TEORIJA IN PRAKSA REVIJA ZA DRUŽBENA VPRAŠANJA 1979, LET. XVI, UDK 3, YU ISSIM 0040-3598 3 IZ VSEBINE Najdan Pašič: Politične znanosti v samoupravni družbi Zdravko Mlinar: Enotnost nasprotij v urbanističnem planiranju Anton Bebler: Možnosti razorožitve v sodobnem svetu Aktualni intervju: Univerza danes (na vprašanja uredništva odgovarjajo dr. Vladimir Bračič, dr. Matjaž Mulej in dr. Danijel Pučko) Andrej Kirn: Struktura in družbena opredeljenost produktivnih sil (v sodobni sovjetski teoretični misli) Ivan Sedej: Nekaj (nepovezanih) misli o likovni kritiki Andrej Škerlavaj: Sodobno sindikalno gibanje v svetu Drago Flis: Revolucija ali samo družbeni pretresi (ob dogodkih v Iranu) TEORIJA IN PRAKSA 3 revija za družbena vprašanja, let. It, št. 3, str. 305—140, Ljubljana, marec 1979 UDK 3, YU ISSN 0040-3598 IZDAJA: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani; revija izhaja ob podpori Kulturne skupnosti Slovenije in Raziskovalne skupnosti Slovenije UREDNIŠKI SVET: Vlado Benko, Adolf Bibič, Silva Jereb, Maca Jogan, Marko Kerševan, Andrej Kirn, Vladimir Klemenčič, Vlado Klemenčič, Peter Klinar, Joco Klopčič, Stane Kranjc, Franc Kržan, Boris Ma-jer, Boštjan Markič, Oto Norčič, Ernest Petrič, Franci Polak, Rudi Rizman, Janko Rupnik, Slavko Soršak, Gojko Stanič, Franc šali, Ivo Tavčar, Franc Tetičkovič, Niko Toš, France Vreg PREDSEDNIK UREDNIŠKEGA SVETA: Stane Kranjc UREDNIŠKI ODBOR: Ciril Baškovič, Adolf Bibič, Ivan Hvala, Maca Jogan, Stane Južnič, Bogdan Kavčič, Marko Kerševan, Vlado Klemenčič, Joco Klopčič, Boštjan Markič, Albin Mahkovec, Tomo Martelanc, Ciril Ribičič GLAVNI UREDNIK: Adolf Bibič ODGOVORNI UREDNIKI: Maca Jogan, Joco Klopčič, Boštjan Markič OBLIKOVALEC: Drago Hrvacki LEKTORJA: Mojca Močnik, Zoja Močnik UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Ljubljana, Titova cesta 102, tel. 341-589 in 341-461 int. 232 NAROČNINA: Letna naročnina za študente 60 din, za druge individualne naročnike 120 din, za delovne organiza-cije 200 din, za tujino 300 din; v prosti prodaji je cena enojne številke 20 din in dvojne številke 40 din TEKOČI RAČUN: 50102-603-48090 — Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Ljubljana, za revijo Teorija in praksa; devizni račun FSPN: 50100-620-107-72140-000-646 — za revijo Teorija in praksa ROKOPISI: Rokopise sprejema uredništvo do 20. v mesecu. Maksimalni obseg uvod niš kih člankov je do 10 novinarskih strani, za članke in razprave do 20 strani, za poglede, glose, komentarje do 10 strani, za prikaze, recenzije do 5 strani. Nenaročenih rokopisov ne vračamo TISK: CGP »Delo«, Ljubljana, Titova c. 35 vsebina ČLANKI, RAZPRAVE: Listamo po tujih revijah 416 NAJDAN PAŠIč: Politične znanosti v samo- Med novimi knjigami 425 upravni družbi 307 ZDRAVKO MLINAR: Enotnost nasprotij v Iz domačih revij 433 urbanističnem planiranju 316 Bibliografija knjig in člankov 434 ANTON BEBLER: Možnosti razorožitve v sodobnem svetu 332 Avtorski sinopsisi 439 AKTUALNI INTERVJU: Univerza danes (na vprašanja uredništva odgovarjajo: Vladimir Bračič, Matjaž Mulej in Danijel Pučko) 340 DRUŽBA IN ZNANOST: ANDREJ KIRN: Struktura in družbena opredeljenost produktivnih sil (v sodobni sovjetski teoretični misli) 357 POGLEDI, GLOSE, KOMENTARJI: ANDREJ GRAHOR: Upokojenec ali delavec v združenem delu? 371 STOJAN ŽITKO: Vijugava pot do ekonomske stanarine 375 IVAN SEDEJ: Nekaj (nepovezanih) misli o likovni kritiki 279 MEDNARODNO DELAVSKO GIBANJE: ANDREJ ŠKERLAVAJ: Sodobno sindikalno gibanje v svetu (prikaz nekaterih aktualnih vprašanj) 382 MEDNARODNI ODNOSI: BORIS VERBIč: Evropski monetarni sistem (in interesna navzkrižja) 396 DRAGO FLIS: Revolucija ali samo družbeni pretresi? (ob dogodkih v Iranu) 403 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena vprašanja PRIKAZI, RECENZIJE: let- 16> št- 3> s,r- 205—440, Ljubljana, marec 1979 BORIS GOMBAČ: Primorska politična zgodovina in še kaj 413 _ CONTENTS COAEPJKAHHE ARTICLES, DISCUSSIONS: NAJDAN PASIC: Political Science in a Self-management Society 307 ZDRAVKO MLINAR: The Unity of Oppo-sites in Town-planning 316 ANTON BEBLER: Possibilities of Disarma-ment in the World of To-day 332 CTATBH, OBCYJKAEHHJI: HAHAAH nAIIIHR: noAHTHieCKHe HayKii b caM0ynpaBAaeM0M oGmecTBe 307 3APABKO MAHHAP: Eahhctbo npOTHBonoAo-jKHOCTefi b nAaHHpoBKe ropoAOB 316 AHTOH EEBAEP: Bo3mojkhocth pa3opy>KeHHa b coBpeMeHHOM MHpe 332 THE INTERVIEW: »University To-day« (Taking part in the in-terview are: Vladimir Bračič, Matjaž Mulej, Danijel Pučko) 340 AKTYAAbHOE HHTEPBEiO: »VHHBEPCHTET CErOAHfl« (Ha Bonpocu pe-AaKUHH 0TBeiai0T: BAaAHMnp EpaeAeHeHHOM TpyAy? 371 CTOflH JKHTKO: Hsbhahctlih nyTh k skoho-MH-C0I03H0e ABH3KeHHe B MHpe 382 ME>KAYHAPOAHEIE OTHOIUEHH5I: EOPHC BEPBHH: EBponeftcicaa aehe>khaa ch-CTeMa (npoTHBonoAoacHoeTH HHTepecoB) 396 APArO ®AHC: peboafouna hah toabko 06-mecTBeHHoe noTpaceHHe (k co6ijthsm b Hpa-He) 403 REVIEWS, NOTES: BORIS GOMBAČ: The Political History of Primorska and Somewhat else 413 From foreign reviews A survey of new books From domestic reviews Authors' synopses 416 425 433 439 0B03PEHHH, PEHEH3HH: BOPHC TOMBA1!: npuMopcKa ee noAHTtree- cKaa HCTopna h ene mto-to 413 no CTpaHHIjaM HHOCTpaHHUX 5KypHaAOB 416 CpeAH HOBUX KHHr 425 no CTparomaM OTe, v Veliki Britaniji od 2,6 «/0 na 5,5 %>. Edina država (izmed članic OECD), ki je uspela od leta 1973 zmanjšati stopnjo nezaposlenosti, je Švedska (od 2,5 %> na 1,7 % v letu 1977).10 Ocenjuje se, da je samo v Evropi 7 milijonov nezaposlenih. Posebej pa je zaskrbljujoč delež nezaposlene mladine. V letu 1976 so mladi predstavljali 44 °/o celotnega števila nezaposlenih v deželah OECD ali 6,9 milijonov!11 Očitni znaki nelagodnega obdobja, ko je vedno bolj čutiti protisloven položaj sindikatov, so stavke v grafični in kovinski industriji ZRN in britanske stavke v zadnjih mesecih. Kot smo bili doslej vajeni poročil o velikih stavkah v Italiji ali Franciji, tako se danes pozornost obrača k deželam, ki se ponašajo s »socialnim mirom«. Čeprav so se nemške stavke končale z delnim uspehom sindikatov — s tem, da so se občutno izpraznili sindikalni skladi za nadomestila stavkajočim12 — pa lahko ugotovimo, da so sindikati dobili samo bitko, ne pa vojne. Postavlja se namreč bistveno vprašanje, do katere mere je možno vztrajanje pri tarifni avtonomiji sindikatov ob gospodarskem in splošnem razvoju, ki mora nujno upoštevati tudi dosežke znanstveno-tehničnega napredka, ki je eden osnovnih pogojev za uspešno gospodarsko rast. Teh nekaj podatkov ponazarja le delček zaskrbljujočega stanja, ki je predmet zanimanja ekonomistov, kapitala in sindikatov. Če dodamo, da se temu pridružuje šibka dinamika investiranja, dražje surovine in energija, inflacija in monetarne špekulacije ter umetno vzdrževanje zastarelih in neproduktivnih vej proizvodnje, potem se ni čuditi, da se sindikatom obeta dramatično obdobje s socialno-političnimi napetostmi, ki bodo morale vplivati tudi na miselnost in koncepcije sindikalnih organizacij. Sindikati in delavci migranti V tesni povezanosti z gospodarsko krizo in krizo zaposlovanja je odnos sindikatov do delavcev migrantov, ki so v obdobju konjunkture 10 Vir podatkov: »Perspectives economiques de 1'OCDE«, Pariš, Julij 1977. 11 Vir podatkov: OECD Observer št. 90, Januar 1978. " Aime Saward v članku »Progržs technologiques et menaces sur l'emp!oi en Allemagne« — (Le Monde Diplomatique št. 290, Maj 1978) navaja, da je majska stavka v Baden-Wtirttembergu stala IG-Metall okrog 300 milijonov mark. množično prihajali v razvite evropske dežele. Ne glede na različne stopnje urejenosti statusa migrantov v raznih državah in v okviru EGS (posebni pravilnik o svobodnem kroženju delavcev iz držav članic EGS znotraj dežel skupnosti) pa vendar ni moč molče preko dejstva, da je v Evropi od leta 1973 do 1976 izgubilo delo poldrugi milijon delavcev migrantov,13 ki so mnogo prispevali k blaginji dežel, v katerih so delali. Migrantsko vprašanje je obsežna in težka tematika, ki je danes predmet številnih znanstvenih raziskav in konferenc v mednarodnih organizmih, kot so EGS, OECD in Mednarodna organizacija dela. In kako so se obnašali sindikati dežel, ki so sprejemale delavce? Predvsem je treba ugotoviti, da zoper zaposlovanje tujih delavcev v glavnem ni bilo nobenih odporov, kajti povpraševanje po delovni sili je bilo v šestdesetih letih takorekoč neizčrpno. Migranti so postajali solidarni del sindikalnega članstva v državah imigracije in delež včlanjenih tujih delavcev v sindikatih se giblje od 10 do več kot 50 °/o. (Npr. v ZRN 20 % — medtem ko delež domačih znaša med 30 in 35 %; v Belgiji 45 % in 75 % domačih.)14 Gre potemtakem za sorazmerno visoko stopnjo sin-dikalizacije, ki ni v korist le delavcem migrantom, temveč tudi sindikatom nasploh. S preprostimi besedami bi dejali, da so delavci-migranti v dokajšnji meri poravnali dolg, ki ga zahteva delavska solidarnost, saj je vključenost migrantov ponekod celo večja od domačih delavcev (IG-Metall ZRN — 52,7 «/0 tujih in 52,3 % domačih).15 Če gremo dalje in skušamo zvedeti, ali je bil vpliv migrantov na sindikalno politiko ustrezen številu njihovega članstva, pa poleg že omenjenih številk o odpuščanju migrantov ugotavljamo (zopet na osnovi nemških podatkov), da so volitve v obratne svete v kovinski industriji 1975 pokazale, da tuji delavec — član obratnega sveta predstavlja kar 300 svojih kolegov tujcev, medtem ko ima že 50 nemških delavcev enega zastopnika v obratnem svetu.16 Neenakopraven položaj migrantov nima vzrokov samo v splošnih ekonomskih in socialnih okoliščinah, temveč ima korenine tudi v samem sindikatu tj. delavski organizaciji. Lahko bi še navedb več podobnih primerov iz drugih dežel, vendar so navedeni podatki dovolj za zaključek, da sindikati razvitih dežel niso opravili izpita konkretne mednarodne solidarnosti — še manj — podprli so, zlasti po letu 1973, vse vladne ukrepe o zapori zaposlovanja za tujce in za njihovo vračanje. Problematika delavcev migrantov je bila prisotna tudi v mednarodnih sindikalnih akcijah. Tako je bila že leta 1972 v Beogradu na pobudo jugoslovanskih sindikatov prva mednarodna konferenca sindikatov imigracije in emigracije. Za beograjsko so se zvrstile še druge tovrstne konference in zahvaljujoč akciji sindikatov je Mednarodna organizacija dela " Revue Internationale du Travail, vol. 117, No 1, Genžve 1978. " Prav tam. » Gewerkschaftsreport des Instituts der deutschen Wirtschaft, Koln 1975. 11 Gewerkschaftliche Monatshefte, oktober 1975, »Betriebsratswahlen Ergebnisse« 1975. že leta 1975 sprejela pomembno mednarodno konvencijo, ki ureja status delavcev migrantov in opredeljuje obveznosti držav, ki zaposlujejo tuje delavce. Toda kljub hudim diskriminatornim razmeram, v katerih živi in dela večina delavcev migrantov, sindikati razvitih dežel zadnji čas ne kažejo več posebnega zanimanja za mednarodno aktivnost sindikatov na tem področju, kajti zaposleni so predvsem z usodo svojih delavcev. Odnos do udeležbe v upravljanju in odločanju V splošnem lahko trdimo, da so sindikati v svetu naklonjeni oblikam udeležbe v upravljanju. Seveda pa moramo upoštevati, da je teh oblik cela vrsta in da obstajajo sirom po svetu. Poleg tega so tolmačenja pojmov udeležbe v upravljanju oz. soodločanja in samoupravljanja silno različna, zato je treba pogledati vsako zase in šele na tej osnovi presojati odnos sindikatov do oblik soodločanja delavcev. V glavnem je za sindikate bistveno, koliko te oblike soodločanja omogočajo uresničevanje ciljev sindikalnih organizacij, kajti ni malo primerov, ko kapital izkorišča organe soodločanja za razbijanje sindikalne akcije. Tako je vloga sindikatov v sistemu socialističnega samoupravljanja v Jugoslaviji predmet nenehnega zanimanja v sindikalnem gibanju v svetu in predstavlja glavno vsebinsko točko v širokem sklopu mednarodnega sodelovanja jugoslovanskih sindikatov. Nedvomno bo ta tema še vnaprej ostajala v središču pozornosti predvsem zaradi tega, ker je v tujih sindikalnih organizacijah še zmeraj prisotno poenostavljeno enačenje participacije z našim samoupravnim sistemom, pri čemer se večkrat pozablja na bistveno razliko med sindikati v kapitalistični družbi in našimi sindikati, ki je v tem, »da niso varuhi interesov delavskega razreda samo v delovnih odnosih in v boju za vsakodnevne ekonomske, socialne in politične zahteve delavcev, ampak v celotnem sistemu družbene reprodukcije... To pa iz preprostega razloga, ker se pri nas upravljanje dela in upravljanje družbenega kapitala, se pravi celotne družbene reprodukcije, spajata v samoupravnem združenem delu, se pravi v rokah delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela.«17 Prav ta bistvena razlika pa nam narekuje še bolj poglobljeno in kvalitetno mednarodno sodelovanje, ki bo na eni strani omogočilo pravilno predstavitev našega samoupravnega sistema in vloge sindikatov v njem, na drugi strani pa odpravilo občasna razočaranja, ko tuji sindikati, izhajajoč iz svojih pogojev, z zadržki sodijo o našem sistemu, kar nas tu in tam vodi tudi v negativno oceno tujih sindikatov, pri čemer morda preostro upoštevamo njihov odnos do samoupravljanja kot edini kriterij za presojo njihove večje ah manjše progresivnosti. Težko je tudi soditi, kateri sindikati so prišli najdlje v razvijanju teorije in prakse soodločanja. Morda je najbolj zanimiv francoski sindi- " Edvard Kardelj: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja — CZP Komunist, Ljubljana 1977, str. 199. kat CFDT (Confederation Frangaise democratique du travail), ki je v 60 letih doživel ob komunistično usmerjeni CGT zanimivo preobrazbo iz krščanskega v socialistično usmerjeni sindikat. CFDT in njegov voditelj in teoretik Edmond Maire so zastopali stališče, da je udeležba v upravljanju in odločanju družbeni proces, ki je omejen z ekonomskim in političnim sistemom ter z ideologijo družbe, zato je vpliv subjektov dela — delavcev, tudi preko institucije soodločanja odvisen od razporeditve družbene moči in od strukture razrednih odnosov v vsaki deželi. CFDT, ki ima v svojih programskih ciljih vzpostavitev samoupravljanja in demokratičnega planiranja, meni, da v kapitalistični družbi ne more biti resnične in prave udeležbe v upravljanju kljub razvitim tovrstnim institucijam, kajti soodločanje ne more biti neodvisno od političnega, ekonomskega in družbenega okvira, v katerem se uresničuje. CFDT in še nekaj sindikatov članic SKO (Svetovne konfederacije dela) se je že leta 1972 izrazilo proti uvajanju takih oblik soodločanja, ki »pomenijo udeležbo pri manj pomembnih stvareh, brez možnosti udeležbe v najbistvenejših odločitvah, s čemer se samo ustvarja privid moči, iluzija, ki prinaša tveganje, da se delavski predstavniki vldjučijo v splošni sistem ciljev podjetja, medtem ko stvarne odločitve sprejema kapitalistično gospodarstvo in podjetja.«18 Velike pozornosti je zadnji čas deležna pritožba združenja zahodno-nemških delodajalcev na ustavno sodišče ZRN zaradi zakona o soodločanju (Mitbestimmung), ki ga je izglasoval Bundestag marca 1976. Ta zakon razširja območje soodločanja na celotno industrijo, medtem ko so podobni zakoni (1952 in 1972) obsegali samo določene veje z večjim številom zaposlenih. Pritožba, ki je bila vložena že dobro leto po sprejemu zakona (tedaj je bil predsednik združenja delodajalcev sedaj pokojni Schleyer, ki so ga ubili teroristi), ne kaže samo na formalni protest, temveč pomeni začetek kriznega obdobja tako za nemške sindikate kot za samo institucijo soodločanja v ZRN, čeprav je ustavno sodišče pritožbo delodajalcev zavrnilo. Mnogi, predvsem mlajši sindikalni kadri vidijo v tem resno nevarnost za tri desetletja star in dobro utečen sistem socialnega partnerstva, na drugi strani pa delodajalci nervozno izjavljajo, da zakon posega v zasebno lastnino in da nova generacija sindikalnih vodij želi spremeniti sistem in prevzeti oblast nad gospodarstvom in to s podporo vlade. Seveda se takim očitkom ne moremo preveč čuditi, saj so na vladi socialdemokrati, na drugi strani pa se ocenjuje, da poseduje v nemških sindikatih — DGB odločilen vpliv socialna demokracija. Multinacionalne družbe Če je bilo v sindikalnem gibanju o čem veliko govorjenega pa malo storjenega, so ta tema prav gotovo multinacionalne družbe in prav to 18 »Labor«, Rewiev on Trade Union Information and Training, Brussels '1972, št. 4. je tudi dokaz, kako je sindikalno gibanje občutno zaostalo za modernim organiziranjem kapitala. Poskusov nastopanja zoper multinacionale je bilo veliko, posebej se je s tem ukvarjala Mednarodna federacija kemičnih delavcev. Prihajalo je do usklajenih stavk na različnih kontinentih (npr. Diinlop), do sistemov koordinacije pri skupnih pogajanjih. Toda multinacionali so imeli veliko več uspeha pri razbijanju sindikalne enotnosti, ko je npr. na Portugalskem kmalu po padcu diktature Phillips plačeval svojim delavcem enkrat višjo minimalno mezdo, kot je določal sporazum med Intersinikalo19 in portugalsko vlado. Prodor multinacionalnih družb v vzhodno Evropo je še bolj zapletel celoten položaj in danes kljub številnim izjavam in dokumentom, vključno z resolucijo svetovne tripartitne konference o zaposlovanju,20 še nismo bili priča učinkoviti akciji. Nova mednarodna ekonomska ureditev Problemi razvoja in prepada med svetovnim severom in jugom so že dolgo na tak ali drugačen način prisotni v mednarodnem sindikalnem gibanju. Razmah sindikatov v deželah v razvoju je, skladno s procesom dekolonizacije in utrjevanja nacionalne neodvisnosti, povzročil tudi večje zanimanje sindikatov samih dežel v razvoju za to problematiko in vzbudil vsaj skromna razmišljanja pri sindikatih razvitih držav. Pravim skromna, kajti najmočnejši sindikati razvitega sveta se ukvarjajo z deželami v razvoju predvsem z vidika interesov njihovega prodora in vpliva na mlado sindikalno gibanje Afrike, Azije in Latinske Amerike. Ne bo preostra ugotovitev, da je dejavnost ameriških AFL—CIO, nekaterih socialdemokratskih in sovjetskih ter drugih vzhodnoevropskih sindikatov v bistvu bolj borba za ideološki, politični in gospodarski vpliv kot dejansko enakopravno sodelovanje. Boj za vpliv v sindikatih dežel v razvoju, vsiljevanje tega ali onega družbenega modela, je neusmiljen in v mnogočem ovira svoboden razvoj sindikalnega gibanja v nerazvitem svetu, kjer so sindikati še v kolonialni dobi nastajali pod vplivom sindikatov njihovih kolonialnih matic. Zato sindikalno gibanje še išče specifičnim razmeram primerne oblike delovanja. Afriški, arabski in azijski sindikati so dosegli pomembne uspehe v svojem razvoju kot tudi v medsebojnem sodelovanju kljub številnim zunanjim vplivom. Osnovane so bile regionalne sindikalne organizacije, ki krepijo samostojnost sindikatov dežel v razvoju predvsem v odnosu do velikih mednarodnih sindikalnih central kot glasnikov blokovske politike. " »Intersindical«, Koordinativno telo komunističnih, socialdemokratskih in krščanskih sindikatov, ki je nastalo po padcu diktature na Portugalskem. " Glej: World Employment Conference, Geneva, 4—17 June 1976, »Declaration of Prin-ciples and Programme of Action«. Nesporno pa je, da ob vseh težavah sindikati v deželah v razvoju odigravajo pozitivno — ponekod odločujočo — vlogo pri socialistični orientaciji mnogih dežel v razvoju. Prav tako ne moremo zanemariti vpliva politike neuvrščenosti, ki ji pripada večina teh dežel, in s tem sindikalno gibanje tega dela sveta sprejema za svoje tudi principe in cilje neuvrščenosti. Tudi za sindikalno gibanje v deželah v razvoju in predvsem v neuvrščenih deželah velja ugotovitev, da so »neuvrščene dežele močno zainteresirane za medsebojno povezovanje in skupno razvijanje vsestranske ekonomske in politične akcije, da bi se s tem lahko močneje naslonile na lastne sile in da bi postale močnejši mednarodni ekonomski in politični dejavnik. Toda v končni posledici lahko uresničujejo in zagotavljajo svoje ekonomske in politične interese samo v procesu postopnega, toda zavestnega in vztrajnega spreminjanja celotnega svetovnega sistema ekonomskih in političnih odnosov med narodi s priznavanjem njihove medsebojne odvisnosti in enakopravne vzajemne odgovornosti v tej medsebojni odvisnosti«.21 Pri tem lahko sindikalno gibanje dežel v razvoju in razvitih industrijskih dežel igra pomembno vlogo, seveda pod pogojem, da se bo zavedlo, da je vprašanje vzpostavljanja nove mednarodne ekonomske ureditve tudi v daljnoročnem interesu delavstva razvitih dežel. Spričo različnosti pogledov danes »sindikalno gibanje v svetu še nima svoje koncepcije boja za novo mednarodno ekonomsko ureditev, kot tudi nima koncepcije, ki bi celovito reševala probleme razvoja. Vzrokov za to gotovo ne moremo iskati samo v razcepljenosti sindikalnega gibanja v mednarodnih okvirih in v odvisnosti od ideoloških in političnih interesov držav, iz katerih posamezne sindikalne organizacije in mednarodne centrale izvirajo, temveč v krizi sindikatov nasploh. V večini držav v svetu so sindikati več ali manj vrasli v politične in družbene strukture M tako predstavljajo del sistema s popolnoma določenimi nalogami in bodo morali v iskanju nadaljnjih poti v boju za novo mednarodno ekonomsko ureditev izhajati bolj od svojih razrednih pozicij in v ta boj vnesti tudi notranje razsežnosti, ki se odražajo v protislovju med delom in kapitalom v nacionalnih okvirih in ki vodijo k ukinjanju izkoriščanja in prisvajanja presežne vrednosti nasploh.«22 Sindikalno gibanje potemtakem čaka še veliko naporov, da bo našlo skupen jezik in se dogovorilo za enotno in dolgoročno akcijo za razreševanje enega najtežjih in življenjsko najbolj pomembnih vprašanj za človeštvo — in še posebej za delavski razred. Prav tu se odpira za jugoslovanske sindikate izredno široko, odgovorno, pa tudi težavno področje delovanja v mednarodnem sindikalnem !1 Edvard Kardelj: Zgodovinske korenine neuvrščenosti — ČZP »Komunist« Ljubljana 1975, str. 47. " Danilo Slivnik: »Sindikati v borbi za nove mednarodne ekonomske odnose« (članek o »okrogli mizi«, ki jo je organizirala na to temo Zveza sindikatov Jugoslavije po osmem kongresu ZSJ novembra 1978 v Beogradu), Medunarodna politika, št. 689, 16. 12. 1978 Beograd. gibanju. Ob tem, ko so naši sindikati zavzemajo za široko sodelovanje, podporo in sodelovanje sindikatov pri graditvi novega mednarodnega gospodarskega sistema kot temelja za odpravo sedanjih neenakopravnih in izkoriščevalskih mednarodnih odnosov, za pravičnejši in enakomernejši razvoj celotnega sveta ter za reševanje problemov, ki zadevajo delavski razred vseh dežel, predvsem pa za odpravo velikih razlik v razvoju med razvitimi in manj razvitimi,23 bodo morali posvetiti še večjo pozornost nalogam v organiziranju združenega dela za še bolj uspešno vključevanje jugoslovanskega gospodarstva v mednarodno delitev dela na osnovi ciljev politike neuvrščenosti in prizadevanj za pravičnejše mednarodne ekonomske odnose. » Resolucija o nalogah Zveze sindikatov Jugoslavije o boju delavskega razreda za razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in političnega sistema socialističnega samoupravljanja — 8. kongres Zveze sindikatov Jugoslavije, novembra 1978. mednarodni odnosi BORIS VERBIC Evropski monetarni sistem (Interesna navzkrižja) Tako kot pri vseh prejšnjih monetarnih načrtih evropske deveterice, se je v zadnjem trenutku zataknilo tudi pri uresničevanju sporazuma o uvedbi evropskega monetarnega sistema (EMS). EMS sicer še ni pokopan in optimisti upajo, da bo deveterica uspela odstraniti zadnje ovire na prihodnjem sestanku na vrhu, sredi marca v Parizu. Toda s še tako umetelnimi teoretičnimi konstrukcijami je težko premostiti stvarna interesna navzkrižja, ki niso omejena le na EGS, ampak so sestavina odnosov med tremi poli današnjega kapitalističnega sveta ZDA, Japonsko in EGS. Naj v EGS načrtujejo takšne ali drugačne monetarne sisteme, v nobenem primeru ne morejo obiti niti vprašanja položaja ameriškega dolarja v svetovnem monetarnem sistemu, niti celotnega sklopa odnosov z ZDA. Že prvi dolgoročni načrt o gospodarskodenarni zvezi je spodletel v prvi fazi svojega uresničevanja, ker ni upošteval prevladujoče vloge ZDA v mednarodnem monetarnem sistemu in dejstva, da brez soglasja ZDA ali celo proti njihovi volji ni mogoče izpeljati nobenih načrtov, ki prizadevajo ameriške politične in ekonomske interese, ne da bi s tem postavili na preizkušnjo atlantsko zavezništvo in predvsem vprašanje obrambe zahodne Evrope pred sovjetsko nevarnostjo. Od ambicioznega načrta gospodar-skodenarne zveze je ostal samo močno okrnjen sistem monetarne kače, v katerem pa ni bilo ne francoskega franka, ne italijanske lire, ne angleškega funta. V tem smislu je bila zelo poučna tudi usoda sporazuma deveterice iz Zeista. V tem nizozemskem mestecu so se finančni ministri EGS aprila 1974 dogovorili, da bodo centralne banke lahko kupovale in prodajale zlato na svobodnem trgu. Toda že junija 1974 je bilo na washingtonskem sestanku desetih največjih denarnikov na svetu konec njihove enotnosti. Od sporazuma je ostala samo možnost centralnih bank, da zastavijo zlato za najem posojil. S tem se je izjalovilo italijansko in francosko upanje na izhod iz gospodarske stiske s prodajo dela velikih zlatih rezerv. Obenem je bil to tudi pomemben korak v smeri