S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE bi namreč lahko bila obsojena na odvzem celo- tnega premoženja in 10 let prisilnega dela, toda v njeno korist je pričala vrsta oseb (tudi Lydia Beil), ki jim je bila v času nacističnega preganja- nja nesebično pomagala. Winifredin odvetnik je na procesu dovolj prepričljivo 'dokazal', da njen odnos s Hitlerjem nikoli ni bil političen, ampak izrazito oseben, skratka povsem neproblemati- čen prijateljski odnos, ki da je izviral še iz časov, ko Hitler ni bil na oblasti. Na tej točki se da razložiti fascinacija, ki je pri- šla do izraza v znanem dokumentarnem filmu Hansa Jürgena Syberberga (1975). Podobno kot v intervjuju, ki ga je leta 1945 dala slovitemu Kla- usu Mannu, je Winifred v Syberbergovem filmu pred kamero več ur opisovala Hitlerja kot velike- ga človeka. Iz enako načelnih razlogov, kot se je v času nacizma zavzemala za preganjane, je na Syberbergovo vprašanje, kakšen odnos ima do Hitlerja trideset let po njegovi smrti, brez pomis- lekov odgovorila: »Poznala sem ga od leta 1923 do 1945, to je dvaindvajset let. V teh dvaindvaj- setih letih me ni nikoli razočaral.« Za Winifred je Hitler ostal dobri prijatelj Wolf, na katerega se je lahko vedno zanesla, za nepojmljive nacistične zločine pa so bili po njenem mnenju odgovorni zlasti Bormann, Himmler in Streicher. Winifred je v Syberbergovem filmu izpadla kot ženska, ki je od samega začetka paktirala z zlom, od katerega pa se - vsem zgodovinskim dejstvom navkljub - za nobeno ceno ne želi jav- no distancirati. Toda knjiga Brigitte Hamann je upravičeno pokazala, da Winifred v osnovi ni bila zgolj slaba in zla. Njeno ločevanje med Hi- tlerjem in nacionalsocializmom je bilo sicer po- polnoma nesmiselno, toda subjektivno gledano je bilo razumljivo in častno. Janez Cvirn DIAGONALE, TROMEJE IN POPOTNIK Zbornik Janka Pleterskega, uredila Oto Lutliar in Jurij Perovšek, Založba ZRC, Ljubljana, 2003, 666 strani. Navdušeni pohodnik dr. Janko Pleterski je v le- tih 1974-1976 prehodil jugoslovansko diagonalo od italijansko-avstrijsko-jugoslovanske do bolgar- sko-grško-jugoslovanske tromeje v treh etapah. Urednika Zbornika Janka Pleterskega, Jurij Perov- šek in Oto Luthar, ki sta razvrstila prispevke po temah glede na različna področja, s katerimi se je akademik dr. Pleterski ukvarjal in se še ukvarja, pa sta uredila zbornik v osmih 'etapah' oziroma vsebinskih sklopih. Že samo to dejstvo govori o raznolikosti problemov, ki so mučili njegov znan- stveni duh. Osem sklopov se tudi harmonično ujema z osmimi križi, ki jih ima na hrbtu eden izmed najvidnejših slovenskih zgodovinarjev. Na samem začetku obsežnega kolaža s sede- minštiridesetimi prispevki imamo priložnost, da odkrijemo Janka Pleterskega - človeka: dečka gozdovnika, adolescenta na promenadi, sred- nješolskega levičarskega aktivista, partizana na spominski fotografiji, zapriseženega 'trekerja' in sodelavca v raznih institucijah: od Oddelka za zaščito naroda za Slovenijo, zunanjega ministr- stva, Inštituta za narodnostna vprašanja pa vse do Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. In če bi dobesedno upoštevali staro modrost, da moramo soditi ljudi po njihovih de- lih, potem bi se takšno 'sojenje' pri Pleterskem zavleklo v