SVOBODNA SLOVENIJA
JJJO (LETO) XXV. (19) No. (štev.) 43
ESLOVBNIA LIBRE
BUENOS AIkUI 27. oktobra 19M
PROGLAS NARODNEGA ODBORA ZA SLOVENIJO K NARODNEMU PRAZNIKU IN DNEVU SLOVENSKE ZASTAVE
29. OKTOBRA 1966.
Samo Se dve leti nas ločita od praznovanja petdesete, zlate, obletnice odkar je slovenski narod strl verige tujčeve oblasti, zavrgel podložništvo in oklical svobodo.
29. oktober je dan zgodovinskega spomina, ki pove, da je narod naš, zavedajoč se svojih pravic in svoje lastne moči, zao-krenil sto in stoletni razvoj in drzno usmeril svoj čolnič usode v novo državno življenje, ki naj ga vodi in določa slovensko ljudstvo samo. Zato nam je 29. oktober praznik veselega navdušenja m ponosnega zmagoslavja.
Za Slovence pomeni 29. oktober 1918 začetek narodnc-državnega življenja; pomeni konec zapostavljanja slovenskega jezika v cerkvi, šoli in uradu, pomeni konec socialnega in gospodarskega zatiranja vsaj velike, osvobojene večine Slovencev po tujcih, konec ozemeljske razkosanosti na Kranjce, Štajerce, Korošce, Primorce in konec vladanja črno-žolte zastave, ki je prinesla v teku stoletij tcliko bridkega in toliko žgočih krivic zatiranemu slovenskemu ljudstvu. Padla je in poteptali smo jo kot simbol suženjstva in na njeno mesto smo dvignili, da je zmagovito zaplapolala, slovensko belo-mcdro-rdeča zastava narodne svobode.
Prapori in zastave iz davnine sem pomenijo dragocene, obče spoštovane narodne svetinje. Najmočnejši narod na svetu danes opeva v svoji nacionalni himni znamenje zmage, ko je iz bojnegi dima in teme zaplapolala v soncu zastava svobode na utrdbi. Po muzejih in nacionalnih izložbah vidi'mo te zastave, morda razcefrane in umazane, pa zato nič manj dragocene znake prošlih borb, uspehov in porazov, ponižanj in zmag za dobro naroda in domovine.
Narodna zastava je eden najvidnejših znamenj narodnostne kulture. Neben nared, ki ceni svoje ime, ne more biti brez nje, ne sme nanjo pozabiti, je ne sme omalovaževati. To velja za nas Slovence na sploh, dvojno močno pa velja za Slovence v zdomstvu, ki praznujejo vse mogoče praznike narodnih in državnih zastav, samo naše, slovenske ne. Celo pesnik naše narodne koračnice opominja nanjo takoj v začetku:
„NAPREJ, ZASTAVA SLAVE!"
Visoko je dvignil v pomladi narodov glasnik zatiranega naroda, slovenski pevec, prav to naše znamenje, narodno zastavo in pozval: „Naprej!" Ob tej zastavi in ob tej himni se je re3 začel narodov „Naprej“. Nared je vstal v samoobrambo, segel po samovzgoji, šel v tekmo z najnaprednejšimi narodi Evrope, se socialno in gospodarsko osamosvajal in nacionalno zorel in dozoreval za 29. oktober 1918. Trobojnica ga je združevala in
mu bila znanilka bodoče slave in sreče. Nastopil je dan uresničenih sanj, ko so vojaki trgali s svojih čepic avstro-ogrske embleme in si na njih mesta pripenjali male kokarde s trebojko, ko je z vladne palače v slovenski prestolnici zaplapolala belo-modro-rdeča zastava ket znamenje svobode in neodvisnosti.
Ljubili in nosili smo trobojnico v vsakovrstnih borbah proti pisani vrsti nasprotstsv in nasprotnikov njenih in naših, dokle" je ni diktatura pregnala v skrinje in potisnila še globlje v srca slovenskih ljudi. Od tam je vstajala zopet in zopet kot znanilka narodovega zdravja in njegove odločne volje in zahteve po svobodi in po priznanju samostojnosti.
Sedaj že nad dvajset let v domovini slovenska zastava, ranjena in omadeževana z rdečo zvezdo, oznanja dobo s krvjo zadu-> šene svobode in tiranske vladavine. Na naš narodni praznik letos Slovenci, ki živimo v svobodi, znova poudarimo: Edinole Čista, belo-mcdrc-rdeča trobojka brez vsakih drugih oznak in navlak je naša edina narodna in državna zastava, ki naj nas in ves nared vedi v dan nove svobode v demokratičnem redu.
Ko letos dvigamo narodno zastavo po dvoranah in pri zborih k novemu češčenju, sporočamo domov:
„Čim bolj ca množe leta našega izseljenstva, tem bolj smo s srcem in dušo navezani na očetnjavo, tem tesneje živimo z njo. Pozdravljamo vsak resnično koristen napredek domačega življenja, z veseljem ugotavljamo vsako, še tako malo popuščanje v zatiranju svoboščin, ki je pa, žal, še vedno glavno sredstvo vladanja komunistične enopartijske in policijske diktature, in želimo vsem naporom za rešitev gospodarstva popoten uspeh.
Vidimo, da je splošna poglobitev in razširitev gospodarske in politične liberalizacije nujen in neizogiben predpogoj, da se bo domovina sploh megla izogniti gospodarskemu bankrotu in novim političnim nesrečam.
Monopolni vpliv komunistične partije na vse državno življenje je prignal v slepo ulico. V sami komunistični ideologiji ni zdravila za rešitev. Reorganizacija partijskega ustroja je tudi ne mere prinesti. Le popolna svoboda in pravna varnost ljudi vseh naziranj ter enakopravnost vseh narodov, morejo privabiti nove sile, nove ideje ljudi kreposti in sposobnosti, ki so kričeče nujno potrebne v vodstvu državnega življenja.
Politični jetniki so škoda, sramota in znamenje zaostalosti, če ne še globljih in odvratnejših notranjih bolezni vsake državne skupnosti. Ukinite to sramoto tisti, ki upravljate, prenehajte s političnimi procesi in preganjanjem, ki dokazuje le, da se bojite iskrene svobodne besede, demokratične tekme in svobodne družbe. V teh pa je rešitev!“
S temi mislimi Narodni odbor za Slovenijo
RAZGLAŠA,
da hodi odslej praznih narodnega osvobojenja dne 29. oktobra vsakega leta tudi
DAN SLOVENSKE NARODNE ZASTAVE
Slovenske politične organizacije v zdomstvu sopodpisujejo ta razglas in apelirajp na rojake in somišljenike, da z vsemi
NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO:
SLOVENSKA DEMOKRATSKA STRANKA:
SLOVENSKA KRŠČANSKA DEMOKRACIJA (SLS):
DELEGACIJA SOCIALISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE
V ZAMEJSTVU: Slovenski del:
Pred narodnim praznikom dne 29. oktobra 1966.
združenimi močmi pomagamo domovini, da bi našla najboljšo pot mirnega prehoda v demokratično državno družbeno ureditev.
Dr. Miha Krek, predsednik
Miloš Stare, tajnik
Dr. Ljubo Sire, član NO
Ing. Ladislav Bevc, predsednik in član NO Dr. Franjo M. Mačus, član vodstva in član NO
Dr. Ludovik Puš, glavni tajnik in član NO Rudolf Smersu, član načelstva in član NO
Dr. Celestin Jelenec, zastopnik in član NO
VRHUNSKA KONFERENCA V MANILI
Ameriški predsednik Johnson je minuli teden potoval po Novi ZelandiJ in Avstraliji, nakar je odletel v filipinsko prestolnico Manilo, kjer se je sestal s šestimi jugovzhodnoazijskimi in avstral- j ekim/predsednikom na vrhunsko konfe-1 renco.	•*
Tako v Novi Zelandiji kakor v Avstraliji je Johnson doživel bučen sprejem, v obeh državah pa so majhne sku- j pine študentov priredile proti njemu de-1 monstracije. V avstralskem MTtournu se je enemu izmed demonstrantov r>o-srečilo vreči na Johnsonov avto plastično vrečico z barvilom, ki je oškropilo avtomobilska stekla.
Johnson je na svoiem pnt-vanju proti Manili poudaril, da ,,za svobodne
ljudi, za odgovorne ljudi in za vestne ljudi pač ni druge alternative, kakor upreti se komunističnemu napadu“. Novozelandski predsednik Holyoake je zatrdil, da spada „Nova Zelandija med tiste države, ki zaupajo odločitvam svobodnih ljudi, med tiste dežele, ki so pripravljene upreti se komunističnemu napadu. Toda prav tako se čutimo odgovorne pri iskanju miru.“
V Manili je Johnsona sprejela velika množica vzklikajočih Filipincev. Johnson se je tak p j odpravil v starodavno palačo Malacaiig. sredi mesta, v kateri se vrši vrhunska konferenca- Poudaril je: „Vsakdo od nas ve. da bo, če bo komunistični napad v Vietnamu uspel, svetovni mir v nevarnosti, prav tako pa
tudi varnost vsake države na tem področju... Proučili bomo možnosti, po katerih nam bi bilo mogoče najti pot za častno prenehanje konflikta.“
Sedem predsednikov je imelo na programu konference štiri glavna vprašanja: pregled vojaškega položaja v Vietnamu; vprašanje mirne rešitve vietnamskega problema; politični in gospodarski problemi Vietnama in problemi celotnega tihomorskega področja.
Sedem predsednikov predstavlja 400 milijonov ljudi, kolikor šteje skupaj šest jugovzhodnoazijskih držav in ZDA.
