Jana Mali
STAROST, EMOCIJE IN EMOCIONALNO DELO
V DOMOVIH ZA STARE
PRAVILA ČUSTVOVANJA
IN EMOCIONALNO DELO
V zadnjih desetletjih proučevanje emocij ni le do-
mena psihologije, ampak postajajo čustva legi-
timen predmet proučevanje tudi na področju so-
ciologije. Čustev ne moremo razumeti le v kon-
tekstu posameznika, kot njegov notranji, subjek-
tivni svet, ampak nujno tudi v kontekstu družbe,
v kateri človek živi. Tako pojmujemo v sociologiji
čustva kot družbeni rezultat in kot element pojas-
njevanja družbenega delovanja v zasebni in javni
sferi (Šadl 1999: 151).
Sociologinja A. Hochschild (1975 v Šadl 1999:
165, 290) ugotavlja obstoj kulturnih pričakovanj
in norm, t. i. pravil čustvovanja (feeling rules), s
katerimi družbe svojim članom predpisujejo pri-
mernost čustvenega odzivanja in čustvenega izra-
žanja. Pod normativnimi pritiski ljudje pogosto
urejajo lastna čustva (emotion management) z na-
menom, da bi v sebi vzbudili (ali potlačili) družbe-
no (ne)zaželena čustva. Osebe, ki ne upoštevajo
pravil čustvovanja kot implicitnih sestavin ideo-
logij, so lahko označene kot odklonske in so po-
gosto dejansko negativno sankcionirane.
Družbe predpisujejo primerno čustvovanje in
izražanje čustev tudi svojim najstarejšim članom,
kar je oblika družbenega nadzora nad vsebino in
načini izražanja čustvovanja starih ljudi. Ti si po-
gosto prizadevajo vzbuditi družbeno pričakovano
čustvo, torej čustvo, za katerega menijo, da ga
morajo občutiti.
Normativne predpise in prizadevanja po ure-
janju oz. predelavi lastnih čustev in čustev drugih
lahko opazujemo tudi na ravni organizacij, zlasti
v storitvenih in negovalnih poklicih. V literaturi
se v zadnjih dvajsetih letih v zvezi s temi procesi
pojavlja koncept »emocionalnega dela« (emotion
labour). N. James (1989: 15) ga opredeljuje kot
ukvarjanje s čustvi drugih ljudi, ki vključuje tudi
urejanje lastnih čustev, prilagojeno delu, ki ga
posameznik/ca opravlja (za plačilo). Številni po-
datki kažejo, da postaja emocionalno delo vse
pomembnejša oblika dela v storitveno naravnanih
družbah. Od zaposlenih v storitvenem sektorju
se v stikih s strankami pričakuje ustvarjanje pri-
mernih odnosov, razpoloženjskih čustvenih stanj.
To od posameznika/ce zahteva, da »v sebi vzbudi,
potlači ali predela čustvo, s čimer vzbudi (produ-
cira) občutje zadovoljstva pri prejemnikih stori-
tev« (Šadl 1999:213). Pojem emocionalnega dela
(ali »delo ljubezni«, »sentimentalno delo«, »delo
z nasmeškom«) je v literaturi že pridobil samo-
stojen status, podobno kot fizično in intelektualno
delo. Ker število t. i. emocionalnih delavcev in
delavk (emotion workers) stalno narašča, postaja
proučevanje emocionalnega dela v javni sferi
plačanega dela vse bolj pomembno (Šadl 1999:
212-213).
STAROST IN ČUSTVA STARIH
Sodobne zahodne družbe ustvarjajo podobo sta-
rih ljudi in njihovega čustvovanja v skladu s svo-
jimi lastnimi cilji in ideološkimi pogledi. Za dvig
storilnosti potrebujejo mlado, aktivno populacijo.
Stari ljudje so jim v breme. Vzbujajo strah in apetit
za dohodek, saj kot neaktivni člani družbe (upo-
kojenci) »uživajo sadove« aktivne populacije.
Zato jih je potrebno pahniti v socialno izolacijo,
nekam stran. To se lahko doseže (tudi) z dajanjem
občutkov neustreznosti in anonimnosti. Pri tem
so zelo uspešni stereotipi o starosti v filmih, smeš-
nicah, slovstvu in v vsakdanjih pogovorih, ki se v
glavnem opirajo na naslednjih pet lastnosti:
•	vsi starejši ljudje so si med seboj podobni
•	stari ljudje so senilni
317
JANA MALI
•	konservativni
•	neproduktivni
•	izkoriščevalski (Pečjak 1998: 63).
