TOVARNA PERILA,
KONFEKCIJE, PREŠITIH ODEJ TER PLETENIN
*
Tel.: 22-31, 22-32 — Poštni predal 3 — Brzojav TOPER Celje
GLEDALIŠK
MESTNEGA GLEDALIŠČA V CELJU-SEZONA 1954-55 LETO IX • ŠTEVILKA 2
F. S. FINŽGAR - M. MIKELN POD SVOBODNIM SONCEM
KRSTNA U PRIZORITEV
Prva premiera v sezoni 1954/55 in štirinajsta premiera v novi gledališki hiši
Krstna predstava v sredo, dne 22. septembra 1954 ob 20 FRAN S. FINŽGAR - MILOŠ MIKELN
POD SVOBODNIM SONCEM
Ljudska igra v dveh dejanjih — devetih slikah
Režija: Miloš Mikeln Scena in kostumi: Mile Korun
IGRAJO:
Svarun, starosta rodu Slovenov . . . .
Iztok, njegov sin.......................
Ljubimca, njegova hči...................
Radovan, popotni pevec .................
Radogost, slovenski starešina...........
Velegost, slovenski starešina...........
Rado, Radogostov sin....................
Jarožir, Sloven v bizantinski vojni službi
Volk, antski starešina..................
Viljenec, antski starešina..............
Antski kozelnik.........................
Teodora, bizantinska carica.............
Irena, dvorjanka na njenem dvoru . . . Azbad, bizantinski vojskovodja . . . .
Spiridion, Teodorin zaupnik.............
Glasnik na bizantinskem dvoru ....
Dvorjan.................................
Tunjuš, hunski glavar...................
Balambak, hunski starešina..............
Slovenski starešine.....................
Antski starešine........................
Fedor Gradišnik Janez Eržen Marjanca Krošlova Janez škof Avgust Sedej Vladimir Novak Silvo Božič Pavlo Jeršin Slavko Strnad Milan Brezigar Ivan Jeram Klio Maver jeva Mina Jerajeva Aleksander Krošl k. Anton Planinc Pavlo Jeršin Edvard Goršič Marjan Dolinar Bogo Kotnik r Franc Mirnik \ Franjo Cesar f Tono Vrabl X Jožo Domjan
Devojke: Zora černikova, Marija Goršičeva, Neda Sirnikova, Mara Černetova, Danica Frecetova
g.
Mladci:	Stanko Dežman, Srečko Sentjurc, Jože Burger, Lojze
Mežnar, Andrej Vrbnik, Roman Marn, Anton Aman, Jože Kadilnik, Albin Javoršek
Antje:	Otmar Gorišek, Mihael Pajk, Avgust Uzman
Napovedovalec..........................Pavlo Jeršin
Tehnično vodstvo: arh. Sveta Jovanovič
Inspioient: Iztok Gorenje — Suflerka: Tilka Svetelškova — Lasuljar: Vinko Tajnšek — Lasuljarka: Pavla Gradišnikova — Razsvetljava: Bogo Les — Odrski mojster: Franjo Cesar — Krojaška dela pod vodstvom Amalije Palirjeve in Jožeta Gobca.
FEDOR GRADIŠNIK
NA PRAGU- PETE SEZONE CELJSKEGA POKLICNEGA GLEDALIŠČA
Kakcn' rdeča nit se vleče skozi vso zgodovino celjskega gledališča misel na ustanovitev poklicnega gledališča: že v prvi čitalniški dobi so takratni gledališki pionirji z dr. Štefanom Kočevarjem, Franom Kapusom in Edvardom Jeretinom na čelu spoznali velik kulturni in zlasti politični pomen gledališča za takrat nemčursko Celje in njegovo narodno mlačno in neprebujeno zaledje. Že oni so sanjali o stalnem slovenskem gledališču, zavedajoč se, da opravlja diletantsko udejstvovanje sicer pomembno politično vzgojno vlogo, ki pa je pri vsej svoji važnosti končno vendarle priložnostno, od vseh mogočih osebnih in družbenih okolnosti odvisno delo. Ko sta v devetdesetih letih dr. Vladimir Ravnihar in Rafko Salmič z nesluteno energijo in z brezprimernimi osebnimi žrtvami od sezone do sezone dvigala umetniški nivo gledališča in ustvarile. s svojim amaterskim igralskim kadrom Celju redne gledališke sezone, so takratni narodni voditelji prišli do spoznanja, da s samim amaterstvom ni mogoče ustvariti kulturnega zavoda, ki bi bil žarišče slovenske besede in umetnosti. V celjski »Domovini« in v ljubljanskem »Slovenskem narodu« zasledimo leto za letom članke, ki so utemeljevali potrebo stalnega poklicnega gledališča v Celju.
Ro je po prvi svetovni vojni prevzel vodstvo celjskega gledališča Poklicni teatrski človek Milan Skrbinšek, je stopilo to vprašanje v novo fazo. Lotil se je sistematično svojega dela. Z ustanovitvijo dramatične sole in organizacijo gledališkega aparata, z izvedbo strogo umetniškega repertoarja, iz katerega je izločil vso plažo in plehkost zgolj zabavnih burk — enodnevnic, je nakazal pot, po kateri je treba. iti. Zal je bila dobe. njegovega plodonosnega delovanja prekratka, da bi se bila njegova zamisel že tedaj uresničila. Pa tudi družbene in politične prilike takrat v Celju niso bile zrele za uresničitev Skrbinškovega programa. Od leta 1920 do septembra 1921 je poskušal Valo Bratina nadaljevati Skrbinškovo pot, a tudi njemu se ni posrečilo kljub vsemu trudu in naporu, da bi ustvaril v Celju poklicno gledališče.
Toda gledališki entuziasti niso mirovali. Po odhodu Vala Bratine sta se vrgla zlasti mlada zagrizena teatrska fanatika Stanko Gradišnik ir. Adolf Pfeifer pod vodstvom predsednika Dramatičnega društva Ivana Prekorška z vsem mladostnim elanom na delo za ustanovitev poklicnega gledališča. Leta 1923 se jim je to že skoraj posrečilo, pa je njihov napor zlomil finančni minister beograjske vlade.
Iz zapuščine Adolfa Pfeiferja mi je prišel slučajno v roke zvezek 2 napisom: »Moji zapiski«, Celje, dne 1. julija 1923. Adolf Pfeifer. (Original je hranjen v celjskem gledališkem muzeju.) Za zgodovino našega gle-
dališča je važen koncept vloge, ki jo je Pfeifer kot tajnik Dramatičnega društva naslovil dne 5. VIII. 1923 na ministrstvo prosvete v Beogradu. Iz te vloge je razvidno, da je takrat že obstajalo poklicno ali vsaj polpoklicno gledališče v Celju.
Pfeifer piše. »Uprava Mestnega gledališča v Celju si usoja predočiti slavnemu naslovu stanje, ki grozi postati za tret j e poklicno gledališče v Sloveniji (podčrtal F. G.) usodno. Obrača se v skrajni stiski na Ministarstvo prosvete kot vrhovno državno kulturno instanco Z nujno prošnjo, da reši zavod težke finančne krize.
Podpisana uprava si dovoljuje pri tem opozoriti, da je po osvobojenju za najtežjih okoliščin prevzela delo v Mestnem gledališču, ki se je polagoma formiralo v stalno gledališče z rednimi predstavami, z abonmaji in stalno izpopolnjujočim se številom dobrih igralskih moči. Poslopje samo je last mestne občine celjske. Avditorij obsega približno 450 prostorov. Oder je opremljen z raznimi kulisami, ki so se pa vsled nemškega značaja prejšnje dobe morale preslikati. Drugače pa je veličina odra približno enaka ljubljanski Drami.
Brez vsakršne državne subvencije, ki jih uživajo poklicna gledališča, je bilo samo ob veliki požrtvovalnosti članstva, ki je delalo le za skromni honorar, mogoče, da se je vzdrževalo gledališče glede repertoarja in kvalitete izvajanja na. taki častni umetniški višini, priznani bd kritik, občinstva in vseh lokalnih kot tujih kulturnih faktorjev Sezija je trajala od 14. IX. 1923 do 6. VI. 1924.
Iz repertoarja, ki se je izvajal v sezoni 1923-24 deloma z gostovanji, v pretežni večini pa v lastni zasedbi, navajamo nekoliko najznačilnejših del, ki pričajo o stalnem umetniškem napredku gledališča:
Slovanski pisatelji: Medved: Za pravdo in srce, Kraigher: Školjka, Lunaček: Ilirci, Nušič: Knez od Semberije, Svet in Običan čovjek (v originalu), Petrovič: Ploha, Mrak in Gozd, Remec: Užitka,rji, Ogrizovič: Hasanaginica (v originalu z gostovanjem g. Markoviča), Gogolj: Revizor, Dostojevski: Razkolnikov in Svatba Krejčinskega. Francoski pisatelji: Scribe: Kozarec vode, Moliere: Namišljeni bolnik, Savoir: Osma žena, Meilhac: Mamzell Nitouch (opereta), Bernstein: Tat. Švedski pisatelji: Wied: 2 x 2 =- 5, Strindberg: Smrtni ples I. in II. del in Pelikan. Nemški pisatelji: Schiller: Marija Stuart in Kovarstvo in ljubezen, Dreyer: Sedemnajstletni, Schbnherr: Otroška tragedija, Zena-vrag. Norveški pisatelji: Ibsen: Hedda Gabler, Gospa z morja. Angleški pisatelji: Knob-louch: Favn. — V tekoči sezoni smo imeli že 70 gledaliških predstav.
Članstvo mestnega gledališča v Celju šteje poleg tehničnega perso-nala 3 stalne poklicne režiserje in 19 honorarnih igralcev in igralk. Daši more dati gledališče vsled svoje finančne stiske svojim članom le izredne skromne honorarje in je bilo vedno primorano, da gospodari z najskrajnejšo štedljivostjo, vendar izkazuje deficit v priložei bilanci 49.051.74 din, katera vsota je za naše gledališče direktno katastrofalna.
Ako se vzame v obzir, da celokupna uprava ne povzroča nikakih stroškov, ker se vse administrativne funkcije vrše iz golega idealizma poedinih funkcionarjev Dramatičnega društva, je ta številka ogromna za odgovorno upravo. Da je zabredla uprava v tak deficit, je krivo dejstvo, da se je zasigurala od države subvencije 30.000 din, katere vsoto je izkazoval tudi letošnji državni budget, ki je pa bila žal v zadnjem trenutku popolnoma črtana, akoravno se je na to vsoto z gotovostjo računalo.
V	svesti si, da je ministrstvu prosvete znan kulturni in nacionalni pomen celjskega gledališča, upa uprava, da se ji pomore iz te težke finančne zagate in prosi za primerno podporo.«
Ministrstvo na prošnjo ni odgovorilo in tako je bilo konec prvega poizkusa poklicnega gledališča v Celju pod vodstvom Združenja slovenskih gledaliških igralcev. Ves trud poznejših let pod ponovnim vodstvom Vala Bratine v sezoni 1927-28 in pozneje Milana Košiča v sezoni 1933-34 je bil zaman in je vsa celjska gledališka dejavnost slonela vse do druge vojne na ramah požrtvovalnih amaterjev. Sele po zlomu Hitlerjevega režima, ko je prevzelo oblast naše delovno ljudstvo, so se uresničile stoletne sanje o poklicnem gledališču v Celju.
Ko začenjamo letos peto sezono svojega dela, se mi zdi potrebno, da ugotovim naslednje:
Tako lokalna kakor osrednja gledališka kritika je ugotovila, da je bila lanska sezona višek dosedanjega umetniškega udejstvovanja celjskega gledališča. Ponosni smo na to priznanje in prepričani smo, da bo letošnja sezona ne samo na isti višini, temveč, da bomo skušali dvigniti umetniški nivo našega zavoda še više in tako postati žarišče celjskega kulturnega življenja.
V	repertoarni politiki se bomo držali gesla, da mora biti moderno gledališče pogumno in revolucionarno, da mora seznanjati publiko z deli moderne svetovne dramatike in mu nuditi dela, ki so odraz današnje družbene stvarnosti. Kot eno svojih glavnih nalog pa smatramo pospeševanje domače, izvirne dramske literature, zato bo našel pot na naš oder vsak slovenski dramatik, ki ima našemu človeku povedati v umetniško dognani obliki nekaj novega.
Ker se nam je letos končno posrečilo, da smo povečali svoj igralski kader s šestimi novimi močmi in ker vemo, da naša ljudska oblast zna drugače upoštevati in vrednotiti pomen gledališča za kulturni dvig delovnega človeka kot protiljudski režimi predvojne Jugoslavije, smo prepričani, da bo letošnja sezona ob petletnici poklicnega celjskega gledališča v polni meri izpolnila svojo dolžnost.