V skupnem poročilu o sklepih konference predsedniki sedmerih držav zatrjujejo, da so pripravljeni umakniti svojg čete iz Vietnama najkasneje v šestih mesecih, če isto store komunisti
v Severnem Vietnamu in na Kitajskem
Izid konference v Manili je za svobodne zaveznike v Aziji pozitiven, in pa še nanj pozitivnega odmeva iz Pekinga in iz Hanoja. Kitajski in vietnamski komunisti so tik pred začetkom konference v Manili preko svojih radijskih postaj objavili, da vztrajajo na dosedanjih zahtevah za premirja v Vietnamu, se pravi umik ameriških čet iz Južnega Vietnama in brezpogojno prenehanje bombardiranja Severnega Vietnama- Oba pogoja sta za Amerikance in njihove zaveznike nesprejemljiva v taki obliki, kakor to zahtevajo kitajski in vietnamski komunisti.
Peking in Hanoi sta tudi poudarila, da je „konferenca predigra za razširitev vojne pod kolektivnim vodstvom“.
IZ T 10 N A V TIDEN
„Med čilo« ia Argcatia* je popolea sporazum in industrijsko spopolnitev, k! bo obe državi vodila k načrtnemu razvoju“, je zatrjeval čilski zunanji minister Gabriel Valdes v radijskem govoru.
Politična napetost je v Brazilu zaradi odvzema političnih pravic šesterim poslancem znatno popustila. Dosegla je vrhunec proti koncu prejšnjega tedna, ko se je na stran opozicije postavil sam predsednik parlamenta Adauto Cardoso ter je v poslanski zbornici dopustil debato o dekretu predsednika republike maršala Castela Branca, v kateri so ga oipozicionalni poslanci silovito napadali. Opozicionalni poslanci so bili mnenja, — tega mnenja je bil tudi predsednik parlamenta, ki pripada vladni večini — da je mogoče odvzeti politične pravice poslancem samo s pristankom parlamenta. Predsednik republike je parlamentu poslal ultimat, naj preneha z debato o njegovem dekretu, poslance, katerim je pa odvzel politične pravice, naj pa zapuste poslansko zbornico. Predsednik parlamenta ultimata ni sprejel. Maršal Castelo Branco je nato z dekretom odložil zasedanje parlamenta do
22.	novembra z utemeljitvijo, da je opozicija nripravljala nemire za splošne volitve dne 15. novembra, poslansko zbornico pa dal zastrašiti z vojaštvom. Ko so poslanci nato zapustili poslansko zbornico, je tudi vojaštvo odšlo v voja'nice.
ARGENTINA
Poslanica predsednika republike
V	petek, 28. t- m., bodo minili štirje meseci, odkar je na oblasti sedanja vlada graia Onganije. Tega dne bo seja vlade. Na njej bodo ministri posameznih resorov podali poročila o delu, ki je bilo opravljeno v tem času, določili pa tudi smernice bodočega dela, ki naj ga vlada argentinske revolucije izvrši za dosego ciljev, ki si jih je postavila.
Te načrte svoje vlade ho predsednik republike gral. Ongania sporočil narodu s posebno poslanico, ki bo obsežena v dveh govorih. Prvega ho imel dne 7. novembra pred vsemi ministri svoje vlade in guvernerji vseh argentinskih provinc, ki se bodo tega dne zbrali v Buenos Airesu na svoje prvo zasedanje. Ta govor se bo predvsem nanašal ra posege vlade v gospodarsko življenje za njegovo zboljšanje, v nns’eđnjem govoru bo pa predsednik prikazal splošen položaj države.
V nekaj vrsticah
Notranji minister dr. Enrique Martinez Paz je na tiskovni konferenci zatrjeval, da je država duhovno mirna, čeprav pride včasih kje do pouličnih izgredov. Na vprašanje, če je pričakovati v doglednem času volitve, je minister dejal, da o volitvah v tem času sploh še ni treba govoriti. Na vprašanje, če bo vlada skušala navezovati stike s rceronisti, je minister dejal, da je vlada svoje razmerje do te politične skupine pokazala dne 17. oktobra, ko je prepovedala v Bs. Airesu vse napovedane prireditve, proti demonstrantom pa nastopila s policijo. Vlada s Peronom nima nobenih zvez ter se Peron tudi ne more vrniti.
Vlada je izdala odredbo o podelitvi dosmrtne pokojnine vsem biv. predsednikom in podpredsednikom republike. Prvi bodo prejemali po 100000 pesov pokojnine, drugi pa 75 000.
Vlada je spremenila zakon o poštah v tem smis’u, da argentinska poštha uprava v bodoče ne ho več sprejemala in tudi ne raznošiljala nemoralnih slik, tiskovin ter literature in prav tako ne komunistične.
V	Buenos Airesu se bo 29. oktobra začelo zasedanje predstavnikov oboroženih sil ameriških držav. Trajalo bo do 7- novembra.
Na kongresu Glavne delavske konfederacije je bil izvoljen za glavnega
tajnika zastopnik Sindikata Luč in energija Francisco Prado. Kongresa se neodvisni sindikati fer Peronisti/ni s;--dikati Alonsijeve smeri niso udeležili.


Letošnji narodni praznik —
dan slovenske zastave.
Letošnji narodni praznik dne 29. oktobra, bomo Slovenci v zathejstvu prvič praznovali obenem tudi kot Dan slovenske zastave. Posrečena je misel, da se povežeta spomin na dan naše osvoboditve iz tisočletnega suženjstva nemškemu gospodstvu 1. 1918, pa dan, na katerega naj se da čast, spoštovanje in obljuba zvestobe naši zastavi, simbolu našega zedinjenega naroda-Svoboda in zvestoba slovenstvu! Kaj je svoboda, vemo predvsem mi, ki smo zaradi nesvobode naroda zapustili ozemlje domovine in šli v tujino, kajti: brez svobode je domovina suženj, pa jčeprav je tiran iz naše lastne krvi. In mi smo šli iz domovine, da se v svobodi borimo za njeno svobodo, pa četudi nam nikdar ne bo več dano, stopiti ma njena sveta tla. Domovina gre z mami v podobi ideala svobodnega naroda, in mi sami smo domovina, kajti: „Domovina, ni ti meja!“ Kjer koli smo, smo del naroda, ki ima svoje srce v Sloveniji in svoje ude po vsem svetu. Zato gre z nami spomin na 29. oktober leta 1918, ko je naš narod „v središču“ zaživel prvič po tisočletju svojo svobodo, da je odslej lahko šel v svoj razvoj no svoji lastni odgovornosti in za svojim ciljem. In ta cilj je nam že sto let in več Zedinjena Slovenija, svobodna in sama svoj gospod, ki si po lastni volji izbira svoje prijatelje in sklepa z njimi zveze.
Kakor je Zedinjena Slovenija skupni cilj vseh Slovencev že od časa, ko so se iz ljudstva preobraževali v narod, v politični narod, in svoboda njena vsebina, tako je slovenska zastava njen vidni simbol. Leto 1848 je dalo naš narodni program, Zedinjenje, in dalo nam je tudi našo zastavo: belo—modro—rdeči prapor, kot tiste barve, ki naj slednjemu predstavljajo vse to, kar združuje pojem: slovenstvo. Je to slovenska zavest, da pripadaš enemu narodu, pa naj si kot v 1. 1848 Štajerec, Korošec, Kranjec, Primorec ali sedaj Amerikanec, Argentinec, Avstralec itd., le da si naše krvi. „Biti slovenske krvi, bodi tebi ponos!“ Zato naj slovenski trak bodi tebi ljub in drag in vreden, da ti kiti ■gumbnico ali znak na prsih. Kar je v srcu, naj se pokaže na zunaj. In zakaj naj bi nas slovenstva bilo sram!? Ker smo majhen narod: zato naj bo zavest^ postoterjena! Ker smo tisoč let tlača-1 nili: v ponos naj nam bo, da nismo po-! girili, kakor bi v naših razmerah mar-sikak večji narod. Da nismo zapadli smrti, je naš slovenski čudež, ki ga ne krijmo pred tujci. Čudež je in čudež bo, če se bomo ohranili že za tisočletje. In ida se bomo: prav zato prisezimo
zvestobo slovenski Zastavi, ker s tem prisegamo abbi!	?
■Svoboda in zastava!
Videli smo, kako se je okupator klanjal svoji zastavi, ko je obenem teptal našo in streljal zaradi nje v prsi rodoljubov. Vidimo na slednjem koraku, kako narodi časte svojo zastavo, ker vedo, da jim predstavlja vse ono, kar je njih življenje: preteklost, sedanjost in bodočnost. Naša mladina gleda vse to in čuti ponižanje v sebi, da mi sami ne častimo lastne zastave, kakor jo drugi narodi: Je manj vredna? Jo ljubimo manj ? Nam predstavlja manj kot drugim njihova? Prav zato, da se mladini pokaže, da je nam zastava tako draga kot slednjemu drugemu narodu njegova, zato ji dajmo čast in slavo: zato praznik Dan slovenske zastave. Živimo v tujini, živimo pod zastavo nove domovine, toda naša vihra v naših srcih, ne tajno in na skrivaj, temveč kadar jo moremo, jo ponesemo v javnost ob strani tukajšnje domače, da pokažemo ob nji, da smo prinesli svoje slovenstvo na novo celino, in da naj prav kot slovenstvo s svojo udeležbo oplemeniti novo deželo, v kateri je usojeno živeti nam in našim otrokom. Ne sramujmo se slovenske zastave, ker nam predstavlja naš narodni izvor, naš razvoj in našo root v bodočnost, ker je ona naša zgodovina in naša bodočnost. Dokler bo ona javni izraz naše notranjosti, toliko časa bomo slovensko živi.
