti trenotek vsiliti navzočim Slovencem prepričanje, da jim je tekla zibelka tam nekje v sredini Prusije in da so zgled prave nemške omike, na navzoče slovenske goste pa so napravili ta vtis, da pogostokrat pridejo v dotiko z predmestnimi barabami, od katerih so se naučili tako taktnega in dostojnega obnašanja in vedenja. Če tudi so oni Slovence izzivali, zasramovali in psovali ter povzročili hrupne prizore v kavarni, so bili še vrh tega tako predrzni, da so došlim orožnikom označili in začrnili Slovence kot izzivače, in na podlagi sodnijskim potom popolnoma ovrženih podatkov je sestavil orožnik Ojcl ovadbo za c. k. okrajno glavarstvo v Celovcu naperjeno proti Slovencem, in ta ovadba je več ali manj slovenskim akademikom dala povod k nadaljnim korakom v prepričanju, da je resničen narodni pregovor, ki pravi: Da se resnica prav spozna, treba je čuti dva zvona. Vršile so se v tej zadevi pri c. k. sodniji v Borovljah tri obravnave, prva dne 2. oktobra, pri kateri so bili zaslišani le obtoženci, ki so inkriminirane besede kajpada večinoma negirali; druga dne 10. oktobra, pri kateri je figurirala cela truma od nasprotnikov priglašenih za razsodbo cele zadeve po pretežni večini brezpomembnih prič (Illustrationszeugen), tretja in zadnja obravnava pa se je vršila dne 28. dec., nedolžnih otročičev dan, ali, kakor mi pravimo, na šapeljco, in pri tej obravnavi so bili vsi štirje nasprotniki ošapani, dva po c. k. notarju v Borovljah tudi zaradi žaljenja časti obtožena Slovenca oproščena, ker je manjkalo za inkriminirane besede, ki so se jima podtikale, vsekakih tozadevno potrebnih dokazov. Po vsej sili so hoteli nasprotniki dokazati, da so Slovenci izzivali, a ponesrečilo se jim je, njih up je splaval po vodi, kajti celo od njih prijavljene resnicoljubne in nepristranske priče, zlasti pa g. kavarnar sam, so morale izpovedati, da so se Slovenci mirno in dostojno obnašali, in tekom obravnav se je jasno in razločno dognalo in s pričami dokazalo, da so obtoženci povzročili hrup in izzivali Slovence, in da g. kavarnar Prešern glasom svoje lastne izpovedi ni poslal po orožnike zaradi nedostojnega obnašanja Slovencev, ampak edino zato, ker se je bal, da bi se navzoči nem-
škonacijonalni gostje ne bili zgražali nad slovensko govorico slovenskih gostov in da ne bi prišlo zaradi tega do kakih hrupnih prizorov, kakor se je to že opetovano zgodilo ravno v njegovi kavarni.
Konfiscirano.
Toda, da
pridemo zopet k stvari, vse laži, vsa zavijanja niso ničesar pomagala, pri zadnji obravnavi, dne 28. decembra m. 1. se je pokazalo, da je resnica in pravica na strani Slovencev. Vsi štirje obtoženci so bili obsojeni in sicer: V. Činkovc in Franc Grabnar na 40 kron oziroma 4 dni zapora, Miklavž Pagic na 20 kron oz. 2 dni zapora in učitelj Jan. Mak na 10 kron oz. 1 dan zapora, in vsi vkup na plačanje vseh sodnijskih in zastopniških stroškov. Tako je končana zadeva, katero so poskušali nemškutarji izkoristiti zoper Slovence, s popolnim porazom nemčurjev, v njihovo škodo in sramoto. Uničeni so njihovi sklepi, katere so baje kovali po vsaki obravnavi v kaki borovški gostilni, vse izmišljene besede, katere so hoteli izrabiti v škodo Slovencev, so se spreobrnile v nič, na vsej črti je zmagala resnica in pravica, propadla laž in krivica. V trajen spomin na 16. september m. 1. je dobil vsak izmed obtožencev zasluženi „porcijon“ in marsikateri Borovljanec, ki je do sedaj veroval v vsemogočnost in nezmotljivost borovških nemčurjev, si bo mislil:
„Tu biv to žinjov,
To je ana velka siva,
Da je borovška nemškutarija Ošapana biva."
