10 Letnik LX, junij 2022 Cena: 3,75 € Zveza za tehnično kulturo Slovenije www.zotks.si Poštnina plačana po pogodbi Projekt meseca: Začetniški model jadrnice Ponirek Iz vsebine: Vektron – RV-model jadralnega letala s pomožnim motorjem | Maketa ozkotirne železnice Maketa Rexa | Model avtodvigala | Odlagalnik za sekundna lepila | Ročna svetilka na magnetno energijo Vrtni domino | Lovilnik sanj | Ustvarjamo z barvami za tekstil | Izdelava mavčnih odtisov rastlin MLADINSKI RAZISKOVALNI TABORI, USTVARJALNE POLETNE ŠOLE IN DELAVNICE Zveza za tehnično kulturo Slovenije že od leta 1967 organizira mladinske raziskovalne tabore, ustvarjalne poletne šole in delavnice, ki pod skupnim nazivom Mladini prijazna znanost potekajo predvsem v času poletnih počitnic. Namenjeni so tistim, ki želijo izvedeti več, kot jim ponuja šolski učni program, udeležencem šolskih tekmovanj iz znanja in tistim, ki so se že dokazali na raziskovalnem področju. Letošnja ponudba mladinskih raziskovalnih taborov, ustvarjalnih poletnih šol in delavnice je zelo pestra: • Mladinski astronomski raziskovalni tabor Kmica, Gornji Petrovci, 26. junij do 2. julij 2022 (za starejše od 13 let), • Poletna šola Teorije v znanosti, Trenta, Na Logu, 29. 6. ‒ 3. 7. 2022, dijaki gimnazij od zaključenega 2. letnika naprej • Poletna šola kemijskih znanosti, Ljubljana, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, 27. junij do 1. julij 2022 (za srednješolce), • Raziskovalni tabor Rogla, Rogla, 3. do 9. julij 2022 (za starejše od 13 let), • Poletna šola elektronike in robotike, CŠOD Radenci, Stari trg ob Kolpi, 3. do 9. julij 2022 (za starejše od 12 let), • Poletna delavnica stekla, Ljubljana, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, 4. do 7. julij 2022 (za starejše od 12 let), • Poletna šola FGG "Prepreči pot nesreči", Ljubljana, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, 4. do 8. julij 2022 (za starejše od 12 let), • Poletne delavnice logike Goričko, TNC Peterloug, Markovci, 6. do 9. julij 2022 (za starejše od 12 let), • Mladinski astronomski raziskovalni tabor Medvedje Brdo, CŠOD Medved, Medvedje Brdo, 24. do 30. julij 2022 (za starejše od 12 let), • Poletna šola dekorativnega ustvarjanja, Izvir reke Rižane, Bezovica, avgust 2022 – natančni datum bo objavljen pozneje (za učence končanega 7., 8. in 9. razreda), • Poletna šola modelarstva, Naravske ledine, Uršlja gora, 7. do 13. avgust 2022 (od 10 do 14 let), • Poletna šola logike, CŠOD Gorenje, Gorenje pri Zrečah, 13. do 20. avgust 2022 (od 12 do vključno 17 let), • Poletni tabor računalništva, CŠOD Gorenje, Gorenje pri Zrečah, 13. do 20. avgust 2022 (od 13 do vključno 17 let), • Poletna delavnica popotne fotografije, Trenta, Na Logu, 21. do 27. avgust 2022 (za tiste, ki so končali 9. razred, in dijake), • Poletna šola strojništva, Fakulteta za strojništvo, Ljubljana, 23. do 26. avgust 2022 (od končanega 7. razreda osnovne do 3. letnika srednje šole); prijave na ta tabor zbirajo neposredno na fakulteti, kjer dobite tudi dodatne informacije; • Poletni tabor inovativnih tehnologij, Fakulteta za elektrotehniko, Ljubljana, 22. do 26. avgust 2022 (od končanega 4. razreda osnovne do 3. letnika srednje šole). Na mladinske raziskovalne tabore, ustvarjalne poletne šole in delavnice se lahko prijavite na spletni strani is.zotks.si/ tabori_prijava/prijava_z, podrobnejši podatki o posameznih programih pa so objavljeni na spletni strani is.zotks.si/ tabori_prijava/tabori_pregled. Opomba: Mladinske raziskovalne tabore, ustvarjalne poletne šole in delavnice 2022 bomo izvedli (ali morebiti odpovedali) v skladu z veljavnimi navodili ter predpisanimi ukrepi. Nameni mladinskih raziskovalnih taborov, ustvarjalnih poletnih šol in delavnic v organizaciji ZOTKS so: • dodatno usposabljanje mladih ter razvijanje njihovih spretnosti in sposobnosti, • uvajanje mladih v znanstveno-raziskovalno delo, • predstavljanje mladim, kaj jim ponuja svet znanosti in tehnike, • poučevanje mladih, kako pridobljena znanja in spretnosti iz šolskih klopi uporabiti v praksi, • usposabljanje mladih za predstavljanje svojih idej in izdelkov, • ponujanje mladim možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa. Timov objektiv Grški ogenj – izginula tehnološka novotarija V 7. stoletju je Bizantincem slabo kazalo. Iz puščav Arabskega polotoka so pridrveli perzijski nomadi, ki jih je podžigala nova vera, ter v nekaj desetletjih preplavili celotno severno Afriko in precejšen del vzhodnega Sredozemlja. Ko so prišli do Bosporja oziroma Konstantinopla, ki je pomenil še zadnjo oviro, ki jim je preprečevala, da bi osvojili ves svet, se je začelo štiri leta trajajoče obleganje (674–678). Končalo se je tako, da je bizantinska flota izplula iz Zlatega roga in navalila na arabsko ladjevje, zasidrano v ožini. Pri tem je na lesene jadrnice nasprotnika bruhalo orjaške curke ognja (slika 1). Zdelo se je, da ne gorijo samo ladje, ampak tudi morje sámo. Učinek ne bi mogel biti strašnejši: v nekaj urah je bila muslimanska vojska premagana in krščanska Evropa rešena. Zažigalna bojna sredstva so bila v tistem času stara že tisočletja, a t. i. grški ogenj, ki naj bi ga po poročanju bizantinskega kronista Teofana okoli leta 650 iznašel grški arhitekt Kalinik, je pomenil pomemben tehnološki preboj, saj je Grkom omogočil učinkovito uporabo na takšni ravni, da so z njim dosegli prevlado nad nasprotniki in rešili svojo že precej omajano državo. V naslednjih stoletjih so grški ogenj uporabili še večkrat, predvsem med spopadi na morju. Z njim so uspešno odbili zaporedne muslimanske napade in slovanske vdore. Njegova sestavina – najverjetneje je šlo za mešanico nafte oziroma petroleja in prahu živega apna, morda tudi žvepla ali kake druge hitro vnetljive snovi – je ostala skrivnost, saj je izginila ob padcu Konstantinopla v turške roke leta 1453. Prej se je »recept« za izdelavo zažigalne tekočine skozi stoletja prenašal iz roda v rod in je bil znan samo redkim. Po več virih so to bojno sredstvo pozneje uporabljali tudi kristjani v križarskih vojnah. Goreča tekočina, ki je bila v marsičem podobna današnjemu napalmu, je bila resda nekaj posebnega. Toda treba je bilo iznajti tudi napravo, ki bi omogočala učinkovito uporabo te goreče in eksplozivne mešanice. Grki so jo imenovali sifon in bila je kar zapletena (slika 2). Kovinski rezervoar je imel tri odprtine: prva je bila namenjena natakanju vnetljive tekočine, druga je bila vstopna točka zračne črpalke, na tretjo pa je bila priključena izstopna cev – sifon. Vse skupaj je bilo po svoji funkciji v marsičem podobno današnji gasilski brizgalni. Rezervoar z vnetljivo mešanico je visel nad kuriščem, ki je poskrbelo, da je primerno ogreta tekočina pridobila na židkosti in vnetljivosti. Med napadom so upravljalci tega »metalnika ognja« s črpalko v rezervoar dovajali zrak in s tem poskrbeli za primeren pritisk. Izmet segrete vsebine so dosegli tako, da so odprli ventil, prek katerega je tekočina vstopila v sifon iz brona. Tega je bilo med plovbo seveda treba upravljati oziroma usmerjati zelo spretno, da ne bi zažgali kar samih sebe. Hkrati so morali mešanico še vžgati, da je ognjeni curek pod pritiskom brizgnil proti nasprotnikovim ladjam (slika 3). Goreče mešanice zaradi njenih sestavin ni bilo mogoče pogasiti, saj je gorela tudi na vodni površini. Zdelo se je, kot da kakršno koli gašenje samo še povečuje moč plamenov. Živo apno namreč ob stiku z vodo ustvari visoko temperaturo, ki vžge petrolej. V poznejših stoletjih so številni raziskovalci in znanstveniki poskušali odkriti recept za grški ogenj. Znan je precej »eksotični« recept alkimista Vincencija iz 13. stoletja. Francoski kemik André Dupre je januarja 1758 pred veliko množico ljudi in v navzočnosti kralja Ludvika XV. s katapultom izstrelil lonček goreče smolnate tekočine na plovilo, zasidrano v Le Havru, in ga zažgal. Leta 1937 je nemški kemik Stettbacher v svoji knjigi Smodnik in eksplozivi zapisal, da je bil grški ogenj sestavljen iz žvepla, soli, katrana, asfalta in žganega apna, Anglež Partington pa v obsežnem delu Zgodovina grškega ognja in smodnika, izdanem leta 1960, trdi, da je bizantinsko skrivno orožje vključevalo lahke frakcije destilacije nafte, katrana in žvepla. Prava receptura grškega ognja torej še naprej ostaja skrivnost. Janez Mihovec Uvodnik Matej Pavlič Pred vami je zadnja številka letošnjega letnika. Ker je med dopusti oziroma počitnicami več časa za ukvarjanje s hobiji, smo jo v nasprotju s prejšnjimi vsebinsko zasnovali tako, da v njej prevladujejo nekoliko obsežnejši projekti. S četrtim nadaljevanjem, v katerem so opisani namestitev vlečne kljuke, pritrditev krila, repa in kabine, uravnoteženje modela ter obvezni postopki pred vsakim poletom, se končuje serija, v kateri je bila podrobno opisana gradnja Timoteja – prosto letečega modela kategorije F1H. Njegova velikost ustreza določilom Mednarodne letalske organizacije (FAI), ki veljajo za tekmovalno kategorijo F1H. Gre za modele s skupno projicirano površino krila in repa 18 dm2 in minimalno maso 220 g. Preprosta pravokotna oblika krila in višinskega repa ter že velikokrat preskušeni aeroprofil Clark Y z ravnim dnom zahtevata manj šablon za izdelavo reber, zato je model primeren tudi za začetnike, ki bodo ob njegovem nastajanju urili ročne spretnosti, potrpljenje in natančnost pri obdelavi gradiv. Zahtevnejšim ljubiteljem letalskega modelarstva je namenjen načrt za izdelavo letala Vektron s potisnim pogonom, ki bo brez dvoma prava atrakcija na domači modelarski stezi. Za upravljanje modela je potrebna 3-kanalna RV-naprava. Ker poleti več časa preživimo ob vodi, se bo gotovo marsikdo lotil gradnje modela jadrnice Ponirek, ki je kot nalašč za spuščanje na jezerih in ribnikih ter nabiranje prvih brodomodelarskih izkušenj. Njegova izdelava je zaradi ravnih bokov zelo preprosta in hitra, plovne lastnosti pa glede na nekoliko neobičajno obliko trupa povsem sprejemljive. Pozabili nismo niti na avtomobilske modelarje, ki jim je namenjen model avtodvigala iz vezane plošče. Gre za nekoliko prirejeno in posodobljeno različico projekta, ki je ob prvi objavi v Timu leta 1969 med njegovimi bralci doživel nepričakovano velik uspeh. Razlogi zanj so izredno domiselna konstrukcija, preprosta izdelava in funkcionalnost modela, ki se ponaša z dvižno roko, gibljivo v vseh smereh. Izdelka seveda ni mogoče primerjati s podobnimi igračami iz plastike, ki jih lahko dandanes kupimo v trgovini, vendar pa bo vsak, ki se bo lotil njegove gradnje, ob koncu dela za svoj trud poplačan z lepim modelom, na katerega bo upravičeno ponosen. Še neprimerno ponosnejši pa je nad svojo vrhunsko maketo supermoderne čezoceanske ladje Rex z začetka 30. let prejšnjega stoletja, izdelane v merilu 1 : 144, maketar in modelar Miran Bolha. Za njeno gradnjo je porabil 1980 ur, večino izmed 8020 sestavnih delov pa je izdelal sam. Več o maketi in nenavadni usodi te ladje, ki je povezana tudi z našimi kraji, preberite na straneh 2–4. Ljubitelji malih železnic lahko po podrobnih navodilih, objavljenih v 10. nadaljevanju serije o gradnji makete ozkotirne železnice v merilu H0e, izde- lajo vrtiček z vrtno lopo in z njima obogatijo videz domače makete. Avtor prispevkov bo z opisi izdelave posameznih objektov in dodatkov nadaljeval tudi v prihodnjem letniku Tima. Lepljenje je v modelarstvu in maketarstvu eden izmed glavnih tehnoloških postopkov, zato bo marsikomu prišel prav nasvet, kako izdelati odlagalnik za sekundna lepila, ki učinkovito preprečuje prevračanje plastenk z lepilom ter škodo, ki ob tem lahko nastane na modelu, delovni površini, obleki, rokah in še kje. V januarski številki Tima smo na tem mestu v sodelovanju s podjetjem Ahac, d. o. o., ki je lastnik in zastopnik blagovne znamke Iskra ERO, pod katero se med drugim prodaja tudi električno orodje za obdelavo lesa in drugih gradiv, objavili nagradni razpis, v okviru katerega se lahko potegujete za šest lepih praktičnih nagrad (glej str. 26). Nekaj bralcev nam je že poslalo svoje projekte, drugi pa to lahko storite še do 1. septembra, ko se natečaj izteče. Če nimate drugih idej, po svoji zamisli izdelajte velike ploščice za vrtni domino, s katerimi bo to priljubljeno družabno igro mogoče igrati kar na travi. Med preživljanjem prostega časa v naravi vam bo prišla prav tudi ročna svetilka brez baterij. Čeprav je slišati neverjetno, je vendarle res: svetilka, katere izdelavo opisujemo v tem Timu, za svoje delovanje izkorišča premike magneta skozi navitje tuljave, pri čemer nastaja inducirana napetost. Ta se izkorišča za polnjenje elektrolitskega kondenzatorja, ki prek preprostega elektronskega vezja napaja LED-diodo. Kot običajno je zadnjih nekaj strani revije namenjenih predstavnicam nežnejšega spola oziroma njihovim spretnim rokam, ki tokrat po objavljenih navodilih lahko izdelajo lovilnik sanj, z barvami za tekstil polepšano poletno torbo za raznovrstne namene in odtis rastlin v mavcu, ki spominja na fosile. Že dolgo vrsto let v 10. številki objavljamo po abecedi in tematiki urejeno kazalo vsebine celotnega letnika, ki omogoča lažje iskanje želenega članka. Tudi letos smo ga strnili na en list, ki ga lahko izrežete in shranite v plastično mapo, da ga boste imeli vedno pri roki. Enako kot za letno kazalo velja tudi za ponudbo mladinskih raziskovalnih taborov, ustvarjalnih poletnih šol in delavnic, ki si jo lahko ogledate na levi strani. Prepričani smo, da boste v bogati ponudbi našli kaj primernega zase. Želimo vam prijetne in čim bolj ustvarjalne počitnice! Če vam v tem času uspe izdelati kaj posebnega, nam pošljite fotografijo. Veseli bomo vaših člankov, ki jih bomo objavili jeseni, v pomoč pri oblikovanju vsebine novega letnika pa nam bodo tudi vaše želje, ideje, predlogi ter mnenja – takšna in drugačna. LX, junij 2022 1 NE SPREGLEJTE! Septembra letos bo minilo natančno 60 let od izida prve številke Tima. Ker bi radi na prav poseben način obeležiti ta častitljivi jubilej, prosimo, da naj se nam do 15. avgusta po telefonu, elektronski pošti ali osebno javijo naročniki s čim daljšim stažem, imetniki kar najbolj popolne zbirke Timov ter upokojeni mentorji in učitelji, ki so si pri svojem delu pomagali s to revijo, veseli pa bomo tudi fotografije najstarejšega izdelka, narejenega po načrtih iz Tima. Rex – Sic transit gloria mundi* Matej Pavlič * Tako mine posvetna slava. Če bi vas kdo vprašal, ali ste že kdaj slišali za Titanik, bi gotovo nemudoma izstrelili: »Itak!