ameriških prizadevanj za izrinje-nje zlata iz mednarodnega monetarnega sistema in za njegovo preobrazbo v navadno borzno kovino. V teh prizadevanjih so jih podpirali Angleži, ker sami niso razpolagali z večjimi zlatimi rezervami, medtem ko so se Francozi ameriškim prizadevanjem dolgo časa upirali. Toda Nemci in Nizozemci se niso hoteli zameriti Washingtonu in končno so tudi Francozi popustili pod ameriškim pritiskom ter na konferenci v Kingstonu, januarja 1976, pristali na korenite spremembe glede položaja zlata v Mednarodnem monetarnem skladu, s katerimi naj bi zlato postopno izločili iz mednarodnega monetarnega sistema. Ameriški dolar je tako postal v mednarodnem monetarnem sistemu, v katerem Američani več ne spoštujejo niti lastnih pravil, edina mednarodna obračunska in rezervna moneta, kajti »posebne pravice črpanja« zaradi nepomembne količine in zaradi ameriškega nadzora nad njihovo izdajo v Mednarodnem monetarnem skladu niso mogle prevzeti vloge papirnatega zlata. Po kingstonski konferenci so v Bruslju zagrenjeno ugotavljali, da je bila oblast dolarja prej uzakonjena, sedaj pa je postala božja pravica. Istega leta je kazalo, da so za dolgo časa pokopane vse misli na skupno monetarno politiko, saj je aprila 1976 kancler Schmidt v Luksem-burgu odkrito zavrnil pritiske s strani nekaterih članic in izvršne komisije za ustanovitev skupnih monetarnih rezerv s pojasnilom, da Nemčija nima nobenega interesa vlagati svojih monetarnih rezerv v skupni sklad, dokler se bo gospodarski razvoj posemaznih članic EGS tako močno razhajal in dokler ne bo mogoče zagotoviti istosmerne usmeritve nacionalnih ekonomskih politik. Zato je izzvala precejšnje presenečenje skupna nemško-francoska pobuda o ustanovitvi evropskega monetarnega sistema, z razširitvijo in nekaterimi prilagoditvami okrnjenega sistema evropske monetarne kače. Ker je Nemčija zaradi svoje gospodarske moči glavni zahodnoevropski denarnik in ker je skupna nemško-francoska pobuda pomenila odstopanje od dotedanje nemške politike, se moramo najprej vprašati, iz katerih razlogov se je Nemčija odločila za takšen korak. Dotedanja nemška politika je skrbela za to, da nemških monetarnih rezerv ne bi uporabljali za podpiranje plačilnih bilanc tistih dežel, na čigar ekonomsko politiko nemška vlada ne bi imela nobenega vpliva. Poleg tega Nemci niso hoteli nikdar žrtvovati atlantskega zavezništva za negotove evropske podvige. Nemci so zato kljub tveganju pomagali Američanom v Kingstonu vsiliti svojim zaveznikom ameriško monetarno svojevoljo kot pravilo obnašanja v mednarodnem monetarnem sistemu. Vztrajanje in utrjevanje zavezništva z ZDA se je Nemcem takrat zdelo še bolj potrebno, ker se je zdelo, da so se edino ZDA v stanju učinkovito postaviti po robu navalu zahtev dežel v razvoju po pravičnejših političnih in ekonomskih odnosih ter nevarnosti prihoda komunistov na oblast v Italiji, Franciji in Portugalski. Kingstonski sporazum je tedaj za EGS in Japonsko obetal kratkoročne koristi s povečanjem mednarodnih likvidnih monetarnih sredstev, kar bi jim omogočilo s papirjem plačati račune za nafto in druge surovine in izboljšati lastno konkurenčno sposobnost na račun izvoznic surovin. Poleg tega je bil tedaj ameriški gospodarski položaj boljši kot evropski, zato so Nemci in Japonci pričakovali, da bo dolar ostal sorazmerno stabilen v primerjavi z marko in jenom. Toda takšna pričakovanja se niso uresničila, saj predsednik Carter ni uspel narediti reda v svoji hiši, ampak je dolar prepustil usodi. Nemci in Japonci so zaradi grenkih izkušenj v preteklosti, ko so se z reševanjem dolarja nalezli slabega denarja, a dolarja vseeno niso rešili, dolar tokrat prepustili drsenju navzdol in sprejeli revalvacijo svojih valut. Toda takšna politika je postajala čedalje vznemirljivejša, ker je pričela pešati konkurenčna sposobnost nemških in japonskih izvoznikov na svetovnem trgu. Američani so hkrati z vodenjem ohlapne monetarne politike pritiskali na Nemce in Japonce, da požive domačo gospodarsko konjunkturo in s tem pomagajo svetovnemu gospodarstvu iz recesije. Nemci in Japonci ameriških zahtev niso hoteli sprejeti zaradi bojazni, da bi s takšno politiko doma in v svetu povzročili spet nov inflacijski val, še preden bi se polegel stari. S tem bi utegnili izzvati nove podražitve nafte, ki bi znova utegnile stresti temelje kapitalističnega sistema. Čedalje očitnejše razhajanje ameriških in nemških interesov na monetarnem in ekonomskem področju, je Nemce vodilo do spremembe dotedanjih stališč glede skupne monetarne politike EGS. V želji po obrambi lastnih interesov so bili nenadoma pripravljeni vložiti sredstva v skupni rezervni monetarni sklad in pristati na nekoliko ohlapnejša pravila od pravil, ki so veljala v sistemu monetarne kače in ki so breme obrambe monetarne stabilnosti nalagala predvsem na ramena gospodarsko šibkejših članic. Medtem ko je v sistemu monetarne kače morala sama ali z neobvezno tujo pomočjo vedno braniti svojo valuto tista država, katere valuta je zdrknila na spodnjo dovoljeno mejo odstopanja od uradnega razmerja med njo in drugo valuto, konkretno med njo in nemško marko, naj bi v novem sistemu branila svojo valuto vsaka članica, kadar bi njena valuta dosegla spodnjo ali zgornjo mejo dovoljenega odstopanja od spreminjajoče se poprečne vrednosti vseh v sistemu udeleženih valut. Povedano poenostavljeno in slikovito naj bi se v EMS valute držav članic EGS in tudi nekaterih drugih zahodnoevropskih dežel prijele za roke, kar naj bi jim onemogočilo, da bi se katerakoli izmed njih oddaljila od ostalih preko dogovorjenih meja. V središču sistema naj bi bila nova obračunska enota »ecu«, to je spreminjajoča se poprečna vrednost vseh valut, od katere bi se posamezna valuta lahko oddaljila največ za 2,5 % navzgor ah navzdol. Takšen monetarni blok naj bi pomagal braniti interese članic EGS pred neugodnimi posledicami nestabilnosti ameriškega dolarja in samovoljne ameriške politike ter vplival na umiritev mednarodnega monetarnega položaja. Zagotovitev večje monetarne stabilnosti bi bila še posebej v nemškem interesu, saj je bila zaradi izgube vrednosti ameriškega dolarja najhuje prizadeta prav konkurenčna sposobnost nemških izvoznikov. Ker so bile vse nemške intervencije pri ameriški vladi za stabilizacijo dolarja dolgo časa zaman, so Nemci z EMS skušali ustvariti na marko vezan mone- tarni blok, s katerim bi Jahko učinkoviteje zaščitili domače gospodarstvo in svoje izvoznike pred pogubnimi posledicami ameriške monetarne samovolje. Kajti v monetarnem bloku se ne bi samo učinkoviteje branili pred ameriško politiko kot sami, ampak bi povrhu svojim partnerjem v bloku onemogočili, da bi v konkurenčnem boju za evropski in svetovni trg tako kot doslej svobodno zniževali vrednost svoje valute v razmerju do nemške marke. Ob tej nemški odločitvi se zastavljata dve vprašanji: ali Nemci ustvarjajo monetarni blok, ne da bi si zagotovili vpliv na ekonomsko in monetarno politiko evropskih dežel? In ali Nemci nameravajo tvegati zavezništvo z ZDA? Nemci niso nikoli hoteli zastaviti svojih monetarnih rezerv, če niso videli možnosti, da bi lahko vplivali na ekonomsko in monetarno politiko drugih dežel. Tudi sedaj za to nimajo nobenega razloga. Zato bo verjetno bolj držalo to, da Nemci upajo, da bodo z EMS dobili to možnost. Prej so vedno zaman zahtevali uskladitev ekonomskih in monetarnih politik kot predpogoj, da bi svoje monetarne rezerve vložili v kakršenkoli skupni denarni sklad. Sedaj pa verjetno pričakujejo, da bi z ustanovitvijo skupnega rezervnega sklada dobili možnost, da dosežejo medsebojno usklajevanje ekonomskih in monetarnih politik. Za podporo ogroženih valut bodo namreč lahko države članice iz skupnega sklada najemale posojila. Toda ta posojila bodo spremljali podobni pogoji kot posojila mednarodnega monetarnega sklada. Glede na moč nemške marke pa to pomeni, da bi nemška vlada z EMS dobila v roke sredstvo za posredno vplivanje in nadzor nad ekonomskimi in monetarnimi politikami drugih držav članic. V naraščajoči nemški moči, ne samo gospodarski, ampak tudi politični (v najožjem krogu izbrancev za srečanje na vrhu v Guadelupu so bili tudi Nemci), prav gotovo tiči eden izmed razlogov za porodne težave EMS. Francozi na glas, drugi pa potihem priznavajo, da se Nemcev boje. Italija in Irska sta dolgo oklevali in skušali čim dražje prodati svojo kožo, preden sta pristopili k EMS. Britanci pa so se že od vsega začetka držali ob strani, četudi udeležbe niso nikoli dokončno izključili. Čeprav se Američani uradno niso izrekli proti EMS, saj niso mogli nasprotovati naporom za dosego monetarne stabilnosti v svetu, so si vendar ob vseh priložnostih skušali zagotoviti, da EMS ne bi bil naperjen proti dolarju. Toda bojazen pred naraščajočo nemško močjo obstaja. Kajti letos naj bi deveterica pričela uresničevati le prvo fazo EMS, ki ne bi neposredno ogrožala ameriških interesov. V tej fazi bi namreč EMS lahko vplival na razmerje med vrednostjo ameriškega dolarja in evropskih valut samo s kupovanjem ameriškega papirja. Dokler bi Evropejci tako plačevali ceno za stabilizacijo ameriškega dolarja, res ni posebnega razloga, da bi Američani nasprotovali novemu sistemu. Toda leta 1982 naj bi »ecu« ne bil več zgolj obračunska enota, ampak naj bi postal rezervna moneta, kar pomeni, da bi Američanom grozila nevarnost, da bi cene nafte in drugih surovin ne določali več v dolarjih, ampak v mnogo stabilnejših »ecujih«. S tem bi bili Američani dvakratno prizadeti. Prvič, ker bi ameriški dolar izgubil monopolni položaj v mednarodnem monetarnem sistemu, drugič pa zato, ker pretirane domače porabe ter uvoza nafte in drugih surovin ne bi mogli več kriti s tiskanjem novih količin dolarja, ampak bi morali v primeru padca vrednosti dolarja plačevati višje cene ali v primeru izgube vsakršnega zaupanja v dolar celo z »ecuji« ali drugimi trdnejšimi valutami. Ni izključeno, da je bilo britansko zadržano stališče delno pogojeno tudi z ameriško zaskrbljenostjo nad možnimi posledicami zaradi uvedbe EMS, saj je bil eden izmed britanskih pogojev za pristop k EMS tudi zahteva, da EMS ne sme biti naperjen proti ZDA. Morda so Britanci toliko omahovali zaradi tega, ker njim in Američanom ni bilo povsem jasno, ali bi EMS lažje spodnesli, če bi se mu Britanci pridružili ali če bi ostali zunaj njega. Kaže, da so Američani vzeli bremenski sklep o ustanovitvi EMS kot resno grožnjo, da jim bodo njihovi evropski zavezniki stopili na prste, če bodo še naprej vodili tako samovoljno monetarno politiko. 2e novembra, torej dva meseca preden bi moral zaživeti EMS, je ameriški predsednik sprejel paket energičnih ukrepov, s katerimi je vsaj začasno umiril monetarni nemir in zaustavil padanje vrednosti dolarja. Verjetno so Nemci s tem zadovoljni, saj so na ta način uspeli ponovno osvojiti del v Kingstonu izgubljenega terena. Zaradi porodnih težav z EMS jih verjetno niti ne boli glava, saj jim verjetno trenutno zadostuje tudi to, da imajo v svojih rokah karto, s katero Američane lahko vsak čas opomnijo na monetarno disciplino in jih primorajo k resnejšim razgovorom o mednarodnih monetarnih problemih. Nikakor pa ni mogoče pričakovati, da bi zaradi EMS Nemci postavili na kocko zavezništvo z ZDA, dokler bo obramba nemškega ozemlja v ameriških rokah. Ostaja torej še vprašanje, zakaj so Francozi dali pobudo za ustanovitev EMS skupaj z Nemci in zakaj so v zadnjem hipu preprečili njegov start. Francozi so spoznali, da v svetu nimajo več tiste vloge, o kateri je sanjal general de Gaulle, da jih Nemčija politično dohiteva, medtem ko jih je ekonomsko že davno prehitela. Zavest, da bodo v svetu čedalje težje igrali celo drugorazredno vlogo, jih je vodila do poskusa, da bi izkoristili nemško-ameriška monetarna nasprotja in si v tandemu z Nemci zagotovili mesto med svetovnimi velesilami in vodilno vlogo v EGS. Poleg tega je francoska vlada hotela EMS izkoristiti za krinko, pod katero bi doma z večjo avtoriteto vsiljevala konservativno ekonomsko in socialno politiko. V želji po dohitevanju Nemčije Barrova vlada že od začetka svojega obstoja dokaj neuspešno posnema nemško ekonomsko politiko in se sooča s čedalje bolj vznemirljivim socialnim položajem, zaradi propadanja črne metalurgije, tekstilne industrije, brodogradnje in nekaterih drugih industrijskih dejavnosti, ki vleče za seboj naraščajočo armado brezposelnih, ki letos utegne doseči že število 1,5 milijona. Zaradi posledic takšne ekonomske politike in zaradi dvolične politike, s katero Giscard v imenu golizma počasi razprodaja golistično dediščino in Francijo vodi čedalje globlje v atlantske