Stereotipno se določajo starim ljudem tudi
emocije. Tako se nostalgični občutki in razpo-
loženja brez pomislekov predpisujejo le starim
ljudem. Stari ljudje so po splošnem prepričanju
čustveno vezani na preteklost in to veliko bolj kot
mladi ljudje (Hepworth 1998: 178). V ZDA je
bila izvedena raziskava, ki je ugotavljala pojav
stereotipov o starostnikih v reklamnih oglasih,
objavljenih v številnih revijah. Raziskava je raz-
krila močno zvečanje negativnih stereotipov v da-
našnjem času in močan upad pozitivnih stereo-
tipov (Miller, McKibbin, Pettys 1999: 319).
Do preteklih dogodkov izražajo stari ljudje -
tako stereotip - različna čustva, med najpogostej-
šimi obžalovanje in jezo. Zato mladi menijo, da
znajo stari ljudje govoriti le o preteklosti, da so
tipično nostalgični. Pogosto jim pripisujejo tudi
zmedenost kot tipična lastnost, po kateri se razli-
kujejo od mladih. Čeprav se zmedenost pojavlja
v vseh življenjskih obdobjih in pri vseh starostnih
skupinah, jo najpogosteje povezujejo s starostjo.
Ko ljudje, a ne le stari, kaj pozabijo ali če so zme-
deni, za to pogosto krivijo starost (Giarehi 1997:
30). Zmedenost in pozabljivost sta značilni za
določeno skupino starejših ljudi (zlasti za bolnike
z Alzheimerjevo boleznijo in drugimi oblikami
demence), česar pa seveda ne moremo posplošiti
na vse starostnike.
Kot vsi stereotipi so tudi starostni stereotipi
pomanjkljivi, ker pretiravajo, posplošujejo in po-
gosto sploh ne ustrezajo resnici. Ne samo, da stig-
matizirajo starega človeka, temveč tudi vplivajo
na njegovo subjektivno doživljanje in vedenje.
Tako se ljudje zlahka počutijo starejše, kot so v
resnici. Pri tem prihaja do naslednjega paradoksa:
na eni strani imamo družbo, ki starim ljudem
predpisuje vloge in čustva, na drugi strani pa posa-
meznikovo individualno občutenje starosti, ki
pogosto ni vezano na družbeno pogojevanje staro-
sti. Tako lahko posameznik na zunaj »deluje« kot
starostnik, njegovo čustveno življenje pa nikakor
ni v skladu z družbenimi pričakovanji in pravili
čustvovanja. Sivi lasje, upočasnjene telesne funk-
cije, starost nad 60 let še ne pomenijo, da se člo-
vek počuti starega in da mora biti osamljen, depre-
siven, nostalgičen, kar naj bi bila tipična čustva,
povezana s starostjo.
Izjavo nekoga, ki pravi, da je star, lahko v dana-
šnjem času razumemo na različne načine. Lahko
je posledica njegovega notranjega, subjektivnega
občutenja, ki je tudi podvrženo vplivu družbe,
ali pa je odziv na družbeno pogojene reakcije, ki
določajo, kdaj je človek star.
Zato je pomembno, da razlikujemo krono-
loško starost od funkcionalne in ti dve od do-
življajske.
Za kronološko starost je značilno, da je pogo-
sto v korist družbi in ne posamezniku. Tako dru-
žba predpisuje, da se ob določeni starosti ljudje
upokojijo, ali da so ob določeni starosti ljudje
sprejeti v institucije za stare. Pri funkcionalni
starosti, ki zajema biološko, psihično in socialno
starost, pa je poudarjeno, da je človek star toliko,
kot se počuti starega. Funkcionalna starost je zato
odločilnega pomena za življenje slehernega posa-
meznika. Tretja vrsta starosti je doživljajska sta-
rost, ki prav tako pomembno vpliva na osebnost
posameznika. Če je kronološka starost nekaj po-
vsem neosebnega in funkcionalna starost ob-
jektivno stanje človeka pri določeni kronološki
starosti, potem je doživljajska starost osebno
doživljanje svoje starosti.
Ker sodobne družbe pojmujejo čas v glavnem
neosebno, kronološko, ljudje pogosto doživljajo
starost zgolj kot kronološko stanje, ki se konča s
smrtjo. V resnici pa je starost tudi čas izvirnih
osebnih možnosti, ugodnih priložnosti za osebno
in družbeno nenadomestljiva človeška dogajanja,
ki jih je mogoče opraviti le v starosti.
Otroka spodbujamo, da živi v pričakovanju.
Za stare ljudi pa se nam to ne zdi pomembno.
