Ceia S din 23. septembra 1978 hilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Vojko Černelč, odgovorni urednik: Bojan Samarin DELAVSKA ENOTNOST št. .37 — leto XXXVII redkongresni pomenki z delegati Praznovanje dveh obletnic v Prekmurju (Vse bolj y žarišču elavčevih problemov »Naš Miško«, pesnik, ljudski tribun, človek... IH tedsedstvo in republiški svet Zveze sindikatov Slovenije sta povzela dosedanje rezultate javne razprave o vsebini dokumentov 9. kongresa ZSS redlogi kongresnih dokumentov nared p*' ,ive2 ,red durmi je slovenski in kongres zveze sindikatov. kil1|(av javna razprava o osnut-^lj0?8resnih dokumentov še ni 'J !o |(|Ucena pa lahko rečemo, da ia,. 'h doslej bili v žarišču de-snovnih organizacij :at0v-a m organov zveze sindi- ■KiSst Idsjj na vseh ravneh organizira- -■ '1 Hl!’inulem tednu so sešteh do-* M w ^ rezu*tate javne razprave ŠT ' tako v predsedstvu RS ZSS kot v republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije. Ocenih so, da je javna razprava v osnovnih organizacijah sindikata, v občinskih svetih in v občinskih odborih sindikata ter v republiških odborih sindikatov pokazala, da delavci hočejo takšno organizacijo zveze sindikatov, ki bo njihovo orožje in orodje pri uveljavljanju temeljne pravice, da gospodarijo s pogoji in sadovi svojega dela. Zelo pomembno je, da v javni razpravi niso govorili le o osnutkih kongresnih dokumentov, terhveč so soočali prihodnje obveznosti sindikata tudi z doslej opravljenim delom na mnogih področjih družbenega in gospodarskega življenja ter se dogovorili za akcijske programe, s katerih uresničevanjem bodo pospešili proces samoupravne preo- brazbe. Bržkone kaže ob tem poudariti tudi resnico, da je or-ganizacijsko-politična plat dela sindikata zelo pomembna, saj so ob številnih pripombah na osnutek nalog ZS Slovenije v razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in političnega sistema socialističnega samoupravljanja prav tako številne tudi pripombe na statut ZSS. Pri tem pa še povejmo, da je navkljub začetnim zapletom pri evidentiranju možnih kadidatov za člane RS ZSS, predsednike in podpredsednike republiških odborov sindikatov, tudi kadrovanje za te politične dolžnosti bilo odraz potreb po kadrih, ki bodo sposobni voditi družbenopolitično dejavnost sindikata v prihodnjih štirih letih in hkrati tudi tistih opredelitev v naši republi- ki, ki zadevajo dogovorjena načela pri kadrovanju^RS ZSS je na minuli seji sprejel predlog sklepov 9. kongresa ZSS, predlog statuta ZSS in predlog kandidatne liste za člane RS ZSS in vodstva republiških odborov. Ho-ruk za zmagovalno ekipo Slovenije Foto: A. Agnič —L-^tn ariuli teden so v Novem §-! .tekrnovali najboljši goz-B ^ U Jugoslavije. Tekmovanje, | S0 00 vrsti, je odlično organi- 11 Sr, 8°zano Gospodarstvo ;ij tako> če ne še bolj Novoles iz Novega še bolj s° se odrezali naši fantje. < 'Pa urezan naši rantje. Sd^venije je po osmih letih avni prvak. Tudi med po- samezniki je zmagal član ekipe Slovenije Silvo Podobnik iz SGG Tolmin. Na drugo in tretje mesto sta se uvrstila člana slovenske ekipe Stanko Volar iz GG Nazarje in Štefan Kobal iz SGG Tolmin. Ti trije nas bodo tudi zastopali na svetovnem prvenstvu gozdnih delavcev, ki bo prihodnje leto. Več o tekmovanju lahko preberete na zadnji strani. Na fotografiji zgoraj novi državni prvak Silvo Podobnik pri kleščenju vej. Na fotografiji spodaj člani zmagovalne slovenske ekipe Srečko Rudolf, Stanko ‘Voler, Silvo Podobnik, Anton Kunstek, Štefan Kobal in Franc Bajc. Več na 16. strani. KAJ SMO STORILI Opomin kot spodbuda Umetelno, toda v obratu ••• Andrej Agnič Todor Štrukelj, predsednik ObS ZSS v Tolminu: »Sindikatu gredo velike zasluge za preobrazbo našega gospodarstva.« Franc Vencelj, sekretar^ ^ Andrej Rot, podpredsednik tolminskih sindikatov: »Samoupravljanja ni brez dobrega sindikata. « skega sindikata v lw' 4 ■ »Kmetje pri nas vse bolj P0,) delavci, zategadelj sindiMj samoupravno šolo še kako P0 bujejo.« Nedavno posvetovanje, ki ga je pred dnevi v Novem mestu organiziral Zvezni odbor sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije, naj bi v prvi vrsti ocenil izvajanje sporazuma o življenjskih in delovnih pogojih gozdnih delavcev Jugoslavije, sprejetega pred 3 leti v Osijeku. Istočasno pa naj bi bila to tudi priložnost za izmenjavo izkušenj in rešitev pri izvajanju sporazuma. Splošna ugotovitev je prav gotovo zelo vzpodbudna, saj so v glavnem vsa gozdna podjetja v Jugoslaviji podpisala sporazum in velika večina tudi sprejela program za njegovo izvajanje. Sporazuma ni podpisalo le 8% delovnih organizacij, od tega tudi dve TOZD GG Brežice. Sodeč po izjavah razpravljal-cev so v veliki večini DO zadovoljivo rešili prevoz delavcev na delo. Sporazum namreč določa organiziran prevoz na delovno mesto, če je oddaljeno nad 3 kilometre. Večina se je odločila za prevoz z avtobusi in kombibusi, nekateri pa so se odločili za prevoz z osebnimi avtomobili. Osemurni delavnik tudi ni delal težav, saj med delavci ni velikega zanimanja za nadurno delo. Ti dve zahtevi sporazuma sta bili tudi najlaže rešljivi, saj nista zahtevali posebnih dodatnih sredstev. Že težje je bilo izpolniti za- ' hteve po zaščiti na delovnem mestu in zdravstveni zaščiti delavcev. Samo podatek, da se je v zadnjih dveh letih v Sloveniji redno upokojilo 58 gozdnih delavcev, invalidsko pa kar 83, še posebej narekuje dosledno izvajanje sporazuma. Težave pa nastanejo, ker stroške sistematskih pregledov plačajo TOZD. Eden od predlogov posvetovanja je bil, da bi vsaj delno te stroške pokrivale SIS zdravstvenega po-kojninsko-invalidskega zavarovanja. Tudi topla malica še ni urejena, vsaj ne tako kot zahteva sporazum. V Sloveniji dobiva toplo malico le 55 odstotkov delavcev. Marsikje drugje pa je še slabše. Najtežje izvedljiva zahteva so normativi pri postavljanju oziroma rekonstrukciji prebivališč na godznih deloviščih. Tu so potrebna znatna sredstva, ki jih pa delovne organizacije nimajo dovolj. Vseeno pa so se marsikje, posebno v Sloveniji, približali zahtevam sporazuma. S slabšim uspehom so v večini primerov, razen morda »Slavonske šume«, reševali vprašanje izobraževanja, še posebej zahtevo po popolni osnovni šoli. Predvsem je tu ovira odpor delavcev in pa nujno izostajanje z dela. Na posvetovanju pa ni bilo slišati tistih, ki niso pristopili k sporazumu ali pa še sedaj nimajo programa za njegovo izvajanje. In po zaključni besedi Radeta Galeba, podpredsednika zveznega sveta sindikatov Jugoslavije, bi morali ugotoviti, kaj so v teh primerih storile osnovne organizacije sindikata in če so ukrepale, bi bilo potrebno poklicati na odgovornost samoupravne in poslovne organe, saj sporazuma nismo sklenili zaradi sindikata, ampak zaradi delavcev. Čeprav morda marsikje še niso šli po poti sporazuma, pa je vseeno treba povedati, da je sprejetje sporazuma prav gotovo prelomnica, predvsem pa pospešen korak k izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev gozdnih delavcev. Te dni domala v vseh osnovnih organizacijah sindikata zaključujejo še zadnje razprave o predkongresnih dokumentih za 9. kongres Zveze sindikatov Slovenije. Ko je bila omenjena razprava v polnem teku, smo obiskali občinski svet Zveze sindikatov v Tolminu, kjer smo se pogovarjali z njegovim vodstvom. Beseda je tekla predvsem o oceni gospodarskih rezultatov in novi vlogi sindikata v njihovi občini. V Tolminu so si ta dva poglavitna cilja začrtali pravočasno in jasno. Tesno sodelovanje z osnovnimi organizacijami je našim sogovornikom olajšalo delo in jim omogočilo že slaba dva meseca pred kongresom prikazati jasne sliko predkongresnega dela. Sindikalni delavci so ugodno ocenili gospodarske rezultate v občini, za kar gre nemajhna zasluga tudi okrepljeni sindikalni dejavnosti v minulem štiriletnem obdobju. Na Tolminskem nimajo velikih »zgubašev«. Združeno delo je v primerjavi z minulim letom ustvarilo za 25 odstotkov večji skupni prihodek, amortizacija se je povečala za 23 odstotkov, kar vse skupaj kaže, da rasteta moč in stabilnost tolminskega gospodarstva. Kajpak je to lep uspeh, še posebej, če upoštevamo njihovo preobremenjenost s posojili. »Hitra obnova po potresu ni le v rokah družbene solidarnosti,« je dejal Todor Štrukelj, predsednik tolminskih sindikatov. »Zavedamo se, da brez močnega in nenehno razvijajočega se gospodarstva ne bomo kos odplačevanju velikih posojil. Zategadelj vlagamo v gospodarstvo za nas ogromna sredstva, saj bi se radi čimprej postavili na lastne noge.« Na Tolminskem se tudi v sindikatu zavedajo, da morajo Ob. D ohraniti življenje v njihovi vasi. Življenja pa ni brez zaslužka, zato so se med prvimi v Sloveniji odločili za gradnjo dislociranih obratov. S tem skušajo zadržati ljudi v vaseh in hkrati odpraviti odvečno vsakodnevno prevažanje delavcev. Denimo Breginj, ki je bil v potresu najbolj prizadet! Zdaj raste in ljudje se vanj ponovno vračajo. Žasluge za to pripadajo tudi Tikovemu obratu, ki že zdaj daje kruh 60 delavcem, kmalu pa bo v njem dovolj dela še za novih štirideset. Navkljub temu pa se zavedajo, da industrija le ni vse, še posebej pri njih, kjer imajo velike možnosti razvoja živinoreje (skupni hlevi, planšarstvo) in turizma. Prvi rezultati so že tu: planine so spet zaživele, skupni hlevi dobivajo vse več privržencev, prav tako pa se je po večletnih težavah postavil na stabilne noge tudi bovški Alpski turistični center (ATC). Navkljub uspehom pa pesti Tolmince tudi kopica težav. Za dve od njih v občinskem sindikatu pričakujejo, da jim jih bo pomagal rešiti kongres. Gre za problem zaposlovanja, kjer ustava jamči vsakomur pravico do zaposlitve. Tolminski sindikalni delavci so prepričani, da je treba to ustavno načelo dopolniti. Pravica do zaposlitve velja predvsem za mladega človeka, ki prvič išče delo in je zdaj pri razpisih za prosta delovna mesta za-postavljan zavoljo ljudi, ki prebirajo zaposlitve. Drugo, kar jih tare, so osebni dohodki. Kot glavno slabost v njihovem gospodarstvu ocenjujejo pojav, da osebni dohodki pri njih zaostajajo za republiškim poprečjem, čeravno je treba zanje odvajati 85 odstotkov akumulacije. Ob koncu naj v zvezi z gospodarjenjem v tej občini poudarimo velike, prav sindikalne uspehe. Sindikat je veliko pripomogel h korenitemu spreminjanju miselnosti ljudi, ki so se otepali posojil, hkrati pa je v precejšnji meri vplival na preobrazbo gospodarstva v smeri bolj smelega odločanja za nove naložbe. Ob novi vlogi sindikata pa je treba podčrtati, da ima le-ta v tolminski občini še Pose ,.2 like naloge. Kmetje, ki v to*pi skih vaseh v vse večjem st postajajo delavci, sindika* samoupravno šolo še kak0 , trebujejo. Razveseljivo j°> y tega docela zavedajo tudi SK, kalni delavci, ki hočejo im1 dikalno organizacijo o« temeljni ali delovni orgaflj^j ne pa zgolj »na občini«- vorimo o novi vlogi sindik3. ^Ipr tej občini, moramo poudaf1^, 0,er ta ni le kot se mnogokje d°g le na papirju in umetelnih ^ dah, temveč da se ta vloga^ največ v neposrednih del° <-v Ir- 1 ■ 1 Z « ^ 1 ^ t F S* okoljih. Že dve leti namreč56^ ne dogaja, kar je bil prej P0^ T-\/A J O \ 7 /J O c* /"v r* o TTI „ H, bili K' y< Si, *ev S g tfi pojav, da so celo samoup^, . organi delali mimo volje Vo- ženj sindikata. Ciril Brajer, Ivo 1 0 Sl ;ga Ni N aF N K >c Si Iščejo 30 milijonov dinarjev za mežiški rudnik Štajerci in Hrvati o obveščanju v združenem delu Sestanki radarjem ne bodo dali kruha Mežiški rudnik svinca in cinka je zabredel v izgubo predvsem zaradi upadanja stopnje koline v rudi — geološka in rudarska razsikovalna dela so bila pač vrsto let zanemarjena. Zdaj se dobro zavedajo, da so raziskave nujen pogoj za pridobivanje svinca in cinka, vendar zahteva vlaganje vanje tolikšne stroške, da jih lastna proizvodnja ne prenese več. Rešitev vprašanja, kje najti potrebna sredstva, je v interesu širše družbene skupnosti. Poiskati bo treba način združevanja dela, sredstev in interesov, ki bo mežiškemu rudniku omogočil nadaljnjo proizvodnjo. Do tod je vse v redu — vprašanja o obstoju rudnika ni in ga ne sme biti! Šest sestankov je bilo letos o tem in vsi so se končali s to ugotovitvijo — ki pa jo žal vselej spremlja še ena: potrebna so velika sredstva, vsi viri so izčrpani... Prva ugotovitev, naj se še tolikokrat ponovi, b ostala načelna, »papirnata«, toliko časa, dokler bo tako narekovala druga... Minuli teden so se na sestanku izvršnega odbora sindikata delavcev v kovinski industriji Slovenije že sedmič sestali predstavniki rudnika svinca Mežica, CK ZKS, republiškega komiteja za raziskovalno delo, sklada skupnih rezerv, republiškega sekretariata za delo, gospodarske zbornice, občine Ravne in drugi povabljeni. Sedmi sestanek je dal le malo vedrejšo podobo kot prejšnjih šest. Udeleženci so ugotovili, da rudnik mora biti, da bo za prihodnji dve leti potrebna sredstva mogoče zbrati — za 1979. leto 60, za 1980. leto pa 35 milijonov dinarjev, še vedno pa ni jasno, kje najti 30 milijonov, ki so nujno potrebni za letošnje leto. Predstavniki rudnika so povedali, da tečejo dela povsem v skladu s sanacijskim načrtom. Celoten kolektiv vlaga skrajne napore, da bi program izpolnili in če bo šlo tako naprej, bo poslovanja z izgubo čez dobro leto konec. V TOZD Jama Rudnika svinca in topilnica Mežica je sedaj kar četrtina delavcev zaposlena z raziskovalnimi deli. Strokovnjaki zatrjujejo, da zaloge so, njihova količina in kakovost na-daljne izkoriščanje v celoti opravičujeta. Potrebujejo pa še približno 30 milijonov dinarjev, saj morajo kriti letošnjo izgubo in vrniti zapadla posojila. Republiška raziskovalna skupnost je vse možne vire že izčrpala. Če denarja ne bo od kod drugod, se bo sled, ki že vodi k novim zalogam visoko kakovostne rude, v oktobru pretrgala. To bi seveda težave potegnilo tudi v naslednja leta. Akcija mora teči naprej s pospešeno in ne več le v smeri »dobiti čim več od raziskovalne skupnosti ali države.« Biti mora celovita in vključiti mora združeno delo. Samo na slovenskem trgu imajo izdelki mežiškega rudnika 600 kupcev. Raziskave res zvišajo ceno, toda mežiška ruda je s svojo izjemno kakovostjo za naše gospodarstvo gotovo zanimiva. Edina prava pot je povezava z združenim delom, ki naj se na podlagi zakona o združenem delu poveže v reprodukcijsko celoto. Tako bo sodelovalo tudi pri raziskavah, ki so pomemben del proizvodnje. V Mežici pričakujejo, da bo združeno delo končno jasno povedalo, ali se za rudnik zanima in ali je pripravljeno sodelovati v njegovi sanaciji — kot tudi pri širjenju proizvodnih zmogljivosti, saj je naša avtomobilska industrija pred zahtevnim načrtom. Proizvesti namerava 150.000 vozil letno. Izdelava akumulatorjev zanje bo zahtevala velike količine kakovostnega svinca in redkokje kopljejo tako čisto rudo kot mežiški rudarji. Sredstva, ki jih v Mežici potrebujejo letos, bo skušala najti posebna delovna skupina, ki so jo imenovali na sestanku izvršnega odbora. Pri iskanju virov se bo dogovarjala s sekretariatom za finance, več pomoči pa pričakuje od Gospodarske zbornice Slovenije, ki do zdaj ni sodelovala toliko, kolikor bi lahko. Ciril Brajer Nepoznavanje ali zavestno zaviranje? Občinski svet ZSS Ptuj (njegova komisija za kulturo in medrepubliško sodelovanje) je organiziral zelo uspelo posvetovanje novinarjev tovarniških glasil in občinskih ter regijskih glasil »obmejnih« občin s severovzhodnega (ali pa po hrvaško: severozahodnega) dela meje med republikama. Ždruženo delo in družbenopolitične organizacije občin Čakovec, Koprivnica, Krapina, Maribor, Ormož, Pregrada, Ptuj, Slovenska Bistrica in Varaždin že vrsto let (začetek sega v leto 1961) sodelujejo in vsestransko poglabljajo medsebojne stike. Letos so organizirali tudi delovno srečanje novinarjev s tega področja. Z izmenjavo izkušenj in skupnim iskanjem poti iz marsikatere zagate in stranpoti svojega dela so na svoj način prispevali k obogatitvi vsebinskih priprav na bližajoči se deveti kongres slovenskih sindikatov. Izbrani temi — vpliv združenega dela na sredstva javnega obveščanja ter možnosti za tesnejše sodelovanje tiska v združenem delu z lokalnimi glasili in radijskimi postja:ni — sta bili seveda nadvse primerni za predkongresno aktivnost. Problemi pri pretoku informacij v združenem delu ter med združenim delom in ostalo družbenopolitično sfero so kajpak problemi sredstev obveščanja v združenem delu in tudi združenega dela. Podrobnosti o težavah sredstev javnega obveščanja v severovzhodnih slovenskih in severozahodnih hrvaških občinah ne bi navajali. Tudi drugje še ne razumejo najbolje pomena internih sredstev javnega obveščanja, ali pa ga predobro poznajo, pa ga zato strogo nadzorujejo (da ne bi v časnik prispel kak kritični zapis). Časniki tudi drugje v Sloveniji niso pod neposrednim nadzorom in varstvom ustanoviteljev — delavskih svetov. Redko je moč najti tovarniško glasilo, ki izhaja pogosteje, kot enkrat mesečno in redko katero uredništvo se lahko pohvali, da ima dovolj sodelavcev (novinarji v tovarniških glasilih naj bi bili organizatorji, ne pa avtorji sestavkov). Čeprav so tovarniški listi sorazmerno zelo brani časniki, vendarle marsikje leže na kupih nedotaknjeni — kako torej pritegniti bralce — delavce (v Varteksu so zanimanje povečali tako, da mora delavec za časnik plačati nekaj malega). Težave so si torej podobne, zavzetost, da bodo tako sindikati kot »organizatorji« javnega obveščanja v združenem delu in izven njega krepkeje poprijeli (dogovor je imel tudi nekaj čisto konkretnih določil), da bi obveščanje delavcev v kolektivih in obveščanja javnosti o dogajanjih v kolektivih teklo v duhu določil zakona o združenem delu, pa je prav gotov0 ^ (i) ko smo jo lahko zašle jit drugje. Pri tem seveda _ slimo na zavzetost na P v«1 S N N i* S N ta i H j N J N Slimo na zavzeiusi pač pa so udeleženci jr„|f tisto, kar so se dogovor1 'j P snici pripravljeni tudi sto^ (l|i> voljo tega je ta sestan uspel bolj, kot bi sicer, fl, % tat ta N! N S \ S Naj ostane med nami N K ta, N S N N C °<1, & L s ta N Na seji skupne komisi snic samoupravnega sp°[ rt('f o štipendiranju na raVf(M. blike je med razpravo o f-0. novega družbenega Pr0s skega dogovora eden iz/j1 j; J t^ kmečkih staršev, ki tac nost pri štipendiranju ‘Z ^ nih sredstev, bi morah ^ tudi otroke mater —" 5 , tat nilk. , „ llif \ Dobronamerni Pre.OKg0\ N ga je predsednik Feldin J ^ ral s takšnim vzklikom- ^ /, — Ali se vam ne zdb ^t ta( včasih tudi očetje še sam0 ci! ^ visokem jubileju slovenske tekstilne industrije je v Ajdovščini spregovoril predsednik RS ZSS Vinko Hafner tudi tako, da jemlješ manj Pomnik času pred 150 leti, ko so v Ajdovščini Med slavnostnim govorom predsednika republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Vinka Hafnerja več tisoč slovenskim Železni stroji prvič zamenjali lesene kolovrate tekstilcem u pb 150. obletnici slovenske fjhlnejndustrije je Vinko Haf-* spregovoril veČ tisoč tekstil-delavcem, ki so se prejšnjo j zbrali v Ajdovščini. Pou-je zgodovinsko vlogo te in-fJ^jfke veje in njen pomen za f°) ostalega gospodarstva. I|ie/ drugim je povedal: »Poleg j| j( .pršiva oziroma kovinarstva 1^0 tekstilna industrija glavna fo>0va postopne industrializacije ^ e dežele, s tem pa tudi koreni-ipr %osP°darskih in družbenih A!*emb v gospodarskem ra- md ^Udb, ?T‘rane fvarniškf ■p titv kakršne so nekoč zrasle ikufidovščini in drugih sloven-beilei- krai*> z bistveno napred-^tn\l$ tehnologijo in or anizacijo ' 5 Zadnje, z množia dustrij-n, „1 il sfi. delavcev, ki so ji. . iutraj * kf ^ ^ ■ vase in zvečer tzmu-■ iis ijf ^bruhale iz sebe, vse io so Je’jjd (j0, Slasniki nove industrijske iu e Z vsem njenim mogočnim m fl mf^dkom ter novimi družbe- °. Jt ^Ji-asprotji in moralnimi dile-^.Jo je nujno rodilo odpor • hffščanega delavstva, ki je bil 'nj Poti posamičen in spontan, i tfP Pa V5e bolj organiziran in •u hV kvCi°naren- V tistem času se -1: te faZvitejših evropskih deželah ]CJfhVliala organizirana delav-%n{anJa ln nllb°v vphv jepo- ■Ji^0 prodiral tudi med naše v1 tf »5° 'je i ifduo delavstvo.« ie K' (f ^ le na kratko prikazal ' ‘>a nasprotja kapitalistič- sistema, katerega razpad Jap vodi v socializem in ko-^^em, je tovariš Hafner pre-3 0^ci°i,je med obema voj-H*3’ **co Je postala tekstilna sltjirija najmočnejša industri j-^.Panoga v Sloveniji, tekstilno Sl^stvo pa najštevilnejši del O^^skega delavskega razreda. S|jin?ni in družbeni položaj tek-^lK' delavcev pa tudi sedaj ni iist IstVen° boljši kot v obdobju Ciljanja prvih tekstilnih to-'5J na Slovenskem. V takšnih *te?erah sta se nujno krepila ra-iti 118 zavest tekstilnih delavcev Uje^nizirano delavsko giba-^ vseh tovarnah so delovali tiidj dni sindikati, v večini pa CeJice komunistične partije iti Najbolj razredno osveščena to SgPena jedra delavstva. Vse Hk Je Prepričljivo pokazalo v iSjg1 Jekstilni stavki avgusta to«. Razredna zavest in borbe- n O v jf ps iii*. /!■ v teite^stdnih delavcev, skovana t^re%vki in drugih predvojnih rdto spopadih, se je najbo- p slciye ^nzala v zavesti in ravnanju 1 Vitjih tekstilcev v narod-kv0i °.pdilni vojni in ljudski Vk: c*jt> saj je v tej odločilni [iain 2a našo nacionalno in so-'n-ji °svoboditev aktivno sode-Nav večina tekstilnih °t ^n°gi od njih so padli ^ Sq banski borci in talci, ali ^horjvPptnrli v koncentracijskih VC?h: ^ tem pričajo tudi ‘n spominske plošče v , tekstilnih tovarnah. & w dela- ... tlst' ^ar imamo danes. Ena !eža .