vode, je prišlo do odkritih napadov golistov na Giscardovo Zvezo za francosko demokracijo, ki jo je Chirac v svojem že znamenitem pozivu iz bolnišnice Cochin na obrambo francoske neodvisnosti obtožil, da je »parti de l'etranger« — stranka tujine, oziroma stranka, ki služi interesom tujine. V frontalnem napadu na Giscardovo evropsko politiko je EMS postal ena izmed osrednjih tarč. Golisti in komunisti so namreč Giscarda obtožili, da s francoskim sodelovanjem v EMS pripravlja teren za nemško vmešavanje v francosko notranjo politiko. Pod točo kritik, sumov in obtožb je bila francoska vlada prisiljena postaviti se na trša stališča in od Nemcev zahtevati takojšen dogovor o koncesijah, ki jih je Schmidt menda decembra na bruseljskem sestanku obljubil Giscardu in s katerimi bi Giscard utišal domače nasprotnike ter pomiril tiste, ki so zaskrbljeni zaradi posledic morebitne navezave franka na nemško marko. Francoska zahteva po odpravi sistema denarnih nadomestil v skupni kmetijski politiki, ki koristi kmetijskim pridelovalcem v državah 7 močno in škodi onim v državah s šibko valuto, je naletela na nemško odklonitev. Francoska vlada je zato zahtevala preložitev starta z EMS za nedoločen rok, dokler se ne bi sporazumeli o spornih vprašanjih s področja skupne kmetijske politike. Vprašanje odprave sistema denarnih nadomestil je politično zelo občutljivo, kajti niti nemška niti francoska vlada si ne moreta dovoliti, da bi izgubili kmečke volilce. Takojšnja odprava sistema denarnih nadomestil bi prizadela nemške kmete zaradi manjših dohodkov in manjših izvoznih možnosti. Francoski kmetje pa s prstom kažejo prav na sistem denarnih nadomestil, s katerim je obdavčen njihov kmetijski izvoz in subvencioniran francoski kmetijski uvoz, kot na edinega krivca, da zadnja leta nemško in nizozemsko kmetijstvo veliko hitreje napredujeta od francoskega. V spor so se sedaj vpletli še Britanci, ki so proti odpravi sistema denarnih nadomestil, s katerim EGS subvencionira britanski kmetijski uvoz, medtem ko je za britansko gospodarstvo kmetijski izvoz nepomemben in ga zato izvozne obdavčitve ne prizadevajo v takšni meri kot francoskega. Britanci sicer ne izključujejo možnosti odprave sistema denarnih nadomestil, vendar pa ga pogojujejo s celovito reformo skupne kmetijske politike. Tega pa se boje tako Francozi kot Nemci, ker bi se zaradi spopada okoli interesnih navzkrižij utegnila porušiti že tako majava zgradba skupne kmetijske politike. Odkar je ameriški dolar stabilnejši in odkar je prišlo do odkritih polemik med golisti in predsednikom republike glede njegove evropske politike se zdi, da je popustilo tako nemško kot francosko zanimanje za EMS. Zato je težko verjeti optimističnim napovedim, da bo marca v Parizu prišlo do sporazuma, kajii iz objektivno danih interesnih navzkrižij med Nemci, Francozi in Britanci vsaj na prvi pogled ni videti poti rešitve. Niti nemška niti francoska in še najmanj britanska vlada pa niso v stanju, da bi v pogajanjih o odpravi sistema denarnih nadomestil lahko pristale na pomembnejše koncesije. Toda četudi bi se uresničile napovedi optimi- stov, bo EMS stal na trhiih nogah, kajti ob njegovem snovanju so ostali ob strani problemi neenakomernega razvoja, ki so eden izmed glavnih vzrokov monetarne nestabilnosti. Kočljivo vprašanje prelivanja bogastev od bogatejših k revnejšim članicam ostaja še vedno nerešeno, saj si niti Italijani niti Irci niso uspeli izboriti sistemskih rešitev za zagotovitev stalnega dotoka pomoči, ob kateri bi lahko upali, da bodo vzdržali strožjo monetarno disciplino, ki bi jim jo vsilil EMS. Prizadeta pa bi bila tudi konkurenčna sposobnost nemških partnerjev, kakor so pokazale resne analize britanske vlade o posledicah morebitnega britanskega pristopa k EMS. Gospodarsko šibkejši nemški partnerji so si namreč do sedaj lahko pomagali v ostrem konkurenčnem boju na ta način, da so domačo valuto pustili drseti navzdol v primerjavi z gibanjem nemške marke. V okviru EMS pa tega ne bodo več mogli početi po mili volji, čeprav bodo imeli možnost, da devalvirajo svojo valuto v primerjavi z nemško marko. Toda postopno drsenje valute navzdol ima čisto drugačen psihološki učinek od odkrite devalvacije, ki za vsako vlado pomeni priznanje neuspeha lastne ekonomske politike. Zato vlade posegajo po njej le v skrajni sili. Poleg tega pa bi tudi Nemci skrbeli, da bi bilo čim manj devalvacij, ker bi z njimi trpelo zaupanje v EMS in ker ne bi bile v interesu nemškega izvoza. Glede na vpliv, ki bi ga Nemci imeli pri skupnih monetarnih odločitvah in pri odločitvah skupnega rezervnega sklada, jim to gotovo ne bi bilo težko. Ker vzroki neenakomernega gospodarskega razvoja niso bih odpravljeni, bo neizogibno prihajalo do novih monetarnih disparitet in do novih špekulativnih pritiskov na šibkejše valute. Gospodarsko šibkejše članice bodo zato z morebitnim EMS prisiljene v čedalje večji meri posnemati nemško deflacijsko politiko s težkimi posledicami, s kakršnimi se danes sooča Francija, ali pa se bodo morale reševati iz težav s še večjim zadolževanjem za ceno čedalje večje odvisnosti od močnejših partnerjev, to je predvsem od Nemčije. (Rokopis oddan v februarju 1979) drago flis Revolucija ali samo družbeni pretresi? (Ob dogodkih v Iranu) Iransko družbeno gibanje si je zastavilo nekaj ciljev. Eden takih neposrednih ciljev je bil odhod monarha šaha Reze Pahlavija, ki je v politično pregnanstvo odšel 16. januarja. V to so ga prisilili več kot leto dni trajajoči nemiri. Nekaj dni potem se je v deželo vrnil poglavitni voditelj verskega šiitskega gibanja ajatolah Homeini. Dogodki pa so kulminirali 11. in 12. februarja, ko so vstajniki po hudih bojih s preostalimi oddelki policije in vojske, ki so bili še zvesti vladarju, prevzeli oblast. Po prevratu je vladne posle prevzela vlada, ki jo je imenoval Homeini, čeprav sam ni prevzel nobenega položaja v njej. Za ministrskega predsednika »islamske revolucionarne vlade« je imenoval starejšega iranskega politika Mehdija Bazargana, ki je v preteklosti vodil Iransko osvobodilno gibanje, ki se je pridružilo Homeinijevi opoziciji. Bazargan je bil ob Homeinijevem bivanju v Parizu njegov najtesnejši sodelavec. Novo islamsko vlado je priznala večina držav, v mednarodnopravnem smislu gre le za kontinuiteto iste dežele, čeprav z drugačno vlado. V mednarodni skupnosti prevladuje prepričanje, da iranski dogodki pomenijo, da poti nazaj ni več in da bo Iran postal islamska republika. To pa pomeni konec dinastije Pahlavi in sploh monarhije v Iranu. Pahlavijevo samovladje je namreč v minulem obdobju postalo simbol za vsa nakopičena nasprotja in nepravičnosti. Seveda pa bi poenostavljali, če bi vse težave, s katerimi se je soočila ta dežela, pripisali samo absolutizmu. Državljanski nemiri, ki so Perzijo pretresali več kot leto dni in se tudi po islamskem prevratu niso popolnoma polegli, so posledica spleta številnih socialnih, zgodovinskih, verskih, mednarodnopolitičnih in strateških razmer, ki krojijo družbeno in politično vsakdanjost Irana. Nekatere izmed njih bomo poskušali osvetliti v pričujočem sestavku. I. Novejša zgodovina Irana Nezadovoljstvo v Iranu (kot se dežela imenuje od leta 1934) tokrat ni izbruhnilo prvič: državljanska vrenja in spopadi so deželo pretresali že prej. Leta 1906 so mulahi — islamski duhovniki po precej hudih nemirih od dinastije Qajar izsilili ustavo, ki je nekoliko omejila šahovo oblast, določila pa je tudi parlament in vlado. V I. svetovni vojni je bila Perzija formalno sicer nevtralna, čeprav so se v njene notranje zadeve vmešavale velesile: Velika Britanija, Rusija pa tudi Nemčija. Obdobje po tej vojni Iran spet pretresajo trenja, ki so jih delno navdahnili revolucionarni dogodki v sosednji Turčiji. Vendar pa je Perzija ohranila monarhično ureditev. Iz teh dogodkov se je povzpela le nova dinastija. Prej vojaški voditelj Reza Khan se je leta 1925 okronal za šaha. Za obdobje do druge svetovne vojne je značilna vse močnejša težnja Velike Britanije, da bi zagospodovala nad Perzijo, zlasti seveda zaradi perzijske nafte. Ob začetku II. svetovne vojne sta Velika Britanija in Sovjetska zveza okupirali deželo. Za to sta se takrat zaveznici odločili iz strahu pred nevarnostjo, da bi Iran prišel pod vpliv tretjega rajha. Šah Reza Khan je pod pritiskom zasedbenih sil abdiciral, nasledil pa ga je sin Mohamed Reza. Vse do leta 1946 je Iran ostal pod protektoratom tujih sil. Za konec štiridesetih let so značilni med drugim tudi upori v Azerbajdžanu in med Kurdi, ki jih je po navedbah zahodnih virov podpirala Sovjetska zveza.1 V začetku petdesetih let se je na notranjepolitičnem področju uveljavila republikansko usmerjena stranka nacionalne fronte, ki jo je vodil poznejši premier dr. Mossadek. Stranka je dosegla nacionalizacijo naftnih vrelcev, ki jih je do tedaj upravljala mešana anglo-iranska družba. Vendar pa je Mossadek zaradi republikanskih prepričanj prišel v konflikt s šahom in ta ga je leta 1953 celo prisilil v politično pregnanstvo, ki pa je trajalo le nekaj dni. Po navedbah zahodnih virov naj bi se vladar vrnil v Iran po rojalistič-nem revoltu. Udar proti Mossadeku so izvedli šahu tradicionalno zvesti generali, vendar pa jim je pri tem pomagala ameriška obveščevalna agencija — CIA. Iran je zahodne dežele že takrat precej zanimal, zlasti še zaradi dolge meje s Sovjetsko zvezo. V zahodnih metropolah so ocenili, da je Mossadekova stranka nacionalne fronte preveč levo usmerjena, saj jo je podpirala tudi iranska komunistična partija Tudeh, ki so jo po roja-lističnem udaru prepovedali, in tako je ostalo do današnjih dni. Z likvidacijo Mossadekove vlade je bila v deželi zatrta republikanska tendenca, te tradicije pa so oživele šele v zadnjem času. Za obdobje po letu 1953 je značilen vse večji vpliv vladarja nad državnimi zadevami. To so zametki ponovnega iranskega absolutizma šaha. Šah Reza Pahlavi je vladal od leta 1941, ko je nasledil očeta Rezo Kana. Šah je bil v začetku bolj kraljevska figura, ki so ji diktirale velesile. Iranska dinastija ni dolgo trajala, torej ni imela velike legitimne dinas-tične opore in je do padca oziroma pregnanstva šaha trajala vsega skupaj le 53 let. 1 The Middle East International, London, str. 2. Vzporedno s tem, ko se je krepil absolutizem, se je dežela nekoliko stabilizirala, kar je prav gotovo posledica represivnih ukrepov oblasti, ki so na rob političnega dogajanja potisnile vsakršno opozicijo. Iran se je v zadnjih nekaj desetletjih lahko celo pohvalil s precejšnjo mero stabilnosti in celo z nekakšno gospodarsko ekspanzijo. Do sedanjega obdobja je bil Iran trden zahodni zaveznik, poseben pomen pa so mu vseskoz pripisovale Združene države Amerike. Ob državljanskih nemirih je Wa-shington pokazal tudi največ »skrbi« za Iran.2 Vzkliki zahodnih dežel o »izgubi« Irana so značilen izraz in dokaz iranske strateške odvisnosti in podrejenosti tujim — to je zahodnim interesom. Boj proti tujim vplivom v deželi pa je bil ena osnovnih točk političnih zahtev protimonar-hične opozicije. Nasprotovanje tujim interesom in nezaupanje do tujcev ima v Iranu že precejšnjo tradicijo. Vse obdobje najnovejše zgodovine je bil Iran pod vplivom tujih sil. Čeprav ni nikoli postal prava kolonija, pa je bil zlasti po drugi svetovni vojni nekakšen protektorat med Sovjetsko zvezo in Veliko Britanijo. Vendar pa je Iran v petdesetih in na začetku šestdesetih let dosegel znatno stopnjo formalne neodvisnosti. Leta 1963 so razmeroma miren položaj v deželi spet pretresli dokaj hudi nemiri. Vladar je takrat objavil tako imenovano »belo revolucijo«. To je bil nekakšen blag socialnodemokratski program. Z nacionalnim bogastvom naj bi resničiii »družbo blaginje« — tradicionalno strukturo naj bi modernizirali. Ena izmed sestavin tega programa pa naj bi bila tudi agrarna reforma v omejenem obsegu. Odpravili naj bi tudi precej islamskih vzorcev družbene ureditve kot na primer oblačila. Neposreden izziv za nemire leta 1963 je bila aretacija verskega voditelja Homeinija, ki je že takrat ostro napadel šaha in vlado.3 Homeinija so takrat najprej izgnali v Turčijo, potem pa si je verski voditelj poiskal pribežališče v Nedžefu, šiitskem svetem kraju v Iraku, nazadnje pa ie bil v Parizu, od koder je tudi vodil boj proti monarhiji. Po nemirih v Qomu in Teheranu leta 1963 pa do najnovejših izbruhov v Iranu ni bilo večjih pretresov. Vladar je svojo oblast utrjeval, hkrati pa zatiral opozicijo. Skupaj z vladarjevo oblastjo pa se je krepila tudi vladajoča elita. Vsaj po navedbah uradnega teheranskega časnika Keyhan se je »bela revolucija« dobro razvijala in dežela naj bi bila na najboljši poti, da postane »družba blaginje«.4 V šestdesetih letih je bila opozicija najbolj dejavna v tujini. Znane so bile zlasti študentske demonstracije ob vladarjevem obisku v Zvezni republiki Nemčiji leta 1967. Študentje so tudi v obdobju navidezne stabilnosti v deželi opozarjali na nesorazmerja in zatiralsko naravo iranskega režima. Poudariti je treba, da je v določenem obdobju proti razmeram * »Who lost Iran«, International Herald Tribune, 5. 