ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Stev. 12.
V Ljubljani 1, decembra 1887. Leto X.VII,
SUB® SVETEMU OOETU
PAPEŽU LEONU XIII. O ZLATEJ MAŠI
Sil-vestxa. dan. 1S87. leta,.
-Olovésen je današnji dan, Praznuje vsak ga kristijan. Od koder svitlo solnce hódi In kar obséva dvorov, koč, Radóati priča je povsódi, RadÓ8t budi nam vére moč. Vesolnje cerkve poglavar Daruje zlate maše dar. Kedór utegne, šel je v Rim, Kjer sveti Oče maše služi, Kedór ne more, pa se ž njim V srcà gorečej prošnji druži. Mi tudi pohitimo tjà, Da v duhu gledamo Očeta,
Blagóslovi nas roka sveta, Ki jej pokorna zemlja vsa. Slovence, Oče, blagoslóvil Saj zvesti Tebi smo sinovi, Proslavlja Te najzadnja koča, Zaté bij 6 nam srca vroča. Pokladaj vzlasti še roké Otrokom nežnim na glavice; Glej, k Tebi stezajo ročice, Ker Tvoje milosti zelé. O hvala Tebi, Oče, čast; A 8vetej cerkvi krepka rast! Vsi kličemo Ti kristijani Bog mnogo let Te še ohranil
Fr. Krek. v
Miklavžev večer.
(Igra v jednem dejanji.)
O * o b es
Gospod Zoran;
Olga, njegova sopruga;
Mirko, Angelica, njiju otroka;
Dora, Mirkova in Angeličina babica;
Ivanek, Balček in Milica, sosedovi otroci ;
Miklavž sò spremstvom d veli angeljev in dveh hudobcev.
(Soba pri Heb 7. vrati na desnej. V koto stoji lepo pogrnena mita, okolo nje od zadaj klop, spredaj već stolov. V drugem konci je peč, okolo nje klop, kakor na kmetih. Iz te sobe se pride v spalnico.)
Prvi prizor.
Mirkot Dora.
Mirko (kleči na klopi ob peči in moli svojo večerno molitevco).
Dora (pri peči poleg Mirka sedeč pazno vanj obrnena): Takó! Sedàj pa Še povej : kdo te je ustvaril ?
Mirko: Bog OČe.
Dora: kdo te je odrešil?
Mirko: Bog Sin.
Dora: In posvetil te je?
Mirko (se jame na jok držati): Oj babica, saj sem vže dovolj molil, mene vže zobjé boje.
Dora: Le lepó, le lepó do konca, Mirée! Oj ti poniglavec, ti, če ne
bodeš molil! Ali si vže pozabil —--alia--slišiš . . . vže gredó! —
Veš, M i rèe, Miklavž, sam sv. Miklavž pride nocoj. — Saj ti vsak večer posebej pripovedujem, da moraš lepó moliti, če hočeš, da te sv. Miklavž obdaruje. In nocoj se kujaš, nocoj ob tein času ko sv. Miklavž najbolje sliši, kako otroci molijo, ko sam po sveti hodi! — Zatorej le lepó: kdo te je posvetil?
Mirko: Bog sveti Duh.
Dora: Kaj pa dà Bog dobrim ljudem?
Mirko: Nebesa.
Dora: Kaj pa hudobnim?
Mirko: Pekel.
Dora: Nù, zdaj pa še križekl
Mirko (se pokriža): Nà--sedaj sem pa priden, kaj ne, babica? In
sv. Miklavž me izvestno obdaruje, kaj ne dà? — Ah, ali vže skoraj pride? — Ali, babica, uh — ali pridejo tudi hudobci ž njim, o katerih ste mi zadnjič pravili, da otroke pobirajo?
Dora: Dejala sem. da pobirajo le hudobne otroke, ki ne molijo radi, ki ne slušajo, jeze in žalijo stariše — —
Mirko: Mene ne vzemó, babica, je li, da ne?
Dora: To je, da nò, sedàj, ko si lepo molil.
Mirko (skoči veselo po sobi): 0, julló! (Obrne se zopet k babici): Ali priđe kaj kmalu Miklavž? O da bi bil vže tukaj! Kje pa so mama, oče, Angelica?
Dora: Šli ao k gospođa Vinku, đa privedé k nam Milico, in —
Mirko: Ivanka, Balčka?
Dora: Dà, dà!
Mirko (milo prosei): Pojdiva še midva pò-nje.
Dora: Ne, midva ostaneva doma. Lej, zunaj je temà, in vrhu tega še mraz in sneg. Kako bi vže ti mogel hoditi po mrazu in gaziti sneg? In jaz, lej, stara sem, ne morem te nositi kakor atek ali mama. Le pri mirn bodi, saj pridejo kmalu vsi in potlej bomo skupaj čakali Miklavža.
Mirko : Oh, babica, nò nò . . . pojdiva raje — —
Dora: Čuješ, da nè! Kako, da ti ni nič dopovedati? Ves neubogljiv si nocoj! t'akaj, čakaj! (Kliče): Sv. Miklavž! brž, brž pridi, naš Mirče ne uboga.
Mirko (hoče jokati): Nè, nè! Babica, saj bom priden, saj--(Vrata se
odpró; oče, inati, Angelica vstopijo.)
Drugi prizor.
Prejšnja, gospod Zordn, gospa Olga, Angelica.
Gospa Olga (ki je čula pred vrati zadnje besedo): Kaj pa to? Ali je Milče tako neposlušen?
Mirko: O nè, mama! Hotel sem le, da greva z babico za vami k
gospodu Vinku po Ivanka, Balčka in Milico, pa babica ni hotela iti--
Ali, kje so sosedovi, mama, ali niso prišli z vami?
Angelica: Takòj pridejo, Mirko, takòj---
Mirko (se zavrti po sobi samega veselja).
Gospod Zordn: no, lej ga, kako si pač neumen 1 Ali ne boš lepo pri miru? če nè, vže veš — zatožimo te nocoj sv. Miklavžu. (Sedejo na klop k babici.)
Mirko: Ali res, mama?
Gospa Olga: I, če bodeš lepo pri miru, potlej vže nè. Še obdaruje te sv. Miklavž, če bodeš priden.
Dora: Pst!
Angelica: Sosedovi gredò!
Tretji prizor.
Prejšnji, Ivanek, Balček, Milica.
Ivanek, Baltek, Milica (stopijo v sobo): Dober večer!
Gospa Olga, Zordn, Dora : Bog daj, otroci ljubi !
Mirko Angelica (skočita jim naproti); Bog daj, Bog daj , Ivanek, Balček, Milica !
Gospa Olga: Tu okolo peči posedite, Ijnbčki moji.
Mirko: Haló! le brž, da se pomènimo, kaj nam prinese sv. Miklavž.
Dora : Pa jedno zapojte zraven I Tista je prav lepa, veš Mirko, ki sta jo zadnjič pela z Angelico o „mlinu," kako ropoče.
Mirko: Vže vemo, babica, vže vemo . . . I)à, dà, tisto zapojmo!
12*
Otroci (posedejo okolo peći, od koder se gospod Zoràn in gospa Olga umakneta k mizi, ter za poj ó):
„Ropoče vè dolu nad bistro vodo: klip, klòp" itd.
Gospa Olga: Prav lepa je bila! Le Še jedno dajte, jaz pa grem in pokličem deklo, da vrže še kak panjiček v peč, da vara bode gorkeje. (Otide.)
Četrti prizor.
Prejšnji brez gospe.
Milica: Angelica, kaj prinese tebi Miklavž?
Angelica: Meni? — Lepo puničko, košarico, jabolk, hrušek, rožičev . . in Bog vedi, kaj še vse. Pa zdaj mi tudi kaj dil, kadar pride.
Mirko, JvaneJc, BaUek (jednoglasno): Meni tudi, meni tudi!
Dora: Jojmine, otroci, čujte, Čujte, zvonček! (Sliši se zvončkanje.)
Otroci: Yže gre, sv. Miklavž gre!
Milica, Angelica (se plašno stiskati r kot).
Mirko (steče k babici).
Ivunek, Balček (ostaneta mirna).
Feti prizor.
Prej hi ji, gospa Olga.
Gospa Olga (T sobo stopivši): Ste li čuli? Vže gredó!
Otroci (plašno): Dà, čuli smo zvonček.
Gospa Olga: Le okolo mize posedite sedàj. Tù pri peči ne smete ostati. Potem pa glejte, da bodete lepo molili in na vse odgovarjali, karkoli vas sv. Miklavž povpraša.
Mirko: Mama, jaz se bojim---A Ji gredo tudi hudobci?
Gospa Olga, Dora: Ej, neumnežek, kaj se bodeš neki bal?
Gospa Olga: Saj ti ničesar ne store, ako obljubiš, da bodeš vedno lepo priden. Sv. Miklavž nikogar v sobo ne pusti, če mu poprej zunaj povem, da so samo pridni otroci notri.
Mirko: Oh, mama, idite vèn, pa mu povejte takó . . .
Gospa Olga: Saj grem, Je sedite za mizo in mirni bodite. (Otide.)
Otroci (se zvrsté za mizo takó, da sti Milica in Angelica v kotu, na jednej strani Ivanek, Balček, a na drugej Mirko.)
Mirko (bojeć se): Oče, pomaknite se k meni!
Gospod Zoran (se pomakne, pogladi Mirku lašćke): Nič se ne boj, Mir Če, nič! (Pred vežo se začuje zopet zvonček, in o joj — rožljanje verig.)
Otroci (se zganejo).