nedogled. Njegovo pero, tako zgo- dovinopisno kot publicistično, je poznalo malo počitka. Vida Deželak Barič je v opisu njegove življenjske poti poudarila predvsem tri področja njegovega dela: zgodovina koroških Slovencev v 19. in 20. stoletju, iz česar je tudi diplomiral in doktoriral, splošna narodnopolitična zgodovi- na, vezana predvsem na zadnja desetletja habs- burške monarhije, ter raziskovanje nacionalnega vprašanja v jugoslovanski revolucionarni teoriji in praktični izvedbi, kar je bilo značilno za po- vojno obdobje. V devetdesetih letih pa se je ob- sežneje posvetil obdobju druge svetovne vojne. Piko na i je dodala Nataša Stergar, ki je naredila hvalevredno uslugo vsem raziskovalcem orne- VSE ZA ZGODOVINO 109 ZGODOVINA ZA VSE leto XI. 2004, št. 1 njenih zgodovinopisnih področij in uredila po- drobno bibliografijo njegovih del. Trasa 'dolgega pohoda' Janka Pleterskega iz sedemdesetih let 20. stoletja do neke mere geo- grafsko umešča njegovo ustvarjanje in s tem tudi dotični zbornik, ki je že v drugem pomenskem sklopu zakoračil proti jugovzhodu in se posvetil južnoslovanski zgodovini do 19. stoletja. To po- glavje je odprl njegov nekdanji kolega s Filozof- ske fakultete Ignacij Voje z zapisom o delu zgo- dovinarja Gregorja Čremošnika (1890-1958) v dubrovniškem arhivu in o pomenu njegovih pri- spevkov k zgodovini srednjeveškega denarnega sistema na Balkanu. Naslednji članek ostaja naja- dranu, čeprav nekaj stotin kilometrov severneje. Darko Darovec, Dean Krmac in Eva Podovšovnik so se lotili zahtevne demografske analize Kopra v 16. stoletju. Pri tem so izkoristili bogato arhiv- sko dediščino župnijskih matičnih knjig v Istri, kakršno ima le malo evropskih regij. Poleg tabel, ki natančno prikazujejo demografske kazalce, so priobčili še popoln seznam priimkov iz prve matične knjige koprske župnije in rekonstruk- cijo števila družinskih jeder. Obširnejši časovni razpon si je privoščil Matjaž Klemenčič s simpa- tičnim pregledom zgodovine Makedonije in Ma- kedoncev od naselitve Slovanov pa vse do rosno mladega 21. stoletja. Ljubitelji vizualnih prikazov zgodovine mu bodo gotovo hvaležni za nazor- ni kartografski dodatek. Glede na sloves Pleter- skega na nekdanji jugoslovanski zgodovinarski sceni je povsem razumljivo, da so pri ustvarjanju zbornika sodelovali tudi zgodovinarji iz dežel nekdanje Jugoslavije. Tako je dalmatinski pro- fesor na Filozofski fakulteti v Zadru Josip Vran- detič slovenski javnosti predstavil prepire v tro- girski razsvetljenski srenji v sedemdesetih letih 18. st. glede 'dalmatinske nacije' in vloge antičnih Ilirov, ki so jih imeli za svoje slavne prednike. Pri- spevek vsekakor meče zanimivo luč na protona- cionalno uporabo izraza 'Ilir' v tem prostoru in povezuje dalmatinske zdrahe z nasprotjem med tistimi razsvetljenci, ki so zagovarjali monarhijo (Voltaire, Montesquieu), in tistimi, ki jim je bila ljubša republika (Rousseau). Tretji, najobsežnejši pomenski sklop, zajema obdobje od 19. stoletja do prve svetovne vojne. Začenja ga hrvaški zgodovinar Petar Korunič, ki se je veliko ukvarjal tudi z zgodovino slovensko- hrvaških odnosov. V teoretsko usmerjeni razpra- vi o hrvaškem nacionalnem programu za časa prelomnega leta 1848 je vzel pod drobnogled strukturo tega programa