Da, nam v tujini je dano celo, da čuvamo njeno pravo podobo, tisto, ki so ji jo dali naši predniki, tisto, ki gre preko pokrajin in preko — režimov. In če je danes v domovini omadeževana z znamenjem enega samega režima, je s tem ponižana na gladino partijskega simbola, ki ne zajame več vseh Slovencev in z vseh celin. Mi hočemo, da naša zastava predstavlja vse Slovence, da predstavlja s svojimi čistimi barvami tudi svobodo nad strankami: zato čuvajmo čistost naše zastave. Zato jo dvigajmo na jambor z zavestjo, da jo očiščujemo. Naša poklonitev naj ji bo zadostilni akt za omadeževanje in obljuba za njeno novo, radostno plapolanje v smer cilja, ki so ji ga postavili naši pradedi pred sto leti!
To naj bo naš dan slovenske zastave, ki se bo prvič slavil na naš dan svobode 29. oktobra. Našp zastava naj nam bo prapor, okrog katerega se zbirajmo v imenu pradedov in pravnukov, katerim ga ohranimo čistega in svetega in časti vrednega. Naša zastava — naša prelepa trobojnica bela—modra— rdeča „mavrica na tri pramenee“, kliče s streh naših domov, z mlajev na na-
Goriška ijm Primorska
Msgr. Lojze Škerl — yikofov vikar tržaške škofije. Za tržaške slovenske vernike je Ji. oktober portal cel praži? nik. S tem dneifi je namreč stopil v veljavo koncilski odlok 0 pastirski službi škofov in z istim dnem je nadškof Santin v tem smislu tega odloka imenoval msgra. Lojzeta Škerla za škofovega vikarja, ki naj skrbi za vse slovenske vernike v škofiji. To mesto pred. videva koncilski odlok v točki 27: „V škofijski kuriji ima prvo mesto služba generalnega vikarja. Kadar pa zahteva ipravilno vodstvo škofije, more škof imenovati enega ali več škofovih Vikarjev, ki imajo po samem pravu na( določenem msstu škpfije ali pri določenih opravilih ali glede vernikov določenega obreda tisto oblast, ki jo obče pravo daje generalnemu vikarju“.
Nadškof je tržaškim duhovnikom predstavil novega škofovega vikarja že 10. oktobra na pastoralni konferenci. Msgr. Lojze Škerl se je ob tej priliki zahvalil nadškofu za zaupanje, sobratom pa se je priporočil v molitev in jih prosil za sodelovanje.
Slovenske noie. Na Tržaškem in Goriškem so se odprla šolska vrata 1. oktobra. Opaziti je le neki napredek v številu otrok vpisanih v slovenske šole. Bil bi ipa še precej večji, če bi vsi slovenski starši izpolnili svojo narodno dolžnost in prijavili slovenske otroke v slovenské šole.
Letos obiskuje slovenske osnovne šole 1054 učencev (lani 1038). Razveseljivo je dejstvo, da se je v prvi razred vpisalo 226 otrok, dočim jih je bilo lani 189. Pač pa ja padlo število dijakov na enotni srednji šoli — od 656 na 626, več pa jih je spet na višjih šolah •— gimnaziji, učiteljišču in trgovski akademiji — 370, lani 367.
Nekaj porasta je tudi v slovenskih šolah na Goriškem. Lani so bili na slovenskih osnovnih šolah 303 učenci, letos jih je za 35 več- V goričkem šolskem okrožju jih je 254, v doberdobskem pa 179.
V enotno srednjo šolo v Gorici se je vpisalo 186 dijakov, na gimnaziji jih je 34 in na učiteljišču 27.
Na Matajurju (1643 m) v Beneški Sloveniji -so neznanci oskrunili kanelico. posvečeno Odrešeniku sveta. Razbili so vrata in šipe na oknih lope.
ših taborih prav tako, kakor z gumbnice slednjega, ki jo nosi, s sladko razumljivim jezikom: „Bog živi vse Slovence!“ Mi smo ponosni nanjo, ji dajemo čast, jo ljubimo in ji obljubljamo zvestobo, ker vemo, da je to — zastava slovenstva, zastava slave!
Tine Debeljak

Materina beseda, govorjena ali tiskana, dragocena je- Naj se naučimo 3e toliko drugih jezikov, naša materina beseda ostane slovenska. Ostane tisto globoko intimno občilo^ ki veže vse člane slovenskega občestva v domovini in tujini-' Slovenščina nam ni samo govorica, je košček nas samih, je • del naše osebnosti. Z njo smo sexpočutili v domovini vrasle v svoj narod, z njo smo odšli v svet. Ona je tista najintimnejša ivez, ki nam vedno in povsod daje živo zavest, da smo še vedno Slovenci.
Materina beseda, naj bo govorjena ali tiskana, spaja nas z narodom. Tiskana je še posebno pomembna. Govorjena se rada razblini V praznino, tiskana ostane prod očmi kot pribita. Spet in spet se lahko vračamo k njej. Seže delj kot govorjena, povezujq narod tesneje. Saj je že zelo star izrek: Tisk je velesila v današnjem svetu-
Slovenci izven domovine se delimo v „zamejske“ in „izseljenske“. Celovec, Trst, Gorica — tri kratka imena, ki zajamejo glavnino zamejskega slovenstva. Zahodna Evropa, obe Ameriki, Avstralija, nadaljnja tri imena, ki zajamejci glavnino izseljenskega slovenstva. Ne z enim ne z drugim pa le še nismo vsegp povedali. Tako je danes z narodom, ki mu gre prilastek „slovenski“ izven domovine.	,
Misli, Avstralija, oktober 1966, ob tiskovni razstavi v Paddingtonu
BRALI SMO
Porazne ugotovitve
Branko Hofman, urednik Knjige 66, ki jo v Ljubljani izdajajo Cankarjeva založba, Državna založba Slovenije, ZGP Mladinska knjiga, Prešernova družba, Slovenska matica, Zavod „Borec“, Zavod „življenje in tehnika“, Univerzitetna založba ter ČZ Uradni list SR Slovenije, je v šestem zvezku te publikacije pod naslovom „Naš kurziv“ objavil naslednje porazne ugotovitve:
Nekaj naključno zbranih številk. Za primerjanje in premišljanje.
V	Jugoslaviji je približno 700.000 zaposlenih s srednješolsko, višješolsko in visokošolsko izobrazbo. V Jugoslaviji je približno 120.000 prosvetnih delavcev, nad 170 000 študentov, ogromno srednješolcev, približno 10.000 znanstvenih delavcev, nad milijon članov ZK, nad 10 000 ljudskih poslancev in vodilnih uslužbencev raznih republiških in zveznih uprav-nopolitičnih ustanov.
V	Jugoslaviji pa izide letno nekako 8000 knjig. V tej številki so zajete tudi šolske izdaje učbenikov, pa zabavno čtivo, brošure in šuntliteratura za kioske. Posamezna knjiga se tiska povprečno v nakladi 6769 izvodov.
Lani je vsak Jugoslovan popil povprečno 33 litrov akohola, od tega samo žganja osem litrov. Hkrati pa je lani kupil po eno knjigo le vsak drugi Jugoslovan. Lani smo izdali za alkohol nad 3C0 milijard starih dinarjev, kar znese na vsakega Jugoslovana povprečno 15 tisoč dinarjev. Za nakup knjig pa je lani odštel povprečno vsak Jugoslovan le 1000 starih dinarjev. Zaradi nesreč pri delu, ki jim asistira alkohol, imamo letno nad 90 milijard starih (dinarjev škode, prav tolikšna pa je približno tudi vrednost letne knjižne produkcije v Jugoslaviji.
Porazni podatki- Govore o totalni nezainteresiranosti naših ljudi za knjige in kulturne vrednote, če upoštevamo, da izhajajo knjige skoraj v polovico manjši nakladi kot je število znanstvenih delavcev v Jugoslaviji, da je razmerje med I
številom prosvetnih delavcev in naklado nekako 20 : 1, razmerje med zaposlenimi s srednješolsko, višješolsko in visokošolsko izobrazbo ter naklado za posamezno knjigo pa 100 : 1, potem se lahko upravičeno vprašamo, kdo pri nas sploh še bere-
Podatki vsiljujejo človeku še sto in sto drugih vprašanj; preveč, da bi jih lahko v glosistič-ni obliki le mimogrede omenili. Mimo enega pa ne smemo, ker je v tej zvezi kompleksno, temeljno in eksistenčno vprašanje vsake skupnosti, ki ji pravimo narod:
— Mar nismo, zavzeti za aktualne probleme gospodarske reforme, pozabili na .problem duhovne reforme v pravem pomenu besede?
Bi ne bila potrebna prav tako, če ne še bolj, kot gospodarska?
•Na strani 214 SP sem našel v 18. vrstici geslo: DRUŽBA, besedico KULTURA pa na strani 396 v 6. vrstici. Precej vsaksebi sta, vendar še zdaleč ne tako kot v življenju. Besedne 'zveze KULTURA V SOCIALISTIČNI DRUŽBI pa sploh ni v Slovenskem pravopisu, klar se mi zdi razumljivo, če upoštevam, da je SP izpustil vse jezikovne anahronizme. To besedno zvezo najdemo le še v kakšni pozabljeni marksistično teoretični razpravi. Ampak teh — kot kaže —i nihče več ne bere pri nas-
Pa vendar:' najbrž bi bilo dobro obrisati prah z njih in jih vzeti v roke. Če ne zaradi današnjega, pa zaradi jutrišnjega dneva- Pri tem se hote sklicujem na številke, saj pišem za tiste, ki prisegajo nanje.