Šesti prizor.
Prejšnji, Miklavž, angelja; kmalu za njimi gospa Olga.
Miklavž (stopi v sobo. Prav lepo je oblečen. Na glavi ima visoko škofovsko kapo, mašni plašč mu krije telo. V roki drži škofovsko palico. — Visoke postave je in dolgo, lepo belo brado ima): Dober večer dobrim ljudem! (Poda desnemu angelju palico.)
Dora, Zordn in gospa Olga : Bog daj !
(Otroci strme. — Pred vrati se čuje lopet rožljanje verig.)
Miklavž (namigne angeljn s palico): Pojdi in reci hudobcema naj mirujeta, ker tukaj so, kakor vidim, sami pridni in nedolžni otroci, — nič zanje tedaj ! (Proti otrokom): Kaj nè, da ste pridni?
Otroci (boječ se): Pridni, pridni! —
Angelj (se vrne, storivši, kar mu je bilo rečeno).
Miklavž (k otrokom): Ali znate lepo moliti? — No, ti deklica, ondii v kotu (pokaže Milico) moli mi „očenaš" ! —
Milica (moli).
Miklavž: Tako je lepó! — Sedaj pa ti druga tam, (pokaže Angelico) moli mi „češčeno Marijo" !
Angelica (moli).
Miklavž: Tudi lepó ? — (Za tem izprašuje 5e ostale otroke, vsakega kako malo
molitevco.)
Otroci (odgovarjajo drug za drugim. — Zunaj se sliši zopet rožljanje, vrata se odpró, in — jeden hudobcev vstopi.)
^ Sedmi prizor.
Prejšnji, hudobec.
Hudobec (ves črn po vsem životu, gorečih očij, gorečega jezika, t verigami v rokah, s košem na rami gleda srdito po otrocih).
Milica, Angelica (si zakrijeti oči).
Ivanek, BalČek (se plašno stiskata drug k drugemu).
Mirko (jokaje): Oče, oče . . . jaz se bojim!
Miklavž (k otrokom): Ne bojte se, ljubčki, ker ste pridni, nič se vam ne zgodi. Lejte, tà-le pobira le hudobne otroke in je nese a seboj. Pri vas pa, ker ste pridni, ste znali lepo moliti, pri vas nima ničesar opraviti. (K hudobcu): Poberi se. hudoba, od koder si prišla, in ne straši mi pridnih otrok!
Hudobec (zarožlja z verigami pa zdivja skozi vrata).
Osmi prizor.
Prejšnji brez hudobca.
Otroci (se oddahnejo).
Miklavž (k otrokom) : Ste li videli, kako je šel ! — Kaj ne, sedaj se več ne bojite? Lejte, kako dobro je, da ste pridni! Dà, res! — In ker ste tako lepo molili, vzemite sedaj te-le majhne darove. (Namigne drugemu angelju in položi iz pozlačenega koška, katerega nosi angelj, pred vsakega otroka lep dar. Potlej nadaljuje): Zatorej tudi v prihodnje ostanite pridni in dobri. Jaz bodem v nebesih skrbno pazil na vas, in če vidim, da ste dobri ostali, vidimo se drugo leto zopet. (Namigne angeljema za odhod.)
Desni angelj (mu podà palico ter pozvoni. — Zunaj zopet zaropoče z verigami.)
Miklavž (z angeljema otide).
Deveti prizor.
Prejšnji brez Miklavža in angeljev.
Mirko: Juhe! Mama, glejte, kaj sem dobil! (Kaie lepo izrezljano piščalko, rožiče, smokve.)
Angelica : In jaz, jaz ! (Priskače k materi ter kaže lepo medeno košarico, v katerej je bilo pozlačeno jabolko.)
Ivanek, Battete, Milica (kaže vsak svoje stvari, katere jim je dal sv. Miklavž).
Gospa Olga: Glejte, otroci ljubi, to je vse za to, ker ste pridni. — Zatorej le glejte, da ostanete tiki.
Otroci (jednoglasno): Dà, dà, mamica, radi bodemo molili, radi slušali.
Gospa Olga: Prav takó!
Milica: Oj, kako prijazen je sv. Miklavž, kako rad govoril
Ivanek : ln kako lep -je !
Mirko .'Ali — o joj ! — hudobec ! Mene je še zdaj strah.
Balček: Mene tudi, Oj kako grd je bil!
Angelica (k babici): Babica, ah je bil res iz pekla?
Dora: I, glej jo, kako pal
Milica (i Balčku in Ivanko): Hitimo sedàj domóv, da pokažemo še našemu očetu in materi, kaj smo dobili . . .
Ballek, Ivanek : Saj res ! (Hočeta iti.)
Milica : No, no, tako urno pa zopet nè ! Ali se ne bodeta nič poslovila.
Baliek, Ivanek, Milica: Lahko noč, Mirko, Angelica, lahko noč vsem?
Dora: Jutri le prinesite pokazat, kaj vam prinese sv. Miklavž.
Balček, Ivanek, Milica : Bomo prinesli ! — Lahko noč I
Gospa Olga (Zorano); Zoran, pojdi in spremi otroke do doma!
Gospod Zoran (otide z otroci).
Deseti prizor.
Mirko, Angelica, gospa Olga, Dora.
Gospa Olga: ln vidva se sedàj tudi pripravila na odhod! Vže vesta, kam . . .
Mirko : Oj mama, nastavila še nisva peharjev, da položi vanje sv. Miklavž, kar nama prinese po noči.
Gospa Olga: No, storita to, pa le hitro!
Mirko, Angelica (nastavita na mizo vsak svoj pehar za dari).
Dora : No, sedàj pa le spat!
Gospa Olga : Dà, dà, pa takoj !
Mirko, Angelica: Takój. mama, takój. (K babici): Lehko noč, babica!
Dora : Lehko noč, otroka. (Otroka otideta z materjo v stransko sobo.)
Enajsti prizor.
Dora sama.
Dora (sama s sebój govoreč): 0 srečna mladost! O zlato veselje! . . Kako prijetno in veselo je pač bilo kdaj, ko sem bila jaz taka, kot so sedàj ti otroci ! •— Oh , vse je minulo 1 . . In vender sem nocoj tako srečna, tako zadovoljna! Zdi se mi, kadar gledam to srečno, veselo mladino, da se mi vračajo leta srečne mladosti! — Zdi se mi, da mi teče po žilah zopet nekdanja mladostna kri! — In vender ni res! Oh . . . (zamisli se globoko).
(Zagrinjalo pade.)
Rimski pastirji.
- redno prideš v Rim, to preslavno središče katoliškega krščanstva, vide! 1 bodeš obširno ravàn, ki se razprostira po več ur na daleč in široko. Rim. to večno mesto, stoji v sredi te planote, ki je obdana z obširnim poljem in se Kampanja imenuje. Tu na tej planoti se paso brezštevilne črede krav in ovac. Vže davno so skušali ta obširni svet primerno obdelati, ali čim bolj ga obdelujejo, tem bolj nezdrava postaja okoliea Rimskega mesta. Crede krav in ovae, ki se paso po tej rav&ni, čuvajo pastirji; tudi dečki se privzemajo za ta posel, katerega prav radi zvršujejo. To so vam čvrsti in veseli dečki, ti rimski pastirji: imajo črne oči in črne lase, ter so od južnega solnca malo ne popolnoma ogoreli. Tak deček se vsemu privadi, lakoti, žeji in vsa-keršnim nezgodam vremena. Ničesar nima, kar druge dečke veseli, nedostaje
mu igre, zabave iu družbe. Suli kruli in voda mu je vsakdanja pičla brana, le malokdaj se tej hrani pri-dene kakega ovočja. Samóla ni nikomur ljuba, najmanje pa mladini, a naš deček si zna pomagati, veselo poje iu skače, večkrat tudi piska na srojo piščalko. Prigodi se tudi, da se tak deček prav dobro izuri v godbi. Tako izurjen zapusti potlej svojo pastirsko palico ter gre mej piskače, takó zvane „pife-rarje". Ti rimski piskači
se nahajajo ne samó po vseh večjih mestih v Italiji, ampak tudi zunaj nje. Prislužijo si marsi-kak sold in radodarna roka se najraje odpira tem ubogim rimskim pastirjem. Kar si tako zvani „piferar" zasluži, tega ne potioši po nepotrebnem , nego pribrani vse za-só ali pa za svoje, ki jih je ostavil doma. Kadar si dosti prihrani, vrnesedomóv. Njegovi ga vže težko pričakujejo, ker jim je dostikrat prav za-željena pomoč v brit-kej potrebi.
Se to naj vam povem, da so ti rimski pastirji zelò lepi dečki. Slikarji iu kiparji jih večkrat imajo za vzóre pri izdelovanji svojih podob in kipov, katere potem po vsem svetu razpošljejo. Marsikatera lepa glavica, ki je videti na sliki kakega slovečega slikarja, natanko je povzeta po rimskem pastirji, ki je doma postopal za čredami ovac in krav. Večkrat občudujemo lepe božanske podobe, pa tudi obrazce nebeških angeljev, izsekane i i mramora ali kakega druzcga kamena, ki pa niso druzega kakor prava pravcata podoba takega dečka iz okolice Rimske.
A na svetu ni dobrega brez zia in človek je navadno tak, kakeršna je njegova okolica, v katerej vzraste, Takó tudi ti lepi rimski dečki v časih za-bredó v slabe družbe, izpridijo se ter postanejo tako zvani laški razbojuiki. Pač škoda zanje!	i r.