M
LOS	M
K E L N
IZ ZAPISKOV DRAMATIZATORUA' IN REŽISERJA
Miloš Mikeln
Finžgarjev roman »Pod svobodnim soncem« je doživel po en množičen ponatis v vsakem desetletju, odkar je prvič izšel in v zamahu osvojil najširše kroge bralcev, je najbolj brana in ena najpopularnejših slovenskih knjig, preveden je v za naše razmere nenavadno visoko število tujih jezikov, že večkrat so ga poskusili dramatizirati (samo lani je bila uprizorjena dramatizacija v Škofji Loki in radijska slušna igra) m zdaj baje nameravajo po njem izdelati film, ljudje ga berejo vedno znova in s prav nič manjšim zanimanjem kot pred skoraj petdesetimi leti, čeprav gredo naklade ponatisov v desettisoče, je vendar vedno iskan na našem knjižnem trgu — toda kritika je našla v njem mnogo hib in ocenila ga je za povprečno pripovedno delo, ki skorajda ne sodi med umetniške literarne stvaritve. Kaj je torej na tem romanu tako privlačnega (če se strinjamo s tem, da v resnici ni velika umetnina)? Ali so to zgolj tiste kvalitete, zaradi katerih so privlačni Dumas, Wallace, Grey in tako naprej? — Mislim, da ne. Predvsem: patriotičen žar, drzen m širok zamah v organizaciji snovi, preprostost likov, ki bralca ne zaposhjo s svojo notranjostjo, temveč z mogočnostjo, da, patosom konfliktov m prigod, v katere se zapletajo in jih razpletajo po svoji volji, potem jasnost, preprostost, ter spet in spet zanos.
Fran S. Finžgar
Zato bi uspešna dramatizacija tega romana, ki kar vpije po odrski poustvaritvi, na naših odrih zamenjala marsikatero problematično ljudsko igro in bi — predvsem to — pomnožila zelo maloštevilen repertoar slovenskih ljudskih iger, uprizorljivih na prostem.
* * *
Na dva načina je mogoče dramatizirati »Pod svobodnim soncem«: pustiti osebe in konflikte med njimi take, kakršni so (črno-belo; dobrota, resnica, pravičnost — zto, laž, hinavščina), ali pa uporabiti samo nekatere snovne motive ter poglavitne osebe oživiti s karakterji, ki so resnično živi (torej komplicirano itd.), to se pravi, osebe s starimi imeni ustvariti na novo. Odločil sem se za prvo. Zdi se mi, da bi dramatizator, ki bi sledil, drugi poti, sicer ustvaril pod starimi imeni bolj žive ljudi, toda izgubil bi iz dela preprostost, jasnost, zanos, predvsem zanos.
* * *
Epafrodita sem črtal iz dramatizacije. Je sicer simpatična figura, še najbolj izdelan karakter v romanu, toda pojavlja se včasih kot deus ex machina in, kar je še važnejše, glavnim junakom, to je predvsem Iztoku (pa tudi Radovanu), jemlje sijaj romantične herojske gloriole. Iztoka reši iz ječe, najde in vrne mu Ireno ter neposredno tudi ugrabljena T.jnbini.ro — romantični junak pa se mora iz -vseh nevarnih situacij rešiti sam s svojo lastno močjo, brez pomoči drugih, pa čeprav še taka simpatičnih oseb. Poleg tega Epafrodita nikakor in nikakor nisem mogel vključiti v dejanje; število slik bi nemilo naraslo, potrebna bi. bila daljša ekspozicija, zapleti in razpleti bi bili mnogo bolj komplicirani, precej bi moral povečati že tako visoko število sodelujočih oseb, pa še to in ono težavo bi moral premostiti, če bi hotel ohraniti Epafrodita in njegove ljudi tudi v dramatizaciji.
* * *
Ta dramatizacija je pravzaprav namenjena za uprizarjanje na prostem. Dramaturg celjskega gledališča mi je pred letom, ko sem mu ponudil, da dramatiziram »Pod svobodnim soncem«, dejal, da bo pri uprizoritvi sodelovalo statistov kolikor jih bo potrebno, konjeniki itcL Zaradi deževnega poletja in drugih prav tako pomembnih ovir smo morali to misel opustiti in pripraviti uprizoritev v gledališču.
* * *
Poglavitne značilnosti take uprizoritve, kot je naša, bi morale biti: barvitost, zanos v kompoziciji prizorov z množico, jasnoist, preprostost, sijaj, kar se tiče igralcev pa predvsem popolna obrtniška brezhibnost. Ob tem se spominjam ene izmed tehničnih razlik med filmom in gledališčem (ki pa seveda izvira iz formalne specifike filma): vsaka predstava v teatru ima vrsto nepredvidenih napak in spodrsljajev, tu in tam se zameša tekst, se zakomplicira ali celo zmede situacija — film tega ne. pozna, vsak količkaj dober film je brez spodrsljajev in obrtniških ali tehničnih napak. Le v zelo slabih filmih opazimo, da se je igralcu
dO
zataknil tekst, da je zmedel situacijo — pa čeprav igra brez suflerke. Temu se morajo skušati približati take predstave takih del. Igralcem ni potreben tolikšen notranji napor in intenzivnost, kot pri uprizoritvah psiholoških ipd. del — zato pa morajo povedati svoj tekst, gibati se po ■odru. in se mečevati brezhibno, brez vsakega spodrsljaja in napake. Samo na ta način lahko naše romantične junake približamo gledalcu tako, da bo zaživel z njimi,, mu pomagamo preseliti se v iluzijo in ga neopaženo povedemo preko cele vrste nerealističnih in včasih celo naivnih zapletov, razpletov in replik.
* * *
Morda nam bo kdo očital, da smo »Pod svobodnim soncem« postavili na oder s preveč hrušča in trušča, da smo zanemarili notranje življenje junakov in stremeli samo h zunanje čim sijajnejši in barvitejši predstavi. Samo en ugovor imamo in z njim, mislim, smo popolnoma ovrgli vse take ■očitke: skušali, smo ohraniti poglavitne značilnosti romana. Mislim, da bo k našim predstavam, če smo količkaj uspeli,, privlačevalo gledalce isto, kar vedno znova privlačuje bralce Finžgarjevega romana: patrio-tičen žar (pa čeprav včasih morda zelo preprost), drzen in širok zamah v organizaciji snovi, preprostost likov, ki gledalca ne zaposlijo s svojo notranjostjo, temveč z mogočnostjo, da, s patosom konfliktov in prigod, v katere se zapletajo in jih razpletajo po svoji volji, pa še jasnost, preprostost, barvitost ter spet in spet zanos.
Prva uprizoritev v »Gledališču v krogu« v FLR Jugoslaviji; foi/er celjskega gledališča; sez. 1953-54; Somin: »Atentat«
M.
M
I K E L M
F RAN S. FINŽGAR —
POD SVOBODNIM
(ODLOMEK DRAMAT
SONCEM'
I Z A C I J E >
NAPOVEDOVALEC:
Pod svobodnim soncem... povest davnih dedov. Godi se pred tisoč leti, takrat ko so naši pradedje prišli s širokih ravnic izza Karpatov in se razlili po tej zemlji. Morda ni bilo vse tako, kot je zapisal pisatelj in kot vam bomo prikazali mi; toda vedno so živeli taki ljudje, kot živijo V naši igri in če so hoteli živeti V prostosti, so se morali zanjo bojevati.
Toda ne samo o bojih — tudi o ljudeh, ki so te boje bili, govori naša povest, o njihovih čustvih in strasteh. Pripoveduje o sovraštvih, ki so vnemala vojne med brati in o ljubeznih, ki so vojne poravnavale in ohranjale rod. Kod pa je živel in se boril za tisto, kar so mu vselej kratili: za svobodo. Kajti hotel je živeti pod svobodnim soncem.
PRVA SLIKA
(Pod velikim drevesom je postavljen žrtvenih iz velikih kamnov. Okrog njega stojijo starešine in vojska. Svarun stopi iz kroga starešin k žrtveniku. Vojska se umiri. Na žrtveniku zaplapolala ogenj. Nekaj trenutkov popolnega miru.)
SVARUN: Dažbog mogočni, ki odpiraš roke in seješ setve in polniš hrame ki plodiš črede ovac in pitaš goved — zahvaljen! Zahvaljen, o Veles, ki čuvaš pašnike! Sovrag je poteptan in naše črede so proste. Hvala tebi, Perun, ki si sprožil strelo in grom na sovraga, ukrotil bese in nadel vrv Morani, da nam je prizanesla! Svetovit, ki gledaš z enim očesom po vsej zemlji — pokazal si nam sovražnika, da so ga uzrle naše strelice, da so ga zadela kopja in mu naše sekiro razklale glavo. Hvala vam, o bogovi, hvala za zmago nad sovragom! (Svarun nepremičen obstane pred žrtvenikom. Devojke nosijo na žrtvenih darove, žito, sadje. Razvijejo se v ples.
Ples.
Ples se razširi na vso vojsko, ki nato odide v ozadje. Starešine Slovenov in Antov posedejo v posvet.)
SVARUN: Možje, starešine, slavni bojevniki, končana je vojna in ni končana. Sovrag je poteptan in sije nam svobodno sonce. Hvala Perunu! A pravim vam, vojna ni končana. Pobili smo eno bizantinsko vojsko, toda še preži sovrag za Donavo. Zato, kdo bi puščal sredi njive plug in hodil ob lepem vremenu domov? Zastavili smo plug,, brazda je široko zazevala, torej, bratje, naprej! Pojdimo samo po drobtinice tistega hleba, ki so nam ga leta in leta jemali Bizantinci. Mrazovi so letos še daleč, udarimo v dežel sovragov, povrnimo si, kar nam je nagrabljenega! To je misel vašega staroste, ki ste ga. sami izvolili, da hodi v sivih letih pred vami in vojuje z vami.
VELEGOST: Pol hlapcev mi je padlo v sedanjem boju in dva sinova ležita na polju, pa pravim: sebe še imam in še dva sina in vsi naj pademo, če treba, samo da se maščujemo in izterjamo dolg.
RADO GOST: Modro govoriš, Velegost. Izterjajmo dolg!
SVARUN: Bratje naši, Antje, više od nas stanujete, pa res niste toliko trpeli pred Bizantinci kot mi. Ali če hočete biti varni, zidajte zid pod seboj! Zid smo mi, vaši bratje. Primaknite trdne kamne k skupnemu zidu, da boste mirno spali s svojimi družinami in vamo pasli svoje črede.
VOLK: Bratje Sloveni, zima leži pred durmi in zasači nas tam v gorah. Ne izkušajmo bogov, dovolj so nam dali to pot. Vrnimo se mirno domov do pomladi. Potlej se zberimo in udarimo čez Donavo.
SVARUN: Starešine rodu Antov, ne spomladi, zdaj je čas, da udarimo čez Donavo. Pobili smo sovražnikovo vojsko v težkem boju, zdaj ni nikogar, ki bi nas ustavljal na poti maščevanja! Ni moder, kdor si zakolje jagnje in ga speče, potem pa ga pusti in odide z lačnim želodcem.
VELEGOST: Pametno govoriš, Svarun. Mi se hočemo do sita najesti!
SVARUN: Ne samo mi, starosta mora biti pravičen. Antje so bili verni tovariši in so prišli od daleč nam na pomoč. Ali naj zastonj lomijo kopja, zastonj krhajo meče, zastonj izgubljajo glave? Ne! Plačilo se jim spodobi po delu. Mi ga ne moremo dati, toda zanje gremo ponj tja, kjer ga je obilo.
VILJENEC: Volk je govoril pravdo. Mi ne prosimo plačila. Če bi ga pa iskali, je povedal Volk, da lahko dobimo bridko plačilo v zobeh zime. Zato se mi vrnemo. Daleč je naš dom — bodimo modri in nikar požrešni kakor tisti, ki je še sit jedel in poginil.
SVARUN: Lepo je, da želite domov. Toda zdaj ni čas, da bi se vračali na domove!
ANTSKI STAREŠINA: Svarun meni, da bi le Sloveni gospodarili.
VILJENEC: Kako veleva svobodnim možem!
VELEGOST: Uporniki, razdvojili boste vojsko!
VOLK: Svarun nam ne bo veleval!
SLOVENSKI' STAREŠINA: K ženskam se pojdite gret!
SVARUN: Zakaj nesloga? Glejte, bratje iz rodu Antov, nobene bizantinske posadke ni več ob meji, pobili smo jih, svobodno bi šli v dežel im si nabrali bogatega plena. Ko bi vprašali vojsko, bi morda mnogi želeli, da igraje pridobe več v mesecu, kakor jim postori drobnica in goved leto in dan. Povprašajmo jih!
VOLK: To naj velja, če bo kaj izdalo. Zato se skleni posvet do jutri.
(Starešine vstanejo in ločeni v dveh skupinah odidejo. Svarun zamišljen ostane. Pride Iztok in se ustavi do ujca.)
IZTOK: Oče, tvoje lice je tožno. Kakšen je bil posvet, da si povesil glavo?
SVARUN: Iztok, sin moj, pomni, da Sloven ne bo srečen, ker ni složen. Oblaki se potegnejo čez njegovo svobodno sonce, tako gosti, da jih morda ne predre več vesela luč.
IZTOK: Ce hočemo braniti svoje meje, se moramo naučiti vojskovanja po bizantinsko. Pri Perunu, kako se zfiajo vojskovati Bizantinci! Naučim se tega od njih in potem naučim vojskovanja Slovene!
(V ozadju hrup. Vojaki se razmikajo pred Huni, ki počasi prihajajo naprej.)
SVARUN: Kaj je tam?
IZTOK: Huni so, hunski glavar Tunjuš in njegovi konjiki.
TUNJUS: Svarim, največji junak Si, ker si zmagal Bizantince. Največji junak — tako ti pravim jaz, Tunjuš, potomec kralja Atile.
SVARUN: Kam te vodi pot? Sedi k nam, da Te pogostimo!
TUNJUS: V Bizanc, da nalažem carja in dobim denarja.
SVARUN: Bizantinski car je mogočen...
