Glasilo delavcev J^goje, izobraževanja a znanosti Slovenije, Ljubljana,
<1. septembra 1981 -It. 14- letnik XXXII
»Prizadeti otroci —
Daša
skupna skrb«
To je geslo UNESCO za letoš-nji teden otroka, ki bo od 5. do 12- oktobra. Zveza prijateljev Gladine Slovenije je ena izmed redkih organizacij, ki resno °bravnava vsebino dela, namenjenega otrokom v njihovem ,ednu. Temeljna naloga zveze je, ^ po svojem koordinacijskem °dboru spodbuja kar 40 različnih 0rganizacij (od družbeno-poli-tičnih do samoupravnih intere-! f1^ skupnosti in kulturno strokovnih ustanov) za neposredno delo v korist otrok.
Letošnje leto je namenjeno prizadetim, invalidnim osebam vseh starosti, v tednu otroka pa naj bi Se še bolj izrazila naša skupna skrb za prizadete otroke. Da bi bilo delo na tem področju še bolj uspešno, si zveza prizadeva, da bi °živela društva ZPMS tudi v tistih krajevnih skupnostih, kjer jih do-se slej še ni bilo. Letos so ustanovili Ji kar 70 novih društev v krajevnih sku.pn0stih, le-ta pa so se seznama s svojo vlogo in nalogami v korist otrok na območnih posve-Hh, ki potekajo že od marca.
y tednu otroka se bo dejavnost ZPMS osredotočila na skrb Za prizadete otroke. V sodelovanju z drugimi organizacijami bo Zveza pripravila usposabljanje mentorjev, ki bodo vodili in usmerjali delo mlajših in tako razbremenili prosvetne delavce. Visokošolske organizacije bodo v svoje programe za delo s študenti vključile usposabljanje študentov Za prostovoljno družbeno organizirano delo na tem področju. Zveza bo pripravila akcijske programe za delo s pionirskimi odre-di, kijih je v Sloveniji več kot 700. Gradili bodo tudi eksperimentalni center za usposabljanje mentorjev, ki ga, bodo uporabljali za organizirano rekreacijo in srečanja. Razvejena dejavnost zveze v korist otroka bo zajela ob mesecu tnladosti 1982 v sodelovanju s številnimi delovnimi organizacijami in društvi prvo obdobje gradnje novega pionirskega doma v Dolenjskih Toplicah, za
katerega so že pionirji sam i ubrali £ d00 tisoč dinarjev. Zveza prijate-I Ijev mladine Slovenije bo še nada-j Ije krepila svoje vrste: spodbujala bo delo občinskih zvez, osnovnih društev v krajevnih skupnostih in svetov za predšolsko vzgojo pri delu s pionirji in starši. Iskali bodo ustrezne rešitve za cenejšo obliko varstva v družinah, predv-sem za prizadete otroke. Zveza si bo nadalje prizadevala, da bi i čimveč slovenskih kmečkih in de-I [avskih ofrok organizirano preživljalo poletne in zimske počitnice. Zveza se zavzeto pripravlja na L samoprispevek v korist otrok v krajevnih skupnostih in občinah; nadaljevala pa bo s solidarnostno akcijo za pomoč otrokom po svetu. Poglobila bo delo s pionirji ln namenila več pozornosti pionirskim delovnim brigadam. Povedati je treba, da je letos prostovoljno delalo v brigadah kar 496 Pionirjev. To pa je strnjena armada mladih, ki prispevajo svoj delež skupnosti in hkrati izpričujejo bratstvo in enotnost naših narodov.
Tea DOMINKO
(Foto: Marjan Pal)
Stvarnost v besedah in številkah
Sklepi, ki usmerjajo in zaostrujejo odgovornost
Za čas, ki v njem živimo, so značilna prizadevanja, da bi uresničili cilje in ukrepe, ki naj bi pripomogli k napredku na vseh področjih, posebno pa v gospodarstvu. Tako imenovana stabilizacijska politika, o kateri smo doslej več govorili, kot pa se po njej ravnali, seveda ne~more temeljiti na hitro sprejetih in izpeljanih odločitvah, temveč zahteva korenito spreminjanje, odpravljanje nepravilnosti in ne nazadnje skladnejši razvoj vseh področij dela in življenja. Odvisna je torej od prizadevanja in odgovornega ravnanja vseh, ki sodelujejo pri združevanju dela in sredstev in pri oblikovanju odnosov v družbi. »Vsi samoupravni organi in organizacije na vseh ravneh naj se odločno in dosledno zavzemajo za uresničevanje politike ekonomske stabilizacije,« je poudarjeno v stališčih •in sklepih, ki jih je sprejela slovenska republiška skupščina letošnjega julija, potem ko se je izkazalo, da se nekatere ključne naloge in cilji, določeni z družbenim načrtom SR Slovenije za obdobje 1981—1985 in z resolucijo o družbeno-ekonomski politiki in razvoju SR Sloveni je v letu 1981, ne uresničujejo dovolj uspešno in da se zaradi tega zaostrujejo gospodarske in politične razmere. In da ne bi ostalo le pri besedah, je treba skladno z gospodarskimi gibanji preveriti, koliko so zdajšnji načrti smotrni in uresničljivi, spremeniti načrtovana materialna razmerja, kri-
tično pregledati »prednostne lestvice« in vse samoupravne sporazume in dogovore o temeljih srednjeročnih načrtov, pa tudi materialne in kadrovske možnosti tistih, ki bodo te naloge uresničevali.
Tako kot za vsa področja velja seveda to tudi za vzgojo in izobraževanje. Stališča in sklepi so izoblikovani, obravnavala in sprejela pa jih je skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije na seji letošnjega 15. septembra. Delegati uporabnikov in izvajalcev bodo pregledali, kako se uresničujejo naloge, zapisane v srednjeročnem načrtu Izobraževalne skupnosti Slovenije, za svoje področje bodo to storile tudi občinske in posebne izobraževalne skupnosti, in glede na stvarne možnosti določili izhodišča za načrte v letu 1982.
V sprejetih stališčih je skupščina čisto določno nakazala, kaj je treba storiti na posameznih področjih. Zato bodo prišli.pod drobnogled standardi in normativi za opravljanje vzgojno-izo-braževalne dejavnosti in merila za vrednotenje vzgojno-izobra-ževalnih storitev; uskladili jih bodo z zaostrenimi gospodar,-skimi razmerami. V vseh šolah bo treba dosledno spoštovati normative o številu učencev v oddelkih, v usmerjenem izobraževanju pa še posebej sklepe skupščin o vpisu v prvi letnik. Zapornica se bo dvignila samo za naložbe, o katerih ne bo dvomljivo, da so smotrne, družbeno-
gospodarsko upravičene in pripravljene v skladu z uveljavljenimi normativi. Skupščine izobraževalnih skupnosti bodo tudi strogo upoštevale pravilnike o postopkih in pogojih za financiranje in sofinanciranje vseh naložb.
Izobraževalna skupnost Slovenije bo zahtevala dosledno uresničevanje programov vzgoj-no-izobraževalnih storitev, preverjanje tega in stvarni letni obračun povračil izobraževalnim organizacijam v skladu z delom, ki so ga opravile po programu. V ta namen bo treba izdelati ustrezna merila. Ocenila bo razvoj delegatskega sistema, okrepila vpliv delegacij in delegatskih razmerij, ocenila smotrnost zdajšnje samoupravne organiziranosti itn. Podobno kot ta izobraževalna skupnost naj bi svoje delo razčlenile tudi posebne in občinske izobraževalne skupnosti, sprejele akcijske programe ter se tako vključile v prizadevanja za izboljšanje gospodarskih razmer.
Koliko denarja za usmerjeno izobraževanje?
Tako imenovane »materialne okvire usmerjenega izobraževanja in skupnih nalog po zakonu v letu 1981« je sprejela skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije že letošnjega maja. Za to področje je bilo namenjenih tedaj 4,699 milijona din. Tedaj
Nadaljevanje m 2. strani
Med drugim preberite
•	GOSPODARSKI VIDIKI IZOBRAŽEVANJA, str. 2
•	IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH V REFORMI, str.3
•	NEKATERI PROBLEMI PSIHOLOŠKEGA IZOBRAŽEVANJA UČITELJEV, str. 4
•	ZAKAJ TAKO?, str. 5
•	ŠOLSKA OCENA — NE STRAH, AMPAK SPODBUDA, str. 5
•	POTREBNI SO DOBRI, PRISTNI IN SPROŠČENI ODNOSI, str. 6
•	CENENA OPREMA ZA DRAG DENAR, str. 7
•	KLJUB DOBRI VOLJI ŠE VELIKO SKRBI, str. 8
Ustvarjalno
oblikovanje
Če smo med temeljne cilje socialistične samoupravne demokracije zapisali, da morajo delavci, drugi delovni ljudje in občani sami odločati o svojem delu in življenju in samoupravno povezani urejati skupna vprašanja, moramo k tem ciljem usmeriti svoja prizadevanja tudi na področju vzgoje in izobraževanja. Podružbljanje te dejavnosti ne pomeni le, da o njej razmišljajo in odločajo tako kot o drugih življenjske pomembnih zadevah, vsi delovni ljudje, temveč tudi, da morajo delavci v vzgoji in izobraževanju ustvarjalno razvijati to področje in mu pomagati, da bo napredovalo. Taka je sama narava vzgoje in izobraževanja, saj si dela na tem področju ni mogoče zamišljati brez pobud in ustvarjalnosti, brez razvite odgovornosti in dokajšnje samostojnosti.
Samoupravna ustvarjalnost prosvetnih delavcev se mora izražati tudi v njihovem glasilu. Dokler je to področje urejela država, je bila tudi v glasilu pogosta enosmerna komunikcija. Razvoj samoupravljanja in podružbljanje vzgoje in izobraževanja prinašata nova pravila. Glasilo delavcev v vzgoji in izobraževanju mora biti široko informativno ter prispevati k razgledanosti prosvetnih delavcev na celotnem področju vzgoje in izobraževanja, hkrati pa se morajo v njem izraziti ustvarjalno razmišljanje in napredno hotenje samih prosvetnih delavcev, njihove izkušnje, kritične ocene in predlogi.
Ta potreba je tembolj živa, ker prehaja reforma v tisto odločilno obdobje, ko začenjamo uresničevati v vsakdanjem pedagoškem in andragoškem delu njena načela, sistemske in programske zamisli. Vsaka nova pomembna izkušnja je dragocena za vse, vredna, da o njej pišemo in z njo seznanimo tudi druge prosvetne delavce. Vsak nov problem — težava, ovira, negotovost ali nerešeno vprašanje —zasluži javno obravnavo, saj več glav več ve. Vsako znanstveno in izkustveno odkritje naj bi bilo dostopno čim širšemu krogu tistih, ki ga lahko s pridom uporabijo pri vzgojno-izobraževalnem delu.
Vse to velja za vsa področja vzgoje in izobraževanja, od predšolske vzgoje in osnovne šole do vseh ravni in smeri usmerjenega izobraževanja mladine in odraslih.
Naše glasilo je odprto novim tokovom in potrebam časa. Čedalje več je prosvetnih delavcev, ki svojo kritično in ustvarjalno misel, svoje izkušnje in spodbude opišejo in tako, objavljene v glasilu, sporočijo širši prosvetni javnosti. Rubrika Pobude in odmevi postaja čedalje bogatejša in vedno bolj življenjska vedno več je tehtnih problemskih prispevkov z različnih področij, več je zanimivih informacij — celo humorja je zadnje čase med prispevki nekaj več.
Samo po taki poti bo naše glasilo lahko uspešno opravljalo svoje družbeno in pedagoško poslanstvo ter ustrezno zrcalilo ustvarjalno hotenje, samoupravIjavsko zavest in zavzetost svojih bralcev.
Značilno učinkovanje tobakovega katrana na dihalne poti in pljuča: pogostni posledici sta kronični faringitis in bronhitis, usodna posledica pa je pljučni rak. Razmišljajmo o tem—ne samo v tednu boja proti kajenju!
Gospodarski vidiki izobraževanja
O dubrovniškem seminarju Univerza danes
Stvarnost v besedah in številkah
Nadaljevanje s 1. strani
je še veljala sprejeta usmeritev, naj bi se letos osebni dohodki v Sloveniji povečali povprečno za 22 odstotkov v primerjavi z lanskim letom. Že po prvem polletju pa se je pokazalo, da se gospodarska gibanja, posebno pa še osebni dohodki in cene, zelo razlikujejo od predvidenih. Zato jeSkupščinaSR Slovenije priporočila samoupravnim interesnim skupnostim, naj uskladijo cene storitev za izvedbo svojih programov z gospodarskimi gibanji v prvi polovici leta (in ne šele v oktobru, kot je bilo to v navadi).
Skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije je to opravila na omenjeni seji in sprejela tele pomembne sklepe za revalorizacijo cen vzgojno-izobraževalnih storitev:
Sredstva za osebne dohodke in za vse programe usmerjenega
izobraževanja se povečajo za
29 % glede na lansko leto. S tem bo omogočeno, da se bodo osebni dohodki na tem področju letos enako povečali, kot so se povprečno povečali osebni dohodki v gospodarstvu od začetka julija 1980 do konca letošnjega junija. Pri tem je še posebej zagotovljen denar za povečanje prispevka(za 2,98 %X ki ga plačujejo vzgojno-izobraževalne or-
ganizacije samoupravnim interesnim skupnostim. *
Materialni stroški se bodo letos lahko povečali za 35 %; to je v skladu s povečanjem cen na drobno v drugi polovici lanskega in prvi polovici letošnjega leta.
Ta sklepa zagotavljata, da se materialni položaj usmerjenega izobraževanja letos ne bo poslabšal, pa tudi osebni dohodki delavcev ne bodo znova zaostali za drugimi področji. Skupaj bo imelo usmerjeno izobraževanje letos na voljo skoraj 5 milijard din, to je *a 29,1 % več denarja kot lani. 03 tega bo okrog 40 milijonov din namenjenih za razširitev dejavnosti v tem šolskem letu.
Nova in nepredvidena obveznost izobraževalnih skupnosti je tudi prispevek za pospeševanje izvoza; za to je treba nameniti posebej 160 milijonov din. Razumljivo, da je bilo treba zaradi -zaostrenih razmer in novih obveznosti marsikje »zarezati«. Najbolj pri naložbah, ki so bile že v prvotnih letošnjih načrtih zelo skrčene, zdaj pa bodo zmanjšane še za tretjino — od 299 milijonov na 197 milijonov din. Nespremenjena bo ostala samo vsota, predvidena za opremljanje prostorov za izvajanje programa osnov tehnike in proizvodnje.
Pred nedavnim (od 29. 8. do 3. 9.1981) je bilo v Dubrovniku 26. zasedanje mednarodnega seminarja Univerza danes, na katerem so izmenjali izkušnje na področju visokega izobraževanja predstavniki vseh jugoslovanskih univerz in predstavniki 33 univerz iz tujih držav. Gre za vsakoletno srečanje visokošolskih učiteljev in študentov, Id ga že 26 let organizira Skupnost jugoslovanskih univerz. Doslej so bila obravnavana različna aktualna vprašanja s področja visokošolskega izobraževanja. Na tem srečanju udeleženci izmenjavajo mnenja, postavljajo nova vprašanja, dajejo pobude in se obveščajo o tipičnih problemih visokošolskega izobraževanja v posameznih državah in univerzah. V zadnjih letih sta zlasti poudarjeni udeležba in dejavnost predstavnikov univerz iz dežel v razvoju in iz neuvrščenih dežel.
MARJANA KUNEJ
Glavna tema letošnjega srečanja je bila Izobraževanje in razvoj, ena od vodilnih podtem pa Izobraževanje in proizvodnja. Ker je bila tema zelo široko zasnovana, so nosilci referatov ter pisnih in ustnih obvestil razpravljali o različnih vidikih medsebojnega povezovanja in vzajemne povezanosti izobraževanja in razvoja.
Na letošnjem seminarju je bila zlasti vidna udeležba predstavnikov obeh slovenskih univerz, ki so govorili o medsebojnem povezovanju, izobraževanju in razvoju. Pri tem so poudarili, da je razvoj širša družbenopolitična in ekonomska kategorija, ki je sicer tesno povezana z izobraževanjem, vendar pa samo izobraževanje brez drugih ustreznih dejavnikov ne more zagotoviti razvoja. Predstavniki slovenskih univerz so tudi opozorili na probleme študija ob delu in iz dela, ki mora postati podlaga izobraževalnega sistema, ne pa izjema. O izobraževanju ob delu in iz dela so govorili tudi predstavniki organizacij združenega dela.
Študij ob delu je izraz zdajšnjih potreb naše. družbe in se je doslej razvijal kot drugotni pojav v sistemu izobraževanja. Na to obliko izobraževanja so doslej vplivali številni dejavniki, kot so
Poglabljanje
mednarodnega sodelovanja
Načrti jugoslovanske komisije UNESCO
Jugoslovanska komisija za sodelovanje z UNESCO je svoj delovni načrt dela za obdobje 1981-1983 usmerila predvsem v krepitev mednarodnega sodelovanja in v napredek izobraževanja in vzgoje. V prihodnjih letih naj bi se poglobilo sodelovanje med Jugoslavijo in območnimi evropskimi središči UNESCO — z inštitutom za izobraževanje v Hamburgu, z mednarodnim centrom za proučevanje prostega časa v Pragi in z evropskim središčem za visoko izobraževanje v Bukarešti. Jugoslavija bo sodelovala pri skupnih raziskavah s področja izobraževanja, pri izvajanju sklepov evropske konference nacionalnih komisij UNESCO in pri pripravah na 22.zasedanje generalne konference UNESCO.
V okviru sodelovanja med balkanskimi deželami so predvidena srečanja prosvetnih ministrov, rektorjev univerz in drugih predstavnikov, predvidena je izmenjava izkušenj in načrtov pa tudi skupno strokovno delo za izboljšanje učbenikov zgodovine in zemljepisa.
Jugoslovanska komisija za sodelovanje z UNESCO bo v tem obdobju pripravila mednarodni posvet o izobraževanju odraslih, ki naj bi ocenil, kako se uresničujejo dosedanja priporočila za napredek te dejavnosti. Ta posvet bo hkrati priprava na četrto svetovno konferenco o izobraževanju odraslih, ki bo leta 1984.
Jugoslavija bo dejavno sodelovala pri skupnih raziskavah in dejavnostih UNESCO, namenjenih demokratizaciji izobraževanja in poglabljanju mednarodnega razumevanja v skladu s cilji Združenih narodov. Naša komisija UNESCO se zavzema, da bi v prihodnje namenili več organizirane skrbi izobraževanju in vzgoji otrok tistih delavcev, ki
se selijo v druge dežele zaradi začasne in daljše zaposlitve.
Napredku visokega izobraževanja so namenjeni nekateri skupili projekti UNESCO. Njihov cilj je med drugim posodabljanje in izpopolnjevanje učne vsebine, metod, oblik in sredstev naravoslovnih ved. UNESCO načrtuje v prihodnjih letih precej več denarja kot doslej za napredek izobraževanja visoko strokovno usposobljenih delavcev s področja znanosti in tehnologije, saj prihaja tu do ustvarjalnega povezovanja znanosti in izobra-
razvoj sodobnih samoupravno organiziranih proizvajalnih sil na zdajšnji znanstveno tehnični stopnji razvoja in njegov odnos do vsebine združenega dela, velike in hitre demografske spremembe, spremenjena struktura dela, proces delitve dela, povečana humanizacija družbe in človekovega življenja, povečevanje prostega časa in drugo.
Učinkovito v ustreznih okoliščinah
ževanja. Tako naj bi pripomogli tudi k večji učinkovitosti izobraževalnih in raziskovalnih organizacij dežel, ki so vključene v UNESCO.
Tako kot pri izobraževanju načrtuje nacionalna komisija UNESCO za prihodnje obdobje tudi bogato dejavnost na področju znanosti, kulture in komunikacij. O vsej tej dejavnosti nas bo sproti seznanjalo glasilo UNESCO, ki izhaja mesečno v srbohrvaškem, slovenskem in makedonskem jeziku.
Z razstave Jake Jeraša v Prešernovi hiši v Kranju, ki bo do
11. oktobra1
Ko govorimo o študiju ob delu, mislimo na več kategorij delovnih ljudi, ki si zunaj rednih oblik izobraževanja pridobivajo potrebno strokovno izobrazbo. Zakon o usmerjenem izobraževanju SR Slovenije razlikuje sicer študente ob delu (delavci, ki študirajo na visokošolski organizaciji ob opravljanju del in nalog v delovnem razmerju in imajo pri tem nekatere ugodnosti, kot je študijski dopust, plačilo šolnine ipd.) in študente iz dela (delavci, ki študirajo na visokošolski organizaciji in izrabljajo vse pra-' vice iz delovnega razmerja, ne opravljajo pa med študijem svojih del in nalog). Na visokošolskih organizacijah pa se pojavlja tudi vprašanje študentov ob delu, ki v delovnem razmerju ali pa kot zasebniki s sredstvi v zasebni lastnini pridobivajo dohodek in si mimo družbenih načrtov in programov želijo pridobiti visokošolsko izobrazbo. Te študente imenujemo izredne študente. Pojavljali se bodo v sistemu usmerjenega izobraževanja, ker ne bo mogoče vsem zainteresiranim omogočiti kake vrste študija ne glede na družbene potrebe. Ti študentje izrabljajo zlasti zakonsko možnost za preverjanje znanja iz posameznih predmetov na visokošolski organizaciji.
Ker ima vsako izobraževanje gospodarsko razsežnost v procesu družbene reprodukcije, so govorili na seminarju tudi o družbeno-gospodarskih vidikih študija ob delu. Pri tem so bila v ospredju vprašanja, kako in koliko študij ob delu vpliva na gospodarsko učinkovitost delavca pri delu. Ugotovljeno je, da v naših organizacijah vse preveč pričakujemo neposredno gospodarsko korist kljub temu, da izobraževanje le ni področje proizvodnega dela. Študij ob delu omogoča delavcem, da si pridobijo lastnosti, ki se lahko izrazijo s povečanjem dohodka samo v okoliščinah, v katerih so takšne delavčeve lastnosti potrebne. Če študentov ob delu ne razporedimo k ustreznim delom in nalogam, ni mogoče pričakovati povečanja produktivnosti dela pa tudi ne dohodka. Pri študentu ob delu pa tudi pri drugih oblikah izobraževarija razlikujemo potencialno in uresničeno gospodarsko korist. S študijem se ustvarjajo potencialne možnosti za povečanje gospodarske učinkovitosti, vendar pa se dohodek poveča le, če so dane tudi druge primerne možnosti za njegovo uresničevanje. Kar zadeva študij ob delu, je treba poudariti, da smo doslej zanemarjali izobraževalno funkcijo temeljne organizacije združenega dela kot predpostavko povezanosti izobraževanja in dela. Da se bosta delo in izobraževanje v temeljnih organizacijah bolj povezovala, je treba upoštevati nove prijeme pri načrtovanju kadrovskih in izobraževalnih potreb v sklopu medsebojne vzajemnosti med načrtovanjem proizvodnje in izobraževanjem. Študij ob delu
ima gospodarski vidik tudi za delavca študenta, saj mu omogoča, da opravlja dela in naloge, ki so višje ovrednotene. Za visokošol-,sko organizacijo pa je študij ob delu eden od virov financiranja, ker financiranje tovrstnega študija ni vključeno v sistem družbenega financiranja izobraževanja.
Različne vloge študija ob delu
Kljub poudarjenim gospodarskim vidikom študija ob delu pa ne smemo pozabiti, da je študij ob delu de! enotnega sistema izobraževanja, ki mora poleg gospodarskih razsežnosti upoštevati tudi splošno družbeni, kulturni in vzgojni vidik. Dosedanja usmeritev v strokovno izobraževanje za potrebe proizvodnje je osiromašila, vzgojno, kulturno, moralno in družbeno vlogo študija ob delu. Dosledno vztrajanje pri stališču, da izobraževanje ne sme biti družbeno priznano niti s stopnjo kvalifikacije niti z delitvijo dohodka, če ne pripomore k zvečanju družbene proizvodnje, lahko privede do nespremenljivih oblik študija ob delu, v katerem bi zanemarili kulturno in splošno družbeno primarno poslanstvo izobraževanja. Ker še nismo gospodarsko sposobni sprejeti in uresničiti gesla »znanja nikdar preveč«, moramo sicer upoštevati gospodarsko proizvodne vidike študija ob delu, ne smemo pa pozabiti, da vsebuje vsaka oblika izobra-
ževanja, pa tudi študij ob delUi poleg gospodarskih proizvodnih vidikov tudi humanistično nadgradnjo, ki omogoča vsem udeležencem izobraževalnega procesa, da razvijejo splošno humanistične vrednote.
Udeleženci seminarja iz nerazvitih in neuvrščenih ter drugih držav so v številnih razpravljanjih obravnavali posebne probleme iz svojih okolij. Za vse f značilna velika ekspanzija visokega šolstva in velika želja ljudi po znanju. Nerazvite države dajejo izredno veliko denarja za izobraževanje, s tem izobraževanjem pa se velikokrat okoristijo razvite države, ker odhajajo strokovnjaki v razvitejši svet, kjer s svojim znanjem pomagajo povečevati standard tamkajšnjih držav.
Kljub zelo obsežni temi in dokaj različnim stališčem gleda posameznih rešitev zdajšnjih problemov v visokem šolstvu, so udeleženci seminarja sprejeli posebno priporočilo, v katere j so se zavzeli za tesnejše medsebojno sodelovanje in pomoč pri reševanju teh problemov.
S|
Na 27. zasedanju mednarodnega seminarja Univerza danes, ki bo ob koncu avgusta naslednje leto, bodo obravnavali temo Problemi pedagoškega dela v visokem šolstvu in namenili pozornost predvsem različnim metodam in metodologijam visokošolskega pedagoškega dela.
I;
Pri učenju
Zadoščeno posebnim
pravicam
Vzgoja in izobraževanje v naši republiki dajeta temelj za enakopraven razvoj italijanske in madžarske narodnosti z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije, razvijata zavest o pripadnosti narodnosti in ustvarjata možnosti za svobodno in enakopravno uporabo jezika manjšin z jeziki narodov in narodnosti Jugoslavije. Zato se bodo v prihodnje učenci italijanske in madžarske narodnosti, ki so končali dvojezično osnovno šolo ali osnovno šolo v jeziku svoje narodnosti, lahko učili jezika svoje narodnosti tudi v srednjem usmerjenem izobraževanju zunaj narodnostnega območja.
