Stopnje intencionalnosti
MATJAŽ POTRČ
Kako jc mogoče, da se nekateri deli materije nanašajo na zunanji svet, drugi pa ne? Kako jc mogoče, da jc lahko moje duševno stanje naperjeno na računalnik, računalnik pa po vsej verjetnosti nc more bili usmerjen na moje duševno stanje? Kako razložiti intcncionalna stanja gotovo ni lahko vprašanje.
Ena od možnih poti do odgovora na to vprašanje jc v natančnejšem pregledu razvoja intencionalnosti. Možno jc, da intcncionalnih stanj nc moremo opredeliti kot "vse ali nič", ampak da so stopnjevita. Obstaja torej možnost, da so v naravi prcdintcncionalna stanja, ki sc kasneje razvijejo v visokorazvita intcncionalna stanja.
Pri živalih gotovo obstajajo kakšna usmerilvena stanja. Vendar jih nc moremo šteti za popolnoma razvita intcncionalna stanja. Poleg lc-tch pa bi sc v ljudeh lahko skrivala tudi prcdintcncionalna stanja, ki so značila za razvojne začetke intencionalnosti.
Sprejetje predintcncionalnih stanj pri ljudeh bi ustrezalo zahtevam po realistični podobi duha. Te zahteve med drugim vsebujejo metodologijo minimalne racionalnosti (Chcrniak, 1986). Ta sc seveda usmerja proti takšnim metodologijam, ki bi vsebovale idealizirane modele racionalnosti.
Idealizirani modeli niso namenjali dovolj pozornosti racionalnosti, kot ta obstaja v končnih bitjih, katerih osnovna naloga jc odziv na spreminjajoče se okolje, v katerem sc nahajajo. Nove metodologije za razlago racionalnosti bi morali razvijali s tega stališča (Harman, 1986).
S tega stališča lahko gledamo tudi na razpravo o intencionalnosti čustev.
Pri razlaganju čustev se že na začetku pojavijo težave. Po eni strani vsaka vključitev čustev v razpravo zamaja togo racionalistično držo. Čustva sc nc zdijo racionalna, predvsem pa niso nevtralna. Kot taka so na nekaj usmerjena - na svoje predmete. Po drugi strani pa jih ta usmerjenost postavlja za model racionalnih intcncionalnih stanj.
Sam menim, da čustva dopuščajo intencionalno razlago. Kljub temu pa bi jih morali najprej upoštevati predvsem kot nekaj, kar sodeluje pri prcdintcncionalnih odzivih organizma. Nc pa že kar od začetka v popolnoma razvitih intcncionalnih stanjih. Čustva ustrezajo zahtevam po minimalni racionalnosti ravno zavoljo svojih mehanizmov, ki jih usmerjajo k predmetom.
Bistvo spora o intencionalnosti čustev pa je verjetno kar v sporu o sami intencionalnosti: ali slednja dopušča stopnjevitost ali pa jc nc?
Če hočemo jasno razumeti izhodišče katerekoli razprave o intencionalnosti, nam mora biti najprej jasno, o čem govorimo. Intcncionalnosl jc naperjenost nekaterih stanj,
npr. materialnih slanj v možganih organizma k zunanjim okoliščinam (predvsem k predmetom, ki so pomembni za organizem - za njegovo preživetje v okolju).
Obstajata dva načina vključevanja zunanjih okoliščin ali zunanjih predmetov v razlago intencionalnosti, šc posebej čc morajo biti intencionalna stanja predstavljena kot stopnjevita.
Menimo lahko, da predmeti nastopajo zgolj pri usmerjenosti najvišjih intcncionalnih stanj. Lahko pa jih obravnavamo tudi tako, kot da nastopajo pri intcncionalnih stanjih od samega začetka intcncionalncga stopnjevanja. Razlago s pomočjo zunanjih predmetov bi tako lahko razumeli, kot da nastopa na začetku ali na koncu stopnjevanja intcncionalnih stanj. Sam bi se zavzel za drugo možnost.
Da bi to razložil, si lahko pomagam z analogijo, izposojeno pri razlagi zaznavanja. Upam, da bom tako lahko dal vedeti, kam merim. Ponavadi se zdi, da se predmeti nujno vključujejo v razlago zaznav na najvišji ravni, na koncu zaznavnega procesa. To je res, čc jemljemo zaznavni mehanizem in njegovo strukturo kot cksplanandum. V Marrovcm modelu videnja npr. bi zaznava predmetov nastopila na najbolj pretanjeni 3D ravni (tj. tridimenzionalna raven). Vendar jc na drugi strani isti model že od samega začetka jasno prežet z usmerjenostjo k predmetom: osnovna naloga vidnega spoznanja jc zaznavanje zunanjih predmetov v našem okolju. S tega stališča jc Marrov model povnanjen, eksternalističen (Garfield, 1987).
Kot sem že rekel, nam uvajanje stopenj v intcncionalnost pomaga pri razlagi, kako je sploh mogoče, da obstajajo intcncionalna stanja, in zakaj so nekatera materialna stanja usmerjena k nekaterim (dejanskim ali možnim) stanjem.
Začel bom s predstavitvijo stališča, ki se konča z intcncionalnimi stanji, vkolikor so slednja usmerjena k predmetom in vključujejo singularno rcfcrcnco. Pozneje ga bom skušal kritizirati.
Glede na to stališče obstajajo naslednje stopnje intencionalnosti:
Navidezna.............>	Sintaktična...........> Intcncionalnost, ki
intcncionalnost	intcncionalnost	vključuje singularno
rcfcrcnco
Navidezna intcncionalnost naj bi vključevala osnovne tropizme. Sintaktična intcncionalnost mi pomeni vmesno raven. Ta bi praktično vključevala predstave, ki so v semantičnih in logičnih razmerjih z mrežo ostalih predstav. In končno bi najvišja, resnično duševna intcncionalnost vključevala organizmovo zmožnost upravljanja s singularno rcfcrcnco.
Kot uresničenje teh različnih stopenj intencionalnosti uvaja Sousa (1988) dve obliki teleologije. Prvo imenuje prilagoditvcna, drugo pa intcncionalna teleologija.
Prilagoditvcna teleologija določa obnašanje organizma (verjetno s pomočjo njegovega fiziološkega ožičenja) na navidezno mehanski način, z namenom, da bi lc-to ustrezalo okolju.
Po drugi strani jc intcncionalna teleologija določena z motivacijo organizma, ki upošteva porazlikovane in ne izključno mehanske odzive na svoje okolje.
Oba dva tipa teleologije sta povezana z obema ustreznima zvrstema instinktov - T-instiklom in H-instinktom.
T-instinkt jc determinističen, H-instinkt pa je dovzeten za različne odzive (?) organizma na njegovo okolje.
Na tej stopnji sc vprašanje o stopnjah intencionalnosti dejansko prevesi v vprašanje o dveh osnovnih intcncionalnih stanjih*- T-instinkt uvaja navidezno intencionalnost, H-instinkt pa uvaja doccla razvilo intencionalnost.
Navidezna intencionalnost, ki obstaja v organizmu, ki jc zmožen zgolj T-instinkta, nastopa obenem s prilagoditveno teleologijo. Prilagoditvena intencionalnost dopušča organizmovc mehanske ožičene odzive. Pravzaprav jc to neduševna zvrst intencionalnosti. Za primer lahko navedemo zajca, ki se odziva z enakim cik-cakanjcm kadar poskuša ubežati lisici ali pa drvečemu avtomobilu. Zgodi pa se, da avtomobil zajca zadene, ker zajcc ni do dovolj prctanjcnc stopnje ločeval med različnimi možnostmi odzivov na spreminjajoče se okolje.
Po drugi strani pa sem sam na splošno gledano zmožen ubežati po cesti drvečemu avtomobilu, ker sem sposoben namerno upoštevati različne možnosti okolja, v katerega sem vključen. Razlog za to jc v mojem sodelovanju pri popolnoma razviti intencionalnosti in ker imam na voljo stanja H-instinkta (humanega instinkta), ki so značina za ljudi.
Vendar pa temu merilu za razlikovanje med determinizmom in preudarkom pri odzivih organizma, na podlagi T-instinktov in H-instinkotv vseeno odpove. Merilo, glede na katerega lahko svobodno odgovarjam na zunanje pritiske, bi bilo, da imam v primerjavi s psom bogatejšo izbiro odzivov na okolje. Lahko pa se zgodi, da obvladam le z zmožnostjo druge množice odgovorov. Morda bolj previdno ločujem različne množicc v cclolni situaciji, kjer avto drvi po ccsli. Zajcc pa morda razpolaga s podrobnimi odzivi glede na kakšno drugo množico. Razlikovanje kot merilo za obstoj popolnoma razvite intencionalnosti pri organizmih torej odpove.
Vendar to še ni vse. Za T-instinkte smo dejali, da uvajajo navidezno intencionalnost. Zasledimo jih na primer v dejavnosti ptice, ko ta gradi gnezdo. Ptice nc morejo graditi gnezd, dokler niso v okolju izpolnjeni določeni pogoji. Najprej mora ptič zbrati material za gradnjo. Na tej stopnji se pojavijo učinki povratnega delovanja. Iz pojavov povratnega delovanja sc razvijejo predstavitveni pojavi. Vendar pa tudi to še ni dovolj za pojav prave intencionalnosti. Zadostuje le za neduševno oziroma za navidezno intencionalnost.
Nc glede na to, da imamo tu navidezno intencionalnost, pa ta že kaže določene poteze, značilne za pravo intencionalnost. Organizem sc na tej stopnji odziva predvsem na način, ki nam dovoljuje, da lahko govorimo o intcncionalncm neobstoju. Ni nujno, da obstaja predmet, h katermu jc usmerjeno instinktivno stanje. Po drugi strani pa je navidezna intencionalnost, ki jc tudi prisotna na tej stopnji, zaznamovana s potezo splošnosti. Splošnost sama jc zaznamovana z dejstvom, da intcncionalnost ni spccifična in da ni usmerjena k posameznostim.
Navidezna intcncionalnost bi tako bila prisotna v zaznavanju mojega psa Fida: v rcsnici nc zaznava mene, ampak zaznava moje lastnosti. Zmožen jc lc dc dieto zaznavanja.
* Glej tudi Mohan Matthcn, 1988, in Frcd Dnaskc, 1988.
Po drugi strani pa jc popolnoma razvita intcncionalnost možna na stopnji, na kateri jc organizem zmožen singularnc rcfcrcncc, neizmerljive, dc rc. Zaznavam ga kot nekaj, čemur bi lahko dejal posamični predmet.
Na to sem pravzaprav mislil prej, ko sem omenjal zmožnost intcncionalnc, dc rc usmerjenosti k določenemu zunanjemu predmetu.
Najvišja stopnja intencionalnosti, kjer obstaja ncizmuzljiva identifikacija (v primeru, ko dolgujem muzeju Louvre ločno določen predmet - originalni portret Monc Lise, v nasprotju s primerom, ko ti dolgujem 5 dinarjev; za plačilo svojega dolga ti lahko dam kakršenkoli 5-dinarski kovanec, medtem ko moram za poravnavo svojega dolga Louvru vrniti prav določeno sliko Monc Lise), jc označena z usmerjenostjo k predmetu.
Vse to zveni kar v redu. Vendar bom ugotovil, da zgodba zavaja. Ali vsaj to, da ni dobro zastavljena.
Jc mar res tako, da zaznava Fido zgolj lastnosti, kjer jaz sam zaznavam posameznika? Manjka nam dokaz, daje Fido navezan na lastnosti sklede in ne na skledo kot točno določen predmet. Isto velja za dojenčka. Čemu naj bi odrasli imeli določeno intcncionalnost, ki jc dojenčki nimajo? Kje so merila?
Čc upravičenja nimamo na voljo, si ga moramo poskusiti priskrbeti. Vendar pa to lahko zgodbo obrne. Predmeti morajo priti na začetek inlcncionalncga stopnjevanja, ne pa na njegov konec.
Trdim, da cclo na stopnjah t. i. navidezne intencionalnosti obstaja usmerjenost organizma, ki vsebuje ali ima intcncionalna miselna stanja, usmerjena k zunanjemu svetu. Običajno jc to zunanji svet, v katerem se nahajajo predmeti.
Za Fida se morda zdi, da sc mehanično odziva na okolje. Vendar pa jc jasno, da so njegovi odzivi usmerjeni k zanj pomembnim stvarem, k predmetom v njegovem okolju, na katere sc tudi mora odzvati. Usmerjenost k zunanjim predmetom jc torej odločilna celo za stopnjo navidezno intcncionalncga odgovora.
Ta smer mišljenja jc celo še bolj pomembna, ker odzive na vseh stopnjah intencionalnosti usmerjajo zunanji predmeti. Prav to jih stori za intcncionalnc odzive. Brez zunanjih predmetov, ki združujejo različne stopnje intencionalnosti, bi lc-tch sploh ne mogli štcLi za intcncionalnc stopnje.
Moj argument bi bil na kratko takšenle:
Prehod od T-instinkta k H-instinktu, od navidezne intencionalnosti k intencionalnosti, jc mogoč lc v primeru, ko obstaja vez, ki ju združuje.
Vez med navidezno intencionalnostjo in intcncionalnostjo zagotavljajo zunanji predmeti.
SKLEP
Prehod od navidezne intencionalnosti k intencionalnosti jc možen lc, čc sta obe stopnji osredotočeni na zunanje predmete.
Zdi sc, da jc to edini način, ki dopušča razvojno razlago različnih stopenj intencionalnosti. To jc edini način, ki nam dovoljuje, da lc-tc opazujemo kot razvojne stopnje istega pojava.
Naslednje vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, jc, kaj povzroča razliko med različnimi stopnjami intencionalnosti. Čc jc usmerjenost k zunanjemu predmetu običajni
pogoj za pojav intcncionalnih stanj, kaj nam tedaj dovoljuje govoriti o navidezni intencionalnosti, kot da jc drugačna glede na docela razvilo intcncionalnost?
Spomnimo sc, da sc, v nasprotju s prejšnjim pogledom, intcncionalnost začenja z neposredno usmerjenostjo organizma k predmetom v okolju. To bi pomenilo, da imamo v primeru navidezne intencionalnosti dc rc razmerja. Pravzaprav bi bilo bolje, če bi govorili o predmetih. Fido jc usmerjen k predmetom v svojem okolju, na primer h kosti. Višje stopnje intencionalnosti store ta odnos bolj posreden. Najprej obstaja kombinacija različnih sintaktičnih usmerjenosti k predmetom. Kost jc pod kamnom. K temu jc pes usmerjen. Ni res, da bi bil v največji meri usmerjen k lastnostim kosti in kamna. V rcsnici mu gre za njegovo kosi. Črvi npr. so usmerjeni k nečemu, kar bi pri njih ustrezalo tistemu, kar zunanji predmeti pomenijo ljudem.
Razlika med navidezno intcncionalnostjo in doccla razvito intcncionalnostjo obstaja v dejstvu, da so intencionalnosti višje stopnje v bolj posrednem razmerju s predmeli (vključujejo uporabo sintaktičnih lastnosti, ki jih prinašata logika in jezik).
Z osredotočenjem na predmete že od samega začetka, sc ohranjajo povezave med različnimi stopnjami.
Lastnosti doccla razvite intencionalnosti bi tako vpeljale intcncionalni neobstoj in splošnost. Nc zdi sc primerno, da bi jih uporabljali na nižjih stopnjah inlcncionalncga razvoja. Usmerjenost k neobstoječemu in splošnemu jc tipična zmožnost ljudi, nc pa psov. Zagotovo pa so psi usmerjeni k posameznim kostem.
Tukaj sc jc dc Sousa v svojem prikazu zmotil. Razlog jc verjetno ta, da jc želel ohraniti intcncionalnost čustev kol osnovno vrsto intencionalnosti.
Lahko jc slednja osnovna prcdintcncionalnost, ker je usmerjena k predmetom. Ljubezen in bes sta, bolj kot preudarjajoče razglabljanje o njiju, neposredno usmerjena k svojim predmetom. To pa jc tudi tisto, kar sc dogaja pri singularni rcfcrcnci.
Singularna rcfercnca nc omogoča neposrednega pristopa k predmetom; jc še najbolj zapletena. V tem pomenu lahko govorimo o singularni rcfcrcnci kot o delu popolnoma razvite intencionalnosti.
Usmerjenost organizmov k zunanjim predmetom ali k njihovim ekvivalentom v okolju pa jc cclo bolj jasno začrtana na začetnih razvojnih stopnjah intcncionalnih stanj.
LITERATURA
Chcmiak, Christopher: Minimal Rationality, Cambridge, 1986, MA. MIT Press, dc Sousa, Ronald: The Rationality of Emotion, Cambridge, 1988, MA. MIT Press. Dretskc, Fred: Explaining Hchavior, Cambridge, 1988, MA. MIT Press.
Garfield, I..Jay: Modularity in Knowledge. Representation and Natural language Understanding. Cambridge, 1987, MA. MIT Press.
I Iarman, Gilbert: Change in View, Cambridge, 1986, MA. MIT Press.
Matthen, Mohan: "Biological Functions and Perceptual Content", 77ic Journal of Philosophy, 1988, 85: 5-27.