TUNJUŠ (se zakrohota): Mogočen? Ti si mogočen in jaz sem mogočen, ki poznava meč in kij. On pa sedi na svojem lepem prestolu in pestuje svojo carico Teodoro, ki je vlačuga, da je Tunjuš še svojemu konju ne priveže za rep. Njemu samo porečem: barbari, Sloveni in Antje se dvigajo — pa takoj odpre skrinje in nasuje zlata ter moleduje: Tunjuš, pomiri jih, plačaj, na zlata in srebra!
SVARUN: Dobro vojake ima. To so besi!
TUNJUŠ: Potolkel si jih, starešina, sedaj je zemlja prosta. Pred Bizanc greš lahko, če utegneš in se ti zljubi!
SVARUN: Ej, šel bi, pa Antje, Antje...
TUNJUŠ: Kaj — nočejo?
SVARUN: Domov silijo, naveličani so boja.
(Ljubinica prinese medice v vrču, za njo Rado. Tunjuš vjame Lju-binico za krilo. Ljubinica stopi nazaj.)
TUNJUŠ: Ej, hčer imaš...! Mi jo daš za ženo?
SVARUN (pokaže na Rada): Rado, sin starešine Velegosta, jo je zasnubil in obljubil sem mu jo. Rado je junak in ljubita se.
TUNJUŠ: Kaj bo njemu lepotica — meč ima in konja! Jaz jo napravim za kraljico, z menoj bo vladala Hunom!
SVARUN: Rekel sem, obljubil sem jo Radu.
TUNJUŠ: Zdaj jo snubim jaz, Tunjuš! Dvesto konj ti dam zanjo.
(Svarun odkima. Tunjuš prime Ljubinica za roko.)
TUNJUŠ: Tri sto konj!
(Ljubinica se mu izvija, Tunjuš jo stisne k sebi. Ljubinica zastoče, priskoči Rado in potegne nož).
SVARUN (Radu): Nazaj! (Tunjušu): Tunjuš, moj gost si in postregel ti bom, kot se glavarju spodobi. Toda — ne zahtevaj preveč!
(Tunjuš izpusti Ljubinico. Ljubinica se stisne k Radu, počasi odideta v ozadje.)
TUNJUŠ: Svarun, tvoja hči bi bila kraljica Hunom in žena moža, ki ga pozna svet od Donave do Bizanca!
SVARUN: Pustiva to, glavar! Jej in pij!
TUNJUŠ (pije): Saj dovolil, da prenočijo moji v taboru? Jutri krenemo dalje.
SVARUN: Naši gostje ste. Kar imamo mi, tega ne pogrešajte vi!
(Svarim odide, v ozadje. Vojska se razgublja, prizorišče se temni.)
TUNJUS (izpije in vrže majoliko na tla): Balambak!
BALAMBAK: Želiš, gospod?
TUNJUŠ: Kam sta odšla Svarunova hči in mladi Sloven?
BALAMBAK: V gradišče, gospod!
TUNJUŠ: Moja bo, mora biti moja! In Svarunu se maščujem, da me bo pomnil do smrti! Ante naščuvam proti njemu in... ha, in vojno zapalim med Anti in Sloveni! Balambak, konja! V antski tabor! (Odideta. Prizorišče je osvetljeno samo še na majhnem delu v
ospredju, kamor pride Radovan, ki veze strune na plunko in jo uglaša.)
IZTOK (se mu oprezno približa): Radovan, ne zameri, vprašal bi te važnih reči.
RADOVAN: Vprašaj!
IZTOK: Ti greš v Bizanc?
RADOVAN: V Bizanc! Pri teh divjakih mi ni biti. Raztrgali so mi strune, volkodlak jih srečaj!
IZTOK: Ali me vzameš s seboj?
RADOVAN: Iztok, sin Svarunov, bodi moder in ne nori. Zate, za sina staroste je dom, zame — godca —• potepanje križem sveta.
IZTOK: In vendar pojdem, ker moram!
RADOVAN: Bizantinec ti je z udarcem skalil možgane. Ne govori neumnosti! Ostani doma in ne ubijaj sivega očeta. Pomisli, da si sedaj edini sin.
IZTOK: Prav zato hočem v Bizanc.
RADOVAN: Šetek te je otvezel na vrv in zadavil tvojo pamet. Zatožim te očetu, da si nareže šib in te spokori.
IZTOK: Radovane, bodi usmiljen, vzemi me s seboj. Ti boš godel, jaz bom pel in prebijeva se do Bizanca!
RADOVAN: Norec je kakor voda — samo naprej, nikoli nazaj. Razodeni, kaka sla te vleče na pot.
IZTOK: Naučil bi se rad po bizantinsko vojevati.
RADOVAN: Po bizantinsko vojevati? Saj znaš po slovensko!
IZTOK: Toda Bizantinci se vojskujejo bolje. Hočem se naučiti od njih!
RADOVAN (premolkne za trenutek): Ne rečem, lepa je tvoja misel. Vzamejo te v vojsko, junak si. Toda vedi, da pošiljajo barbare prve V boj in da se težko še kdaj vrneš živ.
IZTOK: Perun me bo čuval.
RADOVAN: Morda te išče sreča. Vzamem te s seboj — in ko prvikrat ganeš za mano z nogo, tedaj si moj sin. Razumel?
IZTOK: Tvoj sin, očka dragi!
RADOVAN: Ali te je videl Tunjuš?
IZTOK: Ni me videl!
RADOVAN: Ne sme te videti! Tunjuš je zvitorepnik. Prejle sem ga videl, kako je ščuval Slovene proti Antom. Gotovo gre nato k Antom in jih naščuva proti Slovenom. Neresec! Ne sme te poznati, v Bizanc gre, tam naju sreča in proda carju za stare konjske brzde. O, Bizanc ... Pomni: O tej vojski ne smeš tam vedeti niti besedice.
IZTOK: Ne besedice, očka.
RADOVAN: Ponoči izgineva. Toda premisli dobro, da tvoj oče umre od žalosti!
IZTOK: Ne umre. Devet sinov je padlo, pa ni umrl.
RADOVAN: Dobro. Pripravi se. Obleci prteno haljo in vzemi kožušček s seboj, v gorah naju bo zeblo. Orožja ne jemlji, samo nož skrij za pas. Včasih se potrebuje.
IZTOK: Tudi dva konja vzamem.
RADOVAN: Ne smeš! Pevci in godci hodijo peš. Tudi ne mudi se nama nikamor.
IZTOK: Toda molči, očka!
RADOVAN: Molči ti in se prikrij Tunjušu. Zvečer, ko vojska poleže, pri tem grmu!
(Iztok in Radovan odideta. Prizorišče se počasi zatemni.)
M. Jerajeva kot Ruth in S. Strnad kot Robert v Griinovem »Atomskem plesu«; sez. 1953-54
GLEDALIŠKI RAZGLEDI
UMRLJE VALO BRATINA, BIVŠI UMETNIŠKI VODJA, REŽISER IN IGRALEC CELJSKEGA GLEDALIŠČA
Oddolžimo se tudi mi v našem listu spominu igralca, režiserja, in-scenatorja, dramaturga, pedagoga in organizatorja na amaterskih odrih, skratka, gledališkega entuziasta Vala Bratine, ki se je z vozom boginje Talije trikrat ustavil tudi v Celju.
Rodil se je leta 1887 v Idriji. Zdravega in naturnega Valo sta v mladosti mikali kar dve panogi umetnosti: likovna in gledališka. Sedemnajstletni študent — hospitant ljubljanske Umetno-obrtne šole za slikarstvo in kiparstvo se je živo zanimal za gledališče in kmalu postal honorarni član tedanjega Deželnega gledališča v Ljubljani, 1906 pa je absolviral dramatično šolo. Čeprav se je naposled popolnoma posvetil gledališki umetnosti, je na svoji dolgi in plodni umetniški poti ostal zvest likovni umetnosti. Likovno znanje je oplajalo tudi njegove režijske koncepcije. Toda ne samo z znanjem, s prirojenim čutom za skladne barve in čiste oblike je postavljal učinkovite moderne inscenacije.
Finančne težave so ga prisilile, da se je odpravil v tujino. Prepotoval je razna nemška gledališka mesta: Berlin, Bremen, Diisseldorf, Essen, Kbln, Gera, Miinchen itd. Z idrijsko žilavostjo in trmo ter globoko prepričan v svoje umetniško poslanstvo si je na tem potovanju bogatil izkustva. Zadnje leto učenja in iskanja med Nemci je dobil angažma v Mestnem knežjem gledališču v Osnabriick—Detmoldu. Tu je študiral pri dramaturgu in režiserju dr. Hansu Hansenu in dobil trdne osnove za svoje bodoče režijsko delo.
Tako je Bratina večji del svojega življenja potoval. Namreč tudi potem, ko se je vrnil iz Nemčije, ga je nemirna umetniška narava silila, da je menjaval svoja delovna torišča in skoraj ni slovenskega mesta, kjer bi ne bili spoznali Vala Bratine bodisi kot amaterskega ali poklicnega režiserja, inscenatorja in igralca. Leta 1908 je začel v slovenskem gledališču v Trstu, 1912 se je vrnil v Deželno gledališče v Ljubljani, še pred prvo svetovno vojno nadaljeval v Celovcu in Gorici, 1918 ga najdemo zopet v Ljubljani, v sezoni 1920-21 v Celju, do 1927 v Mariboru, nato v Mestnem gledališču v Ptuju in 1927-28 zopet v Mestnem gledališču v Celju. Umiril se je šele z 41. leti, ko se je za stalno zasidral v Ljubljani, kjer je do leta 1945 deloval pri SNG. Toda tudi po drugi svetovni vojni se je aktivno vključil v umetniško delo pri- raznih igralskih skupinah v Sloveniji, predvsem pa v Ljubljani.
Pionirji, kakor tudi mlajši celjski gledališčniki, ki so gradili temelje sedanjemu Mestnemu gledališču, se z globokim spoštovanjem spominjajo odkritega, veselega ter dobrega prijatelja Vala Bratine. Kako bi se ga ne! V Celje je prišel prvič v pričetku sezone 1920-21, kjer je nepretrgoma deloval do 1. aprila 1921. Kot izrazito ljudski gledališki de-
lavec se ni posvetil zgolj strokovni strani, samo režijski izpeljavi in realizaciji uprizoritve ali igralskega lika, spoprijel se je tudi z notranjimi organizatoričnimi problemi. Delo z nujnim razvojem nastajanja takrat še amaterskih stvaritev, ga je sililo v vsestransko delovanje. Valo Bratina po svojem karakterju ni smel, predvsem pa ni mogel stati ob strani. Tako je 'bil v tej prvi sezoni v Celju ne samo režiser in igralec Dramatičnega društva, bil je tudi ravnatelj takratnega Mestnega gledališča. V tej sezoni, zlasti pa v sezoni 1927-28 so ga Celjani spoznali v njegovih kvalitetnih, za tisti čas revolucionarnih režijah in inscenacijah, ki so nadomestile naturalistično šaro z doslednimi in skrbnimi stilnimi scenami. Njegove režije torej, ki nosijo svojstven pečat v inscenaciji, ki jih je vskladil z vsemi igralskimi izraznimi sredstvi na odru, so navkljub neogibnim reminiscencam na tedanji ekspresionizem bile napredne. Bratinove scene so celo prehitevale inscenacije ljubljanskega gledališča, kjer je v tem času prevladovala še reinhardtovska ali celo predreinhardtovska inscenacija. Sicer si je Bratina svoj režijski prestiž ustvaril v glavnem v Narodnem gledališču v Mariboru v letih 1921—1926, vendar pa je tudi Celju ogromno dal, saj je deloval neokrnjeno z vsemi razpoložljivimi izraznimi sredstvi ter s polno energijo.
V Celju je v sezoni 1920-21 režiral, insceniral in igral v naslednjih delih:
Komedija Zapoljske Gabriele »Morala gospe Dulske« (igral Dul-skega); veseloigra Josipa Ogrinca »V Ljubljano jo dajmo« (igral Pavla); tragedija Avgusta Strindberga »Oče« (igral Ritmo jstra); veseloigra Schoentana in Kadelburga »Gospod senator« (igral Mittelbacha); narodna igra Franca S. Finžgarja »Divji lovec« (uprizoritev gojencev Bratinove dramatične šole); drama Halbe Maksa »Mladost« (igral Škofa); ljudska igra Walterja Steina »Gospodje sinovi« (igral Pesjaka).
Prvega aprila 1921 je Valo Bratina zapustil Celje in se zopet vrnil v sezoni 1927-28. Tokrat je bil pogodbeno nastavljen za upravnika Mestnega gledališča in režiserja ter igralca Dramatičnega društva od
1.	septembra 1927 do 1. maja 1928. To je najplodnejša Bratinova sezona v Celju. Preko odra je šlo 11 premier, ki jih je Bratina vse sam zrežiral, tehnično opremil in v njih tudi igral.
Drama Ivana Cankarja »Hlapci« (igral Piska); narodna pravljica Frana Milčinskega »Mogočni, prstan« (kot igralec ni sodeloval); žaloigra H. Raupacha »Mlinar in njegova hči« (igral Cernota); igra Angela Cerkvenika »Roka pravice«, krstna predstava (igral Možino); tragedija Alojza Remca »Magda« (kot igralec ni sodeloval); božična povest Pavla Golje »Peterčkove poslednje sanje«; drama V. Sardouja (prevod Valo Bratina) »Razporoka« (igral neugotovljeno vlogo); Leva Tolstoja »Vstajenje« (igral predsednika porote); narodni igrokaz Franca S. Finžgarja »Divji lovec«; Deutscheva drama (prevod F. S. Finžgar) »Pasijon« ter Jaroslav Hašek - Maks Brod - Hans Reimann »Dobri vojak Švejk« (igral Švejka).