s posebnim poudarkom na modernizaciji in družbenih spremembah. Kljub podrobni analizi v njegovem delu ni zasle- diti nekaterih ključnih problemov konkretnejše narave. Nejasno ostaja, ali je bila zahteva sabora 1848 po priključitvi dela slovenskega teritorija hrvaški kraljevini v službi hrvaške nacionalne in- tegracije ali pa bi jo lahko obravnavali kot izraz politične zveze z ostalimi jugoslovanskimi naro- di. In ko smo že pri zvezah: Janez Cvirn je podal kratek prikaz razvoja društev na Štajerskem v le- tih 1815- 1880, v katerem je nazorno prikazal, da so imela nekatera bralna in telovadna društva, ki so bila formalno nepolitična, v narodno mešani Štajerski predvsem nacionalen karakter. Ena iz- med karakternih značilnosti slovenskega tabor- skega gibanja na Koroškem pa je bilo odločno zavzemanje za slovensko šolstvo, kar je v svojem prispevku obdelal Teodor Domej. Starosta slovenskih zgodovinarjev Vasilij Melik je dve leti mlajšemu Pleterskemu za jubilej pri- pravil pregledni članek o slovenskih državnih poslancih v letih 1873- 1918. Zanimiva je tudi primerjava 'sladko-kislega' razmerja med vero in narodnostjo pri Ivanu Tavčarju in Ivanu Šušterši- ču, v katero se je poglobil Zvonko Bergant. Sledi ponoven obrat na jugovzhod s prispevkom be- ograjske zgodovinarke Latinke Perovič o liberal- nem demokratu Milanu Piročancu in njegovem prizadevanju za modernizacijo Srbije 19. stoletja. Kar zadeva članek Roka Stergarja o dvoboju, ki ga ni bilo, med Ivanom Šušteršičem in grofom Barbo-Waxensteinom, je treba poudariti, da se- stavek ne obravnava zgolj arhaičnega zadoščanja časti z začetka 20. stoletja, ampak vsebuje tudi miniaturo iz zgodovine slovenske parlamentar- ne kulture v stilu: »Po gobcu vas bom usekal!« Za razliko od Stergarja Olga Janša Zorn ni obravna- vala napetih odnosov med politiki, temveč od- nos slovenske politike do turističnih organizacij pred prvo svetovno vojno, ki pa vendarle ni bil brez napetosti. Več o tem, kako napet in oster je bil nacionalni boj na slovenskem Štajerskem pred letom 1914, lahko izvemo iz obširnejšega članka Andreja Vovka, ki obravnava delovanje društva Südmark skozi prizmo narodnoobramb- nega mesečnika Slovenski branik. Avstrijski zgo- dovinar Martin Moli je dodal 'severnososedski' pogled na politično preganjanje Slovencev med prvo svetovno vojno. Ugotovil je, da se je kar dve tretjini vseh primerov pojavilo na spodnjem Šta- jerskem, kjer je živela le tretjina štajerskega pre- bivalstva. Za razjasnitev odnosa dunajskih oblasti do kontraverznega škofa na otoku Krku Antona Mahniča pa je odgovoren Vincenc Rajšp. 110 VSE ZA ZGODOVINO S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE V četrti pomenski sklop, v katerem so se na- brali sestavki, ki se ubadajo z obdobjem med svetovnima vojnama, je prvi zakoračil France Kresal s prikazom socialne politike na Sloven- skem do druge svetovne vojne. Nadaljuje srb- ski dvojec. Andrej Mitrovič je osvetlil dejavnike, ki so ob koncu prve svetovne vojne vplivali na spremembo geopolitičnega zemljevida srednje Evrope, Ljubica Trgovčevič pa se je posvetila po- membni vlogi znanosti, še zlasti geografije, na pariški mirovni konferenci 1919-1920. V istem obdobju je ostal tudi Avgust Lešnik s prikazom idejnopolitičnega in