Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. LOVE Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din 2a inostranstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 6. novembra 1936. Leto V. Št. 45. Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 1? Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Zoper vsak nacionalizem — tudi Priobčujemo ta sestavek, ker sc z marsikaterimi njegovimi mislimi strinjamo. Uredništvo. Marsikoga utegne naslov osupniti. A gre za prav resno stvar. Proti nacionalističnemu duhu se je »Slovenija« načelno borila in pravilno poudarjala, da odklanja vsak nacionalizem, torej tudi slovenskega. Nacionalizem je z duhovnega vidika primitivizem in pomeni samozaverovanost, tesno-srčnost in nekritičnost. Naš položaj kot narod je tako rosen, da ne moremo nikoli biti dovolj strogi nasproti sebi in da moramo brezobzirno iztrebiti vse, kar bi slabilo našo notranjo odporno moč ter jo zavajalo v napačno smer. Številčno Slovenci ne pomenimo dosti, vsa naša bodočnost je v naši moralni in duhovni sili in njeni pravilni usmeritvi na narodne cilje. Vsa svoja prizadevanja moramo torej uravnati na samovzgojo v to smer. Ne slepo sovraštvo, ampak stvarno delo, ne ceno navduševanje za lagodne vzore, ampak globoka odgovornost za vse svoje delo in velika pripravljenost. za žrtve nas bo rešilo. Bolje je, da se od nasprotnika učimo, ko da ga podcenjujemo. Sebe varaš, ce si krivičen nasproti drugim. Prava narodna zavest ne izključuje, ampak vključuje kritičnost nasproti lastnini šibkostim in napakam. Ali se zavedamo, kako dolga je še naša pot do tja, ko bomo lahko živeli polno narodno življen je? Ali se za v oda mo, koliko trdega dela nas še Čaka na vseh področjih, ki ga moramo opraviti, če hočemo kot narod obstati in napredovati? Naše najtežje vprašanje in naša največja skrb je še vedno naša notranjo razoranost, kar je »Slovenija« že neštetokrat poudarjala. Kako ven-dar hočemo na zunaj kaj pomeniti in doseči, ko je še na znotraj toliko narodnega dvoživkarstva, duhovne plehkosti in nemoči in toliko zmede v vprašanjih golega narodnega obstoja! Naš narodni položaj zahteva, da s svojimi silami varčujemo in jih usmerjamo tja, odkoder nam preti največja nevarnost, da redkih prijateljev ne odbijamo in števila nasprotnikov po nepotrebnem ne pomnožujemo. Kaj radi pozabljamo na nevarnost, ki nam grozi s severa. Kakor da se Slovenec —■ svetovljan — slovenski mecen (Dr. Pavel Turner) II. Pavla Turnerja je rodila kmečka mati v pohorski Planici nad Framom 21. januarja 1842. Krstil ga je framski kaplan Oroslav Caf, ki je bil osrednja narodna osebnost svojega kraja; pod Cafovim vplivom je bila tudi Turnerjeva rojstna hiša od vsega početka naročena na »Novice«. S Cafovim vplivom na Turnerjev dom se je družil v framski ljudski šoli na mladega Turnerja vpliv {mtriarhalnega framskega šolskega upravitelja ''r. Domanjka. Pod Domanjkoviin vplivom je mladi Turner mislil vedno bolj na svet zunaj domačega Pohorja, kamor ga je vodilo oko od rojstne hiše in ko je tovoril les s Pohorja na Dravsko polje in v Maribor. Telesno sicer bolehen (nagibal je k tuberkulozi) je izsilil z Domanjkovo pomočjo, da je odšel od doma v glavno šolo v Mariboru, ka-P*or ga je oče pripeljal obutega v eoklje. Ko je eno leto obiskoval glavno šolo in je pridobil zadosti znanja v nemščini, je zamenjal 1857 glavno šolo v, ^ariborsko gimnazijo. Ves čas gimnazijskih studjj se je boril z boleznijo na pljučih. V gimnazij} ga je prevzel poznoromantični duh časa. da se J® začel posebno pečati z zgodovino, književnostjo in jezikoslovjem. Že v nižji gimnaziji se Jev^cii južnih slovanskih jezikov ter Je začel s češemo in poljščino. V višji gimnaziji pa se je učil italijanš£jne. francoščine in angleščine. V šesti soli je zapustil Maribor in odšel — peš — na gimnazijo v Reko, kjer je dovršil sedmi razred, nato Pa se vrnil zopet v Maribor in maturiral 1865. ne l>i za kulturno propagando skrivali politični računi! Zgodovina ne pozna primere, da bi kulturno šibkejši narod prilikoval kulturno razvitejšega. Lahko nad njim zagospoduje in ga izkorišča, a uničiti ga ne more. Turki niso mogli raznaroditi Srbov, ker so bili kulturno preveč primitiven narod. Niti Italijani v stari Avstriji niso kazali nobene asimilitorične moči nasproti Slovencem. Drugače je z Nemci. Predolgo smo živeli pod njihovim vplivom in preveč sorodni smo si po kulturi. To še ne l>i pomenilo nobene nevarnosti, ko bi bili Slovenci tako samostojen in samozavesten narod, kakor so na primer maloštevilni Danci, ki so tudi sosedi Nemcev. A taki žal nismo in Nemc-i poznajo našo šibkost. Njih propaganda je psihološko dobro preračunana. Jugoslovenstvo je proces naše narodne zoritve silno zadržalo in s svojo politiko razvoj krepke državne zavesti na osnovi slovenske narodne zavesti preprečilo ter nehote delalo nemštvu v roke. Danes moramo biti boj na več strani in smo pri tem še needini. Naš položaj res ni zavidljiv. Kot realni politiki moramo zato iskati zaveznikov, kjerkoli v državi jih najdemo. Prav je, da računamo v prvi vrsti nase, a svojega narodnega vprašanja ne bomo rešili sami in tudi ne ločeno od drugih narodnih vprašanj v državi, ampak skupno z njimi. Naš boj ni naperjen proti nobenemu narodu, ampak samo proti nacionalističnim zatiralcem in kapitalističnim izkoriščevalcem. Samo da pride delovno l judstvo, ki ga tlačijo povsod iste težave, do odločilne besede, pa bodo pogoji za sporazum od naroda do naroda dani. Zato moramo vse opustiti, kar bi napeljavalo vodo na nacionalistični mlin. Poudarjam, to ni sentimentalnost, to je realna politika. Dobro se zavedam, da v trdem boju ni mogoče vedno varovati stroge meje med dopustnim in nedopustnim in dobro vem, da se v boju za golo življenje lahko narodni čut stopnjuje do mere, ko udari čez vse bregove. V napetosti in psihozi