iii^miiiiii^iMg^iiimilli

Marjan Raztresen Marjan Raztresen
Dr. Tanja Peterlin - Neumaier
Cveto Petek
Dr. Janez Duhovnik
Neva Mužič
Marjan Raztresen
Jožko K raget j
Arnold Lešnik
Pavle Šegula
Silvo Babič
Beno Bregant
Ivanka Korošec
Milena Ožbolt
Uroš Podovšovnik
Franc Kode rman
Igor Zlodej
Poenostavljeno učinkovitejše delo PZS	289
Davo gre s smučmi na Everest	295
Pričevanja o gorniku Zorku Jelinčiču	297
»Kranjska<t Češka koča	300
Gross glockner praznuje 200-letnico	304
Zakaj ljudje sploh hodijo v gore	310
Planinstvo in turizem v gorah	314
Prenevarni solo vzponi	317
Dolga pot na južni zemeljski tečaj	31B
Josip Abram-Trentar	326
Obljubljena dežela smehljaja	326 Konec sezone v gorah in druge zgodbe 331
Vzpon na Pico de Teide	334
Ponovno v Dolomitih	339
Prekmurska gibanica na 1180 metrih	340
Gor in dol po Vremščici	342
Pot skozi svetlobo	343
Poti so nas prijazno sprejele	345
Vrh Krnice (2234 m)	347
Odmevi	348
Iz planinske literature	350
Društvene novice	357
Slika na naslovni strani: Staničev vrh
Foto: Tona Skarja
Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 1000 Ljubljana, Dvorzakova ulica 9, p. p, 215. Revija izhaja vsak mesec. Ureja uradniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik). Janez Bizjak, Sonja Dolinšek, Mitja Košir. Edo Kozorog, Silvo Kristan, France MalešiC. Dragica Manfreda. Marien Premsak, Tone Slrojin. Tone Škarja in Franček Vogelnik. Prispevke pošiljajte na nasiov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in silk ne vračamo. Tekoči račun pri Agenciji RS za plačilni promet 50101-673-47046. devizni račun pri Ljubljanski banki - Gospodarski banki d.d. Ljubljana 50100-620-133-900-27620 - šifra valute ■ 3053/0. Naročnina za leto 2000 znaša 4500 tolarjev in je plačljiva najpozneje do konca marca 2000. posamezna številka stane 500 tolarjev. Letna naročnina za tujino znaša SO ameriških dolaijev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu Številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna JOŽE MOŠKFIIČ d. d. v Ljubljani.
REDNA LETNA SKUPSCINA PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE_____
POENOSTAVLJENO UČINKOVITEJŠE DELO PZS
Oalovno predsedstvo letošnje skupščine PZS, kt go je votl i Jaia Sta non I k in katerega člani so bili C Irl F Tovšak, Elizabeta Martiäe k. Vlado T reven In Drago K upnik.
Upravni odbor PZS je ustanovil delovno skupino za organizacijo dela v PZS, Ugotovili smo, da je potrebno analizirati obstoječo organizacijo dela in del v Planinski zvezi Slovenije in meddruštvenih odborih, pa tudi planinskih društvih, in jo prilagoditi novim razmeram. Nekatera aktualna vprašanja, s katerimi se sooča delovna skupina, so naslednja:
1.	Razvejano življenje Planinske zveze se odvija v komisijah. Za tiste, ki so ključne za planinsko dejavnost, smo v Vodilih zapisali, da bomo krepili njih avtonomnost, skratka, da si oblikujejo program in njega izvajanje po svoji meri in podobi. Zavoljo različnega tolmačenja avtonomnosti pa bi morali sprejeti kodeks (poslovnik), ki bi opredeljeval najmanjši skupni imenovalec vseh naštetih področij (skupne simbole, nazive organov, funkcij, predpisov...).
2.	Organizacijo dela z razvejanimi komisijami in podkomisijami imamo še iz časov, ko je bilo na pretek amaterskih kadrov. Potrebno je združevati komisije in ukinjati podkomisije, da bodo obstoječi organi lahko kvalitetno opravljali naloge.
3.	Zavoljo spremenjenih družbenih razmer, ko je objektivno vedno manj časa amaterskih kadrov, je postalo jasno in razumljivo, da je potrebno izvrševanje rutinskih. administrativnih in strokovnih nalog prenesti na strokovno službo. Politika (krmilo) še vedno ostaja v rokah amaterskih delavcev in organov zveze, izvajanje pa prevzamejo profesionalci.
4.	Katere naloge naj opravljajo meddruštveni odbori, da bodo lahko kvalitetno opravljali vlogo povezovalca planinskih društev v regiji, nudili pomoč novim planinskim društvom, skrbeli za kadre, mladino, pota itd. In na drugi strani prenašali interese v Upravni odbor Planinske zveze.
SPREMEMBA SISTEMA ČLANARINE
MARJAN RAZTRESEN
Komaj dobre tri ure je trajala letošnja skupščina Planinske zveze Slovenije, ki se je, kot je že običajno, zaradi prepičle zastopanosti delegatov in torej nesklepčnosti začela s polurno zamudo v veliki sejni dvorani bežigrajske izpostave Mestne občine Ljubljana na Linhartovi 13, Petčlansko delovno predsedstvo pod predsedstvom Jožeta Stanonika iz PD Škofja Loka, v katerem so bili še Ciril Tovšak (PD Jakob Aljaž), Elizabeta Martišek (PD Matica Murska Sobota), Vlado Treven (PD Javornik Koroška Bela) in Drago Kupnik (Zbor gorskih reševalcev), je namreč ob 9 30 ugotovilo, da v dvorani ni dovolj delegatov, pol ure pozneje pa je veri-fikacijska komisija pod predsedstvom Martina Au-brehta iz PD Mozirje, v kateri sta bila še Ivanka Kom-prej (PD Prevalje) in Miro Babnik (PD Kamnik), ugotovila, da je od celotnega števila 267 glasov v dvorani 117 glasov, kar je več kot tretjina, ki je po poslovniku potrebna za sklepčnost (prisotnih je bilo 43,82 odstotka glasov).
Čeprav je bil upravni odbor PZS prepričan, da bo novi delegatski sistem uspešnejši od dosedanjega, ko imajo močnejša društva z več pomembnejšimi dejavnostmi več glasov, kar so izkazovali s posebej obarvanimi glasovalnimi lističi, je letošnja skupščina pokazala, da bi bilo treba »planinski skupščinski sistem« vendarle še izpopolniti. Vendar pa je sedanji sistem le pokazal prednosti pred prejšnjim: na skupščini so se v razpravah oglašali večinoma delegati, ki so razpravljali zares tehtno in ne le zato, da bi o njihovem takem ali drugačnem nastopu zvedela njihova delegatska baza.
ZDRUŽEVANJE KOMISIJ IN PODKOMISIJ
O delu upravnega odbora PZS in njegovih organov od zadnje skupščine je poročal predsednik PZS Andrej Brvar, ki je povedal:
■■Spoštovane delegatke in delegati, planinke in planinci! Opravljenega dela v preteklem letu ni bilo malo. Osebno menim, da je največji skupni dosežek lani v organizaciji sprejem Vodil, ki so zorela tri leta. V njih smo obdržali načeto, da morajo biti gore dostopne čimveč ljudem, vendar ne več za vsako ceno, zavedajoč se, da je gorski prostor občutljiv in omejen. To nekoliko popravljeno načelo je ena od izvornih korenin delovanja slovenskega planinskega društva. Obenem pa smo v Vodilih tudi nakazali obrise novih odnosov med planinskimi društvi, meddruštvenimi odbori in Planinsko zvezo Slovenije, Sodim, da smo tako zadovoljivo odgovorili na najbolj ključna vprašanja tranzicijskega časa. Vodila niso dala odgovorov na vsa vprašanja. Veliko jih je prepoznanih in njih reševanje prepuščeno planinskim organom. Zato se bomo morali navaditi, da bo poslej nekaj let vsaka skupščina imela na dnevnem redu spremembe Statuta, kjer bomo dogovorjene stvari uzakonjali v našem najvišjem pravnem redu.
Planinska društva s kočami in potmi skrbijo za infrastrukturo. Če so poti vedno bolj obiskane čez vse leto, pa so pričele koče, predvsem v sredogorju, zvečer sa- 289
me vati. Izkazalo se je, da se ne polnijo same od sebe kot nekdaj. PD ali pa oskrbniki morajo danes storiti neprimerno več, da pritegnejo pozornost obiskovalcev gora. Svoj de! obvez in odgovornosti ima tudi PZS, vendar Se zdaleč ne takih, kot pričakujejo nekatera planinska društva, ki vidijo v PZS predvsem deklo za servisiranje društev. Planinska zveza bo še naprej organizirala kvalitetne tečaje za oskrbnike, ker predvsem oni ohranjajo planinsko vzdušje in red v kočah, sprejemala skupna pravila planinskega reda v kočah, zagotavljala prepotrebna investicijska sredstva za novogradnje in vzdrževanje, skrbela za razvoj in pretok znanja o tehničnih in tehnoloških rešitvah, povezanih s planinskimi kočami, organizirala izmenjavo izkušenj med planinskimi društvi, pri oblastnih organih uveljavljata specifiko in pomen planinskega gospodarstva za planinstvo in turizem.
Upravni odbor že lep čas ugotavlja, da terja spremembe tudi sistem članarine in evidenca članstva. Droben korak k zamišljenim spremembam je vezanje A-članarine na naročnino na Planinski vestnik, čeprav se zavedamo, da bomo morali, da bi povsem upravičili ta korak, tudi modernizirati Planinski vestnik Računalniki danes omogočajo v evidencah članstva kompromisno združevanje dveh navidez različnih konceptov: centralne evidence in poverjeniško pobiranje članarine od vrat do vrat.
Pred leti smo si za enega od ciljev zadali obdržanje pozicij v družbi. Eden od kazalcev uresničevanja tega cilja je obseg letnega prometa. Lahko rečem, da je letni proračun Planinske zveze v desetih letih realno zrasel. Po zadnjih podatkih Ministrstva za šport smo šesto društvo po velikosti prometa (za NK Maribor, SD Branik, KK Olimpija, Smučarsko zvezo, Olimpijskim komitejem),
Lani se je ponovno aktualiziralo vprašanje članstva Planinske zveze v Olimpijskem komiteju Slovenije. Pred leti, ob njegovi ustanovitvi, se je PZS zavestno odrekla članstvu. Ocenili smo, da bomo planinske cilje lažje uresničevali samostojno in da bi članstvo v organizaciji, katerega temeljni cilji so pretežno v vrhunskem 290 športu, utegnilo dušiti naše interese. Poleg tega smo
Razmeroma prazna dvorana nekdanje občinske skupščine Ljubljana-Bežigrad: all [e za najpomembnejše vsakoletno zborovanje PZS med čtanl -planinskimi druätvi res tako mate zanimanja?
bili mnenja, da Planinski zvezi ni potrebno vstopati v organizacijo, v kateri bi bili po statutu v podrejenem položaju. Nacionalne zveze, ki niso olimpijske panoge, imajo v statutu Olimpijskega komiteja omejeno volilno pravico. V nekaj letih seje pokazalo, da smo naše interese lahko direktno uresničevali v Ministrstvu za šolstvo in šport, da imamo delegata v strokovnem svetu za šport pri Vladi RS in samostojnega delegata v Fundaciji za šport. Predsedstvo PZS je ob ponovnem obravnavanju tega vprašanja ocenilo, da se okoliščine niso spremenile do te mere, da bi bilo potrebno spreminjati to odločitev.
Spoštovane delegatke in delegati, prosim, da po obravnavi poročila UO in njegovih organov to poročilo sprejmete.«
ZDRUŽEVANJE DRUŠTEV
Razprava je bila v primerjavi s tistimi na zadnjih skupščinah PZS razmeroma kratka, vendar vsebinsko tehtna. Prav malo je bilo razpravljalcev, ki so še govoriti o neurejenih lastninskih vprašanjih, pa še večina teh se je lotila tega zaradi nesporazumov, ki so nastali med prizadetim planinskim društvom in krovno planinsko organizacijo. Samo mimogrede je bilo omenjeno, zakaj da hoče PZS društvom vsiljevati enotne cene za hrano in pijačo, po kateri je v planinskih kočah največje povpraševanje, ko to pač ni mogoče, ker so v različnih planinskih društvih pač različne razmere gospodarjenja, Omenjeno je bilo tudi, da društva svojih oskrbnikov in drugih, ki skrbijo za poslovanje društva, ne morejo pošiljati na izobraževalne tečaje, ki jih pripravlja PZS, ker za to preprosto nimajo denarja, saj je to za majhno društvo prevelik izdatek, pri čemer je bilo celo namignjeno, »ali nekdo nemara pri tem ne služi«.
V nasprotju z dosedanjimi razmišljanji v delih slovenske planinske organizacije je bila na letošnji skupščini izražena bojazen, da celo nekatera uspešna manjša planinska društva premišljujejo o tem, da bi postala sekcije sosednjega večjega društva, »ker je v tem okolju že premalo volonterske volje«, V nekaterih okoljih bi resda še vedno radi imeli svoje lastno planin-
sko društvo, v katerem bi uresničevali svoje planinske zamisli, vendar bi planinska organizacija želela predvsem društva s celovitimi programi.
TEŽKO OBVLADLJIVA ORGANIZACIJA
Danilo Škerbinek. ki že več kot tri desetletja deluje v Gorski reševalni službi, je opozoril na vse več prav banalnih gorskih nesreč. Po njegovem prepričanju je treba planinsko članstvo vseskozi opozarjati, naj se na planinskih poteh obnaša skladno s priporočili GRS, organizatorji planinskih izletov pa naj udeležence na ustrezno pripravljenost ne bi samo opozarjali, ampak naj bi to od njih zahtevali, če naj bi se želeli udeležiti planinske ture. Ob tem je opozoril na to, da ob morebitni nesreči v gorah niso odgovorni samo udeleženci in vodniki, ampak sta soodgovorna tudi društveni predsednik in upravni odbor. - Ko je govoril o upadanju
planinskega članstva, je dejal, da ga skrbi vse manj organiziranih mladih planincev, in to, da niti marsikateri društveni predsednik ni A član PZS, kaj šele člani upravnega odbora društva, čeprav naj bi to članstvo tudi kazalo na še tesnejšo pripadnost slovenski planinski organizaciji.
Zadnji čas v novih slovenskih občinah ustanavljajo nova planinska društva, za kar je dal Martin Aubreht konkreten podatek: »V Zgornji Savinjski dolini imamo sedem občin in torej tudi sedem planinskih društev. Župan iz Nazarij mi je pred časom dejal, da naj imamo tudi v tej občini svoje planinsko društvo - občina pač mora imeti tudi društva - in da bo iz občinskega proračuna temu društvu vsako leto zanesljivo namenjenega nekaj denarja. Ob tej društveni množičnosti je poudaril, da je v Savinjskem meddruštvenem odboru kar 44 planinskih društev, od katerih pa nekatera nimajo skoraj nikakršnih pogojev za delo.
DDMSSil®
SREČNI IN MANJ SREČNI ČASI_
Zelo so se spremenile planinske navade, marsikaj je popolnoma postavljeno na glavo. Njega dni so gorski obiskovalci skrbno načrtovali ture, preden so se jih lotili; že izlet na Šmarno goro je bil vsaj poldnevna tura, izlet na Triglav nekajdnevna odprava. Zdaj se človek pripelje pod značilno ljubljansko vzpetino, ki štrli okoli 300 metrov nad mestom, zdrvi na vrh, tam morebiti popije pivo, steče do avta in je kakšni dve uri pozneje spet doma. Ali vstane v Ljubljani ob štirih zjutraj, je poldrugo uro pozneje na Gorenjskem, zdrvi proti Kredarici ali Planiki in na vrh Triglava. se obrne, v koči popije pivo in steče do avta, da je zvečer doma.
Njega dni so planinci in drugi obiskovalci gorskega sveta vstajali zgodaj, v jutranjem mraku, vsekakor pred sončnim svitom, da so bili nemara ob sončnem vzhodu že na gorskem vrhu, v vsakem primeru pa v zgodnjem popoldnevu že v planinski koči, kjer so nameravali prenočevati. Tako so morebitne poletne popoldanske nevihte gledali izpod varne strehe planinskega doma. Dandanašnji se tudi v gorah - enako kot v dolinah, kjer se delo ne začenja več tako zelo zgodaj -večinoma vstaja, ko je sonce že visoko na nebu, ker vsakdanjega bioritma pač ni mogoče podreti zaradi gorskega izleta.
Njega dni so planinci hodili večinoma preudarno, počasi, s postanki in s pozdravi mimoidočim, zdaj je hitrost adut, ki kaj pomeni, gledati pa je treba le pod noge, da nepremišljen korak ne bi preprečil rekordne hoje.
Njega dni je veljalo, naj bi planinski popotnik čim dlje zdržal brez pijače - brž ko začneš piti, boš mora! vseskozi piti. Priporočljivo je bilo žvečiti pelin ali podobno zel, kije kolikor je bilo le mogoče odganjala žejo. Zdaj je priporočljivo čimveč piti, od začetka poti in vseskozi v rednih presledkih.
Njega dni naj bi se planinec dopoldne ustavil, odvezal nahrbtnik in si privoščil pošteno malico, klobaso vsekakor, morda ribjo konzervo in pašteto, pa slanino in še kaj takega za moč. Zdaj hrana ni pomembna, človek kakšen dan skorajda zdrži brez; pomembna je pijača.
Njega dni naj bi bil nahrbtnik poln hrane, da bi si planinec privoščil tisto, kar je po njegovem okusu, da ne bi zapravljal denarja in da ne bi nadlegoval oskrbnika in kuharice, ki imata takointako več kot preveč drugega dela. Zadovoljna sta bila oba, oskrbnik, ki mu ni bilo treba streči, in planinec, ki mu ni bilo treba zapravljati. Zdaj velja, naj bi gorski obiskovalci uživali v gorski naravi, zato naj bi bili njihovi nahrbtniki Čimbolj prazni, saj je mogoče v planinski koči dobiti prav vse, kar si srce poželi. Zadovoljna sta spet oba, planinec in oskrbnik, prvi, ker mu ni treba nositi, drugi, ker zasluži.
Njega dni so gorski obiskovalci na gorskih poteh sanjali o vročem čaju, ki si ga bodo privoščili, brž ko pridejo v kočo. Zdaj sanjajo ljudje na gorskih poteh o ledenohladnem pivu, katerega steklenica se bo zaro-sila, ko se bo dotaknila naročnikove roke. Njega dni je bil v nahrbtniku težak volnen pulover, zdaj je peresnolahek jopič iz termovelurja. In njega dni so v gore hodili večinoma tisti, ki so jih imeli zares radi, zdaj tavajo po njih velik del taki, ki morajo biti kdajpakdaj tam, ker naj bi bil to nekakšen slovenski običaj.
Pa naj se odločimo, ali naj bomo zaradi teh sprememb srečni ali nesrečni!
Marjan Raztresen
Z
-v
PZS ima generalnega sekretarja
4
Planinska zveza Slovenije je dobila novega prvega moža delovne skupnosti zaposlenih v osrednji slovenski planinski organizaciji; Srečo Podbevšek je generalni sekretar PZS.
Rodil se je 17. januarja 1952 v Ljubljani, stanuje v Mekinjah pri Kamniku. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Kamniku, nato pa študiral na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, in sicer smer zunanja trgovina. Od tujih jezikov aktivno govori angleško, pasivno pa nemško in francosko. Je poročen in oče dveh otrok, z družino živi v hiši skupaj s svojimi starši.
Pri dosedanjih zaposlitvah v podjetjih Titan v Kamniku in Induplati v Jaršah je pridobil dopolnilna znanja in delovne izkušnje z vodenjem različnih organizacijskih enot ter s poslovanjem in sodelovanjem z domačimi in s tujimi poslovnimi partnerji. S planinstvom se je pričel ukvarjati, ko se je v PD Kamnik leta 1968 vključil v mladinski odsek. Naslednje leto je postal član alpinističnega odseka, nato pa v letu 1973 pripravnik in 1975. leta član GRS.
V vsem tem obdobju je poskušal aktivno sodelovati v društvu - bil je več let načelnik mladinskega odseka, član upravnega odbora in tajnik društva. V alpinizmu ni plezal ekstremnih smeri, je pa sodeloval pri vzgoji in plezalnih šolah in iz teh je prišlo nekaj dobrih alpinistov. V kasnejšem obdobju je predvsem zaradi službenih obveznosti svojo aktivnost omejil na delo v postaji GRS. Ko je bit objavljen razpis za tajnika, je ocenil, kot pravi, da lahko združi svoje planinske izkušnje z delovnimi. Zato je sprejel izziv, da tvorno sodeluje pri delu in razvoju organizacije, ki jo pozna, in dela na področju, ki ga zanima.
Modro misel je povedal Jože Melanšek, ki ima v PZS na skrbi organizacijo dela: »Ko zdaj v planinski organizaciji marsikaj spreminjamo, planinske hiše ne rušimo, ampak jo obnavljamo. Zato naj bi združevali nekatere sorodne komisije, da bi bilo delo v organizaciji sploh še pregledno.« Dejal je, da ima PZS 16 komisij, skupaj s podkomisijami imamo 58 takih organov, tem je treba prišteti še meddruštvene odbore in nemara še kaj - »to je že tako ogromna organizacija, da jo je težko obvladovati«. V ilustracijo je povedal, da smo imeli leta 1990 le 101 planinsko društvo, zdaj jih imamo kar 231 ali po nekaterih podatkih 229 - društva hitro nastajajo in hitro odmirajo, ker nekatera od njih nimajo pravih programov, Kar pa zadeva ustanavljanje »občinskih« planinskih društev, ki naj bi jih hoteli nekateri župani, je menil, «naj taka društva kar bodo, saj bodo imela več denarja, kot bi ga te planinske skupine imele v velikem društvu; vsekakor pa je dobrodošlo povezovanje med sosednjimi in po čemerkoli sorodnimi društvi«.
OBŽALOVANJA VREDNI ZAPLETI
Hinko Uršič iz PD Bohor v Senovem je vnovič načel eno od lastninskih vprašanj in dejal, da taka vprašanja s področja planinstva v Sloveniji rešujejo na različne načine. S tem je mislil na poročilo Gospodarske komisije (GK) PZS za to skupščino, v katerem je pod točko »premoženjska vprašanja« med drugim zapisano, da »je GK do sedaj pripravila in uskladila pogodbe za planinske koče, v katerih se vzpostavlja solastninsko razmerje, in sicer tako, da se planinski objekt kot delež v naravi določa PD. zemljišča pa ostanejo v lasti PZS«. Med tako pripravljenimi pogodbami je bila tudi »s PD Bohor Senovo za Kočo na Bohorju, kjer je PD zavrnilo podpis pogodbe za ureditev solastninskih razmerij v skladu s sklepom skupščine PZS in je proti PZS vložilo tožbo. Ta je bila na prvi stopnji zavrnjena. Na tako sodbo pa se je PD Bohor pritožilo in v pritožbi izpodbija veljavnost statuta PZS v delu, ki se nanaša na arbitražo reševanja sporov med PZS in PD. V nadaljnjem postopku bo potrebno dokazati legalnost statuta PZS« - Uršič naj bi, kot je dejal na skupščini, poskušal posredovati med UO PD Bohor in PZS, pa naj bi mu predsednik Brvar zabrusil »pa nas tožite«, nakar so to tudi storili.
Predsednik GK PZS Metod Kovač mu je odgovoril, da je zaplet s PD Bohor vreden obžalovanja, ker da je PZS naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da do tega ne bi prišlo, »seveda pa ni želel nihče tvegati in kaj podpisovati v nasprotju s sklepi skupščine PZS in dogovorjenimi stališči«.
Vsaj posredno je o tem polemiziral tudi podpredsednik PZS Adi Vidmajer, ki je dejal, da ljudje v društvih garajo, ker nočejo, da bi propadlo nekaj, za kar so se drugi poprej dolgo trudili, ponekod se bojujejo tudi z občinskimi strukturami. »Kjer so vsi pogoji za ustanovitev planinskega društva, za odpiranje planinskih koč in za delo z mladimi, bomo v PZS taka prizadevanja podprli, kjer pa bi šlo le za prevzem neke koče iz čistega kori-
stoljubja in zaradi denarja, tega ne bomo podpirali.« Poudaril je, naj bi probleme reševali znotraj planinske organizacije, ne pa zunaj, na primer na sodišču.
PROSTOVOLJNO IN POKLICNO	_
Delegat zbora mladinskih odsekov in član PD Šoštanj Bojan Rotovnik, predsednik Mladinske komisije (MK) PZS Matjaž Halner in član PD Bled Janez Petkoš so govorili o delu mladih in z mladimi v PZS in PD, Prvi se je zavzel za to, naj bi planinska društva dajala svojim mladinskim odsekom priporočila za vključevanje tudi v druge zveze in dejal, da mednarodno sodelovanje nekako ne deluje, kot naj bi, drugi je povedal, da je zadnji čas manj članov C, se plavi mladincev, v tistih planinskih društvih, kjer nimajo organizirane dejavnosti mladih, in seznanil delegate s tem, da se predstavnik MK pri mnenju o včlanitvi novega PD v PZS vzdrži glasovanja (vendar ne glasuje proti), če tisto PD nima mladinskega odseka, tretji pa je izrazil obžalovanje, da PZS kljub vsemu trudu ni uspelo izposlovati, da bi bilo planinstvo v šolah obvezen učni predmet, ampak je le
interesna dejavnost. Potožil je tudi, da med šolsko mladino ni prav velikega zanimanja za šolske planinske izlete, vendar bi ga bilo vredno spodbuditi, tudi s posredovanjem medijev.
Drugi podpredsednik PZS. dr. Janez Duhovnik, je povedal nekaj pravzaprav kar revolucionarnih misli, ki pa vsekakor sodijo v sedanji čas. Ni opredeljeno, je dejal, kaj je v planinski organizaciji prostovoljno in kaj poklicno delo. V PZS, meni dr. Duhovnik, je marsikatero delo poklicno, medtem ko je na društveni ravni prostovoljno. Prepričan je, da morajo oskrbniki planinskih koč, na primer, svoje delo opravljati poklicno in strokovna znanja za to pridobiti na tečajih strokovnega usposabljanja. Izrazil je tudi mnenje, naj bi članom PD in PZS ponudili take ugodnosti, da bi bilo članstvo zanje zanimivo: reševanje v gorah naj bi bilo po njegovem mnenju vključeno v društveno članarino, nečlani pa naj bi reševanje v gorah plačevali.
Dragica Onič, ob delegatih ena od redkih delegatk na letošnji skupščini, se je v razpravi dotaknila izobraževanja vodnikov. Kot je dejata, je v Sloveniji samo 190
272 - kakšno število je to?
Po 43, členu Statuta Planinske zveze Slovenije z dne 24. 3. 1990 sklepa skupščina veljavno, če so prisotni delegati iz več kot polovice PD. Če ob napovedani uri skupščina ni sklepčna, se preloži za pol ure. nakar lahko sklepa, če so navzoči delegati vsaj tretjine PD.
Po drugem odstavku 35, čiena statuta pa skupščino sestavljajo delegati PD in delegat delavcev PZS. Redna skupščina PZS dne 24. 5. 1999 ni mogla končati svojega dela zaradi nesklepčnosti, Nadaljevanje skupščine dne 23. 10. 1999 pa je bilo tudi ogroženo s sklepčnostjo. Skupščino je tedaj sestavljalo 226 delegatov. Da bi skupščina lahko začela delati ob napovedani uri. bi bilo potrebnih več kot 113 delegatov, to je več kot polovica. Ker je bilo ob napovedani uri navzočih samo 92 delegatov, je bilo treba sejo preložiti za pol ure, da je lahko začela normalno delati.
V Obvestilih PZS št. 1 (januar 2000) je bil objavljen čistopis Vodit pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. V točki 3.7. - Organizacija Planinske zveze Slovenije (stran 038 in 039) bo skupščino sestavljalo 272 glasov, in sicer iz 209 društev s po 1 glasom, iz 15 društev s po 2 glasovoma in iz 1 društva s 3 glasovi, ter s 30 glasovi dejavnosti - s po 5 glasovi zbora gospodarjev, mladinskih odsekov, alpinističnih odsekov, markacijskih odsekov, vodnikov in gorskih reševalcev.
Torej bo skupščino v prihodnje sestavljalo najmanj 272 glasovi
Že Vodila ugotavljajo, da taka številčnost skupščine prinaša precej nevšečnosti, ker utegne biti številčno bogata skupščina neoperativna.
V istih Obvestilih so bile objavljene (na strani 041) tudi Spremembe in dopolnitve Statuta Planinske zveze Slovenije, iz katerih pa ni razvidno niti kdo in kdaj jih je sprejel, niti kdaj začnejo veljati. Iz teh Sprememb in dopolnitev je razvidno, da sta bili spremenjeni določbi o sestavi Skupščine in o sklepčnosti (3. in 5, člen).
272 je po novem tisto magično število, ki bo krojilo usodo Planinske zveze Slovenije. Težko bo zagotoviti že primeren prostor za tako številčno telo. V poštev bi prišle le velike telovadnice ali dvorane. Če pa bo Planinska zveza Slovenije zagotavljala le manjše prostore, potem sama ne računa resno na uspešno delovanje tako številčne skupščine Iz statističnih podatkov je razvidno, da je veliko planinskih društev, ki imajo manj kot 100 oz, 200 članov in ki se predvsem ukvarjajo z izletništvom. Ta društva so tudi že do sedaj povzročala probleme z neudeležbo svojih delegatov, tako da so bile vedno težave s sklepčnostjo.
Po mojem prepričanju bi bilo primerno, če bi skupščina imela od 80 do 120 delegatov. Volitve delegatov bi lahko opravili v meddruštvenih odborih planinskih društev, in to tako, da bi na 1000 članov volili po enega delegata, društvom, ki imajo več kot 1000 članov, pa bi zagotavljali eno mesto. Tudi število delegatov posameznih zborov, to je 5, je preveliko. Upravni odbor PZS bi bilo treba pooblastiti, da bi najmanj 6 mesecev pred volitvami določil število delegatskih mest v skupščini, volitve pa bi opravljali v okviru meddruštvenih odborov in posameznih zborov.
Ta moj prispevek naj se šteje tudi kot predlog za ustrezne spremembe Vodil in Statuta PZS, čeprav so bili komaj sprejeti,
Lojze Cuznar
planinskih vodnikov za vodenje v zimskih razmerah, marsikateri nekoliko starejši kandidat pa te vodniške kategorije ne more dobiti, ker ne tvega bivakiranja v zimskih razmerah, kar uradno pomeni, da seveda ne sme voditi pozimi, na Bohor, na primer, ali na Peco. izrazila je upanje, da se bo vsak vodnik loteval samo tistega, kar je sposoben narediti. Z dvema dopolniloma so delegati s komaj enim vzdržanim glasom sprejeli poročilo o delu UO PZS in njegovih organov.
POSODABLJANJE ORGANIZACIJE
Najdaljše je bilo po roči io o izvrševanju sklepov izredne skupščine PZS z naslovom »Vzgoja in izobraževanje in vloga mladih v planinski organizaciji«. Poročal je načelnik Komisije za vzgojo in izobraževanje PZS Rudi Sko-be Med sklepi, ki so jih delegati sprejeli soglasno, je bil tudi ta, da morajo vse komisije UO PZS, ki se ukvarjajo z usposabljanjem strokovnih delavcev v športu s področja planinstva, uskladiti organizacijske in vsebinske postopke, povezane s pripravo, izvedbo in analizo posameznih programov usposabljanja teh delavcev. Skladno s temi sklepi je skupščina PZS naložila Komisiji za vzgojo in izobraževanje PZS, da med drugim pripravi pravilnik o delu te komisije, strokovne podlage za
Knjiga o Staniču_
Planinska založba je v začetku julija predstavila eno izmed najlepših in najboljših knijg, kar jih je izdala doslej, več kol 150 strani debelo delo Valentin Stanič - prvi alpinist v Vzhodnih Alpah. Sprva naj bi bil to ponatis knjige z enakim naslovom, ki jo je napisa! Evgen Lovšin in ki jo je isla založba izdala leta 1956. Vendar je urednik Stanko Klinar s sodelavci letošnjo izdajo bistveno dopolni! z novejšimi dognanji, s pogledom na Staniča v spisih eminentnih današnjih planinskih piscev, z zanimivostmi, ki so jih v svojih člankih in knjigah zabeležili o Staniču njegovi sodobniki in ki so jih v Munchnu poiskali gospa dr. Tanja Peterlin-Neumaier in njen krog bavarskih prijateljev, z izpopolnjeno bibliografijo o Staniču, z nekaterimi prej neznanimi prilogami (na primer Staniče-vim got i š ki m rokopisom) in še marsičem drugim, Kot je napisal urednik Klinar, je Stanič eden od najbolj udarnih protidokazov proti otožnemu samousm i ljenju »naroda proletarca«, kot Je Slovence krstil Cankar. Je protidokaz proti toliko pogrevanemu slovenskemu za-mudništvu in odrinjenosti.
Stanič je bil prvi, ki je priplezal na najvišji vrh tedanje Nemčije Watzmann, bil je v odpravi, ki je prva priplezala na Grossglockner. vendar je imel Stanič nalogo, da je na dan prvih pristopov na vrh gore moral opravljati meritve v dolini, tako da se je na najvišjo točko gore povzpel šele naslednji dan. In kot je napisal Staničev nekoliko mlajši sodobnik in stanovski tovariš Anton Martin Slomšek, so sodobniki Staniča »imeli po pravici za kralja vsih tedanjih gorjanskih pešcov«.
O knjigi, ki jo je mogoče naročiti in kupiti tudi v Planinski zvezi Slovenije, bomo obširneje še pisali.
Poleg predsednika PZS Andreja Brvsrja je na iBtoànji skgpSćtni prvič sodeloval tudi generalni sekretar PZS Srečo Podbevšek.
razvoj enotnega sistema usposabljanja strokovnih delavcev v športu s področja planinstva v PZS s katalogom predmetov in vsebin, ki sodijo v posamezen predmet, predlog dopolnitev in sprememb sedanjega programa Planinska šola in predlog za ustanovitev učnega središča PZS znotraj strokovnih služb PZS. Poleg tega so delegati sklenili, naj vse komisije PZS nemudoma začnejo pripravljati in posodabljati vse programe usposabljanja strokovnih delavcev v športu s področja planinstva. Naposled je Skupščina PZS naložila Komisiji za koče in pota, naj pri prednostni razvrstitvi za razdelitev sredstev za investicije v planinske koče med prednostne nosilce uvrsti kandidature tistih PD, ki imajo urejeno vso predpisano dokumentacijo in dovoljenja v zvezi z investicijo in ki bodo pri obnovi upoštevala možnost prilagajanja notranjosti in zunanjosti koče družinskemu planinstvu ter izvajanju usposabljanj za strokovne delavce s področja planinstva, kar bi lahko pomenilo, da bodo to nekakšna pomožna planinska učna središča.
Finančno poročilo PZS za leto 2000 so delegati sprejeli brez posebnih razprav. Generalni sekretar PZS Srečo Podbevšek je v obrazložitvi dejal, da je UO PZS to poročilo obravnaval, da je finančni načrt uravnotežen, da PZS sodeluje na državnih razpisih, iz katerih je mogoče za posamezne dejavnosti in programe pričakovati določena sredstva, in da v PZS pride nekaj dodatnih virov še z drugih naslovov.
Tudi spremembe in dopolnitve statuta PZS so delegati sprejeli brez posebnih razprav s pripombami, da jih je treba pred javno objavo uskladiti. Ob tem je predsednik Brvar dejal, da »se bomo morali navaditi, da v sedanjih razgibanih časih na vsaki skupščini popravljamo statut«.
Potem ko se k razpravi pod točko »razno« ni prijavit prav nihče, se je letošnja skupščina Planinske zveze Slovenije ob 13. uri končala.
OSEMČLANSKA SMUČARSKO ALPINISTIČNA ODPRAVA NA NAJVIŠJO GORO SVETA
DAVO GRE S SMUČMI NA EVEREST
Davo
Karničar je trdno
prepričan, da bo njegov sedanji podvig na £vereatu uspešen.
Skoraj dva meseca pozneje, 23. maja, je bil izpolnjen tudi drugi del načrta, ko je Davo skupaj z bratom Drejcem odsmučal z najvišje točke Evrope, z bele kupole 4607 metrov visokega Mont Bianca. Kako to, da se bo »pustolovščine Everest« lotil sam in ne skupaj z bratom, s katerim je sicer leta 1995 smučal čisto z vrha 8091 metrov visoke Anapurne, kar je bil prvi slovenski smučarski spust z osemtisočaka in slovenski smučarski višinski rekord? Na naše vprašanje o vzroku za solo smučanje je odgovoril, da bi sicer prav rad smučal z bratom, vendar je dobil Drejc na Anapurni tako hude omrzline, da je izgubil osem prstov na nogah, »ko je bil gentleman in je celotno ceno za oba na tej gori plačal sam«. Zdaj seveda ne sme več toliko tvegati, pa tudi noge ima od takrat preobčutljive za mraz. Prva dva smučarska cilja, ki ju je letos že izpolnil, se po zahtevnosti seveda ne moreta meriti z Everestom, ponujata pa dobri izhodišči za spoznavanje in uigravanje ekipe ter za preizkušanje vsakršne opreme, tudi smučarske in snemalne. Na Mont Blancu so se člani odprave na Everest deloma tudi že prilagajali na bivanje v redkejšem zraku.
MARJAN RAZTRESEN
Davo Karničar, 38-letni alpinistični smučar z Jezerskega, se ni odpovedal svojemu sanjskemu cilju, ki si ga je bil zastavil pred leti, da bo namreč kot prvi Zemljan smučal z najvišje točke našega planeta, z vrha 8848 {ali celo 8850) metrov visokega Mount Everesta vse do baznega tabora pod to goro. Potem ko mu je prvi poskus zaradi izjemno neugodnih vremenskih razmer spodletel, bo letošnjega 30, avgusta spet odpotoval v Nepal, da bi dosanjal te svoje sanje. To pot se je na ta svoj podvig pripravil še temeljiteje, kot se sicer pripravlja na vsa svoja vrhunska športna dejanja. Na odpravo »Si.mobil Ski Everest 2000« je povabil še sedmerico somišljenikov, ki ga bodo na gori vsestransko podpirali in v svet poslali vsakršne informacije o tem medijsko nedvomno zanimivem in odmevnem dogodku. Z njim bodo odšli alpinisti Tadej Golob (ki bo hkrati snemalec odprave), Urban Golob (ki bo ob tem še fotograf odprave), dr. Jurij Gorjanc. ki bo zdravnik odprave, Franc Oderlap, Grega Lačen in Matej Flis ter Tone Škarja, ki je hkrati organizator odprave. Odpravi se bodo pridružili še štirje nealpinisti, dva novinarja, filmski snemalec in tehnik, ki bosta skrbela za satelitski prenos slike in govora za potrebe medijev in interneta; vseskozi bo namreč odprava »pokrita« na internetu, tako da bodo bralci teh strani sproti seznanjeni z dogajanji pod Everestom. Na pot bo odprava odšla 30. avgusta, domov se bo vrnila 6 novembra,
TRIGLAV IN MONT BLANC ZA TRENING
Dejanje je vsekakor še bolj tvegano, kot so že sicer tvegane vse odprave v najvišje gore sveta »Vprašanje je, katera tveganja so v življenju potrebna in katera ne,« je na tiskovni konferenci v Ljubljani 22. junija dejal Davo Karničar. »Vsekakor sem odkril darove, ki so mi dani in jih hočem kolikor je le mogoče izpopolniti. Že zdavnaj sem razčistil s tem, katere so moje glavne obveznosti v življenju in kje je črta. ki je ločnica med najvišjo stopnjo tveganja in preživetjem. Glede na vsakršne priprave sem prepričan, da bomo letos na koncu koncev vendarle uspešni.«
Priprave so bile odlične. Letošnje prve aprilske dni se je sedemčlanska ekipa, ki je jedro letošnje odprave na Everest, z Davom Karničarjem na čelu odpravila na Triglav, da bi »spravila pod streho« prvi del letošnje načrtovane trilogije - smučati s treh najvišjih vrhov, najvišjega v Sloveniji, Triglava, v Evropi, Mont Bianca, in sveta, Everesta. Razmere za smučanje so bile slabe, snega je bilo zelo malo, tako da je moral Davo za smučanje izbrati manj ugodno grebensko smer, ki poteka v območju normalnega pristopa s Kredarice To je bilo sicer že tretje Kamičarjevo smučanje z 2864 metrov visokega Triglava.
VSI NAMERAVAJO PRITI NA VRH
S kakšnimi smučmi bo Davo Karničar pravzaprav smučal z najvišje točke našega planeta? »Z najboljšimi, ki jih znajo izdelati v begunjskem Elanu,« pravi smučar. »To bodo posebej zame in za ta namen prirejene smuči, podobne turnim smučem, ki bodo krajše od 170 centimetrov. Za takšne smuči sem se odločil predvsem zaradi Hillaryjeve stopnje pod vrhom gore, ki je zelo strma in kjer je zeio malo prostora za smučanje. Smuči bodo izredno lahke, brez stranskega loka, nikakršne carving 295
smuči, ki so izdelane za teptana smučišča, in iz najboljših materialov, ki zdržijo tudi temperature pod 40 stopinj Celzija.«
Tudi smučarske vezi je Karničar skrbno izbral; odločil se je za »si I vre to«, ki jo bo pripravil tako, da ne bo nikakršnih možnosti, da bi se mu odpele. Potem koje pred leti videl, da je s severne, tibetanske strani manj možnosti za takšno smučanje, kakršnega si je zamislil, se je zdaj odločil za južno, nepalsko stran, in za po-monsunsko obdobje, ko je tam ponavadi dovolj snega iz monsunskih padavin. »Predvsem Hillaryjevo stopnjo sem že najmanj stokrat sanjal, potem ko sem natančno pregledal vse možne fotografije, in natančno vem, kako bom tam vozil,« pravi trenutno najboljši slovenski alpinistični smučar. »Vidim se že, da bodo repi smuči pri nekaterih zavojih gledali na severno stran gore in v prepade tam spodaj. Zvozil bom, o tem ni nobenega dvoma, če se bo tam izšlo nekoliko na tesno, je spodaj strmo pobočje, kjer bo zanesljivo dovolj snega, da bom varno pristal.« Poleg tega bo imel pod goro dva meseca in pol časa, da bo počakal na najprimernejše vreme. Bazni tabor bodo postavili na nadmorski višini približno 5300 metrov, do vrha gore bodo stali še štirje višinski tabori, ki jih bodo postavili vsi člani odprave skupaj s štirimi višinskimi nosači-šerpami. Ali bodo alpinisti, ki gredo s Karničarjevo odpravo na Everest, v glavnem tudi njegovi »šerpe«? »Nikakor,« pravi Davo. »Vsi so izvrstni alpinisti, ki znajo bolje od mene nekatere stvari, ki jih sam ne znam dovolj dobro ali jih sploh ne znam. Ambicija vseh je, da pridejo na vrh gore, kajti skoraj vsi že imajo izkušnje z osernti-sočakov. Vsak od njih gre z odpravo na lastno željo, vsak ima svojo veliko ambicijo in poleg tega svojo nalogo za skupni cilj odprave. Denar, ki ga je treba za dovoljenje za vzpon na Everest plačati nepalski vladi, 70.000 ameriških dolarjev, je velika naložba, zdaj je za vsakega od članov odprave izjemna priložnost, da doseže svoj morda največji alpinistični cilj.« Potem ko bodo alpinisti po načrtu 12. septembra prišli v bazni tabor pod goro, bodo takoj začeli aklimatizacijske vzpone, ko bodo hkrati postavljali višinske tabore V začetku oktobra, ko bodo dobro aklimatizirani, naj bi se začeli ozirati po vrhu.
ZGODOVINA OSVAJANJ MOUNT EVERESTA
Čeprav zgodovino vzponov na Everest kar dobro poznamo, naj osvežimo spomin na nekatere prelomne dogodke v zgodovini osvajanja. Prvi so se gore lotili Angleži, ki so zamudili bitko za oba zemeljska tečaja in so se zato toliko bolj vneto lotili tretjega, najteže dosegljivega zemeljskega tečaja. V letih pred drugo svetovno vojno, ko ni bil osvojen še noben osemtisočak, so na njegovo severno, tibetansko stran poslali tri odprave in tam dosegli višino 8600 metrov, vrha pa žal ne. Po drugi svetovni vojni se je za alpiniste odprla tudi južna, nepalska stran gore in poskusi so se po kitajski okupaciji Tibeta preselili tja. Dne 29. maja 1953, po treh desetletjih resnih prizadevanj, je človek stopil še na najvišjo točko našega planeta No-296 vozelandec Edmund Hillary, ki mu je za ta podvig
angleška kraljica podelila plemiški naziv (na koncu koncev je bila osvojitev vrha darilo novo okronani angleški kraljici), in šepra Tenzing Norgaj sta bila prva zmagovalca mogočne gore.
Prva Slovenca, ki sta priplezala na »vrh sveta«, sta bila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta 13. maja 1979 uspešno končala dvomesečna prizadevanja številne slovenske odprave. Jugoslovanska (pravzaprav slovenska) smer po Zahodnem grebenu sodi še zdaj med najtežje smeri na najvišjo goro sveta. Dva dni pozneje so se na isti odpravi na vrh povzpeli še Stane Be-lak-Šrauf, Hrvat Stipe Božič in vodja šerp na tej odpravi Ang Phu.
Slovenci smo eden od redkih narodov, ki se lahko pohvali z ženskim vzponom na vrh Everesta. To je uspelo Mariji Štremfelj, ki je vrh (skupaj s svojim možem Andrejem, ki je bil to pot že drugič na vrhu te gore) dosegla leta 1990. Pavle Kozjek pa je leta 1997 postal prvi in je še vedno edini Slovenec, ki se je (s severne, tibetanske strani) na najvišjo točko sveta povzpel brez uporabe dodatnega kisika iz jeklenk. Skoraj pol stoletja po prvem vzponu na vrh gore potekajo po njegovih grebenih in stenah številne smeri, Everest pa je postal tudi prizorišče za nekatere druge podvige. Tako je z vrha uspešno poletel jadralni padalec, preleteli so ga s toplozračnim balonom, doživel pa je tudi že nekaj smučarskih poskusov. Glede tega sta bila doslej najuspešnejša Francoz Pierre Tardive!, ki je jeseni leta 1992 odsmučal z južnega vrha gore približno sto višinskih metrov pod glavnim vrhom, in Juž-notirolec Hans Ka m meri ander, ki je spomladi leta 1996 odsmučal z glavnega vrha, vendar ga je pomanjkanje snega na severni strani gore, kamor je smučal (enako kot je imel pred leti namen tudi Davo Karničar) že kmalu prisililo, da je snel smuči in potem velik del poti do baznega tabora opravil peš. Istega leta se je Everesta z iste strani lotil tudi Davo Karničar, vendar je pri poskusu vzpona na vrh v silovitem viharju, v katerem je umrlo več članov komercialnih odprav, omrznil in se je moral z višine 8200 metrov umakniti v bazni tabor. Tam zgoraj je pustil v sneg zapičene smuči, ker se je imel namen vrniti, toda omrzli-ne, ki jih je dobil med vzponom, so bile tako hude, da se je moral odpovedati ciiju. Tako je ostalo neprekinjeno smučanje z vrha Everesta v bazni tabor pod goro eden od zadnjih velikih pustolovskih izzivov na našem planetu. Letos se bo Davo Karničar gore lotil na podlagi svojih izkušenj iz leta 1996 in izkušenj drugih odprav. »Proga«, po kateri bo smučal, je večjidel znana, delna neznanka je edinole Hillaryjeva stopnja tik pod vrhom, strm skalnat del, ki ga jeseni prekriva sneg in ki ga je po Karničarjevem prepričanju mogoče presmučati.
Vsaj eden od smučarjev, ki so doslej poskušali smučati z Everesta, je imel s seboj jadralno padalo, da bi tako lažje in hitreje prišel v bazni tabor, če mu smučanje ne bi uspelo. Davo Karničar take »navlake«, kot pravi, ne bo nosil s seboj, ker ima namen samo smučati in nič drugega: »Zanesem se samo na svoje smuči ter na svoje smučarsko znanje, sposobnosti in izkušnje,« pravi.
ZA JAVNOST NAJBOLJE »POKRITA« OOPRAVA
Odprava se imenuje po glavnem pokrovitelju, slovenskem operaterju mobilne telefonije GSM »Si.mobil Ski Everest 2000«, ki bo poskrbel za telekomunikacijske potrebe odprave. Organizacije odprave sta se lotila uredništvo revije Grif in agencija Prestige, ki je prevzela financiranje, Irženje in komuniciranje odprave. Zdaj je znano, da bo kot član spremljevalne ekipe šel z odpravo snemalec V ide op rod u kci je Kregar, ki bo snemal predvsem do baznega tabora, medtem ko bo za filmske posnetke višje na gori, po možnosti tudi prav z vrha, poskrbel Tadej Golob.
Tako bo po prepričanju članov odprave »Si.mobil Ski Everest 2000« medijsko doslej najbolje spremljana odprava v zgodovini slovenskega alpinizma. Agencija Prestige bo slovenskim in tujim medijem omogočila popotno poročanje o vseh dogajanjih, povezanih z odpra-
vo. Tehnik, ki bo prav tako član spremljevalne ekipe, bo skrbel za tekoče spremljanje odprave na spletnih straneh pod www.everest.simobil.si. Od prihoda odprave v bazni tabor bo mogoče na internetu vsakih nekaj ur videti sveža dogajanja v sliki in besedi, smučanje z vrha pa bodo na svetovni splet prenesli tudi s filmskim posnetkom treh kamer, ena od njih bo na čeladi Dava Karničarja. Ti posnetki bodo na spletnih straneh že nekaj ur po Davovem smučanju in prihodu v bazni tabor.
Odprava bo, kot je predvideno, posnela 45-minutni dokumentarni film, ki bo nastal v koprodukciji Agencije Prestige in studia VPK; produkcijo ima na skrbi član odprave Tadej Golob, Z odprave bosta nastala tudi knjiga in koledar, ki bosta naprodaj že približno mesec dni po vrnitvi odprave v Slovenijo. Avtorji knjige in koledarja bodo Davo Kamičar, Tadej Golob in Urban Golob,
SPOMINSKI VEČER SPO TRST_______
PRIČEVANJA O GORNIKU ZORKU JELINČIČU
V okviru različnih prireditev pri nas in v zamejstvu, posvečenih 100-tetnici rojstva Zorka Jelinčiča in skupno poimenovanih »Jelinčičevo leto«, je Slovensko planinsko društvo Trst 9. marca organiziralo spominsko slovesnost. Tamkajšnja Gregorčičeva dvorana v Ulici sv. Frančiška Asiškega je spričo številnih obiskovalcev postala kar pretesna. Znano je, da je pomen Zorka Jelinčiča v narodnostni zgodovini Slovencev vsestranski (glej prispevek v februarski številki PV pod naslovom Mož, ki je bil gornik in še kaj več). Ta večer pa je bil posvečen predvsem Jelinčiču - gorniku. Kulturno obarvano srečanje je vodila prof. Marinka Pertot, duet klarinetov (Davor Berdon in Luka Carli) pa je poskrbel za prijeten glasbeni vložek na začetku in koncu pnreditve. Odlomke iz Jelinčičevih del je občuteno prebrala g. Loredana Gee. Potem ko je prof. Perto-tova za uvod podala kratko biografijo, je predata besedo Žarku Rovščku iz Tolmina. Iztočnica njegovega izvajanja so bili znani Gregorčičevi verzi: »Dolžan ni
samo, kar veleva mu stan; kar more, to mož je storiti dolžan...« Tega važnega napotila se je v svojem življenju držal tudi Jelinčič, čigar prispevek slovenskemu gomištvu je govornik označil v nadaljevanju. Pri tem se ni mogel ogniti odnosu dveh gorniških in stanovskih tovarišev, Juga in Jelinčiča, na katerega naletijo vsi preučevale! njune zapuščine. Botanik prof. dr. Tone Wraber je v svojem zgodovinskem pregledu strokovne botanične in planinske literature poudaril pomen objektivnosti v znanstvenem delu. Znanstveni prostor je torej široko in brezmejno polje (dobesedno in v širšem smislu) človekovega udejstvovanja brez političnih pregrad. Kljub temu. da prispevek prof. dr Wraberja ni bil prav ozko povezan s počastitvijo rojstnega jubileja Zorka Jelinčiča, je na tem spominskem večeru izzvenel kot neko širše in pomembno sporočilo. Navsezadnje je treba reči, da so politične pregrade med narodi utesnjevale fudi Jelinčiča .
Omizje -z leve proti desni g. Loredana Gee, Žarko Rovâàek dr. vet. med., dr. Sonja Mašera- pro*, dr. Tone Wraber In prof. Marinka Pertot
Foto: Davorin Kriîmanfiiâ
Zahvaljujemo se g. Krizmanćićg, ki nam je odstopil fotografiji ca objavo, in dr. Dušanu Jelrnćiću za posredovanje tonskega zapisa s spominskega večera.
Najbolj avtentično pa je lik Zorka Jelinčiča orisala dr. Sonja Mašera. ki ga je lahko dodobra in neposredno spoznala v dolgih letih skupnega deia v Slovenskem planinskem društvu v Trstu. Danes, petintrideset let po smrti te karizmatične osebnosti, po kateri je za več let tudi sama prevzela krmilo društva, ni već veliko živih ljudi, ki so imeli možnost sodelovanja z njim, Njena pripoved ima zato svojstveno dokumentarno vrednost in smo jo po tonskem zapisu prirediti za objavo v našem glasilu. ' Nekaj dodatnih informacij in pojasnil smo za lažje razumevanje vsebine strnili tudi v opombah.
Za objavo pripravil Žarko RovMek
* * *
Dragi moji planinci, planinke in dragi gostje, ki ste prišli, da počastimo spomin na 100-ietrico rojstva Zorka Jelinčiča in da obudimo spomine na njegovo delo ob 35-letnici njegove smrti, kije prav tako letos! Petintrideset let je pravzaprav dolga doba, v kateri lahko vsi spomini tonejo v pozabo, če gre za navadnega človeka; če ni oseba, ki je, kakor on, zaznamovala vso zgodovino naše Primorske,
Bil je srednje rasti, suh, ampak klen. Takoj se je videlo, da gre za človeka, ki je zmožen tudi fizičnega napora. Njegov obraz je bil kot izklesan iz skale, poteze trdo resne; njegove oči so bile črne, skoraj bliskajoče. Če te je pogledal, se ti je zdelo, da ti vidi v dno duše. Poznala se mu je samozavest, odločnost in zaupanje v svoje delo. In kljub temu je znal biti, skoraj bi rekla, mil, dobrega srca. Razumel je tudi človeka, ki je bil v stiski. Bil je res človek, s katerim si lahko govoril o vsem. Samo o svojem življenju ni govoril nikoli. Nikoli ga nismo slišali, da bi kdaj omenil vso to tmjevo pot, ki jo je prehodil; da bi kdaj omenil kaj o svojih italijanskih ječah in o groznih izpraševanjih v njih; da bi kdaj potožil zaradi svojih družinskih nesreč. Tudi če smo ga kdaj poskušali izzvati, da bi kaj povedal, je zamahnil z roko, rekoč: »Ah, kar pusti toI« Kakor da je to nekaj osebnega, kar ni treba, da zanima druge. Za njega je bilo glavno, da skrbi in dela in da drugim ni treba skrbeti zanj. Njegovo življenje je bilo - lahko bi rekla - žalostno; ampak tega ni dal nikoli čutiti, saj se je na naših izletih sprostil, se posmejai. Tudi hudomušen je bil. Dovolite mi, da vam povem majhen dogodek. Vračali smo se z izleta in se ustavili na planini, kjer so se pasle krave. Pod gozdom je bilo veliko borovnic, po katerih smo se pasli. Zdelo se mi je strašno lepo in sem mu rekla: »Kaj ni lepo? Kaj nam sploh manjka? Ali ni zares lepo?« Dvignil je glavo in pogledal s tistimi bistrimi očmi in dejal: "fiep, da bi nam podil muhe!« Pomislila sem na to, da je to sicer bila hudomušnost, ki pa je pokazala, da je on v vsaki stvari takoj dobil tudi napako. V vsem je bil tako natančen. To je bila prav njegova značilnost. Pri njem je moralo biti vse natančno in resno. Delo je bilo zanj nekaj svetega.
Kadar so ga prosili, naj postane predsednik planinskega društva, je v nekaj mesecih pripravil vse; ni pripravil samo za naše planinsko društvo, ampak je raztegnil
1 Tonski posnetek spominskega večera je predvajal Radio Trst A v ne-
298 daljo, 12. 3. 2000.
svoje tipalke po vsem primorskem ozemlju. Povsod je potipal, kjer so bila stara planinska društva. Videlo se je, da je star ilegalec, ki ima svoje tipalke povsod in vse pozna.