« Le kdo namreč ne pozna tragične usode te najrazkošnejše velikanke svojega časa, ki je 14. aprila 1912 po trčenju v ledeno goro potonila v severnem Atlantiku in s seboj v globino potegnila tudi več kot 1500 nesrečnih potnikov? Eno največjih pomorskih katastrof v zgodovini človeštva je ob pomoči pričevanj številnih izmed 705 preživelih izvrstno upodobil Cameronov film Titanik, posnet leta 1997. Kako pa bi odgovorili na vprašanje, ali ste že kdaj slišali za ladjo Rex? Najbrž bi vas velika večina samo začudeno gledala. In prav v tem je največja ironija: Rex je bil namreč skoraj popolnoma enako dolg kot Titanik (268 m), na krstno vožnjo je odplul natančno 20 let pozneje, bil je supermoderna čezoceanka in se je nekaj časa ponašal celo z modrim trakom (ta laskavi naziv podeljujejo najhitrejšim ladjam), svoj žalostni konec pa je malo pred koncem druge svetovne 2 vojne doživel v izolskem zalivu – torej dobesedno tik pred našim nosom! Marjan Kralj, ki je vse življenje posvetil zbiranju raznovrstnih podatkov o tej ladji in je na Kocjančičevi 10 v Izoli odprl Galerijo REX, ki je prava zakladnica fotografij, slik ter številnih drugih informacij, je zapisal: »Kako je mogoče, da o skrivnostni potopljeni kraljici doslej ni bilo ničesar napisanega v naših učbenikih, ni je v zgodovinskih knjigah, niti ni omenjena v občinskih arhivih, pomorskih ustanovah in drugod? Zdi se, kot da ladje Rex preprosto ni. A to ne drži! Ladja velikanka je v resnici živela, na veliko plula med Genovo in New Yorkom – pozneje tudi na drugih relacijah – ter nazadnje našla svoj zadnji dom v naših vodah. Iz njene usode pa sta nastala mit in legenda, ki sta še vedno zavita v skrivnost ter vzbujata vsestransko domišljijo. Kratka zgodovina Rexa Na prehodu iz 20. v 30. leta prejšnjega stoletja sta največja italijanska ladjarja Navigazione Generale Italiana (NGI) in Lloyd Sabaudo naročila vsak svojo veliko hitro čezoceanko. Ladjo za prvega naročnika so po načrtih G. Ansalda zgradili 1. avgusta 1931 v Genovi in se je sprva imenovala SS Guglielmo Marconi, pozneje pa so jo preimenovali v Rex (it. kralj), da bi še bolj poudarili njeno mogočnost in razkošje (sliki 1 in 2). Kar 40 m visoka velikanka je imela dva zunanja bazena (slika 3), telovadnico, kapelo, kinodvorano, gledališče, banko, knjižnico, salon za fizioterapijo, trgovine, brivnice in česalnice. (Med spletnimi viri, objavljenimi na koncu tega članka, je tudi film, ki prikazuje omenjeni blišč.) To plavajoče mesto je lahko sprejelo do 2042 potnikov. LX, junij 2022 Med prvim Rexovim potovanjem iz Genove v New York septembra 1932 je prišlo do okvare motorja, kar je povzročilo tri dni zamude. Tako je ladja rekordni čas in s tem modri trak za prečkanje Atlantika med plovbo proti zahodu dosegla šele leto pozneje, ko je 3181 navtičnih milj dolgo pot med Gibraltarjem in New Yorkom preplula v štirih dneh, 13 urah ter 58 minutah, in sicer s povprečno hitrostjo 28,92 vozla (okrog 50 km/h). Na tej relaciji je vozila vse do vstopa Italije v drugo svetovno vojne; takrat so jo namreč zasidrali v Bariju, saj je bila prevelika, predragocena in preveč ranljiva, da bi jo namenili za kakršno koli vojaško uporabo. Po kapitulaciji Italije je prišla v roke Nemcev, ki so jo na začetku septembra 1944 odvlekli v tržaško pristanišče, kjer so jo nameravali potopiti pred njegovim vhodom, da bi tako zaveznikom preprečili dostop vanj. Te načrte so jim preprečila letala Angleškega kraljevega letalstva (RAF), ki so 8. septembra 1944 v dveh navalih napadla ladjo. Več deset raket, ki jo je zadelo, je na njej povzročilo požar, ki je trajal kar štiri dni, potem pa je Rex v plitvi vodi potonil in se prevrnil na bok (slika 4). Po koncu vojne so iz razbitine, ki je ležala v jugoslovanskih ozemeljskih vodah, pobrali vse, kar je bilo vrednega, preostanek pa so v 50. letih prejšnjega stoletja razrezali in je končal v železarnah. Takrat se je govorilo, da je Rex največji slovenski rudnik železa ... Čeprav je slišati neverjetno, je vendarle res, da je ta ladja velikanka, ki je povezana s tako impresivnimi vožnjami čez Atlantik in z nekaterimi velikimi zgodovinskimi dogodki, v resnici našla svoj zadnji dom v naših vodah. Njeni potopljeni ostanki v bližini obalne ceste med Izolo in Koprom še vedno privlačijo domače in tuje potapljače. Knjiga z naslovom Kapitanov ključ, ki jo je leta 2004 napisal Ivan Sivec in ima 250 strani, je prav gotovo veliko pripomogla k boljši prepoznavnosti Rexa – tega ponosa italijanskega ladjevja izpred devetih desetletij. Čeprav pisatelj v zgodbi uporablja spremenjena imena svojih junakov, je ozadje dogodkov povsem verodostojno. Vir slik 1–4: internet Vir slik 5–9: Miran Bolha LX, junij 2022 3 Maketa Rexa Kot je bilo omenjeno na začetku tega članka, javnost o Rexu ve neprimerno manj kot o Titaniku, čeprav je njegova zgodba prav tako nekaj posebnega. V tem dejstvu se najbrž skriva tudi glavni vzrok, da ni tako razvpit in privlačen za ladijske maketarje, saj bomo med izdelki številnih svetovnih proizvajalcev našli le tu in tam kak komplet za izdelavo makete tega plovila. A vse to maketarja in modelarja Mirana Bolhe ni moglo odvrniti od namere, da se sam loti izdelave makete Rexa v merilu 1 : 144 (slike 5–9). Za njeno gradnjo je od julija 2018 do januarja 2022 porabil 1980 ur. Dolžina te mojstrovine je kar 189 cm, širina 24,5 cm in višina (skupaj s podstavkom) 58 cm, tehta pa 29 kg (prav tako skupaj s podstavkom). Trup je naredil iz izdolbenih plošč mediapana; seveda je za izdelavo uporabil tudi les v različnih oblikah, polistirenske plošče različnih debelin, plastične cevke, profile in še marsikaj. Maketa je sestavljena iz 8020 delov; z izjemo sider, propelerjev in kovic, ki jih je Miran Bolha uporabil za okna na trupu, so vsi ročne izdelave. Spletni viri en.wikipedia.org/wiki/SS_Rex sl.wikipedia.org/wiki/SS_Rex sl.wikipedia.org/wiki/RMS_Titanic www.italianliners.com/rex-en www.youtube.com/watch?v=BK_OdveuCOo www.youtube.com/watch?v=BT3-ILY_arI medium.com/exploring-history/ss-rex-thefascist-titanic-d44b137f8567 tinyurl.com/bdh7bct9 4 LX, junij 2022 Vektron – RV-model jadralnega letala s pomožnim elektromotorjem Matej Ogrinec Zgodba o Vektronu se je začela pred leti, ko je bil v Timu objavljen načrt za izdelavo letalskega modela Vektra. Moj brat ga je naredil, a je bil model na žalost več v popravilu kakor v zraku. Za okrogli rojstni dan sem mu želel podariti nekaj posebnega – in tako se je rodila ideja o novem modelu (slika 1), ki je sicer podoben Vektri, a vseeno toliko spremenjen, da ga ni mogoče zamenjati z izvirnikom. Letalo s potisnim pogonom je prava atrakcija na domači modelarski stezi. Gradnja Vektrona je primerna za izkušenega modelarja, saj zahteva nekaj prijemov in tehnik, ki jih začetniški graditelj (še) ne obvlada. Izdelava kril in repnih površin V nasprotju z Vektro, ki je imela ročno izžagane sestavne dele, je bila konstrukcija prototipa Vektrona narejena iz lasersko izrezanih. Krilna rebra iz 2 mm debele balze nasadimo na karbonsko cevko Ø 8 × 1 mm, njihovo pravokotnost nanjo in medsebojno vzporednost pa dosežemo z 52 mm debelim distančnikom. Tega lahko naredimo na primer iz odsluženega akumulatorja, na katerega nalepimo nekaj odpadnih koščkov vezane plošče, da dobimo omenjeno debelino. Distančnik nato položimo tesno ob karbonsko palico ter obenj z leve in desne pritisnemo rebri (slika 2) ter ju prilepimo s sekundnim lepilom. Ko po opisanem postopku na palico nanizamo vsa rebra, lahko začnemo z lepljenjem zaključnih oplat iz 1 mm debele balze. Trak oplate položimo na ravno podlago, nanjo položimo rebra na karbonski palici in zalepimo spoje. Nato s fino ploščato pilo (slika 3) in brusilno deščico oblikujemo rob spodnje oplate tako, da se bo zgornja lahko končala v iztek profila. Sprednje robove krilnih reber leve in desne polovice krila povezujeta 5 mm debeli okrogli letvici iz balze, ki ju moramo prej nekoliko ukriviti, da se nam ne bi zlomili. To storimo tako, da ju zavijemo v mokro brisačo in pustimo 15 minut, da se les dobro prepoji z vodo. Nato ju naslonimo na nekaj centimetrov visok rob in na drugem koncu obtežimo s težkim predmetom, na primer s plastenko za vodo (slika 4). Slednjo postopoma pomikamo vse višje, da naposled dobimo želeno ukrivljenost letvic. V tem položaju ju nato pustimo še približno pol ure, nato pa ju pritisnemo ob sprednje robove krilnih reber in zale- LX, junij 2022 5 pimo (slika 5). Ker sekundno lepilo deluje tako, da nase veže vlago iz zraka in se s tem strdi, mokra letvica balze ta postopek zelo pospeši. Ko torej kanemo lepilo na spoj, moramo biti pripravljeni, da se bo strdilo v trenutku. Razmeroma tanek profil krila ne omogoča, da bi lahko zalepili okroglo letvico in takoj nadaljevali lepljenje oplate. Zato letvici na zgornji strani najprej na grobo stanjšamo z ostrim modelarskim nožem (slika 6), nato pa ju do zahtevane oblike obdelamo z brusilno deščico. Pri tem moramo paziti, da ne spremenimo oblike reber (slika 7). Zgornjo oplato za vsako polovico krila posebej ukrojimo tako, da utore na rebrih ogrodja krila pritisnemo ob ravni rob 1 mm debele plošče balze. Slednjo nato privzdignemo, zvijemo po profilu krila in z ostrim nožem odrežemo nekaj milimetrov stran od sprednjega roba (slika 8). Ko oplato nalepimo na njeno mesto, odvečni material, ki gleda čez sprednjo letvico, odrežemo in rob enakomerno obrusimo (slika 9). Nadaljujemo z montažo in lepljenjem centroplana. Rebro 21 (slika 9) je namenoma nekoliko nižje in krajše od drugih, da ga bomo lahko prekrili z 1 mm debelo balzo. Zlepimo elemente 18, 19 in 20, da dobimo »škatlico«, v katero s strani potisnemo konca no- silne karbonske palice obeh polovic krila. Zalijemo ju z lepilom in nosilec V-loma zapremo z elementom 17, kot je prikazano na sliki 10, ki kaže tudi položaj in obliko dodane letvice balze na sprednjem robu. Centroplan spodaj in zgoraj prekrijemo z 1 mm debelo balzo in pri tem pazimo na pravilno smer letnic 6 LX, junij 2022 (slika 11). Zaključke kril (34) prilepimo neposredno na zadnje rebro (33) in jih utrdimo z nekaj klinasto oblikovanimi odpadnimi koščki 3 mm debele balze (slika 12). Izdelava repnih površin je zelo preprosta. Elementom 13–16 posnamemo ostre sprednje robove; poskrbimo tudi za poševno posnetje na stiku elementov 13 in 15 ter 14 in 16, potrebno za prepogibanje krmilnih površin (slika 13). Izdelava trupa Glavno ogrodje trupa sestavljajo elementi 1–12 iz 3 mm debele topolove vezane plošče, ki jih zložimo v celoto najprej brez lepila, da se prepričamo, ali se pravilno ujemajo med seboj (slika 14). Ne smemo pozabiti na luknjo za poznejšo namestitev krmilih povezav med trupom in repnimi površinami. Zlepljeno ogrodje prekrijemo z 2 mm debelo balzo (slika 15). Bočno oplato moramo zaradi oblike ogrodja izdelati iz več kosov (sliki 16 in 17). Da bi LX, junij 2022 7 dobili enakomeren prehod do nosa bočne oplate, na del 2 nalepimo nekaj odpadnih koščkov 3 mm debele balze in jih zaradi lepšega videza prelepimo z oplato iz 1 mm debele balze (slika 18). Enako naredimo tudi spodnjo oplato in zaključek (slika 19). Pri izdelavi pokrova kabine je treba zgornja dela elementov 11 in 12 začasno pritrditi z maskirnim trakom in mednju zalepiti distančnik, kot kaže slika 20, nato pa ju s kosi tanke balze prelepimo še na zgornji strani (slika 21). Odvečno gradivo pazljivo obrežemo z ostrim modelarskim nožem in vse robove obdelamo z brusilnim papirjem (slika 22). Prekrivanje modela Model na fotografijah je prekrit s prosojno modro folijo Oralight, vendar se lahko odločimo tudi za kakšno drugo. Najprej prekrijemo zgornjo stran krila. Odrežemo nekoliko večji kos (slika 23) in ga samo malo pritrdimo na skrajnih koncih krila. Med prekrivanjem je priporočljivo vnaprej zategovati folijo po obliki, da nam pozneje ni treba popravljati površin z vročim zrakom. Posebno moramo biti pozorni tudi na to, da nam krila med prekrivanjem ne zvije. Ko je zgornja stran prekrita, obrežemo odvečno folijo (slika 24) ter prekrijemo še spodnjo stran in centroplan krila. Prekrivanje trupa zaradi nenavadnih kotov na zadnjem delu zahteva precej natančnosti (slika 25). Pokrov kabine lahko zaradi boljšega kontrasta prekrijemo s folijo bele barve (slika 26). Da bi ga bilo mogoče odpirati, kar iz koščka folije naredimo preprost šarnir. Prekrivanje repnih površin poteka po enakem postopku kot prekrivanje krila, le da moramo izdelati še pregib krmilnih površin. 8 LX, junij 2022 Sestavljanje modela Avtor se zahvaljuje kamniškemu podjetju Trival Kompoziti, d. o. o., (www. trival.si/sl/izdelki) za pomoč pri nabavi materiala za opisani projekt. Repne površine s kosi balze pritrdimo neposredno na karbonsko cevko pod kotom 110° in stik utrdimo s koščki balze (slika 27). Ker je treba te seveda nalepiti neposredno na les, moramo na tistih mestih folijo odstraniti. Po končanem lepljenju spoj V-repa prekrijemo s koščki folije. Za krmiljenje modela po smeri in višini v trup vgradimo 9-gramska servomotorja (slika 28), ročici za premikanje krmilnih površin pa izžagamo iz 1 mm debelega vitroplasta (slika 29). Prototip poganja brezkrtačni elektromotor dimenzij 2524 s potisnim propelerjem 6×3, za krmiljenje je uporabljen 25-amperski regulator hitrosti in za napajanje LiPo-akumulator 3S 1800 mAh. Profil krila Goe602 modelu omogoča dobre jadralne lastnosti in zložljivi propeler zelo pomaga v jadralni fazi letenja (slika 30). Pokrov pogonskega motorja je izdelan s 3D-tiskalnikom in prilepljen na centroplan (slika 31); kdor tega pripomočka nima, naj primeren pokrov naredi s toplotnim oblikovanjem plastenke okoli kalupa iz stirodura. Letenje Za upravljanje modela potrebujemo 3-kanalno RV-napravo. Pred prvim letom preverimo težišče modela in poskrbimo za primerne odklone krmilnih površin. Pri premiku ročice v levo se mora leva krmilna površina V-repa premakniti dol in desna gor. V tem primeru gre rep v desno in hoče »prehiteti« krilo, zaradi česar letalo zavije levo (slika 32). Pomiki za višino so enaki kot pri letečem krilu. Pri obeh krmilnih površinah, obrnjenih navzgor, letalo »potopi rep« in se dvigne. Pri prvem poletu naj model vrže pomočnik, da je pilot lahko ves čas v pripravljenosti, če bi bil potreben kak popravek. LX, junij 2022 9 Timotej – prosto leteči model kategorije F1H (4. del) Aleksander Sekirnik Namestitev vlečne kljuke Pritrditev višinskega repa Izdelava vlečne kljuke je bila opisana že na koncu prejšnjega nadaljevanja, zato sledi samo še nekaj besed o njeni namestitvi. Ker se masno središče glede na uporabo različno debelih podložnih ploščic višinskega repa spreminja, moramo to upoštevati in temu ustrezno spremeniti položaj vpetja vlečne kljukice (18). Začetniki naj jo namestijo bolj spredaj, da jim je ne bo treba prepogosto prestavljati, tekmovalci pa naj jo postavijo bližje masnemu središču. Seveda se morajo zavedati, da se s tem povečajo aerodinamične sile na krilo, ki bo zato bolj obremenjeno. Prednost take namestitve vlečne kljuke je večja višina odklopa modela. Višinski rep, ki smo ga izdelali in prekrili po podrobnih navodilih, objavljenih v aprilskem Timu, na trup pritrdimo s kuhinjskimi elastikami. Spredaj ju napeljemo skozi zarezi v podlagi (30) in pod cevjo trupa na drugo stran ter – kot kaže slika 43 – pripnemo za sprednji buciki, ki ju utrdimo s kapljico tekočega sekundnega lepila. Bistvo takega vpetja je v tem, da višinski rep spredaj pritisne ob podlago (30) in hkrati proizvede silo, ki ga želi zavrteti okrog njegovega sprednjega roba z vrtiščem ob soležnem robu podlage (31). Ta lastnost je uporabna v primeru vgraditve časovnika ali servomotorja za prekinitev trajanja leta (pogled A–A na načrtu, objavljenem v prilogi Tima 9), ki je podrobneje opisana v okvirju na strani 12. Poskusne polete z visokim štartom je smiselno omejiti le na nekaj sekund, ki omogočijo preverjanje letalnih sposobnosti modela. Temu sledita pristanek in morebitno spreminjanje nastavitev. Nihče si namreč ne želi, da bi mu termični vzgorniki ali veter med treningom odnesli model na kak nedostopen kraj. Pritrditev višinskega krila na sprednji strani smo torej spoznali, zdaj pa si oglejmo še, kako ga pritrdimo zadaj. Elastiko nekajkrat ovijemo okrog cevi trupa, da jo s tem skrajšamo, nato pa en ovoj zataknemo okrog bucike (slika 43). Pomembno je, da se rep zaradi delovanja aerodinamičnih sil ne more premakniti in da je dovolj stisnjen ob podlago (32) oziroma podložno ploščico. Nato na sredini prednje in zadnje letve ter na podlagi (31) s flomastrom narišemo črtice za hitro preverjanje položaja višinskega repa. Ta se ob pristanku namreč zelo rad zamakne, kar je treba preveriti in odpraviti pred naslednjim poletom. Kdor se bo odločil za povečanje konstrukcijskega kota krila, kar je vsekakor priporočljivo, mora podložno ploščico pritrditi tako, da ne bo zdrsnila s podlage (32) – najbolje s koščki obojestranskega lepilnega traku. Ploščico lahko nalepimo na spodnjo stran višinskega repa ali na podlago (slika 44). Debelejši vložek je smiselno sestaviti iz več tanjših ploščic, saj to omogoča več kombinacij in hitro spreminjanje nastavitev. Zato je na štartu vedno treba imeti pri sebi nekaj podložnih ploščic različnih debelin. (Če smo jih pozabili vzeti s sabo, si v sili lahko pomagamo tudi s podlaganjem tankih krajših vejic ustreznega premera.) Pritrditev krila Krilo pritrdimo na trup s križno napetimi daljšimi elastikami. Najprej jih nataknemo na sprednji nosilec elastik (9), nato pa jih napnemo diagonalno prek krila in njegovega zadnjega roba pod cev trupa ter nato na drugo stran trupa, kjer jih zataknemo za 10 LX, junij 2022 zadnji nosilec elastik (9); (slika 45). Takšna namestitev elastik preprečuje poškodbe mehke zadnje letve roba krila (slika 46), do katerih pride, kadar elastike namestimo križno, vendar brez ovijanja okrog cevi trupa. Poškodbam se lahko