Poštnina za kraljevino Jugoslavijo v gotovini plačana. j BOGOSLOVNI VESTNIK IZDAJA BOGOSLOVNA AKADEMIJA LETO XIII ZVEZEK III LJUBLJANA 1933 KAZALO. (INDEX.) I. Razprave (Dissertationes): Odar, O časti in dobrem imenu v kanonskem pravu (De iniuria et diffamatione secundum ius canonicum. Inter- pretatio CIC can. 2344 necnon 2355)............................. 121 Grivec, Najnovejša srbska protilkatoliška polemika (De recentissima polemica Serbica anticatholica).....................150 Snoj, »Raziskovalci sv. pisma.« Kdo so in kaj uče? (Scru-tatores Bibliorum qui sdnt et quid doceant)................ 157 II. Praktični del (Pars practica): Grivec, Kristusovo življenje v novi luči.................181 G r i v e č , Za vzgojo elite.................................184 Ušeničnik F., Izredno sveto leto in veliki jubilej ob 1900 letnici našega odrešenja............................ 186 F. U., Odloki sv. stolice ...................................198 III. Slovstvo (Litteratura): a) Pregledi: 1. Manijevi spisi najdeni (F. K. Lukman).....................203 2. Dela sv. Lavrencija Brindiškega (J. Turk in J. Debevec) 205 b) Poročila in ocene: Sigeri de Brabantia, De aeternitate mutjdi (A. U.) 211 — Hofmann, Photius et ecclesia Romana II; Silva-Taro u c a , S. Leonis Magni tomus ad Flavianum episc. Constanti-nopolitanum (F. K. Lukman) 212 — Stapper, Ordo Ro-manus primus (F. U.) 213 — Opeka, Knjiga postave III; Očetov klic; Raztreseno klasje I—II (F. K. Lukman) 214 — Marolt, Dekanija Celje (M. Ljubša) 215 — S t e 1 è , L'art en Slovénie et le Byzantinisme (F. K. Lukman) 216. O ČASTI IN DOBREM IMENU V KANONSKEM PRAVU. (De iniuria et diffamatone secundum ius canonicum.) (Interpretatio C. I. C. can. 2344 nec non 2355.) Dr. Alo/zii Odar. Summarium. — In codicibus statalibus sive principalibus sive sic dictis secundariis (ex. gr. in lege de stampa) multa praescripta de honoris sanctione inveniri solent; conceptus laesionis honoris, calumniae, diffa-mationis et ita porro in ipsis praecise describuntur et positive determi-nantur. In iure autem canonico sive antiquo sive actuali pauca tantum praescripta de laesione honoris et bonae famae habentur. Novus codex sequens ius romanum et ius canonicum vetus distinctionem inter iniuriam realem et verbalem retinuit, quarum prima propter notissimum privilegium canonis e concilio Lateranensi II plurimos commentatores inveniebat et breviter delineatur disponente can. 6, n. 2 secundum istos probatos auctores. Describuntur in hac prima dissertationis parte varia nomina pro laesione honoris et famae in fontibus iuris canonici inventa nec non ab iurispru-dentia ecclesiastica et ab auctoribus adhibita. Breviter delineantur praescripta iuris romani de praefata iniuria eorumque evolutio in iure canonico classico, cum sint persaepe etiam ultimis temporibus ante codicem ab iuris-prudentia ecclesiastica in usum adducta praesertim in iis, quae attingunt actiones et processum. Codex noster retinuit in iniuria verbali distinctionem inter laesionem honoris (iniuria stride dieta) et bonae famae (diffamatio), sed terminologiam istam in omnibus codicis partibus fixam non esse mo-nendum est. De principali quaestione, in quo consistat nempe laesio sive honoris sive bonae famae, codice iuris canonici omnino silente, disseritur in secunda parte inprimis de elementis honoris et bonae famae sub respectu iuris naturalis, cum ius statale in iure codicis fons suppletorius non habeatur. Codices moderni sub alio respectu quam ius naturale vel theo-logia moralis de honore disserere prae oculis habendum est. In compara-tionem adducuntur praescripta codicis poenalis jugoslavici de anno 1929 et legis jugoslav. de stampa (ann. 1929). Duo sunt nempe principia de honoris sanctione in codicibus modernis expressa et quidem: honor et bona fama magni sunt influxus in vita sociali et propterea plus sanciri debent, quam usque adhuc in legislationibus fieri solebant; ob rationes boni publici autem et praesertim ob publicam honestatem libertas honestae criticae necessaria est. Principiis enunciatis sibi opponentibus legislator aequilibritatem invenire debet. Theologia autem moralis sequens ius naturale interrogat solummodo de hoc, an laedatur ius ad honorem et bonam famam, respective an inveniantur sufficientes rationes manifestandi crimen Bogoslovni Vestnik 9 occultum. In explicatione can. 2344 nec non 2355 describuntur et dissol-vuntur brevi analysi sententiarum S. Rotae Romanae adiecta variae quae-stiones de subiecto, cuius honor laeditur (personae physicae: vivae et defunctae; personae in hierarchico ordine constitutae; personae iuridicae et collectivae; ephemeridis administratio; quae interesse habere possint), de delicti obiecto (elementuni materiale ut tale; liceitas criticae operis privati et decreti ecclesiastici secundum can. 2344 sive doctrinalis sive disciplinaris; elementum formale: dolus, animus iniurandi), de satisfactione nec non de recompensatione honoris vel bonae famae ex bonis tempora-libus, de restitutione damni, de actionibus iniuriae et diffamationis earum-quae extinctionibus et praesertim de praescriptione, de admissione ad pro-bandum delictum nec non de delicti punitione. L Uvod. 1. Čast in dobro ime sta dobrini, ki sta za socialno življenje velikega pomena. Starozakonski teksti pripovedujejo, da je dobro ime več vredno kot veliko bogastvo (Pr 22, 1), kot dragocena mazila (Ekl 7, 12), več kakor tisoč bogatih in velikih zakladov (Ekl 41, 15). Zaščitil je Bog sam omenjeni dobrini v osmi božji zapovedi. Po nauku katoliške Cerkve so žalitve časti in dobrega imena ex genere suo težki grehi zoper pravičnost oziroma ljubezen. Samo po sebi je umevno, da prestopi te božje zapovedi kršijo red in mir v družbi in zato socialna oblast ni mogla ostati indiferentna do njih. Ni se čuditi, da je morala tudi Cerkev in sicer že v prvih stoletjih kazensko sankcionirati omenjeno božjo prepoved, ker znajo pač ljudje le redko brzdati svoje jezike in ker se od strasti razvneti sramoté, kot pravi Wernz1. Iz značaja časti in zlasti dobrega imena sledi, da se presojata po okolici. Vsebina obeh pojmov se je radi tega pač spreminjala tekom časa, zavisela je od kulturne stopnje ljudstva, od krajevnih razmer in tako dalje. Znano je, da je n. pr. drugače motrilo čast rimsko pravo in drugače germansko pravo. V krščanstvu je sicer individualni značaj posameznega človeka odločilnega pomena in, če danes temelji »osnovni pojem časti v ideji človeškega dostojanstva, ki gre vsakomur brez razlike«2, 1 Wernz, Ius decretalium, tom. VI: Ius poenale Eccles. catholicae, Prati 1913, 420. 2 Munda, Zaščita časti po novem kazenskem zakonu, Slovenski Pravnik 1932, 45. — Do velike francoske revolucije je temeljil pojem časti v pripadnosti k določenemu stanu; zato je bilo n. pr. neumljiva žalitev časti pri nekaterih osebah, n. pr. nesvobodnih. Primarno se je presojala žalitev čast» takrat po tem, kdo je žalil in kdo je bil žaljen. Za jugoslovansko odgovarja to naziranje zelo dobro vzvišenemu krščanskemu pojmu o podobi božji in o otroštvu božjem, vendar je treba presojati čast in dobro ime posameznika ne le po njegovem notranjem dostojanstvu, temveč tudi po stališču, ki ga zavzema v družbi. Iz tega bo po eni strani sledilo, da se mora čast in dobro ime oblastnikov in javnih funkcionarjev bolj zaščititi kot ona navadnih državljanov oziroma vernikov, ker prvi pač pri izvrševanju svojih funkcij omenjeni dobrini bolj potrebujejo, kar velja zlasti za poslovanje cerkvenih funkcionarjev, kjer je zaupanje večkrat conditio sine qua non za uspešno delovanje; po drugi strani pa si more poedinec čast in dobro ime z nečastnim življenjem pokvariti oziroma celo izgubiti, kar je mogoče zlasti radi tega, ker pojem časti ni enotnega kova. Nastane pa takoj cela vrsta vprašanj, kdaj in kako izgubi človek opravičeno svojo čast in svoje dobro ime in katera dejanja pomenijo žalitev omenjenih dobrin. Za notranje območje razpravlja o tem moralna teologija, ki uči, da morejo biti žalitve časti in dobrega imena ali grehi proti pravičnosti ali proti ljubezni. Razlikovanje med obema vrstama žalitev je že za moralno teologijo velikega pomena, spomnim naj le vprašanje o restituciji; še vse večjega pomena pa je razlikovanje za pravno področje. Moderne državne zakonodaje so pojme pozitivno opredelile in dobrine pozitivno zaščitile in na nje se more in mora opirati moralno bogoslovje, ko razpravlja o teh zadevah; drugače pa je seveda, kadar govorimo o zaščiti teh dobrin s kanonističnega vidika. 2. Pričujoča razprava naj bi pokazala, kako sta v veljavnem kanonskem pravu zaščitena čast in dobro ime; bavila se bo torej z interpretacijo kan. 2344 in 2355. V prvem je zaščitena čast in dobro ime nekaterih višjih cerkvenih funkcionarjev; drugi pa podaja kazensko sankcijo za žalitve omenjenih dobrin pri ostalih vernikih. Če že samo po vrhu primerjamo navedena pravo prim. čl. 50, 95, 111 Dušanovega zakonika (cfr. tudi Dolenc, Dušanov zakonik, 1925, 150). Cerkev je kljub temu, da je oznanila v svet načelo enakosti, vedno težje kaznovala žalitve, storjene hierarhično višje stoječim osebam (za veljavno pravo gl. kan. 2207, n. 1) (cfr. Odar, Cerkveni in jugoslov. kazenski zakonik, Bog. Vestnik 1930, 136). Primerjaj tudi določbe o infamiji spodaj v opombi 90. ,— Zato je umevno, da je razlikovati, vsaj pojmovno, med osebno častjo kot tako (persönliche Ehre) in med državljansko častjo (bürgerliche Ehre) ali stanovsko (Standesehre) ali uradno častjo (Amtsehre). Prav tako moramo razlikovati med častjo in častnimi pravicami; izguba časti in izguba častnih pravic ni torej eno in isto. kanona iz cerkvenega kazenskega zakonika z vzporednimi paragrafi modernih državnih kazenskih zakonikov, opazimo takoj veliko razliko med obema zakonodajama, ne le kar tiče obširnost zakonskih tekstov, temveč tudi v tem, da cerkveni zakonik v tej materiji ni sledil modernim državnim zakonikom, temveč razpravlja po starem zgledu de injuriis et de infamia. Zato je nujno potrebno, da pregledamo najprej določbe starega cerkvenega prava o zaščiti časti in dobrega imena; zlasti še radi tega, ker novi zakonik nikjer ne pove, katera dejanja so naperjena proti omenjenima dobrinama. Omenim pa takoj, da je imelo staro kanonsko pravo glede te materije le malo določb in da je prevzemalo zato zadevne določbe iz rimskega prava in moralno teološke pojme. V veljavnem cerkvenem pravu se seveda več ne moremo zatekati k rimskim določbam, ki itak v tem vprašanju niso bile precizne, ali k modernim državnim zakonom; glede moralno teoloških pojmov pa je treba previdnosti, ker pač moralna teologija z drugačnih vidikov motri navedeni dobrini, kot pa ju more in sme motriti pravni red. Žalitve časti in dobrega imena spadajo po cerkvenem na-ziranju med delieta mixti fori, kar pomeni, da je pristojna zanje tako cerkvena kot državna oblast, seveda vsaka po svojem zakonu. 2e iz tega vidika je zanimivo, da se ozre razprava tudi na zadevna vrhovna načela v našem državnem kaz. zakoniku odnosno v zakonu o tisku; stori pa naj to zlasti radi tega in seveda tudi Samo v toliko, da se pokaže načelna razlika v pojmovanju obeh zakonodaj. Osnovna misel modeme kazenske zaščite časti in dobrega imena, ki je izražena tudi v našem drž. kaz. zakoniku, sloni na dveh načelih: na pojačeni zaščiti časti in na svobodi dostojne kritike, zakonodaja mora dobiti med obema načeloma, ki sta si v nasprotju, ravnovesje3. Kanonsko pravo pa motri, kakor bomo videli, ves problem zaščite časti in dobrega imena drugače: gre za to, ali je bila žaljena naravno pravna pravica do časti in dobrega imena, ker pozitivno pravno ni določeno glede pojma časti in dobrega imena ničesar. Pri konkretni žalitvi bo torej kanonsko pravo motrilo materialni element, žalitev samo na sebi in v okoliščinah, v katerih je bila prizadejana, ter formalni element, žalivčevo intencijo, ki jo morejo kljub danemu materialnemu elementu upravičeni razlogi izključiti. 3 Munda, o. c. 46. II. Staro kanonsko pravo. 3. Dasi srečamo določbe o zaščiti časti že na iliberitanskem koncilu4, kar priča, da se je morala Cerkev že zgodaj, še preden je dosegla svobodo, baviti s to zadevo, vendar je značilno za vse staro kanonsko pravo, da je imelo določb o zaščiti časti in dobrega imena razmeroma zelo malo. Vrh tega je veljalo o njih kot sploh o starem cerkvenem kazenskem pravu, da so bile v tehničnem oziru zelo nepopolne, izdane ob konkretnih primerih in prvotno samo zanje, pozneje pa jih je zakonodajalec sam razširil, še večkrat pa jih je raztegovala judikatura in doktrina na primere, za katere prvotno gotovo določbe niso bile dane. G r a t i a n navaja nekaj mest tako iz papeških dekre-talov, povzetih po Psevdoizidorju, kakor tudi odločb koncilov. Mesta so citirana v Gasparrijevem aparatu h kan. 2344 in 2355. Večina teh mest razpravlja de calumnia v ožjem pomenu, torej o krivi obdolžitvi pred oblastjo, kar je seveda svojevrsten delikt“. Največ mest je iz C. 5, q. 1, ki obravnava, kot je povedano v uvodu, sledeči primer: In infamiam cuiusdam episcopi cartula accusationis occulte conscribitur; tandem accusator procedit in publicum. Episcopus semel litteris evocatus, causae suae die statuta adesse non valens, per procuratorem iudici se repraesentavit; absque smodali audientia damnatur. Demum iudicio per appellationem renovato, de accusatoris inimicitia episcopus conqueritur; tandem in probatione deficit accusator. Navedeni pravni primer je obsegal vprašanja iz procesualnega in kazenskega prava; z zadnjimi so se bavile tri kvestije od šestih. Prva kvestija, iz katere so vzeta v opombi 6 našteta mesta, se bavi s tem: qua poena feriendus sit, qui, famosum libellum clanculo seribens, probare negligit, quae litteris man-davit; peta razpravlja o vprašanju; an ideo aliquis sit habendus inimicus, quia crimen alterius indicat; in šesta o vprašanju: qua poena sit plectendus, qui quod intulit probare non valet. Obrazložena causa 5 iz Gratianovega dekreta nam nazorno pokaže, v kakšni zvezi so se takrat bavili z zaščito časti, in zato sem jo tudi obširneje navedel. Verniki so imeli splošno 1 Can. 3 = c. 3, C. 5, q. 1. B Cfr. Bar Hebraeus VII, 4 (ex const. pseudoap.): Clericus qui contu- melia afficit episcopum deponatur. Ita etiam, si presbyterum vel diaconum contumelia afficit. Ita... si regem aut principem (Fonti III, Codificazione canonica orientale, Vaticano 1931, 37). “ Cfr. cc. 1, 2, 3, 7, 8, C. 5, q. 1; c. 17, C. 6, q. 1; c. 24, C. 11, q, 1. tožilno pravico. Če je torej kdo komu očital kak delikt, se je smatralo, da je nameraval zločin oblasti prijaviti, in je šlo za to, ali more delikt dokazati ali ne. Razpravljali so torej večinoma le de calumnia v tehničnem pomenu. V ostalih citiranih .mestih iz Gratianovega decreta se nahajajo le splošni izrazi, tako contumelia, calumnia, convitia v c. 18, C. 11, q. 1, dalje clericus male die us v c. 5, D. 46; scripta in alterius famam c. 1, C. 5, q. 1 in končno personis iniuriam afficere v c. 21, C. 18, q. 4 V Gregorijevih dekreta lih imamo le dve mesti, ki se bavita z našo materijo, in sicer c. 1, X 5, 26 iz titula de maledicis; caput nosi napis: Maledicens Papae puniendus est, ut alii deinceps deterreantur et ipse arceatur; in c. 23, X 2, 27, ki navaja določbo Inocenca III, da je obsojenec in actione injuriarum infamen, a da ga more papež te infamnosti rešiti. Gasparijev aparat h kanonu 2344 navaja še iz Klementin c. 1, in Clem. 5, 7, ki obsega določbo Klementa V na viennskem koncilu proti redovnikom, qui in sermonibus suis Ecclesiarum Praelatis detrahant, dalje iz ekstravagant c. 3, Extrav. comm. 5, 9, kjer našteva Pavel II med rezervati sv. stolice primere: cuiusvis offensae, inobedientiae, seu rebellionis ... Pontificis vel Sediš Apostolicae . .. offensae personalis in Episcopum seu alium Praelatum in končno še c. 5, Extrav. comm. 5, 9, kjer Sikst IV podobno določa, da je rezervat sv. stolice primer: conspirationis in personam aut statum Rom. Pont. seu cujusvis offensae ejusdem Pont. vel dictae sedis . . . offensae personalis in Episcopum vel alium Praelatum. S tem so navedena vsa mesta iz splošnega prava, ki bolj ali manj jasno govore o zaščiti časti in dobrega imena, obenem so označena tudi različna imena za žalitve časti. Določb o zaščiti časti je torej klasično kanonsko pravo imelo le malo. Več so razpravljali o tem na partikularnih koncilih, tako na britanskih koncilih iz 13. stoletja, a tudi drugod n. pr. v Ostrogonu leta 1114, v Tarragoni leta 1239, v Avignonu leta 12707. 4. Teorija in judikatura sta uporabljali zlasti že zgoraj omenjeni dekretal iz 26 titula pete knjige v Gregorijevi zbirki in pa 36 titul iz iste knjige. Prvi od navedenih titulov ima napis 7 Cfr. Hinschius, System des katholischen Kirchenrechts, V/l, Berlin 1893, 204. de maledicis, kakor je bilo že zgoraj omenjeno. Obsega dve poglavji, od katerih ima drugo napis: Hic ponitur poena blasphe-mantis Deum vel aliquem Sanctum et maxime Virginem glorio-sissimam; razpravlja torej o blasfemiji. Omenjam to radi tega, da se razvidi zveza, v kateri so razpravljali o deliktih zoper čast, zakaj neposredno pred citirano določbo o blasfemiji je bil uvrščen caput z napisom: Maledicens Papae puniendus est, ut alii deinceps deterreantur et ipse arceatur. Določba je vzeta iz dekretala Klemena III iz leta 1190 in je zanimiva radi tega, ker so pozneje iz nje, kakor bomo še videli, sklepali, kdaj je dovoljeno preganjati žalivce časti cerkvenih hierarhov. Še pogosteje so navajali 36 titul iz pete knjige Gregorijevih de-kretalov, ki ima naslov: De injuriis et damno dato. Titul obsega 9 poglavij, od katerih prvih osem razpravlja o kaznivih dejanjih zoper imovino, torej de damno v širšem pomenu; caput 9, ki pride za naše vprašanje v poštev, pa se začenja: Si culpa tua datum est damnum vel injuria irrogata. Reiffenstuel začne razlagati to mesto s stavkom: Praesens injuria sumitur pro contumelia seu pro delicto, per quod dolo malo infertur alteri contumelia.8 Sodba Rimske rote z dne 11. avgusta 1917 razlaga, da se nanaša pojem injuria v citiranem dekretalu na osebne žalitve, ker se titul, v katerem se nahaja imenovani dekretal, naslavlja de injuriis et damno illato0. Razlaga sama po sebi ne drži, a dejansko so res po rimskem zgledu nanašali pojem injuria v cit. c. 9 na osebne žalitve. Od konca 17. stoletja dalje so obe obravnavani mesti c. 1, X 5, 26 in c. 9, X 5, 36 posplošili; v prvem so zrli določbe o žalitvi dobrega imena, torej o klevetah, kot bi rekli po današnji terminologiji; te žalitve so navadno imenovali diffamationes in jih delili za teologi v detractiones in calumniae. C. 9, X 5, 36 pa je judikatura in doktrina navadno aplicirala na žali t e v časti v ožjem pomenu, kar so imenovali contumelia; mogla se je ta žalitev na več načinov realizirati. Pripomnim pa, da terminologija ni bila enotna, kakor bomo še videli. 5, Ker torej v kanonskem pravu ni bilo dovolj jasnih zakonskih tekstov, se je doktrina in za njo tudi praksa zatekala k rimskemu pravu, ki je bilo, kakor je znano, do novega zako- 3 Ius Canonicum universum, Venetiis 1742, 1. V, t. 36, n. 2. 0 S. Rotae Romanae decisiones seu sententiae, vol. IX, Romae 1925, 194. Zbirko omenjenih sodb citiram tako, da navedem za znakom Dec. številko zvezka in stran v njem. nika dopolnilni vir kanonskemu pravu. Kakor je civilna judi-katura znani lex diffamari (C, 5, Cod. 7, 14)10 aplicirala v teh pravdah preko prvotnega pomena, tako tudi cerkvena, kot izrečno ugotavlja sodba Rimske rote z dne 12. dec. 191011. V rimskem pravu je Ulpian omejil pojem injuria zlasti na osebne žalitve12; videli smo, da so to prevzeli tudi kanonisti. Govorili so zato de iniuria in de infamia po zgoraj citiranem lex diffamari. Rimska rota je imenovala pravde radi žalitve časti in dobrega imena causae iniuriae ali pa causae diffamationis, včasih je v naslovu oba naziva združila: causa diffamationis seu injuriae. Ta običaj se je še ohranil. Če je pridružena še civilna tožba na odškodnino, se pravda večkrat imenuje causa diffamationis et refectionis damnorum. Iz rimskega prava poteka nadalje razlikovanje med realnimi in verbalnimi injurijami13, ki igra v cerkvenem področju radi privilegija canonis veliko vlogo. Realna injurija je pomenila po Ulpianu14 dejanski napad na fizično osebo in nasilno motenje stanovanja15. Ostale žalitve so imenovali verbalne; izraz verbalna injurija je bil v toliko netočen, ker ni pomenil, kakor bi se zdelo, žalitve, izrečene z besedo, ampak tudi žalitve, prizadejane na druge načine16. Kanonisti niso vedno sledili tej razdelitvi. Reiffenstuel n. pr. govori le de injuria in o njej piše: Injuria tribus, verbo scilicet, scripto et facto inferri 10 Coram Lega habitae S. R. Rotae decisiones sive sententiae, quas nempe Emus CÌardinalis Michael Lega annis 1909—1914 eiusdem sacri auditori! decanus exaravit, Romae 1926, 158. Zbirko citiram Coram Lega. 11 Istotam. 12 Injuria ex eo dieta est, quod non jure fiat, omne enim quod non iure fit, injuria fieri dicitur. Hoc generaliter; specialiter autem injuria dicitur contumelia (1. 1, D. 47, 10). Priznati pa je treba, da med rimskimi juristi v tej zadevi ni bilo edinosti (cfr. Triebs, Studien zur Lex Dei I, 1905, 127). 13 Injuriam autem fieri Labeo ait, aut re aut verbis: re, quotiens manus inferuntur; verbis autem, quotiens non manus inferuntur, convicium fit (I. 1, D, 47 ,10). Paulus je poznal tudi trodelno razdelitev: in corpore; verbis; cum dignitas laeditur; vendar ni bil dosleden; znan je namreč njegov stavek: iniuriam patimur aut in corpus aut extra corpus (Sent. de iniur. V, 4) cfr. Triebs, o. c. 127). 11 Lex Cornelia de injuriis competit ei, qui injuriarum agere volet ob eam rem, quod se pulsatum, verberatumve, domumve suam vi introitam esse dicat (cfr. Lex Cornelia 5, D. 47, 10). 15 Cfr. München, Das kanonische Gerichtsverfahren und Straf-recht H, 1866, 573. 16 München, o. c. II, 573. potest.17 Pod pojmom injuria verbo našteva žalitve, ki bi jih teologi imenovali contumelia, detractio in calumnia, torej sramotenje, opravljanje in obrekovanje18. Pod izrazom injuria scripto umeva libellos famosos vulgo Pasquillos10. Injuria facto pa nastane: dum quis alterum verberat, vulnerat, domum eius violenter ingreditur, vel aliud quid in contemptum, probrum aut infamia illius facit.20 Razlikovanje med realno in verbalno injurijo je torej tukaj zabrisano. V komentarju k titulu 26 pete knjige Gregorijevih dekretalov omenja Reiffenstuel še de-tractionem in calumniam, ki spadata pod splošni generični pojem maledictum; pravi namreč: maledictum dividitur in de-tractionem, calumniam et blasphemiam. Detractio mu je vobče žalitev dobrega imena. Detractio et detractor est, quando quis de absente male loquitur, eiusque famam denigret, aut immi-nuit dicendo de ilio, quod sit fur v. g. homicida, mendax, fallax.21 Avtor torej ne razlikuje med tem, ali so nečastne vesti, ki jih kdo o kom širi resnične ali ne; detractio mu je opravljanje in obrekovanje. V tem pomenu rabi izraz detractio tudi Ferraris, ki pa razlikuje med d. calumniosam in d. non calum-niosam22. Calumnia pomeni po Reiffenstuelu sramotenje: Calumnia et calumniator est quando quis in faciem alterius, seu in praesentia illius obicit.23 Sv. Tomaž pa je definiral detractio kot alienae famae per verba denigratio24; sramotenje pa imenuje contumelia, quae consistit in verbis, quibus aliquis id quod est contra alicuius honorem deducit ad eius et aliorum noti-tiam25. Iz navedenih izjav sledi, da je treba pri starejših avtorjih, ki jih Rimska rota neprestano navaja v pravdah radi žalitve časti in dobrega imena, paziti na terminologijo, ker isti izraz pomeni pri enem avtorju večkrat povsem nekaj drugega kot pri drugem ter utegne nastati v motivacijah sodb prava mešanica, ako se navaja avtor za avtorjem brez ozira na njegovo terminologijo. 17 0. c. 1. V, t. 36, n. 6. 18 0. c. 1. V, t. 36, n. 6. 111 O. c. 1. V, t. 36, n. 7. 20 O. c. 1. V, t. 36, n. 8. 21 0. c. 1. V, t. 26, n. 3. 52 Prompta bibliotheca, t. I, verb. detractio. 23 O. c. 1. V, t. 26, n. 3. V teologiji je bolj običajen naziv contumelia. 21 S. th. II—II, q. 73, a. 1. 25 S. th. II—JI, q. 72. 