Iskanje načinov za rešitev partije
Peta pevsko-glasbena prireditev v San Martinu
V zadnji številki Sv. Slovenije smo poročali o mnenjih, ki so jih o sedanjih naporih za rešitev komunistične partije izražali njeni funkcionarji v Sloveniji, zlasti Stane Kavčič in Edvard Kardelj, na (petem plenarnem zasedanju osrednjega odbora ZK Slovenije.
Pred zaključkom tega zasedanja je pa govorilo še več kom. funkcionarjev. Tine Kenukar je med drugim navajal, da je včasih zveza komunistov „na robu akcije“ in da „pogosto ne reagira na probleme in veliko je še v njej preživelih nedemokratičnih odnosov“. V UDBI po njegovem „ni bilo zlorab in deformacij v politične namene, bilo je pa na tisoče deformacij, ki so bile naperjene zoper svobodo in čast državljanov“. Vinko Hafner je zatrjeval, da je UDBA imela v Sloveniji „kartoteko za okoli 200000 ljudi“, iki po njegovem mnenju kot zastarela ni bila toliko pomembna kot „nekateri specialni bilteni in posnetki na magnetofonskih trakovih“. Zanj je še vedno nerešen problem, ali naj bo partija „kadrovsko manj številčna in zato kakovostnejša“ ali pa „številčno bolj široka organizacija“. Stane Dolanc je priznaval, da so komunisti ob napovedih demokratizacije dostikrat ostajali samo pri besedah. Enako je mislil Boris Majer, ko je zatrjeval, da so komunisti „eno govorili, drugo pa delali“. Komunistično vodstvo je napadel tudi zaradi napačnega odnosa do kulture in znanosti, kajti zaostajanje komunistov za že doseženim „v gospodarstvu in tudi v političnih odnosih“ se kaže „predvsem v dejstvu, da daje družba zelo majhen odstotek narodnega dohodka za kulturo in znanost. Glede tega smo med najbolj zaostalimi j
deželami v Evropi“. Zaradi tega je „vrsta znanstvenih institucij in revij v nenehni eksistenčni negotovosti“ in se tudi „založbe težko odločijo za natis knjige, ki ne bi imela hitrega komercialnega učinka“. Stane Kranjc je navajal, da „ljudje zamerijo tudi nekatere privilegije, ki jih imajo posamezniki v naši družbeni skupnosti, republiškemu političnemu vodstvu pa večkrat zamerijo neučinkovitost in preveliko počasnost pri analiziranju razmer“. Govoril je tudi o mladini ter (priznal, „da ima del mladine vseh družbenih slojev odklonilno stališče do včlanjenja v Zvezo komunistov“. Po njegovem mnenju, se morajo komunisti ob tem vprašanju zamisliti, ker da je „treba obdržati primerno revolucionarno kontinuiteto generacij“. Zadržanje in delo izvršnega odbora osrednjega odbora ZK Slovenije je kritizirala tudi Mara Bester. Zatrjevala je, „da celo člani osrednjega odbora v naši republiki le prav malo vemo o delu izvršnega komiteja. Prav tako bi morali biti po njeni misli „vsi forumi povsem osebni, ne pa anonimni“. Tone Bole je priznaval, da „s takšnimi birokratskimi pojavami (kot so spletkarstvo, rivalstvo in karierizem“ komunisti „doslej še niso skušali odločno obračunati“.
Vrhovne partijske forume je pred napadi branil Marko Bulc. Na njegov predlog so bili določeni člani za preo-snovo ZK Slovenije. Prav tako naslednji slovenski člani osrednjega odbora ZK Jugoslavije: Edvard Kardelj, Boris Kraigher, Miha Marinko, Lidija šent-jurc, Viktor Avbelj in Marijan Orožen. Za izvršni odbor osrednjega odbora ZKJ so pa bili določeni: Stane Kavčič, Mitja Ribičič ter Roman Albreht.
V nedeljo 16. oktobra t. 1. nas je Slovenski dom v San Martinu povabil na svoj peti 'koncertni nastop, ki ga je posvetil slovenskim materam. Poslu-šavci so dvorano kolegija Sagrado Co-razón prav lepo zasedli. Nastopilo je okrog 130 ljudi, po večini vsi iz san-martinskega okoliša; med poslušavci je bilo pa dosti ljudi tudi iz drugih krajev, kar dokazuje, da imajo sanmar-tinski glasbeni nastopi že sloves čez domače plotove- Ta sloves mladi (in tudi starejši) pevci in svirači vsekakor zaslužijo. Dasi je bil spored podoben svojim štirim prednicam, je bilo na tej zadnji predstavi vendar marsikaj novega in prav to novo je posebne pohvale vredno. In to novo so prinesli na spored zlasti vodje glasbenega življenja gg. Pavšer, Jenko in Klemenčič, ki so jim poklonili poslušavci lepe šopke, katere so res zaslužili.
Prva točka so bile tri pesmi Gerbi-ča, Mava in Jobsta, ki jih je zapel mladinski zbor (56 grl) pod vodstvom g. Borisa Pavšerja. Odpadlo je nekaj pevčkov, zato pa- so nastopile nekatere že zrelejše pevke in tako je g. pevovodja lahko dobro naučil malo zahtevnejše skladbe. — Sledile so štiri točke instrumentalne glasbe najmlajših, od katerih smo poprej slišali menda samo eno. Takoj prva klavirska točka Lučke Marinčkove. Kuhalauov Rondo, je izredno vžgal- še majhna Lučka je izreden talent in slišali smo, da ni samo za klavir tako nadarjena, ampak tudi za druge stvari, tako da si letos še ne upamo trditi, da je to nov čudežni otrok, a vsekakor pričakujemo od nje še precej. Tudi ostali trije, Sonja Marinček in Anica Jenko sta na klavirju lepo odigrali Schumana in Ivanovicija, Emil
Sever pa na violini Mozarta in Vivaldija, pri čemer ga je spremljala Ančka Pavlovčičeva. — Janeza Hafnerja moram z bratom Petrom in Ano Marijo Klanjšek prištevati že v višjo stopnjo, saj se učijo klavir že ipet ali šest let in jih je šteti med odraščajoče in odrasle mladce in mladenke. Janez Hafner je tokrat z že odraslo roko zaigral Waldteuf lov valček in Pavčičevega Slepca, zelo disciplinirano in sigurno. Nastopil je v I. delu pod vodstvom g. Viktorja Jenka končno zbor osem har-monikašev iz San Martina in Čarapa-ehaya s po eno skladbo Parme, Petrieja, de Diesa, Leharja in Fučika. Tudi pri zboru harmonikarjev lahko ugotovimo, da je odigral z vso pozornostjo tokrat že zahtevnejše skladbe-
V začetku drugega dela je najprej nastopil že znani mladinski orkester, ki ga je ustvaril in ga ves čas vodi g. Pavšer. številčno je šibkejši kot smo ga videli doslej, kajti mnogo jih je odšlo, ker so z tovrstne nastope že preveliki. Pod vodstvom svojega dirigenta so odigrali in to res z vso pazljivostjo Angelček, varuh moj; Händlov menuet in Aldorfovo koračnico. — Nastopila je A. M. Klanjščekova s skladbo J. Straussa z vso že prej omenjeno mladostno močjo, nakar je Jože Novak ob spremljavi g. Viktorja Jenka zaigral z vso pozornostjo in vigranostjo skladbi Transtateurja in priredbo narodnih svojega učitelja. — Peter Hafner je z mnogim elanom odigral na klavirju Steibeltov Rondo in Ramirezovo skladbo. živahno je zapel vokalni oktet krožka SDO iz San Martina pod vodstvom g. Borisa Pavšerja po eno Ipavčevo in Volaričevo skladbo, zadnjo kar po besedilu pomembno za ženski zbor, kar je
tudi vzbudilo mnogo pritrjevanja. Nastop gospodičen je bil lep uvod v res koncertni končni del nastopa, v katerem je najprej ob klavirski spremljavi gdč. Marjete Smersujeve zapel g. Vinko Klemenčič Pavčičev Goreči ogenj, nato v nemščini Griegov Ljubim te in v francoščini Gounodovo Molitev Valentina iz opere Faust. Kot smo že lani pohvalno omenili Klemenčičevo opustitev nazalnosti, tako moramo letos znova ugotavljati opuščanje vssh pripomočkov, ki jih priuči pevcu konvencionalna šola, in je iz grla g. Klemenčiča zvenela res le umetniška pesem, katero je enakovredno spremljala gdč- Smer-sujeva- —> V zadnji točki šestih -pesmi, ki jih je zapel Slovenski pevski zbor iz San Martina pod dirigentom g. Vinkom Klemenčičem, moramo znova pohvaliti izbor pesmi, ki niso preračunane na efekt in niso popularne, a sta jim poleg odličnega zborovega petja dala poudarek še solo—vložka, katera sta vzorno zapela ga. Marija Marinček in g. Viktor Jenko. Le radi popolnosti poročila navajamo še avtorje pesmi: Jereb, Tomc, Simonitti, Ipavec, Venturini in Kramolc.
Če je v svojem pozdravnem nagovoru g. Rudolf Smersu prosil za oprošče-nje, če se mladina ne drži povsem tega, kar se v petju in glasbi nauči, smo vendar odhajali od prireditve z zavestjo,- da se pojavljajo vedno novi talenti, da se tudi v muziki razvijajo o-troci v krepke mladenke in mladeniče in da je vodjem pevskih in glasbenih zborov mogoče segati po zahtevnejših skladbah, pustivši ljudsko petje za bolj vsakdanjo uporabo. Ugotoviti pa moramo, da najmodernejša glasba v San Martinu nima prave domovinske pravice.