Sole, kjer se bodo učenci odločili za ta pouk, bodo morale organizirati in zagotoviti tovrstno izobraževanje. Pouk italijanskega ali madžarskega jezika bo lahko organiziran različno: imeli ga bodo lahko na isti šoli, če bo dovolj kandidatov (najmanj
pet), lahko bo za več šol skupaj na dogovorjenem mestu, ali pa t organiziranih tečajih za večjeof-, ganizirane skupine.
Vsem, ki si želijo nadaljnjega izobraževanja v jeziku svoje narodnosti, je treba zagotoviti možnost za tovrstno izobraževanje ter ga ustrezno in dovolj prožno organizirati.
To so bile temeljne misli članov Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, ko so na nedavni seji natančno obravnavali osnutek zakona o uresničevanju posebnih pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Razprava o osnutku omenjenega zakona se bo nadaljevala. Uskladila bo različna mnenja in poiskala ustrezne zakonske rešitve tudi za vse, kar še ni povsem jasno.
Izobraževanje odraslih v reformi
Sprejeta stališča se uresničujejo prepočasi
V Novem Sadu je bila sredi junija okrogla miza o družbeno-gospo-jtarskem položaju izobraževanja odraslih v enotnem sistemu izobra-*evanja in vzgoje. Na posvetu, ki sta ga pripravila Zveza andragoških 'kuštev Jugoslavije in Društvo andragoških delavcev Vojvodine, je ^delovalo okoli 50 vidnih znanstvenih in andragoških delavcev iz vse Jugoslavije. Uvodni referat je imel ugledni andragoški teoretik dr. Bo-tivoj Samolovčev.
Uvodni referat in živahna razprava za okroglo mizo sta obravnavala več vprašanj in poudarila, moramo zagotoviti boljše možnosti za razvoj izobraževanja ob delu in iz dela. Dosedanje Skušnje kažejo, da se na tem področju sprejeta stališča in družbena pričakovanja prepočasi Uresničujejo. Izobraževanje ob delu in iz dela se ne razvija v skladu z možnostmi in družbenimi potrebami. Čeprav smo z
reformo dosegli precejšnje uspehe pri spreminjanju našega vzgojno-izobraževalnega sistema, pri izobraževanju odraslih še nismo prišli daleč. Niso nam potrebne nove deklaracije, treba je le uresničiti sprejeta stališča in učinkovito delovati, so poudarili udeleženci.
Posvet je namenil glavno pozornost svobodni menjavi dela in samoupravnemu povezovanju izobraževanja in dela. Družbe-
Dvojna merila ločujejo
Izobraževanje ob delu še ni enakovredno
V okviru medrepubliške in Pokrajinske komisije za reformo 'zobraževanja je Republiški komite za izobraževanje, znanost, kulturo in telesno kulturo Bosne m Hercegovine pred nedavnim Pripravil širšo informacijo o tem, kako se izobraževanje ob delu iti 'z dela v republikah in pokraji-nah vključuje v reformo ter katera družbeno-gospodarska vprašanja še niso ustrezno rešena. Informacija temelji na podatkih, ki so jih dali pristojni Prosvetni organi v republikah in Pokrajinah. Po oceni skupine, ki Ju pripravljala delovno gradivo,
Ju na tem področju še veliko vprašanj, ki bi jih morali hitreje reševati.
Samoupravne interesne skupnosti in vzgojno-izobraževalne organizacije še ne vključujejo redno in dosledno srednjega
nje ob delu in iz dela zelo pomembno. Žal pa spremljajo to izobraževanje tudi precejšnje pomanjkljivosti:	izobraževanje
traja predolgo, ni kdovekaj učinkovito, je- pomanjkljivo organizirano, učni programi niso dovolj prilagojeni izobraževanju ob delu in iz dela, nekatere visokošolske organizacije se tega študija ogibajo, v proizvodne usmeritve gre manj učencev, kot bi jih potrebovali.
Večji del visokošolskih organizacij ima študij ob delu in iz dela še ved*io za svojo dopolnilno dejavnost, ker družbena skupnost ne zagotavlja zanj potrebnega denarja. Visokošolske organizacije si s tem izobraževanjem večajo dohodek in tudi osebne dohodke tistih, ki pri tem sodelujejo.
Zakoni in splošni akti družbe-
.h-"
“	......... š
Usmerjenega izobraževanja ob delu in iz dela v svoje načrte in ga Judi ne obravnavajo enakovredno pri politiki vpisovanja. Povsod, razen v Sloveniji, (pravi informacija) je v srednjem izobraževanju izobraževanje ob delu in iž dela v manjvrednem položaju. Za usposabljanje in izobraževanje ob delu in iz dela se delavci in občani odločajo pogosto zgolj po lastnih željah. Organizacije združenega dela, družbeno-politične in samoupravne interesne skupnosti tega •zobraževanja ne usmerjajo še teko, kot bi ga morale.
Tudi v visokem izobraževanju te dosti drugače. Združeno delo, samoupravne interesne skupnosti in visokošolske organizacije ne obravnavajo izobraževanja °b delu in iz dela z enakimi merili kot redno izobraževanje. Na višje in visoke šole se vpisujejo tri vrste kandidatov: delavci, ki se izobražujejo v skladu s potrebami svojih organizacij, odrasli, ki se odločajo za študij po svojih željah, in mladi, ki se niso mogli vpisati kot redni študenti, pa nadaljujejo študij kot izredni.
Ža izobraževanje visoko"strokovnih delavcev je izobraževa-
no-političnih in samoupravnih interesnih skupnosti urejajo financiranje celotnega izobraževanja. Očitno pa je, da še niso dozorele razmere, ko bi v skladu z ustavnimi načeli enotno in enakopravno obravnavali vse poti do izobrazbe. Mnogi, ki študirajo ob delu ali iz dela, morajo sami plačevati	izobraževanje.
Ustavna sodišča nekaterih republik in avtonomnih pokrajin zdaj preverjajo skladnost tega položaja z ustavnimi načeli.
Čeprav je izobraževanje ob delu in iz dela dobilo ustrezno mesto v zakonih in drugih dokumentih družbeno-političnih organizacij in organov, so ostala nerešena številna vprašanja, ki jih bo treba hitreje reševati, da bomo pospešili uveljavljanje teh izobraževalnih oblik.
Tako končuje informacija. Izobraževanje odraslih, v načelu enakovreden in enakopraven del enotnega vz^ojno-izobraževal-nega sistema, še nima v njem ustreznega družbeno-gospodar-skega položaja; tudi v samoupravnih interesnih skupnostih in v vzgojno-izobraževalni h organizacijah.
J. V.
no-politični dokumenti so v tem dali pravilno usmeritev in odprli pot za reformo izobraževanja odraslih. Če bi te dokumente spoštovali in stališča uresničevali, bi odpravili dvojnost v obravnavi izobraževanja mladine in izobraževanja odraslih, ki je danes še vedno očitna.
Osnovno izobraževanje odraslih sodi med pomembne družbene naloge, saj predpostavljamo, da bo višja raven splošne izobrazbe spodbudno vplivala na večjo delovno storilnost zaposlenih. Naloge na tem področju, ki smo si jih postavili, pa zahtevajo več prizadevnosti. Iskati bo treba nove možnosti in povezovati osnovno in poklicno izobraževanje. Potrebe združenega dela zahtevajo nove in prožnejše programske in organizacijske rešitve.
V skladu z reformo moramo hitreje in pogumneje premagovati ustaljeno »šolniško« miselnost in uveljavljati kot enakovredne oblike poleg šol tudi druge poti do izobrazbe in vzgojno-izobraževalne organizacije, kot so delavske univerze in izobraževalni centri v OZD. Z uresničenjem sprejetih stališč bomo
večali možnosti za neposredno svobodno menjavo dela. izobraževanju odraslih pa bomo zagotovili trdnejše temelje, da bo postalo enakovreden del vzgojno-izobraževalnega sistema.
Nenehno izpopolnjevanje pedagoških delavcev mora zajeti tudi usposabljanje za vzgojno-izobraževalno delo z odraslimi. Dopolnilno izobraževanje je tem bolj pomembno za andragoške delavce, ki načrtujejo, programirajo in izvajajo izobraževanje delavcev.
Čeprav je preteklo od posvetovanja v Novem Sadu že nekaj mesecev, bodo njegovi sadovi vidni šele čez čas. Ustvariti bo treba potrebne? družbeno-gospo-darske možnosti za napredek izobraževanja odraslih, hkrati pa proučiti veliko pomembnih vprašanj, ki jih odpira sama reforma izobraževanja odraslih. Izobraževanje ob delu in iz dela moramo programsko, didaktično in organizacijsko postaviti na sodobne temelje in uresničiti reformne cilje. Čakajo nas torej še zahtevne naloge in dolgotrajno delo.
DRAGAN PAVLOVIČ
Težka je pot do enakopravnosti
Iz uvodnega referata dr. Borivoja Samolovčeva
Izobraževanje odraslih je neločljiva sestavina vzgojno-izobraževalnega sistema. To stališče j£ zapisano že v resoluciji zvezne skupščine o razvoju izobraževanja in vzgoje na samoupravni podlagi iz leta 1970 in v resoluciji X. kongresa ZKJ. Enotnosti vzgojnoizobraževalnega sistema je namenil posebno pozornost tudi XI. kongres ZKJ: »Zveza komunistov se zavzema za zagotavljanje enakopravnih pogojev za izobraževanje in vzgojo mladih in odraslih. Z družbenim dogovarjanjem in samoupravnim sporazumevanjem bodo nastajale razmere, da bodo učenci in študenti na podlagi vzpostavljenih odnosov, pravic in odgovornosti do združenega dela zadovoljevali svoje potrebe po izobraževanju in zaposlovanju; ta omogoča, da se vsako nadaljnje izobraževanje pridobiva ob delu in iz dela.«
Temelje enotnega vzgojno-izobraževalnega sistema, ki ne poudarja tradicionalne večvrednosti pedagoškega in manjvrednosti andragoškega dela, smo zagotovili s tem, da smo sprejeli nenehnost izobraževanja kot pedagoško doktrino. Tako so dane možnosti, da premagamo tradicionalno dualistično naravo našega vzgojno-izobraževalnega sistema. Uzakonitev enotnosti vzgojno-izobraževalnega sistema omogoča, da razvijamo tri enakovredne poti do izobrazbe: neprekinjeno izobraževanje pred vstopom v delu, izobraževanje ob delu in povratno izobraževanje. Vse tri poti so v sprejetih stališčih enakopravne in enakovredne tako po svojem družbeno-pedagoškem položaju kot po sami znanstveni zasnova-nosti. Razlike so samo v didaktični zasnovi in organizacijski izpeljavi posamežnih poti. Tradicionalna akademska pot do izobrazbe nima več privilegiranega položaja. Izobraževanje ob delu in iz dela ostaneta enakovredni poti, brez manjvrednega druž-beno-gospodarskega položaja in zapostavljenosti v splošni družbeni skrbi za izobraževanje.
Ustaljeno neprekinjeno izobraževanje po osnovni šoli ima dolgoletno tradicijo, zato je tudi v didaktičnem pogledu najbolj dodelano in bo še dolgo najbolj kakovostna pot do izobrazbe. Vse kaže, da se povratno izobraževanje ne bo moglo uveljaviti tako kot izobraževanje ob delu.
ostala zunaj združenega dela, ki bi moralo odločilno vplivati na izobraževanje in usposabljanje delavcev.
Cenimo to, kar je šolsko'
»Pošoljenje« izobraževanja in vzgoje gre že v skrajnosti. Zelo cenimo samo to, kar je šolsko, in mu dajemo prednost pred drugimi oblikami vzgoje in izobraževanja. V šolah ostajamo pri tradicionalnem razredno-pred-metnem pouku, sicer pa siromašimo in ožimo bogastvo oblik in sredstev, značilnih za sodobno izobraževanje odraslih. Ne uresničujemo temeljnih andragoških standardov ter didaktičnih in metodičnih meril, kakršna zahtevajo vsebina izobraževanja ter zrelost in delovne izkušnje udeleženčev. Vse to je v nasprotju s cilji vsake sodobne reforme.
Tudi pri usposabljanju kadrov za vzgojno-izobraževalno delo z odraslimi zaostajamo za zahtevami reforme. Učitelji niso usposobljeni za delo z odraslimi. Pogosto niti osebno niso naklonjeni novim, sodobnejšim odnosom do odraslih v vzgojno-izobraževal-nem procesu. V skupnem doku-
mentu, ki so ga sprejeli v Vojvodini sindikati, delavske in ljudske univerze ter izobraževalni centri v OZD upravičeno poudarjajo, da mora vsako razmišljanje o nadaljnjem razvoju izobraževanja in vzgoje vključevati tudi usposabljanje prosvetnih defav-, cev. Žal pa smo pri izobraževanju in usposabljanju kadrov za delo z odraslimi daleč od tega, kar bi potrebovali in kar bi tudi lahko storili.
Da bi sodobno zasnovali izobraževanje odraslih, moramo hitreje razvijati raziskovalno in proučevalno dejavnost, saj odpira reforma veliko novih organizacijskih, didaktičnih in vsebinskih vprašan j. N a veliko vprašanj andragoška znanost, vsaj z vidika reforme, še ni dala avtoritativnih odgovorov. Znanstve-no-raziskovalno delo ne spremlja dovolj reformnih procesov. To velja za celotno reformo, še zlasti pa za reformo izobraževanja odraslih. Le če bo raziskovalno delo postalo bistven del reformnih prizadevanj, bomo našli pravočasno prave, znanstveno utemeljene odgovore in usmeri-tev* ki bo vodila k napredku. Dr. BORIVOJ SAMOLOVČEV-
ki je bolj gospodarno in dostopno. Formalno-pravna enakost vseh treh poti do izobrazbe torej, vsaj danes, še ne pomeni resnične enakosti. Dokler bo tako, bo ostala tudi neenakost. Ostale bodo torej razlike med želenim in stvarnim izobraževalnim sistemom, s tem pa tudi dualizem med izobraževanjem mladine in izobraževanjem odraslih.
Česa nismo uresničili
Reformna stališča o enotnosti izobraževanja in dela, o enotnih kvalifikacijskih stopnjah in enakopravnih poteh do izobrazbe so napredna, sodobna in splošno sprejeta. Do njihovega uresničenja pa je še zelo daleč. Premagali smo socialni in razredni dualizem in sistemsko neenotnost, ki je iz njega izhajala, nismo pa odstranili vzrokov, ki porajajo nov dualizem. To so različna merila pri financiranju izobraževanja na vseh ravneh.
Izobraževanje mladih plačujejo samoupravne interesne skupnosti. Izobraževanje odraslih morajo plačevati delovne organizacije in udeleženci sami. To velja celo za osnovno in poklicno izobraževanje. S takim dvojnim financiranjem načenjamo enotnost vzgojno-izobraževalnega sistema. Izobraževanje odraslih je v neenakopravnem položaju, kar ni v skladu s sprejetimi stališči reforme.
Pri razvijanju poti do izobrazbe ne upoštevamo načela enotnosti in enakopravnosti, saj so domala vsa prizadevanja namenjena tradicionalni poti — izobraževanju pred vstopom v delo. Izobraževanje ob delu nadaljuje v starih razmerah in se ne posodablja. Dokler ne bomo enakopravno obravnavali izobraževanja ob delu in iz dela, tudi enotnosti vzgojno-izobraževalnega sistema ne bomo uresničili.
Organizacije združenega dela, še zlasti tiste iz materialne proizvodnje, še niso postale subjekt vzgojno-izobraževalnega sistema, kot to zahtevajo družbenopolitični dokumenti. OZD sicer financirajo, izobraževanje, nimajo pa še odločilnega vpliva na izobraževalno politiko, na načrtovanje kadrov in izobraževanja, na organizacijo vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Kljub delegatskemu sistemu in samoupravni interesni organiziranosti se stališča ne .uresničujejo, in če bo šlo tako naprej, bo reforma
#
Za celostno uresničevanje reforme
Andragoško društvo Slovenije o položaju izobraževanja odraslih
Ko je izvršilni odbor Andragoškega društva Slovenije dne 15. 9. 1981 obravnaval aktualna vprašanja izobraževanja odraslih pri nas, se je nekaj urna razprava osredotočila predvsem na najbolj pereče vprašanje: kako zagotoviti izobraževanju odraslih enakovredno in enakopravno mesto v vzgojno-izobraževalnem sistemu ter tako celostno uresničiti reformna načela in cilje.
Sistem vzgoje in izobraževanja, ki ga uveljavljamo z reformo, temelji na zamisli o nenehnosti izobraževanja in vzgoje. Po njej je izobraževanje odraslih — izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje delavcev in drugih delovnih ljudi ob delu in iz dela — nepogrešljiv in enakovreden del enotnega vzgojno-izobraževalnega sistema. Tako je zapisano v resolucijah, tako so zasnovani naši sistemski zakoni s področja vzgoje in izobraževanja, taka so sprejeta stališča.
V praksi pa gre razvoj svojo pot, po starih tirnicah, ugotavljajo v andragoškem društvu. Že pri financiranju izobraževanja v praksi ostajajo največkrat v veljavi dvojna merila za izobraževanje odraslih in izobraževanje mladine. Celo pri tistih smereh srednjega in visokega izobraževanja, kjer je izobraževanje ob delu predvideno in načrtovano v skladu s potrebami združenega dela, morajo stroške šolanja največkrat plačati posamezniki ali njihove delovne organizacije.
Nič bolje ni glede enakopravnega obravnavanja izobraževanja odraslih v strokovnih službah s področja vzgoje in izobraževanja, saj je njihova pozornost
usmerjena skoraj samo v mladinsko izobraževanje. Ker v teh službah manjka ustrezno usposobljenih andragogov, ne vidijo perečih vprašanj in ne delujejo v obsegu, ki ga narekujejo potrebe. Zelo malo smo storili za usposabljanje pedagoških in andragoških delavcev za uresničevanje reformnih nalog pri izobraževanju odraslih.
Andragoško društvo Slovenije bo ta vprašanja temeljito obravnavalo na svoji redni skupščini, ki bo letošnjega novembra. Tedaj bo posredovalo sklepe in predloge tudi odgovornim druž-beno-političnim, samoupravnim in strokovnim organom, ki se zavzemajo ali vsaj naj bi se v vseh primerih zavzemali za celostno uresničenje reforme.
Razmah izobraževanja odraslih zahteva krepitev društvenega in strokovnega dela, več strokovnega usposabljanja in več strokovne pomoči andragoškim delavcem, ki utirajo nove poti v organizacijah združenega dela, v šolah, na delavskih univerzah in v drugih središčih nenehnega izobraževanja odraslih. To bo ena izmed glavnih nalog društva v prihodnje, pa tudi njegovih podružnic, ki nastajajo po območjih. Taka podružnica Andragoškega društva Slovenije je nastala letos v Mariboru. Med svoje neposredne naloge je uvrstila dve strokovni srečanji: prvo bo obravnavalo izobraževanje odraslih v usmerjenem izobraževanju, drugo pa sodobne metode dela z odraslimi v vzgojno-izobraževalnem procesu.
J. V.
dogodki
novosti
Mednarodno srečanje prosvetnih delavcev
Za otroke priseljencev je treba storiti več
V Zagrebu je bil od 21. do 25. julija 1981 kongres dveh mednarodnih organizacij sindikata prosvetnih delavcev — FIAI, sindikalne zveze osnovnošolskih učiteljev, in FIPESO, zveze srednješolskih učiteljev. Član teh organizacij je tudi zvezni odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti ih kulture Jugoslavije. Srečanja se je udeležilo 150 delegatov in 52 organizacij in precej gostov.
Mednarodni sindikalni zvezi FIAI in FIPESO povezujeta 56 nacionalnih organizacij, predvsem iz zahodne Evrope. V svojem šestdesetem delovanju sta bili zmeraj napredno usmerjeni. Delujeta neodvisno od mednarodnih sindikalnih central in, kot radi poudarjajo, po načelih enakopravnosti in sodelovanja, tako kot neuvrščene dežele. Med fašizmom sta prenehali delovati, znova pa sta se organizirali leta 1946. Med soustanovitelji je bil tudi tedanji jugoslovanski sindikat prosvetnih delavcev. Organizaciji se sestajata vsako leto v eni izmed dežel članic. Letošnja skupna tema tega srečanja ali kongresa, kot mu pravijo, je obravnavalapoložaj šolskih otrok delavcev, ki so na delu v tujih de-"želah, ter naloge sindikata prosvetnih delavcev. Vsaka organizacija pa je poleg skupne teme obravnavala še ožjo stanovsko problematiko: ekonomski, socialni in politični položaj žensk, zlasti prosvetnih delavk, ter položaj, obremenjenost in življenjsko raven prosvetnega delavca.
Kot je v navadi na teh medna-
rodnih srečanjih, je gostitelj z enotnim, v naprej dogovorjenim vprašalnikom anketiral sindikate prosvetnih delavcev dežel članic in na tem temelju pripravil uvodni referat. Udeleženci so zavzeto razpravljali o položaju šolskih in predšolskih otrok delavcev, ki so na delu v tujini, o pouku materinščine, o nalogah in položaju učiteljev ter njihovem sodelovanju s starši, o predpisih, ki v posameznih deželah urejajo to dejavnost, in predlogih nacionalnih sindikatov prosvetnih delavcev za izboljšanje stanja. Po uvodnem referatu in razpravi so udeleženci sprejeli tale stališča:
Otroke delavcev, ki se z družinami priseljujejo v druge dežele, je treba enakopravno obravnavati kot otroke dežele, ki jih je sprejela. Materinščina in nacionalna kultura naj bosta del rednega pouka. Učitelji materinščine morajo imeti enak položaj kot drugi učitelji, izbirata pa naj jih sporazumno.dežela, kjer poteka izobraževanje,, in matična dežela delavcev. Učitelje, ki poučujejo otroke priseljencev, moramo _ dopolnilno usposobiti za zahtevno delo, povečati pa je treba tudi sodelovanje med šolo in starši. Znanstveno-razisko-valno delo pa naj se v prihodnje poglobi v odprta vprašanja izo; braževanja in vzgoje drugega in tretjega rodu priseljencev in išče nove možnosti za poglobljeno sodelovanje in medsebojno sporazumevanje priseljenih otrok in otrok določenega okolja.
VAŠKO RAIČEVIČ
ZBIRKE LOŠKEGA MUZEJA so odprte vsak dan razen ponedeljka, in sicer:
torek, sreda, četrtek, petek	od 10. do 17. ure
sobota, nedelja, prazniki	od 9. do 17. ure
Če želite vodstvo po zbirkah, pokličite upravo muzeja vsak dan od 7. do 15. ure na telefon: 064-62-261 ali 60-040.
V GALERIJI NA LOŠKEM GRADU si do 5. oktobra 1981 lahko ogledate razstavo PARTIZANSKA GRAFIKA, RISBE IN AKVARELI. Razstava bo odprta ob istem času kot zbirke muzeja.
Novo središče usmerjenega izobraževanja________________
Škofja Loka je dobila sodoben šolski center
V	Škofji Loki so 12. 9. 1981 slovesno odprli novi center usmerjenega izobraževanja, ki bo združeval večji del te dejavnosti v občini in prispeval k medsebojni povezanosti in učinkovitosti usmerjenega izobraževanja.
V	novem središču, ki je nastalo ob sodobni telovadnici na Podnu, bodo pod skupno streho kovinarsko-strojna, cestnoprometna, lesarska in družboslovna usmeritev, ki vključuje v posebnih oddelkih učence, vrhunske športnike v smučanju. V centru je dobila sodobne prostore tudi delavska univerza, v njegovem sestavu pa je tudi nov dom za učence z 240 ležišči. Pet samostojnih vzgojno-izobraže-valnih organizacij z več kot 1500 učenci in gojenci (če ne računamo- udeležencev različnih oblik izobraževanja odraslih) se bo tako povezalo v enotno središče usmerjenega izobraževanja, ki se bo imenovalo po Borisu Ziherlu. Tako bodo laže reševali skupna organizacijska in vsebinska, prostorska in gmotna vprašanja, bolje bodo izrabljali sodobno opremljene učilnice, ka-
binete, delavnice, telovadnice in druge prostore. V istem središču bo potekala enotno usmerjena, a programsko razvejena dejavnost, ki bo vključevala izobraževanje za proizvodne in neproizvodne poklice, izobraževanje mladine in odraslih, izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje, šolanje in domsko vzgojo. Center bo tako po razvojni nujnosti prerasel v sodobno žarišče nenehnega izobraževanja delavcev, delovnih ljudi in občanov.
To, na kar so v Škofji Loki upravičeno ponosni, je smotrna, funkcionalna in estetska-podoba novega šolskega centra. Tu ni hladne sivine železa in betona niti nizkih, ozkih in temnih hodnikov. Sprejmejo telople barve sten, lesenih oblog in opreme. Kamorkoli pogledaš iz svetlih učilnic na prosto, še ti oči Odpočijejo na zelenju.
Zvesta svoji kulturni tradiciji-je Škofja Loka znala ustvariti ro-\ dovom, ki se bodo v tem centru izobraževali in Vzgajali, sodobno in resnično človeško okolje.
J. V.

Nekateri problemi psihološkega izobraževanja učiteljev
Zapis pogovora za »okroglo mizo« na 7. kongresu psihologov SFRJ
Na 7. kongresu psihologov SFRJ, ki je potekal v Zagrebu od 26. do 29. maja 1981, je bil eden od pogovorov za »okroglo mizo« namenjen problemom psihološkega izobraževanja učiteljev. V živahni razpravi, ki jo je vodila dr. Bariča Marentič Požarnik, so sodelovali strokovnjaki iz skoraj vseh republik in pokrajin (psihologi in nekaj pedagogov). Sklenili so, naj bi glavne ugotovitve razprave objavili v prosvetnih časopisih posameznih republik in pokrajin ter bi tako seznanili širšo pedagoško javnost z obravnavanimi problemi.
Psihologiji sicer že dalj časa priznavamo določeno mesto in vlogo v izobraževanju učiteljev, poleg drugih "splošnih« predmetov — pedagogike, didaktike in v zadnjem času andragogike. Na drugi strani pa je veliko neskladje med cilji in pričakovanji in stvarnimi možnostmi za delo.