6. Podrobneje zakonski teksti v kanonskem pravu niso določali, v čem obstoji žalitev časti; prav isto je veljalo tudi za rimsko pravo. Moderni državni zakoniki pa so obsegali točnejše določbe. Zato je nastalo za cerkveno judikaturo vprašanje, ali naj se ravna ob pomanjkanju lastnih in rimskopravnih določb po modernem državnem pravu ali po naravnem zakonu, kot se izraža sodba Rimske rote z dne 12. decembra 1910“°. Odgovor je zavisel od tega, ali je le rimsko pravo dopolnilni vir kanonskemu pravu ali pa je tudi partikularno državno pravo, ki je izpodrinilo rimski ius commune27; spor ni bil nikdar avtoritativno rešen, prišel pa je do izraza v sodbah Rimske rote. Hollweck si je prizadeval, da bi se delikti zoper čast presojali po modernih državnih kaz. zakonikih. Daß das römische Recht, welches nicht eben auf einer hohen Stufe der Auffaßung in unserer Sache steht, für alle Zeiten und alle Verhältnisse maßgebend sein sollte, kann nicht ohne weiteres angenommen werden in setzt voraus, daß es als Hilfsrecht von der Kirche re-cipiert sei, was jetzt wenigstens nicht mehr richtig ist. Auch die geistlichen Gerichte haben deshalb, wenn es sich um gegenseitige Beleidigung von Klerikern handelt, das im betr. Gebiet geltende weltliche Strafrecht für die Feststellung des That-bestandes zu Grunde zu legen.28 Rimska rota je v tej zadevi, kakor sem že omenil, oklevala. Sodba z dne 12. decembra 1910, pri kateri je bil sodnik ponens Lega, se izraža takole: Non expli-catur (in lege nempe canonica vel romana canonizata) in quo consistat crimen diffamationis, sive conditiones non praefi-niuntur, quas intra crimen diffamationis consistat. Quare hae conditiones a lege naturali desumendae sunt, quum haec vigeat quousque ius positivum humanum expresse non deter-minet.29 Nato se sodba obrne direktno proti modernim državnim zakonikom, ki pri žalitvah ne zahtevajo vedno formalnega elementa: Insistendum esse visum est... in hac asserenda con-ditione in detractione, ut iuridice haec imputetur, quia hodie in Codicibus civilibus et potissimum in Codice poenali italico a. 1889 praecepta detractionem vel in genere diffamationem vetantia constituta sunt cum quadam ampliatione seu exag- 26 Coram Lega, 185. 27 Prim. o tem Reiffenstuel, o. c. Prooemium nn. 224—227. 28 Die kirchlichen Strafgesetze, Mainz 1899, 277. 20 Coram Lega, 158. geratione.30 Apelacijska sodba Rimske rote pa se je v isti zadevi coram Heiner postavila dne 19. junija 191131 na stališče, da je treba zadevo presoditi ex lege scripta, po modernem drž. kaz. zakoniku, in sicer v tem konkretnem primeru po italijanskem ali nemškem. Še tretji turnus se je bavil pri Roti z isto zadevo, pa je v sodbi z dne 24. februarja 191232, coram Seba-stianelli potrdil prvo od obeh sodb. K Hollweckovemu mnenju pa se je zopet nagibala sodba z dne 21. februarja 1914; pravi namreč: Iniuria, iuxta moderni iuris principia, quae magis re-spondere praesumuntur hodiernis temporibus, quam antiquae leges romanae, ut tradit Hollweck . . .33 Danes je kontroverza v formalnem oziru brez pomena, ker v kazenski materiji državni zakoniki niso dopolnilni vir kanonskemu pravu. 7. Razmeroma številne so bile v starem kanonskem pravu določbe de libellis famosi s. Izraz pomeni prvotno anonimen spis, ki koga dolži zločina: eine anonyme oder pseudonyme Schrift oder Darstellung, in welcher Jemand einer strafbaren Handlung bezichtigt oder verdächtigt wird.34 Zagrešil je ta delikt, kdor je koga obdolžil kakega kaznivega dejanja, pa ni mogel dokazati, da je resnično, kar je trdil35. Razlog za to, da pisana obdolžitev sama po sebi še ni bila delikt, je bil v zvezi s splošno tožilno pravico, ki jo je dovoljevalo pri deliktih staro cerkveno pravo. Libellus famosus accipitur, quasi accu-satio, cuius auctor adigebatur vel probare crimen impactum, vel puniri ut calumniator, pravi rotina sodba z dne 30. decembra 19123“. Kazni za take delikte so bile stroge: bičanje37, izobčenje38; v določenih primerih je pozneje čakala takega pisca poena talionis, tako n. pr. po konstituciji Pija V, Cum primum z dne 1. aprila 1566 njega, ki je koga dolžil bogokletstva, simo- 30 Coram Lega, 159. 31 Dec. III, 274—292. » Dec. IV, 112—123. 33 Dec. VI, 85. 34 Hollweck, o. c. 279. 35 Qui repertus scripta non probaverit, flagelletur, et qui ea prius invenerit, rumpat, si non vult auctoris facti causam incurrere (c. 1, C. 5, q. 1). 30 Coram Lega, 366. 37 Qui ... repertus scripta non probaverit, flagelletur (c. 1, C. 5, q. 1). 38 Si qui inventi fuerint famosos libellos in Ecclesia ponere, anathe- matizentur (c. 3, C. 5, q. 1). nije ali sodomskega greha39. Pozneje so bile kazni kot pri deliktih zoper čast sploh arbitrarne. Od libellus famosus se razlikuje p a s k v i 1 a , ki je »eine Injurie (Beleidigung, üble Nachrede, Verleumdung), für welche absichtlich die Form einer öffentlichen Verbreitung in Schrift oder sonstigen Formen typischer Vervielfältigung, Zeichnung, Schnitz- und Gußwerk gewählt ist«40. Paskvila je torej le kvalificirana žalitev; nasproti paskvilantu je bilo treba dokazati, da je res žalil in da je imel namen žaliti; pri libellus famosus pa je pisca zadela kazen, ako ni dokazal, da odgovarjajo obdolžitve resnici41. Vendar pa v praksi kanonisti niso razlikovali med omenjenima vrstama žalitev. Reiffenstuel piše n. pr.: quod si hujusmodi scriptura omisso nomine Authoris in vulgum spargitur, libellus famosus dicitur... vulgo Pasquilli.42 Običajno so trdili, da mora biti libellus famosus anonimen spis, vendar to ni bilo splošno sprejeto. München piše n. pr.: »Es kommt auch nicht darauf an, ob die Schrift den Namen der Verfassers, oder eine falsche Unterschrift trägt, oder gar nicht unterschrieben ist.«23 Isto je izrazila sodba Rimske rote z dne 28. januarja 1914: Omni procul dubio in themate res est de libello famoso, quippe ephemeris si convicatur de diffamatione, hanc patrat per notitias typis editas in vulgus sparsas, et in hoc consistit, quoad substantiam, libellus famosus.44 Tako je presojala Rimska rota v pravdah o žalitvah s tiskom po določbah de libello famoso45. Oziraje se na javno tožilno pravico je umevno, da je Rimska rota v tiskovnih pravdah presojala ne le o tem, ali je inkriminirani članek ali spis v resnici žalitev, ampak tudi o tem, ali je pisan o zasebniku ali o osebi, ki se poteguje za javno službo oziroma tako službo že opravlja4", in končno tudi o tem, ali je 30 Quod si aliqui ex calumnia aliquos denunciasse coraperti fuerint (namreč glede blasfemije, simonije ali sodomskega greha, kot se našteva zgoraj) eos ad poenam talionis teneri volumus, et mandamus (Codicis iuris canonici fontes, ed. Gasparri, I, n. 111, § 14, str. 200). H o 11 w e c k , o. c. 279. 41 H o 11 w e c k , o. c. 279. 42 O. c. 1. V, t. 36, n. 7. Enako istoveti München, o. c. II, 606. 43 O. c. II, 609. 44 Coram Lega, 557. 45 Cfr. sodbo z dne 30. decembra 1912, Coram Lega, 360—375; sodbo z dne 28. jan. 1914, Coram Lega, 547—563. 16 Sodba z dne 28. jan. 1914, Coram Lega, 547—563. pisec imel odnosno ali je mogel imeti animum accusandi47. Če piše n. pr. pisec o deliktu, za katerega je bil krivec že kaznovan, je animus accusandi izključen48. Ker v veljavnem pravu javne tožilne pravice v kriminalnih zadevah ni, je zadeva sedaj drugačna, kakor bomo videli pozneje. 8, Če govodimo o pregonu žalitve časti, moramo imeti pred očmi rimsko pravo, ki je zelo močno vplivalo na kanonsko procesno pravo. Osebna žalitev je spadala v rimskem pravu med privatne delikte v tem pomenu, da se je pregon začel le na tožbo žaljenca. Nam etsi pro publica utilitate exercetur, privata tamen est (sc. actio iniuriarum).40 Lex Cornelia je dala žaljencu ob realnih injurijah na razpolago, da si izvoli ali pri-vatnopravno actio injuriarum ali pa iudicium publicum, ki pa prav za prav ni bil v polnem pomenu publicum, ker je bil upravičen za tožbo le žaljenec50. Za injurije je veljalo splošno načelo, da podajajo osnovo za civilno ali za kazensko tožbo. In summa sciendum est, de omni injuria eum qui passus est, posse vel criminaliter agere, vel civiliter.51 Prav isto velja za cerkveno območje. Izraz civiliter ne pomeni tožbe na povrnitev materialne škode (restitutio), temveč ad debitam satisfactionem praestandam, kot se izraža v veljavnem zakoniku kan. 2355, ali kakor pravi Wernz, da pomeni actio, qua actor petit satisfactionem in suum privatum commodum v nasprotju z actio criminalis, qua accusator intendit poenam ad vindictam puhlicam52. Zadoščenje za verbalne injurije je dosegel žaljenec z actio aestimatoria, kjer mu je sodnik po svobodni oceni priznal vsoto, ki jo je zahteval od žaljenca kot zadostilo53. 2aljenec je mogel vrh tega zahtevati z actio re-can tatoria ali ad palino d iam, da žalivec prekliče žalitev. Zadnja tožba je bila v kanonskem pravu zelo v navadi54. Iz narave same te tožbe sledi, da je imela namen popraviti dobro ime, ki je trpelo z žalitvijo. Če je bil žalivec klerik, in zlasti če je bil žaljeni duhovnik, je določalo kanonsko pravo, 17 Sodba z dne 30. dec. 1912, Coram Lega, 367. 48 Istotam. 42, 1, D. 3, 3. 50 K ü b 1 e r , Geschichte des römischen Rechts, Leipzig 1925, 185. 61 32, D. 47, 10. 52 O. c 423. Treba je torej razlikovati med satisfactio in restitutio. 58 M ü n c h e n , o. c. II, 599; K ü b 1 e r , o. c. 184. 54 Cfr. Schmalzgrueber, Ius ecc. universum, Ingolstadt 1726, tit. de injuriis, nn. 41, 42, 48. da naj se žalivec prisili, da prosi odpuščanja. Clericus male-dicus, maxime in sacerdotibus, cogatur ad postulandam veniam; si noluerit, degradetur.55 Dosegel je to žaljeni z a c t i o ad depreca t ione m. Deprecatio obsega z žalivčeve strani priznanje pravnega reda, ki je bil z žalitvijo kršen, dalje preklic in pa ponižanje, ker mora prositi odpuščanja, za žaljenca pa pomeni zadoščenje in zavest, da izkaže žalivcu dobroto, ako mu odpusti in ne terja zanj kazni po zakonu. Ker vsebuje deprecatio tajni preklic, zato ni bila ob njej potrebna še posebna actio ad palinodiam. Vprašanje o materialni škodi, ki jo je žalitev povzročila žaljenemu, z deprecatio ni bilo tangirano50. Lahko je umeti, da je actio ad deprecationem uspela zlasti pri žalitvah, ki so jih zagrešili kleriki, vendar pa ni bila omejena le na žalitve klerikov57. Iz kanonskega prava je prešla omenjena tožba v civilno zakonodajo58, kjer so jo nekateri omejevali le na realne injurije00’60. 9, Radi evangeljskega nauka o odpuščanju krivice je nastal pomislek, ali sme vernik zahtevati kazen za žalivca, ali mu ni nasprotno dolžan odpustiti. Pri žalitvah navadnih vernikov so kanonisti pomislek lahko rešili. Quamvis injuriam passus teneatur injurianti ignoscere in hoc sensu, quod nullum odium, nullamque vindictae cupiditatem adversus illum habere vel fovere minus reipsa vindicare se velit, tarnen non tenetur eidem remittere injuriam vel ignoscere in tantum, ut ora-nem etiam actionem injuriarum vel ad Palinodiam remittat, sed potest, immo subinde tenetur ad tuendam suam famam et honorem, harum actionem aliquam pro lubitu assumere, je učil v soglasju s tradicijo Reiff enstuel01. Težja pa je bila zadeva, C. 5, D. 46. ““München, o. c. II, 600 s. 07 M ii n c h e n , o. c. II, 601. 68 Hollweck, o. c. 279. 59 V o e t i u s: Plane in reali injuria recantationi locus non est, sed potius ad iniurae realis illatae deprecationem contendendum est (cfr. München, o. c. *11, 601. 60 Vedno niso razlikovali med tožbo ad deprecationem in ad palinodiam; sodba Rimske rote z dne 20. oktobra 1917 pravi n. pr.: duplex .. . datur injuriarum actio, altera, quae est tantum civilis, et dicitur ad palinodiam qua actor intendit accusatum compellere ut dicteria sua famosa retractet; et altera quae civilis et criminalis est, quae actio injuriarum audit, qua accusator praeter damnorum refectionem poenam quoque intendit ad vindictam publicam (Dec. IX, 271 s.). 01 O. c. 1. V, t. 36, n. 28. če je šlo za žalitve cerkvenih hierarhov. V Gratianovem dekretu je namreč mesto, kjer papež Gregor Veliki hudo graja škofa Januarija, ki je izobčil nekega Izidorja, ker ga je ta razžalil, in pravi: Quae res nos vehementer affligit: quod si ita est, nihil te ostendis de coelestibus cogitare, sed terrenam te habere conversationem significasi dum pro vindicta propriae iniuriae (quod sacris regulis prohibetur) maledictionem ana-thematis invexisti.62 O žalitvah, storjenih papežu, je izdal Klemen III 1. 1190 določbo, ki ima v Gregorijevih dekretalih napis: Maledicens Papae puniedus est, ut alii deinceps deterre-antur et ipse arceatur. V besedilu samem pa so besede: .. quod cum I. Clericus multis coram adstantibus verba quaedam in depressionem officii vel beneficii nostri protulit, ipsum a temeritate sua compescas. Ut poena illius aliis terro-rem incutiat, ne de caetero contra Romanam Ecclesiam in talia verba prorumpant.03 Ker so v navedenem tekstu izrazi in depressionem officii vel beneficii in contra Romanam Ecclesiam, so sklepali, da se žalitve papeževe osebe ne morejo preganjati, ker mora papež kot namestnik Kristusov odpustiti: mansuetudo Christi, cuius Papa in terris Vicarius est, omnino requirit, ut ipse Papa talem iniuriam personae illatam, remittat.64 Citirano Klemenovo določbo so razširili tudi na žalivce škofovske službe. Za dokaz, da omenjena določba izključuje pregon osebne papeževe in škofove žalitve pred cerkvenim sodiščem, so se sklicevali na Justinijanovo odredbo vi. 10, Cod. 1, 3, kjer cesar naroča državnim oblastnikom, naj v primerih, ko je škof žaljen, ne čakajo, ut episcopus injuriae propriae ultionem de-poscat, cui sanctitas ignoscendi gloriam dereliquit. Iz dveh razlogov škof ne more po Reiffenstuelu kazensko preganjati osebnega žalivca, zakaj prvič ne more biti sodnik in causa propria in drugič: mansuetudo et sanctitas requirit, ut remittat65. Ni treba omeniti, da tako naštevanje razlogov avtorju ni v čast. Reiffen-stuel navaja dalje za zgled papeža Pija V, ki je žalivca, ki ga je razžalil s sramotilno pesmijo, nagovoril: Si tu mihi ut Summo Pontifici maledixisses, impunis non fores. Verum quia in fratrem Michaelem (hoc nomen ei ut Religioso erat) in monachum Scar- «5 C. 27, C. 23, q. 4. “ C. 1, X 5, 26. M R e i f f e n s t u e 1, o. c. 1. V, t. 26, n. 9. “ O. c. 1. V, t. 26, n. 9. pocensem convitia iactasti, liber abi, quo vis.“6 Že citirana 1. 10, Cod. 1, 3 je naročala pokrajinskim oblastnikom, naj ne čakajo, da se bodo škofje pritožili radi žalitev, in je dostavila: Sitque cunctis laudabile, factas atroces sacerdotibus aut ministris iniurias veluti crimen publicum persequi, ac de talibus reis ultionem mereri. Iz tega so nadalje kanonisti sklepali, da spadajo žalitve škofov pred svetna sodišča, ki naj nastopijo proti žalivcem ex offo, ker škofje sami pač ne morejo67. Pozneje so to zahtevo radi spremenjenih odnosov med Cerkvijo in državo opustili, zlasti v dobi po veliki francoski revoluciji. Namesto kazenskega pregona naj se pri žalitvah klerikov nalože žalivcem pokore. Šele potem, če žalivec pokore noče sprejeti, naj ža-ljenec išče pravice pri sodišču. Primerno pa je, da papež, škofje in kleriki sploh osebne žalitve odpuste, ne da bi iskali zadoščenja pri sodišču68. 10, Tožbena pravica pri žalitvah je po starem pravu prenehala na več načinov. Tako, če je žaljenec žalivcu odpustil. Ea namque, quae in nos committuntur, facile possumus dimittere, je bilo pisano v Gregorijevih dekretalih09. Izraz possumus pa je pojasnila glosa: in quantum nostrum privatum commodum tangit, sed in quantum tangit commodum aliorum non possumus. Dalje je prenehala pravica preganjati žalitev s smrtjo tako žalivca kot žaljenca, s preskripcijo in per retor-sionem70. Retorzijo so smatrali ali za obrambo proti novim žalitvam, ali pa za maščevanje za pravkar izrečeno. V prvem primeru je žalitev kljub retorziji ostala, v drugem je bila kompenzirana. Kateri primer pa je bil podan, je bila quaestio facti. Civilna tožba v obeh primerih, če je bil na obeh straneh dolus, ni bila dopuščena, oziroma je bila v prvem vsaj oslabljena z exceptio doli71. Nekateri avtorji so dostavljali, da prestane tožbena pravica pri žalitvah tudi z zadoščenjem, ki je podano na zakonit način, kar je razumljivo samo po sebi72. Tožbena pravica je po aplikaciji rimskopravne določbe (5, Cod. 9, 3) pri verbalnih injurijah zastarala po enem letu; pri realnih injurijah 69 Istotam. 67 iR e i f f e n s t u e 1, 1. c. 1. V, t. 26, n. 11. 68 H o 11 w e c k , o. c. 278. 6I> C. 28, C. 23, q. 4. 70 R e i f f e n s t u e I, o. c. 1. V, t. 26, nn. 22—27. 71 München, o. c. II, 607 s. 75 Wernz, o. c. 423; Schmalzgrueber, o. c. n. 42/ kakor tudi pri libellus famosus ali injuria scripta, kot je to imenoval Reiffenstuel73, tožbena pravica ni nikoli zastarala. Libellus famosus est delictum continuum, quod est successivum et permanens usque dum abolita penitus non sit delicti sub-stantia, pojasnjuje sodba Rimske rote z dne 30, decembra 191274; jasno je, da ta razlaga ne zadovoli in ne odgovarja modernemu naziranju o zastaranju zločinov, kar bom še pozneje omenil. 11. Kar zadeva kazen za žalitev časti v starem kanonskem pravu, je treba najprej omeniti, da je bil žalivec, ki je bil obsojen radi žalitve bodisi realne ali verbalne bodisi v civilni ali kazenski pravdi, infamen; pogoj je bil, da je bila žalitev težka75. V tem pogledu je zanimiv odgovor papeža Inocenca III v c. 23, X 2, 27. Nekdo je bil namreč obsojen, ker je razžalil tožilca, češ, da njegov (obsojenca) konj non esse minoris pretii, quam capillos ipsius (tožilca). Obsojenec se je bal, da je postal radi obsodbe infamen. Obrnil se je zato na papeža, ki pa mu je odgovoril: volumus te per praedictam sententiam non notari in je dodal tudi razlog: quod nulla fuerit vel minima injuria. Primer nam kaže, kako natančni so bili takrat glede časti in koliko važnost so polagali na obsodbo76. Nastalo je seveda vprašanje, za kolikšno injurijo zadene žalivca v srednjem veku zelo težka kazen zakonske zloglasnosti. Glose k zgoraj navedenemu razlogu papeža Inocenca III so zadevo skušale pojasniti, a malo jasno; glasile so se namreč: quod condemnatus de injuria notatur infamia, nisi injuria sit minima; damnatus pro nulla vel modica injuria infamis non efficitur. Infamnost je dalje zadela -tudi njega, ki je bil radi omenjenih deliktov obsojen pred svetnim sodiščem. Radi tega so nastale v cerkvenem območju še večje težkoče. Po Hollwecku je bil n. pr. v Nemčiji infamen le oni, ki je bil obsojen na zaporno kazen preko treh mesecev, če ni šlo za böswillige Verleumdung; ob tem deliktu pa je bil obsojeni delinkvent infamen v vsakem primeru77. Sodnik je mogel v sodbi izreči, da obsojenca kazen infamije ne zadene. 73 O. c. 1. V, t. 26, nn. 25—26. — Pomniti pa je, da zastaranja kriminalnih tožb cerkvenopravni viri do leta 1898 niso poznali (Roberti, De processibus 1, 1926, 363). 74 Coram Lega, 373. 76 C. 23, X 2, 27. "München, o. c, II, 602. 77 H o 1 lw e c k , o. c. 278. Bogoslovni Vestnik 10 Posledica zakonske zloglasnosti je bila tudi iregularnost, ki so jo v starem pravu smatrali za kazen. Učili pa so, da postanejo iregularni le oni, ki so obsojeni pred cerkvenimi sodišči78. Že iz navedenega je razvidno, koliko nejasnosti je bilo le glede zloglasnosti, čeprav je bilo vsaj to ugotovljeno, da pri težji difa-maciji zadene obsojenca. Poleg infamnosti pa so bile določene za žalitve še druge kazni. Če je žalil klerik, je moral za kazen prositi odpuščanja, ako tega ni storil, ga je čakala depozicija70. Za klerika, ki je razžalil lastnega škofa, je bilo določeno, da naj se deponira »et curiae tradatur et recipiat, quod inique gessit«80. Kazni za redovnike, ki bi žalili cerkvene prelate, so bile določene v redovniških pravilih; na viennskem koncilu je glede njih odredil papež Klemen V, da naj se strogo izvajajo81. Žalitve cerkvenih prelatov sploh so bile sv. stolici pridržani grehi82. Vse dosedaj navedene kazni razen zloglasnosti niso nikdar postale občeveljavne; polagoma pa so sploh prišle iz rabe, tako da je tudi klerike čakala za žalitve le arbitrarna kazen83. Za žalitve s pismom (libellos famosos) je bila določena hujša kazen in sicer po c. 1, C. 5, q. 1 bičanje in po c. 3, C. 5, q. 1 izobčenje. Prva od omenjenih kazni je kmalu prišla iz rabe, splošna sploh ni nikdar postala, in prav isto velja po Wernzu o izobčenju84. Pisci takih sramotečih spisov so bili torej po obsodbi infamni, škof pa jih je mogel kaznovati z arbitrarnimi kaznimi; po Hollwecku85 pa so ipso facto zloglasni80 in dolžni dati zadoščenje; ako tega ne store, jih more škof izobčiti87, klerike pa deponirati88. Zopet primer, kako je bilo staro kanonsko kazensko pravo nejasno. Po rimskem zgledu so tudi v cerkvenem področju smatrali žalitve staršev, predstojnikov in klerikov pri izvrševanju dolžnosti za kvalificirane delikte, 78 Istotam. 79 C. 5, D. 46. 80 C. 24, C. 11, q. 1. 81 C. 1, in Clem. 5, 9. 82 Cc. 3, 5, Extrav. comm. 5, 9. 83 Wernz, o. c. 422. 81 O. c. 422. 85 O. c. 279. 80 Cc. 1, 2, C. 5, q. 1. 87 C. 3, C. 5, q. 1. 88 Arg. iz c. 5, D. 46, kjer je govor de clerico maledico; omenil sem že, da c. 5, D. 46 ne zahteva od takega klerika le satisfactio, ampak tudi veniae petitio. ki jih je mogel sodnik kaznovati s primernimi težjimi kaznimi8". Že zgoraj je bilo omenjeno, da je papež Pij V določil za obdol-žitve blasfemije, simonije in sodomije poenam talionis, kar pa splošno niso sprejeli. Iz povedanega sledi, da je bila v starem kanonskem pravu splošno določena za žalitve časti le infamia iuris, ki je zadela žalivca po obsodbi, oziroma paskvilanta takoj, ko je postal znan. Kvalificirane delikte je vrh tega moglo sodišče kaznovati s primernimi kaznimi, zlasti če je žalil klerik ali je bil žaljen klerik oziroma cerkven funkcionar. III. Veljavno cerkveno pravo. 12. V starem pravu je bilo, kakor smo videli, vprašanje o žalitvah časti zelo nepovoljno rešeno, čeprav je bilo vprašanje časti kot tako v cerkvenem območju vedno zelo pomembno, kar nam priča zlasti institut infamije, o katerem je v cerkvenopravnih virih nenavadno veliko sledov, in ki je igral izredno važno vlogo pri izbiri kleriških kandidatov. Bilo pa je vprašanje časti in dobrega imena pri tem le indirektno prizadeto, ker je šlo pri infamiji prvotno v prvi vrsti le za kvalitete, ki so se zahtevale pri duhovniških kandidatih, pozneje pa za dejansko prepričanje, da kdo ni vreden v družbi polnega zaupanja (infamia facti) in za zakonske določbe, po katerih je kdo v iz-vestnih primerih bodisi radi izvestnega zločina ali radi pomanjkanja določenih lastnosti ali radi izvrševanja nekaterih poslov postal ex lege zloglasen, kar je imelo zanj zakonito določene posledice (infamia iuris)"0. Določb o žalitvah časti in dobrega 8" Cfr. H o 11 w e c k , o. c. 278. 1)0 Infamia v polnem pomenu ne znači le ugotovitve, da o kom dobrega glasu ni, temveč tudi obsodbo subjekta radi pomanjkanja dobrega imena (S t r e m 1 e r , Traité des peines ecclésiastiques, Paris 1860, 41). Na podlagi opominov apostola Pavla (1 Tim 3, 7) že v prvih krščanskih časih niso pripuščali v kler takih kandidatov, proti katerim je bila naperjena tožba radi katerega izmed delicta capitalia (apostolski can. 61; can. 9 in 10 koncila v Neocezareji iz 1. c. 314; cfr. Thomassinus, Vetus et nova Ecclesiae disciplina circa beneficia et beneficiarios II, Lugduni 1705, 168. 