M- Marolt
Bucnqp Airc.q, 3.7- oktobra 1966
■4,	; S V 0 BO D N A g L 0 VENI J A
Umirajoča vaš na prevalu. Pod tem naslovom je v ljubljanskem Delu sedanja žalostna slika slovenskega podeželja prikazana z naslednjimi ugotovitvami:
Vas Hrašče s triinštiridesetimi hišami umira. Dve veliki kmetiji po 20 hektarov sta že opuščeni, tri nekoliko manjše ipa so na Tobu propada. Na desetih manjših kmetijah kmetujejo sedemdesetletniki brez naslednikov. Svojčas so tod okrog pasli 70 krav, zdaj pa ne muli trave več kot 15 gobcev. Domačije razpadajo.
„Mladi ne ostanejo na vasi,“ pripoveduje najmlajši gospodar na vasi, petdesetletni Ivan Knafeljc. „Naša vas je na vražjem prevalu. Tu se vreme tako obrača, da pridejo vsa dela na kup: žetev, košnja, pletev in setev- Kosiš na roko, spravljaš na roko — ubiješ se. Kdo se bo tako ubadal z zemljo?“
Potem je prišel na dan s svojo „spomenico“:
„Edina rešitev, da bi oživela naša polja je, da tistim, ki ostanejo na zemlji, zagotovimo znosno življenje- Ukiniti je treba carine na kmečke stroje; omogočiti kredite na deset let; zadruga naj bo v strokovno pomoč kmetu — ne pa odkupno ipodjetje. Če bo to in socialno zavarovanje urejeno, bo še kdo ostal na vasi, drugače ne-“
Hrašče so SOS, kateremu je treba prisluhniti. Še veliko je takih vasi na Postojnskem. Občinski uradniki v Postojni, ki so izdelali za skupščino analizo dela občinska uprave kar na sedemdesetih straneh, niso sposobni napraviti
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
OBČNI ZBOR ZED. SLOVENIJE
je bil v nedeljo, 23. oktobra. Na njem je bil izvoljen novi odbor z dosedanjim predsednikom Božidarjem Finkom na čelu- Poročilo prihodnjič.
Molitve za rajne
i V torek, 1. novembra:
V	Slovenski hiši: Ob 18.30 trije deli sv- rožnega venca, sv. maša in nato pred spomenikom junakov molitve „Reši be“
Na Chacariti ob 16 sv. maša v cerkvi sv. Neže, Avalos 250 (na Paternalu), nato okrog 17 molitve ipred jugoslovansko grobnico.
V	Ramos Mejii z župni cerkvi ob 16 cerkveno opravilo, govor prelata Novaka in molitve za rajne.
Osebne novice
Družinska sreča. V družini Franca Tomaževiča in njegove žene ge. Marije roj. Prelog se je 4. oktobra rodil sin, ki je pri krstu dobil ime Andrej. Krstitelj je bil g. Janko Mernik; botra pa Lovro Tomaževič in gdč. Irena Prelog- — Družino Antona Škraba in njegove žene ge. Pavle roj. Kovač je razveselil sin. Na ime Daniel ga je krstil g. Janko Mernik;
temeljite analize umirajočih'! vasi. S to ugotovitvijo se je strinjal tudi predsednik obfine.	■
„V najkrajšem času bo skupščina res, morala vzeti na rešeto probleme zasebnega . kmetijstva,“ je povedal.
V Ljubljani so se. letošnje XIV poletne igre začele s slqVeijskimi baletnimi deli: M. Lipovšek — Festival,'V. Ukmar; —- Godec in Z. Cigliò — Obrežje plesalk.
Umrli so. V Ljubljani: Marta Pu-stišek, učiteljica, Ivana Jankovič roj. Božnar, Helena Vidic, frizerka, Albin Rakoč, upok., Boris Jaklič, prog. delavec, Viktor Šenk, mizar, Jerica Riha roj. Oven, Franc Jčžekovič, «pok., ing. Živko šumer, Anica Jež roj. ščsk, Katarina Mužič roj. Bitežnik, Maks Paternoster, Jernej Šubic, Ivan Železnik, Anton Jerine in Alojz Belcjan v Podgorju, Alojzija Brolih roj. Kušar v Vnanjih goricah, Alojz Mlekuž na Bledu. Stane Dornik in Jože Izlakar v Zagorju, Jože Jakop, zidarski delovodja v Vevčah. Elizabeta Fidler v Hrastniku, Janez Vavpetič, upok. v Radomljah, Vekoslav Špindler, novinar v p. v Mariboru. Ivan Korjmšelk, ključavničar v Trbovljah, Matej Škrjanc, upok. v Dobrni, Danica Zeba! na Jezerskem, France Lovšin, mesar v Ribnici, Terezija Pan-grc roj. Ponikvar na Golem, Jožef Zevnik v Križu, Frančiška Tepina roj. Arh ina Jesenicah, Janko Kovačič, gradbeni tehnik v p. v Pivki, Jože Savinšek, strojevodja v p. v Blejski dobravi, Pavla Švab v Koroški Beli in Franjo Trk-mič v Celju.
ARGENTINI
za botra sta bila Tone Kovač in ga. Pavla Kovač- — V družini Ivana Zupana in njegove žene ge- Ivane roj. Modic se. je redila hčerka. Na ime Helena jo je krstil g- Janko Mernik, botrovala sta Jože Zakrajšek in ga. Anica Zakrajšek.
- V družini Zvonka Beltram in njegove žene ge. Polonce roj. Beltram se je rodil sinček Jože Franc- — Srečnim družinam naše čestitke.
Umrla sta. V Villa Loma Hermosa Matija Rupnik, v Slovenski vasi pa Mirko Bratuš. Naj počivata v miru, njunim preostalim naše sožalje.
MORON
Počastitev Marije Dobre poti
V Moronu je bilo 9. oktobra popoldne veliko cerkveno slavje. Patrono mo-ronske stolnice je javno in z vsemi slovesnostmi počastilo okoli 20.000 ljudi, med katerimi so bili tudi osebno navzoči predsedniki štirih občin Matanza-Morón-Merlo-Moreno ter visoke vojaške osebnosti. Cerkveno slavje so pripravili: laični apostolat, verniki ter vneti Marijini častilci.
Slavnost je bila na moronskem športnem igrišču, kjer je bil na sredini postavljen velik oder s podstavkom za Marijin ikip, za odrom je pa bil postav-
ljen 8 m visok križ sredi vihrajočih za-, stav. Med argentinskimi je bila tudi slovenska. -, •; ■
Marijo Dobre poti so iz stolnice prinesle na (;rg do vojaške lafete štiri slovenska, dekleta v narodnih nošah- V le-lepem. sprevodu je nato Marijo spremljala na igrišče številna množica ljudi in predstavnikov- oblasti. V njem je bilo tudi 12 slovenskih narodnih pol s slovensko zastavo. Narodne noše drugih izseljenskih narodnosti so Marijo pričakovale ob -vhodu na igrišče. Vso pot po ulicah jo imela Marija častno spremstvo 30 San Martinovih grenadirjev-
Ob prihodu Marije na športno igrišče je'godba vojaškega letalstva zaigrala v pozdrav koračnico, nato pa državno himno. Slavnostna govora sta imela mo-ronski župan Alberto Romero Onetto tei škof msgr. Miguel Raspanti.
Po končani slovesnosti so Marijo znova prepeljali v stolnico. Z vojaške lafete do oltarja so jo zopet nosila štiri slovenska -dekleta v narodnih nošah.
V stolnici je bila za zaključek ponti-fikalna sv. maša škofa msgra- Raspan-tija-
SLOVENSKA VAS
XIV Mladinski dan
Mladinski dan je tista vsakoletna prireditev, na kateri se pokažejo uspehi večmesečnega truda in vztrajnega dela. Mladina hoče, vsaj na ta dan, biti središče pozornosti- 14. mladinski dan krožka SDO in odseka SFZ iz Slovenske vasi je bil ponovno potrdilo o delavnosti tega okraja. Ne -samo po številu navzočih, temveč predvsem po bogatem in pestrem programu- Napovedan je bil za 2. oktobra- Ta dan se je najprej darovala sv- maša rao namenu mladine. G-Franc Sodja je v nagovoru obravnaval problem mladine. Po maši je bil skupni zvezni sestanek mladinskih organizacij. Zaradi slabega vremena je bil družabni
dol v dvorani- Telovadni nastopi pa so bili prestavljeni.
V nedeljo 16. oktobra pa smo se znova zbrali, da' vidimo program, ki so nam ga pripravili Lanuščani- Pričel ge je z nagovorom krajevnega predsednika SFZ Cirila Jana, ki je poudarjal predvsem delo opravljeno v teku 14 let, pod geslom: „Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci“. Za njim je vse navzoče pozdravil zvezni predsednik Jernej Dobovšek. Sledili so nastopi in sicer v sledečem redu: najprej naraščajniki, katere je vodil g. Jože Čampa; nato naraščajnice pod, vodstvom .Marice Urbanija; Franci Sušnik je vodji nastop mladcev, Marica Sušnik pa vajo mladenk. Mladenke so nastopile . tudi s plesno vajo pod vodstvom Adrijane Mažgon. Program se je zaključil z nastopom deklet, katere je vodila Marjana Hribar, in fantov pod vodstvom Tineta Vivoda. Navzoči so mladino nagradili z navdušenim odobravanjem. Sledil je družabni del ob dobri postrežbi in glasbi.
Lanuški mladini izrekamo priznanje, in ji želimo tudi v bodoče še mnogo uspehov v njenem delu.