Na našem prvem (obnovitvenem) občnem zboru2 leta 1946 so bili prisotni vsi predstavniki planinskih društev.3 Vse je bilo organizirano, kot bi bilo namazano. Naš prvi občni zbor je bil nekaj tako navdušujo-čega, da se ga tisti, ki so še Živi, gotovo še spominjajo. Malo je govoril, ampak njegov govor so bile odsekane besede - ne tako kot jaz, ki se lovim. On je z odsekano besedo povedal vse, kar je mislil, v nekaj stavkih. V nekaj stavkih je povedal zgodovino planinskega društva in program. Z volitvami je bilo vse končano in popoldne smo šli že v Glinščico. Tam je bilo že vse organizirano. On in vsi ti naši stari tržaški planinci so tam naredili - skoraj bi rekla po moderno - en »šou« s plezanjem. Takoj je bila pripravljena tudi plezalska šola.4 Že prej je bilo vse pripravijeno tudi za prvi sestanek organizacije vseh planinskih društev Primorske.5 Drugi sestanek je bil že občni zbor Zveze planinskih društev. On ni nikoli gledal samo na eno postojanko, recimo na našo tržaško. Vedno je bilo vse globalno pripravljeno; zanj je bilo vse slovensko. Vse je moralo biti v stiku in držati skupaj. Koče so bile podrte, poti niso bile markirane, vsega je manjkalo. Ampak vsi smo hodili delat na vse postojanke in tudi nam so drugi pomagali. To je bilo res tako vzdušje, kot bi moralo vedno biti. On je bil potem vedno tudi v zvezi z ljubljanskim planinskim društvom.
Kakor hitro je bila ustanovljena zveza vseh planinskih društev Slovenije, smo bili takoj vključeni tudi tam.6 Organizacijski čut je imet v krvi. Vse je začel organizirati takoj. Tako smo kmalu imeli plezalno šolo, smučarski odsek, jamarski odsek, komisijo za stike z vsemi društvi, komisijo za izlete in ne vem še kaj. V prvem odboru nas je bilo kakih dvajset.7 Vso problematiko je obravnaval v enem večeru, tako da smo velikokrat s seje, ki seje pričela ob osmih zvečer, prišli domov šele ob dveh ponoči.
' Obnovljeno Slovensko planinsko društvo v Trstu je zraslo na temeljih predvojne TrZaške podružnice SPD, ustanovljene 7. 5. 1904. Ustanovni občni zbor obnovljenega društva je bil 5. S. 1948, Dušan Jelinčič: Zgodovina SPD Trst, 1904-1984. Trst 1984, str. 23 in 64.
3	Verjetno so mišljeni predstavniki primorskih planinskih društev.
4	Na izletu v Glinščico na ustanovitveni dan novega društva so odprli tudi alpinistično šolo, ki jo je vodil znani primorski alpinist Sandl Slatina (ibidem - srr. 64).
5	Jelinčič je takoj po ustanovllvi Planinskega društva Trst, kasnejšega
Slovenskega planinskega društva Trst. dal pobudo za ustanovitev Zveze primorskih planinskih društev in ob Boštjanu Žagarju kot predsedniku postal podpredsednik. Ustanovni občni zbor je bil na binkoštnem shodu prinrtorskih planinskih društev na Nanosu (9^10. 7. 1946). Zveze je bila razpuščena 28. 5.194-7. po podpisu mirovne pogodbe med Italijo in Jugoslavijo, saj njen obstoj ni bil več smiseln, kar so pa dokončni priključitvi Primorske matični domovini društva tostran meje prešla pod okrilje slovenske krovne planinske organizacije (löidern - str. 64-65. Prim,: Žarko Rovšček, Razvoj planinske organizacije v Tolminu po drvgi svetovni vojni V zborniku: Stoletje planinstva na Tolminskem. Tolmin 1996. str. 49).
" Slovensko planinsko društvo Trst (to ime je PD Trst dobilo šale leta 1954) je imelo že od ustanovitve neprej stike s tedanjo Fizkulturno zvezo Slovenije. Po ustanovitvi PZS (6. 7. 1948) je bil Zorko Jelinčič v njej kot predstavnik tržaškega društva (Ibidem, str. 73). PZS mu je na 3. redni skupščini 7. 4. 1954 v Mariboru podelila zlati znak št, a. ' Člani prvega odbora: Zorko Jelinčič (predsednik), Alojz Polhar. Stanko Jug, Ivo Klarič. Sonja Mašera. Danilo Mlcheluzzl, Bojana Modrijan, Marčelo Nadlišek, Boris Oatan, Mirko Pavlovič, Jakob Renko, MIlan Švab in Stanko Tomažič (Ibidem).
Občinstvo na spominskem večeru v Gregorčičevi dvorani
Vsakokrat je kcfo zmanjkal in tako se je tudi odbor malo skrčil in zmanjšal. Ampak njegova vnema je bila nalezljiva, Vsi smo delali. Res smo bili prisotni pri vsem in vse je tudi »klapalo-.
Seveda so bile takrat razmere v Trstu precej živahne.8 Zato je bilo tudi planinsko društvo ustanovljeno šele leta 1946, medtem ko so bila druga, na primer v Gorici,3 že leta 1945. Mi smo bili šibka točka vseh teh mirovnih pogodb in pri nas je bilo vse malo preveč živahno, da bi imeli v prvem povojnem letu pa tja do poletja 1946 čas za miroljubno planinsko društvo Ampak kadar se je potem vse uteklo, je bil (Jelinčič; op Ž. R.) res človek na mestu, ki ni gledal samo na naše društvo, ampak je vedno vključeval vse tudi v druga društva. Imeli smo pa seveda tudi krize, ampak vedno je našel kakšno rešitev. Začela se je slabšati udeležba na izletih. Naši izleti so bili v začetku množični. Hodili smo po Krasu, na udarniška dela. S starim kamionom smo se peljali tudi na daljše izlete. Že 1946. leta. mislim, da smo šli na neko slavje pod Triglavom.10 Počasi je začela aktivnost upadati. Prišlo je leto 1954, prišla je Italija in stvari so bile drugačne." Začelo se je tudi blagostanje in ljudje so postali bolj samostojni. Poprej, če ni bilo avtomobilov, smo imeli vsaj naš kamion, potem tudi avtobus, čeravno smo več hodiii kakor se vozili. Enkrat ni bilo bencina, drugič je bilo prestrmo, da
a Dr. Mašerova označuje s to besedo razmere, ko leta 1915 v Trsi vkorakala jugoslovanska ljubaka armada in za štirideset dni prevzela upravno irr politična oblast, kar pa je bila v navzkrižju z zavezniškimi sredozemskimi interesi. Potem ko so sa jugoslovanske oborožene sile morale umakniti. je oblast prevzela anglo-atneriška vojaška uprava in po oblikovanju Svobodnega IrZaškega ozemlja (Mirovna pogodba med Jugoslavijo in l!a-lijo 10. 2. 1946) je Trst postajal vse bolj italijanski- Zavezniška vojaška uprava je predstavljala veliko omejitev v delovanja društva. Za vsak organiziran izlet ali manifestacijo so morati izposlovati dovoljenje, ki ga niso vedno lakoj m brez pogojev dobili
■ Obnovljeno in takrat poimenovano Slovensko planinsko društvo v Gorici je bilo ustanovljeno IS. M. 1945 - Teh naših petdeset let 1945-1995 jubilejni zbornik SPD Gorica (Uredil Vlado Klemie) Gorica 1995, sir 12. ' ■ Gre za planinsko slavje, ki ga je organiziralo takratno Planinsko društvo Slovenije pri Aljaževem domu v Vratih to. 6. 1946. Prim,- Uroè Župančič: Uspelo planinsko slavje »Svobodni Triglav- PV 1646. sir. £12 213.
V oktobru leta 1954 je bil podpisan Londonski sporazum med Jugoslavijo in tratijo. Coni STO sta bili razdetjeni med Italijo m Jugoslavijo.
bi kamion lahko potegnil. Ampak na izlete smo še vedno hodili. Bili smo tudi na plezalnih turah. Zorko je bil na izletih vedno drugačen kakor na sejah. Na sejah je bii strog. Seja je seja in na njej se ne govori drugega. Čim je kdo rekel kaj drugega, je rekel: »Prosim, ostanimo pri stvari!« Ali pa je kdo zinil kakšno italijansko besedo. »Prosim, govorimo slovensko, ker smo Slovenci!«
To je bilo res potrebno in prav. Njegova ljubezen do slovenskega jezika je bila takšna, da je bila res nalezljiva. Vedno smo pazili, da stvari nismo mešali in da smo bili pri stvari.
Sčasoma pa so se v delovanju - kakor pri vseh društvih - tudi pri nas menjale razmere. Prišli so tudi slabi čast in on je vedno našel kakšen nov pripomoček, da bi dal društvu malo več energije, Začel je s fotografskim odsekom in potem s fotografskimi izleti, nato z jamarskim odsekom, z otvoritvami jam.
Začelo pa se je slabšati tudi njegovo zdravje. Videli smo že na izletih, da je - čeravno je plezal kot maček in hodil tako, kot smo hodiii mi-jedel zelo malo. Razmere in hrana v ječah in internaciji so mu gotovo načeli jetra. Čeravno domov ni nikoli pisal, da bi bila tam hrana slaba, smo preko drugih izvedeli, kakšna je bila. Bila je bolj strup kakor hrana. Ko v teh letih ni mogel več hoditi, si je takoj našel drugo delo.
Že takoj po petdesetem letu, ko je bil še pri močeh, sije zadal nalogo, da poišče vsa ledinska - stara slovenska imena po Tržaškem Krasu. Začel je hoditi okoli po Krasu, spraševal je in govoril z ljudmi. Večinoma so bili samo starčki in starke, ki so mu še lahko dajali podatke o starih imenih. Skrbno je vse zapisoval. To je bila njegova največja skrb. Rekel je: » Ta imena ne smejo iti v pozabo. Moramo jih rešiti, ker pričajo, da je bila ta zemlja naša in mora ostati naša.« In to je tisti zemljevid, ki ga je on s takim trudom delal vsa svoja zadnja leta.
Kot podpredsednica društva sem vsake nekaj časa hodila k njemu. Spominjam se, ko sem bila zadnjikrat pri 299
njem, da je ležal na postelji z zvezkom in svinčnikom in rekel: pišem, ampak ne bom končal tega zemljevida. Se trudim, ampak sem utrujen. Bojim se, da ga ne bom končal. Veš, tudi za predsednika, daj, bodi ti namesto mene.« Rekla sem mu: »Ja, dragi moj, o tem pa odloča odbor. « Kar naenkrat je dobil močan glas in je rekel; »Te prosim, bodi ti predsednica!« Rekla sem; »Dobro, Zorko, bom povedala ostalim.« Do zadnjega je bila to njegova skrb. Pravzaprav kratek čas po tem so ga odpeljali v bolnišnico in je odšel. Ampak ta zemljevid ga je strašno skrbel. Strašno mu je bilo žal, da ga ni končal in kdo - če ga bo kdo - ga bo dokončal.1'1 Rekel je: »Veš, to je naš jezikovni zaklad. « In v resnici smo premalo naredili vsa ta leta, ker je ta
- Posmrtno natisnjen Etnografski zemljevid Tržaškega ozemlja z iedin-sktmtimBnl (L].-Tfst 1878) z imenskim delom vse avtorjev (Petaros. Le-vak, Budali je bil krona Jelinčičevega patnajslletnega dala na področju slovenskega imenoslovja. Najboljši dokaz obsežnosti so Se neobjavljeni zapiski, ki jih hrani zgodovinski odsek Narodna in SJudijske knjižnice v Trstu. O Jelinčičevem delu na področju toponomastike in njegovem nadaljevanju ja na simpoziju *Zorko Jelinčič v slovenski preteklosti« (Tolmin, 20. maja 2000) spregovoril prof. Robert Petaros. eden od soavtorjev omenjene izdaje. Njegov referat bo natisnjen jeseni letos v »Jelinčičevem zborniku «.
zemljevid res zaklad. Starih ljudi ni več in imena izginjajo. Res bi ga morali malo bolj ovrednotiti. V knjigarnah ga sploh nimajo več, je le še v žepih naših članov, Njegov spomin je v tistem njegovem delu, v tisti njegovi skrbi. Morali bi to nalogo dati naši mladi generaciji. Ali bi ne bilo lepo, da bi si ti športniki, taborniki aii skavti-ne samo planinci-porazdelili to delo in bi delali skupaj 1
Nikdar ni hotel deliti Slovence na bele in rdeče. Obravnaval jih je vse enako. Ta ideja se morda spet bolj oživlja. In ta skrb za ves slovenski narod - ne glede na barvo, vero ali stan - je res prav Jelinčičeva. Samo skupaj lahko kaj dosežemo. To smo videli sedaj tudi mi sami: če smo skupaj, mogoče kaj dosežemo v Rimu, čeravno je tudi tam trda Da bi se naša mladina navadila, da bi vsi, društva različnih vrst športa in različnih idej, lahko delala skupaj!
Lepo bi bilo, da bi skupaj spet valorizirali ta zemljevid; da bi lahko en dan organizirali skupni izlet in hodili po tistih njegovih poteh ter dokazali, da ni delal zastonj. Njegovo delo je bilo res zlatä vredno. Spominjajmo se ga tudi v prihodnjem tisočletjul
IZ KRONIKE »100 LET KRANJSKEGA PLANINSTVA-_
»KRANJSKA« ČEŠKA KOČA y
Usoda lastništva Češke koče na severni strani Grintov-cev je bila dokaj razgibana. Leta 1899 so kočo zgradili s pomočjo češkega kapitala v okviru Češke podružnice SPD in Jezerskega, saj je občina brezplačno podarila zemljišče ter dovolila gradnjo. Mrtvo obdobje koče je bilo v času 1. svetovne vojne, ko je bilo prepovedano zahajanje v gore. Po 1. svetovni vojni in vse do leta 1941 je bila koča v lasti in upravljanju Osrednjega odbora SPD, nato pa od leta 1945 do 1949 v upravljanju PD Kranj.
Leta 1945 se je v maju končala strahotna 2. svetovna vojna, kije slovenskemu planinstvu prizadejala strahotne škode na planinskih domovih in opremi. Škoda je bila na planinskih objektih ocenjena na 37,326.254 dinarjev, Kranjska podružnica oziroma povojno planinsko društvo je izgubilo dve postojanki, Prešernovo kočo vrh Stola in Valvasorjev dom, ki so ju požgali Nemci. Zakupni dom PD, Gostišče na Šmarjetni gori, in mežnarijo na Joštu, ki je bila priljubljeno planinsko zatočišče, pa so požgali partizani. Vloženo delo štirih desetletij je bilo tako v pepelu.
POVOJNO PROSTOVOLJNO DELO
V povojnem razdelilniku sta bila 1. maja 1946 kranjskemu PD dodeljena planinski dom na Krvavcu in Češka koča. V prvem povojnem Planinskem zborniku iz leta 1945, ki ga je Slovensko planinsko društvo namenilo planincem, ki so žrtvovali svoja mlada življenja za svobodo slovenske domovine, je na strani 23 v spisju o planinskih postojankah omenjena tudi Češka koča: 300 »Češka koča pod severno steno Grintavca je najbolje
Čeika koča na Spodnjih Ravneh
prestala vojno dobo. Oskrbnik Tepina je kljub številnim nevarnostim rešil pretežni del opreme, tako da bo v poletni sezoni 1946 zopet mogoče oskrbovati to postojanko.«
Na ustanovnem občnem zboru PD Kranj 26. novembra 1946 je kranjsko PD imelo 476 članov, in sicer 284 rednih članov, 116 fizkultumikov jn mladine ter 41 članov aktiva PD Kranj na Jezerskem, V zapisniku ustanovnega občnega zbora PD Kranj so zapisali: »Češka koča -v tem kratkem času smo jo obnovili, kar je bilo pač najpotrebnejše, popravili smo streho, vsa vrata, okna, očistili vso nesnago, katera je bila v in na prostem pred kočo In izvršili druga manjša popravila. Dalje smo obnovili dohod do koče, ker je bila vsa pot zaraščena in na več krajih neuporabna, V Češki koči je ostal del inventarja po zaslugi sedanjega oskrbnika ohranjen, ka-
terega je za čas okupacije spravil v dolino. Manjka pa vse posteljno perilo, žimnice in odeje. Naloga bodočega odbora bo, da bo tudi Češko kočo oskrbel z najpotrebnejšim inventarjem. Skupna ležišča so še zdaj brez slamnjač. Češko kočo smo svečano otvorili dne 29. marca 1946, Kočo je posetilo od otvoritve pa do 30 septembra, ko smo kočo zaprli, 660 obiskovalcev. V tem času je koča izkazovala 9,948 dinarjev pribitka. Prenočnin je bilo 101 in 297 obiskovalcev je plačalo v fond za obnovo; na reševalnem prispevku pa se je pobralo 606 din. Poudariti moram, da so se tudi na Češki koči izvršila glavna dela s prostovoljnim delom in vsa zahvala odboru in članom sindikata Jugo-brune, ki so se res s požrtvovalnostjo lotili dela in ga tudi izvršili. Na Češko kočo smo organizirati tudi pet masovnih izletov, katerih so se udeležili številni ljubitelji planin. Za investicije in za nakup inventarja smo izdali din 3.496.«
Za načelnika je bil izvoljen Črtomir Zoreč, za tajnika pa Franjo Klojčnik. Oba sta prišla službovat v Kranj po dekretu, Črtomir z Dolenjske, Kiojčnik pa s Štajerskega.
Dohodki Češke koče v letu 1946 so znašali 32.806 dinarjev, stroški in vzdrževanje pa 26.399 dinarjev. Nabavljenih je bilo 50 odej v vrednosti 20.000 dinarjev. Oskrbnik Češke koče na Ravneh (1543 m) je bil Vinko Tepina z Jezerskega, ki je uporabljal za prenos tovorov (oskrbovanje koče) konja, za katerega oskrbovanje s koruzo in otrobi je planinsko društvo zaprosilo Okrajni ljudski odbor. Odsek za preskrbo v Kranju (lela 1947).
PRVI KORAK K PRENOSU UPRAVLJANJA
Češka koča na Dolenjih oziroma, kakor se danes reče, na Sp. Ravneh je ena od redkih planinskih postojank, ki je razmeroma dobro prestala vojni čas. Vse zasluge za to gredo prav gotovo predvojnemu, medvojnemu in povojnemu oskrbniku koče Vinku Tepini (posestnik in medvojni župan na Jezerskem), ki je bil tudi predvojni in povojni gorski reševalec. Leta 1940 je bil vodja reševalnega moštva na Jezerskem, ki je bilo vključeno v kranjsko podružnico SPD. To reševalno moštvo je bilo na najimenitnejšemu seznamu reševalnih moštev Slovenije. Tako je znameniti planinec in gorski reševalec z Jezerskega Vinko Tepina vodil tudi gorsko-reševalni okoliš Kranj-Jezersko, Ta mož je kljub številnim nevarnostim rešil pretežni del opreme v Češki koči, tako da je bila po vojni v poletni sezoni 1946 koča že oskrbovana. Obratovanje Češke koče je bilo v sodelovanju s krajem, z domačini, za tisti čas kot tudi za današnje čase izjemno vzorno. Kmalu se je na Jezerskem pričelo gibanje za planinsko osamosvojitev in tako je Jezersko v letu 1948 dobilo lastno planinsko društvo. Poleg Vinka Tepine, Ludvika Virnika, Andreja Volca in Anice Šinkovec je bil duša in generator planinske osamosvojitve Tone Ekar, prvi predsednik planinskega društva Jezersko. Reševalna skupina z Jezerskega, ki je bila ustanovljena v letu 1946 in so jo sestavljali Franc Štiren, Vinko Tepina, Peter Povšnar, Miha Štular, Franc Sušnik in Josip Tepina, se je v letu 1947 začela širiti, Vanjo so se aktivno vključiti tudi Tone Ekar (predsednik PD),
Marjan Murovec Andrej Vole in Ludvik Vimik, v petdesetih letih pa se jim je pridružil tudi kamniški alpinist Pavel Kemperle.
Jezerska planinska enotnost, polna energije, je spodbudila predsednika Toneta Ekarja, da je 25. 12. 1948 poslal na PZS prošnjo za pridobitev upravljanja Češke koče: »V zvezi s točko 2 Vašega dopisa od 16. 12. 1948 štev. 2783/48 LP vam sporočamo sledeče: Članstvo tukajšnjega PD-a se je na svojem rednem letnem občnem zboru 29. 11, t.l. soglasno izreklo in poverilo odboru nalogo, da izposluje pri Glavnem odboru PZS oziroma od Plenuma PD-ov LRS planinsko postojanko Češko kočo, ki se nahaja na teritoriju našega društva, v letu 1949 pod svoje nadzorstvo. Ta zahteva članov PD Jezersko je bila po delegatu Virnik Ludviku na zadnjem plenumu PD-ov LRS dne 12. 12. t.i. v Ljubljani javno in pismeno predložena, za kar se je plenum izjavil, da zadeva o nadzorstvu Češke koče za leto 1949 pride pod Gospodarski svet. V zvezi s tem in v zvezi Vašega dopisa Vam zaenkrat ne moremo citirati količinsko, koliko bi koča potrebovala ene ali druge stvari za gospodarsko leto 1949, ker v tej zadevi do sedaj nismo vodili računa in nimamo nikakršnih podatkov o prometu tega leta, Vsled tega Vas prosimo, da se kontingent, ki ga bo za Češko kočo prav gotovo predložilo PD Kranj in ki bo vsekakor realen, vzame na znanje. Prosimo pa, da se pri zabeležki kredita planinskemu društvu Kranj za Češko kočo pristavi opomba, da se isti ob ugodni rešitvi Gospodarskega sveta o dodelitvi koče P D-u Jezersko prenese na PD Jezersko. Prosimo, da vzamete naš dopis na znanje in ga upoštevate. Vse za razvoj planinstva I«
SPORAZUM MED PD KRANJ IN PD JEZERSKO
PZS z dopisom 306 vzame pobudo Toneta Ekarja na znanje: že s prejšnjim dogovorom med PD Kranj in PD Jezersko je bil okvirno urejen prevzem Češke koče: »Planinska zveza Slovenije, Glavni odbor (G.o.št, 141/ 49.TP.), Ljubljana 8, 1. 1949 - Planinskemu društvu Kranj
Priloženo pošiljamo prepis dopisa Planinskega društva Jezersko z dne 25. 12. 1948. v katerem predlagajo, da bi PD v Kranju pristalo, da PD Jezersko oskrbuje Češko kočo v letu 1949. Prosimo, da se tozadevno dogovorite neposredno z odborom PD Jezersko, kjer se naj razčisti stališče obeh prizadetih društev. Primerno bi bilo, da bi se tozadevni meddruštveni sestanek vršil pred sestankom PD Gorenjske, ki bo v nedeljo, dne 16. t.m. Na tem sestanku na Jesenicah bi mogla PD Kranj in PD Jezersko že staviti konkretne predloge. V vsakem primeru pa pričakujemo najkasneje do 15. 1. 1949 poročilo o stališču tamošnjega društva na predlog PD Jezersko. Smrt fašizmu - svoboda ljudstvu! Predsednik Fedor Košir, podpredsednik Ljubo Filipič« Temu je sledil naslednji dopis: ■■Planinska zveza Slovenije, Glavni odbor (Št 2327/49 TŠ), Ljubljana, 4. 4. 1949 - Planinskemu društvu Jezersko
Vzeli smo na znanje, da je bil dosežen sporazum med PD Kranj in PD Jezersko, da bo PD v Kranju v letu 301
Tone Ekar, prvi predsednik prvega planinskega društva, ustanovljenega po 2. svetovni vojni v Sloveniji. PD Jezersko.
Foto; Arhiv PD Kranj
1949 opustilo oskrbovanje Češke koče na Ravneh. Glavni odbor PZS je radi tega sklenil, da izroči Češko kočo z vsern v njej se nahajajočim inventarjem v upravo Planinskemu društvu na Jezerskem, in to od 1, aprila 1949 Primopredaja navedene planinske postojanke naj se izvrši najkasneje do 15. aprila 1949 ter je treba sestaviti tozadevni zapisnik s spiskom inventarja, oboje v trojniku, od katerega pripada en izvod GO PZS, en izvod PD Kranj in en izvod PD Jezersko. PD Jezersko mora kot skrben gospodar čuvati ljudsko imovino ter Češko kočo upravljati po enotnih smernicah PZS, ki more upravo koče dodeliti drugemu PD, ako se izkaže, da PD Jezersko postojanke ne upravlja pravilno. Pripominjamo, da je brezpredmeten dogovor med PD Kranj in PD Jezersko dne S. 2.1949 glede raznih pogojev za prevzem postojanke med Planinskimi društvi. Smrt fašizmu - svoboda narodu. Llpr. sekretar Rado Lavrič"
Primopredaja Češke koče med PD Kranj in PD Jezersko naj bi bila 24. aprila 1949:
»PAD Jezersko (št. 43/49), Jezersko, 19. 4. 1949 -Planinskemu društvu Kranj
Z ozirom na Vaš dopis oziroma dogovor glede prevzema Češke koče in o predlogih, stavljenih od strani 302 Vašega PD-a, pošiljamo prepis tozadevnega dopisa
GO PZS št. 2327/49 TŠ od 4. aprila 1949 in prosimo, da pridete na primopredajo Češke koče. Pripominjamo, da radi dodelitve inventarja čakamo še točnih pojasnil od GO PZS. Planinski zdravo! Predsednik Tone Ekar in tajnik Anica Šinkovec« Na rednem občnem zboru PD Kranj 14. 12. 1949 je bi! sprejet sklep: »Iz gospodarske dejavnosti smo izločili oskrbovanje Češke koče, katero smo odstopili mlademu društvu na Jezerskem.«
EKSPEDICIJA POD DOLSKE ŠKRBINE
Zanimiva je tudi komunikacija oskrbnika češke koče s PD Kranj:
-Oskrbnica Češke koče. Preddvor 7. 1. 1949 - PD Kranj
Na vaš dopis z dne 22. 12. '48 vam o nepravilnostih s strani odgovornih prirediteljev Majnikovega slaloma pri Češki koči podajam poročilo
Radi siabih izkušenj iz leta '47 sem pred prireditvijo stopila v stik s takratnim predsednikom aktiva tov. Vole Andrejem, da se dogovorim vse potrebno z ozirom na uporabo koče za tiste dni. Tako mi je takrat obljubi! od njihove strani pomoč pri pobiranju reševalnega fonda in prenočnin za zamudo časa v dneh slaloma. Za porabo drv za kuho in gretje prostorov se mi izplača din 800 odškodnine, kočo pa naj aktiv očisti udarniško. V resnici pa je bila stvar čisto drugačna. Takoj ko sem prišla v Češko kočo, sem videla, da sem tu odveč. Kdo so bili takratni odgovorni funkcionarji, niti ne vem, ker so mene enostavno vsi popolnoma prezrli. Ker niso hoteli stopiti z menoj v stik in niso nudili nobene pomoči, sem pobiranje reševalnega fonda morala sploh opustiti. Takrat pa sem se tudi lahko prepričala, da odgovorni prireditelji ne poznajo hišnega reda ali pa jim ni mar za lastnino planinskega društva. Tako so gostje kljub temu, da je jedilnica dovolj prostorna, plesali v moški spalnici in kvarili pod z okovanimi čevlji ter ob isti priliki uporabljali tudi postelje v svojo zabavo. Prireditelji proti temu niso ukrenili ničesar, ko pa sem goste opozorila jaz, so mi enostavno odgovorili, da je današnji prireditelj F A. Jezersko.
Koča je bila po prireditvi za silo očiščena, ostalo pa je precej zelo umazanih brisač, katere sem pozneje oprala, seveda z milom. Izposodili so si tudi 8 kom. steklenic (zelenk 1,41), katere so bile odnešene v dolino in niso bile vrnjene. Istotako je bil takrat zlomljen ključ v ženski spalnici in nI bil nadomeščen. Za zamujeni čas mi aktiv ni izplačal nikake odškodnine, za drva pa so se pozneje obvezali, da jih še pred začetkom letne serije nadomeste, kar pa kljub večkratnim opominom niso storili, tako da mi še danes dolgujejo dogovorjenih 800 din. S.f.-s.n. Oskrbnica Češke koče.« Narejena pa je bila tudi razmejitev planinskega območja:
»PAD Jezersko (štev. 55), Jezersko, 30. 6. 1949 - PD Kranj
Radi dela markacijskega odseka prosimo, da nam Vaše PD-markacijski odsek sporoči mejno črto med
Sto let Češke koče v
V krnici, kjer so našli zavetje zeleni jezerski macesni, so Jezerani z veliko podporo Češke podružnice Slovenskega planinskega društva pod vodstvom dr. Chodounskega in dr. Prachenskega ob izteku devetnajstega stoletja zgradili leseno hišo, ki vas že na prvi pogled toplo vabi v svoje zavetje. Toptino in domačnost koče dopolnjujejo - zelo se trudimo za to - prijazen nasmeh in prisrčen pozdrav, izročilo oskrbnika Andreja Karničarja, ki je našo planinsko postojanko s svojo skrbjo za vsakega planinca pri-vedel med najbolj priljubljene. Češka koča letos praznuje svoj stoti rojstni dan, ki ga je pričakala s skoraj enako zunanjo podobo, kot jo je imela na dan svete Ane leta 1900, ko jo je požegnal triglavski župnik Jakob Aljaž. Letos bosta svoj blagoslov koči in vsem njenim obiskovalcem podelila pomožni ljubljanski škof g. Jožef Kvas in Aljažev naslednik g. France Urbanija. Slovesni maši in kratkemu kulturnemu programu s častnimi gosti bo sledilo veselo popoldne s pesmijo in -upamo - veselim smehom. Dragi prijatelji, veselimo se lepega dne 30. julija 2000 ob naši jubilantki, ki se bo začel ob 10. uri s slavnostno sveto mašo. vsakega med vami pa bomo ta dan še posebej prisrčno pozdravili z Aljaževim pozdravom: »Boglonaj, k' smo pr'jatlil«
Andrej K ar n (čar, dolgoletni oskrbnik Ceäke koče
Vašim in našim delovnim področjem. Planinski zdravo! Predsednik Anton Ekar, tajnik Anica Šinkovec.« Sodelovanje med PD Kranj in PD Jezersko je bilo še naprej aktivno, še posebno na področju gorskega reševanja. Tudi za alpiniste je bila Češka koča za takratni čas »eldorado klasike«. Določene motnje pa je nemalokrat povzročala dokaj težka prometna komunikacija. Poglejmo, na primer, prvo povojno gorsko reševalno akcijo 14. septembra 1946. ki so jo Jezerjani sami razrešili in natančno popisali: »PDJ, Jezersko, 1 11. 1946 - ekspedicija: Na zahtevo vodje Ekspedicije dne 14. 9. 1946 smo šli reševat pod Dolske škrbine nad Zg. Ravni vojnega ubežnika sledeči reševalci: Štiren Franc, Štular Mihael, Prešern Peter, Tepina Vinko, Tepina Joža, Sušnik Franc Prosimo, da bi se nam odmerjena vsota za naše delo izplačala.
Zamuda časa je 10 ur na vsakega reševalca. Minimalna plača gozd. delav. je 14 din na uro. Prosimo, da se upošteva napomost in še nevarnost pri reševanju, tako, kakor je bilo v prejšnji Jugoslaviji - na minimalno plačo 100 % poviška.
S tovariškim pozdravom člani.« (podpisani člani reševalne akcije)
PRVI PREDSEDNIK JE BIL TONE EKAR_
Češka koča je še danes na pogled takšna, kot je bila zgrajena. Zasluga zato gre tudi Vinku - Cenetu Tepini, ki je bil znan tudi po tem, daje na vrh Grintovca zahajal z vsem znano jazbečarko »Fjolco«, in Tonetu Ekarju, prvemu predsedniku PD Jezersko (ki je bilo prvo slovensko PD, ustanovljeno po vojni), prvemu povojnemu »županu« - predsedniku Ljudskega odbora Jezerskega in vodju GRS Jezersko. Tone Ekar je na Vratcih in nad Češko kočo skupaj z Marjanom Murovcem zasadil planike. Bil pa je tudi neutruden pri vzdrževanju in upravljanju Češke koče, pri napeljavi vodovoda in dr-varjenju. V letu 1946 je ponesel novo vpisno knjigo vrh Velike Koroške Babe. Ob Češki koči je bil pobudnik postavitve spomenika jezerskim alpinistom, ki so v vojni izgubili življenje (Krč, Grabner, Majnik). Poleg članstva v skoraj vseh organizacijah mu je biio planinstvo najbolj sveto. V petdesetih letih je bil prvi Jezerjan, ki je preplezal Severno triglavsko steno s Pavlom Kemper-lom, opravil pa je tudi precej plezalnih vzponov v drugih ostenjih. Prijateljeval je tudi z Mihom Potočnikom, Jožetom Čopom in Ferdom Koširjem. Anton Ekar se je rodil v letu 1899, torej v letu, ko so adminislrativno ustanovili kranjsko podružnico SPD in zgradili Češko kočo. Pri 15 letih seje zaposlil kot gozdni delavec v Kokri, leta 1915 pa je bil poklican na italijansko bojišče v 1. svetovni vojni. Leta 1919 se je kot ranjenec vrnil domov in se po okrevanju zaposlil pri Dolencu v Kokri. Nato je delal pri Fuksu Deteli. Gozda-ril je na Putrkofu pri Bornu, zatem pa pri grofu Lame-zaniju v Kokri. V tridesetih letih je delal pri Francu Mu-riju na Koroškem (Bela). Pri Ivanu Ofnarju je bil delavec, voznik - »furman« in hlapec. V času druge svetovne vojne je bil ilegalec - vezist, kurir, obvešče-
valec pod partizanskim imenom Petelin. Po drugi svetovni vojni je opravljal vrsto funkcij: predsednik sindikata lesnih delavcev, odbornik KLO, predsednik LO. Rojen je bil v Novi vasi nad Preddvorom, pod Zaplato in Storžičem. Njegova žena je bila Jezerjanka Helena -Lenčka Teul. Imel je pet bratov, trije so se izselili v Ameriko in izmed njihovih sinov sta se dva povzpela do senatorstva.
Tonetovo delo za ustanovitev planinstva in GRS na Jezerskem je trajno in nepozabno. Po njegovi zaslugi je PD Jezersko dobilo v upravljanje Češko kočo Za planinske zasluge kot tudi za delo in vodenje GRS so mu v šestdesetih letih dodelili najvišja planinska priznanja, zlati znak Planinske zveze Slovenije in Planinske zveze Jugoslavije.	303
Anton Ekar in ostali planinci in reševalci z Jezerskega so bili do ustanovitve lastnega planinskega društva člani kranjske podružnice SPD in nato povojnega PD Kranj.
Najiskrenejše besede o danes pozabljeni planinski osebnosti so bile besede gorskega reševalca in alpinista Pavleta Kemperla v sedemdesetih letih na pokopališču v Ravneh na Zgornjem Jezerskem: »Ko smo leta 1948 ustanavljali planinsko društvo na Jezerskem, prvo po vojni v Sloveniji, si bil ti, Tone, med najvzdržljivejšimi pobomiki za ustanovitev te organizacije in njen prvi predsednik.
Spominjamo se vsi, kot bi bilo včeraj, s kakšno vnemo in veseljem si se lotil dela, ko smo leto dni zatem dobili
v upravo Češko kočo. Bil si njen najzvestejši varuh in skrbel si zanjo kot za svoj lasten dom. Če bi te neprizanesljiva smrt ne odtrgala od nas, bi se midva še in še pogovarjala o najinih plezalskih turah v skupni navezi v steni Kalške gore, v severni steni Dolških škrbin, v severni steni Kalške gore, v severozahodnem delu Kočne in še o tem, kar si plezal z drugimi. Vedno novi in vedno ljubi so nama bili ti pogovori. Tudi tvoja največja želja, preplezati Severno triglavsko steno, se ti je izpolnila. Spominjam se, s kakšno jekleno odločnostjo si vstopil v steno in kako otroško si se veselil uspeha.
To je bila tudi najina zadnja skupna pot v gore -Nemška smer v Severni triglavski steni.«
PRVI POSKUSI IN KONČNO USPEŠEN VZPON V LETU 1300	~. V_
GROSSGLOCKNER PRAZNUJE 200-LETNICO
DR. TANJA PETERLIN-NEUMAIER
Grossglockner ali Veliki Klek (3798 m) na meji Koroške, Salzburške in Tirolske ni samo najvišji vrh Visokih Tur, temveč celotne Avstrije. Šele na jugozahodu ga po višini prekašajo italijanski Dolomiti in Ortler ter daleč na zahodu vrhovi Srednjih in Zahodnih Alp z Mont Blan-com na čelu. Ob lepem vremenu je viden že od daleč, tako tudi z vrhov slovenskih gora. Pristop nanj za izurjenega gornika z dobro kondicijo dandanašnji ne predstavlja večjih težav. Edini res nevaren del poti s plezalnimi odseki II. stopnje, ki ni za vrtoglave, je na vrhu Malega Kleka in v ostri škrbini med Malim in Velikim Klekom. Ob lepih poletnih dnevih se na njegovem vrhu kar tre gornikov, takrat ne gre brez čakanja pri vzponu in sestopu, kajti brez števila je ponosnih nad svojim uspehom, ki uživajo nepopisno lep razgled, kakršen se jim nudi z vrha tega ošiljenega velikana. Baje je le z vrha Mont Bianca razgled lepši in bolj očarljiv. Pri svojem vzponu le malokdo pomisli na prve poskuse plezanja na to goro, na skoraj nepremostljive težave, ki so jih morali premagati prvopristopniki. 28. julija letos pa bo minilo že točno 200 let, odkar je prva človeška noga stopila na sam vrh, na katerem so se dotlej po mnenju vraževernega ljudstva zbirate le čarovnice.
POTOVANJA V GORE
Šport, telesne vaje in gorništvo so bile ob prelomu med 18. in 19. stoletjem komajda znane dejavnosti. Odnos do narave, njene flore, favne, morfologije in njenih lepot se je sicer v 18. stoletju bistveno spremenil. Če so bili v minulih stoletjih le pastirji tisti, ki so po gorah iskali izgubljeno živino, pa divji lovci, ki so zasledovali divjačino, romarji, ki so se iz pobožnosti podajali do znamenj in kapelic na vrhu hribov, ter rudarji v visokogorskih rudnikih zlata in srebra, ki so zahajali višje v gore kot večina kmečkega prebivalstva, so zdaj počasi dobivali 304 tekmece iz vrst gosposke in meščanstva.
Potovanje ne samo v Italijo, deželo antične kulture, temveč tudi v neznani gorski svet je začelo prihajati v modo. Vse več je biio potopisov, predhodnikov naših sodobnih potovalnih vodnikov Potniki, ki so bili seveda petični ljudje, so jih uporabljali na svojih izletih, na katerih so občudovali naravne lepote gorskega sveta, trepetali od strahu na nevarnih poteh, ki so jih vodile po ozkih soteskah, pod navpičnimi stenami, nad globokimi prepadi in po strmih »cestah« čez visoke gorske prelaze. V duhu prosvetljenstva so začeli učenjaki vedno pogosteje zahajati v naravo, torej tudi v gore. da jim iztrgajo še zadnje skrivnosti. Botaniki so iskali nove rastline, geologi so preučevali sestavo gorskih kamnin -Alpe so bile bogate z rudami, tako z železom in svincem kot svetlečim se zlatom in srebrom -, geometri (to so bili takrat matematiki, fiziki in astronomi) so merili lego in višino krajev, rek in gora za boljše in natančnejše zemljevide, drugi so spet želeli preveriti, če zakoni fizike veljajo tudi v višavah,
Želja po novih doživetjih in ukaželjnost sta vabili ljudi v gore, ne pa želja po športnem, alpinističnem udejstvo-vanju. Zato tudi posebne obleke za gore niso poznali; nosili so trpežna potovalna oblačila in temu primerne čevlje ali škornje. Pogosto so jezdili, če so bili peš, jim je prišla prav kakšna palica z ostro železno konico ali pa ročno kovane dereze, ki so jih kmetje od davna uporabljali pri košnji na travnikih na strmih gorskih pobočjih.
Nemirni duh in ukaželjnost sta gnala Belsazarja Hacqueta (1739-1815), zdravnika, fizika, botanika in mineraloga (ki je v naših krajih od leta 1766 do 1787 preživel 21 let svojega življenja), na dolga potovanja po evropskih deželah, o katerih nam je zapustil številne izredno zanimive popise. Na enem od takih potovanj mu je leta 1777 uspelo doseči vrh Malega Triglava (2725 m), leto pozneje, 26. avgusta 177S, pa so se štirje Bohinjci povzpeli na sam najvišji vrh (2864 m). Šele osem let pozneje, 8. avgusta 1786, sta kmečki fant Jacques Balmat in zdravnik dr. Michel Paccard stala na vrhu Mont Bianca (4807 m). S tem se je uresničila
Grossglockner. pod njim le denik Pastem
dolgoletna želja ženevskega fizika in geologa Horaca Benedicta de Saussurja (1740-1799), ki je 26 let ponujal nagrado tistemu, ki najde pot na vrh. Leto pozneje se je z veliko odpravo in številnimi inštrumenti tudi sam povzpel na vrh. kjer je 3. avgusta 1787 štiri ure opravljal različne fizikalne meritve.
Novica o tem neverjetnem znanstvenem dosežku v Zahodnih Alpah je hitro odmevala po Evropi in vzbudila druge, da ga posnamejo. Vse oči učenega sveta so bile odtlej uperjene v monarha Vzhodni Alp, v sloki Grossglockner, po naše Veliki Klek.
VELIKI KLEK OČARA ZNANSTVENIKE
Kot ena od redkih visokih gora je ime! že v 16 stoletju ime »Glockener«, ki ga je dobil bodisi zaradi svoje oblike (Glocke = zvon), bodisi zaradi pridobivanja zlata (Gold-klocken = kopati zlato) v izredno visoko ležečih rudnikih. Najvišji dnevni kop je bi! v Kleine Fleiss ob robu ledenika na gori Sonnblick z rudarskim poslopjem na višini 2740 metrov. Klekov strmi večno zasneženi dvojni vrh, ki je blestel v daljavi, pa še dolgo ni zamikal nikogar, da bi se podal nanj.
Prvi, ki se je navdušil nad njim in izrazil željo po pristopu, je bi! Hacquet, ko je leta 1779, sedem let pred osvojitvijo Mont Bianca, obiskal Heiligenblut: »Še nikoli v svojem življenju nisem videl tako visoke in tako ošiljenegore kot je ta... Menim, da bi, če bi imel čas, po dobro preudarjenem načrtu moral uspeti in priti na vrh. da ga premerim, ker ima nekaj grebenov, ki so poleti brez snega.- Ker letni čas ni bil primeren in tudi prave opreme ni imel, se je povzpel samo do ledenika Pasterze.
Šele dvanajst let pozneje je Veliki Klek spet očaral dva znanstvenika. V Celju rojenega grofa Sigismunda pl. Hohenwarta (1745-1825), generalnega vikarja krškega knezoškofa Salma in predanega botanika ter raziskovalca gorskih višin, in botanika Reinerja sta preučevanje alpskih rastlin in lov na metulje leta 1791
privedla do ledenika Pasterze. Hohenwart je sicer menil: »Zelo o stri špičasti vrhovi, pošastni prepadi in z večnim snegom pokrite zelo nevarne ledene skale bodo prestrašile in odvrnile vsakega še tako neustrašnega Saussura od njegovega namena.« Kljub temu je nagovarjal in navduševal svojega škofa za podvig na Veliki Klek.
Grof Franz Xaver pl. Salm-Reifferscheid (17491822), ki je nesebično podpiral umetnost in znanost, predvsem botanične raziskave v gorskem svetu in vzdrževal prijateljske stike z znanimi učenjaki doma in v tujini, je bil takoj pripravljen iz lastnega premoženja financirati znanstveno odpravo na Veliki Klek. Toda komajda so začeli delati načrte in so se začele prve priprave, so jih že prekinile napoleonske vojne; leta 1797 so francoske čete na poti iz Italije na Dunaj čez Karavanke vdrle na Koroško. Šele po njihovem odhodu leta 1798 so se v Celovcu lahko dokončno posvetili Velikemu Kleku.
LETO 1799: SALMOVA ODPRAVA SE POVZPNE NA MALI KLEK
Po nasvetu rudarskega svetnika Oillingerja in s pomočjo upravnika Kussiana je Salm poslal take kmete, ki so bili tudi tesarji - torej navajeni vrtoglavega plezanja - kot izvidnike na goro. Podobno kot Saussure je obljubil nagrado tistemu, ki bo našel pot do vrha. Brata Sepp in Martin Klotz, gorska kmeta in tesarja, sta še istega leta odkrila možnost težavne, a verjetno izvedljive poti po dolini Leitertal in naprej preko ledenika Leiterkees (Kees pomeni v stari nemščini ledenik). Junija in julija 1799 sta se lotila dveh poskusov, a zaradi snežnih metežev, ko so enemu omrznili prsti na nogi, in manjkajočih pripomočkov sta se morala pod vrhom obrniti in vrniti v dolino.
A pot je bila začrtana in ker je bila predolga za enodnevno turo - od Heiiigenbluta do vrha Kleka je 2500 metrov višinske razlike - so ob robu ledenika Lei- 305
terkees na višini 2653 metrov, šest ur ježe od Heiligen-biuta, do konca julija iz lesa zgradili prvo planinsko zavetišče v Vzhodnih Alpah, ki so ga pozneje imenovali Salmova koča (stala je kakšnih 630 metrov severozahodno od današnje, tretje Salmove koče). Vreme veliki odpravi, ki je 16. avgusta zapustila Celovec, ni bilo naklonjeno. Čisto premočeni so po treh dneh prispeli v Heiligenblut, kjer so v dežju pripravili vse za pot: proviant, pri katerem ni manjkalo vino, popotno lekarno, merilne inštrumente, dereze, palice z ostro železno konico, čez 100 metrov dolge vrvi in komarčo za pomoč pri vzponu na vrh. Ob lepem sončnem vremenu seje 19. avgusta karavana 30 ljudi, Salm z 9-članskim spremstvom na konjih. 19 kmetov z otovorjenimi konji in škofov kuhar, peš odpravila na goro. Vreme žal ni držalo, od časa do časa se je sicer zjasnilo, a večinoma je pihal mrzel veter in divjali so snežni viharji, ki so odpravo začasno pregnali v dolino. Šele 25. avgusta - izjemoma je sijalo sonce -je bratoma Klotz in Hohenwartu uspelo priplezati na vrh Malega Kleka (3733 m). Zakaj niso šli dalje, ni znano. Verjetno so se ustrašili tveganega prehoda čez škrbino, ki je bila to leto zelo globoka, s pomočjo prekratke, le kakšnih 15 metrov dolge komarče. A povzpeli so se na sprednji nižji vrh in ko so kmetje sem privlekli še težek železni križ ter ga postavili, so ta dogodek iz doline pozdravili s streli iz možnarjev. Po vrnitvi pogumnih mož je čestitanje in nazdravljanje Saimu in učenemu svetu trajalo dolgo v noč. Novica o tem pomembnem dogodku se je hitro razširila, slavili so jo kot vrhunski znanstveni dosežek stoletja. Salm ga je dal celo obeležiti s kovanjem spominskih kovancev.
SALM NE ODNEHA
Salm je bil zelo zadovoljen z uspehom odprave tega leta, manj pa z znanstvenimi izsledki, kajti meritve je oviralo slabo vreme. Zato ni hotel odnehati, dokler ne bo osvojen sam najvišji vrh, do katerega seje bilo treba povzpeti preko strašljive škrbine med Malim in Velikim Klekom, Kmalu po vrnitvi so začeli priprave na novo, večjo odpravo, za katero so že jeseni leta 1799 poleg obstoječe Salmove koče zgradili dodatno kamnito poslopje, ki so ga spomladi še povečali, da bo lahko prva koča služila samo gosposki. Poleg tega so leta 1800 na grebenu v Hohenwartovi škrbini na višini 3270 metrov zgradili kamnito kočo, dovolj veliko za 14 do 15 oseb, ki je dobila ime Hohenwarte, a je danes ni več. V Celovcu so po Sa I mo vem naročilu izdelali skoraj štiri metre visok železen križ, na katerega so bile pritrjene štiri pozlačene plošče, ki so se v vetru vrtele okoli svoje osi, in pozlačen petelin, da kaže smer vetra. Hohenwart je pripravil celo vrsto merilnih inštrumentov, med drugim tri barometre, nekaj termometrov, higrometer, elektrometer, teodolit z merilno mizico in merilno verigo, več daljnogledov, dve libeli itd.
LETO 1600: SALM SE Z VEČJO ODPRAVO ZNOVA PODA NA KLEK
Na Salmova vabila se je to pot odzvalo bistveno več 306 znanstvenikov kot prejšnje leto. Udeleženci odprave so
Ta hole oblečeni in opremljeni so takrat "turisti« osvajali najvišje alpske vršace - tale alpinist Iz ene od knjig Lulaa Trenkerja je na vrhu Matterhorn a.
se 26. julija zbrali v Heiligenblutu. Salm, Hohenwart, botanika Wulfen in Seenus ter risar Marcher so prišli iz Celovca, na poti sta se jim pridružila še župnika Orrasch iz Döllacha (Dolj) in Hautzendorfer iz Sv. Petra. Botanik Hoppe, pedagog Vierthaler s prijateljem dr. Schallhammerjem ter matematik in fizik prof. Ulrich Schiegg s svojim pomočnikom Valentinom Staničem, ki je takrat v Salzburgu študiral bogoslovje, so prispeli iz Salzburga. Zadnja dva sta zaradi občutljivih merilnih inštrumentov, ki sta jih nosila s seboj, Iz Salzburga v Heiligenblut pripotovala peš Že na poti sta opravljala meritve, saj je bil Schieggov namen natančno premeriti Salzburško deželo. Po prihodu - prispela sta že ob 10. uri, medtem ko so bili Celovčani tam šele proti večeru - sta takoj začela z meritvami; zabeležila sta temperaturo, višino živega srebra v barometru in določila geografsko širino vasi z meritvijo kota, ki ga tvori sonce na svoji najvišji točki s horizontalo.
Celotna odprava je štela 66 oseb: 12 gospodov, škofovega kuharja in komornega strežaja ter dve slugi, kuhinjsko deklo, 28 nosačev in vodnikov, 5 tesarjev in 16 konjarjev s 16 jahalnimi in tovornimi konji. Vsi razen Staniča, ki je moral ostati v Heiligenblutu, da bi opravljal meritve z barometrom in termometrom ob istem času kot Schiegg na gori. so se v nedeljo, 27. avgusta,
odpravili na Klek. Schiegg je odšel peš ob 4.30 zjutraj z dvema kmetoma, ki sta mu nosila merilne inštrumente, ostali gospodje pa na konjih dobre tri ure kasneje. Ob prekrasnem sončnem vremenu - Veliki Klek se je kazal v vsej svoji bleščeči belini - je Schiegg že pred opol dnevom prispel do Salmove koče, tako da je lahko določil njeno geografsko širino. Izmeril je temperaturo in zabeležil stanje barometra in higrometra, kar je počenjal ves čas bivanja na gori, nato pa sta se s Hohenwartom posvetila trigonometričnim meritvam. Medtem je »zlati« škofov kuhar Karg pripravil čudovit obed za lačne planince, ki vse od ranega jutra niso ničesar zaužili. Ob petih popoldne jih je čakala bogato obtožena miza; manjkalo ni nič, ne redkega južnega sadja, ne dobrih sladic, ne izbranih vin in šampanjca. Salm je z veseljem opazoval, kako druščini tekne. Razvozlali so se jeziki, ogrele so se duše, prepričanje, da se bo odprava to pot uspešno končala, je prevzelo vse. Dobro razpoloženi so na senu, postlanem po tleh, sladko zaspali.
28. JULIJA KONČNO NA VRHU
Tega dne so štirje tesarji že zgodaj zjutraj zapustili kočo, opremljeni s krampi, lopatami in drugimi pripomočki, da na nevarnih mestih naredijo zasilne stopnice
in pritrdijo vrvi za pomoč pri plezanju. Pozneje so jim sledili gospodje, ki za prečkanje ledenika niso potrebovali samo derez, temveč tudi vsak svojega vodnika, brez katerega si nihče ni upal napraviti niti koraka. S to veščo pomočjo so se uspešno povzpeli do koče Hohenwarte, čeprav spoloma ni dosti manjkalo, da bi kdo za vedno padel v razpoke, pokrite s snegom. Od tu so ob pot devetih zjutraj ob lepem sončnem vremenu, ki gaje le tu in tam kazil kakšen oblak, opazovali, kako tesarji plezajo na vrh Velikega Kleka in obenem pripravljajo pot za druge in za prenos železnega križa. Le Hohenwart, Hoppe, oba župnika, Seenus, Schallhammer in Vierthaler z vodniki so nadaljevali pot proti Malemu Kleku. Zadnji trije so se podali te do njegovega vznožja, ker se jim je zdeta nadaljnja pot prenevarna, Vierthalerju in Schallhammerju pa se je poleg tega še mudilo nazaj v Salzburg. Ostali štirje so s pomočjo vodnikov in treh vrvi, ki so bile pritrjene na strmem pobočju Malega Kleka, priplezali nanj. Župnik Orrasch je plezal enakomerno počasi in je bil zato prvi na vrhu, medtem ko so drugi izmenoma hiteli in počivali, zato so tudi počasneje napredovali.
Ko so končno stali na vrhu, so bili ponosni in srečni, da so prišli tako daleč in tako visoko. Naprej jih ni mikalo, raje so opazovali štiri prvopristopnike, med katerimi sta
Nesreća vlakov na Zugspitze
Človeški faktor je krivec za hudo železniško nesrečo pod goro Zugspitze s 64 ranjenimi. Policija in državno tožilstvo lahko po preiskavah izločita tehnične napake. S hitrostjo po 40 kilometrov na uro sta se na letošnjo binkoštno soboto pri vhodu v enotirni predor Katzen stein čelno zaletela dva belo-modra električna vlaka podjetja Zugspitzbahn AG. »Nenadoma sem zaslišal pok,« se spominja Miin-chenčan Hans Gründet ki se je ta dan odpravil na sprehod okoli jezera Eib ob vznožju Zugspitze. Potem je vsenaokrog nastala zmeda: »Potrgalo je vse sedeže, police za prtljago so visele s stropov, vsi ljudje so ležali na tleh.« Neki poslovnež iz Erdinga je o nesreči po mobilnem telefonu obvestil policijo. Vlak, ki je peljal navzgor in ki je nekoliko pred tem odpeljal s postaje v Garmischu, je bil komaj dva kilometra na poti. S 65 potniki je bit polno zaseden, vsi razen dveh pa so bili poškodovani. Najhuje ranjeni so skoraj vsi dobili globoke rane in hude zlome kosti. Samo eden je bil do naslednjega dne v smrtni nevarnosti, strojevodja vlaka, ki je peljal navzgor. Bilje sam v svojem oddelku.
»Natančno je bilo čutiti, kako se vagoni pod pritiskom stiskajo. Potem se je naokrog razširita nekakšna megla, vsepovsod je bila kri,« se je spominjal Andreas Nolde. ki je bil tega dne enako kol drugi nemški, ameriški, japonski in južnoafriški turisti na poti na najvišjo goro Nemčije.
Josef Bader, ki je le nekaj metrov od nesreče
izkoriščal lep dan za spravilo sena, je okoli 10.50 zaslišal »močan pok«. Potem se je vse začelo zelo hitro odvijati. Komaj osem minut potem, ko so sprožili alarm, so na kraj nesreče prišli njegov sin Seppl in drugi gasilci iz Garmischa. Z reševalnim helikopterjem so najhuje poškodovane odpeljati v bolnišnici v Garmischu in Murnauu.
Nobenega dvoma ni: polno zasedeni vlak, ki je peljal navzgor, je odpeljal iz Garmischa po voznem redu, drugi viak pa ne bi smel biti na progi. »Ne vemo še, zakaj je odpeljal,« je nekaj dni po nesreči pojasnil predstavnik železnice na Zugspitze Peter Hlrt. Državno tožilstvo je seveda natančno pregledalo zapisovalec dogajanj med vožnjo in tonski zapis pogovorov med vožnjo. Železniški promet iz Garmischa na Zugspitze je spet stekel čez dva dni.
Po nesreči je bilo najpogostejše vprašanje, kdo je pravzaprav kriv zanjo. Po prvih izsledkih je krivec izključno človeški faktor, kajti kakršnokoli tehnično napako so takoj izključili. Na 70 let stari železnici, ki letno prepelje pol milijona potnikov in ki jo je neka angleška agencija s pridihom romantike imenovala »an old-style mountain railway«, ni bilo nobenih signalov, ki bi bili napačno vključeni aii ki bi jih strojevodja lahko spregledal.
Reševanje je bilo po policijskih poročilih težje, kot so si reševalci sprva mislili. V ozkem vhodu v predor sta se namreč oba vlaka dobesedno trdno zagozdila drug v drugega.
Zugspitze je z 2964 metri najvišja gora Nemčije in hkrati najvišje nemško smučišče
bila brata Sepp in Martin Klotz, kako skušajo sprožiti velikansko snežno opast: eden jo je s krampom od strani spodkopaval, ostali so ga držali z vrvjo na vrhu Kleka. Ko se je končno odlomila in se ob skalah razbila, je tako zagrmelo, da so to slišali celo v Heiligenblutu, od koder so v odgovor zadoneli možnarji. Po izjavi župnika Orrascha se je tesarjem iz skupine, ki je samozadovoljno počivala na Malem Kleku, posrečilo pregovoriti le župnika Franza Hautzendorferja iz Sv. Petra v Rangersdorfu, da jim je sledil na vrh Velikega Kleka. Nič ne vemo, kakšne strahove je prestal pri prečkanju grozljive škrbine; mogoče se sploh ne bi podal na to pot, če se ne bi bal razočarati svojih faranov, ki so ga z iskrenim navdušenjem vabili na sam najvišji vrh.
Na poti navzdol se je druščina ustavila v koči Hohenwarte, kamor sta medtem prišla še Salm in Schi egg, ki je tudi tu opravljal različne meritve. Navdušeno so čestitali zelo zadovoljnemu Salmu za uspelo odpravo in nazdravljali njemu In znanstvenemu svetu.