^Pomembnejših pridobitev K^ditp?, e8a boja je tudi osvo-■U fj Sorl Istre in Slovenskega m njuna priključitev k tiP(ilr v letrc ln Jugoslaviji, katere tgd ^ Prav te dni slovesno it1 S to zmago je bilo 'S^V S^iva']01 delavcem in vsemu P vSe"j!avcem gre velika zahvala Vi|j Psto, kar smo si tedaj pri- jo P it hl’'08^;,slVu Primorske spet »H^da skupaj s svojim Jn° |• *.l\ h/O , svetlejšo bodoč- Ne dn *Su tpškega obdobja ob- NoUnP10vine in bitke za novo, S'iI u0 : Hravnr» ^^,,4 f' je t avn° socialistično druž-N kvariš Hafner dejal: »Z Z - 'e,h r|aiVo.‘n zakonom o zdru-i v. e*u je dobil tudi tekstilni delavec v roke močno orodje za uveljavljanje svojih neodtujljivih pravic in krepitev svojega družbeno ekonomskega položaja. Z njunim uresničevanjem sedaj ustvarjamo realne pogoje za to, da postane samoupravljanje ne le formalno, temveč tudi dejansko prevladujoč družbeni odnos. To pa je odločilnega pomena, tako za napredek proizvajalnih sil in blaginje delovnih ljudi, kot tudi za krepitev politične stabilnosti in obrambne sposobnosti naše družbe. Zato je sedaj boj delavskega razreda in s tem tudi tekstilnih delavcev za uspešno uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov prav tako pomemben, kot je bil nekoč pomemben njihov boj za osnovno eksistenco in temeljne človeške pravice ali kot je bil v zadnji vojni njihov boj za obstanek slovenskega naroda in zmago ljudske revolucije. Iz težav tudi z družbeno pomočjo Tovariš Hafner je spregovoril tudi o položaju in perspektivah slovenske tekstilne industrije: »Ni dvoma, da je slovenska tekstilna industrija dosegla v zadnjih desetletjih pomemben tehnološki in ekonomski napredek. Tako je v letu 1977 zaposlovala že okoli 50.000 delavcev ali 16 odstotkov zaposlenih v industriji; ustvarila je 6 milijard dinarjev družbenega proizvoda ali 12 odstotkov deleža celotne industrije, izvozila je za milijardo din blaga ter je z lastnim izvozom pokrivala 58 odstotkov svojih potreb po uvozu. Poprečni osebni dohodek zaposlenih je znašal 4.000 dinarjev in je bil za 16 odstotkov nižji od poprečja industrije. Podatki za letošnje prvo polletje kažejo za tekstilno industrijo še nekoliko neugodnejša razmerja, vendar nobena večja delovna organizacija ni imela nepokritih izgub. Čeprav je stanje od organizacije do organizacije različno, je vendarle očitno, da je tekstilna industrija v dokaj težavnem položaju in brez jasnih razvojnih perspektiv. To pa je seveda zelo zaskrbljujoča ugotovitev za panogo, ki ima tudi danes velik delež in pomen v slovenskem gospodarstvu. O tem sta pred kratkim temeljito razpravljala združenje tekstilne industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije in republiški odbor sindikata tekstilnih in usnjarskih delavcev na skupni seji ter sprejela tudi ustrezna stališča in priporočila. Njuna bistvena zahteva je, da moramo čimprej in korenito izboljšati sedanje zelo neugodno stanje slovenske tekstilne industrije. Le-ta je sicer v povojnem obdobju zelo povečala in deloma tudi modernizirala svoje zmogljivosti ter jih v precejšnji meri preusmerila od klasičnih na zahtevnejše tekstilne izdelke. Znatno je povečala tudi porabo domačih surovin in izvoz svojih proizvodov. Pri tem se je soočala z vse hujšo konkurenco ostale jugoslovanske tekstilne industrije, pa tudi uvoženega tekstila. V takšnih pogojih bi lahko obdržal ali celo okrepila svoj položaj le s hitrejšo modernizacijo in preusmeritvijo proizvodnje ter povečanjem izvoza, za kar pa ji je očitno primanjkovalo tako lastnih moči kot tudi ustrezne družbene podpore. Zata je njena reproduktivna sposobnost vse bolj upadala, obenem pa se je slabšal družbenoekonomski položaj tekstilnih delavcev. To se ne kaže le v razmeroma nizkih osebnih dohodkih, temveč tudi v veliki fluktua-ciji delavcev, nenehnem poslab-ševanju že tako neugodne kvalifikacijske sestave zaposlenih in izredno majhnem zanimanju mladih za študij na tekstilnih strokovnih šolah. Imeti moramo realistična izhodišča za razreševanje sedanjega težavnega položaja naše tekstilne industrije in uspešno usmerjanje njenega razvoja. Predvsem moramo prenehati z neresnim modrovanjem o tem, ali ima tekstilna industrija kot delovno intenzivna panoga sploh še svoje mesto v nadaljnjem razvoju slovenskega gospodarstva in kako dolgo še. Takšno modrovanje namreč ničesar ne rešuje, pač pa dosti škoduje, ker demoralizira tekstilne delavce pri njihovih lastnih naporih za izboljšanje stanja in nekako opravičuje ravnodušnost odgovornih družbenih organov do problemov tekstilne industrije. Res je, da je naša tekstilna industrija že sedaj prevelika za domače potrebe in da ne spada v vrsto prednostnih industrijskih panog. To pa še ne pomeni, da nam v bodoče ni potrebna. Vrsta je gospodarskih in socialnih razlogov, zaradi katerih bo imela tekstilna industrija vedno pomembno mesto tudi v razvoju slovenskega gospodarstva. Često poudarjamo, da mora biti to visoko produktivna in rentabilna industrija, ki bo usmerjena na čim višjo dodelavo in vrednost svojih proizvodov ter čimbolj prilagojena potrebam domačega in tujega tržišča. Organizacije, ki tega ne bodo mogle zagotoviti, bodo morale prenehati z delom oziroma se preusmeriti na drugo proizvodnjo. Za hitrejše uresničevanje take razvojne usmeritve naše tekstilne industrije in prebroditev njenih sedanjih težav je seveda predvsem potrebna čim večja zavzetost in ustvarjalnost njenih delavcev, samoupravnih in poslovnih organov ter subjektivnih družbenih sil, posebno zveze komunistov in sindikatov. Pri tem pa jim je brezpogojno potrebna tudi zadostna moralna in konkretna podpora odgovornih družbenih dejavnikov in celotne družbe. Te pa je bilo do sedaj očitno premalo. Kako naj si drugače razlagamo dejstvo, da je danes tekstilna industrija celo bolj od drugih panog obremenjena z nekaterimi družbenimi dajatvami ter mnogimi finanč-no-kreditnimi in zunanjetrgovinskimi omejitvami. Vse to se potem odraža v nenehnem upadanju njene reproduktivne sposobnosti in v nizkih osebnih dohodkih zaposlenih. Tekstilni delavci, ki so dolgo obdobje nosili na svojih plečih težka bremena obnove in industrializacije naše dežele ter prispevali velik del presežne vrednosti svojega dela za hitrejši razvoj drugih gospodarskih panog, sedaj upravičeno pričakujejo učinkovitejšo družbeno podporo in solidarnost vsega delavskega razreda pri premagovanju sedanjih težav tekstilne industrije in zagotavljanju njene trdnejše razvojne perspektive. Seveda se zavedajo, da je takšna podpora omejena z realnimi možnostmi in potrebami ostalega gospodarstva in da ne more biti uporabljena za ohranjanje obstoječega stanja v tekstilni industriji, temveč za njeno resnično progresivno preobrazbo. Sicer pa pri tem niti ne gre toliko za to, da bi družba tekstilni industriji kaj več dajala, temveč predvsem za to, da bi ji nekaj manj jemala. O tem pa tekstilni delavci za sedaj kljub mnogim družbenim dogovorom in samoupravnim sporazumom še prav malo odločajo. Posebno družbeno pozornost zasluži dejstvo, da je med zaposlenimi v tekstilni industriji kar 76 odstotkov žensk ali 28 odstotkov vseh žensk, zaposlenih v industriji. Bistvena je objektivna presoja celotnega družbenoekonomskega položaja tekstilne delavke, ki je še danes potreben naše kritične presoje. Delo tekstilcev še ni prav cenjeno in vrednoteno Ne razpolagamo z dovolj popolnimi podatki, ki bi objektivno pokazali, v kolikšni meri družba solidarnostno pokriva bremena, ki nastajajo zaradi takšne nenavadno visoke zaposlitve žensk oziroma mater. Vendar ne more biti dvoma o tem, da znaten del teh bremen nosijo tekstilni delavci oziroma delavke same. To se očitno odraža na celotnem ekonomskem položaju tekstilne industrije, najbolj neposredno pa seveda na nizkih osebnih dohodkih tekstilnih delavcev. Zato ne moremo sprejeti enostavne razlage, da tako nizki osebni dohodki nimajo nikakršne zveze z visokim odstotkom zaposlenih žensk in da so izključno posledica na splošno nizke kvalifikacijske sestave zaposlenih in objektivno neugodnega ekonomskega položaja tekstilne industrije. Pri tem se namreč pozablja, da več kot 60 odstotkov zaposlenih v tej panogi dela po normah in dosega ob danih pogojih razmeroma visoko produktivnost. To pa se ne odraža tudi v njihovem večjem osebnem dohodku in družbenem standardu, kar pomeni, da za enako delo ne dobivajo enakega plačila kot drugi delavci. To dokazuje, da tudi v naših družbenoekonomskih razmerah še delujejo nekateri ostanki zakona ponudbe in povpraševanja po delovni sili. To konkretno pomeni, da se sorazmerno večja ponudba ženske delovne sile in nezadostna družbenopolitična in samoupravna angažiranost delavke na sploh izkoriščata za neustrezno vrednotenje njenega delovnega prispevka, pa tudi za izkrivljeno prikazovanje družbene rentabilnosti določene' proizvodnje. Obenem pa to kaže na ostanke preživelega nazadnjaškega odnosa do proizvodnega dela in delavca sploh. V tem je zagotovo globlji družbeni izvor pogosto ravnodušnega odnosa in birokratskega ravnanja posameznih odgovornih organov, kadar gre za reševanje perečih vprašanj katerekoli proizvodnje, posebno pa tekstilne. Celoten položaj in r&zvoj tekstilne industrije je seveda ze^o odvisen tudi od kvalifikacijske oziroma kadrovske sestave zaposlenih. Ta je sedaj zelo neugodna, saj je le 8 odstotkov delavcev z visoko, višjo in srednjo izobrazbo, a kar 64 odstotkov nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev. Medtem pa postaja tekstilna industrija vedno bolj integrirana celota najsodobnejše tehnologije, kemije in elektronike, z vse večjo udeležbo ustvarjalnega umskega dela. Zato nam mora biti jasno, da sedanja kadrovska sestava celo ob največjih naporih delavcev in družbeni podpori ne more zagotoviti uspešne tehnološke in ekonomske preobrazbe naše tekstilne industrije. Obenem pa seveda vemo, da je to neka danost, ki je ne moremo spremeniti prek noči, temveč le z dolgotrajnim in načrtnim prizadevanjem tako znotraj tekstilne industrije kot tudi v celotni družbi. Največjega pomena je seveda čimprejšnje izboljšanje ekonomskega položaja te panoge, ki bi že samo po sebi zavrto sedanjo fluktuacijo in vzpodbudilo prihod novih ustvarjalnih kadrov. V ta namen je treba izpopolniti tudi sistem njihovega nagrajevanja, pa četudi začasno na račun povečanih razlik v osebnih dohodkih, saj bo njihovo ustvarjalno delo, gledano dolgoročno, največ pripomoglo prav izboljšanju družbenoekonomskega položaja delavcev z nižjimi osebnimi dohodki. Doklej slaba povezanost? Nazadnje želim opozoriti še na problem integriranosti oziroma samoupravnega združevanja v tekstilni industriji. Naj mi tovariši tekstilci ne zamerijo, če trdim, da je tekstilna industrija ena najslabše povezanih industrijskih panog in da še daleč ni izkoristila možnosti samoupravnega povezovanja niti na območju naše republike, še manj pa celotne Jugoslavije. Posledica tega je med drugim tudi ta, da njeno stanje in problemi niso dovolj organizirano, odločno in učinkovito predočeni javnosti in odgovornim družbenim organom, kot to uspevajo nekatere bolje integrirane industrijske panoge in dejavnosti. Še težje pa so posledice nezadovoljive povezanosti tekstilne industrije pri planiranju njenega razvoja, dohodkovnem povezovanju med trgovino in proizvodnjo, nastopanju na domačem in tujem tržišču ter razreševanju drugih pomembnih vprašanj. Potemtakem je eden bistvenih pogojev za izboljšanje njenega ekonomskega položaja in nadaljnjega uspešnega razvoja tudi okrepitev njene povezanosti na samoupravnih osnovah.« Po sledeh dogovarjanja DE 23. septembra 1978 stran 4 Zasedala sta predsedstvo in republiški svet Zveze sindikatov Slovenije Smer akcije je jasna Marjan Horvat Težnja avtorjev predloga »Nalog zveze sindikatov Slovenije v razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in političnega sistema socialističnega samoupravljanja«, kot imenujemo predlog sklepov 9. kongresa ZSS, je bila, da bi bil dokument konkreten, akcijski in še posebej, da ne bi ponavljali tistega, kar smo zapisali v resolucijah minulih partijskih kongresov, kajti sindikalna organizacija sprejema tiste opredelitve in sklepe za svoje. Komisija, ki je pripravljala predlog sklepov 9. kongresa, pa si je še posebej prizadevala, da bi lahko v osnovnih organizacijah sindikata in na vseh ravneh sindikalne organiziranosti ob »prebiranju« sklepov tudi soočili tisto, kar smo zapisali med prihodnje naloge, s tistim, kar smo uresničili po celjskem kongresu zveze sindikatov. Gre torej tudi za analiziranje trenutnih samoupravnih in gospodarskih razmer v vseh delovnih okoljih, oceno ovir in njihovih nosilcev pri razvoju gospodarstva in samoupravljanja in hkrati za oblikovanje akcijskih načrtov, kako jih odpraviti in kako usmeriti politično akcijo sindikata in drugih družbenih dejavnikov, da bodo kos nalogam, ki jih čakajo v prihodnje. Predlog sklepov 9. kongresa poudarja tudi odgovornost zveze sindikatov, da v okviru SZDL skupaj z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami zagotavlja vpliv delavcev na odločanje o vseh družbenih in gospodarskih vprašanjih. Bržčas pa velja omeniti še odgovornost zveze sindi- katov Slovenije za uresničitev tistih nalog, ki zadevajo Zvezo sindikatov Jugoslavije in mednarodno delavsko gibanje. Na podlagi teh opredelitev je tudi nastal predlog sklepov, ki jih bo sprejemal kongres ZSS. Če strnemo misel razpravljavcev tako na seji predsedstva RS ZSŠ kot tudi seji republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, ki sta bili v tem tednu, obakrat pa je imel uvodno besedo podpredsednik RS ZSS Miran Potrč, lahko zapišemo, da je javna razprava v osnovnih organizacijah sindikata, v občinskih svetih in tudi v republiških odborih navkljub dopustniškemu času obogatila osnutek kongresnih sklepov. Največ pozornosti pa je v javni razpravi veljalo tistim nalogam sindikatov, ki zadevajo uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov v praksi, učinkovitejšo proizvodno, poslovno in samoupravno organiziranost in boj za čiste račune pri razporejanju dohodka in še posebej pri delitvi osebnih dohodkov. Ne smemo tudi mimo zahteve, ki so jo poudarjali številni razpravljavci, da bi morali konkretneje opredeliti odgovornost sindikatov pri uresničevanju delegatskih razmerij v naši družbi, usposabljanju delegatov, vlogo sindikata pri razvijanju samouprave v krajevnih skupnostih; bile so izrečene pobude, da kaže natančneje opredeliti odgovornost zveze sindikatov v razvoju manj razvitih območij v naši republiki, nameniti več skrbi uveljavljanju takšnega družbenoekonomskega položaja žensk v gospodarjenju in samoupravljanju, kot naši družbi ustreza in še posebej tudi objektiviziranju pogojev gospodarjenja. Prav tako ne smemo mimo skrbi za zmanjšanje vseh vrst porabe. Delegati v republiškem svetu zveze sindikatov so po predlaganih in sprejetih pripombah predsedstva sprejeli predlog sklepov, obenem pa poudarili, da javna razprava ni sklenjena, kajti tja do konca kongresa je še obilo možnosti, da dopolnimo svoj akcijski dokument. Ocenili pa so, da je predlog sklepov dobra podlaga za prihodnje delo sindikalnih organizacij in organov. Drugi dokument, ki je bil v žarišču pozornosti, pa je osnutek statuta ZSS. V tem dokumentu, ki ga bo sprejel kongres, bodo natančno zapisane obveznosti, pravice in odgovornosti članov sindikata in njegovih organov. Navkljub številnim pripombam k prvotnemu besedilu statuta velja povedati, da se je razprava na obeh sejah največ zadržala pred-svem ob vprašanju članstva v zvezi sindikatov. Zvezno in republiško gradivo za statut je imelo identično besedilo o vključevanju v sindikat tistih delavcev, ki opravljajo svobodne poklice, pa glede združenih kmetov in delovnih ljudi, ki z osebnim delom samostojno opravljajo obrtniško dejavnost, ne zaposlujejo pa drugih delavcev. Že na seji predsedstva RS ZSS je bila »ostra« razprava o tem, kdo vse je lahko član zveze sindikatov. V slovenskem predlogu statuta je zategadelj zapisano, da so lahko člani sindikata tudi združeni kmetje, ki imajo status delavca v združenem delu; delovni ljudje, ki samostojno kot poklic opravljajo umetniško, kulturno ali drugo poklicno dejavnost in tisti delovni ljudje, ki opravljajo dejavnost z osebnim delom in z delovnimi sredstvi, ki so lastnina občanov, če združujejo svoje delo in sredstva v zadrugi ali so kako drugače trajno povezani z organizacijo združenega dela in imajo status.delavca v zdrženem delu. Vprašanje članstva v zvezi sindikatov seveda ne moremo urejati vsak po svoje, ampak mora biti v načelu enotno urejeno v vsej državi. Prav zato, ker sta tako predsedstvo RS ZSS kot republiški svet Zveze sindikatov Slovenije prepričana v utemeljenost pravkar opisanega predloga za dopolnitev statuta ZSJ, bosta spodbudila usklajevalni postopek o tem vprašanju. Precej pozornosti pa je javna razprava namenila tudi tisti določbi, ki zadeva trajanje mandata članov stalnih organov v osnovnih organizacijah sindikata, konferenci osnovnih organizacij in koordinacijskih odborih sindikata v sestavljenih organizacijah združenega dela. Mandat naj bi trajal dve leti, vendar pa je bilo mnogo resnih pomislekov na takšno določbo. Člani RS ZSS so se sicer zavzeli za dvoletni mandat, kot je predlagano v osnutku statuta, vendar pa razprava očitno še ni končana. Predkongresna (ne)dejavnost v novogoriškem Gostolu Možnoti % Ciril Brajer, Ivo Kuljaj ».. .Predkongresna dejavnost preveva nas vse. Konferenca OOS se ob tem spopada z enim najtežjih problemov: s problemom delitve osebnega dohodka in dohodka. Kako smo ta problem rešili, želimo razpravljati...« Tole je med drugim pisalo v vabilu, s katerim so sindikalni delavci novogoriškega Go-stola vabili na razgovor, ki je bil del načrtovane predkongresne dejavnosti. Bil naj bi nekakšna priprava na nadaljnje razpravljanje v organizacijah združenega dela. Zaključki iz pogovorov »sindikalnih vrhov« naj bi bili vodilo osnovnim organizacijam pri iskanju ustreznih rešitev za njihove težave. Pomagali morda bodo, vendar se lahko vprašamo, ali je takšno vodilo z vrhov navzdol ustrezno. Delitev dohodka je nedvomno stvar, ki je delavcem še kako mar, zategadelj nas je zanimalo, kaj menijo delavci o stališčih, ki jih bodo njihovi sindikalni delegati zastopali na tem pomembnem srečanju. Davorin Samec, delavec v skladišču in kontroli, je takole govoril: »Sem sindikalni poverjenik v svoji delovni skupini in so, volje pred nekaj dnevi sem dobil vabilo za ta pogovor. Najbrž se ga ne bom udeležil, saj je to vabilo vse, kar sem dobil v roke. Gradiva nobenega, nobenih navodil, o čem naj se z delavci svoje delavne skupine posvetujem...« Dušan Savič, delavec pri ravnanju in brušenju v pripravi materiala: »Kaj pogovor v Park hotelu? Prvič slišim!« Karlo Terčič, vodja vzdrževanja: »Vidim, da se trudite s spraševanjem pa ljudem nekaj ne teče beseda, kaj vas zanima? Pogovor o delitvi dohodka v Park hotelu? Spet imata smolo, o tem vama tudi jaz ne bi vedel kaj dosti povedati. Vem, da je prišlo vabilo za poverjenika naše sindikalne skupine, on pa je na orožnih vajah. To je vse, kar lahko rečem.« Prav je povedal Karlo, delavci res niso bili razpoloženi za izčrpne odgovore. Kakp naj bi tudi bili, ko pa jih nihče ni vprašal »niti obvestil« o kakšnih stališčih. Malce turobno je bilo vse skupaj v proizvodnih prostorih Gostola, zategadelj sva se napotila v upravne prostore, kjer sva poiskala Vojko Pukel, predsednico osnovne organizacije sindi- kata v delovni skupnosti skupnih služb. »Priznam«, je jela pripovedovati Vojka, »delo našega sindikata je pod poprečjem. Možnosti za delo sicer imamo, vsem skupaj pa nam manjka volje. Nekaj malega nas je, ki se trudimo po svojih močeh, vendar človek zgubi vsakršno voljo, ko nikjer ne naleti na pravi odziv. Pogovora v Park hotelu se bom udeležila, vendar mislim, da bomo obravnavali tako zapletene stvari, ki jim tudi mi sindikalni delavci najbrž ne bomo kos. To, da pa se delavci zanje ne zanimajo, si razlagam s tem, da je obveščanje v našem kolektivu pomanjkljivo. Prav tako se mi tudi zdi, da nam gre tolikanj dobro, da so delavci zadovoljni s tistim kar naredijo in zaslužijo. Mimogrede sem že omenila, da zavoljo nezadostne usposobljenosti celo sindikalno vodstvo ni zmožno obravnavati zapletenejših vprašanj. Tudi tega smo si sami krivi. Nemalo seminarjev je odpadlo zgolj zavoljo premajhne udeležbe...« Našemu pogovoru se je pridružil Marjan Jejčič predsednik osnovne sindikalne organizacije v TOZD prehrambena oprema. Takole je dopolnil svojo sodelavko: »Strinjam se, da slabo delamo, kako tudi ne bi, ko pa za funkcije v sindikatu določajo ljudi proti njihovi volji. Sam sem priznal, da za to delo nisem usposobljen pa ni nič pomagalo. Saj veste, kako to gre — nekdo pač mora. Sicer pa menim, da se premalo zavedamo, da je treba kravo najprej krmiti, preden jo lahko molzemo. Tole mislim povedati. Pri nas se sindikat ukvarja le s športom. Za to se denar vedno najde, v mojem obratu pa že nekaj let ne moremo postaviti prepotrebnega žerjava, ker menda ni sredstev. Tu bi moral poprijeti sindikat! V »Park« bom šel, vendar razpravljati ne bom mogel, ker ne poznam stališč in mnenja svojih delavcev. Delegatski sistem je žal pri nas še vedno na »nuli«. Potlej sva se z najinimi sogovorniki vnovič srečala na že omenjenem srečanju v hotelu. Skupaj smo poslušali umetelna razmišljanja govornikov in se spraševali! »Od kod tolikanj sindikalne modrosti — ali res iz delavskega življenja!?« IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA Piše: Ivan Žužek Delavec se je ponesrečil na poti do delovnega kraja Delavec, ki se je ponesrečil pri delu ali ki je zbolel zaradi poklicne bolezni, ima pravico do 100% nadomestila osebnega dohodka za čas nezmožnosti za delo, če pa je postal invalid, ima večje pravice iz invalidskega zavarovanja kot če bi se ponesrečil izven dela oziroma če zboli zaradi bolezni, ki se ne šteje za poklicno bolezen. Za nesrečo pri delu pa se ne šteje samo tista nesreča, ki se je zgodila neposredno pri opravljanju delovnih nalog, ampak se po 34. členu statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 18-78), šteje tudi poškodba, ki jo delavec pretrpi na redni poti od stanovanja do delovnega kraja ali nazaj. Delavec, ki je bil kot nočni čuvaj zaposlen v temeljni organizaciji, bi moral delo nastopiti ob 22. uri. Od delovnega kraja je bil oddaljen nekaj kilometrov, zato se je na delo vozil vsak dan z avtobusom. Tistega dne, ko je prišlo do nesreče, je odšel od doma že ob 13. uri, ker se je spotoma ustavil pri sorodnikih in jim pomagal pri delu. Malo pred 22. uro pa se je odpeljal proti delovnemu kraju, vendar je nekaj 100 metrov pred ciljem prišlo do nesreče, pri kateri se je hudo poškodoval. Temeljna organizacija je delavcu priznala nadomestilo v višini 100%. Zdravstvena skupnost, ki je bila dolžna izplačevati nadomestilo v naslednjih mesecih, pa se je temu uprla in ni hotela izplačevati 100% nadomestila, ker se je postavila na stališče, da se zavarovanec ni ponesrečil na redni poti od stanovanja, do delovnega kraja in da se torej nesreča ne šteje za nesrečo pri delu. Skupnost je bila mnenja, da bi moral zavarovanec oditi od doma kot običajno in se voziti po redni poti od stanovanja do delovnega kraja — brez prekinitve. Zavarovanec je pot prekinil, saj iroJ11'’ »p delovnega kraja. 0$, Na sodišču združenega de*al \ delavec uspel, tako da je si naložilo zdravstveni «?Ž nadomestilo osebnega doh^l dai* v višini 100 %. Res je sicer,u | delavec pot prekinil, torej p0^ opravil nepretrgoma. Upošte je, da se je nesreča zgodil2 poti, ko je šel delavec na del°'£||, sicer od tistega kraja, na kateL. 'Jih se je med potjo zadrževe , nesreče je prišlo nekaj 100 ^.j ‘'adal al.PS trov pred delovnim krajem, - « o bi delavec prišel na kraj nesr^ ‘'i ne glede na to, ali bi pot ( njal, ali ne. Morda je tistega ^ sicer uporabljal drugo pot,v ^ dar po mnenju sodišča to stveno, saj se navedeno dok statuta ne more razlagati tako, jfe0v bi moral delavec uporab1). .toozirotC vedno isto pot ali cesto u/j*- m da bi moral prihajati na 0 vedno na enak način, npr. z a busom, vlakom ali kolesom-.H lavcu pa ne bi šlo nadomesti „ -ey 'ati' r1 ji mvi] višini 100% in se nesreča O/L, štela kot nesreča pri delu, če DLj ;m mu zgodila med potjo od sv°) L stanovanja do tistega kraja, Hj L se je pred nesrečo zadrževal namreč običajno, da bi detei ki je začel delati šele ob 22- . že ob 13. uri odšel od ^ Glede na to, da se je neSrJ |)f\ zgodila komaj pet minut Fj"'' V di »f S1* •9ie itot ®tor fjS Si s s, S) ‘Ur sp S. K rednim delovnim časom, da delavec v neposredni bliži111 lovnega kraja, da je bil nam' na delo in da ni imel namena. .bi se spotoma ustavljal, j^s; S dišče torej zavzelo stališče, tudi taka nesreča šteje kot^ sreča pri delu. Iz tega - „ gredo delavcu tudi vse pravic |i jih ima kot zavarovanec v zv ' nesrečo pri delu. Dokončna odločitev o delavčevi pravici se sprejme v temeljni organizaciji Zakon o združenem delu omogoča, da delavci združuje jo sredstva za skupno porabo na ravni delovne organizacije (člen 118-2 zakona o združenem delu). S temi združenimi sredstvi upravljajo delavci, ki so ta sredstva združili, in sicer na način, ki ga določa samoupravni splošni akt. Delavci največkrat združujejo sredstva za stanovanjsko gradnjo, pri čemer upoštevajo načelo vzajemnosti in solidarnosti. S tako združenimi sredstvi učinkoviteje rešujejo stanovanjska vprašanja delavcev, pri čemer ni nujno, da se združena sredstva oziroma stanovanja porazdeljujejo po posameznih temeljnih organizacijah glede na njihovo participacijo. Tako so delavci udeležene delovne organizacije združili sredstva za reševanje stanovanjskih problemov in sprejeli samoupravni sporazum o dodeljevanju stanovanj in stanovanjskih kreditov. Razdeljevanje stanovanj oziroma kreditov so prepustili komisiji za družbeni standard, ki je določila prioritetno listo zainteresiranih delavcev. Delavec, ki se z razporeditvijo na listi ni strinjal, je lahko uveljavljal pravico pri delavskem svetu delovne organizacije. Sodišče združenega dela teh določb samoupravnega sporazuma ni upoštevalo, ker je meni- lo, da so v nasprotju z 2^°^ ji O delavčevi pravici se m°rL ločati v temeljni organizmi-: i w 1 g,*-4*— eri ,' CVr. kateri je delavec v delovfleV|ii Lv' združenega, t. zmerju. Zakon o združene^ ^ ne pozna nobene izjeme, je teri bi lahko o varstvu PraV-'^i lavca odločal samoupravni ___ _____:___ali ^ JI delovne organizacije K S tez s Se] Vju Vh f, Pub V I* tog S; * ) ar S? ali4eV organizacije združenega 0 ne lastne temeljne organ** ^ :3^ Zakon sicer predvideva, d3 Jjiu skupna disciplinska komi81) a k,1* loča o odgovornosti delav^ ^ 8< prvi stopnji, toda o zoper odločitev vselej od)° lavski svet temeljne organ‘zv(1,(i1 K v kateri je delavec v ^nj11 vJ| razmerju. Tudi pri razdelj^t/ sredstev sklada skupne P^ci mora vselej o delavčevi P 0jji dokončno odločati le P/1,/ samoupravni organ tem6*)^ Iv ganizacije. Na ravni deloV^j f ^ ganizacije mora seveda te. ji' stopek usklajevanja, kaU 0r lavci posameznih temelja, ganizacij težijo, da bi ci0 a(jj ^ največ sredstev ali stan0, ^ji)1 skupnega sklada. c(\P je lažje, če so osnove ip ^ določena čimbolj natančaP’,,,^ da je čim manj arbitrarno8 se potrebe delavcev lam/ bolj objektivno ocenjuj6) "tl; (H Hi s? tek 5> C’ i>j ter j ^kongresni pomenki z delegati Vse bolj v žarišču delavčevih problemov V murskosoboški občini so se temeljito pripravili na slovenski in zvezni kongres zveze sindikatov. V javni razpravi so odkrito spregovorili o sebi in kongresnih dokumentih; prav sedaj pa pripravljajo v osnovnih organizacijah sindikata, v občinskih odborih sindikata in v občinskem svetu akcijske načrte za delo sindikata. V našem predkongresnem pomenku so sodelovali: Ivan Obal, delegat za 9. kongres ZSS, ki je spregovoril o »zgubaših« i n zgubarjih, Gabika Slavinec, delegatka za zvezni kongres o uveljavljanju dohodkovnih odnosov; Marta Tivadar iz Mure, delegatka za 9. kongres ZSS o vlogi sindikata in o položaju žena v združenem delu ter Marija Maučec, prav tako delegatka za slovenski kongres o nekaterih vprašanjih, ki zadevajo izobraževanje ter položaj prosvetnih delavcev. 00 ^ v A ioA rabli^ a ieK ja, \ le< 22.^ ! Prisluhnimo« 5»;a $ Ja idila" d?i Pokorn izgube ^ ‘Menim, da bi v prihodnjih (i)V '*nih akcijah zveze sindika-k Jborali nameniti več skrbi atc,.- C2.lv'lskemu kompleksu,« žal. ^ o 6 Uv°doma povedal delegat ' ((jj ■ kongres ZSS Ivan Obal. %a^eva* ie: kmetijski, ži- t°'Predelovalni industriji in lat0 tUc*‘v trgovini, ki je vezana Sfj.0Področje gospodarjenja, se Lu.iern° z neštetimi problemi, o ni b ije0^!0 normalno gospodarje- 'kiovnih kolektivov; pa ne a^V "iihot0’ tr<^'rn 'ahko, da so tudi loj; ,Ve temeljne pravice, da od- >zA' It«,1? ° pogojih in sadovih svo-,o ddl praktično zelo majhne, a# tn v ABC Pomurka, kjer lelj ie delo okrog deset tisoč estjlC toS||Vcev, v proizvodnem pro-^tt.Pa ob njih sodeluje še dvaj-I^Aoč kmetov kooperantov. V off icla organizaciji združenega 'živ i s svojim’ kmetijskimi . bsko-predelovalnimi zmog- ljivostmi vsidrana v Pomurju, torej v tradicionalnem okolju, kjer domuje kmetijstvo, se »spopadamo« z rešitvami, ki bi naj pripomogle k večji proizvodnosti dela in boljši organizaciji proizvodnih in poslovnih procesov, po drugi strani pa tudi s tistimi pogoji gospodarjenja, ki so izven naše moči in vpliva. Rezultat: zategadelj, ker nimamo dobrega sistema nabavnih in prodajnih cen, ker se pri tem srečujemo z velikim razkorakom, imamo minimalno akumulacijo, ki nam ne dovoljuje sistematično posodabljati proizvodnih zmogljivosti. Prisiljeni smo — v skladu z investicijsko politiko v naši republiki — najemati kredite tudi za gradnjo najbolj nujnih proizvodnih objektov. Na ta način pa kajpak čedalje bolj obremenjujemo dohodek z novimi obveznostmi, po drugi strani pa nam je dohodek omejen z zagotovljenimi cenami. Navkljub našim naporom za dobro gospodarjenje, navkljub stabilizacijskemu vedenju in številnim ukrepom, ki smo jih sprejeli, da bi rezultate izboljšali, pa zaradi odprtih ška- J^katerim so povšeči ^godbeni odnosi ju**’ vice’jj 'i-ji^Psolena v Agromerkurju, zve^ iL ^ času med celjskim in ma-tu. Mm kongresom zveze sin-%0v Se je v kmetijstvu in v ži-' ^'Predelovalni industriji v®0 spremenilo na bolje,« j|je zatrdila Gabika Slavinec, i 0di %> ’v sestavljeno organizacijo 0rnurka. »Uspelo nam je Mpf1' kmetijsko in živilsko Vitalno industrijo v Po-Vt) v dokajšnji meri tudi tr-|estav°ln hkrati vse to združiti v Ijjj 'leno organizacijo, ki je v Veliki največja na po-Soh ■ et'jstva’ Praktično je s 'P^jMjavnostjo prisotna v vsej 0(j >n v drugih republikah, 'em pa velja poudariti, da je sestavljena organizacija nastajala že po novih ustavnih poteh. Po sprejemu zakona o združenem delu pa smo se v glavnem v skladu z njegovimi določbami tudi samoupravno organizirali, vse bolj pa se po novem »krvnem ožilju« pretakajo tudi novi dohodkovni odnosi, ki si kljub — objektivnim in subjektivnim oviram utirajo pot v življenje. Toda če je temu tako znotraj sestavljene organizacije združenega dela, pa smo očitno še daleč pri urejanju odnosov na novih načelih z našimi dobavitelji izven ABC Pomurke, ki so jim zaradi mnogih razlogov prijetnejši pogodbeni odnosi. Pri tem mislim P0' deldl' k .dela izhaja ^vica žena i sloven dokumenti__________ h kongres zveze sindi S uSe v Muri,« nam je po Snnarta Tivadar, S»IC* v izvršnih odbc da -- ---- ----- : A s n organizacij sindiki ',1 51 ^sodelovali tudi sekrt ' ^ wnih.orPanizac!JZK i kis?bilehJ ,ivSjn’’ kako v prihodnje ndikatu, da jim bomo l At At A >5 m tij, At AjC $ ■n\ r aVclII, KI SO Dlie IlK J^ne tudi »našemu soc C‘eli 14 veljavo i :i~ |af,k° 'r ^Qn^r'P0vedova'a v n‘ li? Mai,®resnem pomenku učiteljica v osti Ž; PrenrŠi;da^.Prosvetr ^n°Sa^nal0 vkljucem v °.uPravo» da so 0( fii ^koJ6^ vem n Ce^° nekateri trdij' ne znanj; C^Vrat A doŠalanJe 1 V1‘o n!1'Če je kje temu t Velja za Pomurje u Živi niUrskosoboško ob tAl>In delam. ^ci- a dejavnost, špo Po vaseh in poj smo ugotovili, da so osnutl dobri, saj he ponavljajo že zn; nih resnic in opredelitev iz parti skih kongresov, temveč orjejo n tistem področju, kjer moramo š zlasti v sindikatu več storiti. Če bi ostali samo pri tem, 1 bilo seveda narobe. Zato bom najbolj pomembne zadolžitve i stališča objavili tudi v našem ča sopisu, kajti mnenja smo, da b po tej poti gradivo v največ možni meri prišlo do delavcei Upam, da nam bo uspelo vsaj ti pred kongresoma in med njim organizirati razprave o posa meznih vprašanjih, ki najbolj za devajo našo organizacijo zdru ženega dela. tudi krajevna samouprava v dobršni meri leži na ramenih prosvetnih delavcev. Tudi za pomurske kraje velja takšna ocena, kar vse kaže na to, da tisto — za nekatere staro, patriarhalno in kaj vem kakšno še — poslanstvo prosvetnih delavcev, ki morajo biti spodbudniki novega, še velja in globoko sem prepričana, da bo še nekaj časa veljalo. In ker je temu tako, pa tudi zategadelj, ker smo v družbi spoznali pomen prosvetnih delavcev za vzgojo mladine in v samoupravnem življenju, se tudi v naši občini iz dneva v dan materialni položaj izboljšuje. Če bi trdila, da le pri osebnih dohodkih, bi se zlagala, kajti tudi pogoji dela so naravnost fantastični v primerjavi s tistimi, ob kakršnih smo de- Ivan Obal rij med nabavnimi in prodajnimi cenami ustvarjamo v delu sestavljene organizacije — v klavniški industriji — izgubo. Vidite, problem je, ker lahko le v določeni meri, pa zelo majhni, vplivamo na zmanjšanje zgube... V takih pogojih gospodarjenja imamo kajpak delavci tudi zelo majhne možnosti za odločanje o razporejanju novoustvarjene vrednosti; pionekod so te možnosti tako majhne, da v resnici od- Marjan Horvat ločamo le o deležu, ki je namenjen za osebne dohodke. Ne nazadnje zategadelj cesto »pozabljamo« na delitev sredstev za osebne dohodke po vloženem delovnem prispevku, kajti rast življenjskih stroškov in minimalni čisti dohodek, če snloh ie. nam to praktično onemogočajo.« Ivan Obal nam je govoril še o tem, kako občutijo zmanjšanje reproduktivne sposobnosti v nekaterih delih sestavljene organizacije združenega dela tudi zaradi hitre__osebne in skupne porabe, kar med drugim od odločanja tudi odtujuje del ustvarjenih sredstev. Zatem pa nam je dejal: »Del dohodka, ki je namenjen za osebne dohodke, smo sicer omejili z družbenim dogovarjanjem in samoupravnim sporazumevanjem, vndar pa smo pri uresničevanju dogovorjenega v praksi premalo dosledni, kar ustvarja precejšnje razlike med zaposlenimi v isti ali podobnih panogah, vendar pa te razlike niso rezultat različne produktivnosti, temveč različnega obravnavanja panoge ali veje v gospodarstvu, izhodiščnega starta v razvoju ter večje ali manjše odvisnosti od administrativnih ukrepov, ki pogojujejo takšne ali drugačne rezultate. V naši panogi je to najbolj očitno, kajti kaže se tudi v tem, da imamo z zunanjimi ukrepi maksimaliziran prihodek, ne pa tudi stroškov za reproma-teriale. Zato tudi povezovanje v dohodkovne celote šepa, saj takšna dva, kjer ima en del reprodukcijskega ciklusa dobre rezultate, ugodne finančne razmere, drugi pa gospodari z izgubo — v našem primeru pa je to rezultat nepravilne prerazdelitve novpu-stvarjene vrednosti v dohodkovni celoti, ki je pogojena z administrativnimi ukrepi — se stežka ali pa sploh nerada dogovarjata o dohodkovnih odnosih, kajti prvemu mnogo bolj ustreza pogodbeni odnos. Rad pa bi še opozoril na težave zgubarjev v prizadevanjih, da bi »izplavali«. Pri tem nas najbolj motijo neusklajeni predpisi, pa tudi resnica, da vse zgubarje mečemo v en koš. V političnem boju z zgubarji bi morali realno oceniti sanacijske programe ter ukrepe, ki so jih v delovnih organizacijah z izgubo sprejeli z na- menom, da jo bodo odpravili. Če so roki za sanacijo daljši v tistih temeljnih organizacijah združenega dela, kjer botrujejo zgubi tudi zunanji vplivi in odločitve, tedaj bi jim morali v družbi dati status TOZD v sanaciji in jih ločiti od tistih, ki zaradi subjektivnih vzrokov ustvarjajo in povečujejo zgubo. Naravnanost sindikata in drugih subjektivnih dejavnikov v naši družbi, predvsem pa v organizacijah združenega dela, kjer zgube nastajajo, v odpravljanje njihovih vzrokov mora biti vsakodnevna politična akcija. Pri tem pa mislim, da morajo sindikalne organizacije opozarjati sproti tudi na tisto porabo, ki se giblje mimo dogovorjenih okvirov. To pravim zategadelj, ker potrošnja v neproduktivni sferi, bodisi v družbeni ali osebni, prehitro narašča za naše zmožnosti. Spoprijeti se bomo morali s tem, kaj hočemo: ali bomo hkrati gradili hišo in kupovali avto za dopust v inozemstvu, gradili šole in bolnišnice v isti regi ji hkrati in pri tem tudi v vsej sapi še modernizirali ali pa gradili nove proizvodne zmogljivosti?« Gabika Slavinec predvsem na tiste, ki nam dobavljajo reprodukcijski material za proizvodnjo brojlerjev, ki so v glavnem izven naše republike. Zaradi stalnega višanja cen tega reprodukcijskega materiala jim kajpak ne ustreza dolgoročnejša in na novih načelih zgrajena povezanost. Menim, da bi o teh pojavih morali odločno spregovoriti tudi na kongresu Zveze sindikatov Jugoslavije ter se dogovoriti za enoten boj z nosilci takšnih in podobnih pojavov v vsej družbi. Prepričana sem, da je rešitev tistih organizacij združenega dela, ki gospodarijo na meji rentabilnosti ali pa z zgubo — često zaradi razlogov, ki jih sami ne morejo odpraviti — prav v uveljavitvi dohodkovnih odnosov, kjer bi lahko tržna nihanja mnogo bolj obvladali. Tistim pa, ki so »zgubaši« zaradi subjektivnih vzrokov, nizke produktivnosti, slabe organizacije dela in podobno, pa bi tudi kaj lahko stopili na prste.« Gabika Slavinec nam je govo- rila še o združevanju sredstev za naložbe v okviru ABC Pomurke, o samoupravnem sprejemanju planov za razvoj posameznih proizvodnih zmogljivosti, kjer sodelujejo vse zainteresirane organizacije združenega dela ter pri tem še posebej poudarila, da si mora v bližnji prihodnosti ABC Pomurka po vsej naši republiki zgraditi distribucijske centre in pretežni del svojih izdelkov preusmeriti na slovenski trg. »Zelo pomembno je,« je nadaljevala, »da se vse več kmetov odloča za dolgoročno povezovanje z družbenim sektorjem proizvodnje in trgovine. Pri nas imamo temeljno organizacijo kooperantov, ki se uveljavlja kot skupna organizacija delavcev in kmetov. Če so se kmetje-koope-ranti v začetku z bojaznijo odlo- čali za takšno obliko povezave, tedaj danes že lahko trdimo, da se vse bolj zavedajo svoje soodgovornosti pri poslovanju, kajti soudeležba v ustvarjenem dohodku in seveda tudi pri riziku je neke vrste »motor«, ki jih sili k načrtovanju proizvodnje, k dobremu gospodarjenju na svojih posestvih in farmah in hkrati tudi k takšnemu samoupravnemu odločanju v temeljni organizaciji kooperantov, ki krepi njeno in njihovo materialno osnovo, omogoča smotrrie naložbe in stalno skrb za razširjeno reprodukcijo na zdravih osnovah. Vse to pa seveda tudi spreminja njegovo miselnost in ustvarja nov tip socialističnega kmetijskega proizvajalca.« Marta Tivadar V priprave na kongres smo vključili tudi tematsko razpravo o položaju žena v združenem delu, kjer velja poudariti predvsem delovno dobo žena v tistih organizacijah združenega dela, kjer teče proizvodnja po tekočem traku. Pri nas je že tako, da se delavke kaj kmalu izgarajo in če tudi tega same ne priznavajo, je večdesetletno delo na tekočem traku zelo izčrpljujoče. Govorimo o humanizaciji dela; želimo organizirati proizvodni proces tako, da bi omogočal zaposlenim normalno delo, v boljših pogojih dela in hkrati opozarjamo tudi na to, da morajo delavci zaradi specifičnosti proizvodnje mnogo več skrbi nameniti rekreaciji in drugim možnim sprostitvam. Vse to nas sicer opogumlja, vendar pa to ni zadosti. V tekstilni in konfekcijski industriji moramo vprašanjem humanizacije dela stalno posvečati skrb. Položaj delavke, žene v samoupravnem življenju pa je spet drugi splet vprašanj, ki je od organizacije združenega dela do druge zelo različen. Mi v Muri smo uspeli, ne zaradi strukture, temveč zaradi dela in prizadevanj žena, da vodijo skorajda vse samoupravne organe in družbenopolitične organizacije žene. Nič slabše niso od moških, pa čeprav nekatere delajo tudi tri »šihte«. Prepričana sem, da je to rezultat spoznanja o odgovornosti v delovnem in samoupravnem procesu žena, ki so hrbtenica pri gospodarjenju in v družbenopolitičnem življenju. Tam, kjer ni tako, kjer kljub ženskim kolektivom »gospodarijo« in »upravljajo« le moški, pa bi kazalo razmisliti, zakaj tako.« toK-Sv &: Marija Maučec lali še pred nekaj leti. To še posebej velja za ravninski del naše občine in za tiste predele, kjer so velike krajevne skupnosti. Izpopolnjevanje učiteljev, veselje do dela v novih prostorih, kjer lahko v resnici omogočiš učencu, da se kaj nauči, vse to spada^ med svetle točke skrbi naše družbene skupnosti za razvoj izobraževanja. Res pa je, da se učitelji zelo neradi odločajo za zaposlitev na Goričkem, kjer so podružnične šole ali pa morajo poučevati več oddelkov hkrati. To je težko delo, pa ni tudi zadosti nagraje- V naših šolah smo poskrbeli, da dobijo vsi učenci potrebne učbenike in delovne zvezke. No, ne zastonj, večina pa vendarle ob sorazmerno nizki odškodnini. Gre za neke vrste »prodajo« učbenikov, ki jih je uporabljala prejšnja generacija učencev. Kaj kmalu pa verjetno povsem brezplačnih učbenikov še ne bomo zmogli. Nekaj problemov imamo tudi z Romi, vendar pa mislim, da je uspeh že to, da so tolike? časa v šoli, da se vsaj naučijo brati in pisati. V okolici Murske Sobote so tudi zaposleni, tisti pa, ki živijo v našem kraju, tudi ne postopajo tako, kot so nekdaj. Ob vsem tem pa velja kajpak nekaj več reči tudi o naši samoupravni organiziranosti in o delitvi sredstev za osebne dohodke v šolah. V občini smo se dogovorili za enotne startne osnove vseh učiteljev, z 20 odstotki v masi za osebne dohodke pa razpolagamo na osnovi polletnih rezultatov dela in ocenjevanj. Zberemo tri ocene: lastno oceno vsakega de- lavca, oceno komisije in oceno ravnatelja. Potem pa skupna komisija te ocene presodi in da končno oceno za vsakega delavca. V občinskem odboru sindikata vzgoje in izobraževanja smo ugotovili, da takšen sistem nagrajevanja zelo spodbudno vpliva na prizadevnost prosvetnih delavcev tako pri kakovosti pouka in tudi pri izvenšolskih dejavnostih. Morda je zanimivo tudi to, da ima večina učiteljev že potrebno in zahtevano izobrazbo za razredni in predmetni pouk. Pred kratkim sem brala v vašem časniku, da ponekod razmišljajo o nagrajevanju izobrazbe. Pri nas o tem ne razmišljamo, saj imamo vsi pogoje — v naši šoli predvsem — za enoten start pri osebnih dohodkih.