Slovenska vas pripravlja svoje čisto slovensko „žegnanje“ kot vsako leto na predzadnjo pobinkoštno nedeljo — letos dne 13. novembra s celodnevnim programom. Letošnja obletnica blagoslovitve cerkve Marije Kraljice sveta bo združena s proslavo desetletnice vika-rije in rednega slovenskega dušnega pastirstva v Slovenski vasi. Vsi rojaki vljudno vabljeni -— zlasti iz središč Vel. Buenos Airesa, da bo mogla biti obletnica prav tako slovesna kakor je bila blagoslovitev sama! Rezervirajte si torej nedeljo, 13. novembra, za obisk Slovenske vasi, kjer se dopoldne zberemo v cerkvi pri Mariji Kraljici, popoldne pa na proslavi in pri prosti zabavi. — Tudi za opoldansko okrepčilo bo poskrbljeno-
SLOVENCI PO SVETU
FRANCIJA
Slovenska romanja v Lurd
V	Lurdu je bilo letos več slovenskih romanj tako iz Slovenije, kakor iz izseljenstva v Evropi. Poleg okrog 15 manjših skupin (do 50 oseb), ki so prišle z avtobusi je bilo v juniju slovensko romanje, ki je štelo nad 300 oseb; 200 iz Ljubljane, 100 pa iz Pariza in severne Francije.
V	septembru (od 16. do 20.) je prišla iz Ljubljane skupina pod vodstvom p. Hilarija, iz Maribora pa pod vodstvom dekana Močilnika. Vsega skupaj okrog 250- V petek, 16. septembra, so Slovenci prevzeli procesijo sv. Reš-njega Telesa, katerega je nosil ob asistenci patra Hilarija in dekana Močilnika g- Ignacij Čretnik, in prav tako petje ipri večerni procesiji z lučkami. Vsak dan so imeli koncelebrirano mašo v nedeljo 18- septembra, pred vo-
tlino. Petje slovenskih romarjev in njihove narodne noše so povsod vzbujale pozornost. Romarji iz Ljubljane (200 oseb) so po Lurdu obiskali še Pariz in Versailles- Pred odhodom so imeli koncelebrirano mašo v kapeli Čudodelne svetinje.
Za mesec oktober sta najavljeni še dve skupini slovenskih romarjev po 50 oseb-
RIM
V cerkvi Marijinega imena v Rimu, ki jo že več let oskrbuje g- Anton Iskra, so imeli 18- septembra lepo slovesnost. Upravitelj te lepe rimske cerkve g- Iskra je namreč praznoval svoj srebrno-tnašniški jubilej. Pri njegovi srebrni maši so se v cerkvi zbrali vsi zakonci, katerim je srebrnomašnik podelil zakrament sv. zakona v svoji cerkvi. Med njimi in njihovim dušnim pastirjem je
Pismo iz
Nekaj kronike
Na Mali šmaren, ko ima praznik tudi provinca Mendoza in z največjimi slovesnostmi časte Virgen de Cuyo — Kužansko Devico kot „generalko argentinske vojske, je slovenski pevski zbor pel pri slovesni maši škofa msgra. Butelerja v frančiškanski baziliki ob navzočnosti članov provinc, vlade in visokih vojaških osebnosti.
V	nedeljo, 18- septembra, je Društvo Slovencev imelo „starinski dan“. Letos so se z njimi prišli pomerit rojaki iz San Luisa. Bil je lep prijateljski dan-
Pevski zbor je pel tudi pri poročni maši, med katero je lazarist g. Ivan Je-retina podelil 3. oktobra zakrament sv. zakona arhitektu Božidarju Bajuku ml. in profesorici gdč- Cvetki Grintalovi.
V	soboto, 8- oktobra, je imela slovenska mladina celodnevno romanje k Sv- Rozi, kjer je župnik slovenski rojak
i g. Ivan Tomažič. Izbrala si ga je namesto vsakoletnega sobotnega zborovanje za svoje mladinske dneve. Iz Mendoze se je v spremstvu msgra- Oreharja, krajevnega dušnega pastirja g- J. Horna in novomašnika Andreja Zarnika odpeljala s kamionom. Sredi ravnine so vsi izstopili in začeli romanje. K Sv. Rozi so prišli zvečeT okoli sekte ure ter imeli nato večerno mašo.
Nova maša g. Andreja Zarnika
V	nedeljo, 9- oktobra, smo mendoški Slovenci doživeli enega svojih najlepših
Mendoze
dni, odkar živimo v Mendozi. Dogodek je bil zares tako pomemben, da je zajel vso našo skupino kot eno samo veliko družino. Največji podobni praznik smo pač doživeli pred leti ob obisku pokojnega našega begunskega nadpastirja škofa Gregorija; nekaj sličnega je bil tudi obisk tukajšnjega nadškofa sredi med nami, ko je prišel blagoslavljat naš Slovenski dom,
Zdaj pa smo proslavljali mašniško posvečenje prvega slovenskega božjega služabnika, ki je od svojih detinskih let rastel med našo deco v Mendozi in z nami delil usodo izseljeniškega življenja: g- Andreja Zarnika. Zato je bilo prav razumljivo, ida so priprave razgibale vse naše vrste.
Po 9. smo se pričeli zjutraj zbirati pred kapelo ss- mercedark. Vhod so krasili ovenčani mlaji. Mnogo prijateljev in ožjih gorenjskih rojakov slavljenčeve družine je prihitelo iz Buenos Airesa. Ob slovesnem vhodu je zbor pozdravil novomašnika s tradicionalnim „Novi mašnik, hod’ pozdravljen“, nakar je takoj pričela slovesna, meta, koncelebri-rana maša, ki sta jo z novomašnikom darovala m s ST. Orehar in dušni pastir, g Horn. Zbor je prenevai Tomčevn slovensko mašo v čast sv. Jožefu. V slavnostni pridigi je msgr. Orehar orisal podobo božjega služabnika in ga prikazal v vseh niegovih oblikah ter sodobnih nalogah ter dolžnostih duhovniškega poslanstva-Po končanih mašnjh slovesnostih se
je novomašnik od oltarja iskreno zahvalil vsem navzočim za prisrčen in iskren sprejem ter sodelovanje pri sv. daritvi-
V Domu je bilo nato za ožje povabljence skupno kosilo, pri katerem so se vrstili številni pozdravi in napitnice novomašniku. Tudi Slovenski dom je bil za ta dan ves v mlajih, zelenju in ban-dercih-
Omenimo naj še mimogrede, da so po vseh novomašniških slovesnostih v cerkvi naši pevci morali dodati še malo „žrtvico“; ostali so še na koru in pričakali sklepne slavnosti sester mercedark, ki so obhajale 75-letnieo svojega delovanja v Mendozi. Zbor je odpel pok. ravn- Marka Bajuka slovesni Te Deum in za sklep še v španskem prevodu Pre-mrlovo. Kristus Kralj.
Kar prenaglo je minil čas skupnega obeda. Ob 4 popoldne smo se spet vsi zbrali v kapeli k slovesnim litanijam M. B- Nato je bila pozdravna akademija v dvorani Slovenskega doma- Mnogo prijateljev in znancev je slovesni prireditvi moralo slediti ob vratih, ker je bila dvorana za vse pretesna.
Prof. Bajuk je uvodoma obrazložil kako današnji praznik zajema prav vso slovensko skupino v Mendozi kot nas naivečji mendoški dogodek. Zato smo sn t.udi pripravili, da ob novomašniku damo duška veselju z vsem, kar imamo najboljšega.
Najprej so novomašnika pozdravili naši otroci. Po pozdravni deklamaciji Nemaničeve Irene in izročitvi šppka
novomašniku so otroci zapeli pet naših domačih pesmic.
Sledil je pozdrav predsednika Društva Slovencev v Mendozi ing- agr- Marka Bajuka, ki je pozdravu na novomašnika in čestitkam staršem dodal še želje, da bi slavljenec po možji milosti dejansko bil vzor duhovnika, kot ga označujejo očetje cerkvenega koncila, in bi po sv. Pavlu „postal vsem vse“.
V	imenu fantov in deklet je novomašniku spregovoril Jure Bajuk.
Sledilo je nepričakovano preseneče-nie za novomašnika in njegove domače. Ob zvočnikih so s traku poslušali družinske življenjske spomine vse od rojstva našega novomašnika tam pod! Grintovcem, mimo bega v tujino ter skozi izseljeniška leta v Mendozi tja do njegovega posvečenja in prve nove maše v '■’-'egovi roistni falò v Komendi. Besedilo je spremljala primerna glasba, glavne aogodke pa so ponazorili diapozitivi-
V	zadnjem delu je pevski zbor zapel še 9 naših veselih in poskočnih pesmi, nekaj iz ožje novomašnikove domovine.
Očividno veselo prevzet in ganjen se -> naš g. Andrej za sklep še enkrat iskreno zahvalil za vse lepo in dobro, kar je ta dan doživel s svojimi srečnimi starši sredi med nami, kjer se pač — počuti doma. Nato pa nas je vse novali] na obsežno igrišče, kjer so nas številne goste pričakovale okusno okrašene i*i bogato obložene mize. Lahko rečemo, da so bili navzoči vsi mendoški Slovenci. Bilo je do poznih večernih ur obilo zabave in veselja, kramljanja in družabnosti.	Bb.
StriS^
.................... ■ •' ■
Vsak teden ena
K
NAPREJ, ZASTAVA SLAVE,
C\	-!
na boj, junaška kri; ‘
, za blagor očetnjave,	,j
naj puška gdvori!
Z orožjem in desnico nesimo vragu grom,
1 zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom.	■'
Draga mati je prosila,
roke okol vrata vila,
plakala je moja mila':	f.
Tu ostarli, ljubi moj!