bojnega stanja človeku ni za moraliziranje in človekoljubne deklamacije. Pritisk rodi proti-pritisk in elementarnih gibanj ni mogoče poljubno Gimnazijska doba je pustila na mladem Turnerju — ki je imel ob maturi dopolnjenih 23 let — svoje vplive. Profesorji J. Lipež, J. Majciger, R. G. Puff, zlasti pa Davorin Trstenjak so vzbudili v njem narodnostno misel; skrb za obstoj pa ga je napravila za praktičnega, treznega in vestnega mladeniča, ki je v času, ko so njegovi tovariši mislili na Dunaj, že mislil na širši svet, obenem pa ustvarila iz njega kremenit značaj, katerega poudarjajo vsi, ki so v poznejših dobah prišli s Turnerjem v stik. Gimnazijski ravnatelj A. Lang ga je navdušil za klasično filologijo in mu zagotovil po končanih študijah suplenturo na mariborski gimnaziji. Zaradi tega se je vpisal v jeseni 1865 na modroslovno fakulteto dunajskega vseučilišča in naprosil svojega šolskega tovariša in pobratima Josipa Serueca, da mu je na univerzi oskrboval podpise. Turner sam pa si je izposodil na svoje poštenje pri mariborskem podjetniku Čeligiju 100 goldinarjev in je odšel z njimi čez Prago, Draždane, Berlin in Hamburg v Hull v Veliko Britanijo. V Hullu, kjer si je pridobil slučajno že v Mariboru znanstvo, je postat trgovski agent in korespondent, zraven pa je obiskoval predavanja iz modroslovja, zgodovine, književnosti in politične ekonomije na znanstvenem zavodu Christian and Literary Institution. V važnem trgovskem središču Hullu je dobil Turner pogled v angleško družbo in meščansko gospodarstvo, v okolici pa v kmetijstvo, o katerem je poročal Slovencem v Novicah. V jeseni 1866 se Je vračal čez London in Normandijo na Dunaj; na potu pa je dobil vzgojiteljsko mesto v rodovini londonskega borzijanca Biedermanna in se tako ustavil za dve in pol leta v Londonu. To, za njegovo izoblikovanje izredno važno londonsko dobo je Turner uporabil za nadaljnji študij grške, rimske slovenskega utesnjevati. To naj bo povedano na naslov tistih naših ljudi, ki se boje, da bi Slovenec kdaj preveč krepko in radikalno spregovoril in že vidijo strahove slovenskega fašizma, la strah je nasledek naše malokrvnosti. A pri vsem tem pa moram poudariti, da naloga resnih ljudi nikdar ne more biti, da vzbujajo slepe strasti in mahajo okrog sebe brez ozira na to. koga zadenejo, ampak da nakopičene narodne moči speljavajo v struge, kjer se bodo koristno in smiselno uveljavile. Odgovornost tistega, ki ima pregled čez položaj, je vse večja ko odgovornost navadnega borca. Učimo se dela od voditeljev, kakor je bil Masaryk. Delajmo trezno, živahno, vztrajno in če treba radikalno, a vedno smotrno. In glejmo, da bo pravica vedno na naši strani. N. Slovenska politika Priobčujemo sestavek kot svobodno mnenje pisca, prepuščajoč njemu odgovornost za vsebino. O stvari imamo svoje mnenje. Naj opozorimo na tem mestu samo na usodo tako zva-nega bojevniškega gibanja. Prav ker je bilo v ciljih nejasno in ni stala za njim skupina z idejno in stvarno enotnim programom, je moralo gibanje propasti — ue glede na oblastni razpust organizacije. O gibanju lahko govorimo tam, kjer stopijo v akcijo ljudske množice. Zunanje politike kake države pač ne moremo označiti s tem imenom. Uredništvo Dovoljeno naj mi bo, da doprinesem sledeče misli k sestavkom »Slovenska politika«, ki st) izhajali zadnji čas v »Sloveniji«, posebno k istoimenskemu sestavku s podnaslovom »Slovenska, akcija«. I. Vsako gibanje mora, če hočemo, da res tvar-no zagiblje ljudske množice, zrasti in rasti iz potreb ljudstva. Zrasti in rasti, sem rekel. To se pravi, potrebe ljudstva ga morajo roditi in po-trebe ljudstva mu morajo dajati tisto moč. ki je potrebna, da neka stvar more živeti. in angleške filozofije, predvsem pa angleških državnih in upravnih razmer. Po očetu svojih gojencev je prišel v stike s sirom Montefiorom, ki ga je uvedel pri B e n j a m i n u D i s r a e 1 i j u,1) po Cladstonovem bratrancu pa tudi pri Glad-stoneu ;'•) pri debatah v klubih pa se je osebno spoznal z John Stuart M i 1 1 o m3) in C h a r -lesom Dickens o m.4) V tej dobi, ki je za duševni razvoj Turnerja pomenila več ko dolgi in učeni priročniki, je Turner nadaljeval z dopisovanjem v slovenske, začel pa tudi dopisovati v zagrebške in belgrajske liste. S svojimi dopisi o britanskih razmerah je hotel pokazati rojakom cilj, do katerega se morajo gospodarsko in kulturnopolitično povzpeti. (Dalje prihodnjič.) *) Benjamin D i s r a e 1 i (1804—-1881) je bil znamenit angleški državnik in pisatelj. Bil je večkrat angleški ministrski predsednik in kancler angleškega državnega zaklada. J3il je politični nasprotnik Gladstonea, posebno ko se je slednji zavzemal za Irce. (Op. ured.) -’) William E. Glad s tone (1809—1S98), slavni angleški državnik, je pripomogel, čeprav sam Anglež, Ircem do večjih pravic. Bil je voduik angleške liberalne stranke. Bil je večkrat ministrski predsednik, nasprotnik Nemcev; zavzemal se je za popolno enakopravnost katoliške cerkve. Kot finančni minister je imel velike uspehe. Bil je svoboden duh in strog moralist. (Op. ured.) 3) John Stuart Mili (1806—1873), angleški modro-slovec in narodni gospodar. Njegova modroslovska dela se pečajo posebno s spoznavalno teorijo in z vzročnim zakonom. Kot narodni gospodar je v nasprotju s Smithom in Ricardom poudarjal socialna načela. Kot politik se, jo zavzemal za ženske pravice. (Op. ured.) *) Charles Dickens (1812—1870), angleški leposlovec, pisatelj romanov, ki jih^ še danes bero po celem svetu. Tudi Slovenci imamo več prevodov njegovih del; zraven kipečega čustva so njegova dela polna humorja in satire. (Op. ured.) 2. Nihče ne sme nekemu gibanju vnaprej predpisovati in določati oblike in smeri, v katerih naj raste in se razvija, ker jih gibanje vedno sanio najde, če je res izvirajoče iz ljudskih potreb, vnaprej predpisane oblike in pota pa pusti ria cedilu. Pridigaj živi stvari še tako, kako naj živi. a živela bo tako, kakor je njej prav in potrebno — mimo tvojih pridig. ■3. Tudi cilji nekemu gibanju se ne dajo predpisati. ker ravno cilj je tisto, zaradi česar je gibanje stopilo v življenje in s katerim je tako tesno spojeno, kakor pri živem človeku duša s telesom. 