169). Še celo javna pokora je puščala na penitentu madež, ki je branil vstop v kler (c. 68 iz 4. sinode v Kartagini, cfr. Thomassinus, o. c. 169), če je namreč penitent pri njej javno priznal posamezni greh, kot je pojasnila četrta sinoda v Toledu iz leta 671 (can. 53). V IX. stoletju se pojavi v zapadnogotski cerkveni provinci zloglasnost kot kazen tako za imena v svojskem pomenu je bilo v starem pravu razmeroma malo, pa še te, kar jih je bilo, niso bile splošne, temveč partikularne, izdane za posamezne primere; teorija pa, ki je hotela materijo sistematično obravnavati, kakor tudi jurisprudenca, ki je hotela najti v njih opore tudi za bolj ali manj slične primere, sta določbe širili preko zakonovega teksta. Stvar je bila tem bolj zapletena, ker so se po starem naziranju zatekali v primerih, ko ni bilo kanonskih določb ali te niso bile zadosti jasne, k svetnemu pravu, prvotno k rimskemu, pozneje pa nekateri avtorji in deloma tudi judikatura k takratnemu državnemu pravu, med tem ko je večina avtorjev in večina sodb Rimske rote ostala pri rimskem pravu; ker pa slednje v tej materiji ni stalo visoko in ni prav odgovarjalo današnjemu pojmovanju časti, je umevno, da je bila zaščita časti pred novim zakonikom v Cerkvi le slabo urejena. Omenjeni so bili nadalje različni iz rimskega pravnega umevanja povzeti načini pregona teh deliktov kakor tudi za- klerike kot laike (cfr. H i n s c h i u s , Kirchenrecht IV, 814). Izrekali so jo pod različnimi imeni. Po nepristnih Psevdoizidorjevih dekretalih, ki jih uporablja tudi Gratian (c. 17, C. 6, q. 1; c. 3, q. 4; c. 23, C. 2, q. 7), je zašla infamia že sredi tretjega stoletja pod pap. Štefanom I. v sistem cerkvenega kaznovanja {cfr. Corpus Iuris Can., ed. Richter-Friedberg I2, Lipsiae 1922, 516). S poživljenim študijem rimskega prava se je uvedla v kanonsko pravo še rimskopravna infamia, qua minuitur existimatio (cfr. d'A n g e 1 o , Ius digestorum I, Romae 1927, 278), ki jo je jurist Kallistrat definiral kot dignitatis inlaesae status, legibus ac moribus comprobatus (15, § 1, iD. 50, 13). Dictum Gratiani § 20 ad c. 2, C. 3, q. 7 je že razločeval med različnimi načini, kako postane človek infamen; dalje podaja Gratian na več mestih (c. 9, C. 3, q. 5; c. 2, C. 3, q. 7; c. 17, C. 6, q. 1) cel katalog zločinov, ki so imeli za posledico zloglasnost. Napis k c. 3, C. 6, q. 1 pa se je glasil naravnost: infames sunt qui regnum Dei consequi non possunt. S prav redkimi izjemami se je od 11. stoletja dalje raztegnila kanonična infamnost na vse tiste, ki so bili po rimskem pravu (D. 3, 2; Cod. 2, 11) infamni, in teh je bila zopet cela vrsta. Zelo pogosto in za najrazličnejše delikte se omenja kazen infamije v papeških pismih iz 16. stoletja. Iz povedanega je razumljivo, da je kanonična infamnost po obsegu zelo presegala rimskopravno zloglasnost. Že Gratian in za njim mnogi prav do sirske sinode na Libanonu’ iz leta 1887 (Synodus Sciarfiensis Syrorum in monte Libano celebrata 1887, Romae, 159), ki je zadnja naštevala zločine in okoliščine, ki nakopljejo zloglasnost, niso zadosti razlikovali med dejansko in zakonsko zloglasnostjo, dasi je oba pojma uvedla, ali upravičeno ali neopravičeno, to je vprašanje zase, že stara glosa v rimskem pravu. Teorija je v poznejši dobi shematično razločevala tri načine, po katerih je mogel kdo postati zloglasen: ali s samim dejanjem, ali s sodbo, ali radi narave izrečene kazni (cfr. Schmalzgrueber, Ius ecclesiasticum, t. V, p. II, Romae 1845, 287). V podrobnem naštevanju pa je bilo med avtorji mnogo nimivo zamenjavanje evangeljskega sveta in pravnega reda pri vprašanju, ali je dovoljeno članom cerkvene hierarhije preganjati osebne žalitve. Če imamo omenjene pomanjkljivosti pred očmi, bomo laže umeli tozadevne določbe v veljavnem zakoniku. 13. Zakonik razpravlja o žalitvah časti vobče v kan. 2344 in 2355, ki pripadata dvema različnima naslovoma. Kan, 2344 se namreč nahaja v titulu de delictis contra auctoritates, per-sonas, res ecclesiasticas; kan. 2355 pa v titulu de delictis contra vitam, libertatem, proprietatem, bonam famam ac bonos moreš. Vidik, pod katerim razpravlja zakonik o žalitvah časti na dveh različnih mestih, se razbere iz navedenih naslovov obeh titulov. O žalitvah cerkvenih hierarhov razpravlja torej zakonik pod popolnoma drugim vidikom kot o žalitvah sploh. Pripomnim pa takoj, da je v kan. 2344 govor le o nekaterih verbalnih injurijah in da je zaščitena po tem kanonu čast le nekaterih cerkvenih nesoglasja, kar se je pokazalo zlasti pri vprašanju, kateri posli infamirajo. Med infamne niso prištevali le carnifices, lictores, histriones, ducentes uxorem pupillam vel uxores viles (meretrices, saltatrices, jaculatrices) temveč nekateri tudi aurigas, cursores, citharoedos, lyristas, marcellarios, satellites, cloacas emundantes, pelles expurgantes. Strogega se je v tem pogledu pokazal zlasti Ferraris (Prompta Bibliotheca, Venetiis 1782, pod besedo irregularitas). Drugi (že sv. Alfonz, Suarez in novejši skoro brez izjeme) pa so se postavili na pravilnejše stališče, češ, da niso zloglasni oni, ki izvršujejo abjectam artem, quae nec peccatum nec peccati ullam praesumptionem involvit. Enako je odločila SCC proti kartaškemu generalnemu vikarju, ki kandidatu, dasi je ta imel predpisane kvalitete, le radi tega ni hotel izdati dimisorijev za ordinacije, ker sta bili prosilčeva mati in stara mati babici (SCC in Carth. ordin. 26. april. 1755, Pallotini, Collectio omnium conclusionum et resolutionum. S. Cone. Trid., IX, Romae 1882, 550, št. 66). Zanimivo je, da je ostal oziroma postal dejansko zloglasen, kdor je bil pri sodišču oproščen radi pomanjkanja dokazov, kar so izrekali s klavzulo: novis supervenientibus iudiciis ali ex hactenus deductis ali non repertus culpabilis (cfr. odgovore koncilske kongregacije in Vigilien., 23. sept. 1613; Nullius Montis Virginis, 16. febr. 1788; Bonaventana, 16. avgust. 1763; Feretrana, 15. mart. 1794, Pallotini, o. c. IX, 542—550). Če pa je bila sodba v celoti in izrečno oprostilna, ni bilo zloglasnosti (cfr. SCC Taurin. 24. mart. 1742, Pallotini, o. c. IX, 548, št. 42). Razlikovati pa je bilo treba nadalje med dejansko zloglasnostjo in iregularnostjo; ob predhodni dejanski zloglasnosti iregularnost ni bila sporna, drugače pa je bilo, če je klerik šele po ordinaciji postal dejansko zloglasen. V pravno zanimivem primeru, ko je bil kanonik A. osumljen umora, čigar žrtev je bil arhi-prezbiter J., je odgovoril konzultor na vprašanje, ali je zadela kanonika, ki je nesporno zloglasen, iregularnost, negativno in si je njegovo mnenje osvojila tudi kongregacija (cfr. Langague, L'infamie de fait et ses funkcionarjev. Kan. 2355 pa je nasprotno zelo široko formuliran in izključuje le realne injurije, zaščitena sta v njem čast in dobro ime kogarkoli. Pri interpretaciji navedenih kanonov se moramo dotakniti več vprašanj. 14. Tako je treba najprej odgovoriti na osnovno vprašanje, katero pravno dobrino namerava zakonik zaščititi v navedenih kanonih. Oglejmo si najprej terminologijo. V kan. 2344 se nahaja izraz: sive directe sive indirecte, injuriis affecerit; v kan. 2355 beremo: Si quis non re, sed verbis vel scriptis vel alia quavis ratione iniuriam cuiquam irrogaverit vel eius bonam famam laeserit. V naslovu tit. XIV, v katerem je navedeni kan. 2355, pa imamo samo izraz de delictis contra bonam famam. V za-konikovem procesnem pravu je v kan. 1938, § 1 izraz causa iniuriarum aut diffamationis in v § 2 cit. kan. izraz iniuria aut diffamatio. Končno naletimo v kan. 119 na izraz iniuria realis conséquences juridiques, Analecta ecclesiastica I, 1893, 319—324). Med spornimi vprašanji o infamiji je za problem časti in dobrega imena zelo zanimivo vprašanje, kdaj nastopi zakonska zloglasnost v onih primerih, ko je navezana na sam delikt in se ne zahteva kondemnatorna sodba. Zapleteno je bilo vprašanje radi tega, ker spada k pojmu infamije dejanska izguba dobrega imena, ki ga kdo uživa pri ljudeh. Nekateri so zato zahtevali, da se zahteva v teh primerih vsaj deklaratorna sodba, s katero se delikt ugotovi. Večina avtorjev pa je učila, da deklaratorna sodba sicer ni potrebna, pač pa mora biti delikt notoričen, ker sicer ni mogoče pojmiti, kako bi mogel kdo izgubiti dobro ime s tajnim deliktom. Najgloblje pa je nemara naravo zakonske zloglasnosti pojasnil S u a r e z. Razlikoval je glede na zloglasnost troje: pravico do dobrega imena (dominium famae), dejansko posest dobrega imena in moralno pravne posledice infamnosti za subjekt. Sodnikova sodba, s katero se izreče zloglasnost, odvzame obsojencu dominium famae; s tem postane zadeva sodno notorična, in zato izgubi obsojenec tudi dejansko posest dobrega imena in dosledno nastopijo zakonske posledice. Če pa gre za primer, kjer zadene delinkventa infamia ipso facto, delikt pa je per accidens tajen, zapade delinkvent zloglasnosti takoj, toda le in ordine ad effectus legales; dejanska posest dobrega imena v takem primeru ostane, enako tudi dominium famae, ki pa se notranje oslabi (De censuris disp. 48, ed. Bertin, Opera omnia t. XXIII, iParisiis 1887, 508—522). Mnogi kriminalisti so obsojali z zakonom odrejeno zloglasnost; državni zakoniki so ohranili omiljen infamiji podoben institut (izguba častnih pravic v § 47 našega k. z.). Povsem spiritualiziranemu sistemu cerkvenega kaznovanja, kot je uzakonjen v novem cerkvenem zakoniku, pa kazen zakonske zloglasnosti dobro odgovarja in ni nikak unicum v njem, ampak le potencirana kazen in naložena vedno za delikte, ki morajo kristjana difamirati (cfr. kan. 2293—2295). Iz vsega, kar je bilo povedano, jasno sledi, da cerkveni pravni red zelo upošteva čast in dobro ime posameznega vernika. in v kan. 2218, § 3 izraz mutua iniuria. Ker je izrazov več, je vprašanje, v kakšnem medsebojnem razmerju so. Takoj je jasno, da razlikuje zakonik po starem rimskem zgledu med verbalnimi in realnimi injurijami. Izraza verbalna injurija sicer v zakoniku ni, pač pa imamo v kan. 119 izraz iniuria realis. Če primerjamo naslednji rimskopravni tekst: Injuriam autem fieri Labeo ait, aut re aut verbis: re, quoties manus infe-runtur; verbis autem, quoties non manus inferuntur convicium fit (fr. 1, § 1, D. 47, 10) z besedilom kan. 2355: Si quis non re, sed verbis vel scriptis vel alia quavis ratione injuriam irroga-verit, je očividno, da imamo opravka s starim, iz rimskega prava izvirajočim razlikovanjem med obojno injurijo, Verbalni injuriji, o kateri tukaj govorimo, odgovarja po drugi strani realna injurija, ki je bila v kanonističnem slovstvu radi znanega privi-legium canonis II. lateranskega cerkvenega zbora leta 11391,1 točneje obdelana. Da razmejimo verbalno injurijo napram realni, je treba omeniti o slednji nekatere stvari. 15, Izraz manus inicere v c. 29, C. 17, q. 1, ki odgovarja izrazu manus inferre v zgoraj citiranem rimskopravnem tekstu, so zelo široko interpretirali; govorili so navadno de percussione clerici. Danes rabi kan. 119, ki govori de privilegio canonis, izraz iniuria realis; v kan. 2343, ki določa kazensko sankcijo za kršitev omenjenega privilegija, pa je ohranjen stari izraz manus inicere. Po splošnem učenju kanonistov pred novim zakonikom kakor tudi novejših je treba umeti pod pojmom iniuria realis, ki se nahaja tudi v kan. 119, in ki mu odgovarja izraz manus inicere v kan. 2343, vse realne injurije po starem pravu; navedena kanona dalje očividno podajata staro pravo, atque ideo ex receptis apud probatos auctores interpretationibus sunt aestimandi (kan. 6, n. 2)92. V nasprotju s to doktrino pa preseneča na prvi pogled Ma roto, ki piše: Privilegium canonis est speciale praesidium quo ius canonicum clericos contra quasdam iniurias reales, scilicet contra violentas manuum inectiones defendit,03 in pojasnjuje v op. 1 na isti strani: Non contra omnes: aliae iniuriae reales contra violantes privilegium fori et exemptionis vel in genere, ex c. 2325 puniuntur. Vendar 81 C. 29, C. 17, q. 1. 02 Cfr. Vermeersch-Creusen, Epitome iuris canonici I4, 1929, 162; Wernz-Vidal, De personis 1928, 88; Chelodi, Ius de per-sonis5 1927, 192; Hilling, Das Personenrecht 1924, 176. 93 Institutiones iuris canonici I3, 1921, 591. avtor samega sebe popravlja, ko nekoliko pozneje01 opisuje pojem manus inicere v tradicionalnem pomenu, tako da obsega vsakovrstno realno injurijo. Podobno se nejasno izraža tudi Eichmann, ki pravi: Der can. 2343 gewährt kirchlichen Personen einen erhöhten strafrechtlichen Schutz gegen tätliche Beleidigung, welche nicht als gewöhnliches sacrilegium personale (vgl. can. 119, 2335), sondern als delictum sui generis in Strafe genommen wird."5 Iniuria realis v kan. 119 pomeni fizični napad na osebo, ne pa na stvar. Kršitev hišnegu miru, ki je po rimskem pravu"1 spadala pod pojem realne injurije, po kanonskem pravu nikdar ni spadala, kar se razbere iz izrazov manus inicere in percussio clerici. Nadalje mora biti napadena fizična oseba. Moralne osebe, četudi je persona collegialis, ne more zadeti realna inju-rija. Žalitev se je morala po rimskem pravu nanašati neposredno na telo, ali kakor pravi München: Hiernach besteht jede Realinjurie in einem gewaltsamen, unmittelbar auf den menschlichen Leib einwirkenden Handeln.''7 Kmalu pa so izraz percussio clerici razširili tudi na žalitve libertatis in dignitatis, kakor so govorili, ter so tako razlikovali: offensiones corporis, libertatis in dignitatis. Libertatem je žalil, kdor je klerika pregnal ali preganjal, ga ujel ali imel zaprtega. Raztegnil je tako avtentično privilegium canonis že p. Inocenc III leta 1212, ko je odgovoril nekemu škofu: Nuper a nobis tua dilectio' requisivi^ quid de illis laicis sit faciendum, qui clericos (sine laesione tamen) in custodia detinent publica vel privata, vel etiam de-trudunt in vincula . . . Nos igitur inquisitioni tuae . .. respon-demus, quod.. . non credimus laicos poenam excommunica-tionis evadere quamvis per eorum factum corporalis laesio non fuerit subsecuta, citra quam violentia saepius circa clericos nequiter perpetratur.“8 Dignitas pa je bila žaljena s takimi dejanji, ki sama na sebi ne pomenijo laesio corporis ali libertatis, pač pa pride z njimi po eni strani storilec v fizični kontakt z žaljenim, po drugi strani pa je dejanje tako, * M p. c. 594. 95 Das Strafrecht des Codex Iuris Canonici 1920, 166. 06 Lex Cornelia de injuriis competit ei, qui injuriarum agere volet ob eam rem quod se pulsatum, verberatum, domumve suam vi introitam esse dicat (Ulpian 5, D. 47, 10). 07 O. c. II, 586. 08 C. 29, X 5, 39. dummodo secundum moralem existimationem sufficiat ad gra-vem iniuriam contra honorem et reverentiam debitam eccle-siasticae personae”. Taka dejanja so n, pr., če kdo nasilno ustavi voz, na katerem se klerik pelje, če mu nasilno odvzame klobuk, palico, če pljune nanj, če nadraži psa in ga ta dejansko popade, če vrže na klerika blato in podobno100. 2e zgoraj (op. 13) je bilo omenjeno, da je rim. jurist Paulus v trodelni razdelitvi injurije navajal primer: cum dignitas laeditur. Ker vse opisane žalitve niso enako velike, je razlikovala stara doktrina: percussio enormis, med io c ris in leviš101. Prav za prav bi realna injurija v ožjem pomenu pomenila le na zadnjem mestu opisana dejanja contra dignitatem, zakaj dejanja in corpus ali contra libertatem so danes težje kvalificirana in naperjena proti pravnim dobrinam, ki so različne od časti. Toda radi historičnega razvoja v zaščitenju pravnih dobrin so že v rimskem pravu družili z delikti zoper življenje in telo tudi opisane realne inijurije. Od grobih deliktov zoper telo se je namreč širila pravna zaščita na dejanja, ki sicer niso povzročala fizičnih bolečin, a so kljub temu pomenila žalitev, in končno je mogel biti kdo onečaščen ne le s takimi dejanji, kjer je še prišel žalivec z žaljenim v fizični kontakt, ampak tudi s simboličnimi dejanji in besedami102. Prav podoben razvoj srečamo v kanonskem pravu pri razvoju privilegija ca-nonis. Prvotno je bilo na prav poseben način zaščiteno življenje in telo klerikov, ker so pač bili kleriki v XI. in XII. stoletju radi revolucionarnih pojavov v neprestani življenjski nevarnosti. Kmalu pa so pravno zaščito raztegnili: Inocenc III, kakor smo videli, je določil, da zadene izobčenje tudi one, ki ovirajo klerikovo svobodo gibanja; pozneje pa je doktrina oprta na nekatere dvomne dekretale103 soglasno zaščitila klerike na omenjeni način tudi proti deliktom contra dignitatem. Pojmovalo je kanonsko pravo vedno pod izrazom iniuria realis fizične napade na osebo; pri teh pa je bilo brez pomena, ali so bili naperjeni zoper telo ali zoper svobodo ali zoper čast. Biti mora med napadalcem in napadenim vsaj posrednji fizični kontakt. Če torej kdo onečasti 1,0 C a p p e 1 o , De censuris2 1925, 249. ,HH O. c. 327. 101 Hollweck, o. c. 220. 10a Cfr. Kübler, o. c. 183; Triebs, Studien zur Lex Dei I, 1905, 123; München, o, c. II, 572. 103 Cfr. Holl we c k , o. c. 220. papeževo sliko, ni zagrešil realne injurije, pač pa, če je naščuval psa na klerika in je pes klerika dejansko popadel. Omenjeni fizični kontakt poudarjam radi tega, ker grupirajo avtorji, ki nimajo pred očmi kanoničnega pojma realne injurije, te delikte drugače. Tako more biti n. pr. contumelia verbalna in realna injurija, zakaj contumeliam opisujejo kot iniusta honoris alieni laesio, quae personae aliquo modo praesenti irrogatur101. Navzoč pa kdo more biti, kot pravi Lehmkuhl105: aut personaliter, aut in aliquo suo signo, ut in imagine, litteris a se scriptis etc. Tako pojmovana contumelia se more storiti ali z besedo ali z dejanjem10". Kazenskopravno pa je med temi različnimi načini, na katere more biti žalitev storjena, velika razlika. Če storilec žali fizično navzočo osebo z dejanjem tako, da pride pri tem z žaljeno osebo v fizični stik, spada contumelia med realne injurije, kakor je bilo zgoraj opisano, v vseh ostalih primerih pa ne. Tako pojmovanje realne injurije sicer morda ni logično in nasprotuje današnjemu pojmovanju časti, toda zakonik ga je pridržal predvsem v kanonih, ki razpravljajo de privilegio ca-nonis. Nobenega dvoma pa tudi ne more biti o tem, da moramo vzeti izraz »re« v kan. 2355, ki izrečno razpravlja o verbalnih injurijah, v pomenu realne injurije, kakor je bilo zgoraj razloženo; stavek: si quis non re . .. iniuriam irrogaverit v cit. kan. izključuje torej realno injurijo. 16. Žalitve časti, ki niso realne injurije, so verbalne. Vzamemo pa'pojem čast v širšem pomenu, tako da obsega tudi žalitve dobrega imena. Zakonik sam izraza verbalna inju-rija ne uporablja, kakor je bilo že omenjeno. Kan. 2355, ki razpravlja o verbalni injuriji, se nahaja pod naslovom de delictis contra bonam famam. V kanonovem besedilu pa zakonik razlikuje med injurijo v ožjem pomenu besede in kršitvijo dobrega imena: si quis iniuriam irrogaverit vel bonam famam laeserit. V kan. 2344 pa se očividno za obe vrsti deliktov rabi izraz iniuria. Iz povedanega sledi, da zakonikova terminologija vsaj v vseh njegovih delih sicer ni povsem točna in enoznačna, ker uporablja izraz iniuria v ožjem in širšem pomenu; razvidi pa se tudi, da pomeni navadno iniuria žalitev časti, diffamatio (cfr. kan. 1938) ali laedere bonam famam pa žalitev dobrega imena. 'M N o 1 d i n , de praeceptis1" 1923, 678. 105 Theologia moralis10 I, 1902, 758. 100 N o 1 d i n , o. c. 678. V zakonikovem procesnem pravu pa je vzeti, kakor se bo še pozneje omenilo, izraza iniuria in diffamatio v striktnem pomenu. 17, Zakonik sam ne pove, v čem obstojita žalitev časti in žalitev dobrega imena; prav tako tudi ne opredeljuje pojma časti. Zato velja pač načelo, ki ga je izrazila sodba Rimske rote z dne 12. decembra 1910: Non explicatur (in lege) in quo con-sistat crimen diffamationis, sive conditiones non praefiniuntur, quas intra crimen diffamationis consistat. Quare hae conditiones a lege naturali desumendae sunt, quum haec vigeat quousque ius positivum humanum expresse istud non determinet.107 Druga instanca pri roti je v isti zadevi v sodbi z dne 19. junija 1911 temu načelu ugovarjala in si je sodni kolegij pod predsedstvom nemškega avditorja Heinerja usvojil Hollweckovo mnenje, da je treba dejanski stan presojati po modernih državnih zakonikih, ako v kanonskem pravu ni določb108. Danes ni nobenega dvoma, da Hollweckovo mnenje ne velja, ker pač zakonik v kan. 20 ne omenja državnega prava kot dopolnilnega vira cerkvenemu pravu. Vendar tudi danes določbe o žalitvah časti v državnih zakonikih in zadevni judikati državnih sodišč niso brez vsakega pomena za cerkveno sodstvo, ne sicer v tem pomenu, kot bi bili kaki formalni ali eksemplarični viri, ampak zato, ker razodevajo, kakšno je pač obče naziranje o žalitvah časti v določenem času in v določeni pokrajini. Stvarni stan teh deliktov je namreč tudi za cerkveno sodstvo do določene meje zavisen prav od ljudskega naziranja. Iz povedanega pa seveda nikakor ne sledi, da bi smeli prenašati predmet zaščite časti iz državnih zakonikov v cerkveno področje, ker pač državni zakonodavec zaščito časti pozitivno zožuje ali razširja, ne da bi se držal naravnega prava in evangeljskega nauka. Ker torej cerkveni zakonodavec ni točneje opredelil pojma časti in nje zaščite, se je treba ravnati po naravnem pravu in evangeljskem nauku. Kodifikatorji veljavnega zakonika so bili teologi in je zato umevno, da se je treba ozirati v našem vprašanju na nauk moralne teologije v tej zadevi in da je treba prav iz moralnega bogoslovja, ki natančno razpravlja o teh stvareh, razbrati momente, ki pridejo v poštev pri cerkvenopravni označbi omenjenih deliktov. Ob specifičnem značaju cerkvenega kazenskega prava, ki polaga največjo važnost na 107 Coram Lega, 158. 108 Dec. III, 274—292. subjektivni element pri deliktu, je zveza z moralno teologijo še tem bolj umljiva. 18. V par potezah si zato očrtajmo dobrino časti in dobrega imena s stališča moralne teologije, ki pa je prevzela zadevne osnovne pojme iz rimskega prava in jih v luči evangeljskega nauka očistila in izpopolnila. Na podlagi Ciceronovih tekstov in izjav nekaterih rimskih juristov10" podaja München (o. c. II, 566—574) analizo časti takole: v človeku, o čigar časti govorimo, morajo biti izvestne vrline; te vrline drugi ljudje spoznajo in priznajo (aestimare); vrline jim vzbujajo nekako občudovanje (vereri); radi tega začno človeka spoštovati; to spoštovanje se imenuje existimatio, opinio, in to stanje spoštovanja je človekova čast — honor. Glede na častilce se to še vedno imenuje existimatio, opinio, aestimatio; nasprotno stanje pa je contemptus. Honor pa pomeni tudi zunanji izraz notranjega spoštovanja, kar je označil latinec z glagolom colere in obser-vare. Čuvstvo pa, ki nasprotuje spoštovanju, oziroma izraz tega čuvstva se imenuje contumelia, nota, ignominia. Ako koga več ljudi spoštuje in mu to spoštovanje tudi na zunaj izkazujejo, govorimo o dobrem imenu. Po sv. Tomažu gre čast (honor) le višjim, odličnejšim (superioribus), zakaj po njegovem učenju ni čast nič drugega kot quaedam protestatio de excellentia ali-cuius. Vendar komparativna oblika superior ne pomeni, da bi moral biti ta, ki je češčen, odličnejši kot ta, ki ga časti, temveč more biti odličnejši etiam secundum se, vel per comparationem ad aliquos alios110. Razberemo torej, da čast ni v nas, temveč je sodba družbe o nas in o našem razmerju do nje111. Cast pomeni vrednost, ki jo ima kdo pri drugih ljudeh svoje okolice112; v teologiji pa pomeni čast bolj običajno zunanji izraz tega spoštovanja, protestatio de excellentia. Tako umevano čast imenujejo zunanjo ali objektivno čast11:l v nasprotju z notranjo ali subjektivno častjo, kar zaznamuje vrednost, ki jo čuti oseba sama zase11’, ali kar je isto kot lastno mnenje o 100 Navajali so večkrat Kallistratovo definicijo: Existimatio est digni-tatis inlaesae status, legibus ac moribus comprobatus (C 5, § 1, D. 50, 13). 1,0 S. Th. II—II, q. 103, a. 2. 111 Linsenmann, Lehrbuch der Moraltheologie, cit. Schilling, Lehrbuch der Moraltheologie II, München 1928, 51. 118 D o 1 e n c , Tolmač h kazenskemu zakoniku kraljevine Jugoslavije 1929, 445. 1,3 D o 1 e n c , o. c. 445. 