• Prihodnjim učiteljem ni mogoče posredovati sodobnih psiholoških spoznanj, še zlasti pa ne stališč, ki bi jih napravila bolj občutljive za razvojne posebnosti in potrebe otrok in mladine. Ni jih mogoče usposobiti za poglobljeno psihološko analizo sedanje pedagoške prakse, za bolj demokratične in humane odnose, celo za izvajanje preprostejših raziskovalnih nalog, če so ure, namenjene psihologiji, skopo odmerjene, v zadnjem času pa jih celo krčijo, in če poteka delo v
glavnem še zmeraj v obliki predavanj v skupinah po 100, 200, celo 300 študentov hkrati. Število ur, namenjenih psihološkim predmetom, je po posameznih republikah in inštitucijah različno: od 57 in 150. Glede tega so pedagoške akademije na boljšem kot fakultete, bolje pa je tudi tam, kjer dobijo študentje temeljno psihološko znanje že na srednješolski stopnji, npr. na šolah pedagoške usmeritve.
• Vsebina psihološkega izobraževanja učiteljev obsega po tradiciji predmete ali poglavja iz splošne (sistematske), razvojne in pedagoške psihologije. V novejšem času se kaže težnja, naj ne bi bilo izhodišče več le v sistematiki posameznih ved, ampak da bi smotrno izbrali in povezali vse tisto znanje, ki je relevantno za razumevanje in reše-
Z razstave partizanske grafike, ki je zdaj v Loškem muzeju v Škofji Loki
(Foto: Marjan Pal)
vanje tipičnih vzgojno-izobraže-valnih problemov; tako marsikje ne obravnavajo dosledno sistematske psihologije, temam iz razvojne in pedagoške psihologije pa dodajajo znanja i/ socialne psihologije — o skupinskih procesih, dinamiki medosebnih odnosov ipd., iz mentalne higiene, iz psihologije dela (prim. predmet prihologija odgoja i obrazo-vanja na Hrvatskem, psihologija pouka in učenja v Sloveniji). Delitev na več predmetov se cesto ohranja le iz (ne neutemeljene) bojazni, da bi krčenje števila predmetov povzročilo tudi krčenje števila ur.
9 Predavanja sicer že čedalje bolj dopolnjujejo vaje, pri katerih pa se uporabljajo povečini le papir in svinčnik in morajo potekati \ prevelikih skupinah (npr. najmanj po 30 študentov). Premalo je sistematične psihološke analize resničnih in igranih učnih in drugih medosebnih izkušenj, igranja vlog, psihodrame, vaj v skupinski dinamiki analize pri-
merov , mikropouku, ipd., čeprav raziskave kažejo, da predvsem taki načini dela vplivajo na oblikovanje interesov, vrednot, na spreminjanje stališč, odpravljanje predsodkov, skratka, na oblikovanje lastnosti, pomembnih za uspešno vzgojno interakcijo z učenci.
Za uvajanje novih načinov dela manjka časa in možnosti, velikokrat pa tudi sami predavatelji niso dovolj pripravljeni, motivirani in usposobljeni za tako delo. Metodika poučevanja psihologije se nikjer ne razvija sistematično. Tu in tam se celo najdejo predavatelji psihologije, ki se vedejo izrazito »nepsiholo-ško«. Nujno je tesnejše sodelovanje in izmenjava gradiv in izkušenj med posameznimi repu-'člikami (učbenikov, priročnikov in navodil za vaje). Pozitivne so izkušnje hrvaških psihologov, ki imajo svoj aktiv predavateljev psihologije na višjih in visokih šolah.
•	Poleg sodelovanja psihologov bi bilo potrebno tudi veliko več sodelovanja z učitelji drugih splošnih in posebnih predmetov (pedagogike, didaktike, specialnih metodik, specialnih strokovnih predmetov). Predavatelji specialnih metodik, zlasti starejši, imajo pomanjkljivo psihološko znanje, zato pa imajo veliko praktičnih izkušenj (ki jih psihologi ponavadi nimajo). Marsikje težko najdejo skupen jezik, čeprav bi se lahko odlično dopolnjevali. Zal se često znajdejo v konkurenčnem položaju v »bitki« za ure v že prenapolnjenih urnikih. Koristno bi bilo uvajanje skupnega praktikuma za vse »splošne« pedagoško psihološke predmete, poleg tega pa naj bi bili. študentje načrtno usmerjeni tudi v psihološko razčlenjevanje praktičnih izkušenj (nastopov, strnjene prakse) (na PA Maribor npr. predavatelji »splošnih« predmetov sodelujejo v analiziranju praktičnih izkušenj).
•	Ni še rešeno vprašanje, ali naj bo psihologija za učitelje vseh predmetov v bistvu enaka ali pa'potrebujejo nekoliko drugačno znanje (ali vsaj drugačen
poudarek na posameznih temah) 1 učitelji družboslovnih, naravoslovnih predmetov, umetnostne, telesne, tehnične vzgoje itd Delno se ta problem rešuje l uvajanjem posebnih psiholoških predmetov (npr. psihologija glasbe, psihologija športa). Poseben problem (kot so pokazali tudi nekateri prispevki na tem kongresu) je poučevanje in učenje matematike. Ali bi ustrezno izbrano in posredovano psihološko znanje pomagalo učiteljem (profesorjem) matematike, da bi bolje razumeli razvojno stopnjo mišljenja, da bi se znali bolj približati učencem in jih ustrezneje motivirati?
• Organizacijski okvir pou-j čevanja psihologije in drugih »skupnih« pedagoških predmetov je trdnejši na pedagoških akademijah, kjer ima ta dejavnost tudi daljšo tradicijo (posebni oddelki ipd.), na fakultetah pa so pri uvajanju tega izobra-
zbenega »modula« večji problemi (kj jih posebno ostro občutijo tam, kjer so prešli na visokošolsko ali fakultetno izobraževanje vseh predmetnih učiteljev,! tako osnovnošolskih kot srednješolskih).
Ta dejavnost na fakultetah ponavadi nima posebno visokega statusa. To je tudi eden od vzrokov, da se zanjo teže odločajo sposobni mladi asistenti in učitelji; mnogim so ta predavanja le »odskočna deska<< za bolj ce njeno raziskovalno delo ali za specializirane tečaje študentom psihologije ali pedagogike. Le zagrebški oddelek za pedagoško izobraževanje in raziskovanje ima zaposlenih nekaj habilitiranih učiteljev, ki še ukvarjajo le s to dejavnostjo. Ljubljanski Center za pedagoško usposabljanje predstavlja, glede na velike potrebe, šele zametek, podobno beograjski.
9 V okviru permanentnega usposabljanja učiteljev bi bile pravzaprav še boljše možnosti za uveljavljanje pestrih in učinkovitih metod pri posredovanju novih psiholoških spoznanj, ob navezovanju na konkretne izkušnje in probleme iz prakse. Žal pa v večini primerov programi dopolnilnega ali permanentnega izobraževanja predvidevajo predvsem strokovne, delno še
metodične, ne pa »splošnih« pe-dagoško-psiholoških tem. O pozitivnih izkušnjah (npr. o sistematičnem vključevanju tem o osebnosti in ustvarjalnosti) so poročali iz Bosne in HercegoVi-
Psihologi, kFdčPšodelovali pri pogovoru za »okroglo mizo« so se dogovorili za nekatere kon-; kretne oblike sodelovanja. Po- j trebnih pa bo še veliko naporov, da bodo potencialno koristna psihološka znanja (katerih obseg se skokovito povečuje, kot je j pokazal tudi ta kongres) našla pot v šolske razrede in prispevala i svoj delež k večji uspešnosti izobraževalnega in zlasti vzgojnega dela, k humanizaciji odnosov, k vzgoji ustvarjalne, avtonomne osebnosti.
Zapisala:
B. MARENTIČ POŽARNIK V. ANDRILOVIČ
v < J	1 i? .v K ^
t	rj »

r >
t * *
» r
r 9
Ustvarimo nove temelje
ta dodatni pouk!	___________
Ni naključje, da je novelirani 2akon o osnovni šoli iz leta 1980 1 tied obvezne sestavine šolskega 1 dela vključil tudi dodatni pouk. I 52. člen zakona o osnovni šoli Pravniško jedrnato povzema sodobna pedagoško-didaktična in Psihološka spoznanja o tem, kako nujno je upoštevati individualne razlike, in obvezuje šolo, da uvaja posebne organizacijske °blike dopolnilnega pouka za Učence, ki se počasneje razvijajo, 'n dodatnega pouka, ki naj omo-goči nadarjenim učencem hitrejši razvoj. Psihološki, pedagoški in didaktični razlogi za to so Osnovnošolskim učiteljem in študentom na pedagoških šolah vsaj v obrisih znani iz njihovega ) Študija pedagoških strok. Neko-r liko manj pa se pri usposabljanju za poklicno pedagoško delo I. Ustavljamo pri pojasnjevanju so-1 eialnih, ekonomskih in družbe-li Uo-razvojnih okoliščin, ki terjajo a °d šole, da poišče in izrabi vse : otožnosti za razvoj ustvarjalnih |i osebnosti.
o Potreba po ustvarjalnem delu
-	se je v današnjih družbenogo-a spodarskih sistemih, ki tekmu-
-	jejo med seboj, zelo povečala.
0	Znanost in tehnologija bistveno ii yplivata na razvoj industrijske in 5 še bolj poindustrijske družbe
-	dvajsetega stoletja. »Znanost e Postane temeljna proizvodna
sila družbe kot sestavina druž-, benega procesa dela, ko se j opredmeti v sferi materialnega
-	Ustvarjanja (E. Kardelj). Pravno
1	zaščiteno znanje, kot so patenti . >n izumi, predstavlja velik de!
dohodkov, ki jih dobijo razvite dežele od izvoza. Države v razvoju vidijo svojo prihodnost le v osamosvojitvi od tuje »pameti«, ta proces pa zavira odhajanje ustvarjalnih ljudi v razvite dežele; to še povečuje prepad med razvitim in nerazvitim svetom. Tudi pri nas živimo v obdobju »znanstvenega« optimizma, ki se kaže v tem, da veliko razpravljamo o pomenu znanosti za naš razvoj. To sicer dokazuje, da se zavedamo njenega pomena, temu pa ne sledi dovolj naglo naša družbena praksa. O razmeroma slabi razvitosti naše znanstvene proizvodnosti govorijo podatki, da po številu patentov zelo zaostajamo za drugimi industrijsko razvitimi deželami, pa tudi za tistimi, ki se še prištevajo k deželam v razvoju. Zaostajamo tudi v tako imenovani množični inventivni dejavnosti, ki se izraža v številu prijavljenih in uveljavljenih izboljšav v proizvodnih in organizacijskih postopkih. Naša slaba razvitost na tem področju zbuja skrb še zlasti zato, ker je pri množični inventivni dejavnosti razmerje med vloženim in dobljenim denarjem 1:10. V Mariboru so, na primer, znašali prihranki zaradi množične inventivne dejavnosti v letu 1979 le 23 milijonov dinarjev. Če bi to dejavnost razvili na raven industrijsko razvitih dežel, bi v tem času prihranili okrog 700 milijonov dinarjev ali nekaj več, kot je bila letna poraba za gradnjo vseh družbenih stanovanj v Mariboru (Hri-
bernik B., Raziskave in inovacije — pomemben dejavnik v procesu stabilizacije, Komunist — Priloga občinske organizacije ZKS Maribor, št. 1.—2. 1980).
Vzrokov za to je veliko. Ni mogoče spregledati, da vlagajo v razvitejših državah v razvoj znanosti in drugega inovacijskega dela veliko več kot pri nas. Novi način financiranja znanosti v skladu z načeli o menjavi dela po posebnih interesnih skupnostih je ukinil nekdanji proračunski sitem zagotavljanja gmotni sredstev za raziskovanje, očitno pa je, da še ni prinesel rezultatov, ki bi se kazali v večji znanstveni produktivnosti, saj se združeno delo še ni dovolj zavzelo za rast znanstvenih dosežkov, posebno še na tistih področjih temeljnih raziskav, ki jih ni mogoče neposredno vključiti v proizvodni proces. Veliko pa je tudi subjektivnih vzrokov.
Pedagoški delavci se moramo vprašati, ali tudi nas zadene del odgovornosti za slabši razvoj takega ustvarjalnega dela na področju znanosti, patentov in druge inovacijske dejavnosti, kot bi to ustrezalo našemu gospodarskemu in družbenemu razvoju. Odgovornosti za »zakopane talente« in šibkejši razvoj ustvarjalnih sposobnosti in motivacije za ustvarjalno delo se ne moremo in ne smemo otresti.
- Nezaželene sestavine zastarelega pouka, kot so preobreme-njevanje učencev z »nekoristnim« znanjem, preslabo uveljavljanje problemskega pouka,
v katerem si učenci razvijajo ustvarjalne umske zmožnosti in oblikujejo potrebno notranjo motivacijo za samostojno odkrivanje novega v naravi in družbi, še zlasti pa preslabotno uresničevanje didaktičnega‘načela individualizacije in notranje diferenciacije pri pouku in oblikah dela zunaj njegovih okvirov. Nekakšna prostovoljnost (šola to dela organizira pa ne), ki je glede dodatnega pouka prevladovala do nedavnega v osnovnih šolah, ni pripomogla k večjemu razmahu te organizacijske oblike učnega in vzgojnega dela. Nikakršna ali slaba materialna spodbuda šol in učiteljev za delo z nadarjenimi učenci je bila vsaj nekolikanj vzrok, da so se šole na tem področju povečini slabo organizirale. Posebej pa je treba poudariti, da učitelji doslej med usposabljanjem za svoj poklic niso dovolj sistematično in poglobljeno spoznavali psihologije, pedagogike in didaktike tega posebnega vzgojno-izobraže-valnega področja. Domače in tuje literature o tem je še razmeroma malo, posebno še o didaktičnih osnovah tega pouka in njegovih specialnih metodikah.
Ker zakon o osnovni šoli ni po naključju prišel dodatnega pouka k obveznemu in zato tudi plačanemu programu osnovnošolskega dela, temveč zaradi razvojnih družbenih potreb, ki smo jih omenili, je razumljivo, da se morajo tudi učitelji na pedagoških šolah odzvati spremenjenim razmeram glede pedago- ■
Zakaj tako?
, Konec dober — vse dobro, so si oddahnili učenci, starši,pa tudi učitelji ene ljubljanskih osnov-i nih šol. Pa je res vse dobro? Ve-i Hko je bilo razburjanja, solza in ostrih besed.
i V ponedeljek, 31. avgusta, so učenci nekaterih razredov omenjene ljubljanske osnovne šole zvedeli, da so jih spet—že četrtič ali petič razdelili. Nekaj učencev so premestili v ta, nekaj v drugi :| oddelek, nekatere celo v drugo i izmeno tako, da so »pridobili« dva ali celo tri oddelke — število oddelkov so torej zmanjšali za dva ali tri.
Verjetno ni treba posebej razlagati, kako so se na to odzvali otroci, predvsem tisti iz osmega razreda, ki so jim razred že tolikokrat razdelili. Hišni zvonci in telefoni so zvonili kot za stavo, dotedanji sošolci so se zbirali pred bloki in akcija, imenovali so jo »V šolo ne gremo več, če nam ne vrnejo našega razreda«, se je začela. Vanjo so se takoj vključili starši, ki so zahteve otrok po »svojem razredu« brez pridržka podprli; sestal se je razširjen svet staršev.
Problema seveda nišo mogli rešiti takoj, po sestanku s predstavniki občinske izobraževalne skupnosti pa so starši lahko svojim uporniškim nadebudnežem sporočili veselo novico — razred, njihov razred ostane skupaj — do konca osemletke.
Problem, ki smo ga opisali nikakor ni izjema, saj ni malo osnovnih šol v Sloveniji, predvsem večjih, ki morajo zaradi stabilizacije oddelke, ki ne dosegajo zgornjega števila učencev, še dovoljenega z normativi, združevati. Enotne osnove standardov in normativov, sprejete v občinskih i 'izobraževalnih skupnostih, namreč standarde takole opredeljujejo: »V oddelku ne sme biti več kot 36 učencev in ne manj kot 16, oziroma v šolskem letu 1984-85 in naprej ne več kot 32 učencev,« in našteva posebnosti, ki pa za naše današnje razmišljanje niso pomembni. Če je torej ®a šoli 72 učencev istega razreda, niora šola organizirati delo v dveh oddelkih, če pa jih je 73, pa v treh.
Tako so bili torej na omenjeni ljubljanski osnovni šoli, zaradi sprememb šolskega okoliša in zato, ker so se nekateri otroci odselili, prisiljeni zmanjšati število oddelkov, spoštovati zakon in stabilizacijsko usmeritev. Ravnali so sicer po zakonu, vendar, kot kaže, niso znali poiskati drugih rešitev (manjše spremembe šolskega okoliša, pričakovano doseljevanje novih družin in z njimi šoloobveznih otrok ipd).
Konec je, kot že rečeno, dober. Razredi ostanejo skupaj, občinska izobraževalna skupnost bo denar zagotovila, priselili se bodo novi učenci in tako napolnili število učencev v oddelku do predpisanega. Ostaja pa grenak okus v ustih in veliko tem za razmišljanje.
Prva je gotovo razmišljanje o neprožnosti predpisanih standardov in normativov, ki, kot kaže omenjeni primer, prizadenejo predvsem šole z večjim številom učencev. Mar ne bi kazalo razmišljati o zgornji in spodnji meji dovoljenega števila učencev v razredih?
Druga tema, ki se- ponuja kar sama po sebi, je razmišljanje o stabilizacijskih prizadevanjih, ki so, povsem pričakovano in pravilno segla tudi skozi šolska vrata. Gospodarno ravnanje je nujno, saj primanjkuje denarja na vseh koncih in krajih. Vendar ne moremo mimo kategoričnega mnenja staršev, da stabilizacija ne sme prizadeti otrok. Gotovo je mogoče poiskati druge, za otroke pa tudi učitelje manj boleče oblike in poti varčevanja.
Predvsem pa moramo razmišljati o neprožnem in neustreznem načinu reševanja navedenega problema na osnovni šoli. Vodstvo šole je namreč, da bi se izognilo prezgodnjemu negodovanju in razburjanju staršev in učencev, zadnji trenutek, ob začetku novega šolskega leta izobesilo obvestilo o novi razporeditvi učencev v oddelkih. Ob tem se lahko vprašamo, kaj je boljše: pravočasno, torej junija, ko je bilo jasno, da bo treba nekaj ukreniti; ker v hekaterih oddelkih ni bilo predpisanega števila učencev v oddelku, sklicati starše
(Foto: Marjan Pal)
in jih seznaniti s težavami ter jih tako pravočasno ali prezgodaj razburjati ali pa počakati? Starši so torej zvedeli za zadevo šele ob začetku šolskega leta. Ukrepi šole niso bili niti vzgojni niti samoupravni. Gre torej tudi za sodelovanje šole s starši in za način in oblike tega sodelovanja. Za ponazoritev le pripomba enega od staršev, izrečena na zadnjem sestanku s predstavniki občinske izobraževalne skupnosti: Že dalj časa spremlja delo te osnovne šole, da pa se je tokrat svet staršev sestal prvič na pobudo staršev in prvič so bili na sestanku tudi predstavniki izobraževalne skupnosti. Naj torej razmišljam naprej: mar se morajo res učenci skoraj upreti, da sedejo skupaj predstavniki šole in staršev (naj seveda zanemarim obvezne in formalne sestanke svetov staršev in svetov šole, ki smo jim priče, in ki večinoma problemov življenja in dela šole, tistih drobnih, življenjskih, pa tako zelo pomembnih, niti ne uvrstijo na dnevni red) in se pogovarjajo o problemih, ki težijo učitelje, učence in njihove starše? In to prav zdaj, ko toliko govorimo o odpiranju šole navzven, o podružbljanju šole, o sodelovanju staršev pri oblikovanju življenja in dela osnovne šole. Mar niso prav sveti staršev in sveti šole za to, da bi se
v njih pogovarjali šolniki in starši o vseh težavah, pa tudi uspehih šole, njenih učencev in učiteljev.
Ob tem razmišljanju pa ne morem mimo tega, kaj pravzaprav šola, njeno vodstvo in učitelji pričakujejo od delegatov.v svetu staršev in predvsem od de legatov staršev v svetu šole. Ali zgolj ekonomiste, finančnike, pravnike in predstavnike delovnih organizacij, ki naj bi denarno ali kako drugače pomagali šoli — ali tudi strokovnjake z drugih področij? Na neki slovenski osnovni šoli (naj ostane neimenovana) je namreč ravnatelj ob volitvah v svet šole dokaj nejevoljno pripomnil, da v svetu šole ne potrebujejo ljudi, ki bi bili strokovnjaki na področju vzgoje in izobraževanja, torej psihologov in pedagogov, bolj koristni so danes — ekonomisti.
Ob vsem tem pa moramo razmišljati tudi o samoupravljanju učencev. Vsi vemo, da se samoupravljanje v šoli ne more začeti in končati z »dnevom samoupravljanja«, ki ga imajo tudi na nekaterih slovenskih osnovnih šolah. Samoupravljanje učencev mora biti predvsem ustvarjalno sodelovanje le-teh pri reševanju takih in podobnih zapletov, ki jih na naših šolah gotovo ne manjka.
JASNA TEPINA
ške obravnave nadarjenih učencev v osnovnih šolah s študijem te problematike, z usposabljanjem prihodnjih učiteljev za učinkovito opravljanje teh nalog, pa tudi z organizacijo in vsebino izobraževanja učiteljev praktikov.
To področje pa mora postati tudi kar najbolj aktualen predmet znanstvenega psihološkega in pedagoško-didaktično-nieto-dičnega raziskovanja, saj rezultate empiričnih študij o tem zelo pogrešamo. Pri obravnavi tematike o dodatnem pouku so pedagogi prisiljeni reševati probleme z deduktivnim razmišljanjem tudi tam, kjer bi metodološko
bilo bolj ustrezno če bi uporabili rezultate induktivnega proučevanja. V raziskovalnih skupinah, ki bi jih morah v te namene ooK-kovati, ne bi mogli pogrešati učiteljev izvajalcev dodatnega pouka. Motiv za njihovo tovrstno sodelovanje je zelo močan: sanfi občutijo, d* je treba pri tej obliki dela preveč improvizirati v vseh njenih fazah — od izbire učencev za dodatno izobraževanje do organizacijskih, didaktičnih in še posebej metodičnih ukrepov, da bi dosegli vzgojne in izobrazbene smotre dodatnega pouka.
JANKO PLEMENITAŠ
Šolska ocena — ne strah, ampak spodbuda!
Ko sem prebrala v Prosvetnem delavcu v juniju članek o preverjanju in ocenjevanju kot pravnem in pedagoškem vprašanju in zdaj v septembru že odmev na.ta članek, me je to spodbudilo, da opišem ocenjevanje na naši šoli. Že pred leti smo namenili eno pedagoških konferenc samo ocenjevanju. Razpravljali smo o dobrih straneh in pomanjkljivostih našega ocenjevanja in se dogovorili, kako bomo pomanjkljivosti odpravljali in kako bomo ocenjevali vnaprej. Ugotovili smo, da ima vsak učitelj svojo žepno redovalnico. V teh redovalnicah so bili različni podatki, ki bi bili zelo dragoceni za vse učitelje, posebno pa za razrednike pri pogovorih z učenci ali s starši ob govorilni uri. Dogovorili smo se, da ne bo imel več vsak svoje žepne redovalnice, ampak bomo imeli ob redovalnici, ki spada v obvezno šolsko dokumentacijo, še dodatno redovalnico, kamor bomo vpisovali različne podatke o posameznikih. Vsak učitelj ima zdaj v vsakem oddelku v dodatni redovalnici list za svoj predmet. Nanj vpisuje ocene za domače delp, za sodelovanje pri pouku, za zapise o prinašanju didaktičnega gradiva, podatke o delu, pri katerem se kaže učenčeva prizadevnost (npr. urejenost zvezkov, zbiranje slikovnega gradiva in podobno).
Na listu je tudi določen prostor, kamor učitelji zapišejo, če je' učenec pokazal med poukom posebno sposobnost samostojnega logičnega sklepanja. Z načrtnim zapisovanjem teh podatkov najdemo učence, katerih uspeh v spričevalu ne kaže posebnih sposobnosti. To so ponavadi učenci, ki si zaradi objektivnih okoliščin niso pridobili delovnih navad in se ne učijo. Vsa leta imajo prav dober, dober ali celo še slabši uspeh. Učitelji in starši so zadovoljni, saj ti učenci nimajo slabih ocen. Naredijo osnovno šolo, ne da bi se kaj trudili. Večkrat se zgodi, da taki učenci v srednji šoli odpovedo, ker si v osnovni šoli niso pridobili delovnih navad. Ko z načrtnim iskanjem učencev, ki pokažejo posebno dobro razvito sposobnost samostojnega in logičnega sklepanja pri pouku, te nedelavne učence najdemo, naredi razrednik s starši načrt, kaj storiti, da si bodo ti učenci pridobili delovne in učne navade, skratka naredili toliko, kolikor zmorejo in dosegli tudi v spričevalu boljši uspeh.
Na tem listu ima učitelj tudi prostor, kamor zapisuje »mini ocene« in »znake« (nazivi avtorja prej omenjenega članka), ki mu povedo uspeh posameznikov pri nekaterih poglavjih. Ti podatki učitelju zelo pomagajo, da pravilno ravna s posameznim učencem pri dopolnilnem pouku. Natanko mu povedo, pri katerih
poglavjih irria posameznik vrzeli v znanju.