4. Kot primer takega gibanja, kjer je vse že naprej določeno in predpisano, naj navedem »Kmetsko zvezo«. Drug primer že v naprej določenega gibanja je vsaj deloma zunanja politika nemškega cesarja Viljema II. tik pred svetovno vojno. Že v naprej Hrvatje in Naši jugoslovcnski nacionalisti vedč, da sami zase prav nič ne pomenijo. Ker je pa politična brezpomembnost vsekako malo koristna zadeva, so zmeraj hodili za tistimi, ki so imeli moč in oblast. Po navadi so se smukali okoli velikosrbskih ljudi, kar jim ni bilo težko, saj praktično je jugoslovanska »ideologija« ista. Ker so pa ju-gosloveni precej nadležni, jih je čaršija hočeš nočeš morala večkrat izvagonirati. Saj je vedela, da bodo pritekli brez zamere na prvi mig. če bi jih spet rabila. Kajti prav zato, ker so v ljudstvu, tako slovenskem. kakor hrvaškem, pa tudi srbskem brez moči in brez pomena, še misliti ne morejo, da bi prišli kdaj do oblasti v demokratični vladavini. Zmagati pri volitvah bi znali k večjemu, če bi bde te javne. Najlažje še tako. kakor pri tistih znamenitih Živkovičevih volitvah, ko dr. Kramer v Ljubljani sploh ni smel imeti protikandidata, da je mogel »soglasno zmagati«. Bridko je torej zanje, če jih čaršija ne mara več. Kajti opozicija je vendar za take »državniške« talente, kakor jih imajo jugosJoverii na pretek, zelo neprimerna reč. .Ker pa vidijo, da na vse ponudbe ni in ni odgovora. so še začeli ozirati za zaslombo drugod. In obviselo je njihovo državniško oko na Hrvatih, ki predstavljajo v svoji strnjenosti in enodušnosti politično silo prvega reda. Znano je, kako so pisali jugoslovenski listi o dr. Mačku za časov, ko je bil v ječi in ko ga tudi njegovi prijatelji zaradi nacionalne cenzure niso mogli braniti. Prav z užitkom so poročali o njegovem »veleizdajalstvii«, ki so ga oni, jugo-sloveni. odkrili in razkrinkali, da ga je mogla doleteti »zaslužena« kazen. In znane so nam izjave zelo nacionalnega sodnika, ki bi ga bil najraje spravil na vislice. Vsakemu, ki misli, da morajo tudi v politiki veljati načela in doslednost, se mora zdeti popolnoma nemogoče, da bi ti jugoslovenski nacionalni ljudje sploh samo poskusili misliti na kake stike s Hrvati. Pa se motijo — jugoslovenov ne poznajo. Neki ugleden zamejni politik in pisatelj je bil nedavno tega v Jugoslaviji. Proučil je razmere in takoj videl, za čim boleha naše politično življenje: spor med narodi. Povedat je svoje mnenje v Belgradu. Tam so poskusili z malo spletko. Povedal ga je tudi v Pragi. Tam je še nekaj ljudi, ki iz daljave ne razločujejo vsega, pa misli jo, da gre jugoslovenom za resno ozdravljenje naših razmer, ki ne more biti drugačno, kakor v sporazumu. Zato so jim namignili precej razločno. Jugoslovcni so spoznali, da je sedaj zadnja prilika. Ilkratu so se hoteli maščevati za spletko. in zdaj so še začeli oglašati, eden za drugim. Seveda, tudi »jutro« je med njimi. 29. prejšnjega meseca je napisalo cel uvodnik o neki izjavi dr. Mačka, ki jo je dal belgrajskemu »Vremenu«, v kateri pa vsaj za tistega ni povedal bistveno novega, ki pozna njegove prejšnje izjave, zlasti iz časa po 6. januarju 1929. Sicer pa, kaj je bistvo Mačkove izjave po »Jutru« samem? Navajamo: ...pravi dr. Maček, da je njegovo mišljenje o pogojili stvarne rešitve hrvaškega vprašanja in tudi o poti do te rešitve široki javnosti znano. Dr. Maček postavlja izven diskusije samo vprašanje skupnih mej Jugoslavije in naše dinastije, medtem naj vse ostalo uredi »sporazum«. S to jasno ugotovitvijo dr. Maček znatno doprinaša k razčiščenju celotnega položaja. Torej dr. Maček sam pravi, da je njegovo mnenje o rešitvi hrvaškega vprašanja široki javnosti znano in »Jutro« mu ne oporeka, še pritrjuje mu. Sicer mu še pred kratkim ni hotelo biti znano, kaj hoče dr. Maček in tudi mi smo to njegovo neznanje zabeležili — no, pa kdo se bo pri ju-goslovenih lovil za besede! Kajti jugoslovcni so pred vsem »državniki«. »Jutro« 'ttidi ha mah vidi, v čem je težava: Večji, del težkoč leži namreč v tem, da voditelji raznih srbijanskih strank gledajo na hrvaško vprašanje preveč s stališča, kako in koliko bi jim lahko pomagalo, da pridejo na oblast. Na oblast namreč, za katero »Jutrovim« generalom prav nič ni, pa še malo ne! »Jutru« je marveč samo za sporazum: se je Avstriji zavezal, da bo odobril vsako njeno pustolovščino in plačal račun, ki bi nastal iz nje. 5. Kot primer gibanja, kjer je skoraj brezmejna svoboda, pa bodi slovenska opozicija, ki je nastala pri in po petomajskih volitvah. Pri njej je edina trdnost cilj: slovenstvo, demokracija, pravica; vse ostalo je v najživejšem razvoju in gibanju, skratka v najživejši rasti in življenju. Življenje in rast uspevata le v svobodi. Zato je za vsako gibanje tem širša svoboda tem večja možnost rasti. Čim več je svobode in potov, tern več je življenja. Drug primer svobodnega gibanja je angleška zunanja politika. Edino, kar je trdnega v njej, je cilj angleške koristi: vse ostalo je nedoločeno, svobodno, relativno. Odtod tudi angleška moč. 6. Seveda nobena stvar ne raste enakomerno, ampak zaganjajoče, sunkoma — v spirali. Bobnar Janez. jugosloveni Jugoslovenski nacionalisti... nišo več voljni služiti za izgovor vsem, ki neprestano govore o sporazumu, a niso v stvari doslej ničesar pozitivnega storili zanj. Dr. Mačku moremo biti hvaležni, da je s svojo izjavo znatno pripomogel k razčiščenju situacije, dolžnost vseh. ki govore o sporazumu z njim, pa je sedaj, da ta sporazum izvedejo ali pa priznajo, da ga nočejo ali ne morejo izvesti. Še več, jugosloveni