114 Dolenc, o. c, 445. sebi (občutek časti) Drugi pa pojmujejo notranjo čast bolj objektivno, kot vsoto odličnosti namreč, ki jih kdo ima in radi njih zasluži, da ga spoštujejo11“. Pojem časti jemljejo teologi, kakor je bilo že omenjeno, v ožjem pomenu za zunanji izraz spoštovanja. Če več ljudi izkazuje komu svoje priznanje in se tako širi o njem v določenem kraju dobro mnenje, govorimo de bona fama. Aus der Bekundung der in Ehre liegenden Anerkennung ergibt sich die öffentliche Meinung über den Wert eines Menschen oder der gute Ruf, dieser ist aber effectus honoris, eine Wirkung der von seiten vieler bezeigten Ehre.117 Naš državni kazenski zakonik imenuje oboje, tako honor kot bona fama čast, ko govori v XXVI. poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast. Kodeks razpravlja, kakor je bilo že omenjeno, v XIV. titulu pete zakonikove knjige de delictis contra bonam famam, kakor da ne bi razlikoval med pojmoma honor in bona fama; v kan. 2355, ki pripada navedenemu titulu, pa govori posebej o deliktih zoper čast in zoper dobro ime. Nobenega dvoma ne more biti o tem, da je cerkveni legislator zaščitil čast v zgoraj očrtanem objektivnem pomenu besede. Isto velja tudi o našem držav. kaz. zakoniku11". Žalitev časti, ki jo zakonik imenuje iniuria v nasprotju z diffamatio, je v glavnem izraz zaničevanja; tako žalitev imenujejo teologi navadno contumelia. Dobremu imenu pa škoduje izrekanje takih stvari o človeku, ki mu utegnejo odvzeti spoštovanje, ki ga uživa pri ljudeh; tako govorjenje imenujejo teologi detractio (opravljanje) in calumnia (obrekovanje); oboje povzroči diffamatio. Naš državni kaz. zakonik pa razlikuje razžalitve in klevete. Pojma razžalitve sicer ne opredeljuje; v duhu k. z. pa je razžalitev »vzkratenje, okrnjenje ali zmanjšanje zunanje časti druge osebe, ki se stori a) z izkazanjem, da se druga oseba, persona certa, ne spoštuje ali vsaj zadostno ne spoštuje; b) toda brez navedbe dejstev v smislu historičnega dogodka ali pa faktične lastnosti«11". Razžalitve so praviloma žalitve z izre- 1,1 M u n d a , o. c. 47. 'in Schindler (Lehrbuch der Moraltheologie II, 1913, 356) pravi n. pr.: Geziemende schätzenswerte Eigenschaften der Vollkommenheiten bilden demnach die Grundlage oder Voraussetzung des Rufes im engeren Sinne. — Man nennt den Besitz solcher Vollkommenheiten auch die innere Ehre (innerer Wert) eines Menschen. 117 S c h i 11 i n g , o. c. II, 51. 118 D o 1 e n c , o. c. 446; Munda, o. c. 47. 119 Dolenc, o. c. 447. kanjem sodbe o vrednosti človeka in pa žalitve po obliki1-0. Razžalitev odgovarja torej v glavnem dejanju, ki ga teologi nazivajo contumelia, eine die Ehre verletzende Bekundung verächtlicher Gesinnung gegenüber dem Nächsten und zwar in dessen wirklicher oder moralischer Gegenwart, kot pravi Schilling121. To razžalitev meni kan. 2355 z besedilom: si quis .. . verbis vel scriptis vel alia quavis ratione iniuriam irrogaverit. Ker so v smislu starega razlikovanja med verbalno in realno injurijo vsi fizični napadi izločeni iz obsega verbalne injurije, zato je pojem injuria v kan. 2355 v toliko ožji kot razžalitev v držav. k. z., kjer je razžalitev splošni pojem za vse žalitve, za vsak napad na čast, ki ga ni smatrati za kleveto122; slednjo zagreši po § 301 k. z., kdor izreka ali raznaša o kom karkoli neresničnega, kar utegne škodovati njega časti, dobremu imenu ali gospodarskemu kreditu. Kleveta odgovarja torej deloma teološkemu pojmu calumnia. Detractio, kadar je kazniva, spada med razžalitve. (Konec prihodnjič.) NAJNOVEJŠA SRBSKA PROTIKATOLIŠKA POLEMIKA. (De recentissima polemica Serbica anticatholica.) Dr. F. Grwec. Summarium. 1. Barnabas, patriarcha ecclesiae Serbicae, in epistola paschali a. 193f vehementer aggressus est ecclesiam catholicam. Quos im-petus anticatholicos varii scriptores in »Glasnik«, organo patriarchatus Serbici, et in »Vesnik«, organo associationis cleri Serbici, insolenter auge-bant, religionem catholicam Jugoslaviae alienam et inimicam declarabant. Hoc sensu ecclesia Serbica opem suam statui offerebat ad unitatem nationalem extruendam. — 2. Ast regimen Jugoslavicum hanc opem ineptam repudiavit. Publica opinio Serbica immo multi deputati Serbici has con-tentiones anticatholicas publice damnaverunt. — 3. Anno 1932 folium »Sve-tosavlje«, organum auditorum facultatis orthodoxae Belgradensis, vehemen-tissimos impetus contra ecclesiam catholicam congerebat. Anno 1933 ineunte autem e directiome huius folii, cooperantibus theologiae professoribus, eiecta est factio illorum theologorum et scriptoruim, qui, ecclesiasticis consentientibus, impetus anticatholicos congerebant. Ita ultima arx pugnae anticatholicae cecidit. — 4. Scriptores bellicosi non semel ostendebant, ipsorum contentiones anticatholicas revera systematicas fuisse atque ex obsoleta theologia slavophilismi Russici (Homjakov, Dostojevskdj e. a.) 120 M u n d a , o. c. 49. 121 O. c. II, 349. 122 Munda, o. c. 51. inepte depromptas, mediante metropolita Antonio, cuius auxilio usi sunt etiam ipso invito. Ita articulum metropolitae Antonii de differen-tiis inter ecclesiam catholicam et orientalem separatam sine ipsius licentia ex eius scriptis, iam ante bellum editis, in lingua Serbica vulgaverunit atque suis contentionibus infauste inseruerunt. — 5, Ecclesia Serbica ope vehe-mentis pugnae anticatholicae internarli suam unitatem et vim alere inten-debat. Ast infauste atque contrario effectu. 1. O letošnji veliki noči sta pretekli dve leti, odkar se je razvnela viharna srbska polemika proti katoliški cerkvi. O veliki noči 1. 1931 (pravoslavna velika noč je bila 12, aprila) je namreč izšla ostra protikatoliška velikonočna poslanica srbskega patriarha Var-nave, polna žalitev in neosnovanih napadov proti 'katoliški cerkvi. Globoko užaljeni katoličani so proti tej poslanici protestirali. V srbski cerkvi pa so se našli neprevidni možje, ki so hoteli nevzdržne trditve ponesrečene velikonočne poslanice braniti. Tako se je razvnela polemika, ki je razkrila mnogo jako neprijetnih stvari in nesrečnih idej. Velikonočna poslanica je neosnovano opozarjala na katoliško nevarnost in posebej naglašala:1 »Ove su navale tim opasnije što pod plaštom Hristovog imena nastoje potpuno zagospodariti... i nad svima poreoima i prilikama gradanskoga in društvenoga života.« Službeni patriarški »Glasnik« je to misel še jasneje razvil. Katoliška cerkev ne sme vplivati na javno življenje; jugoslovanski katoličani se morajo otresti rimskega vpliva, »rimskega parasitstva«. Ako jugoslovanski katoličani ne bi hoteli izpolniti teh pogojev, potem more pravoslavni del sam nositi vse breme za zgraditev »zajedničke čisto-krščanske kulture«5. Še bolj odločno in robato sta katolištvo iz jugoslovanske ideologije izključevala D. Najdanovič in D j. Nedelj kovic v »Vesniku« (1931), glasilu srbskega svečeniškega udruženja3. Prvi je pisal, da je rimski katolicizem največja zapreka za zgraditev jugoslovanske narodne kulture. »Fatalno bi bilo kad bi u ovaj organiizam (Jugoslo-venstva) ušlo ijedno krvno zrnce latinske krvi... ne sme da se ucrta nijedna kriva linija zapadno-crkvenog plana (str. 955) .. . Ri-mokatolički ultramontanizam, klerikalizam i jezuitizam znače za nas Jugoslovene tudinsku neprijateljsku silu« (str. 956). Tako je srbska cerkev v zanjo dozdevno ugodni politični situaciji državi ponujala svoje usluge za zgraditev enotne jugoslovanske državne in narodne miselnosti. Prijateljsko sodelovanje z jugoslovanskimi katoličani za obrambo skupnih krščanskih in moralnih načel je srbska cerkev s temi izjavami odločno odklanjala. Za eventualno sodelovanje je vsaj indirektno zahtevala, naj se katoličani odrečejo vsemu specifično katoliškemu. Te zahteve so se v blažji in kulturnejši obliki tudi od drugih strani večkrat izrekale. Po prevratu 1. 1918 so mnogi namigavali, naj bi se med katoličani v Jugo- 1 BV 1931, str. 211—218, posebej 217. 2 Glasnik srpske patrijaršije 1931, str. 163—165; BV 1932, str. 115. 3 BV 1932, str. 117—118. slaviji pospeševalo reformistično gibanje za neko narodno cerkev. »Veliki besednik« jugoslovanskih frama.sonov je večkrat naglasil misel, naj bi se jugoslovanski katoličani ločili od Rima in si izvolili cerkvenega poglavarja na ozemlju Jugoslavije. Ta misel je ideal mnogih politikov, ki premalo poznajo katoliško cerkev. V tej smeri je srbska cerkev ponujala državi svoje usluge. Toda te ponudbe je stavljala v preveč odbijajoči obliki. Velikonočna poslanica in njeni preveč goreči in mladostno temperamentni branitelji so jugoslovanske katoličane tako nečuveno žalili dn izzivali, da je morala vlada tako vsiljivo in nediplomatično sodelovanje odkloniti. Minister pravde je po povodu pretemperamentne srbske verske polemike dne 21. avgusta 1931 duhovne oblasti vseh veroizpovedi opozoril, naj ne žalijo v državi priznanih veroizpovedi. Ker to še ni zadoščalo, je državna cenzura zabranila nadaljevanje polemike v »Vesniku«, ki je nagromadil nečuvene žalitve proti katoliški cerkvi. 2. A branitelji nove srbske cerkvene borbenosti še niso razumeli položaja. Iz »Vesnitka« so se umaknili v službeni patriariški »Glasnik« in v »Svetosavlje«. Ta dva lista sta nadaljevala polemiko še celo leto 1932. V »Glasniku« se je opažalo neko strategično umikanje, združeno s poskusi za častno likvidacijo zgrešene in ponesrečene polemike. Bolj bojevito in robato je bilo »Svetosavlje«, glasilo združenja slušateljev belgrajske bogoslovne fakultete; okoli njega so se zbrali vsi bojeviti predstavitelji nesrečne in nedostojne protikatoliške polemike’. Ne moremo razumeti, da so srbski cerkveni krogi na ta način izrabljali neodgovorno mladino in po takem ovinku posegali na pravoslavno bogoslovno fakulteto. Bilo je zares mučno. Mučno je bilo, ker na napade »Svetosavlja« iz dveh razlogov ni bilo mogoče odgovarjati: prvič, ker so se med profcikatolištke napade pomešali napadi neodgovorne mladine; drugič, ker je bila protikato-liška polemika »Svetosavlja« tako nekulturna in je tako prezirala najelementamejša pravila dostojnosti in poštenosti, da se dostojen človek na tako bojno polje ni mogel spuščati. A stvar je bila vendar resna, ker so se okoli »Svetosavlja« razen slušateljev bogoslovne fakultete zbrali še drugi predstavitelji srbske protikatolišike polemike, posebno Dimitrij Najdanovič in menih dr, Justin Popovič, sedaj profesor bogoslovja v Bitolju. Med slušatelji pravoslavne bogoslovne fakultete pa si mnogi že v samostojnih poklicih služijo kruh. Tako je n. pr. Branko Rapajič, ki je gromadil najne-kulturneijše napade proli katoliški bogoslovni znanosti in cerkvi, obenem časnikar in stalni sotrudnik »Pravde«. V tako zavetje se je umaknila srbska protikatoliška polemika. A vsi ti poskusi niso mogli rešiti nevzdržnih pozicij nekrščanske protikatoliške polemike. V začetku letošnjega lela je morala ta destruktivna in neprijetna polemika tudi v zadnjih dveh zavetiščih utihniti. Polemika službenega patriarškega »Glasnika« je bila državni politiki in srbskemu javnemu mnenju tako neljuba, da so jo v narodni skup- 4 BV 1933, str. 3—24. ščini tudi srbski govorniki javno obsojali5, Polemika »Svetosavlja« pa je prenehala zaradi odločnega odpoira združenja slušateljev bel-grajske pravoslavne bogoslovne fakultete v soglasju z znanstveno resnostjo profesorjev te fakultete. 3. Likvidacija polemike v »Svetosavlju« nam nekoliko odpira pogled za kulise te nekulturne in neakademske borbenosti. V prvi letošnji številki »Svetosavlja« (izšla je zadnje dni meseca marca) je novo uredništvo objavilo sledečo izjavo: Več nekoliko meseci jedan gospodin sa nekoliko svojih satelita protura klevete i laži o »Svetosavlju«. Pod potpisom tog istog gospodina kruže cirkulari o pokretanju jednog novog časopisa, i tu se pored ositalog kaže da »Svetosavlje« prestaje izlaziti, a svakako po njegovoj sugestiji crkveni krugovi su ga a priori počeli tretirati kao »boljševistički« časopis. Nije mesto ovde da iznosimo motive koji su toga gospodina nagnali da tako podmuklo rovari protiv »Svetosavlja«. Ističemo samo to, da je on poodavno uklonjen iz »Svetosavlja« i time prestao biti dirigent iza kulisa i neodgovorni urednik. Naravno da je on time jako pogoden, jer mu je onemogučeno da u ime studenata Bogoslovskog fakulteta piše onako kako njemu konvenira. Izgubivši dakle pozicije ovde, on se stao silno nervirati i upinjati se da »Svetosavlje« sruši. Zelja je bila sviju nas još u početku da »Svetosavlje« bude glasilo naše bogoslovske omladine, da ono prodrma uspavane duhove i radi na oživo-tvorenju jevandelske nauke. Smatrali smo da se moramo frontirati prema spoljnim neprijateljima. Osečali smo potrebu da u ovim teškim vremenima, kritičnim u svakom pogledu, stanemo u odbranu hriščanskih ideala uopšte, a naročito privuči našu akademsku omladinu, koja če koliko sutra biti na upravi zemlje. Odlučno smo bili protiv jalovo-polemičkog tona, koji se htelo dati »Svetosavlju«. Uvereni da sada nije vreme za takve stvari, tražili smo da ono bude konstruktivno. Ima li smisla da se izmedu katolika i pravoslavnih seje nehriščanska mržnja, u vremenu kada i mar-ksistička i racionalistička opasnost preti i jednima i drugima — hriščanstvu i religiji uopšte? Nije li dvanajsti čas kucnuo kada se rascepkano hriščan-stvo mora probuditi i poči stopama svog Osnivača, od koga se toliko uda-ljilo? Dosta je bilo praznih reči! Mi moramo da delamo. Ceneči visoko svoje akademsko dostojanstvo mi nismo mogli dozvoliti da »Svetosavlje« postane ono što su od njega nepozvani hteli da naprave. Ali zbog toga smo u očima nekih postali i »boljševici« i »liberalci« i sta još ne. »Svetosavlje« je organ studenata Pravoslavnog Bogoslovskog fakulteta, koji su ga i pokrenuli. Ono ima da ide svojim putem, ne skrečuči od glavne linije. Mi sa našim g. g. profesorima činimo celinu. I hočemo da naš Bogoslovski fakultet bude centar oko koga če se okupiti svi radnici na na-šoj pravoslavnoj bogoslovskoj nauči i književnosti. Svetosavlje 1933, str. 43—44. Iz te izjave je razvidno, da so bili srbski cerkveni krogi po svojih borbenih predstaviteljih res v zvezi z nekrščansko polemično smerjo »Svetosavlja« in da je lanski glavni urednik (B. Rapajič) s soglasjem cerkvenih krogov to polemično smer vzdrževal proti večini slušateljev bogoslovne fakultete. A slušatelji bogoslovja so v soglasju r' Ker so med »Glasnikove« sotrudnike zašli mnogi bojeviti nasprotniki katoliške cerkve, zato je umevno, da ne more skriti protikatoliške osti. Žaljivih polemičnih člankov ne sme več prinašati. A med cerkvenimi vestmi cesto straši s »katoliško propagando«. — Neprijetno proslule »Pobožne knjige za narod« pa so z izrečnim odobrenjem srbske sinode na koncu lanskega leta zelo neosnovano napadle katoliške redovnice z brošuro: Katoličke kaluderice u Jugoslaviji (Beograd 1932). Bogoslovni Vestnik 11 s svojimi profesorji to smer obsodili in njene predstavitelje odstranili iz uredništva. V motivaciji tega odločnega ravnanja obsojajo destruktivni »jalovopolemični ton« in sejanje nekrščanske mržnje, ko marksistična in brezbožniška nevarnost opominja pravoslavne in katoličane k složnemu sodelovanju proti skupni nevarnosti. Podobne misli smo tudi v BV večkrat naglašali, ko smo akademsko razpravljali o neprijetni protikatoliški polemiki, 4. V prejšnjih člankih po povodu najnovejše srbske protikato-liške polemike0 sem nepobitno dokazal, da ta polemika ni slučajen pojav neodgovornih ljudi, marveč sistematičen poskus nove smeri pod vodstvom srbskih cerkvenih krogov. Dokazal sem tudi, da ta polemična smer po svojem bistvu ni nova, marveč anahronistično in neumestno obnavljanje zastarele in diletantske slavjanofilske (ruske nacionalistične) protikatoliške polemike, a v bistveno izmaličeni obliki in v neokusni karikaturi. Ruska slavjanofilska teologija ima neko literarno, historično, bogoslovno in religiozno vrednost. Najnovejše srbsko obnavljanje te polemične teologije pa je že navadno nedostojno časnikarsko zmerjanje in grdenje. To niso več književne in bogoslovne teorije, marveč že tako kričeče žalitve priznane veroizpovedi, da so v urejeni državi nedopustne in da morajo naposled škoditi tudi oni veroizpovedi, ki si take metode dovolja. V nesrečni velikonočni poslanici 1. 1931 je bilo vse to še stilistično zastrto, a vendar prozorno. Drugi branitelji te smeri pa so svoje vire in zveze še preveč glasno izdali. Iz notranjih in vnanjih razlogov smo sklepali, da se je slavjanofilska polemična smer na jugoslovanska tla prenesla pod direktnim ali indirektnim vplivom ruskega metropolita Antonija. »Svetosavlje« je bilo tako neprevidno, da je to zvezo javno razkrilo, ko je objavilo zastareli Antonijev članek o verskih razlikah med katoliško in pravoslavno cerkvijo7. Anfonijev članek je bil v »Svetosavlju« objavljen brez opazke, da je preveden iz Antonijevih zbranih spisov. A naposled so morali v veliki zadregi priznati, da so zastareli članek objavili brez dovoljenja in brez vednosti metropolita Antonija8. Iz tega se vidi, da so srbski borbeni krogi tudi po lastni iniciativi hodili k Rusom po zastarelo polemično orožje. Zveza z rusko slavjanofilsko teologijo, ki ima v Antoniju zakasnelega, a vnetega predstavitelja, je torej s posebnim naglasom poudarjena. > Podobno so javno razkrili, da so po orožje hodili ne samo k slavjanofilskim teologom, marveč celo k Dostojevskemu, ki je v znani svoji ekstremnosti napisal nekoliko strašnih napadov proti katoliški cerkvi. Protikatoliški napadi Dostojevskega so tako zastareli, da bi jih Veliki umetnik v sedanji dobi gotovo ne napisal, a poleg tega so zastrti z umetniško zaveso in jih ščiti tudi priznana »licentia poètica«. Kulturni in religiozni predstavitelji pravoslavja se sramujejo te napade obnavljati; na podlagi historičnih dejstev in dokumentov skušajo Dostojevskega nekoliko opravičevati. Na pod- 6 BV 1931, str. 209—218; 1932, 105—136; 1933, 1—31 in 120. 7 BV 1933, str. 3—11. 8 Svetosavlje 1932, str. 309. lagi ruskih virov sem v razpravi »Fjodor Dostojevskij in Vladimir Solovjev«" velikega umetnika nekoliko opravičil in njegovo krivdo znatno ublažil. Vsak razsoden človek mora videti, da je tako ubla-ževanje ugodno za pravoslavje in za vzhodno slovansko ikulturo. A najmlajši predstavitelji srbske polemike so bili tako nerazsodni, da so brez sramu obnavljali nevzdržne napade Dostojevskega, citirali Dostojevskega kot neko bogoslovno avktoriteto in napadali one, ki so velikega ruskega umetnika blagohotno opravičevali. V duhu zastarelih napadov Dostojevskega so v raznih variantah ponavljali, da »demonizirani človek v Rimu« z zlatom kupuje duše in da je katolištvo »najlažnija interpretacija Hrista evandelskog«10. Predstavitelji srbske protikatoliške polemike so torej z mnogimi izijavami in razkritji potrdili, da je bilä njihova polemika res sistematična, res nova smer. Istotako so še preglasno potrdili, da njihova bogoslovna smer ni srbsko svetosavsko pravoslavje s toliko hvaljeno srbsko tolerantnostjo, marveč ponesrečeno posnemanje ruskih vzorcev iz dobe nestrpnega absolutizma in imperializma, z novimi dodatki nekulturnosti in nekrščanske mržnje, a brez ruskih religioznih in literarnih vrednot. 5, Po odporu srbskega javnega mnenja so predstavitelji najnovejše polemične smeri za enkrat razorožemi in deloma razkropljeni. A verjetno je, da bodo v premenjeni obliki še poskušali nadaljevati svoj posel. Ne smemo namreč prezreti, da je polemiko razvnela znana velikonočna poslanica, da je do zadnjih mesecev borbeno sodeloval službeni patriarški »Glasnik« in da so tudi drugi naglašali svoje zveze s cerkvenimi krogi. Tako živahno sodelovanje srbskih cerkvenih krogov pri tej polemiki je nekoliko umevno, ker je protikatoliška polemika razen neprijetnih negativnih strani imela tudi pozitivne namene. Z bojevitim opozarjanjem na domnevno katoliško »nevarnost in propagando« so namreč hoteli poživiti versko zavest, razvneti versko gorečnost in pospeševati edinost v srbski cerkvi. Priznano je namreč in po zgodovini krščanstva potrjeno, da preganjanje in nevarnosti pospešujejo krščansko edinstvo in versko gorečnost. Toda tega pozitivnega namena srbska protikatoliška polemika ni mogla doseči, vsaj ne trajno, ker je prezrla dva bistvena pogoja. Najprej bi bilo treba dokazati, da katoličani res preganjajo pravoslavne in da je katoliška cerkev pravoslavju nevarna po svoji vnanji moči. Vprav v Jugoslaviji je očividno, da se more srbska cerkev bolj opirati na vnanjo moč in državno podporo nego katoliška. Votlo kričanje o katoliški nevarnosti je bilo brez dejanske podlage. Pretirano žaljivo in neosnovamo polemiko je naposled obsodilo tudi srbsko javno mnenje in državna oblast. " BV 1931, str. 97—142. 10 Svetosavlje 1932, str. 236—237. —• »Svetosavlje« 1933, str. 10—14 objavlja prevod odlomka o razmerju cerkve in države iz romana »Bratje Karamazovi«, ki graja katoliško cerkev in slavi pravoslavje, a tako pretirano in utopistično, da nima dokazne moči; tu pač velja: qui nimis probat, nihil probat. Druga usodna napaka najnovejše protikatoliške polemike je, da po vzoru zastarele ruske nacionalistične (slavjanofilske) polemike katoliško cerkev gleda in predstavlja v bistveno nepravilni luči. Vso moč in svojstvenost katoliške cerkve pripisuje vnanji disciplini in mehanični juridični organizaciji; v zaslepljeni pristranosti tako pretirava vnanjo stran in napake katoliške cerkve, da hudo greši proti krščanski ljubezni in pravičnosti ter kruto žali katoličane. Ne vidi pa notranjega verskega duha in življenja, ki daje resnično moč katoliški cerkvi. Zgodovina katoliške cerkve očividno dokazuje, da v dobah cvetočega verskega življenja cvete tudi cerkvena disciplina, edinstvo in moč; a da v dobah propadanja verskega življenja propada tudi cerkvena disciplina in se krha cerkveno edinstvo. Nesrečna pravoslavna protikatoliška polemika torej odvrača pozornost vprav od onih dejstev in načel, ki bi mogla največ koristiti pravoslavju samemu. Katoliško cerkev predstavlja kot zemsko, posvetno, tostransko, mehanizirano, pogansko i. t. d. Pravoslavno cerkev pa v nasprotju s historičnimi dejstvi in dejanskim stanjem naivno predstavlja kot onostransko, nebeško, asketsko, meniško, ponižno, preganjano i. t. d. Tako preziranje resnice, pravice in krščanske ljubezni ne more biti koristno. Taka polemika je škodljiva in destruktivna za pravoslavje; doseči more vprav nasproten uspeh, nego ga namerava. Proti tem žalostnim pojavom moremo z zadoščenjem ugotoviti, da so se v srbski cerkvi vedno nahajali tudi predstavitelji krščanske ljubezni in pomirljivosti v odnosu do katoliške cerkve. Po ponesrečeni protikatoliški polemiki zadnjih dveh let se je stališče spravljive krščanske smeri v srbski cerkvi zopet ojačilo. Pomirljiva krščanska smer ima nekoliko predstaviteljev med duhovščino v dušnem pastirstvu, pred vsem pa med bogoslovnimi znanstveniki na bogoslovni fakulteti, kakor je razvidno iz zgoraj navedene izjave »Svetosavlja«, in med srbskimi menihi. Med srbskim meništvom predstavlja to krščansko smer časopis »Duhovna Straža« (izhaja v Somboru). V cerkvenem pregledu miroljubno poroča o delovanju katoliške cerkve in o uspehih katoliških redovnikov ter opozarja, naj se srbsko meništvo skuša dvigniti na višino katoliškega redovništva. Samostojno in izvirno je v tej smeri nastopil arhimandrit Petronije Trbojevič v dveh zvezkih knjige »O reformama crkvenim« (Sremska Mitroviča 1931 in 1932). Iskreno želimo, naj bi se miroljubna krščanska smer v srbski cerkvi tako ojačila, da bi se več ne ponavljali tako žalostni nekrščan-ski napadi, kakor smo jih doživeli zadnji dve leti. Pravoslavni cerkveni krogi naj bi rajši obračali več pozornosti na notranjo moč in versko življenje katoliške cerkve. Skušajo naj tekmovati s katoličani v poživljanju verskega življenja in pravega krščanskega duha. Potem bodo uvideli, kako prazna so strašila o »katoliški propagandi«. Po poti pozitivnega verskega življenja bodo ojačili svojo cerkev in spoznali, kako je za pravoslavno cerkev samo in z ozirom na njen odnos do katoliške cerkve blagodejno in uspešno načelo: Čim bliže Kristusu, tem bliže edinstvu. »»RAZISKOVALCI SV. PISMA.« Kdo so in kaj uče?