Na 8Y.
ocój odprto je nebó In milosti na nas tekó. Razliva angelj jih krildti Iz čase v svoji roki zlati. Kakó lepó, glej! zvezdni broj Igra se v krogu nad tebój, Mirò zvezd vsaka glas veseli Imi ljudém in zemlji celi, Ozračje v mesečni bledlni Tolažba vsej je bolečini, Ker božji glas po njem zveni, Ki z radostjo stvari poji; O rojstvu svetem nam prepeva, Za Krista duše nam ogreva. C1Ó veter, ki nocój pihlja, Skrivnosti blažene ima. čez polje ravno jih donaša Naravnost v tužna srca naša,
O svetem raji govoré, Ki vživalo ga bo srce, A v nočni mir, ki zemljo krije, Zvené presladke melodije.
V	svetišče krasno sred poljän Zvonov nas vabi zbor glasan. So peli kdaj takó zvonovi? Tako lepó kdaj njih glasovi? Res angeljsko se petje zdi, Ki doli se z nebes glasi,
Ki rojstvo sveto oznanuje In večer sveti povišuje. — O večer sveti, srečni čas!
V	nebesa zdaj vže vzdigaš nas. O večni govoriš nam slavi, Septaš o domovini pravi. Najbolj nedolžno pa srcé Skrivnosti tirne prcsladké.
J. Bejec.
Božič
(Stara cerkvena pesen,
daj Jezusa zibljlmo, Srcé mu podarimo, Dolžni smo ga častiti, Ljubezen mu vrniti.
Bogtì se priklonimo, Na tleh klečč molimo, Saj vse nam spolnil želje, Prinesel nam veselje.
Presvete mu ročice, Presvete mu nožice Ponižno poljubujmo Kakór Bogä spoštujmo.
Res detece si revno, Prerevno in pohlevno, A svet se ves uklanja Le tebi brez nehanja.
Oči odpiraš živo, Nas gledaš ljubeznjivo; Nikjer ti nič ni skrito, Vse Tebi je očito.
Ti Tvoji prstki mali Nebó so, zemljo dali, Vse gore in planine, Globoke vse doline.
a.
lo popravljena,.)
Tù preskrbnó Marija
V	plenice te povija,
A cvetkam ti na polji Obleko daš p0 volji.
Človeško hrano vživaš, Mogočnost božjo skrivaš, Saj vsem stvarém na sveti Le ti daješ živeti.
Zdaj v borno stanovanje TU mali hlev Ti dan je, Pa kmalu p0 vsem sveti Začn0 ti slavo peti.
O Jezus naš premili! Ti nam pomagaj v sili; Ti liči nas živeti, Daj srečno nam umreti.
Svet bomo zapustili, Greh bomo sovražili, Le v Tebi, dete večno, Srcé bo naže srečno.
Marija ti na strani Nam grešnikom ostani! Svet' Jožef väruh bodi,
V	nebesa ti nas vodi!
Fr. Krek.
Orjaško drevo.
„ralj mej evropskimi drevesi je orjaški hrast, ki doseže starost do 2000 let. Stari Germani so pod košatim hrastom bogu Vodanu darovali. Ko je sveti Bonifacij prišel na Nemško ter ondu sveto vero oznanoval, lotil se je sekati hrastovo drevo. Pagani so z gròzo gledah, kdaj bode bog gróma udaril takega hudobneža, ki si upa skruniti paganom sveto drevo. Ali
Bonifacij, ne zmeneč se za pagane in njihovega boga, seka in seka dalje, veter zašumi po hrastu in zvrne se velikan. Pagani videč, da se oznanovalcu svete vere ne zgodi nič žalega, verojeli so njegovim besedam. Iz lesa posekanega hrasta je Bonifacij zgradil cerkev in jo posvetil sv. Petru.
Še stojé tu in tam po naših gozdih taki velikani a zelò so redki. Pripoveduje se, da na Francoskem blizu mesta Saintes v okraji Oharente stoji
tak velikan. Visok je preko 18 metrov a pri tleh ima v obsegu malo ne 9 metrov. V pritličnem duplu tega orjaškega drevesa napravili so iz pletenine in praproti prav lično izbico, tri in pol metra globoko in blizu do 3 metre visoko. Svetlobo dobiva izba skozi okni, ki ste nalašč v ta namen v drevo vsekani. V sredi izbe je miza, okolo katere ima dvanajst ljudi dovolj prostora. Pravijo, da je to drevo vže preko 2000 let staro.
A tudi drugod se še dobé taki velikani. Tako n. pr. se vidi v Oourfaire na Švicarskem hrastovo drevo, katerega deblo ima 10 metrov v obsegu.
O trpežnosti hrastovega lesà le kratek izgled. Ni davno temu, kar so Mongunci na Nemškem našli sledove mostu, katerega je bil napravil Julij Cezar 50 let pred Kristom Čez reko lien. Iz vodo so potegnili hrastov steber, ki je bil še prav dobro ohranjen. Iz lesa tega stebra so naredili leseno sto-jalce, na katero se poklada mašna knjiga pri sv. maši.
Pri nas rabimo hrastov les za doge pri sodih, stebre pri kozolcih, mostove, ladije in sploh vodne stavbe.
Božično drevesce.
In to, o dete, vse je zate, Ker angel si mej angeli, O zdaj tekó ti ure zlate Nad tabo Bog se veseli.
Prepolna soba je svetlobe Odprto zdi se mi nebó.
II.
Zdaj zapustili bi svoj ràj, Na zemljo k tebi prilliteli Nebeški kazat ti sijaj. —
Kot angeli lepó veseli
Na sredi gozda v tihem kraji Zelena smrečica stoji,
Prepolna bleska je — svetlobe Glej, sveČic sto na njej gori.
Le glej, te svečice prekrasne Kako lepó ti vse goré;
Kakó lepó snežinke bele Po vejicah nastlane so,
Poglej — žarove njih prejasne Kot zlato solnce se blestó. —
Krog njih pa svečice ledene Od angelov prižgane so.
Poglej, kakó lepo nastlali, Po vejicah so zlato véz; Kakó lepó so povezali
Srebró in dijamante vmes.
In gózd zamaknen tiho gleda Na smrečico — nje blèsk stoter, Se smrečico v molitvah glasnih Božični slavi zdaj veČ0r. —
A. Pin.
Miloš Obilić.
(Po srbskih narodnih pesnih spisal Fr. Hub ad.)
(Konec.)
ìfcjj^T	S. Miloš in car Lasar.
tem je prišel na srbski prestol ear Lazar. Na njegovem dvora so Jfcg 36 zbrali najslavnejši junaki, kakor stari Jug Bogdan s svojimi sinovi devet Jugovičev, Vuk lìrankovié, Toplica Milan. Kosančić Ivan in mnogo drugih. Tudi Miloš je stopil v njihovo kolo, ker je slóvel po junaštvu. S svojim junaškim vedenjem se je prikupil cara takó, da mu je dovolil marsikaj, kar si ni smol upati nobeden drug. S tem si je pa nakopal sovraštvo Vuka Brankovića, zeta Lazarjevoga. Ta ga ni mogel trpeti, ker je bil sam ohol in častilakom, a njegovo junaštvo ni bilo nič kaj posebno.
Nekdaj je bil car Lazar s svojimi junaki na Kruševcu. Po službi božjčj sedejo k mizi in se vesele. Zdajci reče Lazar: „Zaželel sem divjačine,.bajdimo do Jastreb planine, videli bodemo, kdo je bolji junak, kdo nalovi več divjačine!" Odpravijo se na pot. Pod planino postavijo šotor in ear reče Milošu: „Ostani pri meni v šotoru, a drugi naj gredó na lovi" Jug Bogdan s sinovi in Vnk Branković gredó lovit pa ne ujamejo ničesar. Ko se vračajo brez plena z gore, reče "Vuk Jug-Bogdanu: „Miloš je kriv, da nismo ujeli ničesar. Zahtevaj od eara, naj spodi Miloša od sebe!" Bogdan stori res takó; ali Lazar odgovori: „Ljubi tast, lahko bi spodil Miloša, ali on mi je desna roka s svojima pobra-timoma. Ako bi spodil njega, kdo bi branil moje carstvo?" Pri teh besedah ast&bejo gospodje od mize in pravijo: „Res je, nad Miloša ga ni junaka, ki bi te branil Turkov. Ne tiraj ga od sebe; pošlji ga rajo na planino lovit, pokazalo se bode, da je junak!"
Car pokliče Miloša in mu veleva, naj gre po divjačino. S svojim pobratimom Milanom Toplico odjašeta na lov. Prijezdita do jezera na gori in sedeta pod jelo. Na jedenkrat zašumi po zraku in zmaj z Jastreba prileti do jezera. Kraj vode sleče svoje peréti in skoči v jezero, da se okoplje. Toplica Milan ga zapazi, hitro položi strelo na lok, da bi ustrelil zmaja. Ali Miloš ga prime za roko in pravi: „Ne ubijaj takega junaka !" Na to se splazi sam do jezera, vzame zmaju poroti in obleko, pa jo prinese pod jelo.
Ko pride zmaj iz vode, ne najde perut in obleke, zato zavpije: „Oj Miloš! kje ste moji peniti in moja obleka. Nikdo drug jih ni vzel kakor ti. Ne pogubi me I Znam, da si junak, kakeršnega še ni rodila druga mati!" Miloš ga povabi k sebi. Ker pa zmaj ni imel obleke, podil mu Miloš plašč, da se ogrne. Pod jelo se pozdravljajo in pij6 hladno vince in zmaj jima pripoveduje, da so ga bili hoteli ujeti junaki, ki so bili pred njima na lovu, a on jih je razgnal na vse strani. Da bi pa dokazal Miloš, kako je premogel zmaja, pošlje Toplico Milana z zmajevimi peroti k Lazarju, naj mu jih pokaže in zopet nazaj prinese. Čudil se je car in junaki tolikemu junaštvu.