Vendar pa prav opuščanje pričakovanj povzroča,
da so stari ljudje manj aktivni, s tem pa vse bolj
potisnjeni na stranski tir. Družba jim daje s takimi
predpostavkami vedeti, da se morajo umakniti iz
družbenega življenja, postati morajo pasivni, vda-
ni v usodo in osamljeni. Iz takega položaja jim
prav ta družba »priskoči na pomoč« z družbeno
konstituiranimi institucijami, kot so domovi za
stare s tipičnimi značilnostmi totalne ustanove.
»Biti star« ima danes pogosto sramotilen, poni-
žujoč pomen in lahko zato pušča hude posledice
na čustvenem področju. Zelo pogosti sta zato pri
starih ljudeh osamljenost in osama. Osamljenost
je ena od najbolj tipičnih človeških lastnosti, ne
(le) zato, ker očitno kaže na odsotnost medčlo-
veških vezi, ampak ker nas opozarja, da je človek
socialno bitje (Wood 1986: 189). Zato bi lahko
opredelili osamljenost kot osnovno človeško ču-
stvo. Vendar pa takega pogleda v literaturi ne
bomo zlahka našli. Razlog je v tem, da družba
318
STAROST, EMOCIJE IN EMOCIONALNO DELO V DOMOVIH ZA STARE
osamljenost »naravno povezuje« s staranjem.
Osamljenost je pač del starosti in je značilna za
vsakega starostnika. Šele zadnjih dvajset let se v
strokovnih krogih razmišlja drugače. Osamljenost
kot čustvo se bolj povezuje s socialno problema-
tiko (op. cit.: 190), priznava pa se tudi, da se ne
pojavlja le v starosti, temveč v vseh življenjskih
obdobjih.
Človek je biološko in psihološko bitje, a tudi
socialno, zato težko živi sam. Občutek osamljeno-
sti je zato v starosti povezan z izgubo bližnjih oseb
in redkejšimi socialnimi stiki. Službe ni več, dru-
gih socialnih obveznosti je malo. Vendar je treba
ob vsem tem poudariti, da osamljenost ni vselej
odvisna od pomanjkanja neposrednih stikov z
ljudmi. Človek se lahko počuti osamljenega v dru-
žbi in se ne čuti osamljenega, če je sam. Neredko
naletimo v družbi na posameznike, ki se, obdani
s prijatelji in znanci, počutijo grozovito osamele.
In pogosto srečamo prav v domovih za stare ljudi
starostnike, ki se ne družijo z drugimi starostniki
v domu, pa zato niso prav nič osamljeni. Zato je
treba osamljenost razumeti tudi kot subjektiven
fenomen.
V praksi pri tem prihaja do še enega parado-
ksa. Sodbe ljudi so usmerjene v predvidevanje,
da mora biti starostnik, ki je sam (bodisi vdovec
ali vdova), osamljen, ker je pač sam.
Paradoks je posledica neupoštevanja osebnih
značilnosti in potez posameznika, njegovega du-
ševnega sveta in še posebej njegovega čustvenega
doživljanja.
Za starost so značilne biološke in fiziološke
spremembe in bolezni. Prav bolezen je lahko raz-
log za osamljenost (npr. naglušnost, nepokret-
nost), saj zmanjšuje socialne stike. Vendar pa je
pred kratkim izvedena raziskava v ZDA (v nas-
protju s podobnimi raziskavami, izvedenimi pred
desetimi leti) pokazala, da ima starost pomemben
vpliv na občutenje osamljenosti, česar pa ne mo-
remo trditi za pojav bolezni v starosti. Starejši
ko so bili vprašani starostniki, pogosteje so na-
vajali, da so osamljeni. S staranjem je osamljenost
vplivala na njihovo zdravje, ni pa slabše zdravje
povečevalo osamljenosti (Fees, Martin, Poon
1999: 237).
Povezovanje osamljenosti s starostjo je postalo
priljubljeno pred desetletji. Danes vemo, da se
osamljenost in osama pojavljata v vseh življenjskih
obdobjih. Stereotipi in vplivi medijev narekujejo
»zdravi človeški pameti«, da je osamljenost del
starosti. Tudi cerkev rada uči, da je največji so-
vražnik starosti osamljenost (Wood 1986: 204).
To kaže na politični vidik družbene konstitucije
osamljenosti, ki težo tega čustva - kot ekonomski,
zdravstveni in institucionalni problem - prenaša
na medosebne in družinske odnose. Toda osam-
ljenost je pojav, vezan tako na družbo kot na po-
sameznika (op. cit.: 196). Je del posameznika in
vpliva na njegovo osebnost, ker človek zaradi izo-
liranosti iz družbe ne more podeliti tega čustva z
drugimi ljudmi. In je čustvo, povezano z družbo,
ker je posameznik del družbe, a hkrati zaradi
osamljenosti izoliran iz nje.