organizacijskega razkola v socialistični stranki Italije (1919-1920), ki je bil posledica tako notranje heterogenosti stranke kot tudi zunanjih dejavnikov v podobi svetovne vojne in oktobrske revolucije. Mladost je bila levičarska 'norost' tudi za Dušana Kermavnerja, na kar nas je spomnil France Filipič v članku o življenju in delovanju tega slovenskega zgodovi- narja v letih 1903-1929, ko je počasi postajal 'per- sonificiran komunist tistega časa', kot se omenja v prispevku. Bitje in žitje slovenskih komunistov pred drugo svetovno vojno obravnava tudi Lili- jana Trampuž, ki je izpostavila vlogo primorskih emigrantov - komunistov v Ljubljani za časa še- stojanuarske diktature. Ta pa je vpeljala sistem banovin, o čemer zvemo več iz članka Miroslava Stiplovška. Povedano natančneje: Stiplovškov članek obravnava prelomnico v avtonomističnih prizadevanjih banskega sveta Dravske banovine sredi tridesetih let. Milica Kacin Wohinz pa je za- snovala pregled slovensko-italijanskih odnosov v kriznih letih 1918-1941. Tako kot Kacin Wohin- zeva je tudi Jurij Perovšek z eno nogo zakoračil v naslednje tematsko področje in se posvetil od- nosu liberalne Jugoslovanske nacionalne stran- ke do 'mlade' druge svetovne vojne 1939-1941, ki je vztrajno trkala na jugoslovanska vrata. Na začetek pomenskega sklopa za drugo sve- tovno se je dokončno izkrcal Sir William Deakin z nemškimi in zavezniškimi načrti za izkrcanje na Balkanu. Po kapitualciji Italije 1943 po nje- govem ni bilo dvoma, da bo do zavezniškega iz- krcanja na Balkanu prišlo, zaradi te bojazni pa naj bi Balkan kot strateško območje pogoltnil na tisoče nemških čet. Žal že pokojni Tone Ferenc je v nemškem Zveznem arhivu v Berlinu slučaj- no odkril nekaj poročil urada celovškega gesta- pa iz leta 1938-1941, ki razkrivajo razmerje med nacionalsocialistično oblastjo in koroškim pre- bivalstvom. Dušana Bibra pa so impresionirale obveščevalne igrice med Američani, slovenskimi partizani in nemškimi silami, v ozadju katerih naj bi bil nikoli uresničeni zavezniški prodor iz Jugoslavije v Avstrijo z namenom, da bi zahodne sile Dunaj dosegle pred rdečo armado. V obveš- čevalnih vodah je ostal tudi angleški zgodovinar Robert Knight, ki je analiziral poročilo britanske- ga obveščevalca Petra Wilkinsona iz leta 1946 o 'slovenskem problemu na Koroškem' in s tem osvetilil gledanje britanske politike na koroške Slovence. Prvo mesto v šesti pomenski skupini sestav- kov, ki zavzema obdobje po drugi svetovni voj- ni, je prevzela Jelka Melik s prispevkom o po- menu javnega tožilstva pri več kot uspešnem prevzemu oblasti 1944-1953. Zakaj pa so bila prizadevanja Slovencev za priključitev Kanalske doline 1945 neuspešna, skuša odgovoriti Boris M. Gombač. Kaj je mučilo okrajni narodnoosvo- bodilni odbor Nabrežina v letih 1945-1947, ki se je znašel v vrtincu mednarodnih razmejitvenih peripetij, nam v svojem članku odkriva Metka Gombač. Nevenka Troha ostaja v podobnih ča- sovnih in geografskih okvirih, saj predstavlja volitve v coni A Svobodnega tržaškega ozemlja. Praznovanje 30-letnice koroškega plebiscita leta 1950 predstavlja lep primer manipuliranja s pre- teklimi dogodki, kar je v svojem delu obelodanil Avguštin Malle. Opozoril je, da v središču spo- minjanja ni bila