CVETINOMIRSKIl:
O Belki in Črnki.
(Konec.)
akraljevala ic pomlad. prišlo ie poletje. Nukov oče je najel drvarje in hodil z niirrii vsak dan iz vasi v ia-tensko hostu, v Komatarjevo globel, kjer so drvarili; sekali in pcdirali so visoke bukve in hraste, žagali široka1 debla in napravljtiili drva; vzdolž ix> fflobeli Sd se kopičile iK>lastoma bele skladovnice.
»Tok! To—6k! To—6—6k!...« je odmevalo vednn iz globeli po dolini nazdol, dnnelo je do vasi same.
Brata sia pa&Ia kozi in poslušala iz daljave bob-nečo |/esem sekir.
»Tudi niidva pojdeva enkrat tia gor... Rado-vedeti sem, kakšua je tista hosta in Ktobel,« je ix>vzel Tonček. »Pa kozi vzameva tudi s seboj... seveda!« ie premislil Hinko. Drugi dan |x>ix>t<Jne stai že .'•topala obadva, Belko in Črnko pri sebi, za očetom in drvarji preko doline. Pri Šantečevem mlinu so zavili p<> ozki brvi nad potokom proti uozdu. Pot se ie spenjala vedno više in više; teinne smreke so šumele skrivnostno na vsaki stnuii. Ko so dospeli v K(>-matarjevo globel. sta se Tonček in Hinko na vso moč čudila; priiazeii in domač. obenein pa nenavadno stralioten se jinia je zazdel ta kraj. Na eni strani je visel strin holni skuro mtvpik nad globeljo in je bil ves z belirni, režečimi pečinami i«)krit, na drugi strani pa se je razprostiral položen breg z drevjem. — »Ce bi prišcl kdo na vrh onih-le pečin in bi se ozrl dof, bi se tuu gotovo zavrtelo v glavi...« je straliotnat potnislil Tonček in strmel proti skalovitemu vrhu.
Belka in Črnka sta tekali nekaj časa nemlrno semintja po globeli in obirali listje po grmovili, ki iih ie bilo povsod vse polno. Casih se je spustil Tonček nalašč v nagcl tek, samo da je skakljala Belkp za njim in da je zvončkljal ixk1 rijenim vratom zvouček.
Nenadoma pa je planila Criika z brzimi nogaini po strmem holmu, 1« skalali navzgor. Prestrašen je obstal Hinko in gledal za njo.
»Črnka! Crnka!« je kriknil; a glas mu je zastal v grlu; Črnka ga ni poslušala in je brzekn lalikotno p<> pečinah više iu više. Hinku se je (emnilo pred očmi; zdelo se mu je, kakor da drvi Crnka po visokem,
navpienem zidu. ki se dvjga <to neba samega; hipoma je postal strmi holm v njegovih očeh silno velik, tako velik kakor najvišja gorai na svetu...
»Nikdar več je ne bom videl! Padla bo in se pobila do stnrti!« ga je presunilo, in potokoma so se mu udrle ix> Iicili solze.
A postalo je še hujše; tudi Belka jo je usekala v drznili skokili za Črnko po skalovju< navkreber.
Obadva, Hinko in Tonček, sta stala kakor okamenela m enem in istem mestu, gledala kvišku in čakiaia, kaj ho iz tega. Kozi sta drveli bliskoma preko belili, ostro štrlečih pečin, srborito preskakovali široke zaseke in pridrveli naposled v ponosncm teku na vrh holina. kjer sta obstali.
»Zdaj — konec bo...« sta zastokala brata, ko sta stopili kozi prav na rob visokih pečin in se ozirali nadovedno podse v globel.
Pa je bil prazen njun strah; vse se je srečno izteklo. Zazvončkljal je zopet Belkin zvonček, kozi sta se zasuknili in krenili drveč s holma navzdol ix> taisti iM>ti, koder sta bili tekli poprej. Streloma sta pTiprhali nazaj v globel in sta sopeč obstali.
»0, ti porediiica!« je božal Tonček Belko po glavi, in prišel zopet k sapi.
iKako sem se bal... in brez potrebe...» se ie oddaiinil tudi Hinko in gladil Črnko po brbtu.
Se pred mrakom sta se odpravila kar sama, brez očeta in drvarjev iz globeli proti dnnm; Belka in Črnka sta trobosaii zadaj za njima, se pomudili zdajpazdaj pri kakšnem gnnu in tekli zoptt napre).
Blizu donia so ie Tonček sczul in obesil črevlje Belki na lirhet.
»Olej. Hinko! Kakšen tovor nese traijai koza...« se je ozrl na brata in se nasmehnil. »Se zajalial jo bom ... bom vidcl. če me bo nesla...«
Sknčil je še sam na Belkin hrbet jn se oklenil z nogama njenega života.
Belki se je šibil hrbet od tolike teže: vkljub temu je vendarle ne-koliko uoskočila in stekla po poti.
»Hei, to je lepo!« se je veselil Tonček in je iahal ponosno kaknr kralj na Belki; v tem trenutku pa je k<iza močno poslcočila in krolj — Tonček sc je zvrnil, kakor je bil dolg in širok. s čelom naprej na tla. Vendar se ni nič potolkel in se ie hitro pobral s tal.
Doma sta spravila kozi v hlevček, zvečer pa je prišla Vilka, da je molzla Belko; zakaj Črnko je ustrahovala pri inolži še mati kotnaj.
Do pozne jeseni sta gonila Tonček in Hinko kozi na pašo v trebež; do pozne jeseni je bilo zato tudi vse potno življenja pri Nukovih. Pod zimo pa se je zgodilo nekaj takega. kar mladinia bratoma še v sanjali ni prišio nikdar na misel. Z medlim bleskom jc svetilo tiste dni solnce, nad dtolino so se vlačile lene, sive megle; in nekega takega pustega dne je prišel k Nukovim mlad, čokat in zavaljan fant, gozdarjev sin Jože,
—,,   221   —
in je govoril z učetom v veži. Obadva sta šla potem v hlevček; Jože ie ogledoval kozi, zrl mrko v tla in žvenčkljal z denarjem v žepu. Kmalu potem je Jože odšel. Prišel pa je zopet naslednji dan popoldne. segel globokn v žep in odštel mrmraie očetu kupček denarja. Nato je privezal kozi na dolgo vrv in ju ie odgnal iz hlevčka...
Brata in sestra so šli |jod jabbno pred hišo in gledali; po cesti skozi dnlino je gnal gozdarjev Jože Belko in Črnko, ki sto zdajpazdaj žalostno zameketali; in takrat so se orosile oči vsem Irem in zaiokali so glasno vsi trije, Tonček in Hinko in Vilka ...