E. K.: Zvezdi.
651
spominjal se je mladih, prolih dni, spominjal se dobrot, ki jih delila, ljubezni vroe, s ktero ga ljubila . . .
Nad vas je tiha no razpela krila . . Nad grobi tam trepeejo alujke, na krie lije luna bledi svit . . . Osvital svit je lice bledo mou, in lesketala v svitu tam se solza na licu je pobonega molilca . . .
In v noi tihi el je iz vasi . . . Priel je tiho tiho je odel . . . Le mati gledala ga iz viin je. Z zaupanjem v viine gledal sin je .
Dolenc.
Zvezdi.
v
nebo oi upiram, kjer zvezde se are, po njih, po njih mi uti in misli koprne.
Iz solzne te doline se dviga misli vzlet, svetlobo isker arkih popil bi rad pogled.
Iz arkov srebrobledih bi ital rad mi duh, kako tam vesele se in sluijo si kruh.
Velja li tam lovenost, velja li tam srce ? se tam li kaj o srei, zemljanom tuji, ve ?
Ti zvezda migljajoa, v te vpiram rad oi. A ti ne glej sem doli, ne ii tu ljudi.
Na tebi morda cvete svobode zlati maj, in morda je vresnien na tebi bratstva raj.
Ne glej zato predolgo, ti zvezda, sem v na kraj! Lahko bi raj ocvetel, pobledel tvoj sijaj . . .
E. K.
43*
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si