so sploh za rešitev hrvaškega vprašanja, ki ga pred nekaj leti zanje sploh bilo ni, saj enako kakor slovenskega tudi hrvaškega naroda niti poznati niso hoteli. Samo še za »širokogrudno« interpretacijo »edinstva« se vojskujejo. pa h' bolj sramežljivo, s prstkom v ustili: Jugoslovenski nacionalisti pri tem delu za rešitev hrvaškega vprašanja ne bodo delali prav nobenih težkoč. Vztrajajoč pri svojem prepričanju, da je narodna in držaVna enotnost v širokogrudni interpretaciji, ki jo zahtevata stvarno stanje v naši državi ter razpoloženje velikega dela prebivalstva, Vendarle osnova naše skupile nacionalne eksistence, bodo pozdravili vsak uspeh, ki ga dosežejo današnji protagonisti sporazuma, pa naj se nahajajo na katerikoli strani. Ali nismo že večkrat rekli: še za slovenstvo in federacijo se bodo borili! Na kolikšno stopnjo politične naivnosti — ali pozabljivosti?— računa »Jutro«, pa dokazuje najbolj zadnji odstavek tega čudovitega uvodnika: To jasno stališče nacionalistov je splošno znano in ne datira od danes. Zato mora prenehati igra, da se zdaj s te, zdaj z one strani označujejo kot barikade, ki zapirajo pot do sporazuma. Nanje se ne more in lie sme nihče Več izgovarjati. V tem pogledu je di-finitivno razčiščeno mišljenje v jugoslovanskih nacionalnih vrstah, zlasti tudi v njihovi glavni politični organizaciji, v Jugoslovenski nacionalni stranki. Torej od nekdaj so bili taki! Res ne bo kazalo drugače, kakor da jim-pri prvi priliki preberemo nekaj starih lastnih tekstov. Ne toliko, da bi svarili kogarkoli pred njimi. Znani so tako. da jim ne bo nihče zaupal in verjel. Toda poučen prispevek bodo k naši politični morali v teh, za naš narod tako težkih dneh. Še zmeraj „poreske opomene“ Že neštetokrat so različne slovenske gospodarske korporacije, posamezniki in časopisi zahtevali, da naj davčne uprave v Sloveniji uporabljajo slovenske obrazče. Naš tednik je začel prvi že pred leti priobčevati zahteve po slovenskem uradovanju finančnih oblasti. Dokazali smo, da je zapostavljanje slovenskega jezika zoper določbe ustave. Ni dolgo, kar je bilo slišati tudi v senatu ugovote zoper zapostavljali je slovenskega jezika. Kolikor je nam znano, so v Belgradu, ko so nekateri poslanci nastopili zoper srbskohrva-ške uradne tiskovine, dejali, da so krivi podrejeni uradniki v ministrstvu, da dobivajo davčni uradi v Sloveniji iz Belgradu srbskohrvaške tiskovine namesto slovenskih. Uradne tiskovine tiska namreč državna tiskarna v Belgradu ter jih pošilja finančno ministrstvo finančnim ravnateljstvom. Vkljub vsem slovenskim zahtevam in vkljub določbam ustave, po katerih je, če Se ustava razlaga smiselno, v Sloveniji edini uradni jezik slovenski jezik, dostavljajo tekoči rilesec davČlte uprave v Sloveniji davkoplačevalcem namesto slovenskih opominov »poreske oponiene«. Zoper srbskohrvaške uradne tiskovine je vložena tožba pri državnem Svetu v Belgradu. Radovedni smo, kako bo državni svet rešil !to tožbo. Davkoplačevalci v Sloveniji odločno odklanjajo navedeno prakso, ki je bila uvedena pod propadlimi režimi, katerih ostanki se še danes drže. Sloveilci se moramo še današnji dan bojevati za svoje najpreprostejše jezikovne pravice, kot smo se bojevali pred 00 leti in še za take, ki sVho jih pred 50 leti že dosegli. Uradne tiskovine za Slovenijo se morajo tiskati v Ljubljani zaradi jezika in zaradi tega, da bodo v resnici vedno na razpolago. SLOVENI! A Politično mazaštvo Ni tisti dober zdravnik, ali bolje sploh ni zdravnik, ki zalepi gnojno rano z obližem in da, da se razvija še huje in pogubneje pod njim. In prav tako ni zdravnik, ki zdravi, kužno bolezen z mažami, ne da bi ugotovil njen izvir in značaj in zdravil bolnika, če treba, tudi z operacijo, obenem pa pred vsem odstranil bacilonosce iz njegove bližine in jih izoliral, da ne bi okužcvali še drugih. Kdor dela drugače, kdor da, da se bolezen hujša m da njeni povzročile! hodijo nemoteno okoli, tak nosi po pravici ime mazača. In že dolgo imajo vse moderne države zakone, ki mazače kaznujejo in jih izročajo kot škodljivce človeške družbe javnemu zaničevanju. Sicer pa že zgolj slovenska beseda mazač sama na sebi dovolj razločno izraža ljudsko obsodbo. v. f.° v. velja to načelo za politično zn Ijenje. Slabo bi služil svojemu narodu, kdor bi skusal zdraviti škodljive pojave s protesti, prošnjami, pozivi, vabili, ne pa takoj preiskal vzroko\ in storil vse, da se odstranijo prav do zadnjega, pa Če bi tudi taka operacija nekoliko zabolela, in če ne bi lik ra tu tudi odstranil iz političnega življenja političnih zajedavcev, ki so nezdrave razmere zakrilili. Na tem stališču je stal naš list od prvega dne svojega obstanka. Zmeraj stno zahtevali, da je treba iti do korenine slehernemu zlu. ki tlači naš narod, naše slovensko občestvo. In seveda st'fi‘6 tudi sami delali tako: strgali smo pisani jugošlo-veusko-nacionalni obliž z gnojne rane. ki za njo boleha in pod njo trpi naš narod, in jo pokazali v vsej njeni grozotni ogabnosti. Raziskali smo izvir rane, dokazali njeno vzročno sovisnost s centralizmom in njeno (varno povezanost z jugoslovanskim nacionalizmom. Pokazali s in o na tiste, ki so to hudo rano našemu narodu prizadejali in ki ne dado, da bi se začelo s korenitim zdravljenjem. namreč na jugoslovenske nacionaliste, nosilce in vzdrževalce centralizma. In nismo sc obotavljali spet in spet dopovedovati in svariti: le če borno ravnali 'kot dober zdrav n i k - k 1 ru rg, izrezali centralistični gnoj, rano izprali in razkužili, njene povzročitelje pa izločili iz političnega življenja — le potem smemo upati, da nam zasijejo tiste milejše zvezde, ki je sanjal o njih Irance Prešeren, ko sc je bojeval proti nemšku-tarstvu na eni in proti ilirski goreči drhali na drugi strani. Vse kaže. da ne bo več dolgo, ko napoči čas in dan in ko bomo lahko zdravili svoje bolezni in