KNJIŽEVNOST GDK: 182.1:902:(497.12) Alojz Šercelj: Začetki in razvoj gozdov v Sloveniji Alojz Šercelj: Začetki in razvoj gozdov v Sloveniji (The origins and development of forests in Slovenia). Slovenska aka- demija znanosti in umetnosti. Razred za naravoslovne vede. Dela (Opera) 35,142 s., Ljubljana 1996. Letošnje poletje je Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdala monografijo svojega člana, dr. Alojza Šerclja, upokoje- nega znanstvenega svetnika Biološkega in- štituta Jovana Hadžija. V njej je naš prizna- ni palinolog strnil rezultate in spoznanja, do katerih je skupaj s sodelavci (v zadnjem obdobju predvsem s hčerko, dr. Metko Cu- liberg) prišel v več kot štiridesetletnem razi- skovalnem delu. Njegove palinološke in pa- leovegetacijske raziskave gozdarjem niso neznane, saj jih je sam ali skupaj s hčerko kar nekajkrat predstavil tudi v Gozdarskem vestniku in na Gozdarskih študijskih dne- vih. študenti gozdarstva se z njimi sezna- njajo pri predmetih fitocenologija in krajin- ska ekologija. V uvodnih poglavjih avtor na kratko pred- stavi palinologijo in njene metode ter opiše začetke tovrstnih raziskav v Sloveniji. Pri tem poudari povezanost palinologije in fito- cenologije. S fitocenološkimi metodami lah- ko podrobno spoznamo sestavo in zgradbo današnjega rastlinstva na določeni površi- ni. S palinološkimi metodami posredno, po številčnosti peloda nekaterih vrst, ugotav- ljamo podobo nekdanje vegetacije in njeno postopno spreminjanje. Iz pelodnih diagra- mov lahko razberemo "povprečno" vegeta- cijo na "širšem" ozemlju v časovnem so- sledju. Fitocenološke in palinološke razi- skave se torej dopolnjujejo. Z izsledki pali- noloških raziskav dobi fitocenolog vpogled v dinamiko rastlinstva v daljših časovnih obdobjih. Pri kronologiji, to je ugotavljanju starosti neke gozdne faze, pomagata ar- heologija in dendrokronologija, predvsem pa radiokarbonske analize vzorcev. Prve palinološke raziskave v Sloveniji je na Ljubljanskem barju opravil eden izmed 372 GozdV 54, 1996 začetnikov te vede F. Firbas (1923). Med Slovenci je bila pionirka tovrstnih raziskav Ana Budnar (1944). V naslednjih poglavjih so nazorno opisa- na avtorjeva izvirna in tudi v širšem evrop- skem okviru pomembna dognanja o pole- denodobnem razvoju gozdov v Sloveniji. Sosledje gozdnih faz je, z majhno razliko, podobno kot so ga palinologi ugotovili za srednjo Evropo severno od Alp, le da je razvoj gozda južno od Alp potekal bistveno (za nekaj tisočletij) hitreje in je najvišjo pri- marno razvojno stopnjo, fazo bukve z jelko, dosegel že pred 7000 leti. Vse gozdne fa- ze, ki so sledile, so sekundarne. Vzrok za- nje niso več toliko klimatske spremembe kot notranja dinamika in zelo zgodaj tudi zooantropogeni vplivi. Do teh izvirnih dognanj je avtor prišel na osnovi številnih pelodnih diagramov iz raz- 'ličnih območij Slovenije. V monografiji pred- stavi tiste, ki zajemajo vegetacijo od poz- nega glaciala naprej in so po možnosti ra- diokarbonsko datirani. V njih ugotavlja po- doben razvoj primarne sukcesije. V nižinskih predelih sledi borovi in brezovi fa- zi faza mešanega hrastavega gozda, krat- kotrajna leskova faza, bukova faza in faza bukve in jelke. V gorskih območjih je v primarni sukcesiji zastopana tudi smrska. Pri opisu posameznih palinološko razi- skanih nahajališč posveti precej pozornosti rezultatom pelodne analize sedimentov v Škocjanskem zatoku pri Kopru (M. Guli- berg 1995). Ta pelodni diagram namreč odkriva nekdanje rastlinstvo bližnjega Kra- sa. Iz njega sklepamo, da je bila nekdanja vegetacija tega območja precej podobna tisti bolj v notranjosti Slovenije. Kljub pre- cejšnjemu deležu hrasta je prevladovala bu- kev, z več kot 1 O % pa je bila zastopana tudi jelka. Rezultati te in še nekaterih dru- gih pelodnih analiz ter današnji ostanki bu- kovih gozdov na Krasu in v Istri