Ko prinese ililan peroti nazaj, vrne jih Miloš zmaju z Jastreba in ta se poslovi od njiju, obljubi jima svojo pomoč v stiski ter odleti. Junaka pa začneta lov. Dolgo nista našla divjačine, kar zagledata na zelenej grivi (trati)
jelena in košuto. Hitro položita strele na lok in ustrelita. Miloš ustreli košuto, Milan pa jelena.
Razveseli se ear, ko mu prineseta bogat plen in še Jug-Bogdan se spravi z Milošem in mu prizna junaštvo.
Hudo je peklo to Vuka Brankovića. Misli in misli, kako bi pogubil junaka. Deželi Kora-Vlaška in Kara-Bogdanska ste bile na dolgu, niste hoteli več plačevati davka caru Lazarju. Poslal je bil sicer vže Vuka Brankovića in njegove brate, naj iztirjajo davek, ali ti so bili prišli s praznimi rokami domóv. Vuk Branković, zvit lisjak, svetuje toraj Lazarju, naj pošlje Miloša po „harač" (davek, kateri so plačevali od vsake glave) in po dačo. Miloš ustane na vse zgodaj in zasede Zdralina. Hči Lazarjeva, lepa Jelisava, ga nagovori z okna, rekoč: „Vojvoda Miloš, verni moj sluga, ne boj se! Kara-Vlaška in Kara-Bogdanska nečete plačevati davka zato, ker je bil poslal car Brankoviče ponj ; ti so tirjali davek po dvakrat in trikrat, zato ste so uprli deželi. Ko pa prideš ti v zemljo Kara-Vlaško, vzprejel te bode Kara-beg prav prijazno. Ostani dva dni pri njem ; a tretji dan te bode vprašal, kakov posel te je pripeljal tjà. Pokaži mu carovo pismo, dal ti bode davek rad in dal ti bode še celò spremljevalcev v zemljo Kara-Bogdansko. Tam ostani tri dni pri Bogdan-begu. Četrti dan te bode vprašal, kaj želiš; pokaži mu pismo in vse pojde dobro. Ko se pa vrneš pridi k meni in povej, kako je bilo !"
Miloš se poslovi. Pride v zemljo Kara-Vlaško in Kara-Bogdansko in vse se je zgodilo, kakor mu je bila pravila Jelisava. Dali so mu radovoljno davek. Šestdeset mezgov je nosilo denarje, ko je prišel v Krušev-dol. Car Lazar mu pride sam naproti, objame in poljubi ga, pa reče: „Odpusti mi, verni moj sluga, grešil sem proti tebi!" Za plačilo mu pada hčerko Jelisavo za ženo in ga postavi blagajnika vsega cesarstva. Vuka Brankoviča je pa jezilo to takó, da je ležal tri dni in tri noči v postelji.
Kmalu po tem ga pošlje Lazar k Latinom, naj iztirja davek. Latini vzprejmó carovega poslanca z veliko slavo, kažejo mu mesto in ga peljejo pred cerkvo sv. Dimitrije in se hvalijo, da drugod nikjer nimajo tako lepih hiš božjih. Ta oholost razjezi Miloša; začne jim naštevati, koliko slavnih in .lepih samostanov in cerkev so postavili srbski cari in vojvode sebi zadužbine ter konča z besedami: „Kaj je vaša cerkev! Svoj buzdovan lahko vržem preko nje!" Tega mu Latini niso hoteli verojeti in stavijo tisoč cekinov, da buzdovana ne vrže preko cerkve. Miloš si pa zasuče rokave, zgrabi buzdovan ter se moli Bogu istinemu:
„Prosti, Bože i bijela crkvó!
Da se jednom bacim preko tebe:
Ne ću na te, nego preko tebe."*)
Krepko zavihti buzdovan, da se skrije malo ne med oblake. Visoko preko cerkve je letel buzdovan in pade onkraj cerkve na banovo palačo, prebije streho in strop ter ubije dva banova sina in več druge gospode Latini čudijo se tolikej moči ; a jezni zgrabijo junaka in ga vržejo v temnico.
Dolgo tuguje jetnik v ječi ter gleda pri oknu, da bi koga zagledal. Nekega dne ngleda cigana Kosto pa mu reče: „Po Bogu mi brat, cigan Kosta!
*) Oprosti Bog in bela cerkev! — Da se vrženi jedenkrat preko tebe: — Nečem nate, nego preko tebe.
Evo ti tri cekine, prinesi mi list papirja in pero!" Kosta mu prinese. Ker pa junak ni imel črnila, rani se s peresom in napiše sé svojo krvjo pismo caru Lazarju in mu pové, kako in kaj. Cigan nese pismo srbskemu earu. Ko ta zvé, kako se godi njegovemu poslancu, napiše drugo pismo latinskej gospódi in jim ga pošlje. Bilo je napisano: „čujete li gospoda Latinska! pustite mi zeta Miloša. Dajte mu davek od zemlje in obklado tisoč cekinov, če ga ne izpustite takój, veva moja tako mi pomogla! s Srbi in Magjari pridem nad vas in opustošim vašo deželo z mečem in ognjem!"
Latini se prestrašijo, ko prečitajo pismo; hitro izpusté Miloša iz temnice, dajo mu davek in tisoč cekinov ter ga spnsté domóv.
7. Miloševa smrt.
Dolgo je še junačil Miloš, pridobil si je slavo nad vsemi junaki. Za srbsko carstvo pa je bilo vedno huje. Turki so pritiskali z velikim naporom. Sultan Murat zbere na Kosovem polji brezštevilno vojsko, da bi vzel Lazarju cesarstvo. Lazar zbere svoje junake in je pošlje proti sovražniku. Predno otide sam za njimi, zbere svojo gospòdo v Kruševci. Od vseh strani so prihajali junaki. Vuk Brankovič je pa vedno le črnil Miloša, češ, da hoče izdati v boji svojega cara. Lazar pa ne reče ničesar na to. Zvečer pred odhodom v boj napravi Lazar velike gosti. Na desno poleg cara je sedel stari Jug-Bogdan s svojimi sinovi, devetimi Jugoviči, a na levo Vuk Brankovič. Potem se je vrstila vsa druga gospoda in ob koncu mize je sedel vojvoda Miloš s svojima pobrati-moma Kosančićem Ivanom in Toplico Milanom. Med jedjo vzame Lazar zlato čašo polno vina pa govori: „Komu naj nazdravim to čašo? Ako napijem po starešinstvu, napil bodem staremu Jug-Bogdanu; ako napijem po gospödstvu, napil bodem Vukn Brankoviću; ako napijem po milosti, napil bi Jugovićem ; ako napijem po lepöti, napil bi Kosančićn Ivanu ; ako napijem po višini, napil bi Toplici Ivanu : ako pa naj napijem po junaštvu, napijem naj vojvodi Milošu. Ali nikomur drugemu ne bodem napil nego na zdravje Milošu Obiliću: Zdrav, Miloš, vérni in nevémi! Prvi moj vérnik in zadnji ne-veruik ! Jutri me bodeš izdal na Kosovem polji : k turškemu Muratu bodeš pobegnil. Ali, zdrav mi-bodi! Zdravico popij, popij vino in na čast ti čaša!" Vse ostrrai pri teh besedah, Miloš pa skoči na noge, prikloni se do črne zemlje in reče: „Hvala ti, slavni car Lazar! hvala ti na tvojej zdravici, na zdravici in na darn, a hvala ti ne bodi na tvojej besedi! Tako me ne ubila vera. Jaz nisem bil nikdar nezvest in nikdar tudi ne bodem, ampak jutri mislim umreti na Kosovem polji za vero krščansko. Nezvestnik sedi tebi na levej. 0 prokleti Vuk Brankovič! jutri je slavni daiv sv. Vida, na Kosovem polji vidimo, kdo je zvest, kdo nezvest! Za Boga mi velikega! jutri zjutraj otidem na Kosovo. Umoril bodem turškega cara Murata. Ako mi Bog dà in sreča junaška, da se vrnem zdrav v Kruševec, zgrabim Vuka Brankoviča, privežem ga na bojno kopje, kakor žena kodeljo na preslico, ter ga ponesem na Kosovo polje!" Izpije vino in zapusti gospòdo.
Še tist večer se napoti s svojim pobratimom Ivanom Kosančićem proti sovražniku. Toplico Milana je pustil za vodjo svojej četi. Vso noč sta se plazila jnnaka okolo turškega tabora, da bi zvedela, kje je šotor Muratov. Komaj se je začelo daniti, prideta do vode Sitnice. Tam pusti Miloš Kosan-
čića, da ga naj čaka. Sara preplava vodo in pride brez orožja do turških straž. Prosi jih, naj ga peljejo k Muratu. Mislili so Turki, da junak hoče izdati svoje, zato ga peljejo k sultanu. Globoko se prikloni Miloš pred Maratona, kakor bi se mu hotel udati, ali kakor blisk potegne nož izpod obleke in ga zasadi Muratu v prsi, da se zvrne mrtev na tla. Hitro beži junak nazaj proti Sitnici. Skoraj bi bil utekel, ali izpod takne se na potu in pade na tla. Turki prideró za njim in ga prodore') s sulicami, da izdahne junaško svojo dušo. Tako se je žrtvoval za svoj dom in za vero krščansko. Ali turški vojvode so zatajili smrt Muratovo. Hitro vodijo vojske proti kristjanom. Dnamo se strašen boj. Srbi so sekali Turke po ves dan ; večkrat so jih vže zapodili. Ali ko se raznese mej njimi žalostna vest, da je poginil car Lazar in vidijo, da je zbežal Vuk Brankovi«1 s svojimi konjiki k Turkom, spusté se v beg. Takó je padlo srbsko carstvo na Vidov dan 1389. 1. po izdajstvu nezvestega Vuka Brankovića. Milošu pa pojó še danes slavo in čast slepci in jo bodo peli na veke.