OSč^ubnica
CELJSKE TISKARNE CELJE, TRQ V. KONQRESA 3
/'/i ^-n/f^atna
Od 1. aprila 1954 smo pod operativnim vodstvom Celjske tiskarne Celje. Izredno
nizki režijski stroški nam omogočajo konkurenčne cene. Vabimo Vas, da se o tem
prepričate, kakor tudi o naši postrežbi!
Se priporoča kolektiv!

cicGcLte
i
mm
mm
4M
*■■■■■
iMBMH
«■■■■■■
JHBMgi
BHEHM
AHaannasa
JIH GLEDALIŠKI LIST	NA
anaaMa» aaaa aaaiauaaB n«Sf	DOM
naBaaBBBjr	DOBIVALI
aaa>r aanr ■aac ■■■r ■Bit■■■ ■«■1 a a/ BBBIBB aaai iv	GA BOSTE
■BBB mumr	REDNO
mat	PRED
w	PREMIERO
TOVARNA EMAJLIRANE POS
ODE . CELJE
BRZOJAV:. EMAJL, CELJE TELEFON: 22-71,
(J/.udL iSvaje fievavedtne izdeiLe
EMAJLIRANO POSODO,
*
POCINKANO POSODO,
* .
PORUŠENO IN SUROVO POSODO,
*
POKOSITRENO POSODO,
*
HIGIENIČNE EMAJLIRANE IZDELKE,
*
KOPALNE KADI,
*
KOTLE IN RADIATORJE ZA CENTRALNO KURJAVO,
*
SENČNIKE VSEH VRST,
*
i 1 d.
PROJEKTIVNI
BIRO
CELJE
Gregorčičeva 3 Telefon 26-70
..MMinaamfe..
Projektira visoke ter nizke gradnje, interierje in Je vedno na razpolago za strokovne nasvete. Kvalitetno delo in konkurenčne cene
"555i55“*r
GOSPODARSKO
PODJETJE
PIROTA
CELJE - PEČOVNIK Telefon 27-02
Izdeluje vso pirotehniško galanterijo ter pripravi za vsako proslavo
primeren ognjemet. Se priporočamo
\
NlElKR
Mehanična
Tkalnica
HOTEL
E
V
R
O
P
A
Največja trgovska hiša na Štajerskem, veleblagovnica
LJUDSKI
MAGAZIN
CELJE
Vam nudi bogato izbiro tekstilnega in trikotažnega blaga, čevlje vseh vrst, igrače ter razno drugo blago po najnižjih dnevnih cenah. Za cenjeni obisk se priporoča delovni kolektiv
LJUDSKI
MAGAZIN
CELJE
CELJE
Vam nudi dnevno prvovrstno vino in hrano ter se priporoča za obiski
*
IZDELUJEMO: Kaloriferje, ventilatorje, klima naprave, bojlerje, tlačne kotle vseh vrst, velikosti in izvedb,
električne kaloriferje, kondenčne lonce od % " do 2", kleparske pri-robne stroje, sušilne naprave in podobno IZVRŠUJEMO: Montaže vseh vrst centralnih kurjav in sanitarnih naprav ter vsa stavbna kleparska dela Naročila izvršujemo hitro in solidno
KOVINSKO
PODJETJE
CELJE
Vodnikova 6 Telefon 21-56
Velika izbira tekstilnega blaga — moškega in ženskega perila Se priporoča trgovsko podjetje
Trg V. kongresa MAN U FAKTU RA CELJE
I
^bSIhw
k.
'immr
Nudi za domači trg in izvoz:
SUROVI CINK 97.80% Zn GINKOV PRAH 97 % Zn toial FINI CINK 99.75% Zn REDESTILIRANI CINK 99.85% Zn RAFINIRANI CINK 98.70% Zn CINKOVO PLOČEVINO A VTOTIPIJSKE IN OFFSET PLOŠČE C1NKOVE PROTEKTORJE ZA KOTLE CINKOVE PRALNICE VALOVITE CINKOVO BELILO ŽVEPLENO KISLINO 60° Be
":r
CINKARNA
CELJE
Tel-: 20-81,20-82
Cenjene stranke opozarjamo, da vršimo usluge z valjanjem svinca, kositra, antimonovega svinca in srebra
ELEKTRO RADIO CENTER CELJE
Trg V. kongresa 2	Telefonska št. 21-32
Velika izbira radio aparatov elektromotorjev, elektroinstalacijski material
električni gospodinjski predmeti
Nizke cene
Tovorna žičnih izdelkov, Celje
Ipavčeva ul. 20, telef. št. 21-43
I Z D E L U J E :
prvovrstno žično pletivo za ograje, za drevesnice, mreže za sejanje peska, kovinsko pohištvo, žične transporterje, predpražnike in vse ostale izdelke žičnega pletiva
C e n e ugodne — Se priporočamo!

CELJE
• velika izbira
• odlična kvaliteta • lepi vzorci • nizke cene

Restavracija OJSTRICA Celje	Tkanina -Galanterija
*	CELJE
Po predstavi Vas vabi na dobro kapljico in okusen prigrizek	TRGOVSKO PODJETJE NA VELIKO
• LESNA INDUSTRIJA, CELJE
Ce želite lepo urediti prostore, v katerih živite in delate, se obrnite na nas! Nudimo Vam družinske spalnice iz vseh vrst iurnirja, mehke spalnice, kuhinjske opreme, delovne kabinete, kavče, otomane, trodelne žimnice in vložke za postelje. Razen tega Vam nudimo mehak in trd les, plemenite in slepe furnirje vseh vrst, kakor tudi raznovrstno
embalažo.
Tel. 22-76 - Prodajalna: Zidanškova-15, tel. 26-34
MED PREDSTAVO SE ODŽEJAJTE IN OKREPČAJTE
V GLEDALIŠKI OKREPČEVALNICI
*
*
*
nizke c e n.e velika izbira slaščic
brezalkohol
hladnih jedil vin in žganih ter n i h pijač
*
*
*
☆
Železarna
Štore
Store pri Celju
proizvaja in nudi svojim odjemalcem:
valjane proizvode: okroglo ploščato, kvadratno, šestero-kotno in betonsko železo; odlitke sive litine, strojne litine, litoželezne cevi s pripadajočimi armaturami, jeklarske in kovaške kokile; vse vrste valjev iz trde litine za potrebe črne in barvaste metalurgije, za mlinsko in tekstilno industrijo; ognjeodporne izdelke: visoko-kvalitetno samotno opeko in Samotni malter.
Zahtevajte katalog naših izdelkov!
Kot upravnik Ljudskega gledališča Celje in režiser jt bil Bratina po osvoboditvi pogodbeno nastavljen od oktobra 1948 do 31. marca 1949. V glavnem je v tej sezoni upraviteljeva!, režiral ali insceniral.
Režiral in hkrati insceniral je samo »Večer Prešernove poezije«,, (ob stoletnici smrti Franceta Prešerna) dn Aleksandra N. Atinogjenova dramo »V tajgi«. Umetniško vodstvo je prevzel v S. Mihalkova »Posebna naloga«. Insceniral dramo Ivana Cankarja »Jakob Ruda« ter igro Franja Roša »Ušesa carja Kozmdjana«.
Iz gornjega repertoarnega pregleda Bratinovih uprizoritev v Celju (slično foi našli v Mariboru, v Ljubljani, Ptuju, Trstu itd.) je razvidno, kako širok je bil obseg njegove umetniško kreativne zmožnosti in volje. Z enakim poletom se je loteval tragedij kot komedij, dram, narodnih iger in otroških pravljičnih uprizoritev.	*
Posebna odlika njegovega dela pa je pogumno uprizarjanje slovenskih ^izvirnih deil. V tem pogledu nima tekmeca V vsej zgodovini slovenskega gledališča. Po raznih poklicnih in amaterskh odrih je uprizoril številne novitete slovenskih avtorjev: Milčinski, Remec, Bevk, Golar in Cerkvenik. Med temi je bila na celjskem repertoarju Cerkvenikova »Roka pravice«, ki je bila kot krstna predstava uprizorjena 19. novembra 1927.
Bratini je bila zdrava ljudska naturnost v pomoč pri oblikovanju njegovih igralskih likov. Že rahli idrijski priglss ga je zlasti v vlogah ljudskih tipov delal prikupno domačega. Zato si je najrajši izbiral ljudske igre in komedije ter dela, V katerih mu je narečni prizvok pomagal ustvarjati domačo atmosfero. Tako se je kot karakterni igralec najbolj uveljavil v ljudskih tipih. Celjani so ga takega videli v Haškovem »Dobrem vojaku Švejku«, kjer je ustvaril Svejka. Najbolj pa se je Bratina kot igralec in režiser razmahnil v času svojega delovanja v Narodnem gledališču v Mariboru, kjer je bil po letu 1921 nekaj časa ravnatelj gledališča, pozneje pa do leta 1926 ravnatelj Drame.
V Mariboru kakor v Celju je v svoji dramatični šoli vzgojil niz. dobrih igralcev. Mnogim slovenskim igralcem je bil prav Valo Bratina prvi učitelj. V začetku svojega plodnega delovanja v Mariboru se ni zadovoljil z zgolj praktičnim pedagoškim delom. V mariborski gledališki reviji »Drama« (1921/22) je napisal schillerjansko študijo »Par besed o naši gledališki umetnosti«. Tu pojmuje gledališče kot nujno ustanovo-za moralno in umetniško vzgojo ljudstva. Za naše razmere tedaj naravnost revolucionarna pa je misel o gledališču za najširše ljudske množice in ideja za otroško gledališče, kjer naj bi delovali otroci sami.
Bratina je strastno ljubil vse, kar je mlado in živo ter dostopno za lepoto in plemenitost. Na stara leta se je od gledališča poslavljal prav pri otrocih. V Ljubljani za Bežigradom je zadnji čas uspešno uprizoril dve mladinski igri: Bevkovega »Tončka« in »Posebno nalogo« v veliko veselje bežigrajskih pionirjev. Gledališki entuziast Valo Bratina je nenadoma umrl 6. julija letos, takorekoč sredi gledališkega dela med otroci, kljub, je tako ljubil. Svojega »dedka«, ki so mu krsto obsuli z rožami, ne bodo nikdar pozabili. Za njih je umrl »dedek«, v slovenski gledališki, zgodovini pa bo ostalo zapisano ime enega najbolj popularnih gledaliških umetnikov stare generacije.
Slavko Strnad
L OJZE	FILIPIČ
PARIŠKA ENAČBA < p o Studijskem bivanju v parizu)
Ne vem že katera hudomušna zloba je sestavila tole enačbo: LA TABLE + L’AMOUR + LE THEATRE = PARIŠ. (DOBRA JED + LJUBEZEN + GLEDALIŠČE —- PARIZ). Eno je gotovo: Parižan je ni sestavil, dasi se, če ga poskušaš z njo zbosti, še daleč ne čuti prizadetega. Dobrodušno in ironično obenem se ti nasmehne, češ, spet ena izmed neštetih »globokih in duhovitih« , resnic o Parizu, kakršnih kar mrgoli v grmadah senzacionalnih reportažnih pisanj o »glavnem mestu sveta«. Pravzaprav: Parižan pa tudi vsak Francoz bi skoraj gotovo dejal: »o prestolnici sveta«. Francoz je namreč bolj ponosen na kraljevsko preteklost kot na republikansko sedanjost in Ludovik štirinajsti je človek, ki ga v Parizu najpogosteje srečaš.
Prav tako ostane Parižan ravnodušen, če ga zbodeš s tem, da Pariz živi od napitnin, češ, jasno, kdor hoče užiti katero koli od neznank »pariške enačbe«, bodisi LA TABLE bodisi L’AMOUR bodisi LE THEATRE (in veletoki popotnikov, ki se zaradi teh neznank z vseh strani sveta vale v Pariz in prinašajo' več deviz kot na primer izvoz francoskih filmov, ne bodo nikoli usahnili), mora pač vztei v zakup tudi večno pohlepno iztegnjene dlani na napitnino čekajočih Parižanov.
Mislim, da je to enačbo sestavil človek, ki si je bodisi ogledal Pariz površno, bodisi je prinesel s seboj vrečo denarja. Če se voziš po Parizu s taksijem, če ješ v razkošnih restavracijah ali če sodiš po kosilu ali večerji, na katero te je povabil na dom kak Parižan, stvarno dobiš vtis blagostanja ali celo gurmanskih orgij. Če vzameš zares dovtip, da so kuharji najbolje plačani Parižani in da bi bil predsednik republike lahko vesel, če bi imel plačo prvega kuharja v ne vem že kateri luksuzni restavraciji, te to lahko zavede v prenagljeno in nepravilna sodbo. Pre-zreš, da so te restavracije domena deset ali recimo tudi sto tisočev priviligirancev, črnoborzijancev, raznih kriminalnih tipov in seveda predvsem bogatih tujcev kot je skoraj izključna domena bogatih tujcev tudi zloglasna pariška L’AMOUR s sicer prepovedanimi, a nenavadno širokogrudno toleriranimi, javnimi hišami, nočnimi lokali in z vsem, kar k temu spada. Če si Pariz ogledaš površno im potem potuješ čez Nemčijo, ti pade v oči tale zanimiva zunanja slika: Frdncija, ki se zvija v obupnih krčih, gospodarske neurejenosti, vzbuja na prvi pogled vtis, da je tu standard izredno visok in da na primer Parižani žive naravnost v razkošju ter v brezskrbni lagodnosti, dočim Nemčija, kjer je standard za povojne pojme v resnici visok, vzbuja vtis solidnosti, pomanjkanja in mestoma celo revščine.