Okrepčani z vinom in kruhom so okoli druge ure začeli sestopati. Tu (nad Hohenwartkeesom) jim je prišet nasproti Stanič, ki po končanih jutranjih meritvah ni več zdržal v dolini. Hohenwart pravi: »Zelo žalosten je bil, ko je videl, da se vračamo z gore. Na vsak način se je hotel še isti dan povzpeti na Klek in le s težavo ga je profesor pregovoril, da se vme z nami v kočo. Tam mu je moral svečano obljubiti, da mu bo dovolil, da se bo naslednji dan povzpel na goro s tesarji, ki bodo postavili križ, in da bo tam opravljal barometrske in termometr-ske meritve.«
Vdati se je moral volji nadrejenih in zatajiti svojo gorečo željo, da bi še ta dan splezal na Klek, kar bi mu zlahka uspelo, kajti do vrha sta bili samo še dve uri hoda. V Salmovi koči je prišleke pričakovalo slavnostno kosilo. Miza se je spet šibila pod obilico dobrot. Gosposki planinci, utrujeni od naporov dneva, so se kmalu odpravili spat. Nekateri pa so le stežka prišli do zasluženega počitka, kajti močno višinsko sonce je terjalo svoj davek. Skoraj vsi, posebno pa tisti, ki si niso pokrili obraza s tančico - krem proti sončnim opeklinam in očal, ki bi ščitili pred ultravijoličnimi žarki, še ni bilo (Schultes je sicer priporočal uporabo očal z zelenimi stekli, a jih nihče iz odprave ni imel) - so dobili opekline. Najbolj sta trpela Schiegg in Orrasch, ki sta imeta čisto zabuhle obraze, zadnji pa tudi neznosne bolečine v očeh. Malo je manjkalo, da ni izgubil vida,
29. JULIJA: STANIČ NA VRHU PLEZA NA KOMARČO
Naslednjega dne so se štirje tesarji že pred sončnim vzhodom podali na Klek, da postavijo križ in strelovod, kar so že prejšnji dan prinesli na vrh. Ob štirih jim je sledil Stanič s številnimi inštrumenti in enim tesarjem-vod-nikom. Ob osmih je tudi on stal na vrhu. Schiegg, ki je pred Saimovo kočo opravljal primerjalne meritve in z daljnogledom opazoval dogodke na vrhu, poroča: »Lani prineseno komarčo, ki naj bi služila pri vzpe-308 njanju ter sestopanju skozi škrbino in ki je bila letos
zaradi obilnega snega nepotrebna, so zdaj po Stanigo-vem navodilu postavili na najvišjem mestu, na katerem je ležala še najmanj ena klaftra (okoli dva metra) zelo trdega snega,« Hohenwart nadaljuje: »Videli smo s pomočjo daljnogledov, kako je gospod Stanig plezal na to komarčo in ko smo ga po vrnitvi vprašali, zakaj je to napravil, je dejal, da zato, da lahko reče, da je bil višje, kakor je Klek visok in da ni bil nihče od prisotnih tako visoko.«
Nato pa Schiegg piše: »Na senčno stran (komarče) je zdaj obesil svoje instrumente in je na tem najvišjem do pred kratkim neosvojenem vršičku Velikega Kleka 29. julija 1800 ob pol devetih prvi opravljal meritve z barometrom, termometrom in higrometrom.« Te je ponavljal vsakih 20 do 30 minut vse do 11,40 ure. Ob 11. uri je stal železni križ, kar so iz doline pozdravili s streli iz možnarja.
Ko je Stanič z niveliranjem libele ugotovil, da je Wiesbachhorn nižji od Kleka, je napolnil štiri steklene cilindre z zrakom s Kleka za poznejšo analizo njegove čistosti ter pod križ pritrdil leseno omarico z barometrom in termometrom, ki naj bi služila poznejšim obiskovalcem. S tesarji in svojim i nšt rum enta rije m se je še pred bližajočo se nevihto srečno vrnil v Saimovo kočo. Tu so še hitro pokosili - Salm je tesarjem v zahvalo za njihov trud v skledo, iz katere so jedli cmoke, vrgel nekaj srebrnih kovancev -, nato pa so pohiteli nazaj v dolino. Namen odprave je bil dosežen: osvojili in izmerili so Veliki Klek. V Salzburg, kamor sta se vrnila 9. oziroma 10. avgusta, je Schiegg iz podatkov, ki sta jih zabeležila s Staničem, izračunal višino Velikega Kleka na 11.988 pariških čevljev (po Juriju Vegi je en pariški čevelj 0,3248 metra), to je 3894 metrov, kar je le 96 metrov več od dejanske višine 3798 metrov, izmerjene z današnjimi inštrumenti. To je bil za tiste čase prav izvrsten rezultat.
O KRONISTIH, PLANINCIH IN STANIČU
Vest o dokončnem uspehu in neverjetnem dosežku Salmove znanstvene odprave, o zmagi nad visokim ledenim vršacem, se je hitro razširila, K temu so veliko pripomogli štirje udeleženci: Hoppe, Schiegg in Vierthaler so neposredno po odpravi objavili svoje dnevnike, zadnji ga je ponatisnil v obširnejši obliki leta 1816, Hohenwart pa leta 1804 skupaj z opisom tretje in zadnje Salmove odprave, s katero se je tudi on končno povzpel na vrh. Ti članki so med sodobniki širili slavo o odpravi ter njenem organizatorju in mecenu, škofu Salmu, ki je zanjo zapravil večino svojega zasebnega premoženja, Bili so skoraj dve stoletji edini vir neprecenljivih informacij o prvem pristopu na Veliki Klek, medtem ko je Orraschev rokopis ležal v Salmovem družinskem arhivu v Brnu, dokler ga ni tam odkrila dr. Klemunova. V kratkem bo izšel neokrnjen in komentiran v njeni monografiji o odpravah na Klek 1799-1800, Salmova odprava je bila v očeh udeležencev in vsega učenega sveta vrti un ski znanstveni, nikakor pa ne alpinistični dosežek. Hoja v gore je bila neke vrste nujno zlo, ker brez nje niso mogli opraviti meritev v višinah.
LITERATURA
Zato je bilo tudi precej vseeno, kdo in kdaj je prišel prav na vrh. Salm je bil popolnoma zadovoljen s tem, da ni prišel višje od Hohenwarte.
Učenjaki so bili takrat bolj strahopetne narave. Schieg-gu so morali vodniki večkrat dajati pogum, daje prečkal nevarna mesta, in zelo prav mu je bilo, da je šel Stanič namesto njega na vrh. Hoppe je prostodušno priznal, da se samo zato ni vrnil v kočo Hohenwarte, temveč je šel naprej na Mali Klek, ker so bili samo v tej smeri na voljo vodniki. Vierthaler je bil tak bojazljivec, da je potreboval pomoč celo dveh vodnikov. Hohenwart, eden izmed najbolj veščih planincev iz odprave, piše: »Vsak je imel svojega vodnika in spremljevalca in nikomur ne svetujem, pa naj bo še tako izurjen plezalec (Bergklette rer), da se loti Kleka brez vodnikov. Pod vodstvom teh sposobnih vodnikov se ne bojiš skoraj nobene nevarnosti, če se njihovemu vodstvu popolnoma zaupaš.«
Tiste, ki so prišli na vrh Malega Kleka, ni mikalo dalje. Hautzendorfer je moral na vrh, ker ga njegovi farani niso pustili pri miru. Edini, ki je gorel od želje priti na vrh, biti višje od drugih, je bil Stanič. Prepričana sem, da ga Schiegg zaradi skrbi za njegovo življenje ni pustil Iti samega na vrh, ker bi se po njegovem brez vodnika podajal v smrtno nevarnost. Niti sanjalo se mu ni, da Stanič pomoči ni potreboval, da se je v gorah počutil tako kot riba v vodi. Žal sta Schieggova bojazljivost in skrb, ki je bila sicer dobro mišljena, krivi, da Staniča ne moremo šteti med prvopristopnike. Splošno priznano pa je, da je bil prvi turist, ki se je povzpel na vrh Velikega Kleka,
Nihče od udeležencev odprave razen Staniča ni bil gornik. Res je, da so bili skoraj vsi gospodje navajeni dolgih pešpoti z botaničnih, geoloških in drugih znanstvenih izletov, a te poti so jih vodile po manj napornem terenu, po dolinah in hribovju, ki se ne da primerjati z visokogorskim. Celo tisti, ki so se imeli za plezalce, niso bili to v današnjem pomenu besede, kajti brez pomoči vodnikov si niso upali napraviti niti koraka. Pri visokogorskih podvigih so na strmih pobočjih težko dihali in se pri hoji vedno znova ustavljali, kar so pripisovali redkemu zraku. V resnici je bilo temu krivo pomanjkanje kondicije, ki so jo imeli le Stanič in kmetje-vodniki. Toda ti so se podajali v te nevarne višine samo zato, ker so bili za svoje delo plačani. Niti enemu od njih niti na kraj pameti ni prišlo, da bi sam iz lastnega veselja in nagiba plezal po gorah. Staniča pa je neka notranja sila gnala v gore. Bal se ni ne nevarnih prehodov, ne ostrih globokih škrbin in visokih strmih skal, ne vratolomnega plezanja; ravno nasprotno, izzivali so ga in mu bili v veselje. Želel se je povzpeli na vrhove, od tam uživati razgled na okoliške vršace in na pokrajino pod seboj, prosto vdihavati čist gorski zrak. Seveda je tudi on pridno meril višine gora, a po celotnem svojem pristopu do njih je bil gornik in s tem začetnik modernega alpinizma v Vzhodnih Alpah. O njem je pred kratkim izšla knjiga, ki jo je uredit Stanko Klinar.
Hacquet, B., 1783 (ponatis 1784): Mineralogischbotanische Lustreise, von dem Berg Terglou in Krain, zu dem Berg Glokner in Tyrol im Jahre 1779 und 81. -2. verenderte und vermehrte Auflage. Wien. Haffner, Dr. A.. 1999: Der Grossglockner im Jubile-umsjahr 2000. Alpenverein, št 6. Str. 7-13. Hohenwart, S. v. in Reiner, J.. 1792: Botanische Reisen nach einigen Oberkärnthner und benachbarten Alpen. 1. Theil. Klagenfurt.
Hohenwart, S. v., 1804: Tagebuch des Herrn Sigmund von Hohenwart, Generalvicars des Herrn Fürstbischofes von Gurk; geschrieben auf seiner Reise nach dem Glockner im Jahre 1800.
Poglavje v knjigi: J. A. Schultes, Reise auf den Glöckner, IL Theil. Wien. Str. 196-258. Hoppe, D. H., 1801: Glockner Reise: Bericht über meine diesjährige Alpenreise. Botanisches Taschenbuch, Band 23. Regensburg. Str. 154-166. Klemun, M.; 1993: Die ersten GlocknerbeSteigungen. Poglavje v katalogu k razstavi: Fran2 Xaver von Salm. Universitätsverlag Carinthia, Klagenfurt, Str. 116-132. Klemun, M., 2000 (v tisku): ... Mit Madame Sonne konferieren. Die G ross g lock nererste Speditionen 17991800.
Archiv des Landes Kärnten, Band 25. Klagenfurt. Klinar, S., 1999: V. Stanič, prvi alpinist Vzhodnih Alp. Planinski vestnik, št. 6. Ljubljana. Str. 246-251. Klinar, S. (uredn.), 2000: Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah. Nova in predelana izdaja knjige iz leta 1956. PZS, Ljubljana.
Peterlin-Neumaier, T., 1999: 200-letnica prvenstvenega vzpona. Valentin Stanič, turist, ki je prvi priplezal na najvišjo goro Nemčije. Planinski vestnik, št. 6. Ljubljana. Str. 242-246.
Saussure, H.-B.. 1779: Voyages dans les Alpes, Vol. I, Neuchatel.
Schiegg, U„ 1801: Schreiben des Hrn. Prof. Schiegg in Salzburg, an den Herausgeber über seine Reise auf den Berg Grossglokner, heil. Blut am 31. Juli 1800. Derselbe an den Herausgeber. Salzburg am Uten August 1800. Jahrbücher der Berg- und Hüttenkunde, Band V, Salzburg. Str. 417-432. Vega, G., 1800: Beytrag zur Französ. Mass- und Gewichts-Vergleichung, Monatliche Correspondenz zur Beförderung der Erd- und Himmelskunde. 1. Band. Gotha. Str. 460-477.
Vierthaler, F. M., 1816: Die Reise auf den Grossglockner. Poglavje v knjigi: Meine Wanderungen durch Salzburg. Berchtesgaden und Österreich, II. Theil. Wien. Str. 247-280.
Zoppoth, J., 1799: Tagebuch einer Reise auf den bis dahin unerstiegenen Berg Grossglockner im Jahre 1799. Jahrbücher der Berg- und Hüttenkunde, Band IV/2. Salzburg. Str. 161-224.	309
SOCIALNI IN MOTIVACIJSKI DEJAVNIKI GORNIŠTVA IN PORODNIŠTVA
ZAKAJ LJUDJE SPLOH HODIJO V GORE
CVETO PETEK
Na Fakulteti za šport sem med študijem opravil raziskovalno nalogo, katere namen je bil ugotoviti nekatere socialne in motivacijske dejavnike gorništva in pohodništva. V vzorec je bilo zajetih 700 naključno izbranih gornikov v Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah. Uporabili smo anketni vprašalnik, ki je spraševal po nekaterih socioloških karakteristikah gornikov, v drugem delu pa po motivih, zaradi katerih ljudje zahajajo v gore.
Po pregledu osnovnih statističnih podatkov ter povezav nekaterih socialnih in demografskih spremenljivk s posameznimi motivi za gorniško dejavnost je raziskava pokazala, da se v gore podajajo gorniki srednjih let, od katerih je še veliko nečlanov planinskega društva. Z gorništvo m in pohodništvom se ukvarjajo predvsem višje izobraženi ljudje, ki zahajajo v gore predvsem iz primestnih in mestnih središč. Glede na to, da bi moralo biti gorništvo vtkano v naš vzgojno-izobraževalni sistem, smo na tem področju storili premalo, da bi ga približali mladim ljudem, saj je odstotek mladih, ki zahajajo v gore, majhen. Vloga šole in gorniške organizacije pri popularizaciji gorništva ni zadostna. Večjo vlogo ima družina, ki močno vpliva na posameznika in s katero gorniki - poleg prijateljev - največ zahajajo v gore.
Veliko je motivov, zaradi katerih ljudje zahajajo v gore, zato so bili obdelani podrobneje. Nesporno je vodilno vlogo in s tem tudi prvo mesto dosegel estetski motiv (naravne lepote...). Sledita mu zdravstveni in socialni motiv, ki pomeni druženje, razvedrilo, sprostitev... Povezanost socialnih in demografskih spremenljivk s posameznimi motivi je pokazala, da na izbiro motivov vplivata tako spol in starost kot članstvo v planinskem društvu.
PREDMET IN PROBLEM TER NAMEN DELA
Slovenija je alpska dežela z zelo bogato alpsko kulturo. Del te kulture prav gotovo zajema tudi razvito gorništvo, Zato lahko trdimo, da je gorništvo del identitete slovenskega naroda, je del njegove psihološke podobe (Kristan, 1993).
O gomištvu je bilo do sedaj opravljenih več študij. Tudi ta študija je poskus, da s statističnim načinom-anketo pridobim določena spoznanja, ki bodo imela delno teoretičen, predvsem pa praktičen pomen organiziranja in navajanja na to vrsto dejavnosti v šolah ob sodelovanju družine kot primarne družbene skupine in okolja, v katerem otrok živi. Družina je tista, ki igra pri otrokovem razvoju zelo pomembno vlogo, saj s trajnimi odnosi in navadami oblikuje otrokovo osebnost zlasti na začetku njegove poti, mu približa naravo, da jo vzljubi in jo ima rad do konca življenja. Tudi šola s svojimi različnimi
Kamniško sedlo s Planjavo
športnimi dejavnostmi deluje na otroka, da pozitivno doživlja svoje telo, preko tega gradi pozitivno predstavo o sebi in si povečuje samozavest, kar je podlaga za uspešno nadaljnje zorenje. Zato je s takšno vzgojo potrebno pričeti čim prej.
Z višjo stopnjo civilizacije in z rastjo življenjske ravni istočasno naraščajo tudi nekateri negativni pojavi: slabšanje medsebojnih odnosov, življenje v naglici na robu zmogljivosti, izpostavljanje stresnim situacijam. Zato se vedno več staršev zaveda, da je šport tisti dejavnik, ki zelo pomembno vpliva na kakovost življenja.
CILJI PREUČEVANJA
V naši raziskavi smo postavili naslednje cilje:
1.	Ugotoviti starost, spol in izobrazbo ljudi, ki se ukvarjajo z gorništvom.
2.	Pomembnost posameznih motivov za gorniško dejavnost.
3.	Povezava nekaterih socialnih in demografskih spremenljivk med seboj.
4.	Povezave nekaterih socialnih in demografskih spremenljivk s posameznimi motivi za gorniško dejavnost.
METODE DELA
Pri zbiranju podatkov za kasnejšo obdelavo je bil uporabljen anketni list. Prvi del ankete naj bi podal nekatere socioioške karakteristike gornikov, dal odgovore o ukvarjanju z drugimi športnimi dejavnostmi ter odgovore o izobraževanju in teoretičnih informacijah, ki naj bi jih poznal vsak gornik.
Drugi del pa zajema motive, zaradi katerih ljudje zahajajo v gore. Anketa je bila anonimna, namenjena le za interno uporabo, zato v resničnost podatkov ne gre dvomiti.
Z raziskovalno nalogo sem ugotavljal pomembnost posameznih motivov za gorniško dejavnost v povezavi z nekaterimi socialno - demografskimi spremenljivkami. Moje področje delovanja oziroma razdeljevanja anketnih listov je zajemalo K am niš ko-Savinjske Alpe in Karavanke, V enajstih planinskih postojankah sem razdelil 700 anketnih listov. V Kamniško-Savinjskih Alpah so bile zajete naslednje postojanke: Koča v Grohotu, Fri-schaufov dom na Okrešlju, Kocbekov dom na Korošici, Koča na Kamniškem sedlu. Kranjska koča na Ledinah in Češka koča. V Karavankah pa: Dom na Zelenici, Boblekov dom, Koča na Dobrči, Dom na Kofcab in Prešernova koča na Stolu.
Anketne liste sem v mesecu septembru pobral. V obdelavi podatkov je bilo ugotovljeno, da je 622 vprašalnikov pravilno izpolnjenih, 78 pa ne. To pomeni, da je pravilno izpolnilo vprašalnik 88,85 odstotka anketirancev.
To je zelo visok odstotek in najverjetneje so vzrok natančna navodila, ki so jih dobili oskrbniki, in pripravljenost gornikov za sodelovanje v anketi. Podatki so bili obdelani na oddelku za računalniško obdelavo podatkov Inštituta za kineziologijo Fakultete za šport v Ljubljani.
RAZPRAVA
Po pregledu osnovnih statističnih podatkov, povezav nekaterih spremenljivk ter povezav socialnih in demografskih spremenljivk s posameznimi motivi za gorniško dejavnost sem ugotovil naslednje:
•	V gore se podajajo gorniki srednjih let. Če primerjamo obiskovalce gora po starosti, ugotovimo, da je kar 66,6 % anketirancev starejših od 30 let, mladih do 25. leta starosti pa je samo 22 %. V raziskavi, ki jo je opravil S. Burnik leta 1976, je bilo ugotovljeno, da v gore zahaja kar 53,1 % gornikov, starih do 25 let. Prioritetna naloga vseh zagovornikov gorništva mora biti, da se zamislijo in storijo vse, da v svoje vrste privabijo čim več mladih ljudi - potencialnih obiskovalcev gora v prihodnosti,
•	Veliko število gornikov obiskuje gore, od teh je 40,2 % nečlanov PD. Članstvo v PD pomeni pripadnost neki organizaciji. Biti član ne pomeni obveznosti, temveč prednost, ki jo lahko izkoristimo - popusti pri plačevanju nočitev Ker člani PD pogosteje zahajajo v gore, v gorah tudi večkrat prenočijo. Ugotovljeno je: večje ko je število dni, ki ga gorniki preživijo v gorah, višji je odstotek članov in manjši odstotek nečlanov PD.
Manjše ko je število dni, ki ga gorniki preživijo v gorah, višji je odstotek nečlanov PD.
•	Z gorništvom in pohodništvom se ukvarjajo predvsem višje izobraženi ljudje. Ugotovljeno je bilo, da ima kar 68,3% anketirancev najmanj srednjo izobrazbo. Trendi izobraževanja so vedno višji, saj je vedno več ljudi s srednjo in višjo izobrazbo. In ravno to so ljudje, ki gore potrebujejo za kompenzacijo, za zdravje, da se umaknejo v svet tišine in miru.
•	Z gorništvom se ukvarjajo ljudje, ki ocenjujejo svoje materialne razmere za dobre oziroma zelo dobre. Kar 90,5% anketirancev je ocenilo svoje materialne razmere z oceno od 5 do 10. Sklepamo lahko, da je gorništvo vse bolj domena ljudi, ki imajo urejen socialni status (dobra služba, zagotovljene osnovne materialne dobrine), zato je tudi njihova ocena pri izbiri materialnih dobrin višja. Mislim, da pri ukvarjanju z gorništvom materialni pogoji ne igrajo bistvene vloge, pomembnejše je ozaveščanje in propagiranje gorništva.
•	Vloga šole in planinske organizacije pri popularizaciji gorništva ni velika. Ugotovljeno je bilo, da je kar 42,6 % anketirancev, ki z gorništvom niso bili seznanjeni v šoli ali preko PD. Glede na to, da je gorništvo integralni del identitete slovenskega naroda, da je vtkano v naš vz-gojno-izobraževalni sistem, smo na tem področju storili premalo, da bi gorništvo približali mladim ljudem, ki so potencialni obiskovalci gorâ in kasnejši propagatorji gorništva. To pomeni, da je treba mladega človeka že
Pogled iz Robanovega kota na Ojstrico
zelo zgodaj seznanili z osnovnimi gorniškimi dejavnostmi, da bi lahko oblikoval kulturen in spoštljiv odnos do narave, da bi jo vzljubil in se ji zapisa! za vse življenje. « Gorniki najraje oziroma najpogosteje zahajajo v gore s prijatelji ali z družino. Na začetku naše življenjske poti nas v gore spremljajo starši, vzgojitelji-ce, učitelji-ce. vodniki Planinske zveze itd. Starši imajo pomembno vlogo v otrokovem razvoju, ker s trajnimi in intimnimi odnosi oblikujejo otrokovo osebnost, posebno v predšolskem obdobju Vpliv staršev je zelo velik, tako da ga otrok sprejme vase. Z estetskim doživljanjem narave se izoblikuje tudi kulturen odnos do nje. Kdor se bo zgodaj zapisal goram, bo to dejavnost ljubil do konca življenja. Tudi če primerjamo gorništvo z drugimi športi, vidimo, da se največ ljudi navduši za določeno dejavnost preko prijateljev. V raziskavi se je kar 70,2 % anketirancev odločilo za ti dve možnosti.
•	Pravih gornikov, ki zahajajo v gore, ni malo, iz raziskave je razvidno, da se kar 44,9 % anketirancev zadržujejo v gorah več kot 15 dni v letu. kar 30,1 % pa je takih, ki hodijo več kot 7 ur na dan
•	Vsak gornik potrebuje teoretične informacije o varni hoji in o nevarnostih v gorah. Prav gotovo so gore nevarne, o tem ni dvoma. Če bi želeli podrobneje analizirati vprašanje nevarnosti v gorah, bi morali razčleniti različne nesreče, poiskati vzroke zanje itd. Šele na podlagi podrobne razčlenitve bi lahko objektivno oceni-
312 li, v kolikšni meri je gorništvo resnično nevarno. Ker pa
je gorništvo vtkano v naš vzgojno-izobraževalni proces, je največje poslanstvo šolske športne vzgoje odpravljanje gorniške nepismenosti s tem, da poskrbimo za ustrezno gorniško vzgojo. Tudi slovenska gorniška organizacija ima svoj lasten izobraževalni sistem (planinske šole, šolanje vodnikov, mentorjev, alpinistične šole), ki deluje na različnih ravneh. Le z izobraževanjem in informiranjem vseh, ki zahajajo v gore, lahko preprečimo, da bo nesreč manj. Zato se v tej anketi kar 98,4 % anketirancev strinja z ugotovitvijo, da je potrebno poznati določene informacije o varni hoji in o nevarnostih v gorah.
•	Število samohodcev, ki so člani PD, je veliko. Pri povezavi članov in nečlanov PD z družbo, s katero zahajajo gorniki v gore, je odstotek samohodcev, ki so člani PD, zelo visok, kar 82,4% (anketirancev je 79,4 %, anketirank pa 20,6 %). Vzroki in motivi, da gorniki sami zahajajo v gore, so lahko različni: življenje v naglici na robu zmogljivosti, želja po samopotrjevanju, umik v svet tišine in miru, plezanje po nenadelanih poteh itd. Nevarnosti, ki jih v gorah ni malo, se pri samohodcih še povečujejo, saj jim v primeru nesreče največkrat ne more nihče pomagati (Strojin, 1999).
•	Lastna ocena zdravstvenega stanja anketirancev je dobra. Najbolj pogosta ocena trenutnega zdravstvenega stanja je dobra, zelo dobra in odlična. Po primerjavi podatkov je bilo ugotovljeno, daje kar 80 % gornikov, ki hodijo na dan več kot štiri ure. Iz tega sklepamo, da so fizično dobro pripravljeni in v dobrem zdravstvenem stanju.
•	Motivi za gorniško dejavnost so bili široko zastavljeni. Prvi motiv zaradi naravnih lepot in pristnejšega stika z naravo, ki ga lahko imenujemo tudi estetski motiv, je vodilni v razporeditvi. Z izbiro tega motiva so gorniki potrdili resnico, ki pravi, da je lepota v očeh tistega, ki opazuje. Nekateri prisegajo na estetsko lepoto narave, drugi pa so usmerjeni v osebno svobodo, da lahko neobremenjeno izbirajo svoje cilje in poti. Tretji zopet prisegajo na lepoto gora.
Zdravstveni razlogi so tisti motiv, kateremu so anketiranci namenili drugo mesto med motivi. Sledi mu motiv umik iz vsakodnevnih službenih, družinskih in drugih obremenitev v svet tišine in miru. Četrto mesto je dosegel motiv družbe. Danes je skupina ljudi najbolj izražena organizacijska oblika v gorah. Oblike družbe so lahko prijateljske, družinske, srečanje dveh skupin, izlet planinskega društva itd. Na petem mestu je motiv, ki govori o zmagi človekove volje: uživam, da kljub naporom, z voljo in lastnimi silami premagam veliko razdaljo in višino. Sledi motiv zaradi plezanja po nenadelanih poteh. Ostali motivi so slabše zastopani. Omeniti velja motiv poklicne dolžnosti, za katerega se je odločilo zelo malo anketirancev (nihče ga ni postavil kot vodilni motiv na prvo mesto). Samo trije anketiranci so se odločili, da v gore ne bodo več zahajali.
•	Pri povezavi nekaterih socialnih in demografskih spremenljivk s posameznimi motivi za gorniško dejavnost je bilo ugotovljeno naslednje:
Skoraj vsi motivi, ki so jih izbrali anketiranci, govorijo v
prid članom PD, kajti določeni motivi dosegajo visoka razmerja. Iz tega lahko sklepamo, da ima članstvo v PD velik vpliv na izbiro motivov. Ugotovljeno je bilo. da člani PD radi zahajajo v gore, ker poznajo različne pristope, imajo zaradi tega več izkušenj, obiskujejo gore tudi po nenadelanih poteh.
Pri povezavi spola z motivi ugotovimo, da so nevarnosti, izpostavljanja, samopotrditev veliko pomembnejši anketirancem kot anketi ran kam, zato je tudi več moških samohodcev. Za ženske pa lahko sklepamo, da so v gorah manj samostojne, ne uživajo v nevarnostih, v gore hodijo organizirano. Zaradi večje obremenitve pri vzgoji in dela v družini se rade umaknejo v svet tišine in miru, v gore.
V starostni skupini do 15 let je največ anketirancev izbralo četrti motiv - zbiranje žigov za transverzalo - kot vodilni motiv v svoji skupini. Zaradi tega lahko sklepamo, da tudi šola s svojimi aktivnostmi na področju gorništva in pohodništva (izleti, Ciciban-planinec...) prispeva svoj delež pri vzgoji mladih gornikov. Starostna skupina nad 60 let zahaja v gore predvsem zaradi zdravja, saj je v svoji skupini temu motivu namenila vodilno vlogo.
Prispevek končujem z mislijo dr. Toneta Strojina, ki je
zapisai: »Vsak nosi svojo resnico o gorništvu v sebi.«
LITERATURA
1.	Burnik, S. (1976). Nekateri socialni in motivacijski dejavniki pianinarjenja. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport.
2.	Dobnik, J., Jordan, B, Raztresen, M., Salberger. M., Šegula, P., Škarja, T., Škerbinek, D., Vengust, B„ Vogelnik, F. (1922). Stoletje v gorah. Ljubljana: Cankarjeva založba.
3.	Ficko, P. (1982). Kamniške in Savinjske Alpe. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije.
4.	Klinar, S. (1991). Sto slovenskih vrhov (str. 136139), Ljubljana: Prešernova družba.
5.	Kristan, S. (1987). Delež OŠ pri usmerjanju in navduševanju učencev za izletniško in planinsko delovanje. Ljubljana: Fakulteta za šport,
6.	Kristan, S. (1993). V gore... izletništvo, pohodništvo, gorništvo. Radovljica: Didakta.
7.	Kristan, S. (1993), Koliko je gorništvo res nevarno? Šport, (1/2) 24-25.
S Kristan, S. (1997). Športni program zlati sonček. Ljubljana: Zavod za šport Slovenije.
9.	Kristan, S. (1997). Kako izdelam diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport.
10.	Kristan, S. (1998). Šola v naravi. Radovljica: Didakta,
11 Ledinek, D, (2000). Nekateri socialni in motivacijski dejavniki gorništva in pohodništva. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport.
12.	Petrovič, K., Doupana, M. (1996). Sociologija športa. Ljubljana: Fakulteta za šport
13,	Petrovič, K„ Ambrožič, A., Sila, B., Doupona,
M. (1997). Športnorekreativna dejavnost v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport.
14.	Strojin, T. (1987). Oris zgodovine planinstva. Ljubljana: Planinska zveza Slovenje
15.	Strojin, T. (1995). Odgovornost in etika v gorah. Radovljica: Didakta.
16.	Strojin, T. (1999). Gorništvo. Ljubljana: Tuma.
17.	Tuma, H. (1930). Pomen in razvoj alpinizma. Ljubljana.
18.	Tuša k, M., in M. (1997). Psihologija športa. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
19.	Tušak, M. (1999). Motivacija in šport. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
20.	Zakšek, T. (2000). Nekateri socialni in motivacijski dejavniki gorništva in pohodništva. Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za šport
Na Kumu zberemo se vsako leto
---—L
VINKO HROVATIČ______
Na Kumu zberemo se vsako leto v avgustu, ko je praznik svete Neže, saj mnoge od nekod zaveza veže, svetnico videti v novost odeto.
V planinskem raju takrat vsak postreže z besedo dobro, z željami prežeto, da v mislih mu na to daritev sveto v tegobah dnevnih, težkih vse odleže.
Kaj, tudi ti prišel si sem ves plašni, ko davno si zapustil svete prage, da tu sedaj boš pri daritvi mašni?
Oja! Zdaj tu sem našel svoje drage in čuj me, kaj ti rečem dan današnji: naj s tabo bom, vesel sem tvoje zmage.
Jutro pod Kočno
VERONIKA VILTUŽNIK
Mesečina spreminja se v jutranjo zarjo, nad grebeni gora oblak leno tava, nad Kočno prepadno sonce zašije, z vrha se barva škrlatna razlije.
Skoz macesne in smreke prameni svetlobe, ki drobijo roso kot bisere v soncu, prepadi poban/ani s temno so senco, pod skalami v sedlu stoji Češka koča.
V majskem se jutru prebuja narava, napita je z roso vsa gorska planjava, vse tiho počiva še - spava.
DEJAVNIKI, Ki JIH PRI UREJANJU PROSTORA NI MOGOČE SPREGLEDATI
PLANINSTVO IN TURIZEM V GORAH
DR. JANEZ DUHOVNIK
Turistična zveza Slovenije in Ministrstvo za okolje in prostor - Urad za prostorsko planiranje sta letošnjega 30. maja v Ljubljani pripravila posvetovanje Prosti čas, rekreacija, turizem in upravljanje s prostorom. Na posvetu, ki se je začel z uvodnim predavanjem dr, Matjaža Jeršiča s Filozofske fakultete v Ljubljani, so kot poročevalci sodelovali še predstavniki obeh organizatorjev, Lovske zveze, Ribiške zveze, Triglavskega narodnega parka, Urbanističnega inštituta. Združenja slovenskih Žičničarjev in Planinske zveze. Avtor tega prispevka se je posveta udeležil kot podpredsednik Planinske zveze Slovenije, ki ima na skrbi področje Koče, pota in gorsko vodništvo. Za posvet je pripravil prispevek, ki ga nekoliko prirejenega objavljamo. (Op. ur.)
PLANINSTVO IN GORSKI PROSTOR
Prispevek obravnava soodvisnost urejanja prostora in gorskega turizma v Sloveniji. Omejen je na tisti del gorskega turizma, ki je povezan z dejavnostjo Planinske zveze Slovenije (PZS), planinskih društev (PD), članov PD in drugih, ki gore obiskujejo kot planinci, pohodniki in gorniki, alpinisti in plezalci ter turni in alpinistični smučarji, v nadaljevanju bom vse navedene imenoval planince, njihovo dejavnost pa planinstvo. Prispevek se nanaša na vplive zaradi občasne navzočnosti planincev v gorskem prostoru in na vplive planinskih koč in poti. Ne nanaša se na visokogorske smučarske centre, glede katerih planinci pričakujemo, da se ne bodo več bistveno širili. Kot gorski prostor štejem predvsem peš dostopna območja v gričevju in sredogorju ter celotno visokogorje. Kljub velikim razlikam imajo ta območja pri obravnavi vprašanj, na katera se nanaša ta prispevek, marsikaj skupnega.
VARSTVO OKOLJA JE STALNA SKRB PLANINCEV
Planinska organizacija je od svojega nastanka naprej stalno skrbela tudi za »grajeno- okolje v gorskem svetu. Na razpored planinskih koč in potov ter njihovih zmogljivosti so poleg gorskih ciljev močno vplivale tudi geopolitične razmere v preteklosti. Zato koče in pota niso do podrobnosti domišljen in brezhibno delujoč sistem. Prej bi jih lahko šteli za dediščino, ki jo je vredno ohranjati prav zaradi nekaterih za sedanje čase nelogičnih lastnosti, zaradi katerih je še bolj zanimiva. Koče ob vršiški cesti na gorenjski strani so, na primer, na krajih nekdanjih vojaških in obmejnih objektov. Predvsem s prvo svetovno vojno so povezane številne poti na Bovškem in Tolminskem. Obstajajo številne vezne poti (transverzale), ki predstavljajo vab ji ve cilje za številne planince. Del teh poti je navezan tudi na mednarodne poti, za še eno mednarodno povezavo pa se 314 pravkar dogovarjamo.
Kljub omenjenim nepopolnostim mreže planinskih koč in poti smo se planinci v okviru PZS že v sedemdesetih letih odločili, da v visokogorju ne bomo več gradili novih koč in potov, ampak bomo le vzdrževali in izboljševali obstoječe. Ta odločitev je prispevala k temu, da so trenutno številne koče temeljito obnovljene, razen izjemoma pa nismo pretirano povečali njihovih zmogljivosti. V začetku devetdesetih let smo se zavedeli škodljivih vplivov koč na okolje in v preteklem desetletju smo te vplive pri nekaterih kočah bistveno zmanjšali. Pri tem smo dobili pomoč tudi v Franciji in Avstriji, trenutno pa izvajajo projekt v okviru programa Phare. Vseskozi smo pri tem dobivali sicer skromno, vendar pomembno pomoč slovenske države.
Zmanjšujemo porabo čiste vode, gradimo naprave za čiščenje odpadnih vodà, zmanjšujemo hrup in smrad v okolici planinskih koč z zamenjavo die se Is ki h generatorjev s fotoelektričnimi celicami, omejujemo polete helikopterjev za oskrbo planinskih koč na stalne koridorje in sodelujemo pri zapiranju alpskih dolin za individualni promet z motornimi vozili. Prizadevamo si za tak način zapiranja cest, ki bo spodbujal obiske gora in preprečeval mešanje motornih vozil na makadamskih cestah s pešci, željnimi sprehodov po svežem in čistem gorskem zraku. Podpiramo omejitve letalskega prometa nad gorami in uvedbo prevozov po alpskih dolinah in gozdnih cestah z manjšimi avtobusi. Prizadevamo si za ureditev protiprašnih prevlek na cestah po alpskih dolinah, čeprav bi bile kasneje namenjene le javnemu prometu.
Parkiranje na začetku planinskih poti je skoraj povsod velik problem. Zato planinci podpiramo urejanje parkirnih prostorov na primernih krajih. Obnova železniškega prometa po nekdanjih prograh bi bila za nas idealna rešitev,
BLIŽNJICE SO EROZIJSKA ŽARIŠČA
Vse, kar počnemo pri obnovah koč in potov, skušamo delati tako kot v dolini. Lahko si je predstavljati, kaj to pomeni ob nedorečenih predpisih in zapletenih ter dolgotrajnih postopkih. Prizadevanja gradbene podkomisije pri Gospodarski komisiji PZS, ki že desetletja prepričuje vse planinske graditelje, da je v skladu s predpisi dobro pripravljena in hitro izvedena gradnja najcenejša, niso vedno uspešna. Pogosto pa se tudi izkaže, da za dolino predvidenih predpisov v gorah ni mogoče smiselno uporabiti.
Po osamosvojitvi in spremembi družbenega sistema so se začele pojavljati številne težave v zvezi s planinskimi potmi, ki pogosto potekajo po zasebnih zemljiščih. Zato je Komisija za pota pri PZS sprožila postopek za pripravo zakona o planinskih poteh in njihovih oznakah. Podoben zakon je veljal že v Dravski banovini. Komisija za pota se zaveda, da so planinske poti, zlasti pa bližnjice, erozijska žarišča, ki jih bo potrebno čimprej odpraviti. Prve sanacije bližnjic že izvajajo.
Planincem so na voljo številni planinski in plezalni vodniki (knjige) in planinski zemljevidi z vrisanimi označenimi potmi različnih težavnosti, ki jih izdaja Planinska založba pri PZS in drugi. Le nekaj knjig pa je na voljo tudi v tujih jezikih. Med njimi je precej takih, za katere so poskrbele tuje založbe. Del vsebine v vseh publikacijah je namenjen tudi vzgoji bralcev na področju varstva okolja.
Sedaj veljavni predpisi za gostinsko dejavnost ponujajo visokogorskim kočam nekaj olajšav pri obratovanju. Upoštevati morajo poseben pravilnik, ki so ga sprejeli znotraj PZS, priznavajo pa ga tudi oblasti. Te olajšave so sad sodelovanja PZS pri pripravi teh predpisov. Za tiste koče, ki stoje v sredogorju in gričevnatem svetu in so dostopne z motornimi vozili, veljajo običajni predpisi.
PZS je v lanskem letu pričela usposabljati oskrbnike planinskih koč. Tečaj traja en teden. Vsi, ki uspešno opravijo preizkus znanja, dobe posebno potrdilo, ki bo v skladu s predpisi PZS postopno postalo pogoj za opravljanje tega dela. Vsebina tečaja zajema tudi varstvo okolja in ukrepe, s katerimi čimbolj zmanjšamo škodljive vplive planinskih koč na okolje. Računamo, da bodo postopno uveljavljene take oblike upravljanja planinskih koč, kakršne so v navadi v drugih alpskih državah. Oskrbniki koč bodo predvidoma postali najpomembnejši spodbujevalci povezovanja planinstva in turizma.
PRISPEVEK VODNIKOV K OKOLJSKI OZAVEŠČENOSTI
Za slovenski gorski svet je značilno, da vanj zahajajo številni planinci predvsem na območjih najbolj privlačnih gorskih ciljev in v konicah poletne turistine sezone. Planinci prihajajo najpogosteje iz Slovenije in iz sosednjih ter bližnjih držav, le malo planincev prihaja iz bolj oddaljenih držav. Sicer pa gorski svet sameva in v njem so številne neizkoriščene možnosti. Te bi lahko s tesnejšim povezovanjem turizma in planinstva primerno izkoristili.
Večina planincev hodi v gore v majhnih skupinah ali posamezno. V gore zahajajo v krogu družine ali skupnih znancev. Veliko planincev v gore zahaja v okviru izletov, ki jih prirejajo planinska društva pod vodstvom prostovoljnih vodnikov PZS. Nekaj planincev pripeljejo v naše gore tuji gorski vodniki, čedalje več pa tudi slovenski gorski vodniki.
Planinska društva namenjajo v planinskih šolah za mladino in odrasle pomembne dele vsebin varstvu okolja. Člani planinske organizacije se tega vprašanja močno zavedajo. Posledice bodo postopno vidne tudi v drugih okoljih, kjer žive planinci. Vsi prostovoljni vodniki PZS se med usposabljanjem spoznajo s problematiko varstva okolja in njihova najpomembnejša vloga je vzgoja svojih varovancev na tem področju. Posledice so vidne. Na planinskih poteh skoraj ni najti odpadkov, ki bi tam ostajali za planinci, ki so se za hojo v gore usposabljali v planinskih društvih.
Predlog PZS in Savinjskemu meddruštvenemu odboru_
Predstavniki enega izmed planinskih društev, Planinskega društva Zabukovica, ki ga je Martin Aubreht ob stoletnici SPD imenoval za neposrednega naslednika Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva, predlagamo, da bi ob otvoritvi Pavličevega sedla na zgradbi, ki bo na sedlu, vzidali spominsko ploščo Savinjski podružnici SPD, Franu Kocbeku, dr. Johannesu Frischautu in Janezu Piskerniku, ki SO že v 19, in v začetku 20. stoletja načrtovali cesto iz Logarske doline na Koroško. Dr. Frischauf in Kocbek, načelnik SP SPD, sta bila pr-vobranitelja za cesto v Solčavo, naprej v Logarsko dolino in še čez Vrh v Železno Kaplo. Gradnja ceste v Solčavo in naprej v Železno Kaplo je zaradi I. svetovne vojne in državne meje odpadla. Cesto v Logarsko dolino so zgradili leta 1922, cesto na Koroško pa so odprli letos, po 100 letih prizadevanja zanjo! S spominom na Janeza Piskernika se bomo spomnili vseh tistih domačinov, ki so urejali planinska pota in pomagali, da je ta predel ostai slovenski. Vrnimo se k cesti na Koroško! Že leta 1898 je profesor Frischauf preštudiral traso proti Koroški, ki si jo je zamislil Piskernik. Piskernikje bil rojen na Koroškem in je poznal ta predel, Prof. Fri-
schauf je napravi! natančne meritve na trasi proti Pavličevemu sedlu in še na nekaterih drugih trasah. Napravil je posebno študijo.
Leta 1912 (po nekaterih podatkih leta 1910) je bila na terenu posebna komisija, ki je preučevala dva predloga. Korošci so bili za cesto čez Pastirkovo sedlo neposredno v Kaplo. Obnovili bi staro vozno pot, ki je nekdaj vodila preko tega sedla. Savinjčani pa so žele-fi, da bi cesto gradili čez Pavličevo sedlo in bi se v Beli združila s cesto Jezerski vrh-Železna Kapla. Danes imamo cesto čez Pavličevo sedlo, gre po Lesnikovi cesti in se pred Belo priključi cesti Jezerski vrh-Železna Kapla.
Zgodovina nas uči, da so prizadevanja za ceste že zelo stara in da so bili prebivalci Zgornje Savinjske doline že velikokrat razočarani. V časopisih smo prebrali, da so prizadevanja stara 30 let; ali je res tako? Ob otvoritvi plošče se bomo spomnili 70-letnice smrti Frana Kocbeka (Gornji Grad, 7. 8.1930), spomnili se bomo dr, Johannesa Frischaula, graškega profesorja, borca za slovenske Savinjske Alpe, velikega ljubitelja alp, savinjskega Kugyja Spomnili se bomo domačinov, ki so v boju za slovenstvo stali v prvih vrstah in očuvali, kot so oni dejali, Solčavske Alpe slovenske.
Franc Jelovnik
Gorski vodniki so svojo poklicno dejavnost začeli intenzivneje razvijati leta 1993. Od lanskega avgusta to dejavnost ureja Zakon o gorskih vodnikih, februarja letos pa se je Združenje gorskih vodnikov, ki je bilo ustanovljeno kot društvo, preoblikovalo v poklicno združenje, ki deluje kot druge poklicne zbornice. Za dejavnost gorskih vodnikov je pristojno Ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem, s katerim dobro sodelujemo Potrdilo o opravljenih izpitih za gorskega vodnika je javna listina. Najpomembneje je, da za usposabljanje novih gorskih vodnikov dei sredstev na podlagi določb Zakona o gorskih vodnikih prispeva država. Trenutno se za gorske vodnike usposablja 25 kandidatov. Tudi pri usposabljanju gorskih vodnikov je varstvo okolja pomemben del vsebine tečajev. Štejemo, da gorski vodniki, ki imajo pogosto opravka z neukimi obiskovalci gora, veliko prispevajo k njihovi okoljevarstveni vzgoji.
Komisija za varstvo narave pri PZS je v preteklosti veliko prispevala k vsestranski vzgoji planincev z izdajo več zgibank z o kolje varstven o vsebino.
PLANINSKE KOČE IN POTI ZA TURISTE
Slovenski gorski svet ima kljub sorazmerni majhnosti še precej možnosti za razvoj gorskega turizma. Območja zunaj okolice najbolj privlačnih in vabljivih gorskih ciljev ter vsa območja zunaj poletnih sezonskih konic lahko ob primerno vzgojenih obiskovalcih prenesejo bistveno večji obisk od sedanjega. Planinske koče in poti omogočajo ob smotrnem izkoriščanju tudi večjemu številu obiskovalcev doživeti vse tisto, kar ljudi privablja v gore Številni zgledi v svetu nas o tem zlahka prepričajo. Zato bo PZS nadaljevala okoljsko sanacijo planinskih koč in poti, pri čemer pričakuje izdatnejšo pomoč države. Veliko je neizkoriščenih možnosti za razvoj popotni-škega in trekinškega turizma, za katerega vlada v svetu veliko zanimanje. Skoraj v celoti so neizkoriščene možnosti, ki jih ponuja sodelovanje turističnega gospodarstva v dolinah pod gorami in planinskih društev, ki upravljajo planinske koče.	\
Muzej ekstremnih vzponov
Reinhold Messner, 55-letni južnotirolski in svetovno najbolj znani alpinist, si je uresničil življenjsko željo. Na višini 2180 metrov na gori Aflonte Rite'v bližini se vemo italijanske ga mesta Belluno nastaja pod njegovim vodstvom najvišji gorniški muzej v Evropi. Od pomladi leta 2002 si bodo obiskovalci z nekdanje utrdbe v kamenju s pogledom preko Dolomitov lahko ogledali še kaj drugega. Kot posebna atrakcija tega muzeja naj bi bili predstavljeni objekti, ki jih je Messner zbral na svojih odpravah na vrhove vseh osemtisočakov. Stroški za gradnjo in ureditev »mednarodnega gorniškega muzeja« bodo znašali približno šest milijonov mark.
Premalo je tudi prostorov za taborjenje, ki so okolju neprimerno manj škodljivi kot drugi stalni turistični objekti. Ti bi zaradi tesne povezanosti turizma in gospodarstva v primeru morebitnih gospodarskih kriz večjih razsežnosti nedvomno samevali in propadali, prazen prostor za taborjenje pa je v okolju najmanj moteč. Taborjenje je zlasti za mlade planince mnogo zanimivejše kot bivanje v kočah, zlasti, ker mora biti cenejše. Kdor je kot mlad taboril v gorah, se bo namreč vanje vračal tudi, ko bo odrasel.
Turisti se v slovenskem gorskem svetu zadržujejo krajši čas, ker jim večinoma ne ponujamo obiska naših gora peš, ampak le z avtobusi čez nekatere gorske prelaze ali pa si gore ogledujejo celo le od daleč. Dejavnosti, ki bi bile posledica primerne ponudbe, pripravljene v sodelovanju z vsemi, ki so usposobljeni in voljni sodelovati, so lahko brez škodljivih posledic za okolje.
Sodobni turisti so večinoma nagnjeni k aktivnemu preživljanju prostega časa. Redki so turisti, ki bi jih zanimalo štirinajstdnevno ukvarjanje z eno samo dejavnostjo, zlasti če se z njo tudi sicer ne ukvarjajo v prostem času. Take zanima čimbolj pisana ponudba, ki poleg klasičnih turističnih storitev in posebnih osebnih storitev, kot je vodenje po gorah, vsebuje tudi izposojo opreme.
SODELOVANJE VSEH PRIZADETIH__
Slovenski gorski svet z naravnim in grajenim okoljem (planinske koče in pota, drugi objekti) bo za obiskovalce zanimiv, če nam bo uspelo njegove posebnosti ohranjati čimbolj nespremenjene. Primerne so le take spremembe, ki zmanjšujejo vplive na naravno okolje. Uspešno urejanje gorskega prostora je mogoče le s sodelovanjem vseh prizadetih. Na novo se porajajoče dejavnosti ne smejo omejevati tradicionalnih, jih motiti ali jim celo škoditi. Tradicionalne dejavnosti, kot je na primer planinstvo, so namreč gorski svet v preteklosti odprle, mu dodale nove vrednote in ga naredile zanimivega tudi za druge dejavnosti. V prostorskih dokumentih je treba jasno določiti, kaj je v gorskem svetu prepovedano početi. Postopke za dovoljevanje posegov v prostor je treba skrajšati, vendar ne na račun vsebine, pač pa z zmanjšanjem formalnih zahtev na najnižjo možno mero. V predpisih je potrebno upoštevati posebnosti gorskega sveta.
Še naprej je treba spodbujati povezave med planinstvom in turizmom. Vnaprejšnje odklanjanje določenih dejavnosti, ne da bi bile dokazane škodljive posledice, ni primerno. Omejitve bodo potrebne šele, če se bo pokazalo, da gorski svet privablja preveč obiskovalcev. Pri snovanju predpisov za urejanje prostora bi morali opustiti naštevanje nedovoljenih dejavnosti, ki jih trenutno poznamo. Formulacije bi namreč morale biti povezane s škodljivostjo vplivov. Sicer pa je bistvenega pomena, da obiskovalci gorskega sveta sami sprevi-dijo, da so določene omejitve potrebne. To pa je mogoče doseči le z ustrezno vzgojo.
FILMSKI PREGLED K TRENUTNO AKTUALNI ALPINISTIČNI TEMI
PRENEVARNI SOLO VZPONI
NEVA MUŽ1Č
Filmski festival v Trentu se zdi nekaj tako pozitivnega, da se na njem lahko na kritični ravni vzpostavijo tudi problemi, za katere je jasno, da se bodo razrešili šele s tokom in v toku časa, ker zdaj za to enostavno še ni napočit trenutek; manjka namreč objektivna distanca. Ali je mogoče s pomočjo, recimo temu tako, nekaterih drobnih dogodkov sklepati, da se pod krinko molka in odmika vendarle pripravlja premik mejé alpinističnih podvigov navzgor oziroma premik v razmišljanju o tem? Do zdaj je bilo v zgodovini pač tako, da so se stvari najprej dogodile, potem pa je bilo potrebno dejanje še opredeliti in umestiti v antropološko-socialne okvire Za takšna dejanja je seveda potreben proces, ki se imenuje premagovanje strahu, ene od najelementarnejših arhetipskih reakcij na vse novo in neznano.
Kot vsak proces ima tudi ta začetek, vrh in konec, ki hkrati pomeni tudi začetek novega procesa. Dolžina procesa je odvisna od različnih dejavnikov, a tudi tu se čas sprememb krajša. Postmoderna, ki vzpostavlja in-dividualizem in subjektivizem kot osnovni pogled na stvari (in Slovenci sodimo naravnost vanjo), si pač ne more privoščiti dolgega zadrževanja enega samega subjektivnega pogleda, kar je lepo pokazal in dokazal tudi letošnji trentski filmski festival. Če so se na besednem polju vsi prisotni močno izogibali izgovarjanju posameznih imen in dejanj, pa so s fizičnim obnašanjem vse svoje besede v trenutku razvrednotili. Tako so, na primer, fotografije dogodkov kazale eno resnico, besedila in odločitve pa drugo. Nekatere avtorje in protagoniste filmov so, na primer, predstavljali na odru, drugih pa ne, čeprav so v Trentu bili. Tako je bil, na primer, v ospredju Everest in ne Anapurna, čeprav poteka prav zdaj obletnica prve osvojitve kakšnega osemtisočaka. Čeprav je bil ves čas očitno v ospredju slovenski alpinistični vzpon, pa je zmagal italijanski, še ožje, trentski. Lahko smo brali pravilnike žirij, razlaga njihovih ravnanj pa je bila popolnoma osebna (tudi v petčlanski žiriji je bil en sam alpinisti, Christophe Profit). Gibali smo se torej na športnem področju, kjer je menda potrebno popolno zaupanje v rezultat, dokler se ne dokaže drugače, že prvi dan pa je prišel udarec suma (Messner versus Maestri). Nagrade so sicer podprle izključno timsko delo, Messnerjev pregled prelomnih dogodkov v Himalaji pa se je končal s podporo solo vzponu (Daulagiri), ki je očitno najbližje ideji o sožitju med naravo in človekom (še posebno v ekološkem smislu), ki jo podpira Messner sam in je trenutno ena od vodilnih tem v Evropi in moto letošnjega EXPO. Tako je Potartec (podjetje za izdelavo oblačil in drugih potrebščin za bivanje v naravi) nastopil s promocijskim programom, v katerem so njegovi italijanski predstav-
Vedno boli drzna in vedno nevarnejše plezanje, ki ga poskušajo ujeti tudi na filmski trak: za film Big Stone je dobit letos v Trentu Valerio Folco Srebrni encijan za najboljši film italijanskega avtorja.
niki poudarjali sponzorsko podporo predvsem in zlasti navezam, v istem času pa se je njihov italijanski varovanec Simone Moro pripravljal na solo prečenje dveh himalajskih gigantov.
In ne nazadnje; čeprav se je še toliko govorilo proti (pre)nevarnemu solo plezanju, je v zraku visel poskus šerpe Sabuja Chirija. ki je prav kmalu po festivalu res postavil nov hitrostni rekord na najvišjo goro sveta. S tem je že odprl novo področje za strah: kaj bo namreč, ko se bodo šerpe pričeli resno ukvarjati z alpinizmom. Že zdaj se ve, da bodo uspehi drugih - vsaj na višini - v primerjavi z njihovimi redki.
Zatorej velja zaključiti, da smo lahko glede skorajšnjega mišljenjskega zasuka o alpinizmu optimisti. Ne le, da ima vsaka akcija svojo reakcijo, ampak prav ta reakcija vsako akcijo šele vzpostavlja kot takšno. Čim večja je reakcija, tem večja je očitno bila akcija. Sta pa v vzročno posledičnem sožitju, če to hočemo priznati ali ne. Obotavljanje v tem smislu pomeni le eno: tudi alpinisti so le ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi.
V tem smislu je treba razumeti tudi pred kratkim v Cha-monixu (v okviru praznovanja petdesete obletnice vzpona na Anapumo I) postavljeno vprašanje (spremlja pa ga menda celo knjiga), kako je mogoče, da je ob tem vzponu tako malo omenjana vloga Louisa Lache-nala. ko vendar vsi vedo, kakšen fantastičen občutek za gore je imel (in se ve, kaj to pomeni pri iskanju novih in pravih prehodov).
Tako. Še en dokaz, da vse, kar se v določenem trenutku še ne more izgovoriti, enkrat moramo izgovoriti, četudi s cmokom v grlu.
Da pa bi vzpostaviti še primeren antipod drugim tudi na
filmskem področju, ne bi bilo slabo, ko bi tudi mi imeli kakšen festival, še zlasti, ker imamo v tem smislu že lepo tradicijo. Tako bi hitreje in plodneje stekla tudi kritično teoretska beseda in literatura, saj bi imeli referenčni objekt, brez katerega sicer ne more nobena resnejša analiza. Morda je leto gora, ki se nam naglo bliža, dovolj primeren čas za soočenje resnice in žeIjé, preteklega in prihodnjega, vse v okviru temeljne človeške pravice do svobode gibanja. Trento kot filmski festival in sodelujoča alpinistična telesa za to slavnostno leto 2002 načrt že imajo. Zdaj smo na vrsti mi.
ALPINIST STANE KLEMENC SE JE LETOS UDELEŽIL ŽE DVEH MRZLIH PREIZKUŠENJ
DOLGA POT NA JUŽNI ZEMELJSKI TEČAJ
MARJAN RAZTRESEN_
Skoraj povsod, kjer se dogaja kaj ekstrernnega, so Slovenci kmalu zraven. Tako so se od 11. do 17. marca letos že tretje leto zapored udeležili najdaljšega smučarskega teka na svetu. 444-kilometrškega Rajalta Rajalle, teka preko Finske od ruske do švedske meje. Medtem ko se je predlanskim tega teka, ki je bil letos že 17., udeležilo 13 slovenskih državljanov in lani 18, jih je bilo letos že 23 -19 Slovencev in štiri Slovenke so v sedmih dneh na smučeh premagali to razdaljo, vsak dan od 44 do 76 kilometrov, povprečno pa dobrih 63 kilometrov dnevno, vsak dan v tednu torej na tekaških smučeh razdaljo od Ljubljane do Celja. V slovenski skupini so bili tudi štirje alpinisti: Ljubljančani Rafko Vodišek, Viki Grošelj in Stane Klemene so bili že nekajkrat skupaj na polarnih pustolovščinah, lani, na primer, na Severnem tečaju in predlanskim na najvišji gori Antarktike, na 5140 metrov visokem Mt. Vinsonu, na smučanju preko Finske pa se jim je pridružil še Silvo Jošt iz Žalca.