Pravilnik o ocenjevanju pravi, da morata biti v redovalnici v vsakem ocenjevalnem obdobju dve oceni, ustna in pismena. Nikjer pa niso navedene obvezne oblike, kako naj učitelj te ocene dobi. Spraševanje, ko so pri eni uri stali trije učenci pred tablo in bili temeljito izrašani, je preživelo. Vse ure pouka morajo biti pripravljene tako, da učenci kar najbolj sodelujejp. Pri takem spraševanju pa prav gotovo ne. Med oceno, ki jo je dobil posameznik za pet odgovorov, ki jih je dal pri eni uri, in tisto, ki jo je dobil za pet odgovorov v enem mesecu v daljših presledkih, je prav gotovo kakovostna razlika. Učenec, ki je po desetminutnem spraševanju dobil pozitivno oceno, ponavadi ve, da dolgo ne bo več vprašan, saj morajo biti vprašani tudi drugi. Za nekaj časa se bo nehal sproti učiti. To pa je tipično kampanjsko učenje, proti kateremu se bojujemo že nekaj let. Če pa učenec ve, da bo v enem ocenjevalnem obdobju velikokrat vprašan, se bo učil sproti in njegovo znanje bo bol je utrjeno.
Na list v dodatni redovalnici tudi zapisujemo, kakšne interesne dejavnosti si je izbral posameznik in pri katerem predmetu obiskuje dodatni pouk. Zapisani so tudi podatki, ki jih moramo vedeti vsi učitelji (npr. huda bolezen, velika obremenitev z domačim kmečkim delom in podobno). Vse te podatke si lahko ogledamo vsi učitelji, kadar dobimo v roke dnevnik z redovalnico. Tako vemo o posameznih učencih marsikaj in to nam pomaga, da ravnamo z njimi pedagoško tudi pri ocenjevanju.
Učitelji moramo o posameznih učencih veliko vedeti, če hočemo pri ocenjevanju upoštevati sposobnosti, prizadevnost, dejavnost, razvoj delovnih navad in sposobnost za uporabo pridobljenega znanja, kot pravi 60. člen zakona o osnovni šoli. Veliko učiteljev, ki uče posamezne predmete, mora oceniti več sto učencev. Če si ne bi sproti zapisovali raznih podatkov o delu posameznih učencev, bi zelo težko objektivno ocenjevali.
Za tako ocenjevanje raznih podatkov o delu posameznih učencev, bi zelo težko objektivno ocenjevali.
Za tako ocenjevanje smo se dogovorili vsi učitelji in ga uporabljamo že nekaj let. Menim, da smo s tem načinom ocen jevanje izboljšali. Učenci odgovarjajo bolj sproščeno. Ne boje se ocenjevanja, saj vedo, da lahko pokažejo svoje znanje večkrat, in ne le dvakrat v enem ocenjevalnem obdobju. Zato se uče bolj redno pa tudi znajo več. BOGOMILA KRVINA
Potrebni so dobri, pristni in sproščeni odnosi
Marksistični center Univerze v Mariboru je pred kratkim izdal knjigo Družbeno-moralna vzgoja v osnovni šoli.V njej je zbrano gradivo 3. republiškega posvetovanja o družbeno-moralni vzgoji v osnovni šoli. Iz bogate in aktualne vsebine objavljamo odlomek iz širšega prispevka Milana Divjaka: Otrok in družbeno-moralna vzgoja.
V naši osnovni šoli že lep čas poskušamo izboljšati družbeno in moralno vzgojo otrok, da bi ob tem poglobili tudi idejno oblikovanje mladih. Pri tem pripisujemo velik pomen družbeno-moralni vzgoji kot posebnemu učnemu in vzgojnemu predmetu, področju, ki omogoča, da postaja učenec čedalje bolj subjekt vzgoje in izobraževanja. Ko razmišljamo o vlogi, pomenu in ciljih družbeno-moralne vzgoje kot posebnega področja, se sprašujemo, kaj lahko prispeva k temu, da bi se mlad človek bolj zavedal, osamosvajal, da bi bolj prevzemal svojo usodo v svoje roke, da bi se razvijal v dejavnega, kritičnega, ustvarjalnega in konstruktivnega člana samoupravne socialistične družbe.
Ce smo se prejšnja leta bolj ukvarjali z vprašanjem, kako izobraževati učitelje za idejno vzgojo mladih, zlasti pa za etično, družbeno in moralno oblikovanje, in če je bila velika skrb namenjena učnim načrtom, učbeniku itd., pa je zdaj čas, da se posvetimo tistemu, ki mu je naš trud namenjen, tj. otroku, učencu, mladostniku, dečku in deklicam, ki jih vsak dan srečujemo v šoli in zunaj nje, ki z 'nami tako ali drugače, bolj ali manj sodelujejo, ki imajo svoje želje, potrebe; zanimanja, pričakovanja. Zdi se nam, da to množico mladih premalo poznamo, da se zaradi-naglice in drugih neugodnih okoliščin skromno poglabljamo v njihove usode in da premalo razmišljamo o njihovi prihodnosti. Tak način dela z mladimi nedvomno porajajo objektivne okoliščine, čedalje manj pa je sprejemljiv za sodobno vzgojo in izobraževanje, pa naj gre za taka ali drugačna izobraževalna področja. Odtujenost, pomanjkanje pristnih stikov in odnosov, navezav, zanimanj in zgledov vodi k hladnosti, indiferentnosti, do vedno revnejših vrednot, do ža-mkanja pristne človeškosti in s tem do neplodnosti na učnem in vzgojnem področju. Teh težav ne rešuje niti bolj ali manj formalno samoupravljanje niti fb-rumsko delo v pionirski ali mladinski organizaciji. Potrebni so pristni, čustveno bogati, razgibani, sproščeni in delovni odnosi med učenci, med njimi in učitelji, med otroki in starši, skratka, med ljudmi, ki jih otrok vsak dan srečuje in se ob njih' oblikuje.
Nekateri problemi sodobnega otroka in mladostnika
menjujoče. Kot se mladi slabše znajdejo v vrednotah, ki so družbeno sprejete, se tudi starši in učitelji vedno teže znajdejo v vlogah, ki naj bi jih igrali v družbi, zlasti pa spričo otrok in mladih; njihova avtoriteta upada, temelji pa lahko na drugih vrednotah kot nekoč, na drugačnih odnosih in pričakovanjih. Splošne izkušnje pa tudi raziskovanja kažejo, da je sodobni otrok dokaj obsežno, toda površno seznanjem z naravnimi in družbenimi pojavi, je pa kritičen do staršev in učiteljev.
Tudi danes lahko ugotavljamo velike razlike med mladimi, ki izvirajo iz socialnih okoliščin. Eni si lahko pridobe kakovostno, zlasti visoko izobrazbo in široko kulturo, veliko pa jih ostane na robu nižjega povprečja ali celo na dnu. Usode teh mladih bodo v življenju zelo različne kljub proglašeni enakopravnosti, enakosti itd., njihovi pogledi na svet, njihovi duhovni in materialni standard bo zelo različen.
Za vse mlade bolj ali manj velja, da ne verjamejo geslom, obljubam, da kritično opazujejo družbene pojave in življenje odraslih. Manj razviti mladi podlegajo reklami, idolom, propagandi, trenutnim impulzom in potrebam, imajo manj smisla in posluha za intelektualne interese, za širše pojave v svetu, za splošnejše in višje vrednote, imajo nižjo raven aspiracij in so prepričani, da nimajo boljših perspektiv. Zaradi tega poteka socializacija teh mladih manj in-
teti mladi človek naglo raste, da išče notranje biološko ravnovesje, ki se je porušilo, da išče in doživlja nova čustva, ki pa so še neurejena in nestabilna, da išče nove interese, ki se širijo, se po-glabljajd, dobivajo nove smeri in pomen. Značilno je, da so cilji mladih v tem prehodnem, nestabilnem, neurejenem obdobju nejasni, da iščejo nova, zanimiva doživetja, da vedno bolj prevladujejo osebnostni interesi, zlasti pa interesi za spolnost. To nam potrjuje tudi naša raziskava. Mladi človek se ves posveti notranjemu življenju, zanimajo ga usode ljudi, njihova doživetja; to se kaže tudi v zanimanju za literaturo, ki obravnava ljubezen, človeške usode in medsebojne odnose. Opazili bomo, da se bolj ali manj kažejo interesi za učne predmete in področja, za poklice, za dejavnosti v prostem času. Vse to lepo vidimo iz podatkov, ki' smo jih dobili z raziskavo. Mladi včasih doživljajo tudi občutek praznine in dolgočasja, njihova energija popušča, niha, pozneje pa se zopet lotevajo učenja, dolžnosti, dela, zopet jih pritegne stvarno življenje. Pri tem imajo čedalje večjo vlogo množična občila.
Kot bomo videli, gre v pred-puberteti za intenzivni spolni razvoj ali pa za psihoseksualno zorenje. Po fazah odbojnosti med spolom v dobi otroštva se pojavlja faza privlačnosti v dobi zorenja, ki pa ima različne in včasih protislovne oblike. Podlaga za psihoseksualno zorenje je porajanje spolnega nagona, vplivajo pa tudi številne družbene okoliščine. Toda vse procese spremlja intenziven razvoj čustev in fantazije. V fazi homoerotičnosti ali mladostnih prijateljstev med istima spoloma gre bolj za prve globlje stike s sočlovekom, ki naj
(Foto: Maijan Pal)
V tem poročilu ne moremo globlje poseči v razvojno problematiko sodobnega, našega otroka in mladostnika, radi pa bi opozorili na spremembe, ki jih doživlja mladi rod spričo naglega družbenega, tehnološkega in kulturnega razvoja, ki zelo vplivajo na socialno in etično podobo mladega rodu, s tem pa tudi na naše delo v šoli. Ugotovim naj le to, da je sodoben otrok drugačen, kot je bil otrok pred leti ali desetletji, in dobro ga lahko razumemo le, če poznamo okolje, ki ga oblikuje, razmere, ki vplivajo nanj. Sodobno urbanizirano, tehnizirano in komunikacijsko bogato okolje in življenje zmanjšujeta vpliv tradicije, norm, avtoritet, mladi rod postaja zahtevnejši, manj konvencionalen, podredljiv, bolj pa je kritičen do odraslih in njihovih institucij, zahtev. Mladi so bolj sproščeni doma, v šoli in v javnem življenju, njihovo obzorje je širše, življenje v družinah se naglo spreminja, tudi šolstvo se stalne reformira, mladi se teže znajdejo v novih okoliščinah in življenjskih razmerah, ki postajajo vedno bolj zahtevne, obre-
tenzivno in ne vedno v smereh, ki si jih-želimo.V tem primeru sta okrnjena tudi etični razvoj in oblikovanje celotne osebnosti. Iz tako šibko razvitih mladih se porajajo ljudje, ki so v življenju neuspešni, zagrenjeni, družbeno nezaželeni.
Ko govorimo o mladem rodu in o njegovem etičnem razvoju, si torej he smemo zatiskati oči pred stvarnostjo in govoriti le o mladih, ki so uspešni, ki se šolajo, si pridobivajo dobre poklice, se uveljavljajo, si ustvarjajo družine in postajajo samoupravljavci. Razumeti moramo, kako velike razlike so še med našimi družinami, plastmi, kako te vplivajo na razvoj mladih, na njihovo socialno zavest in na etično podobo, na strukturo vrednot in idealov. Vse nam narekuje, da poskušamo v vzgoji in izobraževanju dati več in da pripravljamo pot v srečno življenje vsem mladim. In določen delež naj bi pri tem imel tudi naš predmet.
bi bili poprejšnja priprava za stike z drugim spolom. Pozneje se zlasti pri deklicah porajajo že prve ljubezni do drugega spola. Razvoj gre pri različnih spolih in različnih mladostnikih neenakomerno, pri nekaterih bolj umirjeno, pri drugih burno, pri enih je nagon še bolj skrit in neizrazit, pri drugih pride naglo na površje in poskuša prevladati vse druge občutke, doživetja, interese. To močno vpliva na procese socializacije, na etični razvoj in na oblikovanje celostne osebnosti in lahko pospešuje ali ovira delo pri našem predmetu.
Predpubertetnik in njegov etični in socialni razvoj
Ker zajema naš predmet zlasti obdobje predpubertete, je treba na kratko opozoriti na nekatere posebnosti socialnega in etičnega razvoja v tem obdobju. Opozorimo naj le na to, da v predpuber-
Nas seveda najbolj zanima moralni razvoj predpubertetni-ka. Otrok je različne vrednote doživljal celostno, npr. etične in estetske vrednote, te so bile močno odvisne od odraslih. V dobi zorenja mladi človek ponovno ovrednoti vrednote, ozira se po širših obzorjih, polagoma se torej otresa otroškega mišljenja in doživljanja, etičnega presojanja, pojmovanja. To lepo vidimo iz naših podatkov, če primerjamo, kako naivni ali kritični realist presojata lastnosti _ vrstnikov ali pa kako to dela predpubertetnik ali celo mladostnik. Predpubertetnik odklanja pretirano vsiljene norme in vrednote
odraslih tudi, če jih ima rad, prav odklanja ali bori se proti njim, če so odnosi slabi, če se čuti preveč negotovega, odrinjenega, podcenjevanega. Ko mladi izražajo, kaj jim pri odraslih ni všeč, se je v naši raziskavi pokazalo, da zlasti odklanjajo avtoritativnost, vsevednost, zasluge, ki jih odrasli preveč poudarjajo, pretirano poudarjanje trpljenja v preteklosti, očitanje, kako gre mladim zdaj dobro itd. Pri tem so nekateri mladi brezobzirni do staršev, uveljaviti se želijo za vsako ceno in na vsak način, njihovo vedenje je nenaravno, pretirano efektirano, včasih meji že na delinkventnost. Če so odnosi v družini dobri, naravni in pristni in če se lahko predpubertetnik na konstruktiven način uveljavi v družini, v šoli in v prostem času, je tudi njegovo vedenje bolj normalno, umirjeno, urejeno, usmerjeno k nekim pozitivnim ciljem. V tem primeru mladi razvijajo pozitivne lastnosti in potenciale, sposobnosti uporabljajo za razvoj in imajo dobre upe za prihodnost. V tem primeru bolje poteka etični razvoj, mladi globlje in bolj realistično pojmujejo življenjsko srečo, jo iščejo tam, kjer resnično je, lahko žive brez pretiranih iluzij, obenem pa si vendarle oblikujejo pozitivne ideale. To pa je tudi pot k nastajanju avtonomne moralnosti, osebne morale , k manj črno-be-lemu pojmovanju človeka, njegovih dejanj in odnosov, to je torej podlaga za socialno zorenje predpubertetnika, ki včasih prihaja v krizo.
Spremenjeni odnosi v družini in šoli
za formalno vodenje, ostanejo le nekateri voditelji, ki so v središču kolektiva. V tem obdobju se polagoma diferencirajo različni tipi razredov, ki jih ne moremo opisovati, ki pa močno vplivajo na slog dela, na učne in zlasti vzgojne uspehe. Različni tipi razredov še posebej vplivajo na družbeno-moralno vzgojo, saj pri našem predmetu vladajo bolj neformalni odnosi, prevladuje neformalni red, kjer pridejo bolj do veljave resnični interesi, sposobnosti in želje učencev. Zaradi tega je posebej za učitelje družbeno-moralne vzgoje potrebno, da se dobro seznanijo s predpu-bertetnim razvojnim obdobjem. Uspehe pri družbeno-moralni
vzgoji lahko dosežemo le, če sO odnosi sproščeni, neformalni, č« je razred dober kolektiv, če so med učenci in učiteljem pristni odnosi in če mladi resnično dobi' vajo razvojno pomoč. Koristno in potrebno je, če učitelji omogočijo mladim sproščeno sodelovanje, samoupravo, če jim poskušajo nevsiljivo pomagati v razvojnih dilemah, jim pomagatii da si odpirajo življenjske perspektive, jih po novih in globljih interesih vodijo k zrelosti in samostojnosti. To lahko delamo 1« tedaj, če resnično poznamo učence, če zlasti vemo, kako gledajo na najbistvenejša vprašanja življenja in zlasti na predmet, ki ga obravnavamo.
C
je i fizi !-jt mii opi «k uči
tac
zik
zas
ute
Prt
Učitelji in učenci
V tej dobi se odnosi v družini praviloma spremenijo, otroci so še bili zadovoljni s starši, v pred-puberteti je tega manj, več je kritike, nasprotovanja, negativizma, navzkrižij. Gre za neke' procese ločevanja, osamosvajanja, ki prinašajo s seboj težave za otroke in starše in so preskus, verifikacija ali zanikanje našega dosedanjega vzgojnega dela v družini. Mladi si v nekih okoljih oblikujejo celo vrsto obrambnih mehanizmov, predvsem agresivnost, beg pred stvarnostjo. V glavnem pa se mladi izmikajo dolžnostim doma in v šoli, radi preslišijo naloge, poskušajo prelagati obveznosti, se zatekajo k navidezni poslušnosti, bežijo iz družine in se povezujejo v sku-^pine mladostnikov, ki imajo podobne probleme doma, ki se pogosto kažejo v neurejenih družinskih odnosih. Tudi v šoli imamo podobne težave, porajajo se skupine, razredni kolektivi izgubljajo kohezivnost, enotnost, porajajo se lahko različne oblike pasivnega, indolentnega ali pa razpuščenega in destruktivno agresivnega vedenja. Tudi odnos do učenja se lahko spremeni, praviloma pa se poslabša, spremeni pa se tudi odnos do učiteljev, ki si jih mladi vedno manj jemljejo kot vzor in avtoriteto v življenjskih vprašanjih. Učenci imajo dokaj jasne predstave, kakšen naj bi bil po njihovem mnenju učitelj, ga kritično presojajo, ocenjujejo, razumejo pa tudi njegove težave. Mnoge študije so pokazale, da predpuber-tetniki dobro vedo, kakšnega učitelja si želijo in praviloma od njega pričakujejo lastnosti, ki so splošno družbeno sprejemljive in zaželene. Naša raziskava pa je tudi pokazala, da učenci razumejo učiteljeve težave, zlasti odkrito priznavajo, da ne bi bili radi učitelji, ker je delo z mladimi čedalje težje, da za to ne bi imeli živcev. Izredno nizek odstotek bi se jih odločil za ta poklic, foda največ za učitelje telovadbe.
Sociometrična merjenja so pokazala, da se tudi oblika razrednih odnosov v predpuberteti spremeni, da razred bolj ali manj razpade na mnoge manjše skupine, če gre za intimnejše odnose, za neformalne odnose, če pa gre
Visoki izobraževalni dosežki osnovne šole, prikazani v odstotkih učencev, ki napredujejo v naslednji razred, pomenijo veliko pridobitev v prizadevanju za demokratizacijo in enotnost osnovne šole. Od 98 do 99-od-stotni učni uspeh ob koncu zadnjih šolskih let, kaže, da smo skoraj že uresničili cilj: »Osnovna šola brez ponavljavcev.«
Vemo pa, da učni dosežek ne kaže le znanja in učne storilnosti učencev, temveč zajema še veliko vzgojnih sestavin, ki jih učitelji upoštevajo ob določanju splošnega uspeha ob koncu šolskega leta. Govorimo o manjši ali večji kakovosti vzgojno-izo-braževalnih dosežkov, h katerim pripomoreta uspešnost učne storilnosti in učiteljev vzgojni vpliv.
Ob tem se vsiljuje vprašanje, ali dosega osnovna šola tudi tolikšno stopnjo vzgojne uspešnosti, kolikšen je v odstotkih zražen splošni uspeh. Brez študijskega prijema ni mogoče oceniti kakovosti in dosežkov vzgoje, lahko, pa trdimo, da vzgajanje osnovnošolca kljub uveljavljanju permisivnih vzgojnih metod ni zavidanja vredno. Od tod izvira veliko težavnosti učiteljevega dela.V nižjih razredih osnovne šole, ko je učitelj kot vzgojitelj še v središču otrokovega subjektivnega sveta, je učjteljeva vzgojna učinkovitost večja kakor na višji stopnji, ko se razširi krog učenčevih vzornikov, interesnih področij, in se obogatijo informacije o stvarnosti. Močan vpliv pri vzgoji imajo tudi psihofizične posebnosti v razvojnih obdobjih učenčeve osebnosti. To potrjujejo številni disciplinski prestopki, kritične vzgojne situacije in neprimeren odnos učencev do šolskih obveznosti. Tam, kjer pomagajo učitelju šolski svetovalni delavci, je mogoče reševati probleme na višji strokovni ravni kakor tam, kjer so učenci prepuščeni zgolj učitelju.
Oddelčne skupnosti, učiteljski zbori ali sveti staršev vse pre: redko obravnavajo vsebinske in metodološke probleme vzgojnega dela z učenci pogosteje pa razpravljajo o problemu discipline učencev, o njihovem neprimernem vedenju in razsojajo o vzgojnih ukrepih. Pedagoška praksa je torej predvsem na stopnji ukrepanja, odpravljanja vidnih pedagoških problemov. Učitelj se odziva na vzgojni problem, ko mu le-ta povzroči negativne situacije v razredu ali ko je moteno delo. Tudi ob vsakodnevnem delu namenja učitelj več pozornosti učencem, ki ne sledijo pouku in povzročajo neugodno pedagoško ozračje. V tem prizadevanju neprestano opozarja in svari predvsem težavnejše učence. Ukrepa v glavnem -ob posledicah negativnih vzgojnih dosežkov, in to predvsem ob manjšini učencev. To misel potrjuje značilna učenčeva izjava ob neki anketi: »Učitelj vsak dan opominja slabše učence tudi ob najmanjših prestopkih, pri drugih učencih pa veliko stvari ne opazi.« Izjava opozarja na pri-
tisk na manjšino učencev v razredu, hkrati pa je očitek učiteljevemu krivičnemu ravnanju. Še zanimivejši je odgovor, ki ga je V anketi zapisal manj uspešen učenec: »Do odličnih učencev so učitelji vljudnejši, prijaznejši, do njihovih napak pa bolj prizanesljivi kot do pomanjkljivosti slab ših učencev.« To ni le odkritosrčna izpoved prizadetega učenca, temveč tudi izraz globoke so-j ^ cialne občutljivosti osnovnošol- ^ ca, ki daje s tem učitelju izvirnoi P1 napotilo za pedagoško ravnanje. P* v razredu. Menim, da je pogoj za!
- -- 0]
učiteljevo uspešnost, če so učenci; naklonjeni njegovi osebnosti; st Le-to pa je laže pridobiti pri V; uspešnejših kot pa pri manj Sr uspešnih učencih. Ne zgolj Z opominjanjem in grajanjem, lr temveč zlasti s prizadevanjem in s'-
spodbujanjem pridobivamo naklonjenost pri vsakem učencu Zato učitelj nenehno išče možnosti, da uveljavlja vsakega učefrca. Opozarja na njegove posebne dispozicije in interese ter z zadolžitvami krepi učenčevo samozavest. Vse to zahteva, da se učitelj sproti odziva na učenčeva „ ravnanja in dejanja, preprečuje c nastanek napetosti in spornih situacij v razredu. Ker je učenec že po naravi tudi socialno bitje in član razredne skupnosti, je nadvse pomembno, kako ga bo učitelj znal vključiti v kolektivi Učenec sam si ne more izbojevati primernega socialnega položaja v skupnosti učencev, temveč mu | mora pri tem pomagati prefinjena pedagoška osebnost. Učenci, ki doživljajo naklonjenost pozitivnega jedra v razredni skupnosti, nikoli ne povzročajo vzgojnih težav. Iz vsega navedenega sledi, da terja tudi učno delo z učenci stalne povratne informacije o uspešnosti. Vendar j» razumljivo, da bodo učenci uspešni šele takrat, če bomo pri svojih zahtevah upoštevali njihove individualne zmogljivosti. Prav s tem krepimo samozavest, delovno vnemo in notranjo motiviranost, predvsem pa preprečujemo vire za učenčevo slabo počutje, ki povzroča neprijetne vzgojne situacije. Uspešno sodelovanje in povezanost med učiteljem in učencem pripomore tudi k nenehnemu spremljanju učenčeve naklonjenosti do učiteljevega dela. Temu ustrezajo redne | anonimne pisne ankete pa tudi; pristni in iskreni pogovori i\ učenci. Prav je, da organ-šolske I skupnosti dodobra obravnava probleme vedenja in discipline na šoli in predlaga ukrepe. Vendar odnosov med učitelji in učenci v oddelku ne more uravnavati nobena šolska skupnost, ker se zrcalijo vsak dan v pove-zariosti med obema subjektoma in so izraz učenčeve naklonjenosti do vzgojno-izobraževalnega dela. Kolikor trdnejša je ta naklonjenost, toliko več je možno-1 sti za učiteljev vzgojni vpliv, pa tudi za kakovostno uresničevanje vzgojnih smotrov naše socia-1 iistične osnovne šole.
LUDVIK BRUMEC
KO OPREMLJAMO UČILNICE ZA FIZIKO
Cenena oprema za drag denar
. V zadnjih avgustovskih dneh je na oddelku za matematiko in ! fiziko Pedagoške akademije v ’ Ljubljani že drugič potekal-se -l tttinar o instalacijah, osnovni 1 °premi in varnosti pri pouku fizike. Seminar je bil namenjen ’ učiteljem osnovnih šol.
S temi seminarji vsebinsko ' Zaokrožamo prenovo pouka fi-' zike v osnovnih šolah, ki smo jo ' zasnovali pred osmimi leti. Te-’ Uieljne faze, ki smo jih prešli v tej ' Prenovi so bile:
i
— priprava učbenikov in pri-: ročnikov
)	— usposabljanje učiteljev
-— oskrba z učnimi pripo-
ij taočki ih
i — priprava delovnega mesta za učenca in učitelja.
Z naštetimi ukrepi smo želeli I Predvsem uresničiti didaktično Uačelo o večji aktivnosti učencev Pri pouku. Z ukrepi, ki jih je . začel Zavod SRS za šolstvo letos, Pa bomo v prihodnje namenili ' yeč pozornosti uresničevanju na-' čela individualizacije. Široke s Složnosti za to so dane v sklopu '' na novo zasnovanih oblik pouka, • nied katere sodijo: dopolnilni i' Pouk, dodatni pouk, izbirni 3 predmeti in interesne dejavnosti.
i- Pri pregledu doslej opravlje-i- nega dela- je treba poudariti, da i-] so dosedanji uspehi predvsem i- dosežek dobrega sodelovanja 1-| nied vsemi institucijami, ki se ob oj Prenovi posameznega predmeta e Pojavljajo v različnih vlogah, a Sem sodijo upravni in nadzorni ;ij organi, kot sta Zavod SRS za šol-i, stvo in Republiški komite za ri vzgojo in izobraževanje ter tele-ij sno kulturo, izobraževalne skup-z nosti kot financerji, raziskovalne institucije in kadrovske šole, n Strokovna združenja, založniki in l-j proizvajalci učil in opreme.
l.