plebiscitarna odločitev, temveč brambovci in njihov boj za celovitost Koroške. O tem, kako in zakaj je pri slovenskih komunistih prevladalo prenoviteljstvo, lahko obudimo in dopolnimo spomin s pomočjo sestavka Zdenka Cepiča o politiki ZKS v letih 1988-1990. Razmer- je med državo in katoliško cerkvijo je aktualno tukaj in zdaj, zato nudi prispevek salzburškega zgodovinarja Ernsta Harnischa o državi in cerkvi v Avstriji od 1919 do danes veliko vzporednic za primerjavo s stanjem pri nas. V sedmem pomenskem sklopu so avtorji mal- ce postali in se zamislili, kako razumejo zgo- dovino, posamezne zgodovinske subjekte in kakšne trase in diagonale je ubiralo slovensko zgodovinopisje. Zato ni čudno, da se Igor Grdi- na ponovno sprašuje, kaj pravzaprav pomeni pi- sati zgodovino. Janko Prunk pa zopet razmišlja o Sloveniji kot ideji in političnem programu do leta 19I8, tokrat predvsem v luči evropskega raz- svetljenstva. Branku Marušiču se imamo zahvali- ti za podroben pregled stikov med slovenskimi in italijanskimi zgodovinarji od 19. stoletja do danes. Zanimiv je tudi prispevek Darje Mihelič, ki polemizira z Božom Repetom o sodelovanju zgodovinarjev druge Jugoslavije v zadnjih dveh VSE ZA ZGODOVINO 111 ZGODOVINA ZA VSE leto xi 2004. a. i desetletjih sobivanja. Pri argumetiranju navaja Miheličeva razne dokumente, dolgoletne izkuš- nje iz dela v Organizaciji jugoslovanskih zgodo- vinarjev, pa tudi otroške spomine o sodelovanju njenega očeta Boga Grafenauerja v tej organiza- ciji. Graški raziskovalec Christian Promitzer piše predvsem o tem, kako je jezikovno razlikovanje med Nemci in Slovenci na južnem Štajerskem prehajalo v razlikovanje po fizičnih atributih, kar je rezultiralo v nacističnem preganjanju 'nižje rase'. Kljub Promitzerjevemu pretanjenemu ob- čutku za obmejna etnična vprašanja, zbuja dvom njegova teza, da bi se slovensko prebivalstvo na južnem Štajerskem, v primeru, da ne bi prišlo do propada habsburške monarhije, sčasoma asimi- liralo zaradi pritiska močnejšega nemškega ele- menta. Dobra poznavalka sedanjosti in zgodovi- ne Bosne in Hercegovine Vera Kržišnik Bukić je pregledno in sistematično pretresla protislovja med etničnim in nacionalnim od prepletanja verskega in etničnega do novodobnega koncep- ta bosanske nacije. S koncepti se je ukvarjal tudi Drago Roksandič. Razdvojen med Zagrebom in Beogradom je meditiral o politični kulturi v Sr- biji in se retorično vprašal, kako konstruktivno misliti dekonstrukcijo in etnocid. Zadnji, osmi vsebinski sklop o problemih re- vizije novejše zgodovine gre s prejšnjim tako re- koč z roko v roki. Srbski zgodovinar Todor Kuljič podaja refleksijo o vrednotenju pretekle socia- listične tradicije v sodobni srbski historiografiji, Breda Luthar in Oto Luthar pa sta zaključila zbor- nik s poglabljanjem v politiko in tekstualnost do- mobranskih spomenikov po letu 1991. »Zakaj je Pleterski peš prehodil celo Jugoslavi- jo? - Zato, da bi našel odgovor na jugoslovansko vprašanje.« To brucovanjsko vprašanje za novo- pečene zgodovinarje, ki jih je čakalo učenje in potenje pri Pleterskem, bi lahko na koncu ocene modificirali nekako takole: Zakaj je Pleterski pre- hodil toliko poti? - Zato da bi našel odgovor. In tudi zato, da bi ga iskal. Marko Zaje 112 VSE ZA ZGODOVINO