izognemo tudi s 60 mm dolgim kosom karbonske palice 4 × 1 mm, s katerim zaščitimo zadnji rob krila, kot je prikazano na sliki 47. Na folijo ga prilepimo z redkim sekundnim lepilom, nato pa ga zaščitimo s plastjo lepilnega traku. Krilo mora čvrsto nalegati na stranici trupa (1, 2), da ga povečane obremenitve, ki nastanejo med vlekom z vrvico, ne bi premaknile. Pa še nekaj: ko se elastike sčasoma raztegnejo in izgubijo sposobnost krčenja, jih moramo nadomestiti z novimi. Pokrov kabine – zapiralo Ker je med preskušanjem modela treba pogosto premikati ali celo menjavati uteži in dostopati do komponent sistema za radijsko vodenje modela, je kabino priporočljivo spredaj pritrditi na trup s koščkom lepilnega traku, ki bo služil kot šarnir (ta detajl je narisan na načrtu – pogled v trup). Tako jo bo piš vetra vsaj za silo držal v zaprtem položaju. Približno na sredini ali nekoliko bolj zadaj jo utrdimo z drugim koščkom lepilnega traku, ki pa mora biti zaradi dostopa v notranjost kabine odstranljiv. Ena od možnosti je tudi uporaba elastike (slika 48), ki omogoča poljubno premikanje po dolžini trupa. učvrstitev v fiksni položaj. Za ta namen levo in desno od njega v podlago (32) zapičimo kovinski buciki (sliki 43 in 49), ki ga bosta zadrževali v nevtralnem položaju – brez odklona. Če med preskusnimi poleti model zavija v neželeno smer, buciki prestavimo tako, da bo smerno krmilo zagotavljalo pravo obnašanje modela. Drugi način uporabe krmila bo opisan v nadaljevanju tega članka. Prečka za met modela Namen tega elementa (13) je omogočiti boljši oprijem in s tem večjo silo meta modela. Na njegove letalne sposobnosti in maso ne vpliva bistveno. V praksi se je izkazalo, da jo je mogoče celó opustiti, zato pa bo brez dvoma koristila modelarjem z manjšimi dlanmi. V pomoč je tudi med napenjanjem elastik, ki vežejo krilo na trup. Kdor se bo odločil za njeno namestitev, naj jo s sekundnim lepilom nalepi ob stranici trupa (1, 2) in nosilec vlečne kljuke (33). S tem se bo povečala tudi trdnost trupa. Smerni rep Smerni rep je velik in učinkovito skrbi za vzdrževanje smeri leta. Vsebuje krmilo, ki ga je mogoče uporabiti na dva načina. Prvi način je njegova LX, junij 2022 11 Vgradnja RV-sistema za prekinitev trajanja leta Gre zgolj za kratko predstavitev sicer zelo uporabne funkcije modela, ki pa je povezana z razmeroma težko nabavo časovnika, brez katerega v tem primeru žal ne gre, vgradnja servomotorja in elementov RV-naprave je povezana z dodatnimi stroški, za povrh pa vse omenjene komponente povečajo skupno maso modela. Višinski rep je mogoče upravljati s časovnikom ali servomotorjem RV-naprave. V obeh primerih se mora sprostiti vrvica, ki zadnji rob višinskega repa pritiska ob podlago (32); (slika 50). Po sprostitvi vrvice in zaradi vleka elastike na repu spredaj se rep zavrti okrog sprednjega roba navzgor (slika 54). Novo stanje poruši razmerje aerodinamičnih sil, poveča kot krila skoraj do kritične vrednosti in močno poveča zračni upor modela. Zaradi dvignjenega nosu trupa se model začne plosko, vendar s povečano hitrostjo spuščanja varno bližati tlom. Kot dvignjenega repa mora biti od –45 do –60°. Nastavimo ga s poskušanjem. V primeru vgradnje sistema za prekinitev trajanja poleta je treba rep zadaj utrditi z vrvico, ki jo zataknemo za zadnjo buciko (slika 50), nato pa jo napeljemo skozi tri 20 mm dolge koščke plastičnega bovdna, ki jih na cev trupa in trup sam nalepimo s sekundnim lepilom. Naloga teh cevčic je, da poskrbijo za učinkovitejše delovanje sistema in preprečujejo prepletanje vrvic. Druga vrvica, ki je vidna na sliki 50, omejuje kot dviga višinskega repa. Podobno kot prejšnjo jo zataknemo za zadnjo buciko na repu. Na drugi strani jo napeljemo skozi košček bovdna, odrežemo na potrebno dolžino in zavežemo okrog bovdna (sliki 50 in 53). Točno dolžino vrvice, ki določa kot dviga repa, določimo s poskusnimi poleti. Sprednji konec vrvice za prekinitev leta s pomočjo kovinskega obročka, ki ga oblikujemo iz pisarniške sponke, pritrdimo na okroglo krmilno ročico 9-gramskega servomotorja, v katero s ploščato pilo naredimo podolgovato zarezo (slika 51). Obremenitev servomotorja bo manjša, če je obroček nameščen bližje vrtišču krmilne ročice. Ker je zelo težko določiti natančno dolžino vrvice, skozi obroček povlečemo prepognjeni obroček elastike. Slednja odpravlja napake merjenja in obenem poskrbi za dovolj sile vpetja repa, ki tega ustrezno pritisne ob podlago (32); (slika 51). Vrvico tudi na levi stranici napeljemo skozi 20 mm dolg košček bovdna. Podobno iz pisarniške sponke izdelamo kovinski obroček za visoki štart modela (slika 51). Za vlečne vrvice se zelo obnese tanek rumen ribiški laks. Je lahek, močan in povzroča komaj kaj zračnega upora, zaradi barve pa je tudi dobro viden v travi. Slika 51 kaže napeto vrvico repa. Zareza jo drži pripeto na ročico servomotorja. Na slikah 52 in 53 je prikazano stanje po sprostitvi vrvice repa. 12 LX, junij 2022 Upravljanje smeri Model omogoča upravljanje smernega krmila. Med visokim vlekom se dviga naravnost navzgor, po odklopu z vlečne vrvice pa začne krožiti v blagih desnih zavojih. To mu omogoča dodatna vrvica, ki je na enem koncu privezana na kovinski obroček, zadaj pa na krmilno ročico na levi strani smernega krmila. Ročico oblikujemo iz bucike in jo namestimo ob sprednjem robu krmila. Obroček dodatne vrvice je treba pred visokim vlekom namestiti na vlečno kljukico (18), in sicer tako, da ga na njej zadržuje kovinski obroček vrvice za visoki vlek. Ob tem, ko se model odpne z vlečne vrvice, se z vlečne kljukice sname tudi vrvica za upravljanje smernega krmila. Tega obroč elastike, nameščen na desni strani repa smeri, stisne ob desno buciko, ki je zapičena v podlago (32) tako, da smernemu krmilu dovoli nekaj stopinj odklona. Levo buciko pa v podlago (32) zapičimo tako, da je krmilo v nevtralnem položaju (0°). Polmer kroženja naj bo dovolj velik, da se model ne bi znašel v spiralnem strmoglavem letu. Pred vsakim štartom se moramo prepričati, da se bo obroček krmilne vrvice zagotovo odklopil z vlečne kljukice (18). Vlečna vrvica Uravnoteženje modela Ta postopek obsega pomik masnega središča v predpisano območje in podlaganje višinskega repa. Pričakovani položaj modela med jadranjem kaže slika 55. Vidimo, da plosko drsi skozi zrak in se počasi spušča proti tlom. S premikom masnega središča – mišljen je premik uteži v smeri naprej oziroma nazaj – sile na model in navore sil modela uravnamo tako, da mu zagotovimo stabilen let. To pomeni, da se bo model na vsak navpični sunek vetra odzval tako, da se bo v čim krajšem času samodejno vrnil v prejšnji položaj leta. Mednarodna pravila FAI omejujejo dolžino vlečne vrvice za izvajanje visokega štarta modela na 50 m ob natezni obremenitvi 2 kg. Zastavice resda ne omenjajo, vendar nam bo ta vsekakor v pomoč pri iskanju prostega konca vrvice. Priporočljivo je izbrati takšno v živih in kontrastnih barvah tkanine, ki močno izstopajo od barve tal. Po končanem letenju vrvico navijemo na ustrezen pripomoček, ki bo preprečil zapletanje in precejšnjo izgubo časa ob njenem razpletanju pred vnovično uporabo. Pregled modela pred poletom Pred prvim in tudi vsakim naslednjim poletom je treba model najprej skrbno pregledati. Med obvezne postopke spadajo pregled: • položaja masnega središča, • položaja uteži, • pokrova kabine, • položaja krila/repa (morebitni zamik), • lege višinskega repa na podlagi in podložnih ploščic, • stanja elastik za vpetje krila in višinskega repa, • delovanja sistema za prekinitev leta (če je vgrajen), • smernega repa, • položaja smernega krmila (odklon, stanje bucik), • stanja vrvic smernega krmila in sistema za prekinitev leta (če je vgrajen), • morebitnih poškodb modela, • najmanjše dovoljene mase modela – 220 g (velja samo za tekmovanja). Če se med poskusnimi poleti izkaže, da se model prestrmo spušča proti tlom, utež (in s tem masno središče) pomaknemo v smeri proti repu. In obratno: če model po metu iz roke preveč dvigne kljun, izgubi hitrost in nato omahne navzdol, utež pomaknemo naprej, proti nosu trupa. Premiki masnega središča našega modela se merijo v nekaj milimetrih. S podlaganjem višinskega repa spreminjamo konstrukcijski kot krila, položaj modela v zraku ter s tem tudi aerodinamične lastnosti krila in letalne sposobnosti modela. Z dodajanjem podložnih ploščic pod zadnjo letev repa povečamo konstrukcijski kot krila. Ta ustvari več vzgona in model bo letel počasneje. Zaradi povečanja konstrukcijskega kota se rezultanta sile vzgona pomakne proti sprednjemu robu krila, kar zahteva pomik masnega središča bolj naprej. Po spremembi kota repa model previdno preskusimo z metom iz roke (glej posnetek na spletnem naslovu tinyurl.com/333c5xu7) in nato ustrezno ukrepamo. S podlaganjem repa skušamo ugotoviti in pozneje zagotoviti dve značilni lastnosti leta modela. LX, junij 2022 13 Masa posameznih sklopov prototipnega modela (slika 54): • trup z utežmi za določanje masnega središča: 102 g, • krilo: 86,5 g, • višinski rep: 13 g, • skupna masa: 200 g. To pomeni, da bi bilo treba prototipni model na tekmovanju obtežiti za 20 g. Prva je t. i. največja finesa poleta, pri kateri bo model z neke višine preletel največjo razdaljo, merjeno v metrih. Aerodinamično gledano gre za optimalno razmerje med silami vzgona in zračnega upora, ki jih ustvarja model. Druga lastnost, ki nas zanima, je velikost konstrukcijskega kota pri najmanjši hitrosti spuščanja modela. Model bo v tem primeru z neke višine jadral najdalj. Ta lastnost je uporabna na tekmovanjih, kjer zmaga model z najdaljšim časom jadranja. Vrednost konstrukcijskega kota je težko izračunati, zato jo ugotovimo z izvajanjem poskusnih poletov in z natančnim opazovanjem. A z večanjem konstrukcijskega kota ne gre pretiravati, sicer krilo kaj hitro ne bo več sposobno ustvarjati aerodinamične sile vzgona. Pravimo, da pride do zloma vzgona; model v takem primeru omahne v eno stran in se med nenadzorovanim vrtenjem okrog navpične osi strmo spušča proti zemlji. Sledi lom modela. Timotejevega repa zatorej ne gre podlagati preveč. Mi smo model preskusili s 7 mm debelo podložno ploščico in masnim središčem 55‒60 mm od sprednjega roba krila. Na letališče vedno prinesemo nekaj rezervnih podložnih ploščic – v mirnem vremenu uporabimo debelejšo (za doseganje čim daljšega časa poleta), v vetrovnih razmerah pa tanjšo, da dosežemo najboljšo fineso. Po prvih nekaj poskusnih poletih prototipa se je izkazalo, da leti v skladu s pričakovanji, če ima rep podložen s 3 mm debelo ploščico. Masno središče je ležalo 75 mm od sprednjega roba krila v smeri proti repu. Ker je model zahteval 50-gramsko utež, smo kombinirali dve ribiški ploščici svinca (20 in 30 g), ki nam nista omogočali kdo ve kako fine nastavitve masnega središča. Zato smo težjo utež pritrdili povsem spredaj, lažjo pa smo premikali glede na opažanja med poskusnimi poleti in naposled utrdili z debelejšim penastim materialom – ostankom embalaže (slika 56). Najpomembneje je, da se utež med štartom, poletom ali nekoliko tršim pristankom ne premakne. Namesto svinca je za obtežitev mogoče uporabiti tudi kak drug material z veliko specifično težo, na primer železne ali medeninaste matice in vijake velikosti vsaj M10. Za konec Če ste se odločili za gradnjo Timoteja in ste jo ob vseh naših napotkih uspešno privedli h koncu, vam čestitamo! Verjetno pa se bo marsikdo tega projekta zaradi pomanjkanja časa med šolskim letom lotil šele med počitnicami. Prepričani smo, da ste se (oziroma se še boste) med nastajanjem modela veliko naučili, predvsem pa vam želimo obilo užitkov med njegovim spuščanjem. Veseli bomo vaših sporočil in fotografij. Zbirka predstavlja življenjepise najpomembnejših osebnosti v zgodovini, ki veljajo za vodilno silo moderne človeške misli, ustvarjalnosti in dosežkov in katerih navdih in delo sta odprla povsem nova poglavja v veličastnih kronikah naravoslovja, umetnosti in zgodovine na splošno. REDNA CENA POSAMEZNE KNJIGE: 13,99 € AKCIJSKA CENA POSAMEZNE KNJIGE: 7 € www.tzs.si narocila@tzs.si 14 LX, junij 2022 Maketa ozkotirne železnice (10. del) Vojko Travner Vrt z uto ob progi Prašna makadamska cesta, ki na naši maketi pripelje izpod lesenega železniškega mostu, prečka progo in se nadaljuje mimo vzpetine, deluje precej puščobno. Zaradi poteka normalnotirne proge v zavoju je med tiri in robom makete kar nekaj prostora, ki ga je sicer najlažje »zasaditi« s travo, grmičevjem in drevesi – še bolje pa ga je izkoristiti za kaj izvirnejšega, na primer za postavitev ograjenega zelenjavnega vrtička z uto, za katero sta v senci drevesa postavljeni klop in miza (slika 87). Najprej pripravite teren. Iz 3 mm debelega izoflora izrežite približno 22 × 6 cm velik kos in ga oblikujte glede na razpoložljivi prostor. Posnemite mu robove, da se enakomerno nadaljujejo v osnovno ploščo, nato pa ga nalepite nanjo. Pobarvajte ga najprej z navadno rjavo in potem še z rumeno bež barvo (slika 88). Ko se posuši, pride na vrsto ograja, ki jo lahko kupite (seveda mora biti v merilu 1 : 87) oziroma jo izdelate sami, kar ni težko. Balzo debeline 1 mm narežite na 9–10 mm dolge in 0,5 mm široke letvice ter jih v enakomernih presledkih nalepite na povezovalne letve, narezane na poljubno dolžino, saj jih z lepljenjem po potrebi lahko podaljšate. Vse dele pobarvajte rumeno bež ali izberite kakšno drugo barvo, ki se vam zdi primernejša. Osušeno ograjo s sekundnim lepilom zalepite v podlago. S svinčnikom zarišite položaj vrtnih gredic. Med njimi nalepite 4 mm široke in 27 mm dolge koščke 1 mm debele balze (slika 88). Tako kot ograjo tudi vrtno uto lahko kupite. Na primer Nochov komplet št. 14362 vsebuje lasersko izrezane dele takšnega objekta, ki ga je mogoče sestaviti v približno eni uri. Če želite, ga zaradi naravnejšega videza lahko še nekoliko postarate s tehniko suhega čopiča in svetlejšimi odtenki sive barve. Kdor pa se bo izdelave ute lotil sam, naj pripravi nekaj ostankov 1 mm debele balze, letvice enakega materiala s prerezom 2 × 2 in 3 × 3 mm ter akrilne barve – bež, čokoladno rjavo, črno in kamnito sivo. Oblike in mere vseh sestavnih delov (v milimetrih) so označene na sliki 89. V bočni steni A izrežite odprtino za vrata (F) in v steni C 6 × 6 mm veliko odprtino za okno (G); (slika 90). Sprednja (B) in zadnja stena ute (D) sta enako dolgi (44 mm), a različno visoki (33 oziroma LX, junij 2022 15 26 mm). Streha, ki je malenkost večja od tlorisne površine ute, je položena na 35 mm dolge lesene prečne letve (E) s prerezom 2 × 2 mm. Pri izrezovanju sten upoštevajte smer letnic v materialu, ki morajo vedno potekati vzporedno s krajšo stranico! Tla ute zaradi večje trdnosti sestavljata dve križno (pod kotom 90°) zlepljeni plošči (M in N). Vsi omenjeni sestavni deli so iz 1 mm debele balze. Da bi bila uta videti kot iz desk, iz 1 mm balze narežite več 2 mm širokih in vsaj 40 mm dolgih trakov za stene ter 5–7 največ 1 mm širokih trakov dolžine 16 približno 30 mm za vrata. Na slikah 91 in 95 so ti trakovi že nalepljeni, vidijo pa se tudi s svinčnikom narisane črte, ki kažejo vrsto žebljev, s katerimi so navpične deske na vratih pritrjene na prečne nosilne letve na hrbtni strani. Položaj posameznih žebljev označite s šilom. Ko bodo vrata pobarvana in suha, boste glavice poudarili s konico tankega črnega flomastra. Tudi navpične letve širine 2 mm na stene ute (A, B, C in D) nalepite z običajnim lepilom za les. Ko se zlepek popolnoma posuši, presežek letvic (slika 92) pazljivo odrežite z ostrim modelarskim nožem. Vzdolž sten B in D morate na zgornji strani izrezati 2 × 2 mm velike utore za prečne letve (E) – na sliki 93 so označeni z rdečim ovalom –, ki nosijo streho. Križ v okenski odprtini v steni C naredite iz 1 mm širokega koščka prav toliko debele balze, ki ga z brusilnim papirjem stanjšajte na prerez 0,5 × 0,5 mm ali največ 0,75 × 0,75 mm. Pod pravim kotom postavljena koščka nalepite na notranjo stran stene C, enako pa na steni A naredite z vrati (slika 94). Zaradi večje trdnosti sten vzdolž njunih navpičnih stranic nalepite še po dve 22 in 30 mm dolgi kotni letvi s prerezom 2 × 2 mm oziroma največ 3 × 3 mm (slika 