Naštete faze prenove ne pred-a Javljajo le približnega časov-y hega zaporedja. Njihova razvr-z stitev tudi kaže, kako narašča i- krog dejavnikov, ki vplivajo na e| novost, in kako narašča vsota a denarja, ki je potrebna za uresni-e čitev posamezne faze.
e
n
e
Tako je najmanj ljudi in najmanj denarja potrebno za pripravo novih učbenikov. To je
Na seminarjih so učitelji lahko prvič slišali, videli in tudi otipali, kako naj bodo opremljena delovna mesta učencev pri pouku fizike. Obravnavali smo zahteve glede: prostora, nujne opreme, instalacij in varnostnih ukrepov.
Prostorske zahteve
Za pouk fizike sta potrebna specializirana učilnica in kabinet. V učilnici mora biti za vsakega učenca na voljo 2,5 kv. m. Učilnica naj bo čim bolj kvadratna.
Med delovnim mestom učitelja v kabinetu in razredu mora biti čim krajša pot. Delovni mesti za učitelja v obeh prostorih morata biti grajeni simetrično tako glede prostora kot instalacij in osnovne opreme. Le tako je mogoče zagotoviti, da poskuse, ki jih pripravi učitelj v kabinetu, lahko na prevoznih mizah hitro pripelje v razred. Iz varnostnih in funkcionalnih razlogov ne sme biti kabinet združen z učilnico, v kabinetu pa ne pomožnih delovnih mest za učence. Če pouku fizike na šoli ni narnenjen poseben prostor, ki ga sicer lahko uporabljajo še za pouk kakega drugega' predmeta, potem za razvoj pouka niso podane najnujnejše možnosti. Na kratko povedano: če se mora učitelj fizike vsako uro seliti iz razreda v razred, so možnosti za ustrezen pouk fizike tako majhne, da je bolje tak pouk kar opustiti.
Nujna oprema
Učenec potrebuje delovno površino mize 60 cm x 65 cm. Najboljše je, če so v razredu mize za dva učenca skupaj. Za vaje mora biti ploskev mize rahlo hrapava, imeti mora previse. Celotna mizna ploskev mora biti na voljo za eksperimentiranje, zato je treba odlagališče za šolske potrebščine urediti pod njo. Ploskev mize mora imeti vsaj 3 cm široke previse na vseh straneh.
Nosilno ogrodje naj bo konstruirano tako, da učenci lahko sede pri mizi z obeh strani; to omogoča hitro in preprosto preureditev učilnice za skupinsko delo.
i Instalacijski blok z maloBapetostabni izviri za učence
i tudi z organizacijskega stališča ■ J'ajpreprosteje opravilo. Najza-.; htevnejša in najdolgotrajnejša j haloga pa je prav priprava de-. ‘ovnih mest za učence. Ker velja - ta ugotovitev tudi za druge nara-i voslovne predmete pa tudi za Proizvodno tehnično področje, ji namenimo nekaj več časa.
Mizne noge naj bodo ločene, da jih je mogoče preprosto podlagati in tako doseči različne naklone mizne ploskve, ki jih potrebujemo za eksperimentalno delo.
Za stole ni posebnih zahtev, dobro pa je, če so nakladalni.
Tabla naj bo dvižna, ker je sicer pisna površina nesmotrno izrabljena, saj pogosto velik del zasla-nja eksperimentalna oprema na učiteljevem delovnem mestu.
k
Projekcijske površine naj bodo kombinirane s tablo in naj bodo takšne, da je nanje mogoče pisati. Predvideti je treba stalna mesta za grafoskop in projektorje. Pri razmestitvi pohištva in svetil je treba zagotoviti nemoteno projekcijo.
Zaradi uporabe projektorjev in za poskuse iz optike so v učilnici potrebne zavese za delno ali skoraj popolno zatemnitev. Zatemnitvene zavese naj bodo tako preproste, da jih lahko uporabijo učenci sami.
Vse stenske obloge naj bodo mehke.
Shranjevalne omare naj imajo police za demonstracijska učila in predale in pladnje s predelnimi stenami za učila, ki jih uporabljajo učenci. V omarah naj bo tudi prostor za shranjevanje informacijskih gradiv, kot so diapozitivi, prosojnice, filmi, knjige, revije in drugo.
Ugotovimo lahko, da je večino naštetih elementov osnovne opreme na jugoslovanskem tržišču mogoče dobiti. Na drugi strani pa so učitelji na seminarjih potrdili naše izkušnje iz preteklih let, da se še zmeraj nadaljuje škodljiva praksa nefunkcionalnega in tudi napačnega opremljanja. Zakaj?
Najpogosteje šola ali investitor prepusti opremljanje šole enemu samemu izvajalcu. V Sloveniji je tak izvajalec ponavadi Slovenijales. Dobavitelj opreme pa ne izbere najfunkcionalnejše opreme od različnih proizvajalcev, temveč šolam dobavi, in če je treba, tudi vsili svojo. Učitelji na seminarjih so znova navajali zglede, da uporabljajo izvajalci pri tem tudi namerne dezinformacije.
Nesmiselnemu trošenju denarja se je mogoče izogniti le, če se bodo vodstva šol in investitorji z dobavitelji opreme dogovarjali o vseh podrobnostih in zavračali tisto oprenio, ki funkcionalno ne ustreza. ‘
Najpogostejše napake so tele: Delovne mize za učence imajo neustrezno nosilno konstrukcijo, ki ne omogoča, da bi učenci ob njej sedeli z obeh strani. Mize so brez previsov. Delovne površine so gladke. Stoli in mize imajo neprimerno statično zasnovo, tako da se lomijo. Stoli niso nakladalni. Kot tipičen zgled takega nefunkcionalnega pohištva naj navedemo sedežno pohištvo po sistemu E, ki ga izdeluje LIK Kočevje. Kljub temu da so ga komisije za usmerjeno izobraževanje zavrnile kot neustrezno in nefunkcionalno, ga šolam še zmeraj dobavljajo. Prodaje nefunkcionalnega in malo uporabnega blaga pa ne more nihče prepovedati. Samo uporabniki sami se lahko odločijo, da ga ne bodo kupovali.
Table niso dvižne, projekcijske površine so slabo usklajene z njimi, stenske obloge so trde in včasih tudi bleščeče.1 Tipičen proizvajalec takih elementov z omejeno funkcionalnostjo je spet LIK Kočevje. Tudi predalov in pladnjev s predelnimi stenami pri tem proizvajalcu ne boste dobili, kljub temu da jih obeta že več let.
Pri izbiri omar naj namenijo šole posebno pozornost njihovi trdnosti. Če so omare iz iveric in imajo vrata na tečajih, ki se zasučejo le za 90 stopinj, potem jih za šolo nima smisla kupovati. Že pri najmanjši nepazljivosti učencev, ko poskušajo vrata zavrteti za več kot pravi kot, bodo izpulili tečaje iz iverice. Takšnih omar ni mogoče popraviti. Največ takš-
nih omar je v preteklosti dobavil našim šolam proizvajalec LIK Kočevje.
Kot zanimivost naj omenimo, da je naš največji izdelovalec šolskega pohištva LIK Kočevje, ki smo ga nekajkrat omenili kot i zgled trdovratnega izdelovalca nefunkcionalnih elementov, na več razstavah pokazal čisto dobre prototipe. Nekatere od teh izdeluje tudi v večjih količinah in jih dobavlja srednjim šolam. V osnovnih šolah pa očitno še naprej prodaja svojo tretjerazredno robo. To je posledica neorganiziranosti tržišča in tega, da na opremljanje šol učitelji niso mogli veliko vplivati. Kdaj pa kak investitor povpraša pri
iRstalarijski blok za učence
gradnji in opremljanju šol učitelje za mnenje? Ni daleč od resnice krilatica, da sodelujejo učitelji pri opremljanju šol približno toliko kot medvedje pri gradnji živalskih vrtov.
Kakšne morajo biti napeljave
V specializirani učilnici za pouk fizike so na delovnem mestu za učenca tele napeljave: električne, plinske, vodovodne, kanalizacijske in informacijske.
Pri napeljavah je treba zadostiti zlasti naslednjim zahtevam:
— biti morajo varne,
didaktično funkcionalne in
prilagodljive prihodnjim potrebam.
Za varnost napeljav je treba poskrbeti s pasivnimi in aktivnimi ukrepi. Pasivni ukrepi so tisti, ki obvarujejo življenje in zdravje učencev in učiteljev tudi pri napačni in nestrokovni uporabi. Ker lahko kakšen varnostni ukrep odpove, morajo biti varnostni ukrepi za napeljave večstopenjski. Pasivni varnostni ukrepi pri elektriki so taki: uporaba male napetosti do 24 V, šolske varnostne vtičnice in tokovno zaščitno stikalo. Otroci delajo zmeraj z napetostmi, ki ne presegajo 24 V. Ker pa je na njihovih delovnih mestih vtičnica z omrežno napetostjo, je treba preprečiti, da bi se učenec poškodoval, ce bi vtaknil v vtičnico kak kovinski predmet. To preprečuje šolska varnostna vtičnica. Če pa tak stik vendarle nastane, če učenci vtičnico npr. razbijejo, potem bo ob nevarnosti tokovno zaščitno stikalo izključilo vso napetost v razredu.
Pri plinskih napel j avah uporabljamo tele varnostne ukrepe. Skladišča plina so zunaj šolskih prostorov, plinska napeljava pa je nepremična in narejena iz zvarjenih cevi, katerih okolico lahko zračimo. Za priključitev plinskih gorilnikov so uporabljene plinske vtičnice brez dodatnih zapornih organov. Tako se ne more zgoditi, da bi plin uhajal, če bi učenec pozabil zapreti plinsko pipico. Ko izklopimo plinski gorilnik, se dovod plina prekine. Gorilniki imajo termomagnetno varovalo, ki samodejno zapre
m
uhajanje plina skozi gorilnik, če plamen ugasne.
Manj strogi so varnostni, ukrepi za druge napeljave, čeprav so tudi ti zaostreni zaradi dodatnih nevarnosti, ki so posledica tega, da so vse naštete napeljave osredotočene na majhnem prostoru. Vgrajene so v instalacijski blok, ki je temeljna sestavina instalacijske opreme v šolah in so mu zato konstruktorji namenili posebno skrb. Instalacijske bloke z vgrajenimi instalacijami in priključki so si lahko ogledali tudi udeleženci seminarjev. Izdeluje jih Iskra.
Namesto uporabne opreme — kulise
Na žalost pa je treba spet ugotoviti, da funkcionalno neustrezne in konstrukcijsko izredno slabe bloke iz iveric izdeluje tudi LIK Kočevje. Še naprej jih dobavlja osnovnim šolam,, vrata srednjih šol pa so zanje trdno zaprta. Ti bloki so brez notranjih napeljav, imajo nefunkcionalne pipe in za poškodbe zelo občutljiva plastična odtočna korita. Na tla so slabo pritrjeni. Zato je ena najpogostejših poškodb, da se odtrgajo od tal, nato pa se razmajajo napeljave v njih. Če se iverne plošče razmočijo, instalacijski bloki razpadejo. Šolam je treba odločno svetova-, ti, naj jih ne kupujejo, ker dobe z njimi namesto uporabne'opreme le cenene kulise za simulacijo laboratorijskega videza.
Na priključek v instalacijskem bloku učenec najpogosteje veže šolski malonapetostni izvir in plinski gorilnik. Pri Iskri so razvili za osnovne šole poseben malonapetostni izvir, ki omogoča učencu zvezno spreminjanje in merjenje izmenične in enosmerne napetosti do 24 V. Izvir ustreza tudi vsem varnostnim predpisom. Udeleženci seminarja so ga spoznali tudi praktično. Pohvalili so njegovo funkcionalnost, težko pa se je sprijazniti z njegovo ceno, ki presega ceno črno-belega televizorja.
Edini element instalacijske opreme, ki ga v Jugoslaviji še nihče ne izdeluje, je plinski gorilnik s termomagnetnim varovalom in omejilnikom višine plamena. Dokler se kdo ne loti izdelave takšnih gorilnikov, bi bilo treba šolam omogočiti, da ga dobijo iz uvoza. Tak gorilnik je namreč pomemben varovalni ukrep, ki ga zaradi varčevanja ni mogoče izpustiti.
Vse napeljave do delovnih mest učencev so speljane prek učiteljevega delovnega mesta. Učitelj na razdelilnih ploščah vključuje in izključuje dovod elektrike, plina in vode do vsakega delovnega mesta posebej. Poleg tega ima učitelj tudkglavna stikala in ventile, s katerimi vključuje in izključuje vso napeljavo hkrati. Učencem pa so dostopna stikala za izklop y sili. Uporabljamo jih le, ce preti ne-
I
usmerjeno
izobraževanje
varnost. Z njimi je mogoče napeljavo leTzključiti, ne pa tudi vključiti. Seminaristi so se z vsemi temi elementi praktično seznanili pri vajah.
Poskrbimo za varnost!
Poleg pasivnih varnostnih ukrepov, ki so vgrajeni že v same napeljave, smo govorili na seminarju tudi o aktivnih varnostnih ukrepih. To so tisti ukrepi, h katerim se zatečemo, da se izognemo nevarnostim in da zmanjšamo posledice in obseg nesreč, ki so se že pripetile.
Med aktivnimi varnostnimi ukrepi je treba omeniti na prvem mestu varnostno vzgojo učiteljev in učencev. Nesreče imajo vselej svoje vzroke. Da pa se jim lahko izognemo, moramo te vzroke poznati. Med najpogostejšimi vzroki nesreč, ki nastajajo pri delu, sta nered in nerazsodno ravnanje.
Z varnostno vzgojo pa vendarle nikoli ne bomo mogli vplivati na vse učence v vsakem trenutku. Zato je treba poskrbeti tudi za tiste, ki jim samo vzgoja ne zadošča. Drugi varnostni ukrep je torej organizacijske narave. Zagotoviti moramo, da učenci nikoli niso sami v specializiranih učilnicah z napeljavami in s posebno opremo. Vselej morajo biti pod nadzorstvom razsodne osebe. Ta ukrep ni videti niti malo moderen. Pedagogi in šolski arhitekti pri nas se še zmeraj zavzemajo za »odprte« šole, v katerih naj bi bilo vse dostopno vsakomur. Taka zasnova pa. ni združljiva z odgovornostjo učiteljev za zdravje in življenje učencev in z njihovo materialno odgovornostjo za družbeno lastnino. V množici dobro vzgojenih učencev se vselej najdejo tudi takšni, ki se izrazito razlikujejo od povprečnih. Z organizacijskimi ukrepi je treba preprečiti da bi z malomarnim ali celo namernim ravnanjem spravili v nevarnost sebe ali svoje sošolce.
Varnostni ukrepi pa so lahko tudi bolj specifični. Tako je treba poznati krog nevarnosti, ki so povezane s posebnimi snovmi, na primer z eksplozivnimi in vnetljivimi snovmi, s strupi, kot sta pri pouku fizike živo srebro in brom, z jedkimi kemikalijami itd. Vedeti je treba, kako shranjujemo take snovi, kako ravnamo z njimi in tako zmanjšujemo posledice nesreč. Udeleženci seminarja so se ob tej priložnosti seznanili z nevarnostmi tistih snovi, ki se pri pouku fizike najpogosteje uporabljajo.
Učitelje bo treba v prihodnje praktično usposobiti tudi za uporabo varnostne opreme. Med to sodita protipožarna oprema in oprema za prvo pomoč. Nekateri deli te opreme niso vključeni v standardne komplete, v šoli pa so potrebni. Med take spadata na primer izpiralo za oči in ponjava za gašenje ognja na človeku. Udeleženci seminarja so se seznanili, kakšna varnostna oprema je v razredu potrebna in kakšen je vrstni red ukrepov, ki jih mora uveljaviti učitelj, če se zgodi nesreča.
Pri organizaciji seminarjev so sodelovali pedagoška akademija v Ljubljani, Iskra, ljubljanska plinarna, pedagoški inštitut in zavod za šolstvo.
Koristno bi bilo, če bi seminar še nekajkrat ponovili, da bi se ga lahko udeležili vsi učitelji fizike na osnovnih šolah. Skrajšana oblika seminarja bi nemara lahko prišla v poštev tudi za ravnatelje in druge člane šolskih vodstev. Prav od njih je največkrat odvisno, kako koristno bomo obrnili denar za gmotno podlago pouka. Učitelji pa bodo bolje usposobljeni za pouk, če bodo poznali funkcionalne in še zlasti varnostne lastnosti naprav, ki jih uporabljajo učenci ali pa oni sami.
JANEZ FERBAR
srečanja
spomini
Kranjska gimnazija. Zanimivo in predvsem dolgo pot bi morali prehoditi, če bi hoteli slediti njeni zgodovini. Zapisano je, da je bila ustanovljena oktobra leta 1810. Šolska reforma je med francosko okupacijo predvidevala za vso Ilirijo 25 gimnazij, od teh devet na slovenskem etničnem ozemlju. Pod sklep o ustanovitvi kranjske gimnazije se je podpisal guverner ilirskih provinc maršal Marmont. Zdajšnje gimnazijsko poslopje je bilo zgrajeno veliko kasneje. Vendar tudi podatek, da bodo letos praznovali v Kranju 80-letnico prve velike mature na tej šoli, veliko pove.
Zdaj je september, brezbrižen do Napoleonovih časov in tudi tistih iz obdobja Franca Jožefa. Časi so povsem drugačni. Tudi mladost. V naših gimnazijah je letos morda za spoznanje bolj nemirna, kot je bila v prejšnjih letih. »Nekaj nemira je tudi v nas, pedagoških delavcih,« se je zasmejal Valentin Pivk, ravnatelj kranjske gimnazije, ko sva začela pogovor.
NA NOVA SPOZNANJA PO TREBA POČAKATI
So stvari, za katere se zdi, da jih nekako ne moreš obdržati v rokah, saj se spreminjajo iz dneva v dan. S to našo vzgojo in izobraževanjem je že nekako tako. Razumljivo, da se šolstvo ne more in ne sme izogniti spremembam, ki se dogajajo v družbi. Včasih se zdi, da nagle spremembe na vseh oodročjih življenja nekako prehitevajo čas. Grozijo človeku, ki je brez ustvarjalnih moči, s premalo sape, da bi obdržal korak. V naši skupnosti smo si vselej prizadevali, da bi bil šolski sistem prilagojen potrebam časa in 'družbe. To pa pomeni, da smo sistem ves čas spreminjali — izpopolnjevali. Navada, pravijo, je železna srajca. Gre za misel, ki se je v našem šob kem sistemu velikokrat potrdila, češ —same reforme. Še preden do kraja pripeljemo eno, se lotimo druge. Vsesplošni razvoj, pravijo, ne more biti opravičilo za premalo premišljene poskuse, ki zadevajo na tisoče mladih ljudi. Ni pa razumnega posameznika,-ki ne bi priznal, da je bil pojem splošne izobrazbe nekdaj nekaj povsem drugega, kot je danes. Ni daleč dan, ko bomo v splošno izobrazbo vključili tudi računalništvo. V vsakem primeru pa ne gre zanikati potrebe po tehtnih, premišljenih pripravah na sleherno spremembo ali dopolnitev kakega sistema.
»Na kranjski gimnaziji smo si pridobili še pred zadnjo reformo precej izkušenj, ki jih bomo s pri-
dom uporabili v usmerjenem izobraževanju,« zadovoljno poudarja Valentin Pivk. »Poznamo pripombe, češ da so se na prene-katerih srednjih šolah lotili novega vzgojno-izobraževalnega programa premalo pripravljeni. Učitelji, da so imeli premalo časa za poglobitev v nove delovne programe, da so nekatere šole še vedno brez potrebnih delovnih prostorov. Pedagoško šolstvo, recimo, doživlja reformo že peto leto. Leta 1975, ko smo se na kranjski gimnaziji lotili uresničevanja novega programa, smo storili to povsem nepripravljeni. Pouk se ja začel prvega septembra, dan zatem pa so poklicali učitelje na prvi seminar, na prvi posvet, kako naj bi začeli poučevati v reformirani šoli. Srčika spremembe je bila v tem, da je prvi letnik pedagoške usmeritve začel delo s povsem novimi vzgojno-izobraževalnimi programi. V njih se je že uveljavljala dvoletna skupna izobrazbena osnova. Po dveh letih šolanja so se učenci razdelili na smeri: vzgojitelj predšolskih otrok, učitelj razredne smeri, predmetni učitelj narav oslovno-matematične smeri in predmetni učitelj družboslov-no-jezikovne smeri.«
V teh dneh so pogosta vprašanja: kaj ste v gimnazijah pridobili in kaj izgubili v programu usmerjenega izobraževanja? Na takšna spoznanja bo treba počakati toliko časa, da bo prvi rod v usmerjenem izobraževanju končal šolanje in se začel dalje uveljavljati.
Razmišljanje ob
koncu šolskega leta
Življenje gre zmeraj svojo pot. Tudi za šolarje pride tista odločilna ura, ko se je treba posloviti rd osnovne šole, učiteljev, sošolcev, od dela njihovega življenja. Takrat jim je težko; .še posebno hudo pa se je poslavljati zato, ker so prebili skupaj osem let in delili vse veselje in resnobo šolskih ur.
Ob koncu lanskega šolskega leta so me učenci, ki sem jih poučevala v prvem razredu, povabili na svojo sklepno prireditev — na /aleto. Pri vratih šolskega poslopja sta me prisrčno sprejeli Andrejka in Ines, ki sta postali v teh letih čedni deklici.'Pospre-nili sta me v telovadnico, kjer so oili otroci že pripravljeni za nastop. Nemirno sem si ogledovala obraz za obrazom teh dečkov in deklic in premišljevala, kako najhni in plahi SO' bili še pred osmimi leti, ko sem jih spoznala.
Naših šolskih ur nismo preživ-
ljali samo v učilnici; pogosto smo se sprehajali po travnikih, kjer smo spoznavali visoke trave in rože, pohiteli smo na zemljo, ki so jo tudi otroci vzljubili, tako kot so se naučili ljubiti dobre in poštene ljudi.
V osmih letih so si ti otroci nabrali znanja, marsikatero izkušnjo in postali bogatejši za marsikatero lepoto. Gledala sem jih lepo razvite, samozavestne, in jih navdušeno poslušala, ko so brali svoje pesmi in prozo, ko so peli in igrali. Občudovala sem njihovo sposobnost in ustvarjalnost, pogum. Prevzela meje prikupna svetlolasa Katka, ki je tako spretno povezovala s£ored. Cu-, tila sem, kako so s prisrčnim in samozavestnim nastopom navdušili poslušalce. Ozrla sem se po starših. Ponosno, zavzeto, z neko posebno toplino v očeh so spremljali dogajanje na odru.
Kljub dobri volji še veliko skrbi
Pogovor z Valentinom Pivkom, ravnateljem gimnazije v Kranju
Na gimnaziji v Kranju bodo imeli v prihodnje tri programe. Nadaljevali bodo s pedagoško usmeritvijo — z usposabljanjem za učiteljsko delo, dodatno pa se bodo učenci usposobljali za na-ravoslovno-matematično usmeritev in za računalništvo. Nedvomno bodo na Gorenjskem tudi v prihodnje potrebovali učitelje, čeprav se bodo, kot govore letošnji podatki, izšolale še vedno predvsem učiteljice. Od 94 letošnjih kandidatov za pedagoško usmeritev, je bilo 83 deklet.
Pedagoški delavci so bili nekoliko presenečeni ob odločitvi, da bo uveden v Kranju tudi program računalništva. Omeniti pa je treba, da ima kranjska gimnazija tudi na tem področju veliko izkušenj, ki temeljijo na dozdajšnjem sodelovanju s šolskim centrom delovne organizacije Iskra. Že lani so imeli skupino za tehnično vzgojo prav za računalništvo. Vendar je bila odločitev o uvedbi računalništva sprejeta sorazmerno pozno.
»Kljub temu ne bo povzročila posebnih težav,« meni Valentin Pivk. » V prvem letniku ostajajo v vzgojno-izobraževalnem programu isti predmeti kot pred tem. Gre le za drugačno razporeditev vsebine in za spremenjen obseg snovi.«
UČENCI IN UČITELJI ŠE MARSIČESA NE VEDO
In učitelji? Ravnatelj kranjske gimriazije zatrjuje, da so imeli dovolj možnosti za pripravo na novi program dela, pri tem pa seveda •niso mišljeni samo seminarji, ki jih je organiziral zavod za šolstvo. O razmišljanjih o prihodnosti usmerjenega izobraževanja, pa je še vseeno nekaj vprašanj, ki zbujajo skrb. Učenec, pravijo, ki se je letos odločil za enega od treh programov, ne vidi povsem jasno svoje prihodnosti, končnega cilja, ki ga je lahko videl v splošni gimnaziji. Takrat je že v prvem letniku vedel, da se bo po končanem srednjem šolanju lahko vpisal na katerokoli višjo ali visoko šolo. Danes pa temu učencu ne more nihče natančno povedati, kam bo lahko šel po končanem programu
usmerjenega izobraževanja. Nekdo iz naravoslovno-matema-tične usmeritve bo lahko nadaljeval študij fizike, matematike pa recimo kemije in biologije, vendar bo ta absolvent sposoben še za kaj drugega. Se bo lahko odločil za študij medicine? Se bo lahko vpisal na agronomijo? Vedeti je treba, da da še zmeraj niso sprejeti vzgojno-izobraževalni programi višjih in visokih šol, ki bi morali natančno opredeliti,.