Ne glede na bedne množice brezposelnih in brezdomcev, ki predstavljajo drugo skrajnost (tisto, ki je pri površnem opazovanju v Parizu ne zapaziš), ne glede na stotisoče, ki se drenjajo po majhnih in velikih cenenih krčmah predmestnih četrti in QUARTIER LATIN ter leta in leta žive od. POMMES FRITTES, ki ga zobljejo kar iz papirnatih škrnicljev ali z vegastih aluminijastih krožnikov na pločnikih pred krčmami, ne
glede na izredno visoke življenjske stroške, ki pariško družino silijo v sorazmerno skromna življenje in ki so eden od vzrokov, da te ta družina zlepa ne povabi, — dasi potem, če to le stori, pride na mizo vse, kar premore shramba in klet najboljšega — ne glede na vse to pa je prva postavka ali neznanka hudomušne »pariške enačbe« v nekem smislu pravilna in resnična. Namreč, če razumemo besedo LA TABLE širše; kot varno, brezskrbno, udobno življenje. Nihče na svetu ne izpoveduje in ne priznava te želje in težnje tako prostodušno in včasih že kar vsiljivo kot to doživiš v razgovorih s Parižani.
Toda vse to le mimogrede.
Edina postavka, edina enačba, ki je v »pariški enačbi« povsem pravilna in točna, je tretja: LE THEATRE — gledališče.
Gledališče Parižanu ni samo umetniška in kulturna institucija prvega reda, marveč pomeni Parižanu in Francozu sploh vse več: institucijo splošnodržavnega, notranje in zunanje političnega pomena.
Najjasneje je to opaziti pri osrednjem francoskem gledališču, pri COMEDIE FRANCAISE.
Pariški tisk je aprila letos izredno obširno poročal o gostovanju Comedie Frangaise v Moskvi in Leningradu. Brez obvezne politične polemike seve tudi ni šlo« Figaro je posmehljivo apostrofiral pisanje Pravde, ki je francoske goste pozdravila kot »navdušene borce za progresivno umetnost«, samo Comedie pa razglasila za prvo trdnjavo v tej borbi. Tako Francozi kot Rusi so iz tega gostovanja naredili ne le umetniški, marveč tudi, ali celo bolj in prej politični dogodek prvega reda. Comedie je vzela s seboj v Moskvo naslanjač, na katerem je umrl Moliere (uprizorili so Namišljenega bolnika), kar se doslej ni zgodilo še pri nobenem gostovanju, v Moskvi pa je bila odprta velika »Molierova razstava«, o kateri je levičarski, pa tudi desničarski francoski tisk poročal zelo ugodno.
V Figarovi poleminični notici o »progresivnosti Comedie Frangaise« jo nekaj pritegnilo mojo pozornost: pisec se ironično posmehne trditvi, da so societeri CF »navdušeni borci za progresivno umetnost«, našteje med moskovskimi gosti nekaj skrajnih desničarjev, češ, glejte jih, progresivne borce, dočim trditev Pravde o progresivni vlogi Comedie same pusti veljati. Comedie je nedotakljiva svetinja, niso pa nedotakljivi posamezniki v njej. Maksima: »Cest que le Theatre- Frangais est la gloire do la France« (»Francosko gledališče je slava Francije«), je branik in mejnik, preko katerega komaj kdaj pljuskne val kritike ali kak napad. Kljub temu je javna tajnost, da v Comedie marsikaj ni v redu: trenja med societeri in nesoglasja v repertoarnih vprašanjih vro in se skrivajo pod gloriolo tega starega gledališča. Marsikaj je razkril bivši generalni upravnik A. P. Touchard, ki je po demisiji izdal knjigo DESET LET COMEDIE. V njej opisuje delo CF za svojega intendantskega mandata; trdi, da je zaradi izrednih pravic in pooblastil societerov, to je neke vrste delničarjev, ki poleg astronomsko visokih plač 1150.000 frankov mesečno!) participirajo tudi na določenem delu inkasa, upravnik (administrateur general) v odločilnih trenutkih le lutka. Ta zastarela in anahronistična organizacijska ureditev onemogoča ali vsaj resno in dolgo ovira vsak revolucionarni poskus v CF, bodisi v upravno organizacijskem
bodisi v umetniško repertoarnem smislu. Societeri — trenutno jih je 44-—• so angažirani za dobo dvajset let, kar praktično pomeni za vse življenje, če upoštevamo, da se igralec do sociecerstva dokoplje šele po dolgih letih. Po sodbi kritike in javnega mnenja je trenutno najboljši igralec, y CF Fernand L e d o u x. In vendar ta umetnik ni societer, marveč je angažiran le za eno sezono. Tudi na gostovanje v Moskvo ni smel iti. Sicer pa ni, nujno, da bi človek bral Touchardovo knjigo, ki je — kot knjige sploh — zaradi; strašansko visoke cene tako1 in tako skoraj nedostopna in jo je treba — če se že na vsak način hočeš z njo vsaj bežno seznaniti »listati v nadaljevanjih« pri gledaliških knjigarnah med dovolj dolgimi pavzami. Zadosti je, če si kot gledališki praktik ob obiskih v CF postaviš nekaj vprašanj; kako je mogoče, da ima sto-člansks ansambel CF na sezono le deset premier, dasi igra v dveh hišah? Kako je nadalje mogoče, da prebiraje Gledališke liste boulevardskih gledališč vedno znova ugotoviš, da so najboljši igralci boulevarda bivši člani CF in da so centralno francosko gledališče zapustili na svojo željo? Zakaj? Zakaj je recimo Ledoux pred nedavnim zapustil CF lin se posvetil režiji na boulevardih in zakaj so ga potem po nekaj mesecih pregovorili, da se je vrnil? In zakaj se slavna Maria Ca s ar e s ni dala pregovoriti, marveč rajši igra v BOUFFES PARISIENS pod neprimerno slabšimi materialnimi pogoji?
Kratko pariško bivanje, kakršno je moje, ne more dati pravice in osnove za to, da bi lahko na gornja vprašanja odgovoril in sodil o teatru, ki po besedah Julesa Romainsa velja za »premier theatre du monde« (»prvo gledališče sveta«). Eno pa bo vsekakor držalo: CF ni živo gledališče, je pa pravcata zakladnica, iz katere mlad gledališčnik — bodisi tujec ali Francoz — lahko črpa neprecenljive izkušnje. Ko sem obiskoval predstave v CF, nisem od vsake odhajal resnično pretresen in le nekatere so bde veliko umetniško doživetje. Od vseh teh predstav pa me je spremljalo nekaj drugega, nemara nič manj važnega in dragocenega: spremljal me je občutek, da sem pridobil ogromno znanja. Na teh predstavah je dobilo konkretno obliko in vsebino ter meso in kri vse tisto, čemur je teoretični študij postavil ogrodje. Naj se sliši še tako šolsko: predstave v CF so mladega gledališkega delavca neke vrste praktični gledališki seminarji, nekakšno praktično dopolnilo teoretičnega študija. Comedie z dolgim nizom predstav mi je bila in mi je oživljena, verno rekonstruirana francoska gledališka zgodovina od pred-rnolierske farse do antoinovskega naturalizma.
Moliere je začel takorekoč na cesti, na boulevardu. Sveži elementi žive predmolierske in zgodnjemolierske politične in družbeno kritične farse z elementi italijanskega komedijanstva so rodili umetniško viso-kovredno Molierovo karakterno komedijo. Ta se je umaknila z boule-vardov v kraljevo palačo. Toda boulevard s tem ni umrl. Sejmski glumači in komedijanti, so igrali dalje, vendar ta smer rodi nov, revolucionarno pomemben sad šele v 19. stoletju: naturalizem, To je zadnje, kar jo CF sprejela z boulevarda in uvrstila v zbirko svojih historičnih zakladov. S tega stališča je razvojna linija francoskega gledališča izredno-zanimiva: začne se na sejmu, si v zlati dobi pribori vstop v kraljevo palačo in se tu razvija nekako do romantike, ko se razvoj ustavi in vse bogastvo doseženih uspehov se nagrmadi v njenih muzejskih tre-
morjih. Tam, kjer je ta linija zavila v PALAIS ROYAL, se oslabljeni Tjoulevard razvija v svoji smeri naprej, v 19. stoletju spet polno zaživi, da bi v 20. stoletju mogli kartelovci tu izvesti novo gledališko revolucijo. Boulevard je še danes edino resnično živo francosko gledališče, dočim so kvalitete CF kot sem to poskušal nakazati, drugje. Če gre nekdo v Pariz zgolj na dramaturški lov, potem je dovolj, da obrede boulevard. Če bo kaj dobil, bo dobil tu. V Comedie pa je tako iskanje vnaprej obsojeno na neuspeh.
Jean Cocteau je v posebni letošnji številki gledališke revije PARIŠ THEATRE, posvečeni CF, to gledališče imenoval »veličastno ladjo iz zlata in. rdečega žameta«. Pozabil je pristaviti, da je ta ladja že davno spustila jadra in vrgla sidro. Zasidrana v zlati dobi francoske kulture se resnično veličastna, a samotna in nepremična ostro odraža na kulturnih obzorjih francoskega naroda, ki v današnjih, zanj vse prej kot lepih in prijetnih dneh, hrani in oživlja svoj nacionalni ponos s spomini na velike minule dni.
Francoska in inozemska publika jemlje CF kot gledališki muzej — sicer živ, a vendarle muzej —■ in prihaja vanjo gledat klasiko, dočim hodii modema dela gledat na boulevard. Vloga Comedie v francoski gledališki kulturi je tako jasno in dokončno determinirana, da bo vsaka bistvena reorganizacija repertoarne politike dokaj težavna in tvegana operacija. Navdušenje, s katerim sprejema občinstvo na primer Ragina, je resnično nepopisno. Tujci se neredko temu čudijo. Ko pa vam Parižan razloži, da zna glavna Raginova dela skoraj na pamet in da mu pri predstavi ne gre za vsebino, marveč da prihaja uživat ob lepoti jezika, dikcije in deklamacije, mora človek priznati, da ta skrajna dovršenost besednega izraza res zasluži vse priznanje. »Ni važno,- ali igralec ve, kaj govori, niti ni važno, ali jaz razumem, kaj govori, pač pa je važno, da verze lepo in melodično deklamira,« pravijo ekstremisti. To je seve pretirano ad absurdum, vendar ta zanimivi paradoks odlično ilustrira odnos Francoza do dramske klasike.
»Goethe bi bil te predstave vesel,« mi je šlo skozi možgane, ko sem nekega večera gledal Corneillovega HORACA, »tako zvesto lin točno se ravnate po določbah njegovega .igralskega katekizma1.« Osnovne značilnosti teh predstav so: počasen recitativ, premišljeno stopnjevan v ekstazo, ekonomika geste, ki je operno počasna in razčlenjena, statika v prostoru, recitacija v publiko namesto partnerju, zlasti pa — česar niti ne bi bilo treba posebej omenjati — taka nepopisna dovršenost govora, da človek obstrmi.
Raginovo FEDRO, n. pr. uprizarja CF v režiji J. L. Barraulta. Pričakoval sem, da bom v njegovi režiji videl nekaj novega, kakršno koli modernejšo potezo. Toda ne. Celo Barrault je postavil na oder popolno historično rekonstrukcijo. Edino, v čemer je tu čutiti modernega režiserja, je razsvetljava.
Borimo se za živo gledališče, ki bi bilo veren odraz našega časa. V tem. smislu je Comedie Frangaise skoraj mrtva. Živa pa je v nekem drugem smislu: v njej živi tri sto let francoske gledališke zgodovine.
In ne samo francoske.
Srečanje s to oživljeno zgodovino na »gledaliških seminarjih v CF« sodi med pomembnejša pariška doživetja.
Slika, ki jo da bežna primerjava repertoarjev, miinchenskih in dunajskih na eni, ter pariških na drugi strani, je zelo zanimiva. Pariz hoče biti repertoarno avtohton. Modernih del iz dramatike drugih evropskih narodov ali iz Amerike je tu na sporedu sorazmerno malo, zato pa tem vee novih kot sem že omenil, ne vedno dobrih del sodobnih francoskih
R!^nch?nu ln na Dunaju je drugače: repertoarji so tu izrazito eklektični. Domači avtorji, so daleč v manjšini, zato pa je najti v njih skoraj vsa novejša evropska in ameriška dramska dela. Njihove kulturne zveze z inozemstvom so izredno dobre. Številna inozemska dela imajo krstne uprizoritve v nemških prevodih [istočasno s krstnimi uprizoritvami v ongmahh ah le malo pozneje, znani pa so celo primeri, ko uprizore Dovedoval^Ha11 PleJ koj;V ^vrrmku. Ko sem na primer na Dunaju prfl-
ŠTIPTH POT ,uprlzorlli Ustinova komedijo LJUBEZEN ŠTIRIH. POLKOVNIKOV pred njimi (na Dunaju je bila premiera tega dela v aprilu, v Celju pa v februarju), kar verjeti niso mogli, da je to res. „^Težnja po avtohtonosti je najbolj značilna črta letošnjega pariškega
družabna^knm6^6^0?1''’®' St®vil™° najmočneje je zastopana lahkotna družabna komedija (večina boulevardskih gledališč), nato klasika (Co-medie m Vilarovo T. N. P.), na zadnjem mestu pa je sodobna drama (Marygny in nekatera boulevardska gledališča).