94). Videz dokončanih sten A in C pred dokončnim sestavljanjem ute kaže slika 95. Med sušenjem lepila pripravite štiri 30 mm dolge koščke balze s prerezom 3 × 3 mm (K), ki bodo ponazarjali betonske nosilce, na katerih bo stala uta (slika 96). Vse robove narahlo obdelajte s finim brusnim papirjem. V utore na zgornji strani sten B in D nalepite prečne letve (E) in nanje streho, ki ste jo prej na obeh straneh premazali z lepilom za les, da bi bila trša in ne bi počila, ko boste vanjo zarisali deske. Barvanja se lotite šele, ko je zlepek popolnoma suh. Pripravite akrilne barve ter mehak in nekoliko trši čopič. Za temeljni nanos uporabite razredčeno bež barvo. Sledita plast prav tako nekoliko razredčene čokoladno rjave barve in čez krajši čas še zelo tanka plast napol suhe črne barve. Kaj pomeni napol suho? Nekaj kapljic barve kanete na papirnato brisačo, vanjo namočite čopič in z nekaj potezami po brisači odstranite odvečno barvo. Preostalo majhno količino barve na dlakah čopiča nato nanesite na spodnji del sten ute. Streha in njeni robovi naj bodo popolnoma črni (slika 97). Osušeno površino narahlo obdelajte s finim brusilnim papirjem in ponovite barvanje, tokrat spet s suhim čopičem. LX, junij 2022 Po končanem barvanju na spodnjo stran ute v enakih medsebojnih presledkih nalepite koščke lesa, ki ponazarjajo betonske nosilce (slika 98), in jih pobarvajte s kamnito sivo barvo. Ko ste določili položaj ute, dokončajte podlago. Z imitacijo zemlje oblikujte gredice na vrtu, z različno finim peskom posujte cesto in stezico, ki od nje zavije vzdolž vrtne ograje, v suho strugo potoka natresite nekaj kamenja, preostale površine pa prekrijte s travo v svetlejših in temnejših odtenkih (slika 99). Drevo izdelajte iz posušenega naravnega mahu (slika 81), ki ga nalepite na plastično ogrodje z vejami (slika 82), kot je bilo opisano v prejšnjem nadaljevanju. K vrtu in uti spadata tudi manjša miza in klop v senci drevesa, ki ju lahko kupite že narejeni (Noch, Bush) ali ju iz 1 mm debele balze izdelate sami. Za 8–9 mm dolge noge mize, katere velikost določite po svojem okusu, uporabite kar stanjšan zobotrebec. Na klopco lahko nalepite še plastični figurici staršev v merilu 1 : 87, ki opazujeta otrokovo igro s kužkom (slika 87). Na sliki 100, ki kaže vrt z uto ob progi z druge strani, je ob odcepu steze, ki vodi navzgor proti deponiji in lokomotivski lopi, mogoče videti tudi tablo postajališča. Naredite jo iz 16 × 4 mm velikega koščka 0,5 mm debelega stirena ali balze, ki ga opremite z napisom in nalepite na ustrezno stanjšana zobotrebca. V naslednjem nadaljevanju bo opisana izdelava lokomotivske lope. Poletni maketarski tabor Tudi letos bo podjetje Miniatures, d. o. o., v sodelovanju s Centrom šolskih in obšolskih dejavnosti organiziralo poletna maketarska tabora, ki bosta potekala v domu Trilobit v Javorniškem Rovtu nad Jesenicami, in sicer od 26. junija do 1. julija ter od 21. do 26. avgusta. Tabora sta namenjena otrokom od 9. do 14. leta starosti. Poleg gradnje plastične makete znamenitega akrobatskega letala BAe HAWK T.1 Red Arrows bo na programu tudi veliko zabave, športa in drugih ustvarjalnih dejavnosti. Podrobnejše informacije o poteku in možnosti udeležbe najdete na spletnih straneh www.csod.si in www.miniatures.si/maketarski-tabori-2022. Vabljeni! LX, junij 2022 17 Odlagalnik za sekundna lepila Aleksander Sekirnik Plastenke s sekundnim lepilom so majhne in zaradi svoje oblike zelo nestabilne, zato se med delom, ko jih za nekaj časa odložimo na mizo, zelo rade prevrnejo. Najbolj neprijetno je, če se nam to zgodi z zelo redkim in tekočim lepilom. Madeži strjenega lepila na delovni površini so v takem primeru še najmanjša težava. Huje je, če po nesreči razlito lepilo na mizo trdno zalepi kak kos modela ali morda celó orodje oziroma če nam pride na oblačilo, saj ga od tam ni mogoče spraviti z nobeno stvarjo. Prevračanju plastenk z lepilom lahko naredimo konec tako, da si dobesedno v nekaj minutah izdelamo odlagalnik, kjer bodo pregledno razporejene, na dosegu roke –predvsem pa vedno varno v pokončnem položaju (sliki 1 in 5). Gradivo Potrebujemo odpadni kos lesa poljubne vrste in debeline za podstavek ter nekaj plastičnih pokrovčkov pršilk proti komarjem, barv, maziv, dezodorantov, laka za lase, aktivatorjev za pospeševanje procesa strjevanja lepila ipd. Teh pokrovčkov, ki so običajno vodotesni, imamo gotovo nekaj na zalogi, saj jih je v modelarstvu in maketarstvu mogoče s pridom uporabiti za marsikaj, med drugim za nalivanje barv, mešanje epoksidnega lepila itn. Orodje in pripomočki Nabor potrebnega orodja je odvisen od debeline podstavka (slika 2). Vezano ploščo je mogoče žagati z navadno modelarsko rezljačo, za debelejše gradivo pa je primernejša električna rezljača oziroma vbodna ali tračna žaga. Poleg tega bomo potrebovali še risalni pribor (svinčnik ali tanek flomaster, ravnilo, 18 šestilo), brusilni papir, šilo, vrtalnik, sveder s premerom 3 mm in izvijač. Kdor namerava podstavek odlagalnika pobarvati, naj pripravi tudi manjši čopič (če seveda ne bo uporabil barv v pršilkah). Izdelava Ker obstajajo tri glavne vrste sekundnih lepil – namreč gosta, srednje tekoča in redka, je odlagalnik najbolje razdeliti na tri dele. Izbrane pokrovčke postavimo drugega poleg drugega na kos lesa, jih občrtamo s svinčnikom ali flomastrom in dobljenemu obrisu povsod dorišemo približno 5 mm dodatka. Pri tem si lahko pomagamo s šestilom in ravnilom. Podstavek izžagamo in mu obrusimo robove; po želji ga pobarvamo. Da bi pokrovčke lažje pritrdili nanj, jih na sredini prevrtamo s 3-milimetrskim svedrom in s šilom skoznje naredimo luknjice tudi v podstavku (slika 3). Pod glavice lesnih vijakov velikosti 3 × 15 LX, junij 2022 mm (njihova dolžina je odvisna od debeline deščice) nataknemo podložke M4 s širokim robom, da povečamo stično površino. Komur tri posodice (slika 1) ne zadostujejo, naj jih pač uporabi več. Postopek izdelave je popolnoma enak. Pokrovčke lahko razporedimo tako, da se dotikajo med seboj oziroma je med njimi nekaj centimetrov prostora (slika 4). Tudi oblika podstavka je zgolj stvar trenutnega navdiha. Pomembno je, da zagotavlja dovolj prostora za namestitev izbranega števila pokrovčkov in potrebno stabilnost – tudi v primeru, če vanje odlagamo še drobno orodje, pisala ipd., kot je prikazano na sliki 5. STO IN ENA MAKETA Konec leta 2016 je izšla knjiga Sto in ena maketa, katere avtor je Peter Ogorelec, upokojeni arhitekt in vrhunski maketar. V njej je predstavljenih okoli sedemdeset maket, večinoma stanovanjskih, poslovnih in industrijskih stavb, sosesk in urbanističnih zasnov, pri snovanju katerih je avtor sodeloval kot arhitekt ali so bile izdelane po naročilu. Njihovi naročniki so bila različna podjetja, ki so se ukvarjala s projektiranjem in inženiringom, gradnjo in prodajo, med katerimi so bili tudi projektanti, zasebni naročniki, muzeji in druge ustanove. Mnoge od teh arhitekturnih zamisli so dočakale dejansko realizacijo, nekatere pa so ostale zgolj kot pričevanje o idejah in zamislih nekega časa, upodobljenih v miniaturi. Zadnja leta se avtor ljubiteljsko posveča ladijskemu maketarstvu, in sicer gradnji delujočih modelov, predvsem plovil Slovenske vojske, ki jih izdelal kot prvi pri nas in so prav tako zastopana v tej knjigi. Vsekakor bo naša zaloga sekundnih lepil po zaslugi nove pridobitve odslej pregledno razporejena in marsikdo se bo ob pogledu nanjo vprašal, kako to, da si česa podobnega ni izdelal že prej … Knjiga Sto in ena maketa, katere sozaložnik je ZOTKS, bo dragocen pripomoček za vse tiste, ki se odpravljajo na pota tehničnega ustvarjanja in natančnega upodabljanja objektov v pomanjšanem merilu, mladim pa izziv za udejstvovanje na področjih, ki spodbujajo razvijanje ročnih spretnosti. Ob tem ne smemo spregledati dejstva, da gre tudi za dokument posebnega pomena za ohranjanje slovenske tehnične kulturne dediščine. Naročila sprejemamo po e-pošti: info@zotks.si telefonu: (01) 25 13 743 Za konec pa še nekaj opozoril za varnejšo rabo sekundnih lepil. Ker gre za hlapljive tekočine, ki dražijo dihala in oči, jih uporabljamo v dobro prezračenih prostorih in po možnosti z zaščitnimi očali. Če nam lepilo zlepi kožo na prstih, ga učinkovito odstranimo z nekajminutnim namakanjem v mlačni vodi. Poleg tega pri delu s sekundnimi lepili vedno oblečemo kakšna stara oblačila ali odslužen predpasnik. LX, junij 2022 Zveza za tehnično kulturo Slovenije Zaloška 65, p. p. 2803 1000 Ljubljana 19 Začetniški model jadrnice Ponirek Robert Hriberšek Plovila so najstarejša znana prevozna sredstva in so jih uporabljali že naši davni predniki. Pri premagovanju krajših razdalj so si sprva pomagali s preprostimi drevaki, izdolbenimi iz enega kosa lesa, in z vesli, za prva poznejša daljša potovanja pa so začeli konstru- irati bolj izpopolnjena plovila, ki jih je poganjal veter. Ta je namreč zagotavljal dokaj zanesljiv in stalen vir energije. S prvimi večjimi jadrnicami so ljudje odkrivali prostranosti oceanov in nova ozemlja. Dandanes so jadrnice izgubile svoj gospodarski pomen, so pa zato zelo močno zastopane v jadralnem športu, kjer lahko srečamo veliko različnih vrst teh plovil. V nadaljevanju so navodila za izdelavo zelo preprostega modela jadrnice (slika 1), namenjenega začetnikom. Gradivo • 4 mm debela topolova vezana plošča, • 1000 × 100 mm velik kos 2 mm debele balze, • dva koščka 10 mm debele balze, • 350 mm dolga okrogla letvica debeline 4–5 mm, • 25 cm dolg kos 1,5 mm debele varilne žice, • 300 × 150 mm velik kos lahkega blaga za jadro, • modelarsko lepilo UHU hart, • brezbarvni lak za čolne. Izdelava Obrise kobilice (1) in vseh treh reber (2–4) prenesemo na kos 4 mm debele topolove vezane plošče. Pri tem si lahko pomagamo z acetonom (slika 2) ali s kopirnim papirjem (karbon) oziroma tako, da vezano ploščo najprej prelepimo s širokim ličarskim trakom, na katerega nato z običajnim pisarniškim lepilom v stiku nalepimo fotokopijo načrta. Z običajno ročno ali električno rezljačo vse sestavne dele natančno izžagamo in robove obdelamo z brusnim papirjem zrnavosti 150. Rebra nalepimo na ustrezna mesta na kobilici ter pri tem pazimo, da so pravokotna nanjo in da vsi zgornji robovi ležijo v isti ravnini. To najlažje dosežemo tako, da ogrodje med sušenjem lepila položimo na ravno površino, kot je prikazano na sliki 3. Oplate dna (6), bokov (7a in 7b) ter palube (8) izrežemo iz 2 mm debele balze, na katero po enakem postopku kot prej z načrta prenesemo njihovo obliko ter natančno izrežemo z ostrim modelarskim nožem (slika 4). Oplati dna nalepimo najprej na rebri 1 in 2 ter vmesni del kobilice. Šele ko se lepilo posuši, lepimo naprej proti premcu, pri tem pa smo pozorni na tesno prileganje oplate na kobilico ter rebro 3 (slika 5). S tem smo dobili trdno konstrukcijo, na katero 20 LX, junij 2022 nato nalepimo oplati bokov v obliki 30 mm širokih trakov 2 mm debele balze. Na ogrodje ju pritisnemo najprej med rebroma 1 in 2. Pri tem pazimo, da na stikih ne nastanejo špranje ter da se stranici končata točno na sredini zunanjega roba rebra 2 (slika 6). To je pomembno zato, ker se morata od tam nadaljevati bočni oplati sprednjega dela trupa, ki ju namestimo po enakem postopku. Kosovnica Št. Element 1 kobilica 2 rebro 1 3 rebro 2 4 rebro 3 5 premec 6 oplata dna 7a oplata bokov – spr. del 7b oplata bokov – zad. del 8 paluba 9 jambor 10 opornik jambora 11 opornik buma 12 bum 13 krmilo 14 os krmila 15 nosilec osi krmila 16 kljukica 17 gredelj 18 obtežitev gredlja 19 okrepitev gredlja 20 jadro Gradivo vezana plošča vezana plošča vezana plošča vezana plošča balza balza balza balza balza paličica balza paličica vezana plošča balza varilna žica PVC varilna žica balza železo (25 g) varilna žica PVC-folija Mere (mm) 4 4 4 4 10 × 10 × 40 2 2 2 2 Ø 5 × 300 10 × 10 × 20 Ø 8 × 10 4 2 Ø 1,5 × 170 Ø 5 × 35 Ø 1,5 × 25 2 Ø 8–10 × 80 Ø 1,5 × 50 300 × 200 Ko se lepilo, s katerimi smo prilepili stranice, temeljito posuši, moramo izdelati še premec jadrnice (5). Na mestu, kjer se konča kobilica, navpično obrusimo stranice, nato pa tja prilepimo kvader trše balze z merami približno 10 × 10 × 40 mm (slika 7), ki ga nato z brusilnim papirjem izoblikujemo v koničast zaključek (slika 8). LX, junij 2022 21 Kosov 1 1 1 1 1 2 2 2 1 1 1 1 2 1 1 1 1 1 1 2 1 Pripraviti moramo tudi ležišče oziroma opornik jambora (10), v katerega bo ta nasajen. Za ta namen 20 mm dolg košček balze s prerezom 10 × 10 mm navpično nalepimo na rebro 2 tako, da je na zgornjem delu natančno poravnan z zgornjim robom rebra (slika 9). V nasprotnem primeru bomo imeli pozneje težave pri lepljenju krova na model. Obris oplate palube jadrnice (8) z načrta prerišemo na 2 mm debelo balzo. Preden začnemo z izrezovanjem, nanj položimo izdelani trup jadrnice in se prepričamo, da bo izrezani kos res na vseh straneh kak milimeter večji. Šele nato z ostrim modelarskim nožem izrežemo odprtino v palubi in tik ob črti še cel kos balze (slika 10). Preden ga nalepimo na trup, moramo tega z notranje strani vsaj dvakrat izdatno prepojiti z lakom za čolne. Le tako bo model tesnil in bo primeren za spuščanje v vodi. Na vse zgornje robove ogrodja enakomerno namažemo lepilo in nanj pritisnemo oplato palube (8). Počakamo, da se lepilo posuši, z brusilnim papirjem obdelamo robove in na trup še z zunanje strani nanesemo vsaj dve plasti laka za čolne. Jambor (9) odžagamo iz bukove paličice s premerom 5 mm. Skozi palubo v opornik (10) pod njo s 5-milimetrskim svedrom navpično izvrtamo 20 mm globoko luknjo in ga zalepimo vanjo. Približno 20 mm nad krovom na jambor namestimo opornik (11) v obliki prstana, na katerega se bo naslonil 200 mm dolgi bum (12) iz paličice s premerom 8 mm, takoj za jamborom pa v luknjico v krovu zalepimo iz 1,5 mm debele varilne žice ukrivljeno kljukico (16); (slika 11). Ta je namenjena vpetju elastike, ki drži krmilo v nevtralni legi. Da se model že ob rahlem sunku vetra ne bi prevrnil na bok, moramo na njegovo spodnjo stran pritrditi gredelj (17) z obtežitvijo (18). Mesto za pritrditev je na načrtu označeno s tanko prekinjeno črto. Tam izvrtamo luknjico in vanjo zalepimo iz varilne žice narejeno okrepitev (19), ki bo preprečevala zlom gredlja (slika 12). Nanjo nato nataknemo gredelj in vse skupaj dobro zalijemo z lepilom. Na spodnji del gredlja moramo nalepiti še obtežitev (18), ki naj tehta vsaj 25 g. Izdelamo jo kar iz približno 80 mm dolgega kosa okrogle kovinske palice s premerom 8–10 mm, ki ga v primežu na obeh straneh koničasto obdelamo s pilo (slika 13). Krmilo (13) izžagamo po načrtu. Vanj previdno izrežemo 1,5 mm široko zarezo za os (14), ki jo s koničastimi kleščami oblikujemo iz 1,5 mm debele balze. 