* (Scrutatores Bibliorum qui sint et quid doceant.) Dr. Andrej Snoj. UVOD. »Raziskovalci sv. pisma« so adventistom sorodna ameriška sekta, ki se je v novejšem času pričela širiti tudi pri nas. Po kratkem času svojega obstoja je sekta razvila živahnejšo propagando, nego katerakoli druga sekta. Mnogi jih zamenjavajo z adventisti. Po pravici. Kajti na adventizem res spominja njihov nauk o Kristusovem drugem prihodu in o njegovem tisočletnem kraljestvu. V splošnem pa vsaj danes z adventisti nimajo zvez in so jim celo sovražni. Zgradili so si samostojen sistem verskih resnic, po katerem so od katoliške cerkve oddaljeni mmogo bolj kot adventisti. V nastopu in propagandi so še strastnejši dn še bolj vsiljivi kot adventisti; tudi v sovraštvu do cenkve, posebno do katoliške, adventiste daleč nadkriljujejo. O adventizmu in proti adventistom se je pri nas že mnogo pisalo. Sekta raziskovalcev sv. pisma je manj znana. In vendar se med našim Ijudsitvom šiiri že par let. Zaenkrat še nima številnih privržencev, vendar ni dvoma, da bo tudi pri nas sikušala ustanavljati svoje verske občine. To je tem bolj verjetno, ker je vprav Slovenija središče propagande za vso Jugoslavijo. I Pričujoče vrstice naj ob kratkem pojasnijo postanek sekte, njen nauk, sredstva im metode njene propagande. Literatura. A. Viri: J. F. Rutherford, Zastava za narod. Tiskano v Švici (brez označbe kraja in letnice). — Kje so mrtvi? V Švici (brez letnice). — Harfa božja. Maribor 1930. — Vrnitev našega Gospoda (avtor ni naveden). Maribor (brez letnice). — J. F. Rutherford, Kraljestvo božje — up sveta. Maribor 1932. — Stvarjenje. Maribor 1932. — Millionen jetzt lebender Menschen werden nie sterben. Barmen (brez letnice). — Die Hölle. V Švici (brez letnice in brez navedbe avtorja). — J. F. Rutherford, Himmel und Fegefeuer. V Švici (brez letnice). — B. Literatura o sekti. Dr. K. Algermissen, Christliche Sekten und Kirche Christi.3 Hannover 1925. — Isti, Die ernsten Bibelforscher, Hannover 1928 (posebni odtis iz knjige »Christi. Sekten u. Kirche Christi«). — Isti, Konfessionskunde. Hannover 1930 (Die ernsten Bibelforscher str. 756—91). — Dr. Arth. A 11 -geier, Religiöse Volksströmungen der Gegenwart. Freiburg i. Br. 1924. — J. Busch, Das Sektenwesen unter bes. Berücksichtigung der Ernsten Bibelforscher. Hildesheim 1930. — Dr. M. Heim buche r, Was sind denn die »Ernsten Bibelforscher« für Leute?“ Regensburg 1927 (pri rokah sem imel 2. izd, iz 1. 1923). — Dr. Fr. M e f f e r t, »Bibelforscher« und Bibelforschung über das Weitende."’ Freiburg i. Br. 1925. — A. Meyenberg, l'ber die sogenannten »Ernsten Bibelforscher«. Luzern 1924. — Dr. K. Algermissen, Ernste Bibelforscher (Lexikon f. Theologie u. Kirche, 2. Bd., Freiburg i. Br. 1931, stolpec 279—280). I. POSTANEK IN RAZVOJ SEKTE. 1. Ustanovitelj. Sekta raziskovalcev sv. pisma je vzniknila, kakor adventizem in nebroj drugih sekt, v Zedinjenih državah Sev. Amerike. Ustanovitelj ji je bil »pastor« Russell, po poklicu bogat trgovec; sedanji voditelj je njegov naslednik sodnik Rutherford. Charles Taze Russell se je rodil dne 16. februarja 1852 v Pittsburgu, industrijskem mestu države Pennsylvania (U. S. A.). Njegova roditelja sta bila škotsko-irskega pokolenija in zelo premožna. Priipaidala sta presbiteri janski cerkvi ter sta svojega sina vzgajala v duhu mračnih Kalvinovih naukov. Z 9 leti je otrok izgubil mater. Ko je nekoliiko odrastel, ga je oče dal izobraziti za trgovca. Že kot mladenič je Russell mnogo razmišljal o verskih vprašanjih. S 17 letom je pristopil h »Krščansiki zvezi mladeničev« in se je veliiko udejstvoval kot govornik. Toda kalvinizem s svojim mrkim naukom o predestinaciji ga nikdar ni mogel popolnoma zadovoljiti. Po naravi mehak ki ljudomil se ni mogel sprijazniti z mislijo, da bi Bog nekatere naprej določil za pogubljenje. Težki dvomi so razjedali njegovo dušo. Bil je na tem, da popolnoma zgubi vero, da ni v težkih dneh notranjih bojev in dvomov prišel slučajno v stik z adventizmom. Nekega večera stopa zamišljen po ulicah mesta Allegheny. Kar zapazi iv neki dvorani svetlobo. Adventisti so obhajali svojo božjo službo. Vstopi in posluša pridigo. V hipu se spet začuti močnega. Posebno se mu znova utrdi vera v sv. pismo kot božjo knjigo. Vneto je pričel citati biblijo in po vplivu adventistov obračati pozornost na mesta, ki govore o koncu sveta. Predvsem ga je zanimal nauk o tisočletnem kraljestvu Kristusovem in o usodi ljudi v oni dobi. Po svojevoljni interpretaciji Kristusove zapovedi »Ljubite svoje sovražnike; delajte dobro tem, ki vas sovražijo« (Mt 5, 44) je prišel dò zaključka, da ni pekla in večnih kazni v njem. V veliko uteho mu je bilo, ker so tudi adventisti učili, dà pekla ni in da bodo hudobni popolnoma pokončani. Med tem je doraščal in v starosti 20 let z očetom že vodil več trgovin in filialk. Kljub zaposlenosti v trgovini je glavno pozornost posvečal verskim vprašanjem. Okrog sebe je zbral nekaj somišljenikov iz Pittsburga in Alleghenyja ter osnoval krožek za raziskovanje sv. pisma. Ta krožek je bil zibelka nove sekte. Voditelj krožka je bil Russell, ki je imel nekatere prav lepe lastnosti. Bil je nadarjen, dobrega srca, imel je mnogo dobre volje in praktičnega čuta; a manjkalo mu je poglavitnega, kar bi ga usposabljalo za voditelja verskega krožka: globoke zgodovinske, filozofske in teološke izobrazbe. Za pravilno presojo -bibličnih vprašanj bi moral poznati važnejša hermenevtična pravila in biti temeljito seznanjen z zgodovino eksegeze sivetopisemskih knjig. A niti s študijem herme-nevtilke, niti z eksegezo se ni bavil, zato je bilo neizogibno, da je zašel v zmote. " Predvsem si je domišljal, da dotlej še nihče ni pravilno doumel sv. pisma in da je on od Boga poklican, da sv. pismo pravilno tolmači. Prvo njegovo odkritje na bibličnem polju je bilo, da sv. pismo nikjer ne govori o peklu. To, kar se v navadnem govoru imenuje pekel, je ali podzemlje, ali pa večna smrt duše in telesa. Še bolj se je zanimal za vprašanje Kristusovega tisočletnega mirovnega kraljestva, ki ga nazivlje z latinsko besedo »milenij« (mil-leftnium). Tudi glede tega je bil mnenja, da je šele on odkril resnico. V nasprotju z adventisti je Russell učil, da bo mileniij doba očiščevanja za grešnike. V tej dobi bo vsem, ki ,so umrli v grehu, ponovno dana prilika, da se rešijo in zveličajo. Le redki preskušnje ne' bodo prestali. Te bo doletela druga smrt, popolno uničenje duše in telesa. v Do tega odkritja je prišel Russell 1. 1872. V naslednjih letih je dognal, da Kristusov drugi prihod na svet ne bo telesen in človekovemu očesu viden, marveč duhoven in neviden. L. 1874 je namreč zadel skupaj z urednikom adventističnega »Glasnika jutra«, Barbourjem. Adventisti so pravkar doživeli neprijetno razočaranje: napovedovali so za 1. 1874 Kristusov prihod, pa se prerokovanje ni spolnilo. Russell je našel Barbourja radi tega hudo potrtega. Po kratkem razgovoru je med obema prišlo do zanimivega sporazuma. Barbotir je prevzel od Russella idejo o duhovnem, nevidnem drugem prihodu Kristusovem, Russell pa se je dal po Banbourju prepričati, da so adventistični računi o času drugega prihoda Kristusovega pravilni. Tako sta se zedinila, da je Kristus prišel na svet 1. 1874, a nevidno. Letnica 1874 velja še danes pri raziskovalcih sv. pisma za izhodišče vseh nadaljnjih računov. Russell se je kmalu ločil od adventistov, a po njihovem zgledu je tudi on učil, da se s pomočjo sv. pisma da natanko izračunati dan Gospodovega prihoda. Zanj je bilo neizpodbitno, da je 1. 1874 Jezus nevidno, kot duhovno bitje, prišel drugič na svet. L. 1874 bi potemtakem moralo biti začetek tisočletnega mirovnega kraljestva. Vendar pa je Russell izračunal, da to napoči šele oktobra 1. 1914. Sklepal je talkole: Judovski dobi, ki je z Jezusovim javnim nastopom prenehala, je sledila še 40 let trajajoča »doba žetve«. Šele 1. 70 po Kr. je bil razdejan Jeruzalem in judovsko ljudstvo razkropljeno. Analogno tem 40 letom bo tudi krščanska era podaljšana za 40 let, t. j. do 1. 1914. V tem času, od 1. 1874 do 1914 bodo vsi sveti krščanske doibe obujeni k življenju in bodo kot nevidna duhovna bitja s Kristusom pripravljali 1000-letno mirovno kraljestvo. V oktobru 1. 1914 bo konec vseh stisk in prične se milenij, blaženo mirovno kraljestvo Kristusovo. 2. Božji načrt o zveličanju ljudi. S pomočjo sv. pisma je Russell 'v nadaljnjih letih odkril načrt, po katerem je Bog človeka pripravljal za zveličanje.1 Ves zveličavni načrt obsega tri velilka razdobja, ki se začenjajo s stvarjenjem človeka in segajo >v večnost. 1 Priim. Harfa božja 221-3; Heimbucher, Was sind denn die »Ernsten Bibelforscher« für Leute? 26; Algermissen, Konfessionskunde 762-64. Prvo razdobje obsega čas od ustvarjenja človeka do vesoljnega potopa. Russell imenuje to dobo »tedanji svet« (2 Petr 3, 6). Značilnost te dobe je, da je Bog še neposredno občeval s človekom in da so angeli vladali nad svetom. Drugo razdobje, »sedanji hudobni svet«, sega od vesoljnega potopa do ustanovitve tisočletnega kraljestva. To razdobje je pod neomejeno oblastjo satana, poglavarja tega veka. Deli se v tri dobe: 1. doba očakov, od Noeta do smrti očaka Jakoba; 2. ju-doivska doba, od smrti očaka Jakoba do Jezusa Kristusa; 3. .krščanska ali evangeljska doba, od Jezusovega vstajenja do »konca vladanja narodov«2 ali do začetka milenija (1. 1914). Kdor v evangeljski dobi poskušnjo prestane, je »izbran« in spada v razred »neveste Jagnje-tove«. Takih bo vsega skupaj samo 144.000. Bog jih bo poplačal z neumrjočnostjo in bodo tako deležni božje narave. Tretje razdobje je prihodnji svet, ki bo od 1. 1914 dalje trajal celo večnost. Sestoji iz dveh dob, miiilenija (1914—2914) ter »prihodnjih časov«. V mileniju bodo vsi umrli zopet oživeli; 144.000 izvoljencev bo s Kristusom nevidno vladalo na zemlji. Prejeli bodo plačilo pravični St Z in tisti grešniki, ki so prestali lahko preskušnjo po vstajenju. Oni maloštevilni grešniki, ki preskušnije ne prestanejo, bodo kaznovani z večno smrtjo, z uničenjem. Z 1. 2914 bo vse končano in začnejo se nova nebesa in nova zemlja. — Ta zveličavni načrt, ki je po zatrdilu raziskovalcev sv. pisma obsežen v sv. pismu, a ga je šele Russell odkril, tvori jedro nauka, ki ga je sprejela nova sekta. Russellu se je posrečilo, da je sekta hitro postala popularna in da so njeni nauki prodrli v najširše kroge. 3. Pisatelj, govornik, organizator. Največ zaslug za hitro popularizacijo sekte v Ameriki imajo Russellove nedosegljive organizatorične zmožnosti. Russell je bil ne samo plodovit pisatelj in organizator, ampak tudi velik trgovsiki talent. Vsa podjetja, ki so imela namen, širiti njegove ideje, je trgovsko organiziral in jih postavil na trdno finančno bazo. S tem jim je zagotovil obstoj. Prvikrat je Russell stopil v javnost s knjižico »N amen in način zopetnega prihoda našega Gospoda«. Napisal jo je 1. 1875, potem ko se je prepričal o drugi navzočnosti Kristusovi. Ker se je vprašanje Kristusovega drugega prihoda tedanji čas v Severni Ameriki mnpgo oibravnavalo, se je knjižica v najkrajšem času izredno močno razširila. Po tem začetnem uspehu opogumljen je sklenil izdajati poseben časopis za pospeševanje bibličnega znanja. L. 1879 je izšla 1. štev. lista, ki ga je nazval »Sionski stražni stolp in glasnik Kristusove navzočnosti.«1' List izhaija še danes kot štirinajstdnevnik in je glavni organ sekte. Od 1. 1909 nosi naslov 2 Harfa božja 222. 3 Zions Watch Tower and Herald of Christs Presence. »Stražni stolp (Svetilnik) in glasnik Kristusove navzočnost i.«4 Tiska se v Brooklynu in ga izdaja 'konzorcij petih mož. Naklada znaša 45.000.5 Obravnava izključno svetopisemska vprašanja. Do svoje smrti ga je Russell sam zalagal s članki. V okrajšani obliki so ga pričeli izdajati tudi v nemškem, francoskem, danskem, švedskem, norveškem in poljskem jeziku.“ L. 1881 je ustanovil posebno družbo z edinim namenom, širiti sektino glasilo in druge Russellove spise verske vsebine, Imenoval jo je »Svetilnik — Biblična in traktatna družba«.7 Družba obstoja še danes in ima sedež v Brooklynu. Tudi pri slovenskih publikacijah je kot izdajateljica vedno podpisana ta družba. Najvažnejše Russellovo delo, nekaka dogmatika njegove sekte, so »Š t u d i j e o sv. pismu« v 7 zvezkih na 2600 straneh osmenke. Prvih šest zvezkov je izšlo v dobi od 1. 1881 do 1904, sedmi zvezek pa šele po avtorjevi smrti, 1. 1917. Delci vsebuje »celo in na vse podrobnosti ozirajoče se tolmačenje božjega načrta«." Prevedeno je na približno 30 jezikov, med drugim na grški, finski, arabski, 'kitajski, japonski jezik, in tiskano v nakladi nad 11 milijonov zvezkov." Poleg »Svetilnika« je Russell ustanovil še več drugih listov. Najvažnejši med njimi je »Ljudska prižnica« ,10 ki je prinašal Russellove tedenske pridige. Za širjenje lista je skrbelo posebno v ta namen ustanovljeno društvo. Da bi Russellove pridige čitalo čim-več ljudi, jih je posebna časopisna družba teden za tednom objavljala v več kot 2000 listih. Za propagando svojih idej in spisov je ustanovil »Kontor za predavanja«. Nastavil je 70 stalnih potujočih pridigarjev (»romarjev«),11 ki so ves svoj prosti čas in vse zmožnosti žrtvovali za širjenje njegovih idej, in 700 drugih, ki so vsaj nekaj svojega prostega časa posvečali njegovemu delu. Potujoči evangelisti so se udejstvovali osobito kot kolporterji. Razpečavali so zastonj ali za malenkostno ceno brošure in traktate, po večini ponatise razprav, ki jih je Russell objavljal v »Svetilniku«. Da bi se moglo čimveč knjižic in letakov brezplačno ali po nizki ceni razdeliti med ljudi, je ustanovil »traktatno blagajn o«. Za širjenje ideje je žrtvoval tudi vse svoje privatno premoženje.12 Tako je bilo mogoče, da so vrgli letno ogromno število okrog 50 milijonov izvodov malega lističa »Raziskovalec sv. pisma« v svet.13 4 The Watch Tower and Herald of Christs Presence. Prim. Heimbucher o. c. 15. “ Nemški prevod izhaja od 1. 1895 dalje. Prvotno je bil mesečnik, sedaj izhaja vsakih 14 dni. Naslov mu je »Der Wachtturm und Verkünder der Gegenwart Christi«. Tiska se v Bernu v Švici. 7 Watch Tower Bible and Tract Society. " Harfa božja 216. " Prim. Harfa b. 216. 10 Peoples Pulpit, 11 Pilgrims. 12 Da bi se čimbolj razširila knjižica »Sv. pismo o peklu«, je iz lastnih sredstev prispeval 40.000 dolarjev (prim. Algermissen, Konfessionskunde 766). 13 Prim. Algermissen, Konfessionskunde 766. — Nemška izdaja tega lističa (»Der Schriftforscher«) se je širila tudi pri nas. Zavedajoč se, da živa beseda bolj vžiga kot pisana, je neprestano potoval in imel po vseh večjih krajih predavanja. L. 1910 je obiskal Palestino, Egipet in Rusijo. Naslednje leto je dosegel celo daljni Vzhod (Korejo, Japonsko, Kitajsko}. Na povratku se je ustavil še enkrat v Palestini in tam zbranim Judom naznanil, da se bodo skoro izpolnile prerokbe o zopetni povrnitvi Judov v Palestino.1* Po poročilih njegovih pristašev je imel vsega skupaj okrog 30.000 govorov. S kričečo reklamo je znal k predavanjem privabiti ogromne množice poslušalcev. Veliko važnost je polagal na to, da so njegovi potujoči misijonarji in kolporterji stopili po vsakem predavanju takoj v stik z občinstvom ter nadaljevali z agitacijo in razpečavanjem brošur, dokler so bili vtisi predavanja še sveži. Rusisellovo iznajdljivost razodeva oso'bito dejstvo, da je celo kino postavil v službo svoje ideje. Z velikimi žrtvami je ustvaril film »Fotodrama stvarjenja«. V slikah se predstavlja ves razvoj zemlje od plinastega stanja do usovršitve mesijanskega kraljestva v smislu Russellovega nauka. Mnogo fotografij je bilo posnetih v Palestini. V pojasnitev filma je Russell napisal knjigo »Fotodrama stvarjenja«. 4. Sekta se širi izven Amerike. Usodno leto 1914. Do konca preteklega stoletja se je Russell s svojimi pomočniki trudil, da bi sekto učvrstil predvsem v Ameriki. Vsestranska propaganda je res obrodila nekaj uspehov; vendar uspehi še daleč niso odgovarjali ogromnim žrtvam in naporom številnih agitatorjev. V Evropo so sekto zanesli Russellovi »romarji« v začetku sedanjega stoletja, najprej v Nemčijo (1. 1903), nato v Anglijo, Švico, Italijo, Ogrsko, Skandinavijo. Istočasno se je pričela širiti tudi v Avstraliji, Uspehi so bili pred vojno skoro povsod malenkostni. Pristaši sekte, ki so jih dolgo časa po njih začetniku nazivali »Russellijance«, so se 1. 1913 organizirali v »M ednarodno zvezo raziskovalcev sv. pisma«. Od tedaj je to njihov uradni naslov. Malo pred izbruhom svetovne vojne je Russell osebno prepotoval Evropo in se ustavil tudi v Nemčiji. Povsod, kjer je nastopil, je s svojimi govori in s svojo častitljivo postavo zbujal pozornost. Polagoma se je bližala jesen 1. 1914. Russell je že 40 let napovedoval, da tedaj preneha vsa beda na svetu in da napoči zlata doba tisočletnega mirovnega kraljestva. Po njegovem nauku bi se z oktobrom I. 1914 imela tudi zaključiti »evangeljska doba«, v kateri bodo redki izvoljenci (razred »neveste Jagnjetove«) dosegli neumrjočnost. Russell je za trdno pričakoval, da bo do tedaj umrl in da ibo uvrščen v srečno število 144.000 božjih izvoljencev. Toda s svojimi napovedmi je doživel tako razočaranje, kakor dotlej morda še noben prerok. V oktobru usodnega leta je bil Russell čvrst in zdrav; namesto tisočletnega mirovnega kraljestva, s katerim bi prenehala vsa 14 Posledica tega je bila, da so mu ob povratku v New York tamkajšnji Judje priredili v hipodromu navdušen sprejem. beda in stiska, pa je napočila doba štiri leta trajajoče strahovite svetovne vojne, ki je vso Evropo in Sev. Ameriko zagrnila v žalost in povzročila nepopisno bedo in gorje. Russellu ni preostalo drugega, kot svoje prerokbe revidirati. Iz zadrege si je pomagal s trditvijo, da bo čas žetve končan prarv za prav šele spomladi 1. 1918, češ da ,je tudi Kristus pričel obujati izvoljence evangeljske dobe šele spomladi 1. 1878 in ne v oktobru I. 1874. Da se mora nastop teh važnih dogodkov za tri in pol leta premakniti naprej, je utemeljeval z dejstvom, da se tudi judovska doba ni končala z 1. 30 po Kr., ko ,je Jezus javno nastopil, ampak 3 in pol leta kasneje, z Jezusovo smrtjo. Za vsak slučaj se je pred novimi presenečenji zavaroval s teorijo o »paberkovanju«. Dobi žetve od 1. 1878 do 1918 bo sledila, tako je razlagal, kratka doba paberkovanja, potem šele napoči 1000-letno kraljestvo. Iz previdnosti ni napovedal, katerega leta preneha doba paberkovanja. Ta:ko ije Russell spet za nekaj časa rešil svoje stališče. Pred nadaljnjim krpanjem njegove teorije ga je rešila smrt. Doletela ga Je nenadoma dne 31. oktobra 1916 v železniškem vozu, ko je miisijonaril v zapadnem delu Sev. Amerike. Padel je sredi dela, ko je pripravljal govor za javno zborovanje raziskovalcev sv. pisma v Cansas City (drž. Missouri). 10. novembra je njegovo truplo dospelo v New York. Zvečer tega dne je bilo slovesno mrtvaško opravilo. Pri tej priliki je »brat« Rutherford prečital pridigo, ki jo je še nameraval imeti Russell ta večer. Za snov si je izbral preroško besedo pri Izaiju: »Pride jutro, pa tudi noč« (21, 12) in dokazoval, da se je ta prerokba izpolnila in da je že napočilo jutro mesijanskega tisočletnega kraljestva. Dne II. novembra je bil v Pittsburgu pogreb. Mrtvaški voz je spremljalo na pokopališče 100 avtomobilov. 5. Russellova osebnost. Russell je bil nedvomno velik mož. Že njegova zunanjost je zbujala pozornost: bil je velike postave, prikupljivega obraza, imel je dolgo belo brado. Še bolj so občudovali njegovo daroviitost in energijo. Neobičajno je bil delaven in vztrajen, čeprav je vse življenje bolehal. 50 let je trpel za glavobolom in 25 let za hemeroidi. Kljub temu so njegovi prijatelji trdili, da je napisal vsega skupaj do 50 tisoč tiskanih strani o bibličnih vprašanjih in je večkrat po tisoč pisem na mesec narekoval.16 Za svojo idejo je delal vse življenje nesebično. Svoje ogromno premoženje, ki ga je podedoval po starših, je zastavil zanjo. Dasi mu je trgovina obilno donašala, je živel tako skromno, da je za osebne potrebščine izdajal mesečno povprečno le 11 dolarjev. Umrl je brez premoženja. , Molil je rad in veliko, a o pravi religioznosti pri njem ne more biti govora. Manjkalo mu je predvsem, kakor vsem ustanoviteljem sekt, ponižnosti. Sv. pismo je sicer cenil in povzdigoval nad vse, v 15 Prim. Algermissen o. c. 766. resnici pa je o vseh vprašanjih razsojal po svoji glavi, tudi proti sv. pismu, ne da bi radi pomanjkljivosti teološke izobrazbe to opazil. Svoje fantastične id&je je sam zanašal v sv. pismo in je potem, ko jih je širil, najbolj neverjetne trditve kril s stereotipno izjavo: »Sv. pismo pravi, sv, pismo uči.« Strokovno izobražen je bil edino v trgovini, na vseh drugih poljih je bil diletant. Ker je v mladosti skoro ves prosti čas moral posvetiti trgovini, je umljivo, da se z znanostjo ni bavil. Znanstvene podlage mu je manjkalo ne samo v teologiji, ampak tudi v filozofiji, v zgodovini, v filologiji, arheologiji in v vseh drugih disciplinah, ki so nujen predpogoj za znanstveno eksegezo.10 Imel pa je nadpovprečne organizatorične zmožnosti in veliko praktičnega smisla. Vendar imajo naprave, ki jih je ustanovil in zapustil Russell, kljub amerikanski velikopoteznosti le preveč trgovski značaj. Tragika nljegovega življenjskega dela je bila v tem, da je hotel proti kalvinistom pokazati Boga kot dobrega, usmiljenega Očeta in vsem ljudem odpreti vrata k zveličanju, a je z lahkomiselno razlago sv. pisma rušil najvitalnejše temelje krščanstva. Njegovi spisi pomenijo v eksegezi naravnost anarhijo. Kljub idealnim nagibom, ki so ga vodili, je bilo njegovo delo v verskem pogledu razdiralno; duhov ni pomirjeval, ampak jih razburjali. Pristaši sekte ga slavijo kot ;>modrega in zvestega hlapca, ki je o pravem času predstavil hrano vere«,17 kot naj večjega moža za apostolom Pavlom. Rutherford je ob smrti svojega učitelja celo izjavil: »Sv. pismo uči popolnoma jasno, da . . . naš ljubljeni brat in pastor ne spi v smrti, temveč je bila njegova človeška narava hipoma spremenjena v božjo.«18 S tem je Rutherford dokazal, da se je dobro-navzel duha svojega mojstra in da bo v njegovem duhu nadaljeval započeto delo, 6. Po ustanoviteljevi smrti. Za Russellom je prevzel vodstvo sekte ameirikamski državni pravdnik J. F. Rutherford, ki je še danes predsednik mednarodnega združenja raziskovalcev sv. pisma in ostalih Russellovih ustanov. »Brat« ali »sodnik« Rutherford, kakor ga običajno nazivljejo-privrženci sekte, je, podobno kot Russell, mož izredne podjetnosti in energije; po drznosti in po sovraštvu do cerkve im duhovnikov svojega učitelja celo nadkriljuje. Pri Russellu se je tudi navzel preroškega duha in trgovske izurjenosti, od katere v prvi vrsti zavisi obstoj sekte in njenih ustanov. Pod Rutherfordom so nove časovne prilike kaj ugodno vplivale na razvoj sekte. Russellianizem se je razširil zlasti preko evropskih držav. Le v začetku je bilo Rutherfordu prebresti nekaj večjih težav. 1(1 Sam se imenuje »pastorja« 1200 verskih občin; tudi njegovi pristaši so ga najrajši s tem imenom nazivali. Vendar ni teologije nikdar študiral,, niti ni bil nastavljen kot duhovnik. 17 Harfa b. 217. 1H Prim. Heimbucher o. c. 25. Ko je namreč 1. 1917 zavzel v sekti prvo mesto, je še divjala svetovna vojna, ki je ne samo v Evropi, ampak tudi v Ameriki sekto zavirala v njenem razvoju. Sedmi zvezek »Študij o sv. pismu«, ki je izšel dobro leto po Russellovi smrti, je bil v Ameriki kmalu zaplenjen, Rutherford pa kot špijon obsojen na 20 letno ječo. Toda položaj se je kaj hitro zaobrnil. L. 1918 se je svetovna vojna končala in že naslednje leto je bil Rutherford pomiloščen. Šel je takoj na delo. Spoznal je, da je teren za širjenje sekte povsod ugoden, posebno v Evropi. V vseh evropskih državah je vojna povzročila vsestransko raz-rvanost. Radi padca starih valut je Evropa zašla v gospodarsko odvisnost bogate Amerike; vzporedno s tem je rastla nevarnost, da preide Evropa tudi v duhovno odvisnost od Amerike. Tla za ame- rikanske hiliastične sekte so bila ugodna zlasti iz dveh razlogov: prvič se je marsikje v premaganih državah po končani vojni pojavilo nerazpoloženje proti cerkvam, ki so jih prej države ščitile in podpirale; drugič je pa beda in trpljenje zlasti prvih let po vojni budila v ljudeh hrepenemje po miru in odrešenju; mnogi so videli rešitev v zmagi socialističnih in komunističnih idej. 1 Vse te pojave je z budnim očesom motril br. Rutherford in izrabil ugodno priliko za agitacijo. L. 1920 je v družbi br. Macmillana obiskal Evropo, da bi tu osebno organiziral propagando za sekto. Določil si je za izhodišče svojega dela Nemčijo, a mu je bil potni list odklonjen. Zato se je ustavil v glavnem mestu Švice, v Bernu, in tu ustanovil močno centralo za vso Evropo. Iz Švice se je z amerikanskim denarjem vršila propaganda po vsej Evropi. Države Švica, Holandija, Nemčija so se združile v »Srednjeevropsko zvezo raziskovalcev sv. pisma«. Sedež zveze je bil najprej v Zürichu, potem v Bernu. L. 1921 so bile srednjeevropski zvezi priključene še države Avstrija, Italija, Francija, Belgija. Istočasno se je pričela širiti propaganda tudi v Češkoslovaški. S posebnim uspehom so širili agitatorji 1. 