. Dramaturška kriza v Parizu ni tako opazna kot drugod ker znalo igralci iz povprečnih literarnih predlog izoblikovati močne uprizoritve Velikokrat sem imel občutek, da gledališče tu rešuje literaturo in malokrat sem dal prav direkcijam, ki pišejo imena igralcev (seveda le zvezdnikov) na plakatih z največjimi črkami, imeni avtorja in režiserja pa z najmanjšimi.	J ln re
Pravijo da kaže Pariz obiskati ali za teden dni, toliko, da si nalepiš na kovces: hotelsko etiketo, ali pa za najmanj leto dni če ga želiš ”es =tL Sicer bdj0 nič. Ne vem, če je to'čisto točno Kar Ideva gledališče je dvomesečno bivanje v Parizu resda premalo da bi ga
Sl fka^-TZnat^1PreŠtU+dirati in 36 dak°Pa« do jasnih sodb !n r! a 1 v® mesia 23 Prenagljena in premalo utemeljena mnenja, je pa dovolj, da vsaj zaslutiš njegovo veličino in da spoznaš *cJi točneje, da potrdiš v sebi resnico, ki jo zaslutiš že prvi dan’ da ^ gledališče srce, veliko, živo, utripajoče srce tega čudovito j?JP in zagonetnega mesta, da je pariško gledališče neusahljiva in . eizcrPna zakladnica, ,ilz katere črpajo in bodo črpali, iz katere se uče m se bodo učili gledališki delavci vsega sveta.
Ta resnica ostane taka kljub temu, da moramo marsikaj v gledališkem Parizu ali v pariškem gledališču sprejeti z rezervo ali kritiko seve
ampakPtuje™° ^ VSem P° VrSti na k0,lena Samo zato’ ker ni slovensko’
, >>pariška enačba«, ki sem jo zapisal na začetku, po moje potemtakem ni pravilna. Glasiti bi se morala:	p em
LE THEATRE GEST PARIŠ! Gledališče = Pariz
ali celo:
Pariz = gledališče.
SLAVKO	STRNAD
DUBROVNIŠKE LETNE IGRE 1954
Po zanimivosti in pestrosti programa sodijo dubrovniške letne igre na prvo mesto med vsemi festivalskimi prireditvami v Jugoslaviji. Obiskovalci Dubrovnika, ki je svetovno znan po svoji zgodovini in ima bogato tradicijo, si lahko poleg dragocenih mednarodno znanih historičnih spomenikov vsak večer privoščijo redek umetniški užitek: dramo, komedijo, glasbo, balet in folkloro ne v zaprtem konvencionalnem gledališkem poslopju, pač pa zunaj na prostem — na trgih, letnih gledališčih, v parkih itd. Zdi se, da je ves stari Dubrovnik podnevi en sam muzej, zvečer pa posamezni predeli mesta — teater, ki oživlja na eni strani gledališko in kulturno zgodovino Dubrovnika, na drugi strani pa jo obiskovalcem na izbiro bogat umetniški program koncertov, folklore ter dramska dela iz klasičnega repertoarja.
Ustavimo se prti dramatiki iz hrvatskega repertoarja, pri rojaku iz Dubrovnika, ki je živel na prelomu dveh zgodovinsko pomembnih dob (srednji vek in renesansa), pri Marinu Držiču (1508—1567).
Letos uprizarjajo na dubrovniških letnih igrah dve njegovi komediji: igro »Novela od Stanca« skupaj s »Tireno« v priredbi dr. M. Foteza in pa pastoralno komedijo »Plakir«.
Vsa tri dela so nastala po srednjeveški cerkveni literaturi, ko se je na obali Damacije v 16. -in 17. stoletju razvila pomembna svetovna literatura, katere središče je bil Dubrovnik. Nastale so številne komedije, ki jih še danes uprizarjajo vsa jugoslovanska gledališča. V tem času se je najbolj uveljavil pesnik in komediograf Marin Držič. Pri nas je znan po razbrzdani: polnokrvni komediji o lahkomiselnem sinu zapravljivcu- »Dundo Maroje«. Ta, kakor vsa njegova najbojša dela so pisana v Plautovem žanru, tako še »Skopuh«, »Tripče de Utolče«, »Ar-kulin« itd. Toda tudi pastoralne igre »Plakir«, »Tirena«, »Venera in Adonis« lahko štejemo za njegove mojstrovine.
»NOVELA OD STANCA« in
»TIRENA«
Okrog leta 1550 se je Držič kot dramatik prvič predstavil dubrovniški publiki. Pred Dvorom so izvedli »Tireno«, pastoralo o lepi vili, pastirjih in satirjih, ki hrepene po njej. Premiera ni uspela. Pihal je močan mrzel veter. Ker igralcev ni bilo skoraj nič slišati in razumeti, je bila publika nezadovoljna. Razen tega so avtorju očitali še plagiat po VetranoVičevi pesmi »Piligrin«. Držič se je branil, pa tudi sam Vetranovič ga je zagovarjal v »Pjesanci Marinu Držiču u pomoč«, v kateri apelira na plemenite Dubrovčane, naj ne žalijo Držiča,« ki pje-sance rajske poje ... a nikoga ne potkrada...«. (»Dubrovačke Ijetne igre — Novela od Stanca in Tirena«, Dubrovnik 1954).
Rustikalna komedija »Novela od Stanca«, šaljiva igra d hercegovskem kmetu, je bila prvič uprizorjena 1551 na pojedini Martolije Vidova
IHajdinova. »Tirena« je Tipična pastorala, pisana po manirah takratnega časa, dočim je »Novela od Stanca« napiisana po vzorcu sienskih kmečkih iger, ki jih je Držič spoznal med svojim bivanjem v Sieni. V »Noveli od Stanca« je ta veliki realistični pesnik ustvarii! umetniško objektivi-zacijo svojega časa. Na osnovi ljudskih tipov in narodnih motivov je v njej živo ustvaril atmosfero Dubrovnika v 16. stoletju. Osrednja mlisel dela: nazaj v mladost — biti mlad, pa daje delu občečloveški, za vse čase veljaven pečat.
»Novela od Stanca« ne izpolni večera, zato se redkeje pojavlja na naših deskah. (V Sloveniji ni bila uprizorjena). Uglasbila sta jo kar dva hrvatska komponista: Božlidar Sirola in Anton Dobronič. »Tirena« kot stereotipna pastorala nima trajne scenske veljave, pač pa jo proučujejo kot literarni in kulturnozgodovinski dokument. Obe komediji je znani režiser in dramaturg dr. Marko Fotez združil v eno zgodbo in dramaturško spretno predelal v eno celovečerno komedijo. Dogajanje je presadil v okvir dubrovniške noči v letu 1951, ko je bila na piru Vlaha Držiča ponovno uprizorjena »Tirena«. Na tem piru se v Fo-tezovi predelavi igra »Tirena« v okviru »Stančeve zgodbe«. Tako je iz dveh pomembnih del največjega hrvatskega komediografa nastala enotna celovečerna komedija.
Fabula: Stanac, hercegovski kmet, pride v Dubrovnik s kozlom, da bi ga prodal. Ker je brez strehe, hoče prenočiti ob malem Onofrejevem vodnjaku. Tu ga sreča prijatelj Obrad. Opozori ga, da se bo prav tu pri vodnjaku igrala »Tirena«. Zbira se že dubrovniška publika in knez prihaja v svečanem spremstvu s senatorji. Zbor zapoje dubrovniško himno. Prolog napove pričetek »Tirena, komedije s razlicijem pjesni i družim lijepim stvarmi, složene u jezik dubrovački po izvrsnom i slovitem spevaocu Marinu Držiču«. Oglase se fanfare — prične se predstava »Tirene«. — Dva pastirja iščeta Ljubmira, ki žaluje za vilo Tireno. Stanac ne ve, da je to le igra, pa se zaljubi v vilo Tireno. Ljubmir se sestane s Tireno, toda napade ju ljubosumni Satir in Ljubmir pobegne. Pride pastir Miljenko, ki je tudi zaljubljen v Tireno. Starec Radat ga krega, češ kaj le leta za' vilami, doma naj bi rajši v miru živel s svojo ženo. Pridruži se mu Miljenkova Mati Stojna in oba gresta iskat Mi-Ijenka. Stanac se tako vživi v igro, da misli, da so to pravi ljudje in resnični dogodki. Priplazi se Kupido in z ljubezensko puščico rani Radata. Zdaj še starec ljubi vilo Tireno. Dragič ga sili domov in psuje Kupida. Toda nagajivi Kupido rani še njega. Ljubomir se spre s Satirom, ki ga udari s kamnom, da obleži v nezavesti. Takega ga najde Tirena. Ker misli, da je mrtev, omedli še ona. Stanac je ves iz sebe od začudenja in žalosti. Zbero se zaljubljeni pastirji in prosijo bogove, da jim ožive Tireno. Kupido usliši njihovo prošnjo, toda ko Tirena oživi, se zaljubljeni pastirji in satiri med sabo spro in stepo. Tirena jih pomiri. Ona ljubi samo Ljubmira. Kupido blagoslovi njuno slogo in ljubezen. Prolog zaključi predstavo s himno Marinu Držiču 'in vabi na pir. Obrad vabi tudi Stanca, toda Stanac ostane pri fontani. Misli, da se bodo zopet pojavile vile; brez Tirene ne more več živeti. Dubrovniška mladeniča Miho in Vlaho (ki sta v »Tireni« igrala Ljubenka in Radmila), gresta na pir. Srečata Dživa, mladega plemiča, ki je v »Tireni« igral Prolog in videl, kako se je Stanac razvnel za Tireno. Zdaj je prišel,
da bi se z njim pošalil. Miho in Vlaho se skrijeta, Dživo pa gre k Stancu in se mu predstavi kot trgovec iz Gacka. Natveze mu, da ga vile lahko pomladijo. Lahkoverni kmet si zaželi postati mlad, da bi se tak vrnil k svoji ženi. Mladeniči pripeljejo maškare, preoblečene v vile, delajo okrog njega razne čarovnije, mu zavežejo oči in končno mu ukradejo kozla, ki ga je hotel v Dubrovniku prodati. Stanac sprevidi, da je opeharjen. Obrad se mu smeje, češ, saj je vsej nesreči sam kriv. Dživo in maske vrnejo Stancu kozla. Vse se zaključi z veselim kolom.
Prizorišče je v centru starega Dubrovnika. Oder (podij iz prakti-kablov ca. 8X6X X m) je postavljen tik ob malem Onofrejevem vodnjaku pred glavnimi vrati občinske hiše. Levo nad odrom se dviga mestni stolp. Na gledalčevi levi strani je palača Sponza, desno stran pa tvori umetna pregrada od mestne kavarne v ozadju do cerkve sv. Vlaha. Dohodi za sceno: v levem ozadju starinska obokana pasaža (vrata iz Ploč na Plačo), v desnem ozadju pa iz Mestne kavarne. (Kavama in mestno gledališče sta pod isto streho občinske palače. Igralci uporabljajo gledališke garderobe in prihajajo liz hiše direktno na prizorišče). Na Orlandovem stebru, ki stoji sredi avditorija, in na terasi vhodnega stopnišča cerkve sv. Vlaha je nameščen svetlobni park.
Scenerija na odru je preprosta: na vsaki strani po en stilni steber in štiri simetrično postavljene male ciprese. Z oken palač na scenskem prostoru vise rdeče zavese. Loki palače Sponza so okrašeni z venci iz zelenja. Skratka, težnja scenografa je, gledalcu ustvariti slavnostno atmosfero. Vsekakor je scenograf M. Račič s preprostostjo scene, s poudarjanjem historičnih elementov, ki jih nudi celoten arhitektonski kompleks s posameznimi zgodovinskimi palačami in spomeniki, na zelo smotrn način oživel našo predstavo srednjeveških iger v Dubrovniku. V bistvu je to neke vrste simultana scena na prostem, samo da ni zaporedna s fiksnimi prizorišči kot pri srednjeveških verskih igrah, pač pa posredno igra tu ves prostor hkrati. Scena je skoncentrirana na trg pred palačo Sponza z malim Onofrejevim vodnjakom.
Glavna zgodba (Tirene) se odigrava na odru. Stančeva zgodba, ki se prepleta z zgodbo »Tirene«, je mizanscensko večji del postavljena okrog Onofejevega vodnjaka s situacijami na oder in nazaj, razen finala, ki so razplete na odru. Množica uporablja ves vmesni prostor med palačo Sponza in občinsko palačo. Funkcijsko je vključena še terasa pred palačo Sponza, kjer prisostvuje igri. Tirene knez s senatorji in spremstvom, ki v začetku pride in na koncu »Tirene« odide v pompoznem sprevodu. Kot »deus ex machina« se pojavi Kupido na vrhni lini mestnega stolpa, obvešča publiko o svojih dejanjih s terase Sponza, zdaj ga vidimo zopet na vodnjaku, zdaj na odru itd. Režiser M. Fotez je z razgibanimi in statičnimi režijskimi posegi dosegel kontrast med igralci-kreatorji in med igralci, ki predstavljajo publiko. Ta kontrast daje predstavi s celotnim miljejem vred posebno vrednost kulturno-zgodovin-skega pomena. Ubrano zborovsko petje z orkestrom, množica v domačih narodnih nošah, srednjeveški kostumi in baletni vložki, ki izpopolnjujejo posamezne prizore in vežejo zgodbo v harmonično celoto, pomagajo k celotnemu vtisu predstave, ki ostane živ in nepozaben.
