da artistični blesk Teschnerjevega lutkovnega gledališča ali subtilni vzorci otroške pesmi O. Župančiča niso nič drugega nego prodorniki v nove stilne možnosti umetnosti in navsezadnje le ideje bodisi o gledališču, bodisi o otroški pesmi. Stvaritelj sam je izvečine umetnik, ki mu je lutkovno gledališče predstavnik svetovnega nazora (Kleist, Jarc), otroška pesem in pravljica pa naj-vzornejše uresničenje bleščečega pesniškega izraza.
S tem pa smo zgrešili osnovni ton splošno veljavne in ob vsaki priliki napisane literarno-kritične besede, ki povišuje ono za vzor mladinske umetnosti, kar se ji prej odteguje in odmika. Brez dvoma: mladinska umetnost izhaja iz umetnosti. Toda njeni najbolj živi viri se skrivajo v mitosu, v legendi, v davnih kulturah, v prostoru ljudske pesmi in povesti. Naša dolžnost je, da te vire odkrivamo in pojasnjujemo, ako hočemo, da se nam bo podoba mladinske umetnosti do konca izjasnila in da ustvarimo objektivno in pravično razmerje do njenega svojskega ustroja. Njena tako razglašena obrobnost razpolaga z zadostnimi iracionalnimi izvirki, lastnostmi in vrednotami, da jo vpeljemo v svojebitno poglavje nature življenja in kulture umetnosti.
NOCTURNO
JOŽE KASTELIC
Nad mestom se pretakajo sijaji neskončno daljnih zvezd, na oknih mesečina smehljaje tke zlate. Zelenih dreves šumeča bolest me spominja nate.
Vsako uro se bom zbudil in bom gledal okna tiha, kako mesec sije nanje, kako v tople, neme sanje kakor zibka v božjih rokah jata belih hiš usiha . . .
229