1. 1979. 1 Keesing's Contemporary Archives, 1963—64, str. 19 700. ' Keyhan International, 1978, Teheran. v Iranu protestiralo tudi slovensko in jugoslovansko študentsko gibanje. To je bilo razvidno zlasti iz študentske publicistike. V šestdesetih letih se je bistveno okrepila vloga tajne policije Savak.5 Politično policijo so pomagali uriti Izraelci, ki so imeli Iran za nekakšno nasprotno utež arabskemu svetu.6 Z Iranom so Izraelci na splošno skrbno gojili tudi gospodarske stike, perzijskemu režimu pa so pošiljali tudi orožje. Za sedemdeseta leta je značilno tudi vse večje oboroževanje. Veliko večino orožja je Teheran naročil v ZDA, za to pa je plačal precejšen del naftnih dohodkov. Uradno je Iran okoli 25 odstotkov državnega proračuna porabil za orožje, vendar pa je bil ta odstotek najbrž precej višji, saj se precejšen del obrambnih izdatkov lahko skriva za drugimi postavkami proračuna. Teheran je v Ameriki kupil najsodobnejša ameriška orožja, ki jih je celo ameriška vojska šele začela vpeljevati v svojo oborožitev. Iransko vojaško letalstvo je dobilo 80 najbolj zmogljivih ameriških letal vrste F-14, ki sodijo med največje dosežke vojaškega letalstva. Iran je naročil tudi sisteme za zgodnje odkrivanje sovražnika Awacs. Vsi ti vojaški sistemi so zelo dragi.7 Pentagon ima zdaj precej preglavic, saj ga skrbi usoda najbolj vrhunskih orožij, ki jih je prodal Iranu. Američani se zlasti bojijo, da bi oborožitveni sistemi prišli v roke Sovjetski zvezi, za katero se v Washing-tonu bojijo, da bi utegnila posredovati v Iranu. Ob arabsko-izraileski vojni leta 1973 so arabske dežele — izvoznice nafte ustavile izvoz na zahodni trg. Iran tega ni storil, saj si je od prodaje obetal koristi. Vendar pa je bil prav Iran tisti, ki si je najbolj prizadeval, da bi cene nafte bistveno povečali. Odločilno vlogo pri štirikratnem povečanju cen nafte je imelo prav teheransko zasedanje dežel — izvoznic nafte — OPEC. V letih po podražitvi je imel Iran bistveno večje dohodke od nafte kot prej, kar pa je bila deloma tudi posledica večje proizvodnje.8 Ze leta 1976 se je začela kazati gospodarska kriza. Kljub povečanim dohodkom pa so bili načrti preveliki, saj dežela ni imela potrebne infrastrukture, s katero bi lahko uresničila vse načrte. Prav zato so nastajala huda neskladja. II. Nekateri temeljni vzroki državljanjskega vrenja Po izjavah vladajočih krogov je bilo sklepati, da dobršen del povečanih naftnih dohodkov namenjajo socialni blaginji prebivalstva. Ob 5 Incessant Torture in Iran Prison, International Herald Tribune, 28. nov. 1978. • O iranski tajni policiji govori tudi podlistek »V krempljih Savaka« ki sta ga objavila beograjska Politika in Delo«. ' International Herald Tribune, 8. 1. 1979. 8 Ugledni britanski poslovni časnik Financial Times navaja podatek, da je Iran od nafte leta 1972 dobil »samo« dve milijardi 308 milijonov dolarjev, leta 1974 pa kar iS milijard 523 milijonov dolarjev — kar pomeni osemkratno povečanje. nemirih pa se je pokazalo, da se je prav ta sektor iranske družbe najpočasneje razvijal. Velika večina ljudskih množic od petrodolarjev ni imela nikakršnih koristi. Razdelitev nacionalnega dohodka je bila popolnoma nesorazmerna. Največji delež čistih dohodkov od »črnega zlata« so pobrale privilegirane skupine, med katere sodita, poleg tradicionalnih elitis-tičnih skupin (vladarska rodbina in vojska) nastajajoči sloji kapitalistov pa tudi rastoča državna birokracija. Značilen primer skorumpiranega državnega uradnika je nekdanji iranski premier Amir Abbas Hoveida. Nekdanji ministrski predsednik naj bi imel zasluge za velik gospodarski vzpon, vendar pa so preiskovalne komisije, ki jih je moral šah ustanoviti ob državljanskih nemirih, ugotovile, da se je korupcija hudo razmahnila prav v obdobju, ko je deželo operativno upravljal Hoveida. Nekdanji ministrski predsednik je bil prav gotovo eden izmed stebrov privilegirane elite v Perziji. K iranskim nesorazmerjem sta precej pripomogla tudi skorumpira-nost in pridobitništvo bližnje in daljnje vladarske rodbine.9 Nemogoče je preveriti pravilnost vseh poročil o početju cesarske rodbine, dejstvo pa je, da je dinastija popolnoma zgubila stike z ljudstvom in celo postala simbol vsega, kar je v Iranu predmet ogorčenja ljudskim množic. Nepravično razdelitev dohodka in korupcijo sicer srečamo tudi v drugih deželah Bližnjega vzhoda in srednje Azije —ti pojavi niso nikakor vezani le na Iran. Vendar pa so monarhične tvorbe ob Perzijskem zalivu precej drugačne od Irana. Saudova Arabija, Kuvajt in emirati imajo dosti manj prebivalstva, ki pa je tudi dosti bolj povezano z vladarskimi rodbinami.10 Prav tako se je bogatim zalivskim monarhijam posrečilo zgraditi nekakšne družbe blaginje, k čemur so gotovo pripomogli dohodki od nafte. V Iranu je tradicionalno življenje praktično popolnoma dezintegrirano. Vaške skupnosti razpadajo. Več kot polovica vaškega prebivalstva se je preselila v mesta. Množice, ki so zapustile podeželje v pričakovanju večjih dohodkov, pa je v mestih čakala Te največja pavperizacija. Eksodus v mesta je med drugim vplival na opustitev kmetijstva, kar je povzročilo, da je moral Iran večino hrane uvažati. Iranski proizvodni odnosi so kapitalistične narave, seveda z močno državno regulativo. Sedanji iranski kapitalisti so v bistvu nekdanji veleposestniki. Tako so se po eni strani razkrojile tradicionalne vrednote in socialna struktura, že prej obstoječe razredne razlike pa so se le še poglobile. Med pomembnejše vročnike državljanskega prevrata v Iranu sodi tudi religija. Gre za šiitski islam, kateremu pripada večina Irancev, lahko bi rekli, da gre v tem primeru za izključen odnos narod-religija, šiitski • O bogastvu dinastije so veliko pisali vsi svetovni časopisi: Stern, Spiegel, Time, Newsweek, L'Express, Financial Times, Die Zeit in drugi. 11 Tako, na primer, ameriška politična revija Time piše, da se v Saudovi Arabiji na kralja Halida oziroma prestolonaslednika Fahda s prošnjo ali pritožbo lahko obrne vsak podložnik. islam je simbol iranskega naroda. Muslimani v svetu sicer po večini sodijo med sunite. Šiitska ločina šteje skupaj le okoli 50 milijonov ljudi. Poleg 32 milijonov iranskih šiitov jih je nekaj milijonov še v Iraku, manjše število pa še v Libanonu, šejkatih perzijskega zaliva in v Turčiji.11 Siitstvo in sunitstvo delijo številne doktrinarne razlike, čeprav se obe veroizpovedi sklicujeta na koran. Same verske razlike ne povedo veliko, vendar pa sta tudi način življenja in politična kultura šiitov in sunitov precej različna. Pri sunitih srečujemo pretežno konservativnejše politične težnje, šiiti pa so nasprotno dostikrat uporniki — nekakšni islamski protestantje. V deželah, kjer so šiiti v manjšinah, po navadi pripadajo naprednejšim političnim strankam in gibanjem.12 Novejša iranska zgodovina je pravzaprav en sam boj šiitskih množic proti oblasti — seveda z daljšimi prekinitvami. 2e deta 1906 so mulahi (islamski duhovniki) od enega zadnjih šahov dinastije Qajar izsilili ustavo, letos pa so vstajniki, ki sd jih vodili verski voditelji, v izgnanstvo prisilili tudi dosedanjega vladarja. Družbeno gibanje, ki ga vodi ajatolah Homeini, ki je eden vrhovnih dostojanstvenikov sicer precej strukturirane islamske-šiitske religije, je zaobseglo precej razrednega in revolucionarnega potenciala Irana. To priznavajo tudi v tujini. Tudi Kianuri, sekretar prepovedane iranske komunistične partije Tudeh v izgnanstvu, je v intervjuju za ameriško revijo Newsweek podprl Homeinijevo dejavnost in jo označil za »popolnoma revolucionarno«. Tudi moskovska Pravda je objavila stališča sicer že malo pozabljene iranske komunistične partije Tudeh.13 Tradicionalna verska opozicija postavlja po eni strani čisto religiozne zahteve kot, na primer prepoved »dekadentnih« zahodnih filmov in sploh kinematografov, prepoved alkoholnih pijač, odpravo obresti, ponovno uvedbo tradicionalnih oblačil in podobno. Zdi pa se, da so te zahteve v dobršni meri le mobilizacijske narave in da v gibanju prevladujejo sodobne politične zahteve. Ajatolah Homeini je zlasti v izgnanstvu v Iranu napisal več kot deset versko-političnih knjig. Njegova detla seveda niso politični program, saj se zgubljajo v islamski mistiki.14 Ajatolahova dela in njegove izjave ter izjave sodelavcev dokazujejo politično ideologijo, ki šele nastaja. Za splošno idiosinkrazijo iranskega islamskega gibanja je mogoče reči, da jo označujejo specifične nacionalne sestavine, po drugi strani pa so njene zahteve podobne tudi drugim vse aktivnejšim islamskim gibanjem v arabskih in azijskih deželah, pa tudi splošnim političnim težnjam v mednarodni skupnosti. Homeini in njegov štab, 11 The Economist: Militant Islam, 27. 1. 1979. " Prav tam. « Tverdaja volja naroda, Pravda, 9. 2. 1979. " Int. Herald Tribune objavlja izvlečke iz del, ki jih je Homeini napisal v Nedžefu v Iraku. Iranski ajatolah zahteva, naj bi bila edina ustava islamske države koran, prav zato naj bi se s politiko ukvarjali samo verski učitelji. Ogorčeni ajatolah odklanja tudi sionizem in izraelsko državo, odločno pa zavrača tudi vsakršen ateizem. Zagovarja tudi tradicionalne islamske kazni in piše: »Imeti moramo vladarja, ki bo svojemu sinu odsekal roko, če krade, in ki bi ga kamenjal če prešuštvuje«. na primer, zagovarjajo neuvrščenost, zahtevajo pa tudi, da bi Iranci sami upravljali z naravnimi bogastvi dežele.15 Tradicionalna verska opozicija pa nikakor ni edina razsežnost iranske vstaje. Najbrž pa ni pretirano trditi, da je večino revolucionarnih moči iranskega ljudstva zaobseglo prav religiozno navdahnjeno gibanje. Arabski socialistični teoretik Anvar Abdel-Malek sodi, da se je Homeinije-vemu gibanju »posrečilo združiti vse opozicijske sile od komunistov do desničarske liberalne buržoazije proti diktaturi. . ,«16 Omenjeni teoretik tudi sodi, da ta nacionalno-revolucionami val »ustvarja možnost, da se resnično spremeni položaj v Zahodni Aziji, ki je ključno področje vojne in miru današnjega časa«. Jasna etnična struktura dežele ni znana, saj v nobenem popisu niso upoštevali niti jezikovne pripadnosti prebivalcev. Najštevilnejša manjšinska plemena so nemara Kurdi, ki naseljujejo zahodno gorovje Zagros in ki jih je po nekaterih ocenah v Iranu okoli 2 milijona in pol. Na severu živijo Azerbajdžanci in Armenci. V osrednjem delu Irana je nekaj turkmenskih in bahtjarskih plemen.17 V analih lahko zasledimo nekaj poročil o spopadih varnostnih sil s temi plemeni zlasti sredi šestdesetih let. V južni pokrajini Kuzestan živijo Kašgi in sunitski Arabci, na jugovzhodu pa Baluči. Iransko večinsko prebivalstvo govori jezik Farsi. Pred desetletji so iranske sile sicer krvavo zatirale upore manjšinskega prebivalstva — zlasti kurdskega, vendar pa so manjšine zdaj v glavnem mirne in tudi v državljanskih nemirih so sodelovale le v manjši meri. Versko so poleg večinskega šiitskega prebivalstva v Iranu še religiozne manjšine kot zoroastri, bahai, kristjani pa tudi razmeroma obsežna židovska skupnost v Teheranu. Ena bistvenih točk političnih zahtev nacionalnoreligiozne vstaje je tudi »sveta vojna« proti tujcem. Iranci so tradicionalno nezaupljivi do tujcev, kar je tudi razumljivo, saj je bila dežela desetletja objekt najbolj brezobzirnega ropanja evropskih velesil. Kljub formalni neodvisnosti pa se je Iran zlasti zadnja leta popolnoma navezal na Združene države Amerike. Za vladajoče kroge je bila v precejšnji meri značilna vročična želja po oboroževanju, ki da je potrebno zaradi grožnje severnega soseda — Sovjetske zveze, prav tako pa tudi zaradi morebitnih separatističnih gibanj in slabih odnosov z nekaterimi sosednjimi državami.18 Vrhunsko ameriško orožje so upravljali ameriški vojaški svetovalci, ki so tudi urili iranske vojake in strokovnjake. Število ameriških svetovalcev 1S Tanjugova poročila, december 1978. " Anvar Abdel Malek: »Politični islam«, Teorija in praksa, št. 11—12/78, str. 1392. « The Middle East International, str. 2, jan. 1979, o etnični strukturi tudi The Middle East and Northern Africa, str. 327. 