65 KILOMETROV DNEVNEGA TEKA
Letošnji dolgi smučarski pohod se je začel 12. marca. Iz kraja Kuusamo, kjer stoji udoben hotel, so nekaj nad sto udeležencev z avtobusi odpeljali 60 kilometrov daleč do kraja Saunavaara tik ob ruski meji, ki se s tako visokim turizmom, ki bi premogel hotel, ne more pohvaliti, vsak je svojo prtljago pustil v enem od dveh avtobusov, ki sta tekače vseskozi spremljala na poti, in vzel s seboj le majhen nahrbtnik ali pa še tega ne, stotnija si je pripela smuči na noge in začel se je dolgi tek. »Zame je bila to prva taka izkušnja, saj sem se doslej udeležil le nekaj smučarskih maratonov, pred 15 leti bloškega in dupljanskega,« nam je pripovedoval Stane Klemene. Ko se je odločil za smučarsko prečenje Finske, je lanskega decembra kupil tekaške smuči in čevlje ter v treh mesecih za trening pretekel približno 350 kilometrov, predvsem po odlično pripravljenih progah v 318 Bohinju, in se tako pripravljen lotil tega podviga.
Slane Klemene, mož, kl sa ja zadnja lata popolnoma posvetil polarnim pustolovščinam.
Prvi dan je bil za smučarje verjetno najtežji: premagati je bilo treba 65 kilometrov smučine, kar je pomenilo devet ur teka in hitre hoje na smučeh. »Zvečer sem bil bolj utrujen, kot če bi dva dni neprekinjeno hodil po hribih,« priznava Stane Klemene, večina drugih pa bi mu zanesljivo tudi pritrdila. Vendar so najprej savna, nato izvrstna večerja, kaj ena, dve ali tri, in slednjič krepčilni spanec tekačem do naslednjega jutra vlili dovolj moči za naslednjih 65 kilometrov poti. Tisti teden so udeleženci trikrat spali v osnovnih šolah, dvakrat v turističnih bungalovih in trikrat v hotelih - Fin-
Ponekod so s« smuča(|em do tal priklanjala na debelo zasnežena drevesa.
cem ni bilo prav nić nerodno mednarodni druščini ponuditi taka prenočišča. Vreme in temperature so bile ves čas ugodne za tek, vseskozi je bilo med tremi in devetimi stopinjami pod ničlo, le dva dni je močno snežilo in enega od teh dni je poleg tega pihal še močan veter, sicer je sijalo sonce, tako da so bile vremenske razmere za tek ugodne, le predzadnje jutro je bilo kar 19 stopinj pod ničlo. Organizatorji so pred začetkom tega supermaratona priporočali, naj bi udeleženci tekli v skupinah najmanj po trije skupaj, da se kdo ne bi izgubil, ker je tod vsepovsod veliko smučarskih tekaških prog; čeprav je bila Rajalta Rajalle izvrstno označena z rumenimi tablicami in še rdečimi trakovi, so trije ali štirje vendarle tekli nekaj kilometrov vstran, preden so ugotovili, da oznake na progi niso več prave - in so tisti dan pač imeli v nogah nekaj kilometrov več kot drugi.
UTRUJENI TEKAČI BREZ POŠKODB
Za hrano in pijačo je bilo med potjo odlično poskrbljeno; ob poti so bila 10 do 20 kilometrov vsaksebi bodisi v vaseh, bodisi sredi zasnežene pokrajine urejena počivališča in čajnice, ki so bile vse na prostem, da se tekači tam ne bi predolgo zadrževali. Na voljo so bili čaji in sokovi, koščki čokolade, pomaranče in kislih kumaric ter rozine. Vsak dan so na tridesetem do štiridesetem kilometru organizatorji pripravili lahko kosilo, tudi z juho in predvsem z večjimi količinami toplih pijač. Za vse to je bilo treba organizatorju plačati nekaj več kot 100.000 tolarjev - za prenočevanja s savno vsak večer, za vso hrano in vse prevoze. Kot za vse drugo je bilo izvrstno poskrbljeno tudi za varnost: vsak tekač je dobil nekaj telefonskih številk, kamor naj bi poklical, če bi se mu kaj zgodilo ali če bi omagal, veliko udeležencev pa je imelo s seboj mobilni telefon. Vsako pozno popoldne so se organizatorji po progi peljali z motornimi sanmi, da bi pobrali koga, ki bi nemara zaostal ali ki bi se mu zlomila smučka. Edine
zdravstvene težave, ki so bile opazne, so bili rahii prehladi, nekateri so morali vzeti tableto ali dve zoper razbolele mišice, nekateri so imeli ožuljene noge. Le neki Švicar je na enem od strmih spustov tako nesrečno padel, da si je nalomil nekaj reber in se je moral četrti dan vrniti domov. Skoraj vsi po vrsti so bili sicer prve dni zelo utrujeni, zadnje dni pa so že z lahkoto premagali 60-kil o metrske razdalje, kar seveda velja tudi za
Taka je značilna zasnežena finska pokrajina, večinoma ravninska In romantično bela.	319
\J
vse štiri slovenske in za nekaj manj kol 20 vseh smučark, kolikor jih je bilo letos na tem teku. Finska je sicer večinoma ravninska dežela, vzponi, kolikor jih je bilo na progi, pa so bili na tako dolgih razdaljah, da strmine niso bile skoraj nikjer prehude. Prve tri dni so smučarji tekli po gričevnati pokrajini, zadnje štiri dni v glavnem po ravnem. Večinoma so tekli po borovih, brezovih in nizkih smrekovih gozdovih prečudovite zimske pokrajine, vseskozi po robu Lapon-ske, se pravi tik pod polarnim krogom. Poleti je ta pokrajina velik del močvirnata, zdaj je bila zamrznjena in zasnežena, maratonska proga pa je bila speljana tudi po nekaj zamrznjenih finskih jezerih ter po zamrznjeni reki in po delti reke do mesta Tornio tik ob švedski meji, kjer je bil cilj te dolge smučarske poti.
IZ FINSKE V RUSIJO
Na dolgi finski smučini je bilo največ ljudi starejše generacije - največ tekačev je bilo starih od 45 do več kot 75 let. Najbolje pripravljeni so potrebovali za dnevno etapo pet do šest ur, najpočasnejši več kot deset ur, tako da so nekateri včasih prišli na dnevni cilj že v temi. »Sam sem bil na poti od dobrih šest ur do osem ur in pol,« je dejal Stane Klemene, »za najdaljšo etapo, za 75 kilometrov, pa sem potreboval devet ur. Sicer pa je objektivno naporno dan za dnem sedem dni zapored opraviti pot, ki je precej daljša od klasičnega maratona. Toda telo se od večera do jutra tako regenerira, da je pripravljeno na nov enak napor naslednjega dne,« Za Staneta Klemen ca je bil ta smučarski su perma raton ena od priprav na načrtovan še mnogo težavnejši podvig, ki se ga namerava lotiti: s smučmi na nogah in s sanmi za seboj v približno dveh mesecih prehoditi več sto kilometrov z obale celine do Južnega tečaja, To je za tega alpinista, ki »ima v žepu« najvišje vrhove vseh celin razen Mount Everesta in že vrsto polarnih pustolovščin, tudi smučarsko prečenje Kontinental-320 nega ledu v Patagoniji, edini turizem, ki ga zdaj zani-
Proti severnemu tečaju: najprijetneje Je bilo, kadar je bila pokrajina ravna, kadar ni bilo premrzlo En kadar ni pihal premoćan veter.
ma; že mesec dni pozneje je že tretjič v treh letih odšel na 80-kilometrski zadnji del poti s smučmi na Severni tečaj. Letošnjega 9. aprila se je odpravil tja, tokrat z drugačno skupino sopotnikov kot lani in predlanskim. Zbral je šest ljudi, ki dotlej še niso imeli ne polarnih in ne odpravarskih izkušenj - na pot so šli Minka Kahrič, Lenart Skok in Bojan Lenič iz Ljubljane, Jože Lorbek iz Izole, Metod Bobnar iz Škofje Loke in David Brezi-gar iz Solkana - slednji se je odločil samo s helikopterjem poleteti na tečaj, ostali so tja smučali. Iz Ljubljane so odleteli v Moskvo ter se tam sestali s francoskim delom odprave, ki ga je vodil Klemenčev stari znanec - vodnik Ben Francois; ta je pripeljal s seboj tri francoske kliente, Švicarko in Japonca. Deset klientov z dvema vodnikoma je z moskovskega vojaškega letališča z vojaškim iljušinom odletelo v Ha-tango v Sibiriji, kjer so dobro preizkusili opremo, predvsem še čevlje, smuči in vezi, pripravili vsak svoje sani, dobili dehidrirano hrano za sedem dni bivanja na odpravi na ledu in gorivo za kuhalnike ter 11. aprila s transportnim vojaškim letalom v petumem poletu iz Ha-tange čez Srednji otok prileteli v Ledeno bazo 120 kilometrov pred tečajem. Tja so prišli ob belem dnevu ob treh zjutraj, kajti okoli Severnega tečaja je aprila že dan in noč svetlo. Postavili so šotore, za nekaj ur prespali in se potem s helikopterjem odpeljali še 40 kilometrov dalje, ker so že poprej načrtovali, da bodo hodili »samo« 80 kilometrov.
Tam se je začela njihova petdnevna hoja. Startali so 12. aprila, 16. aprila ob 16 40 po sibirskem času so prišli na tečaj.
PRIPRAVE NA JUŽNI TEČAJ
Temperature so bile letos nižje kot lani in predlanskim, od minus 25 do minus 37 stopinj, tudi veter je bil močnejši kot zadnji dve leti, 5 do 10 metrov na sekundo; drugi dan hoje je bilo najhladneje z najmočnejšim
vetrom do 15 metrov na sekundo, kar temperature zniža do minus 50 stopinj. Zaradi mraza so bile letos razmere za hojo zelo dobre, ko ni bilo vodnih kanalov in grebenov iz narinjenih ledenih plošč. Stane Klemene je imel za svojo letošnjo pot na Severni tečaj dva vzroka: na tečaj je hotel pripeljati prvo Slovenko in preizkusiti sani, drugo opremo in sebe - kako je vleči težje sani, kar bo potreboval pri svoji naslednji polarni odpravi že letošnjega novembra in decembra, ko bo šel prav z obale na Južni tečaj. To ga bo stalo 40 000 dolarjev, ki jih še nima in še ne ve, kje jih bo dobil. Pridružil se bo kateri od mednarodnih odprav, morda danski, ki gre na pot 1. novembra. Če bo zbral toliko denarja, da ga po dveh mesecih hoje s smučmi odpeljejo s tečaja nazaj s helikopterjem, bo pot trajala do novega ieta, »samo« dva meseca, saj je pot dolga kot iz Slovenije v Grčijo, 1350 kilometrov; če ne bo imel dovolj denarja, bo pač mora! iti peš še nazaj s tečaja na obalo, kar pa bo vendarle hitreje zaradi vetrov, ki pihajo v to smer in je mogoče s to pomočjo jadrati na smučeh. Obstaja še možnost, da bi šel s tečaja peš na drugo obalo, da bi torej prečit Antarktiko, kar je 2500 do 2850 kilometrov daleč - Reinhold Messner je za to pot potreboval skoraj sto dni, Borge Ousland 62 dni, ker je imel izredno dobre pogoje za jadranje, saj je naredil v enem dnevu največ 226 kilometrov, medtem ko je enodnevni rekord celo 279 presmučanih in prejadranih kilometrov. Na saneh vozijo tisti polarni popotniki, ki se odločijo za prečenje. 150 do 180 kilogramov opreme in hrane, povprečno pa napravijo dnevno 45 kilometrov, kar je mogoče le s pomočjo jader.
PRVA SLOVENKA NA SEVERNEM POLU
Minka Kahrič, 26-1 etna absolventka geografije in nemščine na ljubljanski Filozofski fakulteti, doma iz Ljubljane, je bila udeleženka sedanje Klemenčeve polarne odprave in je prva Slovenka, ki je stala na Severnem tečaju.
»Popolnoma brez polarnih izkušenj sem bila,« je povedala, »edine popotniške izkušnje sem si pridobila, ko sem pred tem veliko potovala po daljnih deželah: doma sem kupila samo letalsko karto ter se potem po tuji deželi odpravljala sama in po svojih načrtih, brez pomoči potovalne agencije."
Sponzorji in donatorji Minke Kahrič na poti na Severni tečaj so bili Šou v Ljubljani, trgovina Vrh, grad Štatenberg, Fructal, Farmedica, avtovleka Sukič, Radio Dur, SGN, Cvetje in darila Maja in Mlinar & Slovene;
donatorji in sponzorji Staneta Klemenca pa Mobitel, Adria Airways, Avtotehna biro Canon (na tej poti je Klemene posnel en ou mi film z novo Canon ovo kamero XM1, ki je delovala tudi pri temperaturi 37 stopinj pod ničloj, AMS-Flight, Dia studio, Image & Information - Fuji film.
Doslej je največ potovala po jugovzhodni Aziji, deloma tudi kot turistični vodnik: po Vietnamu, Laosu, Kambodži, Tajski, Maleziji, Indoneziji in Šrilanki. sredi februarja pa je prišla iz Burme, kjer je bila poldrugi mesec. Vsepovsod je potovala z javnimi lokalnimi prevoznimi sredstvi in seje vedno trudila, da bi imela čimveč stikov z domačini; tako se je kar pogosto zgodi-
Minka Kahrič, prva Slovenka, kl je peš prišla na severni zemeljski te£a|, ko nt bilo prav mraz.
Vodja slovenskega dela odprave je s sedanje poti posnel enotirni film.
lo, da so jo povabili domov in je spoznavala, kako domačini v resnici živijo.
Pot na severni tečaj je bil zanjo nov popotniški in pustolovski izziv, »tudi sem želela zamenjati celino in razen tropskih krajev spoznati še kaj polarnega; hotela sem tudi preizkusiti svoje telesne in psihične sposobnosti«.
Občutki na »vrhu sveta«? »Bilo je veličastno, predvsem prvo doživetje dolgega polarnega dne, ko je sonce 24 ur na dan enako visoko na nebu. Prijetna je hoja po polarnem mrazu, ko se človek toliko ogreje, da ga ne zebe, posebno doživetje prvobitne narave je, ko ni slišati nobenih telefonov, ampak samo zvoke smuči in sani za seboj in ko je zrak dobesedno kristalno čist; razen tjulnja. ki se je pojavil dvakrat, ni bilo vsenaokrog videti nobenih naselij in nobenih živih bitij, ampak okroginokrog le brezkrajno obzorje. Vse to daje občutek, da si v resnici na vrhu planeta. Poleg tega je veliko zadovoljstvo, da pri tako nizkih temperaturah samo z
POGOVOR S HIMALAJSKO KRONISTKO ELIZABETH HAWLEY
OBISK V KATMANDUJU
lastnimi močmi prideš tja gor, da te mraz ne spravi s tira, da zmoreš vse dni pri takem mrazu narediti osnovna opravila. Tako veliko željo sem imela priti tja gor, da me ni moglo nič spraviti s tira, niti to, da sem si z zmrznjeno čokolado in figo polomila dva zoba. Še enkrat bi šla, četudi bi si spet dobesedno polomila zobe.« Najlepši Minkin spomin pa je vendarle z »vrha«. »Tisti dan, ko naj bi prišli na tečaj, smo biti od zgodnjega jutra vsi nestrpni in smo svoja vodnika, ki sta imela naprave za satelitsko navigacijo, neprestano spraševali, kako dolga je še pot. Približno 200 metrov pred tečajem smo odpeli sani in šli samo na smučeh dalje, kakšnih 50 metrov pred točko, ki označuje severni tečaj, pa smo se postavili v vrsto in vsi hkrati stopili na najsevernejši košček Zemije. Stane je označil to točko, tam smo v krog zapičill smučarske palice, si čestitali in nato hodili ob tem krogu, da smo bili v minuti ali kaj v vseh zemeljskih časovnih pasovih.«
Za Staneta Klemenca je bila pot na severni zemeljski tečaj pravzaprav že rutinsko opravilo. Predvsem je preizkusil svoje nove sani, ki so mu jih izdelali v AMS-Flight v Begunjah, delu Elana, kjer izdelujejo tudi jadralna letala. Odlično so se obnesle, čeprav so bile precej težje od tistih, ki so jih imeli drugi udeleženci te odprave. S temi sanmi bo novembra ali decembra letos odpotoval tudi na jug sveta, na njih bo imel prav vse, kar bo potreboval na svoji doslej najdaljši, najtežavnejši in najbolj tvegani polarni preizkušnji. Pripravam nanjo posveča ves svoj prosti čas, vse kondicijske priprave so prilagojene temu podvigu.
Ledena in zasnežena prostranstva, ki |lh prekinjajo samo narinjene plošče ledu.
Foto: Stane Klemene
CHRISTINE KOPP*
Ameriška novinarka Elizabeth Hawley (77) živi in dela že štirideset let v prestolnici Nepala Katmandu ju, kjer leto za letom pripravlja kronike himalajskih odprav. Podatke iz teh kronik objavljajo več ali manj vse znane gorniške revije. O tem se je z njo za švicarsko revijo Die Alpen pogovarjala Christine Kopp
SPECIALISTKA ZA KRONIKO HIMALAJSKIH ODPRAV NI GORNICA
»Zakaj naj bi hodile v gore?« me je skoraj zgroženo vprašala velika ostarela gospa. Dama, pri kateri se ob prihodu in odhodu javljajo vse himalajske odprave, ni še nikoli bila na kaki gori, čeprav se ukvarja skoraj izključno z odpravami v gorski svet. Seveda strogo poklicno in na zelo profesionalen način. Elizabeth Haw ley je prišla v Katmandu leta 1960, kjer že ves čas živi v istem stanovanju. Že polnih 35 let pripravlja kar najbolj natančna poročila, ki pričajo o delu odprav v Nepalu in Tibetu.
322 * Chrisline Kopp, die Alpen, 5/2000; prevod Pavle Šegula
J
že od nekdaj skrajno ustvarjalen in poleg Sir Edmunda Hillaryja ena od dveh pojav, ki sta nanjo naredili največji vtis.
S Hillaryjem je imela opravka kot vodilna sodelavka ustanove »Himalayan Trust« - dobrodelne ustanove, ki ji je dal življenje ta Novozelandec in ki se ukvarja s projekti, ki zadevajo zdravstvo, vzgojo, kulturo in pogozdovanje. Z njim jo veže tudi pravo prijateljstvo. Hillary je najboljša osebnost, ki jo je kdajkoli spoznala, za delo z njim ji ni nikoli žal časa.
LJUDJE SO SE KOMAJ KAJ SPREMENILI
Hillary se odlikuje po tem, da sam sebi zastavlja visoke etične zahteve. Na vprašanje, če so času njegovega aktivnega delovanja v teh visokih gorah vladale kaj drugačne navade, meni Hawleyeva lakonsko, da se ljudje niso bistveno spremenili. Razprave so bile tudi tedaj podobne tistim, ki se tu in tam med vetikimi odpravami ali na koncu teh razvnemajo še dandanes. Morda je pri nekaterih skupinah zares manj tovarištva - v nasprotju z razmerami v minulih časih so dandanes pritiski na gornike hujši, ti imajo za svoje početje na voljo tudi manj časa. Gospe Hawley se zdi povsem normalno, da osemtisočaki in visoke gore očarajo in vabijo mnoge ljudi. »Preskušanje sposobnosti, zbiranje doživetij, kopičenje uspehov in izkušenj je človeško. Ljudje bi kako stvar radi počefi drugače, radi bi dosegli in zbrali več vtisov.«
KOMERCIALNE ODPRAVE NISO PREPROSTO NEKAJ SLABEGA
Kdorkoli je že kdaj prišel z odpravo v Katmandu, ne bo nikoli pozabil njenega nastopa ali obiska v njeni skromno opremljeni pisarni. Njen svetlomodri hrošč, ki na mestnih ulicah takoj zbudi pozornost, se ustavi pred hotelom. Izstopi ona - fina. starejša dama s pokončno hojo In vedno brezhibno naličenimi ustnicami, skrbno oblečena v krilo in bluzo. Komaj sedete z njo za mizico s čajem, že prične z vprašanji, ki izdajajo njeno novinarsko bit. Na michiganski univerzi je študirala zgodovino in najprej delala kot asistentka na fakulteti za zgodovino. Leta 1946 je nastopila pot novinarke pri nekem časopisu v New Yorku, pisala reportaže in raziskovala. Leta 1957 je zapustila časopis in se podala na velika potovanja, potem pa tri leta kasneje postala dopisnica za Time Life in Reuters. Številna poročila, ki jih je poslala Reutersu, so obravnavala dejavnosti gornikov. Potem je nekega dne v tistem obdobju začela sistematično intervjuvati vse odprave, ki so prihajale v Nepal ter kasneje, ko se je odpravam odpri tudi Tibet, še tiste, katerih cilj so bile gore na meji med Nepalom in Tibetom.
PRI DELU NOVINARJA SO ČUSTVA NEZAŽELENA
Kadar govori o začetkih poročanja o odpravah, ne more mimo Jimmyja Robertsa. Kot ustanovitelj znane »Agencije Mountain Travel« je tako rekoč »praoče« trekinga v Nepalu. Pomagal ji je, da je osvojila gomiško izrazje in se seznanila s pojmi. Posredoval ji je znanje in čut za presojo in oceno vzponov. Tako je sčasoma postala strokovnjakinja za gorniške posege v Himalaji. Sedaj že 40 tet spremlja tamošnje dogajanje in osebno pozna vse pomembne osebnosti s tega področja. To pove hkrati s pripombo, da jo z gorniki veže novinarska dejavnost, ne pa prijateljstvo. Tako jo tudi nesreče le zelo redko huje prizadenejo. Izjema je bila smrt ruskega alpinista Vladlmirja Bašklrova na Lotseju. Zanj pravi, da je bil »odličen človek, ki sem ga zares rada srečala,« in pripomni, daje sama kot taka nesentimentalno bitje brez velikih čustev. Po njenem je le tako mogoče pripraviti stvarna in do zadnje podrobnosti točna poročila. »Če se prepustim čustvom, ne morem biti dobra novinarka.«
KRITIČNA KOMENTATORKA
Kot človek, ki ne zahaja v gore in stvari opazuje s strani, se Elizabeth Hawley prav nič ne boji analizirati dogajanje in ga komentirati: do teženj in tudi do obnašanja določenih glavnih nosilcev je kritična in jim ne verjame kar tako, ko govorijo o vzponu na vrh. V tej zvezi se ponorčuje iz »zbiranja vzponov na vseh 14 osemtisočakov«.
»To smešno, neumno "zbiranje vrhov" naj bi bilo plod "nore ideje" Reinholda Messnerja. Njega se ne da pozabiti!« vzklikne in pripoveduje o njunem prvem srečanju leta 1972, ko se je vrnil z Manasluja. Takrat je govoril še zeto slabo angleščino, njegovo obnašanje in nastop sta se v letih, ki so sledila, z vzponom na položaj enega od najbolj znanih predstavnikov tega prizorišča bistveno spremenila. Meni, da je bil Messner
Gospa Hawley komercialnih odprav preprosto ne jemlje za slabe. Vsakdo, ki bi se rad povzpel na kako goro, naj to tudi stori: pod določenimi pogoji naj bi mu bilo omogočeno sodelovati v odpravi. Komercialne odprave se ji zdijo koristne za ljudi, ki nimajo časa ali izkušenj, da bi sami organizirali odpravo. Vendar pa bi morali organizatorji po možnosti skrbneje izbirati udeležence odprave, kot se je pogosto dogajalo doslej. Poleg tega bi se morali na visoki gori odpovedati nesmiselnemu konkurenčnemu boju. Rivalstvo med dvema vodjema takih odprav - Fischerjem in Hallom - je po mnenju gospe Hawley eden od glavnih vzrokov za katastrofo na Everestu maja 1996.
Komercialne odprave morajo strankam nuditi največjo možno varnost, k čemur spadajo po njeni presoji tudi umetni kisik in višinski nosači. Predloga, ki prihaja z raznih strani, da naj ne bi priznali vzponov na osemti-sočake, opravljenih z umetnim kisikom, ne razume, ima ga za povsem nepraktičnega, saj o vzponih na vrhove - z umetnim kisikom ali brez njega - poročajo organizacije, internet in zasebniki. Vpraša se tudi, kako naj bi potem vrednotili prejšnje vzpone. Hawleyeva poudarja pomen nekega drugega dejavnika: poštenja vsakega posameznega gornika. Vsak gornik bi moral po pravici povedati, če In kako je prišel na vrh. In potem preleti primere »slavnih plezalcev«, ki niso priplezali na vrti, čeprav vztrajajo pri svojih trditvah. Pri tem je neizprosna, saj še leta po dogodku išče 323
resnico. V ta namen zasipa prizadete gornike in neštete druge vpletene osebe z vprašanji o podrobnostih, ki bi jih ji kot ženski, ki ni gomica, kar ne mogel pripisati: o času in smeri pristopa, o razgledu, taktiki in o drugih odpravah, ki so takrat oblegale goro. Konec koncev sta temelj vrednosti in enkratnosti dela gospe Hawley njeno neznansko znanje o teh gorah in njihovi zgodovini.
RAZSODNICA IN DUŠNA PASTIRICA
Gospa Hawley je mnogim gornikom nekakšna žirija; svetovna javnost jemlje njene izjave zeio resno. Lahko pa bi jo imeli tudi za nekakšno mešanico razsodnice, dušne pastirice in novinarke. In kje ostaja pri vsem tem Elizabeth Hawley kot zasebni ca?
Sprva ironično vzklikne: »Nimam zasebnega življenja!« Nato pa se zamisli. Poleg svojega dela (ja častna konzul ica Nove Zelandije in članica vodstva Potovalne agencije Tiger Mountain) ima v resnici komaj še čas za kaj drugega. Prijateljev nikoli ni imela mnogo, sedaj pa doživlja tragiko, skupno ostarelim ljudem, o kateri ji je nekoč pripovedovala mati: "Prijatelji umrejo, postala boš vse bolj sama!« Sama in tudi utrujena!
Kadar Hawleyeva v enem samem dnevu opravi pogovor s štirimi odpravami in s svojo drobno pisavo izpolni kartončke, je resnično zelo utrujena. Glavo si beli tudi z vprašanjem, kdo bo nadaljeval njeno delo. Res je naučila Nepalce, da znajo pridobiti podatke od odprav, vendar pa vzpnov še niso sposobni ocenjevati. Dodatno nastaja vprašanje, kako zagotoviti financiranje poročevalca.
O tem bi mogoče morali razmišljati alpinisti, ki so spoznali in se naučili ceniti Elizabeth Hawley kot vir podatkov o odpravah v Himalaji.
V tej fazi gospodična Hawley sklene svoj odkrit, večkrat dokaj drzen pogovor z besedami: »Sedaj sem povedala dovolj, zares dovolj!«
Ob slovesu nastopi občutek, ki mi prinaša zadovoljstvo ob misli, da si je Elizabeth Hawley, ki se ima za nepotr-pežljivo, vzela toliko časa za pogovor.
PRIPIS PREVAJALCA
V prijetno zadoščenje mi je zavest, da sem gospodično Hawley ime! priložnost osebno spoznati leta 1975, ko smo šli po člane uspešne VI, JAHO, ki so se novembra vračali z Makaluja. Mislim, da bi kateri od naših »hima-lajcev« o srečanjih z njo lahko napisal marsikaj zanimivega. Kolikor mi je znano, jih je cenila, zaslužila bi si nekaj izvirnih vrstic našega pisca!
O SLOVENSKIH GORAH SO PISALI ŠTEVILNI, A O TEM KOMAJDA KAJ VEMO
K VIŠINAM IN TIŠINI v
ZDRAVKO KECMAN
Poznam vse Raškove poti, celo hodil sem po njih, toda veliko prej, preden sem bral njegovo knjigo; a ko sem jo bral, sem imel za seboj že večletne izkušnje s planinarenjem, alpinizmom, celo z gorsko reševalno službo...
Naključje je hotelo, da po večdnevnem pohodu, vzpenjanju in spuščanju po Karavankah ob sestopu v njihovem vznožju pridem v neko majhno vas (žal se ne spomnim imena, čeprav je pomembno), da bi se odpočil in nato nadaljeval pot. Pravzaprav sva nadaljevala, saj je z mano E. T., ki predlaga, da bi se povzpela na Kepo in sestopila na drugi strani v Avstrijo. Brez ustreznih dokumentov bi bila to prava avantura s tamkajšnjimi cariniki in policijo. E. T. jih ima že kar nekaj z železničarji, ko se je namerno vozil brez vozovnice in so ga na silo zvlekli iz kupeja, čeprav seje upiral in se oprijemal vsega mogočega. Nisem šel na Kepo niti takrat niti pozneje, vse do današnjega dne, kajti v glavi se mi je vse postavilo narobe, čeprav je to v hribih pogubno: nikamor sam, nikoli, nikoli. Kajti lahko si zlomiš nogo, in kdo ti bo pomagal ali sporočil drugim, lahko nastane neurje, mnogo velikih in majhnih stvari se lahko zgodi, da potrebuješ pomoč, a ostaneš nemočen. Staro pravilo pravi, da ne 324 hodi nikoii sam.
Zaidem na majhno vaško pokopališče, urejeno in čisto, ob njem je majhna, belo pobeljena cerkev, vhodna vrata so, tako kot je treba, priprta, ograja vsenaokoli cela (drugače kot pri meni, ko je podrta ali je sploh ni, ko rastejo grmovje, konjska griva, trava, robidovje in drugo), in zamišljeno stopam. Ne vem, ali me vodi kakšna čudežna sila, kakšna nevidna steza, torej sam ne vem, zakaj grem proti robu pokopališča, kjer začnem prepoznavati nekakšno človeško podobo, ki vse bolj dobiva barvo brona. Vse svetlejša je in svetlejša, dokler se povsem ne izlevi iz nekega v metaforo ujetega bitja. Potem se zasvetijo črke: Joža Čop. Najprej majhen vrtinec misli, nato pa se iz njega nenadoma kot sama od sebe izlušči knjiga daleč naokrog slavnega in znanega beograjskega profesorja književnosti Raška Dimitrijeviča. ki ga nikoli nisem videl, a so mi o njem pripovedovali Kolja Mićević, Ranko Ri-sojević, Nikola Tomović in drugi, ki so ga poznali, bili njegovi studenti, slušatelji, znanci, kar sem jim seveda zavidal.
Morda nisem šel k njemu ludi zato, da bi ostal v meni kot znanec iz nenapisanega romana. Očaranosti so čudežne, če od njih ne zahtevaš česa več. Toda pred mano je razprta knjiga Raška Dimitrijeviča »K višinam in tišini« in njene besede se ponovno strastno berejo; moja nenadna odločitev, da spremenim smer pohoda,
še kako preseneti E. T., toda jaz odidem po Raškovi poti, po knjigi, v Julijske Alpe, E. T. ve, kako dolga je ta pot, in ko me od nje ne more odvrnili, mi da nekaj svoje obleke in opreme, da ne bi bilo nesreče. Poznam vse Raškove poti, celo hodil sem po njih, toda veliko prej, preden sem bral njegovo knjigo; a ko sem jo bral, sem imei za seboj že večletne izkušnje s planinarenjem, alpinizmom, celo z gorsko reševalno službo (končane tečaje poletnega in zimskega alpinizma), smučanjem, a sem vedel, kar vem tudi danes, da vse to brez kondicije, s katero se ne bi mogel hvaliti, saj sem se zaradi branja in pisanja zasedel, bledi. Toda zakaj ne; Raškova knjiga, ki je veliko več od navadnega opisovanja njegove tretje obsedenosti - plani-narjenja in alpinizma (prva je književnost, druga glasba), prav ona me z nevidno nitjo vleče za seboj. Če vem prav, so bile njegove izkušnje zgodnje, od 1931, in prej, od 1917., in vse dokler so ga lahko noge nosile na te podvige.
To ni navadna knjiga, v njej ni zanimivo samo doživljanje gorâ, marveč je v njej vsa tista metafizičnost pla-ninarjenja, ki je ni mogoče izpovedati z besedami, kakor se tudi poezija ne pojasnjuje z besedami, marveč se bere z izkušnjo, spoznanjem, mirom in tišino, globokim prenicanjem v molk, ki je v gorah nenapisano pravilo. Mnogo več je od neskončno lepih opisov, mnogo lepše od videnega na lastne oči, saj je vse sežeto, naenkrat in na enem mestu, kjersoseskoncentriraliznoj, kri v mišicah, misli, strast, občutenje. Grozeča tišina smrti je prešla v smisel življenja. Kot nit se vleče skozi vso knjigo, nanjo je treba misliti, na grozeče nevarnosti, prežeta je kot vodilna nit na plezalni vrvi, ki določa njeno brezhibnost. Če je nit s pikicami kje načeta, se vrv zavrže, čeprav je videti povsem cela in močna. Treba je okusiti doživeto pred mnogimi leti. (V spominu so ostali: Severna stena, tisti vakuum na njenem vrhu, ko greš počez, ki odvrača pogled od nje, dokler se ne premaga ta nevarna vizura, ta neživ-Ijenjski prostor neskončne višine, strah pred zdrsom in vse drugo. Spominjaš se, kako si nekje drugje, pod Rombonom, premagoval neko razpoko in lahkomiselno zabil dvajset klinov, in ko si že zabil dva čvrsta klina in mislil, da si steno premagal, sta se izruvala, nato pa še vseh drugih dvajset, tebe pa, kot da te je stena prisesala k sebi, vsaj tak je bil občutek; druga vrv te je zadržala na dveh klinih, ki sta bila na srečo dobro »učvršćena«, da sta lahko vzdržala osemsto kilogramov.
Če imaš izkušnje s snežnim plazom, če imaš za seboj drsenje po zasneženi steni, na kateri si se komaj ustavil s cepinom, še posebej pa plezanje v kaminu, ko se ti je prah izpod dlani prvega plezalca vsul naravnost v zenice, medtem ko si mu pomagal pri varovanju, nato pa reševalce, ki so te sneli, bolnišnico v L., kjer so ti na očesnem oddelku sedem dni izpirali oči; to so bile grozne bolečine zaradi drobnega kamnitega prahu, pa soi-ze, ki so tekle ves dan po obrazu in si ponovno spregledal šele po mesecu dni Poleg tega so bile še drugačne izkušnje.)
Odidem na pot z Raškovo knjigo, prav z njo. Da jo ponovno »preberem«, sedaj z rokami in nogami, kakor je
knjigo o gorah tudi treba brati, na svoj, povsem drugačen način. Dolga zgodba je bila to, k sreči brez prejšnjih dram in izkušenj, razen morda v nekem trenutku, ko ti sredi občutka popolne varnosti pod nogami »spodrsne« drobno kamenje in te odnese v brezno - ne le eno, v več; takrat si bil že v družbi dveh planincem, moškega in ženske, in videla sta, kako si se zvil v pasu, prenesel težišče telesa in se tako izognil pogubnemu padcu. Nato sedem dni vzpenjanja, sestopanja, vzpenjanja, sestopanja... Bil si na nekem vrhu, pa pod njim, pa na drugem, in spet pod njim, tisti občutek slasti, zmage, ko si premagoval samega sebe, premagoval strah, ki ga nikoli ni mogoče premagati, ki je vedno nespremenljiv in isti ne glede na to, koliko si ponavljal ista dejanja in gibe.
Če je Julius Kugy duh planin, kar zagotovo je, pa v Julijcih preprosto ne morete, ne da bi pomislili na njega, na Jožo Čopa, strastnega alpinista, človeka, ki je znal uživati v nevarnostih, človeka z močjo, da se preizkuša z nepredvidenimi čudesi, in še posebej prijatelja »na vrvi« Raška Dimitrijeviča; naš profesorje vse, kar je treba vedeti o tem nevarnem športu, na metafizičen način povedal v svoji knjigi. In zato se nikoli, kadar grem v hribe, ne precenjujem; vračam se k njegovi knjigi, ki že v naslovu pove vse o sebi: K višinam in tišini. To niso abstraktnosti, hodiš z njimi, držiš se njihovih nevidnih niti, z njimi se vzpenjaš in sestopaš. Razmišljaš o novem gorskem vodniku, Rašku Dimi-trijeviču, ki si ga doživel z njegovo knjigo ne kot navaden poslušalec in gledalec, kako je svoje izkušnje prenašal na druge z lepoto besede, žarom in smislom, marveč s popolnim doživetjem tiste vrste zmage nad notranjim strahom, ki ga je doživel on sam, a si ga prepoznal tudi v sebi, v svojem lastnem telesu, a si kljub temu šel in spet greš.
Nepretrgoma sedem dni v hribih, in vreme, kot da te hoče osrečiti, je popolnoma čisto in jasno. Zaradi te jasnosti ne vidiš, marveč spregledaš stvari. In doživljaš njihove podobe. Odšel si s prvim jutranjim svitom, reklo bi se prezgodaj, na nekem vrhu si, megla se zdi kot nepregledno morje, vse je potopljeno v njeni nevidnosti, vrhovi pa kot otoki, ki jih obliva modrikasta morska gladina.
Vprašanje
VERA PIPAL
Mrzlo goro bom vprašala, morda ve, kje zdaj si Ti. Te pogreša ? Je opazila, da Te nanjo nič več ni?
Nič ne bo odgovorila, to vnaprej prav dobro vem. Med oblake se bo skrila, tiho pela rekviem.
Po sedmih dneh sestopaš po svoji zadnji turi, Spuščaš se v dolino med ljudi. V naselja in kakšno mestece, ki prav tako leži med hribi. Pa vendar se spuščaš navzdol. Hodiš, a kolena ti klecajo. Noge ti drhtijo, a vse bliže si zemlji. Kakšen občutek, ko si že sestopil! Po sedmih dnevih bivanja, kot se ti zdi, v nebeških prostorih, prav v njih, si zdaj na tleh. Prej nisi imel takega občutka, kajti imel si vse na dlani, čisto sedemdnevno nebo, brez kančka oblaka, in pogled pred sabo, vse do morja, Tržaškega, Piranskega ali katerega drugega zaliva, sto kilometrov akvamarinske daljave. In sonce, nanj si pozabil; ko zjutraj padejo njegovi žarki na vrhove otočkov, je videti, kot da bi jih oblačilo v barve starega zlata.
To je sestop z neba na zemljo.
Opomba; Pisatelja in pesnika Zdravka Kecmana iz Banjaluke je knjiga Raška Dimitrijeviča K višini in tišini,
ki je izšla leta 1982 v Beogradu, tako prevzela, da je ob stoletnici avtorjevega rojstva v banjaluškem časopisu Glas srpski objavil tukaj prevedeni esej. Raško Dimi-trijevič, rojeni Beograjčan (1896-1988), znameniti profesor svetovne književnosti, ljubitelj glasbe in občudovalec gorà, je veliko časa preživel v slovenskih hribih in prijateljeval z Jožom Čopom. Omenjena knjiga, ki je sicer nastala že v letih 1946/47 in je imela delovni naslov Trojica na Jalovcu, je povsod po Jugoslaviji močno odmevala in je bilo prodanih pet tisoč izvodov. Predsednik planinskega društva Očnica Peter Štiglic je avtorju v Beogradu izročil častno plaketo kluba in zlato častno značko Planinske zveze Slovenije. Tudi leta 1938 v Beogradu objavljena »Knjiga o planini« (ki pa je v Sloveniji ni dobiti) se dogaja v Bohinju. Njegovo videnje lepega v gorah bi v Sloveniji zaslužilo večjo pozornost.
Opomba En prevod: Milan Vogel
NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO_
JOSIP ABRAM-TRENTAR
Prvič se je srečal s pravimi, visokimi gorami, ko so ga po novi maši z dekretom poslali za dekana v Bovec. Presenečen je bil. V spisu »Pot na Grintavec« takole pravi; »Ko sem dobil dekret, sem se ustrašil. Nisem bil navajen gora; vedno sem se gibal, sicer najraje v prosti naravi, a le po dolinskem svetu. Dekret v Bovec me je osupnil. No, le za kratek čas, ker tukaj sem vzljubil gore in spoznal njihov čar in lepoto. Ko sem jih ogledoval, mi je padla v oko zlasti ena gora. katero je razen Kanina prvo pobelil sneg. Bil je to Grintavec, tam zadaj za Bavščico na meji med Bovcem in Trento. Trenta!« Gore so postale njegova ljubezen. V njegovih spisih ni sledu o Krasu. Goram pa je zapel čudovite hvalnice.
JOŽKO KRAGELJ
Ob 125-tetnici rojstva Josipa Abrama-Trentarja je v
založništvu Ognjišča kot 5. knjiga v zbirki Graditelji slovenskega doma v začetku letošnjega leta izšla izpod peresa Jožka Kraglja knjiga o življenju in delu tega duhovnika, planinca, bojevnika za pravice primorskih Slovencev in vsestranskega izobraženca. Kar je bil ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v Zgornji Savski dolini Jakob Aljaž in še višje, v Ratečah. Josip Lavtižar. je bil v Trenti Josip Abram, rojen leta 1875 v Štanjelu na Krasu. Z dovoljenjem založnika objavljamo nekatere odstavke iz življenjepisa tega planinca klasične dobe slovenskega planinstva, ki zadevajo izključno planinstvo, kot ga je popisal največji poznavalec in preučeva-lec življenja in dela svojega mnogo starejšega kolege Abrama pisec knjige Jožko Kragelj, in v branje toplo priporočamo celotno delo tistim, ki jih zanimajo izviri s/okenskega planinstva. (Op. ur.)
prijateljev in se je vse življenje rad vračal mednje in v svoje gore, ki jih je križem kražem prepešačil, saj je poznal vse steze in bližnjice. Pozneje je zapisal o sebi: »Sam sem planinec, hribolazec, in ljubim gore iz srca. V planinah nehajo razlike, človek se z nepokvarjenim bratskim srcem bliža človeku.« Hodil je počasi, opazo-
Tri leta je preživel kot trentarski vikar. Trenta mu je j05jp Ahram.TrenWr: tBkega so polnall iupnlkB (n planinca Tfen. 326 ostala neizbrisno v spominu. Tu si je pridobil veliko tarjavsi njegovi sodobniki.
val naravo, planinsko cvetje, potočke, skale, previse, vse mu je govorilo o veličini Stvarnika. Ni sam želel iz Trente, zato ga je dekret še bolj prizadel kot po novi maši dekret za kaplana v Bovec, Sam je zapisal: »V oktobru 1904 me je doletela iz Gorice silno neprijetna vest, da sem premeščen v Novake pri Cerknem. Na jok mi je šlo, čeprav ga skoraj ne poznam.« Dokaz, kako so mu ostali pri srcu ti kraji, o katerih je zapisal deset let pred smrtjo:
»Trenta! Kako naj izrazim svoja čustva ob tebi? Lepa, divje lepa, strašno lepa si! V tebi sem užil najlepše dneve svojega razburkanega življenja. V tebi počivajo moje misli, ti si magnet mojih želja. Moje srce se umiri in najde zadoščenje v tvojih globokih, ozkih dolinah in v vencu tvojih nebotičnih gora. In zopet in zopet se vračam v duhu vate ter vzletavam kot orel v tvoje vrhe. In srečnega se čutim v tvojem kraljestvu, ko da prihajam domov na svatbo, in vsako leto te obiskujem ter se vzpenjam na tvoje in tvojih sosedov zračne velikane in ljubo mi je, tako milo, tako svečano, ko da bi prišel v mirno, ljubeče materino naročje, od koder si srce več ne želi...«
Leto 1905 ga je spomnilo na desetletnico Aljaževega stolpa. Čutil je dolžnost, da to proslavi s posebno pesmico »Aljaževemu stolpu«, v kateri pravi:
Tebi pojem slavo, mogočni naš Triglav, in tebi, stolp Aljažev, pošiljamo pozdrav!
Ti krona si orjaku, ti kralju si nakit, ti tabor si mogočen, slovenski zemlji ščit!
Pesmico je objavil Planinski vestnik. Podpisal se je Trentar.
Leta 1907 je zapustil Novake in se preselil v Bilje v Spodnji Vipavski dolini. Tam ga je presenetila žalostna vest, da se je v Trenti ponesrečil gorski vodnik Mota, s katerim sta bila prijatelja. Zato je leta 1909 za Planinski vestnik napisal članek »Planinskega cvetja na grob našemu Motu«.
Tudi na Zlatoroga ni pozabil. Že v Trenti, ko je prišel v stik z divjimi lovci, se je začel zanimati za pravljice in pripovedke, ki so govorile o belih ženah, belih kozah in zlatorogu. Igro je začel snovati že v Novakih in jo je v Biljah dokončal. Sprva je imela štiri dejanja. Skladatelja Vinka Vodopivca je naprosil, da mu je uglasbil več motivov za ženski in moški zbor. Med temi je pesem trentskih lovcev »Najlepši stan je lovski stan«. Vodopi-vec mu je 12. decembra 1910 pisal iz Kromberka: »Tako torej mislim, da je stvar v redu. Prepisano je, pregledano in popravljeno. Preglej pa Ti še enkrat prav gotovo ves tekst pri kompozicijah; prav gotovo! Postavi pike in vejice! Lahko se je vtihotapila kakšna napaka -da ne bo disharmonije s knjigo. Kdaj in komu daš tiskat? Informiraj me nekoliko! Srčen pozdrav! Tvoj Vinko.«
Prijateljska trojka, vsi prepričani Slovenci in narodnjaki, pa tudi prijatelji planin Josip Abram. Anton Breceij En Ciril Vuga.
Potem je bil premeščen v Obloke nad Hudajužno in Slovensko planinsko društvo je mislilo nanj tudi takrat, ko je bil tam. Potrebovali so njegovo pomoč. Dne 20, aprila 1914 mu je načelnik pisal iz Ljubljane: »Danes sem prejel iz Trente poročilo našega vodnika Antona Tožbarja, da je na novo izvoljeni občinski odbor prodal nemškemu društvu na Kriških Podih svet za novo kočo, in sicer 400-500 m za 300 K. Sedaj je baje župan nemški vodnik Anton Čotov (menda Zorč) Usojam si Vas o tem obvestiti, da bi se interveniralo v Trenti in ta prodaja če mogoče preprečila. Eventuelno bi se naj preglasovani občinski odborniki in drugi posestniki proti temu sklepu pritožili. Mi v Ljubljani nimamo informacij glede krajevnih razmer, zato bi bilo pač potrebno, da se z goriške strani ukrene potrebno v obrambo Kriških Podov...«
Naslednje leto, 13. oktobra 1915, pa so se mu zahvalili: »Izrekamo Vam, velecenjeni gospod župnik, za Vaše uspešno posredovanje v Trenti najtoplejšo zahvalo. Odobrujemo Vaše korake in dogovore ter upamo, da bo ta zadeva sedaj prišla v pravi tek. S prisrčnim planinskim pozdravom, načelnik Tominšek in tajnik Planinšek.«
Leta 1922 je v Mladiko napisal dolg članek »Naše planinstvo«, v katerem pove, kakšen je bil namen SPD: »Namen SPD in njenih podružnic ni bil samo v turistiki kot taki, v razvedrilu; ta organizacija si je namreč stavila predvsem vzvišeno nalogo, ustavljati, zajezovati tuji, 327
OBLJUBLJENA DEŽELA SMEHLJAJA
SKRITI KOTIČKI NEOPISNO LEPEGA GORSKEGA SVETA
zlasti nemški vpliv po naših deželah, po naših planinah. Tujec se je šopiril po njih, bil je po naših gorah malone neomejen gospodar. Vse planinske koče so bile izključno nemške, vse izdelane poti in zaznamovane steze nemške, povsod so bile le nemške table, nemški napisi, povsod nemški in tuji turisti, tuja govorica - in Slovenec je bil na lastni zemlji - tujec. Slovensko planinsko društvo je s svojimi podružnicami dalo našim prelepim planinam kmalu drugo lice in v malo letih spet prvotni značaj - slovenski.«
Ker se je zavedal, kam smo padli, je pozval vse planinske podružnice na Goriškem in Tržaškem: »Trebalo bi pa, da bi se vsa omenjena društva takoj zbudila iz spanja ter začela spet krepko delovati, da se ne zbudimo v dolini, ko bo že velik dan in bodo drugi že na planini.«
S člankom »Planinski cvet« je v Mladiki hotel zapeti hvalnico planinam In planinskemu cvetju. Čim bolj je pritiskal tujec v deželo, tem bolj je hrepenel po gorah, kjer je bilo vse tako čisto in neomadeževano. Zato je zapisal: »Pozabil sem na svet, na doline, ljudi - na vse... Okrog mene je vse oživelo in z očmi, s katerimi nisem še nikoli gledal, sem uzrl v teh sončnih višinah nov svet, po katerem sem vedno hrepenel, ker mi je o njem ljubka pravljica govorila o deveti deželi in si mi ga ti zdaj odkril, ljubi planinski cvet...« In prav planine so bite vzrok, da je okusil pelin, ki ga je začei tujec deliti našim ljudem. Ko se je leta 1923 vračal s Triglava, ga je zajela nevihta in je pohitel v Bohinjsko Bistrico, da se je vrnil z vlakom v Podbrdo. Tam pa so ga ustavili in ga do skrajnosti ponižali. Vsega so pregledali in pretipali. S sabo je imel dve knjigi, ki sta postali »corpus delicti«. Obtožili sc ga, da je hotel širiti propagando proti Italiji. Šlo je tako daleč, daje pre-
Znamenlll dr. Julius Kugy je Imel o Josipu Abramu same pohvalne beseda.
fektura zahtevala od Ordinariata, naj ga odstrani s Sv. Lucije, ker je nevaren element. Prijatelj dr. Anton Brecelj se je Josipa Abrama spominjal takole: »Bil je zgleden duhovnik, ki ni nikogar odbijal, pač pa vse pridobival, najrajši najbolj zapuščene in zanemarjene. Prav posebno je ljubil mladino; vzgajanje v šoti in izven nje mu je bila prava srčna zadeva... V Trenti se je navdušil za naše gore in je zanje goret do smrti. Postal je znan kot pionir Slovenskega planinskega društva, ki je po Triglavskem pogorju na goriški strani ustanavljal postojanke, delal pota in reševal vrhove pred grabežljivim tujcem, prav tako kakor njegov prijatelj dovški župnik Jakob Aljaž na kranjski strani. V zapiskih SPD v predvojni dobi se blešči Abramovo ime in požrtvovalno delo,«
ARNOLD LEŠNIK
Najin stan sva poiskala že v petek zvečer. Kljub trdi temi to ni bilo posebno težko, saj nisva bila tukaj prvič. Pot mimo pustega planinskega doma in dalje skozi temen gozd naju je po urah naporne hoje pripeljala naravnost v obljubljeno deželo. Polni nahrbtniki pred hišo tete Majde so ostali samo še pozabljeno trpljenje. Na hitro sva povečerjala in nemalo pre znoj ena, stiskajoč se na ozki postelji v zgornjem nadstropju, padla v nemiren spanec.
KOT SANJE
Že zgodaj zjutraj sva vstala in se s popolno plezalno opremo podala v odročno steno. Tukaj ni ekstremno dolgih ali ekstremno težkih smeri. Je mir in sproščenost, Ljudje so redek pojav in slaba volja tudi. Idila je v veliki meri všteta v ceno, ki sva jo plačala, da sva 328 po pravi poti prišla v ta raj. Smeri so samoti primemo
zaraščene in redki klini prav nemarno rjavi. Skala je dobra, čeprav razširjena notranja zavest ne potrebuje dobre skale. Žal sva prihitela v deželo smehljaja v oklepih civilizacije. Nepotreben balast nama dodobra greni žit-je z naravo. Doma sva že ves teden razmišljala, kako bova preplezala čimveč smeri; le za eno ali dve kratki pleži se pač ne splača prihajati v te odročne kraje. Kakšna zmota! Še ko v prvem raztežaju hitim strumno navzgor, že razmišljam o naslednji smeri. Res je lepo, si pravim, in potem bova še eno in še eno. Kakšna neumnost! Kakšno bedno hlastanje za novimi in novimi dosežki! Tipična bolezen zahodne kulture. Vse ženske tega sveta te ne morejo zadovoljiti, če v eni ne najdeš jutranje zarje. Ni ga denarja, s katerim bi si lahko kupil zdravje aii mladost, ljubezen, srečo, veselje. En sam grabež in nič drugega. Koliko planetov potrebuje današnji človek za srečo? Koliko vesolij? Nekaj se premakne v meni. Moj bog, kako diši ta zrak! Pobožam nebo. S prsti vpijem pogumne bilke v drobni
skalni razpoki, kjer ni zemlje niti za majhen naprstnik. Dovolj je! Dovolj je, si rečem. Z užitkom splezava zadnjo smer. To je smer, ki jo čutim bolj kot vse smeri, ki sem jih splezal do sedaj. Potem počijeva. Ustaviva korak in prisluhneva duši in naravi, v kateri se ta zrcali. Siečeva se do spodnjih hlač, ker nama malomeščanska sramežljivost brani kazati gole riti, in se do onemoglosti predajava meditacijam.
Ko v začasnem domku (dom je tam, kjer si) nekoliko utrujena in pošteno oznojena odloživa opremo, najbolj godi skoraj obredno kopanje v iskrivem potoku, ki ga v pašni sezoni uporablja živina, da se odžeja. Izredno skopi odmerki mila, a vseeno mila, enega od sodobnih zastrupljevalcev okolja, brez katerega tako klinično čisti ljudje ne moremo, in huronsko kričanje zaradi mrzle vode pod naravnost neverjetno prostranim zvezdnatim nebom samotno noč prijetno ogre je jo. V nedeljo naju sproščenost dokončno premaga. Najprej zjutraj nekoliko dlje poleživa. Potem brez ihte vsta-neva, se dodobra pretegneva in občudujeva mir na planini. Ni še bilo dolgo tega, kar so krave zapustile skrito dolino in od številne živine lahko zdaj občudujeva le gamse, ki se visoko v ostenju kot drobne pike suvereno pomikajo nad mogočnimi prepadi. Plezalno opremo sem že včeraj zvečer nekoliko sramežljivo potisnil v najtemnejši kot stanu in če zdaj prav pomislim, je odločitev o današnji popolnoma brezskrbni svobodi preživljanja planinskega dne v meni vzniknila že včeraj, ob vodenem čaju in peščici zdrobljenih keksov, s katerih je kdove kdaj odpadla skoraj vsa že davno stopljena čokolada.
Tako se šele sedaj, ko sončni žarki že krepko božajo ta skriti gorski biser, daleč od ponorelih mestnih množic s skoraj praznima nahrbtnikoma odpraviva na slabi dve uri oddaljen vrti. Pot med redkimi macesni je precej romantična, nikakor pretežka, In tik pod prevalom ostro zavijeva v levo ter se po nemarkirani, komaj vidni gruščnati potki odpraviva čez južno ostenje navzgor. Ker s seboj ne nosiva težke opreme, tudi pretirane zadihanosti ni in z vsakim metrom pridobljene višine vz-nikajo drug za drugim globoko spodaj kot majcene hiške v Kekčevi deželi drobni romantični stanovi. Še sam postanem Kekec in moje srce je polno ljubezni. Hudo neroden korak bi seveda prinesel stop v prazno in srečanje s Stvarnikom, a če si vesel in skozi življenje hodiš iskreno zaljubljen, potem se te nesreča in hudobije tega sveta pravzaprav ne morejo dotakniti.
OBLJUBLJENA DEŽELA
Drobna sitna škrbina je tista, za katero sem mislil, da nama bo povzročila največ skrbi. Škrbina je tisto mesto, ki slabše pripravljene gornike odvrne od obiska osrednjega vrha in se potem zadovoljijo kar s pred-vrhom. Tako je bilo takrat, sredi februarja, ko je poleg vsega snega ponoči še deževalo. Naredila se je hudobna požled in obisk vrha je pade! v vodo - no, ja, bolj na led. Kakorkoli že, tisti vrti bi bil morda le jagoda na vrhu kremne torte, kajti že ko sva se vzpenjala navzgor, sva na dolgem zasneženem grebenu v daljavi
poleg Krna ugledala še morje in to je bila takrat resnična poezija. Sredi vsega tistega mraza, snega in vetra -veliko modro morje. Prav takšno, kot ga poznamo poleti, zato je bilo celo tam. sredi snežne puščave, v najinih srcih prijetno toplo.
A zdaj je pozno poletje in o ledu ni nikjer sledu. Malo previdnosti in pot proti vrhu je odprta. Prostran plato, poraščen s travo - to je edina resnica, in nekoliko neugledna vpisna knjiga, ki jo je kdove kdo kdove kdaj pustil tam zgoraj. O, da, ljudje smo kratkomalo obremenjeni s tem, da v času svojega bivanja puščamo sled. Nekako se nam zdi življenje potem veliko bolj
Sredi mraza, vetra in snega... veliko morje
J
329
Brezskrbna svoboda preživljanja planinskega dne
smiselno. Naj bol V knjigo so iskreni ljubitelji gorà zapisali nekaj svojih skritih misli.