Niso pa vse emocije v starejših letih izrazito
neprijetne. Posebej v stiku z vnuki lahko stari lju-
dje doživljajo srečne trenutke, veselje in zadovolj-
stvo. V okviru številnih institucij, ki so namenjen
starim ljudem (univerza za tretje življenjsko ob-
dobje, skupine starih ljudi za samopomoč, dru-
štva upokojencev), lahko doživljajo zadovoljstvo,
se v njihovem okviru potrjujejo, dvigujejo samo-
zavest in se osebnostno krepijo.
Smith in Baltes (Pečjak 1998: 131) in mnogi
drugi raziskovalci so merili pogostost emocij in
ugotovili, da starejši ljudje redkeje doživljajo pozi-
tivne emocije kot mlajši, a še redkeje negativne.
Druge študije izvedene na tem področju pa
kažejo, da se starejši ljudje težje čustveno vznemi-
rijo, da pa so na splošno bolj nagnjeni k pozitiv-
nemu doživljanju, čeprav lahko negativne emocije
zaradi hujših in trajnejših stresov v posameznih
obdobjih prevladujejo. Občutek, da ima življenje
v starosti še vedno smisel in pomen, vzbuja za-
dovoljstvo nad lastnim življenjem. Raziskava,
izvedena na slovenskem področju (Russi Zagožen
1997: 182), kaže, da so taki starostniki bolj srečni
in manj nesrečni, doživljajo več pozitivnih in manj
negativnih čustev kot osebe, ki čutijo svoje živ-
ljenje prazno, monotono in nesmiselno.
INSTITUCIJE ZA STARE
KOT TOTALNE USTANOVE
O domovih za stare govorimo kot o totalnih usta-
novah, ker delujejo kot nadomestilo človekovih
potreb. Posamezniku je v njih v veliki meri od-
vzeta skrb za samega sebe, to pa pomeni tudi ne-
varnost razkroja odnosa do svoje lastne identitete.
Položaj posameznika se v skupinskem bivanju
izkaže kot enolično in formalno utapljanje v zako-
nitosti domskega reda. Skupinska oblika bivanja
ohranja povprečništvo v zadovoljevanju tistega
319
JANA MALI
dela človekovih potreb, za katerega je namenjena.
V njej ni prostora za širino zasebnosti. Zato spre-
jem v dom pomeni v resnici veliko več kot le pre-
selitev iz enega v drug kraj.
V obdobju vselitve se mora starostnik sprijaz-
niti z vsemi stranmi novega okolja. Bolj se mora
sam prilagajati »domu«, kot se »dom« prilagaja
njemu. Brezkompromisno prilagajanje je težaven
proces v vsakem življenjskem obdobju. Prilaga-
janje v visoki starosti, sprejemanje novih pravil
in ustvarjanje novih navad pa je izredno težaven
proces, pogosto neizvedljiv. Neprilagodljivost živ-
ljenju v domu je delno tudi razlog za težaven
odhod iz domačega okolja.
Čeprav domovi za stare delijo nekaj lastnosti
s totalnimi institucijami, pa jih ne moremo v celoti
razumeti v smislu, v katerem jih opisuje E. Goff-
man v svojem delu Asylums iz leta 1961. Cilji niso
reformirati stare, jih terapevtsko zdraviti ali kaz-
novati, tudi okoliščine vstopa v domove so dru-
gačni kot pri Goffmanovi totalni ustanovi.
Bivanjska zagata, kot odhod iz domačega oko-
lja imenuje Ramovš (1992: 51), ga ubija. Se večja
pa je, ko stopi v institucijo in se tam sreča s togim
hišnim redom, ki ni prilagojen njegovim potrebam
in navadam, ampak delovanju ustanove. Hišni red
v totalnih ustanovah sestavljajo številna pravila
in zahteve, ki so prilagojene dnevnemu in teden-
skemu tempu dogajanja v domu. Institucionalni
red tako zmanjšuje svobodo in kontrolo, ki jo
imajo stanovalci nad svojim življenjem.