Z Bogom, mati, ljuba, zdrava! Mati mi je. očetnjava, ljuba moja čast in slava, b.rjdmo, hajdmo zanjo v boj! WVWmWAWWMMWWVW
Scostava
narodnega praznika in narodne zastave
Proslavi narodnega praznika in dneva slovenske zastave bomo imeli letos v soboto, 29. oktobra v Slovenski hiši in v soboto, 5. novembra, v Slovenskem domu v San Martinu.
K proslavi 29. oktobra v Slovenski hiši so vabljeni vsi odborniki organizacij, domov in ustanov, slovenski dušni pastirji, vzgojitelji mladine, predavatelji v naših organizacijah in kulturni u-stvarjalci.
Spored je naslednji: ob 19: sv. maša v kapeli za vse tiste naše prednike in vodilne može, ki so delali in se žrtvovali za svobodo slovenskega naroda. Sv- mašo bo daroval msgr. Anton Orehar. ob 20 v dvorani Slovenske hiše proslava: Uvodne misli — Miloš Stare, tajnik NO; beseda mladine ob slovenskem narodnem prazniku in dnevu slovenske zastave — Jože Žakelj, predsednik SKAD; slavnostni govor oh proglasitvi dneva slovenske zastave — univ. prof. dr. Tine Debeljak; deklamacija o slovenski zastavi — Jeremija Kalin v izvedbi Slovenskega gledališča. Narodna himna, ob 20.45: slavnostna večerja.
vedno lepo razmerje, ker je g. Iskra z njim v stalni zvezi ter vedno spremlja njihovo življensko pot.
G- Iskri k Srebrnomašniškemu jubileju iskreno čestita tudi Svobodna Slovenija, mu želi še mnogo let življenja, da bi lahko slavil še vse ostale duhovniške jubileje.
OBVESTILA
Sobota, 29. oktobra:
Skupna proslava narodnega praznika odbornikov vseh organizacij, ustanov in domov, vzgojiteljev slov. mladine in predavateljev v naših organizacijah v Slovenski hiši.
Nedelja, 30. oktobra:
Proslava praznika Kristusa Kralja
v Slovenski hiši ob 16.
Sestanek mater naraščajnic po slov. maši v Našem domu v San Justu.
Ateneo v Don Boscu, Ramos Mejia, 10-letnica prvega tabora protikomunističnih borcev Tabor ob 10.30.
SDO Berazategui sestanek ob 15 v domu-	,
Ponedeljek, 31. oktobra:
V	Slovenski hiši ponovitev predstave Tri modrosti starega Wanga ob 19.30
Torek, 1. novembra:
Na Pristavi od 14. do 16- generalka, naraščajnic za nastop na Mlad- dnevu-
Sobota, 5. novembra:
V	slovenskem domu v San Martinu
ob 20.30 vsenarodna proslava narodnega praznika 29. oktobra in dneva slovenske z'astave. Svečana akademija. Med drugim je na sporedu uprizoritev Prešernove Lepe Vide.
XIII. kulturni večer SKA ob 7 pri Bullrichu, Sarandi 41. Predaval ibo msgr. Anton Orehar o Cerkvi v modernem svetu (shema XIII).
V	Slovenski vasi v domu martinovanje ob 19. Obljubljeno sodelovanje Pepe Dinamita.
Nedelja, 6. novembra:
Na Pristavi v Castelarju 14- mladinski dan.
Sobota, 12. novembra:
V	Slovenski hiši ob 19 sestanek članov SKADa s predavanjem g. dr. Mirka Gogale o Veri in znanosti, 3. del.
V	Slomilkovem domu ob 20 prosvetni večer pod naslovom „Hodil po zemlji sem naši“. Predaval bo g. prof. Božo
i Bajuk iz Mendoze. Barvne slike bo spremljala slovenska pesem, j V Slovenskem doniu v San Martinu martinovanje s sodelovanjem orkestra Planika-Edelweiss.
Nedelja, 13. novembra:
Občni zbor Slomškovega doma oh
10 dopoldne.
Ji
j |i
S D O
S F Z
14. MLADINSKI DAN
6. NOVEMBRA NA PRISTAVI Spored:
•	8.36 tekmovanje v odbojki z« pokal BOŽO—TOMAJ
•	12.— avolo amin
•	kaafl»
•	15.— dvigaaj« los tov
—	pozdrav predsednika SFZ in predsednice SDO
—	delitev pokalov Športnih dni
*— nastopi: naraščejnic«, dekleta, fantje
—	zadnja tekma odbojke za pokal BOŽO—TOMAŽ
Na tej prireditvi sodeluje vsa slovenska mladina iz Buenos Airesa
Vsi ste iskreno vabljeni!
ČE HRANITE DENAR DOMA, JE V NEVARNOSTI PRED TATOVI, DA VAM GA UKRADEJO. NALOŽITE GA RAJŠI V SLOVENSKI HRANLNICI, z. z o. z., BME. MITRE 97 — RAMOS MEJIA — T. M 668*6574. URADNE URE OB SOBOTAH OD 1«—«. UBE IN OB TORKIH OD 16—M. URE
Slovenska kraaihuea pripravlja izda.
ja navaga slovanskega telefonskega imenika. Vsa rojaka, ki imaje telefaa-ska številka, proeime, da nam jik javi-ja da 16- novembra 1966 oseba# v uk pisarni, Bartolomé Mitra 97, Ramos Mejia, v uradnih urah ob sobotah od 16—20 in ob torkih ob 18 do 20 ali pa T.E.: 658—6574.
Borci in prijatelji!
V nedeljo, dne 30. oktobra 1966 bomo praznovali
DESETLETNICO USTANOVITVE DRUŠTVA Im PRVEGA TARORA
v Ateneo Don Bosco, Ramos Mejia.
Slavnostno zborovanje bomo začeli s sv. mašo ob 10,30
Borci, ta dan naj bo naš praznik.
Pričakujemo Vas s svojimi družinami.
Po proslavi skupen asado-
Starešinstvo DSPB Tabor
MSrropak&é
25 da Mayo 34», of. 300
T. E. 31-1605
pošilja v domovino pakete z blagom, živili in tudi denar
Uradne ure od 10 do 13 in od 15 do 17.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V BUENOS AIRESU ponovi na željo mnogih
TRI MODROSTI STAREGA WANGA
v ponedeljek 31. oktobra ob 19,30. Režija: Maks Borštnik
Scena: Frido Beznik DVORANA SLOVENSKE HIŠE
VELIKE OLAJiAVE ZA PRIDOBITEV ARGENTINSKEGA DRŽAVLJANSTVA
Major
prevajata#
Urwguay 743, 6. nadatr-, pia. 108 9—12 16—18 Pravljica tudi aa pleičah in diapozitivih
ti: lil <	FEANQUHO PACAM Caa»«aiaa N* 8778
	Caaaaaiéa N* 1224 TARIFA KEDUCIDA
4m Id fviflAl Intelectul No« §10.3*7	
FRANC KNAVS
ODTBTXIX
UfO* 129*. p. 12, at. S. Captai!
T. K. 95-2271 Urada« ara 17—Ü9
(Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
SLIVENSKI DOM V SAN MARTINU
VABI VSE SLOVENCE IN SLOVENKE BREZ IZJEME (NA VELIKO PROSLAVO
1
slovenskega narodnega praznika in dneva slovenske zasfave
PROSLAVA BO V	\
SOBOTO, S, NOVEMBRA
ZVEČER OB 20.30 V DOMOVI DVORANI S SVEČANO AKADEMIJO. NA SPOREDU AKADEMIJE SO PEVSKE TOČKE SANMARTINSKEGA PEVSKEGA ZBORA, MLADINSKEGA ZBORA IN DEKLIŠKEGA OKTETA, RECITACIJE, SLAVNOSTNI GOVOR, IZVIRNA VPRIZORITEV PREŠERNOVE LEPA VIDE
IN POČASTITEV SLOVENSKE ZASTAVE.
Vstopnine ni; za kritje stroškov se bode pobirali prostovoljni prispevki
MLADINSKA KNJIŽNICA prosi za rabljeno
DMARO
Sporočiti na Ramón Falcón 4158
umnu lihe
fplpfe 41 M,
M. E. 89.9502
Naročnina Svobodna Slovenija n late 1964: aa Argentila $ 1.409,—. Pri peta» ljaaja pa poiti doplačila 9 100,—* Za ZDA in Kanada: 12 dolarjev m peHjja* aje a letalsko pošta, in 8 dolarjev m pošiljanja s navadna pašta.
T allere» Gràfico» Vilko S. R.L., Eitadar Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33*7212
JATKI BOTAR
Eeerihaae Pdbliee Pta. baja, afta. 2 CaagaUa 1642
T. EL 28-8227
Velika Jubilejna tombola Našega doma v San Justa 18. decembra 1966
PAKETE KAKOR TUDI DENAR ZA BOŽIČ
najbolje in najceneje pošilja
JADRAN PAK	,
C. Monte 2049, via. Rivadavia 6400 (omnibus 132 in Mikro 223 do Carabobo 700) Uradne ure od 15. do 19. ure: ob sobotah od 10. 12. ure Pismena naročila na: ZDENKA KALEČAK Gasilla Correo Central 340 — Buenos Aires ZAHTEVAJTE CENIK!
Zahvala
Ob nenadni smrti našega očeta in starega očeta, gospoda RUPNIK MATIJE
ki nas je 18- oktobra 1966 nenadoma zapustil v 77. letu starosti, smo dolžni iskreno zahvalo vsem, ki so nam stali ob strani ob tej težki uri. V prvi vrsti č. g. Francu Gromu, ki mu je podelil zakrament umirajočih, molil ob njegovi krsti, opravil zanj sv. mašo ter opravil pogrebne obrede. Nadalje družinam Petkovšek, Zorc, Habjan, Možina, g. Vidicu ter vsem ostalim, ki so ga prišli kropit, mu prinesli cvetja in ga spremili na njegovi zadnji uoti.