Udobno se spraviva v ležeč položaj in za sprejem koz-mične energije v položaju lahnega dremuckanja ni več ovir. Tako minevajo ure, zdi se mi da tedni in meseci, medtem ko mesečeva pokrajina v daljavi sameva pod
Potok kljub snegu in ledu veselo iuhorl.
330	Folo: Arnold Lešnik;
Pozimi je planina videti pusta in neprijazna. A samo navidez. Potok, ki teče skozi izgubljeno dolino, je deloma ujet v leden oklep, čeprav droben tolmunček ne zamrzne. Plastična školjka turnih pancarjev ni primerno obuvalo za golo nogo, še posebno, če se sneg udira do kolen. Prav vsakič, ko se mi udre pod nogami, se potem z vedrom, polnim hladne planinske poezije, po-lijem po hlačah. Potem sočno zakol ne m in vsa zgodba se po nekaj korakih ponovi. Od daleč je vse skupaj videti že skoraj kot obred. Na planini ni drugih poti, le najina je, ki vodi od majcene hiške do izvira vode in je vsak dan vedno širša, predvsem pa vedno globlja. Tudi golo tuširanje sredi ledenomrzle februarske zime ni največji in zadnji užitek tega sveta, za mehkužce pa popolnoma neprimeren način odstranjevanja plasti zgrešenega ovoja civilizacije. Čeprav je leseno korito ujeto v debel oklep ledu, se na najbolj upornem delu potok vendarle ne da in veselo žubori. Prihajajoči sončni dnevi vidno osvobajajo potok ledu in snega Nočno nebo ima spet tisoče zvezd in pozimi smo ljudje še bolj
Mesečeva pokrajine sameva pod večernim nebom.
nebom, prepredenim s cirusi, pod katerimi se kot bele žogice podijo iskrivi kumulusi. Gole skale, prostrana melišča ter tu in tam kakšen cvet n at simbol kratko malo
so.
Odhod naju vrača v sivo realnost vsakdana. Mi, ki hodimo pokončno, neprenehoma nekam odhajamo. Morda zato, da bi prišli tja, od koder bi morali potem spet drugam. Večno gibanje nam pomaga ustvarjati smiselnost našega bivanja na tem planetu. A midva se z gore vračava modra in notranje umirjena. Verjetno tudi malce ožgana od toplega sonca. Dolge sence segajo v dolino, kjer so na vse strani razmetani stanovi, ki bolj kot kdaj ko I i prej kažejo podobo drobnih biserov. Zdaj je poldne in še vedno nisva srečala človeka. Čudovit dan, čudovit svet. Samota včasih tako godi!
LEDENI SPOMIN
ranljivi. Dneve preživljamo med štirimi stenami. Zviti v gube čemimo pred televizorjem, tem modernim za-sužrijevalcem širokih ljudskih množic, ter izgubljamo stik z realnostjo.
Vsake toliko časa se ustavim in prisluškujem. Pride morda medved? Ris? Kakšna druga zver? Množični morilec? Ali so tu vampirji in druge pošasti? Gotovo. Prinesel sem jih s seboj. Će bi lahko, bi jih pustil daleč zadaj, tako pa so tu, ob meni.
A dnevi minevajo in stvori se počasi razblinjajo, dokler se ne spremenijo v en sam gromozanski nič. Potem šele udari lepota na plan. Lepota miru, tišine, nočnega neba, drobnih stanov in hladnega zraka, ki spreminja sneg v podlago, pod katero veselo škrta ob vsakem koraku, in prav ta hlad čisti možgane nepotrebne navlake. Upam, da ne bom nekoč ugotovil, da sem spozna) in poznal resnično pomembne stvari tega sveta, a sem se ob poplavi nepomembnega peska v očeh pustil zavesti in sem pozabil nanje, ker se jih nisem naučil dovolj ceniti.
KRALJESTVO STANÜ___
Odhajanja v jutranjem mraku so veličastna, potem uživanja v snegu in soncu in prvobitnosti - ter po isti smučini nazaj, v toplo zavetje. Dan za dnem - in nikjer žive duše. Vmes je hrib, katerega strmina strašljivo izginja pod menoj, drugje vrh, ki je skromno označen s kupom kamenja, iz katerega štrli visoko v zrak dolga, posušena palica, orkanski veter okoli ušes, zasnežene poti, posute z brez števila iglic, ter neroden korak v ledenem snegu in krvava brada.
Tudi sekanje drv ter suhi treningi z lavinsko žolno. Neumno ali lahkomiselno prečenje nepomembnega poledenelega pobočja, kjer se ne zgodi prav nič, čeprav bi se lahko vse in je novo rojstvo opaženo šele ure zatem. Zvečer zakuriva v drobnem gašperju, kuhava juhe in čaje, pečeva palačinke na olju. ki ga ukradeva konzervi sardin, meljeva posušen ananas ter se ob sveči in pie-snivem česnu pogovarjava dolgo v noč. Ko smukneva v posteljo in ugasneva luč, kraljestvo stanu prevzame drobna miška, ki živi tukaj vso zimo, midva sva pa le trenutna okupatorja njene majhne domovine, ki se za tenko leseno steno tako dramatično končuje in se potem začenja ledena puščava, ki drobceni živalci prinaša lakoto in smrt. Zato je ne preganjava, Še več, ljubezniva prijateljica nama je v hladnih nočeh in odlično se zabavava, ko poslušava korake njenih drobcenih nožic v temi, ki hitijo nama neznanim opravkom naproti.
Odhajanja so vedno podobna. Nekje na pol poti izgine sneg in nastopi prava pomlad. Trava kot da je ozelene-la in martinčki živahno skakljajo povsod naokoli. Takrat romajo smuči na nahrbtnik in najini postavi se vedno bolj šibita pod velikim tovorom. Turni čevlji postajajo blatni, kamni na stezi izdajalsko spolzki. Vračava se v domačo deželo, v gnilobo mestnega življenja. A tukaj so ostali tudi ljudje, ki jih poznava in imava rada. Zdaj bolj kot kdajkoli poprej.
Lahko rečem, da sva očiščena in polna novih moči. Kdo ve za kako dolgo.
KAJ VSE SE PRIMERI ŽIVEMU ČLOVEKU NA GORSKIH POTEH IN V KOČAH
V-
KONEC SEZONE V GORAH !N DRUGE ZGODBE
bami in urejenimi podpisi. Znak, da svinjarije po vrhovih ne delajo alpinisti, temveč neukroćena in nevzgojena drhal, ki ji v gorah nihče ne gleda pod prste in tja prav zaradi tega tudi zahaja.
PAVLE ŠEGULA
Kmalu bodo planinske poti spet polne gornikov vseh vrst, na vrhovih se bodo zvrstile trume navdušenih ljubiteljev višin, vmes bo morda tudi marsikak guncvet, ki gleda samo na to, kako bi ošpičil kakšno neumnost. Planinci nismo samo nedolžni častilci gora. Tam počnemo tudi neumnosti in lumparije, kar dokazuje, da nismo nič boljši od drugih ljudi, zato bi pošten kronist ob najrazličnejših planinskih dosežkih ne smel pozabiti temnih plati hoje v gore, ki jih ni tako malo. Prideš na vrh In se hočeš vpisati v knjigo, zabeležiti, od kod prihajaš in kam si namenjen, kot te k temu spodbujajo v planinski šoli, na tečaju in v obvestilih GRS. Pa najdeš v škatli olupke in ogrizke, o knjigi in žigu pa ni sledu. Seveda so možne tudi vsakovrstne različice. Knjiga je vsa razcapana, manjkajo listi, nekateri so čez-inčez poštempljani, da skoraj ne najdeš prostora, kamor bi odložil svoj podpis. Ponekod se šopirijo kvante in druge beležke dvomljive vrednosti. Pred to usodo so varne samo knjige na težko dostopnih vrhovih. Tam boš naletel na lepo ohranjene primerke, stare več desetletij, pa brez ene same spake, s prijaznimi pripom-
ZIMSKE IN DRUGE SOBE___
Namerilo se bo, da se boš podal v hribe pozimi, računajoč na lepo urejeno in za silo opremljeno zimsko sobo s suhim ležiščem, nekaj odejami in, če je pri roki tudi kurišče, nekaj poleni. Ko pa boš premražen in preznojen priromal do koče, te bodo najprej osupnila na stežaj odprta vrata, iz temačne izbe pa prav nič mikavna dobrodošlica v obliki snežnega zameta. Ker ti drugega ne preostaja, boš vendarle vstopil, kolikor mogoče odstranil sneg in si nato komaj, komaj upal sesti na pograd. Vse je razmetano, po tieh in na mizi so ostanki malice, ki so jih pustili predhodniki: prazne kon-zervne škatle, zamaščeni papirji, zmrznjene luže. Prava jama razbojnikov! Polena ni nobenega, čeprav se je zima komaj začela. »Barabe,« vzdihneš sam pri sebi in pomisliš, če bi se ne bilo bolje vrniti, saj tu o pravem počitku ne more biti govora, za nameček pa se bojiš, da se nalezeš garij in še česa neprijetnega.	331
TELOVADBA NA SKUPNEM LEŽIŠČU
Bil je tisti čas jeseni, ko oskrbniki in gospodarji koč preštevajo pluse in minuse in ko skupaj z inventurno komisijo zaključijo poslovno leto, S sinom Andrejem in prijateljem Miho smo se namenili na Grintovec in, če bo priložnost, morda še na Kočno. Vreme je kazalo lepo, oktobrski dnevi so bili še prijetno topli, zoprna poletna vročina pa Že davno pozabljena.
Ob dobrih nasvetih svojcev smo sedli na kolesa in že slabi dve uri kasneje ubirali pot proti sedlu. Na tleh je šumelo listje, ki so ga prizadevno mešali trije pari nog. Vrhovi, ki so se sprva še kopali v poznem popoldanskem soncu, so počasi ugašali, ob prihodu v kočo je jarka svetloba še poslednjič obliznila konice najvišjih gora, potem pa se poslovila z obetom, da naslednji dan ne bo nič slabše.
Koča je bila precej polna in vabljivo topla, vladal je živahen živžav, nekatera lica so bila že precej razgreta, glasovi - vsaj za moje pojme - nepotrebno glasni, 332 nekateri tudi hripavi in za spoznanje opotekavi. Videli
smo nekaj znancev, za kakšno razpravo pa spričo hrupa ni bilo priložnosti. Sprijaznili smo se s stanjem, kakršno je bilo.
»Za pomenke bo dovolj priložnosti jutri,« smo si mislili, naročili in popili svoj čaj, si privoščili večerjo iz nahrbtnika in se spričo mladoletnega pobiča že kmalu podali na skupna ležišča.
Bila so že kar zasedena, spodnji pogradi niso bili več prosti, zato smo ob soju žepne svetilke šepetaje zlezli na »galerijo«, kar nam tistikrat ni delalo težav. Po stari navadi je pobrč legel med Miho in mene, nahrbtniki pa k zglavju. Ob umiku iz jedilnice smo se znebili odvečnih telesnih balastov, s čimer naj bi si prihranili nočno tavanje in iskanje določenih prostorov. Bili smo nared za spanje, vendar pa smo pričakovali, da se poprej razvije uvodna debata oziroma veseli del - običaj, ki je go-stačem na skupnih ležiščih pogosto pričaral nepozabno doživetje, ko smo bili od sproščenega smeha vsi objokani.
Tokrat so bila pričakovanja jalova. Nekateri so že smrčati, nekaj nas je bilo takih, da smo pričakovali pobudo drugih, sami pa zabave nismo znali izzvati. Nekaj spodnjega doma je bilo ravno prav omamljenega od maliganov, ki so pridišali tudi k nam v nadstropje. Dva
Seveda so tudi izjeme, a Še te ie redke in spet le tam, kamor ni preveč lahko priti. Zgodi se pa tudi. da je na silo odprta cela koča, ki ji je nekdo po nasilnem prihodu ob odhodu »pozabil« zapreti vrata, še prej pa nekoliko pretipal notranjost in si privoščil malico iz tamkajšnje zaloge. Koliko imajo pri tem zaslug alpinisti, mi ni znano, povsem nedolžni verjetno tudi niso. Tretja cvetka, ki bi jo morali vzeti pod drobnogled, je popivanje in vse. kar ima opravka z alkoholnimi pijačami. Pijančevanje je, žal, poleg kajenja ena od najtrpež-nejših razvad sodobnega zemljana. Slovenci na lestvici zasvojenosti gotovo nismo na zadnjem mestu. Dokler sem še redno zahajal v visokogorje, sem se znanih koč precej izogibal. Morda je sedaj kaj bolje, ko je kajenje v javnih lokalih prepovedano. Nekdaj, pred desetimi leti, si se v nekaterih kočah, tudi na Kredarici, zaradi cigaretnega dima v jedilnici komaj prebijal od mize do mize. Ob glasnih pogovorih, vrvenju gostov in rogoviljenju kakšne posebno vesele skupine je bila prava, žlahtna družabnost praktično nemogoča: oči so pekle zaradi obilice dima, v hrupu si sosedu samo z vpitjem v ušesa lahko povedal, kar se ti je zdelo potrebno. Nekatere koče, ki so bile odprte tudi jeseni in pozimi, so ob sobotnih večerih nekako okupirali pripadniki različnih »regimentov« in podobnih združb, katerih glavni cilj je bilo čim večje število izpraznjenih steklenic in visok odstotek zaužitih maliganov, manj pa ime in stopnja težavnosti smeri v kaki bližnji steni. Ob tej razvadi moram z žalostjo ugotoviti, da so bili »ta glavni« v glavnem mlajši alpinisti, fantje v obdobju formiranja, nekateri starejši pa v fazi »iskanja« samega sebe.
Naštel bi lahko še marsikaj, a sem se v tem prispevku omejil na nekaj glavnih grehov, ki jih opažam kot apostol varne hoje v gore. Morda se je od mojega zadnjega zimskega pohoda, poletnega obiska v planinski koči ali počitka na vrhu že kaj izboljšalo; če je tako. se za neupravičene trditve v svojem pamfletu opravičujem, hkrati pa bi rad še opisal davno, okoli Štirideset let staro doživetje s Kokrskega sedla.
Kanadska transverzala_
Kanada je po površini za Rusijo največja država na svetu: Rusija (nekdanja Sovjetska zveza) je merila 22,402.200 kvadratnih kilometrov, samo evropski del 5,571.000 kvadratnih kilometrov, Kanada pa meri 9,970.610 kvadratnih kilometrov. Po podatkih iz leta 1990 ima Kanada približno 30 milijonov prebivalcev, prebivalstvo pa je s konce nt rira no v južnem deiu v mejnem območju z Združenimi državami Amerike, medtem ko so na severu slabo obljudeni gozdovi in nekaj milijonov kvadratnih kilometrov tundre. Od svoje ustanovitve leta 1867 in formalne ločitve od Velike Britanije je Kanada ves čas stremela za tem, da bi čimbolj povezala svoje prebivalce, razseljene po teh ogromnih prostranstvih. Konec 19. in v začetku 20. stoletja so intenzivno graditi železniške proge, dokler niso potegnili transkontinental ne proge, ki povezuje atlantsko obalo s pacifiško. Čeprav je bil to velik napredek, posebno še za gospodarstvo države, je bilo ugotovljeno, da so najbolj poseljeni predeli še nadalje ostali ločeni drugi od drugih in še predvsem od nenaseljenih območij. Med drugo svetovno vojno so zgradili mrežo modernih avtomobilskih cest, ki so jo kmalu po vojni dopolnili s številnimi letalskimi programi. Velik del države, predvsem še severno od najbolj razvitih predelov, je Še dandanes dostopen samo z letali. Prebivalstvo je še nadalje ostalo ločeno po predelih, v katerih živi. Zato so zaradi zbliževanja prebivalstva leta 1992, ob proslavljanju 125-letnice obstoja Kanade, prišli na zamisel, da bi uredili Kanadsko transverzalno pot, ki naj
ognje viteza pa sta imela v načrtu drugačno zabavo: vrtela in cmokala sta, da je bilo joj. Staremu moralistu, kakršen sem že od nekdaj, so te olimpijske igrice dramile jezo. Ne da bi bil športnikoma pod seboj nevoščljiv, skrbelo me je za pobiča, ki je neznane šume in ritme gotovo tudi vlekel na ušesa in razmišljal, kaj se dogaja.
Ko hočeš spati, pa te nekaj zdrami in vrže iz ravnotežja, postajaš vse bolj buden in hkrati razkačen, če ti nekdo preprečuje nočni počitek Oglasil sem se: »Ali bo že enkrat mir?« in dodal, da nas jutri čaka Grintovec, skratka, pot v hribe. »Sedaj bi radi spali, za takšno in drugačno miganje bo tudi jutri še dovolj časa I«
Spodnji dom je za kratek čas utihni). Par. ki je kalil nočni mir, si je verjetno mislil: »Kateri teleban pa je to, da se vtika v stvari, ki ga nič ne brigajo?« Sledila je tišina, ki so jo le tu in tam motili nekateri smrčavci, sicer pa je kazalo, da se končno obeta mir. Čez čas se je škripanje pod nami obnovilo, nemarneža sta se obračala kot na ražnju, v meni se je spet dvigal srd.
»Če ne bo miru, pridem dol in vsakemu primažem eno čez pevsko društvo!«
Prizadeta sta se brez vsakega jezikanja umirila, grožnja je zalegla, jasno je bilo, da me ne poznata, sicer bi me gotovo ne ubogala. Ne na pogled, ne v dejanjih nisem in nisem bil silak, ki bi komu rahljal kosti, še najmanj pa v gorah na skupnem ležišču. »Kaj pa je, oči? Ali moramo že vstati?« se je oglasil Andrej. Brž sem mu hitel pojasnjevati, da sem nekomu »razlagal, kje se gre na Grintovec«. Kaj pa otroka brigajo te stvari, ki se tičejo odraslih! Obrnil se je in zadr-njohal, nato pa me je pocukal Miha in predlagal: »Pusti reveža, morda nimata stanovanja ali pa bi si rada privoščila skok čez plot!«
Stvar je bila torej urejena, končno se je ponudila priložnost za spanje. Malce sem še odškrnil okno, da bi vonjave preznojenih teles, nogavic in nog imele ponoči kam uhajati, nato pa zavzel lego, ki te najhitreje zazib-Ije v spanec
SAMO NE V KOČO, KO JO ZAPIRAJO!
A že spet sem delal račun brez krčmarja. Danes se vendar zapira koča, to pa je edinstvena priložnost, da se ga ljudstvo temeljito naseka. Iz pritličja se je začelo oglašati razglašeno petje, ki je prešlo v crescendo, čim je kdo odprl vrata, ko se je bilo treba iti olajšat viška tekočine.
bi povezovala kanadske pokrajine od vzhoda na zahod in z juga na sever ter poleg tega še vse tri oceane, Atlantski, Tihi in Arktični.
Čeprav je zvezna vlada sprejela odločitev, da bo tudi sama sodelovala pri realizaciji tega projekta, prispevajo več kot polovico stroškov različne gospodarske organizacije, ki sodelujejo kot sponzorji, in še predvsem darovalci prostovoljnih prispevkov, ki so kajpada prebivalci Kanade. Kdor je hotel, je lahko »kupil« delte poti, ko je plačal 40 dolarjev za vsak meter, imena vseh darovalcev pa so trajno zapisana v paviljonih, ki so postavljeni ob poti - v vsakem paviljonu so imena 12.000 darovalcev. Vse preostale metre bodo financirali iz denarja zvezne vlade in gospodarskih organizacij. Vendar te poti, dolge več kot 16,000 kilometrov, ne urejajo za avtomobilski promet (avtomobilom je vožnja po njej celo strogo prepovedana) ampak je pot predvidena, da bodo po njej hodili pešci ali potovali po njej ljudje, ki bodo jahali na konjih, smučali, vozili s kolesi, se vozili s sanmi, ki jih bodo vlekli arktični psi, samo izjemno pa bo po nekaterih odsekih dovoljena vožnja z motornimi sanmi.
Slavnostno odpiranje poti je zaupano lokalnim oblastem in prebivalstvu, tako da ti v resnici smatrajo pot za nekaj svojega Pot je trasirana po obstoječih stezah, nekdanjih železniških progah, ki so jih iz različnih vzrokov demontirali, rudarskih in gozdnih poteh, samo izjemoma pa so obstoječe poti povezati z novimi stezami. ki so jih potegnili, ker jih poprej ni bilo. Velika slovesnost uradnega odpiranja celotne poti je predvidena za 9, september 2000. Predvideno je bilo in tudi uresničeno, da so na nekaterih skrajnih točkah, na primer v treh oceanih, v začetku letošnjega leta vzeli iz vseh treh morij in iz največjih kanad-
skih rek vodo ter jo v Ottawo, glavno mesto Kanade, pripeljali z različnimi prometnimi sredstvi. V Ottawi so zgradili vodnjak in vodomet, v vodnjak zlivajo vse te vode in tako simbolizirajo stičišče države, 9, septembra pa bo vodomet s tako premesanimi kanadskimi vodami začel delovati. Pri nošnji vode iz oceanov in rek do Ottawe sodeluje mladina iz vseh pokrajin. Akcija seveda že poteka, ta štafetna nošnja pa bo trajala vse do 9. septembra. Seveda je ta dolga kanadska pot nov velikanski izziv za pohodnike.
Hstimir Stefano vič, Toronto
Eden od paviljonov na dolgi kanadski transverzali: poti bodo vzdrževali lokalni prebivalci.
Vrata je seveda odpiral vsak sam, tu pa so prišli do veljave maligani v krvnem obtoku, ki pač nekoliko otopijo reflekse in občutke. Tečaji so škripali, vrata loputa-la, skozi špranje so se prebijali zvoki harmonike in hri-pavi glasovi razgrajačev. Vse skupaj je bilo podobno talnemu plazu. Hrušč je bil čedalje večji, treskanje vrat pa takšno, da se je kdaj pa kdaj stresla cela bajta. Hudiča, saj jo bodo Še podrli!
Okoli enih - jasno, da sem nenehno škilil na uro - so orgije dosegle vrhunec, nato so tudi najhujši junaki v pritličju onemogli in odnehali. V bajto se je postopno selil mir, ki ga je uvodoma zmotilo le štorkljanje goj-zarjev in škripanje stopnic, ko so se utrujeni zaspanci razhajali po sobah k zasluženemu počitku in za slovo še nekajkrat glasno treščili z vrati. S tem je bila folklora za leto dni zaključena...
Nekaj podobnega sem preživel dokaj let kasneje, jeseni 1966, v Tamarju pod Jalovcem. Ta čudovito lepo oblikovana koča je, žal, tako lahko dosegljiva, da se v njej znajde prav vse, kar se šteje med planince, če pa se zgrnejo na kup še alpinisti, da bi zalili dosežke poletne plezalske sezone, postane vzdušje v poznih nočnih urah dobesedno eksplozivno in za normalne ljudi nevzdržno. Ni bilo prvič in tudi ne zadnjič, ko je koča bobnela, kot bi šla skozi njo divja jaga. Če bi bil veren, bi gotovo vzdihnil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«
Zjutraj smo bili nekateri zaradi različnih vzrokov nekoliko mačkasti, zeleni v obraz in neješči. Nihče ni omenjal nočnega kravaia, pomagalo bi tako in tako nič, lahko bi celo prišlo do kakšnega prepira ali še česa hujšega, pri čemer bi bil jaz zagotovo v veliki manjšini, Je že tako, da se razsoden hribovec zapiranja koče udeleži samo kot aktivna stranka, če pa mu to ne leži,
se konec sezone poprej z mobitelom pozanima, kakšna klima se obeta v koči in če je morda ne kanijo zapreti. Pritrdilen odgovor naj nepriljudnega puščobne-ža ne moti, na voljo so še druge bajte. Vseh hkrati menda vendar ne zapirajo!
Dan je bil, kot smo pričakovali, lep. Ubrali smo jo v breg in lepo napredovali, čeprav me je kake pol ure dajala nekakšna slabost. Ko se je telo ogrelo, smo zaviti na odcep proti Kočni. Stezica, po kateri dotlej še nisem hodil, mi je ugajala, bila pa je malce slabo zaznamovana. Kljub temu smo brez težav prišli v Doice in od tam čez utrujajoče šodre na vršno pobočje Kočne, Andreju se je dobro zdelo, da lahko spet prime za kakšen klin in pazi, da mi ne sproži kamna na glavo. Miha je hitel pred nama, ime! je neznansko kondicijo - veliko je delal na terenu, veliko je bil na kolesu, veliko je hodil po gorah. Kočna se je za obisk oddolžila z lepimi razgledi. V dobro ohranjeni knjigi smo pustili svoje avtograme. malce pomodrovali o rdečkasti Zemljini in skalovju, ki bojda vleče nase strelo, in se nato po nizko obokani polici zmuznili na Dolško škrbino ter od ondod navzdol po poti, ki vodi na Grintovec.
Hoja je bila začuda lahkotna, da smo bili kar mimogrede na vrhu, kjer se je motalo precej planincev. V ne pretirano čistem ozračju smo si v glavnem ogledovali samo bližnje gore: rdečkasto Kočno, s katere smo ravnokar prispeli, še bolj pa vrhove od Dolgega hrbta do špičaste Ojstrice, Mrzle gore in Bab onkraj državne meje. Časa je bilo dovolj, da smo si privoščili še Mlinarsko sedlo in Dolgi hrbet z zračnimi razgledi na Ledine, Križ in strma ostenja nad Okrešljem, Štruci in Skuti smo tokrat prizanesli in jo mimo podov čez Kokrsko sedlo ubrali nazaj v Kamniško Bistrico.
NA NAJVIŠJEM VRHU ŠPANIJE, 3718 METROV VISOKI GORI NA OTOKU TENERIFE
VZPON NA PICO DE TEIDE
SILVO BABIČ
Kdor bi s prstom na zemljevidu iskal najvišji španski vrh v osrčju Pirenejev, bi si pri zemljepisu Evrope nedvomno opekel prste. Španiji je med ozemlji, ki jih je v stoletjih osvojila in si jih podjarmila, uspelo v svoji posesti obdržati Kanarske otoke, atlantsko otočje pred obalo Afrike. Zato se Španci na potep pod najvišjo točko domovine ne odpravljajo v Cile, Bolivijo ali Peru, svoje nekdanje kolonije, ampak mnogo bližje. Samo nekaj ur vožnje je z letalom iz Madrida ali z ladjo iz saharskega Maroka do Kanarskega arhipelaga.
POIMENOVANJE KANARSKEGA OTOČJA
Mnenja o izvoru poimenovanja Kanarskega otočja so deljena. Tako kot večina ljudi oziroma turistov, ki vsako leto, še najbolj pa pozimi, v trumah obiskujejo Kanarske otoke, sem tudi sam mislil, da so otoki dobili svoje 334 ime po kanarčkih, majhnih ptičkih pisanega perja in
razposajenega vedenja. Divji kanarčki prvotnega izvora (serinus canarius) so majhni ptički rjave barve z nekaj rumenimi in zelenimi peresi. Še danes živijo in žvrgolijo na otokih. Španci so jih s krvavih osvajalskih pohodov sredi 15. stoletja prinesli tudi v Španijo. Tako je ta droben ptič pevec z različnimi križanji v stoletjih dobi! današnje raznobarvno perje in postal najbolj priljubljen ptič evropskih domov.
Vendar so ljudje s celine poznali in raziskali Kanarske otoke že v antiki. Imenovali so jih dežela večne pomladi, zato ni čudno, da so še danes tako priljubljeni. Rimski pisec Plinij poroča, da je približno tisoč let pred našim štetjem raziskovalna ladja iz daljnje Mavretanije, ki je bila v tistem času rimska provinca, pristala na obali kanarskega otoka Gran Canaria. Raziskovalci so tam našli bujno zeleno deželo z visokimi gorami, polno eksotičnih rož, čudovitih dreves in - psov! Takšnih, kot jih še niso nikoli videli. Psi so bili povsod. Sicer divji, vendar inteligentni in lepega videza, zato so jih nekaj
pripeljali s seboj domov, otoke pa imenovali Cane
islandes (lat. cane, can, canis - pes).
Španski pisci v 19. stoletju zagovarjajo zgodbo o Cra-
nusu in Crani Ta vazala italijanskih kraljev naj bi se
naselila na enem izmed otokov in ga poimenovala Cra-
naria.
Ne glede na to, od kod izvira njihovo ime, ima večina današnjih turistov, ki se na otoke zgrinjajo v velikih trumah, o njih že oblikovano lastno predstavo. Najverjetneje so si jo, če ne drugače, pridobili med prelistavanjem številnih turističnih prospektov. Dileme o poimenovanju otočja jih niti najmanj ne zanimajo. Mit in stvarnost pa se na Kanarskih otokih zelo razlikujeta. Splošna slika o stalnem soncu in neskončno razsežnih plažah je tako zakoreninjena, da mnogi ne verjamejo, da je tam še kaj drugega kot samo neskončna betonska turistična naselja. Resnica pa je kot v večini primerov drugačna. Pravzaprav sta morje in sonce samo podlaga vsega, kar nudi otočje.
OTOK TENERIFE
Kanarski samostojni provinci pod okriljem matične Španije sestavlja sedem zelo različnih otokov vulkanskega izvora. Tudi upravno in politično so razdeljeni v dve skupini. V vzhodno, ki je bližje Afriki, sodijo Gran Canaria, Fuerteventura in Lanzarote, v zahodno, ki sega dlje v Atlantski ocean, pa Tenerife, La Gomera, El Hierro in La Palma. Med potepuškim raziskovanjem lahko na skoraj vseh naletimo na naravne skrajnosti: na eni strani bujno zelena subtropska vegetacija, na drugi pa vulkanska polpuščava. V prvem zalivu se obala strmo dviga v črn klil, v naslednjem pa se proti morju zlagoma spušča peščena sipina. Tenerife z značilno trikotno obliko je znatno večji od vseh drugih otokov Kanarskega otočja. Letovišča so tukaj malo manjša kot na Gran Canarii, čeprav so tako na južni kot na severni strani otoka. Prav sredi otoka se dviga pogosto zasnežen mogočen ognjenik Teide, ki ga obdaja prelepa vulkanska polpuščavska pokrajina in je prvi simbol Kanarskih otokov. Teide je bil še delujoč vulkan, ko je tukaj mimo leta 1492 plul Krištof Kolumb s svojimi ladjami proti Ameriki. S svojimi 3718 metri višine je danes speči vulkan tudi najvišja gora celotne Španije. Otok obiskujejo Evropejci že od 19. stoletja in marsikdo se je po zdravniškem nasvetu ali pa v iskanju toplih dni pozimi odpravil sem na dopust. Severna obala je privlačna zaradi strmih gora in čudovitega rastlinja, južna pa je bolj vroča in suha. Zaradi modernih letovišč, množice zabavišč, diskotek in zanimivega nočnega življenja se mlajši turisti raje odločijo za dopust na južni strani otoka, več starejših obiskovalcev pa lahko srečate v severnih krajih, kot je na primer Puerto de la Cruz,
Za vzpon na vrh gore Pico de Teide je potrebno dovoljenje. Vzpon prav na vrh Teida je navadnim turistom in vsem ostalim, ki se pripeljejo z gondolo do zgornje postaje kabinske žičnice, na višino 3555 metrov, ali pa pridejo tja iz doiine peš, strogo prepovedan. Na koncu kamnite poti vas bodo ustavili zaposleni čuvaji Narod-
Mogočril t rit i s očak. kot se kaže od daleč z otoka Tenerife,
nega parka Teide, ki budno opazujejo gibanje vseh obiskovalcev. Dosledno ne spustijo nikogar, ki nima posebne dovolilnice za pot proti vrhu in niso pripravljeni na nikakršen kompromis in dogovor. Opozarjajo vsakogar, da ni dovoljen niti korak, ki ga želite narediti izven označene poti zaradi fotografiranja ali česarkoli drugega in so lahko v svojih zahtevah zelo strogi, špansko uradni in neprijetni. Ne svetujem vam, da pridete z njimi v kakršenkoli spor Kazni za kršilce so namreč zelo visoke.
Prost dostop do kraterja na vrhu ni dovoljen iz varnostnih razlogov in zaradi varovanja narave. Na vrhu, ki ima obliko vulkanske krone, je moč še vedno čutiti delovanje vulkanskega žrela. Zrak je nasičen z žvepie-no paro, iz rumenih tal pa se ponekod kadi in smrdi po gnilih jajcih. Opozorili so me, naj ne sedem na skale, ker bodo agresivne snovi iz zemlje čez nekaj časa obleko malo razžrle, ne da bi to sam prej opazil. Na vrhu se lahko zaradi lastne varnosti zadržite največ eno uro.
PREPOVEDANA POT NA VRH
Uradno posebno dovoljenje za obiskovalce, ki imajo srečo, da so se o tem natančno pozanimali že prej (ali pa so prebrali pričujoč članek), je mogoče dobiti zelo preprosto že v nekaj minutah na sedežu Uprave Narodnega parka Teide v Santa Cruzu. S seboj morale 335
Vesoljska pokrajina: ta krater je bruhal ogenj in žveplo in ustvaril pokrajino, kakršna se zdaj kaže na kanarskem otoku Tenerife.
Foto: Silvo Babit
imeti fotokopijo potnega lista, povedati morate datum svojega vzpona na vrh, približno uro vzpona od zgornje postaje gondole do vrha in podpisati morate izjavo. Vsak dan med tednom poslujejo v Santa Cruzu na ulici Emilio Caizadilla 5 v četrtem nadstropju. Edina neprijetnost je ta, da se morate po dovoljenje v Santa Cruzpripeljatiosebno.
Če ste se odločili za dopust na južni strani otoka, pa vam predlagam, da združite dvig dovoljenja z obiskom ene od najlepših plaž na celotnih Kanarskih otokih, Playe Las Teresitas. Od urada je plaža oddaljena samo nekaj kilometrov.
Dokler niso pred šestimi leti uvedli posebnih dovoljenj za vzpon na vrh, so se v upravi Narodnega parka Teide srečevali z nevsakdanjimi zapleti. Skoraj vsak izmed tisoč turistov, ki jih kabinska žičnica lahko vsak dan skozi vse leto pripelje do zgornje postaje na višini 3555 metrov, se je potrudil in se v pol ure povzpel še na sam ognjeniški vrh. Kmalu pa je v navado vseh obiskovalcev prišel običaj, da so s seboj kot spomin in dokazilo o vzponu odnesli vsaj kamenček če že ne celega kosa vulkanske skale z vrha Teide. V nekaj letih se je zato vrh zaradi odnašanja kamnine znižal kar za nekaj metrov, tako vsaj pripovedujejo, v grobem pa veljajo ocene. da turisti odnesejo iz celotnega narodnega parka celo do 30 ton kamenja letno. Predstavljajte si, da bi 336 vsak, ki se povzpne na Triglav, s seboj odnesel kamen!
čez desetletje bi morali Aljažev stolp prestaviti mnogo nižje, če ne bi že prej kar sam padel s spodjedene podlage.
Vsi turisti, ki se v kratkih hlačah, poletnih oblekah in čevljih z visoko peto pripeljejo sem naravnost z obale, vedo za prepoved vzpona na vrh ali pa jih na to opozarjajo velike napisne table pri blagajni žičnice. Šele ko kupijo vozovnico za gondolo, pa dobijo tudi listek z obvestilom, daje mogoče dobiti dovoljenje za vzpon na vrh v Santa Cruzu. Tako je urejeno, da samo tisti, ki se resnično zanimajo za vzpon na vrh, tega tudi opravijo. Zastonj in brez zapletov, pa če se do vršne kupole ognjenika pripeljete z gondolo ali pa pridete iz doline Las Canadas celo peš. Vsi preostati v oblačilih, neprimernih za višino nad 3000 metri, se morajo zadovoljiti s kamnito ograjeno sprehajalno potjo v bližini žičnice.
GOZDOVI KANARSKEGA BORA
Na starem zvoniku cerkvice je odbilo dve zjutraj, ko se z avtom odpeljem iz oblačnega in zaspanega Santa Cruza. Strma štiripasovna avtocesta, ki pelje do La Lagune, je nevsakdanje prazna in tiha za razliko od popolne gneče v času dnevnih prometnih konic. Zato je kratka razdalja do nekoč glavnega meste Tenerife kmalu za menoj. Potopim se v gost gozd kanarskega bora, ki se začne že nekaj kilometrov za mestom. Tudi skozi avtomobilske šipe začutim mir, ki ga izžareva gozd, in vonjam prijeten vonj borove smole. Kanarski bor je znamenitost otoka. Vsi pravi, značilni leseni kanarski balkončki ter vhodna vrata hiš in stanovanj so izdelani iz lesa kanarskega bora. Gozdovi evkaliptusa in bora, ki prevladuje, se raztezajo okrog vulkanskega stožca Teide od višine 1000 do 2000 metrov nad morjem.
Domačini so me opozorili, naj bom posebno pozoren na njegovo enkratno lastnost. Zadnji gozdni požar je na otoku pred nekaj leti uničil več kot dva odstotka vseh gozdnih površin na otoku. Prizanesel ni niti gostim gozdovom kanarskega bora. Obupanim reševalcem, ki so v požaru izgubili tudi šest svojih tovarišev, ker se je neki dan nenadoma spremenila smer vetra, se je po opustošenju kazala kaj klavrna slika: črna tla, vulkanski pesek in zogleneli štrclji ožganih drevesnih debel. Na splošno začudenje pa so si drevesa že po nekaj mesecih opomogla. Požgana borova debla so znova ozele-nela, tako rekoč mrtev borje pognal iglice in nove veje. Na požarno katastrofo pa spominjajo vidni sledovi ožganih debel, ki med lubjem in pod zelenimi vejami skrivajo temne ogljene brazgotine. To lastnost pripisujejo vulkanskemu delovanju na otoku. Preživeli so namreč le tisti borovci, ki so po številnih vulkanskih izbruhih pred stoletji znova hitro ozeleneli in so nekako prilagojeni na nenavadne razmere. Žarometi tipajo med obcestnimi oznakami, debli in varnostnimi ograjami strme ceste. Zagrnila me je megla, iz gostih oblakov pa neprijetno prši. Na mokrem cestišču upočasnim vožnjo kljub temu, da cesto že nekoliko poznam. Vsake toliko časa preplašim par ali samotnega majhnega gozdnega zajčka, ki urno odskaklja z roba ceste globlje v gozd. Zaradi dežja pa se nič ne
jezim, saj mi ne more preprečiti vzpona na vrh. Takšno nestabilno vreme je za ta letni čas namreč tukaj običajno. Vem, da tudi v najslabšem vremenu sega plast oblakov, ki se razteza okoli otoka, samo malo nad višino 2000 metrov.
Preden se pripeljem pod višino observatorija Izana, se na nebu res že pokažejo zvezde, polna luna pa hiti svojo pot proti obzorju. Danes mi bo spremljevalka. Mimo vstopa v Narodni park Teide in Centra za obiskovalce El Portillo se odpeljem še nekoliko kilometrov naprej. Asfaltna cesta preči celotno območje, imenovano Las Cahadas, kar je vulkanološki izraz za razmeroma raven, prašen predel, ki je bil nekoč krater ugaslega ognjenika. Nihče natančno ne ve, kaj se je s kraterjem zgodilo; po nekaterih domnevah se je razstrelil in se sesedel sam vase, tako da je nastala široka polkrožna dolina, po kateri se peljem.
VZPON NA VRH
Na pol poti med Centrom za obiskovalce narodnega parka in spodnjo postajo žičnice je majhno parkirišče s tablo. Napis na njej vas opozarja, da ne puščajte ničesar pomembnega v avtu, če boste pustili avto dalj časa brez nadzora. Posebno ne na vidnem mestu, ker so kraje in vlomi v avtomobile kar pogosti. Tukaj se odcepi planinska pot, ki pelje na vrh. Takoj ko stopim na prosto, se hitro oblečeni, saj zunaj neprijetno piha, pa tudi temperatura je prav pomladna. Kot v puščavah, kjer so noči hladne, ogromen star krater Teide, v katerem sem, pa je pravzaprav nekaj takega, so tudi tu noči lahko zelo hladne. K vsemu moram prišteti še višino nekaj čez 2200 metrov. Zadosten razlog torej za p reo b u vanje v planinske čevlje, za dva puloverja, dolge hlače, kapo in še rokavice. Luna meče dolge sence na luni podobno pokrajino ob makadamski cesti, zato mi ni treba prižgati čelne svetilke. Pepe, nova Štefova igračka, me spremlja v nahrbtniku; da ga ne bi zeblo, mi nagajivo odgovarja, ko se pogovarjam z njim, tako da mi čas hitreje mine. Prašna cesta pelje zložno proti zahodu, nato pa se po nekaj zavojih od nje odcepi široka in dobro označena planinska pot. V jutranji temi je še ravno toliko svetlo zaradi lune in zvezd, da lahko preberem napise na tabli, ne da bi izvlekel baterijsko svetilko.
Previdno hodim, da se v blodnjaku vulkanskih kamnov ne izgubim. Pot se sedaj v ključih vzpenja navzgor in dovolj dobro je vidna, da se po njej brez težav vzpenjam v mraku prihajajočega dne. Več kot dve uri je minilo, odkar sem na samotnem parkirišču za seboj zakleni! vrata najetega avtomobila. Pri koči je vse mirno in tiho, zato se sploh ne ustavljam. Hitim naprej in pogledujem proti vzhodu, kdaj bodo oblaki pod menoj rdeče zažareli.
NA JUGU JE VEDNO LEPO VREME
Nazadnje se zariše rdeča črta veliko bolj proti severu, kot sem pričakoval, zanašajoč se na svoj občutek za orientacijo. Na obzorju se zariše paleta pisanih barv, preden se sramežljivo pokaže tudi prvi sončni žarek in
V tej koči prenočuje večina obiskovalcev najvišje španske gore.
za njim žareča krogla. Nekaj časa porabim za fotografiranje, potem pa z urnimi koraki, kolikor mi dovoljujeta višina in utrujenost, odhitim naprej. Noč je ravno pred jutrom najbolj hladna, pa tudi veter je vse močnejši, tako da se mi pošteno za nohta, ko po neumnosti znova brez rokavic spravljam stativ.
Naredil se je že dan, ko sem na kraju, kjer se pot priključi na razgledno turistično pot, ki pripelje sem od gondolske postaje. Luna, zvesta spremljevalka, počasi zahaja za La Gomero, Tenerifi najbližji sosednji otok. Prepustim se zavetju ograjene kamnite poti in mimo zgornje postaje gondolske žičnice, imenovane La Rambleta, odkrevsam proti zadnji etapi vzpona. Steza je tukaj tlakovana z velikimi ploščato obdelanimi vulkanskimi kamni. Prirejena je pač za vzpon pisanih turističnih množic, ki pa že nekaj let ne smejo (če si seveda ne uredijo dovoljenja) tako preprosto kot nekoč na vrh. Stopajoč s stopnice na stopnico sem vedno višje, hkrati pa se vedno bolj širi razgled. Žal ga zakriva množica kipečih oblakov, ki se bohotijo na vsej zgornji, severni strani otoka. Samo na jugu, proti kraju Los Cri-stianos, je kot vedno lepo in sončno. Ognjeniški vrh Teide ima premer približno 50 metrov z ravnim, poševno nagnjenim dnom. Na škrbini me sprejmejo zelo močan veter, žveplene vulkanske pare in skupina španskih planincev, ki se skrivajo v zavetrju. Očitno so premraženi, zato se sedaj nastavljajo soncu 337
Prava lunina pokrajina, ki jo ja ustvaril ognjenik.
in toploti. Kaže, da jim ni preveč do pogovora, saj se po kratkem pozdravu znova zazrejo v dolino in potisnejo gole roke globoko v žepe vetrovk in bund. Razgled je kljub kipečim oblakom prelep. Na vzhodu lahko sicer samo slutim obrise Gran Canarie, drugega največjega otoka, ker se skriva v oblačni kopreni. Na jugu se med oblaki vidi Tenerifi najbližji otok La Gome-ra, na zahodu pa se riše obris La Palme. Povsem jasno je vidno celotno območje narodnega parka Teide, saj so oblaki pod njegovimi mejami. Ogromne količine oka-menele lave se valijo z vrha na vse strani v desetinah odtenkov barv od rumene, oranžne in rdeče do vseh odtenkov rjavih skal in sivočrnih bazaltnih ostankov zadnjih izbruhov.
Tja v reber je palico svojo prislonil___
VINKO HROVATIČ
Tja v reber je palico svojo prislonil, ko s Kuma zaslišal je zvon, počil je, se kot ponavadi priklonil, do vrha pred njim je bil vzpon.
Veš, tukaj sva včasih prav rada se \/sedla, ko težka postala je pot, v besedi sva misli vse svoje razpredla, kaj vse se dogaja drugod.
V vejah se bukovih spev je oglašal, potem sem ti šopek nabral, če rože so prave, sem té še povprašal, ko sem ti v naročje jih dal.
Zdaj tjakaj se v daljno dolino oziram, med mnogimi tiho tam spiš, jaz dalje v reber sam pot si utiram, ti z mano si, v meni živiš.
J
VISOKOGORJE SREDI ATLANTIKA
Posebno lep je pogled na krater manjšega vrha na jugu, ki se imenuje Pico Viejo ali Chahorra. Za pogled proti njemu se moram z glavnega vrha spustiti nekoliko proti jugu, po ostro nazobčanem grebenu, kjer pa je hoja sicer strogo prepovedana. Ne vem, kaj bi bil večji greh, splezati teh nekaj metrov preko razbitega grebena ali pa se odpovedati težko pričakovanemu razgledu. Veter je na tej strani mnogo močnejši, tako da me na sedelcu med skalami skoraj prestavlja. Celotna južna stran otoka mi je sedaj kot na dlani. Držim se za skale, ko s solzami v očeh zaradi vetra uživam v razgledu, čeprav me že močno zebe. Kar stal bi tukaj in užival, potem pa bi v trenutku odločitve razprl krila in kot ptica odjadral topli dolini naproti. A želje so eno, prepoved letenja v narodnem parku in visoke kazni za kršilce drugo: sestop po dolgi prašni poti me zanesljivo čaka in veselim se vseh lepot, ki so bile v temi zgodnjega jutra skrite mojim očem.
Približna oddaljenost na poti vzpona: Parkirišče na Las Canadas-pianinska koča Hefugio alta vista: 2-4 ure hoje; planinska koča-zgornja postaja žičnice La Ram-bleta: 1-2 uri hoje; zgornja postaja žičnice (3555 m) -vrh Pico de Teide (3718 m): pot ure hoje. Koristni nasveti: Povratna vozovnica za gondolsko žičnico, ki vas v približno 10 minutah dvigne za več kot 1300 metrov, stane 3000 pezet, enosmerna za enostaven vzpon ali hiter sestop pri povratku pa 1700 pezet. Žičnica obratuje od 9. do 16. ure, to pa je tudi čas, ko obisk vzpona na vrh Pico de Teide nadzorujejo nadzorniki narodnega parka. Po starem kanarskem običaju vzponov na vrh se lahko zgodaj zjutraj proti kraterju povzpnete tudi brez dovoljenja za vzpon, samo dovolj zgodaj morate peš na pot. Ob močnejšem vetru zaradi varnostnih razlogov žičnico ustavijo. Zaradi morebitne gneče in številnih obiskovalcev na spodnji postaji vam priporočam, da načrtujete obisk Teida v času delovnih dni in ne ob sobotah in nedeljah. Običajno za vzpon planinci porabijo dva dni, ker po prvi etapi prespijo v planinski koči Refugio da Altavista in se drugo jutro zgodaj zjutraj povzpnejo na vrh. Spanje na skupnih ležiščih v koči vas bo stalo 3000 pezet, z mednarodno planinsko izkaznico pa 2000 pezet. Priporočam vam, da imate s seboj toplo spalno vrečo. To zimo na vrhu ni zapadlo nič snega, kar ni običajno. Pred načrtovanim obiskom v zimskih mesecih ali pa tudi sicer je zato pametno poklicati na sedež uprave narodnega parka in se pozanimati za višino snežne odeje na vrhu in glede splošnih vremenskih razmer. Vzpon z derezami in cepinom po smeri zimskega dostopa je posebno doživetje, pa tudi pogled na zasneženo belo kapo stožčastega vrha je še posebno lep. Naslov sedeža uprave Nacionalnega parka Teide: Parque nacional del Teide C/Emilio Calzadilia 5, 38002 Santa Cruz de Tenerife. Tel. 00 34 922 29 01 29 in 00 34 922 29 01 83.
HBBafiM^^^S^^^^^^ PLANINSKI VESTNIK
VRH PATERNKOFLA MERI 2746 METROV, PREMAGALI SMO LE 426 VIŠINSKIH METROV
PONOVNO V DOLOMITIH ^ n T	[J
BENO BREGANT
Enodnevni izlet in tura v Dolomite zahtevata maksimalno navito budilko ter po vojaško pripravljen nahrbtnik z vso bingljajočo opremo. Ture v Dolomite so se nam tako priljubile, da v programu PD Radovljica najdejo enkrat letno svoje tradicionalno mesto. Vedno je zanimanja več kot dovolj. Pot seveda ni kratka, a če se planinci ne znajo kratkočasiti, potem se ne zna nihče. Obilje krajevnih znamenitosti, zgodovinskih dogodkov in legend spremlja naše potovanje, razlagata pa jih naša že prekaljena vodnika Joža Varl in Franc Hribernik, Na avstrijsko-italijanskem mejnem prehodu Sillian je vse kot izumrlo, a ker smo še tujci v Evropi, nas budno oko italijanskih strazmojstrov že za prvim ovinkom preveri.
Prvi postanek pri jezeru Misurina (1754 m) nam je v čudovitem jutru odstrl tri kilo metrsko (v višino!) kuliso skupine Sorapis. Tukaj se obrnemo in skrenemo proti ploščadi pod Tremi Cimami, kjer je razkošno parkirišče pod kočo Auronzo (2320 m).
Pod južnimi stenami Cim (Mala, Velika in Zahodna) nas široka pot pelje mimo planinske kapelice in koče Lavaredo na sedlo Lavaredo. Tu se je treba odločiti, kako naprej: ati po široki oskrbovalni poti do koče pri Treh Cimah (Rif. Locatelli alle Tre Cime-2438 m), kjer je dobro izhodišče za okoliške izlete, ali po nezahtevni poti čez melišča pod zahodnim ostenjem Monte Paterna ( P ate rn kote Ig ru p p e) do omenjene koče. Za tretjo možnost pa je že treba poseči po samovarovalnem sistemu z obvezno čelado in svetilko. (Ne gre za obujanje tradicij dolomitske fronte, ko so vojaki seveda imeli čelade in so si svetili z živim ognjem.) Najbolj zagnani smo se spopadli ravno s to strmino. Matjaž Ambrožič, sicer eden od naših kfenih vod-
nikov, je v to navpičje pognal ves svoj družinski ženski kordon, se pravi, mamo Renato in najmlajši (8 in 11 let) plezalki tistega dne.
Ferrata, zavarovana plezalna pot, ki smo se je lotili, vodi skozi rove prve svetovne vojne in se imenuje po domačinu iz Innerkofla De Lucu, znanem južnotirol-skem gorskem vodniku; pot je posvečena njemu in padlim italijanskim vojakom, ki so v teh skalah našli svojo smrt.
S sedla Lavaredo smo se torej zagrizli v kratko strmino in se tudi takoj srečali s prvim rovom, ki nas je položil na kolena ali na vse štiri, da smo ga zmogli. Nekaj ostankov snega v grapah nam je dajalo občutek nevarnosti, toda misel, da je duh sv. Bernarda Menton ske-ga, zaščitnika popotnikov in planincev, vedno z nami, nam je vlivala samozavest. Bolj nas je motilo poziranje številnih tujih planincev, ki jih preveva edinstven občutek, da se fotografirajo na Luni ter otežujejo srečevanja in prehitevanja drugih gornikov. Čeprav je skupino Monte Paterna mogoče prehoditi v štirih urah v tej ali obratni smeri, se ta čas podaljšuje v odvisnosti od števila plezalcev. Zlasti malo pod vrhom, kjer so skale navpične, nastane ozko grlo, a če je vreme lepo, se da videti kaj zanimivega. Vrh brez križa meri 2746 metrov v višino, premagali pa smo le pičlo višinsko razliko 426 metrov.
Idealno vreme je prebujalo v vsakem od nas posebej nekaj čudovitega. V takih edinstvenih trenutkih življenja si duše šepetajo: poglej, tamle smo že bili; katera pa je tista gora tam zadaj levo; no, tja pa še moramo, čeprav se svet podre...
Fantastičen relief sten, melišč in prevalov, v njihovem objemu pa smaragdno jezerce, čigar imena na dandanašnjih zemljevidih ni.
Paternkofel Izpred koče pri Treh Cimah.
FöJo; Beno Bregant
Spust z vrha poteka po isti poti do sedelca, kjer se smer prevesi proti koči pri Treh Cimah. Osojna stran gore hrani za poletje ostanke ledu, ki ob pesku, grušču in poredko sidrani žični vrvi zahteva previdnost. Spodnji del sestopa vodi skozi sistem rovov, ki niso markirani, zato smo kar nekajkrat zašli in po občutku našli pravo pot. Vojaški rovi so temni, tudi zelo strmi in dolgi. Ob prepišnem izhodu smo srečali Italijana, ki je vstopal.
»Se da priti skozi?« je veselo pobaral. »Sahurno!« smo enako veselo odgovorili. A čez nekaj minut se je vrnil okrvavljen. "Morda kdaj prihodnjič!« je žalostno ugotovil. Strop v rovih je poln ostrih robov, zato sta čelada in močna svetilka na vso moč dobrodošli. Vendar je rove
treba doživeti. V njih je še moč videti ostanke vojaških pogradov, vse to pa nas ponovno opominja, kako hudi in brezsmiselni so vojni časi.
Ker nas čas na enodnevnih pohodih vedno priganja, sva s prijateljem Franckom čisto sama užgala posebno varianto po poti št, 105, imenovani Alta via delle Dolomiti, da bi prelisičila kolege, ki so se odpravili po poti št. 101 čez Büllelejoch po južni strani do izhodišča pri koči Auronzo. Hodila sva čez hrib in dol pod veličastnimi Ci-mami, mimo jezerc in pašnikov, kjer je odzvanjal pravi koncert kravjih zvoncev. Krave so se zdele prav prijazne, ne samo lepe.
Končno smo se natepli skupaj z obeh smeri, nato pa hajd v dolino, seveda v Cortino. Toliko časa, da se ustavimo tam, se pa že mora najti! Vse to se je zgodilo 17. julija 1999.
■
VALVASORJEV DOM POD STOLOM
PREKMURSKA GIBANICA NA 1180 METRIH J
IVANKA KOROŠEC
Poletje je tukaj; to je čas, ko nas izmed štirih sten nezadržno vabi narava, zlasti pa še gore. Planinsko društvo Radovljica ima tri planinske postojanke: Valvasorjev dom pod Stolom, Roblekov dom na Begunjščici in Pogačnikov dom na Križkih podih. Najlaže dostopen je Valvasorjev dom. Stoji na travnati terasi v južnem pobočju Belščice zahodno od podnožja znanih melišč Sveče in Monštrance. Za slednjo pravijo, da je edini sakralni predmet, ki ni delo človeških rok, ampak narave same. Vzhodno nad domom kraljuje mogočni Stol. Tudi Valvasorjev dom daje vtis mogočnosti. Prvotno je tam stala rudarska upravna stavba, ko so tod okoli še kopali železno rudo. Opuščeno poslopje je pred prvo svetovno vojno uporabljalo Nemško-av-strijsko planinsko društvo, po vojni pa je prešlo v last kranjske planinske podružnice in leta 1939 so ga prenovljenega odprli kot Valvasorjev dom. Dne 1. maja 1943 je bi! dom požgan obenem z Roblekovim domom. Na novo ga je pozidalo P D Radovljica in ga spet odprlo leta 1954.
PREKMURCA NA GORENJSKEM
Valvasorjev dom ni tipična planinska postojanka, saj do njega pripelje dobra in v lanskem letu popravljena cesta. Dom je prehodna oziroma odskočna točka za vzpone na Stol in za prehode k domu na Pristavi v Javomiškem rovtu ali čez zatrep doline Završnice mimo Tinčkove lovske koče do Roblekovega doma. Dom upravlja tričlanska ekipa: gospodar Darko Korošec, oskrbnik Matija Plnterič in kuharica Ani Pinterlč.
Darko Korošec, letnik 1968. je funkcijo gospodarja doma prevzel v maju 1999, prej pa je bil pomočnik. Dela v Elektrarni Moste, z družino živi v Podnartu. V 340 predsezoni in posezoni pride do doma vsaj enkrat te-
Matlja in Ani Pinterič, oskrbnika Valvasorjevega doma
densko, med sezono in v času kakšnih delovnih ali drugih akcij pa še večkrat. Njegovo delo je pestro: vsa nabava in oskrbovanje, redno vzdrževanje, pozimi urejanje ceste za sankanje, dogovarjanje za pluženje, organiziranje tekmovanj ipd. »Valvasorjev dom je odprt od 1. maja do 10. oktobra, a prava sezona se začne v juniju, ko se odpre tudi koča na Stolu. K nam prihajajo pohodniki od vsepovsod, tudi gorski kolesarji imajo do nas svojo turo, dobro sodelujemo tudi s sosednjima planinama, potoško in zabreško,« pravi. Oskrbnika sta zakonca Pinterič. Že pred desetletji sta prišla iz rojstnega Prekmurja na Gorenjsko; spoznala sta se v Kranju, poročila sta se in si ustvarila družino. Matija, letnik 1942, je bil zaposlen v kemični industriji
Eksoterm, njegova mlajša žena Ani pa je bila tkalka v IB1. Ani je z beneficirano delovno dobo dosegla pogoje za upokojitev, Matija pa je postal odvečna delovna sila. Na čakanju je napisal célo vrsto prošenj, saj se človek ne počuti starega in bi rad v življenju še kaj naredil. Njuna hčerka, ki prav dobro pozna svoja starša, je videla razpis planinskega društva Radovljica in ju prijavila. Bila sta izbrana in zdaj je Valvasor že drugo leto njun drugi dom.