Sirota.	0 f. .
■v »	Sirotam olajiuj gorjé.
T^jV&ll»	8. Gregorčič.
Uifcaflabo je brlela luč v sobici predmestja in le motno razsvetljevala prostor, ki je bil poln britkosti. Na postelji, nad katero je visela slika Matere Božje, ležala je bleda, prepala žena. Počasi in težavno je sòpla. Vse je bilo tiho; le sem in tjà se je slišal vzdih deklice, ki je pred posteljo kleče močila s solzami rjuho. Bolnica videč svoje dete pred seboj, obrne se k deklici in se pripravi, da bi še jedenkrat govorila z njo. predno se loči z zemlje. Videlo se je, da je zelo slaba in da res ne bode več dolgo mej živimi. „Ljuba Zorislava!" začne govoriti, „ne jokaj, saj ti nič ne koristi. Ako me ljubi Bog vzame, usmilili se te bodo dobri ljudje in bodo zate skrbeli. Premoženja ti ne morem zapustiti, ker nič nimamo razven pohištva, ki je pa vže vse staro in slabo. Sorodnikov tudi nimaš; vsi so vže pomrli. Samó jeden morda še živi, pa sam Bog vé, kje je. Moj brat namreč je šel v tujino. Izučil se je bil za trgovca in potem je odšel po svetu. Prva leta je večkrat domóv pisal. Pozneje so pa izostala pisma, in nič nisem več cula o njem. Ne vem, ali je Še živ, ali je vže umrl." Ko je te besede izpregovorila, vstopi stara postrežnica Meta. Videč, da luč slabo gori, popravi jo. Potem sede k postelji in vpraša bolnico, Če kaj želi. Preslaba od govorjenja ne odgovori ničesar, le z glavo odkima v znamenje, da nima nobene potrebe. „Spat pojdi, Zori-slava!" zašepeče stara Meta deklici na uho, „saj vidim, da si zaspana. Mati bodo tudi zaspali." Voljno se udà deklica temu nasvetu in se poda k počitku. Še prej pa mater poljubi, ki jej naredé križ na čelo. Kmalu potem je zaspala. Y sanjah je videla mater na mrtvaškem odru. Bili so belo oblečeni, in na obeh straneh odra so stali angelji prepevaje krasne pesni. Nič ni bilo tóge, nič žalosti videti. Tudi Zorislavi ni bilo hudo : zdelo se jej je, kakor bi bila kaka slovesnost napravljena materi na čast. In ko je bilo treba mater odnesti, niso je zaprli v krsto, nego angelj je pristopil, postavil jej venec na glavo in vsi skupaj so splavali k nebu. Mati pa so Zorislavo prijazno gledali, in Jej
pošiljali pozdrave. „Z Bogom Zorislava!" bile so njihove zadnje besede. V tem trenotku pa prebudi Meta Zorislavo in prav ona je bila, ki je njeno ime ravnokar izgovorila, da je je slišala v spanji. „Zorislava. uboga sirota, glej matere ni več mej živimi. Umrli sol" Kako nasprotje mej sanjami in resnico! Kdo bi mogel popisati občutke, ki so navdajali srce uboge hčerke? Glasen jok se je razlegal po sobi, ko se je Zorislava zavedla. „Mati, ljuba moja mati!" klicala je v obupu obledela deklica, ali brez uspeha. Mati se niso več ganili. Duša se je preselila v lepa nebesa. Meta jo je tolažila in jej pravila, da se materi dobro godi. Da je duša srečna pri Bogu in da je bolje, če moli za drago mater, nego da bi jokala. Kmalu so prišli tudi znanci in sosedje in so položili mater na mrtvaški oder.
Pokopali so ljubo mater Zorislavino. Izvestno je bila izguba matere za Zorislavo velika nesreča. Nihče ni bil, ki bi sedàj za njo skrbel, oblačil jo, dajal joj hrane iu jo tolažil v bridkih urah. Ali Bog, ki živi ptice pod nebom, tudi ZorisJave ni pozabil. Zorislava kleči pred grobom svoje matere in moli. Poleg nje pa je v molitev vtopljena Meta. Vzdihi uboge sirote se čujejo okrog. Orno oblečena gospa, držeč venec v rokah, z dvema dečkoma se jima približa ter gre dalje s pomilovanjem se ozrši ua klečečo deklico. Ko položi venec na grob in pomoli očeuaš, vrne se po istem potu. Dečka jo opozorita na jokajočo deklico in mlajši pravi: „Mama, glejte, óna deklica, ki tam moli in plaka je taka kakor naša umrla Jelica." „Res je, Milče," reče gospa, „pojdimo in vprašajmo jo, kaj se jej je zgodilo. Morda je sirota, ki nima pod milim nebom človeka, da bi jej pomagal. Lahko jej kaj dobrega storimo." Podajo se vsi trije k novemu grobu in vprašajo deklico, zakaj joka. Zorislava pa le vzdihuje in ne more odgovoriti. Mesto nje pripoveduje Meta vso dogodbo. Precej časa se še pogovarjajo pri grobu, dokler gospa ne reče: „Dobro! jutri pridem k vama in se tam še kaj pogovorimo." Na to otidejo. Tudi Meta in Zorislava se podate domóv.
Drugo jutro pride gospa s štirimi otroki k Zorislavi. Pove jej, da jo vzame za svojo, ako hoče. Kdo ne bi vzprejel v tako žalostnih razmerah té dobrotljive ponudbe! Kako je hvaležnosti utripalo srce mladej deklici, ko je čula to ponudbo! S solznimi očmi poljubi gospej roko v znamenje, daje zadovoljna. „Sedaj pa, ljubi moji, vzemite v svojo sredo Zorislavo! Ona je od danes vaša sestrica. Stanko, Milče, Mirka, Dragica podajte jej roke." In vzeli so jo Y sredo in jej začeli prav po otroško praviti, kako jim je doma prijetno; kake igrače jim je sv. Miklavž prinesel; da Stanko v šolo hodi; da je Mirka dobila za god veliko punieo in še druge take stvari, ki delajo veseJje nedolžnim otrokom. Kmalu potem so otišli vsi z Zorislavo. Meta je dobila nalogo, da vse drugo primerno uredi.
Pri tej prijaznej in dobrej družini je odslej živela Zorislava. Dobro se jej je godilo. Ker jo videla poleg sebe vedno le vesele obraze, pozabila je časoma na žalost. Lice se jej je zopet porudečilo in prejšnja veselost se je vrnila, llastla je polagoma v tej obitelji in se po pridnosti in zvestobi od vseh odlikovala. Še celò njeni sedanji bratci in sestrice so jej priznali, da je óna najpridnejša in da samo ona najraje sluša.
Gospa, ki je Zorislavi toliko dobrot storila, bila je vdova nekega graščaka. Ko je njeu soprug umrl, prodala je posestvo in denar naložila. Potlej so se
vsi preselili v mesto in živeli od obrestij. Jelica je bila najstarejša hči. Nekega dne pa je začela glavo povešati in tiha postajali, da-si je bila drugače vedno vesela in živa. Kakor cvetica je venela in kmalu morala v posteljo. Umrla je v veliko žalost matere, bratcev in sestra. Mesto Jelice je bila sedaj Zorislava. Lahko se je shajalo, ker ni bilo treba mnogo trošiti. Ko so pa začeli vsi v šolo hoditi in večji postajati, množili so se tudi troski. Vzlasti ko je Stanko po dovršenih latinskih šolah šel na Dunaj, bila je v hiši velika béda in stiska. Vedno so dohajala pisma z Dunaja, da je treba denarjev. Stanovanje, hrana, knjige, vse je bilo tam silno drago iu zato je Stanku denarja vedno primanjkovalo. Mati so mu seveda morali pošiljati denarjev, da ni stradal, zato pa so morali doma slabeje in zelò skromno živeti. Milče, ki je bil leto mlajši od Stanka, vstopil je v bogoslovje. Zorislava, Mirka in Dragica so pa dorastle in pomagale materi pri hišnih opravilih.