Sin Jože,
hčeri Ivanka in Marija z družinami
«Éàaèi
9ts
Janez Jalen
17
Trop brez zvoncev
Pavezt
Zunaj se je oglasil težak korak. Nekdo je obstal pred vrati in nerodno potrkal. „Noter!“ je glasno ukazal gozdar. V oblake tobakovega dima je sto-pol Hribarjev Peter: „Dober dan!“
Vencelj se je začudil: „Ti o volku, volk iz hoste. Pravkar sem bil mislil nate. Bog daj, Peter. Kar prisedi in si ga natlači.“ Vencelj je položil na klop poln mehur tobaka.
„Pa ste kaj dobre volje danes,“ je sedel Peter in položil klobuk poleg sebe
„Sem. Pa prav zavoljo tebe. Kran-berger se priduša, da te bo na meh odrl. Tri sto kosmatih medvedov.“
„Kdo bo koga, se bo od zadaj videlo.“ Peter je vzel čedro iz žepa.
„Kaj? Ti si upaš križati pota c:sar-skim oblastnikom?“ Hrubečka je narejeno grozeče dvignil iporcelanko visoko nad glavo.
„Za poštenost domačega dekleta si upam priti navzkriž s samim hudičem.“ Peter je na rahlo udaril na klop poleg sebe.
„Pa če bi jaz za kakšno brhko Bohinjko pogledal ?“ Vencelj se je zravnal in pomežiknil lovcu-
„Vi ste pa že kakor naš in veste, kaj je prav. Saj le vse preveč dolgo odlašate.“ Peter si je prižgal tobak. Skozi dim pa je pozorno opazoval prezgodaj osivelega moža. Ni prezrl, kako je 'kakor grenak spomin mračna senca hušknila čez njegov poraščeni obraz-Venceli se je zdajci obrni1 rrroč in to pot pljunil kar na tla. Kakor mimo-
grede je povedal: „E, Peter, Peter. Po
Frančkih in -Jerčkih in Kristincah rada glava boli. Le glej, da se kam nerodno ne zamedeš. Saj si že kdaj slišal večati j zajca v zanki. Rešil bi se rad, pomoči prosi, pa kliče v zmedenosti le svoja1 najhujša sovražnika, lisjaka in kuno. ^ namesto da bi tvegal sunkovit odskok, J odtrgal zadrgo in zbežal daleč proč.“ Vencelj je vstal, se sprehodil in zapel:
Oj la šumi gozd zeleni, senčni gozd na tujih tleh-
Kakor bi se bil spomnil, da ni sam, je prenehal sredi kitice, se zasmejal in spregovoril, preden sa je Peter utegnil začuditi: „Lepe so vaše pesmi.“ V isti sapi je nadaljeval: „Pa kako da mi nisi nikoli omenil, da žandarju nisi po volji “
„Mi nič kaj ne diši, priti v precep i cesarskih ljudi. Preveč trobite vsi v en rog.“ Peter ss je ponorčeval, Vencelj je pa zares zrastel:
„Golida bohinjska!“
Dovolj je imel Peter opraviti, preden ga , je pogovoril. Za kazen pa je moral natančno povedati, kako sta se srečala s Kranbergerjem v Ukancu in na Ovčarki. Hrubečka se je smejal, da se je ob ko!"na tolkel: „O, tri sto kosmatih medvedov pa dve kruljavi lisici, zraven pa še en osmrajen dihur.“
Tedaj je zunaj nekaj poplazilo vrata, nagnila se je kljuka in v sobo je skoraj telebnil čvrsto zraščen črn jazbečar. Sam je za sabo tudi zaprl, ,,č't! Škoda, da si zamudil, še ti bi se kro-
hotal,“ je ogovoril Vencelj svojega psa. Črt je zalajal, kakor bi razumel.
„Dobro imate izučenega,“ je pohvalil Peter gozdarjevega ljubljenca.
„Tudi tebi preskrbim takega.“
„Najprej bi potreboval puško na zrna.“ Peter je bil kar vesel, da je tako lepo nanesla beseda.
„Kernu drugemu pravi, da nisi že prej hodil na lov-“
„Seveda sem. Kdo pa ni,“ je priznal Peter.
„Kakšno divjad si pa nazadnje ustrelil?“
„Ruševca na Planini na Kraju. Prav tisto jutro, ko se je rajni Bitenc ponesrečil. še nerodno mi je bilo, ko je Tkalec v Ukancu opazil krvavo liso na vreči. Pa se nisem hotel izdati.“
„Boštjan naj sam nase pazi. Saj je dober človek, le včasih ga pičijo muhe. Pa tebi menda ne bo nagajal, če sta z Jerco prijatelja-“
„Sva in nisva.“ Peter se je spomnil, kako naglo in brez besede je odšla zjutraj Jerca pred cerkvijo od njega. Hrubečka je opazil, da mu nekaj ni prav. Ni maral siliti vanj. Preobrnil je pogovor: „Tak, imaš še vedno staro očetovo puško ? In z njo si nazadnje ustrelil škarjevea. Sama dobra znamenja.“
„Vi pa tudi vse veste,“ se je začudil lovec.
„Vsega ne. Marsikaj pa- Pa je bolj prav, če ljudje misilijo, da ne vem“ Voticeli is pWnesel s starodavnega stojala, okrašenega z jedlenjim rogovjem in merja”Č5viir>i čekani, dvocevko: „Bi ti bTTn fnl« VŠ?Č ?“
„Bitenčeva je.“
„Da. njegova, Vzemi jo. Dal mi boš zanjo r*•>«’’, kakor s°~> jaz plačal Katri. Saj toliko res ni vredna. A razjezilo
me je, ko je nekdo, ki ima vsega čez j glavo, hotel izvabiti od nesrečne vdove I še dobro orožje ped nič. Pa večkrat se oglasi. Ti ne bo v kvar.“ Vencelj je spet segel po debeli knjigi in sedel nazaj k peči. Lovčeve zahvale :pa kar nič ni maral slišati.
Na hodniku je Peter postal in slišal, kako je Vencelj zapel: „Kje domov muj.“
Vso pot do doma je Peter premišljeval življenje bradatega gozdarja. Samo rahel tuj naglas ga je še izdajal, da je daleč na severu dema. Vedno se je delal, da mu je všeč v Bohinju, v resnici pa se mu je tožilo po domu. Hudo ga je moralo nekaj prizadeti: „No, saj. Sicer bi tako dober ne bil.“ Petru je bil Vencelj uganka, ki se je pa začela razvozlavati. Tako se je bil lovec zamislil, da tudi na Bukovem ni stopjil v gostilno, čeprav se je bil namenil spiti kozarec vina. Na mostu pri Svetem Janezu je začudil na roki prve snežinke. Ozri se je v nebo. Gore so bile vse zatlačene z oblaki: „Zapadlo bo.“
Čez noč je sneg pobelil Bohinj.
V Jereki pri Sv. Marjeti je bilo odzvonilo jutrnje angelovo češčenjr. Na ravnem je ležalo dobro ped sn-ga. v višinah pa ga je bilo naletelo več. Divjad je pokazala vso križem svojo sled. : Zajci so si do stogcv razhodili kar j steze. Lisjak je čez polje hodil vravni j črti in ie stikeval za hram na'vč, ob vodi. Z ierekarske strani so prešli trije srnjaki čez pot v Ščavnico. V Budnico je na gamse pripeljala že zadma burja-
Lovci so se zbrali v Kotu pod Babno goro. Iz Zgornje doline in s Koprivnika si bili pridi prav vsi. Iz Bistrice pa je manjkal sar-o Arh. Se je bil čez nogo nekaj povozil.
Povabilu na skupne bohinjske pogone med Spodnjo in Zgornjo dolino sta se bila odzvala tudi gospod kanonik, .prejšnji selski župnik, in pa okrajni glavar iz Radovljice- Že prejšnji dan pred kosilom sta se bila pripeljala skozi Sotesko. Bila sta gosta v župnišču in sta domača dva gospoda, župnika in kaplana, opoldne pri taroku pošteno obrala-
Psi so bili vsi oprčeni, ali vsaj po dva in dva zvezana skupaj. Le jazbečar Črt, ki je ubogal svojega gospodarja kar na pogled, je hodil prost naokoli.
Lov je vodil Vencelj. Dolg lovski rog mu je nihal ob boku. Bistriške gonjače in pse je pustil na Savskem mostu in naročil Strgarju, kako naj jilf porazdeli. Poklicne lovce in gonjače je' pa podredil škantarjevemu Tomažu. Ukazal mu je, naj tudi njegovega psa Črta uvrsti med svojo pasjo tolpo. Kako naj poganjata, se je pa Vencelj s Strgarjem in Tomažem že v nedeljo dogovoril.
Tomaž je odpeljal gonjače, da zastavi pogon, lovci so pa odšli po kolovozu v Babno goro. Zadnji je hodil na gozdarjev ukaz Hribarjev Peter, pa bi bil dokaj rajši ostal spodaj- Na vrhu ie gozdar ustavil lovsko tovarišijo. Razložil je potek pogona, razdelil stojišča in zahteval, naj se vsak strogo ravna po njegovih navodilih: „če morebiti komu ni povsem prav,“ je končal Hrubečka, „naj pomisli, da imajo s "m pre-svitli cesar zjutraj ob pričetku lova svo-nniu es^bmmu lovcu, ki je za ves mtpk in uspeh lova odgovoren, kakor danes iar. navado roči: „Heute sind Sie Tro*c*t Uo-es v; oosar.“ je prestavil Vo-iepti tiet3, ki niso razumeli nemško, kar ko! som tudi na slovensko.
(Nadaljevanje prihodnjič)