ZAKAJ BI PONUJALI SAMO JOTO?
»Kar precej se je olepšala okolica, naredili smo škarpo, tudi voda je urejena. Lani je bila sezona kar zadovoljiva. Planinci so prihajali iz Hrvaške, Anglije in Italije, od domačih pa je največ Štajercev in Dolenjcev. V sezoni nama pomagata tudi sin in snaha. Prednost koče je v tem, da povezava z dolino sploh ni problematična in lahko skočim domov aii pridejo otroci sem, ko je potreba. Na začetku sva bila oba z ženo zelo razočarana in celo osupla nad premajhno ozaveščenostjo obiskovalcev. Človek bi pričakoval, da so planinci ljudje z razvito srčno kulturo, kar pa ni vedno res. Mnogim, ki se štejejo za planince, niti malo ni mar za onesnaževanje okolice ali notranjih prostorov. Brez vsake vesti in občutka uničujejo inventar in se, skratka, obnašajo naravnost vandalsko.
Zeio dobro pa se razumemo z gospodarjem doma in tudi s člani Upravnega odbora Planinskega društva Radovljica. Posluh za pripombe in mnenja je osnova za dobro sodelovanje, to pa se vsekakor odraža v poslovanju doma.«
Ani je odložila kuhalnico in stopila izza štedilnika, da je povedala nekaj misli tudi sama, »Zakaj bi ponujali samo joto in ričet? To dobi planinec povsod. Zakaj ne bi ponudili gostom tudi prekmurske hrane? Doma sem vedno kuhala pristno domačo prekmursko hrano in jo rada kuham tudi tukaj, saj sem tega vajena. Postrežemo z bogračem, bujto repo, domačo prekmursko gibanico. Na štedilniku na drva je kaj takega sicer malo teže peči, a iznajdljiva kuharica se že znajde. Lani so uredili tudi prostor za pripravo hrane v kleti. Tako imamo sedaj za rezanje mesa poseben prostor, da meso lepo razkosam in ga ne prenašam po kuhinji. Sedaj je tam potrebno položiti samo še ploščice in bo gotovo.
PESTRA GOSTINSKA PONUDBA
Nisem planinka, še manj skalarka. Le malokrat sem prej zašla v gore, za Valvasorjev dom prej še vedela nisem. A zdaj mi ni žal, da sva ga prevzela. Venomer se tukaj nekaj dogaja, vsak dan je kaj novega, v stiku si z ljudmi. To pa je za naju nekaj pozitivnega, vsekakor mnogo več kot kakšna negativna izkušnja. Te vsekakor so, te nujno pridejo ob stikih s toliko ljudmi. Treba je znati oceniti, kdaj je bolje molčati, a včasih se je treba postaviti zase, saj mora vladati pošten odnos človeka do človeka, in sicer povsod, ne samo v planinah. Ugotavljam pa, da je dandanes vse preveč materializma in egoizma. Delo je tukaj precej naporno, ves dan sva gostom na voljo; trudiva se, da nudiva planincev prija-
zen sprejem in čimbolj pestro gostinsko ponudbo. Imamo telefon (0609/628-648) in zaželjeno je, da se skupine prej najavijo, da jim lahko pripravimo jedi po njihovih željah. Naši obiskovalci, planinci, so zelo pozitivno sprejeli ponudbo, zlasti bograč radi naročajo in seveda tudi gibanico. Lahko se dogovorimo tudi za druge jedi, za brezmesne enolončnice ali za kaj drugega. O vsem se da dogovoriti, saj lega doma in tudi njegova opremljenost dopuščata marsikaj, česar bi si obiskovalci v visokogorju ne mogli privoščiti. V domu ne pustimo kaditi. Kadilcem to ni preveč všeč, toda to prepoved vztrajno in dosledno upoštevamo.« V prostorni jedilnici v čistem zraku dobrote iz kuhinje gospe Ani še bolj teknejo.
Kdor bo obiskal Valvasorjev dom, naj se spotoma povzpne še naAjdno(l046 m), ki je znana po arheoloških najdiščih. V zgodnjem srednjem veku ali ob koncu antike je tam stala cerkev in nekaj drugih objektov. Do vrha Stola je potrebno še tri ure in pol hoje, manj zagnani planinci pa se lahko odločijo za prehod k domu na Pristavi ali za vrnitev v dolino v Moste ali na Koroško Belo.
Tolmuni srečnih samot
HELENA GIACOMELLI
V dotiku dlani, v odsevu pogleda, v trepetu srca — rote, trave, drevesa, steze in gore.
Svetli tolmuni srečnih samot.
Potuhnjenec
SLAVICA ŠTIRN
Potuhnjeno šumljanje se razliva čez samoto gora.
Spreminja se v penasto hropenje zveri. Zažira v meso in v tla: trga, podira, kotali.
Ko se nadivja,
brezbrižno
potone.
KOPASTA GORA JE KOT NEVESTA, TUDI KO CVETJE O VE NE
GOR IN DOL PO VREMŠČICI
MILENA OŽBOLT
Komaj že čakam, da se znova odene v cvetje. Potem pobožno poromam gor, čudeč se vrtičkom potonik. uži-vaje v pomirjajočih planotastih prostranstvih in pogledih na modrine vseh vrst. Spet bo vsa sončna, vsa zračna, Se veter bo spet pihal nekako sladko dišeče... Če bom vzdržala do takrat,.. Če ne pojdem gor, kot prvič, kar tako rekoč sredi zime; vsaj na Notranjskem je takrat še bila - tam na primorski strani pa je bilo sončno in jasno in lenobno toplo,
KRSTNE PRIGODE S STOPNICAMI IN JAGRI
Začetek tiste prve poti na Vremščico je bil poln presenečenj: najprej kakih sto stopnic v Dolnjih Vremah, po katerih je bito treba zlesti gor do proge in menda še čez; potem na gozdni cesti jager z nabito puškico, ki je nič kaj stabilno sedel na obcestnem kamnu, a je v svesti si moči in pomembnosti strumno zaklical »holt«, ko nas je zagledal, in pobaral kam da rinemo. Ko smo ponižno pojasnili, da na Vremščico, je oznanil, da danes že ne, ker jagajo. Nemo in nemočno smo se spogledali; zelo usmiljenja vredni smo se morali zdeti, saj se je »oblast« nazadnje premislila: »Pojdite, ampak hitro! In pazite!« Šli smo torej naglo in pazili, kakor smo vedeli in znali, videli pa nismo nobene živali ali lovca več. Tisti na kantonu je bil edini.
Tako smo srečno prišli gor in se po utečenem ceremonialu z razgledovanjem, čajem in malico prešerno zavalili na debelo suho travo tik pod vrhom ter obležali kot zadovoljni siti pujsi. Sonce se je prijazno upiralo v majhno kotanjo, nikjer ni bilo obtačka, vetrc je tu in tam dahnil od vzhoda, da so zašuštela semena v posušenih mešičkih škrobotca med travo... Mižali smo in molčali in si na primorskem soncu zastonj greti premražene notranjske kosti.
KAKO SMO SE IZGUBILE IN NAŠLI NARCISE
Nekaj po tistem sem se kljub daleč naokoli znani nadarjenosti za zgubljanje znašla v vlogi vodiča, ki naj bi prijateljem pokazal potonike na Vremščici. Seveda se svojemu slovesu nisem izneverila: že začeli smo nekam prvopristopniško - v Gornjem Ležečem. Prijazen ata nam je z roko pokazal, naj gremo kar tja gor, čez cesto, »pa boste sehurno pršli. Je skuzi staza«. In smo šli. Bilo je lepo in senčno in prijazno sveže vonjavo, žvrgoleče zeleno in cvetoče; če se prav spomnim, so tam dišale celo šmarnice, ki jih doma še nekaj časa ne bo... Seveda me je imelo, da bi se obirala pri vsakem cvetu - ampak dostojanstvu vodiča se to pač ne poda preveč.
Na robu grape, kmalu onkraj ceste, ki jo je bilo treba 342 prečkati, pa je steze zmanjkalo... Kajpak sem zašla in
Lepohca z V rem šč i ce
Foto: Janez Seme
vsa skupina z mano: zaideš enkrat, zaideš zmeraj (če ne celo za zmeraj!).
A ženska zadrega je za kavatirje izziv in uspešno premagana tudi vir večne hvaležnosti, ki jo potem uživajo, V moje veliko olajšanje se je tudi tokrat oglasilo: »Nimaš boljšega kot hoditi po brezpotjih!« - in kremeni-ti Gorenjec se je skozi redek gabrov in akacijev gozd zapodi! naravnost v hrib, da smo ga komaj dohajali... Kariero vodiča in zaupanje skupine sem seveda zapravila, dobre volje pa si niso pustili pokvariti, hvala Bogu. Tu in tam smo se potem pretaknili čez razpadajoč trnov plot med drevesi, eden in še eden pa menda še eden -in se nazadnje znašli pred položno planjavo, nad katero se je bočilo milo jasno nebo in je neumorno nekje visoko pel škrjanec, med travo pa se je belilo stotine narcis. Osupli nad nepričakovanim prizorom - kajti kdo je vedel, da rastejo tudi na Vremščici narcise - smo hodili naprej, spoštljivo pazeč, da ne bi katere pohodili,
KJE PA SO POTONIKE?
Toda kje so vendar potonike? Hodimo in hodimo - pa nič. Saj me menda poznavalci, ki sem jih spraševala o njih, niso nehacali? Sem jih res dobro razumela? Pa tako daleč izpod Alp so ljudje prišli zaradi njih! V zavetrni vboklini nekje pod vrhom se potem vendarle pokaže zelen grm z okroglimi beti, ki nakazujejo, da se bo iz njih razvilo nekaj rdečkastega. Vrtnarsko oko prepozna potoniko, eno edino. Končno - čast je rešena, čeprav pravega zadoščenja ni. Na vrhu potem srečamo znanca iz Ljubljane, s katerima smo si v klepetih med čakanjem na vrsto že zdavnaj obetali nekoč nekje tudi kakšen skupen pohod v hribe - a ga nismo nikoli uresničili. Pač pa smo takole po dolgih mesecih vsak zase in po drugi poti prišli istega dne ob istem času na isti hrib, ne da bi se o tem dogovorili eno samo besedico...
Dol gremo potem po drugi strani, ne Cisto razočarani, malce pa že. Ljudje pač včasih kaj hudo napihnejo, na primer to o potonikah, ki da jih je ogromno... Nisem preveč zgovorna danes, žre me zadeva s tisto edino še ne razcvetelo rožo.
KAJ VSE SMO SPREGLEDALI
Potem pa naenkrat v zatišju dreves: rožnat grm, ves pravljično razcveten, bohoten, lep kot slikanica. Malo naprej še eden in še in še! Vmes desetine belih velikih zlatih korenov na ponosnih visokih steblih. Vzklikamo, vriskamo, cvilimo - nekateri se tudi samo dostojanstveno, a srečno smehljajo -, tekamo od enega vrtička do drugega, fotografiramo in poziramo drug drugemu med razkošnim cvetjem Bolj pri tleh je prav tako vse polno pisanega rastlinja, tudi takega, ki bi zaslužilo več pozornosti; šele pozneje na posnetkih se pokaže, da je bila tam tudi kaka perunika, tista nizka z velikimi modro vijoličasti m i cvetovi, a smo jo v svojih brezglavi ihti in potonični evforiji spregledali.
POZNEJŠA ODKRITJA
Pozneje sem na Vremščici odkrivala nove poti in še drugačne lepe kotičke. Na tistih zleknjenih 1027 metrih nad morjem se vedno najde kaj: včasih se mi še sanja o gozdiču s skoraj črnimi debli in senčnimi krošnjami ter že kar neresnično živo zeleno travo - takih celo na Notranjskem nimamo: lepo je tudi nastavljati obraz vzhodniku, ki svež in močan piha z oblih travnatih pobočij; občudovanje zaslužijo razviharjene in skrivenče-ne šopaste bukve, ki pokrivajo vrh Vremščice s severa in vzhoda... če bi znali slikati - kakšen motiv bi bil to! S kakšnim karakterjem! Nekoč smo celo reševali jagnje
(kajti na Vremščici so tudi ovce), ki se je očitno na begu pred nočnim risovim pokolom zapletlo v žice električnega pastirja.
KAM SO ŠLI OBLAKI?
Ne spomnim pa se oblakov na Vremščici, niti enega samega ne. Saj ne, da bi znala iz njih razbirati fantastične podobe in jih z izbranimi besedami pesniško opisati ali da bi pogrešala kakšen nenaden naliv s tre-skanjem... Le lepo jih je gledati, posebno tiste bele kopaste, krotke in igrive, kako potujejo, se grmadljo, čarajo z oblikami in barvami. Z Vremščice pa se spominjam le sonca in jasne modrine. In škrjancev. Vedno kakšen poje visoko, visoko, da ga komaj zaznaš. Kroži in prepeva in se potem molče kakor kamen spusti k tlom. A že čez trenutek spet zažvrgoli in se spiralasto dviguje k nebu. Kakšno obredje! Tišina na Vremščici zna biti prav gosta, če veter in ptiči za trenutek potihnejo. Takrat slišiš le svoje korake, so-penje in - če ga premoreš - celo škrtanje v kolenih. Najbrž zaradi vsega tega na oblake preprosto pozabim.
Ampak naj bo, Vremščica je pač posebna in tako naj ostane Je kot nevesta, tudi ko cvetje ovene. Ni čudno, da se je Nanos s svojih višin nikoli ne naveliča gledati nežno in ljubeče kakor mladenič svojo izbranko; da jo z zahoda zapeljuje Slavnik in ji z daljnega juga sporoča svoje simpatije Snežnik. Ona pa ždi mirno, ne meneč se zanje in v naročju varuje tista dva bora, sama samcata na goličavi, ki mrmrata v vetru in sta videti kakor ljubeč in podpirajoč se par, malce nagnjen naprej v svojem trdnem in neomajnem kljubovanju življenjskim vihram.
V ZGODNJEM JUTRU PROTI VRHU GROSVENEDIGERJA
POT SKOZI SVETLOBO
UROŠ PODOVŠOVNIK
Skozi komajda zaznavno megličasto kopreno šine prvi jutranji žarek. Oranžna svetloba se razlije po ledeniku kakih sto metrov višje od naju. Tudi midva bi bila deležna te poživljajoče sončne kopeli, če je ne bi zadržal sosednji Rainer-Horn in naju skril v svojo modro senco, Z občutkom pritajenega strahu pospešim korak. Povsod okoli zija polno razpok. Nekatere so tako globoke, da se še pred koncem izgubijo v črnini teme. In ravno tu so najbolj gosto posejane. Nisva navezana. Oče nekje spodaj ubira svoj korak, sam mrzlično iščem prehode čez varne mostiče. Ponekod moram ob razpoki daleč naokrog. Ko se dovolj zoži, jo preskočim. Vedno bolj hitim. Grizem v breg. Zasvojen sem s to svetlobo. Komaj čakam, da se ji predam. Še malo... Tukaj sem... Ahhh!! Na temo vajene oči moram kar malo pripreti, da me ne zaskeli preveč. Zdaj si lahko oddahnem in počakam očeta.
Vrh, katerega sva si prejšnje popoldne ogledovala s terasastega roba nad ledenikom in ga imela za najin današnji cilj, ni bil pravi. Šele od tod se vidi najvišja točka gore. Nad prostranim sneženim platojem se vzdi-guje na prvi pogled nedolžna bela kopa, katere pobočje je v vsej dolžini prerezano z ledeniško razpoko. V stranski svetlobi, ki močno poudari drobno raz b raz danost površine, se lepo razloči sled korakov, ki vodijo proti vrhu. Ozrem se okoli. Sama sva. V koči pod hribom še vedno gorijo luči. S pogledom iščem ljudi spodaj na ledeniku. Kar ne morem verjeti, da za nama res še ni nikogar. Splačalo se je vstati prej. Izognila sva se gneči. Iz koče sva se pobrala vsaj dve uri pred ostalimi. V zameno lahko zdaj vpijava vtise samotne nedo-taknjenosti, ki se bo proti dopoldnevu prelevila v pokrajino, polno pisanih vetrovk in nahrbtnikov. Loteva se me stanje zamaknjenosti. Nebo nad goro se brez prostorskega vtisa izgublja v modrini vesolja. V pastelni preliv vijoličastih meglic nad zahodnim ob- 343
/ /
J
zorjem se slikajo sence vršacev, ki so se kot RainerHorn nastavili svetlobi na pot; nekateri obrisi so koničasti. v drugih se komajda prepoznajo oblike zaobljenega hribovja. Črta na ledeniku, ki predstavlja ločnico med rumeno svetlobo in mračnostjo na drugi strani, se z vsako minuto spušča vedno nižje. Najprej preide velike površine večnega, razbrazdanega ledu, nato se vzpne na rob korita ledenika, kmalu je tudi mimo planinske koče, ki kot drobna svetla pikica izstopa iz pustih barv metamortnih pečin.
\j
344 Znamenj« na gori: na vrhu Grossvenedigerja
Vsakič, ko obiščem te gore, poskušam razvozlati dvom o njihovi všečnosti. Nekaj mi ne ugaja v teh barvah in razmetanosti skladov. Od daleč so videti osupijive; od blizu so le kup nametanih blokov in drobirja. Oko ne najde tiste celovitosti in beline, ki se zrcali v naših stenah. Drugačne gore so to. In drugje so. Morda jih prav zato ne morem in niti ne smem sprejeti za nelepe, za nevredne občudovanja. Že zaradi fantazijskih trenutkov, ki jih ponujajo, to ne bi bilo pošteno. Stopiva naprej. Kamorkoli usmerim pogled, povsod se v trdem kontrastu bijeta nebo in zemlja. Na zaobljenem hrbtu, ki predstavlja začetek ostrega grebena, se umaknem v senco. Postavim se tako, da sonce, razbito v posamezne žarke, pokuka izza roba. V um si zarišem okvir. Diagonala, ki teče od zgornjega levega kota k spodnjemu desnemu, je lok med ledenim pobočjem in nebesno neskončnostjo. Sonce postavim v zgornji kot. V spodnjem se zariše postava očeta, oprta na dolg cepin. Bolj ko se bliža vrhu okvirja, bolj je podobna silhueti. Ko končno le prestopi sonce, njen obris zažari v svetlem odsevu Trenutek zatem zapusti okvir. Spet sta tam samo lok in sončeva zvezda, ki se je med tem časom pomaknila višje in je močneje zažarela. Naenkrat se pobočje nič več ne vzpenja. Pokrov kope se z vsakim korakom navzgor spusti nižje k horizontu. Za ostrim slemenom se v srebrnem lesku pokaže znamenje. Vrh! Zaradi tega koščka na zemlji sva prišla sem. Tu naj bi se zgodil vrhunec današnjega dne -izpolnitev ene izmed množic želja, ko se stopalo dotakne najvišje točke gore. Poskušam se predajati zadovoljstvu. Ne uspeva mi najbolje. Od nekod se pojavlja slutnja, da je s tem trenutkom izginila vsa prvinskost občutenja poti. Odstrl sem zaveso neznanega - vse do vrha. Čaka me še pot nazaj, skozi prostor, ki sem ga pri vzponu že vtisnil vase. Svetloba bo drugačna in manj izrazita, brez dolgih senc, ki dajo pokrajini prav poseben čar.
Dovolj je bilo sončenja. Odpraviva se. Danes naju čaka še dober zalogaj poti. Pa tudi misel na vrh Rainer-Hor-na se nama je vtihotapila v glavo. Splača se malo potruditi, zagristi v breg na oni strani in si točko, na kateri stojiva zdaj. ogledati še z drugačnega zornega kota. Po prvih korakih, ki lahkotno stečejo navzdol, se oko naenkrat zdrzne: poglej te pikice! Poglej te kolone pikic, ki se premikajo proti namal Ne morem jih prešteti. Predaleč so. Ogromno jih je. Bolje se razločijo posamezne gruče teh pikic. Tudi tem ni konca in kraja. Izza roba ledeniške globeli se pojavljajo nove in nove. Srečali se bomo prav na belem platoju. Prepočasna sva, da bi se jim izognila in skrenila proti sosednji gori. Nič kaj dosti mi ni do mrkih pogledov domačih vodnikov.
Neham razmišljati. Po zmehčanem snegu sepoženeva v strmino. Kmalu sva na izravnavi. Prvi dve skupini planincev sta že mimo naju. Po obrazih sodeč jih večina prihaja z Daljnega vzhoda. Pozdravimo se. Šest do sedem jih je navezano na eni vrvi. Spredaj hodi vodnik. Opremljen je z derezami in smučarskimi palicami. Nihče od njih nima cepina. Prav zato se samo smejim vodniku tretje naveze, ki me brez pozdrava besno oz-
Ng ledeni ploščadi pod Groasvenedlgerjem
Foto: Uroà PodovÈovnik
merja z nemškimi žaljivkami. Vprašam ga, če v angleščini to pomeni biti neumen ali podobno. Pritrdi mi. Njegov glas je še naprej neprijazen. S skoraj renčečim tonom me sprašuje, kje imava vrv. Ko mu še vedno nasmejan s kretnjo pokažem, daje v nahrbtniku, še močneje izlije na plan ves svoj srd. Dovolj mi je. Nočem, da mi pokvari tako lep dan. Obrnem se proč. Ne zdi se mi smiselno razlagati, da je ledenik povsem kopen, da pač ne vidiva potrebe po varovanju in da bi se ob primeru padca kakega člana njegove naveze v razpoko ob taki opremi, ki jo imajo, verjetno vsa skupina znašla na dnu ledenika. Iskreno pa me ima, da bi se mu opravičil, ker sem tako nepričakovano oskrunil napihnjene pravljice o grozni nevarnosti, ki jih je prejšnji večer po vsej verjetnosti natrosil svojim klientorm. Po nekaj korakih se mi vseeno zazdi, da je prav, če se poslovim. Obrnem se in mu zakričim v pozdrav.
Na drugi strani platoja ponovno zagrizeva v breg. Še malo prej je bil videti skorajda navpičen, zdaj pa niti ni tako strm. Kljub temu s premislekom zastavljam korak. Led je siv, skorajda črn. Konice derez se komajda naslonijo v plitve jamice. Zdrs po tem gladkem toboganu ne bi bil prijeten.
Ponovno vrh. Tokrat brez znamenja, a s povsem novimi in drugačnimi razgledi; vrhovi, ledeniki, doline, nebo, pa spet vrhovi in tako naprej. Oblike se ponavljajo, vse dokler se v daljavi ne zlijejo z meglo. Kar sedel bi in gledal, se čudil in razmišljal. Nimava več časa. Sestopiva na drugo stran hriba. Tako se izogneva obljudeni poti Pa še bolj zanimivo je tavati preko neznanega ledenega prostranstva proti skalnemu grebenu, ki naju bo pripeljal nazaj do koče. Od tam se bom še enkrat ozrl nazaj in poiskal pred nekaj urami prehojeno pot.
POLETNE VISOKOGORSKE TURE V AVSTRIJI_
POTI SO NAS PRIJAZNO SPREJELE ^
Dolina se je iztekla v veliko ledeniško jezero, ob njem je koča.
Po večerji nas je oskrbnik za prinešena drva prijazno nagradil s šilcem domačega.
Prvi sončni žarki naslednjega dne so nas že našli na poti. Pod nami je ostalo jezero, ogledalo visokih okoliških gorâ, ki svojo podobo lomijo ob ledeni plošči, plavajoči na kristalni gladini. Sprva smo hodili po skalah, prav kmalu pa smo morali na sneg. Snežna odeja je držala, saj je nočni mraz opravil svoje. Čevlji so zato dobro prijemali in derez nismo potrebovali, čeprav je sonce postajalo vedno močnejše. Hitro smo napredovali, od vrha nas je ločilo le še 150 višinskih metrov, kar je malo in hkrati mnogo. Pot. ki je bila v tem delu že kopna, je vodila po skladovnicah granita. Trud je bil na vrhu poplačan z lepim razgledom daleč naokoli. Bil je čas za gledanje, pa tudi za malico in poži-rek krepkega iz Bredine zaloge. Sprva smo nameravali sestopiti po isti poti, toda kmalu nam je postalo jasno, da bo sestop terjat mnogo več časa kot vzpon. Druga pot je vodila po snegu, v katerega so bile vrezane smučine. Stopil sem v eno izmed njih. cepin je izginil v sneg do okla. Pogled po zasneženi strmini navzdol je bil vse prej kot prijeten. Medtem ko sta Breda in Sašo čakala, sem se prepričal, kako bi naj bilo najbolj vamo. Sonce je svoje delo opravilo, derez ne bomo potrebovali, sem ugotovil. Ko sem prišel do obrata, sem poklical sopotnika. Sneg je postajal vedno bolj mehak, dereze bi bile že nevarne, postale bi cokle. Prišli smo do dna, pospravili cepine in jo mahnili proti koči. Po kratkem počitku smo sestopili v dolino. Ozrli smo se na prehojeno pot in na goro, ki nas je prijazno sprejela.
HOCHALMSPITZE (3360 M)
FRANC KODERMAN
Dolgi zimski meseci so čas, ko lahko urejam vtise o izletih po visokogorju. Z visokih vrhov, kamor sem lansko poletje naredil nekaj uspelih tur, se vračajo spomini. Lani sem se lotil vrhov, opisanih v knjigi Šestdeset vrhov prijateljstva po Italiji, Avstriji in Sloveniji. Niso me mikali dvatisočaki, kot izkušen planinec sem se lotil vrhov, visokih nad tri tisoč metrov. Takih pa je pri severnih sosedih kar nekaj.
SAULECK (3085 M)
Bilo je zgodnjega popoldneva zadnji konec tedna v juniju na Eggeralmu (Dosener Tal). S Sašom in Bredo smo se namenili na triurni pohod 2281 metrov visoko, do koče Arturja A. v. Schmida. Naši nahrbtniki so bili nekoliko težji, saj smo morali vzeti s seboj tudi dereze in cepine, kajti visoko v gorah je še vedno ležal sneg. Daleč v snegu se je bleščal naš končni cilj, 3085 metrov visok Sauleck, Od njega nas je ločilo »borih« 1600 višinskih metrov.
Pot se je začela v smrekovem gozdu, ki nas je spremljal do zatrepa doline. Tam nas je pozdravilo majhno pretočno jezero. Prečkali smo ledeniški potok in se zagrizli v hrib. Nahrbtnike smo obtežili z dodatnim bremenom, vsak je nesel še po eno poleno, da bi bilo v koči bolj toplo. Naglo smo za seboj puščali prehojeno pot, vijočo se med številnimi potoki, ki se penijo v dolino. Pozdravil nas je prvi rododendron. Na višini 2000 metrov se je pred nami razprla kake pol ure hodä dolga dolina. Koraki so obstali, pred nami se je odprl čarni svet s poljanami rododendrona, pre-preženimi z ledeniškimi potoki, z zemljevidom lepote, ki ga določajo skrivne koordinate gorskih osamelcev in ga obrobljajo beli oblački ovac, pasočih se na zaplatah sočne gorske trave.
Sredi julija smo si Breda, Lanika, Sašo in jaz zastavili kar visok cilj, kraljico Visokih Tur, 3360 metrov visoko 345
Stana in graben Hochalmgphze
Hochalmspitze. S težkimi nahrbtniki, tudi tokrat smo vzeli s seboj dereze in cepine, smo krenili na goro od Th omanbaue rja. Po uri in pol smo prišli do koče Gies-sner, 2218 visoko. Tu smo visoko nad snežišči prvič zagledali slovito steno Hochaimspitze. Sašo, ki zna nemško, se je pri oskrbniku koče pozanimal, kakšna je pot čez steno. Oskrbnik je pojasnil, daje pot le za alpiniste, da pa je dobro zavarovana. Odločili smo se, da gremo: če bo šlo, bo šlo, če pa ne, se vrnemo Pregledali smo dereze, da na snežišču ne bi bilo kaj narobe.
S prvimi sončnimi žarki smo se odpravili proti štiri ure hoda oddaljenemu vrhu. Pot nas je vodita med granitnimi balvani, preskakovati smo številne ledeniške potočke, hrupno drveče v dolino, se za hip s pogledi ustavljali na gorskem cvetju, ki se med skalovjem bori za obstanek. Na Tripkeesu smo si pripeli dereze, v nahrbtnike so romale palice, roke so se oprijele cepinov. V tihoto je zarezalo škripanje derez in cepinov. Ko je pobočje postajalo vse bolj strmo, se je Sašo odločil, da se vrne in nas počaka v koči. Ostali smo nadaljevali v vedno hujšo strmino in lezli po vseh štirih. Končno smo priplezali do majhne ledene uravnave. Spravili smo dereze in cepine in plezali ob ohlapni jek-lenici. Ni bilo stopov, noge so iskale oporo na majhnih, za prst ali dva širokih poličkah. Pogled navzdol je bil grozljiv: globoko spodaj so zevale ledeniške razpoke, žrela, ki čakajo plen. Še dobro, da nismo vrtoglavi. Po treh obratih ob jeklenici smo dosegli greben. Oddahnili smo si in niti pomislili nismo, da bo treba tudi nazaj, ko pa je bilo prej treba še na vrh, ki je bil še daleč, čeravno smo bili le 250 metrov pod njim. Hoja po robu Hochalmkeesa je bila prijetna, toda kratka, saj so nas
Rekordni čas za Everest_
Babu Chiri, 34-letni nepalski alpinist in visokogorski nosač, je dosegel nov hitrostni rekord v hoji in plezanju na Mount Everest (8848 m). Iz baznega tabora je potreboval samo 15 ur in 56 minut, da je prišel na vrh brez uporabe dodatnega kisika in pri dokaj nestabilnem vremenu. Dosedanji rekord je znašal 20 ur in 24 minut.
oznake prav kmalu napotile med sklade granitnih plošč, kjer je bilo težko hoditi. Za balvan smo spravili dereze in cepine in potem je bilo lažje. Kmalu smo prispeli do petnajst- ali dvajset metrske navpičnice, Jeklenica je poskrbela za občutek varnosti, vse ostalo je bilo odvisno od znanja planinca. Preplezali smo ta detajl in že smo bili na pobočju gore. petsto metrov višje od Triglava. Vsak planinec ima na tolikšni višini drugačna občutja, vsem pa je verjetno skupno veselje nad potjo, nad sabo, nad mirom in nad lepoto.
Z malico smo obnovili zaloge energije, z očmi zajeli prostranstvo, ki se je razgrinjalo pred nami. V dolini Malte so nas opozarjale meglice. Hoja po mokrem in spolzkem granitu je vse prej kot prijetna, ob nenadnem padcu temperature pa se skalovje lahko prevleče z ledeno prevleko in niti pomisliti si nismo upali, kako bi sestopati v takem. Resda smo imeli dereze, ampak hoja z njimi je po skalovju nevarna. Sicer pa vsaka hoja po gorah zahteva pazljivost. Ko sem bil preveč vznesen nad vzponom in sem preveč vneto ogledoval okolico, sem med hojo po robu Hochalmkeesa zgrešil stopinjo in noga je zatipala v prazno. Refleks me je rešil. Oprijel sem se roba ledenika in rob je vzdržal. Noge so iskale oporo. Pod površino stopljenega snega je bil led. Z vso močjo sem se potegnil navzgor. Lanika in Breda, ki sta bili spredaj, nezgode nista opazili, šele v dolini sem jima povedal zanjo. Pobrali smo cepine in dereze in bili kmalu na ledenem platoju, kjer smo si nataknili dereze, saj kljub mehkemu snegu nismo hoteli tvegati. Sestopali smo ritensko, ker je bilo na strmini tako bolj varno. Na ravnem delu snežišča smo pospravili dereze in cepine. Sneg je bil kljub močnemu soncu dovolj trd. Zgrešili smo pot in se znašli pred razpoko. Breda jo je preskočila, Lanika in jaz nisva tvegala in sva poiskala pot naokrog. Nižje je pot granitna in trdna. Po devetih urah hoje smo se vrnili v kočo, kjer nas je nestrpno čakal Sašo. Planinci, ki so posedali pred kočo in opazovali našo pot na vrh, so nam ploskali, kajti vzpon na Hochaimspitze je pravi alpinistični vzpon, ki ga zmorejo samo pravi in izkušeni gorniki z velikim srcem. Vsem, ki se bodo podali na to pot, priporočam spremstvo vodnika. Sonce se je počasi spuščalo, mi pa smo si ob hladnem pivu izmenjavali vtise in opazovali steno. Gora se je otresla obiskovalcev. Prišel bo nov dan in drugi planinci so že prihajali iz doline. Mi smo pobrali šila in kopita, kajti pot domov je bila še dolga.
SONNBLICK (3106 M)
Breda in Sašo potujeta v trope. Ju že zebe. Pa je vendar jesen v gorah najlepša Macesni se odevajo v pozlato. gorske trate postajajo bakrene, visoko v gorah se blešči nov sneg. Zzmrznjencema ne bo nič, tudi Lanika ima druge načrte. Naj grem sam? Poiskati je treba novo druščino! Za načrtovano turo potrebujem izkušenega in zanesljivega gornika. Treba bo čez ledenik. Mrzlično razmišljam in se spomnim Staneta. Telefoniram mu, doma je in kar takoj pridem z barvo na dan: »Imaš v soboto in nedeljo čas?« ga vprašam. »Greva v Avstrijo, na Sonnblick.« Takoj je za to in odleže mi.
»Prinesi cepin in dereze, vrv bom imel jaz. Spala bova v bivaku,« mu hitim pripovedovati. Pripravim nahrbtnik in ga odnesem v avto. Vremenska napoved obeta dva lepa dneva.
Že pred šesto sem pri Avtomontaži, kjer sva se dogovorila, da se dobiva. Tudi Stane ne zamuja. Na Lipcah popijeva kavi, potem pa siedi vožnja čez Podkoren, mimo Spittala in po dolini reke Moil do Heili-genbiuta. Majhna vasica s svojo znamenito cerkvico je stisnjena v zatrepu doline. V ozadju se dviga Gross-glockner. Na hitro obhodiva vas, tudi cerkvico, kjer hranijo knjigo umrlih v bližnjih gorah. Nato se odpeljeva na začetek doline Fleiss.
Kljub temu, da je sonce visoko na nebu, sončni žarki še niso segli v dolino. Mraz je, zato pospešiva korak, da se ogrejeva. Po skoraj uri hoje naju pobožajo prvi sončni žarki, v njihovem siju zažarijo jesenske barve v dolini. Počasi grizeva v breg in se pogovarjava, kam vse bi še rada zlezla v bližnji prihodnosti. Kmalu stopiva na ledenik. Lepo uhojena pot naju v uri in pol pripelje do koče z observatorijem. O ledeniških
razpokah, opisanih v nekaterih vodnikih, ni ne duha ne sluha. Videla sva jih nekaj sto metrov nižje. Poiščeva delavca na opazovalnici, dâ nama ključe bivaka. Lep je in dobro izoliran, celo elektnko ima, vendar ne za kuho. Nekaj malega prigrizneva in zlezeva pod odeje. Večer si krajšava s pripovedovanjem planinskih zgodbic. Tako bo tudi noč krajša.
Ko se mrak še redči, sva pokonci in čakava, da bo vzšlo sonce. Počasi leze izza robov gorâ in oblizne vrhove nasproti. Pospraviva in odneseva ključ meteorologu ter plačava štirideset šilingov, kajti v Avstriji ni nič zastonj. Mrzlo je, popijeva še skodelico čaja in se podava čez ledenik. Čezenj ostro brije in Stanetu se zanohta. Ne vračava se po isti poti, po brezpotjih sestopiva do akumulacijskega jezera Zrim. Od tu vodi cesta, namenjena lovcem in delavcem na observatoriju. Eden od lovcev naju vzame v avto in odpeljeva se v dolino.
Tura je bila lepa, morda preveč enostavna. Manjkalo je
adrenalinske spodbude.
Domov sva se odpeljala po dolini Drave.
BREZPOTJE PRIPELJE NA MALO OBISKAN DVATISOČAK NAD BOVCEM
VRH KRNICE (2234 M)
IGOR ZLODEJ
S prijatelji smo sedeli pred hotelom Alp v Bovcu. Vsak je pil svojo pijačo in pogovarjali smo se o gorah. Pripovedovali so mi, kaj vse so v dneh dopusta, ki ga preživljajo v Bovcu, že prehodili. Vedno znova občudujem njihova gorniška dejanja, pa tudi ljubezen, ki jih veže do gorâ. Že dolga leta se poznamo. Kar nekaj tur smo že opravili skupaj. Vem, da so dobri hodci in da se dobro znajdejo tudi na brezpotju. Vem pa tudi, da si že dolgo želijo na Vrh Krnice. Razmišljam: zakaj me ne vprašajo za spremstvo? Takrat se odločim: predlagam jim, da jih naslednjega dne pospremim na Krnico. Med ogledovanjem te mogočne, precej neznane in malo obiskane gore jim na hitro predstavim pot, povem pa jim tudi, da v zgornjem delu poti ni - in že se dogovorimo za 7, uro pri trdnjavi Kluže. Jutro ne obeta preveč lepega dne. Na nebu ni tiste značilne modrine, ki je skoraj obvezna, kadar se odpravim v gore, ampak tudi dežja naj ne bi bilo, vsaj tako so napovedali meteorologi. Oblačno vreme je kot nalašč za vzpon na to goro, ki je med drugim značilna tudi po številnih kačah.
Ko si prijatelji dajo opraviti še z zadnjimi pripravami pred odhodom, se misli preselijo v leto 1985, ko sem se prvič odpravil na to goro. Vso pot smo srečevali kače, ki so se dobesedno valjale po stezi; mislim, da smo jih našteli preko deset, na vrh pa takrat nismo prišli, saj smo se zaradi bližajoče se nevihte obrnili že pod Malo Krnico.
Ob začetku ceste v Bavšico jim pokažem začetek steze, potem pa se postavim kot zadnji. Po vseh poteh, ki
jih opravim sam, kar nekako ne najdem tistega tempa, ki bi ustrezal tudi drugim, zato jim z veseljem prepustim, da si hitrost hoje izberejo sami. Po malo uhojeni strmi stezi kar lepo napredujemo in kmalu pridemo do ravnice, kjer stoji opuščena gozdarska kočica. Predlagam krajši počitek, ki ga z veseljem sprejmejo.
Po ogledu koče in okolice se odpravimo naprej. Steza nas vodi po zložnem pobočju, ki se prične po nekaj
Slišal sem hraste
VINKO HROVATIČ
Šel bom popoldne v nedeljo v Jelenco, slišal bom hraste, ki v vejah šumijo, spet bom šel poti naproti, ki vodi v senco, tam je vse polno čebel, ki brenčijo.
Tam je cvetlica povesila cvetje, trava na jasi je vsa izsušena, sma v gozdu si išče zavetje, padla ni kaplja deževna nobena.
Meni pa v srcu le pesem naj poje, mir, zadovoljstvo v Jelenci občutim, vse naokrog bo živelo po svoje, saj bo spet kmalu deževje, ga slutim-
oKljukih strmo vzpenjati. Stezo nam kmalu prekriža od vetra polomljeno drevje, ki je tako na gosto prepredeno, da nam ne dovoli prehoda. Po kratkem ogledu se odločim, da to mesto obidemo po desni, kar pa se kasneje izkaže za ne najboljšo rešitev. Kljub strmemu in vlažnemu pobočju ta del poti nekako obidemo in kmalu smo spet na stezi, po kateri pridemo na greben. Od tukaj pogled prvič seže v dolino Bavšice, ki je zdaj že globoko pod nami: lepa ledeniška dolina, ki je v primerjavi z drugimi v Julijcih kar nekam kratka, vendar kljub temu vredna ogleda.
Še vedno smo v gozdu, ki pa se zmeraj bolj redči. Med redkimi macesni naletimo na maline, ki se jim nekako ne moremo upreti, vendar se preveč tudi ne zadržujemo, saj je pred nami še dobršen del poti. Še zmeraj hodim kot zadnji in do zdaj mi ni bilo potrebno dati še nobenega nasvete glede poti, začutim pa, da bo to kmalu potrebno. Prijatelje na razglednem in položnem grebenu ustavim in jim pokažem ozko gredino, po kateri se bomo spustili desno z grebena. Predlagam jim, da pospravijo pohodne palice, saj jih tukaj ne bodo potrebovali.
Zdaj grem naprej, prijatelji pa previdno za mano. V strmem, s travami in skrotjem poraščenem pobočju, ki se izteče globoko spodaj v Bavšici, iščem prehode, po katerih mi sledijo. Uporaba rok je tukaj obvezna in začuda med travami ni nobene kače. Po prečenju izpostavljenega pobočja se varno in brez težav povzpnemo nazaj na greben, potem pa po komaj še vidni stezi po levi strani grebena na sedelce, kjer se steza konča. Pogled se razpre na širne travnate planjave, na katerih opazimo nekaj gamsov, ki pa so nas že opazili in se umikajo. Pogled se usmeri gor proti vrhu, kjer krožita veliki ptici. Skoraj prepričan sem, da sta orla, saj sem enega pred leti tik pod vrhom videl prav od blizu. Prijateljem milostno dovolim malico, da mi ne bi ponovno očitali, da jim nisem namenil časa za okrepčilo, kot
se je to zgodilo pred časom, ko smo prečili Rombonsko pogorje. Po malici prečimo z visoko travo poraslo pobočje, kjer opazimo tudi nekaj lepih primerkov planik. Brez večjih naporov pridemo do žleba, ki ga označuje velik rdečerjav krog-znamenje, ki ne sodi v naše gore. Tukaj je potrebno malo poplezati, kar prijatelji opravijo brez težav. Čaka nas samo še strmo travnato pobočje, po katerem pridemo na greben. Od tam se nam odpre enkraten razgled daleč naokoli, našo pozornost pa pritegne velik trop gamsov, ki se pase na zahodnih pobočjih nekaj sto metrov pod nami. Mislim, da je to največji trop, ki se je ohranil v Julijcih. Lovci iz LD Bovec so lahko prav ponosni nanj. Po hoji po samem grebenu oziroma tik pod njim po štirih urah in pol stojimo na Vrhu Krnice. Naj dodam, da sem pred letom vzpon opravil v treh urah in 20 minutah, kar pa niti ni prav pomembno. Po daljšem postanku na vrhu, ki nudi res izjemen razgled, se odločimo za sestop. Ker je sestop običajno bolj tvegan kot vzpon, sestopamo previdno. Prijatelje opozorim, da je med travami veliko kamenja, ki se rado proži, zato predlagam, da sestopamo v strnjeni skupini. Tudi nekoliko težaven prehod preko strmega pobočja opravimo brez težav in že smo spet na stezi. Ko prijateljica zavije z grebena proti Izgori, jo ustavim, vse pa povabim do le nekaj metrov oddaljenega lovskega bivaka na Okroglem, od koder je lep razgled na bovško kotlino. Zjutraj jim ga namenoma nisem pokazal, sedaj pa povabilo oziroma nenačrtovani postanek z veseljem sprejmejo. Med razgledovanjem po dolini pospravimo še zadnjo jedačo in pijačo. Že čez dobro uro smo v dolini ob hladnem pivu, ki smo si ga pošteno prislužili. Ob posedanju na bovškem trgu prijateljem pogledi ponovno uhajajo gor proti Krnici. Z njihovih obrazov razberem zadovoljstvo po opravljeni poti.
Na Vrhu Krnice sem bil z Ivico, Milojko in Damjanom.
\vr /
Profesionalnost prostovoljnega deta_
Včasih pride kakšen torek. Sediš v pisarni društva, majhna pisarna je to, na podstrešju, in čakaš. Zmenjen si z nekom, natančno ob uri, njega pa ni. Morala bi se dogovoriti o nekem projektu - za razvoj mladinskega odseka gre. In za razvoj celotnega društva, celo za to. Ampak njega vseeno ni; kot da ne razume pomembnosti svoje naloge, kot da ne razume odgovornosti, ki jo je s tem, ko je projekt predlagal 348 in zasnoval, sprejel. Ja, pobudo je
dal on sam, ti si tukaj zato, da jo pomagaš izpeljati. Dve uri in pol pozneje se vračaš domov. Opravil nisi nič. Jezen si, razočaran, naveličan. Naveličan tega, da si samo ti tisti, ki svojo odgovorno nalogo jemlješ resno. Kot da se drugi ne zavedajo, kaj so, zakaj so, kje so in kdaj so. Če sploh so.
In potem doma prebiraš Cervante-sa in razmišljaš, kdo je bolj kihotov-ski - revež iz Manče ali ti sam. Poglej ga. ziomka, naslednje jutro sonce še vseeno vzide. In začne se nov dan.
Ta prostovoljnost je čudna zadeva. Na eni strani je veliko delovnih ljudi, ki profesionalno in odgovorno opravljajo svoja poslanstva, pri čemer se to, da delajo prostovoljno,
niti ne opazi. So pa na drugi strani tudi takšni prostovoljci, ki se svoje prosto voljnosti zelo natančno zavedajo, z njo pa tudi prostovoljnosti svojega dela in produktov le-tega. V bistvu so ti prosto voljci bolj v skladu s prostovoljnostjo samo, saj oni prvi v predmet po nepotrebnem vnašajo vse preveč profesionalizma, da o odgovornosti niti ne govorimo. Ampak tako pač mora biti: vsaka palica ima dva konca, mi vztrajno dopoveduje oče. Zato je verjetno prav, da imamo v društvih oboje, tako prostovoljce kot tudi prosto voljce. Tako se ohranja ravnotežje, revolucija nam ne grozi, hiše bodo stale, otroci bodo siti. Je pa neugodno, čisto zate osebno, ko se ti kdaj pa kdaj zazdi, da te obdajajo sami prosto voljci. Da je
okrog tebe izrazito več takšnih, ki nekaj pač počnejo, kot pa onih, ki kaj počnejo in celo tudi vedo, zakaj to počnejo. Če je to že res, je bolje, da tega sam ne opaziš in ne razumeš oziroma je bolje, da se pretvarjaš, kot da tega ni. To je včasih toliko bolj težavna naloga, kolikor več prosto voljcev te obdaja. V bistvu bi moral pisati o nečem drugem. O Seminarju za aktivne člane mladinskih odsekov, ki je bil sredi marca v Bavšici. Tam smo bili na sončno soboto in na nekoiiko manj sončno nedeljo. Bilo nas je kar nekaj - od Primorca do Prek-murca pa od Gorenjca do Dolenjca. Pa kuhar je bil tudi, o, ja, tudi kuhar je bili
Pravijo, da je bil takšen seminar v režiji MK organiziran in izveden prvič. Če tako pravijo, bo že res. Pa vendar so zame ti seminarji v tistih bistvenih sestavinah vendarle med sabo zelo podobni, če že ne enaki. Resda je tista z razpisom predpisana vsebina lahko od seminarja do seminarja, od srečanja do srečanja različna: druga poglavja, druge teme, drugačne vrste, okusi in vonj gradiv, drugi ljudje. Drugi ljudje, ne pa drugačni. Saj smo vsi drugačni, vsi in vsak posebej, toda v eni lastnosti smo si enaki: vsi smo tam zato, ker delamo na istem področju, in zato, ker bi radi na tem področju delali dobro. Ker se nam odpirajo podobni problemi, ker treskamo ob svojem delu na podobne težave in ovire.
Vsak od nas je lahko v svojem društvu vrhunski delavec; a četudi so razmere v društvu urejene, četudi nima z najrazličnejšimi strukturami nobenih večjih težav, vseeno se lahko v stiku z drugimi, podobnimi ljudmi veliko nauči. Nove izkušnje, nove ideje, novi pogledi, pristop in metode Moč in energija za nove boje; optimizem in pozitivna naravnanost. Inventura in revizija lastnega dela, lastnih idej, lastnih znanj in poznavanj.
Ne nazadnje: spoznanje o relativnosti lastnega dela; spoznanje, da ni nihče nenadomestljiv, da bo gorništvo preživelo in se razvijalo, se spreminjalo naprej. In to te ne navdaja z malodušjem in občutkom
nesmisla, ne, to je dober občutek, saj ti kaže, da ni nič tako tragično, kot se včasih zdi, da tudi nič ni tako usodno.
V Bavšici je lepo - posebno, če prihajaš z Obale. Ni turistov, ni ljudi, ki poležujejo ob obali in razmišljajo, kaj bodo v naslednjih urah pričakati, sončni vzhod ali sončni zahod, pri tem pa nenehno pazijo, da si ja ne bi zmočili nog. Radoveden sem, kaj bi storil, če bi po pomoti ali pa povsem načrtno in zanalašč na takšen seminar prijezdil don Kihot. Ali bi bil miren in bi pridno sodeloval na seminarju, ali bi se kaj naučil ali se ne bi naučil nič. Ali bi prišel do kakšne nove ideje in zamisli. Ali pa bi enostavno siekel svoj viteški okep, pustil tam Rosinanta in Dulci-nejo in se tiho in brez večjega razburjenja vrnil domov. Pa spet - kam domov bi se vrnil, če bi se res vrnil?
Tomai Mikeln, Piran
y
Ob stoletnici Češke koče
Ob predstavitvi knjige Gorenjska 1900-2000, ki jo je v seriji Gorenjski kraji in ljudje izdal Gorenjski glas, je bil v 2, letošnji številki Planinskega vestnika zapisan tudi stavek, da »je premalo poudarjeno delo jezerskih planincev, ki so leta 1900 zgradili Češko kočo, devet let pozneje pa Prešernovo kočo na Stolu, da Golice sploh ne omenjamo« Tone Wraber je v 4. številki Planinskega vestnika napisal, da »so imeli jezerski planinci z obema kočama v Karavankah opraviti kvečjemu kot obiskovalci». Kar zadeva Prešernovo kočo na Stolu, je v resnici prišlo do napake, kar pa zadeva Češko kočo, je prav, da ob letošnjem stoletnem jubileju poudarimo odločilno vlogo Jezerskega pri tej gradnji.
Izgradnja Češke koče je bila odvisna samo od Jezerskega oziroma od jezerskih občinskih mož in od jezerskega župana, ki so odobrili uporabo zemljišča za gradnjo koče. Ni res, kar piše Tone Wraber, da so bili Jezerjani samo obiskovalci, to je lahko celo žaljivo za Jezerjane, saj so prav oni nadelali in uredili ovčje,
pastirske in lovske steze do Spodnjih Ravni, ki so se leta 1899 še imenovale Dolenje Ravni. Na tem mestu so že v zgodnjem 18. stoletju postavili ovčarsko kočo. Kar so postorili jezerski hribovci, lovci in gorski vodniki, kaže tudi primer Frischaufa, ki so mu Jezerjani pokazali skrivno pastirsko in lovsko stezo iz Zgornjih Ravni na Mlinarsko sedlo, ki je bila že v davnini bližnjica do južnih pobočij in pašnikov jezerskih ovc na planotah Grintovcev. Res pa je Frischaufova zasluga, da so Jezerjani to pot iz leta 1899 dali v javno uporabo, jo označili in na nekaterih krajih tudi zavarovali. Izvajalci del na tej poti so bili smo Jezerjani: znana in najbolj izurjena jezerska gorska vodnika Veršnik in Mavec, Anton Šenk, po domače Makekov, in Muri, po domače Mlinarjev, oba krepka veleposestniška fanta in lovca. To je opisal tudi Režek v knjigi Stene in grebeni. Za izgradnjo Češke koče so dali Jezerjani osnovne pogoje, to je zemljo, že znana pota in tudi napotke, kar je le mimogrede omenjeno. Jezerjani so pri gradnji opravljali tudi težaška nosaška dela, sekali les, nadelavali kolovoze, posodabljali steze. Vendar že po tradiciji ne omenjajo teh delavcev, ki so ta težaška dela opravljali za malo denarja - ne omenjajo jih, ker so bili za delo pač plačani. Na Kranjskem, še predvsem na mejnem območju, so gradili planinske postojanke s češkim kapitalom, in sicer pod okriljem Slovenskega planinskega društva. Tako kot nemški kapital je imel tudi češki enake cilje, vendar pod parolo slovanskega bratstva. Delavci tako v tovarni češkega kot nemškega kapitala so enako odgovarjali: vsi so imeli enako namen izkoristiti delavce in kraj in čimveč iztržiti. Za Čehe so se planinski projekti izgradnje planinsko - turističnih postojank v mejnih območjih po prvi svetovni vojni končali. Češka podružnica SPD za tako obsežne gradnje planinskih koč ni imela lastnih sredstev. Na občnem zboru Češke podružnice SPD iz leta 1898 so poročali o 190 članih, tako med njimi kot med ustanovniki podružni- 349
ce pa ne zasledimo Slovencev iz Prage. Cilji Češke podružnice SPD, v kateri je bila tudi podružnica Čeških turistov iz Brna, so bili izgradnja planinsko turističnih alpskih objektov na Kranjskem, v Karavankah in na Mangartu. Leta 1898 so se opredelili za gradnjo v mejnem območju Jezerskih gorâ. Prvo kočo so zgradili na sedanjih Spodnjih Ravneh, prva svetovna vojna pa jim je preprečila načrtovano gradnjo na Vadi na h/Ledinah, Druga svetovna vojna je slovenskemu planinstvu povzročila strahovito škodo, predvsem številne požige koč. Prav Jezerjani in še predvsem predvojni, medvojni in povojni oskrbnik Češke koče Vinko Tepina. ki je bil posestnik in župan, so zaslužni, da je češka koča ostala nepoškodovana. Leta 1941 so prenesli ves inventar na Jezersko, ga zavarovali in leta 1945 vrnili v kočo. Slovenski planinski organizaciji bi bilo mogoče priporočiti, da čimprej celovito prikaže in opiše obseg, vlogo in pomembnost slovenskega planinstva tudi za slovensko državnost in razpoznavnost. Tako bomo naposled lahko postavili na pravo mesto pomembnosti, vloge in delo kraja, domačinov in tudi tujega kapitala.
Franc Ekar
m [pDnGiitofe® Efekta® fx
\
J
Izšel je zbornik PD Dol pri Hrastniku_
Iz tiska je izšel zbomik, ki ga je izdalo Planinsko društvo Dol pri Hrastniku. Naslov knjige je »Zbornik 1953-2000«, njegov avtor pa je Drago Kozole, ki je gradivo zbral in uredil ter prispevat fotografsko gradivo. Naslovnico je oblikoval VIZA -Vili Zaletel iz Hrastnika, prelom in tisk pa je opravila tiskarna PAGAT d.o.o. iz Sedraža. Zbomik je izšel na 194 straneh in v mehki vezavi v 350 nakladi 250 izvodov.
Kakor pravi avtor, je zbornik nastajal kar nekaj let, izšel pa ni ob kakem jubileju, ampak iz nekakšne nuje. D. Kozole je namreč še zadnji živi član tega društva, ki je od nastanka pa vse do danes ob lepih in tudi težkih trenutkih spremljal, so-doživljal, predvsem pa soustvarjal bogato dediščino tega društva. V društvu se je zvrstilo v vseh letih njegovega obstoja veliko članov, ki so v različnih obdobjih pomagali k rasti in uspešnosti društva, vendar so večinoma iz upravičenih razlogov društvene vrste zapustili bodisi zavoljo bolezni, starosti, različnih družinskih zadev ali pa zaradi utrujenosti in še kakšnih drugih vzrokov. Avtor tudi pravi, da je končno treba ugotoviti, da so nastanek, razvoj in delovanje tega društva dejanja, ki so v sedanjih pogojih neponovljiva. O tem se bo lahko sleherni bralec zbornika prepričal, V njem so namreč opisani ljudje, njihovo delo, tudi denarna in materialna pomoč posameznikov in podjetij, ki so odločilno pripomogli k tako pomembni vlogi, kot so jo imeli doi-ski planinci pri razvoju planinstva v Hrastniku, v Zasavju, pa tudi v Sloveniji in še kje. Njihov planinski dom v Gorah, katerega graditelj in dolgoletni gospodar je bil tudi avtor zbornika, vključno z vsemi pomožnimi in športnimi objekti tudi po tej plati dokazuje, kako zelo zagnani in uspešni so bili dolski planinci. Avtorju so bili pri pisanju zbornika zelo v pomoč različni zapisniki iz dela društva, Knjiga spominov, ki jo je o gradnji doma v Gorah pisal France Klemen, in društveno glasilo Naš planinec, ki izhaja že 23 let, predvsem pa lastni spomini, saj je bil priča domala vsem dogodkom pri razvoju planinstva na Dolu pri Hrastniku, pa tudi razvoju planinstva v Zasavju in Posavju, delu Meddruštvenega odbora zasavskih planinskih društev in drugod, predvsem še v PZS,
Publikacija je bogat vir različnih in verodostojnih podatkov neprecenljive vrednosti. Avtorju je treba dati vse priznanje za opravljeno delo.