1985 in kasneje. Je mogoče že zdaj natančno predvideti kadre, ki jih bomo takrat potrebovali? Pogosto ne poznamo kadrovskih potreb niti za prihodnje leto.«
Kdo bo prevzel vlogo usmerjanja in preusmerjanja učencev v različne vzgojno-izobraževalne programe. Bo ta naloga ostala na plečih pedagoških delavcev v srednjih šolah? Za takšno delo bi bile potrebne strokovne službe. Zahteve so glasne, a brez odziva!
kakšno potrebno in ustrezno izo- Potrebovali bi podobne sveto-brazbo mora dati srednja šola. volne službe, pravijo na gimnazi-Tega za zdaj učenci v usmerjenem ji, kot jih imajo v osnovnih šolah, izobraževanju pa tudi učitelji še Kaj, če bo treba učenca, ki ne bo ne vedo.	uspešen, premestiti v drug pro-
»Vprašanj je še več,« pravi	gram? Kdo bo odločil kam ga
ravnatelj Valentin Pivk. »Poz-	bomo premestili? Na koncu teh
namo dogovorjeno razmerje: 70	pomislekov je še skrb: kdo bo
odstotkov za proizvodno smer in	učencu po končanem šolanju za-
30 odstotkov za neproizvodno	gotovil delo?
smer. Toda, zdaj smo šele v letu V organizacijah združenega 1981. Mar nismo nekako kabi-	dela je pogosto slišati pomislek:
netsko razdelili rod 30.000	pravimo, naj šola -usposobi
osmošolcev po teh smereh in	učenca za začetek dela, strokovno
usmeritvah? Prvi rod učencev se	pa se bo usposobil v delovni or-
bo začel zaposlovati okrog leta	ganizaciji. Toda, ali so delovne
>
organizacije pripravljene na Bojimo se, da bodo prišli učenci' delovno organizacijo premah prj usposobljeni in da delovne org# je jz§ nizati je ne bodo mogle v učenci' )oui. razviti vseh sposobnosti, ki jih Wom; potreboval prihodnji delavec iobr, opravljanje svojih del in nalo( et, c
^ika
Ali pa bodo morali s tem v zvti jr
~	n**s*s*jif 11 f t m T S--1 i h
zaposliti precej ustreznih stre,
r ?
kovnih kadrov. Ponekod je sliše
ti, da bodo učenci že pri sami of ]0v j
ganizaciji dela v proizvodnji
«_>	J	*	'
liko breme ne le s finančnega ste ^ lišča, ampak že v proizvodno tek ^ nološkem procesu.
delovnih organizacijah pravijo
V nekateri^
da nimajo takih del, pri kateri učenec ne bi pomenil v proizvod j^. nem procesu ozkega grla.«
Bomo morda po štirih
'4Zo letif'^
usmerjenega izobraževanja začel reformirati reformo? Ravnate
kranjske gimnazije meni, da to no, prav gotovo pa ga bo treba||jn ”
,v. v.	• -----------> —"
bo potrebno. Usmerjeno izobrd io ževanje je bilo ustrezno zamišlje ^.
praksi dopolnjevati, popravljati ^
» Veliko smo razpravljali o takt >ogl imenovani navpični in vodoravit >čna prihodnosti, o pravilni samoU 2hoi pravni organiziranosti na novt ^bt usmerjene šole, o pravilni izpe 'Soc Ijavi svobodne menjave dela. Ka, c'on pa starši? Vemo, da so sestavu '8oc del šole, skupaj z vsemi družbe lenti nimi dejavniki. Skrb, ki jo še zme 1«io raj pogosto izražajo, je povsed^r razumljiva.« Na lanskem in/ot^eti motivnem dnevu, pravi Valenti! Jpvi Pivk, »so postavili učenci in stari “'da več vprašanj, na katera jim nisntt “ral mogli odgovoriti. Zdaj staršeti fnu marsikaj ni jasno v zvezi z nav 'ter pičnimi prehodi, bojijo pa se, di G se bodo čez nekaj tet morali «£'°di
var j ati s problemi zaposlovanjem
svojih otrok. Na šolo so prihajaj učenci, ki so želeli potrdilo, bodo po končanem šolanju sprejo
jeti na delo. Takšno potrdilo bi bilo pogoj za štipendijo. Šolajo morala učence razočarati, vs4 kranjska gimnazija. Obveznostih ki bi jo s tem prevzela, bi bHa pre velika.
Sicer pa, zdaj je šele septembei in šele leto 1981. Želimo si le, d^ bi bila mladost iz leta v leto lepšti$ in bogatejša.
SILVO TERŠEK
Pogled se mi je zaustavil na zakonskem paru, ki se je prav tisto leto, ko je prišel sin v prvi razred, razvezal. Oba sta bila takrat tako zaskrbljena, ker je bil zaradi te spremembe deček v veliki duševni stiski, razdvojen in zagrenjen. Vendar sta znala oba z razumevanjem in uvidevnostjo urediti življenje, da je bil sin še naprej deležen njune ljubezni, skrbi in naklonjenosti, čeprav je vsak od staršev po svoje zaživel v novem zakonu. Vesela sem bila, ko sem jih po končani prireditvi videla vse tri skupaj. Tomaž je kar žarel od sreče. Pogovarjala sem se z njimi in njegova mama se mi je spet zahvalila za pomoč, ljubezen in razumevanje, ki je je bil deležen sin takrat tudi v šoli. Z njimi sem se veselila uspešno končanega Tomaževega šolanja in uspehov, ki jih dosega pri ko-
šarki. Tistega dne sem tudi zvedela, da je Bezjakova Andrejka izvrstna plavalka, da lepo razviti, črnolasi Sašo dobro igra tenis; Matjažek, ki mi je v prvem razredu podaril svojo sliko, pa mi je povedal, da bo verjetno nadaljeval šolanje v gradbeni šoli.
Proti večeru sem se vračala domov z nekimi posebnimi občutki in premišljevala: iz teh mojih nebogljenih prvošolcev so zrasli zdravi mladi ljudje. Vse najboljše želje in najlepše misli, trud vseh učiteljev v teh osmih letih, niso bili zaman. Da bi še dolgo nosili v sebi žejo po znanju, lepoti in soncu! Rada bi jih ohranila v spominu takšne, kakršni so bili tistega slavnostnega dne: vesele, sproščene.
SONJA GOLEČ
Živimo z besedami: solidarnost človečnost ljubezen
V Osnovni šoli Helena Puhar v Le pri malokaterih tega smotra ni Kranju se usposabljajo otroci, ki mogoče uresničiti. Ti začno po potrebujejo pri vzgojno-izobra- končanem šolanju delati v delav-Ževalnem delu več pozornosti in nicah pod posebnimi pogoji, ki so pomočil Po-končanem šolanju se organizirane-v-sklopu -šole, >v lahko ti otroci koristno in dejavno	oddelku za delovno usposablja-
vključijo v življenje naše družbe, nje.
t
S
Oddelek za delovno usposabljanje se je razvil leta 1970. V njem so zmerno duševno prizadete osebe, ki imajo zmanjšane sposobnosti za samostojno delo, zmorejo pa vzdrževati stik z okolico, si pridobiti navade in skrbeti za svoje temeljne potrebe. So toliko sposobne, da se tudi priuče za preprosta opravila.
Cilj delovnega usposabljanja je usposobiti zmerno in teže duševno prizadete otroke in mladostnike za delo v delavnicah pod posebnimi pogoji. V oddelku so otroci na predšolski stopnji, na šolski stopnji in v delavnicah za delo pod posebnimi pogoji.
Delo otrok in mladostnikov, ki se usposabljajo v teh oddelkih, prikažemo vsako leto z različnimi razstavami. Že nekaj let organiziramo »odprte dneve«, ob katerih seznanjamo naše ožje in širše okolje z delom in odnosi do prizadete mladine.
Veliko obiskovalcev si ogleda vsako leto šolo in oddelke za delovno usposabljanje. Letos so nas obiskali in se seznanili z našim delom tudi študentje Visoke šole za organizacijo dela in učenci Pedagoške gimnazije iz Kranja.
Po ogledu so zapisali v knjigo vtisov tole:
»Naša usta so navadno polna besed, kot so: solidarnost, človečnost, ljubezen. Uvrščamo se v vrh bitij, ki teptajo zemeljski prah. Različni smo kot kamni potoka, kot jabolka drevesa. Ker živimo z besedami: solidarnost,
humanost, ljubezen, sprejemamo vso različnost, saj se uporabnost
kamna in jabolka tudi meri poit
movi in drevesu.
■ F
PfO' Pop Pra' v k.
Videli smo ljudi, kot smo mi, U nalce drugačni so bili. Njihovi, R lojemanje sveta ni kot naše, ki j‘ p0r| tovprečno, njihov smeh je včasih nas. odsoten, kretnje počasne, korak ^ tepremišljen, pogled ne najdi [tTi :ilja.	;yre(
Že majhni pridejo k vam, da jih naučite normalne gibe, učite govoriti, spoznavati predmete, učite jih živeti in delati. Brez pate-^
ti Is s* Is si ts n si * si 1 it . sl 1 Sl »m m sl 1 sr s~i Sl l/\
ike, ker so to ljudje in ne izrod
s	j v	-
arave. Kruta beseda, ali ne? Pl ,
e vam ne zdi, da nam je ta besedi >se prevečkrat v mislih, ker srni rečni, da nismo kot oni.
"ni
ni.
Pril
tio
Kn
jasi
Kaj ste nam dali v tisti uri?
Zavest, da nismo vsi enaki, dl ta smo dolžni živeti eden z drU-’im. Kot družba jim moramo dal snc: -se možnosti za življenje: hrano, tey tanovanje in vsaj malo pozorno- tež
Videli smo te otroke med vami, . ene slike pa nam niste mogli dati- Q Starši so tisti, ki so sprejeli kalvarijo, sprejeli otroka za svO: ^ jega in enakega drugim. Njihovi ^ ! tiha trnova pot nam bo zdaj boli razumljiva.	1 ja'
Gotovo ni veliko ljudi, ki bi st sel vam zahvalili za vso skrb, vsa- šai kodnevno pozornost in potrpet lel Ijivost.	te]
Zato pa od nas toliko prisrč (Ji nejši — hvala!«
SILVA LEBAR
teorija in praksa oiika zgodovine osnovni šoli
j. Pri Državni založbi Slovenije izšel nov učbenik metodike za l, i°uk zgodovine',' ki ga je napisal ‘ornaz Weber. Knjiga je zelo z 'obrodošla, saj je minilo že več ’***> odkar je razprodana metodi !^a zgodovine, ki jo je napisal 0.^- Zgonik. Profesor Weber je :fl, ^snoval knjigo tako, da jo bodo );..ahko uporabljali študenti zgo-,e. bvine za učbenik in učitelji zgo-a, *9vine za priročnik. Bogata fr Poznanja in izkušnje pri peda-,,|>Pškem delu in pri izdelavi učil so ■Omogočila avtorju tesno pove-rJ]^Vo didaktično-metodičnih razmišljanj s konkretnimi meto-''čnimi vzorci in slikovnimi pokoritvami. Zato je knjiga za-fjl a(li operativne in pregledne za-^jsBove, pestrosti in prijetne f/“Preme že na prvi pogled pri-^Bčna in zanimiva. Pisana je te-!°če, stvarno, metodični pojmi obrazloženi, metodične mož-“Psti pa nakazane praktično in a,namično.
Avtor obravnava v uvodnem fr ^Slavju predvsem tista didak-7» kna vprašanja, ki so podlaga in « diodišče za razumevanje so-M bobnih metod in oblik pri pouku ^ Rodovine. Ko primerja tradi-tfponalna pojmovanja pouka
n Rodovine, podčrtuje poliva-e entne vzgojno-izobraževalne ftaloge tega predmeta, vlogo /tJcenca kot subjekta pri pouku,
'f ktodično vlogo krajevne zgo-ii “Ovine itd. Kljub temu pa je ostal didaktični del premalo obdelan.
K bralec dobi v uvodnem delu tudi H Brneljno usmeritev k metodični V beraturi.
Ji Glavna vsebina knjige so melodična poglavja. Ta so razvrščena po sistemu delovnih etap:
“T1" dolgoročnega načrtovanja di )rek izbora učnih sredstev pa do Zbora in uresničevanja učnih '.d “'e to d in oblik ter preverjanja j Znanja.
d V’ poglavju o smotrih in-izboru sl Zgodovinskega gradiva so po-sebno konkretno obdelani pot in ^oblemi učitelja pri izdelavi let-^ lega delovnega načrta. Nepo-^^edna učiteljeva učna priprava ft 11 oblikovanje učne enote je prignana v knjigi na dveh krajih, to P® nekoliko moti. Poglavje o
Družbena ureditev SFRJ
ic"	-1-------
učnih sredstvih je učinkovito povezano z demonstracijskimi metodami. Posebno podrobno je prikazana vloga tabelske slike, nakazani so metodični postopki pri uporabi zgodovinskih virov in literature, učinkovito in jedrnato je razložen pomen slikovne demonstracije, metode dela z učbenikom in. delovnim zvezkom, bolj na kratko pa je obdelana vloga filma in televizije pri pouku zgodovine. Metodi ustne razlage in pogovora sta prikazani v medsebojni odvisnosti, zelo uspešno in določno je poudarjena potreba po dejavnosti učencev. Tudi poglavje o učnih oblikah je celostno in pregledno. Bogato je opremljeno s slikami in vzorci o skupinskem delu. Zanimiva in realistična so razmišljanja glede možnosti uvajanja skupinskega dela in individualizacije pri pouku zgodovine. Avtor spregovori tudi o tem, kako je mogoče programirati pouk zgodovine. Prav tako bodo dobrodošli metodični napotki za načrtovanje in učinkovito vodenje ekskurzij. Poglavje o ponavljanju, utrjevanju in preverjanju znanja je napisano pregledno in jasno. V njem so razgrnjene težave in slabosti pri vsakdanjem pedagoškem delu in nakazane možnosti in oblike ocenjevanja učencev. Na koncu govori priročnik tudi o delu zgodovinskih krožkov, njihovi vlogi in načinu dela pri dopolnilnem in dodatnem pouku.
Nova metodika pouka zgodovine je vsekakor dragocen prispevek k naši didaktični literaturi in bo lahko s svojo praktično usmeritvijo, komunikativnostjo in priročniško zasnovo pritegnila pozornost in pripomogla k boljšemu delu v razredu. V njej bosta tako študent kot tudi izkušen pedagoški delavec dobila sveže in sodobne metodične spodbude in razlago raznih pedagoških pojavov, procesov in frojmov. Knjiga je namenjena predvsem učiteljem zgodovine v osnovni šoli, njen metodični del pa bo koristil tudi zgodovinarjem na srednjih šolah.
ŠTEFAN TROJAR
Pričujoča knjiga je izšla prvič e pred leti in je bila kmalu razprodana. Zdaj smo dobili drugo, k Spolnjeno izdajo o samou-^ Pravni socialistični demokraciji, jt v kateri je avtor upošteval naj-Pomembnejše spremembe, ki so ^ n®stale v tem času, zlasti glede na ^kon o združenem delu in nekatere druge zakona, pomembne za ^rednotenje človekovega polo-:jj?aja družbenoekonomskem in ^Političnem sistemu SFRJ. Druga ^'frlaja je tudi dopolnjena s kon-?.trolnimi vprašanji na koncu po-(,/8'a vi j in s seznanom pomembnejše literature.
d Avtor knjige dr. Kristan je Jtetiverzitetni profesor v Ljublja-te- Njegov učbenik je celosten Prikaz sistema socialistične sa-. Pjoupravne demokracije v SFRJ. 't knjigo odlikujeta jedrnatost in i-Jasnost v opisovanju zahtevne /I snovi. Veljavno družbeno uredi-tey je prikazal in osvetlil v pre-'■ težnem delu te knjige z ustavnopravnega in tudi, politološkega
vidika. Tako se je izognil razširjenemu normativističnemu obravnavanju ustavne ureditve SFRJ. Ker so med prvo in drugo izdajo nastale pomemene spremembe v naši deželi, dobili pa smo tudi več bistvenih družbenih dokumentov, je avtor vse to upošteval. Pri poglavjih o veljavni družbeni ureditvi je dodal tudi kratek vzorčno-posledični prikaz posameznih novosti, ki jih je prinesla ustava iz leta 1974. Petina dela je namenjena zgodovinskemu delu predmeta, štiri petine pa veljavni ureditvi. To razmerje ustreza. Avtor je zdaj tudi dopolnil obdobje narodnoo: svobodiinega boja in podrobneje razliožil nekatere dogodke in pojave tedanjega časa. Tudi povojno razdobje je avtor dopolnil z nekaterimi osvetlitvami.
Knjiga je koristen pripomoček za vse, ki študirajo ali se drugače ukvarjajo z vprašanji naše družbene ureditve.
JOŽE CIPERLE
0	literaturi
'j Literatura. Kaj potrebuje ta od skupnosti? V bistvu samo založniš-ii 8 in revije. Družba nam je dala oboje. Toda! AK so biie založbe res t Vedno zaupane sposobnim in poklicanim? Kako je z revijami, vemo le Predobro, zlasti vemo, kako je bilo z njimi, odkar se je v njihovo up-^vljanje vtihotapila nekakšna lažna demokratičnost. Toda to so po-& ni prob,e,ni’ki j'h t« ni načenjati, pač pa si moramo zastaviti vpra-
1	Lje je v organiziranju naše knjižne produkcije opaziti dobro pre-| *ntano kulturno politiko in sistematičen program? Bojim se, da je 'ega malo.
*osip Vidmar, Dnevniki, 1968)	, ,	.	,	,
Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom
Kasneje kot druge letošnje knjige Slovenske matice je izšla razprava Emilijana Cevca Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Pred nami je ena tistih umetnostnozgodovinskih novitet, ki prinaša bistvene izpopolnitve v spoznavanju kiparskega umetnostnega oblikovanja te dobe. Čeprav je bilo o ustvarjalnosti 16. in zgodnjega 17. stoletja že marsikaj znano, pa je šele s Čevčevo razpravo zaokrožena in obogatena predstava o kiparskih spomenikih te dobe. Marsikaj tega, kar prinaša Cevčeva knjiga, starejša umetnostna zgodovina še ni upoštevala ali pa je obravnavala sproti le nekatere zglede. Že to pove, da nova knjiga izpopolnjuje dosedanjo vednost o razgibani dobi; ki jo zaznamujejo humanizem in reformacija, turški vpadi in kmečki upori. Avtor je že v naslovu opredelil vsebinsko jedro, tj. kiparsko kulturo med gotiko in barokom, kjer nastopajo vendarle različne težnje in raznoteri ustvarjalci. V naslovu ni omenjena renesensa, čeprav starejši domači umetnostni zgodovinarji ne govorijo o njej in je na Slovenskem skorajda ne upoštevajo. Med mlajšimi umetnostnimi zgodovinarji pa vseeno velja misel, da je mogoče govoriti pri nas o renesansi ali bolje o njenem vplivu, pa čeprav ta ni tako viden in reprezentativen. Cevčeva izhodišča za tako začrtano dobo so jasno utemeljena .v gradivu neposrednega umetnostnega izročila pa tudi s posrednimi viri, v katerih se povezujejo različne znanstvene vede. Avtor trezno presoja razgibano zgodovinsko dobo, v kateri so nastala gotska izročila, ki skromno zrcalijo pobude renesanse in zgod-
no: .ker je reformacija, ki ni bila naklonjena likovni umetnosti, zavirala vpliv renesanse na Slovenskem, so se ohranili le skro- -mni spomeniki ali kakor je zapisal avtor: »ranjeni čas ni mogel spočeti velike umetnosti«. V slovenskem likovnem dogajanju je torej treba upoštevati tudi to dobo, ki jo osvetljujejo zdajšnje ugotovitve v Cevčevi razpravi.
Glavnino kiparskih spomenikov sestavljajo nagrobniki, v 16. in na začetku 17. stoletja pa zasledimo tudi »prave« kiparske stvaritve. Cevčevo strnjeno pričevanje o umetniški zapuščini je pomembnoše zlasti zato, ker pre-nekateri zapuščini preti zob časa ali pa ji grozita barbarizem in zbirateljski pohlep. Gradivo je smotrno razvrščeno in logično poudarjeno po pomenu. Ob koncu najdemo zelo bogato bibliografijo virov in literature pa tudi strnjen prevod Cevčeve razprave v nemščino. Knjigo, ki je zanimiva tudi za umetnostne zgodovinarje v tujini, je skrbno prevedla Neva Slibar-Hojker, okusno in s smislom za bistveno pa jo je opremila Nadja Furlan. Bogato fotografsko gradivo ponazarja kiparske spomenike -v črno-beli tehniki. Večina fotografij je zelo kakovostnih. S Kiparstvom na Slovenskem med gotiko in barokom smo dobili zadnji del umetnostno-zgodo-vinske trilogije, ki se je začela s* starejšim kiparstvom srednjega veka in se nadaljevala z gotiko. Prav gotovo je Cevčeva novota ena tistih knjig, ki jo bodo z zanimanjem prebirali ne le umetnostni zgodovinarji, temveč vsak, ki mu je pri srcu naša kulturna dediščina.
1. G.
Nov zvezek Slovenskega biografskega leksikona
Izmed izvirnih leksikonograf-skih izdaj na Slovenskem je ena najstarejših Slovenski biografski leksikon, saj sega že v predvojni čas. Kdorkoli pozna zvezke Slovenskega biografskega leksikona, tudi ve, da zajema vse tisto, kar spada v okvir slovenskega kulturnega,	gospodarskega,
znanstvenega, političnega, umetnostnega in javnega življa-nja. Slovenica biografskih imen s predstavitvami ni nikjer drugje tako uveljavljena, kot v zvezkih Slovenskega biografskega leksikona. Že zaradi tega ima ta znanstvena izdaja svoj poseben namen in pomen.
Dvanajsti zvezek SBL sta uredila pokojna Alfonz Gspan in Fran Petre. Prvi je dolga leta vodil — z uredniškim odborom — celotno delo in izpeljavo in je v resnici ostal spiritus agens odgovornega dela, ki ga je zatem prevzel Fran Petre. Noviteta vsebuje biografska gesla od Taborske do Trtnika. Že prvo ime opozarja, da leksikon v svoji zasnovi ne upošteva zgolj slovenskih osebnosti, ampak tudi vse druge, ki so kakorkoli delale, ustvarjale na slovenskem etničnem območju. Le tako je mogoče dobiti kar se da popolno podobo javnega, kulturnega, umetnostnega, družbeno-poli-tičnega in znanstvenega življenja na Slovenskem, čeprav le z biografsko zgoščeno podobo. Širok razpon vsega dogajanja v preteklosti in polpreteklosti je zahteval veliki sodelavcev, vsak od teh je s svojo strokovnostjo lahko upošteval skupna izhodišča za obravnavo posameznega imena, hkrati pa vsebinsko napolnil vse tisto, kar je za posameznika pomembno, poudar-
jeno. Sistematika ostaja, izvira pa iz temeljne zamisli biografske obravnave, ki ima v glavnem tele strnjene opredelitve: življenjepis, delo, ki je po potrebi lahko razvejeno na različna področja, odbrana bibliografija o avtorju. Razumljivo je, da je pomembnejšim osebnostim odmerjeno več prostora in razlage kot drugim. Čeprav je objektivna skupna podlaga pomembno izhodišče za prikaz posameznih imen, je tu in tam očiten tudi subjektivni preblisk; temu se povečini ne izogne noben leksikon take ali drugačne vrste. Eno je gotovo: delo je opravljeno korektno, na zavidljivi ravni in na zanesljivi znanstveni podlagi.
Delo, kot je Slovenski biografski leksikon, je mogoče predstaviti le informativno, kritično pa bi ga lahko ocenili le specialisti za posamezno področje. Vendar ne bo odveč, .če povemo nekaj dobronamernih vtisov, ki bi sami po sebi terjali širšo dokumentacijsko preverjanje in nadrobnejšo obravnavo. Na primer: pri bibliografskih podatkih o obravnavanih osebnostih smo večkrat v zadregi; leksikon podaja le izbor bibliografije. Jasno je, da vsega, kar je bilo zapisano o obravnavani osebi, ni mogoče upoštevati. Vendar pa je ponekod izbor subjektiven; najbrž je zato kaka vredna, pomembna enota izpuščena, manj pomembna pa upoštevana. Pri bibliografiji te vrste pa je že tako, da je vsako (tudi neupoštevano!) enoto treba prebrati in šele zatem narediti premišljen objektiven izbor. Pri tem se ni mogoče vselej zanesti na avtorjevo ime, ali pa na časo-pis,in njegov zven. Toda ta misel
nove
knjige
je le »obrobna«. Sicer pa velja, posameznih sodelavcev. Tako da je bibliografsko gradivo pre- delo nastaja počasi in ob skro-tehtano izbrano in doseže bi- mnem številu sodelavcev. Gre stven namen. Razmisliti pa bi tudi za enega tistih leksikoloških morali o bibliografskem deležu:	dosežkov, ki ne trpi površnosti
ali ga ne bi kazalo nekoliko bolj in naglice. Želja, naj bi dobivali upoštevati?	zvezke SBL še hitreje, pa pove,
Visoka raven znanstvenega kako zelo potrebne so take spe-dela, kakršno je Slovenski bio- cializirane izdaje, kakršna je grafski leksikon, govori o siste- SBL. matičnem in strokovnem delu IGOR GEDRIH
Metodika dopisnega izobraževanja______________________________________
Dopisno izobraževanje sodi	nato podrobneje obdela glavne
med najbolj razširjene oblike	stopnje dopisnega izobraževanja
izobraževanja odraslih. Temelji	(pripravo, potek in delitev dela),
na dvosmerni pisni komunikaciji	Natančnejša razlaga učnih pisem
ali na dopisovanju med andrago-	s strukturo, motiviranjem, nači-
škimi delavci in udeleženci pro-	nom podajanja snovi, razlago,
gramov, med učitelji in učenci v	utrjevanjem in ponavljanjem
najširšem pomenu besede. Za	snovi je zajeta v predzadnjem
izobraževanje je pomembno, da	dd)! knjige, ki se končuje z fa-
je sistematično, usmerjeno k do-	zimišljanjem o dvosmerni
ločenemu, zavestno postavljeno	vzgttjni komunikaciji. Seminarji,
učno-vzgojnemu smotru. Uspeh	študijski krožki in njihov pomen
izobraževanja je veliko odvisen	obsegajo sklepni del.
od uporabljenih metod. Avtorica Avtorica je izčrpno predsta-knjige Metodike dopisnega izo- vila literaturo, ki lahko pripo-braževanja, dr. Ana Kranjc nas more k nadaljnjemu poglablja-seznanja z najbolj obetavnimi nju znanja o metodah in načinih metodami dopisnega izobraže- dopisnega izobraževanja. Več vanja. Delo je prijetno pope- kot sedemdeset naslovov govori strila z ilustracijami akademska o tem, da ima dopisno izobraže-slikarka Irina Rahovsky-Kralj. vanje pomembno mesto v ne-Kakšna je vsebina knjige? nehnem izobraževanju, hkrati pa Razvoj dopisnega izobraževa- je dosegljivo vsakomur, če je še nja v svetu je strnjen v prvem tako oddaljen od izobraževal-delu knjige in prehaja v podrob- nega središča, nejši opis tovrstnega izobraževa- Metodika dopisnega izobra-nja v Jugoslaviji. Sledi razčleni- ževanja je namenjena vsem tev oblik dopisnega izobraževa- šolam, delavskim univerzam, po-nja in njihovih razvojnih zakoni- litični dopisni šoli pri marksistič-tosti. Osrednja tema je Potek nem centru in 11.000 dopisni-dopisnega izobraževanja. Avto- kom po vsej Sloveniji, rica govori v začetku poglavja o Knjiga je izšla pri Dopisni de-uporabnosti in razširjenosti do- lavski univerzi Univerzum v pisnega izobraževanja, oprede-	Ljubljani,
ljuje razširjene vzgojne naloge in	LEON KREK
(Foto: Matjan Pal)
Gramatika u osnovnoj školi
Pomena jezikovne izobrazbe se sicer zavedamo, jezikovni pouk pa nam vseeno povzroča težave. Učenci nad »slovnico« niso navdušeni, celo učitelji bi se ji kdaj želeli izogniti. Pridejo trenutki, ko radi povzdignemo glas, da slovnica ne pripomore kaj prida k utečenemu izražanju in prenesemo težišče pouka na druga jezikovna področja. Kdaj naj sploh začnemo osnovnošolcem razlagati jezikovni sestav? Že v nižjih razredih ali šele v višjih? Koliko natančno in v kakšnem obsegu? So naši jezikovni učbeniki ustrezni? Jih imamo dovolj? Kakšno je učno gradivo za uveljavljene oblike pouka? Nanizali bi lahko še vrsto vprašanj.