Institucija že s samim dejstvom svojega obstoja
nadzoruje človeško vedenje, s tem pa postavi
vnaprej definirane modele vedenja, ki kažejo v
določeno smer, s čimer nasprotuje številnim
drugim teoretično možnim usmeritvam (Berger,
Luckman 1998: 58). Raziskave (Hoffland 1998;
Collopy 1988; Lowenstein 1993 v Hojnik-Zupanc
1994: 4) pa kažejo, da povečana kontrola nad
svojim življenjem in okoljem v starosti pozitivno
vpliva na psihično in fizično počutje. V domovih
za stare je še premalo spodbud za dejavnost. To
se pokaže zlasti v občutljivem obdobju prilaga-
janja starostnika na bivanje v instituciji, zato so
starostniki precej izpostavljeni tako imenovani
senzorni deprivaciji - pomanjkanju raznoterih
dražljajev, ki bi jim ohranjali »življenjsko bud-
nost«. Posledica tega so zlasti občutki, da je živ-
ljenje nesmiselno, nezadovoljstvo, izguba intere-
sov in upad osebnosti nasploh.
Totalnost zajetja predstavlja tudi pregrada, ki
jo institucija zgradi med seboj in zunanjim sve-
tom. To je za starega človeka v domu zlasti izguba
vseh dotedanjih socialnih stikov. Ta osama je še
toliko hujša, če star človek nima otrok, sorodnikov
ali znancev.
Pred leti sem v enem od slovenskih domov
izvedla raziskavo, ki je odkrila 4 tipe stanovalcev,
in sicer: pasivni, konstruktivni, v usodo vdani in
uporniški tip (Kambič 1998: 134). Navajam jih
za nazornejšo ponazoritev različnih vrst čustvo-
vanj, ki se porajajo pri starih ljudeh v instituciji.
V	»pasivni tip« spadajo stanovalci, ki so zado-
voljni z vsem, kar jim dom ponuja, saj menijo, da
se morajo z vsem sprijazniti.
»Konstruktivni tip« zajema stanovalce, ki so
sicer z življenjem v domu zadovoljni, opažajo pa
določene nepravilnosti in nanje opozarjajo.
»V usodo vdani tip« sestavljajo ljudje, ki se ne
morejo privaditi domskemu načinu življenja, a
so prepričani, da jim v življenju ne preostane nič
drugega več. Menijo, da morajo vztrajati v svojem
bednem položaju, pa čeprav osamljeni, črnogledi
in nezadovoljni.
V	»uporniški tip« pa spadajo stanovalci, ki
svoje nezadovoljstvo nad življenjem v domu in
samim seboj izražajo z uporniškim vedenjem do
osebja in sostanovalcev.
Raziskava je pokazala, da so življenjski optimi-
zem, samostojnost, veselje do življenja tisti čustve-
ni elementi, ki pomagajo starim ljudem v insti-
tuciji preseči negativne vidike institucionalizacije.
S konstruktivnim pristopom do zaposlenih lahko
stanovalci marsikaj dosežejo in spremenijo. Se
tako toga in nespremenljiva pravila hišnega reda
se lahko prilagodijo v veselje in zadovoljstvo sta-
novalcev. Vendar številni stanovalci takega pri-
stopa ne zavzamejo, saj prinaša izpostavljanje in
tudi razočaranja. Vsega tega pa je bilo v njihovem
življenju verjetno že dovolj.
Kako pomemben je odnos med stanovalci in
zaposlenimi se pokaže že ob prihodu stanovalca
v dom. Zaposleni, ki znajo prisluhniti in videti že
začetne težave prilagajanja starostnika na živ-
ljenje v domu, bodo znali tudi pomagati starost-
niku. Med njimi se tako lahko vzpostavi odnos
zaupanja, medsebojnega spoštovanja in dobrega
sodelovanja, ki zagotavlja prijetno bivanje v ins-
tituciji.
320
STAROST, EMOCIJE IN EMOCIONALNO DELO V DOMOVIH ZA STARE
EMOCIONALNO DELO V
INSTITUCIJAH ZA STARE
Emocionalno delo je pomemben in nepogrešljiv
vidik dela v storitvenih in negovalnih poklicih.
Ker zahteva od zaposlenih »osebno(stno) razda-
janje«, prispevanje samega sebe v (plačano) delo
(James 1989: 19), ni zadostno le rutinsko oprav-
ljeno delo. Pomeni še več, saj po Jamesu {op. cit.:
33) njegova pomanjkljiva prisotnost ali odsotnost
povzroča pri zaposlenih občutke neprimerno op-
ravljenega dela.