rane, kakor to zahteva spoznanje njihovih vzrokov, ne pa kakor bi nam hoteli natvesti poklicni mazači, ki jim ogroža naše ozdravljenje njihov obstoj. Najbolj razločna znamenja za ta preobrat pa vidimo to pot izven nas. Čedalje češče opazujemo, kako bi jugosloveni, vsaj za oko, hoteli zabrisati svoj greli. Centralizem imenujejo skromno »pogreško«, pa upajo, da bomo po tem priznanju pozabili, kdo je bil tisti, ki ga je uvedel in uveljavil proti izraženi volji večine slovenskega in hrvaškega naroda, /a slovenščino jfm^ celo gre, ko da bi prav oni ne bili. ki so jo začeli izrivati povsod, ko da bi prav pod njihovimi ljudmi ne bila izginila skoraj popolnoma iz nekaterih uradov, kakor železnice, carina, pošta, finančna uprava. O pravičnosti pri javnih dajatvah in razdelitvi javnega denarja govore, pa so prav oni s centralizmom izročili ves denar earšiji, ki ga seveda prostovoljno ne bo dala nikoli iz rok. Rrav zadnje dni smo doživeli spet tak primer. V bclgrajski »Politiki« so zahtevali upokojenci, naj jim finančna uprava izplača pokojnine za november že zadnjega oktobra in sicer glede na to, da je 1. novembra nedelja, ko pošta ne dostavlja. Znano pa je, da dobivajo slovenski upokojenci svoje prejemke šele vsakokrat h koncu meseca mi mesto v začetku. In marsikdo je vesel, če je dobil svoje prejemke za oktober zadnjega dne v mesecu, torej tistega dne, za katerega zahtevajo njihovi bclgrajski tovariši, da Se jim izplačajo pokojnine že za naslednji mesec. Neenaka mera je tu precej očitna. Tudi »Jll~ J2 i? je l,&°lovilo in zapisalo. A nič več. Računa phč: če povem stvar in povrh še malo pozaba v-'jam, pa bom spet nekoliko zabrisalo sled za svojimi političnimi grehi, saj ljudje po navadi ne mislijo in ne gledajo predaleč. Zakaj ta neenaka mera in kje je njen izvir in prvotni vzrok, o tem »Jutro« molči. Molči o tem, da plačuje Slovenija redno svoje davke, južne banovine na ne. Molči, da plačuje Slovenija tolikšne javne dajatve, da bi lahko njeni upokojenci dobili o pravem času svoje prejemke in da bi jih ne samo ne bilo treba nikoli zniževati, ampak da bi jih še zvišali lahko. Molči o tenu da je vendar nesmiselna uprava, ki zahtev«*, da gre demir iz Slovenije najprej v Belgrad, f*'-koder ga potem šele pošiljajo nazaj — z veliko zamudo seveda. Kaj pa naj tudi reče, ko natančno ye, ‘hi so krivi te neenakopravnosti, te upravne in ^gospodarske abotnosti prav njegovi jugoslovenski »državniki«. Jugoslovenski jezik jugoslovenski vo- Dne 2. i. m. je priobčilo belgrajsko »Vreme« kratek sestavek pod tem naslovom. Piscu je bil povod, da je napisal sestavek, bojda pismo (?) Zagrebškega sejma, ki obžaluje, da ni neka njegova srbski pisana knjiga izšla v hrvaščini, lej želji namerava pisec ustreči, skrbi ga le, če bodo njegove knjige dostopne, “tildi Slovencem. In v tej veliki skrbi se zateka k »pristojnim«, kaj to pomeni in če že hočejo kdaj začeti z izenačevanjem našega (?) jezika. Da »pristojnim« olajša delo, je P'is‘ec takoj pri roki z nasveti: napraviti je treba skupen slovar na tak način, da bi se sprejele vanj najboljše in najpraktrčnejše besede iz srbsko-hrvaškega in slovenskega jezika. Kratko in malo: nekakšen lapiik. Pisec misli, da bo ta volapiik enako drag vsem Jugoslovanom. Pred očmi da je treba imeti tudi skušnje drugih, naprednejših narodov. Pisca torej skrbi, da ne bi bili Hrvatje in Slovenci deležni njegovega miselnega bogastva, ker »e razumejo njegovega jezika. In da bodo tako še Zaostali, namesto da bi se uvrstili med naprednejše Harode. Zato prihaja s svojimi volapiikovskimi načrti. Mi Slovenci takih skrbi nismo kar nič vajeni. C elo tako maloverni Smo, da se nam zdi. naj bi se pisec raje zavzel za to, da ne bodo toliko pri-krajševane naše kulturne naprave in zavodi, če je ta njegova skrb resnična in odkrita. In tudi to se nam zdi. da smo Slovenci v vsakem pogledu toliko zreli, da prav nič ne rabimo varuštva od tam doli. Kar bo dobro in koristno za nas, to bomo znali že sami preudariti in pretehtati — samo ovir nam ni treba nastavljati. lorej za take skrbi se lepo zahvaljujemo. V miselno bogastvo in znanje piščevo pa imamo že zgolj na podlagi tega sestavka precej, precej upravičene dvome. Pisec nam namreč kaže pri svojem volapiikovskem predlogu na skušnje drugih. naprednejših narodov. Le zakaj nam rti imenoval samo enega primera, saj vendar ve. da nobena stvar m* prepričuje bolj. ko živ zgled. . Sl‘ da se je tudi pri tern skril raje za svojo umišljeno miselno bogatijo, namesto da bi poiskal dejstev za svojo trditev. Ker pa jih ni poiskal on, jih poiščemo mi. bi tu naj pred vsem ugotovimo, da ga ni pri-Jiiera na svetu, ko bi se bili recimo učenjaki in jezikoslovci dveh ali treh različnih narodov, pa če so si ti še tako sorodni med seboj, zbrali, izbrali »najboljše in najpraktičnejše« besede iz vsakega jezika v skupen slovar, pa ga servirali svojim sonarodnjakom: Pridite in vzemite, pa se nagulite besed, ki smo vam jih nabrali, da postanete u-e-di-njeni in napredni in bogati in še vsega zlomka. Kajti če bi se bilo kaj takega kje zgodilo, bi beležil to gotovo letopis kulturnih narodov kot posebno nezmiselno kurioziteto. Več kakor smešen poskus bi tak predlog tako ne mogel ostati, kajti jezik je vselej nekaj živega, organičnega, ki se razvija po svojih posebnih zakonih, ne pa po kakšnih pravilnikih. Pač pa lahko postrežemo z zelo resničnim pri- merom prav iz zadnje zgodovine kulturnih narodov, ki bo dokazal ravno nasprotno tistega, kar trdi »Vreme«. Piscu iz Bel g rada bo morebiti znano: na drugem koncu Evrope, prav na severu, žive Skandinavci. To je pa le skupno ime za štiri visoko kulturne narode: Švede, Dance, Norvežane, Islandce. Od teh imajo Danci in Norvežani skupen književni jezik, dansko-norski, ki se pa je sicer začel zadnje čase bol j in bolj ločiti v dva jezika. Švedi imajo od nekdaj svoj