« Dogodki in odmevi 23. septembra 1978 stran 6 Materialno stabilnost na področju štipendiranja zagotavljajo določena rezervna združena sredstva Valorizirane štipendije OD SOBOTE DO SOBOTE Sonja Gašperšič Na podlagi zaključnih računov skupnih komisij podpisnic samoupravnih sporazumov o štipendiranju v občinah je strokovna služba za štipendiranje pri Zvezi skupnosti za zaposlovanje SR Slovenije pripravila analizo finančne situacije štipendiranja v letu 1977. Poročilo je pred dnevi obravnavala in o njem sklepala skupna komisija na ravni repu-blike. V preteklem letu smo v Sloveniji razpolagali z 289,054.329 din za štipendiranje iz združenih sredstev, skupni ostanek sredstev na računih za štipendiranje sebne štipendijske težave potem, ko so zaprli rudnik, ki je bil poprej glavni štipenditor. Sredstva za solidarnost je prejemalo 36 občin, prelivalo pa je sredstva solidarnosti 22 občin. Poleg tega je izrednega pomena, da so se v tem letu ustvarila tudi določena rezervna sredstva, ki zagotavljajo materialno stabilnost na področju štipendiranja. Rezerve so se začele oblikovati že v precejšnjem številu občin, v republiki pa v višini, ki lahko nadomesti približno enomesečni izpad sredstev. Znano je, da so se začele po- Sindikat brez odgovora! O štipendijah iz združenih sredstev za učence z učno pogodbo je na seji skupne komisije precej ostro govorilo več delegatov. Govorili so o denarnih težavah učencev z učno pogodbo, ki imajo pravico do štipendije iz združenih sredstev le za čast teoretičnega pouka, za čas praktičnega dela pa do nagrade po sindikalni listi. Težave se zapletajo pri vseh tistih, ki stanujejo v internatih. »V TAM jim na črno dajemo denar,« je dejal delegat iz Maribora, »štipendijo za srednjo šolo!« Zopet druga delegatka iz Maribora pa je povedala, da mnogi privatniki učencem ne dajejo nagrad za praktično delo. Predsednik Feldin je opozoril, da je bilo to vprašanje v javni razpravi neštetokrat postavljeno. A ker so ocenili, da je vprašanje povezano s sindikalno listo, so zaprosili sindikate, naj podajo kakšno rešitev. Do danes pa niso dobili odgovora. Zato so sklenili ponovno pozvati sindikate, da se dokončno opredelijo do tega vprašanja in da najkasneje v dveh mesecih sporočijo svoje mnenje, sicer bo skupna komisija problem sama razrešila. Težave namreč nastajajo prav pri tistem delu mladine, ki je socialno najbolj ogrožena in ki se tudi izobražuje za poklice, ki jih najbolj potrebujemo. Kar pa zadeva privatnike, ki učencem ne izplačujejo nagrade za praktično delo, je potrebno o tem obvestiti pristojne organe občinskih skupščin in občinske sindikalne svete, ki so za to odgovorni. pa je bil ob koncu leta 82,879.185 din. Finančno stanje je po znanih zagatah v tem letu v celoti sanirano, poraba sredstev se je v občinah uskladila z dogovorjenimi merili. V tem letu so bile tudi poravnane vse obveznosti iz preteklega obdobja. Dodatna sredstva so bila dana občini Idrija, kjer so nastale po- bude za zmanjšanje prispevka v višini 0,5 odstotka kmalu zatem, ko je potekala javna razprava o novem predlogu družbenega dogovora o štipendiranju v SR Sloveniji. Sprejeto je bilo enotno stališče družbenopolitičnih organizacij, da je postopno zniževanje prispevka za štipendiranje iz združenih sredstev seveda utemeljeno, vendarle predvsem z večanjem števila kadrovskih štipendij, nikakor pa ne na račun zmanjševanja števila štipendij v celoti. Ta postopnost zniževanja združenega prispevka je tudi naša dolgoročna orientacija, so poudarili na seji skupne komisije. Zavedati se je namreč treba, da so bile določene rezerve lahko ustvarjene le zaradi vztrajanja, da se spoštujejo dogovorjena merila in cenzus, da so rezultat racionalnega gospodarjenja z združenimi sredstvi. Toda že letošnja valorizacija bo mesečno s 550 milijoni praznila žep rezerv. Seveda smo na seji skupne komisije lahko slišali še za druge utemeljene razloge, ki trenutno ne omogočajo zniževanja prispevka, kljub temu, da so ponekod v defovnih organizacijah v to še prepričani. V predlogu spremenjenega družbenega dogovora o štipendiranju je predvidena sprememba, da bi se poslej otroški dodatek odbijal od celotnega družinskega dohodka (in ne le od deleža otroka), kar bo po izračunih terjalo dodatnih 8 do 12 odstotkov sredstev. Tudi o kakšnih optimističnih premikih na povečano število kadrovskih štipendij ta čas še ni računati, saj se je okoli 9.100 kadrovskih štipendij, razpisanih za leto 1976-77, povečalo v naslednjem letu le na 9.600. Pač pa so že v javni razpravi bili tudi predlogi, da bi uveljavili v samoupravnem sporazumu o štipendiranju diferencirano prispevno stopnjo. Se pravi, da bi dobili možnost nižjega prispevka k združenim sredstvom tisti, ki sami veliko štipendirajo. V perspektivi bi na znižanje prispevka lahko vplivalo tudi zmanjševanje razlik med kadrovskimi štipendijami in štipendijami iz združenih sredstev. V zvezi s tmančnim poročilom so tudi ugotovili, da so skupne komisije občin v letu 1977 v primerjavi s prejšnjim letom porabile mnogo manj sredstev »za ostale stroške«. Če je bil v preteklih letih na tej postavki več kot milijonski znesek, je leta 1977 le še 160.000 din, pa tudi za ta sredstva bo treba še enkrat preveriti, za kaj so bila resnično potrošena. Delegat iz občine Ljubljana-Center je že pojasnil, da je SDK zaračunala 116.000 din za prelivanje 30 milijonov din, prikazali pa so jih po pomoti bili kot »ostale stroške«. V skladu z družbenim dogovorom in samoupravnim sporazumom je izvršni odbor skupne Pomoč prizadetim Na svoj način bomo pomagali premostiti materialno škodo občanom, ki so jih najbolj prizadele letošnje poletne ujme, tudi s štipendijami iz združenih sredstev za njihove otroke. Na seji skupne komisije podpisnic samoupravnega sporazuma o štipendiranju na ravni republike so sklenili, naj skupne komisije občin žago-, lovijo štipendijo otrokom vseh prizadetih občanov I. kategorije. Štipendijo naj bi podelili otrokom vseh tistih prizadetih občanov, ki žive pretežno od kmetijstva in ki so jim poletne ujme povzročile 80 do 100 odstotno škodo. Tistim otrokom prizadetih občanov I. kategorije, ki so že doslej prejemali štipendijo iz združenih sredstev, pa naj bi zvišali štipendijo, upoštevaje le 50-odstotni delež staršev, določen s samoupravnim spo- razumom. komisije podpisnic samoupravnega sporazuma na ravni republike predlagal letošnjo valorizacijo štipendij, ki bi bile tako usklajene s porastom življenjskih stroškov, seveda do višine zagotovljenega OD v republiki. Po uradnih podatkih so se življenjski stroški v tem času povečali za 14,6 odstotka. Glede na to, da lani jeseni študentom niso mogli v celoti povišati štipendij v višini povečanih življenjskih stroškov (ker bi s tem odstotkom presegli zagotovljeni OD v republiki), so letos predlagali, naj bi se med štipendijo za učence in štipendijo za študente upostavilo prvotno razmerje. Zato naj bi povečali štipendijo učencu za 15 odstotkov, študentu pa za 19 odstotkov, odbitne postavke (za vozače fn za štipendiste, ki stanujejo doma), pa tudi v enakem odnosu. To bi pomenilo uveljavitev starega razmerja, po katerem so življenjski stroški učenca za 10 odstotkov nižji od življenjskih stroškov študenta. Delegati so bili soglasni v tem, da je razmerje, ki je bilo lani porušeno, potrebno letos znova uveljaviti. Zato so tudi sprejeli sklep, po katerem znaša najvišja štipendija za študenta 2.580 din, za dijaka 2.322 din, vozačem se odbija 619 din, štipendistom, ki stanujejo doma pa 1.012 din. Delegati so še posebej opozorili, da povišanje štipendij v sprejetih odstotkih ni avtomatično za vsakega štipendista, pač pa je osnova za izračun nove štipendije, kajti v letu dni so se povečali tudi osebni dohodki staršev. Delegati so posredovali tudi nekaj dodatnih predlogov delovni komisiji za predlog novega družbenega dogovora in samoupravnega sporazuma o štipendiranju, o čemer pa bomo pisali prihodnjič. KOMUNIST ZA DE Kongresne besede postajajo dejanja Boris Kutin Povsem enotno menenje je, da so seminarji za sekretarje občinskih konferenc zveze komunistov in predsednike občinskih skupščin zelo uspeli. Ne le zaradi izjemno velikega števila razprav-Ijalcev, bogatih, kritičnih in konkretnih razprav, marveč predvsem zaradi uveljavljanja politike, ki jo je začrtal partijski kongres. Takrat smo dejali, da morajo besedam in sklepom takoj slediti akcije. In te tečejo povsod, lahko rečemo, da precej uspešno. Nadvse pomembno je, da to ne velja samo za partijske strukture, marveč družbena dogajanja sploh, na čelu katerih pa so komunisti. Nova kvaliteta se kaže, kot je v sklepni besedi na zadnjem seminarju v Lipici dejal Lojze Briški, da skorajda ni bilo ponavljanja bolj ali manj znanih stališč (s čimer se v preteklosti ne bi mogli ravno pohvaliti), ampak so bile razprave naravnane k uresničevanju konkretnih nalog na posameznih področjih. Izkazalo se je, da je treba še bolj izostriti posluh do vsakda- njih problemov, do tistih vprašanj, ki zadevajo delovnega človeka in seveda tudi vplivajo na takšno ali drugačno politično življenje. Niso tako redki pojavi birokratske samovolje, ob katerih pa smo še vedno preveč neobčutljivi. Čeprav jih vidimo, zaznamo, pa vendar naredimo -bolj malo ali pa nič, da bi jih izkoreninili. Najbolj očitni primeri so v zvezi z delovnim časom nekaterih javnih služb, trgovin in lokalov, v katerih se ravnajo po lastnih interesih, ne upoštevajo pa interesov tistih, zaradi katerih so tam. Moramo zaostriti odgovornost do dela, do izvajanja družbenopolitičnih funkcij. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi kdorkoli lahko demagoško govoril o pravicah in da tega ne bi hkrati povezal z odgovornostjo. Pravica je namreč, kot je v Rogaški Slatini dejal FrancŠetinc, materializirana odgovornost. Bolj ko bomo znali zaostriti odgovornost, večja bo podpora velike večine, ki si vsekakor želi red. Vse to pa bo krepilo materialno rast, krepil pa se bo tudi samoupravni red, za katerega se odgovorno in samoupravno dogovarjamo. Že stari poudarek, da mora zveza komunistov delovati v smeri družbenega interesa, da mora nastopati kot povezovalni dejavnik, ki bo sposoben premagovati lokalistične in ozke podjetniške interese, dobiva v po-kongresnem obdobju novo obeležje, v katerem imajo zlasti občinska vodstva zveze komunistov in tudi drugih družbenopolitičnih organizacij sila pomembno mesto in še večjo odgovornost pri spoznavanju in razmejevanju širših interesov od posamičnih. Po kongresu je v zvezi komunistov, posebej velja to za občinske organizacije, prišlo do precejšnjih organizacijskih in kadrovskih sprememb. Nastalo je tudi precej novih organizacij. Prezgodaj je še, da bi lahko govorili tudi že o rezultatih kot posledici sprememb, saj so ti temeljni cilj in seveda ne organizacijske novosti same. Na seminarjih so načeli tudi vrsto vprašanj, ki jih bo treba hitro razrešiti, vendar s posluhom. To pomeni, da majhnih organizacij ZK, ki se še niso uveljavile, ne bomo ukinjali, marveč jim bomo jromagali postaviti se na lastne noge in jim omogočili polno delovanje. Drugačna pa je podoba v prevelikih organizacijah, v katerih se bo treba odločiti' za določeno najvišje število, ki bo še omogočalo odgovorno in kolektivno opravljanje nalog. Po spremembi kličejo tudi partijske organizacije v skupnih službah, kjer je velika koncentracija tistih, ki imajo na voljo vse informacije, medtem ko v isti delovni organizaciji marsikatera osnovna organizacija tava zaradi preslabega dotoka informacij. Kljub temu, da so na seminarjih obravnavali posamezne teme in da so trajali po tri dni, pa je seveda še marsikaj ostalo na rešetu. Medtem ko so probleme znali razgaliti in jih prikazati v pravih razsežnostih, pa je nekajkrat zmanjkalo časa, da bi ugotovili, kako začeti razreševanje problemov. Zato so se povsod dogovorili, da bodo v kratkem pripra- vili pogovore s člani občinskih komitejev, odgovorni za posamezna področja, na katerih pa bodo sodelovali tudi izvršni sekretarji predsedstva CK ZKS. Na teh sestankih pa se bodo lahko še bolj poglobili v pereče probleme in se še bolj čvrsto dogovorili za način vodenja akcije. Ne nazadnje pa je treba omeniti tudi novost, ki je povsod požela ugoden odrnev, to namreč, da so se seminarjev udeležili tudi predsedniki občinskih skupščin. Prav gotovo bo tudi ta poteza prispevala k večji usklajenosti in s tem tudi učinkovitosti družbenopolitične akcije v občinah. NEDELJA 17. septen# V Komnu, Ajdovšči*1'!^ Pomurju so bile tri velike P ditve, srečanja in ,hod>' Komnu se je zbralo o krof; tisoč ljudi iz Primorske ob Vi ?*] niči odločitve AVNOJ o p1 rikf \ čitvi Primorske'in Istre fliaf' Pti0| rniij w domovini. Slavnostni govor „ ^ bil predsednik IS Skupščin2,^ %va dr. Anton Vratuša. V Ajdo' - ti n, je bila osrednja proslavate^ > Njn cev, ki so proslavili l50'le a,si;$v. delovanja slovenske teksB*n ■ oje ^ dustrije. Pri Krajnčevi ii Lendavskih goricah pa p° žili 40-letnico ustanovitve J ||Posi0 za Pomurje in 70-letniživlj2 Jj *Ure jubilej Miška Kranjca, fitv« in r\r\if*cfA ur^Hnilc^ T illClSK^ ^ BRA : >0 in prvega urednika Ljudsk vice, glasila KPS. PONEDELJEK, 18. SEP V Kuparih se je druga okrogla mka o britan jugoslovanskih ,{|l; drugo svetovno vojno, Kis ^ udeležili zgodovinarji & J ^esi Posebej so obrav1^ K ■u pTČ odnosih 'i 5l|( držav. _______j vprašanja priključitve Pst£,|j r$ V6"1 eAS A*1 - Republiški svetli®J nii obravnaval osn jfj 0( ČETRTEK, 21. SEPT£ svoji obravnaval _ grešnih dokumentov- V sklepov o nalogah sin razvoju samoupravni ^ j^i ^ neekonomskih odnosov -#, ličnega sistema soci^ ž'^ ’ samoupravljanja, oS^aI)d'^ ' tuta ter oblikoval * listo za člane RS ZS-*- L-f < G J c J, i ko gospodarimo 23. septembra 1978 stran 7 «sko gospodarimo 'E E °Sa sindikata v politiki zaposlovanja DE NAMESTO KOMENTARJA ^eč načrtovanja cepr ■% iodi' l'°ks p ^atov Slovenije sodi prav ‘rikf \ p\ Iške 5prt e zaly if -avn* b,s5< vič.P1 s£ ^ Brajer .^ed številne naloge Zveze ^ sodelovanje pri obliko- . izvajanju politike zapo-> in pri samoupravni ,ri. tazbi skupnosti za zaposlo-Sf >5'' Občinske skupnosti za za-Ivanje morajo čimprej po-H fiesto, kjer bodo delavci »'tlj ~ organizac'j in krajani itDj ^jih delegatov usklajevali ["ol /orn*,1 '»nii ;ine-A gr !ln jih soočali s stvarnimi Se f^’“ ' " jel1): | 'P C .kadrovske načrte in po-'s‘‘ ln j'h soočali s stvarnimi P^p-^imi. Če naj skupnosti za ^ ®joi!°Vanje delavcem omogo- . Uničevanje pravice do za-f varovanja zaposlitve in v primeru brezposel-, )vJ Morajo bolj načrtno sode-V Ivj v skupnosti socialnega var-^goje in izobraževanja, s kostmi in organi na po-‘ kadrovske politike in šti-%rania ter spremljanja go- s* HtQVedno se ne zavedamo prav, ot* ijj. sta politika zaposlovanja f fr,,. Sničevanje samoupravnega i *%Uma ° minimalnih stan-?a družbo bistvenega po-' posebno šibki smo na področju načrtovanja kadrov kadrov. Pomanjkanje dolgoročnega in srednjeročnega načrtovanja razvoja OZD in tudi kadrovskih načrtov in programov pridobivanja ter usposabljanja kadrov onemogoča delavcem, da bi bili odločujoči nosilci oblikovanja dolgoročne in srednjeročne kadrovske politike. V naši republiki presegamo dogovorjeno stopnjo zaposlenosti za dva odstotka. To omogoča polno zaposlenost prebivalstva in zmanjšuje nezaposlenost. Vendar povzroča tudi zaostajanje rasti produktivnosti ter zmanjšuje dohodek. V delovnih organizacijah bi se morali vprašati: je res pametno zaposliti 100 novih delavcev? Preskrbeti jim je namreč treba stanovanja, ustrezno prehrano, zdravstveno varstvo___ Ali ni ceneje vložiti sredstva v posodabljanje tehnologije, v boljšo organizacijo dela___? Ob tem pa se je kar dvakrat večji potencial delovne sile od priliva iz drugih republik »skriva« v zaposlovanju invalidnih oseb. Več kot 30.000 takšnih je v Sloveniji, ki bi se lahko uspešno vključili v združeno delo lani pa smo jih zaposlili le 40! Za prilagajanje delovnih mest zmožnostim invalidov sredstva so, le še pripravljenost delovnih organizacij manjka. V petletni načrt smo tudi lepo zapisali, da bomo izboljšali kadrovsko sestavo — pa se noče in noče premakniti. Delovne organizacije razglašajo potrebe po drugačnih profilih izobrazbe, kot ga omogoča šolski sistem. Ta razkorak bo treba odpraviti. Zaposlovanja ne moremo obravnavati ločeno, pretesno je povezano z mnogimi dejavnostmi in področji. Vzemimo sistem vzgoje, izobraževanja in poklicnega usmerjanja, ki še ni prilagojen potrebam združenega dela. Šolajo se predvsem zaposleni v administrativnih poklicih in tudi prevelika večina se odloča za študij za »režijske« poklice. Proizvodno delo je razvrednoteno, še vedno nas ovira miselnost: uči se, ali pa boš delavec... nismo uveljavili ne pravih gmotnih ne moralnih spodbud za opravljanje del in opravil v deficitarnih poklicih in dejavnostih. Če se mladi že odločajo za poklicne šole, se predvsem tisti, ki zaradi slabega uspeha v osnovni šoli nimajo drugih možnosti. Tudi samoupravni sistem štipendiranja še ne prispeva k usklajevanju želja posameznikov, ko se odločajo za šolanje s sedanjimi in načrtovanimi kadrovskimi . potrebami združenega dela. Te in druge težave terjajo od osnovnih organizacij sindikata, da s svojim družbenopolitičnim delovanjem omogočajo delavcem oblikovanje in uresničevanje kadrovskih planov in politike zaposlovanja. Sindikat mora pri sprejemu vsakega razvojnega načrta ali nove naložbe dobro oceniti, kako bo prispeval k izboljšanju delovnih in življenjskih razmer delavcev. 'larje feoieljni rVn aili* rVp\ KU v spr^rVir °r'^ov' v Nazarjah so 1 /isi-1'terrieljm kamen za nove P°§ Lj/Odr Zlrje’ki dosega najboljše o 11 jusPehe v Gornji Sa- ' ^'^^sticijo, ki mora biti kon- 60 let Tovarne dušika Ruše Kraj in tovarna eno wi>„ "Oe prostore delovne or-’■ Modna konfekcija El- po niaja prihodnjega leta, Sr, ^'dobili najsodobnejše Za krojilnico in šivalni- S lther bodo izboljšali de-razmere in tehnološko S^ni proces, s tem pa bodo ji * * tu^’ v'šj° produktiv- Iet0 bo Elkr°j zaP°- 'P ni, 3 45 novih delavcev in SjTiSffe"13100 ,izkor!stil< Lnf hS,;ne zmogljivosti. L— kV bŠli°’da bodo Pr'hodnje leto 990.000 hlač in kril, *>a na I’ai -ji1 k^ne zmogljivosti. Sicer o# W’da' ni1 9 n \\ Pa jih izvozili 150.000 P. O. V Rušah pri Mariboru so slovesno proslavili 60-letnico obstoja Tovarne dušika in 28. obletnico samoupravljanja. Glavni direktor dipl. inž. Bojan Novak je ob tej priložnosti dejal: »Ne smemo pozabiti vsega truda, ki je bil potreben, da smo dosegli vse to. Gre za veliko rast v vseh šestdesetih letih razvoja. Še leta 1968 je znašal celotni prihodek tovarne 159 milijonov dinarjev, danes pa je sedemkrat višji. Ustrezno so porastli tudi osebni dohodki. Danes znaša poprečni osebni dohodek v tovarni že blizu 5800 dinarjev. Izboljšal se je standard zaposlenih. Pohvalijo se lahko, da jim je z dograditvijo obrata družbene prehrane uspelo poskrbeti za tople obroke, delavci pa lahko dobe tudi kosilo. Dobro je poskrbljeno za rekreacijo vseh zaposlenih, saj odmerjajo za to precej sredstev. Povejmo še nekaj o novi delovni zmagi delavcev Tovarne dušika v Rušah. Po proslavi obletnice so namreč svečano odprli novo kisikarno z najsodob- nejšo opremo, ki bo omogočila letno proizvodnjo blizu 10 tisoč ton utekočinjenega kisika in dušika. Poleg nove kisikarne bodo v kratkem zgradili še polnilnico kisika in dušika ter obrat za proizvodnjo acetilena. V. N. sel1^/j °Vo cup^v S(vnoupravno organiziranje v REK Velenje !dsi o i#;> w3^%vi*!dnjem času je, v pri- !