18 Iran je imel zelo slabe odnose s sosednjim Irakom. Vse do leta 1975 sta se deželi obmejno spopadali in prepirali okoli razmejitve. Teheran je podpiral kurdsko osvobodilno gibanje v Iraku, da bi tako oslabil bagdadski režim. Vendar pa sta se državi leta 1975 spravili. Sporno delto reke šat-el-arab sta razmejili, Iran pa je nehal dajati vsakršno pomoč iraškim Kurdom. Iran ima tradicionalno slabe odnose tudi z Afganistanom. se je v zadnjem času precej povečalo. Poleg oboroženih sil so imeli najeti tuji strokovnjaki tudi glavno besedo na naftnih poljih, čeprav so jih formalno nacionalizirali sicer že pred petindvajsetimi leti. Ameriške in zahodnoevropske naftne družbe so odkupile večino iranske nafte, od te surovine so imele seveda tudi velikanske dobičke. Privilegiji tujcev so bili tradicionalna tarča napadov opozicije, tudi Homeini je ostro napadal privilegije tujcev — zlasti Američanov v deželi. Njegovi pozivi, naj se konča tuja prevlada v Iranu, so bili namenjeni zlasti ameriškim težnjam. Nekatere domneve zahodnega tiska upoštevajo tudi možnosti, da bi bil iransko krizo izzval zunanji dejavnik. Nemiri v Iranu naj bi bili posledica delovanja velesil. Toda za podtalno delovanje katerekoli od velesil ni dovolj dokazov, da bi jih lahko upoštevali. III. Mednarodnopolitične okoliščine iranske krize Iran je član pakta Cento (Central Asia Treaty Organization). Pakt je v zadnjem času precej zgubil veljavo, saj obstaja le še na papirju, sedež pa ima v Ankari. Pakt naj bi združeval Turčijo, Iran in Pakistan, v preteklosti pa je bil član še Irak. Vse tri prve naštete države pretresajo dokaj hudi notranji nemiri — najhujši so seveda v Iranu. To pa zahodne stratege zelo skrbi. Cento je zemljepisni podaljšek severnoatlantskega pakta in naj bi bil nekakšen varnostni pas, ki bi tekel vse od Norveške do Pakistana. Turčija je že pred petimi leti zaprla ameriške opazovalne postaje za vohunjenje nad sovjetskim ozemljem. Iran ogroža notranje vrenje, pa tudi Pakistan se ne more najbolj pohvaliti z notranjo stabilnostjo. Tako ta del zahodnega obrambnega sistema razpada. Tako stanje pa bi utegnilo spodbuditi Sovjetsko zvezo, da bi si utrla pot v Perzijski zaliv, tako razmišljajo strategi v paktu Nato. Ena možnost je okrepitev Turčije, ki jo pestijo hude gospodarske težave, poleg že tako ne preveč stabilnih soci-alno-političnih razmer. O teh vprašanjih so se pogovarjali tudi voditelji zahodnih zavezniških dežel na novoletnem srečanju na Guadelupi.16 Sovjetska zveza, ki se je zahodne sile, kadar gre za Iran, tako bojijo, se v začetku nemirov za Iran ni veliko zanimala. Sodila je, da je državljansko vrenje popolnoma notranja zadeva dežele. Izjave najvišjega vodstva so bile le svarilo pred morebitnim ameriškim posredovanjem v deželi. Bolj ko pa se razmere zaostrujejo, več zanimanja je opaziti pri Sovjetski zvezi. Sovjetsko zvezo iranski dogodki zanimajo iz več vzrokov: — Moskva objektivno ni zainteresirana, da bi se v Iranu krepila ameriška navzočnost, bolj ji ustreza neuvrščeni Iran brez Američanov, čeprav naj bi islamsko republiko vodila antikomunistično usmerjena vlada;20 » Tanjugova dnevna poročila, januar 1979. " »Kogda podnimaetsja narod«, 31. 1. i979. — Sovjetska zveza se na tihem boji tudi prebujanja islamske zavesti pri svojih srednjeazijskih narodih z islamsko dediščino (mirazizm). Sovjeti so publicistično podpirali protestno gibanje v Iranu: »Speci-fika Irana je v tem, da je velik del prebivalstva povezan s tradicijami šiit-stva, katerega gesla so v sedanjem obdobju v Iranu objektivno napredne narave.«21 Pravda poudarja zlasti tiste oblike iranskega protestniškega gibanja, ki odklanjajo vmešavanje Washingtona v notranje zadeve Irana, zlasti pa v Moskvi aplavdirajo zahtevam demonstrantov, naj Američani zapustijo deželo. Pravda zahteva, naj bi iransko ljudstvo dobilo polno neodvisnost in suverenost. Ogorčenje ljudstva — kot poudarja Pravda — je usmerjeno zlasti proti sistemu, ki je Iran spremenil v služabnika tujih interesov in monopolov imperialistične politike.22 Bližnje arabske dežele gledajo na vrenje v Iranu z dvojnimi merili. Po eni strani jih skrbi, da bi vstaja v deželi utegnila pretresti tudi druge islamske družbe in ogroziti vladajoče strukture in stabilnost v teh deželah. Po drugi strani pa upajo, da bodo spremembe v Iranu to deželo pripeljale nazaj v arabsko-islamski svet. Do zdaj so Arabci Iran občutili kot nasprotnika, zdaj pa se bo to nemara korenito spremenilo.23 IV. Alternative, ki so pred Iranom Februarski prevrat je posledica dolgotrajnega kopičenja ljudskega nezadovoljstva tako nad družbenimi razmerami kot tudi nad političnem stanjem v deželi in njenim mednarodnopolitičnim položajem. Prejšnji ureditvi v Iranu je nasprotoval širok lok opozicije: od muslimanskih aja-tolahov in mulahov, prek liberalne buržoazije, ultralevičarskih in marksističnih mestnogverilskih gibanj do pripadnikov ilegalne komunistične partije. Na čelo islamske vlade pa sta se postavili le dve sestavini: islamski blok, ki ga vodi Homeini, na vladni ravni pa premier Bazargan. V vladi, ki pripravlja islamsko republiko, sodeluje le še laična republikanska opozicija. Predstavlja jo zunanji minister dr. Karim Sandžabi, ki je značilen predstavnik liberalne buržoazije, ki si želi odprte družbe, nikakor pa ne nove diktature. V nekem smislu gre pri vladi vsekakor za kompromis med dvema silnicama: versko politično in liberalno-laično. Ne glede na to pa bo politično in družbeno življenje v prihodnje odločilno usmerjala prav verska težnja. Zato bi mogli ugotoviti, da so iz procesa političnega odločanja izključene številne politične grupacije, ki pa so znatno pripomogle " Ugroza voenoi diktaturii«, Pravda, 20. 1. 1979. » O vlogi velesil je pisal tudi dr. Predrag Antič, Medunarodna politika, dec. 1978, št. 688. " Intervju francoskega časnika Nouvel Obervateur z uglednim arabskim intelektualcem in nekdanjim naserjevim zaupnikom Hasanienom Hejkalom, št. 742, str. 89—102, 4. 2. 1979. k odločilnemu preobratu. V vladi in Homeinijevem štabu ni levičarjev, ni marksistov, ni upornih intelektualcev in študentov, vse bolj jih razglašajo za sovražnike revolucije. Tudi nacionalnim manjšinam vlada še ni veliko obljubila. Pred novo iransko oblastjo je nekaj trenutnih nalog: sprejeli naj bi ustavo, politični program šiitskega versko-političnega gibanja, razpisali volitve, novi parlament pa naj bi tudi formalno glasoval o koncu dinastije Pahlavi. Pred vlado je nuja obnoviti gospodarsko življenje v deželi, ki so ga nemiri ohromili. Dežela bi mogla stopiti na pot mirne gospodarske obnove, saj pretežen del prebivalstva novo vlado podpira. Vendar pa revolucionarni polet pri nekaterih skupinah prebivalstva še traja in vlada bo morala odgovoriti na precej bistvenih vprašanj o nadaljnjem razvoju dežele, preden bo lahko računala z večinskim konsensusom. Vse bolj je verjeti, da se bo Iran v mednarodnih odnosih neuvrščeno usmeril. Taka mednarodnopolitična usmeritev je bila soglasna zahteva vseh opozicijskih sil. Najbolj konkretno pa se je zrcalila v pogostih zahtevah po neodvisnosti od Washingtona. Nova iranska vlada bo v tem okviru poudarjala neodvisnost, nacionalno suverenost, ozemeljsko nedotakljivost in druge klasične mednarodnopravne zahteve. Mednarodne strateškopolitične razmere namreč ne dopuščajo popolnih obratov. Iran sicer zapušča tradicionalnega pokrovitelja: Združene države Amerike, seveda pa se nikakor ne bo pridružil nasprotnemu bloku. Iranska kriza je že tako porušila ravnotežje na vsem območju Bližnjega vzhoda oziroma srednje Azije, še nadaljnji obrati pa bi ravnovesje še nevarneje ogrozili. prikazi, recenzije BORIS GOMBAC Primorska politična zgodovina in še kaj V Ljubljani je kot posmrtna izdaja izšla knjiga Dušana Kermaunerja »Temeljni problemi politične zgodovine (zlasti v letih 1918—1921)«, ki jo je za tisk pripravil France Klopčič in ki so jo reklamirali kot le malokatero drugo knjigo. Tekst je zbran na 122 straneh, odlično ga je oblikoval Janez Suhadolc, izdala in založila pa Partizanska knjiga, znanstveni tisk, Ljubljana, leta 1978. 2e naslov knjige nas navaja k misli, da gre za obravnavo vprašanja Trsta in Primorske v letih 1918—21 in njunega izpada iz državne tvorbe kraljevine SHS. O vseh teh vprašanjih obstaja dokajšnja literatura, kar daje občutek, da je bila ta problematika že temeljito obdelana tostran in onstran meje. Z naše strani je nedvomno najbolj tehten prikaz dela Milice Kacin-Wohinz v monografski študiji »Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918—21«, ki je izšla leta 1972. Knjigo so zaradi pomembnosti prevedli v italijanščino in že nekaj časa čakamo na izdajo v tržaškem inštitutu za od-porništvo. Videti je, da je prav ta tekst spodbudil Kermaunerja, da je zbral nekaj dotlej le v periodični publicistiki objavljenih misli in trditev, ta spoznanja še poglobil in svoje teze objavil v samostojni publikaciji. D. Kermauner se je s tem delom spet povrnil k tržaški zgodovini, ki jo je zapustil leta 1916. Na splošno lahko trdimo, da je avtorja ta del slovenskega ozemlja ob Jadranu izredno spet in spet privlačeval in fasciniral. Bogata politična preteklost tega mesta, ki je bilo še leta 1910 največji aglomerat slovenskega prebivalstva sploh na Slovenskem in kjer sta delavsko gibanje in križajoči se narodni interesi predstavljali Avstrijo v malem, tako rekoč v epruveti, je morala pritegniti pozornost tako pazljivega proučevalca družbenih dogajanj v tistem času, kot je bil Kermauner. In res se je avtor k zgodovini Trsta stalno vračal, delal v njegovih arhivih, vzdrževal stike z italijanskimi kolegi, vse v prepričanju da je treba preteklost tega hibridnega mesta spoznati in opisati, a ne le v utesnjujočih okvirih lokalnega zgodovinopisja, ampak v nekem širnem zamahu, upoštevajoč splošne zakonitosti. Tako je naneslo, da je bil spis, posvečen Trstu, zadnji, ki ga je njegova roka, utrujena, a še vedno ostra, napisala. Pa preidimo k vsebini knjige, ki jo je avtor razdelil na šest poglavij z dodatki in ki se periodizacijsko začenja prav v oktobru leta 1918. Prav v tem času se namreč, po Kermaunerju, bistveno odloča vprašanje državne pripadnosti Trsta, okleščeno vseh državnih pogodb, meddržavnih paktov, zavezništev, vojnega izida, preteklih in polpreteklih diplomatskih akcij itn.; v tem času naj bi prebivalstvo Trsta odigralo popolnoma samostojno vlogo ter samo odločalo o tem, komu naj Trst vendarle pripada. S to postavko se avtor loti v glavnem slovenskega političnega bloka od socialistov pa tja do meščanskega tabora, kateremu očita, da so Italijo pripeljali v Trst, s tem da so se udeležili »romanja v Benetke«. Prav v ta vprašanja se je Kermauner spustil z izredno togostjo, vendar na podlagi arhivskih dokumentov, ki jih je v Centralnem državnem arhivu v Rimu odkrila Kacin-Wohinz, ki je prva tarča njegovih polemičnih zapisov, ker je skušala postaviti akcijo narodnjakov v širši politični okvir, določen z interakcijami mednarodne narave, kjer lokalno prebivalstvo ni igralo pomembne vloge. Kermauner tudi ni prizanesel tržaškim socialistom obeh narodnosti in jih dolži, da v dneh od 29. oktobra do 3. novembra 1918 niso okli- cali svobodne proletarske republike v Trstu, kar je že takrat propagiral dr. Tuma, ki pa je bil obupno sam! Znani tržaški revolucionar Regent je o tistih dneh zapisal, da bi delavska oblast v Trstu »trajala kvečjemu 3 dni in bi bila zadušena v krvi«. Toda Kermauner gre v svojem zapisu tako daleč, da zahteva (na vso srečo post festum) holokavst tržaških delavcev le v potrditev svoje empirične teze, da je bila revolucija po ruskem vzoru v Trstu takrat možna. Čudimo se, da Kermauner, ki v tržaškem zgodovinopisju le ni bil zadnji prišlek, vztraja pri revoluciji v Trstu ob poznanju tržaških stališč tako italijanskih kot slovenskih socialdemokratov, ki so bila vse kaj drugega kot pa revolucionarna. Vztraja tudi pri konsekventni obtožbi vsega, kar je bilo v Trstu narod-njaškega. Da je bila politika voditeljev Edinosti večkrat na robu reakcionarno-sti, o tem smo lahko globoko prepričani, da pa je bilo gibanje slovenskih množic v Trstu v boju za nacionalne pravice tako v Avstriji, kot tudi kasneje v Italiji, vseskoz prežeto z demokratičnostjo in naprednostjo, o tem ni dvomiti. V to gibanje je bilo vloženega toliko truda, nacionalnega ponosa in odpora in vse je bilo množično in resnično ljudsko, in to tako močno, da ne moremo vsega kar odpisati pod pretvezo reakcionarno-sti meščanske politike. Drugi sklop razmišljanj je Kermauner posvetil obdobju po prvi svetovni vojni, in sicer specifiki slovenskega delavskega gibanja, ki se je šele »eno leto po vojni odločilo za vstop v Italijansko socialistično stanko«. Slovenski socialisti so v tem razdobju pred vstopom v PSI organizacijsko izredno zrasli. Poleg Ljudskega odra in Višjega kulturnega sveta, ki je združeval sindikalne, kon-zumne, mladinske in izobraževalne organizacije, so slovenski socialisti v Trstu izdajali še revijo Njiva in bili tako kvalitetno kot kvantitetno vodilna sila v vsem slovenskem političnem kaleidosko-pu na Primorskem. Nedvomno je temu velikemu porastu botrovalo širjenje konceptov o nacionalnem kot revolucionarnem in torej večji posluh socialistov do narodnih vprašanj. Seveda ne smemo prezreti velikega vala nezadovoljstva in zrevoltiranosti ljudskih množic na valu oktobrske revolucije, kar je vse tudi prispevalo k večjemu prirastku za socialiste, ne smemo pa odbiti tega, da so se socialisti otresli teženj oženja boja le na socialno revolucijo in so temu cilju dodali še moment boja za nacionalnost kot eminentno revolucionarno vprašanje, s čimer so si pridobili simpatije intelektualcev in srednjega sloja. Vsem temu daje Kermauner negativen prizvok paktiranja socialistov z meščanskimi politiki, kar enači s popuščanjem reakcionarnim krogom. Avtor si želi, da bi šli slovenski socialisti daleč stran od meščanskih krogov, kar se je zares tudi zgodilo, vendar skoraj leto dni kasneje, ko so bile okoliščine dosti bolj zrele in situacija jasnejša. Kajti v času od novembra 1918 do 21. 