Predstava barvito ilustrira konček kulturne zgodovine Dubrovnika v poznem srednjem veku, vdihne ji ustrezno časovno atmosfero, dvigne
se nad golo muzealnost v realno sfero Dubrovnika v 16. stoletju. Tako se gledalcu zazdi, da je prisoten sam avtor Držič. Igralci ga s tekstom samj predstavijo publiki. Hvalijo ga ter opozore poslušalca na njegov velik pesniški sloves.
»PLAKIR«
Kot je že zgoraj omenjeno, zavzemajo v velikem komediografskem opusu Marina Držiča pastorale »Plakir«, »Tirena«, »Venera 'in Adonis« posebno važno mesto. Čeprav so te komedije pisane po modnih manirah takratnega časa, odkrijemo v njih nadpovprečno vrednost. »Plakirja« postavljajo zgodovinarji svetovne dramatike celo ob Shakespearov »Sen kresne noči«. Dejanje je postavljeno v pravljično atmosfero, toda mitološka bitja so pomešana z živimi narodnimi tipi. S tem je ustvaril Držič dramaturško originalno pastoralno komedijo s čudovitimi pesniškimi lepotami.
»Plakirja« so prvič igrali v Dubrovniku na pojedini Vlaha Sokolče-viča okrog leta 1550. Beseda »plakir« izhaja iz latinskega »placere« {v italijanščini »piacere«) in pomeni v tem konkretnem primeru: slast, naslado, užitek. S to besedo je pesnik imenoval boga Amorja, ki v tej pastoralni komediji zaplete ostale osebe v dejanja, ki so polna komičnih situacij na eni strani, na drugi strani pa polna liričnosti in nežnih poetičnih scen.
Zgodba: Komedija se prične z monologom Vile pomladi, ki prebuja naravo in daje vsem bodočim dogodkom lepoto sanj. Njo opazi Kupido ter zapove svojemu sinu Plakir ju, da jo mora osvojiti. Vila pokliče na pomoč boginjo Diano, ki pošlje vilo in Plakirja na Dobravo, da spleteta tam ljubezenske zanke; premagan bo tisti izmed njiju, ki se bo prvi zaljubil, oziromal ujel v zanko ljubezni. Če se bo zaljubil Plakir, Kupido ne bo dobil nobene vile, če pa se zaljubi Vila, bo Kupido lahko izbral samo Diano. Iz vilinskega sveta se kraj dogajanja prenese v realni gozd. Tu zaspi mladi pastir Dragič, najde ga Plakir in v želji, da najde nekoga, v kogar bi se zaljubila Vila pomladi, začara jabolko, da »tko jede iz njezina ploda, postane rob ljubavi«. Dragič se res zaljubi v Vilo pomladi, toda ona ga odbija. Dragičev oče Grižula in mati Vuko-sava preklinjata Dragiča in vse fante, ki norijo za vilami. Dragičevo dekle Miona ga prav tako zaman prosi, da bi se vrnil' domov. Dragič Zbeži za vilo, mati Vukosava in Miona pa za njim. Oče Grižula ostane sam. Z začaranega drevesa odtrga jabolko in ga poje. Nenadoma se počuti mlajšega, zaželi si vilo, ker pa nobene ni, v erotični strasti napade Omakalo, ki je pravkar zbežala v gozd od svojega gospodarja Radoja. Zdaj pride še Radoj v gozd, tarna za Omakulo, poje tudi jabolko in se zaljubi v Miono. Plakir vidi, da je ljubezen vse zajela in celo sam ni ravnodušen do Mione, zato v ljubosumju odloči, da Radoja začara v satira. Nazadnje še Vila pomladi v zmoti poje jabolko. Hrepeni za Dragičem, Grižulo pa, ki jo trdovratno osvaja, nagovori, da gre v vrečo, tako bi ga laže na skrivaj odnesla v vilinski grad. Grižula uboga in gre v vrečo, toda vila se prepusti Dragičevemu ljubkovanju. Pri tem jo zaloti Plakir in jo kot sužnjo odvede svojemu očetu Kupidu. Grižula in Dragič žalujeta in vzdihujeta za vilo. Pridruži se jima Radoj. Tudi on toži, zakaj ga je Plakir začaral v satira.
Drugo dejanje se prične zopet v vilinskem svetu. Vila pomladi zavrača Kupidovo dvorjenje. Brani se z obtoževanjem Plakirja, češ, saj se je tudi on zaljubil. Kupido ne verjame, toda pristane na to, da gre vila na goro in če res najde Plakirja v ljubezenskih zapetljajih, ji bo dal svobodo. Diana in vile pripravljajo maščevanje Plakirju. Med tem Grižulp. zavezan v vreči zaman čaka svojo vilo. Takega ga najde žena Vukosava in Miona. Grižula misli, da je žena vila in jo prosi, da mu pomaga iz vreče. Tako Vukosava zve za njegov ljubezenski za-petljaj. Odloči se, da se bo vrnil domov. Radoj je našel Omakulo, ji obljubi zakon čim ga bo Plakir odčaral iz satira v starega Radoja. Plakh', zdaj oblečen v pastirja, izjavlja ljubezen Mioni, pri tem ga ujameta Diana in Vila, ki se je tudi preoblekla v pastirico. Zdaj hočeta kaznovati Plakirja. Pojavi se Kupido, in Diana da Plakirju svobodo. Kupido v čast pomiritve odloči, da se naj združijo vsa srca, ki se danes ljubijo na Dubravi. Bogovi in vile se vrnejo v svoj svet, srečni pari JViiona-Dragič, Omakala-Radoje in Vukosava-Grižula pa v svojega. Komedijo zaključi Vila pomladi z besedami:
Veseli spoštujte zakonski stan in ponosni se spominjajte tega velikega in slavnega dne, ko je nebeška ljubezen vsa srca združila po zaslugi božje milosti.
(Pisec prosto po Držičevih verzih)
Plakirja igrajo v parku Gradac. Za igre na prostem je to idealno izbran prostor. Težko bi našli boljšega, saj je akustika zadovoljiva h.ljub šundru iz predmestja Pile. Najti na prostem akustičen kompleks zemljišča, ki bi bil primeren za gledališke uprizoritve, je vedno hud problem, s katerim so si ubijali glave že pionirji gledališkega ustvarjenja v antični dobi.
Park Gradac leži na vzpetini na Pilah okoli 100 m nad morjem. Porasel je s tropsko vegetacijo ter borovci in, prav ti z nizkim hribčkom na prizorišču dajejo scenografu in režiserju idealno možnost ustvariti uprizoritvi nerealni, vendar fantazijsko do neke mere konkretizirani svet bogov in Vil in obenem realni svet, ki ne zahteva ničesar drugega ikot gozd. Na izbranem prostoru ni stavbnih objektov kot smo jih videli pri prejšnji uprizoritvi Gledalcu za hrbtom je morje, pred njim v širini okoli 40 do 50 m z bori obrasel predel, od sredine na levo raven, -v desno proti ozadju pa se vzpenja že omenjeni hribček.
Hrib je kot nalašč postavljen scenski objekt, kjer je režiser lahko poljubno variral mizansceno. Ubral je najpreprostejšo in obenem najprimernejšo pot: situacijo je vskladil z-danim prostorom, večje scenske premike pa je rešil z osvetljevanjem, z reflektorji, ki so povečini skoraj neopazno nameščeni po drevesih. (Naj bo mimogrede omenjeno, da je inšpicientski aparat izveden sila iznajdljivo. Telefonist, ki ima svoj sedež na drevesu nekje v centru nad prizoriščem, daje od tu signale inspicientski kabini nekje za hribom. Tam je tudi orkester ter prostori -za ver, pripravljalni aparat predstave z oblačilnicami za igralce vred). Vse vilinske scene ter prizori s Kupidom in vse, kar spada v abstraktno sfero božanstev, so privzdignjeni in podprti s scensko orkestralno glasbo,
v nasprotju s popolnoma realistično zrežiranimi scenamii realnih oseb in dogodkov, kj postanejo verjetni, čim abstrahiramo mitološki svet z njegovimi posegi v dejanje. Izvzet je Plakir kot glavni nosilec dejanja, saj mu je avtor vdihnil popolnoma ljudski značaj — ljudske slabosti in kreposti.
Navkljub dobri režijski in scenografski zamisli ter izpeljavi »Plakir« ni žel pričakovanega uspeha. Držiča poznamo po njegovem polnokrvnem, neizmaličenem temperamentnem pisanju, ki pove vse naravnost, zato je igralcu in režiserju teže ohraniti mero in okus, ker tekst daje široke kreativne možnosti. Mlajšim igralcem se je tu zgodilo, da so zdrknili v banalnost. Bili so bolj robati kot okrogli, prej naivni kot pa realni ljudje. Ker sem sam igralec, mi je o tem težko pisati, saj lahko sam prav tako »zdrknem« v še hujše napake in že si v zobeh kritikov, ki tako radii »trgajo« ... Toda kljub temu moram biti odkrit in vsaj to zapisati, da večji del odgovornosti za neuspeh predstave »Plakirja« v Dubrovniku nosijo igralci, morda po krivdi režiserja, ker jih ni smotrno lin primerno zasedel.	(Nadaljevanje)
POGLED V REPERTOARJE DOMAČIH IN TUJIH G L E D A L I Š-Č
Danes se v Evropi veliko govori o dramaturško-repertoarni krizi gledališča. Tudi V našem Gledališkem listu smo že večkrat načenjali to vprašanje. Gre za dejstvo, da je v Evropi čutiti veliko pomanjkanje dobrih sodobnih del, zaradi česar morajo gledališča posegati po starejših delih, uprizarjati tudi povprečne novitete iz evropskih literatur, veliko posegati po ameriških dramah in se na splošno v vse prej kot ugodnih pogojih boriti za kvaliteto in za občinstvo.
Da bi lahko celjsko občinstvo primerjalo naš repertoar z repertoarji drugih gledališč, objavljamo danes repertoarne načrte za sedaj nekaterih angleških in nemških gledališč. (Kaj bodo letos igrala slovenska in ostala jugoslovanska gledališča, je bilo v tisku in radiu že večkrat fragmentarno objavljeno, zato tega na tem mestu ne kaže ponavljati. Uprizoritve naših gledališč bomo v GL MGC spremljali skozi vso sezono. Za slovenske teatre redno, za ostale pa toliko, kolikor bomo mogli zbrati podatke. Laže je namreč zbrati podatke, kritike in razne glasove o gledaliških dogodkih v tujini kot pa pri nas. Na žalost nimamo ne slovenskega ne splošno jugoslovanskega gledališkega glasila, kakršnjih imajo pa več vsi drugi narodi. To je več kot čudno, če pomislimo, kako zelo sc je po osvoboditvi razmahnilo gledališko življenje.)
Toda to samo mimogrede.
Kaj trenutno delajo naša gledališča?
Drama SNG v Ljubljani študira v režiji S. Jana Rostandovo dramo CYRANO DE BERGERAC. Naslovno vlogo igra Stane Sever. Druga premiera bo Irviinga Shawa drama PLEMENITI LJUDJE v režiji V. Skrbinška, tretja pa Goldonijev LAŽNIVEC v režiji arh. V. Molke.
Mestno gledališče ljubljansko bo začelo sezono s Smerdujevo dramatizacijo Cankarjevega MARTINA KAČURJA, ki bo tu doživela krstno uprizoritev.
Drama SNG Maribor pripravlja v režiji S. Žižka Shakespearovega OTHELLA.
Prešernovo gledališče v Kranju bo kot prvo predstavo sezone naštudiralo Tiemayerjevo dramo MLADOST PRED SODIŠČEM, ki smo jo kot prvo gledališče v FLRJ lani uprizorili mi in dosegli izreden uspeh. Enak uspeh želimo tudi tovarišem v Kranju!
Gledališče za Slovensko Primorje je nameravalo odpreti sezono z Rattiganovo dramo GLOBOKO PLAVO MORJE, vendar je po najnovejših neuradnih glasovih repertoar spremenjen. Gledališče se je namreč iz Postojne preselilo v Koper, kjer se je spojilo s koprskim poklicnim gledališčem. O fuziji teh dveh gledališč in o delu novega združenega koprskega gledališča bomo ob priložnosti podrobneje poročali.
In zdaj repertoarji:
Gledališče OLD VIC Bristol (avgust 1954 —- januar 1955): T. Holc-roft: Pot v pogubo, J. Whiting: Koračnica (krstna upr.), W. Shakespeare: Mnogo hrupa za nič, A. Miller: Talilnik (prvič v Angliji, najnovejša drama ameriškega pisatelja Millerja, avtorja Smrti trgovskega potnika in drame Vsi moji sinovi, ki ju poznamo tudi pri nas. Obe sta bili uprizorjeni v Drami SNG v Ljubljani, zadnjo imamo letos na repertoarju tudi v Celju. Talilnik pripravlja kot prvo jugoslovansko uprizoritev tega dela v zagrebškem dramskem gledališču režiser D. Radojevič, ki bo letos gostoval v celjskem gledališču, predvidoma z režijo' Shakespearove tragedije Romeo in Julija).