Tine Lenarčič
~V
Gibanje v zahtevnem gorskem svetu_
Leta 1994 so v takratnem izletniškem in sedanjem vodniškem odseku PD Ljubljana Matica organizirali eno od prvih tur v brezpotja Martuljkove skupine, na snežišču nad Bivakom I določili mesto za navezovanje in kljub pomoči več vodnikov porabili kar tričetrt ure, da so se vsi opremili in navezali tako, kot je bilo potrebno za varno hojo. Po tej izkušnji so organizirali prvi tečaj gibanja v zahtevnem kopnem svetu, naslednje leto še tečaj za gibanje v snegu, še leto pozneje tečaj turnega smučanja. Tečaje so ponavljali, na vsakem so udeleženci dobili tudi pisno gradivo, vsakokrat dopolnjeno in popravljeno - in iz tega je nastala okoli 60 strani debela knjižica »Gibanje v zahtevnem gorskem svetu«, ki so jo pod uredniškim vodstvom Vladi m I rja Habjana ob uredniku pripravili še Darko Be m i k, Matjaž Ferjančič, Drago Metljak in Stane Soklič, izdal pa vodniški odsek tega planinskega društva. Toda kot je v opozorilu na začetku knjižice posebej poudarjeno, je vsebina priročnika namenjena le udeležencem zahtevnih tur v okviru vödene ture pod vodstvom vodnika in nikakor ne zadostuje za samostojno gibanje. »Gradivo je le okvirni opis veščin, ki jih mora obiskovalec gora poznati in obvladati za gibanje v zahtevnem gorskem svetu,« je napisano. »Samostojno gibanje odsvetujemo vsem tistim, ki nimajo dovolj izkušenj.«
Knjiga opisuje gibanje na zahtevni kopni in na zahtevni snežni turi, turno smučanje in nevarnosti v gorah. V prvih treh poglavjih je opisana nujno potrebna oprema za takšno udejstvovanje v gorskem svetu z vsemi značilnostmi in opozorili, na kaj je treba posebej paziti pri nakupu take opreme, načini uporabe in gibanje po svetu, za katerega potrebujemo takšno opremo. Poleg tega je natančno opisano, kako naj bi ukrepali v kočljivih situacijah. Poglavje o nevarnostih v gorah pa bi moral takointako prebrati in poznati vsak obiskovalec gorskega sveta ne glede na to, na kakšne gorske
trga ležijo Solčavske planine, ki so do 8000 čevljev visoke (okrog 2500 metrov). Zaradi snežne odeje, ki se na teh vrhovih požno stopi, se prične pomlad zelo pozno. Običajno hladna zima preide v toplo poletje. To pa ne moti. Milo poletje, dobra pitna voda, lepi gozdovi, čist zrak odtehtajo to, da je pomlad kratka ali pa je sploh ni. Avtor zapiše, da je dosti tekoče, bistre vode, veliko potokov, ki žuborijo proti Bolski in potem skupaj v čisto Savinjo. Danes opisujemo planinska pota, ki vodijo na vrhove, k planinskim kočam. Nekoč so opisovali poti, ki so vodile k cerkvam. Prepišimo takšen opis iz knjižice: "Omenjeno je že, da je okolica Vranskega posebno mična, vabljiva krajšim ali daljšim izletom. Če hoče prijatelj narave na pot po zelenem, ravnem polju, si izbere pot do Ločice (vas pri Vranskem). Če hoče uživati v hladnem gozdu, poslušati petje ptic, naj gre k podružnici sv. Martina. Pot je dolga eno uro.« Cerkev je v G odvi n u pod Dob rov I j am l, danes vodi mimo nje cesta proti Bra-slovčam. Avtor v knjižici zapiše, da mimo cerkve vodi pot v Braslovče
poti ali brezpotja se podaja, saj avtorji med drugim tudi svetujejo, kako naj bi ukrepali, če pride do nesreče.
Čeprav knjižica ni klasičen priročnik (ali pa so se avtorji hoteli zavarovati, da gre le za pripomoček za varnejšo hojo po gorah), je vendarle take vrste literatura, ki naj bi jo prebral in si najpomembnejše odstavke zapomnil vsak obiskovalec gora. Nedvomno bi se potem preu-dameje lotil svojih planinskih podvigov ali pa bi marsikaterega celo opustil, ko bi spoznal, kako nevaren je lahko gorski svet.
M. R.
Alpinisti med znamenitimi Slovenci
Založba Forma 7 iz Ljubljane je pod uredništvom Neve Brun in Marjana Remica pripravila še eno lepo knjigo. V njej sta nam predstavila 140 znamenitih Slovencev, ki so s svojim delom in uspehi želi številna priznanja v tujini in ponesli slavo naše države v svet. Izbor imen, ki bi bil lahko tudi drugačen ali pa vsaj širši, so strokovni sodelavci izbirali med znanstveniki, literati, arhitekti, slikarji, zdravniki, glasbeniki, športniki, ekonomisti in alpinisti. Med slednjimi je kar 15 vrhunskih slovenskih alpinistov, kar predstavlja več kot 10 odstotkov vseh v tej knjigi predstavljenih tudi v svetu znanih imen. Naj alpiniste predstavimo na kratko še na tem mestu.
Ciril Velfcovrh
Belak Stane-Šrauf, najbolj vsestranski slovenski alpinist, je bil prvi Slovenec na kakem osemtisočaku (Makalu 1. 1975).
Česen Tomo, solo plezalec na najvišje vrhove sveta, se je proslavil z vzpnom po južni steni Lotseja, Čop Joža, gorski vodnik in gorski reševalec ter legenda slovenskih alpinistov med obema vojnama Debelak Mira Marko, najsposobnejša evropska alpinistka med obema vojnama, je bila sprejeta kot prva ženska v Avstrijski alpinistični klub,
Humar Tomaž je leta 1999 s solo vzponom prek južne stene Daulagi-
rija (8167 m) navdušil ves alpinistični svet.
Grošelj Viki je osvojil deset (največ med Slovenci) osemtisočakov, napisal pa je tudi osem knjig o alpinističnih odpravah.
Jeglič Janez-Johan je bil eden izmed redkih svetovnih alpinistov, ki je enako dobro obvladal gibanje v najvišjih višinah in plezanje X. stopnje v skali kakor tudi tekmovalno plezanje v ledu.
Karo Silvo je izjemno talentiran alpinist z izredno velikim številom vzponov (1600), med katerimi jih je kar 160 prvenstvenih. Knez Franc-Franček je rekorder v številu vzponov (2900) in v številu prvenstvenih smeri (660). Kunaver Aleš je bil vodja slovenskih himalajskih odprav v času pionirskega prodora slovenskega alpinizma v svetovni vrh. Prezelj Marko je odličen plezalec v ledu, snegu in kopni skali, dobitnik najprestižnejšega alpinističnega priznanja - Zlati cepin za leto 1991. Stanič Valentin je bil najpomembnejši samostojni alpinist Vzhodnih Alp v začetku 19. stoletja, Svetičič Miroslav-Slavc je bil eden od najdrznejših slovenskih alpinistov s 1200 vzoni, od tega 460 prvenstvenimi,
škarja Tone je bil vodja številnih jugoslovanskih in slovenskih alpinističnih odprav v Himalajo. Štremfelj Andrej, dobitnik Zlatega cepina za leto 1991, velja za modernega klasičnega alpinista.
Župnija Vransko \J
Marsikdo rad pobrska po vodnikih in po drugi literaturi, ki predstavlja določeno deželo, določen kraj. Radi se vprašamo, kako so nekoč predstavljali določena območja. V maju je občina Vransko izdala ponatis knjižice Dogodki v župniji Vransko, ki jo je leta 1888 napisal Ivan Gabršek. Prvič je izšla ob 20-i et nie i uvrstitve Vranskega med »cesarske trge«
V tej knjižici najdemo odgovor na vprašanje, kako so predstavili določen kraj, določeno župnijo pred več kot 110 leti. Avtorje zapisal, da je okolica trga zdrava. Severno od
Tistim, ki ljubijo vinograde in zmerne griče, je v knjižici priporočen sprehod v Stopnik ali k podružnici sv. Jeronima. V Stopniku je zanimiva cerkev sv. Mohorja. Avtor opozarja na grb Sc h raten bac hov, kije nad glavnim oltarjem, in na dva zvonova, od katerih ima eden letnico 1320. Danes vemo, da je v cerkvi najstarejši zvon na Slovenskem Cerkev sv. Jeronima stoji na vrhu griča, ki leži severozahodno od Vranskega. Avtor zapiše, da je obdana s starim zidovjem. Danes vemo, da je to taborska cerkev, ki je lepo obnovljena, V tej knjižici in v drugi literaturi preberemo, da naj bi na kraju, kjer stoji cerkev sv. Jeronima, nekoč stal grad, ki je bil močno utrjen in povezan s podzemskim rovom z jamo Škadovnico in naprej z jamo Vetemico, Tudi avtor knjižice iz leta 1888 zapiše, da je četrt ure od cerkve navzgor velika votlina, ki jo ljudje imenujejo Škadovnica, v njej so kapniki različnih oblik in da ima izhod na Gornjegraški severni strani. Krepkejšim popotnikom avtor priporoča, da obiščejo podružnično cer- 351
kev sv. Marije na Čreti ali cerkev sv. Katarine, Ti dve podružnici sta visoko v gori, ki se dviga kot mejnik med Vranskim in gornjegraškim okrajem. V knjižici je opisan razgled s tega grebena. Veličasten je pogled na Solčavske planine z večnim snegom. Priporočeno je, naj se popotnik dobro obleče, ker s planin »veje ojstra planinska sapa«. Opis razgledov s Črete je primerljiv z opisom razgledov Jožeta Dobnika v Vodniku po planinskih postojankah v Sloveniji.
Pri opisu cerkve sv Marije na čreti avtor zapiše, da ljudje pripovedujejo, da so iz cerkve ukradli železen jerbas, iz katerega so Turki krmili svoje konje in so ga potem tu pozabili.
Škoda, da ni zapisana pripovedka, da je imela cerkev zvon s čudovitim glasom. Glas se je menda čul vse do Turčije. Turki so hoteli imeti ta zvon, pridrveli so na Čreto, zvon pa se je skril. Še danes ga niso našli. To pravljico je zapisal Johan Seidl. ki je v svojih potopisih v 19. stoletju opisal našo Štajersko. Drobna knjižica nam odkriva nekdanje opise poti, kot nam odkriva prošnjo Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva iz leta 1900, ko so na tem območju markirali planinska pota in hranilnico na Vranskem prosili, da bi jim pomagala pri markiranju prehodov iz Boljske doline v Savsko in Za-drečko dolino.
To je naša zgodovina, mimo nje ne moremo.
Franc Ježovnik
■ i Pod platneno streho
V Planinskem društvu Zabukovica so se pred leti z Osnovno šolo Griže dogovorili, da bodo učenci šole izdelali raziskovalne naloge o planinstvu.
Leta 1993 so izdelali nalogo Planinstvo v našem kraju, leta 1998 nalogo Orientacija in orientacijski rezultati v našem kraju, letos so končali dveletno delo pod vodstvom mentorice Martine Tominšek in izdelali 118 strani obsežno nalogo o mladinskih taborih Pod platneno streho - pregled mladinskih taborov PD 352 Zabukovica. Slika na naslovnici ima
svoj pomen: dve ptici letita pod nebo, spodnja ima napis Logarska dolina 1983, zgornja Podvolovljek 1999 - prvi in zadnji opisani tabor. Z nalogo so učenci tekmovali na tekmovanju mladih raziskovalcev Spodnje Savinjske doline. Nalogo je ocenila Irena Romih, dipl. soc. del.
Če polistamo po tej nalogi, vidimo, da nas v opis posameznega tabora popelje risba, ki se navezuje na kraj taborjenja. Že pri prvem taboru je objavljena himna tabora, kar se potem ponavlja skorajda vsako leto. Objavljeni so podatki o taboru, opisane so ture, predavanja iz planinske šole, športna dejavnost, igre ter ostale organizirane dejavnosti. 12. tabor je bil, na primer, na Pokljuki, udeleženci pa so si ogledali Pokljuško barje.
14. tabor je bil v Koprivni in udeleženci so si ogledali rudnik svinca in cinka v Mežici ter cerkev sv. Jakoba iz 14. stoletja. 15. tabor je bil v Medvodju, udeleženci so si v Jelendolu ogledali graščino in zbirko tosilov, pod strokovnim vodstvom pa še Dovžanovo sotesko. 16. tabor je bil v Podvoiovijeku, kjer so si udeleženci ogledali Žagarjev mlin in cerkev sv. Antona, sotesko Brložnico in Snežno jamo pod Raduho
Tabori niso samo planinski, temveč skušajo v vsakem pokazati naravne in kulturne znamenitosti. To je ena izmed značilnosti dela, ki je lepo razvidna v nalogi.
Recezentka je zapisala: »Za vse tabore so zbrani osnovni podatki o času taborjenja, številu udeležencev, vodstvu tabora, turah in ostalih dejavnostih. Prikazan je tudi pregled aktivnosti po dnevih, zaključno poročilo vodje tabora in vtisi udeležencev tabora Kot zanimivost lahko v nalogi zasledimo članke, ki so jih o posameznem taboru zapisali različni mediji.« Naloga je zelo lepo urejena. K temu veliko pripomore fotografski album, o katerem je recenzentka zapisala: »Da bi bralcu lahko pričarali zanimive in nepozabne trenutke z mladinskih planinskih taborov, si lahko na koncu naloge ogledamo strani s planinskega foto albuma, s katerimi naloga pridobi estetsko vrednost in popestri njeno vsebino.«
Ocena je zaključena z besedami: »Naloga je vsebinsko zelo obsežna, saj je v njej podrobno opisanih kar petnajst mladinskih taborov. Kljub njeni obsežnosti, kar priča preko sto strani, pa je naloga zelo pregledna in doseže svojo estetsko, vsebinsko in kronološko vrednost.«
Udeleženci tabora so vsako leto po koncu izdali glasilo tabora. Glasila, ki jih je zadnja leta urejala mentorica Martina Tominšek, so veliko prispevala k lažji sestavi naloge. V nalogi je objavljenih veliko spominov. S tabora na Pokljuki je eden izmed udeležencev zapisal: »Ponoči je z vrha pograda v koči Planika padel Dejan. To pa ni bila njegova edina nesreča. Dva dni pred tem si je ob vračanju z Debele peči poškodoval nogo. Vendar človeška volja ne pozna meja. Po prespani noči je naslednji dan poleg ostalih kričal ob Aljaževem stolpu na vrhu Triglava zaradi krstnih udarcev.«
Prvi tabor iz leta 1983 sta opisala Tina in Martina Danes sta obe že mamici in njuni otroci bodo lahko kmalu šli v tabor.
Vodja vseh 16 taborov je bil Bogomir Polavder, ki je o začetkih dejal: »Aktivnost mladih v PD Zabukovica in OŠ Griže je bila v letih 1970 do 1983 izredno pestra in raznolika. Poleg izletništva, planinskih šol, šol v naravi, orientacijskih tekmovanj, pohodov, različnih srečanj in planinske vzgoje smo mladim želeli dodati še nove oblike dejavnosti v naravi « Ta želja je rodila planinske tabore. Že leta 1983 je bilo osem izmen iz različnih društev, iz PD Zabukovica pa se je tabora udeležilo 14 mladih.
Spominja se obilo zanimivih dogodkov - na Jezerskem so bili soorga-nizatorji ovčarskega bala in so se vozili s kolesom po dnu jezera. Objavljeni so spomini mentorice Magde. Tudi njeni spomini so bogati- kako jim je, na primer, leta 1993 na Jezerskem vihar podiral šotore. Mentorica Martina Tominšek in njeni sodelavci so opravili zelo kvalitetno delo, društvo je ob svoji 50-letnici dobilo zelo lepo darilo mladih.
Franc Ježovnik
Krièkih 50 planinskih let, 1949/ 1999; Drago Papier idr. Križe, PD, 1999. 213 str.
Med tiri in gorami. Ljubljana, PD Železničar, 1999.
Mrzlica (1122 m), Savinjski in kna-povski Triglav; Zbral, prir., ur. Tine Lenarčič ob 100-letnici zgraditve Hausenbichierjeve koče na Mrzlici. 1899 do 1999. Trbovlje, PD, 1999 256 str.
Muztagata 1999. Radovljiška alpinistično smučarska odprava, ur. Janez Pretnar, Radovljica, PD, 1999. 35 str.
Naše jame. Ljubljana, Jamarska zveza Slovenije, 1998. Od domicila do Poti kurirjev in vezistov NOV. 30 let. Zbral, ur.. Bruno Fras, Ljubljana, Društvo prijateljev Poti kurirjev in vezistov NOVS. 1999. 80 str. + pni. Pristov Janko in Neva, Župančič Boris, Klima Triglavskega narodnega parka. Bled. TNP, 1998. 60 str. (Razprave in raziskave, 8} Slovenski alpinizem '97, ur. Matjaž Wiegele. Ljubljana, PZS, 1999. 120 str. (Planinska založba; 185)
Diplomska In doktorska dela
Svoljšak Petra, Italijanska okupacija Posočja od maja 1915 do oktobra 1917 (disertacija). Ljubljana, ZRC SAZU, 1999.
Slovenska planinska bibliografija v letu 1999
Vzgojna literatura
Alpinistična šola; zbr., ur. Tone Golnar, 4., popr., razš. izd. Ljubljana, PZS, 1999, 210 str. (Planinska založba, 195).
Goddard Dale, Neumann Udo, Učinkovito skalno plezanje; p rev. Martina Čufar in Milan Malej. Jesenice, ELECMA d.o.o., 2000. 302 str.
Mladina in gore, Trzin 96. Državno tekmovanje, 8. Trzin, PD Onger, 1996.28 str.
Ravnik Vlado, Rastlinstvo naših gora. Ikonografija rastlin Julijskih Alp in Kamniško Savinjskih Alp ter Karavank. Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, 1999, 111 str. Sauvain Philip, Gore (Geografski raziskovalec). Ljubljana, MK, 1999.
Priročniki in dnevniki
Ciciban. Ljubljana, PZS, 1999. Dnevnik s Slovenske planinske poti. Ponatis. Ljubljana, PZS, 1999. 31 str. (Planinska založba, 175) Mladi planinec. Ljubljana, PZS, 1999.
Naravne zanimivosti južnega pobočja Bohorja. Slapovi: Anton Ramovš idr., Senovo, Turistično društvo, 2000.
Planinske akcije in postojanke. Koledar za leto 1999 in 2000. Ljubljana, PZS, 1999 96 str., pril. Program aktivnosti 2000. Ljubljana, PD Matica, 1999, 25 str. Slovenski dvatisočaki. Ljubljana, SPES, 1999 90 Str.
Vodniki
Bizjak Janez, Lukan Klavžer Tea, Knific Vladimir, Pocarjeva domačija v dolini Radovne. Ljubljana. Uprava RS za kulturno dediščino, 1999. 46 str. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije; 199),
Golnar Tone, Alpinistična šola, 2. natis. Ljubljana, PZS, 1999. Habjan Vlado, Manj znane poti slovenskih gora. Ljubljana, Sidarta, 1999. 212 str.
Jezersko, plezalni vodnik. Ljubljana, PZS, 1999. 208 str. Kako na Triglav. Napisali Tine Mihelič idr., foto Jože Mihelič idr.,
Ljubjana, PZS, 1999. 72 str, (Planinska založba, 192) Kamniške in Savinjske Alpe. Jezersko (plezalni vodnik); zbr., ur. Tone Golnar, Davo in Drejc Karničar, sheme Aleš Dolenc. Ljubljana, PZS, 1999, 176 str. (Planinska založba, 186)
Kamniške in Savinjske Alpe. Logarska dolina, zahodni del, 2., popr., razš. izd. (plezalni vodnik); zbr, ur. Silvo Babič in Tone Golnar. Ljubljana, PZS, 1999, 176 str. (Planinska založba, 194)
Kozinc Željko, Lep dan kliče: 150 izletov po Sloveniji. Ljubljana, Modrijan, 1999.
Ljubljansko barje s hribi (si, it, ne), Vrhnika, Zavod Naš laz, 1999. Nosan Aleš, Potepanja za večno. Trzin, Samozal, 1999. 104 str. Piezališča brez meja, Trst, Slovensko Primorje, Istra. Ljubljana, Sidarta, 1999. 144 str. Slovenia, guida turistica. Slowenien, Reiseführer, Slovenia, The tourist guide. Ljubljana, MK, 1999. 720 str.
Švab Erik, Janez Skok, Boris Čujič, Piezališča brez meja: Trst, Slovensko Primorje, Istra. Arrampicare senza frontiere: Trieste, Ospo, Istria; risbe Danilo Cedilnik Den. Ljubljana, Sidarta, 1999. 148 str
Zborniki
10 let PD Onger. 80 let prof. Tineta Orla. Trzin, PD, 1993. 64 str. 15 let PD Onger. Trzin, PD, 1998. 36 str.
Alpska konvencija v Sloveniji, Ljubljana, MOP, 1997. Brancelj Anton, Planktonski raki v gorskih jezerih Bled, TNP, 1998. 14 str. (Triglavski razgledi, II, 3, BIOS, 1)
Gaberščik Alenka, Fizikalne in kemijske lastnosti voda v gorskih jezerih TNP. Bled, TNP, 1998. 8 str. (Triglavski razgledi, II, 2. GE, 1) Gorska šola slovenske vojske: Iz tradicije za novo tisočletje (si, an) Pokljuka: Vadbeni center, 1999. 56 str.
Jug, dr. Klement, 1898 do 1924; gradivo pogovora ob stoletnici rojstva; ur. Branko Marušič. Nova Gorica, Založništvo Jutro, Goriški muzej, 1999. 102 str.
Leposlovje
Budkovič Tomaž, Bohinj 1914 do 1918. Med fronto in zaledjem. Celovec, Mohorjeva družba, Gorenjski muzej, 1999. 229 str. Coburn Broughton, Everest, gora brez milosti. Tržič, Učila d.o.o, 1999.
Klavora Vasja, Monte San Gabriele. Die Isonzofront 1917 (prevod dela Škabrijel). Celovec, Mohorjeva družba, 1998. 296 str. Kragelj Jožko, Josip Abram. Koper, Ognjišče, 2000.
Krišelj Marijan, Lotosov svet. Ljubljana, PZS, 1999. 172 str. Mahkota Ante, Sfinga, zadnja skrivnost triglavske stene. Risbe Danilo Cedilnik. 3., razš , dop. izd, Ljubljana, Mont, 1999.
Marušič Branko, Kralj Julijskih Alp in njegov »vazal«. Ljubljana. RS3, 1999.	353
Strojin Tone, Gorništvo, poti skozi lepote. Ljubljana, Turna, 1999. Zupančič Franc Jernej, Dnevnik 1914 do 1918. Ljubljana, Slovenska matica, 1999. 320 str.
Časopisi
Alpinistični razgledi Ljubljana, PZS, 1999.
Grif - za raziskovalce nekoristnega sveta. Ljubljana, Mythos d.o.o., 1999. do 27.
Non stop, rekreacijski strežnik: 6/3. Bied drugače, 6/4. Bohinj za srčne može in žene. Ljubljana, Revija Stop, 1999.
Obvestila PZS, Ljubljana, PZS, 1999.
Planinski vestnik. Ljubljana, PZS, 1999.
Žepne križanke. Slovenski alpinisti. Ljubljana, MK, 1999. 60.
Društvena glasila
60 let. Dravograd, PD, 1999. 80 let. Prevalje, PD, 1999. 60 str. Glasilo. Maribor, PD Maribor Matica, 1999, 3, 4.
Gorski popotnik. Ljubljana, Integral,
1999.
Miadi planinec. Sevnica, PD Lisca,
2000,	30.
Naših petdeset let. Martuljek, PD, 1999.
Ongrčki. Trzin, PD, 1999. 9, 1/2, 3/ 5, 6/8.
Pa spet en gre... (Knjižnica, 1) Trzin, MO PD Onger, 1999. 44 str. Planinski popotnik. Šoštanj, MO PD, 1999. V, 8.
Pod Pri sankom. Ljubljana, PD PT Ljubljana, 1999. Tura. Vipava, PD, 2000, 7. Viharnik. Ljubljana, PD Viharnik, 1999. 24,1,2, 3, 4/5, 6.
Šolska glasila
Gornik, 5 (1999), Semič, OŠ Belokranjskega odreda, 1999. 80 Str. Medvod je '98, Griže, Braslovče, OŠ, 1999.
Podvolovljek '99. Griže, OŠ, 1999. Zemljevidi
Bled, turistična karta občine 1:30000, 1. izd. Ljubljana, IGF, 1999 (Debela peč, 2014 m), Brezovica, turistična karta občine 1:25000, 1. izd. Ljubljana, IGF, 354 1999 (Krim, 1107 m).
Dobrepolje, turistična karta občine 1:25000. Uubijana, GZS, 2000 (Stene sv. Ane, 964 m, RSPP, 25).
Dobrodošli doma... tudi pozimi. Lesce, PAN ART, 1999 (Slovenija). Gorenjska, Bled. Bohinj, Kranjska gora, 1:50000, Ljubljana, GZS, 1999.
Ivančna Gorica, turistična karta 1:50000. Ljubljana, GZS, 1999 (Gradišče, 519 m, RSPP, 24). Jesenice, turistična karta občine 1:25000, 1, izd. Ljubljana, IGF, 1999 (Velika Golica, 1834 m). Julijske Alpe, zahod, 1:50000, 2. izd. Ljubljana, PZS, GZS, 1999 (Planinska založba, 190). Ljubljansko barje s hribovitim zaledjem (karikature) (si, it, an, ne) Brezovica, Naš laz, 1999. Notranjski Kras, 1:50000, dop., popr. izd. Ljubljana, GZS, 1999 (Izletniška karta, 11a). Posočje, Posoške Julijske Alpe, 1:50000. Ljubljana, GZS, 1998 (Izletniška karta, 1), Primorje in Kras, 1:50000, dop., popr. izd. Ljubljana, GZS, 1998 (Izletnška karta, 4a). Ptuj, turistična karta 1:75000, 2. izd. Ljubljana, GZS, 1999 (Haloze). Sevnica, karta občine 1:50000, ponatis. Ljubljana, GZS, 1998 (Lisca, 927 m, RSPP, 20a). Slovenija, turistični zemljevid 1:500.000. 7. izd. Ljubljana, CPTS, IGF, 1999.
Snežnik, 1:50000. Ljubljana, PZS, GZS, 1999 (Planinska založba, 183).
Spodnja Savinjska dolina, turistična karta 1:30000. Ljubljana, GZS, 1999.
Trbovlje, turistična karta občine 1:25000. Ljubljana, GZS, 1999 (Kum 1220 m).
Zgornja Savinjska dolina, 1:50000, dop. popr. izd. Ljubljana, GZS, 1999 (Izletniška karta. 6a).
Fotomonograf ije
Gorenjska 1900 do 2000. Knjiga gorenjske samozavesti. Kranj, Gorenjski glas, Gorenjski muzej, 1999. 711 str. (Gorenjski kraji in ljudje, 14).
Kladnik Bogdan (foto), Marolt Janez (tekst), Gorenjska, (si, ne, an) Ljubljana, Zaklad, 1999.
Kmecl Matjaž (tekst), Jože Hanc, Stane Klemene (foto), Slovenija iz zraka, (si, ne, an) Ljubljana, Mladinska knjiga, 1999. 242 str. Škampe rie Igor (tekst), Matej Mejovšek (foto), Lastovičji let. (si, an) Ljubljana, ITU d.o.o., 1999.180 str.
Koledarji
Janež i č Peter, Dvatisočaki Slovenije, 2000. Ljubljana, PZS, 1999. Karničar Drejc in Davo, Tisočletni obrazi. 2000. Zgornje Jezersko, Samozal., 1999.
Kladnik Bogdan, Lenarčič Matevž, Narava 2000. Celje, Cetis, 1999. Klemenčič Fran, Severna stena Triglava (izrez), olje na platnu. Srečno 2000. Ljubljana, Ljubljanska banka, 1999.
Lenarčič Matevž et al, Triglavski narodni park 2000. Bled, TNP, 1999.
Mejovšek Matej, 2000, novo tisočletje. Kranj, Tiskarna Žnidarič, 1999.
Prelep je moj gorenjski svet. 2000. Foto Gregori Janez idr. Begunje, Galerija Avsenik s.p., 1999. Primožič Boris, 2000. Medvode, samozal., 1999.
Rep ina Andrej, Lepote narave. 1999. Litija, Tiskarna ACO, 1998. Slapovi. 2000. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1999. Slovenija. 2000. Ljubljana, MOBO, 1999.
Slovenija med zvezdami. 2000 (stenski in namizni). Ljubljana, Tiskarna Jože Moškrič, 1999. 80 str.
Slovenska krajina. 1999. Ljubljana, Alfagraf, 1998.
Slovenske gore. 2000. (foto Mirko BijukJič et al.). Dvestoletnica rojstva Franceta Prešerna, Ljubljana, PZS, 1999.
Tomazin Iztok, Prelesti 2000 - Življenje svetlobe. Zabreznica, Medium, 1999.
Triglavski narodni park. 2000, foto Matevž Lenarčič. Nazarje, EPS I, 1999.
Velkovrh Ciril (foto). Lepote Slovenije. 2000. Ljubljana. Alfagraf. 1999.
Jeseničnik Tomo, Uršlja gora. 5
razgl. Pre valje, PD, 1999
Klančar R., Julijske Alpe. 6 razgl.
Srednja vas, PD, 1999.
Koča na Naravskih Ledinah (1126
m). Ravne na Koroškem, PD, 1999.
Mejovšek Matej, et al, Slovenija. 8 razgl. Ljubljana, Grif, 1999. Molička planina. Luće, Pašna skupnost Ravne, 1999. Planinska koća na Jimanci (674 m), 2 razgl. Sežana. PD, 1999,
Poštni dopisnici (Snežnik in Vilhar-jeva koča v Črnem dolu), (dotis) Ilirska Bistrica, Primorsko numizmatično društvo, 1999.
Slovenija (razglednice). Ljubljana, Sidarta, 1999.
MINIATURA_
ISKANJA
UROŠ PODOVŠOVNIK
Sedim. Opit od temnega višnjevega vina poskušam slediti ritmom segretih teles, zvijajočih se ob zvokih preglasne glasbe. Potem omotičen umaknem pogled in ga usmerim v raznobarvne migetajoče lučke na stropu. Vmes še vedno srkam opojno rdečo tekočino. Drobni viri svetlobe, ki so še malo prej mirovali, se zdaj zavrtijo v čudnem vrtiljaku. Misli postajajo odmaknjene. Hitijo na milijone koncev, kakor da bi vsaka posebej, vsaka zase iskala rešitev v svojem kotu zakajene sobane. »Vse preveč je teh iskanj,« je kričalo nekje globoko v skriti notranjosti, »vse preveč je izgubljanj med temi iskanji,« se je oglašalo. »Le kje je potem smisel nenehnega brskanja za odkritjem lastnega jaza, ko pa se vozel v glavi vsakič le še bolj zaplete?« Marsikje sem stikal za spoznanjem. Skoraj ni kotička, kamor ne bi pokukal. Najprej me je zaneslo v gozd za hišo. Tam je skozi miniaturno sotesko tekel droben potoček, Bil je poln rib in rakov. Drevesa v tem gozdu so bila v mojih očeh nekaj posebnega. Zdela so se mi lepša od vseh drugih. Pod njimi so zaživele skrite otroške fantazije. Med temi zelenimi krošnjami sem bil sposoben preživeti ure in ure, ne da bi zaznal vsaj kapljico dolgočasja. Raziskoval sem tudi najbolj drobne tolmune, močvirja in slapove ter užival na travnikih za gozdom.
Potem smo s prijatelji odkrili nekaj metrov visoko skalo in vso domišljijo vložili v načrte, kako jo preplezati. Takrat so iskanja dobila še eno razsežnost. Gozd je postal premajhen. Korak je zašel na gorske poti, brezpotja in nazadnje v strme skalnate stene, ki so kljub občutenju pritajenega strahu ponudile opoj prej komajda predstavljivih samotnih kotičkov. Gore so postale nov objekt za odkrivanje lastne identitete. V iskanju nečesa, za kar nisem vedel, ali sploh obstaja, sem gazil sneg proti vrhu, kakor da bom tam našel, odkril tisto, česar nisem poznal. Ležal sem pod zvezdami in občudoval njihovo mnogo-barvno trepetanje na temnem nebu Slutil sem vrtiljak, v katerem se vrtijo že milijone let. Buljil sem v polno luno, ki je sijala nad še s soncem obsijanimi skalnimi stebri gora. In zdelo se mi je, da tudi ona bulji vame enako začudena, s podobnim vprašanjem, kot je moje. Spet in spet sem iskal in odgovor, vsaj tako se mi je zazdelo, skorajda našel. Toda vsakič se je od nekod
priplazil dvom, ali tam sploh obstaja pojasnilo za ta večna, neznana tavanja bolnega uma. Kljub temu sem znova in znova sledil glasu, ki je klical in vodil proti goram. Čudovite kulise so bile balzam za dušo. Čutil sem, kako me v tistem svetu napolnjuje neskončen mir. Napetosti so se sprostile. Od tam sem proti dolini vsakič odhajal močan in prepričan v obstoj iskanega. A ko je korak zabredel po tleh doline, ko so tam spodaj minevali dnevi in so se ti sešteli najprej v tedne ter nato v mesece, je počasi puhtel tudi zanos, pridobljen zgoraj nad sivim vsakdanom. Slutnja je prerasla v gotov občutek, da negativni jaz zmaguje nad onim željenim. Pamet seje zagrnila z umazano meglo in napolnila glavo s praznino, bolj prazno od vsebine vakuumske posode.
Tak sem potem v trmi spet nabasal nahrbtnik, ga vrgel na rame in odločno zakoračil v gozd z upanjem, da tam zgoraj spet najdem svoj mir.
Dlje ko sem hodil, bolj se mi je zdelo, da drevesa ječijo v tihem joku. Bolj ko sem se bližal nebu, bolj krvava se mi je zdela barva silvestrskega večera. Brezglavo sem, kakor v transu, brezciljno, v krogih, ril po gnilem snegu in skušal odgnati duh čarovnice, ki je okupirala pamet in srce. Na koncu je telo hlipajoče klecnilo v obarvano belino in tam za nekaj časa ob molku vetra obmirovalo. Bilo je prvič, ko me tišina ni več napolnjevala in bilo je prvič, da sem se tam med gorami iz minute v minuto počutil vse bolj bedno in osamljeno. Pravi jaz je kričal potrebo po bližini človeka, negativni pa je tiščal telo k tlom in ni dopuščal nobenega premika več. Zaverovanost v gore je splahnela. Grožnja slutenj, da bom nekoč stal na gorskem vrhu izpraznjen, kot saharska roža, brez solz, se je uresničila. S kakšnimi mislimi sem tisti večer pritaval v toplo zavetje planinske koče, mi bo najbrž ostalo za vekomaj neznano. Zakaj mi po vsem tem misli še vedno uhajajo tja gor? Zakaj še vedno želim in hrepenim, a vseeno trenutno ne zmorem storiti koraka v ta svet? Bom sploh kdaj splezal čez tisto steno, preko katere si že dolgo želim? In zakaj, za vraga, me vedno znova boleče in hkrati prijetno zaskeli, ko se spomnim na minule poti in prijatelje, s katerimi smo se skupaj podajali v znano ali neznano? Morda pa želja in zanos le še nista popolnoma umrla. Morda me že kmalu spet mirnega zanese čez skrite razčlembe in prehode na rob stene. Takrat bom zavriskal, da se bo slišalo daleč v nebo,	355
Velkovrh Ciril, Naravna in kulturna dediščina ob planinskih poteh, 36 razgl., Ljubljana, samozal., 1999.
Razstave
20. obletnica PD Očnica. Ljubljana, Galerija TR3, 2000. 20. slikarska kolonija Vrata '99. Jesenice, Dolik, 1999. Badjura Metod in Milka, Filmska ustvarjalnost 1926 do 1969. Novo mesto, Dolenjski muzej, 2000. Klemene Stane, Everest 79; ob 20-Ietnici. Kranj, Gorenjski sejem, 1999.
Klemene Stane, Planinska fotografija. London, Fuji Evro Press Photo, 1999.
Klemene Stane, Slovenske gore. Kranjska gora, FF, Odd, za geografijo, 1999.
Klemene Stane, Utrinki iz Nove Zelandije. Radovljica, Savnikova hiša, 1999.
Krivi lov v Karavankah; ur. Romana Erhatić Šimik et al. Jesenice, Kosova graščina, 1999. Lenarčič Matevž. Tibet (katalog). Ljubljana, Commerce, 2000. Od Triglava do treh vrhov sveta z Alešem Kunaverjem. Ljubljana, Muzej novejše zgodovine, 1999. Plahuta Helena, Gorski svet. Ljubljana, Delo, Galehja Cicero, 2000. Plahuta Helena, Planina, Tam kjer planina šepeta. Duplica, Ob 70-let-nici PD Bajtar, 2000. Planinska fotografija PD Maribor Matica. Maribor, O.S. Ludvika Pli-berška, 1999.
Ravnik Vlado, Rastlinstvo naših gora, akvareli. Ljubljana, Biotehniška fakulteta in Gozdarski inštitut, 1999.
Razstava fotografij upokojencev. Ravne na Koroškem, Dom in Železarna, 1999.
Razstava slikarske kolonije Tine Horvat '96. Vršič, Poštarski dom. Kranj, Telekom, 1999. Slovenija, alpska dežeia. Rim, Veleposlaništvo, 1999. Šeško Vinko, Planinski utrinki. Sevnica, Gasilski dom, 1999. Škarja Tone, Himalaja, gore, dežeia, ljudje. Kanal ob Soči, Galerija Rika Debenjaka, 2000. Toman Veljko, Hribi in griči, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2000, Triglavska likovna galerija. Bled, 356 Festivalna dvorana, 1999,
Velkovrh Ciril, Naravna in kulturna dediščina ob Slovenski planinski poti: Kranj, Šmarjetna gora, Novo mesto, Galerija Krka, Brezje, Galerija Zvon, Vrata, Kapela sv. Cirila in Metoda, Dolenjske Toplice, Zdravilišče Krka, Molička planina, Kocbekovo zavetišče in kapela sv. Cirila in Metoda, Komen, Kapela sv. Cirila in Metoda, Višnja Gora, Župnijska dvorana, Ljubljana, Gostišče »Pod Vrbo«, Ptuj, Minoritski samostan, Tržič; Občina, Dvorana sv. Jožefa, Lenart v Slovenskih goricah, Župna cerkev sv. Lenarta, Maribor; Radvanje, OŠ Ludvika Pliber-ška, Celje, Duhovno središče sv. Jožefa in Frančiškanski samostani: Brezje, Maribor, Ljubljana. Sv. Trojica v Slovenskih Goricah; Slovensko kulturno in športno društvo »Ivan Cankar«, Canberra, Slovenski klub, Sydney, Slovenski klub Triglav ter Versko in kulturno središče sv. Rafaela, Wallongong, Slovenski klub Planica, Adelaide, Slovenski klub in Versko in kulturno središče sv. Družine. Vode Slovenije Celje, Gimnazija Center, 1999.
Voglar Jose, Odmevi šumenja. Pokrajina in narava Venezuele. Brestanica, Krško, Postojna, Ljubljana, Svetovni slovenski kongres, 1999. Vrata 99. Mojstrana, Muzej TNP, 1999.
Zakovšek Nada, Srce na dlani (akvareli skupaj s pesniško zbirko Brigite Ramovž), Galerija pod vel-bom na Šmarni gori, 2000 Zakrajšek Leon, 36 pogledov na goro Fuji (monotipije). Medvode, Knjižnica, 2000.
Zupan Janez, Slovenske gore. Himalaja (foto). Ljubljana, Galerija Lek, 2000.
Video in filmi
Cajzek Jože, Alpinizem v Andih. Ljubljana, Knjižnica P. Voranc, 1999.
Everest, območje smrti. Dokumentarna oddaja. Ljubljana, TVS; 2, 1999.
Keršič Svetel Marjeta, Valentin Stanič (tudi prospekt). Ljubljana, TVS, 1999.
Likar Igor, Razgledi slovenskih vrhov (tudi brošura). Ljubljana, TVS, 1999, 22 str.
Modri vrtinec. Avstralska dok. odd. (svet pod ledeniki). Ljubljana, TVS, 1999.
Polnočni klub: Tomaž Humar. Ljubljana, TVS, 1999. Roddman Franc, K2. Pustolovski film. Ljubljana, Gajba TV, 1999. Ruska cesta (prek Vršiča v 1. svetovni vojni); scenarij in režija Jože Perko, Ljubljana, TVS, 2000. Šetina Slavko, Izlet v gore (ob četrtkih ). Ljubljana. POP TV, 1999.
Glasba In pesmi
25. Lenčev pohod z Vrhnike na Triglav. Ljubljana, RS, 1999. Alpski večer. Bled, 1999. Hrovatič Vinko, Mrzlica. Hrastnik, samozal., 1999. 55 str, Juvan Miha, Gorske učne poti v TNP. Ljubljana, RGL, 1999, od maja do junija, 6-krat. Slap, 1. in 2. del. Literarna zbirka ljudskih piscev Zgornje Savinjske doline; ur. Ivana Žvipelj. Luče, Kulturno društvo, 1998, 1999. 144 str.
Drugo
100 let odprtja Hausenbichlerjeve koče na Mrzlici (29. 9. 1999). Trbovlje. PD, 1999 (ovojnica z življenjepisom).
200 Jahre Erstersteigung der Watz-mann Mittelspitze durch Valentin Stanič. Berchtesgaden, Deutscher Alpenverein 1999 (plakat). Božič 1999. Novo leto 2000. Bled, TNP, 1999 (voščilnice). Dobrodošli v Slovenskih Alpah (si, ne), Lesce, Pan Art, 1999 (plakat). Gost mladinskega odseka (T. Jakofčič, D. Karničar, S. Klemene, C. Velkovrh, E. Švab) Trzin, PD Onger, 1999.
Gozdovi. Bled, TNP, 1998. Humar Tomaž v steni El Capitana, foto Matej Mejovšek (plakat). Ljubljana, Grif, 1999,
Kavčič J. idr. Čudoviti svet blagaja-ne in Polhovega Gradca, Polhov Gradec, TD 1999. N'č kej tacga. Taborni časopis '99. Program izletov 2000. Trzin, PD Onger. 2000. 36 str. Peter Kozler 1824/1879, 14 sit. Maribor, Pošta Slovenije, 1999 (Znameniti Slovenci, 1). Planinske postojanke v Savinjsko Kamniških Alpah. Celje, PD (1999) (zloženka).
Plezalna oprema BEAL (prospekt) Ljubljana, IGLU, 1999. Počitniške ideje. Gore in jezera (prospekt) Ljubljana, Center za promocijo turizma, 1999. Pohorske drče, 1999 (prospekt). Maribor, Športni center Pohorje, 1999.
Postanite član... , Ljubljana. PZS, 1999.
Povabilo v Grintavce. Kamnik, PD, 1999,
Pozor, snežni plaz! (ponatis zloženke) Ljubljana, PZS, MO, 1999. Program izletov 1999. Medvode, PD, 1998.
Ruska kapelica. 1200 m, Vršič, znamka za 1 EU. Ljubljana, Zmago Jelinčič, 1999.
Ruška koča pri Arehu (1250 m). Ruše, PD (1999),
S kolesom po Sloveniji (prospekt). Ljubljana, CPTS, 1999. Slomškova pot Bizeljsko-Nova Cerkev (zloženka). Celje, Gorniški klub Savinjske doline, 1999. Tomaž Humar, loto Matej Mejovšek (plakat). Ljubljana, Grit, 1999. Trenta z Vršičem, Slovenija (zgibanka), Solkan, M Art, 1999. Vodotoki, Bled, TNP, 1998. Vršič. Trenta (zgibanka), Ljubljana. Sidarta, 1999. Živalstvo. Bled, TNP, 1998
Bogastvo slovenske planinske literature je zares veliko. Tu sem zbral vse, kar je povezano s planinstvom in slovenstvom v najširšem pomenu besede. Zbiral sem podatke o publikacijah s slovenskim besedilom, z besedili v kateremkoli jeziku, ki so jih napisali Slovenci v domovini ali tujini, in tudi vsa tista dela, ki so jih napisali tujci o slovenskih gornikih ali o slovenskih gorah. Pri nekaterih delih, ki niso izšla z delovnim naslovom, sem opisal najvažnejše pojasnilo za spoznavanje vsebine (npr. pri zemljevidih sem vpisal vsaj eno od najpomembnejših točk: najvišji vrh ali točko Slovenske planinske poti). V seznam uvrščam pomembna in obsežna dela kakor tudi drobne izdaje, vse do najmanjših izdaj -poštnih znamk. Zavedam se, da brez obvestil založnikov in izdajateljev seznam ne more biti popoln. Najbolj pa pogrešam komplet društvenih glasil in zbornikov, saj
sem vsakokrat prijetno presenečen, ko povsem po naključju dobim kako novo društveno publikacijo. Zato odbornike planinskih društev vljudno prosim, da mi pošljejo če že ne vsakokratno publikacijo, pa vsaj natančen bibliografski zapis v obliki, kot ga najdete v tem seznamu.
Orli Velkovrh 1000 LJubljana, Zlherlova 10, tel. 061 2835 839. 0609 64 00 20 dr+l. velkovrh @ amia.net
Zoranu Naprudnijsu v spomin
Zoran Naprudnlk, nemirni popotnik v najširšem pomenu besede, se je rodil 30. januarja 1924 v Grižah v Savinjski dolini. V svojo domačo vas, kot je rojstni kraj sam imenoval, se je rad vračal, najpogosteje sredi poletja, bodisi na kratek počitek, urejanje osebnega arhiva ali le lastnih misli, nazadnje 18. maja 2000, ko so žaro z njegovim pepelom položili v družinski grob. Šport, kultura, potovanja in popotovanja so bile njegove velike ljubezni, enakovredne in občasno močnejše od tiste, ki jo je gojil do družine in številnih prijateljev. Športu se je kot sekretar Atletske zveze Slovenije v več kot dvajsetih letih in kasneje kot sekretar Zveze telesnokultumih organizacij Slovenije oziroma Športne zveze Slove-
nije 1er kot pobudnik in soorganiza-tor vsakoletnih (najprej zamejskih, nato širše) mednarodnih šolskih športnih iger, kot »motor« vsakoletnih pohodov ob žici okupirane Ljubljane in spodbujevalec razvoja hokeja na travi zapisal profesionalno in mu kot zunanji organizator in svetovalec ostal zvest tudi v svojem tretjem življenjskem obdobju. Kultura je bila njegovo intimno pristanišče, kamor se je zatekal pogosteje kot pre ne kateri nadpovprečno kulturi predani Slovenec. Od jeseni do pozne pomladi smo ga srečevali na abonmajskih in izvena bon majski h prestavah v ljubljanskih gledališčih, v operi in na koncertih v Slovenski filharmoniji in v Cankarjevem domu ter ob poletnih večerih na festivalskih predstavah v Križankah.
Potoval je rad, zasebno in po službeni dolžnosti, pa najsi bo z vlakom, letalom, avtobusom ali s taksijem, še najmanj z osebnim avtomobilom. Ker sam ni nikoli niti poskusil postati voznik (šoferski izpit bi mu namreč »vzel« preveč časa) in je nerad nadlegoval kogarkoli, celo člane svoje družine in prijatelje, je prisegal na potovanja z javnimi prevoznimi sredstvi, Itine-rarje z vsemi prestopi, ogledi, srečanji in postanki si je izdelal do minute natančno. Nobeno potovanje mu ni bilo prenaporno in nobena razdalja predolga, nerodno je bilo le, če sta dve potovanji padli v isti termin. Takrat je bil nesrečen in težko je izbral. Potovanjem na strokovna in prijateljska srečanja v domovini in v tujino (ter obisku kulturnih prireditev) se ni odrekel kljub težkim operacijam in nekajletnemu življenju brez obeh nog na invalidskem vozičku. Tradicionalnega srečanja avstrijskih popotnikov v Gradcu se je udeležil že zelo bolan, le tri tedne preden je dokončno omagal.
Popotništvu se je z vsem svojim bistvom posredno zapisal na svoj petdeseti rojstni dan, ko ga je preobremenjeno telo prvič opozorilo, da z aktivnostmi pretirava. Pešačenje, veliko hoje bo pravšnja terapija za prizadeto srce, so dejali zdravniki. Nasvet je upošteval, ga vzel zares, tako kot je zares in temeljito opravil 357
vse, česar se je lotil. Le izpregel ni dovolj; profesionalno je bolj, ljubiteljsko in za dušo pa dejavnosti in aktivnosti ni in ni hotelo zmanjkati. Pešačiti po poteh krog Ljubljane in od Griž do Celja ter nazaj, kar je počel že v mladosti, je bilo sicer prijetno, a premalo zahtevno. Sklenil je, da pojde peš od juga na sever Evrope po evropski pešpoti številka 6, in je šel. Zoran Naprudnik je prvi in še vedno edini Slovenec, ki je prepešačil Evropo od Jadranskega morja do Baltika in ko so evropsko pešpot E 6 podaljšali še prek Skandinavije bolj na sever, je opravil še s tem delom poti.
Slovenska popotniška srenja, strnjena krog gozdarjev pri Zvezi gozdarskih društev Slovenije in strokovnjakov, zaposlenih na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo in hkrati povezana z entuziasti na Turistični in Planinski zvezi Slovenije ter prek slednje tudi s popotniki in njihovimi asociacijami v tujini, ki je »kriva«, da se je popotništvo z ureditvijo evropske pešpoti E 6 (leta 1975) prek Slovenije in dela Hrvaške »prijelo« tudi v Sloveniji, je Na-prudnikovo naklonjenost popotni-štvu in njegove izkušnje kaj kmalu s pridom uporabila. Postal je načelnik Komisije za evropske pešpoti pri Planinski zvezi Slovenije, član ko-
Jutro
VERA PIPAL
Mrzla gora. Nad njo modro nebo. Okrešelj globoko pod njo.
Ojstrico in Rinke že sonce budi. Matkov kot še spi.
Dolgo na vrhu gore sem s ta/a, pozdrave vrhovom vsem sem poslala.
misij in drugih pomembnih teles v Evropski popotniški zvezi, organizator mednarodnih popotniški h srečanj ljubiteljev popotništva in oskrbnikov poti, soavtor vsakoletnih Sporočil popotnikom v slovenskem in nemškem jeziku, dopisnik v interno organizacijsko glasilo Obvestila o popotniški dejavnost/ in gozdnih učnih poteh, kronist, kore-spondent, pobudnik in soorganiza-tor podaljška druge evropske pešpoti E 7, ki preči Slovenijo od zahoda proti vzhodu, soavtor preusmeritve poti E 6 (zaradi težav pri prečkanju hrvaške meje) na slovensko obalo in posrednik najrazličnejšega gradiva in popotniških informacij po širnem svetu. Popotništvo je bilo zadnja leta tudi Zoranova velika bolečina. Z reorganizacijo slovenskega gozdarstva sta v gozdarskih vrstah usahnila navdušenje in možnost za redno vzdrževanje obeh evropskih pešpoti, nekateri dotedanji entuziasti so se iz takšnih in drugačnih razlogov umaknili, novoizvoljeni člani Komisije za evroipske pešpoti, ki naj bi nadaljevali Naprudnikovo delo, nikoli niti začeli niso delati. Bilo je nekaj poskusov tudi ob sodelovanju Turistične zveze Slovenije, a žal brez pravega uspeha. On pa je vztrajal, prosil, si dopisoval, skliceval in se udeleževal sestankov in srečanj, tako rekoč iz bolniške postelje. Že zavoljo poguma, navdušenja, vestnosti in energije, ki jo je Zoran Naprudnik poklonil slovenskemu in evropskemu popotništvu, ne bi smeli dovoliti, da bi po toliko letih vztrajnega dela in naporov oba slovenska dela evropskih pešpoti E 6 in E 7 zaraslo grmovje, da bi se izgubila v brezpotju (kjer tudi nesreče niso nemogoče) in žalostno izginila z evropskega popolniškega zemljevida. Zoran Naprudnik je bil natančnež, do popolnosti in še čez, tudi na področjih, kjer pedantnost ni vselej cenjena vrlina. Vse je bilo urejeno, dokumentirano, vse poti, vsi dogodki, obletnice, rojstni dnevi (tudi vsakoletna srečanja prijateljev Januarnikov - rojenih meseca januarja), nobeno pismo ni nikoli ostalo brez odgovora, na nobenem
dopisu nista manjkala evidenčna številka in žig, noben prijatelj ni ostal brez razglednice s potovanja in voščila ob prazniku. Kot imeniten organizator ni prenesel površnosti in nI mogel doumeti, da so tudi ljudje, ki določenih stvari, če jih že sprejmejo, ne speljejo do konca. Prijatelji in sodelavci so mu dopovedovali, da v svoji natančnosti pretirava, da se preobremenjuje, da ravna večina ljudi drugače in živi bolj sproščeno. Ni maral za ugovore, imel je svoj prav, svoj kompas in svojo smer. Kdo ve, ali je ravnal prav.
Na pot, s katere se, žal, ne bo vrnil, se je odpravil 14, maja 2000 z Onkološkega inštituta v Ljubljani Za sabo je pustil številne prepoznavne in trajne sledi.
Danica Zorko
Januarnik Zoran Naprudnik
Zoran Naprudnik (rojen januarja 1924) ni nikoli veliko govoril o svoji mladosti. Mladost je jemal kot staž, pripravo za delo, za življenje. Že od mladih nog ga je zanimalo razmerje med naravo in človekom, ki si navidez nasprotujeta, se sovražita, v resnici pa elementarno dopolnjujeta Ta teza je bila izhodišče njegovemu življenju in delu.
Vse svoje razgibano delovno obdobje, profesionalno in tudi drugače nabite do zadnje minute, je namenjal ljudem in naravi. Zase je rad dejal, da je javni športni ali družbeni telesnokultumi delavec. Zdi se, da je bil na to posebej ponosen. Upravičeno!
Telesno kulturo je razumel in jo tudi interpretiral kot kulturo bivanja, kot nekakšna spravna dejanja dveh nasprotnikov, kot sredstvo vedno nove pomiritve dveh življenjskih an-tagonizmov. Privrženost telesni kulturi, natančnost, sistematičnost, strokovnost in doslednost - kdo ga ne bi prepoznal! Uredil je kar nekaj športnh arhivov, kronik. Neutrudno je organiziral velike in majhne prireditve, Vse tele sn oku I tu me naloge je opravljal enako zavzeto in prepričano. Najsi je šlo za otroške športne
igre znotraj in zunaj nase države, ki jim je celo predsedoval, ali če je šlo za športno zvezo hokeja na travi, ali velik meddržavni atletski miting, ali pa shod evropskih popotnikov -vedno je bil gonilo, ki so mu vsi zaupali. Pri tem so ga manj zanimali matematični rezultati, prednost je dajal etičnim in družbenim učinkom telesne kulture: ali ti učinki gradijo neke obče človeške vrednote, ali vodijo v pozitiven odnos človeka do naravnega okolja in do sebe, čemur bomo vedno lahko brez zadržkov rekli (telesna) kultura. Takšen kredo je še posebej uspešno osmišljal po upokojitvi oziroma ko je prevzel vodenje Komisije za evropske pešpoti pri Planinski zvezi Slovenije. V tem okolju je lahko optimalno uveljavljal svoje razumevanje telesne kulture kot integralne človekove potrebe. Ta odnos ne pozna cilja, pozna le pot spoznavanja, kjer je vsak korak cilj in vsako spoznavanje identifikacija človeškega z naravnim. Zveni nekoliko filozofsko, toda Zoran Na-prudnik je vse to počel skrajno praktično in učinkovito. Zato se sliši groteskno, da je bil takšen, človeški Zoran Naprudnik osebno okraden od ljudi, ko je bil invalid na vozičku. Toda hkrati veličastno in človeško, ko so mu nemški popotniki za njegov jubilej poklonili električni invalidski voziček. Za otroke v svoji stolpnici je vedno kupoval sladkarije. Do konca je bil čian vseh koncertnih abonmajev, opere in baleta. Glasbe ni samo občudoval, bral jo je. Poznali so ga vsi mestni taksisti, saj so ga domala vsak večer vozili na kakšno prireditev. Tudi sam je ogromno predaval. Prehojena pot od Baltika do Jadrana (edini Slovenec doslej) E-6 ga je kar silila med ljudi. Slovenija kot samostojna država je bila »zakoličena« v Evropski popotniški zvezi EWV po njegovi zaslugi. Tudi sicer je bil v tej zvezi zelo cenjena osebnost. Zbirki nekaj tisoč razglednic in diapozitivov sta mu dopolnjevali spomin, ki ga je vedno bolj oblikoval kot humanista in esteta. O lem ni govoril. Hotel je videti srečne otroke, zadovoljne in prijazne sosede, hvaležne in zagnane sodelavce, zadovoljne
evropske popotnike - temu je podrejal vse, samega sebe. Vsi ti ga bomo pogrešali. Pogrešal pa bi tudi on njih, če... Velikemu krogu Slovencev bo ostal nepozaben in s priznavanjem se ga bodo spominjali.
Marko Kmecl
„V O^'A ,	,
\ -Vo^tft J
Izpopolnjevanje vodnikov PZS v kopnih razmerah
MDO Ljubljana je organizirat področno izpopolnjevanje vodnikov PZS v kopnih razmerah v času, kot je bil potrjen na odboru PLV in tudi objavljen v Koledarju akcij za leto 2000.
Izpopolnjevanje je bilo 14. 5, 2000 v Domu v Kamniški Bistrici. Program izpopolnjevanja je bil sprejet na Odboru za kategorizacijo leta 1999 in je bil prvič izvajan na republiškem izpopolnjevanju septembra 1999 v Bavšici. Po tem programu bodo potekala vsa izpopolnjevanja za vodnike PZS - kopne kategorije - v letih 2000, 2001 in do jeseni 2002 ne glede na to, kdo jih organizira, Izpopolnjevanja se je udeležilo 30 vodnikov, in sicer 16 vodnikov iz PD MDO Ljubljane in 14 iz MDO Gorenjske, MDO Kamniško-bistriške, MDO P h morsko-notranjske in MDO Notranjske. Bilo je 11 vodnikov s kategorijo B, 6 vodnikov s kategorijo A ter kar 13 vodnikov, ki niso registrirani za leto 2000 in so si z aktivno udeležbo na izpopolnjevanju pričeli nabirati pogoje za registracijo v letu 2001. Organizacijski vodja je bila Marinka Koželj Stepic, tehnični vodja pa Drago Metijak.