kažejo, da to območje ne pripada mediteranski, tem- več južnemu robu listopadna evrosibirsko- severnoameriške regije. Pomen makroskopskih rastlinskih ostan- kov, predvsem zoglenelih ostankov lesa v paleolitskih najdiščih Slovenije - te avtor predstavi v naslednjem poglavju - je med drugim v tem, da kažejo, da so v bližnji okolici takratnih človekovih bivališč uspe- vali že tudi listavci. Torej so obstajala dolo- čena nahajališča, najbrž v zavetnih legah, v dolinah, obrnjenih proti jugu, in ob kraških izvirih in jezerih, kjer so se tudi v glacialu lahko obdržali mezofilni listavci. Iz teh mi- krorefugijev, malih zavetij, so se, ko se je podnebje otoplilo, razširili na prej negozdne površine. Avtorjeva ugotovitev mikrorefugi- jev je pomembna, saj kaže, da so bile glav- ne drevesne vrste holocenskih gozdov na ozemlju današnje Slovenije že v pleistoce- nu. Tudi zato je bil primarni poledenodobni razvoj gozda tako hiter. S tem seveda ne izključuje priselitve (imigracije) mezofilnih drevesnih vrst iz makrorefugijev na Apeni- nih in Balkanu, meni pa, da te za razvoj gozdov na današnjem slovenskem ozemlju niso bile potrebne. Po podrobnejšem opisu pozne glacialne vegetacije sledi predstavitev gozdov v po- sameznih časovnih odsekih holocena, v bo- realu, atlantiku, subborealu in subatlantiku in paleoekološki opis glavnih drevesnih vrst takratnih gozdnih faz. Kritično se ustavi ob izrazu relikti. Meni, da velikokrat ta izraz tako za vrsto, še bolj pa za rastlinsko združbo (asociacija), ni upravičen. Res je, da je bila večina ele- mentov današnjih gozdov že v sestavi ter- cialnih ali interglacialnih gozdov, toda zara- di katastrof, notranjih in zunanjih vplivov, so združbe razpadale in na novo nastajale. Najbrž lahko, vsaj pogojno, o poledeno- dobnih reliktih govorimo v primeru gozdov na nekaterih skrajnih rastiščih (npr. v pe- čevjih in na robovih sten), kjer je človekov vpliv navadno (a ne vedno) izključen. V poglavju o pragozdu piše, da današnji pragozdovi ne morejo biti nadaljevanje pra- davnih primarnih gozdov, četudi človek v njih ni nikoli sekal ali požigal. Vsi današnji gozdovi in pragozdovi so po njegovem mne- nju sekundarne gozdne faze, ne glede na trenutno progresivno ali regresivno razvoj- no težnjo. Primarne gozdne faze so le tiste, ki so se oblikovale po koncu ledenih dob in so dosegle višek (klimaks) na našem ozem- lju pred 7000 leti. V zadnjem poglavju pokaže, kako zelo je poseljenost Slovenije v preteklosti vplivala na sestavo in razširjenost gozdov. Ugotav- lja, da je človek s svojo dejavnostjo vplival na gozd vsaj od neolitika (7000 let pred sedanjostjo) naprej, sprva krajevno, pozneje že v celih pokrajinah. Te številne in razno- vrstne vplive pri proučevanju sedanje gozd- ne vegetacije še vse premalo upoštevamo. Alojz Šercelj v uvodu svoje monografije zapiše, da gozdov ne smemo obravnavati kot nekaj stalnega in trajnega, temveč prav obratno, kot žive, spreminjajoče se in pre- snavljajoče se rastlinske združbe. S svojim dolgoletnim raziskovanjem nam je odstrl po- gled na začetke razvoja in ves poznejši razvoj gozdov v Sloveniji. Predvsem po nje- govi zaslugi poznamo splošno (povprečno) podobo našega gozda prek tisočletij, vse od poznega glaciala naprej in njene spre- membe v času. S tem je razumevanju da- našnjega gozda dodal prepotrebno (pred)- zgodovinsko razsežnost. Knjiga Začetki in razvoj gozdov v Slo- veniji je tehten in dragocen prispevek k poznavanju našega gozda. Ker je v celoti prevedena v angleščino, bo dostopna pali- nologom in gozdarjem širom po svetu. Vsaj tisti iz evropskih dežel je ne bi smeli prezre- ti. Naklada 600 izvodov je za takšno delo preskromna, saj jo bo prenekateri gozdar, biolog ali arheolog želel imeti v svoji doma- či knjižnici, prav tako pa bo služila študen- tom kot pomožni učbenik. Dr. Igor Dakskobler Gozd V 54, 1996 373