22 LX, junij 2022 Točno na sredino rebra 1 jo nalepimo s pomočjo nosilca (15). Naredimo jo iz plastične cevke z ustreznim notranjim premerom (slika 14), ki jo moramo na os krmila natakniti, še preden to zalepimo v krmilo. Žica se mora prosto obračati v cevki. Zanko na njenem zgornjem koncu s šibko elastiko ali z vzmetjo povežemo s kljukico tik za jamborom (slika 15). Takšen nevtralni položaj jadra oziroma buma in krmila bo modelu zagotovil plovbo naravnost. Kadar pa se vetrovne razmere med plovbo spreminjajo, se mora krmilo oziroma položaj jadrnice temu sproti prilagajati. Za to skrbi prav elastična povezava krmila z glavnim jadrom, ki ob močnejšem sunku vetra premakne krmilo tako, da se jadrnica rahlo poravna s smerjo vetra in s tem ohranja prvotno smer plovbe. Jadro (20) v obliki pravokotnega trikotnika z višino 300 mm in dolžino krajše stranice 200 mm je mogoče izdelati na več načinov. Najlažje, najhitreje in najceneje ga je izrezati iz plastične folije (za ovijanje paketov), ki jo na jambor in zadnji del buma nalepimo z ozkim obojestranskim lepilnim trakom. Zanko na ročici krmila in luknjico na sredini buma povežemo z vrvico (slika 15). Preden jadrnico prvič damo v vodo, jo moramo še v celoti vsaj dvakrat zaščititi z vodoodpornim lakom za čolne. Za splovitev poiščemo primeren ribnik ali manjše jezero. Najpomembnejše je, da je brežina vode povsod dostopna, saj moramo upoštevati, da jadrnico lahko zanese kamor koli. Model položimo na vodno gladino tako, da je premec postavljen pravokotno na veter. Nato ga spustimo in jadrnica bi načeloma morala pluti v dokaj ravni črti v postavljeni smeri. Če s smerjo plovbe nismo zadovoljni, preverimo nastavitev krmila ter gredelj, zmanjšamo napetost v gumici, ki drži krmilo, ali podaljšamo oziroma skrajšamo povezovalno vrvico med krmilom in bumom. Knjižica Brodomodelarstvo z zbirko načrtov ladijskih modelov avtorja Arpada Šalamona, enega od pionirjev ladijskega modelarstva v Sloveniji, je izšla leta 1987 v založbi Zveze za tehnično kulturo Slovenije. Knjižica je še vedno na voljo in jo lahko naročite na naslovu uredništva revije TIM: ZOTKS – Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Zaloška c. 65, 1000 Ljubljana, tel.: 01/25 13 743, faks: 01/25 22 487, e-pošta: revija.tim@zotks.si LX, junij 2022 23 1 7a 10 13 4 11 3 18 16 8 14 17 9 24 LX, junij 2022 7b 19 15 6 2 12 LX, junij 2022 25 Vrtni domino Tine Rant Čas, ki ga v toplejšem delu leta preživljamo na prostem, porablja vsak drugače. Med najpogostejše dejavnosti se uvrščajo urejanje vrta in raznovrstna vzdrževalna dela pri hiši, marsikdo pa si najraje poišče senco, kjer bere, rešuje križanke ali se kratkočasi s kakšno igro. Slednje se običajno odvijajo na mizi – že dolgo pa obstajajo tudi večje različice družabnih iger, ki jih je mogoče igrati v parkih, na trgih in drugih javnih površinah. Najbolj znana in priljubljena med njimi je vsekakor šah – slika 1 je iz Ženeve –, za njo pa se uvrščajo dama, tri v vrsto in še nekatere. Večine www.ahac.si… izmed njih si na domačem vrtu žal ne moremo privoščiti, lahko pa poskrbimo za precejšnje presenečenje, če prijatelje povabimo na partijo vrtnega domina. Kot je omenjeno že v članku na strani 47 te številke Tima, gre za eno najbolj razširjenih družabnih iger s preprostimi pravili in predvsem z razmeroma nezahtevnimi rekviziti, ki jih potrebujemo za njeno izvajanje. Ker pa smo vsi vajeni majhnih črnih ploščic z belimi pikami, bodo petkrat večje deščice sijočih barv (slika 2) delež- Pred vami je peti izmed projektov v sklopu nagradnega natečaja Iskra ERO v soorganizaciji podjetja Ahac, d. o. o., objavljenega v uvodniku januarske številke Tima. Če boste predstavljeni izdelek naredili, kakor koli dopolnili oziroma izboljšali, se lahko prijavite in potegujete za eno izmed šestih lepih praktičnih nagrad: Nagrade za skupine: 1. mesto: orodje po izbiri v skupni vrednosti 200 EUR 2. mesto: orodje po izbiri v skupni vrednosti 150 EUR 3. mesto: orodje po izbiri v skupni vrednosti 100 EUR Nagrade za posameznike: 1. mesto: orodje v vrednosti 100 EUR 2. mesto: orodje v vrednosti 70 EUR 3. mesto: orodje v vrednosti 50 EUR Na natečaju, ki bo trajal še do 1. septembra, je mogoče sodelovati tudi z uporabnimi izdelki, igračami, okrasnimi predmeti ipd. iz lesa, umetnih mas ali kovin, zasnovanimi po vaših zamislih in narejenimi s pomočjo električnega orodja katerega koli proizvajalca. 26 ne še toliko večje pozornosti. Projekt sam po sebi ni zahteven za izdelavo niti drag. Terja le nekaj izkušenj z uporabo električnega orodja za obdelavo lesa in seveda natančnosti. Gradivo Za ploščice so primerni 10–20 mm debeli ostanki ladijskega poda, opaža oziroma vezane plošče ali celó dovolj široke deščice iz lepo ohranjene tovorne palete. Če nimamo nič od naštetega, lahko v bližnjem gradbenem centru kupimo 400 × 1500 mm veliko in 18 mm debelo lepljeno ploščo iz smrekovega lesa, ki zadostuje za izdelavo 28 ploščic, kolikor jih potrebujemo. V tem članku je namreč opisana izdelava ploščic velikosti 10 × 20 cm, vendar pa glede na razpoložljivo gradivo lahko naredimo tudi nekoliko manjše ali celo večje. Poleg lesa bomo potrebovali samo še kos kartona ter modro in belo akrilno barvo, ki mora biti namenjena za zunanjo uporabo, da bodo ploščice vzdržale dlje. Orodje in pripomočki • risalno orodje, • kotnik, • merilni trak, LX, junij 2022 • modelarski nož, • električni skobeljnik, • električna krožna žaga, • električna vbodna žaga, • električni brusilnik, • brusilni papir različne zrnavosti, • večji in manjši čopič. Izdelava Za igralni komplet z največ šestimi pikami na posameznem polju potrebujemo natančno 28 deščic. Kdor jih namerava narediti iz palete, mora deščice, ki so verjetno precej »kosmate«, najprej poskobljati. Na električnem skobeljniku nastavimo čim manjšo globino skobljanja (slika 3) in pazimo, da se deščice po debelini ne razlikujejo preveč (slika 4). Nato jim poravnamo en rob. Pri tem si pomagamo z vzporednim prislonom (slika 5) – če ga naše orodje seveda ima. Da bodo vse ploščice enako široke, moramo zdaj deščice vzdolž še neobdelanega roba po vsej dolžini z električno krožno žago, na katero namestimo vodoravno vodilo, odžagati na ustrezno mero. Pri označevanju dodamo slab milimeter, da bomo s skobeljnikom lahko za približno toliko posneli tudi ta rob. Deščice po obeh straneh in vzdolž daljših robov obdelamo z brusilnikom (slike 6), da so popolnoma gladke, nato pa jih narežemo na ustrezno dolžino, ki mora biti dvakratnik njihove širine. Ob tem izločimo večje grče, razpoke in druge poškodbe v lesu, ki bi pokvarile videz ploščic. Za prečno žaganje deščic uporabimo električno krožno ali – še bolje – čelilno žago, vendar pa je za ta namen povsem primerna tudi električna vbodna žaga (slika 7). Vanjo vpnemo list s finimi zobci, ki bo precej manj trgal les, stikalo za nihajni hod lista pa nastavimo na 0. Na koncu z brusilnikom posnamemo še krajše robove nažaganih deščic. Kdor bo domine izdelal iz kupljene 18 mm debele lepljene smrekove plošče velikosti 400 × 1500 mm, naj jo najprej s krožno žago razpolovi po dolžini, nato pa postopek ponovi še na obeh polovicah. Tako bo dobil štiri enako široke kose, ki jih mora samo še nažagati na posamezne deščice in jim z brusilnikom obdelati vse robove. Za barvanje uporabimo čim bolj kakovostno akrilno pokrivno barvo. Komur modra barva domin s slike 2 ni všeč, naj pač uporabi kakšno drugo – navsezadnje lahko tudi črno, kakršne so običajno domine. Toda videz ploščic v različnih odtenkih kakšne živahnejše modre barve bo zagotovo bolj izstopajoč in privlačnejši. Najprej približno polovico ploščic pobarvamo z LX, junij 2022 27 osnovno barvo (slika 8), nato pa ji dodamo nekaj bele in z njo pobarvamo naslednjih štiri ali pet ploščic. Postopek z dodajanjem bele še dvakrat ponovimo, da na koncu dobimo štiri ali pet zelo svetlih ploščic (sliki 2 in 12). Pri dovolj gosti barvi običajno zadostuje en nanos, brez škode pa na ploščice nanesemo tudi drugega, če se skozi tistega pod njim še vedno vidi struktura lesa – in če to seveda koga preveč moti. Da bi bile bele pike na ploščicah enako velike in enakomerno razporejene, si naredimo šablono, ki jo v merilu 1 : 2 kaže slika 9. Za 200 % povečano fotokopijo nalepimo na karton in čim bolj natančno izrežemo. (Pozor: ker je šablona velika 20 × 10 cm, jo morajo tisti, ki so pripravili večje oziroma manjše ploščice, temu primerno dodatno povečati oziroma pomanjšati, kar s strojem sicer ni prav nič težko.) Šablono nato po vrsti polagamo na ploščice in s svinčnikom označimo polo- Merilo: 1 : 2 28 LX, junij 2022 Električni skobeljnik Iskra ERO IE-EP82-750 Skobljanje lesa je ena najpomembnejših tehnoloških operacij pri obdelavi lesa, med katero odvzemamo tanke plasti materiala, s čimer ga poravnavamo, gladimo ali oblikujemo – skratka dosežemo gladkost površine, ki je osnova za nadaljnjo obdelavo. V preteklosti so uporabljali skoraj izključno lesene ročne obliče (oziroma skobljiče) z ostrim kovinskim rezilom oziroma klino, ki odreže tanko plast lesa. V bistvu gre za zelo široko dleto z distančnikom (leseno ohišje obliča), ki mu preprečuje, da bi zarezalo v les prek želene globine. Pozneje je tehnološki razvoj prinesel tudi električne ročne skobeljnike, s katerimi lahko precej hitreje, natančneje ter predvsem brez napora poravnavamo, žlebimo in robimo vse vrste masivnega lesa. Še zlasti so uporabni za obdelovanje ožjih površin in robov. Debelino odvzema pri njih nastavljamo tako, da prek posebnega gumba dvigujemo in spuščamo sprednji del osnovne plošče. Pri skobljanju lesa je zelo pomembno, da orodje vodimo v smeri lesnih vlaken. Če namreč skobljamo v nasprotni smeri, pride do njihove cepitve, zato ne dobimo gladke površine. Čelno skobljanje izvajamo le izjemoma, ker rezilo pri izhodu odtrga del lesa. Temu se izognemo, če prislonimo drug kos lesa. Pri skobljanju prečno na lesna vlakna dobimo zelo kosmate površine, zato orodje raje vodimo pod kotom npr. 45°. žaj pik (slika 10). Posamezne kombinacije sproti prečrtujemo na sliki 11, ki kaže vse ploščice ene garniture. Pri barvanju pik moramo biti čim bolj pazljivi (slika 12). Izdelane ploščice zložimo v primerno škatlo ali košarico (slika 2), v kateri jih bomo jeseni, ko zunaj ne bo več dovolj toplo za partijo domina, do naslednje sezone spravili na primerno mesto. Komur se zdi barvanje ploščic prezamudno, se lahko odloči za drugačno izvedbo (slika 13). Obrušene ploščice naj počrní s plamenom plinskega gorilnika, nato pa s pomočjo šablone, izžagane iz 5 mm debele bukove vezane plošče, z 20 mm velikim Forstnerjevim svedrom, vpetim v namizni vrtalnik, izvrta 2–3 mm globoke luknje. Prečne črte med poljema na ploščici je najlažje narediti z električnim rezkalnikom ali s krožno oziroma zajeralno žago, nastavljeno na globino žaganja 2–3 mm. Na ploščice je treba na koncu nanesti vsaj dve plasti katerega koli prozornega zaščitnega sredstva za les. Med izdelki blagovne znamke Iskra ERO, katere lastnik in zastopnik je podjetje Ahac, d. o. o. (www.ahac.si) iz Stopč pri Grobelnem, najdemo tudi električni skobeljnik z oznako IE-EP82-750, ki omogoča največjo širino oblanja 82 mm. Poganja ga 750-vatni elektromotor s 16.500 vrt./min, orodje pa tehta 2,6 kg. Velik zadnji ročaj je opremljen s stikalom za vklop in izklop ter protivklopno zaporo stikala. Okrogli gumirani sprednji ročaj, ki je hkrati gumb s skalo za natančno nastavljanje globine skobljanja (od 0 do 3 mm), ima ob strani zaklepni gumb. Pri enakomernem posnemanju robov pod kotom 45° si lahko pomagamo z vzdolžnimi V-utori na spodnji strani nastavljive osnovne plošče (slika 14), na ohišje pa je z vijaki mogoče dodatno pritrditi še vzporedni/kotni prislon za natančnejše delo. Oblanci in prah se zbirajo v stranski vrečki. Skrhani rezili se s priloženim ključem preprosto odvije in nadomesti z novima. Tudi grafitne krtačke in pogonski jermen lahko v primeru potrebe brez težav zamenjamo sami. »Nikar se ne razburjajte, soseda! Že jutri vas vabim na partijo domina.« LX, junij 2022 29 Model avtodvigala Anton Pavlovčič in Matej Pavlič Če ima morda kdo še vedno doma model dvigala na avtomobilu, narejen po načrtu iz VIII. letnika Tima, naj nam pošlje fotografijo, ki jo bomo z veseljem objavili. Podatki o modelu dolžina: 270 mm višina: 180 mm širina: 92 mm (brez ročic) Avtodvigalo oziroma mobilno dvigalo je visoko zmogljiv hidravlični stroj, pritrjen na posebej prirejeno podvozje tovornjaka ali težkega kamiona z več osmi. Obstaja cela vrsta izvedb, ki se razlikujejo po nosilnosti in dolžini iztegljive (teleskopske) dvižne roke. Težja avtodvigala z največjo dovoljeno obremenitvijo do nekaj sto ton in več deset metrov dolgo dvižno roko se uporabljajo na gradbiščih, pri montažah ali demontažah raznih betonskih in kovinskih konstrukcij. (Načrt za izdelavo modela takšnega vozila iz 5 mm debele vezane plošče je bil objavljen v oktobrski številki leta 2015.) Obstajajo pa tudi različice z manjšo nosilnostjo in s krajšo hidravlično dvižno roko (slika 1), ki so okretnejše in zato primerne za raznovrstna opravila na gradbiščih, s pridom pa jih uporabljajo še gasilci, vojska, reševalci idr. Tudi navodila za izdelavo preprostega modela takšnega vozila so bila v Timu že objavljena, in sicer davnega leta 1969 (slika 2), pripravil pa jih je Tone Pavlovčič, pokojni vrhunski slovenski modelar in dolgoletni redni sodelavec naše revije. Projekt, označen kot »nagradni izdelek«, je bil zaradi oblike, izvedbe in nezahtevne izdelave deležen izjemnega odziva, tako da je bilo v naslednjih letih v šolskih, klubskih in domačih delavnicah narejenih na stotine modelov dvigal na avtomobilu, njihovi lastniki pa so s svojimi izdelki ponosno pozirali fotografom. V Timu je bilo objavljenih kar nekaj teh slik (slika 3). Ker je tudi dandanes veliko modelarjev – predvsem začetnikov –, ki nas prosijo za načrte tovrstnih projektov, smo se v uredništvu odločili po dobrih petih desetletjih spet objaviti nekoliko prirejeno in na novo narisano različico izvirnega načrta ter podrobna navodila, opremljena s fotografijami, ki prikazujejo posamezne stopnje gradnje modela. Po njih bo tudi popoln začetnik z nekaj truda in natančnosti ter z osnovnim modelarskim orodjem lahko zgradil ličen model (slika 4), ki bo lep okras na knjižni polici, zaradi svoje trdnosti pa bo uporaben tudi za igro. Gradivo Glavnina sestavnih delov modela avtodvigala je iz 4 mm debele vezane plošče. Zaradi trdnosti posameznih sklopov in izdelka v celoti je priporočljivo uporabiti bukovo vezano ploščo, ki je občutno trša od lipove, brezove ali topolove, vendar jo je zato tudi nekoliko težje obdelovati. Poleg tega potrebujete še 2,5 mm debelo žico za izdelavo osi, ročice in vzvoda, okroglo bukovo paličico premera 5 mm za osi koles ter vijak M5 × 25 mm z dvema podložkama in varovalno matico. Za lepljenje je najprimernejše običajno mizarsko belo lepilo, za utrditev osi in ročice na vretena pa sekundno lepilo. Če nameravate izdelek pustili v naravni barvi lesa, za njegovo zaščito uporabite brezbarvni lak, lahko pa model pobarvate po svojem okusu in si pri tem pomagate z akrilnimi barvami, ki se hitro sušijo. 30 LX, junij 2022 Orodje in pripomočki Pripravite si škarje ali modelarski nož s podlogo za rezanje, 5 cm širok ličarski trak, pisarniško lepilo za papir, modelarsko rezljačo z žagicami št. 4 ali 5, podložno mizico, vrtalnik (po možnosti z navpičnim stojalom), svedre za les ∅ 1, 3, 5 in 6 mm, garnituro iglastih pilic, fino ploščato rašpo, grob in fin brusilni papir, kladivo, pilo, izvijač, kombinirane klešče, primež, modelarske spone in čopič. Izdelava Najprej natančno preberite navodila za gradnjo in proučite načrt oziroma sestavno risbo, ki je v merilu 1 : 1 objavljena v prilogi. Popolnoma raven kos 4 mm debele vezane plošče najprej po obeh straneh gladko obrusite. Obrise sestavnih delov dvakrat prefotokopirajte in s škarjami razrežite. Dve kopiji potrebujete zato, ker je nekaterih sestavnih delov, na primer 2, 9, 10, 25 idr., več, kar je pri vsakem od njih označeno v kosovnici. Nato izrezane obrise delov namažite z navadnim pisarniškim lepilom za papir in jih čim bolj gospodarno razporedite po obrušeni vezani plošči, ki ste jo prej na eni strani prelepili s 5 cm širokim ličarskim trakom (slika 5). S tem ste se izognili zamudnemu in nenatančnemu prerisovanju obrisov sestavnih delov s kopirnim papirjem. Kosovnica Št. Element 1 ploščad tovornjaka 2 stranica vozila 3 zadnja stena kabine 4 sprednja stena kabine 5 maska 6 streha kabine 7 zadnja stena podvozja 8 nosilec osi koles distančnik nosilcev 9 osi koles 10 stranica podnožja dvigala distančnik podnožja 11 dvigala 12 ploščad podnožja dvigala 13 roka dvigala 14 vzvod roke dvigala 15 osnovna plošča dvigala 16 vreteno 17 distančnik roke dvigala 18 ročica zadnjega vretena 19 stranica zadnjega vretena stranica sprednjega 20 vretena 21 os sprednjega vretena 22 kavelj 23 vrvica 24 vrtljiva plošča dvigala stranica osnovne plošče 25 dvigala 26 os koles 27 a kolo – notranji del 27 b kolo – zunanji del 28 odbijač 29 žaromet 30 os roke dvigala 31 navpična os dvigala Gradivo vezana plošča vezana plošča vezana plošča vezana plošča vezana plošča vezana plošča vezana plošča vezana plošča Mere (mm) 4 4 4 4 4 4 4 4 Kosov 1 2 1 1 1 1 1 4 vezana plošča 4 2 vezana plošča 4 2 vezana plošča 4 1 vezana plošča vezana plošča žica vezana plošča vezana plošča vezana plošča žica vezana plošča 4 4 Ø 2,5 × 130 4 Ø 12 × 4 4 Ø 2,5 × 85 Ø 25 × 4 1 2 1 1 11 1 1 2 vezana plošča Ø 18 × 4 2 vezana plošča vezana plošča najlon vezana plošča Ø 2,5 × 22 4 Ø 1 × 600 Ø 30 × 4 1 1 1 3 vezana plošča 