1923 sekto med poljskimi rudarji v Franciji. L. 1925 je bila ustanovljena »Severnoevropska zveza«, v kateri so bile včlanjene Finska, Litva, Estonija in Latvija. Za širjenje in okrepitev sekte je Rutherford izdal celo vrsto knjig in brošuric, ki se iz angleščine prevajajo na najraznovrstnejše jezike. Najvažnejša je knjiga »Harfa božja« ,lu ki obsega na kratko poglavitne nauke russellianizma in je prevedena na vse jezike, v katerih se širi sekta. Močno je razširjena tudi knjižica »M i -lijoni sedaj živečih ljudi ne bodo nikdar umrl i.20 Poleg »Svetilnika«, glavnega organa sekte, izhaja od 1. 1923 dalje list »Zlata doba«.21 List prinaša senzacionalne svetovne novice, vzgojne in propagandne članke ter radio-predavanja br. Ru- 111 The Harp of God. Nemški prevod knjižice se je že pred leti širil tudi v Ljubljani; če še kje drugod po Sloveniji, nisem mogel dognati. 21 The Golden Age. therfoirda. Tiska se kot polmesečnik v 13 jezikih. Nemška izdaja se tiska v Bernu v nakladi 460.000. List je poln strupenih napadov na papeža, katoliško cerkev, duhovnike in redovništvo. Splošnemu hrepenenju po odrešenju iz gospodarskih stisk je skušal Rutherford zadostiti s prerokbami o bližajočem se 1000 letnem: mirovnem kraljestvu Kristusovem. Sprva je v letakih in brošurah dokazoval, da se je z 1. 1918 začela kratka doba paberkovanja in da se je tisočletno mirovno kraljestvo tako približalo, da »milijoni sedaj živečih ljudi sploh ne bodo umrli«.22 Ker pri 40 letni dobi žetve ni bilo verjetno, da bi se čas paberkovanja vlekel v nedoslednost, je napovedal, da bo 1. 1925 konec sedanjega sveta in začetek milenija.” S tem letom bi morali očaki St Z vstati v vidnih telesih in na zemljo bi se moral razliti blagoslov 1000 letnega kraljestva. Od tega termina do daneis je že 8 let preteklo, toda napoved se še ni uresničila. Da bi preprečil odstop članov in da bi se za vedno zavaroval pred očitkom krivega preroka, Rutherford v zadnjem času samo še napoveduje, da se bo vstajenje mrtvih kmalu začelo. Toda z besedico »kmalu« ne misli prihodnjega leta, trdna pa veruje, da se bo to zgodilo, preden poiteče 100 let.24 Po teij prerokbi je Rutherford varen do konca svojega življenja. 7. Ameriška sekta na jugoslovanskih tleh. Preko Nemčije in Avstrije je Russellova kriva vera dosegla v zadnjih letih tudi jugoslovanska tla. Da se je v Jugoslavijo razširila iz sosednje Avstrije, najbolj jasno govori dejstvo, da je sedež in središče vse propagande za Jugoslavijo skoraj tik ob avstrijski meji ležeči Maribor. Natančne letnice, kdaj se je Russellov nauk pričel širiti pri nas, na podlagi letakov in brošuric, ki so jih razpečavali Rutherfordovi misijonarji, ni mogoče navesti, ker jim po večini manjka letnic. Gotovo je, da si je adventizem prej utrl pot v naše kraje kot rus-sellianizem. Dočim se je adventizem širil pri nas že v prvih letih po vojni, se je sekta raziskovalcev sv. pisma pojavila šele okoli 1. 1925. Prva sektina knjižica, ki se je natisnila v slovenskem jeziku, je bil prevod Rutherfordove brošure »Zastava za narod« iz 1. 1926. A že 22 Prim. prej imenovano brošuro z istim naslovom. 23 »Das menschliche Geschlecht zum Leben zurückzubringen, ist die Hauptsache dessen, was wiedergebracht werden soll; und da andere Schriftstellen der Tatsache bestimmt Ausdruck geben, daß eine Auferstehung Abrahams, Isaaks, Jakobs u. anderer Treuen des Alten Bundes stattfinden wird, . . . können wir erwarten, im Jahr 1925 Zeuge zu sein von der Rückkehr dieser treuen Männer Israels aus dem Zustande des Todes, indem sie auferweckt und zur vollkommenen Menschlichkeit wiederhergestellt sein werden« (Rutherford, Millionen jetzt lebender Menschen werden nie sterben, str. 53). »Alle Dinge erfüllen sich in unsern Tagen und bezeugen, daß der Herr Jesus gegenwärtig u. sein Reich herbeigekommen ist. Die Auferstehung der Toten wird bald beginnen. Mit dem Worte »bald« meinen wir nicht das nächste Jahr; aber wir glauben zuversichtlich, daß es geschehen wird, ehe ein weiteres Jahrhundert vergeht« (Die Hölle 52). pred tem časom so se v Mariboru in v Ljubljani širile v nemškem jeziku izdane brošure, tako n. pr. zlasti knjižica »Millionen jetzt lebender Menschen werden nie sterben«. Sprva je agitacija vodila preko Avstrije iz srednjeevropske centrale v Švici. Pa kmalu se je osnovala lastna Jugoslovanska sekcija mednarodnega združenja raziskovalcev s v. p i s m a s sedežem v Mariboru.-’5 Njen uradni naslov je »S v e -ti oni k«, udruženje istraživača sv. pisma za kra-ljevinu Jugoslaviju. Tu je sedaj založba knjig in brošur, ki se tiskajo v slovenskem, hrvatskem in srbskem jeziku (v cirilici). Od tu se vrši propaganda za vso državo. Propaganda je tiha, a zelo intenzivna. Jugoslovanska sekcija ima večje število svojih misijonarjev (tudi žensk), ki potujejo okrog in z veliko zgovornostjo širijo Russellov nauk; obenem po zelo nizki ceni vsiljujejo svoje brošure in sv. pismo (protestantsko). Dasi se radi vabljivega naslova in nizkih cen razproda najbrž precej knjižic, je vendar gotovo, da se jugoslovanska sekcija ne vzdržuje sama, ampak prihaja denarna podpora iz Švice ali celo iz Amerike. Iz bogate literature, ki sta jo v propagandne svrhe ustvarila večinoma Russell in Rutherford, so na slovenski jezik preložene sledeče knjige in brošure26: 1. J. F. Rutherford, Zastava za narod (Srce razveseljiva vest iz biblije za vse ljudi, ki so dobre volje). Str. 60. Založnik »International Bible Students Association, Brooklyn. Tiskano v Švici. Kraj (Bern?) in letnica se ne navajata.27 Ovitek bel, na naslovni strani vijoličasti orisi prapora, na zadnji strani velika slika zastavonosca v vijoličasti barvi. Cena broš. 2 Din. — Slovenski prevod je prir et j en po nemški izdaji. Pisatelj govori o neki zastavi, ki jo imenuje »edino pravo in resnično zastavo«. Ta zastava se bo dvignila pred ljudstvo, da bo spoznalo vso resnico, Kaj je ta zastava? Pisatelj odgovarja: »Da je Jehova edini pravi in živi Bog, poleg katerega ni drugega .. . Da je Jezus ljubljeni sin božji; da je s svojo smrtjo na križu rešil svet pogube . . . Da je kraljestvo nebeško, kraljestvo božje prišlo; da je J. Kristus, veliki Kralj, začel viladati.« Ljudje se bodo obračali od zastav laži k edini zastavi, zastavi božji (str. 36—7). — Slovenščina prevoda je slaba; motijo tudi mnogi tiskovni pogreški. 2. J. F. Rutherford, Kje so mrtvi? (Odgovor iz svetega pisma). Str. 60. Izdajatelj »Mednarodno udruženje raziskovalcev sv. pisma«. Tiskano v Švici, izšlo v Mariboru. Brez letnice.28 Ovoj v trobarvnem tisku. Na naslovni strani slika ženske, ki odgrinja neki zastor. Cena 2 Din. — Pisatelj opisuje zgodbo mladega moža Adama Joya, ki ga je avto povozil in ubil. Starši so bili radi njegove usode 25 Prvotno Slovenska ul. 6, sedaj Krekova ul. 18. 26 Navajam jih po kronološkem redu, kakor so izšle. V slovenskih izdajah letnice po večini niso navedene. 27 Izvirnik »The Standard lor the People« je izšel v Brook-lynu 1. 1926. 28 Angleški original »Wherc are thè Dead? je izšel 1, 1927. na drugem svetu v skrbeh, a član sekte raziskovalcev sv. pisma, Ivan Überrest, jih potolaži, da smrt ni tragedija. S pomočjo sv. pisma jim dokaže, da pekla, nebes in vic ni. Duše po smrti spe v nezavesti. Ko nastopi doba 1000 letnega Kristusovega kraljestva, se bodo prebudile. Kateri so umrli v grehih, bodo prestali lahko preskušnjo in bodo naito večno srečno živeli na prenovljeni zemlji. — Glede jezika prevoda velja isto kot o prvi knjižici. 3. J. F. Rutherford, Harfa božja (Prepričevalen dokaz, da milijoni sedaj živečih ljudi ne bodo nikdar umrli. Priročna knjiga za študij sv. pisma, prikladna zlasti za uporabo začetnikov, s številnimi navedenimi besedili iz sv. pisma). Str. 322. Maribor 1930. Izdajatelj »Mednarodno udruženje raziskovalcev sv. pisma«, založnik > Wachtturm Bibel und Traktat-Gesellschaft« v Bernu. Tiskano v Ljudski tiskarni d. d. v Mariboru. Vezano v celo platno svetlo-zelene barve z zlatim napisom. Cena 17 Din. — Knjižica je nekak priročnik ali katekizem raziskovalcev sv. pisma. Obsega na kratko vse nauke Russéllove sekte. Svetopisemske resnice se v Russellovem duhu obravnavajo v desetih poglavjih: Stvarjenje. — Pravičnost razodeta. — Abrahamova obljuba. — Rojstvo Jezusa. — Odkupnina. — Vstajenje. — Tajnost razodeta. — Zopetni prihod našega Gospoda. — Poveličanje cerkve. — Obnova. — Ime »Harfa božja« si je avtor izbral, ker »harfa služi kot simbol za ponazoritev veličastnosti in lepote, nepresegljive harmonije, veličine in ljubkosti božjega načrta« (str. 22). Deset strun na harfi je simbol desetih velikih temeljnih resnic ali naukov božjega načrta. — Na 6. strani se omenja, da je prevod prirejen po angleškem izvirniku.29 Jezik je lep in gladek. Na naslovni strani je omenjeno, da znaša naklada v raznih ijezikih nad 12 milijonov. 4. Vrnitev našega Gospoda, njegova prisotnost, prikazen in oznanjevanje. Str. 58. Maribor. Brez navedbe avtorja in letnice.30 Tiskano v Ljudski tiskarni d. d. v Mariboru. Založnik ni omenjen, a je isti kot pri ostalih knjižicah. Cena 2 Din. — V knjižici se razlaga pomen grških besed parousia, epiphäneia, apocälypsis, a največ razpravlja pisatelj o vrnitvi našega Gospoda, o načinu, času in namenu njegovega prihoda; iz sv. pisma se navajajo dokazi, da se je Gospod že vrnil. Knjižica je prevod angleške brošure »Our Lords Return«. Slovenščina prevoda je dobra, papir nekoliko sla-bejši kot pri »Harfi božji«. 5. J. F. Rutherford, Kraljestvo božje — up sveta. Str, 57. Maribor 1932 (letnica ni navedena).31 Izdajatelj: Watch Tower Bible and Tract Society, Brooklyn. Natisnila Ljudska tiskarna v Mariboru. Rdeč ovitek z živo barvano sliko jezdeca na belem konju, ki simbolično predstavlja prihod Kristusovega mirovnega kraljestva. Cena 3 Din. —1 V knjigi se napoveduje velika stiska, ki bo The Harp of God. 30 Izšla je najbrž 1. 1931, ker se v Harfi božji (1. 1930) med slovenskim slovstvom še ne omenja, dočim se v knjižici »Kraljestvo božje — up sveta« :(1. 1932) že priporoča. 31 Original »The Kingdom« je izšel v Brooklynu 1. 1931. prišla še v tej človeški generaciji nad vse narode »takozvanega kristjanstva«. Edino upanje sveta je pravično kraljestvo Kristusovo, kii se prične takoj po stiski teh dni in prinese človeštvu popolno zemeljsko srečo. Letnice se v knjigi navajajo v drugačnem smislu kot v »Harfi božji«: L. 1874 je Gospod začel obračati pozornost svojega ljudstva na velike osnovne resnice, ki so bile radi mnogih zmot skrite in nejasne (postanek sekte). 40 let za tem je prišel Kristus drugič na zemljo, 1. 1918 pa je začel zbirati svoje zveste naslednike. — Slovenski prevod je v jezikovnem pogledu slabši kot pri ostalih knjigah iste založbe. Prevajalec se je suženjsko držal nemške izdaje, po kateri je priredil slovensko. 6. J. F. Rutherford, Stvarjenje. Str. 376. Maribor 1932 (letnica ni navedena).32 Izdajatelj: Watch Tower Bible and Tract Society, Brooklyn. Tisk Ljudske tiskarne v Mariboru. Vezano v svetlomodro platno, z velikim zlatim napisom. Cena 17 Din. — Pisatelj pojasnjuje razvoj božjega načrta o odrešenju ljudi. Začenja s stvarjenjem sveta po Logosu in končuje s sliko končne obnove človeštva ob koncu sveta. Vmes obdelava v 13 poglavjih razna vprašanja o zemlji, človeku, o sv. pismu, o Jezusovi odrešilni smrti, o mrtvih in njih vstajenju, o Gospodovem povratku. — Knjiga je sicer točen prevod originala oziroma nemške izdaje, vendar je slovenski prevajalec sem pa tja v oklepaju kaj dodal. Tako n. pr. v zaglavju o prevodih sv. pisma dostavlja, ne da bi spadalo v kontekst: »Na Slovenskem je začel s prevajanjem, kakor vemo, Primož Trubar, a dal nam je sv. pismo Jurij Dalmatin v 16. stoletju. To so bili hkratu začetki slovenske nove književnosti« (str, 127). In kot dokaz, da so na tisoče izvodov sv. pisma brezbožniki uničili, je slovenski prelagatelj v oklepaju navedel škofa Hrena: »Nekdanji ljubljanski škof Tomaž Hren je na primer dal zbrati 'in na trgu v Ljubljani sežgati Trubarjeve, Dalmatinove in druge podobne knjige, in se jih je le malo rešilo« (str. 128). Knjigo krasi več barvanih slik. Slovenščina je na približno isti stopnji kot v knjigi »Harfa božja«. 7. Poleg omenjenih knjig in brošur kolporterji razpečavajo v velikih množinah »Sv. pismo starega in novega zakon a« , ki ga je izdala in založila protestantska Britanska in inozemska svetopisemska družba. Ta izdaja je brez komentarja in zato bolj prikladna za svojevoljno tolmačenje sv. pisma kot katoliške izdaje. > Iz kaitaloga mariborskega založništva je razvidno, da se v Mari? boru tiskajo in razpošiljajo tudi knjige v hrvatskem in srbskem jeziku, V hrvatskem jeziku so se izdale sledeče knjige in brošure: Harfa božja, Stvarjenje, Kdje su mrtvi? Utjeha za narod, Kraljestvo božje, pada svijeta. — V srbskem (v cirilici): Svetska nevolja, Vlada po želji naroda, Carstvo božje, nada siveta. — Na željo založništvo posreduje tudi nabavo knjig in brošur v nemškem im drugih tujih jezikih. 32 Angleški original »Creation« je iz 1. 1927. Bogoslovni Vestnik Ker je propagandna literatura, ki sta jo ustvarila Russell in Rutherford, zelo bogata, bo gotovo mariborska založba nadaljevala z izdajanjem novih prevodov. Agitacija in reklama za knjige, ki jih izdaja Mednarodno udruženje raziskovalcev sv. pisma, je intenzivnejša kot za knjige adventistične vsebine. Kolporterji poiščejo po hišah vse stranke in kotičke, celo bolnike v nizkih podstrešnih sobicah.33 I Kljub vztrajni agitaciji in nemajhnim denarnim žrtvam zaenkrat o kakih večjih uspehih pri nas ne more biti govora. Za sekto ugodna tla so le tam, kjer je ljudstvo brez zadostnega verskega pouka in ne more samostojno presojati zapeljivih naukov ameriške sekte. Tega pri nas ni. Nekaj pristašev šteje edino mesto Maribor. Ti se zbirajo po dvakrat na teden.34 Sestanki se vrše zvečer od 8. do 10. ure. V pone-dedjek zvečer je sestanek za ožji krog pristašev. Čita in razlaga se sv. pismo. V petkih zvečer so javna predavanja biblične vsebine za vse, ki jih stvar zanima. Po zanesljivih informacijah je štel mariborski krožek raziskovalcev sv. pisma preteklo leto kakih 45 oseb obojnega spola. Število takih, ki so hodili k javnim predavanjem, je bilo nekaj večije. Če so tudi drugod kaki večji krožki, nisem mogel ugotoviti. 8. Organizacija sekte, propaganda, današnje stanje. Svetovna centrala raziskovalcev sv. pisma je v Ameriki v Brooklynu (124 Columbia Heights). Centralo predstavlja velikanska palača (»Bethelheim«) v 9 nadstropjih z 80 stanovanjskimi, delovnimi in zborovalnimi prostori. 200 delovnih moči je tukaj stalno zaposlenih. V tej palači imajo sedež »M ednarodna zveza raziskovalcev sv. pisma« (International Bible Students Association), »Svetilnik '— Biblična in traktat n a družba« (Watch Tower Bible and Tract Society) in »Zveza L j u d s ik a p r i ž ni c a« (Peoples pulpit-Society). Generalni ravnatelj vseh teh zvez je sodnik J. F. Rutherford. Mednarodni zvezi v Brooklynu so podrejene zveze in podzveze ivseh dežel oz. držav, v katerih je sekta razširjena. 33 Kako je mariborska sekcija raziskovalcev sv. pisma delavna, priča dopis, ki ga je v zadnjem času pošiljala na razna društva, pa tudi na poedim-ce, med njimi celo na škofe in duhovnike. Dopis se glasi: »Veleštovani gospodine! U prilogu šaljemo Vam najnoviju brošuru suca Rutherforda, koju je izdalo Watch Tower & Tract Society. Današnje vrijeme, u kojemu živimo, je najvažnije od postanka čovječanstva. Dogodjaji, koji se trenutno na zemlji odigravaju, od osobite su važnosti za sve ljudi, a naročito za one, koji se nalaze u prvim redovima javnoga života. Stoga Vas opozorujemo na pri-loženu brošuru »Kraljestvo božje — na d a s vij e ta« i molimo Vas najučtivije, da ovu brošuru sigurno i veoma pazljivo pročitate. Brošuru Vam šaljemo besplatno, ali ako želite, možete nam protuvrijednost u iznosu Din 3'— priloženim čekom poslati. Pozdravljamo Vas sa odličnim vele-štovanjem: »Svetionik« Udruženje istraživača sv. pisma za Kraljevinu Jugoslaviju. Maribor, Krekova ul. 18.« Iz dopisa sledi, da sekta razpolaga z obilnimi sredstvi, ker je pripravljena knjižico oddajati brezplačno. 34 V Krekovi ul. 18. V Brooklynu ima sekta lastno tiskarno in založbo knjig. Tiskarna natisne letno več milijonov knjig in brošur.35 Nekatere dežele imajo lastne tiskarne in založbe. Tudi korespondenca centrale je ogromna. Število dopisov in odgovorov gre v stotisoče.3" Propaganda je najbolj živahna v Severni Ameriki. Po večjih krajih so od časa do časa velike prireditve (predavanja, kino-pred-stave), pri katerih se zbere 10 do 15 tisoč poslušalcev. V zvezi s temi prireditvami obiskujejo kolporterji ali misijonarji sekte po hišah družine, nabirajo člane in prodajajo knjige v angleškem, nemškem, italijanskem, francoskem, armenskem, arabskem in drugih jezikih. Russell je v reklamne svrhe mnogo uporabljal kino. Novejši čas postajajo raziskovalci sv. pisma še modernejši in uporabljajo za širjenje svojih idej radio. Sekta ima v Zedinjenih državah Sev. Amerike lastno radio-oddajno postajo. V mestu Chicago ima vrhu tega 5 kilovatno radio-postajo, ki lobvladuje vso Severno Ameriko in se sliši visoko gori na sever še preko Alaske. V Kanadi so štiri radio-postaje, ki so last sekte. Poleg tega ima centralna zveza pogodbe z mnogimi drugimi radio-postajami v Ameriki in Evropi, da sprejemajo in oddajajo biblične govore br. Rutherforda in drugih voditeljev sekte. List »Das goldene Zeitalter«, ki se tiska za vso Srednjo Evropo v Bernu, prinaša večkrat radio-program za Evropo.37 Rutherfordova predavanja v radio prinašajo listi seikte natisnjena v najraznovrstnejših jezikih. Kogar torej niso zadeli valovi radio-postaje, ima priliko čitati govor vrhovnega voditelja v svojem glasilu. S pomočjo kolportaže po hišah, filma in radia se je sekti posrečilo, zgraditi si postojanke ne samo v severnoameriških Zedinjenih državah, ampak tudi v Kanadi, Argentini, Braziliji, v skoraj vseh evropskih državah, dalje v Indiji, Japonski, Armeniji, v Južni Afriki in celo v Avstraliji. ' Točno število vseh pristašev je težko navesti, ker sekta ne vodi seznama svojih članov. V nekaterih letih je skušala ugotoiviiti samo število udeležencev spominske večerje (»posvečenih«).38 Po 35 L. 1928 se je natisnilo 2,950.233 knjig in 8,595.219 brošur, skupaj 11,545.452 izvodov (prim. Algermissen, Konfessionskunde 778). 30 L. 1927 je došlo 218.820 dopisov, odposlalo se jih je 212.424 (prim. Algermissen o. c. 778-9). 37 Ena novejših številk tega lista iz 1. 1932 (brez natančnejšega datuma) prinaša tale radio-program za Evropo: Radio-postaja Vitus v Parizu oddaja vsak torek, četrtek in soboto zvečer od 20—20.30, vsako nedeljo od 11.30-—12; dolžina valov 308 m. — Radio-postaja v Normandiji (Fé-camp) vsako soboto zvečer od 20—20.45, najprej francosko, potem angleško; dolžina valov 232 m. — Radio-postaja mesta Toulouse vsako sredo od 19—19.15. — Postaja v Ly onu (La Doye) 11. in 25. nov. od 19.15—19.35. — Postaja Tallin (Reval) v Estoniji vsako nedeljo od 16.30—-17.30. 38 T. j. tistih, ki se dne 14. nizana v svoji verski občini udeleže kultne večerje; ta dan namreč raziskovalci sv. pisma obhajajo spomin Jezusove zadnje večerje. uradni statistiki je bilo 1. 1923 šele 46.000 članov (udeležencev spominske večerje), a 1. 1925 že 90.434. To število je bilo najvišje, ki se je doseglo; od tedaj polagoma pada.39 Iz navedenega je razvidno, da absolutno število članov ni visoko. Obisk na shodih in velike naklade /knjig niso zanesljivo merilo za članstvo sekte. Pri knjigah vleče predvsem nizka cena in zapeljiv naslov, pri predavanjih hrepenenje po senzaciji. Vsi znaki kažejo, da so simpatije kljub večjim nakladam listov, knjig in brošur ter kljub najintenzivnejši agitaciji vedno manjše. V Evropi prebivalstvo katoliških držav na splošno odklanja sekto. V Italiji, Španiji, Belgiji, Poljski, Češkoslovaški, Franciji je število privržencev malenkostno. Več jih je v protestantskih deželah, v Švici, Angliji, Danski, Švedski, Norveški, zlasti pa v Nemčiji. L. 1920 ije štela Nemčija še komaj 5545 raziskovalcev sv. pisma, a danes je že nad 24.000 udeležencev spominske večerje v približno 395 občinah. Tako stoji Nemčija glede na število članov na drugem mestu in jo presegajo samo Zedinjene države Sev. Amerike z 31.238 člani v 372 občinah. ' II. KAJ UČE RAZISKOVALCI SV. PISMA. Knjige in brošure, ki sta jih izdala Russell in Rutherford, obsegajo celo vrsto težkih zmot proti veri. Skoraj je ni verske resnice krščanstva, katere se ne bi sekta dotaknila in je bistveno popačila. Pri tem se sklicuje na biblijo in razglaša, da se je sv. pismo doslej napačno tolmačilo in da so šele raziskovalci sv. pisma odkrili pravo vsebino božje besede. Na splošno so zmote tako očividne, da jih zmore tudi preprosti človek s poprečnim znanjem katekizma sam ovreči. Zato bo sekta žela samo v vrstah takih, ki so jim najosnovnejše verske resnice neznane. I V naslednjih odstavkih hočem podati glavne nauke Russellove sekte. Povzeti so iz knjig in brošur, ki so natisnjene v slovenskem jeziku ter se širijo med našim ljudstvom. 1. O Bogu. Sekta popolnoma zametava nauk o s v. T r o j i c i. Ta nauk jim je nesmiseln, brezbožen in nasprotuje božjemu načrtu odrešenja. »Nauk o sv. Trojici je . . . krivi nauk, ki ga današnji duhovniki uče.«11 Božjo naravo pripisujejo samo enemu, Bogu Očetu, ki ga imenujejo Jehova. »Jehova je edini pravi Bog in poleg njega ni nobenega; svojo čast ne bo delil z nobenim,«12 On je brez začetka in brez konca, pravir vsega. Jezus Kristus Russellu in Rutherfordu ni bil Bog. Bil je namreč ustvarjen v času, in sicer kot duhovno biitje. Pred včlove-čenjem se je imenoval »Logos«, kar pomeni »govornik«, »delujoča 38 Prim. Algermissen o. c. 777. 40 Algermissen o. c. 780-2. 41 Zastava za narod 24. *' Istotam. sila« ali »delujoče orodje« ali pa »odposlanec Jehovin«. Jehova je direktno samo njega ustvaril; vse drugo je potem ustvaril Logos kot orodje Jehove. 1 Logos je nekoč prenehal biti duh. Presadil je svoje življenje z duhovne na človeško stopnjo. Postal je popoln človek Jezus, da bi odrešil človeštvo grehov. Kot človek je bil na isti stopnji popolnosti kakor Adam pred grehom. Za časa svojega zemeljskega življenja je bil na preskušnji; angeli so ga nadzirali, če bo preskušajo prestal. Ob smrti je bila njegova človeška narava popolnoma uničena. Iz groba ni vstal sam kot zmagovalec smrti, temveč ga je obudil Jehova. Čim je vstal od mrtvih, je bil izrazita podoba božja. Za njegovo zvestobo ga je Jehova nagradil z neumrljivostjo in mu podelil božjo naravo. Človeško telo je po njegovi smrti božja moč odstranila iz groba. Kje se nahaja, ni znano; gotovo je, da ni strohnelo; možno je, da ga je Bog kje shranil, da bi ga človeštvu pokazal ob svojem času. Če se je po vstajenju Jezus prikazoval v vidnem telesu, to ni bilo telo, s katerim je bil križan, tudi ne poveličano telo, marveč telo, ki je bilo vsakikrat posebej baš zato ustvarjeno, da bi se v njem prikazal učencem.43 Kakor vidimo, spominja Russellova in Rutherfordova kristologija precej na arianizem, samo da je Arij svoj nauk veliko bolj duhovito zagovarjal, kot ga raziskovalci sv. pisma. Ker slednji taje Kristusovo božanstvo, je nujna posledica, da je treba potem tudi nauk o včlovečenju božjega Sina in o njegovi človeški naravi postaviti na drugačno podlago. V Jezusu Kristusu ne priznavajo dveh narav, združenih v eni osebi. Po včlovečenju jim je Jezus samo človek. Kot človek ni imel niti neumrjoče duše; neumnjočnost je prejel šele po vstajenju kot nagrado za svojo zvestobo. Znano svetopisemsko besedo »Jaz in Oče sva eno« (Jan 10, 30) kljub jasnemu kontekstu razlagajo v tem smislu, da sta Jezus in Jehova (Oče) »eno v duhu, eno v namenu in cilju, eno v harmoničnem delovanju.«'14 Podobno kakor božanstvo Kristusovo, zanikavajo tudi božanstvo Sv. Duha. Sv. Duh ni božja oseba, različna od Očeta in istega bistva z njim, marveč samo »nevidna moč in energija in nevidni vpliv Boga«.45 2. O človeku. Zanimiv je nauk sekte o človekovem bistvu; z naukom o duši bijejo ne samo eksegezi sv. pisma, ampak tudi vsaki filozofiji v obraz in ponižujejo človeka na stopnjo živali. Russell in za njim Rutherford trdita, da nihče nima duše, ampak da vsak človek je duša. Kako sta prišla do te paradoksne trditve? Po njuni filozofiji je beseda duša smiselno sorodna z besedami bitje, stvar in človek.4“ Bog ni ustvaril človeka in mu 43 Prim. Zastava za narod 23-4; Kje so mrtvi? 