književni jezik, Islandci pa so začeli gojiti svoj jezik tudi v književnosti šele v zadnjih desetletjih, medtem ko so prej rabili v ta namen danščino. Ločitev torej na celi črti! Pri tem pa ne smemo pozabiti zelo važne stvari. Vsi ti štirje narodi so si po krvi in jeziku zelo blizu, mnogo bližji na primer kakor južnoslovanski. njihovi jeziki, zlasti norski in švedski, prehajajo drug v drugega v mejnih narečjih, tako da je strogo mejo med njimi postavila bolj narodnopolitična zavest, kakor pa jezikovne razlike. In še neke važne okoliščine ne smemo prezreti: so to narodi ene skandinavsko-protestantovske omike, kulturnih razlik med njimi skoraj ni, in kolikor jih je, so manjše, kakor med posameznimi pokrajinami enega jugoslovanskega, naroda, na primer med Srbi v Mačvi in v Banatu. Pa vendar — ločitev na celi črti! Ne bi škodovalo, če bi sc tudi jugosloveni tu pa tam ozrli malo po svetu in nekoliko razmišljali ob takih in enakih pojavih. Bilo bi pred vsem njim samim v korist, da bi sc'ne smešili pred omikanim svetom s podobnimi abotnostmi. In koristno bi bilo tudi za druge. Kajti še zmeraj je dovolj ljudi, ki bi take, čeprav še tako nesmiselne nasvete in nauke hoteli izrabiti v svoje imperialistične namene. To pa vzbuja nevoljo in spore med narodi. Sicer smo pa prepričani, da bi si takih predlogov nihče nikoli tudi pri nas ne upal objavljati, če bi ne bili jugosloveni začeli govoriti zlasti o slovenskem jeziku kot narečju jugoslovenščine. Kdo so ti ljudje, to vemo. In zakaj tako delajo, tudi vemo. Opazovalec Slabo za slabo »jugoslovenski glasnik, list Jugoslovenske nacionalne stranke«, je tudi prišel do sklepa, da je »potrebna čista situacija«. Kajti da je današnji položaj precej nečist, to je tako očitno, kdkor je očitno, da tega nečistega položaja niso mogli napraviti tisti, ki niso imeli od vsega začetka pri naši državni politiki odločilne besede, namreč Slovenci in Hrvatje in demokratični del srbskega naroda, ampak listi, ki so to oblast imeli in od vsega začetka dejansko izvajali in uveljavljali, namreč jugoslovenski nacionalisti in z njimi zvezana anacionalna čaršija. Kakšno zdravilo nudi torej glasilo Jugoslovcn-ske nacionalne stranke in kaj bi bilo po njegovem mnenju ukreniti, da postane položaj čist? Čuda preprost je njegov odgovor: »V nobenem sestavu državne ureditve ne morejo biti Srbi, Hrvatje in Slovenci tako enakopravni. kakor v jugoslovenskem unitarizmu, kjer je ves narod nosilec skupne državne oblasti in volje.« Mi smo že nekajkrat pokazali na io in tudi dokazali, da je pri jugoslovenih beseda unitarizem istovna s centralizmom. To bi lahko dokazali tudi iz naše zgodovine, če bi kdo le še samo malo podvomil. Kajti slovensko in hrvaško, pa tudi srbsko ljudstvo je že ob razgovoru o vidovdanski ustavi odločno odklanjalo centralizem. J ugošlovenstvo pa bi bilo pok o p« no listi hip, ko bi bil centralizem propadel. Jugosloveni so ga torej morali rešiti za vsako ceno. /ato so že teaaj govorili, da tudi oni niso za centralizem. Jugoslovenski poslanec doktor Vošnjak je zaradi tega privlekel iz francoskega j)ravnega izrazoslovja besedo »dekoncentracija« na j bi centralistične naklepe vidovdanske ustave prikrila za javnost. Ker pa so bili ljudje le še zmeraj nezaupni, so prišli jugosloveni še z uni-ga razlagali tako, tarizmom in ga razlagali ta gosi da pomeni beseda samo enotnost navzven, navznoter pa bodo pomenile oblastne samouprave naravnost vzoren način dekoncentracije, tako vzoren, da nas bodo bojda druge države kar zavidale zanj. Tako smo dobili unitaristično vidovdansko ustavo, od jugoslovenov samih tako imenovano. In s o hereziji dveh človeških duš. o hereziji duše in duha, da je Bog čist duh, ki ga ne more prikazati nobena podoba. Ščuva torej ljudstvo proti našim svetim podobam. O duhu samem pa. razširja grško herezijo, da je logos (duh), prva po očetu ustvarjena stvar, druga oseba, ki se je utelesila v tretji osebi sina, torej ne more izha jati tudi iz sina. Jez?ik je posoda, njegova vsebina je duša. A naša trojezična krščanska duša je odsev naše presvete Trojice. Trojezični tempelj krščanstva hoče ta grški domišljavec porušiti in namesto njega postaviti samo oltar barbarskega jezika Slovanov. Očita nam trojezično herezijo in nas1 psuje s »pi-latoVci«. Nazadnje predloži Vihing potvorjeno pismo, s katerim naj bi bil papež preklel Metodija in bar- Stran 4. SLOVENIJA tega vseskozi zastarelo. Kljub iemu, tla je med prometom konec štiridesetih let preteklega stoletja, ko je bila južna železnica sploh prva železnica v naših krajih, in sedanjim prometom le precejšen razloček. Kljub temu, da so slovenske železnice' najbolj donosne v vsej državi: nad 24%, to je slabo četrtino, donašajo od vseli jugoslovanskih železnic. A imeli bi v Ljubljani že davno novo primerno postajo, ki bi ne ogražala prometa in potnikov, pogreznili bi bili lahko že zdavnaj železniško irogo, da ne bi ovirala prometa, modernejše in epše vagone bi lahko imeli in naše železniške uslužbence bi lahko primerno plačevali — če bi ne bili nacionalni jugosloveni centralizirali vse železniške uprave v Belgradu. Enakopravnost in samouprava Na zborovanju ]RZ v Podravski Slatini je povedal minister za gozde in rudnike Djura Jankovič tudi svoje nazore o ureditvi države: »...Če bi bili zn federacijo, tedaj bi bili tudi zoper enakopravnost. Kadar govore bratje Hrvatje o enakopravnosti po eni, a o federaciji po drugi strani, tedaj govore nekaj, kar ni mogoče. Pri federativni ureditvi države živi vsak kraj svoje življenje, pa je zato mogoče, da živi en kraj bolje, drugi pa slabše.