Večer se je bil storil, in prijeten vzpomladanski zrak je izvabil iz sobe tri sestrice, da so šle na vrt delat in se to in óno razgovarjat. Kar pokličejo mati Zorislavo v hišo. Zorislava takój stopi v sobo in zagleda na stolu sedečega gospoda. Ta se hitro dvigne in jej gre naproti. „Ljuba Zorislava!" vzklikne „takšna si, kakeršna so bili tvoja rajnka mati, ko sem šel na tuje." Osupela deklica zarudi in ne ve kaj to pomeni, a kmalu se spomni ónega žalostnega večera, ko so jej mati pripovedovali, da imajo brata na tujem. Spozna torej, da je ta gospod njen ujec. Veliko je bilo veselje, ko prideta tudi Mirka in Dragica v sobo in začne ujec pripovedovati, kako je potoval po raznih deželah. Pripovedoval je, da se je nekoč ravno vrnil s popotovanja na Dunaj. ko je od nekega znanca zvedel, da je Zorislavina mati umrla. „Mislil sem," tako nadaljuje „daje to popolnoma resnično. Mnogo let pozneje sem še-le zvedel, da se je dotični znanec zmotil, in da je le sestričina umrla, ki je pa slučajno imela isto imé. Zato tudi nisem vet domov pisa\. Pozneje sem v domačem kraji pozvedoval po sestri, pa nihče ni vedel, kje je. Nekateri so pravili, da se je omožila in z možem otišla v oddaljeno mesto. Drugega nisem mogel zvedeti in mislil sem, da je tudi ona umrla. Zadnjič pa pridem na Dunaji z gospodom Stankom skupaj, in ta mi mej drugim tudi to pové, da si ti Zorislava sedaj tukaj. Na Dunaji sera si napravil precej premoženja. Starost pa je bolezen in človeku se več ne ljubi tako truditi se kakor v mladosti. Prodal sem vse, kar sem imel posestva in semkaj prišedši, mislim, v tem mestu preživeti mirno svoje poslednje dni.
Odslej ni bilo v tej hiši nobene stiske več. Zorislavin ujec je skrbel za Stanka na Dunaji. Ko je vse izpite napravil, dobil je dobro službo. Tudi Milče je vže postal duhovnik. — Nekega dne pa je stala Zorislava s Stankom pred oltarjem. Milče je pristopil v mašniškem oblačilu ter ju za vse življenje združil. Zorislava je dobila od ujca veliko doto. Z veseljem se je spominjala tistih dnij, ki jih je preživela v prijaznej obitelji. Pogosto sta s Stankom obiskovala mater, ki je bila vselej vesela ob njijnem prihodu. Branimir.
MV* Dalje v prilogi. "Sfefll
t
FRANU LEVSTIKU
Y SPOMIN.
Nà grob otroci pokleknimo, Na groba tem lepo molimo; Grob krije blagega raožd, Ki ljubil vas je iz srca.
Mož kopal v „Vrtci" je gredice, Dehteče v njom sadit cvetice ; Kje zdaj si naš vrtär skrban? Pokriva, oh, Te grob prerào.
Ti pesni pel si milozvučne. Skrbi odganjal ž njimi mučne; Kam zdaj naj Te poslušat grem? Pod zemljo tù počivaš nem.
Ti cepil jàblane si mläde, Da drugi trgali bi sòde; A zdaj Ti dòm je rajski vrt, Ki vanj Te vzela bela smrt.
Na grobu pevca, učenjaka Slovenija solzé pretaka; Ni več ga — silnega duhà, Ni več ga — blagega srci
A tebi nikdar, o mladina, Ta mož ne gre naj iz spomina; Za pesni slavne in lepé Hvaležno hrani mu srce.
Fr. Krek.
Mladina slovenska! prežalostno vest Ti naznanja danes „Vrtec". V IG. dan meseca novembra t. 1. preselil se je v večnost naš toli priljubljeni in občespoštovan i gospod
Fran Levstik:,
slavni naè pesnik, jezikoslovec in pisatelj slovenski.
Pran Levstik se je porodil v 28. dan septembra 1831. leta v Betji. vasici pri Velikih Laščah od kmetskih roditeljev. Bil je pokojnik najboljši poznavatelj slovenskega jezika ter je napisal v njem mnogo mnogo lepega in ukovitega za naš ubogi narod slovenski. In kako je ljubil Tebe, mladina slovenska, pričajo Ti najbolj njegove mile, lepo doneče „Otročje pesence" v našem „Vrtci". Životopis nepozabljivega nam pokojnika prinesemo kasneje.
Danes samo toliko: Levstik je s svojimi nesmrtnimi duševnimi plodovi postavil sam sebi najlepši in najdostójnejài spomenik, ki se bode odseval v narodu slovenskem, dokler koli bode — Slovencev.
Lebka mu bodi zemlja slovenska, slava in večen spomin v narodu, kateremu je bil zvest sin in ga ljubil ves čas svojega življenja!
Uredništvo „ V ricevo."
Tožba.
a vejici sem pčvala, čeprav moril me gläd — Grladü in mraza zévala, Prišel pa deček mldd.
In vjél me je — mi vzel prostóst Ostrigel mi perüt, In kletko tesno zdaj za gózd Mi dal je deček krtìt.
A ne dovblj ! — še luč svetd, Z železom mi je vzél, Kakó bi dečku brez sred Še ptiček kdaj zapel? . . .
Hudobnež ti 1 — vrnila se Vzpomhid bo spet nazaj, Priroda spremenila se Bo zopet v cvetni raj. —
Ti cvetja boš se veselil, Boš vriskal, glasno pél ; A ptiček jaz solzé bom lil Kakó bi bil vesél? . . .
Božične slike.
fój po sv. Miklavži so začeli otroci misliti na to, kako bi si naredili Rožiči prav lepe jaslice. Treba bode novcev, da si kupijo potrebnih stvari za jaslice. „Jaz imam nekaj krajcarjev," reče Ivan, „podarili so mi je strijc, ko sem jim pokazal óni dan svojo šolsko nalogo." „Tudi jaz hranim nekoliko denarja," oglasi se Jožek. „teta so mi je dali, ko so bili v nedeljo pri nas." „In jaz hranim še zdaj one novce, ki sera je skupila po leti za nabrane gobe (glive)," pristavi Marijca. „Pa tudi v mojem hranilniku našlo se bode nekoliko," reče Anica.
Otroci preštejejo denarje in bilo je dosti, da si kupijo barvanega papirja, zlatih pén, pastircev i. t. d. Ko se mati napravijo po opravkih v mesto, dado jim otroci svoje prihranjene denarje in jih prosijo, da bi jim kupili vsega potrebnega za jaslice. Oj, to je bilo veselje, ko se mati vrnejo iz mesta domóv. Prinesli so otrokom, česar so želeli. Radovedno pregledujejo, kar so mati v mestu kupili. Ivanu so se najbolj dopadali sv. trije kralji, ki v Betlehem jezdijo na tako lepih konjih. Jožek se je čudil lepim pastireem. Marijci pa je bil najbolj všeč Jezušček, ki je ležal v bornih jaslicah. Anica se je veselila zlatih pén, s katerimi bo orehe zlatila. Ko so si otroci ogledali vse, kar so jim mati prinesli, reče Ivan : „Oas nam hitro poteka. Samó deset dni še imamo do Božiča. Zatorej vže zdaj pripravimo vse, česar nam bode treba za jaslice. Jaz in Jožek greva jutri po zelenega mahu, a vid ve, Marijca in Anica, izrezovali bodete in prilepovali svete tri kralje, pastirce in ovčice na trd papir. Orehe nam bodo mati pozlatili, a oče so rekli, da nam bodo vse drugo naredili, kar je še treba k jaslicam."
Približal se je sveti večer. Za jaslice je bilo vže vse pripravljeno, samó sestaviti jih je bilo treba. To delo je prevzela Rotija, domača dekla, ker je
ona najbolje znala, tato se jaslice lepo postavijo. Urnih rok je Rotija, in kmalu so stale v kolu za mizo lične jaslice. Otroci se jih kar nagledati niso mogli, takó so bile lepe. Nn, to Tam je bilo veselje, da nikoli kaj takega! Pozlačenih orehov se vam je vse blestelo okolo jaslic. Po večerji odmolijo oče sv. rožni venec in mati prižgo lučice v kotu okolo jaslic. Oj kako lepo je bilo vse to I
„Otroci," pravijo mati, „zdaj pa zapojte kako božično pesenco, to so spodobi pred jaslicami!" Otroci slušajo mater in zapojo lepo božičnico:
Božje Dete se rodilo	K jaslicam nocoj bitimo,
V bornem hlevci je nocoj ;	Lepi ta božični čas,
Dòm nebeški zapustilo —	Jezuščka lepó prosimo,
Slavo mu kristjan zapój.	Da bi se usmilil nas.
V tem je potekal čas, in treba je bilo iti v cerkev k polnočuicain. Tudi otroci so šli k polunočnej maši in domóv prišedši niso mogli dosti povedati, kako lepo je bilo po noči v cerkvi pri st. maši.
II.
Na sv. Štefana praznik so bili otroci TŽe na Tse zgodaj po konci. V dan tega sTetnika je navada, da se nosijo na oltar sv. Štefana leseni konjiči in žrebčki v dar. Naj bi namreč dal Bog, na priprošnjo tega svetnika, konje-rejcem srečo pri konjih, ter je čuval vseh bolezni in nesreč. Ivan prosi očeta, naj bi smel ž njimi v cerkev in naj bi on nesel lesenega konjiča sv. Štefanu na oltar. „Na dan st. Martina," pravi Ivan, „šla je Marijca z materjo v cerkev, da je nesla leseno kravico, a danes naj jaz uesem z vami lesenega konjiča na oltar!" Radi so oče uslišali Ivanovo prošnjo, in Ivan gre ves vesel z očetom v cerkev. Kako je bil vesel, ko zagleda pred eerkvijo poln jerbas lepih lesenih konjičev. „Na, zdaj si ga le izberi, kateri ti je najbolj všeč," rekó oče Ivanu. Ivan si ogleda vse konjiče. „Onega belca naj si vzamem, oče, saj je tudi naš konj doma belec," reče Ivan in pokaže očetu belega lesenega konja! „Vzemi si |*a," praTijo oče. Ves vesel vzame Ivan lepega belca in ga nese v cerkev sv. Mtelanu v dar. Domov prišedši, pripoveduje Jožku, mlajšemu bratcu, kako lepe lesene konjiče je vidil zunaj pred eerkvijo, in kako si je izbral lepega belca, ki ga je položil v cerkvi na oltar sv. Štefana.
ni.