> adla zadnja ovira kVltr, e9avljanje novih druž-iNsa0inskih odnosov in J v ^oupravnem organizi-gld^ ip^je kviru sestavljene orga-^ eleL/huženega dela rudar-;SS 7°.energetski kombinat .ve o so poenotena sta- k ^rožbenoekonom- lik^1-t*Slb 'n o novem samou-0rganiziran ju. Tako ' ‘-Ss bi uSnnivVeč ovir, da akcije PriPeljali do j Hj^tenp e Ze Pred tem komite 00 ZK REK Vele-V,ei zVe Vt51« stališč in sklepov VtVa v« V hodo morala zdaj V^ci j t družbenopolitičnih kombinata kar naj-v°rno konkretizirati sklepe in dogovore ter storiti vse, da bodo kar najbolj dosledno uresničeni. Samoupravni rrgani velenjskega rudnika lignita in šoštanj-skih termoelektrarn so že dali v javno razpravo predlog samoupravnega sporazuma o medsebojnih razmerjih pri ustvarjanju in razporejanju skupnega prihodka in proizvodnje električne in toplotne energije. Ta bo sprejet predvidoma do srede meseca septembra. Do takrat bo pripravljeno tudi novo gradivo za oblikovanje interne banke, ki mora postati, kot so zadnje razprave še posebej opozorile, sredstvo vplivanja delavcev kombinata na finančne tokove. V javni razpravi je statut sestavljene organizacije združenega dela REK Velenje, že v kratkem pa bodo odgovorili že na zadnja odprta vprašanja v zvezi z oblikovanjem in delovanjem skupnih služb. Razumljivo je, da samo s sprejemom dokumentov, ki smo jih omenili, še ne bo končana akcija uveljavljanja novih družbenoekonomskih odnosov in novega samoupravnega organiziranja. Zlasti bo treba pohiteti s pripravo temeljev planov in srednjeročnih razvojnih načrtov temeljnih organizacij združenega dela, saj ne gre prezreti dejstva, da so prav plani pogoj oziroma osnova tudi za uveljavljanje novih dohodkovnih odnosov znotraj energetskega kompleksa kombinata. Večjo pozornost bodo morali nameniti še prihodnjemu razvoju, seveda pa kaže znova oživiti delo koordinacijskega odbora za uresničevanje vsebine zakona o združenem delu, saj nalog pri usklajevanju akcij in stališč znotraj kombinata ne manjka. Nove družbenoekonomske odnose, zlasti še dohodkovne, bo treba, kot posebej poudarjajo v Velenju, čimprej uveljaviti tako znotraj interesne skupnosti elektrogospodarstva kot tudi v okviru sozda EGS. Le tako bo mogoče v vsej celovitosti uveljaviti takšne odnose, kot jih želijo uveljaviti tudi v energetskem kompleksu REK Velenje, to je v temeljnih organizacijah združenega dela rudnika lignita V elenje in šoštanjskih termoelektrarn. P. O. Volk sit in koza cela? Ivo Kuljaj Rudarji začasno zaprtega rudnika živega srebra v Idriji so si oddahnili. Negotovosti, ki je pred časom dvigala prah tako pred domačim kot tudi širšim družbenim pragom, bo kmalu konec. Rudarji bodo imeli zagotovljeno socialno varnost, kar je ta trenutek najpomembnejše. Rudnik živega srebra naj bi namreč prenehal obstajati kot delovna organizacija, ki iz enega v drugo obdobje izkazuje neprestano načrtovano izgubo, in postal poseben republiški raziskovalni zavod. Le-tega naj bi poslej financirali iz dveh virov: iz republiškega proračuna za tekoče vzdrževanje in iz sredstev, ki se stekajo pri raziskovalni skupnosti Slovenije za nadaljnja raziskovalna dela. Rudnik naj bi kot zavod varoval predvsem narodno bogastvo, kar za drugo besedo pomeni podzemne zaloge živega srebra, urana in nekaterih drugih kovin in nekovin ter v sam rudnik vloženo delo mnogih generacij. Poleg vzdrževalnih del pa bi njegovi delavci opravljali tudi potrebne raziskave, kar vse skupaj naj bi bilo poroštvo, da bi v primeru ugodnejšega položaja živega srebra na svetovnem tržišču lahko hitro stekla proizvodnja. Tako so podpisniki družbenega dogovora o ukrepih za zagotavljanje socialne varnosti delavcev rudnika Idrija in nadaljnjega razvoja občine Idrija v obdobju 1977-1980 in komisija republiškega izvršnega sveta za proučitev statusa Rudnika živega srebra Idrija sklenili predlagati takšno rešitev kot zakonsko obliko IS SRS in skupščini. Kot je povedal Aleš Lapajne, svetovalec republiškega sekretarja za industrijo, se je s tako in za zdaj edino možno rešitvijo strinjal tudi kolektiv idrijskih rudarjev, saj je rudnik zadnji dve leti pokrival osebne dohodke rudarjev, s posojili republiškega sklada za skupne rezerve, kar pa je bila lahko le začasna rešitev. Pred idrijskimi rudarji je tako predvidoma novo obdobje, ki sicer obeta večjo socialno varnost za vse delavce, ohranja pa tudi vso težo sedanje zadolžitve: usposabljati rudnik za čimhitrejše odprtje v primeru, da bi svetovne cene živega srebra poskočile s sedanjih 150 dolarjev za jeklenko na približno 400 dolarjev, kolikor znaša rentabilnostna meja poslovanja idrijskega rudnika. Predlog, po katerem bo namesto sedanje delovne organizacije živosrebrnega rudnika ustanovljen poseben republiški zavod, naj bi ptoslej postal zakon in realnost za obdobje naslednjih dveh let. Ker bodo za preusmeritev rudnika še naprej potrebna precejšna finančna sredstva, bo morala posebna delovna skupina v zakonskem predlogu natančno opredeliti program bodočih nalog novega zavoda. Idrijskim rudarjem, se tako za svojo usodo vsaj v naslednjih dveh letih ni potrebno bati. Zastavlja pa se vprašanje, kaj bo potem. Cena živega srebra na svetovnem trgu je namreč doslej v sedemletnih obdobjih nihala med najnižjo in najvišjo mejo. V zadnjem sedemletnem intervalu pa se z najnižje točke že nekaj let ni premaknila. V svetu trenutno tudi ni kakšne posebne nove tehnologije, ki bi potreobvala večje količine te kovine. Naj se sliši še tako predrzno, vprašanje, kaj bo po naslednjih dveh letih, je upravičeno, še posebej zato, ker ni prav nobenih znamenj, da bi se cena živega srebra zvišala na svetovnem trgu. Kuhinja za tretjino Ljubljane Ciril Brajer V zadnjem času je bilo za družbeno prehrano veliko storjenega, še vedno pa si vse delovne organizacije ne morejo omisliti kuhinje, kjer bi njihovi delavci dobivali dobre obroke po normalnih cenah. Pa tudi tam, kjer se je družbena prehrana že uveljavila, njen razmah ni mogel ujeti koraka z dejanskimi potrebami. To so vzroki, da se je republiška raziskovalna skupnost odločila izdelati študijo »Družbena prehrana v SR Sloveniji«. To študijsko nalogo je prevzelo HP — združeno podjetje živilske industrije. V sodelovanju z organizacijami ITO, LTH iz Škofje Loke, Zavodom za zdravstveno varstvo in centralnim zavodom za napredek gospodinjstva je združeno jrodjetje predvidelo, kako organizirati družbeno prehrano, da bo res kakovostna in da bo zadovoljila potrebe vseh »vrst« potrošnikov. Družbena prehrana bo morala poskrbeti za vzgojnovarstvene zavode, osnovne šole, posebne šole in zavode, internate, študentske domove, domove za ostarele in za delovne organizacije. Izvedbe takega projekta se je prva lotila Ljubljana. Nosilec investicije je HP Kolinska, ki združuje sredstva za uresničitev investicije z dobavitelji surovin, embalaže, strojne opreme, porabniki in s samoupravnimi interesnimi skupnostmi. Prav zdaj sklepajo samoupravne sporazume o združevanju dela in sredstev. Tovarno za pripravljanje hrane bodo postavili na mestu sedanjega obrata Kemin na Šmartinski cesti, ki ga bodo podrli. Zdaj končujejo s pripravo tehnične dokumentacije za objekt, ki bo lahko proizvedel 80 tisoč toplih obrokov in 64 tisoč hladnih obrokov na dan, nudil pa bo tudi širok izbor polpripravljenih jedi. Računajo, da bodo dela končana do sredine leta 1980. V Nazorjevi ulici v Ljubljani bodo odprli preizkusno kuhinjo, v kateri bomo že letošnjo jesen poskušali, s čim se bomo hranili čez dve leti. V Kolinski zagotavljajo, da bo hrana vedno sveža, saj bodo poskrbeli za primeren način emba-liranja in dostave. Obroki ne bodo zgubili ne okusa ne svoje osnovne vitaminske vrednosti. Potrošnikom bodo zagotavljali preskrbo in širok izbor kako-; vostnih živil, za kmetijstvo pa pomenili nov prodajni kanal. Tako se bo lahko v kratkem prehranjevala dobra tretjina ljubljanskih potrošnikov. Ljudje med ljudmi 23. septembra 1978 stran 8 Pomoč ne bo izostala ali pa za nekatere le bo? Toča m šolarji Ivo Kuljaj Lahko se vprašamo: ali je letošnja ujma, ki je sredi julija prizadela 20 slovenskih občin, pustila svoje sledove tudi v šolskih torbicah, na obuvalu in obleki učencev? Mnogi bi dejali, da ujma z učenci oziroma njihovimi šolskimi potrebščinami nima ničesar skupnega. Bržčas pa bo več tistih, ki mislijo drugače. Tisti, ki kolikor toliko poznajo kmečko življenje in vedo, kaj pomeni za kmeta toča, utegnejo premišljevati tudi o šolskih torbicah kmečkih otrok na prizadetih območjih. Razveseljivo je, da o tem razglabljajo tudi na ustanovah, ki se ukvarjajo s socialnim skrbstvom, varstvom, vzgojo in izobraževanjem otrok. Kajpak bi ne bilo prav, ko bi ostalo le pri besedah in papirju. In tudi ne bo! Za to skrbi Zveza skupnosti otroškega varstva Slovenije skupaj z nekaterimi drugimi sorodnimi interesnimi skupnostmi, ki so že izoblikovale predlog, po katerem naj bi dobili šoloobvezni otroci v petih od ujme najbolj prizadetih občinah enkratno denarno pomoč. Te občine so: Murska Sobota, Lendava, Maribor, Gornja Radgona, Koper in Nova Gorica. Skoraj gotovo je, da bodo ta pre.dlog v najkrajšem času potrdili delegati. Predlog predvideva za otroke na kmetijah, katerih pridelek je bil od 50 do 80 odstotkov uničen, enkratno denarno pomoč v višini 400 dinarjev. Šolarji iz kmečkih družin, katerih pridelek pa je bil uničen nad 80 odstotkov, bodo za zvezke in knjige prejeli 800 dinarjev. Prav tako pa so otrokom, ki dobivajo otroški dodatek, le-tega že izplačali, in sicer v skupnem znesku za vse mesece od julija do decembra. Otrokom bodo enkratno denarno pomoč izplačali iz sredstev, ki se zbirajo pri Zvezi skupnosti otroškega varstva Slovenije za program skupnih nalog, in sicer novembra meseca. Na republiški zvezi skupnosti otroškega varstva smo tudi zvedeli, da bodo natančen popis o prizadetosti posameznih kmetij in s tem tudi razvrstitev otrok v prvo ali drugo skupino naredili v posameznih občinskih skupnostih otroškega varstva. Po njihovem mnenju bi bila delitev najbolj pravična, če bi se skupnosti otroškega varstva po občinah obrnOe za pomoč na krajevne skupnosti, v katerih bi najlaže ugotovili, kolikšne pomoči je kdo potreben. Vse torej kaže, da ne bo nikakršne »delitve po glavi«, temveč da bo v okviru možnosti vsakdo dobil toliko, kolikor mu pripada. Vendarle pa se nam je ob omenjenem predlogu porodila majhna dilema. Gre namreč za to, da kljub razvrstitvi v dve kategoriji vsi otroci ne bodo deležni »pravične« pomoči. Vzemimo šolarja na primer, ki izvira iz močne kmetije, katero je prizadela ujma. Ta je torej deležen enkratne denarne pomoči iz prve ali druge kategorije. Gotovo pa je, da imamo na drugi strani tudi otroke iz revnejših družin, katerih kmetije toča ni prizadela in utegne tudi pomoč »iti mimo«. Mar zanjo res ni prostora pod soncem? »Živim v globoki ilegali...« Emiro Hrničičevo sem srečal pred Iskro — TOZD Magneti v Stegnah. Beseda je dala besedo in Emira mi je rekla, da živi v ilegali. Kar v glavo mi ni šlo, kako je to mogoče. Prosil sem jo za pojasnilo. Najprej v šali, nato med solzami, mi je povedala svojo bridko zgodbo. Dvaindvajset let mi je. Doma sem iz Bosne, mama se je drugič poročila in živi pri očimu. Zato sem se pred štirimi leti podala s trebuhom za kruhom v Slovenijo. Stanovala sem pri teti v baraki, kjer ni bilo niti najosnovnejšega. Za stanovanje sem dajala 800 dinarjev. Rada bi končala osnovno šolo in nato šla v srednjo šolo. Tam ni bilo možnosti za šolanje. Družina je rastla in manjkalo je prostora. V Iskri v Magnetih je bilo lepše, še zdaj je lepo. To je vse kar imam, ljudi v tovarni. Priučila sem se. Rada delam. Norme presegam, saj je na sedanjem delovnem mestu norma 1005 kosov dnevno, meni pa jih uspe narediti več, včasih tudi 1800 do 1900. Prosila sem za stanovanje. Nobene možnosti ni bilo. V tovarni nimajo najemnih stanovanj, denarja pa tudi malo, saj nas je v tej TOZD zaposlenih komaj 100. Z namenskim denarjem komaj pomagajo-velikim družinam, ki so skoro na cesti, kaj več ni. Da bi dobila primeren prostor, sem preko zvez dobila sobico, za katero sem pomagala trikrat tedensko pri gospodinjstvu. To le toliko časa, da bi našla kaj primernega. Tu o šoli ni bilo govora. Iskala sem po časopisih. Dobila sem. Ne veste, kako srečna sem bila, ko sem dobila pismo, da se lahko preselim. Pa joj. V dveh sobah in kuhinjici nas je stanovalo 5 deklet. Miru nobenega. Za eno ležišče sem plačevala 80 starih tisočakov. O šoli spet ni bilo govora. Večen hrup, radio in gramofon sta pela noč in dan. Prejšnji mesec pa je lastnica čr-nogradnje (stanovale smo v hiši zgrajeni na črno) prišla štirinajstega in mi lakonično sporočila: »Do 15. imaš plačano, pojutrišnjem te ne smem več videti. Nastale so neke težave.« Kam? Dala bi odpoved, pa nimam tudi kam domov! Ostala sem dobesedno sredi ceste. Ob vsem tem sem predsenica mladine v naši tovarni, članica ZK in delegatka IX. kongresa slovenskih sindikatov. Vse se mi je zmeglilo. Odpravila sem se na iskanje sobe. Ponekod so takoj zaloputnili vrata. Nekateri so že na pol obljubili, ko pa sem pove-iala, da sem Bosanka, je zginil lasmeh in vljudno so me odpravili. Nikjer nič. Srečala sem znanca, ki mi je ivetoval kolegico v majhni luknji v baraki. Šla sem tja. Zdaj se drenjava dve na eni postelji v najmanjšem prostoru, kar si jih lahko mislite. Bila sem na stanovanjski skupnosti. Nobene možnosti. Nisem samohranilka, nisem ogrožena družina, nisem nič. Na cesti — brez doma. Ustavil me je miličnik in me pobaral po dokumentih. Brez stalnega bivališča sem. Neprijavljena. Odpeljal me je na milico. »Cimprej rešite svoj problem. Neprijavljeni ne smete živeti v Ljubljani.« Ne morem dobiti mesečne karte, ker nimam bivališča. Svetovali so mi, naj varčujem in kupim stanovanje. Kako? Glejte: Zaslužim okrog 3500 din. Od tega rabim za hrano okrog 1000. 600 din pošiljam mami, ki komaj živi,- Za avtobus dam preko 400 din. Za stanovanje sem najmanj plačevala 800 din. Oblečena moram tudi biti. Kako in kaj naj varčujem? Delam, da se skoro polomim, rada imam delo, več kakor nadure ne zmorem. Kako potem? Kje naj dobim kreditno sposobnost za nakup stanovanja?« Vprašal sem še predsednika sindikata v Magnetih, kako je z Emirinim stanovanjem. »Vse je res,« mi je rekel, ko sem mu ponovil zgodbo. »Žal pa ni to edini stanovanjski problem. Se več jih je in celo hujši so. Nekateri so v istem položaju z družinami. Denarja pa ni dovolj. Emira je pridna delavka, skromna in bistra. Pa kaj moremo, ko ni denarja?« FY DE tju Po katastrofalni toči v Pomurju % Dvakrat daš, če takoj pomagaš l P( Janez Sever Toča, ki je nedavno prizadela Pomurce, je osiromašila 71 katastrskih občin in 6.500 kmetij ali več kot polovico soboške občine. Danes je že jasno, da si brez širše družbene pomoči pomursko kmetijstvo ne bo opomoglo, vse posledice te katastrofe pa bodo znane šele prihodnje leto. V Murski Soboti zdaj ugotavljajo, da so uspeli vsaj za zdaj rešiti sta-lež živine, ko so kmetom takoj pomagali s krmo in semeni. O tem, kako naprej, je tekla beseda v pogovoru z EDVARDOM PERHAVCEM, predsednikom koordinacijskega odbora za odpravo posledic po toči. Najbolj je prizadeto Poledavje — Slovenska javnost je bila o tej katastrofi podrobno obveščena, manj pa je informacij o tem, kako zdaj naprej. »Ob vsaki katastrofi pride do nepopolnih informacij, saj je takoj nemogoče oceniti vso škodo in uvideti vse posledice. Tako je bilo tudi zdaj v Pomurju,« meni EDVARD PERHAVEC, sicer tudi podpredsednik izvršnega sveta skupščine občine Murska Sobota. »Danes je slika že mnogo jasnejša. Toča je prizadela našo žitnico — Poledavje. Gre za skoraj polovico občine, za več kot polovico kmetovalcev. K sreči nam je s takojšnjo pomočjo v krmi in semenu uspelo omiliti prve katastrofalne posledice, vendar so to ocenitve še preura-njene.« — Kako poteka zdaj reševanje posledic? »Kmetje so, kot rečeno, dobili takoj krmo in semena, vendar to v bistvu ničesar ne rešuje, če bi s pomočjo prenehali. Kot je znano, je kmet največkrat nezaupljiv, to se je maščevalo tudi našim kmetovalcem, ker jih tri četrtine ni imelo zavarovanih svojih pridelkov. Zavarovalnica je takoj izplačala odškodnine, vendar gre tu le za posevke, ki so jih imeli kmetje zasejane v sodelovanju s kmetijskimi gospodarstvi. V dogovoru z republiškimi organi smo uspeli prizadetim kmetom zagotoviti še krmila za 20 dni »po glavi« velike živine. To je vsekakor premalo, toda za začetek je (bilo). Ves denar se steka na poseben račun, razdelitev denarja pa sproti objavljamo, tako da so vsi občani naše občine podrobno seznanjeni o tem, kako in kaj. V javnosti se pojavlja dezinformacija o tem, kdo in koliko je prispeval. Dejstvo je namreč, da je le soboško, lendavsko in ljutomersko gospodarstvo ter delavci teh občin prispevalo posebej za to nesrečo zbran denar.. Slovenska javnost namreč pozablja, da mora vsak zaposlen že po zakonu prispevati enodnevni zaslužek v sklad za elementarne nesreče ne glede na to, ali je v tistem letu do nesreče prišlo ali ne. Tako je zmotno, da bi slovenski delavci naj že darovali en dan za prizadeto Pomurje. Kajti šele zdaj se pogovarjamo, da bi republika aktivirala denar iz solidarnosti, ker so posledice toče mnogo večje, kot je to bilo sprva videti. Po zakonu se akcija solidarnosti sproži, če so posledice neke katastrofe večje od poldrugega odstotka družbenega proizvoda v nerazvitih in večje od treh odstotkov v razvitih občinah. V našem primeru pa škoda presega 12 odstotkov.« Toča je za nekaj let zavrla razvoj V Pomurju z zadovoljstvom ugotavljajo, da je zadnja nesreča sprožila tolikšno in že v prvih dneh darovano pomoč. Toda posledice ostajajo. Gre za škodo, ki se bo pomurskemu kmetijstvu še Edvard Perhavec dolgo poznala. »Koordinacijski odbor in družbenopolitična skupnost vztraja pri dogovoru, da vso organizacijo in delitev pomoči opravlja koordinacijski odbor s pomočjo strokovnih sodelavcev in krajevnih skupnosti,« pravi Edvard Perhavec. »Nihče namreč bolje ne pozna razmer v posameznem kraju, kot občani sami, torej krajevna skupnost. Po drugi strani pa menimo, da prizadetim ne bi izročali denar, temveč pomoč v naturi. V našem primeru gre za kvalitetno seme in obogatitev dobre črede. Prizadeta je bila agrokultura, v katero smo v zadnjih letih vložili toliko napora. Mi ocenjujemo, da je toča povzročila samo na poljščinah dvesto dvajset milijonov dinarjev škode. Naša ocena je prej nižja kot realna. Dejstvo je, da je kar sedemnajst vasi povsem osiromašenih. Toča je uničila posevke in krmo v enainsedemdesetih katastrskih občinah, kar je več kot polovica vseh. Toda ujma ni prizadela vseh enako. Poznamo primere, ko je bil kmet povsem uničen, njegov sosed, ki pa je imel zemljo nekaj deset metrov stran, le delno. Prav zato smo tako natančno izoblikovali normativne in vztrajamo, da posebne komisije vsakega oškodovanca posebej obravnavajo, da bi se tako izognili morebitnim krivicam ali napakam, kot se to ob takih nesrečah lahko pripeti.« — Nedavno je televizija sporočila, da se v pomoč prizadetim Pomurcem že vključujejo tudi posamezne interesne skupnosti. V omenjenem primeru gre za denarno pomoč otrokom prizadetih kmetov, ki se šolajo. »Naš koordinacijski odbor o tern še ni obveščen. Pozdravljamo vsako pomoč, ker so je prizadeti v resnici potrebni. Menim pa, da mora tudi ta pomoč temeljiti na že ugotovljenih dejstvih in naših normativih. Vsaka krajevna skupnost ima ustrezne odbore in komisije, ki najbolj poznajo razmere, zato bi jih morali pritegniti k takšnemu razdelje- vanju. Ljudje smo pač ljut^|f Pomurju ni nič drugače god, ena napaka lahko P°^(l za sabo vrsto negodovanj Jt & NavPoH zvrednoti ostale napore- Ljfi1 ' lij‘ n* , storjena krivica. Nekat^ft tjjkj, iin*".j čini imamo dnevno deleg3^ f posameznike, ki nas pr° pomoč prav pri tovrstnih ,, C Tebdan^S razumih, češ da je ona - j krivica. Nekat£L. danes ne ločijo zavarovala 3; $ai pomoči kmetijskih org2^ ^ , Ijn svojim kooperantom, k( s kakor v boljšem položaj1^ j ^ii stih kmetovalcev, ki iz onih razlogov niso za^jiii' I v lllOVZ Jol I1 svojega imetja in se do z° avvjjtga mitija lil sv- B povezovali s kmetijskimi 1 i‘' H Alt gami ali kombinati.« — Prve ocene škode V.. ? Pej so bile opravljene. Km® ^ dobili za začetek krmo, in gnojilo. Kako pa bo P01 reševanje vnaprej? ^ Nv) »Ne samo v soboški 0 J |Tar temveč v celotnem slov<; u)1 ^1' gospodarstvu je bistvenm^i bomo rešili posledice te a Vr i falne toče. Gre za P°l je ne samo pomurska, ^ vseslovenska žitnica. Dra politično vodstvo je PilJ111 S: >ih koordinacijskim siranje krme, regresiranj ^ pravočasno preskrbo s se Sl cim odboroV &' n ja, da morajo biti naS.gfe/ 1 zdaj usmerjeni v nadaljnJ.^ pfS1 ^ [ ' 1 v-* * vv w . 111 vy i v- i v j. » ' — ]/Q sV j jesensko in spomladansk^t1 odložitev anuitet, odpis N in odpis prispevkov za stveno zavarovanje. _ č? jvj mo, da bi zato potrebo''3^; najst milijonov dinarjev- jjl gre za eno samo letino, pomeni kmetom življenj ieto in za novo naložbo s'P- nja leta. Izpad pa Pj). sabo posledice, ki bi h* __ P« očitne še vrsto let. PraV.,f si^' zahvaljujemo vsem hs^o iskalnim organizacijam,^ ja' darovale en delovni dam / kot rečeno ni tisti pr vi, k| zak°/ ramo vsi opraviti P° katerega denar ostaja |t<>( vih, ker smo mnenja, j, s'v takoj pomaga, dvakrat? ljudje med ljudmi DE 23. septembra 1978 stran 9 ^nievi Načelo se je na paši Potem samota, predvsem pa osamljenost Hudales-Trauner te Potna se utrujena od dolge |3e s počitnic lotim površnega io^nia P° pošti in časopisih, ki Rajali v dneh naše odsotno-• Ua le ne bi med osmrtnicami to danega imena — si mislim. ^ Delavske s. enotnosti le-prelistavam. Nekohko iijiP^itniške so — a zakaj bi ne iL; se mi oko ustavi ob na-»Začelo se je na paši, k'"1 samota, samorastniš-0-*l(DE 12. avg. 1978) Raz-irijLQr Z Jožetom Koširjem, pe-j 01,1 in delavcem, železarjem jeseniške martinarne. Tekst la rtte8ne> priklene. Preberem jltiti rU8-č in tretjič. Navdušena VZalostna in ogorčena hkrati. Klenosti ni več. Najprej moje T.tke Cirilu Brajerju, avtorju in potem seveda pe- Vav jjjp'ln skomercializiranih uslug |L®a »lahkega tiska«, pa od asK tako imenovane zabavne Hj e> ki ji ne moremo pobegniti t^rpslavah, ne v lokalih, ne na |Can in ne v Logarski dolini, so ^ Vl in pošteni odgovori de-l|La ~~ pesnika kot požirek ^ Koširju za preproste, pa Hi"! Zaradi tega lepe in globoke L. Vsem nam, ki smo do ma-]t)jjL)!’la utrujeni od poneumljala^ 10 skomercializiranih uslug mojih subjektivnih občutkov ne bi razkrivala javnosti, če ne bi bila prepričana, da je vse to, kar nam je povedal pesnik, vendarle odraz mnogih, že kar žaljivih dogajanj v naši kulturniški pohtiki. Najprej: zakaj je moral pesnik Jože Košir izdati svojo pesniško zbirko »Trpljenje norcev« v samozaložbi? Lahko bi mi kdo rekel, da zastavljam vprašanje, še preden sem pesmi prebrala. Ne, nisem jih prebrala, saj nisem vedela zanje. Zato pa berem pesmi, ki jih objavljajo s pomočjo družbenega denarja in ki se izdatno honorirajo. Mar mi bo kdo skušal dokazati, da so bile vse vredne objave? Ko objavljena pesem govori (ali pa ne pove sploh ničesar) o vseskozi ranjeni in zmaličeni pesniški duši in po umetniški moči žarči le nazaj k prizadetemu pesniku, je literarno nezrela. Pornografija v pesništvu pa ostane enako odbijajoča ali pa morebiti še bolj, kot pornografija na filmu ali sliki. Dopustimo, da je nekdo od ocenjevalcev prisodil pesmim iz zbirke »Trpljenje norcev« literarno nezrelost. Zdaj bi bila dolžnost ocenjevalca, da se spomni pridigarskih člankov o pri- in Iriiltnr#* Hplavppm na posebej še bi se iz moralnih vzgibov moral spomniti, da te pesmi niso nastale po prekrokani noči kateregakoli svobodnega umetnika, da so nastale iz notranje nuje človeka, ki mu fizično delo predstavlja skromno odmerjen kos kruha. Kdo prej, kot delavec, sodelavec takega pesnika bo prej segel po pesniški zbirki sotovari-ša, če ne prav on? In še naprej pišemo in razglabljamo o približevanju kulture delavcu. Vse zaman. Delavec za varilnim aparatom, čistilka, medicinski tehnik ali kmet, enako diplomiran inženir ali zdravnik, pa referentka v finančni službi bodo hoteli in želeli zase le toliko kulturnih dobrin, kolikor smo jim jih doslej (od otroštva naprej) ponujali. To, komu je tega bilo v naši družbi mogoče več nuditi, kdo je za to poklican, kako se učni programi šol vseh vrst vključujejo v to približevanje, terja globlje analize in gotovo bi pri takem opravilu imela vrsta strokovnjakov dosti dela. Moje izkušnje v teh nekaj letih, kar sem več med delavci in bolje spoznavam njihovo življenje pa jfe, da je največ možnosti za vselej izgubljeno. Toda v delavske vrste sto-naio mladi, orožni, še so zmožni dojemati in občutiti — zanje bi bil še čas. Kako pa ga izkoriščamo? Tako, da je Ciril Brajer moral napisati, kako ima pisatelj in pesnik Jože Košir v predalu nekaj TV dram, nekaj črtic, nekaj romanov. »Nimam zvez, pravic.