4 2 bukev vezana plošča vezana plošča vezana plošča vezana plošča žica vijak, dve podložki in varovalna matica Ø 5 × 85 Ø 48 × 4 Ø 48 × 4 4 Ø 15 × 4 Ø 2,5 × 40 2 12 4 1 2 1 M5 × 25 1 Najprej na označenih mestih z ustrezno velikimi svedri izvrtajte vse potrebne luknje, nato pa se lotite žaganja. Pri delu bodite čim bolj natančni, sicer boste imeli pozneje veliko dela s popravljanjem stikov med posameznimi sestavnimi deli. Z izžaganih delov odstranite ostanke ličarskega traku in kopij, nato pa jih obrusite in poskusno sestavite. Najbolje je, če se elementi tako tesno in natančno prilegajo drug drugemu, da stojijo skupaj tudi brez lepila. Karoserijo vozila sestavljajo deli 1–7. Sprednji steni kabine (4) je treba zaradi tesnega medsebojnega ujemanja s streho (6) s pilo čim bolj enakomerno poševno posneti zgornji rob. Stične površine na tanko namažite z lepilom in zlepek – za zdaj še brez strehe (6) – dobro stisnite z modelarskimi sponami (slika 6), dokler se lepilo ne posuši. Sledi izdelava podnožja dvigala iz delov 10–12, ki jih sestavite kar na ploščadi tovornjaka (slika 7) – vendar jih še ne prilepite nanjo, da boste lažje s ploščato pilo in brusilnim papirjem obdelali štrleče utore na karoseriji (slika 8). Ko ste s tem delom gotovi, na kabino nalepite streho, na masko vozila odbijač LX, junij 2022 31 (28) in žarometa (29) ter na spodnjo stran ploščadi tovornjaka štiri nosilce osi koles (8) z distančnikoma (9); (slika 9). Šele potem na karoserijo nalepite podnožje dvigala (slika 10). Vrtljivo ploščad dvigala sestavljajo deli 15, 24 in 25 ter navpična os v obliki 25 mm dolgega vijaka M5 (31), na sliki 11 pa je dvižna roka dvigala iz dveh stranic (13), distančnika (17), šestih vreten (16) in dveh stranic sprednjega vretena (20). Sestavljanja sprednjega vretena iz enega dela 16 in dveh delov 20 ter zadnjega vretena iz petih delov 16 in dveh delov 19 nima smisla posebej opisovati. Vzvod roke dvigala (14) in ročico zadnjega vretena (18) lahko obrnete na levo ali desno stran, kakor vam bolj ustreza. Ročico in osi (21, 30) z nekaj kapljicami sekundnega lepila zalepite v vreteni ter pri tem pazite, da vam lepilo ne steče tudi v luknje v stranicah, sicer spoji ne bodo gibljivi. Ko je bil načrt avtodvigala objavljen prvič, je bilo pri nas mogoče nabaviti kolesa izolske Mehanotehne, ki je takrat izdelovala plastične igrače. Dandanes je primerna kolesa za naš model sicer najlažje naročiti prek interneta, vendar gotovo ne bodo prav poceni. Zato jih je bolje izstružiti, izžagati s kronsko žago ali pa po tri notranje dele (27 a) in en zunanji del (27 b) iz 4 mm debele vezane plošče zlepiti, kot je prikazano na načrtu. Osi (26) odžagate od kosa bukove palice s Vzvod roke dvigala (14), ročico zadnjega vretena (18) ter osi sprednjega vretena (21) in roke dvigala (30) s pomočjo kombiniranih klešč ukrivite iz 2,5 mm debele žice. Vzvod potisnete skozi 3 mm veliko stransko luknjo (17), kot kaže slika 12, nanj nataknete dvižno roko (slika 13) in vstavite os roke dvigala (30); (slika 14). premerom 5 mm. Nanju pred montažo koles na model nataknite podložke (slika 15), ki bodo preprečevali drsanje koles ob nosilce osi (8). S sklepnim sestavljanjem ni veliko dela. Na vijak v osnovni plošči dvigala (15) s spodnje strani nataknete podložko in varovalno matico, ki jo je treba zategniti ravno toliko, da je stik še gibljiv. Kavelj (22) privežite na tanko najlonsko vrvico (23) in jo nalepite na sredino zadnjega vretena. Če ste bili pri delu natančni, je pred vami model, ki po osnovnih značilnostih povzema videz pravega avtodvigala. Lakiranje oziroma barvanje je treba opraviti še pred sklepnim sestavljanjem. Izdelek lahko pustite v naravni barvi lesa ali pa uporabite žive barve, s kakršnimi so običajno pobarvani tovrstni delovni stroji. Izkušeni modelarji bodo osnovno različico, predstavljeno v tem članku, dopolnili z izdelavo armaturne plošče in sedežev v kabini, »zasteklitvijo« oken, raztegljivo dvižno roko, s stranskimi stabilizatorji in še čim. Vabimo vas, da nam pošljete fotografije svojega izdelka. 32 LX, junij 2022 Ročna svetilka na magnetno energijo David Zindović Naši davni predniki so temo razsvetljevali z ognjem oziroma baklami. Veliko pozneje so začeli uporabljati sveče, lojenke in oljenke s stenjem, naslednja razvojna stopnja pa so bile petrolejke in karbidovke oziroma laterne. Toda šele z elektriko in seveda z izumom žarnice z žarilno nitko, ki je ob koncu 19. stoletja omogočila pretvorbo električne energije v svetlobno, je človeštvo dobilo zares vsestransko uporaben vir svetlobe. Dandanes poznamo celo vrsto svetil, med katerimi pa vedno bolj prevladujejo tista z vgrajenimi LED-diodami, ki se ponašajo z izjemno energijsko varčnostjo. Omogočajo prihranek do 85 % električne energije, obenem pa imajo do trikrat večjo moč kot navadna svetila in bistveno daljšo življenjsko dobo. Ker z njimi lahko ustvarimo različne svetlobne učinke in barve, se uporabljajo kot vgradna svetila, reflektorji ter namizna, stropna, stenska in talna svetila. Z LED-diodami so opremljeni tudi avtomobilski žarometi, pa naglavne, žepne in druge različice prenosnih svetilk ter seveda velika večina pametnih telefonov. Vsi vemo, da se omenjene naprave napajajo iz baterij oziroma akumulatorjev, manj znano pa je, da obstaja tudi drugačna možnost, ki izkorišča pojav t. i. električne indukcije. Tega je sredi 19. stoletja odkril angleški fizik in kemik Michael Faraday, znan tudi po izumu elektromotorja. Védenje, da se nasprotni poli magneta med seboj privlačijo in da na okoliške delce lahko vplivajo z neko silo, je nadgradil z zakonom o indukciji, ki pravi, da se v primeru spremembe magnetnega pretoka (fluksa) v nekem času inducira napetost. Ta zakon najlažje dokažemo s pomočjo tuljave in magneta v njej. V nadaljevanju je opisana izdelava preproste žepne svetilke (slika 1), ki premike magneta skozi navitje tuljave, zaradi katerih nastaja inducirana napetost, izkorišča za polnjenje elektrolitskega kondenzatorja, ta pa prek preprostega vezja napaja LEDdiodo. Opis vezja Vezje naše žepne svetilke na magnetno energijo ima tri ključne sklope: polnilni del ter napetostni in tokovni ojačevalnik (slika 2). Naloga polnilnega dela, ki ga sestavljajo tuljava L1 z magnetom, polnovalni mostič D1 in superkondenzator C1, je polnjenje slednjega kot našega hranilnika energije. Vse se začne pri tuljavi, s pomočjo katere mehansko energijo pretvorimo v električno. Tuljava je komponenta, ki jo sestavlja neko število ovojev lakirane bakrene žice na valjastem tuljavniku. Po pretvorbi energije moramo obliko signala, ki je izmenična, spremeniti v enosmerno, da bi jo lahko shranili v superkondenzatorju (izmenična veličina bi namreč povzročala njegovo neprestano polnjenje in praznjenje). Superkondenzator se od navadnih kondenzatorjev razlikuje predvsem po tem, da se ne izprazni tako hitro, zato lahko Seznam komponent R1 10 kΩ L1 tuljava (glej besedilo!) C1 superkondenzator 1,5 F / 5,5 V (različica C) D1 polnovalni mostič W06 D2 bela LED-dioda (premer 5 mm) T1 toroidni transformator (glej besedilo!) SW1 stikalo Q1 tranzistor BC547B LX, junij 2022 33 dlje časa deluje kot vir energije. Za naše potrebe je najprimernejši superkondenzator 5,5 V s kapacitivnostjo 1,5 F (različica C); (slika 3). Pri pretvorbi si pomagamo s polnovalnim ali Graetzovim mostičem (v našem primeru je to W06). Gre za značilno vezavo štirih usmerniških diod v skupnem ohišju s štirimi priključki. Na vmesni priključni sponki, pri katerih je narisan sinusni val, privedemo izmenični signal, na preostalih sponkah, označenih s + in –, pa dobimo enosmerno izhodno napetost, ki ima nekoliko manjšo amplitudo (največjo vrednost) od vhodnega signala. Na koncu je treba pretvorjeno enosmerno napetost samo še shraniti v superkondenzator. Če bi na tej stopnji polnilnemu delu dodali stikalo in LED-diodo, bi že dobili preprosto svetilko na magnetno energijo. Vendar pa mu je smotrneje dograditi še napetostni in tokovni ojačevalnik, saj bosta poskrbela za precej učinkovitejše delovanje celotne naprave. Napetostni ojačevalnik je kar toroidni transformator T1 (takšno ime ima zaradi značilne oblike prstana) z nekoliko posebno vezavo navitij, ki poskrbi za povečanje napetosti, druge lastnosti vhodne veličine pa se ohranijo. Prek priključkov 3 in 4 signal vstopi v tokovni ojačevalnik, ki ga sestavljata NPN-tranzistor Q1 z baznim uporom R1. Vzporedno tranzistorju je vezana LED-dioda D2 kot vir svetlobe naše svetilke. Izdelava vezja Zaradi lažje vgraditve v valjasto ohišje je tiskano vezje svetilke okroglo in ima premer 42 mm (slika 4). Prek QR-kode na levi je mogoč dostop do datotek, potrebnih za izdelavo tiskanega vezja z rezkanjem (slika 5). Razpored komponent na ploščici kažeta sliki 6 in 7. 34 Toroidni transformator s feromagnetnim jedrom ima notranji premer 9,5 mm in zunanji premer 16 mm. Za navitji potrebujemo lakirano bakreno žico debeline okrog 1 mm. Vzamemo dva kosa in z njima vzporedno navijemo 15–20 ovojev, kot je prikazano na sliki 8. Po končanem ovijanju (sliki 9 in 10) s koncev žic previdno odstranimo izolacijo in toroid prispajkamo na tiskano vezje. Zalepili ga bomo šele potem, ko se bomo prepričali, da vezje pravilno deluje. V nasprotnem primeru je treba obrniti orientacijo toroidnega transformatorja. Tuljavo sestavljata navitje in tuljavnik. Za slednjega uporabimo 155 mm dolg kos PVC-cevi z notranjim premerom 15,5 mm in zunanjim premerom 18 mm, kakršne se uporabljajo pri hišnih kanalizacijskih napeljavah. Predvsem je pomemben notranji premer, ki mora biti samo malenkost večji od 10 mm dolgega neodimskega magneta s premerom 15 mm, sicer ta ne bo mogel gladko drseti po cevi. Na tuljavnik tesno drugega poleg drugega navijemo približno 0,5 mm debelo lakirano žico (slika 11). Prva plast navitja naj bo dolga 60 mm. Da se nam žica ne bi odvijala, jo utrdimo z nekaj kapljicami sekundnega lepila. Nato po enakem postopku navijemo še toliko plasti, da bo imela tuljava skupno okoli 2000 ovojev (slika 13). S priključkov, ki naj bosta dolga vsaj 50 mm, obrusimo izolacijsko plast laka, in nanju prispajkamo LED-diodo. Njena orientacija tokrat ni pomembna, saj bo zasvetila samo v času pozitivnega intervala izmeničnega toka. Ko potisnemo neodimski magnet v tuljavnik in ga z obeh strani zapremo s prsti, mora LED-dioda ob hitrem tresenju cevke sem in tja izmenično utripati. Če je tako, potem lahko oba konca cevke zapremo s koščkoma plute ali lesa (slika 12), na katera na notranjo stran prej nalepimo vato ali tanek filc, da magnet ne bo premočno udarjal obnju in ju sčasoma izbil iz cevke. LX, junij 2022 Pred združitvijo tuljave in tiskanega vezja je treba mednju vstaviti vsaj 15 mm debel distančnik iz poljubnega neprevodnega materiala (na primer zamašek plastenke; slika 13), da toroid in prispajkane komponente ne bi pritegnile magneta in bi se ta na zgornjem koncu cevke ustavil. Distančnik, navitje in tiskano vezje je najbolje zlepiti z vročim lepilom, ki je neprevodno, trpežno in elastično. Izdelava ohišja in uporaba svetilke Za »ročaj« svetilke, v katerem je skrita tuljava s potujočim neodimskim magnetom, lahko uporabimo na primer dobrih 30 mm debel kartonski tulec od gospodinjske folije. Nanj moramo na primernem mestu pritrditi tudi stikalo (slika 14). Zgornji del svetilke, ki mora imeti zaradi tiskanega vezja premer okoli 50 mm, prav tako lahko naredimo iz primerno velike odpadne plastične embalaže. Vse stike dobro zatesnimo (slika 1), da med morebitno uporabo v dežju voda ne bi prišla do vezja in ga poškodovala. Izdelek je pred intenzivno uporabo priporočljivo nekoliko bolj z občutkom pretresti, da se prepričamo, ali so vse komponente trdno povezane med seboj. Nato postopno stopnjujemo tresenje svetilke in s tem pospešujemo magnet. Ko že po nekaj sekundah tresenja vključimo stikalo, mora LED-dioda zasvetiti in goreti krajši čas. V izvedbenem primeru se je pri polminutnem stresanju ugasnjene svetilke z zmerno močjo čas gorenja LED-diode podaljšal na tri minute in pol. Mogoče je tudi polnjenje superkondenzatorja s sklenjenim stikalom oziroma z delujočo svetilko, kar pa seveda vpliva na počasnejše polnjenje. AJDOVŠČINA • 3DVA, d. o. o., Gregorčičeva 3 CELJE • Interspar IM, Mariborska 100 ČRNOMELJ • 3DVA, d. o. o., Trg svobode DOMŽALE • Acron, PE Domžale, Mestni trg 1 • Trafika, Kolodvorska c. 11 KOČEVJE • Knjižnica Kočevje, Trg zbora odposlancev KOPER • Interspar IM, Ankaranska c. 3 A KRANJ • Trafika Breza, Stritarjeva 6 • Interspar IM, Cesta 1. maja 77 • 3DVA, d. o. o., Šuceva 58 LAŠKO • 3DVA, d. o. o., TUŠ, Celjska cesta 36 LJUBLJANA • 3DVA, d. o. o., Slovenska 29 • Mercator, d. d., Trg republike 1 • Interspar Vič, Jamova cesta 105 LX, junij 2022 • Interspar BTC, Šmartinska 152 G • Rudnidis, Jurčkova cesta 225 • 3DVA, d. o. o., Šmartinska 156, Hala A • Interspar Al, Celovška cesta 180 B LOGATEC • Mibo Modeli, d. o. o., Tržaška cesta 87 b MARIBOR • Interspar IM, Europark, Pobreška 18 • Interspar IM, Cesta proletarskih brigad • 3DVA, d. o. o., Ulica I. internacionale MURSKA SOBOTA • Interspar IM, Nemčavci 1 D • 3DVA, d. o. o., Kocljeva ulica 1 NOVA GORICA • 3DVA, d. o. o., Kidričeva 20 NOVO MESTO • Interspar IM, Otoška cesta 5 RADOVLJICA • 3DVA, d. o. o., avtobusna postaja SEVNICA • Trafika, Trg svobode 1 SEŽANA • Acron, PE Sežana, Partizanska 48 35 Lovilnik sanj Lili Ana Jaklič Strokovnjaki dandanes poznajo veliko vzrokov za motnje spanja – od bolezni, preutrujenosti, stresa in skrbi do hrupa, neprimerne temperature, neudobnega ležišča ter še marsičesa, zato se tudi oblike njihovega zdravljenja zelo razlikujejo. Stara ljudstva pa so si vzroke za slab spanec razlagale po svoje, zato so se jih tudi lotevale drugače, kot se jih dandanes mi. Tako so na primer ameriški Indijanci že pred stoletji poznali t. i. lovilnike sanj (angl. dreamcatcher), katerih izvor etnografi pripisujejo plemenu Odžibva. O nastanku teh nenavadnih predmetov obstaja več legend, a vsi so imeli v bistvu zelo podoben namen, Menda je lovilnik sanj priporočljivo občasno »prezračiti« in postaviti na sonce, da se očisti in osvobodi vseh slabih energij. namreč obrambo pred slabimi mislimi, idejami, sanjami, energijami, duhovi ipd. Lovilnike sanj so prvotno izdelovale indijanske matere, da bi s tem zaščitile svoje otroke in družino, saj prestrezajo slabo energijo ter jo spreminjajo v pozitivno. Indijanci so verjeli, da je noč polna dobrih in slabih sanj, ki so sporočila duhov iz onostranstva. Dobri duhovi naj bi med našim spanjem našli pot skozi luknje v mreži in se po posvečenih peresih spustili v naše misli; slabi duhovi, ki prinašajo slabe sanje in nočne more, pa naj bi se ujeli v mrežo in se nato ob prvem jutranjem soncu razblinili. Spet drugi so verjeli, da lovilnik sanj vso noč lovi sanje, tako dobre kot slabe, ter jih shrani, da se jih zjutraj spomnimo. Lovilniki sanj so bili prvotno izdelani na obroču iz vrbovih vej ali tankih korenin različnih rastlin, v katerega so vpletli vlakna zelišč, predvsem kopriv. Vse skupaj so nato še okrasili z raznovrstnimi drobnimi predmeti, kroglicami in peresi – za ženske s sovjimi (simbol modrosti), za moške pa z orlovimi (simbol poguma). Včasih so v mrežo vpletli tudi štiri kamenčke – po enega za vsako stran neba. Toda ne glede na to, ali verjamete v učinkovitost lovilnika sanj ali ne, ga vseeno lahko izdelate, saj ni zanimiv okras samo v spalnici, ampak tudi kje drugje v stanovanju ali celo na vrtu. Kadar ne veste, kaj podariti nekomu, ki vas je povabil na rojstnodnevno zabavo ali kakšno drugo praznovanje, je lastnoročno izdelani lovilnik sanj gotovo odlična izbira in lepo darilo z najboljšim namenom. 