Praznik nedolžnih otročičev je zopet vesel dan za otroke. V ta dan je navada, da hodijo otroci po hišah „tepežkat." Sè šibicami v roci ali pod obleko skritimi pridejo otroci v hišo, in kogar koli dobó domi, tekó k njemu, da ga malo otepó, rekoč: „reši se! reši sel" Kdor je od otrok šiban, mora se jim s tem „rešiti," da jim da krajcar, orehoT, jabolk, suhih češpelj in krhljev v dar. A gorjé onemu, katerega bi otroci ta dan še v postelji dobili. Ošibali bi ga, da bi bilo joj !	jv. zanM.

f*	Božič v Rimu.
leg jaslic Gospodovih, ki so shranjene v Kimu v patrijarhalnej baziliki St. Ilaria Maggiore", častč prebivalci rimskega mesta o božičnih praznikih najbolj podobo sv. Deteta Jezusa. To podobo imenujejo Rimljani „santo Bambino" in jo hranijo v frančiškanskej cerkvi „St. Maria in Ara coeli" na kapitolu. Podoba v naravnej velikosti sv. Deteta je izrezana iz olivovega lesà in pobarvana. Še dandanes se ne vé pravo, kdo je to podobo izrezal in kako je prišla v Rim. Najbolj verojetna pripovedka o tej podobi nam pripoveduje, da jo je izrezal nek frančiškanski brat v Jeruzalemu iz lesi vrezanega na Oljskej gori. Rad bi jo bil tudi pobarval, ali za obraz ni imel nobene primerne barve, zatorej podobe ni mogel popolnem izdelati. Ali glej ! nekega dno najde v svojej celici podobo tako lepo pobarvano, kakor se to še danes vidi.
Izgotovljeno podobo bi zdaj frančiškan rad v Rim prenesel, ali huda nevihta na morji zajela je ladiio, na katerej se je peljal, ter jo metala sem ter tjà. Da bi si ljudje življdpje oteli, ukazal je poveljnik ladije, vse blago, zatorej tudi zaboj, v katerem je bila podoba spravljena, v morje pometati, da bi se teža ladije olajšala. Frančiškan se je srečno pripeljal v Rim, a zaboj sè sv. Detetom je priplaval v Livorno, kder so ga ondotni frančiškani z velikim spoštovanjem vzprejeli in poslali v Rim. Kdaj se je to godilo, ni znano, a izvestno vže v šestnajstem stoletji, ker 1629.1. se je vže podoba „santo Bambino" častila v cerkvi „Ara coeli". Pozneje so tej podobi sezidali dragoceno kapelico pri frančiškanskej cerkvi. Ker je bilo mnogo bolnikov čudežno ozdravljenih, ki so se blagoslavljali s to podobo, dobila je podoba „santo Bambino" mnogo dragocenih darov, s katerimi so jo okrašovali.
Ko so bih 1798. 1. uporniki tudi v Rimu prišli do oblastva, oplenili so podobo vseh dragocenosti in bajè bi jo bili tudi uničili, ako bi je ne bil nek Rimljan odnesel v drug samostan. kder so jo poldrugo leto skrivali. Ko se je uporstvo poleglo in je zopet mir zavladal, prinesli so tudi podobo nazaj na njen poprejšni kraj. Leta 1848. pa se uporniki niso upali sv. Detetu nič žalega storiti. Da bi se ljudstvu prikupili, darovali so mn celò v vatikanu ukradeni voz, s katerim naj bi se podoba peljala k bolnikom, ki so jo počastiti želeli.
Kadar se namreč pobožni ljudje v Rimu bližajo smrtnej uri, želijo še blagoslova spodobo „santo Bambino", katero jim frančiškanski menih prinese ter je blagoslovi, da bi jim podoba sv. Deteta obudila še novo upanje in ljubezen , ko se jim je preseliti iz tega sveta v večnost. Navadno pošljejo bolnikovi sorodniki kakega voznika, ki gre po meniha, ter ga potem nazaj odpelje. A največje češčenje se sv. Detetu skazuje vsako leto o božičnih praznikih. Na sveti večer sv. Dete v plenice povijó, lepo s čipkami in dragotinami okrasijo in drugo jutro v procesiji prenesó v drugo kapelo, ter polože v pripravljene jaslice, ko dijakon poje v evangelji besede: „In Beseda je meso postala in mej nami prebivala." Ondu ostane podoba do sv. treh kraljev. Pobožni vér-niki častč v tem času v njej čudežno skrivnost včlovečenja Sina Božjega in v spomin na Dete Jezusa, ki je kot dvanajstletni mladenič v Jeruzalemu učil
pismarje, izbere se najpridnejši in najpametnejši mladenič, da na božični dan prepoveduje pred podoba sv. Deteta. Na treh kraljev dan popóludne se podoba zopet prenese na njen poprejšni kraj. V nalašč zato narejenej kapelici se sv. Dete Jezus časti v posebnej zaprtej duplini na oltarji, vender ga pa tudi radi pokažejo vsakemu tujcu, ako ga želi videti in počastiti.	j. s—o.
Kralj Matjaž.
IX.
ekdaj so nekega misijonarja njegovi sovražniki na smrt obsodili. Rekli pa mu so, da ga oproste, ako gre v Kralj - Matjaževo deželo, in pri kralji Matjaži poizvó, kdaj bode sodnji dan.
Težak posel je bil to za ubogega misijonaija. A ker mu je bilo življenje drago, podal se je na daljni pot do kralja Matjaža.
Dolgo je hodil a končno srečno prišel v Kralj-Matjaževo deželo. Takój ga ustavi atražnik in vpraša :
„Kanr'greš?"
„Poslan sem," odgovori misijonar, „h kralju Matjažu, da pri njem po-izvem, kdaj bode sodnji dan. Prosim te, povej mi, kde stanuje?
„To izveš po mojem tovariši, ki stoji ne daleč od tukaj na straži kakor jaz," odgovori mu stražnik.
Misijonar gre dalje, ter pride do drugega stražnika. Ali ta ga ne pusti dalje, dokler mu ne povó, kdo je in kam grò.
Misijonar mu vse povó in ga prosi, naj bi mu pokazal pot, po katerem se pride do kralja Matjaža.
„Ni daleč od tod," odgovori mu stražnik, „a treba ti je, da se malo okrepčaš in odpočineš." — To rekši prinese mu jesti in piti, ter mu potlej še pokaže posteljo, kjer naj odpočine. Zelò utrujen, misijonar kmalu z»spi ; ž njim pa zaspi tudi stražnik.
Spala sta pa celih tri sto let. Kadar se prebudita, mislil je misijona£# da je spal samó nekaj ur.
Stražnik ga pelje pred neko góro. Tu najdeta vrata. Misijonar stopi skozi vrata v votlino, iu zdajci zagleda pred sebój vse polno vojakov, ki so ležali po tleh in trdo spali.
Misijonar gre dalje in najde kralja Matjaža sedeti za mizo. Globoko se mu prikloni in ga vpraša, kdaj bode sodnji dan. Kralj Matjaž mu reče:
„Tleči mi meč iz nožnice I"
Misijonar počasi vleče, ter vidi, da se vojaki okolo njega vzbujajo in vstajajo.
„Zdaj pa izpusti!" reče mu kralj Matjaž.
Ko je misijonar izpustil meč, zopet se vojaki vležejo, ter zaspé. Kralj Matjaž mu reče:
„Vidiš, kadar bode moj meč sam iz nožnice skočil, takrat bode sodnji dan."
Misijonar je opravil svoj posel in se vrnil domov. Dospevši v svoj kraj, ni se malo začudil, koje videl, da seje vse izpremenilo. Vse je bilo drugače, nego li takrat, ko je šel iz doma.
Nihče ga več ne pozna in na svojem lastnem domu najde same tuje ljudi.
Čudno se mu to zdi, in ker si vsega tega ne more raztolmačiti, gre k gospodu župniku, da bi mu to stvar razložili. Ali tu je bila še le prava težava, ker se nista mogla porazumeti. Misijonar je zatrjeval, da je nekako pred jednim letom otišel iz doma. Gospod župnik gredo gledat v neko zelò staro knjigo.
Tù najdejo, da je pred tristo leti nek misijonar otišel v Kralj-Matjaževo deželo in — vrnil se še ni. Vsi njegovi sovražniki so v tem času pomrli, iu ni se mu bilo več treba bati za življenje. Živel je brez vseh skrbi do smrti.
(Zapisal v okolici Ptujske gore Rok D. Gorski.)
Prirodopisno- natoroznansko polje.
M r j a s e c.
Saròdnik našega domačega prašiča je mrjasec ali divji prašič. Ta zver ijWcrje zelò močna in po vsem podobna našemu domačemu prašiču. A če " pogledate podobo, takoj zapazite, daje nekoliko krajšega in bolj za-trepanega trupla kakor naš domač prašič. Tudi glavo ima daljšo in močnejše noge. V obeh čeljustih ima velika, robata in navzgor zakrivljena okla, ki so pri starem mrjaseu za človeka zelò opasno (nevarno) orožje. Razkačen mrjasec
z okli svojemu sovražniku lahko trebuh razpori. Uren je, kakor malo katera druga zvér; skozi največjo goščavo dere, kakor da bi ga nesel vihar; a tudi plavati zna dobro.