« Gotovo. Kje pa se skrivajo tako imenovani kulturni animatorji, o katerih beremo, da jih je v delovnih organizacijah vedno več? Ni vrag, da pesnik v spremstvu zagnanega animatorja ne bi mogel skozi kakšna zbirokratizirana vrata!? Zato pa nas nekaterih avtorji gledaliških tekstov sprašujejo, če smo (vsi) voli, drugi nas prepričujejo, da smo ščuke, ki pa govore — seveda, vendar le v psovkah. »Baza« se smeje, krohoče. Le pridite na predstave, boste videli! Tu in tam pa kakšen začuden gledalec vendarle ostane resen. Mar je mogoče? Mar ni to vse le malo prehudo, celo za našo tolerantno sredino? Vsako leto so pritiski na delovne organizacije, da bi se iztržile čim večje prispevne stopnje za kulturo. Denar se nabira. Tisti, ki ga je dal, pa je izpostavljen posmehu. Če bo šlo tako naprej, če bo naša družba tolerirala in finančno podpirala poneumljanje, če bodo le posamezniki krojili repertoarno politiko gledališč in izdajateljskih hiš, če se bodo v delovnih organizacijah trije sindikalni funkcionarji pogovarjali o tem, katere predstave naj se za kolektiv odkupijo, potem sem globoko prepričana, da nas bo vse skupaj požrla discoklubov-ska mentaliteta in miselnost in vedno lažje bo priti do denarja za tako »kulturo«. Zamrle bodo besede in pesmi Jožeta Koširja. Mar si to želimo? Nikakor. Naš vsakdan prinaša neizčrpne možnosti tpdi za pisanje humoresk, šal, fars, komedij itd. Toda če ta literarna zvrst ne osvetljuje globljih, fundamen-talnih, za človeški obstoj pomembnih nepravilnosti oziroma nasprotij, zaradi katerih se ljudje včasih vedejo kot se sicer ne bi, je sama sebi namen. Ko sem v veliki delovni organizaciji še prisostvovala sejam kolegijev takole od 10. ure dopoldne, pa do trde teme, ko ni bilo časa niti za malico in ko so si (čeprav direktorji, ki jih s tako lahkoto smešimo), belili glave z odgovornimi problemi, bi si marsikateri humorist (žal ne vem za primer, ko bi se kakšen literat potrudil stopiti v delovno organizacijo in sporočil željo, da bi bil navzoč pri kakšni večji seji) lahko marsikaj pribe-ležil, gotovo pa ničesar na račun obnašanja ljudi, ki od utrujenosti še govoriti niso mogli. Na sejah prosvetnih delavcev, družbenopolitičnih organizacij, na zborih, na sejah temeljnih organizacij in neštetih drugih nisem slišala niti ene edine psovke. Sicer pa to le mimogrede. Komika, podkrepljena z globljimi analizami nekaterih pojavov gotovo zadene tudi v živo, zbode družbo in ne le posameznika. A kaj zato, če bi gledalec zapustil gledališče prepričan, češ »tako je, da bi jutri bilo drugače«. — delo — kultura: Naložba v ljudi Marjan ekspres g ‘"'N? gacijc sS V*1; ate11 rs zda) arieZ Sever «5|>,y Celju so poleg oblik stal-! 'zobraževanja, šole za go- s rstVenike in šole za delega- ■, Nadaljevanje akcije zveze t" ^A^stov pripravili tudi semi-Z W°yek — delo — kultura. V ^ie' nih urah naj bi se, priča-. VJ0’. odzvalo 250 Celjanov, bodo seznanili s te- Va?'111’ kulturno-političnimi d ; |Canji in jih s privlačnimi de-U ^itT Nikami skušali vzpod-lost/k lastni umetniški kreativ- je zasnovana frontno, $ i d S te n# H <0,f/ pri t iSV k°f/ t/ igr* Pl jP^gram stalnega seminarja Vte Popravil celjski Razvojni Pet J'Slušatelji so razdeljeni v Pin, s tem, da je v eni ? \ž Več delovnih skupin, ki 'tijjg uJej° od petindvajset do ljudi. Predavanja pri-/ ^1?]° posebej za šest skupin ;■ kfijj atorjev kulturnega živ-’ Za režiserje, zborovodje, / ‘Me l reziserJe> zoorovoaje, P ,vce n ^ullurne delavce in de-^ v ši P°dročju kulture. Teme Pih vDr°kem razponu: od sploš-jMijPj^anj sociologije, kulture ■ lUhJn°sti do specifičnih oblik ■J H CHega Življenja v posamez-L Hjk ^Uah, od obdelave umet-’ P°dročij do obiskov neka- terih kulturnih zavodov. Celoten program je zastavljen široko in ambiciozno in tudi če ga bodo uresničili le del, bo rezultate vsekakor opaziti. Ne pretiravamo, če rečemo, da je mesto ob Savinji napravilo največ korakov v smeri kulturne preobrazbe, podružb-Ijanja kulture in široke kulturne ponudbe na eni ter v oblikah izobraževanja, kakršnih ne daje nobena fakulteta, na drugi strani. Ni še dolgo tega, kar so skrbno izoblikovali in v precejšnji meri uresničili program tako imenovanega celjskega kulturnega utripa, organizirali seminar za organizatorje kulturnega življenja v organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih ter med prvimi ustanovili posebne delegacije za kulturo. Vendar s tem še niso zadovoljni. Zakaj? Ker trdijo, da ni dovolj, če delavec in občan le združujeta sredstva za kulturo, če se skupno z izvajalci le dogovarjata o namenu in porabi kulturnega dinarja. Hočejo ljudi, ki bodo ^sposobni ustvarjati in soustvarjati kulturno politiko v občini, republiki in svoji sredini; takšne ljudi, ki bodo lahko vodili druš- tva in kulturne skupine; takšne, ki bodo znali v sebi in drugih razživeti potrebe po petju, recitiranju, umetniški, ljubiteljski dejavnosti. Seminar »Človek — delo — kultura« je torej prvenstveno naložba v ljudi, v armado tistih, ki bodo poživili in usmerjali kulturno življenje v mestu in s tem postali srž kulturne preobrazbe Celja. Seminar Človek — delo — kultura je dogodek neprecenljive vrednosti ne le za Celje, pač pa za vso Slovenijo, je na slovesni otvoritvi poudaril Franc Šali, član predsedstva CK ZKS. »Z njim se odpirajo možnosti za aktivne, vsestranske in odkrite razprave o kulturi in umetnosti, kakršnih doslej v takšni obliki še nismo poznali. In kot takšen je ta seminar logično nadaljevanje kritičnega ustvarjalnega razmišljanja in soočanja ljudi s problemi kulture, izraz spoznanja, da sta umetnost in kultura tisti sili, ki zahtevata nenehen odkrit dialog in razmišljanje. Je potrdilo, kako potrebne so ustvarjalne politične pobude tudi v kulturi,« je med drugim še dejal Franc Šali. V družboslovni zbirki založbe DELAVSKA ENOTNOST izide v septembru knjiga ctr- Pavao Brajša: Splošna psihodinamika samoupravnega vedenja ^moupravljanje, meni avtor, psihiater-praktik, ima tudi svoj psihološki oziroma psihodina-J/^ni aspekt in to je psihodinamika samoupravnega vedenja. Knjiga — napisana preprosto, .^umljivo, bralno — pripoveduje o univerzalnosti samoupravnega vedenja kot specifičnega tališča do življenja in odnosov med ljudmi. Namenjena je vsem tistim, ki se žele podrobneje ^haniti s tistim, kar se dogaja v nas in okrog nas v času samoupravne preobrazbe naše Cena 250 dinarjev. počila pošljite na naslov: ČGP Delo—TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalma- A. Agnič Zelo pogosto nas obišče, skoraj vsak dan prinaša telega-rame ali pa ekspresne priporočene pošiljke. Poštar je. S svojim uradnim nastopom pravzaprav niti ne vzbuja pozornosti. Po pravici povedano, vedno nas bolj zanima pošiljka kot pa tisti, ki jo je prinesel. No, zadnjič je bilo le toliko časa, da sem si ga bolje ogledal. Velika rdeča čelada na glavi je dajala vtis, kot da je večja od njega samega. Počitnice so mimo, sem si mislil in tale bržčas ni učenec, ki je na praksi pri pošti. Čeprav se mu je očitno mudilo, saj se je kar prestopal z noge na nogo, si je vzel toliko časa — da sva poklepetala. Ime mu je Marjan in se piše Sinček. Star je 17 let in je po končani osemletki prvega septembra lani nastopil službo kot poštar. »Eno leto že delam na pošti. V glavnem raznašam, no, pravzaprav razvažam, telegrame in ekspresne priporočene pošiljke. S poni ekspresom, seveda. Takole 100 do 150 pošiljk izročim na dan. Pri tem pa prevozim najmanj 80 kilometrov na dan. Niso pa redki dnevi, ko to kilometražo krepko prekoračim.« »Ko sva že pri vožnji, pravijo, da ste poštarji zelo hitri, da ne rečem divji vozniki. Kaj pa ti? Si že velikokrat plačal kazen?« »Ne, ne... No, enkrat sem pa res plačal, ker sem na prtljažnik naložil prijatelja, pa me je ravno takrat dobil miličnik.« »Kaj pa sicer, voziš hitro?« »Kadar se le da, saj vendar raznašam telegrame.« »Kako pa na prehitro vožnjo gledajo miličniki, ali ti kdaj pogledajo tudi skozi prste?« »Ne vem, morda.« »Dobro, praviš, da razneseš tudi do 150 pošiljk. Koliko pa za to zaslužiš?« »Koliko dobim ob mesecu je odvisno od tega, kolikokrat na dan grem na obhod s telegrami. Seveda rad veliko zaslužim, zato tudi rad raznesem čimveč pošiljk. Takole od 4.000 do 5.000 dinarjev dobim na mesec. Od tega sem doslej dajal doma po 1000 dinarjev, pred nedavnim pa so mi podražili na 1.500 dinar-jev.« »Kaj pa ostanek?« Odgovor mu kar nekako ni šel z jezika. Očitno se je hotel popraskati po glavi, pa je zadel čelado in tudi nestrpen je postal. »Ja, ostalo pač gre... Sedaj sem začel varčevati za moped,« se je hitro popravil, da ne bi naredil slabega vtisa. »Veste, za moped je treba kar precej de- narja in jaz imam motorje zelo rad. Tudi za izpit bo treba kar precej denarja.« »Mlad si »e. Adi te poštna služba tako veseli, da bi rad ostal poštar? Imaš morda druge načrte? « »Zadnjič sem bil v našem računskem centru in gledal delo programerjev. Všeč mi je to delo in rad bi postal programer.« Kako si je Marjan predstavljal, da bo z osnovno šolo in samo — menda — šestmesečnim tečajem postal programer, ne vem. Saj ga je polna torba odgnala iz sobe in čez trenutek je že zabrnel njegov poni ekspres. m u KDO JE KDO Po trojnem srečanju o bliznjevzhodni krizi ANASTASIO SOMOSA II. >krutni diktatoi’-4' Časopisne stolpce po vsem svetu že dolgo polnijo tudi poročila, članki in komentarji o dogajanjih v mali srednjeameriški deželi Nikaragvi, v kateri je dobesedno zavrelo. Ljudstvo se je namreč množično pridružilo osvobodilni fronti sandinistov v boju proti krvavi tiraniji družine Somosa, ki so jo leta 1933 po šestletni okupaciji dežele ustoličile Združene države Amerike. Anastasio Somosa II, okrutni diktator Nikaragvajcev in »družinski poglavar« Somosov je star 53 let, bil je gojenec slovite ameriške vojaške akademije v West Pointu, na prestolu pa je nasledil svojega očeta Anastasia I, ki so ga ubili leta 1956 med predvolilno kampanjo. Tudi Anastasio I, je bil okruten vladar, vendar je imel več smisla za politiko kot njegov sin. Oče je družini prigrabil veliko premoženje (več kot 40 plantaž, več kot 50 posestev za rejo živine, družina je bila lastnica polovice akcij v vseh družbah, ki so jih v Nikaragvi ustanovili Američani). Sin se je pokazal za še bolj krvavega diktatorja in še večjega grabežljivca, saj mu je uspelo prevzeti nadzorstvo nad bankami, hoteli, rafinerijami oziroma takorekoč nad vsem, kar prinaša največje dobičke. Američani so ga, podobno kot njegovega očeta, vojaško, finančno in tudi politično podpirali, saj je bil hkrati tudi zvest služabnik ameriških imperialističnih interesov v Srednji Ameriki. Kot ocenjujejo ima samo v ameriških bankah 400 milijonov dolarjev, medtem ko ljudstvo živi v bedi, lakoti in zatiranju. Zdaj je Anastasio II, v bolnišnici v Managui, ki jo je spremenil v bunker, od koder je ukazal, naj z letali napadejo goloroko množico, ki se je zbrala pred bolnišnico. Tu je že vse od lani, ko je doživel srčni infarkt. Somosovi zasebni armadi (Nacionalna garda) poveljuje njegov sin Anastasio, (star 25 let) ki ne skriva ambicij, da bi kot Anastasio III, nekoč zavladal deželi. Zato je razumljivo sedanje divjanje nacionalne garde, ki ne izbira sredstev, da bi zadušila upor, ki vse bolj ogroža že vladanje njegovega očeta. B. K. TA TEDEN V ŽARIŠČU KARADJORDJEVO — Predsedstvo SFRJ in predsedstvo centralnega komiteja ZKJ sta na skupnem zasedanju pod predsedstvom predsednika Josipa Broza Tita razpravljala o nedavnem obisku predsednika KP Kitajske in državnega sveta LR Kitajske Hua Kuo-fenga v Jugoslaviji. Na zasedanju so ocenili, da je ta obisk bistveno spodbudil nadaljnji razvoj odnosov in razvejano sodelovanje med državama in partijama na načelih neodvisnosti, enakopravnosti, samostojnosti, medsebojnega spoštovanja, vzajemnih koristi in ne v škodo odnosov z drugimi. Predsedstvi, sta motovili, da so bila med obi- n izmenjana mnenja o vrsti iKtualnih mednaroi aih vprašanj n problemov, pri čemer se je pokazalo, da so stališča o nekaterih vprašanjih enaka ali sorodna kot tudi, da razlike pri nekaterih vp šanjih ne ovirajo odprtega kc truktivnega dialoga, medse! jnega spoštovanj a in raz vo ja šin iega sodelovanja med državama in partijama. Izrazili sta tudi trdno prepričanje, da taka narava in vsebina odnosov bistveno prispevata h krepitvi miru v svetu ter mednarodnega sodelovanja in razumevanja. Govor ie bil tudi o odnosih SFRJ s sosednimi državami, pri čemer so posebej poudarili trajni interes naše države za vsestranski razvoj dobrega sosedskega sodelovanja. TRST — Fašisti so znova oskrunili spomenik bazoviškim protifašističnim borcem, ki so padli pod zločinskimi streli leta 1930. S kladivi so razbili vklesana imena žrtev in zažgali vence, ki so jih teden prej položili k spomeniku predstavniki demokratičnih ter slovenskih in italijanskih partizanskih organizacij. To je novo zličinsko dejanje, ki je sledilo vrsti protiosim-skih »manifestacij« tržaške liste, neofašistov in radikalov, naperjeno proti sožitju med obema narodoma ter sodelovanju in prijateljstvu ob meji in med sosednjima državama. iNtvv Y UKK. — Začelo je novo redno zasedanje ger ralne skupščine OZN, že 33. vrsti. Na letošnjem zasedar bodo največ pozornosti namer bližnjevzhodnemu probler (razprava bo gotovo pod vtise vrhunskega sestanka ZD Egipta in Izraela v Čamp Davil in sporazumov, ki so jih podpis li), Namibiji in rodezijski kri razorožitvenim prizadevanjem luči sklepov nedavnega pose nega zasedanja generalne skup čine o razorožitvi in zastoju v pi zadevanjih za vspostavitev pr vičnejše ogspodarske ureditve svetu. Pričakovati je tudi odi čen poziv velike večine v sv tovni organizaciji velesilama, n ustavita sedanje zaostrovan med blokoma in boj za vplivi območja. LIZBONA — Portugalski parlament je izglasoval nezaupnico že deveti portugalski vladi, ki jo je ustanovil »neodvisen tehnokrat« Nobra de Costa in vladna kriza se nadaljuje. Vlado so sicer formalno razpustili, vendar opravlja tekoče posle. Opazovalci sodijo, da si predsednik republike prizadeva ustvariti vzdušje, v katerem bi sedanja vlada delovala vsaj še nekaj časa, kajti očitno ne hiti, da bi znova začel pogajanja s spredstavniki strank o sestavi nove vlade. K. B.' Čamp David tehtnici Branko Kastelic Maratonsko 13-dnevno srečanje na vrhu Združenih držav Amerike, Egipta in Izraela v počitniški rezjdenci ameriških predsednikov Čamp David blizu Washingtona se je končalo s presenetljivim preobratom in prav tako presenetljivim izidom, ki ju ni pričakoval nihče. Končalo se je s podpisom dveh dokumentov, ki so jima dali naslov »okviri za mir na Bližnjem vzhodu« ter »okviri za sklenitev mirovnega sporazuma med Egiptom in Izraelom«. Bistvo dogovora med predsednikom Sadatom, premieram Beginom in predsednikom Carterjem je v določitvi časovnega roka petih let za rešitev vseh problemov bližnjevzhod-nega spora, in sicer na temelju znane resolucije varnostnega sveta št. 242. Prvi dokument predvideva mirovna pogajanja Izraela z vsemi sosednimi arabskimi državami. Izhodišče za ta pogajanja je izraelski umik z zasedenih ozemelj, vendar ostaja nejasno, do kod naj bi se Izrael umaknil oziroma kje naj bi bile v prihodnje izraelske meje. Dokument predvideva tudi »rešitev palestinskega vprašanja« v obdobju petih let, v katerem naj bi uveljavili skupno upravo Izraela, Jordanije in Palestincev na zahodnem bregu reke Jordan, zatem pa naj bi Palestinci sami odločali o svoji usodi. Dokument govori le o zakonitih pravicah Palestincev, v nobeni obliki pa ne omenja Palestinske osvobodilne organizacije, ki je zakonita predstavnica palestinskega ljudstva. K pogovorom o prihodnosti zahodnega brega Jordana poziva tudi »Palestince«, vendar ne pove, kateri Palestinci naj bi to bili. Drugi dokument z naslovom »Okviri za sklenitev mirovnega sporazuma med Egiptom in Izraelom« je veliko otipljivejši in konkretnejši. To kaže že določen časovni rok treh mesecev, v katerih naj bi opravili vse potrebno za podpis sporazuma. (Sadat in Begin izjavljata, da bodo to storili celo prej). Dokument poudarja, da je bila v Čamp Davidu potrjena izraelska pripravljenost, da prenese popolno suverenost nad Sinjem Egiptu ter egiptovsko pripravljenost, da v zameno za to normalizira odnose z Izraelom. Odprti problem ostajajo le izraelska naselja na Sinaju, o usodi katerih bo že čez slab teden odločal izraelski parlament. Po Čamp Davidu Arabci ostajajo razdeljeni Izid trojnega srečanja je močno odjeknil po vsem svetu, posebej med Arabci. Skupno vsem arabskim reakcijam in odmevom je presenečenje, sicer pa bi lahko rekli, da je izid sestanka Carter — Sadat — Begin arabski svet razdelil na tri skupine. Prva, ki jo sestavljajo države tako imenovane fronte zavračanja (Sinja, Alžirija, Libija, Juzm Jemen, Palestinska osvobodilna organizacija) je ostro obsodila sporazuma. Najostreje je predsednika Sadata obsodila PLO, njen predsednik Jaser Arafat pa je izjavil, da »El Sadat, izdajalec, ne more ničesar podpisati ne samo v imenu Arabcev in Palestincev, marveč tudi v imenu egiptovskega naroda. Sporazuma iz Čamp Davida so ostro obsodile tudi druge palestinske organizacije in Palestinci na zasedenih ozemljih. V drugo skupino sodijo arabske države, ki uradno za zdaj molčijo, ter Maroko, ki je podprl predsednika Sadata. Tretjo, bržkone najpomembnejšo skupino za usodo dogovora iz Čamp Davida sestavljata Saudska Arabija in Jordanija, ki sta sporazuma zavrnili. (Jordanija: »Ne čutimo se ne pravno ne moralno vezani na sporazuma iz Čamp Davida«, Saudska Arabija: »Dogovor iz Čamp Davida ne more biti končna in sprejemljiva formula za mir«). Kljub temu je očitno, da Jordanija in Saudska Arabija ne zapirata vrat morebitni vključitvi v mirovna pogajanja, kar kažejo tudi sedanji intenzivni medsebojni stiki. Prav na to pa računa egiptovski predsednik in nič manj ameriški, kar zrcali turneja ameriškega državnega sekretarja Vancea, ki se je neposredno po srečanju v Čamp Davidu odpravil v Jordanijo in Saudsko Arabijo, obiskal pa bo tudi Sirijo. V Združenih državah Amerike za zdaj tehtajo rezultate trojnega srečanja bolj na domačem političnem prizorišču in jih ocenjujejo kot velik zunanjepolitični uspeh ameriškega predsednika, ki bo povečal njegovo avtoriteto tako »v svetovnih kot domačih poslih«. Sovjetska zveza, ki je z veliko nejevoljo in podporo deželam tako imenovane fronte zavračanja že ves čas spremlja egiptovsko mirovno pobudo, je tudi tokrat reagirala izredno ostro in ocenila rezultate Čamp Davida kot »kupčijo za hrbti Arabcev«. Opazovalci pričakujejo, da bo Moskva, ki so jo nekako odrinili iz bližnjevzhod-nih mirovnih prizadevanj, zdaj začela novo diplomatsko-poli-tično ofenzivo na Bližnjem vzhodu, seveda prek dežel »fronte zavračanja«. Priče smo torej bistvenim novostim za prihodnje razpletanje ali zapletanje bližnjevzhodnega vozla, kajti dogovori iz Čamp Davida utegnejo na eno ali drugo odločilno vplivati. Kakorkoli že, prva odločitev bo padla že čez teden dni v izraelskem parlamentu (o izraelskih naseljih na Sinaju), ki bo prižgala zeleno ali rdečo luč ločenemu miru med Egiptom in Izraelom. Dogodki v Peruju Nemirno vroča jesen P Marsikaj bo razjasnila tudis danja nova bližnjevzhodna * %oi neja ameriškega državnega . "flos kretarja Cvrusa Vancea, ki si P.: fjpoi Sau^N, zadeva sogovornike v Arabiji in Jordaniji prepričati' ^ bi sprejeli sporazum iz Ca" n[ Davida. Ti dve državi sta v s^ - njem trenutku nedvomno klj^!1 ^pii z-a iiduaijcvaujc imiuviit- ^j ^sj, egiptovskega predsednika K Obro data po tisti poti, ki jo vsebV^nit, dokument o »Okvirih miru ' j Tudi ^ Žd Bližnjem vzhodu«. - njevzhodne razprave na re^.j /^° zasedanju generalne skupš^; a$ih OZN, ki se je začela PreKl teden, bodo bistveno osvej ^ lio sedanje razmere na BližfJ^, >Ve vzhodu, posebej kar zadeva ,r '»ci ložaj Palestincev in uresnid cel, zakonitih pravic palestinski ^osj, IJ*™, JMSSftk lastne države, ki jim jo zdru2 ^ 1U di narodi priznavajo zlasti za^f0|o\ prizadevanj neuvrščenih -v Palestinci spet žrtev? Najbolj negotova je v teifl nutku usoda Palestincev,.'