Čeprav je emocionalno delo nujna sestavina
opravil, ki jih opravljajo zaposleni v domovih za
stare, pa v strokovnih krogih in med zaposlenimi
s tem izrazom ni pogosto omenjeno. Vendar pa v
opisih posameznih delovnih mest najdemo ele-
mente, ki jasno kažejo na potrebo po urejanju
lastnih čustvenih odzivov in čustev drugih (starost-
nikov), zato bi bila uporaba izraza »emocionalno
delo« smiselna in upravičena. Iz opisa delovnih
mest, kjer so zaposleni v neposrednem stiku s
starostniki večino delovnega časa, povzemam:
•	bolniška strežnica (čistilka) naj bi imela hu-
man in vljuden odnos do stanovalcev, mora biti
komunikativna, tolerantna in prijazna;
•	bolničarka naj bi imela human odnos do
stanovalcev, rezultat njenega dela naj bo zado-
voljen in urejen starostnik, sposobna mora biti
komuniciranja, mora biti tolerantna, prijazna in
čustveno stabilna;
•	zdravstveni tehnik, delovna in fiziotera-
pevtka morajo biti komunikativni, natančni in
zanesljivi, tolerantni, prijazni in čustveno stabilni;
•	socialna delavka mora poskrbeti, da je rezul-
tat njenega dela ugodna psihoklima med stanoval-
ci, mora biti komunikativna, prijazna, tolerantna,
natančna in zanesljiva ter čustveno stabilna. (Vir:
Opis delovnih Doma starejših občanov Preddvor.)
Treba je upoštevati, da emocionalno delo
dejansko poteka v kompleksnem, zapletenem in
težkem emocionalnem kontekstu. Starostniki s
prihodom v dom doživljajo mešana čustva.
Odhod v dom jim pogosto predstavlja »izhod
v sili«, ker sami za sebe ne morejo več skrbeti,
prav tako tudi ne njihovi svojci. Naloga zaposlenih
je zato predvsem dajanje pomoči pri čustvenih
težavah, s katerimi se srečujejo: tolažba, osmiš-
ljanje življenja, dviganje samozavesti in dajanje
občutkov pomembnosti. Življenje v domu jim
poskušajo prikazati kot življenje velike družine,
kjer lahko najdejo svoje mesto, zaupanje, toplino
in novi dom. Med starostnikom in osebjem mora
priti do nekakšne harmonije, ki temelji na med-
sebojnem osebnem odnosu, razumevanju starost-
nikovih problemov in predvsem rahločutnem za-
znavanju njegovih potreb in želja. Zato se morajo
zaposleni velikokrat postaviti v vlogo starostnika.
Emocionalno delo ali delo s čustvi je neizogibno:
usmerjanje in nadzor nad lastnim čustvenim odzi-
vanjem in čustvenim izražanjem (prikrivanje, za-
drževanje, potlačevanje ali vzbujanje lastnih čus-
tev) z namenom »produciranja« določenega emo-
cionalnega »rezultata« pri starostnikih. Ker ta
oblika dela zahteva od vsakega zaposlenega, da
vanj vloži tudi delček sebe, je zelo težavno delo,
saj neposredno vpliva na posameznikove emo-
cionalne spremembe.
Na tem mestu je treba poudariti še eno značil-
nost totalne ustanove, in sicer razcep med stano-
valci in zaposlenimi. Med njimi se pogosto vzpo-
stavljajo hierarhični odnosi podrejenosti in nad-
rejenosti. Stanovalec je na vsakem koraku v vlogi
odvisnega, ki potrebuje pomoč, ki ne zmore, ki
ne zna, nima ... To lahko v človeku, ki je bil vse
življenje samostojen in ponosen, zbudi hude
občutke ponižanja, zaradi česar postane življenje
v domu za starostnika neznosno. Kastenbaum
(1985: 103—104) ugotavlja, da si lahko posamez-
ni člani osebja zelo prizadevajo za dobro počutje
stanovalcev, vendar kljub temu delujejo po me-
haničnih poteh »totalnega zavoda«. Razlog tiči
prav v njihovi nadrejenosti, ki jih neopazno po-
tiska v brezčutnost do podrejenih in v popredme-
teno ravnanje z njimi. V tem primeru so investicije
v delo minimalne, zaradi česar se zaposleni sploh
ne zavedajo, zakaj kljub velikim prizadevanjem
za dobro počutje stanovalcev dosežejo ravno na-
sprotni učinek - nezadovoljstvo stanovalcev.
Kako vidijo oz. občutijo emocionalni vidik svo-
jega dela v domu in do kakšnih emocionalnih
sprememb prihaja pri zaposlenih, ki so v nepo-
srednem stiku s starimi ljudmi večji del svojega
delovnega časa, sem z anketnim vprašalnikom, v
kombinaciji s strukturiranim intervjujem, povpra-
šala zaposlene v Domu starejših občanov Pred-
dvor. V raziskavo so bili vključeni zaposleni v
enoti zdravstvene službe in oskrbe (6 bolničark,
4 zdravstveni tehniki, fizioterapevtka in delavna
terapevtka).