« Nam se zdi samo, da žive pri sleherni pravi samoupravi tisti kraji bolje, ki imajo več kulture, katerih prebivalci so bolj delavni in podjetni in v katerih je manj korupcije. Pri centralistični ureditvi države, kakor so si jo zamislili naši jugosloveni, je pa seveda ravno narobe: nekulturni kraji z lenim prebivalstvom, vladanim še na vse povrh od korupcionistov, naj bi uspevali na j lepše. Sicer pa kažejo države, kakor federativna Švica in Amerika ali celo zvezna Velika Britanija, da so lahko državljani zelo, zelo enakopravni tudi v takih državah. Enakopravni in — za kar gre — zadovoljni. Nismo pa doslej še našli centralistično, urejene države, kjer bi bili izven območja centrale ležeči kraji zadovoljni. Politično pa je ta izjava tudi za toliko pomembna, ker izpričuje, da sedanja vlada ne misli na kako globokosežnejšo ustavno preosnovo, v doglednem času pa niti na manjšo spremembo ustave ne. Jugoslovenski „Pohod“ in slovenska kultura Jugoslovenski »Pohod«, okoli katerega se zbirajo nekdanji Orjunci, se je začel zadnji čas zaletavati tudi v slovenske kulturne stvari. Posebno ga boli, da je pariška umetnostna kritika, predvsem pa Clement Morro v znani francoski umetnostni reviji »La revue moderne« izrekel priznanje slovenskemu oblikujočemu umetniku Tonetu Kralju, ki je razstavil letos v pariških Tuileriejah, povrh pa še posebej poudaril samobitnost slovenske kulture in umetnosti. O teli uspehih slovenstva v Parizu smo poročali v »Sloveniji« 25. 9. t. 1. in smo 23. 10. t. I. zavrnili »Pohodovo« smešenje umetnostnega poročevalca omenjene francoske barski jezik Slovanov ter ukazal kralju, da izžene njega in slovanske duhovnike. Sveže, duhovito in jedrnato zavrne nadškof Metodij Vihinga z evangeljskimi besedami o lo-gosu, veri duha in resnice, s Pavlovim razlikovanjem duha in duše živega mesa. Vihing, nisi zatajil svoje krvi, dovršeno si zvi-torepila, židovska kača! Gospodje, Vihing je krščen Jud. Pozna le enega mesijo in ima za drugega Adama le svoj judovski narod, ki naj vlada Frankom in vsem narodom. Razkrinka Vihingovo po-tvoritev in pokaže izvirnik papeževega pisma, ki ga je prinesel papežev legat, škof Pavel. V težki, grobni tišini umolknejo vsi navzoči. Besedo povzame spet Metodi j: Zakaj molčite zdaj? Zbrani kakor saduceji in farizeji, pripravljeni drugič križati Kristusa... Vihing sikne: Ali ste slišali? Kristusa, Boga preklinja! . Metodij: Resnico govorim pred kralji ... (Ur. Fr. Grivec, Žitja, str. 106.) Razburjeno’skočijo škofje in grofje s potegnjenimi meči ter obkrožijo Metodija, vpijoč vse vprek: Izvržek grškega napuha! Mučenik hočeš biti, trpeti kakor drugi Kristus? Ne častni križ, krivoverec in bogokletnik, čaka te sramotna grmada! Še danes jo zažge pod teboj plamenica črnega rablja, da sc sesuje tvoj napuli v prah in pepel. Ha ha, drugi Kristus? To imaš, ti grški, slovanski pes... Škofje ga bijeio s pestmi, trgajo mu s telesa ornat in pasovski škof Hermanrih zavihti nad njim svoj konjski bič. Metodij se ponosno vzravna in zakliče kralju: Kdo je tukaj kralj? Kdo si drzne tu vpričo kralja teptati njegovo veličanstvo? Energično in dostojanstveno prihiti Liulovik s tribune in zaščiti Metodija z razprostrtimi rokami: Proč, škofovska in grofovska nadutost! Frankovski kralj ne bo nikoli vaš krvnik. Sodniki, slišali ste obtožbo in obrambo, idite in sodite! Sodniki odidejo, sledita jim rablja z obema jetnikoma. (Dalje prihodnjič.) revije ter tudi povedali, kaj »La revue moderne« pomeni v francoskih kulturnih krogih. Priobčili smo tudi pismo, ki ga je pisalo tajništvo »La revue moderne« slovenskemu umetniku Tonetu Kralju in v katerem ga je prosilo za nekaj podatkov. Tega pisma seveda nismo priobčili zato. da bi »Pohod« hoteli prepričati, da ni imel prav, ko je trdil, »da se taka poročila kakor ga je napisal Clement Morro, po navadi pišejo doma, potem pa se pošljejo PO pošti obenem z nakaznico za 100 frankov v Pariz« in da je v lem poročilu »toliko nelogike, kakor da bi ga bil pisal vsem znani najprizna-nejši in najbolj umetniški ljubljanski kritik«. Pismo, ki ga je pisala »La revue moderne« Tonetu Kralju in pa podatke o ti reviji smo priobčili samo zato, da ugotovimo za prihodnje čase. kakšno razumsko raven v kulturnih stvareh so imeli jugosloveni 1. 1936 po Kr. r., kako so obravnavali slovenske kulturne stvari in kako jih je peklo priznanje slovenske samobitnosti, ki jo je potrdilo odlično francosko glasilo in ki jo jugosloveni pri nas doma pobijajo. Zadnji »Pohod« z I. 11. 1.1. pa zbija iz poročila Cl. Morroja. kateremu bi moral biti vsak Slovenec hvaležen za njegovo propagando slovenske umetnosti med Francozi, še naprej žaltave šale. »Pohod« pravi, da spočetka sploh ni dvomil o tem, da bi kritika o Kralju ne bila napisana v Parizu, čeprav pozna metode pariških umetnostnih revij, da je pa sedaj, ko smo mi priobčili pismo »La revue moderne« Tonetu Kralju, svoje mnenje izpremenil. Iz tega bi torej sledilo, da je napisal poročilo o Tonetu Kralju v »La revue moderne« nekdo drugi (mogoče kak »slovenoborec« pri nas) in ga je Clement Morro samo podpisal! »Pohod« govori tudi o 600 frankih, ne o 100 frankih. »Pohod« je seveda za svoje besedičenje odgovoren. Nam, ki nam je slovenska kultura važna stvar, ki smo jo dolžni braniti zoper vsakogar, pa se zdi potrebno ugotoviti, da takih napadov na slovenska kulturna prizadevanja nismo brali nikoli niti v najbolj zakotnih nemčurskili cunjah v preteklih časih. Ker smo pa vprašali «Pohod«, če bi vedel kaj povedati o ljudeh, ki bi bili pripravljeni slovensko samobitnost in slovenstvo prodati ne za 100 frankov, ampak za 100 dinarjev, pravi »Pohod«, da smo mi brez dvoma dobro poučeni o tem, da so slovensko kulturo prodajali tudi za 100 vinarjev, če so jo le mogli, apostolski cesarosti in njegovim priganjačem v vojvodini Kranjski. Na to pa moramo odgovoriti, da čeprav nekoliko poznamo slovensko zgodovino, da nam ni znano, da bi kdo, ki je imel kaj stika s slovenskim kulturnim ustvarjanjem, pljuval v preteklih časih na slovensko kulturno prizadevanje. Vemo pa, da so pljuvali na slovenski jezik in slovensko kulturo