Odgovor nanje ponuja knjiga Stjepka Težaka, ki se loteva jezi-kovne'problematike tudi z metodične strani. Avtor preide od uvodnih poglavij Otrok in jezik. Namen jezikovnega.' pouka- v
1	'	■ i ■	,
' t t i i i i < > f i i i
osjgovni šoli in Načela jezkov-nega pouka v splošno izobraževalni šoli k osrednjim temam. Govori o učnih oblikah, metodah in sredstvih pri pouku slovnice, o organizaciji jezikovnega pouka, o njegovem povezovanju z drugimi področji materinščine (v tem primeru hrvaščine in srbščine), o načrtovanju učne snovi in o učiteljevi pripravi za učno uro iz slovnice. Poglavja so obsežna in konkretizirana z zgledi, stvarno kazalo omogoča takojšnjo seznanitev s strokovnimi pojmi, več kot štiristo naslovov spremljajoče literature pa omogoča dovolj širok vpogled v jezikovno problematiko.
Knjiga je napisana za srbohrvaško govorno področje, toda njena tematika je splošna ter pomaga iz zadrege tudi slovenistu in vsakemu razrednemu učitelju. Izdala jo je Školska knjiga v Žagrebu 1. 1980.
BERTA GOLOB

Kdo pravi, da v šoli ni smeha?
Ko sem še trgal hlače po šolskih klopeh ljubljanske bežigrajske gimnazije, so nas v našem tretjem letu poslali na najvišjo raven: za razred so nam določili risalnico prav na vrhu šolskega poslopja. Prvi šolski dan smo le s težavo našli svoje oporišče. Nekateri optimisti so celo ugotavljali, da so na naš 3. d pozabili in da gremo lahko kar domov. Toda kmalu smo se navadili svojega privilegiranega položaja in celo vzljubili nekatere prednosti. Prinašale so nam dragocene minute dodatnih odmorov, saj so profesorji z večjim ali manjšim trudom sopihali k nam in si privoščili čudovit razgled na gore. Večina od nas tega razgleda ni posebno cenila. Bolj smo se navduševali za obliko sobnega nogometa s 'starimi copatami, s katerimi smo se ukvarjali v zadnjem delu našega velikanskega razreda.
Položaj na strehi sveta pa je prinesel tudi marsikatero nevšečnost. Nekega deževnega dne je začelo puščati pri naših kolegih iz 3. c in to je bila za nas dodatna zabava. Eden naših profesorjev, ki se je po napornem vzponu dalj časa oddihoval za katedrom, je to kar se je pripetilo v 3. c v našem 3. d takole komentiral: »Narava že ve, koga je treba namakati.«
Ta izjava pa je izzvala v 3. d eksplozijo smeha. Profesor namreč ni vedel, da je puščal strop v našem razredu prav nad katedrom.
Bilo je v tistih starih časih, ko še ni bito pedagoških svetovalcev in so po naših šolah strašili še šolski inšpektorji. Neki zelo strog in strah zbujajoč pripadnik te pedagoške vrste je imel sinčka Janezka, ki je študiral prvi letnik osnovne šole.
Ko je prišel nekega dne Janezek domov, utrujen od obilja učenosti, ga je za pedagoško teorijo in prakso navdušeni očka pobaral, kako mu je kaj všeč v šoli.
» Vse bi še bilo, če me ne bi učiteljica zmeraj zafrkavala,« se je pritožil Janezek.
Skrbni očka si je seveda hotel ogledati zadevo na kraju samem. Prišel je torej službeno v Janezkov razred in sedel v klop za sinom.
Učiteljica je začela spraševati učence nekoliko bolj spoštljivo kot ponavadi. In ker so bili časi zelo stari, seveda še ni bilo sledu o novi matematiki.
» Tinček, koliko je2 +3?... Marička, koliko je 5 +1?... Igor, koliko je 4+2?« .
Na vrsto pride tudi Janezek. »No, Janezek, koliko je 1 + 1?« Tedaj se Janezek obrne k očetu in resno reče: »No vidiš, me že spet zafrkava!«
Na eni izmed ljubljanskih gimnazij je v zgodovinskem obdobju pred usmerjenim izobraževanjem vedril in oblačil profesor matematike in fizike prof. I. Š. Slovel je po vesoljni Ljubljani in če si le omenil, da je tvoj profesor, so te že vsi pomilovali in sočutno gledali.
Ob vsem tem pa je bilo zanimivo, da je mož pod jekleno matema-tično-fizično skorjo skrival zlato srce. Zal so se o tem prepričali njegovi dijaki nekoliko prepozno, ponavadi šele po maturi. Tega niso mogli vedeti zlasti takrat, kadar so po hitrem postopku leteli od table Z ne posebno laskavo oceno ali ko so trepetaje čakali na usodne svetlo zelene zvezke s šolskimi nalogami.
Poleg drugih vrlin je imel tudi precej smisla za humor, ki se je pri njem izražal v dveh oblikah. Prva je pomenila programirane in (roko na srce) nekoliko zastarele šale, ki so p rihajale na vrsto ob natančno določeni matematično-fizikalni učni snovi, šale druge vrste pa je improviziral kar sproti, ponavadi na račun kakega grešnika, ki ga je imel trenutno v obravnavi.
Tako je nekemu nesrečniku, ki je slovel v razredu po svojih futurističnih nagnjenjih do vesoljskih poletov, takole zabelil njegov ne preveč uspešen matematični dan: »Kako pa misliš ti letati po vesolju, ko pa ne znaš ne matematike ne fizike?«
Sošolec Živko je takoj pomagal tovarišu v nesreči: » Tudi opice, ki jih izstreljujejo v vesolje, ne znajo ne matematike na fizike.«
ANDREJ VOVKO
Ubijanje na pohodu
V pisarno je prišel natanko ob enih, tako kot mu je dopoldne naročila ravnateljica. Še nikogar ni bilo, zato je posedel in razmišljal o dogodkih tega dne.
Če prav pomisli, je že zjutraj vedel, da se ta dan zanj ne bo končal dobro. Sinoči ga je vznemiril čuk na sosedovi hruški, zjutraj,ko je šel v šolo, pa,mu je črna mačka prekrižala pot. Izidor uradno sicer ne verjame v strahove in drugo srednjeveško zapuščino, takole zasebno pa ga vendarle nekoliko vznemirijo skrivnosti, ki so napovedovale slabe dneve že njegovim prednikom.
Tokrat so se mu slabe napovedi povsem uresničile: ko je zjutraj vstopil v zbornico, je takoj zagledal ravnateljico z zloglasnim zelenim zvezkom pod pazduho. V ta zvezek si vpisuje pripombe, kadar hospitira pri pouku. Brž ko ga je zagledala, je že stopila proti njemu in mu pojasnila, da bo šla prvo uro z njim v razred. Zdaj je Izidor natanko vedel, kaj sta pomenila nočno skovikanje in mačja dirka čez cesto.
»In ravno danes je prinesla svoj nos,« je pomislil, »ko sem tako brez volje in slabo pripravljen na delo. Najraje bi jo bil posadil na metlo in usmeril proti tistemu znanemu hribu na Notranjskem.«
Najbrž bi se mu utrnila še kaka nespodobna misel, če ne bi vstopila v pisarno ravnateljica in se mu opravičila za zamudo. » Veste, ljudje mislijo, da mi vodilni organi nimamo dela, da posedamo ob kavi in beremo časopise. Po pravici vam povem, da včasih še malicati ne utegnem. Tudi za tale najin pomenek bi mi skoraj zmanjkalo časa, če ne bi bil tako zelo potreben.«
Ravnateljica je najprej pobrskala po svojem znamenitem zvezku,nato pa z narejeno prijaznostjo vprašala: » Kakšen se vam je zdel vaš dopoldanski pouk, tovariš Izidor?«
Izidor je prej veliko razmišljal, kaj bo povedal v svoj zagovor, ta trenutek pa se ni spomnil nič pametnega, zato je molčal. »Bom pa jaz začela, da ne bova zgubljala časa,« je prekinila molk ravnateljica. »Najprej dobre strani vašega dela. S poukom ste začeli takoj po zvonenju, to je lepo in prav. Tudi trudili ste se pri delu, da ste se pošteno sp otili. Ko ste pisali po tabli, vam je kreda kar trikrat padla iz rok. To zadnje vam seveda ne štejem v dobro, ker ste s tem dokazovali veliko tremo. In kdo je tako živčen? Tisti, ki je slabo pripravljen in ima slabo vest. Vi imate veliko razlogov za to, tovariš Izidor, kar poglejte:
vaše pisne priprave so zastarele. Iz njih se ne vidi, kaj bo kdo delal in kaj so poglavitni cilji učne ure. Morda ste jih napisali še lani ali predlanskim. Pri pouku prevladuje skoraj samo frontalna učna oblika, verbalizma in faktografije je toliko, da bi ju lahko izvažali. Pa korelacija? Sploh veste, kaj to pomeni? Pri vašem delu ne zasledim niti malo povezanosti med posameznimi učnimi področji, kot da ima vsak predmet svojo republiko.
Ob vsem tem ni čudno, če učenci pri pouku niso bili dejavni. Joj, kako grdo ste gledali učenca Staneta iz zadnje klopi, ki ga vaše besedičenje ni zanimalo.Saj revež ni bil kriv, če ga s svojimi zastarelimi učnimi postopki niste pritegnili k sodelovanju. Morda bi ga celo zlasali, če ne bi bilo mene zraven. Slabo, tovariš Izidor, slabo. Zadnji čas je, da se poboljšate in posodobite svoje delo z mladimi. Zapomnite si temeljno načelo: Učenci morajo biti aktivni soudeleženci v vzgojno-izo-braževalnem procesu. Sami naj si zastavljajo svoje cilje in jih uresničujejo, vi pa ste njihov pomočnik in svetovalec. Tako boste omogočili vsestranski razvoj njihove mladostne ustvarjalnosti. Opazujte jih pri delu in si zapisujte vse o njihovih sposobnostih.
bi
,/f P«
večkrat nadzorovala vaše delo >! najboljše bo, če se takoj odločit' spoprimete s problemi, ki seri vam jih omenila. Če me mdi tc krat ne boste ubogali, vari bom...« Tuje za nekaj trenutko] utihnila in očitno je bilo, da je E v odločilni napad nepripravljeno 1 V mislih je bliskovito iskala pri1 merno kazen. Najbrž je razmft Ijala takole: za tistih ušivih P1] odstotkov, ki jih dajemo pri plai za kakovost dela, še s prstom n1 bo mignil, komisije za kršitev df lovne discipline pa se tako nihČ' ne boji. Toda nekako je morati | končati začeto misel, sicer bi bi ves trud zaman. Zato je zinila to 0 kar ji je tisti trenutek padlo glavo: »Sicer vam bom krepk ,j navila ušesa«. To je povedala zeti odločno in še podkrepila z zna' , čilno kretnjo, da se je Izidor kal t ustrašil. Nasveti so mu bili dobri znani, saj jih je v rahlo spremi' | njeni obliki poznal že iz prejšnjih ( let. Tale grožnja pa je bila neka] čisto novega, zato je o njej razmd' \ Ijal vso pot proti domu. Kaj bo, & bo ravnateljica posredovali: uspešnost svoje/ po naključuji odkrite metode, uidi pedagoških svetovalcem. Prišli bodo na šoti in nas uhljali. Joj, to bo bolelo1
LEOPOLD SEVER
Kaj je umetnina
Zgodilo se je pred leti. Učiteljica Jana je bila zelo nesrečna. Ne morda zaradi kake neuslišane ljubezni, temveč zaradi čisto preprostega risanja. Risanje v šoli ji je delalo strahotne preglavice! Njeni »fickarji« so čečkali, packali in mazali, da je Jano oblivala kurja polt. Popravljala je tu, pomagala tam, radirala, dopovedovala, kričala, prosila — pa nič. Frkolini so ustvarjali tako, kot je bilo njim všeč.
»Jana,« je rekel nekega dne ravnatelj, »pripravi najboljše risbe, napovedana je komisija, ki bo iz vsakega razreda izbrala tri najboljša dela za mednarodno tekmovanje na Japonskem!« Jano je zmrazilo. Stekla je v zbornico in vzela risbe iz predala. »Le kaj naj jim pokažem od teh zmazkov?!« je tarnala in solze so ji kar polivale obraz. Komaj se je toliko pomirila, da je lahko izbrala deset najlepših risb, ki jih je po večini naredila sama, a jih je kljub temu še enkrat temeljito sfrizirala. Potem je nekoliko pomirjena vzdihnila:	»Morda pa bodo
izmed teh desetih vendar lahko izbrali tri za mednarodno razstavo otroških risb na Japonskem?!«
Ce tri dni je prišla napovedana komisija. Trije pravi umetniki, dobri kot kruh in prijazni kot sonce. »No, tovarišica, pokažite nam risbe vaših malih umetni-
kov!« so rekli člani komisije. J h je šinila kriv glavo in zažarela! kot potonika. S tresočimi rokari je položila prednje deset izbrani risb in zajecljala: » Te so najbol] še!« Komisija je površno pregti
dala drugo za drugo, se spogti
dovala in nasmihala. Jani je zri stalo srce: »Saj sem vedela!1 __ »Tovarišica, pokažite nam krt vse letošnje risbe!« so reku ■ -jazni možje. »O, groza!« jo jfj spreletelo. Kakor mesečna jim j znosila na mizo vse od kraju Možje so oživeli. »Krasno! Sijaj | no! Odlično!« so •vzklikali. Jari | ni mogla verjeti ušesom. Tedaj s/j se prikazali iz kupa dve strašansli * packi Korenovega Jakca: en i večja, druga manjša. Obe sta bit ^ razpotegnjeni v nekakšne ude in-veliko fantazije bi bilo celo mo\ goče reči, da predstavljata človA lj ški figuri. » Ta je najboljša!« st tc vzkliknili ocenjevalci in prosil š< Jano naj pokliče Jakca v zborni' d: co. Ko je prišel, so ga možje po 0: barali: »Jakec, koga pa si tu nart lj sal?« Jakec jih je začudeno po-$ gledal: »Saj vidite! Tale je moj či očka, to sem pa jaz!«, je reke< V; užaljen, da tega sami ne spoznajo- %
»Že dobro, Jakec, kar pojdi: lept si narisal!« so ga pohvalili, nate pa zapisali pod risbo: »Jaz in moj očka«.
Risba je dobila na Japonskeh prvo nagrado.
JOŽE CIPERL E
Jakob Alešovec
Kako sem se jaz likal
Toda vrnimo se nazaj v šolo in oglejmo si profesorje, ki sem jim prišel v roke. Omenim naj le najmikavnejše.
Prvi je bil naš razrednik profesor Melcar. Med dijaki je slovel zavoljo svoje dobrovoljnosti in — kratkovidnosti. Zato se mu je pokazal iz marsikaterega kota kak »osel«, pa ga ni videl. Le če je bil prevelik šum, je zavpil: »Nicht riihren!« Potem pa nastavil prst na nos kakor kazalo ter se napotil proti tistemu kraju, kjer je prej videl, da nekaj miglja. Gorje mu, katerega je zadel ta prst! Kaznovan je bil — ne s palico ali s »šta-brlom«, ampak ven je moral, pa še v tisti »Klassenbuch« je bil zapisan. Zato smo vsi počenili po klopeh, kadar je šel profesor Melcar na lov. Le kakega neprevid-neža ali velikana je zadel s prstom kazalcem. Pa še fo ni bilo tako hudo, kakor se je videlo skraja. Repetenti, ki so poznali profesorjevo mehko srce, so nas poučili, naj ga prosimo vsi skupaj —preden gre iz šole — milosti za zasa-
čenega grešnika, da ga zbriše iz Klassenbucha. In res, ko je šel dobri gospod profesor ob koncu pouka po sredi dol, smo mu vsi zastavili pot in prosili: »Herr Professor, ausstreichen, wir bilten«! Kaj je hotel mož! Žugal nam je pač s palico, toda pohoditi nas vendarle ni mogel. Njegov obraz se je spremenil, kakor se spremene oblaki, kadar ima sonce pogledati skoznje. Z besedami: »Ihr Schlingel, ihr seid alle eine Bande Versčhworeber,« je šel nazaj h katedru, odprl predal, pomočil pero globoko v črnilo in potegnil debelo črto čez vse, kar je bil prej zapisal. Nam je vsem odleglo; on pa je šel do vrat, se tam obrnil in postal ter držal palico kvišku, dokler nismo bili vsi mirni, potem pa je odšel.
Iz. šole je šel profesor Melcar vsakokrat, kadar je imel še kje kako uro, po študentovskih ulicah proti gradu. Ljudje, ki so ga videli, so rekli, da je potegnil tam iz žepa. regijo in šel do nekega kamena, potem pa nazaj.
Meni je bil profesor Melcar prav priljubljen, zlasti še zato, ker sem njegovo kranjsko nemščino razumel lahko. Imel je Melcar v našem razredu latinsko in slovensko — ali pravzaprav le latinsko, ker v slovenščini nismo prišli daleč. Je bilo že tako urejeno, da je bila slovenska ura vedno popoldne najzadnja, in povrh še po latinski uri. Med slovensko uro smo navadno pisali latinsko šolsko nalogo (»ajngelbali« — kakor je bil tedanji izraz za to) in kadar je bil kdo gotov z njo, je kar šel. Če pa še pisanja ni bilo, smo tisto uro kramljali po domače, po kranjski, in interpretirali profesorja, ki nam je včasih, sedeč na svojem stolu, deklamiral: »Kos prepeva, gnezdo znaša, lepi sušeč gori gore.« Premolke pa je izpolnjeval z. nosljanjem. Vse to je trpelo kake pol ure. Potem pa je rekel, naj odidemo prav tiho po prstih. Splazili smo se iz šole kakor ponočni tatovi. Pa res! Kdo se bo učil kranjski, kar zna že vsak kmet. Jaz ne, ti ne, kdo še ne?
Mene je imel profesor Melcar z.elo rud. Povzdignil me je do časti, da sem mu nosil v šoli izdelane naloge v zvezkih domov. To je bilo zame koristno v dvojnem
oziru. Ko smo namreč oddali zvezke z nalogami, je dal profesor spisati vse naloge pravilno na šolsko tablo. Tako sem jaz brž vedel, kje sem naredil kako napako, in če je bila katera, sem smuknil na poti za njim v našo vežo in tam brž popravil, kjer je bilo treba potem pa tekel za njim, česar on ni zapazil, ker ni gledal nazaj. Tako sem imel večjidel pri njem v nalogah »ausgezeichnet«, k najnižjemu »vorziiglich«, slabšega reda pa ne. Druga korist zame je bila ta, da sem dobil za vsako pet šestico — in to se mi je zdelo še boljše.
Profesor in katehet Globočnik, čeravno moj dobrotnik, kakor sem že omenil, je bil zelo strog z mano, pa nič manj z drugimi. Zato sem se učil zanj skoro naj-pridneje'. A vendar mi ni šlo tako gladko v glavo, kakor bi bil imel jaz rad. Vedno je zmanjkalo kake besede.
»Pa po . kranjski povej!« je rekel ob takih neprilikah profesor Globočnik, ko je zapazil mojo zadrego. Potem je pa že šlo, in če sem dobro odgovoril v slovenskem, je pri njem veljalo toliko, kakor če bi bil povedal po nemški. Druge lastnosti Globočni-
kove so pa znane vsem, ki jim je bil učenik.
Precej drugačen je bil pa profesor Grumvald, ki je prihajal v Šolo z dolgim zelenkastim plaščem, kakor bi bil nosil kaj težkega. Predstavil se nam je kot učitelj nemškega jezika in zemljepisja. Griinvvald je bil Nemec; slovenske besede ni umel nobene. Njegovo nemščino pa, ker ni bila »kranjska«, smo pa mi ttmeli silno težko. Ta mož je bil stari kast in siten, njegova nemščina pa vsa drugačna, kakor smo je bili vajeni mi. Bil je mnogo kriv, da se je — vsaj meni — navdušenje za ta jezik zelo ohladilo. Grunvvald je bil sicer učenjak v svoji stroki, posebno v zvezdoznanstvu, zakaj neki so ga dali likat nas, ki smo poznali zvezde le iz lecta? Slovenščina je Griinwaldu zelo smrdela. Ker je ni nič razumel, je imel svoje tolmače v prvi klopi. To so bili ljubljanski »škrici«, ki sami niso znali nič slovenski. Te tolmače je imenoval »meine Kinder« in sploh v vseh zadevah iskal pri njih pojasnila. Skraja so nas ti vrlo tožarili in marsikateri izmed nas je bil kaznovan. Naposled smo pa mi »kmetje« sklenili zvezo zoper to »aristokracijo«.
--i
Ko je poslal profesor Griimvati nekoč enega nam zelo priljublje nega sošolca klečat, smo sklenili da naučimo te škrice manire.
To smo napravili že takoj drug dan. Ko je odšel prvi profesor it je imel priti Griinwald, protekto »škricev«, smo stopili vsi prednje eden pa je stražil pri vratih. Moč nejši učenci izvlečejo te gosposki »špiceljne« iz klopi — in bili st tepeni in krščeni z gobo, da bi st bili smilili marsikomu. Pretili st nam z jokajočimi in skremženinri obrazi z novo založbo; a največji učenec, stari repetent iz zadnji klopi, je stopil prednje in jiri rekel:
»Vsi smo iz enega razreda, torej bratje. Policajev pa met sabo ne potrebujemo in ne trpimo; ravnajte se po tem. Če nas pl zatožite za to, kar se vam je zgodilo, pa le jutri zopet pripraviti hrbte!«
Toda kaj je pomagal ta dobro-voljni pouk! Komaj je prišel profesor Grunwald, že so šli k njemU vsi po vrsti in so zatožili vso šolo. Tisti, ki so jih tepli, so dobiti ■ kazen, a prisegli so škricem gorje! Drugi dan se je godilo vse ravno tako, le da so bili škrici krščeni in tepeni še huje.	(ODLOMEK/

Priznanja za prizadevnost
šolska športna društva o svojem delu
bot •lo i1 očn‘ set iitd vat itkot
Ob koncu šolskega leta pona-v8di pregledujemo uspehe in strani šolskega športnega je šli ^Ijenja. Tako so tudi letos ocenjevalci šolskih športnih društev 'lan pred tradicionalno sklepno
ient
pr<;
, p(
pid-m ti v dl'
miŠ‘ Prireditvijo v dvorani kina Union v Ljubljani primerjali ocene društev iz vseh delov Slovenije in 8e odločili, komu bodo podelili v u* k8*61'0 0{i priznanj. Stališča so tihi *)'*a tokrat dokaj enotna — zlato Plaketo so namenili 26 šolskim tortnim društvom, srebrno je dobilo 38 ŠŠD, bronasto pa 97.
irall <i bi-a to lo > rpk zeli zna kal >brt
miš o, d vab :ujt klit šob elo!
Seveda je treba ob tem še do* dati, da je v republiškem tekmo-vanju za najbolj množično in samoupravno šolsko športno druš-tvo sodelovalo 259 društev, to je 2a dobro petino več kot leto po-Prej. Ob precejšnjem številu društev, ki so se letos prvič prijavila na republiško tekmovanje, 'ahko rečemo, da je število nasajenih društev razmeroma veliko.
Število podeljenih zlatih, srebrnih in bronastih plaket pa se-veda ni posledica dobrote ali morda naklonjenosti pedagoških letovalcev in drugih ocenjeval-Cev dejavnosti ŠSD na svojih °bmočjih, ampak dokaz kako-vostnega in zavzetega dela men-—H 'orjev, učencev in dijakov in se-/flij * veda vseh drugih sodelavcev v dat društvih. kari
■ad Za zlato priznanje je moralo bolj društvo.zbrati več kot 1000 točk. Z besedami bi to pomenilo, da so v se mentorji in vsi, ki so imeli ka-? zO kršenkoli opravek z društvenim lab
kd	-— --------------------
egb
jglt
delom, morali zelo potruditi. Še posebej pa je treba omeniti mentorje »zlatih« društev, saj so v šoli preživeli najbrž ves svoj prosti čas in so za svoje učence storili izredno veliko. Res pa je tudi to, da so že po tradiciji, ki dela pedagogov telesne vzgoje ne ceni prav visoko, tudi slabo finančno nagrajeni in jih je veliko od nagrajenih društev že več let med najboljšimi. Ravnateljem in kolegom po zbornicah pa morda vprašanje: Ali ste pedagogom za telesno vzgojo in mentorjem društev izrekli besedo ali dve v priznanje? Najbrž ne bi bilo odveč, ko bi se pomenili tudi o stvarnejšem nagrajevanju njihovega dela.
