J. E. Bogomil:
S sabljo ali s plugom?
frce mu ni dalo  miru  — toliko  časa  je  sitnaril tisti Megličev Slavko, da so mu oče naredili iz polena sabljico. Potcm mu pa zopet ni dalo srce miru,  da jo je popihal na vaško  ledino,  kjer se  je zbirala mladina pdzimi in poleti pri svojih igrah.
Ali so ga postrani gledali njegovi tovariši tisti dan! Slavko — pa že tak junak! Komaj je jel trgati prvc hlače — še do cvetja niso prišle — pa že hodi z bridko  sabljico!   Kaj bo šele, k-o bo enkrat velik!
Slavko potolažen posluša.
Stran 26__________ANGELČEl^^^        Leto 27
V'        Slavko nastopa silno mogočno. Kar vidi se mu,
da mu je zlezlo nckaj napuha v kuštravo glavo.            I
Toda — napuh hodi pred padcem.                         ]
Vaje na ledini se prično. Miklov Peter ukazuje.     I
Otroci korakajo, tekajo, obstajajo, se obračajo, kakor     I
ukazuje poveljnik.                                                            I
Slavko je tudi med njimi. Ali kako je neroden!     I
Sablje   ne  zna držati,   pa  se  mu  zapleta  med noge.     I
Slavko pade,   otroci pa v smeh.   Korakati   redno ne     I
more, kar teči mora za drugimi.  Pa mu pravi-jo po-     I
redni nagajivci, da je »kužek«. To je pa zaničevanje!     I
Slavko — pa kužek!                                                       I
Nazadnje  je  že  vsem  napoti.   Miklov Pcter se     I
razjezi in ga zapodi domov. Slavko ne more verjeti —!     I
Solze mu priteko iz oči — pomislite! — vojaku!          I
Slavko prijoka domov. Sestrici Milki pove, kako     I
hudo so se mu zamerili na ledini. Kako so se iz njega     I
norčevali, kako so ga zapodili, pa kako bi jih lahko     I
bil, ko bi------------                                                          I
Vojak, vojak!« je klicalo njegovo srce.                I
Milka je bila pa drugačnih misli.                           1
Slavko, nič ne bodi hud, če te ne marajo. Kar     I
doma ostani, se bova pa doma igrala. Ti imaš konjička     I
ih voziček, jaz pa punčko in kuhinjo.   Ti boš šel na    I
polje, jaz ti bom pa doma kuhala. Ali ne bo lepo!«     1
Slavko potolažen posluša Milko.  Popusti sabljo     ] in  poprime  za  konja.   Orje  njive,  brana in  seje in gospodari in kmetuje pozimi in poleti. In tako mu je boljše. Kaj sablja, kaj meč ? Ljubi kruhek v miru — tp je dobrota sveta!