včasih takoimenovani nemčur ji, t. j. ljudje slovenske krvi, ki jim je bilo slovenstvo premajhno in jim ni moglo dajati dosti dobička. Nasledniki in posnemovalci teh prikazni se pa še današnji dan rede po slovenski zemlji in devajo v nič slovenstvo, samo da ne silijo več med Nemce, ker ne morejo, ampak v drugo smer,,, »Pohod« ima morebiti dobre zveze z »znanim umetnikom Urhom Ponikvarjem«, ki bo, kakor pravi, »prevzel organizacijo slovenskega dela umetnostne razstave v Parizu«. Mogoče je pa »Urh Ponikvar« le umetniško ime in je pravo ime:tega umetniškega veljaka »Cibrov Jaka«. Upamo pa, da bo ta gospod priredil le samo kako jugoslovensko pohodovsko razstavo v Piškopeji (ne v Parizu). Žaljiva malomarnost Zadnjo sredo je predvajal amaterski fotograf Cveto Švigelj v dvorani Delavske zbornice nekaj svojih fotografičnih slik in filmov iz slovenskih Alp. Skioptiene slike so bile po večini dobre, filmi pa po večini ne. Izjemo je delal med zadnjimi »Planinski orel in nekaj prizorov iz Komne. V celoti so utrujale slike zaradi prevelike enoličnosti v motivih, med katerimi je bilo »štorastih« mnogo preveč. Toda o tem prav za prav nimamo namena poročati. G. Švigelj je predvajanje ski-optičnih slik spremljal z nekakšnim predavanjem, ki je bilo pa tako, kakor bi ne smelo biti. Vlačil je vanj stvari, ki niso bile s snovjo v nobeni zvezi. Morebiti je hotel, da bi dale besedam humorističen prizvok? Toda humor mora biti naraven, to se pravi, izvirati mora iz vsebine same ali biti vsaj v tesni povezanosti z njo, sicer postane vse skupaj prisiljeno, nekakšno umsko posiljevanje in dokaz, da avtor vsebine ne zmaguje. Sem je šteti tudi zaletavanje v stvari in ljudi, ki niso v nobeni zvezi z vsebino naloge, podati planinski svet in njegovo okolje. Spričo vseh teh nezadostnosti so predavateljeve mogočne sbdbe in obsodbe, od zgoraj navzdol, na levo in na desno, res precej, precej neprepričljive. K tej nezadostni vsebini prihaja še bol j nezadosten jezik, nekakšna spakedrana mešanica predmestnih. hrvaških in nemških besed v malomarni, izgovarjavi, površni skladnji. Kadar mu je slovenščina odpovedala, je preprosto razlagal pojave z nemško besedo. In to pred občinstvom, katerega dobršen del nemščine ne razume. Mar res ne čuti. da s takim načinom izpodmika tla namenu, ki ga mora imeti vsako predavanje, da namreč uvaja in razlaga. Kdor ne zna povedati vseli stvari, ki so vsebina njegovega slov e n s k e g a predavanja, v slo venšči n i , ta pač nalogi ni dorastel. Jezik je posoda misli. Če je ta posoda umazana, tudi vsebina ne more biti čedna. To naj bi si zapomnil vsak predavatelj. Kajti zdi se, da jih jo |>ri nas sploh nekaj, ki jim je za predavanje vsaka oblika dobra. Da je to za resne poslušalce žaljivo, se jim seveda ne zdi. Poskrbeti morajo torej poslušalci sami, da se jim bo zazdelo. Mali zapiski Prepovedani časopisi Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo prodajati in širiti tele časopise: 1. Št. 1 tednika »Horizont«. 2. Št. 2 in 5 obzornika »Evolucija«. 5. Št. 4 obzornika »Nova Evropa«. 4. Št. 2 tiskopisa »Seljačka mladina. Vsi ti časopisi izhajajo v Zagrebu. Zadnja tolažba. Na vseli mrtvih dan je spoznalo že celo »Jutro«, da ima »naš narod globok občutek za to, kaj je prav in kaj ni«, ter da »je morda politično naiven« in da zato »deinagoška rečeniea najde pri njem poslušna ušesa«.1 Doslej »Jutro« temu občutku našega naroda ni zaupalo preveč, ali bolje nič. Zato se je trudilo in trudili so se njegovi ljudje, tla vsaj ne bi našel priložnosti in mogočosti, izraziti te svoje občutke o pravem in nepravem. In zato je bilo zmeraj tam in na tisti strani, kjer je videlo poroštvo, tla naš narod ne bo mogel svobodno izraziti svoje volje. To se pravi, bilo je za centralizem in za vsakršno diktaturo. Zdaj pa na mah ta novi nauk! Menda vidi, da so njegovi upi na nacionalni jugoslovenski centralizem pokopani. Pa upa, tla mu ho naš narod v »politični naivnosti« nasedel in tla najdejo »efe-magoške rečenice« o jugoslovenskem edino zveličavnem nacionalnem centralizmu pri njem »poslušna ušesa«. No, drugega jugoslovenom tako ni ostalo, kakor up. Samo tla naš narod ni nasedel jugoslo-venstvu niti takrat, ko je bilo lo še nepopisano pred njim. Tem manj mu bo nasedel sedaj, ko je popisano s petnajstimi milijardami njegovega denarja, zgubljenega za vselej. »Jutro« ostane »Jutro« Zadnje čase se precej govori o raznih spremembah v lastništvu in s tem v vodstvu »Jutra«.. Tako na primer, da. dobe v njem vodstvo nekateri poslovni ljudje. To je vsekako napačno, zakaj zmeraj so »Jutro« vodili pred vsem poslovni ljudje. — Vendar so pa take govorice lahko škod-Ijive. »Jutro« se zategadelj huduje in ugotavlja: »Naši listi so ustanovljeni samo za službo napredni in nacionalni jugoslovenski politiki in bodo kakor doslej tudi v bodoče pod vodstvom svojega direktorja g. dr. Alberta Kramerja ostali zvesti temu svojemu poslanstvu.« Mikavno je pri tej ugotovitvi, tla imenuje »Jutro« svojo zadevo »poslanstvo«. Sicer je pa to izjava. kakršna mora biti pri takih govoricah in takih podjetjih. Že zaradi teaa, tla kakšna pohlevna naročniška ovčica ne uide. Navsezadnje, drugega »Jutru« tudi res ne kaže, ko da ostane jugoslovensko in napredno, »kakor tlosedaj«. Skušnja uči, tla so li pojmi kaj raztegljivi. Urednik in izdajatelj: Tone Klemenčič v Ljubljani NOVA ZALOŽBA V L3UBLJANI k. z z o. z KONGRESNI TRG Priporoča Ivana Cankarja zbrane spise 19 zvezkov z uvodi in opombami Iz. Cankarja Ti spisi niso samo naš najobširnejšl narodni tekst, ampak so najpogumnejša Izpoved slovenskega duha * Iz lastne založbe se še posebej priporočajo: F. S. Finžgarjevi zbrani spisi (8 zveskov); Fr. Stelč, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih; Stanko Vurnik, Llvod v glasbo; Jak. Kelemina, Literarna veda. Poseben oddelek za pisarniške potrebščine