Gospodarske stvari.
Črtice o govedarstvu.
(Piše Pr. Dular.)
V tisti deželi je blagostanje doma, v kateri napreduje živinoreja in v kateri cvete poljedelstvo.
(Dalje.)
Prenizki hlevi so od sile škodljivi, ker so navadno zaduhli, soparni in prevroči. Jako slabo pa vpliva prevroč in zaduhel hlev na živali, ker v njem morajo postati sčasoma mehkužne in močno občutljive. Prevelika toplota v hlevu je vzrok, da se živali močno potijo, da postanejo slabe, da izgube slast. Taka živina ima slabo hasen od pojedene krme, postane občutljiva in močno nagnjena k prehlajenju in drugim boleznim. Vsaka ostra sapa, vsak prepih ji more škodovati. Torej se ozirajte pri postavljanju hleva na primerno visokost. Majhni hlevi naj bodo 3 metre visoki, večji 3'/a do 4 metre, a prav veliki še celo višji.
Če je pa v hlevu premalo toplote, tedaj goveda zmrzujejo, lahko se prehlade in požro mnogo več klaje, da si iz nje pripravijo potrebno telesno gorkoto.
Govedu najbolj ugaja hlevska toplina tedaj, ko kaže toplomer 14 do 17° C. Vsak boljši živinorejec bi moral imeti torej v hlevu toplomer, da uravna v njem tisto toplino, katera živalim najbolj ugaja. Primerno hlevsko toplino dosežete po letu s pridnim zračenjem, po zimi pa z zapiranjem oken in vrat. Če nanese potreba, morete si še drugače pomagati. O hudi vročini po letu poškropite tla s hladno vodo in to večkrat ponavljajte, dalje odprite zračne luknje in okna ter jih zamrežite. Za gorkih poletnih večerov snemite vrata ter nataknite leso. Glavna stvar v tem oziru pa je pogostno kidanje in večkratno snaženje hleva. Če je nasproti temu po zimi hlev premrzel, opažite ga z listjem ali s slamo, vrata in okna dobro zapirajte in jih povijte s slamo. Prevelike hleve, v katerih stoji malo živine, primerno pregradite, ali pa napolnite prazne prostore z listjem.
Za uspešno rejo goveje živine in domačih živali sploh potrebujete pred vsem dosti krme, kajti le dobro hranjena živina daje lepih užitkov. Žitna cena je močno padla in zatorej so se močno znižali dohodki iz poljedelstva. Živinska cena pa vedno raste in bo še rastla. Torej živinoreje se poprimite, živinoreja je kmetov spas. Pravih dohodkov pa daje le umna živinoreja, a za njo je treba v prvi vrsti dosti in dobre klaje. Zatorej skrbite, da si pridelate dovolj krme.
(Dalje sledi.)
Kupujte narodni kolek!

Poshusite1
ir? priporočite ~ izdelke =
Tytoe ton« hranil
p Pragi VI 11. Cenoonilizastonj.
G

SMSiS
Va b i 1 o.
Bekštanjska posojilnica v Ločah bo imela
občni zbor
na Svečnico, dne 2. februarja t. 1. popoldne ob 3. uri pri Pložu v Ločah
po sledečem sporedu:
1.	Odobrenje letnega zaključka.
2.	Razdelitev čistega dobička.
3.	Razni nasveti.
K obilni udeležbi se vabijo vsi zadružniki.
Ravnateljstvo.
Vabilo.