Ne glede na delo, ki ga opravljajo, so vsi enot-
nega mnenja, da se morajo pri svojem delu vživeti
v vlogo starostnika, saj lahko le tako dovolj kvali-
tetno opravljajo delo. To pomeni, da je dobro
321
JANA MALI
opravljeno emocionalno delo pogoj za bolj kva-
litetno in učinkovito delo nasploh, saj vprašani
pravijo, da na ta način lažje opravljajo svoje delo.
Vsem vprašanim se zdi pomembno vzpostav-
ljati pristne človeške odnose s stanovalci. Zave-
dajo pa se, da pristnih človeških odnosov ne sme-
mo enačiti s prijateljskimi odnosi. V odnosu s sta-
rostnikom morajo znati postaviti meje in ohraniti
profesionalno distanco. Delovna terapevtka pravi,
da upošteva meje, do katerih naj se razvije odnos
s stanovalcem. Ena od medicinskih sester pa po-
udarja, da mora pri svojem delu postaviti steno,
čez katero ne sme. »Prijateljske odnose s stano-
valci je težko vzpostaviti, ker ljudje od tebe priča-
kujejo potem preveč,« mi je dejala. Zato emocio-
nalno delo zahteva precej osebne zrelosti, čust-
vene stabilnosti, znanja in izkušenj pri delu z ljud-
mi. Emocionalno delo povzroča pri zaposlenih
tudi določene emocionalne posledice. Večina
zaposlenih namreč po končanem delovnem času
še vedno razmišlja o določenih starostnikih in nji-
hovih problemih, kar pomeni določeno obremeni-
tev tudi izven delovnega časa. Srednje in višje
izobraženi kader se o teh izkušnjah in čustvenih
problemih pogovarja s sodelavci, medtem ko
bolničarke ostajajo s takimi problemi same, jih
ne delijo z drugimi.
Raziskava je pokazala tudi, da smrt stanoval-
cev nehote vpliva na emocionalno stanje vpraša-
nih in od njih zahteva urejanje oz. nadzorovanje
lastnih čustvenih stanj. Čeprav si dopovedujejo,
da je smrt del vsakdanjega življenja, predvsem
pa njihove zaposlitve, jih vsaka smrt stanovalca
čustveno prizadene. Med dobljenimi odgovori sta
bila tudi naslednja: »Smrt stanovalca me nepo-
sredno ne prizadene. Ustvari pa nehote neko stre-
sno situacijo v meni in na moje počutje ne vpliva
dobro. Zato ob smrti stanovalca pomislim raje
na prijetne stvari.« In: »S smrtjo se ne želim obre-
menjevati. Skušam prezreti, da je nekdo umrl, in
se raje bolj posvetim še živečim stanovalcem.«
Urejanje lastnih čustvenih stanj (»pomislim
raje na prijetne stvari«, »skušam prezreti, da je
nekdo umrl, in se raje bolj posvetim še živečim«)
je torej ob smrti stanovalcev pogosto neizogibno.
Poslužujejo se tehnike introvertiranja (potlače-
vanja) z osredotočanjem na lepe dogodke ali pro-
jiciranja (preusmerjanja) na še živeče starostnike
v domu. Iz raziskave je tudi razvidno, da smrt
ostaja tabu tema, o kateri se med zaposlenimi ne
govori, zato se tudi doživetih čustev ob smrti ne
deli s sodelavci.
Iz lastnih izkušenj (delam kot socialna delavka
v domu za stare) vem, da stanovalce domov naj-
bolj moti neosebno in avtomatično ravnanje oseb-
ja, kakor da bi bili nebogljeni, mladoletni otroci.
Se posebej težko je stanovalcem, ki so popolnoma
odvisni od tuje nege in pomoči na negovalnih od-
delkih. Njim je že hranjenje in odvajanje razkošje,
če ju lahko opravijo sami, ali pa jim pri tem res
stoji ob strani kdo s človeškim posluhom in lju-
beznijo. Res je tudi, da je delo zaposlenih pred-
vsem pri negibnih bolnikih naporno, pogosto od-
vratno. Toda nič slabše ni, če ga vsaj tu in tam
opravijo z nasmehom namesto s slabo voljo.