Mrjasec je previdna zvér ; jako tenko sliši in dobro voha. a vidi slabo. (Je ga nihče ne razjezi, miren je ter se za nobeno stvar na svetu ne briga. Za človeka, ki gre mirno svoj pot mimo njega, se niti ne zmeni, še celò v goščavo se mu umakne. A vse drugače je, kadar ga človek razdraži. Kakor besen plane nanj ter ga skuša raniti z oklom. V oklu ima mrjasec strašno moč; ako ž njim človeka v stegno zagrabi, prereže mu meso do kosti; ako ga pa v trebuh zadene, razpòri mu ga, da je človek na mesLu mrtev.
Mrjasec očaka starost 20 do 25 let.
V prešnjih časih je bilo po vsej Evropi dosti mrjaseev, a zdaj so vže malo ne popolnem izginili, ker so je povsod preganjali kolikor so le mogli. In kaj bi jih ne! Mrjasci delajo po gozdih, še več pa na obdelanem polji veliko kvare, ker ne samó da mnogo požro in pohlastajo, ampak še več poteptajo. Popolnem divji mrjasci se še dobe na južnem Ruskem, Poljskem, Ogerskem, Grškem in Španskem. Največjih je v Aziji in severnej Afriki, vzlasti v Egiptu.
Mrjaščevo meso ljudje radi jedó, ker diši po divjačini in je sploh prav tečno in okusno. Tudi klobase so dobre; zato Evropejci vsako leto v Egiptu postreljajo mnogo mrjaseev ter je podelajo v klobase, ki se v Evropi drago prodajajo.

Uganke.
1.	Dolga na drog, Živa brez rok Hodim brez nog
V	grme in log,
V	luknjo pod glog.
2.	Pač stvar sem prečudna, Če vidiš, me ni;
če nič pa ne vidiš, Pokažem se ti.
3.	Karkoli mi rečeš, Opravim zvesto; Pa nimam jezika, Sem glùho, mrtvó.
(orasi«!) Nove knjige in listi.
* Angeliček. otrokom učitelj in prijatelj Izdal Anton K r ž i Ć. III. zvezek. V Ljubljani. 1887. Tiskala Katoliška Tiskarna. 8°. 48 str. (Cena 12 kr. po pošti 5 kr. več.) — Kakor prvi in drugi takó ie tudi tretji zvezek dobro došel našej mladini ter z veseljem pozdravljamo „Angeljčka" posebno zdaj. ko bode sv. Miklavž nosil pridnim otrokom darila. Pač ga ni primernejšega darilca, bodi si o katerej koli priložnosti, za našo slovensko mladino, kakor kaka lepa poučna knjižica, ki jo naša mladina z veseljem čita ter se ž njo bolje in tudi dlje časa prijetno zabava, kakor s kako drugo ničvredno igračo. Knjižica „Angeljček" je v ta namen kakor nalašč ter ne stoji več, kakor borili 12 soldov. Tudi
tretji zvezek je enako prvima okrašen z lepimi in primernimi podobicami v,a mladino. Zatorej pustite „Angeljčka" v hišo, da vas podučuje, vam dela veselje in kratek čas.
Hrvatski pedag.-književni sbor v Zagrebu je ravnokar izdal in razposlal svojim udom tri izvanredno lepe knjige za 1887. leto. Naslov jim je:
♦Ob uzgoju Misli Nikole Toma-se a. S talijanskoga preveo Skender F a b k o v i ć. Zagreb, 1887. 88. 212 str.
*	Emil ili ob uzgoju. Napisao J.J. Rousseau. S franceskoga preveo IvanŠirola. Prvi dio. Zagreb, 1887. 8*. 2^0 str.
*	Sielo za zabavo i pouku. Složio za djevojčice Janko Tomić, učitelj više djev. školeu Karlovcu. Zagreb, 1887. 8*. 180 str.
To so knjige, kakeršnih Se nedostaje v našem slovenskem šolskem slovstvu; pač bi bilo želeti, da je čitaju tudi naši slov. ljudski učitelji, ker je jezik tako lehak. da ga vsak količkaj izobražen Slovenec lehko umeje.
Rešitev zabavne naloge in briljanta v II. „Vrtčevem-1 listu.
Rešitev zabavne naloge: Marija, Agata, K o z a 1 i j a, Ivana, Jerica, Ernestina, Tekla, Apolonija.
Začetne črke dado imé Marij eta.
Prav so jo rešili: Gg. Ant. Petelin, duh. pom v Tomaji; Jcr. Rajar, naduč. v Sem pasu (Gor.); Jan. fiobič, naduč. pri sv Vidu (Ptuj); Jan Kav». učil. v Šmarji (GorJ; Al. Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.); Svojmir Krajne, učit. pripr. in Ljud. Kurent, gimn. v Mariboru; Prav. Pertot v Trstu; Janko Šušteršič, Al Podobnik. Drag. Seliškar in Fr. Vončina, dijaki v Ljubljani: Ig Jauec. uč. v Tržiči — Gospodičnu Angela Urbančič v Tu]'aličah; Apolonija Fatur in Emilija Tbunia v Postojui; Cecilija Krek v Košani; Katika Kurent v Mariboru; Marija Mal, uč. v Pečab. Matilda Pertot, né. v Trstu in Marijca Doles, uč. na Vrhniki.
Rešitev briljanta:
Prav so ga rešili: Gg. Ant. Petelin, duh. pom v Tomaji; Jer. Rajar. naduč. v Sejnpasu (Gor.): Jrii. Robič, naduč. pri sv. Vidu (Ptuj); Janko Kavs. učit. vštnarji (Gor.); Al Vakaj pri sv. Ani v slov. gor. (Štir.); Svojin. Krajne, uč. pripr. in Ljud. Kurent, ginui v Mariboru; Prav Pertot, uč. v Trstu ; Jan. Kersnik, roalec v Ljubljani; Karl Putsche, Janko ŠuSterfiič, Al. Podobnik, Drag. Seliškar, Fr. Vončina in V. Ledenik, dijaki v Ljubljani; Utmar Mejrlič. uč. na Vranskem; Ig. Janec, uč. v Trtici ; Rud. Walland, uč. v Ljubljani ; Fol. lJénedek. uč. v Pianini; lv. Kele, uč. v Novištifti (Štir); Jan. Ratej, uč. pri sv. Ven-česlu. — Gospodična Angela Urbančič v Tu-paličah ; Cecilija Krek v Košani; Apolonija Fatur in Emil. Thuma v Postojni; Katika Kurent v Mariboru ; Ivanka Leben v Horjulu; M arija Volonte in Marija Vavken. uč. v Planini ; Margareta Hurnar. uč. v Šempasu (Gor.); E. in M. Gantar, učenki na Studenci; Anka Gu«tin v Metliki; Marijca Mal. uč v Pečah; Antonija Berdnik in Mica Jesenek, uč. pri sv. Veučeslu (Štir.); Matilda Pertot. uč. v Trstu; Antonija Janec in Antonija Jeglič, uč. t Tržiči; Terezija Žitko, uč. na Vrhniki.
Vabilo k naročbi.
Deva* nji list zvršuje s r d t' nt n «j.s t o „ Vrtòevo*' leto. — Kdor naš list zna, priznati inora, da srno tudi letos storili vse, da bi se 39 Vrtec" odlikoval ne samo po vnanjem lici, nego tudi po vsebini, katero donaša mladim čitateljem, izpodbujajoč k znanstmi in krepostim, k značajno st i in poštenosti. Vtem težavnem poslu se. nismo bali ni truda ni ooilih troškov za lepe slike, s katerimi smo f9Vrtec" krasotili vse leto.
Ravno takó in še trudoljubiveje hočemo delati po nove»»» letu, ako nam dragi Boq zdravje učvrsti in od prijateljev nežne slov. mladine da krepke podpore.
„ Vrtec" ostane še vedno to, v kar je odmenjen, namreč: slovenskej infittititi v pouk in zabavo.
Zatorej si bodemo prizadevali, prinašati samó zdravo dušno hrano ter plemenito zabavo, a to v čist. e j in pr avilnej besedi, da se mladina vže zgodaj privadi čistote svojega bogatega in krasnega jezika.
V to blago naméro je vže mnogo prijateljev obljubilo našemu listu podpoi'o.
Zatorej vabimo vso slovensko mladino, prijatelje in prave rodoljube, da navi v obilem Številu z naročnino priskočijo na pomoč.
„Vrtec" bode izhajal, kakor do sih dob, po jeden krat na mesec konči na jednej tiskan ej poli z mnogimi podobami. A če se število naših naročnikov dobro pomnoži, podajati načnemo po poldrugo pòlo, kakor smo to tudi vže letos, storili pri nekaterih listih, kolikor nam je bilo možno po naših slabih gmotnih razmerah.
„Vrtec" stoji za vse leto 2 gld. fiO kr.» a za pol leta jI f/ltl. 30 kr. — Naročnina se najhitreje in najceneje pošilja s poštnimi nakaznicami (Postanweisungen), ki se na vsakej pošti dobé.
TJi-edništvo „Vrtčevo,"
mestni trg, St. 23 v Ljubljani.
„Vrt««" (»haja 1. dn< vaacega meaeca, in itoJI sa »se leto > gl. <0 kr. «a pol leta 1 gl. SO kr. Napi»: UrednlltTO .VrtJeTo," meitnl trg. Ite». >3 t Ljubljani (Lalbaeh).
Udatelj. »aloinik in urednik Ivan Tomšić. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.