37-8; Harfa božja 95-102. 119-121. 128. 143. 151-156 i. dr. 44 Harfa božja 98. 45 Istotam 95. 48 Zastava za narod 18; Harfa božja 43. potem dal dušo, marveč je napravil telo človeka iz zemlje in potem vdihnil v njegove nosnice dih življenja, ki ga dihajo vsa živeča bitja; ta dih je poživel telo in človek je vstal in živel. Človek je torej sestavljen iz dveh elementov, iz telesa in iz diha (sape ali dihajočega življenja). Združitev obeh elementov pomeni dušo. »čim ločimo dihajoče življenje od telesa, duše ni več.«*7 O nikomer torej ne smemo trditi, da ima dušo, ampak da j e duša. Sploh vsaka stvar, iki diha, je duša. Ne samo človek, marveč tudi »krava je duša in vol je duša«.48 Samo »propovedniki so natvezli ljudstvu, da nosi človek dušo v sebi in da duša, čim človek umrje, zleti v druge kraje. Teh trditev pa sv. pismo nikakor ne podpira.«40 ’ Russellu in Rutherfordu je duša samo živeče telo, zato med človekom in živaljo ni bistvene razlike. Ker ne priznavata duhovne duše kot počela človekovega duhovnega delovanja, mišljenja in hotenja, prihajata logično do druge zmotne trditve, da namreč človeška duša po svoji naravi ni neumrjoča. Seikta taji, da bi sv. pismo učilo neumrjočnost duše, ampak pripisuje nauk o neumrjočnosti duše satanu.50 Bog je rekel človeku, ko ga je postavil v raj: »Tisti dan, ko boš jedel od drevesa spoznanja dobrega in hudega, zapadeš smrti« (1 Moz 2, 17). Te besede se nanašajo na smrt duše. A satan si je izmislil laž o neumrljivosti duše; kajti on je govoril Adamu in Evi: »Nikakor ne bosta umrla« (1 Moz 3, 4). Od tega dne dalje datira zmota, da je duša neumrljiva. Edini, ki je po nauku raziskovalcev sv. pisma neumrljiv, je Bog (Jehova). Kristus ni bil neumrljiv, ko je bival na zemlji. Jehova mu je neumrljivost podelil šele ob vstajenju. Neumrljivost bodo prejeli kot nagrado tudi izvoljenci evangeljske dobe.01 i Nauk o umrjočnosti duše vodi tudi do svojevrstnega pojmovanja izvirnega' greha in njegovih posledic. Bog, ki je edini ne-umrjoč, pravijo, je ustvaril Adama. Ta je bil že v prvem hipu svojega bivanja umrljiv človek, a Bog mu je pogojno obljubil večno trajajoče življenje. Razjasnil mu je, da bo prijetnosti in udobnosti, sredi katerih ga je ustvaril v raju, vekomaj užival, toda mora se brezpogojno pokoriti božji postavi. Adam se ni pokoril, zato ga je Jehova obsodil in mu vzel pravico do življenja. Popolna smrt Adama in Eve je bila kazen za izvirni greh. Ker so se jima rodili otroci šele, ko sta bila izgnana iz raja, je tudi nad otroke prišla ta kazen. »Človek, ki je bil obsojen na smrt, ni mogel prenesti popolnega življenja« (na svoje potomce).52 Naravni konec vse človeške družbe bi bila absolutna smrt, popolno uničenje telesa in duše ob smrti. Toda Bog je sklenil takoj po grehu, 47 Harfa b. 43. 48 Zastava za narod 19. 40 Istotam. 50 »Misel, da so duše neumrjoče, ima svoj izvor v satanu, hudiču« (Harfa b. 44). — »Hudič in njegovi zastopniki uče, da je človek neumrjoč, da mrtvi torej niso mrtvi« (Kje so mrtvi? 49). 51 Kje so mrtvi? Str. 21. 52 Kje so mrtvi? 34. — Prim. tudi Harfa božja 105-108. da bo dal človeškemu rodu še možnost, priti do večnega življenja. Božji sklep se je glasil: »Ako bi se našel popoln človek, ki bi bil pripravljen, da namesto Adama umrje, bi mogel Bog Adama in njegove potomce odrešiti smrti in z njo spojenih okolnosti.«53 In našel se je tak popoln človek, Jezus Kristus. S svojo pokorščino do Boga, ki se je najbolj pokazala ob smrti na križu, je zaslužil najprej zase neumrljivost in božjo naravo. Obenem je pa zaslužil tudi vsakemu človeku, da bo še enkrat, za časa milenija, preskušan in, če pre-skušnjo prestoji, nagrajen z večno trajajočim življenjem na zemlji, ki se bo v raj spremenila. Russell in Rutherford ne ločita duše od telesa, zato — kakor vidimo — ne moreta priti do prave neumrjočnosti duše, tudi če govorita o človeku pred grehom. Neumrljivost duše jima ije samo večno trajajoče fizično življenje človekovo na zemlji. Prave neumrljivosti in zajedno božje narave bo deležen samo Jezus Kristus, a šele po vstajenju, in 144.000 izvoljencev evangeljske dobe, ki bodo po smrti spremenjeni v duhovna bitja.54 Pa še nekaj. Ustanovitelja sekte ne poznata milosti in sredstev milosti, sv. zakramentov. Kristusova odrešilna smrt je zaenkrat koristila samo Kristusu in mali peščici izvoljencev, vsi drugi bodo uživali sadove- odrešenja šele v dobi milenija, a tudi takrat ne v toliiki meri ikot »nevesta Jagnjetova«. Po RusseJlovem nauku pretežni del človeštva s smrtjo Kristusovo še ni odrešen, kakor jasno uči sv. pismo,55 ampak bo odrešen šele v dobi milenija, če prestoji zadnjo preskušnjo. Tako torej polaga Russell vso važnost na milenij, dobo očiščevanja, ne na Kristusovo odrešilno smrt in na sv. zakramente. 3. O poslednjih rečeh. Neposredni sad Kristusovega odrešenja je za pretežni del ljudi ta, da duša po smrti ne umrje za vedno, marveč pade v nezavestno stanje. V tem stanju bo ostala, dokler je Jehova nekoč ne pokliče in ji da priliko, da doseže večno trajajoče življenje na prenovljeni zemlji.5“ i Kaj pa nebesa, vice, pekel? Russellov nauk jih ne pozna. Ne nebes, ne vic, ne pekla ni v tem smislu, kakor jih pojmuje katoliška dogmatika.57 Nebesa sicer so. A samo Bog biva v njih, ker je duh, in pa tisti izvoljenci evangeljske dobe, ki so bili ob smrti spremenjeni v duhovna bitja. Drugi nimajo dostopa do njih. Zato, pravijo, je napačna trditev »propovednikov«, da gredo vsi dobri v nebesa. Sveto 5S Kje so mrtvi? 37. 54 Prim. nasi, poglavje. 55 Prim. n. pr. Ef 1, 7; 1 Petr 1, 18. 19; 2, 24 i. dr. 06 Prim. Harfa b. 46-48. 57 »Hudič je razširil laž, da je šlo nekaj dobrih članov cerkve v nebesa, ostali pa da so šli v vice, kjer so v kazni, dokler jih duhovniki proti visokemu plačilu ne rešijo iz njih, dočim je večina človeštva šla v večno trpljenje« (Kje so mrtvi? 48). pismo pozna mnogo dobrih mož, a o nobenem ne pravi, da je šel v nebesa. Celo Janez Krstnik ne bo nikdar v nebesih. :>Dokaz« so Jezusove besede: »Kdor je najmanjši v nebeškem kraljestvu, je večji od njega« (Mt 11, ll).58 Tudi vic ni. Nauk o vicah, pravi Rutherford, so si izmislili samo duhovniki, ker je to zanje vir dohodkov. Duhovniki uče, da pridejo nekateri po smrti na neki kraj, nazvan vice, in tam trpe toliko časa, dokler jih »od prijateljev plačane in od duhovnikov opravljene molitve« ob določenem času ne rešijo iz vic.50 Rutherford imenuje nauk o vicah teorijo, slonečo na sporočilih Je-roma (Hieronima), Ambroža, Krizostoma i. dr.; ni pa iz sv. pisma povzeta, »čisti uspeh vic je dober vir dohodkov za duhovščino in pomenja prazne mošnje za ubogo ljudstvo. Za umrle opravljene molitve pa se niso nikdar povzpele nad glave onih, ki so jih molili.«80 Dokazovanje, da ni vic, je zelo preprosto. »Ne zdi se skladno z razumom, domnevati, da je dobrotni Bog odredil kraj, kakršnega opisuje Dante,81 in da bi potem dovolil ljudem, da ga izkoriščajo v trgovske svrhe. Ali je mogoče misliti, da bo Bog uslišal molitve ljudi za kako ubogo dušo, ako so bile te molitve povzročene z denarjem?82 Posebno važnost polagajo raziskovalci sv. pisma na dokazovanje, da ni pekla in večnega trpljenja. Nauk o večnih mukah in o trpljenju v peklu imenuje Rutherford naravnost »hudičev nauk, ki se ga je poslužil satan, da bi preslepil ljudstvo«.63 Po Rutherfordu ta nauk ne more biti resničen vsaj iz štirih razlogov: 1. ker je popolnoma nesmiseln; 2. ker se ne da združiti z božjo pravičnostjo; 3. ker je proti načelu ljubezni; 4. ker je povsem nesvetopisemski. Nesmiseln je, ker ni mogoče človeka večno mučiti, ako ni večno pri zavesti. A sekta uči, da se človek pò smrti nahaja v nezavestnem stanju. Ne da'se združiti z božjo pravičnostjo, ker je Bog človeku razločno povedal, da bo moral umreti, ako bo grešil. Ko bi ga pa Bog pozneje mučil, bi mu kazen poostril in to bi bilo v nasprotju z načelom božje pravičnosti.6’ Nauk o večnih mukah je proti načelu ljubezni. Še človek kaznuje bitje, ki ga sovraži (n. pr. žival), s tem, da ga ubije. Bog ne more biti slabši kot človek, saj je popoln, saj je Bog ljubezni. Svojih sovražnikov ne more vekomaj sovražiti in jih mučiti. »Stvarnik, ki bi začel s celim sistemom brezkončnega mučenja, bi bil pravi hudič, ne pa razumen Bog.«65 Pa tudi svetopisemski 58 Kje so mrtvi? 11-13. 60 Istotam 14. 60 Istotam 15. 61 »Dante je bil katoliškim interesom služeč italijanski pesnik. Napisal je v vezani besedi knjigo o vicah. V njej opisiuje uboge ljudi, ki so izpostavljeni različnim vrstam kazni. Nekatere grize golazen, drugi zopet stoje na glavi v čebrih vrelega olja, zopet drugi v luknjah, bruhajočih ogenj in žveplo, a drugi zopet trpijo na številne druge načine« (Kje so mrtvi? 15). 82 Kje so mrtvi? 15. 6:1 Harfa božja 48. 64 Rutherford tukaj zamenjava božjo pravičnost in zvestobo. 65 Harfa b. 48—49. ni nauk o peklu. Kajti kazen za greh ni večno trpljenje, ampak večna smrt, po besedi apostola Pavla: »Plačilo za greh je smrt.«00 Da ni pekla v smislu kraja, kjer pogubljeni vekomaj trpijo, sklepata Russell in Rutherford zlasti iz besed Hades, Šeol, Gehenna. Ti biblični izrazi, pravita, se prevajajo na splošno z besedo pekel. Toda Hades in Šeol pomenjata samo grob, podzemlje, Gehenna pa popolno uničenje.“7 K temu je pripomniti, da izraza Hades in Šeol v sv. pismu St Z res večkrat pomenjata grob, podzemlje, deželo smrti; toda na mnogih krajih se rabita za označevanje kraja, kjer pogubljeni trpijo večne kazni. In ne glede na to sv. pismo na mnogih krajih jasno govori o peklu, ne da bi za to rabilo izraze Hades ali Šeol.68 »Gehenna« pomeni v NZ vedno pekel kot kraj večnega trpljenja.60 Ze sama trditev »Gehenna je grški izraz«70 dokazuje, da so se lotili razlage sv. pisma možje, ki poznajo samo svoj materni jezik in niso nikoli imeli v roikah drugačnega sv. pisma kot prevedenega v materinščino. Za znanstveno eksegezo pa je sposoben samo tisti, ki more kritično uporabljati izvirne biblične tekste; zato mora ekseget nujno biti podkovan tudi v biblični filologiji.71 Mnogo pišejo knjige in brošure, ki jih širi sekta, o Kristusovem drugem prihodu in o tisočletnem kraljestvu. Ideja, da je Jezus že med nami in da bo v kratkem ustanovil tisočletno kraljestvo miru in sreče, je osrednja ideja raziskovalcev sv. pisma; s to idejo je v bolj ali manj rahli zvezi celotni sistem zmot, ki jih propagira sekta. Russell je izračunal, da je Jezus prišel na zemljo 1. 1874. »Čas konca«, t. j. zadnje obdobje ob koncu vlade narodov se pravzaprav začenja že prej, namreč 1. 1799. Tega leta je prenehala oblast Danielove četrte zveri (Dan 7, 7. 8), ki je vladala od 1. 539, t. j. od poloma Vzhodnogotske države. Leto 1799 je prvi veseli mejnik na potu k srečnejši bodočnosti človeštva. Tega leta je Napoleon po zmagi v Egiptu zadel papeštvu smrtni udarec in s tem dogodkom se začenja »čas konca«, ki bo trajal do začetka milenija. Bistveni znak te dobe je splošni napredek v znanosti (parna lokomotiva, električni, plinski ““ Rimlj 6, 23. — Jasno je, da Pavel misli na telesno smrt, ne pa na popolno uničenje duše in telesa po smrti. 07 Kje so mrtvi? 26—30. 08 Jdt 16, 21; Iz 66, 24; Mt 3, 12; Lk 3, 17. — Prim. tudi Iz 33, 14; 2 Tes 1, 9; Juda 6 sl.; Raz 14, 9; 19, 3 itd. 60 Prim. n. pr. Strack-Billerbeck, Kommentar zum N. T. I. Bd. München 1922, str. 736. 70 Kje so mrtvi? Str. 27. 71 Pisatelj tega sestavka je imel priliko raztovarjati se z navidezno inteligentnim pristašem sekte, ki je v Ljubljani širil Russellove zmote in razpečaval knjige sekte. Mladi simpatični mož je imel za vsako trditev pripravljenih kopico citatov iz sv. pisma. Citate je zajemal iz nemške biblije, ki jo je izdala brit. bibl. družba. Vsak citat je iztrgal iz konteksta. Pri razgovoru o peklu je vedel, da sv. pismo pozna za pekel samo izraz Hades, Šeol ali Gehenna, kar je toliko kot grob ali podzemlje. Opozorjen na Mt 25, 41 (večni ogenj — to rc'ìp tò aitóviov) in 25, 46 (večno trpljenje — xóXaocg atwvio?) je sramežljivo priznal, da grško niti čitati ne zna. stroji, letala, brzojav, telefon) in poglobljeno poznanje sv. pisma (ustanovitev svetopisemskih družb). Najvažnejši dogodek te dobe je Jezusov prihod na zemljo 1. 1874. Letnica Gospodovega prihoda je bila napovedana že po preroku Danielu (12, 12) z besedami: »Blažen tisti, ki pričakuje in tisoč tri sto trideset pet dni doseže.« V sv. pismu pomeni dan simbolično eno leto.72 Če prištejemo k 1. 539 še 1335 let, dobimo vsoto 1874, t. j. letnico Gospodovega prihoda.73 Gospod je prišel na zemljo nevidno, kot duh. Kakor so angeli nevidno v bližini ljudi, tako je Kristus neviden v bližini onih, ki vanj verujejo. Za pričetek Gospodove pričujočnosti vedo samo »tisti, ki so zvesto bdeli, ki so opazovali znamenja časa in izpolnitev prerokb«.74 Doba-od Gospodovega prihoda do ustanovitve 1000 letnega kraljestva se označuje kot čas žetve. Idejo o končni žetvi izvaja Rutherford iz prilike o dobrem semenu in ljulki (Mt 13, 24—30; 13, 36—43) in iz paralele med judovsko in evangeljsko dobo. Judovska doba se je končala z žetvijo, ki je trajala 40 let, od 1. 33 do 73 po Kr.; tedaj so se zbirali ostanki židovstva okoli Kristusa.75 Pred žetvijo je bilo tri leta in pol priprave, ko je Gospod za časa svojega zemeljskega bivanja javno nastopal v Palestini. Podobno se mora tudi evangeljska doiba zaključiti z žetvijo. V treh letih in pol (1874—-1878) je Gospod vse pripravil za žetev evangeljske dobe. Prava žetev je naito trajala od 1. 1878 do 1918. V tej dobi se je izvršilo »veliko delo zbiranja pravih naslednikov Kristusovih brez razlike na cerkveno izpoved (konfesijo), versko ločino (sekto), narodnost ali jezik«.70 Ker je pri Judih žetvi sledilo še paberkovanje, je analogno tudi v evangeljski dobi. Že od 1. 1918 traja paberkovanje, »ko bodo nabrani še mnogi 'kristjani«.77 Kdaj bo paberkovanje zaključeno in bo nastopila blažena doba milenija, tega v zadnjem času ne razglašajo, ker so jih oplašili Russellovi neuspehi v prerokovanju. Vsekako pričakujejo, da se to kmalu zgodi in da mnogi, ki sedaj žive, še to dočakajo. Glavni pomen dobe žetve je v tem, da bodo ta čas vsi sveti evangeljske dobe (»razred neveste«), ki so že umrli, iz nezavestnega stanja obujeni in obdarovani z neumrjočnostjo. Kot nevidna duhovna bitja bodo s Kristusom pripravljali tisočletno mirovno kraljestvo. Kateri bodo to dobo še živi dočakali, so dolžni z besedo in spisi druge opozarjati na bližajoče se dogodke. Do konca te dobe bodo vsi pomrli in bodo spremenjeni v duhovna bitja. Samo do nastopa milenija bo mogoče doseči božjo neumrjočnost in samo 144.000 jih bo doseglo to srečo. Ti bodo kot duhovi bivali poleg Boga v nebesih, a za dobe milenija bodo s Kristusom nevidno kraljevali. 72 Prim. Ezek 4, 6: »Dan sem ti določil za leto«. 73 Prim. Harfa b. 206—11; Vrnitev našega Gospoda 23—7. 71 To je raziskovalci sv. pisma (Vrnitev n. G. 15). 75 Harfa božja 213. 70 Istotam 216. — Mišljeni so raziskovalci sv. pisma. 77 Istotam 213. Prvi vidni znak, da je napočilo 1000 letno kraljestvo, bo vstajenje pravičnih St Z (»zmagovalcev nad St Z«). Njih plačilo ne bo neumrljivost kot pri »razredu neveste«, ampak bodo vstali kot poipolni ljudje v navadnih človeških telesih, slični Adamu pred grehom. Njih vstajenje bo vidno; dano jim bo popolno življenje na svetu in vladali bodo kot upravitelji ter državniki na zemlji v imenu »velikega Kralja Jezusa Kristusa«.78 ' Za tem bo satanova oblast omejena, uničeni bodo vsi krivi verski, socialni in politični sistemi ter tako ustvarjeni ugodni pogoji za končno preskušnjo človeškega rodu. V presledkih bodo vstali vsi mrtvi brez izjeme in pozvani bodo, da se odločijo za Kristusa ali proti njemu. Preskušnja bo lahka, zato jo bo večina prestala. Kot plačilo jim bo dano, da bodo kot nižja duhovna bitja vekomaj srečno živeli na prenovljeni zemlji. Oni maloštevilni nesrečneži, ki pre-skušnje ne bodo prestali, bodo kaznovani z večno smrtjo. Kmalu po 1. 2918 bo razvoj zaključen. Satanova oblast bo za vedno strta, a božji izvoljenci se bodo vekomaj veselili v novih nebesih in na novi zemlji. 4. Razmerje do cerkve in duhovnikov. O cerkvi in duhovnikih pišejo knjige raziskovalcev sv. pisma dosledno v sovražnem in skrajno žaljivem tonu. Če govorijo na splošno o duhovnikih, mislijo na katoliške in protestantske brez razlike. Katoliško cerkev in papeža mnogokrat osebno napadajo. Duhovniki so jim prevzetni in oholi; njihova pobožnost je navidezna in rade volje sprejemajo podporo od politikov in finančnikov.79 Ob začetku svetovne vojne so navduševali mlade može, naj vstopijo v vojsko, in jim zatrjevali, da pridejo, ako umro na bojnem polju, naravnost v nebesa, oni pa, ki se branijo iti v vojno in ubijati ljudi,) v večno trpljenje.80 Nauk o vicah so si izmislili, da po njem bogate.81 Duhovniki so krivo tolmačili sv. pismo in radi njih časopisi ne objavljajo božje besede.82 Cerkev (»organizirano kristjanstvo«) je sestavni del satanske organizacije, nasprotna je Bogu, zaradi tega mora biti uničena in izkoreninjena.83 Očitajo ji, da brani ljudem čitati sv. pismo, zato ker sv. pismo ljudstvu oči odpira; sama ga je zlorabljala v sebične namene, za politiko, vojsko i. dr.84 Bogate tlačitelje je postavila na vodilna mesta, dočim je siromake zavrgla in jih potisnila ob stran.98 78 Kraljestvo božje —- up sveta. Str. 41. 78 Zastava za narod 41. 80 Kje so mrtvi? 5. 50. — Prim. tudi str, 52: »Politični in finančni element se pripravlja na vojsko in pogostokrat so duhovniki tisti, ki priganjajo ljudi, da se udeleže vojne. 81 »Kakšen duhovnik je dovolj domišljav, da pripoveduje ljudem, da more pomagati (dušam v vicah), seveda le, ako prejme zadostno denarno odškodnino« (Kje so mrtvi? 16). 82 Kje so mrtvi? 10. 53. 83 Kraljestvo božje 25. 84 Časopis »Das goldene Zeitalter« 1928 (zadnja stran). 85 Kraljestvo božje 14. Papeštvu še posebej očitajo, da je bilo vedno nasprotno ljudski šoli.86 Zabranjevalo je proučevanje sv. pisma. »Že samo posedanje sv. pisma je bilo po rimskem zakoniku zločin, in vsakdo, kdor se je v tem oziru pregrešil, je bil strogo kaznovan.«87 L. 1799 je »moč zveri Rima pod nadvlado papeškega sistema« zadobila smrtno rano. Napoleon je papeža ujel in ga odpeljal v Francijo, a ljudem so se oči odprle in »obšlo jih je spoznanje, da papež svojih namišljenih pravic le ni prejel od Boga«.88 Taki in podobni nizko'tni napadi dokazujejo, da zajemajo raziskovalci sv. pisma svoje znanje o papeštvu, cerkvi in duhovnikih iz zakotnih listov in brošur, ki jih širijo sovražniki krščanstva med nepoučenimi sloji, zlasti med delavstvom. Zakaj to sovraštvo in besni izpadi proti duhovščini? Sami priznavajo, da je vzrok predvsem ta, ker »posvečeni kristjani« (raziskovalci sv. pisma) ljudstvu oznanjajo, da je prišlo nebeško kraljestvo, duhovniki pa ljudem oči odpirajo, da jim ne verjamejo. Namesto da bi duhovniki verno sprejeli dokaze Gospodove pričujoč-nosti, se posmehujejo raziskovalcem sv. pisma in »gledajo s silnim prezirom na vse, ki govore o drugi pričujočnosti Gospodovi«.80 III. KONČNA SODBA. Nà prvi pogled je jasno, da sekta, katere postanek, razvoj in nauk smo si v glavnih obrisih ogledali, resne, znanstvene kritike ne prenese in niti ne zasluži njene pozornosti. Njen ustanovitelj je bil človek, ki ga je sicer odlikovala nadpovprečna pridnost in vztrajnost, vrhu tega trgovski talent, a ni imel znanstvene in teološke izobrazbe. To dokazujejo na prvi pogled njegove teorije. Poglavitni hibi, radi katerih se bo sekta sama po sebi zrušila, sta pomanjkanje znanstvene resnbbe in teološke globokosti. Russell je hotel ustvariti idejo Boga, ki bi bil boljši in prikup-ljivejši kot krščanski Bog, a za ceno ljubezni mu je vzel skoraj vse božje lastnosti. Hotel je storiti človeku uslugo in mu pomagati, da bi rešil dušo večnega pogubljenja v peklu; v resnici mu je vzel to, kar ga najbolj približuje Bogu, neumrjočo, duhovno dušo. Russell visoko ceni in povzdiguje sv. pismo; ves sistem njegove dogmatike se krepko naslanja na sv. pismo. Njegov naslednik Rutherford je proglasil načelo: »V svetopisemskih zadevah bi se pač moralo pametno in stvarno raziskovati.«00 Toda on kakor Russell sama najbolj grešita proti temu načelu. V sv. pismu ne iščeta resnice, ampak svoj nauk. Zgodovina herezij in sekt izpričuje, da izmed ustanoviteljev sekt in krivih ver nihče ni delal svetopisemskemu besedilu take sile in njega vsebine tako svojevoljno pačil, kakor Russell in "* Vrnitev našega Gospoda 26. 87 Istotam 25. 80 Istotam 31. 88 Istotam 25—6. 80 Harfa božja 188. Rutherford. Tako eksegezo obsoja ne samo katoliška znanost, marveč tudi protestantska teologija, ki sicer v razlaganju sv. pisma dopušča največjo prostost. Druge sekte zametavajo eno ali drugo resnico krščanstva, a raziskovaloi sv. pisma sistematično spodkopujejo vse temelje krščanstva. Saj je ni resnice krščanske vere, katere bi ne negirali, sramotili, zasmehovali ali vsaj po svoje ne izoblikovali. Taje skrivnost sv. Trojice, osporavajo božanstvo Jezusa Kristusa in Sv. Duha, zametavafo neumrjočnost duše, zanikavajo potrebo milosti in sv. zakramentov, pačijo resnico o poslednjih rečeh. Zraven napadajo cerkev, papeža, duhovnike s takimi očitki, Ha je nezadolžena nevednost v teh stvareh izključena. Jasno je, da gre za zavestno varanje nepoučenih krogov.91 Če ima sekta kljub tem napakam in pomanjkljivostim še tu in tam uspehe, je temu vzrok v izrednih razmerah današnjih dni. V dobi splošne bede in notranje zdvojenosti si kajpak obubožani sloji ničesar bolj ne žele nego skorajšnje rešitve. Zato bodo vedno mogle poganjati med njimi korenine sekte, ki proglašajo bližajoči se prihod Kristusa Odrešenika in ustanovitev mirovnega kraljestva, kraljestva, v katerem se bo na razvalinah sedanjega političnega in socialnega reda osnoval nov red pravice in ljubezni ter s tem združene trajne zemeljske sreče. Za naše kraje sekta ni nevarna in se kljub intenzivni propagandi ne bo mogla znatno razširiti. Edino v delavskih krajih bi radi proti-kapitalistične in protiverske tendence utegnila posameznike za seboj potegniti. Pojav kot tak na naših tleh je pa glasen opomin, da mora v vsako slovensko hišo čimprej slovensko sv. pismo, potrjeno od cerkvene oblasti. Skrajni čas je. Ljudje hočejo čitati sv. pismo. Če ga ne bomo dali mi na dober slovenski jezik prevedenega in v katoliškem duhu razloženega, bo vsiljeval še dalje tujec protestantsko biblijo in z njo vred plehke produkte tujih, amerikanskih sekt. PRAKTIČNI DEL. KRISTUSOVO ŽIVLJENJE V NOVI LUČI. Pred tremi leti smo naznanili prvo obširnejšo monografijo o mističnem Kristusovem telesu (BV 1930, str. 340—342). A Ange-rovi knjigi se je poznalo, da je v historičnih vprašanjih nekoliko zastarela. Letos je izšlo prvo vsestransko delo o tem vprašanju, delo, ki je na višku sedanje historične teologije. To je knjiga E. Merscha, Le Corps Mystique du Christ (2 zvezka XXXVIII -f-478 in 448 str. Louvain 1933). Iz te knjige je pisatelj eno poglavje objavil v 1. štev. letošnje »Revue nouvelle de théologie« (Louvain). Preden objavim podrobnejši referat o knjigi, naj po tem praktičnem 91 Prim. n. pr, dolgo vrsto neosnovanih očitkov proti cerkvi in duhovnikom, ki so v knjigi »Kje so mrtvi?