ZAKLJUČEK
Zahteve po emocionalnem delu so dandanes pri-
sotne na številnih področjih dela, na področju
dela z ljudmi in v skrbstvenih poklicih pa še po-
sebej. Področje dela s starimi ljudmi, zlasti v insti-
tucijah za stare, pri tem obdaja še posebna praz-
nina. Zahteve do zaposlenih v praksi so namreč
eno, izobraževanje in njihova priprava na delo s
starimi ljudmi pa drugo. Od zaposlenih, ki so večji
del svojega delovnega časa v nenehnem kontaktu
s starimi ljudmi, zahtevamo urejanje lastnih čust-
venih stanj, z namenom, da se star človek v institu-
ciji počuti čim bolje. Zanemarjamo pa pomoč, ki
jo delavec pri tem potrebuje. Tako stanje je zaen-
krat tudi povsem razumljivo, saj (vsaj na sloven-
skem področju) še ni opravljenih raziskav, ki bi
proučevale obstoj emocionalnega dela in njegov
vpliv na zaposlene v domovih za stare ali v drugih
skrbstvenih poklicih. Obstaja pa kar nekaj empi-
ričnih podatkov o emocionalnem stanju in emoci-
jah starejših v institucijah, kar nam pomaga razu-
meti stiske starih in prednosti bivanja v teh ustano-
vah. Zato lahko skrbstveni kader dokaj dobro
poučimo o čustvenem svetu starih ljudi. Na osnovi
teh spoznanj bi lahko v prihodnje gradili pomoč
zaposlenim pri urejanju lastnih čustvenih stanj.
Emocionalno delo je namreč precej zahtevno, ob-
remenjujoče in pušča posledice na duševnem pod-
ročju. Če ni ustrezno nadzorovano, lahko z nega-
tivnim učinkom udari na prvotno zastavljene cilje,
kar nikakor ne predstavlja napredka pri delu z
ljudmi. V institucijah za stare lahko zato - kljub
velikim naporom in vlaganjem v odpravljanje in-
stitucionalnih značilnosti domov - kaj kmalu za-
idemo v začaran krog, ki že tako težavne odnose
med stanovalci in zaposlenimi le še bolj poslabša.
322
STAROST, EMOCIJE IN EMOCIONALNO DELO V DOMOVIH ZA STARE
LITERATURA
Bendelow, G., Williams, S. J. (1998), Emotions in Social Life. London: 11 New Fetter Line.
Berger, P. L., Luckman, T. (1988), Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Fees, B. S., Martin, P., Poon, L. W. (1999), A Model of Loneliness in older Adults. Journal of
Gerontology, 54b, 4, 231-239.
Featherstone, M., Hepworth M., Turner, B. S. (1991), The Mask of Ageing and the postmodern Life
Course. V: Featherstone, M., Hepworth, M., Turner, B. S., The Body: Social and Cultural Theory.
London: Sage Publications (371—389).
Flaker, V. (1988), E. Goffman: Azili. V: Flaker,V., Urek, M. (ur.), Hrastovški anali za leto 1988.
Ljubljana: RK ZSMS.
Giarchi, G. ( 1997), Starati se v Evropi: končna postaja ali druga pomlad. Strokovno pravni informator,
12/97: 22-44.
Hepworth, M. (1998), Ageing and the Emotions. V: Bendelow, G., Williams, S. J., Emotions in Social
Life. London: 11 New FetterLine.
Hojnik-Zupanc, I. (1994), Institucionalno bivanje starih ljudi. Ljubljana: Gerontološko društvo Slo-
venije.
-	(1997), Dodajajmo življenje letom. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije.
-	(1999), Samostojnost starega človeka v družbeno- prostorskem kontekstu. Ljubljana: Znanstvena
knjižnica FDV.
James, N. (1989), Emotional Labour: Skill and Work in the social Regulation of Feelings. The Socio-
logical Rewiev, 37, 1: 15—42.
Kambič, J. (1995), Diplomska naloga. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.
-	(1998), Institucionalni vidiki življenja v domovih za stare ljudi. Socialno delo, 35, 5: 131—137.
Kastenbaum, R. (1985), Staranje. Murska Sobota: Pomurska založba.
Miller, P. N., Miller, D. W., McKibbin, E. M., Pettys, G. L. (1999), Sterotypes of the elderly in
magazine advertisments 1956-1996. International Journal of Ageing and Human Development,
49, 4: 319-337.
Pečjak, V. (1998), Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske
fakultete.
Požarnik, H. (1981), Umetnost staranja. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Ramovš, J., Kladnik, T., Knific, B. (1992), Skupine starih za samopomoč: Metodični priročnik. Ljubljana:
Inštitut za socialno medicino in socialno varstvo.
Renner, T. (1994), Učna delavnica »Star človek in družina«. Zapiski predavanja.
Russi Zagožen, I. (1997), Smisel življenja in subjektivno blagostanje v obdobju starosti. Psihološka
obzorja, 2, 1: 175-183.
Šadl, Z. (1999), Usoda čustev v zgodovini civilizacije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
Wood, L. A. (1986), Loneliness. V: Harre, R., The Social Construction of Emotions. Oxford: Basil
Blackwell.
323