Rojena v prejšnjem stoletju
JOSIPINA BIZJAK, ne najsta-rejših krajank Bežigrada, bi si lahko čez štiri leta zaslužila že drugo pokojnino. 36 let je mi-nilo, odkar se je ne preveč ve-sela poslovila od Tobačne to-varne v Ljubljani, kjer je pustila 40 delovnih let. Pa se je hitro navadila novega življenja. Tudi doma je imela veliko dela z vrtom, gospodinjstvom, ter s svojimi nečaki, pranečaki in prapranečaki. Prav ste prebra-li, Josipina ima namreč v rojst-nih podatkih napisano še prejšnje stoletje.
Rodila se je 18. aprila 1891 v majhnem kraju Grobišče blizu Postojne. Ker je bilo v družini več otrok, se je že s 13. leti podala s trebuhom za kruhom. Njena edina popotnica - nekaj razredov Ijudske šole - jo je najprej pripeljala za gospo-dinjsko pomočnico k Ijubljan-skim družinam. Leta 1908 pa se je zaposlila v Tobačni tovar-ni. »V službo me je priporočila družina, pri kateri sem delala,« se spominja Josipina. »Zelo so me imeli radi. Pojdi služit, so mi rekli, ti bo zelo prav prišlo. ker boš imela svojo pokojnino. Takrat je bilo v Tobačni tovarni 2500 delavk in le 300 moških. Prve tri mesece sem zaslužila
po krono na dan, ker sem se šele učila. Skupaj s sodelavko sva izdelovali cigare. Jaz sem napravila svitek iz narezanega tobaka, ona pa je to »tobačno pupo«, kot smo imenovale svi-tek, zavila v cel tobačni list.
Joalplna Blz/ak
Ker še nisem bila tako spretna, so mi velikokrat pomagale sta-rejše ženske. Po treh mesecih sem imela že redno plačo, ki je znesla tudi do treh kron na dan« Z leti - po prvi vojni, ko je manjkalo pisarniških moči,
so premestili Josipino v pisar-no, v ekonomat, kjer je ostala do upokojitve. »Ne, poročilase nisem pa nikoli,« pravi Josipi-na. »Veste, ženska je vedno sužnja moškemu.« V Einspie-lerjevi ulici 25, kjer stanuje že 44 let, je živela nekaj let pri njej tudi sestrina družina, med dru-go vojno pa je našel zatočišče pri njih tudi ilegalec. Nikoli ji ni dolgčas. Njena kuhinja je pra-va delavnica domačih rezan-cev, zdravega jabolčnega kisa, papirnatih škrnicljev. Prav vse zna sama postoriti, celo nov ročaj za nož si je sama iztesala iz letvic starega zabojčka.
In kakšen je njen recept za dolgo in pestro življenje? »Človek mora biti pošten in delaven. V delu je rešitev za vse težave,« pravi Josipina. In hrana? »Bolje manj kot pre-več, raje zelenjava in sadje kot meso.«
Zdaj, ko so dnevi še lepi, se Josipina velikokrat odpravi po gobe. »Kakšnih 15 vrst jih po-znam,« pravi. Morda jo boste srečali na Šišenskem hribu ali na Brezovici. Prijazna ženica z veselimi očmi in ukrivljeno pa-lico, ki ji pomaga nositi leta po svetu - ta bo prava.
VIDA PETROVČIČ