9.1919, ko so se na deželni konferenci slovenski neodvisni socialisti priključili Italijanski socialistični stranki, so obstajali pogoji za pogrom nad slovenskim prebivalstvom v Primorju. V takih ekstremnih situacijah ustanovitev fronte naprednih gibanj ni bila le potrebna, ampak tudi nujna, še posebno sprejemljiva pa postane, če so tako fronto vodili prav socialisti. Ko je vsa tržaška situacija v drugi polovici leta 1919 le počasi, a konstantno zgubljala ostrino in ko so bile v grobem že skoraj jasne prihodnje meje, so se na valu vse večjega revolucionarnega vretja v Italiji slovenski socialisti pridružili italijanski socialistični stranki in prepustili rešitev nacionalnega vprašanja prihodnji, a vendarle po njihovem mnenju skorajšnji revoluciji. Konec leta 1919 so namreč na volitvah v Italiji (v Trstu, ki ga je zasedla vojska, jih ni bilo) socialisti dobili 156 poslancev v parlamentu, kar jih je postavilo na prvo mesto kot najštevilnejšo parlamentarno skupino, kar je vse tudi ob velikih stavkovnih gibanjih v severni Italiji resnično dajalo občutek, da je revolucija pred vrati. Ob vsem tem pa so italijanski socialisti v vseh svojih resolucijah načelno poudarjali pravico do samoodločbe za zasedena ozemlja v Primorju, kar je tudi tržaški sekretar stranke Tuntar izrecno poudarjal. Če k vsemu temu prištejemo še dolgoletno tradicijo, ki je izvirala še iz avstrijskih časov, da so slovenski in italijanski so- cialisti v Trstu sodelovali na podlagi najbolj iskrenega internacionalizma, potem je jasno, da je bil vstop slovenskih socialistov v Socialistično stranko Italije logičen in tudi potreben. Kermauner podaja v 2. in 3. delu knjige, tokrat v širšem mednarodnem kontekstu Pariške konference, koncept R. Golouha, ki je kritiziral vstop slovenskih socialistov v Italijansko socialistično stranko, češ da »je bila to zabloda, saj so s tem koristili italijanskemu imerializmu«. Ta izjava je sprožila avtorjevo polemično ost, ki vztraja pri trditvi, da je bila revolucionarna perspektiva po prvi vojni tako močna, da so morala vsa druga vprašanja pasti »in secondo piano«. In v tem stališču bo tudi določena mera resnice, če razširimo ta problem npr. na leto 1945. Znano je, da je takrat italijanski tržaški proletariat sprejel Jugoslovansko armado kot predstavnico tiste socialistične revolucije in socialnih sprememb, ki se v Italiji niso izvršile, in da je bil torej socialni moment dosti bolj občuten od nacionalnega. Šele nekaj časa kasneje je Togliatti zdiferenciral to enotnost. Seveda je težko enačiti obe situaciji in zgodovina paralel ne trpi, kljub temu pa obstajajo nekateri momenti, ki jih lahko primerjamo kot zgodovinarji, kot proučevalci marksistične misli in teorije o internacionalizmu ter o mednarodni solidarnosti proletariata. Z druge strani pa tudi stališče Milice Kacin-Wohinz, ki pravi, »da je bilo narodno vprašanje za italijanske socialiste (v letih 20—22) neraziskano, nerazumljivo in postransko«, ni iz trte zvito, saj so v tridesetih letih italijanski komunisti stali na izhodiščni tezi, ki jo je Frausin večkrat poudarjal, da »bomo v primeru proletarske revolucije v Italiji tudi z orožjem v roki prisilili Slovence in Hrvate v Julijski Krajini, da ostanejo v mejah socialistične Italije. Ker se bo treba boriti za zmago in obstanek revolucije, ne bo mesta za samoodločbo.« To tudi dokazuje zgrešenost nekega določenega Kermaunerjevega avtomatizma, ki meni, »da bi vsesplošna zmaga revolucije v Italiji prinesla svobodo kot v Sovjetski zvezi«, s čimer se ne moremo strinjati, ne glede na to, ali je do te svobode v Sovjetski zvezi res prišlo ali ne, ampak zato, ker ima vsaka država svoje specifičnosti in prav tako bi tudi socializem, ki bi zmagal v Italiji, nepreklicno nosil s seboj kali centralistične in centripetalne koncepcije države, ki je tako značilna za Italijo. Popolnoma pravilno je bilo Regentovo upiranje Togliattiju, češ »da bo stališče Slovencev in Hrvatov v primera revolucije odvisno od tega, kako se bomo mi komunisti sedaj vedli do njih in če jih bomo znali prepričati, da mora samo zmaga socialistične revolucije zagotoviti narodnim manjšinam vse njihove pravice«. In prav v tem sta zbrana srž in bistvo vsega revolucionarnega internacionalizma v Italiji, ki ga M. K. W. (tako Kermauner v svoji knjigi od začetka do konca parafrazira dr. Milico Kacin-Wo-hinz, kar daje bralcu vtis poniževalnega prijema) pravilno ocenjuje kot nerazi-skano-nerazumljivo-postransko, ker ponavljati nenehno, da nas narodno vprašanje zanima samo zato, ker vsebuje tiste revolucionarne možnosti, ki jih proletariat izkoristi v svojem boju proti imperializmu, in da je treba na narodno vprašanje gledati samo s stališča revolucionarnih koristi, ni pravilno (spominja me na mladost, ko je v Trstu divjala polemika leta 1948—54), ker je to isto, kot če trdimo, da nas ves socialistični problem zanima le toliko, kolikor koristi revoluciji. Narodno vprašanje je res neločljivi del kompleksnega socialnega problema. Toda vprašanja niso tu zato, da bi rabila revoluciji, marveč mora revolucija rabiti za sredstvo za rešitev raznih perečih vprašanj. Kompleksnost in aktualnost vprašanj, ki si jih Kermauner, a vendar tudi ostalo slovensko zgodovinopisje, postavljata, sta zelo veliki. Če bomo le vzeli v roke Kermaunerjevo knjigo z malce preveč bombastičnim naslovom »Temeljni problemi primorske politične zgodovine«, jo moramo nujno alternirati z branjem Kacin-Wohinzeve, Regenta in Ple-terskega idr., kajti »več kot 4 desetletja se je Kermauner pečal s politično zgodovino Slovencev v času demokratične in socialne prebuje, a le tu in tam je navrgel prgišče, najraje tedaj, kadar je z žugaj očim prstom pokazal na koga, ki se je oglasil«. listamo po tujih revijah DEMOCRATIA E DIRITTO št. 5—6/1978 Revijo Demokracija in pravo izdaja Italijansko združenje demokratičnih pravnikov v Rimu. V letu 1978 je izšlo 6 številk, ki so bile pretežno posvečene vlogi države v sodobnem svetu, političnim partijam, parlamentu in javni upravi. Odgovorni urednik revije je Luigi Berlinguer, v uredniškem odboru pa so tudi Pietro Barcellona, Casare Salvi in Ugo Spagnoli; v tako imenovanem znanstvenem odboru revije pa so med drugimi tudi Umberto Cerroni, Pietro Ingrao, Giuseppe Vacca. Zadnja številka revije v letu 1978 (št. 5—6) obravnava tri notranje zaključene problemske sklope in sicer Institucije združene Evrope, Institucionalni sistem in politične partije ter Sodobno državo. Med naštetimi sklopi problemov izstopa zlasti drugi (Institucionalni sistem in politične partije), in to tako po številu avtorjev kot po tehtnosti obravnavanja. V tem okvirju P. Farnetti piše o krizi množične partije, G. Cotturri o partijskem sistemu in problemu države v Italiji, S. D'Alberto o političnem sistemu, partijskem sistemu in demokratični enotnosti. O. Massari o temi Gramsci in politične partije. Ko P. Farnetti razmišlja o krizi množične partije, mu je izhodiščna točka svojevrstna »mnogofunkcionalnost« krize, ki jo avtor dojema kot krizo agre-gacije, krizo določanja izvorov in krizo ideološke artikulacije. Ta trojna kriza množične partije je posledica razvoja poznokapitalistične družbe, družbe razvitega kapitalizma. Množične partije, ki naj bi vključevale tudi delavski razred v državni aparat, se spreminjajo v partije, ki hočejo zajeti v svoje vrste »vse« ljudi (partito prenditutto). G. Cotturri daje prikaz izkušenj italijanske družbe s političnimi partijami v sodobnem obdobju, pri čemer se zlasti zaustavlja ob krščanski demokraciji in komunistični partiji. S. D'Albergo poudarja v teoretično naravnanem prispevku, da je analiza partijskega sistema tudi opredeljujoča prvina teorije države in prava. Nemogoče je razumeti pravo naravo političnega sistema, ki temelji na delovanju pluralizma političnih partij — kot je to zelo značilen primer ravno v Italiji — če se ne razčlenjujejo tudi zgodovinski okvirji nastajanja političnih partij, političnega predstavništva ter predstavništva interesov. Po mnenju O. Massarija je Gramsci edini marksist, ki je poleg mladega Marxa odprt do kritičnega soočanja s tisto politično znanostjo, ki jo izraža meščanska civilizacija, V marksizmu naj bi se sicer znanstveno soočanje skoraj vselej omejevalo na ekonomsko področje. O institucijah združene Evrope v reviji Demokracija in pravo razmišlja L. Berlinguer, ki se zaustavlja ne samo ob sedanjosti ampak še zlasti tudi ob prihodnosti institucij združene Evrope. A. Giardina govori o Evropskem parlamentu in temeljnih pravicah, B. Cara-vita pa podaja pregled pogledov in mnenj o problematiki evropskega združevanja v različnih pravnih revijah. OSTERREICHISCHE ZEITSCHRIFT FOF POLITIKWISSENSCHAFT št. 4, 1978 Avstrijsko politološko društvo je skupaj s sociološkim društvom v aprilu 1978 pripravilo posvetovanje na temo »Ženska v družbi.« Revija Inštituta za politične vede je v sodelovanju s politološkim društvom v svoji zadnji letni številki prinesla posamezne referate s posvetovanja, tako da je številka skoraj v celoti posvečena položaju žene v družbi. V članku »Interesi žena in SPO« je v ospredju vprašanje izbora in obdelave tematike specifično ženskih potreb in interesov v socialistični stranki Avstrije. Z analizo dokumentov po letu 1945 po-kažeta avtorja na neksladnost vsebinskega programa in organizacijske ideologije, kar je povzročilo redefinicijo legitimnih interesov. Brigitte Lehmann polemizira v svojem članku »Proti enakopravnosti« s tradicionalnim političnim pojmovanjem enakopravnosti. Zahteva po enakosti še ne rezultira v kvalitativno novi podobi ženske — meni avtorica in trdi, da je nesorazmerje v številu zaposlenih žensk v primerjavi z moškimi le »potreba po dohitevanju zamujenega« in da se torej emancipacija reducira na golo prilagajanje »moškim standardom«. Posveti se predvsem odnosu žene in politike. V članku »Ženska in psihiatrija« je analiziran pomen družbenih oblastniških struktur in represivnih mehanizmov za psihičen in psihosocialen položaj ženske ter vloga psihiatrije kot kontrolnega organa. Hans Heinz Fabris proučuje v svojem članku vlogo množičnih komunikacijskih sredstev kot socializacijske ustanove za ohranjanje statusa quo v družbi z moško prevlado. Na podlagi določenih raziskav ugotavlja diskriminacijo vseh dimenzij odnosa interesov žena in javnosti. Predlaga rešitve, ki presegajo tradicionalne zahteve po enakopravnosti. V članku »Ženskost kot totalitarna institucija« je postavljena analogija med karakterističnimi znaki totalitarne institucije in družbenim položajem ženske. Sissy Rathbauer, Sabine Stadler: Plačilo za gospodinjsko delo — ali kako si gibanje žena predstavlja svojo osvoboditev Dunajski avtorici polemizirata s tezo, da je zahteva po plačilu gospodinjskega dela v skladu z revolucionarno perspektivo spreminjanja družbe. Izhajajoč iz kritike pluralističnih, individualističnih in subjektivističnih elementov političnega pojmovanja gibanj za žensko enakopravnost, pokažeta na podlagi marksistič- ne analize blaga na reformistično vsebino takih zahtev. Uvodoma se avtorici zadržita na prikazu obstoječih političnih pojmovanj gibanj za enakopravnost žena, kjer dokazujeta, da je večina idej emocionalno pogojenih, brez prave znanstvene analize pojavov in vzrokov ženske neenakopravnosti. Nato analizirata meščansko