36 LX, junij 2022 Gradivo Čeprav je bil obroč indijanskih lovilnikov spleten iz vrbovih vej (slika 2), je namesto njih mogoče uporabiti tudi primerno velik plastičen, lesen ali kovinski obroč oziroma tega oblikujete iz žice obešalnikov ali tršega kartona – lepenke (slika 3). Ptičja peresa lahko naberete med sprehodom v naravi ali obiščete kako kmetijo v bližini doma, kjer vam bodo radi podarili nekaj različno velikih kurjih peres (slika 4). Med počitnicami ob morju pa lahko na obrežju naberete zelo lepa bela in siva galebja peresa. V skrajnem primeru je peresa in seveda tudi vse preostalo gradivo za izdelavo lovilnika sanj mogoče dobiti v trgovinah s hobijskim in drugim materialom za kreativno ustvarjanje. Poleg okrogle osnove in peres potrebujete še (slika 5): • kos usnja ali usnjeno vrvico v kolutu (lahko debelo volno) v poljubnem barvnem odtenku, • tanko vrvico za ustvarjanje mreže (nit za šivanje ali bombažno prejico), • nekaj okraskov, lesenih kroglic, perlic, cofkov, školjk, kamenčkov in drugih drobnih predmetov, • zlato ali srebrno akrilno barvo z bleščicami. Orodje in pripomočki • škarje, • srednje debel ploščat čopič, • paleta ali lonček za mešanje barv, • šivanka z večjim ušesom za vdevanje, • časopisni papir ali podlaga za ustvarjanje, • pištola za vroče lepljenje in lepilni vložki. Izdelava Najprej si pripravite poljubno velik obroč in usnjeno vrvico oziroma debelo volno, s katero ga boste ovili. Če imate usnje še v kosu, ga narežite na 5–7 mm široke trakove (slika 6). Delovno površino zaščitite s časopisnim papirjem ali podlago za ustvarjanje in pripravite pištolo za vroče lepljenje. Ko je lepilo dovolj raztaljeno, z njim namažite približno 2 cm dolg del obroča in nanj tesno navijte začetek usnjenega traku (slika 7), nato pa v smeri urnega kazalca po- LX, junij 2022 37 stopno ovijte cel obroč (slika 8). Na koncu usnjeni trak spet utrdite z lepilom, da se ne bi odvil (slika 9). Za mrežo znotraj obroča lahko uporabite bombažno prejo, tanjšo volno ali debelejšo nit za šivanje, ki jo zaradi lažjega dela zvijte v klobčič. Seveda morate ustrezno število kroglic ali perlic za dekoracijo na vrvico s pomočjo šivanke nanizati že prej, da jih boste potem lahko poljubno vpletli v mrežo (slika 10). Da bi bila ta pravilno oblikovana, tj., da bi bil kot med velikima kvadratoma znotraj nje približno 45 °, kot je na sliki 1, je najbolje, da obroč položite na dovolj velik list papirja ter s svinčnikom narišete mrežo in tudi razpored perlic oziroma kroglic. Slednje so samo štiri in morajo biti v vsakem drugem presečišču večjih kvadratov, ker ­– kot je bilo omenjeno v uvodu – ponazarjajo strani neba (slika 11). Mrežo začnete tkati tako, da na poljubnem mestu okoli obroča ovijete vrvico in jo zavozlate. Nato jo napeljete na drugo stran obroča in spet močno za- vozlate ter pri tem pazite, da ostane napeta. Vrvica naj se z obročem stika na osmih mestih, razdalje med njimi pa naj bodo čim bolj enake (slika 11). V naslednjem koraku vrvico s pomočjo šivanke napeljete skozi perlice in kroglice, da dobite vzorec, kot ga kaže slika 12. Enakomerno in previdno tkanje ter prepletanje niti nadaljujte proti sredini (slika 13). Vozli naj bodo dobro zategnjeni, da se ne bi odvezali. Ko pridete do središča obroča, na konec niti dodajte še največjo in najsvetlejšo kroglico (slika 14). Peresa bodo izrazitejša, če jih pobarvate z zlato ali s srebrno akrilno barvo, ki so ji dodane bleščice (slika 15). Trije obročki na srednji, najdaljši vrvici so deli lesene karnise, ki jih je mogoče kupiti v gradbenih centrih. Ovijte jih z ozkim usnjenim trakom, okrasite in drugega nad drugim privežite na vrvico, 38 LX, junij 2022 kot kažejo slike 16, 17 in 18. Na koncu na spodnji del glavnega obroča dodajte še nekaj vrvic in trakov, ki bodo viseli navzdol. Nanje poleg peres nanizajte perlice, kroglice, školjke oziroma navežite kake druge drobne predmete (sliki 19 in 20), ki naj bodo razvrščeni tako, da bo lovilnik sanj, ko bo obešen na vrvico, ki jo na zgornji strani zavežete okoli obroča (slika 21), čim bolj uravnotežen in stabilen (slika 22). Želim vam uspešno ustvarjanje lovilnika sanj – in seveda mirne noči! • TN 1 motorni letalski RV-model basic 4 star • TN 2 RV-jadrnica lipa • TN 3 RV jadralni model HOT-94 • TN 4 polmaketa letala cessna 180 • TN 5 RV-model katamarana KIM I • TN 6 Timov HLG, jadralni RV-model za spuščanje iz roke • TN 7 RV jadralni model HOT-95 • TN 8 Timov HLG-2, jadralni RV-model za spuščanje iz roke • TN 9 tomy-E, elektromotorni jadralni RV-model • TN 10 polmaketa lovskega letala polikarpov I-15 bis • TN 11 jadralni RV-model gita • TN 12 racoon HLG-3 • TN 13 akrobat 40, trenažni motorni RV-model • TN 14 maketa vodnega letala utva-66H • TN 15 RV-model trajekta • TN 16 spitfire, RV polmaketa za zračni boj • TN 17 trener 40, trenažni motorni RV-model Naročila sprejemamo na: ZOTKS, revija TIM, Zaloška 65, 1000 Ljubljana, tel.: 01/25 13 743, faks: 01/25 22 487, e-pošta: revija.tim@zotks.si LX, junij 2022 • TN 18 lupo, elektromotorni RV-model • TN 19 P-40 warhawk, RV-polmaketa za zračni boj • TN 20 potepuh, RV-model motorne jahte • TN 21 bambi, šolski jadralni RV-model • TN 22 slovenka, RV-jadrnica metrskega razreda • TN 23 e-trainer, trenažni RV-model z električnim pogonom • TN 24 P-51 B/D mustang, RV-polmaketaza zračne boje • TN 25 messerschmitt Bf-109E, RV polmaketa za zračni boj • TN 26 RV-polmaketa Aeronca L-3 • TN 27 fokker E III, RV-polmaketa park-fly • TN 28 vektra, RV-model z električnim pogonom v potisni izvedbi • TN 29 Eifflov stolp, 1 m visoka maketa iz vezane plošče • TN 30 maketa bagra CAT 262 • TN 31 RV motorni letalski model z električnim pogonom orion • TN 32 maketa hitre patruljne ladje SV Ankaran *Cena posameznega načrta, h kateri prištejemo poštne stroške 39 Ustvarjamo z barvami za tekstil Ivana Kovšca Nakupovalne vrečke iz blaga niso nobena novost, saj so jih uporabljale že naše babice. Za daljši čas smo podlegli modi plastičnih vrečk, toda zdaj se z veseljem (ali zaradi nuje) spet vračamo k takim iz naravnih materialov. Da bi bila naša vrečka nekaj posebnega in bi jo še raje uporabljali, jo lahko okrasimo na različne načine. Dva od teh sta predstavljena v tem članku. Vrečka z jabolki Potrebujemo (slika 1): • vrečko iz bombažnega blaga, ki jo lahko kupimo (na primer v Tediju) oziroma jo sešijemo sami iz stare prevleke za odejo ali blazino, prta, majice ipd., • likalnik, • barve za tekstil, • barvno paleto ali manjši krožnik, • večji in manjši čopič, • flomastre za blago, • papir za peko, • nekaj jabolk, • nož. Vrečko najprej zlikamo. Nato vanjo vložimo plast papirja za peko, da bo barva samo na želeni strani. Jabolka prerežemo na polovico in s čopičem na ravno površino nanesemo barvo, ki mora biti gosta (slika 2), da ne steče po blagu. Barve lahko tudi mešamo med seboj, da dobimo različne odtenke. Jabolko položimo na izbrano mesto in dobro pritisnemo (slika 3). Če odtis ni po naši želji, ga popravimo s čopičem (slika 4). Ko se barva posuši, detajle (na primer sredico) dokončamo s flomastrom za blago. 40 LX, junij 2022 Da bi bile barve čim bolj obstojne, jih moramo fiksirati. To storimo tako, da na vzorec, ki smo ga ustvarili, položimo papir za peko in po njem približno tri minute enakomerno vlečemo z likalnikom, nastavljenim na temperaturo za likanje bombaža. Kljub temu postopku smemo poslikano torbo (slika 5) prati v pralnem stroju pri temperaturi največ 40 °C. Zanimive vzorce dobimo tudi, če namesto jabolk uporabimo kako drugo sadje ali izrazito oblikovane liste rastlin oziroma dreves. Vrečka z lubenico Potrebujemo: • vrečko iz bombažnega blaga, • zeleno barvo za batik, • rdečo barvo za svilo, • kozarec vode, • sol in sodo bikarbono, • čopič, • vrvico, • dve plastični vrečki, • krožnik, • črn flomaster za blago. Za izdelavo te vrečke, ki je podobna velikemu kosu lubenice, bomo uporabili kombinacijo dveh tehnik: ožji spodnji zeleni del vrečke, ki bo ponazarjal lupino, bomo pobarvali z barvo za batik, za zgornjega širšega pa bomo uporabili rdečo barvo za svilo. Da preprečimo zlivanje rdeče barve z zeleno, uporabimo star trik. V malo vode raztopimo žličko soli in žličko sode bikarbone. Dobljeno raztopino s čopičem nanesemo na pas blaga, za katerega želimo, da ostane bel oziroma nepobarvan. Ko se bo nanos posušil, se barva res ne bo prijela nanj. Z raztopino premazani pas močno prevežemo z belo vrvico. Zgornji del bombažne vrečke, ki naj bi bil rdeč, zavijemo v plastično vrečko (slika 6), da ga med barvanjem spodnjega dela z zeleno barvo ne bi umazali. Ko končamo, pravkar pobarvani del zapremo v drugo plastično vrečko in z rdečo barvo pobarvamo še preostali del blaga (slika 7). Da bi dobili čim resničnejši videz lubenice, na rdeče pobarvano podlago s črnim flomastrom za blago narišemo pečke. Sledi še likanje vrečke prek peki papirja (kot v prej opisanem primeru), nato pa se z novo pridobitvijo že lahko odpravimo po nakupih (slika 8). LX, junij 2022 41 Izdelava mavčnih odtisov rastlin Jan Mraz Fosili (ali tudi okamnine, petrefakti oziroma paleontološki fosilni zapisi) so ostanki organizmov, ki so se v posebnih okoliščinah ohranili v naravi. Veda, ki se ukvarja z njimi, se imenuje paleontologija. Fosili pojasnjujejo, kako so se razvijala življenjska okolja in skupaj z njimi živi svet. Na podlagi teh spoznanj lahko predvidevamo tudi našo prihodnost. Prave fosile ustrezno opremljeni iščemo v naravi (slika 1), mavčne odtise rastlin, školjk ipd. pa je mogoče izdelati tudi doma (slika 2). Uporabni so kot zanimiv okras ali izvirno darilo. Gradivo • modelirna masa, • 500 g mavca ali alabastra, • 350 ml vode, • sveže ali suhe rastline oziroma njihovi deli. Orodje in pripomočki • merica in tehtnica, • žlica, nož in pinceta, • kuhinjski valjar, • podloga za valjanje, • plitva posoda oziroma škatla iz stiropora ali papirja nekoliko večje velikosti od načrtovanega izdelka (na primer 15 × 22 cm), • posoda za mešanje vode z mavcem, • peki papir ali trši papir, • fin brusilni papir. Izdelava Delovno površino zaščitimo s časopisnim papirjem in pripravimo vse potrebno z zgornjega seznama (slika 3). Na podlogi za valjanje razvaljamo kos modelirne mase tako, da bo plast debela približno 1 cm (slika 4). Obrežemo jo, položimo v plitvo posodo in z mokrimi prsti pogladimo po vsej površini (slika 5). 42 LX, junij 2022 Če nimamo primerne posode, lahko naredimo preprost okvir iz letvic ali dovolj debele robove kalupa oblikujemo kar iz modelirne mase in jih postavimo okoli razvaljane površine. Iz celih rastlin ali posameznih delov, ki jih položimo na maso, oblikujemo želeni motiv (slika 6). Priporočljivo je uporabiti dovolj čvrste rastline, da jih bomo pozneje lahko v celoti odstranili iz modelirne mase. Prek rastlinskega motiva položimo peki papir in s prsti enakomerno pogladimo po njem, da se listi in stebla dovolj globoko vtisnejo v modelirno maso. Nato papir previdno odstranimo (slika 7) in prostore med rastlinami po potrebi še nekoliko pogladimo z mokrimi prsti. Na koncu previdno odstranimo tudi vse rastline. Pri tem si pomagamo s konico noža, pinceto, zobotrebcem ipd. Dobljeni kalup (slika 8) moramo zdaj napolniti z mešanico mavca in vode v razmerju približno 1,4 : 1. Najprej v dovolj veliko posodo nalijemo vodo ter nato ob stalnem mešanju počasi in enakomerno dosipamo mavec, dokler ne dobimo srednje tekoče mase brez grudic in mehurčkov, s katero nato približno 3 cm na debelo prelijemo rastlinski motiv v posodi (slika 9). Pri tem delu se ne smemo preveč obotavljati, saj se mešanica razmeroma hitro strjuje. Za naš namen je uporaben mavec, ki ga prodajajo v tehničnih trgovinah, uporabimo pa lahko tudi kupljenega v hobijski trgovini, vendar je tisti običajno dražji. Mavec naj ne bo prestar, saj je potem še bolj krhek. Namesto njega lahko uporabimo tudi alabaster, ki je nekoliko trši. Po 4–5 urah sušenja kalup obrnemo tako, da je plast mavca spodaj. S prsti počasi odstranimo poso- LX, junij 2022 43 do oziroma škatlo in nato še modelirno maso, da se pokaže mavčni odtis (slika 10). Tako izdelani rastlinski fosil pustimo sušiti v suhem in zračnem prostoru še približno en teden. Nato po potrebi popravimo kakšno malenkost, s finim brusilnim papirjem zgladimo robove odlitka in ga po želji pobarvamo. Če želimo ohraniti belo barvo in doseči povsem gladko površino izdelka, nanj nanesemo nekaj plasti z vodo razredčenega navadnega lepila za les. Tako bo tudi manj dovzeten za vlago. Ker je mavec krhek, je odlitek občutljiv za mehanske poškodbe, kar moramo upoštevati pri izbiri najprimernejšega mesta zanj. Sadra – mavec – alabaster Mavec izdelujejo iz sadre – belega do prozornega minerala, ki pa je zaradi nečistoč običajno obarvan rahlo sivo, rjavo oziroma roza. V Evropi je približno 35 % vseh svetovnih nahajališč sadre, ki obstaja v različnih pojavnih oblikah, kot sta na primer selenit in puščavska roža (slika 11). Kemijsko je sadra sulfat dihidrat s formulo CaSO4x2H2O. Sestavljena je torej iz ene molekule kalcijevega sulfata CaSO4 in dveh molekul vode, ki sta kristalno vezani in tvorita 20,9 % celote. Sadra je edini naravni mineral, ki mu lahko s segrevanjem neskončnokrat odvzamemo vodo in mu jo nato spet dodamo. Ko sadra pri segrevanju odda 1,5 molekule vode, nastane mavec (kalcijev sulfat hemihidrat), ki vsebuje le 0,5 mola vode. Njegove lastnosti s pridom izkoriščajo že tisočletja. Stari Egipčani so mavec uporabljali pri gradnji piramid, Asirci pri vlivanju skulptur, Grki pa so sadro uporabljali kot nadomestek stekla. Mavec je zelo primeren za odlitke, saj se mavčna malta med strjevanjem nekoliko razširi ter zapolni še tako majhne pore in razpoke, ob koncu procesa strjevanja pa se malce skrči in odstopi od sten kalupov ter zadrži reliefno strukturo kalupa. Zaradi vsebnosti kristalne vode so izdelki iz njega požarno odporni in odlični regulatorji vlage v prostoru, saj odvečno vlago zaradi svoje strukture vežejo nase, ob pomanjkanju pa jo sproščajo. Z žganjem naravnega mavca dobimo alabaster, ki je zelo drobnozrnata in zelo bela oblika sadre. Ime naj bi dobil po kraju Alaboston v Egiptu, kjer so ga menda najprej odkrili. Zaradi večje trdnosti se uporablja predvsem v gradbeništvu. Poleg belega poznamo še črni alabaster, ki ga najdemo samo v ZDA, Italiji in Kitajski, ter kalcitni alabaster (alabaster-oniks), ki je težji od alabastra kot oblike sadre, precej trši in odporen proti vodi. Ker je po videzu podoben marmorju, se uporablja za izdelavo skulptur, kopalniških elementov (umivalniki, police,..), dekorativnih elementov ipd. Sadro v vseh pravkar naštetih pojavnih oblikah zaradi njenih dobrih lastnosti uporabljajo na številnih področjih, kot so: • gradbeništvo (proizvodnja cementa, proizvodnja mavca za omete, malte, mavčne plošče (slika 12), zidake, talne estrihe ipd.), • živilska industrija (dodatek pri vrenju piva, polnila za testenine, sladoledu, hamburgerjih …), • medicina (za mavčne obloge ter zobne zalivke in proteze); (slika 13), • filmska industrija (za snežne učinke ipd.), • poljedelstvo (regulira pH v zemlji in jo prezračuje), • živinoreja (preprečuje vonj po urinu), • kiparstvo. Viri in literatura • Mag. Tomi Gominšek, članek, bilten »Modra stran«; tretje četrtletje, leto 2007, str. 6–9. • Boris Aberšek: Tehnologija in obdelava gradiv; Didakta, 1995, str. 43–47. • Jurij Lučovnik: Od žareče krogle do človeka; Didakta, 1995. • Bogdan Jurkovšek, Tea Kolar-Jurkovšek: Fosili Slovenije; Geološki Zavod Slovenije, 2021. • P. W. Atkins, M. J. Frazer, M. J. Clugston, R. A. Y. Jones: Kemija, zakonitosti in uporaba; Tehniška založba Slovenije, 1995, str. 271–275. • kemija.net/slovarcek/2731 44 LX, junij 2022 LETNO ABECEDNO VSEBINSKO KAZALO TIM 2021/2022 Avtomobilsko modelarstvo in maketarstvo • Model avtodvigala 10/30 (priloga) • Model vespe iz vezane plošče 4/2 • Model vozila Smart fortwo 3/7 • Modeli vozil iz masivnega lesa 8/16 • Starodobnik iz pločevine in lesa 1/13 • Škatlasta vozila 9/17 Elektronika, elektrotehnika, računalništvo in telekomunikacije • Arduinski SREČNO (in uporaba polj) 4/30 • Elektronski odganjalnik komarjev 7/36 • Gledam te v oči 7/32 • Hologram na prenosnem telefonu 2/31 • Izdelajmo nočno lučko 4/27 • Kako pripravimo tekočino za spajkanje 7/35 • LED vilinska palica 6/40 • Mover 02 3/34 • Naprava za osvetlitev zunanjih površin 5/32 • Naprava za spremljanje nivoja morske vode 2/36 • Opozorilnik čezmernega hrupa 1/30 • PID-krmiljenje pečice 5/34 • Praznična drevesca in električna energija 4/47 • Prikazovalnik besedil 6/28 • Pustna maska – roboslon 6/35 • Ročna svetilka na magnetno energijo 10/33 • Smerokaza in zavorna luč za kolo 8/34 • Štoparica z LED-diodami 3/36 • Učilo za razumevanje delovanja (preprostih) električnih vezij 9/34 • Vrteča se LED-smrečica 4/32 • Začasno stojalo za spajkalnik 6/32 Igrače in učni pripomočki • Akrobati 2/27 • Bumerang 5/9 • Butaj za kamišibaj (2. del) 1/24 • Dejavnosti za predšolske otroke 2/39 • Gugalni konjiček 2/21 (priloga) • Igrača iz odpadnih gradiv za hišnega ljubljenčka 3/44 • Mačji praskalnik 6/24 • Miselna reševanka iz žice 1/34 • Miselna reševanka škarje 7/30 • Model otroškega igrišča – gugalnica in tobogan 1/21 • Piklerjev trikotnik 6/17 • Poskus s kroženjem zraka 5/30 • Slikar 6/44 • Starodavna kraljevska igra iz Ura 3/22 • Učilo za razumevanje delovanja (preprostih) električnih vezij 9/34 • Vaša prva marioneta 8/22 • Vlakec iz masivnega lesa 5/18 • Voziček za urjenje hoje 9/30 (priloga) • Vrtni domino 10/26 Izdelek za dom • Adventni svečnik 3/11 • Izdelajmo nočno lučko 4/27 • Izrezljana stenska ura 2/28 • Jaslice 4/13 • Mačji praskalnik 6/24 • Mozaik z motivom delfina 3/28 (priloga) • Oglasna tabla iz plutovinastih zamaškov 3/20 • Prikazovalnik besedil 6/28 • Ptičja krmilnica 3/30 • Regal za začimbe 2/18 • Rezalnik okroglih steklenih predmetov 8/30 (priloga) • Samogradnja fotografskega stojala za ozadje 9/23 • Sezuvalnik 7/24 • Solnica 5/20 • Stojalo za pametni telefon 5/27 • Svečnik iz pločevine 2/24 • Voščene krpe 7/38 • Žepni koledarček 4/24 • Žlica za obuvanje iz akrilnega stekla 9/20 Ladijsko modelarstvo in maketarstvo • Diorama ladje HMS Victory 9/2 • Maketa dvojambornega topa 4/6 (priloga), 5/4, 6/6, 7/6 • Maketa presežnikov v Hamburgu 2/6 • Model čolna na radijsko vodenje 6/2 (priloga) • Model trijambornice Vladar morij 1/2 (priloga), 2/2 • Model začetniške jadrnice Ponirek 10/20 • Model zračnega čolna Hakuna 3/2 (priloga) • Rex – Sic transit gloria mundi 10/2 LX, junij 2022 Letalsko modelarstvo in maketarstvo, zmaji • Drsalec F7U cutlass iz penastega materiala 8/19 • Izdelava reber v paketu 7/14 • Maketa presežnikov v Hamburgu 2/6 • Model lovskega letala M-15 Eagle iz deprona 5/2 (priloga) • Pregled modela pred poletom 10/13 • Timotej – prosto leteči model kategorije F1H 7/11 (priloga), 8/5, 9/6 (priloga), 10/10 • Vektron – RV-model jadralnega letala s pomožnim motorjem 10/5 (priloga) • Vgradnja RV-sistema za prekinitev trajanja leta 10/12 • Začetniški model dvokrilnika iz vezane plošče 1/5 • Zmaj – prva letalna naprava 2/III Male železnice • Idejna zasnova makete 1/18 • Kamnolom 4/18 • Kilometrski kamni 4/18 • Krmilni pult 6/14 • Lopa za orodje 7/22 • Maketa presežnikov v Hamburgu 2/6 • Most 3/14 • Napajalni sklop 6/14 • Nivojske plošče 2/10 • Orodje in gradivo 1/18 • Osnovna plošča 2/10 • Ožičenje proge 5/12 • Posipni material in drobnarije 8/14 • Premikalni mehanizem 9/11 • Priprava načrta makete 1/18 • Pritrditev makete na steno 2/10 • Visoko rastje 9/11 • Vrt z uto ob progi 10/15 • Železniška proga 2/10 Modelarstvo in maketarstvo, orodje, tehnike, nasveti • Izdelava drobnih predmetov za dioramo 2/14 • Izdelava kamnitega in opečnatega zidu iz lepenke 1/10 • Kako pravokotno odžagati cev 5/24 • Kako pripravimo tekočino za spajkanje 7/35 45 • Maketa hišice na Drini 6/10, 7/18, 8/10, 9/14 • Maketa presežnikov v Hamburgu 2/6 • Maketa Retovja pri Vrhniki 4/16 • Makete starih čebelnjakov 1/III • Modelarstvo od nekdaj spodbuja razvoj znanosti in tehnike 8/2 • Nega in konserviranje starejših lesenih predmetov 2/16 • Odlagalnik za sekundna lepila 10/18 • Rezalnik okroglih steklenih predmetov 8/30 • Samogradnja fotografskega stojala za ozadje 9/23 • Velika diorama – realistična predstavitev prostora in dogodkov 5/16 • Začasno stojalo za spajkalnik 6/32 Nagradna uganka za bistre glave • Nekatere najzanimivejše diorame 5/16 • Nojevo velikonočno jajce 8/42 • Ogljikovodiki 2/47 • Pameten za dva 3/7 • Podvojitev kocke ali deloški problem 8/47 • Praznična drevesca in električna energija 4/47 • Recikliranje PET 3/40 • Retovje pri Vrhniki 4/16 • Rex – Sic transit gloria mundi 10/2 • Rezalnik okroglih steklenih predmetov 8/30 • Sadra – mavec – alabaster 10/44 • Starodavna števila Majev 7/47 • Tribok – predhodnik sodobnega topništva 3/III • Uporaba šablon 9/7 • Velika števila 1/47 • Vibracijski brusilnik IE-AJ12-300 9/33 • Visoko leteči ruski princ 9/III • Zgodovina konzerv 9/38 • Zlato in zlate palice 4/20 • Zmaj – prva letalna naprava 2/III • 1/47, 2/47, 3/47, 4/47, 5/47, 6/47, 7/47, 8/47, 9/47, 10/47 Naravoslovni poskusi Na kratko • Absolutna ničla in zima 5/47 • Ali ste vedeli? 4/46 • Arhimedov vijak – še dandanes široko uporabljani antični izum 6/III • Avtožiro – križanec med letalom in helikopterjem 8/III • Bumerang 5/9 • Čebelji vosek 7/39 • Dolga zgodovina kratkočasne igre 3/22 • Domino 10/47 • Dženg He – veliki kitajski pomorščak in raziskovalec 5/III • Električna krožna žaga IE-CS1500 7/25 • Električna vbodna žaga IE-JS710 6/20 • Električni skobeljnik IE-EP82-750 10/29 • Enakost po razrezu ali »šivilja in škarjice« 9/47 • Grški ogenj – izginula tehnološka novotarija 10/III • Hanojski stolpi 3/47 • Hezarfen Ahmed Čelebi in njegov (vprašljivi) prvi medcelinski polet 4/III • Hologram na prenosnem telefonu 2/31 • Jesenski palčki 2/42 • Kratka zgodovina pletarstva na Slovenskem 7/27 • Lagari Hasan Čelebi – prvi potnik z raketo 7/III • Maketa presežnikov v Hamburgu 2/6 • Makete starih čebelnjakov 1/III • Matematično zimsko veselje 6/47 • Modelarstvo od nekdaj spodbuja razvoj znanosti in tehnike 8/2 46 • Avokado nekoliko drugače 1/44 • Čudežni pesek 3/33 • Dejavnosti za predšolske otroke 2/39 • Hologram na prenosnem telefonu 2/31 • Poskus s kroženjem zraka 5/30 • Poskus z elektrostatiko 4/3 • Poskusa s svečo 2/34 • Poskusi s površinsko napetostjo 1/33 • Trik s kladivom in ravnilom 9/37 • Zdaj odprti, zdaj zaprti 4/44 Raketno modelarstvo in maketarstvo • Izstrelitev amaterske rakete v stratosfero 7/2 • Lagari Hasan Čelebi – prvi potnik z raketo 7/III • Maketa presežnikov v Hamburgu 2/6 Reportaža • Maketa presežnikov v Hamburgu 2/6 • Makete starih čebelnjakov 1/III • Uvodnik 1/1, 2/1, 3/1, 4/1, 8/1, 9/1, 10/1 • Velika diorama – realistična predstavitev prostora in dogodkov 5/16 Timova priloga • Dvojamborni topo – TIM 4 • Gugalni konjiček – TIM 2 • Model avtodvigala – TIM 10 • Model čolna na radijsko vodenje – TIM 6 • Model lovskega letala M-15 Eagle iz deprona – TIM 5 LX, junij 2022 • Model trijambornice Vladar morij – TIM 1, TIM 2 • Model zračnega čolna Hakuna – TIM 3 • Mozaik z motivom delfina – TIM 3 • Rezalnik okroglih steklenih predmetov – TIM 8 • Timotej – prosto leteči model kategorije F1H – TIM 7, TIM 9 • Vektron – RV-model jadralnega letala s pomožnim motorjem – TIM 10 • Voziček za urjenje hoje – TIM 9 Za spretne roke • Avokado nekoliko drugače 1/44 • Božični angel 4/42 • Čebelice na satju 9/42 • Izdelava mavčnih odtisov rastlin 10/42 • Izdelava voščilnic z zračnim peresom 4/36 • Izdelki iz morskega stekla 1/40 • Jesenski palčki 2/42 • Knjižna kazalka iz bakrene žice 3/17 • Košarica iz preje 3/39 • Lesena vazica z epruveto 9/28 • Lesene sestavljanke 9/26 • Leseni obesek za verižico ali ključe 8/28 • Lovilnik sanj 10/36 • Model otroškega igrišča – gugalnica in tobogan 1/21 • Nakit iz odpadnih plastenk 3/40 • Naredimo rojstnodnevno pinjato 7/41 • Nojevo velikonočno jajce 8/42 • Novo življenje praznih konzerv 9/38 • Obeski iz filca 9/45 • Ogrlice iz lesenih kroglic 9/40 • Okrasitev plastičnih lončkov s trsjem 7/44 • Pletenje košaric s predšolskimi otroki 7/26 • Podstavek za pirh ali svečo 8/26 • Pomladni venček 6/46 • Posodice iz modelirne mase 5/42 • Praznični okraski iz lesenih kolutov 4/39 • Preprosta okrasitev lesenega pladnja 6/42 • Recikliramo – kit in riba 1/38 • Sešijte si peresnico 8/44 • Slika iz gumbov 7/40 • Slikar 6/44 • Stolčki iz žičnih košaric od penine 5/40 • Škatlica za lističe iz odpadnih gradiv 1/28 • Šopek sivke iz krep papirja 2/44 • Ustvarjamo z barvami za tekstil 10/40 • Ustvarjanje iz školjk, polžev, naplavin in kamenčkov 1/36 • Valentinova škatlica iz lesa 6/22 • Veseli lončki 5/45 • Vodni mlinček 7/28 • Z motivi zajcev okrašeni kamni 8/40 • Zdaj odprti, zdaj zaprti 4/44 • Zimski mobil 5/37 • Zlata palica iz valovite lepenke 4/20 Nagradna uganka za bistre glave Domino Kdo ne pozna igre domino, saj je ena najbolj razširjenih družabnih iger? Verjetno pa ne veste, da so jo Kitajci igrali že na začetku 12. stoletja. K njim je prišla iz Indije, kjer pa niso uporabljali ploščic, temveč kocke. Igro je v Evropo najbrž prinesel slavni beneški trgovec in raziskovalec Marco Polo. Z njo so si sprva krajšali čas na dvorih in v samostanih. Ker so bile ploščice za premožnejše igralce izdelane iz slonovine (slika 1), so jih hudomušno imenovali »koščene ploščice«. Šele v 18. stoletju se je igra razširila med »navadno« ljudstvo, saj so ploščice začeli izdelovati iz lesa, zato so bile zaradi nizke cene dostopnejše. Obstaja pa tudi različica s 45 ploščicami – t. i. véliki domino, kjer je na posameznem polju od 0 do 8 pik. Domino lahko igrata dva ali več igralcev, ki si razdelijo po pet ploščic, preostale na mizi pa ostanejo za »kupovanje«. Podrobnejših pravil nima smisla razlagati, ker so splošno znana. Zmaga tisti, ki prvi ostane brez ploščic. Manj znano je, da je ploščice za domino mogoče uporabiti tudi za matematične igrice. Pri eni izmed njih, ki se imenuje magično okno (slika 2), je treba štiri ploščice postaviti v kvadrat z notranjo odprtino tako, da je na vseh treh poljih vzdolž posamezne stranice kvadrata enaka vsota pik. Primer na sliki 2 ima magično vsoto 9. Vaša tokratna naloga je, da izmed 24 ploščic ki so ostale (štiri s slike 2 so že porabljene), oblikujete še dve postavitvi štirih ploščic z magično vsoto 10. Izmed pravilnih rešitev, ki jih boste najpozneje do 26. avgusta 2022 po navadni ali elektronski pošti poslali v uredništvo (naslova najdete v kolofonu na strani 48), bomo izžrebali tri prejemnike lepih knjižnih nagrad. Pravilni rešitvi in rezultati žrebanja bodo objavljeni v septembrski številki Tima. Rešitev nagradne naloge iz prejšnjega Tima: Če dobro pomislite, ime igre domino ne zveni prav nič kitajsko, še manj indijsko. Dejansko izvira iz Francije. Po eni od razlag so jo tako poimenovali menihi cistercijani, ki imajo oblačilo v beli in črni barvi; nekateri trdijo, da ime igre izvira iz latinske besede dominus – gospod (ker so jo najprej igrali »gosposki« ljudje), spet drugi pa pravijo, da je dobila ime po pustni maski v dveh barvnih nasprotjih (črno – belo). Igro domino največkrat sestavlja 28 ploščic z razmerjem stranic 1 : 2. Od tega je 21 ploščic z 0–6 pikami ter sedem »toplarjev« oziroma ploščic z enakim številom pik na obeh poljih (ena ima obe polji prazni). Izžrebana prejemnika knjižne nagrade za pravilno rešitev sta: Neža Mohorčič in David Brenk. Nagrajencema čestitamo! NAROČITE SE NA REVIJO TIM! TIM je revija za tehniško ustvarjalnost in je edina tovrstna publikacija v Sloveniji. Namenjena je predvsem mladim, pa tudi vsem tistim, ki jih zanimajo naravoslovno-tehnične in tehnično-športne teme, letalsko, ladijsko, avtomobilsko ali raketno modelarstvo, male železnice, plastično maketarstvo, konstruktorstvo, fotografija, elektronika, robotika ipd. Zanimive prispevke z naštetih področij dopolnjujejo različno zahtevni načrti ter napotki za izdelavo najrazličnejših uporabnih izdelkov iz lesa, papirja, plute, kovine, akrilnega stekla, naravnih gradiv itn., velik pomen pa revija namenja tudi koristni izrabi odpadnih gradiv. TIM izhaja med šolskim letom, tj. od septembra do junija, in sicer 5. v mesecu. Cena posameznega izvoda v redni prodaji je 3,75 EUR (z vključenim DDV), naročniki pa imate 10 % popusta, tako da celoletna naročnina za 10 številk znaša samo 33,75 EUR oz. za tujino 50 EUR (z vključenim DDV). Revijo prejemate po pošti na svoj naslov, deležni pa ste še nekaterih drugih ugodnosti. Več informacij najdete na spletni strani www.zotks.si/zalozba/revija-tim Naročilnica za revijo TIM je na hrbtni strani tega oglasa. Vsebinsko kazalo • Uvodnik 1 • Rex – Sic transit gloria mundi 2 • Vektron – RV-model jadralnega letala s pomožnim motorjem 5 • Timotej – prosto leteči model kategorije F1H (4. del) 10 • Maketa ozkotirne železnice (10. del) 15 • Odlagalnik za sekundna lepila 18 • Začetniški model jadrnice Ponirek 20 • Vrtni domino 26 • Model avtodvigala 30 • Ročna svetilka na magnetno energijo 33 • Lovilnik sanj 36 • Ustvarjamo z barvami za tekstil 40 • Izdelava mavčnih odtisov rastlin 42 • Nagradna uganka za bistre glave 47 Grški ogenj – izginula tehnološka novotarija Za prihodnje številke Tima pripravljamo: • Model polpriklopnika iz masivnega lesa • Dvoranski prosto leteči model Ventus • Namizni studio za fotografiranje majhnih predmetov • Vozilo na pogon zraka iz napihnjenega balona Izdajatelj: Zveza za tehnično kulturo Slovenije Zaloška 65, 1000 Ljubljana, p. p. 2803 telefon: (01) 25 13 743, faks: (01) 25 22 487 spletni naslov: www.zotks.si e-pošta: info@zotks.si TRR: SI56 6100 0000 5312 940 (Delavska hranilnica, d. d., Ljubljana) Za izdajatelja: Jožef Školč Glavni in odgovorni urednik revije TIM: Matej Pavlič Telefon: (01) 4790 220 e-pošta: matej.pavlic@zotks.si, revija.tim@zotks.si Uredniški odbor: Jernej Böhm, Jože Čuden, Mija Kordež, Igor Kuralt, Aleksander Sekirnik, Roman Zupančič Lektoriranje: Irena Androjna Mencinger Računalniški prelom: Studio Čooden, Miha Čuden, s. p. Tisk: Schwarz print, d. o. o. Naklada: 1600 izvodov Naročnine in oglaševanje: Telefon: (01) 25 13 743, faks: (01) 25 22 487 spletni naslov: www.zotks.si/zalozba/revija-tim e-pošta: revija.tim@zotks.si Revija TIM izhaja med šolskim letom, tj. od septembra do junija, in sicer 5. v mesecu. Cena posameznega izvoda v redni prodaji je 3,75 EUR, naročniki pa imajo 10 % popusta, tako da celoletna naročnina za 10 številk znaša 33,75 EUR oz. za tujino 50 EUR (v vse cene je že vključen DDV). Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost spada revija med proizvode, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 5 %. Izid revije je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domačih poljudnoznanstvenih periodičnih publikacij. Brez pisnega dovoljenja Zveze za tehnično kulturo Slovenije so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Uredništvo in avtorji ne prevzemajo odgovornosti za neuspele izdelke in morebitne poškodbe pri gradnji projektov po objavljenih načrtih. NAROČAM REVIJO TIM Letna naročnina za 10 številk: 33,75 € Ime in priimek: Naslov: Poštna št. in kraj: E-pošta: Datum: Telefon: Podpis*: *Če je naročnik mladoletna oseba, mora naročilnico podpisati eden od staršev oziroma njegov zakoniti zastopnik. Naročilo velja do pisnega preklica. Naročnino boste poravnali po prejemu položnice. Čitljivo izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Zaloška 65, 1000 Ljubljana. Naročilo lahko opravite tudi po telefonu 01/25-13-743 ali e-pošti (revija.tim@zotks.si). Za morebitne dodatne informacije pokličite na telefonsko številko 01/4790-220. Zveza za tehnično kulturo Slovenije se obvezuje, da bo podatke iz te naročilnice hranila in varovala v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, ter tako, da ne bo prišlo do njihovih morebitnih neupravičenih razkritij nepooblaščenim osebam. 13 11 12 34 15 1 14 34 16 28 24 30 32 31 26 22 33 29 27 23 31 32 25 21 34 30 33 9 19 10 20 3 29 18 17 28 15 27 26 16 13 2 4 18 25 24 9 8 23 8 7 5 50 7 A 810 19 22 10 14 6 21 17 20 A-A 12 6 5 110° 4 460 1350 3 2 A 5° 11 1 52 Vektron – RV-model jadralnega letala s pomožnim elektromotorjem Konstruiral in risal: Matej Ogrinec Merilo načrta: 1 : 2 620 Tim 10, junij 2022 | © ZOTKS, 2022 — Fotokopiranje načrta je dovoljeno samo za osebne potrebe in za namene izvajanja pouka. 5 4 6 3 7 1 13 9 28 11 30 21 19 20 16 20 21 29 16 22 6 17 13 14 24 31 15 10 30 25 16 18 19 24 18 14 23 17 8 26 2 Podatki o modelu dolžina: 270 mm višina: 180 mm širina: 92 mm (brez ročic) 27 b 25 27 a Model avtodvigala 15 22 Konstruiral: Anton Pavlovčič Risal: Matej Pavlič Merilo: 1 : 1 12 28 29 5 4 9 3 11 1 10 2 12 26 27 a 27 b 8 7 Tim 10, junij 2022 | © ZOTKS, 2022 — Fotokopiranje načrta je dovoljeno samo za osebne potrebe in za namene izvajanja pouka.