^ " čemer velja znova poudarih, 'Ja je palestinsko vprašanje L, izmed ključnih vprašanj ‘Cj njevzhodne krize. Ne gre (,i pozabiti, da resolucija varn1-^ ^ nega sveta št. 242 obravnavaj lestinski problem kot begUfL SiS in ne politično vprašanje it1'•9(51 dogovori iz Čamp Davida megleno obetajo Palestinc‘ »avtonomijo«, s katero pa151'^ izraelska vlada na pogajanji*1 glašati. t Poglavitno vprašanje, ki stavlja po Čamp Davidu je: jj. je presenetljiv dogovor tista ki bo sprožila dokončni bližnjevzhodne krize ali podpis ločenega egiptovSL IIvii rfiZ*’*. izraelskega miru edini reZ' srečanja v Čamp Davidu?* - * stinci ne bi smeli biti žrtev ne ne kakega drugega rezultat3 j u l danjih bližnjevzhodnih mir0 v pobud. H' V % Ne s "bf. 55; G( H K s H V ozračju družbenoekonomske krize, ki pretresa Peru, so stavke in preganjanje sindikalnih aktivistov postale vsakdanja stvar. Vrenje v delavskih vrstah, ki je posledica ostrih varčevalnih ukrepov, se vse bolj širi. Trenutno približno 40.000 rudarjev in kovinarjev stavka že več kot mesec dni, prosvetni delavci pa že več mesecev. Val stavk je zajel tudi bančne uslužbence, ki terjajo večje plače, pa tudi zaposlene v zdravstvu in javnih službah. Varčevanje s pritiskom Ostri varčevalni ukrepi, ki jih je mednarodni monetarni sklad vsilil Peruju kot pogoj za pridobitev nujnih posojil, so povzročili naglo naraščanje življenjskih stroškov. Letos so cene poskočile za 50 in celo za 120 odstotkov. Ker mezde niso ustrezno zviševali, se je kupna moč prebivalstva naglo zmanjšala. Poleg tega pa je vlada v želji, da zmanjša tekoče izdatke, napovedala, da bo odpravila nekatere inštitucije javnega sektorja, ali pa bo zmanjšala njihovo dejavnost. Z ustvarjenim prihrankom naj bi zagotovili sredstva za investicije, vendar pa bi 20 do 30 tisoč uslužbencev ostalo brez dela. V skladu z ukrepi,ki jih je predpisal mednarodni monetarni sklad, bo celo vlada morala nekatere svoje oddelke zmanjšati. To se nikoli prej ni zgodilo, kar vsekakor priča o resnosti krize v Peruju. Vlada v glavnem vztrajno zavrača, da bi ugodila delavskim zahtevam, na sindikalne akcije pa dogovarja s pritiskom. Med stavko učiteljev so oblasti aretirale vrsto sindikalnih funkcionarjev, zaprle so šole in odpustile mnogo zaposlenih. Povračilni ukrepi zoper prosvetne delavce so pozročili ostre proteste vse javnosti, všte vši v konzervativnih krogih. Pohod rudarjev na Limo Že v tako napetem ozračju je zveza rudarjev in kovinarjev avgusta pozvala svoje člane, naj začno stavkati in zahtevati zvišanje mezd za 25 % ter vrnitev na delo približno 300 sindikalnih aktivistov, ki so bili odpuščeni zaradi prejšnjih stavk. Vlada je stavko takoj razglasila za nezakonito, v nemirne rudarske kraje pa poslala vojsko, uvedla izredno stanje in suspendirala vse ustavne pravice. Več tisoč rudarjev je v začetku septembra začelo pohod na Limo in se zbralo v prostorih medicin- ske fakultete. Močne policijske sile so takoj zasedle poslopje in prisilile stavkajoče, da so se vkrcali v vlake in avtobuse in vrnili domov. V spopadu je izgubilo življenje nekaj ljudi. Čeprav vlada v glavnem zavrača zahteve delavcev po zvišanju mezd pa vseeno mora računati na sile levice, ki so po splošnih volitvah postale znatno močnejše. Uspešna splošna stavka maja letos je utrdila položaj levice in ji vlila še več moči. Mnogi so prepričani da je splošna amnestija za vse politične in družbene zapornike pravzaprav hkrep, ki pomeni popuščanje levim Po zaslugi levo usmerjenih Petičnih strank so uvedli tudi k « r sije, ki preučujejo stavko P^i (, svetnih delavcev in rudarj^Tj: pa seveda ne pomeni, da popušča levici. Takoj pote*1^ je ustregla nekaterim zah*6 ji levice, je vlada napovedal3’^ bodo mnoga podjetja, kis0.^ doslej državna, izročili prlV ^ kqm. Opustili so načrte 0 .S(if družbljanju tiska, tiste čas°P j/-hiše, ki so bile doslej P0°0 f žavno kontrolo, pa ponujaJ H S s s sebnikom. m S' s \ Si N 4 Avtorizirano predavanje Romana Albrehta sindikalnim cem Družbena preobrazba odnosov med delavci v proizvodnih in trgovinskih organizacijah je izšlo v zbirki Knjižnica SINDIKATI št. 14. Cena brošure: 40 din. Obseg 90 strani. Naročila sprejema TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, malinova 4. pal' Kupite jo lahko v naši trgovini na Tavčarjevi ulici 5, v S s ie \ .b, S h M >30 S leki 5 v v. todikati po Jugoslaviji i K DE 23. septembra 1978 stran 11 ■p;, ^upravni organi bi morali obravnavati vsako kršitev dogovorov Dogovori dogovorjenem tudis£' [na eSai , S»'ioi eb^ !'či dsitf Sau^ ičati. Cai^f pob^ ka vse' , n'10,1! ii b^ redn^' up^S preji >SVe 4 Iižnj«” f1, snič'I£, inskef! vice dru2£' ^'•ra Kolarov I Proizvodne organizacije že '4^ .,1'So zadovoljne s svojimi ns' s trgovino. Predsednik *1hq arske zbornice Srbije e Se nedavno v pogovoru z 'Pori* —“'•■'J * Nil yarstveniki Leskovca oz-j) !i0(, ^°t »poniževalne za proi-J 'Air0r8anizacije.« drž3'' ten" iojI ^Pravno sankcionirani s d "som ustreznega sporazu-\ T P°dpis se včasih zalije z v^apljico in konča se s pri-)tC(j j1 r°kovanjem podpisnikov l ,otoreporterji. pogovori in sporazumi ure-Vse velike in male stvari poniževalni odnosi so bili ?ših ra|j medsebojnih odnosov. Jlf tiiQ I*10 jim moč zakona. S tem emokratizirali zakonoda-eticj -^ar so odnosi med udele- c fp. Postali zahtevnejši. Težko ;c itost° S*iediti vsemu, kar je bilo i;t|e v°ijno podpisano, še težje ^ lju ^Ošiliti nekoga k. spoštova-n,govorjenega partnerja, ki ; 0r namerno krši. It^L uol8° govorimo o poplavi ^ dogovorov in samou-r !vo st i sPorazumov. Predsed-0* Al,‘a'ne konference mest ugo- -ep<> ta opozorila »zaslužijo Post«. Sama institucija do- ■ , Y"* ‘Jama maiiiuvija riv. i(r,0jania izgublja ugled, ko or m Opravljanja s seje na sejo predočajo različne dogovore in sporazume, ki jih je »treba« podpisati. Nekatere zato, ker je to zakonska obveznost, druge spet zato, ker so se v širši družbenopolitični skupnosti dogovorili, da jih je treba sprejeti. Vsak izmed nas je bil vsaj enkrat v neugodnem položaju, ko je glasoval za sprejetje nekega dogovora ali sporazuma, čeprav prej ni videl besedila tega dokumenta. Pobudnik in podpisnik mnogih in to prav za življenje najpomembnejših dogovorov je Zveza sindikatov. Ta se bo še naprej — kot je zapisano v osnutku resolucije za osmi kongres ZSJ — zavzemala za širše uresničevanje družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazumevanja... za sprejetje novih... in za njihovo dosledno izvajanje in preverjanje v praksi. Kontrola izvajanja postaja vse pomembnejša, pa tudi vse bolj zapletena. Mnoge dogovore, ne glede na to. ali so jih sindikati podpisali, bi morali obravnavati v siftdikalnih organizacijah, ker neposredno zadevajo položaj članstva, delno ali v celoti.. Čeprav imajo dogovori zakonsko moč, se ne uresničujejo. Niti tisti na najvišji ravni, niti tisti v občinah in v delovnih kolektivih. Če bi dosledno spoštovali tri dolgo pripravljene družbene dogovore, ki zadevajo železniški promet, se železnica ne bi pojavljala kot odprt problem, o katerem je treba razpravljati. Namesto tega se znova začenjajo do- , govori o že dogovorjenem, razvrednotijo se skupna stališča, ki so bila usklajena s precejšnjimi težavami. V vseh občinah je vrsta dogovorjenih zadev, ki so bile * javljene v belih, modrih ali zelenih knjigah, zadevajo pa vse organizacije združenega dela. Na nekatere dogovore, kot so na primer dogovori o preskrbi, pade prah pozabe, za druge kot so dogovori o prioriteti v zaposlovanju, pa tu in tam ugotavljajo, da se kršijo. Sankcij za kršitelje ni. Zdi se, da bi bilo koristno sprejeti zamisel o obveznosti samoupravnih organov, da na svojih sejah razpravljajo o vsakem ugotovljenem kršitelju dogovora ali sporazuma. Mnogi bi verjetno šele v tej razpravi zvedeli, kaj vse vsebujejo posamezni dokumenti, ki so jih podpisali. r5 tov5 rezf1 ■ nc tef, tata liro' aSi!ž co I) ?■; ala>j|, 'T? '°tf oc gradbeno in obrtno podjetje - 63001 Celje bka OBNOVA ob tridesetletnici se od tretje faze naprej ^tiih° ^bnem spremljanju ,J;lja tokov v gradbeništvu je 'Aj a obnova osvojila v ^tnjk Poslovanju načelo kom-^tret Storttev- Z geslom »vse Vti ^ Paze naprej« z lastnimi vtreh tozdih nudi in izvaja Instalacijska in gradbeno *»» a*. ta$s ^obnova« je to dose- N> jj, * Hanjem razvojnih po-Hcii2,zeljo strnitve obrtno in-i^tiiri zmogljivosti. In ko ™dje ®Seletnici obstoja delovni No pregledujejo svojo preho-Nditvi u8°tavljajo prispevek k °^Žlc' na^e skupnosti in vidne da 6 V tasnern razvoju. Res Nreič° Pri teh rezultatih bila i 3 tuct‘ odrekanja in tudi St.nepresPana ura- A'’ po danes delovni ljudje s gledajo na rezultate dela. Nej^^odn jo pot je izdelan in iNvi£jf naft,v ka'terem st t' T Uen se 'ntezivnesji ra-svljenemelji za razvoj so po-r^nih'^, gradnjo dveh proi- ,13^' , 'talin; a'- Kolektiv pripravlja c rst, ln s tem tudi večjo sto- 'Judje »OBNOVE« W °brat ’da Je danes kamnose- tii v nru-ni^rlern'ztran ’n Pre‘ t, ; N.'lndustrijsko proizvod-v. la Iv °b tridesetletnici ob-> Povečal svoje zmoglji-K^ita>, novo žago za rezanje i, star; Latere vrednost presega bila v rrijl'jonov. V tem letu r°ni, so usmerjeni v to, da pride do konkretne uporabnosti instvenih ugotovitev za našo družbenoekonomsko prak- so ,::š v 1 1 Avtorica je knjigo razdelila na štiri dele, ki obravnavajo: ■— Tržno gospodarstvo v socialističnih samoupravnih odnosih Družbeno reprodukcijski proces Gradbene in mestne rente v komunalnem gospodarstvu " Vprašanja meščanske in marksistične teorije cen Problematika, ki jo knjiga obravnava, je tako aktualna, jo priporočamo prav vsem, zlasti vsem delegatom ruženega dela, kot tudi vsem družbenopolitičnim de-'fcem (n vsem, ki se poklicno ukvarjajo z ekonomskimi ^osi v naši socialistični samoupravni družbi. ^ Obseg 336 strani, vezano v platno, ščitni ovitek, cena 250 SKUPNA IZDAJA ZALOŽB MLADINSKA KNJIGA IN DELAVSKA ENOTNOST NAROČILNICA ^Preklicno naročam pri ČGP Delo — TOZD DELAVSKA ENOT- Ljubljana, Dalmatinova 4........izvodov knjige dr. Cvete ^kar EKONOMSKI PROBLEMI NAŠE GRADITVE SOCIALIZMA K'' ''lige nam pošljite na naaslov: ........................ (ulica, poštna št., kraj) ločeno, dne, kraj: ..................................... 2jg (čitljiv podpis naročnika) V temeljnih in drugih organizacijah združenega dela imamo še vedno veliko premalo ljudi, ki skrbijo za načrtno izkoriščanje prostega časa zaposlenih. Kljub večletnim naporom slovenskih sindikatov, visoke šole za telesno kulturo, telesno-kulturnih organizacij in mnogih drugih smo pri vzgoji prepotrebnih strokovnjakov za to področje še vedno le na začetku. Primanjkuje nam na stotine poklicnih organizatorjev rekreacije in na tisoče amaterskih. Letni prirastek je namreč skromen, če pa upoštevamo tudi osip celo več kot skromen. Vzroki? V glavnem, lahko bi rekli skoraj v celoti, izhajajo iz zastarelega gledanja na delo in prosti čas, iz nepoznavanja potreb delovnih ljudi in zdravega načina življenja, iz velike neosveščenosti. »Zanimivo in značilno je, da moramo danes pripisati nepoznavanje pomena načrtnega izkoriščanja prostega časa tudi izobražencem na vodilnih položajih, to je tistim, ki držijo v svojih rokah zelo pomembne vajeti...« nam pripoveduje magister Herman Berčič, strokovnjak za področje rekreacije na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani. »Premnogi niti ne slutijo, da pomeni skrb za rekreacijo velik pri- Herman Berčič spevek k humanizaciji dela, zmanjšanju števila nesreč na delovnem mestu in ob prostem času, prispevek k večji delovni storilnosti, boljšemu razpoloženju zaposlenih, manjši fluktua-ciji in še k marsičemu. Seveda gre pri vsem tem za dolgoročne cilje, ki pa so za mnoge, kot potrjuje praksa, zelo nezanimivi, nesim- patični...« »Te dni zaključuje drugi semester že tretja generacija ljudi, ki ob delu študirajo za organizatorje rekreacije. Se je uveljavila ta vrsta študija?« »Vsekakor je spodbudna ugo- tovitev, da postaja študij ob delu vse pomembnejša oblika izobraževanja kadrov za to področje. Iz leta v leto kažejo ljudje večjo zavzetost za delo in temu primeren je tudi uspeh, ki se kaže predvsem v manjšem osipu. Prej se je več kot polovica študentov porazgubila, zdaj ne več...« »Koliko je študentov v drugem semestru?« »Od 32 se jih je tečaja v Rovinju, kjer je bilo težišče na praktičnem delu, udeležilo 28. Vsi ti ljudje so že v službah, nekateri imajo že izkušnje na področju organizacije rekreacije. Gre v glavnem za ljudi z veliko volje do dela, saj vemo, da ni tako preprosto uspešno opravljati svojih delovnih dolžnosti, poleg tega pa še uspešno študirati.« »Torej 32 študentov — malo ali veliko?« »Če pomislimo, kakšne napore zahteva od človeka študij ob delu, potem številka niti ni tako majhna. Seveda pa bi lahko bila bistveno večja, če bi imeli v delovnih organizacijah več razumevanja za potrebe ljudi. Tega je namreč še veliko premalo, zato tudi tako malo poklicnih in amaterskih organizatorjev športne rekreacije. Mnogi kolektivi, denimo, niso pripravljeni poravnati stroškov za šolnino, čeprav veljajo le 3000 dinarjev na semester. Vsekakor — varč- II. del postojnskih delavskih športnih iger Veliko število mladih V Postojni s tekmovanji v malem nogometu nadaljujejo delavsko-športne igre za leto 1978. Na igrah sodeluje skoraj 2000 zaposlenih. Doslej so bila končana tekmovanja v desetih športnih panogah, kjer so zmagovalci postali: v šahu, smučanju za moške, v streljanju in kegljanju za ženske ter v balinanju Postojnska jama, v namiznem tenisu za ženske — ŽTP, pri moških Javor, v ženskem smučanju SAZU, v streljanju za moške Transavto in v kegljanju Gozdno gospodarstvo. Po desetih disciplinah letošnjih iger vodijo za veliki prehodni pokal delavci Postojnske jame z 42 točkami. Javor jih ima 32, Transavto 18, GG 17, ŽTP 16 itd. Preostanejo še tekmovanja v malem nogometu, košarki, rokometu, odbojki, krosu za moške in ženske ter v vleki vrvi. V drugem delu športnih iger so začeli s tekmovanjem nogometaši. Štirinajst prijavljenih ekip se je razdelilo v tri skupine. V prvi skupini so bili najboljši delavci Gradenj, pred Postojnsko jamo in Pepom Pivka. V drugi skupini so zmagali predstavniki Primorja pred GG in Livom. V tretji skupini pa so bili najboljši lanski zmagovalci — železničarji pred Transavtom in Javorom. Zmagovalci skupin se bodo v o P j ,is»' :>! ivf • $ ■kj" i I M ^Ščanje, propaganda in založniška dejavnost —pomembne naloge pri organizaciji rekreacije (II.) ta hitrejši razvoj športne rekreacije k ^ $ 5 erfnan Berčič S^Sanizator rekreacije \t SVoiih sil> znanja in spo-.( h>isv Usmeriti tudi v tisti del >2iaranačrta’ki je nanie' Ir L “niranju m programiranju 1%^°Polnjevanju sistema in- \*.anja, propagande in za- VDe dejavnosti. v 7?dročju športne rekrea- ^ so v zvezi s propa-'i^ ’ 'nformatiko in založniš- l^h^Predju številni cilji, ki 0 tudi dosežemo ob . prikovanem modelu t(1Pai>a Sternu informacij in -de' So ?*jinii cilji, ki jih posku-%>eči, naj navedemo L'' naslednje: X 'kovanje pozitivnega do področja Kie delavcev - --------------- t»11 te re,creacije v združenem ^Poh a?rrnacija vrednot na IS^anje jSoeravljavt r i^idjJ^krcacije v organizacr elkvp ne8a dela ter vpliv na Janje samoupravnih so- na delavce kot vce na področju cialističnih odnosov na navedenem področju; — razvoj bioloških in socialnih potreb delavcev za redno ukvarjanje s športno-rekreativnimi aktivnostmi in vključevanje v polnejši in bogatejši način življenja in dela; — izpopolnjevanje ustrezne motivacijske strukture delavcev ter njihovega vključevanja v redno športno-rekreativno aktivnost na začetku dela in med delom; — oblikovanje trajnih navad za koristno izrabljanje prostega časa pri dnevnem in tedenskem oddihu, na letnem dopustu in v času programiranih zdravstve-no-preventivnih in rekreativnih odmorov; — oblikovanje delovne skupine—tima v strokovni službi na področje športne rekreacije v organizacijah združenega dela; — seznanjanje delavcev z različnimi organizacijskimi in vsebinskimi oblikami športno-re-kreativne dejavnosti v organiza- cijah združenega dela; — vzgajanje in oblikovanje delavcev kot celovite osebnosti v stalne koristnike in uporabnike pripravljenih programov ter jim kaže pot in načine, kako naj bodo aktivni; — širjenje in poglabljanje znanja na področju športne rekreacije ter prikaz dinamike razvoja športne rekreacije v ožji in širši družbeni skupnosti; — seznanjanje delovnih ljudi z uspešno izvedenimi akcijami in dejavnostjo na področju športne rekreacije v organizacijah združenega dela; — seznanjanje delovnih ljudi z rezultati in izsledki raziskovalnega in znanstveno raziskovalnega dela na področju športne rekreacije v združenem delu; — vplivanje na nosilce in izvajalce športno-rekreativne dejavnosti delavcev v organizacijah združenega dela (delavsko športno rekreativno društvo) in zunaj njih v krajevnih skupnostih (društvo za športno rekrea- cijo in telesno vzgojo »Partizan«, planinsko društvo, taborniški odred, trimski klub itd.); — vplivanje na vodstvene in vodilne kadre in strukture (individualni poslovodni organi, kolegiji v OZD itd.) v organizacijah združenega dela; — vplivanje na družbenopolitične in druge dejavnike v organizacijah združenega dela (osnovna organizacija sindikata, OOZSM itd.) in v krajevnih skupnostih, kjer delavci živijo; — itd. Navedeni akcijski načrt mora ob izdelanem informacijskem in propagandnem sistemu odsevati splošne in specifične potrebe delovnih ljudi, ki so skladne z njihovimi osebnimi interesi ter z interesi organizacij združenega dela in širše družbene skupnosti. Plan in program morata zajeti vse populacijske strukture v delovnem okolju, pri čemer moramo zlasti poudariti že omenjeni učinek obveščanja in propagande na vodilne in vodstvene strukture delovnih kolektivov. V naši vsakdanji praksi je namreč še mnogo primerov, kjer je razvojna dinamika športne rekreacije odvisna od večje ali manjše naklonjenosti posameznikov, katerih položaj na strokovnem področju in v sistemu samoupravljanja v OZD dovolj pomemben, da lahko »samoupravno« odločajo o razvoju za posameznika in družbo tako pomembnega področja. V informacijskem in propagandnem projektu bi moral biti drugi del silnic usmerjen k delovnim ljudem nasploh, pri čemer bi si morali prizadevati, kot smo že omenili, da kar najbolj dvignemo raven osveščenosti delavcev na področju športne rekreacije. Navedeni informativni in propagandni projekt bi skupno z založništvom moral poseči na vsa ožja področja športne rekreacije v organizacijah združenega dela, in sicer v športno-rekreativno dejavnost na začetku dela, med nost na nepravem koncu! Nekatere delovne organizacije ljudem, ki študirajo ob delu, ne odobrijo prepotrebnega študijskega dopusta. Zato vsi ti študenti izkoristjo za študij predvsem svoj redni letni dopust. Nekateri delajo celo ponoči, da lahko čez dan poslušajo predavanja. Vse to dokazuje mačehovski odnos do ljudi z veliko volje do dela in seveda do skrbi za delovnega človeka. In v vsem tem lahko tudi iščemo vzroke za tako pereče pomanjkanje organizatorjev rekreacije.« »V minulih letih so slovenski sindikati razmeroma uspešno skrbeli za izobraževanje amaterskih organizatorjev rekreacije. Se tradicija nadaljuje?« »Ne tako, kot bi si želeli. Očitno se nekje zatika. Letošnja bera bo namreč zelo skromna. Tečaja v Mozirju se je udeležilo 17 ljudi, seminarja Iskre 50, v Poreču pa se bo predvidoma zbralo kakih 30 ljudi. Malo, če upoštevamo potrebe, premalo, precej premalo, da bi lahko bili zadovoljni.« finalu pomerili za uvrstitev od 1. do 3. mesta, drugouvrščeni pa za 4. do 6. mesto. Tudi letos imajo izvajalci tekmovanj težave, saj so še vedno sindikalne organizacije, ki so se prijavile, a se ne udeležijo tekmovanj. Tako se pri nogometu izostale ekipe Vojnih ustanov, PTT, PK Pivka in Nanosa. Zanimivost letošnjih iger je, da je v sestavu ekip veliko število mladih delavcev. E. PROGAR delom, v dnevni prosti čas delavcev in v tedenski oddih, v letni oddih in v čas programiranih zdravstveno-preventivnih in rekreativnih odmorov. Psihološke in sociološke osnove obveščanja, propagande in založniške dejavnosti ter analiza nekaterih pomembnih elementov za njihovo uspešno uveljavljanje v praksi Informativni in propagandni projekt ter projekt založniške dejavnosti mora ob podrobno izdelanem sistemu temeljiti na določenih osnovah, pri čemer pa moramo upoštevati tudi nekatere psihološke in sociološke dejavnike. Navedena dejavnost je usmerjena v oblikovanje ustrezno motivacijske strukture subjektov delovnega procesa, ki so nosilci temeljne pa tudi druge dejavnosti v organizacijah združenega dela, kamor nedvomno sodi tudi športna rekreacija. (SE NADALJUJE) . v’ k Iz zgodovine delavskega gibanja DE 23. septembra 1978 stran 14 Delavsko gibanje na Slovenskem od začetkov do leta 1889 (III.) Razgibani in uspešni desetletji H Piše: Franc Rozman V delovanju obrtniškodemokratske skupine je imel posebno vlogo časnik Ljudski glas, ki je izhajal od 1882 do januarja 1885. leta. Vsega je izšlo 85 številk, vendar je imel časnik svoje pomembno mesto v takratnem slovenskem družbenem življenju zaradi pečata, ki mu ga je dalo zanimanje za socialna vprašanja in sodelovanje obrtniških demokratov, ki so mu od oktobra 1882 do aprila 1884. leta določali smer. V svojem programskem članku je list odklanjal socialdemokratsko usmeritev, ki sicer pravi, da je treba dvigniti blagostanje med ljudstvom in premagati revščino, vendar pa je list odklanjal pot, ki so jo propagirali socialni demokrati, kajti po njihovem mnenju naj bi bila samo to revolucija. Uvodnik pravi, da narava ne ljubi skokov, kar hočemo doseči, moramo dosegati polagoma in po poti postav. »Po vsej sili hoteli so nekateri videti v našem listu sodijalnodemokratičen organ. Zdaj se bodo menda prepričali,da so nam po krivem ovire delali. Obrtniškim in delavskim krogom, ki od nas v prvi vrsti pomoči pričakuje, poklanjamo na srce, naj bodo potrpežljivi in zmerni v svojih zahtevah.« Vendar pa je bila ta socialna usmeritev ob dotedanjem zgolj narodnopolitičnem časnikarstvu pomembna novost. V oktobru 1882. leta je postal namesto Filipa Haderlapa urednik lista Ferdinand Suhadobnik, takoj se je začutila nova smer lista, ki je vse leto 1883 s simpatijami spremljal delovanje Železnikarjeve skupine na ljudskih shodih in v ljubljanskem delavskoizobra-ževalnem društvu. Že v oktobru 1882. leta je ob stavki dunajskih črkostavcev Ljudski glas nekoliko spremenil svojo smer in zapisal: »Če že mi pri vsaki priložnosti rečemo, da ne odobravamo socijalistič-nega programa, ker ne izhaja od boga, vendar ne moremo slepi in gluhi biti za opravičene pritožbe delavcev. Saj ravno vsled tega se je socijalizem rodil, ker so bogati podjetniki v svojih brezverskih nazorih začeli smatrati delavce kot orodje. Brezsrčnost takih kapitalistov je kriva, da najdejo agitatorji socijalizma toliko posluha med delavci. Na Slovenskem sicer še niso takšne razmere, ker je malo tovarn in ljudstvo še lahko od zemlje živi.« Odslej je Ljudski glas doživljal stalne napade liberalnega Slovenskega naroda, razvila pa se je tudi polemika z Obrtnikom, ki ga je v maju 1883. leta začel izdajati Matija Kunc. Ljudski glas se je vseskozi ubadal s finančnimi težavami in v aprilu 1884. leta je Železničar postal upravnik lista, s tem pa je listu posodil precejšen znesek denarja. To pa se je zgodilo le tri dni pred Železnikarjevo aretacijo, tako da njegovo lastništvo ni vplivalo na pisanje lista. Na zaslišanju v Ljubljani ob procesu proti Železnikarju je urednik Suhadobnik sicer dejal, da so obrtniški demokrati kot Regali in Sturm večkrat zahtevali, da bi Ljudski glas postal bolj radikalen, da pa Železnikar ni imel večjega vpliva na list. Tej trditvi je mogoče oporekati, ker v času preiskave Suhadobnik ni nikoli obremenjeval Železnikarja. Povedati pa moramo, da so posamezni članki v letu 1883 povsem odsevali stališča obrtniških demokratov. V času pripravljanja procesa v Celovcu se je Ljudski glas od socialnih demokratov distanciral, kar pa je spet treba vrednotiti s stališča tedanjih razmer. Ljudski glas je začel vedno bolj neredno izhajati in ob koncu 1885. leta je izšla zadnja številka. O celovškem »procesu« proti Železnikarju in tovarišem v decembru 1884. leta pa Ljudski glas sploh ni poročal, da mu tako ne bi bilo potrebno komentirati procesa. Proces proti članom ljubljanskega delavskega izobraževalnega društva v Celovcu. V sredini leta 1882 je v avstrijskem delavskem gibanju prišlo do dokončnega in odkritega preloma med radikalno anarhistično in zmerno strujo, čeprav se je začel proces odkrite polarizacije že leto poprej. Prve odmeve anarhistične propagande zasledimo v Ljubljani že januarja 1882. leta, ko je policija slišala za prve radikalnoanarhistične letake in ko se je na dveh shodih zbralo 40 do 60 ljudi. Govorili pa so o komuni in revoluciji. Oba shoda je priredilo delavsko izobraževalno društvo. Prve primerke anarhistične literature, in sicer Mostovo Freiheit pa je policija našla v začetku februarja 1882. leta. Kmalu je bil osumljen Železnikar, češ da razširja anarhistično literaturo, vendar je bil na razpravi 25. aprila 1885. leta oproščen zavoljo pomanjkanja dokazov. Do stopnjevanja radikalne agitacije v ljubljanskem delavskoizobraževalnem društvu je prišlo v novembru 1883. leta, ko je v Ljubljani imel shod Peukertov somišljenik Jakob Waitz iz Gradca. Na shodu je bilo vsega skupaj petnajst ljudi, med drugimi tudi Železnikar,Tuma in Sturm. Društvo je bilo odtlej tudi naročeno na glasilo radikalov Zu-kunft. To radikalno glasilo je objavljalo članke o delovanju ljubljanskega društva, kjer so bile v tem času razprave na shodih zaradi varovanja načela bratstva in enotnosti narodov v obeh deželnih jezikih, to pa je v nemškem in slovenskem. Vsekakor je Ivan Brozovič, krojač iz Ljubljane, urednik »Novega časa«, »Delavskega lista« in »Zarje«. v ljubljanskem delavsko izobraževalnem društvu prišlo v teh za delavstvo hudih časih, ko je bila policija zaradi anarhističnih atentatov na Dunaju zelo budna, do notranjih trenj med zmernimi in radikalnimi. Pri vsem tem pa večina članov društva ni niti poznala prave razlike med obema strujama, v januarju 1883. leta je bil iz društva izključen Ludvik Zadnik, ker je bral in razširjal tudi liste zmerne struje kot Volkstreund, medtem ko je Anton Gra-blovic zaradi tega incidenta sam izstopil iz društva. Društvo pa je v Zukunft, glasilu radikalnih, napadlo Karla Kordeliča, ki je tedaj živel v Innsbrucku, češ da hoče ljubljanske delavce spraviti v zmerne vode. Prav ti trije pa so bili kasneje glavni akterji oživitve delavskega gibanja v Ljubljani in na Kranjskem sploh, in to že čez nekaj let, ko je po 1889. letu postala stalna stranka legalna. Med delavstvom so se vedno znova širili anarhistični letaki in ko je policija dobila več sto letakov, je končno ugotovila, da sta v razpečavanje vmešana Franc Železnikar in Ferdinand Tuma; zato ju je v aprilu 1884. leta aretirala. Zadeva je bila označena kot veleizdajniško dejanje in pričel se je pripravljati proces proti članom ljubljanskega delavskega izobraževalnega društva, ki je prišel v anale kot proces proti »krvavcem«. Ta proces je bil ob koncu decembra 1884. leta v Celovcu. Na procesu je bilo pet obtoženih: Franc Železnikar, Ferdinand Tuma, Franc Šturm, Edvard Kriegl in Franc: Dhii. Potem jo je obramba obtoženih skušala prepričati sodišče, da gre le za nacionalne spore med slovenskimi in nemškimi člani delavskega društva, da so pa vsi obtoženi sicer lojalni avstrijski državljani, je porota oprostila štiri obtožence, France Železnikar pa je bil zaradi dokazanega dejstva, da je s svojo izjavo v marcu 1881. leta, ko je odobraval umor ruskega carja Aleksandra II., in z razširjanjem prepovedanega letaka ščuval ljudi k sovraštvu do cesarja, do oblike vladavine in državne uprave avstrijskega cesarstva, kriv zločina veleizdaje in prestopka kaljenja javnega reda in miru ter zato obsojen na osem let težke ječe, ki mu jo je po takojšnji pritožbi višje deželno sodišče v Gradcu v januarju 1885. leta zvišalo na deset let. Železnikar je kazen skoraj v celoti odsedel v kaznilnici Suben v Gornji Avstriji. Kljub skrbno vodenemu postopku, številnim zaslišanjem pa sodišče nobenemu obtožencu ni moglo dokazati organiziranja zarote, ki bi imela zvezo z drugimi anarhističnimi organizacijami v Avstriji ali drugje. Obtoženi se niso niti jasno zavedali razlike med zmerno in anarhistično smer jo in niso poznali prave vsebine besed ekonomska osvoboditev in propaganda dejanj. Naslednja tri leta pomenijo v zgodovini delavskega gibanja na Slovenskem čas najhujše oseke. Policija je poostrila ukrepe in budno pazila, da se delavsko gibanje ne bi razširilo. Društva so v glavnem životarila, nekatera pa so se zaradi premajhnega števila članstva in onemogočenega delovanja razpustila kar sama. Tudi v Ljubljani niso bile razmere nič boljše. Le sem in tja je društvo še organiziralo kakšen shod, število članov je komaj preseglo dvajset, policija je budno pazila, če se ne pojavljajo nove anarhistične težnje in skušala pripraviti nov proces proti anarhistom. Najnevarnejši se je zdel policiji Johann Pischler, doma sicer iz Kočevja, dejaven paže prej v Mariboru. Zanj je veljalo, da je pristaš anarhistične smeri, saj je bil tudi naročnik lista radikalnoanarhistične smeri Die Arbeit. Poli- cija ni našla materialnega dokaza, Pischler pa je uvidel, da so tla v Ljubljani prevroča in se je v maju 1886. leta odselil v Gradec. Po ustanovitvi delavske stranke je postala Ljubljana središče delavskega gibanja slovenske narodnosti Ljubljansko delavskoizobraževalno društvo je bilo v letih 1885 in 1886 nekajkrat pred tem, da se prostovoljno razpusti, vendar se to le ni zgodilo, v aprilu 1887. leta pa se je v Ljubljano vrnil čevljarski pomočnik Karel Kordelič, ki je bil član društvenega odbora sicer že od 1876. leta, vendar je bil zadnjih šest let v Švici in Avstriji. Kordelič se je v Innsbrucku navzel idej, ki jih je preko svojega tednika Gleichheit širil Viktor Adler, in ki so pripeljale do obnovitve delavskega gibanja, do pomiritve med zmerno in radikalnoanarhistične strujo ter do ustanovitve avstrijske socialdemokratične stranke. Kordelič je vnesel novo življenje v ljubljansko društvo, ki je začelo spet bolj živahno delovati, prirejati shode in število članstva je kmalu naraslo na 60. Ko sta se ob koncu leta 1887 v Ljubljani naselila in začela v društvu delovati še Johann W6gerer in Vincenc Arnetzl iz Lovrenca na Dravskem polju, ki sta verjetno imela nalogo, da društvo okrepita, se je društveno življenje še poživilo. Poleg teh so delovali zlasti še Ivan Brozovič, Fran Barta, Ludvik Zadnik in drugi. Ob obletnici društva 1888. leta je društvo dobilo pozdravne brzojavke iz Dunaja Salzburga, Trsta, Celovca, Beljaka, Maribora, Bu- dimpešte, Innsbrucka in drugod. V novembru 1888. leta je Kordelič postal predsednik društva, potem ko je VVogerer odpotoval iz Ljubljane. Kordelič se je kot delegat ljubljanskega društva udeležil kongresa v Hainfeldu, kjer je govoril v imenu slovenskih delegatov in opozoril na potrebo, da dobijo delavski list v slovenščini. Delavsko gibanje v Ljubljani smo prikazali ne prvem mestu, kjer je tu središče slovenskega naroda. Po ustanovitvi delavske stranke je postala Ljubljana središče delavskega gibanja slovenske narodnosti, čeprav si je tudi Trst lastil to pravico kot največje industrijsko mesto. V tem obdobju pa je bilo delavsko gibanje bolj razvito v slovenskem delu Štajerske, pri čemer gre za tisti del nekdanje kro-novine Štajerske, ki je danes v mejah SFRJ in se v bistvu pokriva z etnično mejo med Slovenci in Nemci. Če je bilo na Kranjskem vse do leta 1889 eno samo delavskoizobraževalno društvo, in to v Ljubljani, je Štajerska poleg mariborskega imela še delavsko izobraževalna društva vsaj nekaj časa tudi v Celju, Ptuju in v Slovenski Bistrici. Posebno močno središče delavskega gibanja v vsej avstrijski polovici monarhije je vseskozi predstavljal Gradec, kar je bilo velikega pomena za delavsko gibanje tudi na slovenskem Štajerskem. Gravitacija Maribora b Gradcu in njuna relativna bližina sta mariborsko delavstvo že od vsega začetka tesno naslonila na Gradec. Ta navezanost je ostala konstantna do zloma monarhije ob koncu 1918. leta. To je bil tudi eden od vzrokov, da se je v času po letu 1890 delavsko gibanje na Štajerskem polagoma polariziralo v dva centra in južni del, ki mu je meja vitanjska razvodnica, je vse bolj prehajal v organizacijske roke Jugoslovanske socialdemokratske stranke, kot se je delavska stranka imenovala na Slovenskem, medtem ko je severni ostal pod štajersko socialdemokratsko organizacijo s sedežem v 'j.J cu. Poudariti je tudi potrebno dejstvo, da je jr / vsega začetka socialna demokracija na vsem s‘ J skem zelo dobro organizirana in je vse ob0 j monarhije tako tudi ostalo. Štajersko dežel11 cialdemokratsko organizacijo pa je strankin0 j2i stvo večkrat postavilo za zgled deželnim organ V Mariboru je do ustanovitve delavskoiz^i valnega društva prišlo leto dni prej kot v Ljn°Lfi Tudi tu so bili pobudniki obrtniški pomočnik1'..ji so imeli močno oporo v zaposlenih v delanj! Južne železnice, ki so bile ustanovljene leta stalno zaposlovale kakih 1500 delavcev. Ta aglomeracija delavstva je delavskemu g>banii Mariboru dala bistveno drugačen pečat, ko bil to primer v Ljubljani, saj je bilo v Mff rf večje število industrijskega proletariata, k1.10sp radi narave svojega dela (delavci pri železni01. ^ veda mnogo potovali in se seznanjali z del2vC god) in nacionalne heterogenosti (poleg Sl° ji Nemci, Čehi, Hrvati) mnogo manj krajevno ^ in ozko, po drugi strani pa manj dovzetno za nalne boje in zato bolj internacionalno. ^ m#|V boru nimamo opravka s kakšno skupino 0 ^ I škega delavstva kot v Ljubljani in delavsko 8’ ^ ni tako izrazito gibanje obrtniških pomočnik ’ je to primer v Ljubljani. Do prvega delavskega shoda je v Maribor0 1«£a loto Uo. lo 1S HolovreV sKU. 2. avgusta 1868. leta, ko je 18 delavcev ustanoviti svoje delavskoizobraževalno Tega sestanka se je udeležil tudi predstavo' ^ ških delavcev Gustav Markwart in tako ^ k K četku utrl pot tesnega sodelovanja obeh mest. Že tri dni zatem je mariborski 1' ^(J1 burger Zeitung izpod peresa Franza VViestf1 Objavil uvodnik Delavska izobraževalna katerem je avtor poudaril, da so delavci v s°’ ležni premalo izobrazbe in da bodo zato uT^jv/ svoje društvo, da se bodo izobraževali sam0 nik se končuje z besedami, da vzgoja osvonj p\ hovno, politično in gospodarsko. Marburg tung je odslej skoraj šest let zelo vestno članke iz delovanja delavstva in jim bila1,3 na, pač pod vplivom njenega solastnika in u ^ Franza Wiesthalerja, ki je bil vse do 1868-1 ^ duša mariborskega delavskega gibanja. 2°. sta 1868. leta je bilo v Kartinovi pivnici v M v navzočnosti več kot 100 delavcev drusj novljeno in Wiesthaler izvoljen za Pre^1ar prišel z dopusta in ni itfda je za stroj zadolžen sam Niyk0 *n niegov tehnolog. c hudega sluteč je pritisnil na gumb in kopiral svoje predračune. Listi so lepo poslikani lezli ven, ko se je nad njimi pojavila senca samega šefa Babyja. »Ti, ti... kaj pa ti počneš?« se je zapičil Baby ves zelen v svojega podrejenega. »Kopiram predračune... saj ne strgam repe...!« »Čakaj, čakaj... Pa ti veš, da sem za to zadolžen jaz in Mičo in nihče drug.« Baby je začel nervozno kriliti z rokami, kakor bi odganjal nadležne muhe. »Ja, pa če nikogar drugega ni«, je odgovoril Maži. Potem je bilo šefu dovolj. Na ustih so se mu jele nabirati pene. »Kako pa se vedeš?!« Nesrečni Maži je bil osupnil. Vedno je bil strpljiv, toda takrat ga je prijelo, da bi mu eno prima-zal. »To tvoje boš dal ma matrice«, je nategoval naprej šef. »Kako na matrice, če pa naša mašina kopira navadni papir, poleg tega jo imam pa pred nosom!« V Mažiju se je tedaj prebudil revolucionarni duh. Za svoje ideje se je bil pripravljen boriti tudi z zobmi. »Na matrice, pravim! Se upi- raš. Ne boš delal, kar povej, če ne boš. Če ti kaj ni prav, kar pojdi! Mi bomo to hitro uredili.« Sef-Baby je ta »mi« posebej važno poudaril. Nekoliko se je umaknil proti vratom svoje pisarne, kot bi slutil, da ga bo nekaj zadelo. Maži je stisnil pest za hrbtom in pogledal skozi okno, da ni videl rdeče penaste obličje renčečega šefa. »Vi kar uredite, kar hitro uredite«, je Maži kar naenkrat brezbrižno odgovoril in še dodal: »Komaj čakam.« Baby je pobesnel: »Kako pa govoriš z mano, nad mano se boš izživljal, na disciplinsko te bom dal, na alkotest...« Rjul je, kolikor so mu dale glasilke. Ko se mu je v grlu zataknilo in ni mogel iz sebe spraviti ničesar več, je nastala grobna tišina, ki jo je presekal Mažijev tih nežen: »Pa daj.« Potem je Babyja odneslo v svojo pisarno. Naša »mašina« NASHUA v Zlati jami v Levjesrčnem tozdu kopira vse: zapisnike, poročila, pogodbe, predračune, plane, statute, pravilnike OD in celo pravilnike o medsebojnih razmerjih... pa še to zgodbo. — Kadarkoli grem pod vodo, se spomnim na našo delovno organizacijo! ^egled izdanih brošur v zbirki *hjižnica Sindikati, ki ]o lahko še dobite: .dV , - Cena St. 9 v din Grčar Organiziranost In dslovanje sindikatov 20 §Č' 3:9.JJručari in S. Grčar: Finančno pot lova ^ v sindikatih 20 Samoupravno ura|anje dohodkovnih odno-^ sov v združenem delu 40 7: Aktualna družbenopolitične naloge slndika> tov danes 30 8: Ljudska obramba In družbena aamozaččlta. — temeljna naloga alndlkatov 30 9: Boodan Kavčič: Samoupravljanje v združe* ^ hem delu 40 1°: R. Albreht: Nov korak pri graditvi temeljev socialistične samoupravne družbene B orsdltv. ' Gabrijel Sfiligoj: Gospodarjenje v združenem ' 30 ^ 12: Tshnok>glJe In eamoupravljanjs 35 SindlkatJ In uveiiavi|an|e dohodkovnih od f. n°sov v združenem emu 25 ^tožbena preobrazba odnosov med delavci ^ ^^^^Ptolzvodnlh in trgovskih organizacijah 2 52 ; a s *š 1 I I M i o | £ 5 - fe O « O 2 c P * ž i l Q O 8 “ s % s š ® « a I I I CM CO si si ci ;i il I I i 1 1 I ■8 -."S •o NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 37 Krinka PPVI ilDVENSlU Dramatik O&IČAO j II FIN SLO MESTO Z PESNO 1N [AP.IN&S: CESTA V HeSTu LADO £5 LOVA«. ANTOVl 7ARNIK PRtSTA-nisLo MESTO NA SICIUD1 Določeni . DNEVI v RIHQ. KO" £I>AR7U telMoRJLA 46D 0BER SPRETNO, sraolttAHo kusiu StlAtA- ted RE&I, fkanen PRVA SLOŽEN SLA OČETOVA StSTRA RIMSKA I6RALIKA železarsko mesto ZVETA ALI lE&STOkk ARCoN ER&17 JicROUtL VJUŽKlI ameriuj £L. /MESTO SRC-IOt HOMŽA/M, KIDATE MtacO VZDRŽ0J ČLOVEK SBtMlb S..M. ŠPANSKA -ReUA frasinAu/A Asirije SMEŠNA RISt-A "DIANA T>oRS KdfcR MtflRAL hoRiA R1STO SAVIN IVO, DOLNIČAR ITAL. Tom KARIČA 2JMOSOV AVTO sapiAoe, (V/oDftN ) ToroSNA ŽIVAL »MBCSIN^ PLObNOStl Nčzve- sroSA K€STO V ik.včiu togsufc. ^ nuli teden v Novem mestu, je odprl podpredsedn^ Zveze sindikatov Jugoslavije Janez Barborič. Pravijo, da žaga ni nikoli dovolj ostra. Ratko Došič se je Pri vseh disciplinah tekmovanja gozdarjev ni odločala pred tekmovanjem lotil verige s fdigransko natančnostjo, moč tekmovalcev, ampak natančnost in še enkrat natanč-Morda je tudi to malo pripomoglo, da je dosegel odlično nost. Prav tako je to veljalo tudi za rezanje kolobarja na peto mesto. podlagi. Za gledalce najbolj privlačna disciplina je bilo p01 ^ debla na balonček. Sedem metrov visoko deblo ]e tekmovalec podreti tako, da je padlo na pet metro'1 Ijeni balonček. , Če S*« »i Ob novem delavskem domu GG Novo mesto v Črmošnji-cah so ekipe iz vseh republik in pokrajin zasadile spominski park. Tekmovalci iz Bih so hiteli v pravem tekmovalnem duhu in si zaradi pomanjkanja orodja pomagali tudi z rokami. Tekmovalci in gostje pa tudi številni domačini so po končanem tekmovanju, ogledu intenzivnega gojitvenega nasada v Smrečniku ter ogledu novega delavskega doma v Crmošnjicah obiskali legendarno Bazo 20. Tam so jih organizatorji najprej izčrpno seznanili z zgodovino na- rodnoosvobodilnega boja in bojev v kočevskih vih, še posebej s pomenom in vlogo Baze 20. | gostom pripravili pravi partizanski miting. borbene in tudi šaljive pesmi jim je pel moški pevS. jf\ iz Mirne. Nastopili pa so tudi pevci in recitatorji^ njega. Že druga disciplina, kombiniran prerez debla, je bila med najtežjimi. Najpreje je bilo treba deblo prerezati od spodaj, potem pa še od zgoraj. Odrezati je bilo treba kolobar, natančno seveda, kot da bi ga odrezal z enim rezom. Pa še ploskev na deblu je morala biti v vseh smereh pravokotna na os debla. Če ni bilo tako, so spet šle točke. Podsek debla, kjer sekač z izrezom koščka debla določi smer padca drevesa, je natančno določen tako v milimetrih kot v stopinjah naklona. Prav tako tudi prerez, ki je prav tako do stopinje in milimetra natančno določen. Sodniki so imeli pri tem polne roke dela, posebej še v teh dveh disciplinah. Delo sodnikov je trajalo najmanj petkrat dlje kot pa delo tekmovalcev. Še ena disciplina je bila, ki je zahtevala ne samo znanje, ampak tudi vajo in občutek. Tekmovalec je moral odrezati kolobar debla, saj je ležalo na leseni podlagi in spodaj zakrito z centimetri žagovine pri tem pa se žaga ni smela dotakniti podlage. Zadnji dve disciplini sta bili prav gotovo za gledalce najbolj atraktivni. Kleščenje vej na ležečem deblu je zahtevalo od tekmovalca predvsem hitrost pa tudi natančnost, saj se vsaka veja, ki je ostala daljša od enega centimetra ni štela, da je odžagana. No, vseh 42 vej, kolikor jih je bilo na deblu, v 18 sekundah ni požagal nihče. Še najbližje je bil Silvo Podobnik, končni zmago-valeac. Podiranje 7 metrov visokega debla na balonček, pritrjen na tleh, je bilo po mnenju nekaterih tekmovalcev bolj odvisno od sreče. Pa je kljub temu popokalo precej balončkov! Seveda je bilo okrog tekmovalnega prostora zelo živahno. Številni gledalci so z zanimanjem spremljali tekmovalce. Najbolj aktivni med gledalci pa so bili vodje ekip. Skakali so z discipline na disciplino in prizadevno vlekli na ušesa rezultate. Skrbno so jih zapisovali in sproti izračunavali. Vsaka točka več jim je lahko pomenila boljšo uvrstitev. Ko govorimo o tekmovanju, ne smemo prezreti teoretičnega dela tekmovanja, ki je bilo že prejšnji večer. Vsak tekmovalec je moral v obliki testa odgovoriti na 15 vprašanj o motorni žagi in na 10 o samoupravljanju. Prav ta »disciplina« je marsikomu zagodla ali pa pripomogla do boljše uvrstitve. In rezultati. Po osmih letih je v Novem mestu spet zmagala ekipa SR Slovenije s 3.839 točkami pred ekipo SR Hrvaške s 3.672,5 točkami in SAP Vojvodina s 3.550 točkami. Sledile so ekipe SR BiH, SR Srbije, SR Črne gore SAP Kosova in SR Makedonije. Tudi med posamezniki so odlično odrezali fantje iz Slovenije. Zasedli so prva tri mesta. Premočno je zmagal Silvo Podobnik iz Tolmina s 726 točkami pred Stankom Volerjem iz Nazarij s 674 točkami in Štefanom Kobalom iz Tolmina s 672 točkami. Prav ti trije nas bod0 ^^ V le leto zastopali na sV6L|ji venstvu, za katerega jj/ tud1 se testo. poteguje Po tekmovanju je or-a£5[ti- t«-» (~2ČT NloVO ^ t ikmovanja GG Novo , ; svojo nalogo odličn0^^ :kmovalcem in gostom Jjj itenzivni gojitveni pl mrečnik ter nov0Z^ravali-j| vski dom v Čermošnj1,^ (ti1, | trnu so ekipe zasa^' imu pa je sledilo tova