« zbrani pod zaglaviem »Nasprotje« (str. 47—53). poglavju posnamem nekoliko misli, važnih za duhovno življenje, za vodstvo duš in dušno pastirstvo. Historično Jezusovo življenje, ki ga je živel v Palestini, in nadaljevanje njegovega življenja v cerkvi nista dve ločeni življenji, marveč eno se v drugem nadaljuje. Historični Kristus je istoveten z mističnim; ako prezremo mističnega, nepravilno sodimo o historičnem. Cerkev je polnost Kristusa (Ef 1, 23). Mistično življenje Kristusovo je dopolnilo onega življenja, ki ga je živel na zemlji; v njem se javlja obilnost, ki poteka iz Kristusovega historičnega življenja. Ako bi bilo Kristusovo življenje končano s smrtjo na križu ali z vnebohodom, bi bilo bolestno ranjeno, kakor celi organizem trpi bolečino, ako se en sam ud odreže. Kristusovo historično življenje ima svojo dovršitev šele v tem, da daje nadnaravno dovršitev vsem življenjem; njegova zgodovina ima polni smisel šele v tem, da daje smisel zgodovini vseh ljudi. Kristus se namreč po svoji smrti ni oddaljil s sveta, marveč ga je še globlje prekvasil in postal kvas zgodovine. Najbolj je to izraženo v evangeliju sv. Janeza, a tudi pri sinop-tikih. Vse je usmerjeno k smrti Kristusovi. Cela tretjina Janezovega evangelija govori o trpljenju in smrti Kristusovi. Sv. Marko že v 2. poglavju napoveduje smrt, nasprotniki se že organizirajo, v 3. poglavju se farizeji že posvetujejo, da bi ga pogubili. Podobno sv. Luka in sv. Matej: Jezusovo darovanje v templju s Simeonovo prerokbo, moritev otročičev, poskus, umoriti Kristusa po prvi propovedi v Nazaretu. Čudno in paradoksno se zdi, da se v začetku životopisa že napoveduje skorajšnja smrt. A v luči mističnega telesa Kristusovega je vse jasno; Kristusovo življenje na zemlji ima dva stadija, namreč a) historični, b) skriti, mistični. V drugem, skritem, mističnem življenju deluje Kristus še bolj živahno kakor pa v dnevih svojih apostolskih potov in propovedi. Bog sam je pisatelje evangelijev tako navdihnil, da pripovedujejo Kristusovo zgodovino v pravi luči. Po navdihnjenih pisateljih Bog sam pripoveduje Jezusovo življenje. Kristus ni nič storil, da bi premagal svoje sovražnike in preprečil njihove načrte; on se umika in skriva. Svojo blagovest oznanja v prilikah in samo malemu krogu apostolov pojasnjuje njih skrivnostni smisel. Proti zaroti farizejev (Mk 3, 6) definitivno ustanavlja apostolski kolegij.' Petrova veroizpoved je višek v Kristusovem javnem življenju. Po tej veroizpovedi je Kristus položil temelj cerkvi, svojemu mističnemu telesu. Cerkev, zidana na Petru, je Kristus, mistični Kristus. To je novo rojstvo Kristusovo. Odslej se že poslavlja od svojega Vnanjega historičnega življenja, napoveduje trpljenje in smrt ter začenja mistično živeti v cerkvi, pronica v notranjost človeštva. Apostoli so te govore takrat še premalo razumeli in jih samo malo in fragmentarično ohranili v sv. pismu. A dosti jasno so zaibeležili, kako je Kristus v tej zvezi napovedoval preganjanje in trpljenje svojih učencev in da je treba spoznati Kristusa križanega. Te napovedi so opomin k zatajevanju in mrtvenju. Če pride Kristus v nas, nam hoče vsaditi svoje življenje bolečin in križa. Kristus je moral umreti, i mi moramo umreti z njim. A ta smrt je vir novega življenja. Med koncem Kristusovega historičnega življenja in med njegovim mističnim bivanjem v cerkvi sploh ni presledka, ni pretrganja. Neposredno pred smrtjo je ustanovil presveto evharistijo; njegovo zemsko življenje se neha v zakramentu njegovega skrivnostnega življenja in se nepretrgano nadaljuje v mističnem življenju, ki se začenja že pred njegovo historično smrtjo. Svoje telo je mistično žrtvoval in ga v obhajilu podelil apostolom še pred historično žrtvijo svojega življenja. Akt, ko Kristus še živ deli vir življenja, in naslednji akt, ko žrtvuje svoje življenje na križu, sta ena celota. Pri vsaki maši se nanovo predstavlja enotna celota Kalvarije in zadnje večerje. Kristus torej umira in ne umrje. Njegova žrtev in smrt se nadaljuje v maši in obhajilu ter je vir vsega nadnaravnega življenja; Kristus je životvorno središče cerkve in vsi smo eno in eden v Kristusu (Gal 3, 28: sr, nc sv). Kako kratko je Kristusovo historično življenje in kako malo uspehov! Kje je spreobrnjenje vsega sveta? Ko se je ločil od sveta, se je ločil kakor poražen. Toda ta vidik je prekratek. V luči mističnega Kristusovega telesa je jasno, da Kristus ni odšel s sveta poražen, ker sploh ni odšel, marveč še živi in deluje v svoji cerkvi. In to delo je toliko bolj čudovito in božje, ker ga Kristus izvršuje po okornih in omadeževanih rokah človeških posredovalcev. Kristusovo delovanje, Kristusova zgodovina se še nadaljuje. 1 Kako fragmentaričen je Kristusov nauk, ohranjen v sv. pismu! Brez sistema, brez strogih dogmatičnih definicij. To je dala šele cerkev, a v cerkvi je Kristus. Nekdaj je Kristus učil in bival zunaj svojih učencev, poleg učencev; sedaj pa biva v svoji cerk/vi in v svojih učenoih, v vesti vernikov, v nezmotnem učiteljstvu. Njegov nauk v njegovem historičnem življenju je samo uvod in začetek pouka, ki traja do konca sveita. Njegovo historično življenje je samo uvod mističnega življenja. Vsa cerkvena tradicija in cerkveno učiteljstvo razodeva bogastvo dn svetost Kristusovega nauka; v vsem cerkvenem življenju se razodeva bogastvo in plodovitost Kristusovega življenja. Zato je mogel Bog po sivetih pisateljih tako kratko pripovedovati Kristusovo življenje. Kratkost in. malost evangelijev je kakor zrno; vnanja snov je majhna, a notranja moč rasti je velika. Kristusovo življenje ni ohranjeno samo v obledeli zgodovini, marveč se nadaljuje do konca sveta. On je življenje vseh ljudi, njegovo življenje je vsaki duši sodobno in notranje. Zgodovina cerkve, zgodovina svetnikov, zgodovina našega notranjega življenja; liturgija, meditacija, razmišljanje o asketiki in o dogmah — vse to izpolnjuje vrzeli evangelijev. Ako je Bog sam prišel na svet, potem ni mogoče, da bi bilo njegovo življenja tako kratko v primeri s tisočletji človeške zgodovine. V luči Kristusa, zedinjenega s cerkvijo, v luči mističnega Kristusa postaja vse to bolj jasno. Historično Kristusovo telo prehaja v mistično. Smrt historičnega Kristusovega telesa je rojstvo mističnega. Mistično Kristusovo življenje je polnost, ->r,pw^ot, historičnega. Cerkvena zgodovina brez Jezusa — bi bila brez glave; Kristusova zgodovina brez cerkvene — bi bila brez telesa. Zgodovina mističnega Kristusovega telesa je Kristusova zgodovina, ker je samo cn Kristus. Kako bogati in plodoviti vidiki se nam odpirajo; kako je to važno za duhovno življenje in za dušno pastirstvo! Zato teologi z Angerom (BV 1930, str. 342} poudarjajo, da je verski nauk o mističnem telesu Kristusovem srce razodetja, središče in žarišče teologije, asketike in duhovnega življenja. Poglobimo se vanj in ga razkrivajmo dušam, ki so nam izročene! F. Grivec. ZA VZGOJO ELITE, Krščanska elita, kristjani vzornega življenja in junaškega požrtvovalnega dela, so bili že od prvih krščanskih stoletij hrbtenica svete cerkve in eden glavnih pogojev za njene uspehe. Načelo elite, vzgojo elite priporočajo tudi danes kot glavno sredstvo za prenovitev sveta. Ta metoda krščanske organizacije dosega čudovite uspehe v Holandiji, Belgiji in Franciji. V preteklem letu (1932) umrli Ad. Tanquerey, pisatelj mnogo rabljenih bogoslovnih učbenikov apologetike, dogmatike, moralne teologije in asketike, je zadnja leta svojega življenja, ko se je že pripravljal za smrt, porabil za spisovanje navodil, nekakih kratkih učbenikov za prenovitev sveta s pomočjo krščanske elite. Podlago je podal v knjigi »Dogmes générateurs de la piété«, Mnogi duhovniki so mu sporočili, da jim je knjiga bistveno pomagala pri vzgoji elite v vseh slojih, tudi med delavci. Prosili so ga, da bi glavne verske resnice obdelal bolj poljudno in jih izdal v posebnih knjižicah. To je storil v zbirki »Pour les élites«. Objavil je knjižice o našem včlanjenju v Kristusa, o našem udeleženju božjega življenja, o Mariji lin o svečeništvu; to so mu vodilne ideje, ki vnemajo h gorečemu delovanju za Boiga in za neumrjoče duše. Pred menoj sta prvi dve knjižici te praktične zbirke1. V uvodu knjižice o včlanjenju v Kristusa poudarja važnost krščanske elite in omenja, da je sam Jezus Kristus ravnal po tem načelu. Svojo blagovest je oznanjal množicam, a obenem se je pred vsem trudil za vzgojo elite — apostolov, ki naj bi nadaljevali njegovo delo. Apostoli (in njihovi nasledniki) so ga v tem posnemali. Besedo božjo so oznanjali množicam, a obenem so v krščanskih občinah vzgajali askete, device, vzornike svetega življenja, ki so s svojimi junaškiihi zgledi kazali pot krščanske popolnosti, zbujali občudovanje poganov in jih spreobračali. Ista taktika je potrebna posebno v naši dobi, iko ni zadosti duhovnikov in je tem bolj potrebno sodelovanje gorečih laikov. ! Notre incorporation au Christ. Mala 12", 56 str. Paris-Rome 1931, Desclée et Cie. Notre participation à la vie divine. 1931. (Kot nadaljevanje prve knjižice ima paginacijo 57—106). Verska resnica o našem včlanjenju v Kristusa, o mističnem telesu Kristusovem je središče krščanske vere in pobožnosti. Zato jo je pisatelj obdelal v prvi knjižici svoje zbirke za vzgojo elite, da bi nam bila ta verska resnica luč, tolažba in moč, kakor je bila prvim kristjanom. 0 tej važni verski resnici je BV že večkrat pisal; opozoril je tudi na lepo Angerovo monografijo o tem predmetu (BV 1930, str. 340) in navedel pisateljeve misli o važnosti te verske resnice za versko življenje. Zato bom tukaj navedel samo one Tanquereyeve misli, iki so vsaj deloma nove in originalne. Kristusov opomin: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25, 40) ima svoj globlji razlog in podlago v nauku, da je Kristus glava mističnega telesa, katerega člani smo mi in naš bližnji. Vsaka druga razlaga, ki bi se ne ozirala na ta nauk, bi bila prisiljena. To misel je Kristus še globlje razložil pri zadnji večerji s primero o vinski trti in mladikah (Jan 15, 1—8) in z izjavami o svoji ljubezni do svojih učencev, o edinstvu med učenci, o vzoru in viru te ljubezni in tega edinstva v ljubezni in edinstvu Boga Očeta in Sina. Po včlanjenju v Kristusa smo na eni strani tesno zedinjeni s tremi božjimi osebami, na drugi pa s kristjani; Oče nebeški nas ljubi, kakor ljubi samega Jezusa, ker smo neko podaljšanje njegove osebe, udje njegovega mističnega telesa. Ta Kristusov nauk je povzel apostol Pavel in ga pod vplivom božjeiga razodetja razvil v drugi obliki; naše zedinjenje s Kristusom primerja edinstvu človeškega telesa, zvezi glave in udov. Pavlov nauk o mističnem telesu Kristusovem je plod dolgega premišljevanja in notranjega doživljanja pod vplivom navdihnjenja Sv. Duha. Razen historičnega Kristusa, ki je 33 let živel na zemlji, biva torej še mistični Kristus, ki se podaljšuje v času in prostoru, čigar udje smo mi, mistični Kristus. A to nista dva Kristusa, marveč samo dva aspekta istega Kristusa, ker je sam historični Kristus glava mističnega telesa. Kristus je po svoji človeški naravi glaiva mističnega telesa; glava mora namreč biti iste narave kakor udje. Kot človek pa Kristus ne more sam podeljevati milosti, ki je deleženje božjega življenja, in jo torej more podeljevati samo Bog. Zato posreduje Sv. Duh, ki izhaja iz Očeta in Sina ter posvečuje ljudi; a po zasluženju in vsemogočnem posredovanju Jezusa Kristusa, iz katerega torej res poteka nadnaravno življenje v njegove ude. Kristusu se včlanimo po sv. krstu, ki je zakrament prerojenja, zakrament rojstva novega človeka, vcepljenega in včlanjenega v Kristusa. Včlanjenje napreduje in se poglablja v drugih zakramentih, v birmi in posebno v sv. evharistiji. Posebe je treba naglasiti zakramente, ki vtisnejo neizbrisno znamenje, po katerem postanemo deležni svečeništva Kristusovega, usposobljeni in obvezani za sodelovanje s cerkvijo. Naglasiti je treba, da ima ta namen posebno sv. birma, zakrament sodelovanja s cerkvijo, zakrament katoliške akcije. (V razpravah o mističnem telesu Kristu- Bogoslovni Vestnik. 13 sovem se ta moment večinoma premalo naglasa ali celo pozablja. Tudi Tanquerey ga je prezrl.) Verniki imajo dolžnost, da milost in visoko odliko, ki so jo prejeli v zakramentih, ohranjajo ter včlanjenje v Kristusa poglabljajo. V ta namen so potrebni trije pogoji: notranje zedinjenje s Kristusom, najčistejši namen, čim največja gorečnost. Misel, da smo skrivnostno včlanjeni Kristusu, nas mora spremljati v vsem našem duhovnem življenju (v molitvi, prejemanju zakramentov, pri službi božji, pri vseh delih in podjetjih), v žalosti, duhovni suhoti, v trpljenju, v skušnjavah, v ponižanju in v napadih prevzetnosti, zlasti pa v naših odnosih do bližnjega. V drugi, zgoraj navedeni knjižici pisatelj nadaljuje in dopolnjuje te misli. Razpravlja o prebivanju Svete Trojice v nas, o naših dolžnostih do nebeškega gosta (često nanj misliti, moliti ga, ljubiti in posnemati ga), o našem nadnaravnem organizmu (posvečujoča milost, kreposti in darovi Sv. Duha, dejanska milost), o naših dolžnostih do nadnaravnega organizma (ceniti in ohranjati nadnaravno življenje, pomnoževati ga). Splošni zaključek je sledeči (str. 55). Učlovečena Beseda je vir našega duhovnega življenja; h Kristusu moramo iti, da bomo obilno deležni božjega življenja, ki izhaja iz Očeta. Kristusu moramo biti včlanjeni, da se kot njegovi udje udeležujemo božjega življenja. H Kristusu pa pojdemo po Mariji. Kristus nas bo privedel k Očetu. Tako se bo poglabljalo naše včlanjenje v Kristusa in naše udeleževanje božjega življenja. Po tako živem včlanjenju v Kristusa bomo bolj sposobni za apostolsko delovanje. To je uvod v šolo za vzgojo krščanske elite; to je podlaga za katoliško akcijo. To je duhovna oporoka enega izmed najbolj praktičnih in vsestranskih teologov novejše dobe. F. Grivec. IZREDNO SVETO LETO IN VELIKI JUBILEJ OB 1900 LETNICI NAŠEGA ODREŠENJA. V spomin, da je pred tisoč devet sto leti na Kalvariji bilo dovršeno odrešenje človeškega rodu, je papež Pij XI. na praznik sv. Treh kraljev v posebnem pismu vsemu katoliškemu svetu slovesno oznanil izredno sveto leto in veliki jubilej.1 Dne 15. januarja, drugo nedeljo po sv. Treh kraljih, so papeževo pismo svečano prebrali v atriju bazilike sv. Petra, in potem še v treh bazilikah: pri sv. Pavlu, pri sv. Janezu v Lateranu in pri Mariji Véliki. Sveto leto ser je začelo na tiho nedeljo, dne 2. aprila 1933, in se, bo končalo dne 2. aprila 1934. Pogoji za jubilejni odpustek. Verniki, ki se želč udeležiti odpustka svetega leta, se morajo očistiti grehov v zakramentu sv. pokore ter prejeti sv. obhajilo in trikrat pobožno obiskati imenovane 1 Pius XI, const. »Quod nuper«, 6. jan. 1933, Indictio anni sancti extra ordinem ac generalis maximique jubilaei undevicesimo exeunte saeculo a peracta humani generis redemptione (AAS 1933, 5 ss). štiri bazilike: sv. Janeza v Lateranu, sv. Petra, sv. Pavla, Marije Velike, ter tu moliti v namen sv. očeta. Morejo pa obiskati vsako baziliko trikrat kar zapored: ko so prvič opravili molitve v cerkvi, gredo iz cerkve in se takoj zopet lahko tja vrnejo drugič in še tretjič. Odpustek morejo dobiti zase ali za duše v vicah tolikokrat, kolikorkrat opravijo določena dobra dela. Pri obiskih v cerkvah naj bi se verniki spominjali zlasti odrešenja lin Gospodovega trpljenja. Zato je papež odločil, da naj pri vsakem obisku molijo pri oltarju sv, Rešnjega Telesa »Oče naš«, »Zdrava Marija«, »Čast bodi« petkrat in enkrat v namen sv. očeta; potem naj pred sv. razpelom molijo trikrat apostolsko vero in dodajo enkrat »Molimo te, o Kriste, in te hvalimo itd.« ali podobno molitevco; gredo naj tudi pred podobo preblaž. Device, božje Matere, in v spomin njenih žalosti molijo sedemkrat »Zdrava Marija« in enkrat dodajo: »Sveta Mati, to te prosim, rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce«, ali drugo, tej podo eno (tloris žalske župne cerkve) kot Stegenškovo označil (sl. 60); sliko 103 je po Stegenšiku povečal. — Najprej podaja tloris (razen pri šestih cerkvah: Sv. Kancijanu v Žalcu, Sv. Jederti pri Gotovljah, Sv. Lovrencu pod Prožinom, župni cerkvi v Grižah in tamošnji podružnici sv. Neže in sv. Miklavžu nad Polzelo), potem večkrat zunanjo sliko cerkve, posebno pa notranjost. Število slik se ravna po oni važnosti umetnine, ki ji jo pisatelj pripisuje. Tako nam nudi za Petrovče 17 slik, za župno cerkev v Žalcu 11 slik, za Sv. Peter 9, za Galicijo 8, za Sv. Ano 6 in tako dalje do ene slike, Samo z griško župnijo je preveč po očimsko ravnal: za vse štiri opisane cerkve nam ne nudi več kakor tloris Lurške cerkve in še tega iz »Ljubitelja kršč. umetnosti«, ki pa ima še sliko glavnega oltarja župne cerkve in pogled na Lurško cerkev. Sicer pa so slike prav lepo izdelane. Nekaj drobnih pripomb! Govorimo in pišemo, tudi uradno, Leve, ne Levec (str. 169) in P r o ž i n , ne Prežin (str. 209). V 7. vrsti od sp. na strani 251 se mora brati: k ladiji (sv. Kunigunde) je kapela prizidana desno, ne levo. — Str. 180: Iz naziva »Capella S. Georgii« se ne sme sklepati, da je bila gotoveljska cerkev prvotno enaka kakšni današnji kapeli. Pač pa pravilno razlaga ta izraz I. Orožen, Das Bistum und die Diözese Lavant III, 409. — Str. 202: Kdaj so postavili cerkev Sv. Ane na Vrheh, bi se približno določilo, ako bi se dognalo, kateri plemenitaški rodbini pripada levi grb na podbojih glavnega vhoda v cerkev, oziroma više na steni. Iz te rodbine je bila žena onega celjskega grofa, ki je cerkev zidal. — Str. 135-—136: Druga med navedenimi slikami predstavlja res Krištofa Voliča (Wollich), ki je v Žalcu župnikoval 1614—1660. Podatki na sliki se ujemajo z onimi na grobnem spomeniku str. 132. Slika št. 72, opisana pod št. 3. na str. 136, pa je morda kaplana Caharije Jugoviča, ki je tukaj kaplanoval 1652—1667, vikar pri Sv. Petru že 1662—1675, v Galiciji 1676—1678. In zdaj nekaj v osebni zadevi. Na str. 117 navaja g. pisatelj neki razgovor z menoj glede cerkva sv. Petra, da so se tekom poznejšega srednjega veka ustanovile izven sedežev prvotnih župnij, a v neposredni bližini le-teh. G. Marolt pripominja k temu: »Opozorilo g. Ljubše, kar pa ne drži splošno, ker je n. pr. na Koroškem Sv. Peter im Holz nadaljevanje starorimske škofijske cerkve.« K temu bi opomnil, da je tudi meni znano, da spada patronat sv. Petra k najstarejšim cerkvenim patronatom. Prvi dve cerkvi, kateri je n. pr. sv. Rupert pozidal na Bavarskem — kolikor je znano — ob Wal-lerskem jezeru in v Solnogradu, je posvetil v čast sv. Petru. To pa moje trditve nikakor ne ovrže. V svoji knjigi: Die Christianisierung der heutigen Diözese Seckau (1911) sem na str. 221—223 naštel vse štajerske nadžupnije nad Dravo, v nekdanjem solnograškem delu. Teh je 43 ali 44, če še prištejemo pražupnijo za marnberški dekanat, Labud. Le štiri teh pražupnih cerkva so posvečene sv. Petru (in sv. Pavlu); je pa še 19 drugih župnih cerkva v omenjenem ozemlju temu zaščitniku posvečenih. V lavantinski škofiji pod Dravo, torej v nekdanjem oglejskem delu, našteva F. Kovačič v Zgodovini Lavantinske škofije (str. 76—110) 15 pražupnij. Z Rajhenburgom (do 1. 1914) je v tem delu 11 župnih cerkva, posvečenih sv. Petru, med temi pa je samo ena pražupnijska cerkev, namreč Sv. Peter v Savinjski dolini. Iz tega pa ne sledi, da ni morda ena ali druga cerkev sv. Petra starejša, kakor njena pražupnijska cerkev. Matija Ljubša. S t e 1 è Fr., L'art en Slovénie et le Byzantinisme. (V zborniku G. Millet, L'art byzantin chez les Slaves [Pariz 1933] II, 381—393, z 12 slikami v tekstu in eno tablico.) St. v tej razpravi vprašuje, ali je bizantinska umetnost vplivala na likovno umetnost pri Slovencih in kako. V kratkem pregledu zgodovine slovenskega teritorija in naroda pokaže, da pogojev za neposreden vpliv nikdar ni bilo. Nato preiskuje bizantinske elemente v umetninah v Sloveniji in pojasni, po kateri poti so prišli sem. Njegova končna sodba je tale: »Piregled umetnostnih spomenikov v Sloveniji, ki za to vprašanje prihajajo v poštev, .. . dokazuje, da so bizantinski ikonografični elementi, ki jih pozna slovenska umetnost, prišli vanjo po posredovanju umetnostnih središč zapadne Evrope; in če vidimo, da bizantinska ikonografična snov neposredno pride v slovensko ljudsko umetnost (gre za oljnato sliko zadnje večerje iz Roža na Koroškem v ljubljanskem narodnem muzeju), je to zgolj naključje, ki pa se vsaj deloma da razložiti s slučajno sorodnostjo ljudskih slik zadnje večerje z bizantinsko kompozicijo. Da se označijo odnosi med Slovenci in Bizancem, je treba še pripomniti, da celò tam, kjer žive Slovenci v neposredni soseščini s pravoslavnimi ali zedinjenimi Jugoslovani, niso prišli pod globlji vpliv njih bizantinske umetnosti, marveč narobe. Naposled moram pripomniti, da sem iz svoje razprave a priori izključil vse strogo etnografično gradivo, ki bi v ozemlju ob meji utegnilo dati deloma drugačen izsledek.« F. K. Lukman. Publikacije »Bogoslovne Akademije« v Ljubljani. I. Dela: 1. knjiga: A. Ušeničnik, Uvod v filozofijo. Zvezek I: Spoznavno- kritični del. 8°. (XII in 504 str.) Lj. 1921. (Razprodano.) 2. knjiga: A. Ušeničnik, Uvod v filozofijo. Zv. II: Metafizični del. 1. sešitek 8°. (IV in 384 str.) Lj. 1923. 60 Din. 2. sešitek 8“. (234 str.) Lj. 1924. 60 Din. 3. knjiga: F. G r i v e c , Cerkveno prvenstvo in edinstvo po bizantinskem pojmovanju. 8°. (112 str.) Lj. 1921. 20 Din. knjiga: F. Kovačič, Doctor Angelicus sv. Tomaž Akvinski. 8°. (IV in 101 str.) Lj. 1923. 20 Din. 5. knjiga: F. Grivec, Cerkev. 8°. (IV in 320 str.) Lj. 1924. 70 Din. 6. knjiga: A. U š e n i č n ik , Ontologija. Učbenik. 8°. (60 str.) Lj. 1924. 30 Din, 7. knjiga: Sveto pismo Novega zakona. Prvi del: Evangeliji in Apo- stolska dela. Po naročilu dr. A. B. .Jegliča, ljubljanskega škofa, priredili dr. Fr. J e r è , dr. Gr. Pečjak in dr. A. S n o j. Mala 8°. (XVI in 431 str.) Lj. 1925. V platno vezana knjiga 48 Din; boljše vezave po 60, 84 in 120 Din. 8. knjiga: Acta I. Conventus pro studiis orientalibus anno 1925 in urbe Ljubljana celebrati. 8°. (IV et 168 pagg.) Lj. 1925. 30 Din; vez. 45 Din. 9. knjiga: Sveto pismo Novega zakona. Drugi del: Apostolski listi in Razodetje, 8°. (XVI in 349 str.) Lj. 1929. Cene kakor pri prvem delu. 10. knjiga: F. Grivec, Vzhodne cerkve in vzhodni obredi. 8°. (50 str.) Lj. 1930. 8 Din. . 11. ikrniga: J. Turk, Breve Pavla V. Tomažu Hrenu z dne 27. nov. 1609. 8». (107 str.) Lj. 1930. 25 Dim. II. Razprave: 1. F. Grivec, Pravovernost sv. Cirila in Metoda. (Razprodano.) 2. A. Snoj, Staroslovenski Matejev evangelij (De versione palaeoslavica Evangelii S. Matthaei. — Praemisso Summario et addito Apparatu critico in lingua latina). Lj. 1922. 8“. (34 str.) 5 Din. 3. F. Grivec, BoljSevlika brezbožnost (De atheismo bolševismi). Lj. 1925. 8°. (15 str.) 3 Din. 4. F. Grivec, Ob 1100letnici sv, Cirila. Pojasnilo k apostolskemu pismu Pija XI. »Quod S. Cyrillum Thessalonicensem z dne 13. februarja 1927. 8°. (16 str.) Lj. 1927. 3 Din. 5. J. Turk, Tomaž Hren. 8°. (30 str.) Lj. 1928. 5 Din. 6. F. Grivec, Mistično telo Kristusovo. Metodična in praktična vpra- šanja. 8°. (17 str.) Lj. 1928. 4 Din. 7. F. Grivec, »Rerum Orientalium«. Okrožnica papeža Pija XI. o pro- učavanju vzhodnega krščanstva. 8®. (23 str.) Lj. 1929. 4 Din. 8. F. Grivec, Fjodor M. Dostojevskij in Vladimir Solovjev. 8°. 46 str. Lj. 1931. 10 Din. Knjige se naročajo v Prodajalni Kat. tisk. dr. (prej H. Ničman), Ljubljana, Kopitarjeva ulica 2. Naznanilo. Razprava o »raziskovalcih svetega pisma« je izšla posebej v brošurici z naslovom: Prof. dr. Andrej Snoj, »Raziskovalci svetega pisma«. Kdo so in kaj uče? Nova ameriška sekta nà slovenskih tleh. — Nova sekta, ki ima sedež v Mariboru, vrši živahno propagando pri nas na Slovenskem in po Jugoslaviji, Dr. Snojeva razprava natančno in temeljito pouči, kako je nova sekta nastala, kako se razvijala, kako se širi in kaj uči. Dobiva se pri upravništvu »Bogoslovnega Vestnika« in v knjigarnah. Cena 4 50 Din, po pošti 5'— Din. »Bogoslovni Vestnik«, publikacija Bogoslovne Akademije v Ljubljani, izhaja štirikrat na leto v celotnem obsegu do 20 tiskovnih pol. Urednik: prof. dr. Franc Ksaver Lukman, Ljubljana, Frančiškanska ulica 2/1. Njemu naj se pošiljajo vsi dopisi, ki so namenjeni uredništvu. Uprava: Prodajalna Kat, tisk. društva (prej H. Ničman), Ljubljana, Kopitarjeva ul. 2. Njej naj se pošiljajo naročila, reklamacije in podobno. Naročnina: 50 Din za Jugoslavijo, 60 Din za inozemstvo. Čekovni račun pri ljubljanski podružnici Poštne hranilnice, lastnica Bogoslovna Akademija, Ljubljana, ima št, 11903. Oblastem odgovorna sta prof. dr. F. K. Lukman za uredništvo in izdajateljico, ravnatelj Karel Čeč za Jugoslovansko tiskarno. Ponatisniti se smejo razprave in njih deli, ocene in drugi prispevki, ako se prej dobi dovoljenje uredništva in ako se v ponatisu navede vir. »Bogoslovni Vestnik« quater per annum in lucern editur. Pretium subnotationis extra regnum Jugoslaviae est Din 60. Scripta quae sive ad directionem sive ad administratio-nem commentarli nostri spectant, inscribantur: »Bogoslovni Vestnik«, Ljubljana, Faculté de Theologie (Yougoslavie).