Zjutraj je voditeljica predstavila odškodninsko odgovornost vodnikov PZS. To je le segment iz predavanj o odgovornosti vodnika, ki postaja v spremenjenem družbenem redu vedno bolj pomemben. Vodnik mora vedeti kaj tudi o zavarovanju, o pogojih za nastanek odškodninske odgovornosti, o razmerju med kazensko in odškodninsko odgovornostjo, o povrnitvi škode, o primeru, da škodo povzroči več ljudi in ne nazadnje o novem zakonu o pravdnem postopku.
Po kratkem odmoru je Bojan Pollak osvežil znanje iz orientacije, in sicer o hoji po azimutu. Hojo po azimutu mora vodnik obvladati zlasti v primeru, če nas zajame megla na slabo označenih poteh, ki vodijo po planotastem ali kraškem svetu ali po širnih gozdovih. Za vsakega udeleženca je pripravil karto Kamniške Bistrice z vrisanimi posameznimi točkami. Udeleženci so se razdelili v pet skupin, vsaka pa je morala v gibanju po azimutu najti določene točke v naravi ter jih določiti s karto in kompasom. Z vsako skupino je bil inštruktor, ki je skrbel, da je bila naloga v celoti izvedena. Ob 12.30 so se vse skupine vrnile na kosilo, nato pa je dr. Anda Perdan nadaljevala predavanje o bolezenskih stanjih, ki jih nosimo v gore. Pomembno je, da vsak vodnik določene bolezni prepozna in planincu zna svetovati oziroma nuditi prvo pomoč. Vedno več ljudi zahaja v gore po priporočilu osebnega zdravnika, a nosijo s seboj različna bolezenska stanja. Nato je Drago Metijak teoretično prikazal prečenje hudourniških grap oziroma rek. Ta tema je novost v našem izobraževanju, vendar smo jo dodali zaradi poenotenja programa s programi drugih alpskih dežei. S problematiko premagovanja vodnih ovir se dejansko največkrat srečujemo v divji, nekul-tivirani pokrajini oziroma okolju, kjer so doma ledeniki in kjer vode zaradi taljenja ledu v popoldanskem času močno narastejo. Pri nas se srečujemo z naraslimi vodami po močnem deževju ali po hudih nalivih, Nato so tečajniki na terenu delali v dveh skupinah. V prvi so bredli vodo, v drugi pa so preko struge napeljali pravcato žičnico in se po njej vozili na drugi breg. Na koncu so izpopolnjevanje skupaj analizirali in ugotovili: ■ udeleženci so zelo pohvalili izvedbo izpopolnjevanja v enem samem dnevu in zelo dobro organizacijo;
*	udeleženci so izrazili željo, da bi prejeli gradivo že ob prijavi oziroma vabilu na izpopolnjevanje. Organizator je obljubil, da bodo gradivo prejeli na domač naslov;
*	teme so bile primerne, zanimive
in potrebne. Predlagajo, da bi bilo 359
tudi v prihodnje izpopolnjevanje en sam dan, morda v soboto;
•	prečenje vodà je bila dobra preizkušnja. Želijo, da bi žičnico delali sami v manjših skupinah;
•	udeleženci si želijo v prihodnje slišati še kaj o psihologiji vodenja otrok.
Kot inštruktorji praktičnega dela so sodelovali Marko Jurič - IGRS, Marinka Koželj Stepic - IPV, Drago Metljak - Al, Bojan Pollak - GV in Danilo Škerbinek - GV.
Marinka Koža tj Stepic
.f1 " 4-Ä
Področno izpopolnjevanje vodnikov PZS SMDO \J
Letošnje izpopolnjevanje vodnikov Savinjskega MDO se je pričelo z novim triletnim programom, ki predpisuje obnovo znanja iz moralne In pravne odgovornosti, prve pomoči, orientacije in prečenja vodnih ovir, kar je novost v učnem programu. Udeležilo se ga je 28 vodnikov iz 12 PD. Po seznamu jih je ostalo še 20, ki morajo to opraviti ali so morda opravili že drugje, če žele biti registrirani za naslednje triletno obdobje.
Pri izpopolnjevanju so sodelovali Manica Cigale (moralna in pravna odgovornost), Miha Zajec (prva pomoč), Božo Jordan (orientacija) in Jože Bobovnik (prečenje vodnih ovir) kot člani IOT, ki jih je potrdil Odbor za kategorizacijo. Pomagali so še Dragi Baloh, Franc Gričar, Franc Korpar in Franci Kumer. Kraj za delo je bil zadovoljivo izbran v dolinici Potočnice, ker je potrebno upoštevati možnost gibanja in parkiranja, saj je bilo pri Bolski že skoraj problematično. Za orientacijo so bile pripravljene tri proge po planinsko povsem neo-biskanem svetu. Že prvo določanje azimuta na taborsko cerkev za določanje stojišča ni povzročalo težav, le malo pa jih je vedelo za bližnjo jamo Škadavnico, kjer sta se potepala Angleža davnega leta 1737 (PV 1998/411). Dvignili smo se na Plešnikov vrh (736 m) in spustili čez prelaz na 700 metrov visoko travnato razgledno sleme. Drugi so šli na Blednik (659 m) čez preval do istega cilja - pod dišeči cvetoči
360 lipnik. Pri delu je bilo opaziti zainte-
resiranost, le poznavanje okolice v tako neznanem predelu je bilo malo težje. Za širše spoznavanje nam je služila stara karta Posavja (1986, Založniški odbor razmišlja o posodobitvi ali o drugem merilu), na kateri lepo piše Velika planina in ima zapisan V. vrh (1184 m), pred njo je hrbet Kozice (965 m) in med njima je za 200 metrov previsoko zapisan prelaz Presedle - tod naj bi menda šla rimska cesta - katerega višina je drugje zapisana 740 metrov. S Presedel drži v osmih ključih navzgor Pot kurirjev in vezistov, prej pa tudi Savinjska planinska pot. S pomočjo topografske karte (list Litija, 1:50.000) se zlahka ugotovi smučišče nad Prvinami na pobočju Jelenovega roga (1033 m) in Tolsti vrh (1173 m), pod katerim je planinski dom nad Čemšeniško planino. Najvišji vrh je Črni vrh (1204 m) in malo vzhodneje je trigonometer Veliki vrh, ki pa tu žal ni zapisan. Z njega je lep razgled na jug. Na Črnem vrhu je stala Tinetova koča (leta 1934 do 1943), kot se razbere s spominskega obeležja, odkritega 26. 6. 1988 (PV 1988/505), Stoji tudi koča radioamaterjev. Na tem vrhu je točka Savinjske planinske poti, ki se spušča po vzhodnem pobočju v neposredni bližini Krežeto-ve planine. Le z malo dvomi smo odkrili cerkev na Zasavski gori. Lepo sta vidni cerkvici sv. Jošta in višje obnovljena sv. Gervazija in Protazija na pobočju Šentjoškega vrha (1077 m) ter celotna Dobro-veljska planota. Le malokdo je vedel za Goli vrh (sedaj ima skrinjico z žigom in vpisno knjigo, PD Nazarje), ki je res gol - le travnat, če si dobro gledal. Lep pogled je na del nove avtoceste, ki poteka ob kraju doline.
Na takem srečanju se časa praktičnega dela ne da natančno predvideti; nekaterim je treba povedati več, drugim pa manj. Bila je pripomba, da to ni dobro, ker morajo tako nekateri čakati. Ali res ne sme biti nekaj časa za klepet? Toda za analizo dela je potrebno počakati vse. Vsak bi se moral zavedati, ko je prevzel to svobodno odločitev prostovoljnega vodništva, da to tudi spada v prostovoljno obveznost.
B. J.
Slovensko planinsko orientacijsko tekmovanje
Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije je v sodelovanju z Mladinskim odsekom PD Maribor Matica pripravila in izvedla Slovensko planinsko orientacijsko tekmovanje (SPOT 2000), ki je potekalo na območju Mariborskega Pohorja.
V	soboto, 6. maja, in v nedeljo, 7, maja, se je po pohorskih gozdovih orientiralo 59 ekip iz skoraj celotne Slovenije. Tekmovali so v kar osmih kategorijah. Tekmovanje je bilo sestavljeno iz orientacije na terenu, praktičnih planinskih nalog in teoretičnih nalog iz snovi Planinske šole.
Zmagovalci pri najmlajših, to je učencih do 6. razreda osnovnih šol, so postali mladi planinci iz Braslovč pred mladimi planinci Jakoba Aljaža iz Maribora in Mojstrančani. V kategoriji starejših osnovnošolcev so tesno zmagali mladi planinci iz Poljčan pred Mozirjani in Braslov-čani. V mladinski skupini je na koncu slavila ekipa PD Domžal pred ekipo P D Gornje Radgone in PD Vitanjem. Mlajši člani so bili bolj maloštevilni, zmagala je ekipa PD Poljčan pred ekipo PD Ljubno ob Savinji in PD AT Podčetrtek. Ekipa PD Boč iz Kostrivnice pa je bila najboljša pri starejših članih, in sicer pred ekipo PD Ljubno ob Savinji in PD AT Podčetrtek. Pri družinah, ki so tekmovale v posebni kategoriji, je slavila ekipa PD AT Podčetrtek pred ekipama PD Braslovče in P D Zabukovica.
V	okviru tekmovanja sta bili razpisani tudi dve odprti kategoriji. Tako je v lažji odprti kategoriji zmagala ekipa PD Ptuj in v težji odprti kategoriji ekipa Aljaž iz Maribora,
Vsi rezultati tekmovanja so dostopni na spletni Strani HYPERLINK »http://mypage.goplay.com/spot-2000/«
Organizatorji so v pripravo in izvedbo tekmovanja vložili veliko časa in truda, tako da je tekmovanje odlično uspelo. Že vreme je bilo oba dneva zelo naklonjeno tekmovanju in je mnogo planincev iz vse Slovenije na Mariborskem Pohorju preživelo dva prijetna dneva
Bojan Rotovnik
Predsedstvo Savinjskega meddruštvenega odbora
foto: Ciril Sem
Pregled meddruštvene dejavnosti qV>Jv<M/o*j \J
Predstavniki 28 planinskih društev Savinjskega meddruštvenega odbora planinskih društev so se tokrat sestali na Vranskem, V imenu gostitelja, občine Vransko, jih je pozdravil podžupan Vlado Reberšek.
Na območju Savinjskega MDO se še vedno soočajo s problemi, povezanimi s planinskimi potmi. Gre za nekakšno nedorečenost, saj se pri PZS od leta 1995 ne omenja več komisija za evropske pešpoti. Še naprej ostaja neurejeno financiranje meddruštvenega odbora, nekatera društva namreč »pozabljajo« na finančno obveznost. Prav bi bilo, da se sestankov udeležujejo tudi mlada društva, je kritično ugotovil predsednik Martin Aubreht. S sprejetjem v planinsko organizacijo je zadoščeno potrebnim formalnostim, z delom, tudi v meddruš-tvenem odboru, pa se krepi medsebojna povezanost pripadnikov planinske organizacije, je še dodal predsednik Aubreht.
Edi Mavric
Markacisti iz savinjske skupine aP ' ' '~n J
Savinjska območna markacij ska skupina je organizirala in izvedla tečaj za markaciste PZS leta 1998 (PV 1998/283). Od konca tečaja do aprila letos so kandidati za markaciste opravili pripravništvo, ki je predpisano v dveletnem časovnem obdobju. Silo je nekaj zapletov z značkami in tako je bila podelitev
določena za 25. maj 2000, Zbrali smo se pri planinskem domu na Br-nici (457 m). Podeljeno je bilo 29 značk (od 514 do 542, 25 za savinjsko in 4 za zasavsko-posavsko skupino). Prejeli so jih le oni, ki so poslali ustrezna poročila o svojem delu Komisiji za pota pri UO PZS v Ljubljano. Za ocenjevanje teh poročil bo s pridobljenimi izkušnjami potrebno posodobiti obrazec in napisati ustrezna navodila za enotno ocenjevanje kot tudi pogoje za pridobitev naziva. S tem bodo določeni enotni pogoji za vsakega ocenjevalca, ki bo moral to zahtevno delo opraviti. Sedaj je to opravil Božo Jordan. Trije tega niso opravili in niso napisali poročila (9,3 %).
Značke sta podelila načelnik KZP Tone Tomše in vodja območne savinjske markacijske skupine Florjan Nunčič. Novi markacisti so tako postali Slavko Jevšnik in Evgen Tominšek (ŠD Andraž) in člani PD Šoštanj Ivan Fece, Ciril Kajba, Drago Po kleka, Viktor Pungertnik, Stanislav Rajšter in Leon Štrban, Matjaž Krznar in Tomaž Ošlak (Vitanje), Vojko Vranić (Tabor), Aleš Založnik (Liboje), Grega in Srečko Kolar, Davorka in Željko Lamut ter Roman Toplak (Grmada), Franci Čulk in Anton Sitar (Vransko), Jure Vasle in Jože Zaje (Dobrovlje Braslovće), Franc Arnšek (Žalec), Marjan Bačovnik (Šmartno ob Paki) in člana novega društva Nazarje Martin Dušič in Srečko Uzar. V imenu tečajnikov se je za delo s tečajem Franci Čuk zahvalil vsem, ki so pri tem sodelovali, zahvalil se
je tudi za prijeten sprejem in malico PD Liboje in predsedniku Francu Čretniku.
S tem se je število markacistov povečalo in upajmo, da se bo tudi izboljšalo stanje na planinskih poteh. V letu 2001 načrtujejo nov tečaj za tista planinska društva, ki imajo planinske poti, pa še nimajo markacistov Vsem želimo uspešno delo pri vzdrževanju naših planinskih poti, da bodo obiskovalci vamo hodili po njih in prišli na željeni cilj brez pripombe, da se je na razpotjih težko znajti. Naš nestor markacije Knafelc je zapisal, da se mora z
razpotja videti vsaj dve »očesci«.
e. J.
Dva tisoč članov za drugo tisočletje v / !r r- /
V PD Prevalje so ponosni na članstvo, saj je vsak četrti krajan včlanjen v društvo. Glede na absolutno število članov se prevaljsko društvo uvršča na četrto mesto v državi. Lani je bilo vanj vključenih 1845 članov, do letošnjega marca jih je članarino plačalo 1778, a prizadevni aktivisti še niso bili obiskali vseh članov. Mnogi so v društvu že dolgo: letos bodo os em i nt ri deseti m podelili zahvale za 25 let članstva, 25 jih bo pohvaljenih za 40 let zvestobe, 27 članov s 50-letni m stažem pa bodo povabili na družabno srečanje. V društvu tudi nadaljujejo akcijo za dva tisoč članov v drugem tisočletju. Lansko leto je bilo v znamenju praznovanja 80-let nice društva. Odbornike so zelo zaposlovale aktivnosti, s katerimi so proslavili ta jubilej. Pripravili so proslavo in izdali jubilejno brošuro. Vsem, ki so pri organizaciji prireditve pomagali s prostovoljnim delom, je društvo podelilo priznanja; prejemnikov je bilo kar 68.
Prevaljski planinci so bili aktivni tudi na drugih področjih. Od 22 načrtovanih izletov so jih izpeljali 16, udeležilo pa se jih je 470 pohodnikov. Mladinski odsek je skupaj z vrtcema izvede! planinski tabor v Kranjski Gori in nekaj izletov v okolico. Tudi delo s šolsko mladino dobro poteka: MO je organiziral dva zimska pohoda na Uršljo goro, so- 361
deloval je v šoli v naravi na Kopah, izvedel je planinsko šolo na Uršlji gori in otroke pospremil na spomladansko ter jesensko orientacijsko tekmovanje na Pikovo oziroma na Naravske ledine ter na kviz na Peco.
V	društvu deluje 12 planinskih vodnikov, dva od njih sta tečaj A opravila lani. Tudi med vzgojiteljicami v vrtcih sta dve novi mentorici. Pet gorskih stražarjev, še bolj pa tisti, ki so se usposabljali za varstvo narave že pred časom, je pogrešalo obnovitveni tečaj, saj ustrezna komisija pri PZS ne dela, kot bi bilo treba. Markacisti so lani obnovili poti na Uršljo goro, označili so tudi dostop na Volinjak, kjer je v jeseni potekalo prvo medobčinsko srečanje občanov Mežice in Prevalj, skupaj z markacisti iz drugih PD MDO Koroške pa obnavljajo nekdanjo Koroško mladinsko planinsko transverzalo in jo podaljšujejo v Koroško planinsko pot.
Lani se je v vpisno knjigo društvene postojanke vpisalo12.461 obiskovalcev, vendar to niso vsi, ki so prišli na vrh Uršlje gore. Dosledneje se vpisujejo tujci; lani se jih je na Goro povzpelo 185. Manj so v društvu zadovoljni s številom nočitev.
V	društvu so nasploh ponosni na dosežke (brez težav se odvijajo tudi tradicionalna kulturna srečanja in srečanja družin na Uršlji gori), ni pa jim uspelo razviti novega prapora. To bodo skušali uresničiti ob prihodnji okrogli obletnici društvenega delovanja.
Andreja Člbron-Kodrfn
VaP^K^ V/ Občni zbor PD PT Maribor
Tretje »pošta rsko« planinsko društvo v Sloveniji, PD PT Maribor, se sicer ne more pohvaliti s tolikšnimi uspehi ko bratsko društvo iz Ljubljane, a tudi to ima na občnem zboru kaj pokazati. Društvo deluje že od leta 1957, ima več kot 600 članov od Črne na Koroškem do Lendave, letno priredi deset do petnajst izletov in ne nazadnje vzorno skrbi za svojo postojanko. Pošta rski dom pod Plešivcem 362 (805 m).
Društvo že tri leta vodi Ivan Ajtnik iz PE Telekoma Maribor. Predsednik Ajtnik je na občnem zboru, ki je bil 11. marca na turistični kmetiji v okolici Maribora, na zanimiv način poročal o društveni dejavnosti v preteklem letu, še prej pa je - zaradi čakanja na sklepčnost - pripravil zanimivo predavanje s prikazom diapozitivov o pohorski botaniki oziroma flori. Presenetil nas je kot razmeroma dober poznavalec tudi tega področja.
Na občnem zboru se nas je zbralo sicer manj, kot smo pričakovali -bilo nas je nekaj več kot 60 - a prišla je tudi kar številna delegacija iz Prekmurja in gostje iz PD PTT Celje in PT Ljubljana. Sicer pa je iz poročil razvidno, da je društvo dobro gospodarilo. Zaradi tega smo bili vsi navzoči zelo zadovoljni. Še večje zadovoljstvo In kanček zabavnega večera pa sta nam nudila odlična glasbenika, kl sta goste ob okusni večerji in dobri pijači zabavala do jutranjih ur.
B. F., Po&tnl razgledi
VfefM-.fr \rfoVce_V"7 Obalni planinci na Boč in
Donačko goro_
Primorski planinci radi zapôjemo »Pojd'mo na Štajersko...«, a resnici na ljubo se bolj redko podamo na štajerske hribe, ki so za nas res malce daleč, za nekatere pa tudi manj privlačni kot alpski vršaci. Za drugi vikend v maju pa se nas je iz Kopra odpravil poln avtobus planincev s ciljem; na Donačko goro in Boč. Organizacija in izvedba dvodnevnega izleta je bila odlična, vreme pa v povprečju dobro, saj je ob odhodu iz Kopra lilo kot iz škafa, pri povratku pa nas je Koper sprejel skoraj preveč toplo. Pohod je vzorno organizirala in vodila predsednica komisije za izletništvo OPD Vladka Stranščak s pomočnico Barbaro Ralčič, med potjo pa smo dobili še domačinsko okrepitev. Pridružila se nam je predsednica prijateljskega Planinskega društva Jakob Aljaž iz Maribora Slavica Tovšak. ki nam je razkazala ta del Slovenije in nam približala te prijazne kraje in ljudi.
V starodavnem Rogatcu smo si ogledali častitljivo trško arhitekturo,
v tamkajšnjem muzeju na prostem pa še stavbno dediščino s kmetov; občudovali smo, kako domiselno, gospodarno in s kakšnim okusom in smislom so si znali naši predniki urejati bivanje in življenje. Ves dan smo se spogledovali z markantno Donačko goro (882 m), od Rimljanov cesarsko povzdig-njeno v Monte Claudius, pri nas včasih znano tudi kot Rogaška gora, okoliški ljudje pa jo imajo tako za svojo, da ji preprosto pravijo ie Gora. Med vožnjo in postanki smo opazovali, kako spreminja svojo podobo: z mariborske strani se kaže kot valovit greben, ki se kmalu spotegne v ploščato »mizo«, na rogaški strani se prelevi v koničast stožec, ki precej spominja na Svinjak - »bovški Matterhom«, s prieške strani pa se kaže s tremi vrhovi in ji zato pravijo tudi štajerski Triglav.
Popoldne se končno lotimo gore in se v dolgi koloni pričenjamo vzpenjati po gozdnatem pobočju. Skozi spomladansko mlado listje bukev se preceja svetloba, ki ima sprva nežno zelenkast pridih, a se višje v vse bolj mogočnem pragozdnem kompleksu stoletnih bukev zgošča v turkizno modroze-leni polmrak. Pod vrhom nam je malce adrenalina pognala po žilah skalnata pregrada, a smo jo mimogrede »preskočili«, saj je bila pot preko nje dobro nadelana in varovana z jeklenicami. V tem delu Slovenije sta samo Boč in Pohorje višja od Donačke gore, ki je zato odlična razgledna točka, saj je v čistem ozračju po kakšni nevihti menda mogoče uzreti celo Triglav In Snežnik. Pod nami je Dravsko polje in valovito haloško gričevje z vinskimi goricami in gozdnimi zaplatami, v oblačnem vremenu pa je videti le še razpoteg-njeno Pohorje in postavni Boč, naš jutrišnji cilj. Razgiban gričevnat svet okoli nas se obetajoče izvija iz po-deževnih meglic, ki se še pasejo po hribčkih in zazdi se mi, kot da gledam od tramontane razburkano morje s penečimi se grebeni valov.
Z vrha se spustimo do Rudijevega doma na Polažarjevi jasi, kjer smo prav po kraljevsko sprejeti in postrežem. Ne bi bilo slabo, ko bi to prijaznost in postrežbo videl in se-
veda posnemal marsikateri oholi gostinec, ki podcenjujoče gleda na planince. Resnici na ljubo, »kraljevsko« se je ponoči odrezal tudi nas smrčalni orkester z nekaj močnimi solisti, tako da nas je blagozvočni jutranji ptičji koncert bolj uspaval kot predramit,
A lepo jutro že kliče na pot. nebo je brez oblačka, čisto kot ribje oko, narava pa kot umita in v bujni spomladanski praznični preobleki. Ob živahni ptičji spremljavi se dra-mijo in odpirajo rože. na travnatih bilkah se lesketajoče pozibava na tisoče rosnih kapljic, po grmovju se čipkasto razpredajo in biserno Iskrijo pajčevine, kroSnje dreves pa kot da bi v rahlem pišu šepetale jutranjo molitev... Pot nas v glavnem vodi po gozdu, ki se tu pa tam malo razpre, da lahko občudujemo prijazne oblike goric, sredi katerih sijejo nove hiše kakor beli dvori, ljubke zidanice pa se zdijo kot pravljična liliputanska bivališča palčkov. Tega dne vodi pohod Ciril Tovšak, saj nam je zaradi nujne zadržanosti gospa Slavica za ta dan prijazno »posodila" moža in pod njegovo taktirko kar krepko spešimo korak. Po slabih petih urah hoje pridemo do planinskega doma in brez počitka takoj naskočimo Boč (979 m). Ta čokati kopasti hrib nekako samcat stoji sredi polj in goric in po njihovih obronkih »pase« vinograde in sadovnjake. Med vzponom na vrh naletimo med vrtačami in drugimi kraškimi pojavi tudi na dve votlini nekdanje štajerske raubarkoman-de. Z 20-metrskega razglednega stolpa se nam nudi podoben razgled kot z Donačke gore in tega dne je vidljivost precej boljša. Pred nami se razgrinja pisana preproga Dravskega polja, ki ga oklepajo kraljica Haloz Donačka gora, Slovenske gorice in Pohorje, dlje proti zahodu pa se v lepem dnevu sončijo še pobeljeni vrhovi Savinjskih Alp.
Boč pa ni znan le po odličnem razgledu, ampak tudi po bujni, pestri in zanimivi vegetaciji, najbolj seveda po edinstveni velikonočnici. Izkopane luknje na njenih rastiščih pa kažejo, da opozorilni napisi, kot kaže, bolj privabljajo kot odvračajo lakomne in brezobzirne uničevalce
narave. Vsekakor bi veljalo oživiti gorsko stražo in jo narediti učinkovito - in to ne samo za ta primer. Po vzorno urejeni gozdni učni poti se lotimo še zadnjega dela poti k avtobusu, ki nas, glej ga šmenta, kot da bi ne bili že dovolj segreti in »pečeni« od celodnevne hoje po soncu, čaka prav v vasi Pečici. Preživeti smo dva čudovita dneva s prijaznimi štajerskimi hribi in ljudmi in doživeli veliko lepega in dotlej neznanega in nedoživetega. Občutili smo in v mnogočem spoznali in doumeli dušo in duha te (epe zelene dežele in dobrih ljudi. Po tem pohodu še bolj razumem planince, ki trdijo, da ni vse v višini, prepadnem skalovju in podobno. Tudi popotovanje po valovitem zelenem gričevju nudi globoka in bogata doživetja.
Pavel Pavlovec
Usposabljanje oskrbnikov planinskih postojank
Gorenjski meddruštveni odbor planinskih društev je v drugi polovici maja pripravil strokovni tečaj -usposabljanje o pravilni uporabi gasilnega aparata in gasilnih sredstev za oskrbnike in oskrbnice planinskih postojank 1er gospodarje planinskih društev. Ob požaru v planinski postojanki ali v njeni bližini mora oskrbnik pravilno ravnati in znati uporabiti sredstva in pripomočke za gašenje. Usposabljanja se je udeležilo skoraj 30 oskrbnikov, oskrbnic in gospodarjev iz 11 gorenjskih planinskih društev. Strokovno usposabljanje in praktični prikaz je izvedla Gasilsko reševalna služba Kranj, ki je usposabljanje tudi v celoti financirala, za kar se ji gorenjski planinci zahvaljujemo.
Franc Ekar
Potepanje po Jelovici J
Pohodniška sekcija krajevne skupnosti Lancovo je to pomlad že nekajkrat organizirala pohode po Jelovici. Marjan Šinkovec in Gabrijel Pesjak sta gavna pobudnika in organizatorja teh pohodov, ki jih domačini z veseljem sprejemajo. Zbrali smo se 7. maja zjutraj pri vaški kapelici na Spodnji Upnici in
se z gasilskim avtomobilom odpeljali po Upniški dolini. Kamna gorica nas z gručo velikih hiš ob hitri Upnici opozarja, da ni kmečka vas, še bolj pa se svojski značaj naselja vidi v Kropi, ki je že od 15. stoletja dalje veljala za trg. Kropa je zgnetena pod strmine Jelovice v tesno grapo, ki jo je izjedla Kroparica. Ali veste, da ime Kropa pomeni močan izvirek? Ko so ime vode prenesli na naselje, so vodo začeli imenovati Kroparica.
Za nastanek naselja v tem kotlu, kamor pozimi ne posije sonce in kjer ni zemlje za obdelovanje, so se združile tri okoliščine: obilna vodna moč, nahajališča železove rude in prostrani gozdovi, ki so dajali oglje 2a taljenje rude. Mogočne kropar-ske hiše so v dveh vrstah razporejene po klancu. Kraj je ime! dve fužini in dvajset vigenjcev, Pet stoletij so živeli Kroparji sami zase, delali v fužinah in kovali v vigenjcih ter tovorili žeblje v banglah po svetu Potem pa ročno kovaštvo ni več zmoglo tekme z industrijo. V Kropi se je naselilo mrtvilo in mnogo ljudi se je odselilo,
Nad Kropo se cesta vije v ovinkih, da ima človek občutek, kot da se vzpenja na Vršič, Daleč zgoraj, malo pred Jamnikom, smo izstopili iz gasilskega avtomobila in jo po kolovozni poti ubrali desno navkreber. Skozi zeleneče bukve in smreke se je vsake toliko časa lepo prikazal pod nami travnat greben, na katerem stoji slikovita cerkev sv. Primoža. Trinajst nas je bilo in prijazen pes je bil za štirinajstega, a nesrečnemu številu je napravila konec še ena družina, ki nas je dohitela v bujno zelenečem bregu. Jelovica se dviga nad Kropo in Kamno gorico, sega do Bohinjske in Selške doline in je vzhodni skrajni k Julijskih Alp, Apnenčasto površje je zakraselo in brez vode, le tu in tam teče krajši potoček. Celotno planoto pokriva gozd, v kotanjah in suhih dolinah pa ležijo planine, ki so jih že zdavnaj izkrčile vasi z blejske in radovljiške strani. Včasih so na mnogih krajih kopali železno rudo in kuhali oglje. Med okupacijo je bita Jelovica pogosto prizorišče hudih bojev, na kar oppzarjajo mnogi spomeniki.	363
Še smo grizli Kolena v precejšnjo strmino, a kar nekajkrat nas je na razglednih pomolih, kjer se je drevje umaknilo le za ped, premamil čudovit razgled. Kako lep pogied je s ptičje perspektive na Kropo! Hiše so zložene tesno druga ob drugi kot vžigalice, še višje se je odprl pogied na celotno Deželo, ki je kot rahlo zamrenjena ležala pod nami v majskem soncu. Karavanke na nasprotni strani so ležale zabrisane kot na kakšni impresionistični sliki, le Storžič je s svojo piramidasto obliko jasno izstopal iznad vsega drugega.
Pohodniška skupina pred Partizanskim domom na Vodläki planini, kjer kuhar z balo kapo kuha tako dober rKet.
Vasel zaključek pohoda v koči na Goški ravni
Sopiham v breg, noge so čedalje težje, kot bi imeli moji čevlji cementne podplate, sapa mi pada hropé nazaj v pljuča, a kljub vsemu še lahko občudujem naravo in zbiram popotne vtise. Maj je pomladi na stežaj odprl vrata. S čudovitimi odtenki zelene barve je ogrnil visoke bukve, leskovje, jesenje, kostanje, z jetrnikom in vetrnicami je posul bregove. Mahovje se je na parobkih razvleklo in pokrilo trhlo nagoto. Nežni, še zasmoljeni lističi odpirajo popke in dihajo pomlad. V lesu nad posekami je šumel veter, dramil vrhove jelk in božal bukve. Po približno dveh urah hoje smo prišii do Partizanskega doma na Vodiški planini, ki stoji na višini 1118 metrov prav na kraju, kjer je nekdaj stala planšarska koča in je bila med obema vojnama zbirališče
komunistov s celotne Gorenjske. Tudi v času NOB je bil ta kraj na Jelovici zelo pomemben, saj je bil tu sprejet sklep za začetek vstaje na Gorenjskem, v bližini je bila julija 1941 ustanovljena Jelovška četa, avgusta 1941 pa Cankarjev bataljon.
Glede na pomembnost Vodiške planine za predvojno revolucionarno gibanje in za NOB so leta 1961 ob 20-ietnici vstaje odprli na Vodiški planini velik in lepo urejen Partizanski dom. Upravlja ga Združenje borcev NOV. ima elektriko in telefon, odprt je od 1. maja do konca oktobra. Sem se pride tudi po transverzalni poti kurirjev in vezistov iz Dražgoš, lahko pa tudi iz Kamne gorice, iz Radovljive prek Lancovega in iz Bohinja prek Rov-tarice in Martinčka ter iz Petrovega
brda prek Soriške planine. Tu smo si oddahnili, se okrepčali in se seveda tudi slikali z oskrbnikom -kuharjem, ki mu je pred domom v velikem kotlu brbotal dišeč ričet. Nadaljevali smo pot proti Goški ravni. Okoli Vodiške planine so prostrani smrekovi gozdovi, ki jih prekinjajo gotičave, planine in jase. Jelovica je prepolna globač, kotanj, pa tudi stezic in poti, na katerih bi se človek lahko kaj hitro izgubil. Obiskali smo tudi veliko jamo nedaleč od koče na Goški ravni. Tam blizu je sicer naselje vikend hišic, a se zdi, da obiskovalci tega naravnega bisera še niso odkrili v prevelikem številu. Ko smo se spustili po strmem, zaraslem pobočju in smo se približali jami, smo začutili hlad, ki je vel iz nje. Vhod ima na dnu globoke vrtače sredi gozda, kamor le redko posije sonce In zato se v njej zadržuje zelo mrzel zrak, V hladni polovici leta so tam nastale velike količine ledu, ki se niti čez poletje ne stopijo. Kdor še ni videl čudovite podzemske ledenice, ne more razumeti, koliko ledu je shranjenega v nekaterih takih krajih, ki so le pod nekaj deset metrov debelimi sloji apnenca, na katere morda v istem času, ko spodaj vise velike ledene sveče, sije vroče majsko sonce. Še posnetek za spomin pred jamo: zadaj temno, grozeče žrelo, v rokah pa kos ledu, ki se hitro topi. Koča na Goški ravni ima nadmorsko višino 1001 meter. Za dobro oskrbo obiskovalcev skrbi Petra Pesjak. V letošnjem letu so uvedli posebno knjigo, kjer imajo stalni obiskovalci svojo stran, na katero
se ob vsakem obisku podpišejo. Neverjetno, koliko zagnancev se je že letos podpisalo vanjo! Tam smo se okrepčali, za dobro voljo pa nam je zaigral harmonikar. Vendar to še ni bil čisto pravi zaključek naše poti. Treba se je bilo spustiti navzdol do Spodnje Lipnice (490 m), da smo dokončno zašpilili našo pohodniško klobaso. Spuščali smo se po komaj zaznavni stezici, ki ji pravijo Jelenova pot. Odkrili so jo pozimi po jelenovih sledovih, saj bi človek tako optimalno pot s svojimi čutili le težko odkril.
Ivanka Korofiec
ležila tega pohoda. To sta Adi Vidmajer. podpredsednik Planinske zveze Slovenije, in predsednik Meddruštvenega odbora Savinjska Martin Aubreht.
Ob koncu moram kljub vsemu pohvaliti Planinsko društvo Ljubno za dobro organizacijo. Tudi postrežba v koči je bila zelo dobra. Menim, da so bili tudi ostali udeleženci tega spominsko-planinske-ga pohoda izredno zadovoljni.
MJfan Gombač
Viharniki na Poreznu
Spominski pohod na Travnik	J
Planinsko društvo Ljubno ob Savinji je 21. maja organiziralo že 21. spominski pohod na Travnik. Tega pohoda se je udeležilo okrog 300 planincev. Še sreča, da nam je bilo vreme naklonjeno, sicer bi bilo še manj udeležencev. Pohod se prične v Rastkah pri Ljubnem. Planinci se najprej ustavijo v partizanski bolnišnici Celje, ki je bila zgrajena 1944. leta. Danes je ohranjena še ena baraka, v kateri je razstavljen slikovni material o delovanju te bolnišnice. Ranjene partizane so zdravili znani zdravniki dr. Peter Deržaj, Virgil Krasnik, Robert Kukovec in Dušan Seber. Skupno naj bi bilo v tej bolnici zdravljenih okrog 300 partizanov. Cilj spominskega pohoda je planinska koča na Travniku, žal pa drugi del poti ni več spominski. Ob koči ni bilo nobenega predstavnika občinskega odbora ZB z Ljubnega, ki bi pozdravil pohodnike. Tudi programa S partizansko vsebino ni bilo. Zato zame to ni več spominski, temveč pol spominski in pol planinski pohod.
Ko sem ob mizi omenil, da bom o pohodu napisal članek, se mi je predstavil gospod Rudi-Dolf Gradišnik z Rečice ob Savinji. Dejal mi je, da je bil ranjen 22. oktobra 1944 na Črnivcu pri Novi Štifti. Bi! je kontraobveščevalec za Celje, obveščal pa je štab IV. operativne cone.
Moram posebej pohvaliti predstavnika Planinske zveze, ki sta se ude-
Koprski »viharniki« se ponavadi ne udeležujemo množičnih planinskih pohodov, saj nam - zvestim svojemu imenu in značaju vihar-nikov - prijajo bolj samotne poti. Tako smo za april - nekaj tednov po letošnjem spominskem pohodu - načrtovali naš obisk na Poreznu, in sicer iz Hudajužne. Poznamo poti z gorenjske in primorske strani, a po poti iz Hudajužne ni hodil še nihče od nas.
Zato sva se v nedeljo, 9. aprila, z našim planinskim vodnikom Matjažem podala na »oglede«. Slikovita Baška grapa se je v meglenem jutru komaj prebujala, ko sva v Hu-dajužni vzela pot pod noge Pot je v tem svetu sotesk in grap strma, a v jutranjem hladu še kar hitro ubirava korake, ki nama jih upočasni šele hudo strm Dumik (1151 m). Na njegovem vrhu zadihana posedeva in molče uživava prelesti gozdnega in gorskega sveta. Goro ovijajo ko-prenaste meglice, iz katerih se luščijo sanjske prikazni mogočnih krivenčastih in razbrazdanih stoletnih bukev, zaplate kopnečega sne: ga se zlivajo z belino neizmernega števila zvončkov, v blagodejni tišini je slišati ženitveno žvrgolenje in fr-fotanje ptic, iz bližnje grape pa žu-borenje potoka. To blagočutno idilo vidno požlahti še ljubek par srnjadi. Kmalu se prične iz meglic svetlikati razpršen pramen svetlobe, bleščeča koprenasta zavesa meglic se redči in razgrinja, nad golimi krošnjami bukev se že nakazuje sonce, ki čez čas pokuka iz megle, sprva bolj podobno bledi luni, dokler polnokrvno ne zažari v modrini
jasnine. V tej čarobni svetlobi, podobi in samoti zaslutim nadča-sovnost, brezmejnost univerzum in utelešenje sveta.
Po prihodu iz gozda na planjavi razpotja proti Jesenici in v Baško grapo uživava razgled, ki se razpira na vse strani: pod elegantnimi linijami ovršja Porezna se daleč tja proti morju guba primorsko gorovje, ob Trnovskem gozdu in prek Banjščic zaplava pogled proti Fur-laniji, onstran Baške grape se beli dolg venec tolminsko-bohinjskih gora, izza Čme prsti, preprežena s sledmi plazov, pa zvedavo gleda konica očaka Triglava. Sestopiva v Podbrdo in se na štop vrneva k avtu. Enotnega mnenja sva, da bi bila pot iz Hudajužne na Porezen za pohod skupine na strmem Durniku prezahtevna in prenevarna. Ta pot ima 1300 metrov višinske razlike in je celo bolj težavna kot znana »Kalvarija« iz Lokav-ca na Čaven.
Tako se nas je 33 »vihamikov« v soboto,15. aprila, napotilo na Porezen po transverzalni poti s Petrovega brda. Na prvem kopnem delu poti so nas pozdravljale velike preproge zvončnic, ki pa so se kmalu izgubile v snegu. Zadnji v naši dolgi koloni smo imeli posebno srečo: le kakšnih deset metrov od poti se je kraljevsko šopiril mogočen divji petelin s pavovsko razčeperjenim repom in kovinsko blestečo glavo in trupom. Začuda, kazal ni nobenega strahu, dostojanstveno se je sprehajal sem ter tja po snegu, kot da bi mu kdo zavdal; verjetno ga je že dajal spomladanski ženitveni zanos. Prizor za bogove, doživetje par excellence! Človek bi kar gledal in se čudil, a pohiteti smo morali za prvimi v koloni.
Med počitkom pri koči pod vrhom se nam je pridružil »cel avtobus« novomeških planink in planincev. Žal smo bili prikrajšani za razgled, saj je bil dan meglen In kdaj pa kdaj je tudi malo porosilo. Zato smo kar hitro pobrali »šila in kopita« in se s Porezna spustili v Podbrdo, Na zgornjem delu poti ni bilo konca veselja in smeha, ko se nam je v južnem gnilem snegu vdiralo do popka in smo drug drugega vlekli iz udorin ter se kotalili proti dolini.	365
Polnokrvno smo doživeli sebe in naravo, ta čudoviti svet gozda in gora, sotesk in grap, flore in favne. Bit je nekakšen planinski pohod med zimo, ki se še zadržuje na vrhovih, in pre bujaj oćo se pomladjo, ko vse brsti, kipi, oživlja in se prenavlja - v prirodi in v nas. Da, prav spomladansko smo se počutili, napolnjeni z lepoto in pozitivno energijo.
Paver Pflvlovec.
Koper
Pohod v Bistriški vintgar
V	četrtek, 27. aprila, smo planinci P D »Boč« Kostrivnica ta praznični dan obeležili s pohodom v Bistriški vintgar,
V	meglenem jutru smo se zbrali v Kostrivnici. Tudi narava se je odločila, da nam polepša praznik in kmalu je posijalo toplo sonce. Pot nas je vodila do Slovenske Bistrice in kmalu smo prispeli v sotesko. Takoj nas je očarala kristalno čista, preko ogromnih skal peneča se reka Bistrica, Verjetno nobena soteska pohodnikom ne nudi toliko zanimivosti. Zelo lepo vzdrževana pot nas je vodila mimo še vedno vidnih ostankov mlinov in žag. Videli smo rimski kamnoiom, kjer so pridobivali beli marmor. Prekrasen je slap Šum, ki mogočno pada v globino, res prekrasen! V soteski smo videli jeiko, ki verjetno v tem delu Evrope nima primerjave. V višino meri 43 metrov, njen obseg pa znaša 605 centimetrov. Tudi kijastolistna praprot, ki raste tod, je silno redka.
Zapustili smo pravljično sotesko in se napotili k 1181 metrov visokim Svetim trem kraljem. Med potjo smo lahko gledali Dravsko polje, Boč, Donačko goro... Na vrhu smo si odpočili in pomalicali. Po počitku smo se odpravili še na ogled Črnega jezera, v katerega se stekajo štirje potoki. Prav zanimivo je, tudi zaradi svoje barve. Med potjo so nas razveseljevale prve pomladne cvetlice in mogočne smreke, vmes pa so nas pozdravljali ponosni viharniki.
Ko smo se vrnili h koči, smo polni vtisov zapeli nekaj lepih domačih pesmi. Z avtobusom smo se nato veseli odpeljali v dolino. To je bil lep začetek praznikov in 366 naš pohod bi lahko primerjali s son-
cem, ki nas je razveseljevalo čez dan - najprej nekaj žarkov, potem sonce v največjem sijaju in nato veličasten zaton.	__ „ , .
Eta Kozlevcar
Slovenski železarji na Golici_v
Prvi letošnji pohod slovenskih žele-zarjev so pripravili organizatorji z Jesenic, železarska družba Acroni pa je bila pokroviteljica pohoda, ki je za udeležence priskrbela malico in spominsko majico. V soboto, 27. maja, se je na izhodišču - v vasi Planina pod Golico - zbralo kar 259 pohodnikov. Prišli so iz vseh železarskih središč: največ (120) je bilo domačinov, z Raven je prispelo 82 planincev, iz Štor in Celja 40, iz Ljubljane 13 ter iz Krope in Lesc 4 udeleženci. Pot jih je vodila do Koče pod Golico (1582 m), od koder so se po krajšem počitku povzpeli na 1835 metrov visoki vrti. Pot so v vetrovnem, a sončnem vremenu nadaljevali do sedla Kočna in naprej do Belske planine, kjer so začeli sestopati »za Mavre«. Zaključek dolgega pohoda je bil pri Domu na Pristavi na Javorniškem rovtu (975 m), kjer je sledilo družabno srečanje. Pohodnike sta pozdravila jeseniški župan Boris Bregant in direktor Acronija Vasilij Prešeren, ob zvokih harmonike pa so se na plesišču zavrteli mnogi pari. Nekateri so si ogledali tudi Zoi-
sov park v bližini.
Andrej 8 Člbron-Kodrtn
Planinski tabor Kofce 2000
V
Od 19, do 23. in od 26. do 30. junija so bili cicibani planinci že osmič na planinskem taboru V V Z Tržič. Žal tokrat ni bilo med njimi Irene Puhar, ki je bila vsa leta najbolj prizadevna, da je tabor sploh zaživel in da smo planinsko dejavnost v vrtcih razvijali še v drugih smereh (ci-cibanove planinske urice, pohodi s starši...).
Mentorice Vesna, Anka in Ema bomo Irenino delo nadaljevale, saj bi bila neizmerno škoda, če bi prenehali.
Odrasli se pogosto odpravimo v planine zaradi potrebe po gibanju, sprostitvi, zaradi občudovanja lepot ali pa zaradi konkretnih ciljev, ki so namenjeni določenim vrhovom. Pri otrocih ne moremo pričakovati, da jim bo hoja sama po sebi v veselje, estetski čut se jim šele razvija, postavljanje ciljev je skorajda brez pomena, ker otroci to drugače doživljajo kot odrasli. Pri včdenju otrok v planine si moramo zastaviti drugačne cilje in poti do njih so prilagojene otrokovi starosti in razvojnim značilnostim. Najvažneje je, da smo mi sami dobre volje in polni navdušenja, saj potem tudi otroci postanejo takšni. Pomagamo jim s stalnim spodbujanjem, zbujanjem pozornosti za odkrivanje drobnih zanimivosti in lepot ob poti.
Na planinskem taboru so nas obiskali lovec, gospod Primožič, vodnik reševalnih psov s svojimi varovanci, gospod Tišier, gorski reševalci, ki so nam pomagali pri hoji na Veliki vrh, ki je visok več kot 2000 metrov.
PD Tržič nam omogoči spanje brez plačila, kar pomeni, da starši plačajo res le najnujnejše stroške, zato naj se vsem ob tej priložnosti zahvalimo za pomoč in sodelovanje, tudi pri prevozu otrok in opreme.
Kogar je tiste dni zanesla pot na planine pod Košuto, je nemara srečal skupino razigranih mladih planincev in slišal tudi njihovo himno, ki jo je že za prvo skupino v letu 1993 napisala Irena Puhar. Veselo so jo in jo bodo prepevate vse skupine mladih planincev na planinskih taborih na Kotcah,
Himna cicibanov planincev v planinskem taboru na Kofcah se glasi: (Poje se na melodijo La cucaracha) Ml smo na Kofcah, mi smo na Kofcah, kjer široko je nebo; pod žarki sonca, pod žarki sonca, imamo se zares lepo!
Za zdravje svoje mi skrbimo, ko zjutraj mišice krepimo, in na pohode hodimo, gorski svet spoznavamo.
J
Cicibani planinci so na taboru z odprtimi usti poslušali dobra poznavalca gorskega sveta.
Tu, kjer krave še se pasejo, rožice prelepe rasejo, a mi jih ne nabiramo, v najlepšem šopku v travi so!
Mi smo na Kofcah, mi smo na Kofcah, kjer široko je nebo; pod žarki sonca, pod žarki sonca, imamo se zares lepo!
Ravnateljica VVZ Triič Erna Änderte
Ljubezen do gora že v
vrtcu ' .,, „ ûj ce 'f
-i-
Ljudem je dano hoditi. Tudi otrokom, čeprav mnogi starši menijo, da so predšolski otroci premajhni za večje napore. Avtorja Urška in Andrej Stritar v knjigi Z otroki v gore (Družinski izleti) ugotavljata, da so otroci od tretjega do šestega leta odlični in potrpežljivi hodci. Ponosni so nase, kadar osvojijo načrtovan ciij, s tem pa si krepijo voljo in osebnostno rastejo. V šolskem letu 1998/99 sva se z vzgojiteljico Nado Srša odločili, da bova v našem vrtcu Studenci uvedli dodatno dejavnost Ciciban planinec pod imenom Cicibanove stezice. Otroci so čiani PD Jakob Aljaž, pod okriljem katerega izvaja to dejavnost več vrtcev v Mariboru, Naš vodnik je Jože Pernak. Izlete in pohode organiziramo tako, da se jih udeležijo starši in otroci Starši so spremljevalci in pomagajo skrbeti za varnost svojih otrok. Izleti so priložnost, da preživijo dan sku-
paj z otrokom v naravi. Cilji naših izletov so doživljanje narave, pridobivanje zaupanja vase ob doseženem cilju in večanje fizične zmogljivosti.
Planinsko društvo nam omogoča, da otroci naredijo prve vame in samostojne korake v gorski svet. Otroci in starši spoznajo, da je hoja najpreprostejša in najcenejša dejavnost, s katero lahko obogatimo svoj prosti čas. Izleti so pripravljeni tako. da otroci in starši začufijo stik z naravo, občutijo njeno lepoto, raznolikost in bogastvo. Staršem in otrokom skušamo privzgojiti ljubezen in spoštovanje do narave in zakonov, ki vladajo v njej. To je dediščina, ki jih bo spremljala vse življenje. Današnja družina živi hitro. Le konec tedna se čas nekoliko umiri in to je priložnost, ko si lahko vzamemo čas drug za drugega, se naučimo poslušati, pogovarjati, se smejati ter deliti dobrote iz nahrbtnika. Po izletu staršem ni nikoli žal za porabljen čas in napore. Starši in vzgojitelji so otrokom zgled, da v najnežnejšem obdobju spoznajo red in zakonitosti, ki vladajo v gorskem svetu. Smeti odnašamo v dolino, prisluhnemo tišini, hodimo po stezah in poteh ter upoštevamo pravila planinskih postojank. Tako prispevamo k temu, da bodo tudi zanamci uživali pristno naravno okolje.
Kot se za prave planince spodobi, imamo tudi svoja srečanja. Že lani smo vsi vrtci, ki delujejo v okviru PD Jakob Aljaž, organizirali prvo srečanje planincev mariborskih vrt-
cev. Pobudo je dala ravnateljica vrtca P ob rež je Marjeta Rebernik.
Srečanja potekajo na snežnem stadionu pod Pohorjem. Na naša srečanja povabimo tudi otroke in starše, ki niso člani Cicibanovih stezic, da jih seznanimo z delovanjem naše dejavnosti in jim vzbudimo željo po nadaljnjem sodelovanju. Letos smo predstavili tudi glasilo našega vrtca Studenci Cicibanove stezice, v katerem so prikazane dejavnosti naše planinske skupine. Po krajšem izletu po gozdnih poteh Pohorja se skupine vrnejo na izhodiščno točko - snežni stadion. Tako je bilo tudi letos v soboto, 13. maja. ko smo se dobili že na drugem srečanju Cici planincev mari-bbrskih vrtcev. Letos je naše srečanje poleg športnih padalcev -Parakriicev, ki so nas razveselili že lani, popestril še balon, s katerim so se lahko mladi planinci dvigali in spuščali, ter klovn, na katerem so se lahko po mili volji naskakali. Otroke pa so vabile tudi gugalnice in vrtiljaka, ki so na tem prostoru stalno postavljeni. Za prijetno vzdušje je poskrbela glasba, pa tudi dobrot, ki so nam jih pripravili naši sponzorji, ni manjkalo. In zakaj je lepo biti cici planinec? Zato, ker si mamica in očka vzameta enkrat na mesec čas samo zame in gremo v naravo. Zato, ker je lepo biti med prijatelji. Zato, ker je malica v naravi slajša kot doma.
Zato, ker sem rad v naravi. Zato, ker rad hodim. Zato, ker spoznavam nove kraje, rastline in živali.
Zato, ker premagam utrujenost in nadaljujem pot, da dosežem ciij. Zato, ker nas vzgojiteljica Nada na vsakem izletu razveseli s čim novim.
Jasna KostarTjevec
Planinci OŠ Škofljica na Krasu_
Tokrat smo se planinci OŠ Škofljica odpravili na Kras. Naš cilj je bil Tr-stelj in vrhovi v njegovi neposredni bližini (Stol, Stolovec in Vrtovka). Proti Krasu smo se odpeljali v soboto, 15. aprila 2000, Avtobus je bil zaseden do zadnjega sedeža. Z nami je bilo tudi nekaj staršev. 367
Pot nas je vodila mimo Sežane, Du-tovelj in Tomaja. Opazovali smo prelepo kraško pokrajino. Pogled se nam je pomudil na slikovitem mestecu Štanjel. Hiteli smo dalje proti vznožju Trstelja. Tu se je že oglasila lakota. Privoščili smo si le nekaj grižljajev, saj smo vedeli, da je malica na cilju okusnejša. Dolga kolona pohodnikov je »zagrizla kolena« v breg. Lepa gozdna pot nas je v kratkem času pripeljala do razglednega vrha. Tokrat ni bilo pravega razgleda, vendar nam kljub temu ni zmanjkalo dobre volje. V Dnevnike mladega planinca smo zabeležili nov izlet, pritisnili žige in pripisali komentar Pohiteli smo na Stol. Nestrpno smo pričakovali, kje bomo zagledali sledi, da je na tem ozemlju res divjala prva svetovna vojna. Naslednji vrh je bil Stolovec. Odkrili smo strelske jarke in kaverne. Oboroženi s svetilkami smo se podali v eno izmed njih. Radovednost nas je gnala dalje proti Vrtovki. Še bi raziskovali, a smo se morali vrniti v dolino. Vendar se naš izlet
Udaleiend planinskega teleta naTrstelj pred PtedjBmskim gradom
še zdaleč ni končal. Najprej smo se ustavili v Štanjelu. Sprehodili smo se po njem in si ogledali umetnine arhitekta Fabianija. Naš naslednji cilj je bil Predjamski grad. Visoko v steni, pod naravnim skalnim obokom, smo ob vhodu v veliko votlino zagledali mogočni grad. Po kamnitih stopnicah smo se podali v nadstropja. Z velikim zani-
manjem smo prisluhnili gospe, ki nas je vodila po njem. Še bi poslušali, spraševali, si ogledovali, a morali smo se odpraviti domov. Že med potjo na Škofljico smo sklenili, da gremo kmalu še na eno turo in se tako uspešno pripravimo na poletni planinski tabor v Trenti.
Draga Košek.
OS Škofljica
STARO ZA rVDVD
Zdaj lahko v Planikinih trgovinah svoje ponošene gojzarje zamenjate za nove pohodniške čevtje iz programa Planika Trekking in prihranite 20 odstotkov.
Člani PZS imajo 10 odstotni popust pri nakupu Č^VJje\r|| programa
vussiljn sa jJrjJiju pjjt
MAMMUT - EDEN VODILNIH SVETOVNIH PROIZVAJALCEV GORNISKE, OUTDOOR IN TREKING OPREME; 130 LET INOVACIJ, KVALITETE, IZKUŠENJ, TRADICIJE IN ZAUPANJA KUPCEV
UVOZNIK IN DISTRIBUTER
T.E.R.R.A.
GORNIŠKA OPREMA MOUNTAINEERING EQUIPMENT SI 2000 Maribor, I. Internacionale 22, Slovenija Tel.: +386 62 227 613, 109 53 20 Fax: +386 62 109 53 21
NA VAŠO ŽELJO VAM POŠLJEMO BREZPLAČEN KATALOG; ZA DRUŠTVA, ORGANIZACIJE IN USTANOVE POSEBNE UGODNOSTI
MAMMUT OPREMA USTREZA EN, CE, UIAA, ISO 9001 NORMAM
Foto: Esben Hordi - Norih of Tiniligelag, Greenland
ZA LETO 2001 STA V PRODAJI OVE IZVEDBI TRADICIONALNEGA PLANINSKEGA KOLEDARJA:
PC- GORSKIH POTEH 2001
Glavni motivi 12 koledarskih listov so naš gorski svet od Štajerske prek Gorenjske in tja do Primorske, na 24 dopolnilnih posnetkih pa so biseri iz življenja narave. Na zadnjem listu je povzetek oziroma kratek oris pristopov na vrhove in koče.
Format je pokončen 33 x 48+ 5 cm (za dotisk), koledar je vložen v papirnato vrečko.
Cena do 20. 9. 2000je 750 SIT za izvod. Popusti oh nakupu večje količine 10, 15 in 20 %.
Po 10. točki 26. člena Zakona o davku na dodano vrednost smo kot registrirani davčni zavezanec oproščeni obračuna DD V
v___J
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE
DVORŽAKOVA 9, 1000 LJUBLJANA PRIPOROČAMO SE ZA NAROČILO
RAZGLEDI
v_
PO SLOVENSKIH GORAH 2001
To je avtorski koledar priznanega planinskega fotografa Petra Janežiča. Ob odličnih posnetkih ga odlikuje razviden koledarski del s prazniki, luninimi menami itd. Koledar dopolnjuje 12 manjših fotografskih posnetkov ter preglednica preteklega in prihodnjega meseca. Je odlična kombinacija umetniškega in poslovnega koledarja. Zadnja stran prinaša risbe in opis najpomembnejših planinskih koč. Format je dvojen, torej 42 x 30 cm, v visečem položaju 42 x 60 + 5 cm dodatka za dotisk. Cena do 20. 9. 2000je 780 SIT za izvod. Popusti ob nakupu večje količine 10, 15 in 20 %. Po 10. točki 26. člena Zakona o davku na dodano vrednost smo kot registrirani davčni zavezanec oproščeni obračuna DDV.
Vabimo Vas, da se obrnete na nas, saj že vrsto let pripravljamo značilne, vedno lepe in vedno drugačne koledarje. Sporočite nam svoje želje o količini in roku dobave ter dotisku firme. Koledarje si lahko ogledate in jih naročite pri g. Franju ZUPANČIČU (tel: 01/434 30 22 ali 434 30 23/intema 104, faks: 01/43 22 140) na Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9, Ljubljana. \_)