Hranilnica in posojilnica v Št. Juriju na Žili, registrovana zadruga z neomejeno zavezo, ima svoj
letni občni zbor
dne 20. januarja 1907, v zadružni pisarni ob 3. uri popoldne s sledečim sporedom:
1.	Poročilo načelstva.
2.	Odobrenje računskega zaključka.
3.	Izvolitev načelstva, računskega pregledovalca in njegovega namestnika.
4.	Slučajnosti.
K obilni udeležbi se vabijo vsi zadružniki.
Odbor.
Ravnokar je izšel nov natis knjige:
Izdajavec.
Zgodovinska povest iz turških časov.
Spisal F. V. Slemenlk.
Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu.
Velja mehko vezan K 1.—, za ude 80 vin., po pošti 20 vin. več.
Ob prebrani otrok * dojkami izgubi na tisoče otrok materino hrano in skrb. Ob preživljanju dojencev s Kufe-kejevo moko za otroke pa so dojke popolnoma nepotrebne, ker obsega moka za otroke v pravem razmerju vsa živila materinega mleka, ker otrokovim prebavilom ne dovaja nepribavnih snovi, dela obenem podajano kravje mleko lažje prebavno in zatorej raz-vitek otroškega telesa najugodnejše pospešuje in naposled mnogo manj stane nego dojka.
V Bilčovsu
se bode letos popravljalo
• V V
:____ = župnišče.
Mizarska dela, ki so proračunjena na 1500 kron, se bodo oddajala dne 2. SYe-Čana (Svečnica) ob 1/2d. uri popoldne v župnišču. Pogoji se zvedo ravnotam.
jpj Vsestransko hvalo in priznanje dosegel A je letošnji
0	Jvoledar
za kmetovalca 1907.
♦	Uredil deželni nadzornik J. Legvart.
A II. zelo popolnejši letnik z vsebino:
A Kratek opis umne živinoreje; zlata pra-A vila živinoreji, krmljenje goveje živine Vj	in prašičev.
°** Prašičjereja, mlekarstvo, preiskovanje mleka, bolezni mleka. Obdelovanje travnikov, naprava in osuševanje travnikov, -<-umetna in naravna gnojila. Sadjereja, na- s S prava sadovnjaka.	A
Vinoreja, priprava dobrega vina. Kmet. zakoni. Hmeljarstvo. Preračun v kile, orale in hektarje. Koledar, sejmi, in še mnogo drugega.
Vezan je letos v posebno močno platno. Cena s pošto K PSO, in se naroča pri Ivan Bonaču v Ljubljani.
Vsled prihranitve dragega povzetja se naj znesek naprej dopošlje.
Noben vesten gospodar naj ne bode y brez tega prepotrebnega koledarja.
podpisani naznanja da se je v Greifenburg pre-
*	selil in še zmiraj poučuje v orglanju in cerkvenem petju. Vsled ložje službe mu preostaja časa dovolj in je volje sprejeti enega fanta pod ugodnimi pogoji v uk. Če se torej kak slovenski fant želi v enem letu orglanja naučiti, naj se oglasi pismeno ali osebno in se mu bodo naznanili pogoji. Dober pevec (bas) ima prednost.
Jurij Rascher,
organist, Greifenburg, Zg. Koroško.
S
p , 8? Pozor!||
§§ Pozor! — (ita j ! -
Slavonska biljevina
.«/»
m
m

S napravljena iz najboljših gorskih zelišč,

Vvv izvrstno in z najboljšim uspehom deluje ,.v proti zastarelemu kašlju, bolečinam v Igt |p prsih, hripavosti, težkemu dihanju, astmi, pljučnemu kataiju itd.