Zdaj pa smo že pri drugem perečem problemu dejavnosti šolskih športnih društev in nagrajevanja mentorskega dela. Tudi vsi mentorji društev, ki so dobila srebrno in bronasto priznanje, so si morali ob rednem delu, kot že rečeno, vzeti še veliko prostega časa. Dve ali tri ure na teden, kolikor jih v te namene predvidevajo pravilniki po šolah, seveda še zdaleč ne odtehtajo njihovih prizadevanj. Marsikje so otroci prikrajšani prav zaradi mačehovskega odnosa vodstev šol in slabih pravilnikov, ki ne upoštevajo prave narave dela mentorjev razvitih šolskih športnih društev.
Povejmo še to, da pa imajo delovni kolektivi na marsikateri šoli dober odnos do šolske športne dejavnosti. Ne samo, da znajo ceniti delo mentorja šolskega športnega društva, ampak
° l
m j rajc
'ijaj rart ij sl nsl en bil
Družbeni dogovor v razpravi
Delovna skupina, ki jo sestavljajo predstavniki republik in avtonomnih pokrajin, je ob koncu Riškega leta pripravila
nov
mi družbeni dogovor o skupnih pa osnovah poučevanja in usposab-ari Ijanja učencev za splošno ljudsko po- obrambo in družbeno samozaš-mo) cito v osnovnih in srednjih 'M Vzgojno-izobraževalnih organi-ijo Nacijah SFRJ. Po razpravi naj bi ' družbeni dogovor potrdil zvezni ■zvršni svet in izvršni sveti skupš-no\ cin republik in avtonomnih pokrajin.
Vzgoja, izobraževanje in Usposabljanje učencev za
vzgojnih pripomočkov. V besedilu dogovora je izvajanje vzgoje in izobraževanja na tem področju opredeljeno kot skupna naloga družbeno-političnih organizacij, odgovornih organov za vzgojo in izobraževanje, za ljudsko obrambo in za notranje zadeve, družbeno-političnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti za osnovne in srednje izobraževanje, republiških in pokrajinskih zavodov za šolstvo, samoupravnih in strokovnih organov osnovnih in srednjih šol, družbenih organizacij in ustreznih društev.
V dogovoru, ki vsebuje 33 čle-
razmišljajo tudi o tern, da bi samo za delo v šolskem športnem društvu zaposlili še enega učitelja telesne vzgoje. V Sloveniji je že nekaj šol, kjer so dlje od razmišljanja in so takšno prakso že uveljavili.
Žal je neskladje med šolami z negativnim in pozitivnim odnosom do gibalnih potreb otrok še
zelo velik. Na šolah, kjer ravnatelj in vodstvo šole zahtevajo od učencev, da se med glavnim odmorom, po dva in dva, v krogu sprehajajo v avli šole, kjer bolj cenijo lesket talnih oblog kot zdravje, kjer še vedno ne vedo nič o minuti za zdravje in rekreacijskih odmorih, najbrž tudi šolskim športnim društvom niso posebno naklonjeni.
^epublišfcega prvenstva srednjih šol v odbojki 1981 (Foto: Marjan
osnovnih šolah ni predmetnega pouka, s tega področja so v dogovoru predlagali, naj bi se obseg vzgojno-izobraževalne vsebine od leta 1984 povečal ža 21 ur, namenjen pa naj bi bil zgolj za načrtovanje družbene samozaščite. Predlagajo tudi, naj bi se iz dosedanjih 44 ur, predvidenih za izvajanje načrta splošne ljudske obrambe in dodatnih 21 ur oblikoval predmet obramba in zaščita, ki bi ga na šolah poučevali eno leto. V besedilu dogovora, so
predvideli širše in popolnejše povezovanje predmeta z drugimi predmeti v osnovni šoli in bolj zavzeto sodelovanje organov za notranje zadeve pri uresničevanju vzgojno-izobraževalnega procesa.
Družbeni dogovor določa, naj bi učitelje obrambe in zaščite, ki poučujejo na srednjih šolah, izbirali le izmed študentov, ki so končali študijsko smer splošne ljudske obrambe na visoki šoli.
Delovni ljudje in občani se usposabljajo
po {? C?no ljudsko obrambo in H- <A^I3eno samozaščito so dejav-niki posebnega družbenega polena, njihovo uresničevanje pa Je odgovorno in zahtevno delo.
o-
m
O'
m
e!
10
Dogovor, ki so ga predložili v ^ualjnjo obravnavo, temelji na kupnih osnovah načrtovanih sebin, na skupnih, enotnih pro-11,1 učiteljev, učbenikov in
nov, so zajeti in usklajeni s splošno ljudsko obrambo vsi cilji in vzgojno-izobraževalna vsebina s področja družbene samozaščite. Dopolnjene in natančno so opredeljene obveznosti in odgovornosti vseh družbenih dejavnikov pri izvajanju učnega načrta in pri usposabljanju mladih za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Ker v
Letošnjega junija je Republiški sekretariat za Ljudsko obrambo pripravil posvet o obrambnem usposabljanju delovnih ljudi in občanov za naloge
splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Uvodni
referat na posvetu je imel sekretar za ljudsko obrambo SRS Martin Košir, sledilo je še devet referatov, ki so razgrnili veliko problemov in možnosti na tem področju posebnega družbenega pomena. Kako pomembno in odgovorno delo je obrambno usposabljanje pove že podatek, da se letno izobražuje na tem področju več kot 400.000 ljudi.
Posvetovanje je bilo namenjeno vsem, ki načrtujejo ali izvajajo usposabljanje ljudi za področje obrambe in samozaščite v občinah, v krajevnih skupnostih in v temeljnih organizacijah združenega dela.
V zavzeti razpravi, ki je sledila referatom, so udeleženci opozorili na dosedanje pomanjkljivosti, omenili dosežene uspehe in povedali številne predloge za nadaljnje delo. Oblikovali so skle-
pe, ki jih na kratko povzemamo: S politično aktivnostjo vseh dejavnikov v posameznem okolju je treba doseči, da se bodo občani v prihodnje udeleževali predavanj in drugih oblik usposabljanja tudi brez pozivov in sklicevanj na.zakone. Očitno je, da je delo na tem področju veliko bolj uspešno z manjšimi skupinami, prav pa bi bilo,da bi v iste skupine združevali ljudi s podobnim znanjem in zanimanjem. Tako se bodo predavatelji laže odločali za sodobne oblike in metode dela pri poučevanju in usposabljanju za področje’ splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite.
Sprejete načrte za usposabljanje je treba dosledno izvajati tako glede vsebine kot glede trajanja pouka. Prav bi bilo, da bi občine s k u pa-j-z-dmgi m i družbenopolitičnimi in drugimi dejavniki razčlenile dosedanje delo in ugotovile pomanjkljivosti; pripraviti pa bi morale tudi operativne načrte, pri katerih bi morale upoštevati posebnosti okolja. Občani namreč morajo dobro poznati svoje okolje, le
Zlato značko mentorja šolskih športnih društev je prejelo letos šest pedagogov za telesno vzgojo in družbenih delavcev, ki se že več let trudijo, da bi šolska športna društva dobila mesto, ki jim gre. Republiško priznanje za prizadevno delo in uspehe so dobili Lucijan Furlanič (gimnazija Koper), Miha Iskra (OŠ Franjo Malgaj, Šentjur pri Celju), Brane Klun (osnovna šola s prilagojenim programom Janko Šlebinger Gornja Radgona), Žalika Lubi (šola s prilagojenim programom Cvetko Golar Ljutomer), Miro Požun (OŠ Biba Rock, Šoštanj) in- Martin Rozman (Zavod SR Slovenije za šolstvo).
Prizadevnih mentorjev šolskih športnih društev, ki bi si zaslužili zlato značko, je seveda še veliko. Prav bi bilo, ko bi bili tudi učiteljski zbori bolj dejavni in bi mentorja, ki bi si po njihovem mne-
nju zaslužil priznanje, tudi preč lagali. Letošnji razpis za zlat značko bo objavljen v Bilten ŠŠD 81—82 št. 2.
In še kratka informacija o le tošnjem tekmovanju za najbol množično in samoupravno orga nizirano šolsko športno društvo V primerjavi z lanskim šolskin letom ne bo bistvenih razlik Mentorji bodo dobili obrazec a ocenjevanje šolskih športni! društev v Biltenu ŠŠD 80-81 št 5, ki bo prišel na šole konec sep tembra.
Formular, ki ga izpolnjujej< mentorji, je nekoliko obsežnejši saj vrednoti nekatere dejavnosti ki lani še niso bile upoštevane Težišče dela v šolskem športnen društvu bo še vedno v krožkovn dejavnosti, organizaciji športni značke ter šolskih prvenstvih. ! poudarkom na atletiki, smuča nju, plavanju in gimnastiki. NIKO SLANA
D.OBITNIKI ZLATE PLAKETE
Zlato plaketo ŠŠD so dobila tale šolska športna društva: Pionir, OŠ Helene Puhar, Kranj, Cvetko Golar, Ljutomer, Projekt, Velenje, gimnazija Ravne, ŠC RSNZ, šola F. R. Stane, Tacen, Sloga, gimnazija Moste, Bor, Sežana, Tehnik, Celje, Storžič, Tržič, Mladi Jeklar, Ravne, Pionir, Ravne, Mladost, Prevalje, Polet, Tržič, France Prešeren, Kranj, Senovo, Kokr-ški odred, Križe, Rog, Dolenjske Toplice, Anton Aškerc, Velenje, Fran Albreht, Kamnik, Biba Rdck, Šoštanj, Simon Jenko, Kranj, Štalekar, Mežica, Čepovan, Boris Kidrič, Roga ška Slatina, Bogdan Krajnc, Poljčane, OŠ Vlado Bagat, Braslovče.
obramba
zaščita
tako bodo v izrednih razmerah lahho izrabili vse njegove prednosti.
Za poučevanje in usposabljanje za potrebe splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite je zelo pomembno, da so predavatelji dobro pripravljeni in da pri svojem delu upoštevajo vse znanstvene in druge dosežke na tem področju. Predavatelje je treba za posamezna področja pripraviti, ne potrebujemo pa poklicnih predavateljev, ki že
nosti delovanja prebivalcev, ki s(
v vojnih in drugih izrednih ra zmerah drugačne.
Skrb za obrambno in samozaščitno pripravljenost ljudi je trebi prenesti od poklicnih delavce-* na vse dejavnike našega sociali stičnega samoupravljanja.
V občinah se je treba dogovo riti za konkretne oblike dela v jeseni in spomladi še posebej zato ker gre za široko družbeno aktivnost.
Na vajah
dvajset ali celo več let predavajo katerokoli temo. Usposabljanje je treba nenehno spremljati, sproti '-'Ovijati pomanjkljivosti in jih hkrati tudi odpravljati. Pri obrambnem usposabljanju morajo sodelovati tudi tisk, radio in televizija. Glede izbire filmov za obrambno usposabljanje moramo biti po/orni, da bodo v filmih poudarjene naloge in mož-
Naj sklenemo z besedami republiškega sekretarja za LO, k: je med drugim dejal: »Če bc usposabljanje bolj kakovostno, potem bo večja in trdnejša tudi naša sposobnost za obrambo. Še bolj kot doslej pa se bomo morali opirati predvsem na svoje sile in sredstva, kajti le tako lahko bomo ostali resnično neodvisn in svobodni.«
Ljubljana se pripravlja na 3. samoprispevek v korist naših otrok
VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNA ORGANIZACIJA
ŠMARJE PRI JELŠAH
TOZD OSNOVNA ŠOLA ROGATEC
šola Rogatec v 15 dneh po objavi.
Vodstva vzgojno-izobraževalnih in vzgojno-varstvenih organizacij in razpisne komisije obveščamo, da bomo objavljali razpise, ki nam jih bodo poslali, sproti vse leto. Pri pošiljanju razpisov upoštevajte, da oddajamo gradivo v tisk teden dni pred izidom vsakratne številke.
Razpisi v Prosvetnem delavcu so cenejši kot v dnevnem časopisju, pridejo pa do vsakega prosvetnega delavca. Z razpisi podpirate svoje glasilo in prispevale k njegovi kakovosti.
UREDNIŠTVO
Pridobivanje novih naročnikov
Z novim šolskim letom so prišli v učiteljske in vzgojiteljske kolektive novi delavci, ki še niso naročeni na Prosvetnega delavca. Skupna želja nas vseh je, da bi bili prosvetni delavci dobro obveščeni o dogajanju v celotni vzgojno-izobraževalni dejavnosti, da bi spremljali delo republiških družbeno-političnih, samoupravnih in strokovnih organov na tem področju ter da bi tudi sami dejavno vplivali — s svojim glasilom :— na urejanje odprtih vprašanj in razvoj naše dejavnosti.
Vodstva šol in osnovnih organizacij sindikata in bralce prosimo, naj se zavzamejo za to, da bi bil vsak delavec v vzgoji in izobraževanju naročen na Prosvetnega delavca. Včasih bo potrebna samo spodbudna beseda, včasih pogovor na učiteljski konferenci in pobuda na sindikalnem sestanku. Dobro obveščen in razgledan prosvetni delavec je odprt družbenemu razvo-učinkovit v svojem družbenem delu in uspešen pri delu z mladino.
UREDNK,i V(>
ZAVOD SR SLOVENIJE ZA MEDNARODNO ZNANSTVENO, TEHNIČNO, PROSVETNO IN KULTURNO SODELOVANJE Ljubljana, Parmova 33
RAZPISUJE
štipendije tujih vlad na podlagi meddržavnih programov prosvetno-kulturnega sodelovanja, za udeležbo na poletnih tečajih v letu 1982 za učitelje in profesorje, ki poučujejo jezike na osnovnih in srednjih šolah:
razpisuje prosta dela in naloge — učitelja razrednega pouka za 1. razred
Delo je za določen čas, s polnim delovnim časom.
Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izobrazbi na TOZD osnovna
1.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju nemškega jezika v Avstriji
2.	4 štipendije za udeležbo na poletnem tečaju angleškega jezika v Veliki Britaniji „
3.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju bolgarskega jezika v Bolgariji
4.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju češkega jezika v Pragi
5.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju slovaškega jezika v Bratislavi
6.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju danskega jezika na Danskem
7.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju finskega jezika na Finskem
8.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju francoskega jezika v Franciji za univerzitetne profesorje ali asistente
9.	2 štipendiji za udeležbo na tečaju francoskega jezika v Sevresu (januar 82)
10.	'3 štipendije za udeležbo na poletnem tečaju francoskega jezika v Besan^onu
11.	3 štipendije za udeležbo na poletnem tečaju francoskega jezika v Greno-bhi
12.	3 štipendije za udeležbo na poletnem tečaju francoskega jezika v Dijonu za študente
13.	štipendijo za udeležbo na tečaju mednarodnega privatnega prava v Haagu
14.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju flamskega jezika na Nizozemskem
15.	2 štipendiji fondadje CINI za udeležbo na poletnem tečaju italijanskega jezika za študente
16 štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju italijanskega jezika v Peruggi
17.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju francoskega jezika v Luksemburgu
18.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju madžarskega jezika v Debrecenu
19.	8 štipendij za udeležbo na poletnem tečaju nemškega jezika v Leipzigu
20.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju norveškega jezika v Oslu
21.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju norveškega jezika v Bergenu
22.	10 štipendij,za udeležbo na poletnem tečaju nemškega jezika za študente v ZR Nemčiji
23.	7 štipendij za udeležbo na poletnem tečaju nemškega jezika za germaniste v ZR Nemčiji
24.	4 štipendije za udeležbo na poletnem tečaju nemškega jezika za negerma-niste v ZR Nemčiji
25.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju poljskega jezika na Poljskem
26.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju portugalskega jezika na Portugalskem
27.	2 štipendiji za udeležbo na poletnem tečaju romunskega jezika v Romuniji
28.	2 štipendiji za udeležbo na poletnem tečaju ruskega jezika v Leningradu
29.	2 štipendiji za udeležbo na poletnem tečaju švedskega jezika na Švedskem in
30.	štipendijo za udeležbo na poletnem tečaju španskega jezika v Španiji.
Prošnji, ki mora vsebovati natančen naslov kandidata, priložite:
1.	življenjepis
2.	priporočilo šole oz. univerzitetnega profesorja
3.	fotokopijo diplome.
Denar za potne stroške si morajo kandidati zagotoviti sami.
Posebna številka Izrazov
Posebna številka Izrazov povezuje tri pomembne obletnice: 40 let ustanovitve O F in vstaje, petdeset let nove šole na Dolu in 125 let šolstva v tem kraju, posvečena pa je padlemu učitelju Emilu . Hameršku.


NAROČILNICA
Prosvetni delavec, 61104 Ljubljana, p. predal 21


Naročam se na Prosvetnega delavca in prosim, da mi ga pošiljate na naslov:
IZRAZI
Ime in priimek: ................................
Naslov: ........................................
Naročnino bom poravnal-a po prejemu položnice.
POSEBNA ŠTEVILKA
Dol pri HrastnBtu
Datum:
Podpis:
ZAVOD MATEVŽA LANGUSA KAMNA GORICA
razpisuje proste naloge in opravila:
Izrazi so glasilo osnovnošolcev z Dola pri Hrastniku, izhajajo pa 21. leto. To posebno številko so pripravili tudi učitelji, ne le učenci. Slednji so dobili nalogo priskrbeti spominske zapise najstarejših krajanov in pogovore z drugimi pomembnimi ljudmi. Nekaj primernih sestavkov pa je ponatisnjenih iz. poprejšnjih letnikov glasila.
Posebna številka ima predvsem dokumentarno vrednost. Pregledno poroča o šolstvu na Dolu
—	dveh defektologov za določen čas (od 1. 9. 1981 do 31. 8.1982). POGOJ: diploma PA — specialni pedagog z najmanj 2-letno
prakso pri delu z duševno prizadetimi otroki;
—	varuške za delo v oddelkih za delovno usposabljanje v zavodu v Kamni gorici, in sicer za določen čas (od 1.9.1981. do 31.8.1982). POGOJ: končana šola za varuhinje.
Popravek
Rok prijav je 15 dni po objavi v Prosvetnem delavcu.
Pri članku KO MUZEJI OŽIVIJO, objavljenem v zadnji številki Prosvetnega delavca, je v
Tone Stefanciosa
Letošnjega avgusta smo se na rogaškem pokopališču ob izredni množici pogrebcev poslovili od nestorja učiteljev šmarske občine, 89-letnega upokojenega šolskega upravitelja osnovne šole Donačka gora Toneta Stefancio-
Kandidati naj pošljejo prošnje za udeležbo na navedenih tečajih na naslov: Zavod SR Slovenije za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje, Parmova 33, Ljubljana, najkasneje do 1. novembra 1981.
pred I. 1930, niza zanimive podatke o zidavi novega šolskega poslopja (za tedanji čas najsodobneje opremljene šole daleč naokoli!), o usodi šolstva na Dolu med okupacijo, novem razcvetu po osvoboditvi, predvsem še v zadnjem dvajsetletju, prinaša podatke o vseh učiteljih, ki so kdaj poučevali na tamkajšnji šoli, na kratko pa predstavi še najvidnejše uspehe nekaterih Dolanov. Ob navedbi virov je na osemdesetih straneh zbrano veliko pomembnega gradiva, tematsko zaokroženega in dopolnjenega s pripovedmi še živečih prič. ‘
Posebna številka je precej drugačna kot pa so šolska glasila ponavadi. Ni uglašena na sprotno dejanje in nehanje šolarjev, ne za-* jema iz njihovega vira, ne zrcali njihovega življenja, ampak riše podobo časa. Je kronološki pregled razmer v zgodovinskem obdobju, ki se nanašajo na Dol in njegov šolski okoliš.
Ta številka Izrazov je pomembna še iz enega vidika: povezuje sedanjost s preteklostjo in je hkrati zgled sožitja krajanov in šole. V času, ko se šole odpirajo navzven in se povezujejo s krajevno skupnostjo in združenim delom, je to eden od zgledov, kakšno vlogo ima pri tem lahko šolsko glasilo.
BERTA GOLOB
Tone je bil pravi ljudski učjtelj in prosvetitelj, ki se je vsestransko razdajal na prosvetnem, kulturnem in gospodarskem po- ' dročju. Desetletja je v šolski drevesnici vzgaja) mlade sadjarje — vsak učenec je dobil ob koncu šolanja sadno drevesce, ki ga je doma posadil. V njegovem čebelnjaku so se mladi rodovi seznanjali z osnovami praktičnega čebelarstva. Bil je odličen pevec, veliko let je sodeloval v pevskem zbriru v Rogatcu, igral je na odru, organiziral gasilce, skratka bil je vsestransko dejaven.
Tone se je rodil v Stojnem selu, ki so mu prej rekli Florijan pri Rogatcu. Leta med I. sve- ' tovno vojno, je preživljal na ruski in soški fronti. Ob propadu Avstro-Ogrske ga najdemo med koroškimi borci v vrstah Maistrovih borcev. Med drugo sve-
tovno vojno, potem ko si ustvaril družino in zelo velik0 sodeloval na kulturno-prosvet' nem področju, ga je okupatd leta 1941 izselil med prvimi. P° štirih letih izgnanstva se je vrni' na svoje staro delovno mesto i0 izredno požrtvovalno pomag^ graditi novo ljudsko oblast in socialistično šolstvo.
Bilo je spomladi leta 1937, kc sem kot mlad učitelj — Toneto' sosed v šoli v Žetalah, prvič obiskal Toneta na šoli v Donačk' gori. Sprejel me je po stari slovanski navadi: na pladnju je bil krožnik s kruhom in soljo, zravef pa ključi hišnih vrat. To je pomenilo: vrata moje hiše ti bodo zmeraj odprta in če bo kruha Z* nas, ga bo tudi zate. Ob odprtju nove šole v Rogatcu jeseni leb 1979, so organizatorji slovesnosti povabili Toneta, da je prere; zal trak in z izbranimi, klenimi besedami predal stavbo namenu
Hvaležni smo mu za vse. Prebivalci Donačke gore in širno okolice in njegovi stanovski tovariši ga bomo ohranili v trajnem spominu.*
ERNEST REČNIK
Miligoj Jarnovič
Po daljši in tež ki: bolezni je 1. septembra, na prvi šolski dan, umrl znani prosvetni delavec, profesor telesne vzgoje in druž^ beni delavec Miligoj Jarnovič iz Šoštanja.
Rodil se je 29. avgusta 1903 v ugledni in napredni družini v Dramljah pri Šentjurju. Že v rani mladosti je izgubil starše, vendar je kljub temu z vztrajnostjo in ljubeznijo do učiteljskega poklica končal učiteljišče v Mariboru. Pred vojaščino je služboval v Velikih Dolencih in nato še v Vučji Gomili v Pomurju. Od tam ga je kot navdušenega športnika in telovadca želja po strokovni izobrazbi vodila v Beograd, kjer je po uspešnem študiju opravil izpit za profesorja telesne vzgoje. Zatem je služboval na gimnaziji v Zaječarju in na Krku, kjer je več let tovariševa! s pokojnim akademskim slikarjem Zoranom Didkom, s katerim sta bila ves čas prijatelja; zato je postal Miligoj Jarnovič navdušen ljubitelj likovne umetnosti, in kot dolgoletni obiskovalec likovnih razstav tudi dober poznavalec umetniških del. Med vojno je služboval v Glini in Gospiču na Hrvaškem, po osvoboditvi pa na gimnaziji v Črnomlju, od koder je prišel leta 1946 na nižjo gimnazijo v Šoštanj. Na nižji gimnaziji, ki sojo kasneje ukinili in ustanovili Osnovno šolo Karla Destovnika Kajuhav je 20 let poučeval telesno vzgojo in če je bilo potrebno, tudi druge predmete ter s svojimi učenci dosegel
nadpovprečne pa tudi vrhunske uspehe na raznih športnih tekmovanjih. Hkrati je bil ves čas neutruden odbornik in vaditelj' šoštanjskem telesnovzgojnerf društvu Partizan. Prvi jev Šoštanju seznanil mladino z rokometno igro in bil mladim dolga leta mentor; tako je pripomogel šoštanjskim rokometašem k velikim uspehom. Za to je prejel tudi posebno ,priznanje Rokometne zveze Slovenije. Njegovo vitrino so krasila tudi priznanja občinske in republiške zveze za telesno kulturo, priznanja Parti-j zana Slovenije in Jugoslavije tel, najvišje občinsko priznanje Kajuhova nagrada in Bloudkova plaketa, ki jo je za svoje življenjsko delo prejel leta 1971. Pouda-I riti je treba tudi to, da je vsa letal po osvoboditvi izredno zavzeto sodeloval pri izvedbi Titove štafete in bil več let mentor mladih članov Rdečega križa.
Na njegovi zadnji poti na pokopališče v Podkraj ga je poleg stanovskih tovarišev spremljala množica prebivalcev Šaleške doline in drugih krajev Slovenije, Za njegov prispevek naši družbeni skupnosti sta se mu zahvalila v imenu krajevne skupnosti
in družbeno-političnih organizacij Šoštanja Milan Pugelj in rav-l
natelj Osnovne šole Karel De-* stovnik Kajuh. V zadnje slovo so mu zapeli pevci Šaleškega okteta in pevski zbor »Kajuhove« šolet žalostinke pa mu je zaigrala delavska godba Zarja iz Šoštanja-
VIKTOR KOJC
VABILO '
OSNOVNA ŠOLA BOROVNICA
tiskarni odpadel avtorjev podpis. Članek je napisal ANDREJ VOVKO.
vabi vse učitelje, ki so poučevali v Borovnici, na odprtje prizidka k šoli. Slovesnost bo v soboto, 26. septembra 198 lob 10. uri.
Toplo vabljeni!
Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Pečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko, Milanka Dragar, Leo-
pold Kejžar, Marjana Kunej, Vida Nered, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc.
Uredniški odbor Prosvetnega delavca: Geza čahuk, predsednik, Breda Cajhen, Tea Dominko, Marjana Kunej, Rudi Lešnik,
Veljko Troha, Jože Valentinčič, Dušan Zupanc.
Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104
Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 200 din za posameznike, 350 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 10 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje)° časnik »Prosvetni delaVec prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1-odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).