Peter Ustinov: Ne kaže, da bo mir, najnovejše delo znanega pisatelja, avtorja Ljubezni štirih polkovnikov. Po sodbi londonskih kritikov je to delo boljše kot Polkovniki. Trudimo se ,da bi ga dobili preko britanskega diplomatskega predstavništva. Če se nam to posreči, ga bomo še letošnjo sezono uprizorili tudi v Celju. V repertoar ga seve nismo mogli uvrstiti, ker ga pač še nimamo in ga po dosedanjih izkušnjah sodeč še ne bomo tako hitro dobili.
Shakespearovo gledališče v Stratfordu: Shakespearova dela: Othello, Sen kresne noči, Romeo in Julija, Ukročena trmoglavka, Troilus im Kresida.
Državno gledališče Bremen: Jonson: Volpone, Schiller: Kovarstvo In ljubezen, Hoelderlin: Empedokles, Kaiser: Kaleški meščani, Shakespeare: Komedija zmešnjav, Goethe: Clavigc, Ibsen: Stebri družbe, Shaw: Junaki, Kings!ey: Policijski revir 21. (Dramo Tema opoldne, ki jo imamo na repertoarju letos v Celju, je napisal isti ameriški avtor.) Vernieul: Državne zadeve, Leisner: Don Kihot (krstna upr.), Schmidt-Barrien: Babuška (krstna upr.).
Kot vidimo, v glavnem klasika, od sodobnih pisateljev pravzaprav samo Kingslejr, dve krstni uprizoritvi, katerih avtorja sta čisto neznana.
Državno gledališče Darmstadt: Sofoklej: Elektra, Shakespeare: Beneški trgovec, Schiller: tViihelm Tell, Kleist: Robert Guiskard, Buechner:
Vojček, Miller: Francois Cenodoxus, Williams: Camino Real (prvič v Nemčiji), Wedekind: Kralj Miklavž, Molina: Don Gil v zelenih hlačah. Fry: Dame nikar ne sežgite, Sartre: Kean, Becket: V pričakovanju Godota (delo imamo predvideno tudi mi, in sicer v »okroglem gledališču«).
Avtorja dveh krstnih uprizoritev sta v literarnem svetu neznana: R. Musil in W. Palm. Klasična in moderna drama sta si tu v ravnotežju, pri čemer je zanimivo, da so vse sodobne drame (razen krstnih uprizoritev) tuje: dve angleški (Fry in Becket), dve ameriški (Miller in Williams) in ena francoska.
Državno gledališče Esslingen: Schiller: Marija Stuart, Kleist: Razbiti vrč, Lessing: Emilija Galotti, Goethe: Torquato Tasso, Grillparzer: Ljubezni in morja valovi, Shakespeare: Sen kresne noči, Anouilh: Škrjanček, Miller: Talilnik, Wilder: Tokrat smo se še rešili, Neumann: Patriot, Haptmann: Voznik Henschel, Bahr: Koncert, Wilde: Idealni soprog, Filippo: Flomena Marturano.
To gledališče ne bo imelo niti ene krstne uprizoritve; od štirih sodobnih avtorjev sta dva Amerikanca (!), en Francoz in en Italijan.
Mestno gledališče Flensburg: Shaw: Sveta Ivana, Schreyvogl: Prebrisana Dunajčanka, Bruckner: Elizabeta Angleška (ta drama je od lani V repertoarnem načrtu Drame SNG v Ljubljani, vendar še ni bila uprizorjena), Goethe: Egmont, Hauptmann: Bobrov kožuh, Lindsey-Crou-se: Življenje z očetom, Scribe: Kozarec vode, Thomas: Charleyeva teta, Maugham: Sveti plamen, Williams: Tramvaj »Poželenje«, Cocteau: Dvojni orel, Hohberg: Izložbeno okno —- enodejanka, ki bo doživela krstno uprizoritev, vendar ne kot samostojno delo, pač skupno še z dvema starejšima enodejankama.
Repertoar je precej arhivski in konvencionalen, tipičen »predalčkarski« repertoar.
Državno gledališče Goettingen: W. Kollo: Žena, ki sem jo poznal (krstna), S. Wendt: Hotel »Svoboda« (krstna), Shakespeare: Kralj Lear in Kar hočete, Lessing: Miss Sara Sampson, Schiller: Marija Stuart, Čehov: Češnjev vrt (!), Lorca: Dona Rosita, 6’Neill: Mesec za obremenjene (zadnje 0’Neillovo dramsko delo), Fry: Spanje ujetnikov, Priestley: Čas in Conwayevi, Freytag: Žumalisti (F. je tudi avtor znane teoretične dramaturške razprave »Tehnika drame«), Raymund: Alpski kralj.
Zanimiv repertoar, iz katerega je'razbrati jasno dve značilni potezi: težnja po internacionalizaciji repertoarja (Čehov, Lorca) in težnja po smotrni povezavi klasike s sodobno dramo. Tu velja omeniti, da deluje na znani goettingenski univerzi svetovno renomirani »Gledališki znanstveni inštitut«.
»Gledališče mladih«, Hamburg: Lenz: Poročno potovanje brez moža, 0’Neill: O, divjina!, Bratt: Noč med tretjim in četrtim, Stuebs: Dan v sedmih nebesih (satirična sodobna komedija, krstna uprizor.), Grabbe: Sala, ironija, satira in globlji pomen, Priestley: Prišli so pred neko mesto, Hasenclever: Boljši gospod, Spewacks: Ljubezen = X.
O hamburškem »Gledališču mladih« ni podrobnih poročil. Po repertoarju sodeč gre za levičarsko usmerjeno skupino.
Državno deželno gledališče Hannover: Goethe: Clavigo, Schiller: Kovarstvo in ljubezen, Wedekind: Ljubezenski napoj, Kleist: Pentezileja, Shakespeare: Macbeth, Strindberg: Sanjska igra, Giraudoux: Elektra, Kafka-Brod: Grad, Lorca: Dom Bernarde Albe, Miller: Talilnik, Grabbe: Don Juan in Faust, Nestroy: Lumpacijvagabund, Kaiser: Kolportaža.
Izrazito eklektičen repertoar s težiščem v klasiki.
Mestno gledališče Heidelberg (znano univerzitetno mesto): Schiller: Don Carlos, Harris: Johny Belinda (lani uprizorjeno v Drami SNG v Ljubljani pod naslovom Molčeča usta), Moliere: Tartuffe, Sotoklej: Kralj Ojdip, Shakespeare: Othello, Hauptmann: Voznik Henschel, Shaw: Hiše gospoda Sartorija, Miller: Talilnik, Patrick: Mala čajnica.
Državno gledališče Karlsruhe: Kleist: Pentezileja, Schiller: Messin-ska nevesta, Goethe: Torquato Tasso, Grillparzer: Morja in življenja valovi, Shakespeare: Zimska pravljica, Moliere: Skopuh, Raimund: Zapravljivec, Nestroy: Talisman, Zuckmayer: Katarina Knie, Shaw: Spreobrnitev kapitana Brassbounda ( v Slov. še neuprizorjeno S. delo), Bruckner: Elizabeta Angleška, Ibsen: Divja račka, Fry: Tema je dovolj svetla, Hoffmann-Hamisch: Admiral Boby (na repertoarju tudi v Celju, kjer bo delo uprizorjeno prvič v Jugoslaviji).
Državno gledališče Kassel: Giraudoux: Elektra, Kafka-Brod: Grad, Eliot: Coctailparty ali Zasebni tajnik, Barcava: Ujetniki, Lorca: Krvava svatba, Williams: Tramvaj »Poželenje«, Shakespeare: Romeo in Julija, Moliere: Tartuffe, Schiller: Messinska nevesta, Goethe: Clavigo.
Niti ene krstne uprizoritve!
»Kammerspiele« Miinchen: Schiller: Wallensteinova smrt, Ibsen: Peer Gyni, Kleist: Pentezileja, Shakespeare: Troilus in Kresida, Ibsen: Stebri družbe, Giraudoux: Za Lukrecijo, Anouilh: Škrjanček, Williams: Kame-niti angel, Fry: Tema je dovolj svetla, Thoma: Morala, Ustinov: Ljubezen štirih polkovnikov (! leto dni za nami).
Tudi to znano gledališče, ki velja za enega najboljših v Nemčiji, nima na sporedu nobene krstne uprizoritve, dasi je treba priznati, da je ta repertoar eden redkih nemških repertoarjev, ki imajo težišče v sodobni drami.
Za danes navajamo teh nekaj repertoarnih načrtov, deloma v celoti, deloma v bistvenih, karakterističnih izvlečkih. Pri nekaterih repertoarjih smo zaradi štednje s prostorom izpustili veseloigre, zlasti pri nas manj znane.
Če nam bo uspelo zbrati podatke, bomo v prihodnjih številkah gledališkega lista objavili tudi načrte drugih evropskih in ameriških gledališč.
Ne da bi se hoteli in zaradi omejenega obsega GL mogli spustiti v podrobno analizo objavljenih repertoarnih načrtov, naj vendarle mimogrede omenimo osnovne značilnosti oziroma razlike od našega repertoarnega načrta.
1.	Nobenih posebnih odkritij! Kar je novitet, zlasti ameriških, se vztrajno ponavljajo v vseh repertoarjih po vrsti (Miller, Williams).
2.	Krstnih uprizoritev je malo, kar je neizpodbiten simptom dramaturške krize.
3.	Dramaturgi so premalo pogumni, premalo iznajdljivi, premalo si upajo tvegati. Videti je, da je ta dramaturgija izrazito arhivska, in sicer v tem smislu, da dramaturgi uvrščajo v repertoarje skoraj izključno klasična, od novejših pa preizkušena, že prej bodisi v tem ali v katerem drugem gledališču uprizorjena dela s knjižnih polic in arhivov. Če bi hotel to dramaturgijo karakterizirati z nekoliko zlobnim izrazom, bi ji dejal »knjižnomoljevska« dramaturgija. Da bi to prikrili, so si izmislili izraz »ortliche Urauffuhrung«, s katerim označujejo vse uprizoritve tudi klasičnih del, ki pridejo prvič na deske nekega gledališča.
4.	Primerjava nam pokaže, da nas našega celjskega repertoarja nikakor ni treba biti sram pred nikomer.
Prav pred nikomer.
Lojze Filipič
DOMAČE GLEDALIŠKE VESTI
PRIHODNJA PREMIERA. Kot drugo premiero v letošnji sezoni bo našo gledališče uprizorilo moderno dramo italijanskega pisatelja Uga Bettija ZLOČIN NA KOZJEM OTOKU v slovenskem prevodu prof. Ivana Šavlija. Režira Branko Gombač, sceno pa je pripravil akademski slikar Marijan Pliberšek. Igrajo: Mara Černetova, Marija Goršičeva, Mina Jerajeva, Janez Škof in Avgust Sedej.
IZPREMEMBE V ANSAMBLU. Ob zaključku lanske sezone sta se poslovila iz ansambla našega gledališča režiserka Balbina Battelino- Ba-ranovičeva in igralec Janez Albreht.
Z letošnjo sezono so angažirani tile novi člani ansambla: igralki Mara Černetova in Klio Maverjeva, (obe iz Prešernovega gledališča Kranj) ter igralci Marjan Dolinar, Jenez Eržen (iz Prešernovega gledališča Kranj) in Avgust Sedej (dosedanji nepoklicni sodelavec našega gledališča). Kot gost bo igral Aleksander Krosi, absolvent Akademije, za igralsko umetnost v Ljubljani.
Gledališki list Mestnega gledališča v Celju. Letnik IX, štev. 2, sezona 1954/55. Lastnik .m izdajatelj: Mestno gledališče Celje. Predstavnik Fedor Gradišnik senior. Urednik Lojze Filipič. Zunanja oprema arh. Sveta Jovanovič. Tiska Celjska tiskarna. Vsi v Celju. Naklada tisoč izvodov.
TRGOVSKO PODJETJE »^Jadran«	‘dam. mudi uu vute iacv, Likon, maftimiL deeiuatoii, mil tec ficilocov ta. Ulem^e im dikamje. fiaiem mauedemefra dam. le mudimo uuto dcug.ili kemiemiL iedelkou Me ^o maimuZlih dmeumiL cenah.
ladelu-ie. m vejte telhric od IculdKjAiL do vcupudaL v iavMi automatildli in. potavtoiMatildk e® tpotce&e. Lindudcife, tcantyiocta, ficometa, Maduc im. taj-ovimz. Čeme. Icomkuczmcme, iaAteua(te. ^omudhe.	TOVARNA TEHTNIC CELJE TELEFON ŠTEV. 21-41
PODJETJE ELEKTRO-CELJE CELJE	doiantia flotcolmikom eleldeiZmo emcfrijo fto maf.ug.odmeilih fiOftodA; ificofzktica, g.cadi, o^icavlja montažo dalfmonodon, mcefemmih omeežif im tcamifocmatoeildh pobtaf.; iweluj.e Ma elAtulbo-imitalacijAa. dela.
Stalmo ma icdog-i: uie fitMicmu.lce im lolike fiotcefillime, tiilcouime za uea.de, lole itd. Piicdmi im eacumild iteofi. HmjigatMa., amtila/adat, dike, umetmme. PaitceiAa. lolidma. Čeme miiLe.	KNJIGARNA IN PAPIRNICA MLADINSKA KNJIGA CELJE - STANETOVA 3