m
Delovanje izvrstno, uspeh gotov. gf|
fffi Cena je frank o na vsako pošto 2 if^;; ip| stekleničici 3I£40 vin., 4 stekle- || nieiee 5 K SO vin. po povzetju k|& S ali že se denar pošlje naprej,
II
Manj kot 2 stekleničici se ne pošilja. ^ jpg Prosi se, da se naročuje samo naravnost ||
(St	pri	^
S P. JURIŠIČU, lekarnarju f
8 v Pakracu, št. 58 (Slavonija). ||
Prva in edina slovenska tvornica vošeenik sveč na Spodnjem Štajerskem v Šoštanju
Lovro Pokorn
priporoča velečastiti duhovščini in slavnemu občinstvu posebno sedaj za svečnico svojo veliko zalogo voščenih sveč za cerkve, voščene zvitke, velikonočne sveče itd. ter vsa k tej obrti spadajoča dela. Zagotavljajoč najboljšo in najsolid-nejšo postrežbo se najtopleje priporočam za obilna naročila z odličnim spoštovanjem vdani
L. Pokorn, svečar.
Svoji k svojim!
loterijske številke od 5. januarja 1907. Line	37	15	81	22	14
Trst	63	85	2	70	53
•ooooooooooooooooo*
Tiskarna družbe sv. Mohorja
se vljudno priporoča za natiskovanje vizitnic, pismenih zavitkov itd. po naj nižjih cenah.
«ooooooooooooooooo®
Lovske puške
vseh sestav, priznano delo prve vrste, z najboljšim strelnim učinkom, priporoča
Peter Wernig,
c. kr. dvorni izdelovatelj orožja v Borovljah, Koroško. Ceniki breznlaèno in poštnine prosto.
Stanje
hranilnih vlog: nad 23,000.000 K.
Rezervni zaklad :
nad 800.000 K.
-tS£3-
Mestna hranilnica ljubljanska
v lastni hiši v Prešernovih ulicah št. 3,
poprej na Mestnem trgu zraven rotovža,
sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in od 3. do 4. ure popoldne, jih obrestuje po 4% ter pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu. Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica iz svojega, ne da bi ga zaračunila vlagateljem.
Za varnost vlog jamči poleg lastnega rezervnega zaklada mestna občina ljubljanska z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo. Da je varnost vlog popolna, svedoči zlasti to, da vlagajo v to hranilnico tudi sodišča denar malo-letnih otrok in varovancev.
Denarne vloge se sprejemajo tudi po pošti in potoni c. kr. poštne hranilnice.
Posoja se na zemljišča po 43/40/0 na leto. Z obrestr i vred pa plača vsak dolžnik toliko na kapital, da znašajo obresti in to odplačilo n-vno 5°/0 izposojenega kapitala. Na ta način se ves dolg poplača v 62 in pol leta. Ako pa želi dolžnik poplačati dolg z obrestmi vred na primer v 33 letih, tedaj mora plačevati na leto 6°/o izposojenega kapitala. Dolžniku je na prosto voljo dano, svoj dolg tudi poprej poplačati.
Posoja se tudi na menice in na vrednostne papirje.
i Posojilnica v Radovljici 1
registro vana zadruga z omejenim poroštvom,
^ uraduje vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in od 2. do 6. ure popoldne, ob nedeljah pa od 8. do 12. ure dopoldne v lastni hiši št. 81.	^
Hranilne vloge obrestujejo se po	%
Poštne hran. račun št. 45.867.
4
i
2
brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje zavod iz lastnega. Za naia-ganje denarja so tudi položnice poštno-hranilničnega urada na razpolago.
Posojila se dajejo na hipotekarni kredit po 5V4% in na osebni kredit pa po 6%- Eskomptirajo se tudi trgovske menice.
Posojilnica ima tudi svojo
podružnico na Jesenicah
v Hrovatovi hiši št. 96.
Uraduje se vsak dan, kakor v centrali. Vsled otvoritve kara- ^ vanske železnice se nudi Korošcem ugodna prilika za sigurno nala-ganje denarja.
:,Jf Denarni promet, v letu 1905 K 3,200.000. Stanje hranilnih vlog v
letu 1905 K 1,877.859.
*
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, prošt v Tinjah. — Odgovorni urednik Josip Stergar. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovca.