702
Listek.
ujema z našim listom; drži se tistega novošegnega besedovrstja, ki se je tako omililo našim pisateljem vsem vprek, pa ni niti slovensko, uiti hrvaško ali srbsko. Je pač tudi v pisavi oblastna gospa moda,  in boj  proti le-tej je tod kakor    drugod silno težaven.
Slovanska knjižnica, katera nam je za to številko, žal, prekesno došla, je prinesla v snopiču št. 42.—43. — poleg prevoda na drugem mestu (Za negotovimi težnjami. Vaška povest. Slovaški spisala Ljudmila Podjavorinska. Poslovenil An on y m.) na str. 135.—176. — na prvem mestu izvirno povest: Smo din iz peresa istega Dobravca, čigar »Vodiškega samotarja« je pričel z današnjo številko naš list. O »Smodinu*  nam je obljubljena ocena od  pristojne strani.
Cuvajmo svoje prastarine. Zabeležil M. A. Lamurskij. Trst. Tiskom i na k la dom Dolenčeve tiskarne. 1895. Ponatis iz »Edinosti«. Str. 62 male 8°. — Kakšne prastarine, vpraša čitatelj. Jezikovne seveda. O tem nas pouči takoj zaglavje, katero si je volil g. pisatelj, znani Koseškega distih: »Jezik očistite peg« itd. Toda dasi se strinjamo vobče z gosp. Lamurskega geslom, da treba knjižni slovenščini čuvati jezikovne starine, dasi se sklada g. Lamurskij z nami v prevažnih slovniških vprašanjih, o katerih smo razpravljali svoj čas vprav v tem listu (g. L. se laskavo spominja te razprave takoj v uvodu svoje brošure), vender moramo odkrito priznati, da mu ne moremo pritegniti v mnogih posamičuostih, za katere se 011 ogreva, češ, da so pra-starinske. Toda dandanes nam je jasno, da v leposlovnem listu ni mesta razpravljanju prepornih slovniških vprašanj. Morda porečemo katero v odgovor g. Lamurskemu o priliki kje drugod. Za sedaj le toliko: večina diferencij med našimi jezikoznanci izvira odtod, ker si nismo jedini o bistvu jezikovem; zato je brezuspešen boj »contra principia uegantes«. Naši nazori o postanku, ustroju iu zakonih jezikov so oprti na vprav fenomenalno in epohalno knjigo H. Paula; »Principien der Sprachgeschichte« (2. nat. Halle 1886), ki je provzročila pravi pravcati preobrat v jezik oznanstvu. Ako se g. L. seznani s tisto kujigo, potem se nama bode lažje sporazumeti.
Slovensko pratiko za prestopno leto 1896., ki ima 366 dni (V Ljubljani), smo prejeli od knjigarnice Ign. pl. Kleinmayrja in F. Bamberga. Kolikor je nam znano,  se je imenovane založnice pratika sprva   pojavila —  menda je  tega kakih  15  let
—   kot konkurenčno podjetje proti prastari Bleiweisovi, od Blaznika ali Blasnika in njegovih dedičev izdavani gromovnici. S parafr azo Levstikovega gesla bi lahko vzkliknili: »Bog poživi kritiko!« kajti konstatovati treba, da tisto tekmovanje obojim pratikam ni bilo na škodo; tu in tam so se odslej našemu kmetiču predstavljali razni svetniki, črni in rdeči, »sivobradi in mladoliki«, takisto svetnice, potem živali iu nebesna in vremenska znamenja itd.  v  čedni, pomlajeni obliki.   S tem  se je gotovo   pospešila  i  stvar i domača
—   umetnost. Sta si li kdaj stara in nova pratika prišli navzkriž glede vremenskega prerokovanja, nam ni znano; takisto ne vemo, se li niso naši kmetici razdelili v dva sovražna tabora, kupujoč ali to, ali 0110 prorokovalko. No, sčasoma so se nasprotja ublažila, in tudi mlada pratika se je korenito otresla liberalnih muh, ako jih je sploh kdaj kaj imela. Zato prav radi ustrežemo tvrdki, ki jo zalaga, ter jo s prepričanjem in prav toplo priporočamo našim kmetičem, dasi ne vemo, koliko stane, ker ni cena nikjer naznanjena. Poleg običnih koledarskih stvarij in auons podaje še tudi nekoliko »Berila za poduk in kratek čas« (s podobami, na str. 69.—87.), ki je nekaj poučne, nekaj pa pobožne vsebine.
Od iste založnice smo tudi prejeli na ogled in v razgovor dr. Heinza dvojezično zbirko zakonov za ljudske šole na Kranjskem, ki je izšla že pred nekolikim  časom.  Strokovnjak nam je obljubil o njej  oceno.   —