XXVll-8_____________________________________________ZVONČEK
Bozo in Marija.
Finkov Božo in Marija                               Razne so stvari ob poti
v šolski vrtec skupaj gresta;                       in vse močno ju zanima,
majhna sta še, vendar mnogo                     a posebno most prečudni,
zanimivega že vesta.                                  ki pošastne zmaje ima.
V vrtcu pravijic, basni, pesemc                  Sestrica pokaže bratcu:
in pletenja se učita;                                   »Božo, glej, to so pošasti,
zagonetnosti po svoje                                 ki Ijudi nesrečne nekdaj
kar sami si razložita.                                 trle v svoji so oblasti.
219
ZVOSČEK                                                                                            XXVII—8
Vitezi pa te grdobe                                   »Nič ne maraj,« de Marija,
z meči vse so pokončali                             »če so ti pobili zmaje;
in potem njih mrtva trupla                       misliva na dom in šolo,
tu na kamen prikovali.«                             pa učiva se še raje.
iškoda, škoda,« pravi Bozo,                       Saj je trtama obljubila,
»da več zmaji ne živijo;                             da če pridno se učiva,
ko postal bi velik, tudi                              tudi midva v Zvončku pesem
jaz bi rešil domačijo:                                 s svojo sličico dobiva.«
Zdirjal na  konjiču  iskrem                         »O, saj res, pojdiva urno,
bi na zmaja, mahnil z mečem                     da zasluživa to slavo,
in odsekal glavo zveri                                ki še lepša bo, kot če bi
hitreje ko to izrečem.                                zmaju jaz odsekal glavo!«
Ko bi vračal se po zmagi,   .                      Božo in Marija res sta
vsi zvonovl bi zvonili,                                pridna, dobro se učita
še topovi bi grmeli                                     in zato obljubo mame
in Ijudje bi me slavili.                                tu izpolnjeno dobita.
Peli pesmi bi o meni,                                Naj ju skoz življenje vodi
v svet kazali mojo sliko...                        vedno revna cesta bela,
Davni vitezi storili                                     dobri Bog pa blagoslovi
pač so škodo mi veliko!«                           s srečo naj vsa njuna dela!
Fr. Rojec