družino in njene ideale, ki naj bi bila osvobojena vseh neemocionalnih, racionalnih in drugih ciljev. Družina naj bi sodila v območje zasebnosti, temeljila naj bi na ljubezni in naj bi imela s tem zagotovljen svoboden razvoj. V meščanski morali pa to pomeni dajanje in sprejemanje, torej funkcionalno podružb-ljanje emocij. To pa nosi v sebi tudi težnjo po osebni kompenzaciji družbeno pogojenih omejitev in s tem se ljubezen, ki naj bi bila manifestacija svobodne volje, sprevrže v svoje nasprotje, ker nosi v sebi vzrok za razdružitev, ki najde svoj formalno pravni izraz v razpo-roki. Nato obravnavata razmerje med državo in družino, kjer analizirata državno pravno sankcioniranje »uporabne ljubezni« in njeno vsebino. Razdelitev javne in zasebne sfere in zgodovinsko preživeta delitev dela med spoloma se manifestira tudi v položaju žene v družini, v kateri žena opravlja svoj poklic. Potrebna je torej analiza dela, ki omogoča različno družbeno vrednotenje, izraženo v denarju. V nadaljevanju avtorici analizirata delo in kapitalistični delovni proces. Pri-kažeta marksistično analizo blaga, delovne sile kot blaga, vrednost in uporabno vrednost. Nato opozarjata, da je potrebno v zahtevi po plačanem gospodinjskem delu upoštevati, da je v družbi s kapitalističnim načinom produkcije le tisto delo produktivno, ki ustvarja presežno vrednost. Plačilo vedno predpostavlja prodajo delovne sile za produkcijo blaga za trg. Delo, četudi ustvarja koristne konkretne produkte, ni družbeno koristno delo, če ne proizvaja blaga za trg ali če ne služi oplojevanju kapitala. Ne glede na te družbene omejitve, ki postavljajo gospodinjsko delo izven družbene produkcije, pa menita avtorici, da bi bila posledica plačila za gospodinjsko delo taka, da bi ostal od- nos, na katerem temelji neenakopravnost žene v današnji družbi, povsem nespremenjen in celo legalen. Finančni stimulans bi jo zadržal v takem družbenem položaju, ki ravno pogojuje njeno neenakopravnost. Feministke, ki zahtevajo plačilo za gospodinjsko delo, bodo morda že v bližnji prihodnosti dobile močnega zaveznika. To naj bi bila država, ki bi izbrala tako politiko kot eno možnih dolgoročnih strategij za ohranitev pogojev reprodukcije, zaključujeta avtorici. AFRIQUE-ASIE št. 179, 8.—21. januar 1979 Fathi Abdallah, Zvestoba duhu Bandunga Glede na dolgoletno orientacijo Alžirije sploh ni naključje, da so v zadnjih tednih mednarodni komentarji zelo naklonjeni ali vsaj dobrohotno soglašajo s tem, da bodo nasledniki Bumediena izbrali tako zunanjo politiko, ki je v Alžiriji prevladala že ob njeni neodvisnosti pred osemnajstimi leti. Ta izbira, ki izhaja še iz diplomatske aktivnosti Fronte nacionalne osvoboditve in let boja proti kolonializmu, je postala temelj alžirske zunanje politike. Skoraj samo po sebi je umevno, da lahko v Demokratični ljudski republiki Alžiriji prevlada omenjena kontinuiteta, ki se dokaj razlikuje od naravnanosti mnogih držav tretjega sveta. Zvestoba duhu Bandunga, kjer so se v aprilu 1955 — še posebej na pobudo predsednika Tita, predsednika Naserja (Egipt) in Pandita Nehruja (Indija) — prvič zbrali na svetovni konferenci predstavniki tretjega sveta, v zunanji politiki Alžirije (pod vplivom predsednika Bumediena) ni prenehala; predstavlja se s silo, ki ni nikoli preklicala principov nacionalne osvoboditve, neuvrščenosti, je pa prekinila z odnosi, ki jih vsiljujeta imperializem in kolonializem. Ta usmeritev poteka vse od Bandunga pa do V. konference neuvrščenih držav, ki je bila avgusta 1976 v Colombu; izraža se v havanski konferenci zunanjih ministrov iz januarja 1966, uveljavlja se na zgo- dovinskem četrtem vrhu v Alžiru leta 1973, v odločilnem trenutku boja neuvrščenih, kjer se je v bistvu izkristaliziralo stališče okrog idejnih sil in je izzvenelo kot močan krik upanja, volje »prekletih« na zemlji, stotine milijonov mož in žena »treh ponižanih, vendar ponosnih kontinentov, ki so se ponovno sešli« — da se dvignejo zoper politično, ekonomsko, tehnološko in kulturno silo izziva zahodnjakov. Kontinuiteto in trdnost alžirske zunanje politike ilustrirajo štiri osrednje teme, ki se v glavnem nanašajo na organizacijo neuvrščenih držav, na naftno politiko in novo mednarodno gospodarsko ureditev, na Afriko in na odnose s Francijo. »Obstajajo mogočni Američani, ki s svojim materialnim in človeškim potencialom uveljavljajo znano politiko. Sovjetska zveza s svojo alianso, Evropa, ki se skuša organizirati, da bi branila svoje interese}, in Kitajska, ki se vse bolj uveljavlja. Kdo še ostane? Mi, Afričani, Azijci, Latinoamerični, ki smo predmet poželenja (pohlepa). Bomo postali plen, ki ga bodo razkosali in razdelili po koščkih? Hočejo nas izolirati, kajti nobena naših dežel ni dovolj močna, da bi se sama upirala silam hegemonije ...« tako je govoril H. Bumedien septembra 1973 na IV. vrhu neuvrščenih držav v Alžiru. Ko je bil za tri leta izvoljen za predsednika gibanja, je potrdil svojo neomajno privrženost tej izbiri (neuvrščenosti); od takrat dalje se je Alžirija še posebej prizadevala za krepitev enotnosti dežel tretjega sveta, ki temelji na aktivni miroljubni koeksistenci med državami ne glede na razlike v družbenih ureditvah, na zaščiti nacionalne neodvisnosti in suverenosti, podpori osvobodilnim gibanjem v svetu itn. Večkrat je poudarjal, da prihaja vse močnejše gibanje neuvrščenih na novo pot, da hočejo ljudje tretjega sveta afirmirati svojo osebnost in slišati svoj glas, da nasprotujejo obstoječi delitvi sveta; gibanje neuvrščenih, ki postaja zgodovinsko vse močnejša sila, bo treba opredeliti kot nekaj pozitivnega, ne pa ga opazovati le skoz njegove odklone. Alžirija je s svojo zunanjo politiko, s svojo antiimperia-listično naravnanostjo precej doprinesla k dejavnosti raznih regionalnih in mednarodnih organizacij, še posebej v Organizaciji afriške enotnosti, Arabski ligi, Organizaciji držav izvoznic nafte ter v različnih institucijah Organizacije združenih narodov. Zelo pomembna in pestra je bila Bu-medienova zunanjepolitična dejavnost v odnosih tako s kapitalističnimi kot s socialističnimi državami. Zvest načelom politike neuvrščenosti se je pogosto srečeval z najvišjimi predstavniki drugih socialističnih držav in socialističnih gibanj. Naj omenimo samo srečanja z nekaterimi pomembnimi državniki socialističnih držav oziroma gibanj kot so: Brežnjev, Ču En Laj, Castro, Siad Barre, Luis Cabral, Allende, Dider Ratsirake, Tito itd. Čeprav se je zavzemal za enakopravno sodelovanje med vsemi socialističnimi državami, je vendarle priznaval Sovjetski zvezi in vzhodnemu socialističnemu taboru kar mu gre: »Če je solidarnost med vsemi proletarci sveta še daleč od svoje potrditve za vse in za vedno, je odigral obstoj socialističnega tabora vendarle pomembno vlogo pri novih osvoboditvah širom po svetu«. Pristranski opazovalci zunanje politike so Alžir po eni strani opredeljevali kot državo, ki sledi interesom SZ, drugi spet kot državo, ki je odvisna od interesov ZDA. Toda v primeru odnosov z Moskvo Alžir ni dovoljeval nobenih posegov na škodo njegove nacionalne neodvisnosti — in s tem so se izjalovili nameni držav — obrekovalk, ki so hotele nadaljevati s hladno vojno. Odnose z ZDA je predsednik Bume-dien 13. aprila 1973 opisal takole: »Novi refren, ki se pogosto ponavlja v sredinah zahodnjakov in v nekaterih arabskih krogih vse od dneva, ko smo z ameriško družbo sklenili pogodbo z namenom, da ji prodamo nafto... To je čisto komercialna pogodba: mi imamo presežek nafte, ki jo želimo prodati, ZDA pa jo potrebujejo; negodovanje in stalni komentarji so se začeli ponavljati. V takšni pogodbi med socialistično deželo in največjo kapitalistično deželo na svetu ni bilo ničesar tajnega. Položaj Al-žira zaradi povsem razumljivih vzrokov ne dopušča nobenih dvoumnosti in naši državi v tem pogledu nimajo kaj očitati ... Kadarkoli dejansko agitirajo za svoja stališča, nočemo prestopiti na pot, ki bi škodovala našim lastnim interesom. V naši deželi ni baz ne ameriškega vpliva in ga nikoli ne bo. Sovjetska zveza, na primer, kot največja socialistična država na svetu, kupuje zemeljski plin v Iranu, kjer so prisotne največje multina-cionalne družbe in ga preprodajajo v Zahodno Evropo.« Toda neuvrščenost ni le nadaljevanje politike ali institucionalizacije. Svoboda ljudi v »nevihtni coni« se kaže tudi v preseganju dominacije enih in ekonomske odvisnosti drugih — z vzpostavitvijo novega mednarodnega ekonomskega reda. Tej orientaciji je posvečena tudi Ustanovna listina (La Charte nationale algerienne), ki je bila sprejeta 27. junija 1976. »Boj za vzpostavitev novega mednarodnega ekonomskega reda je ena od temeljnih nalog ljudstev, ki se borijo za svojo neodvisnost in ekonomsko in socialno emancipacijo. Zgodovina zadnjih let kaže, da temeljijo uspehi tega boja na suverenosti in naravnih bogastvih... Dežele tretjega sveta vodijo boj za vrnitev njihovega naravnega bogastva, čeprav se zavedajo, da bodo za zmago plačale visoko ceno. Potek tega boja nam vedno znova kaže, da ni učinkovitejšega sredstva, kot je solidarna akcija vseh izkoriščanih dežel.« Leta 1967 je bil v Alžiru pripravljalni sestanek za Konferenco združenih narodov za trgovino in razvoj. »Skupina 77« je na pobudo Alžira izdelala prve veljavne dokumente, ki naj bi bili osnova za zboljšanje odnosov med razvitimi in deželami v razvoju. Njeno aktivnost je bilo močno čutiti tudi na III. Konferenci združenih narodov za trgovino in razvoj, ki je bila 1972. leta. Na III. vrhu neuvrščenih 1973. leta je bil H. Bumedijen izvoljen za predsednika in predstavnika gibanja v OZN. V januarju 1974 je bilo na pobudo Alžirije sklicano izredno zasedanje Generalne skupščine OZN, kjer je načela problem preskrbe s surovinami in razvoja dežel tretjega sveta. Ob tej priložnosti je Bu-medien dejal, da dežele tretjega sveta ne morejo verjeti v iskrenost solidar- nostne pomoči tistega sveta, ki jih izkorišča in jih ne priznava, niti v rast in tehnološki razvoj, ki poteka zunaj njih in še pogosteje proti njim. Alžirsko samostojno zunanjo politiko nazorno označujejo besede predsednika Bumediena: »Kar se nas tiče, nimamo kaj izbirati med dvema kolonialistoma ali dvema imperialistoma (Francijo, ZDA). Oba zavračamo in to za vedno«. DIE NEUE GESELLSCHAFT št. 1, januar 1979 Dvajset let po sprejetju Deklaracije o pravicah otroka je OZN razglasila leto 1979 za »mednarodno leto otroka«. V uredništvu zahodnonemške socialdemokratske revije Nova družba so menili, da je takšna akcija še kako potrebna tudi prav v današnjem času in so zato temu posvetili svojo letošnjo prvo številko. Revija prinaša sedem člankov, ki so v glavnem posvečeni problemom in pogojem razvoja otrok v današnji družbi — s posebnim ozirom na dejansko stanje in (željeno) vizijo politike do otrok v ZRN. Vsa ta pomembna in pereča problematika današnje družbe, od katere je neposredno odvisen tudi razvoj vsake moderne in civilizirane skupnosti, pa kar nekako zbledi ob poslednjem članku, ki je posvečen položaju otrok v nerazvitem »obrobju« sveta. K. Friedrich Schade: Otroci v tretjem svetu Avtor na začetku ugotavlja, da so vedno otroci prve in najhuje prizadete žrtve vsakršne družbene, gospodarske ali politične krize. Fizična, duševna in emocionalna škoda, ki jo pri tem utrpijo, jih spremlja celo življenje. Sledi nekaj statističnih podatkov o pogojih življenja otrok v tretjem svetu: 40—75 %> otrok v Srednji Ameriki živi brez pravega doma. Letno umre zaradi lakote 15 milijonov otrok. Na tisoč otrok jih v Severni Ameriki umre 19, v Evropi 24, medtem ko se v Aziji to število povzpne na 102 in v Afriki na 156. WHO oce- njuje, da je na svetu 500 milijonov pod-hranjenih otrok; neposredna posledica tega je, da 6—8 otrok od desetih oboli za boleznimi, katere posledice jim ostanejo celo življenje. Zelo previdne ocene ILO kažejo, da mora v Jugovzhodni Aziji delati 38 milijonov otrok, v Afriki 10 milijonov in v Latinski Amerki 3 milijone otrok, pri čemer poljedelsko delo ni všteto. Obstaja neposredna zveza med številom zaposlenih otrok in tistimi državami, v katerih je največ podjetij v lasti nadnacionalnih družb. Čim nižji je dohodek na glavo prebivalca, tem manj otrok ima sploh možnost obiskovati šolo, da o bodoči zaposlitvi niti ne govorimo. Resnost problema se kaže ne le v tistih državah, kjer je 50% prebivalstva mlajših kot 15 let, temveC v vseh državah v razvoju, ki izgubljajo zdrav človeški potencial, ki je odločujoč dejavnik razvoja. Od rezervne industrijske armade tretjega sveta pa ima koristi »svetovno svobodno tržno gospodarstvo«. V nadaljevanju avtor ugotavlja, da je v razvitem svetu pomoč otrokom tretjega sveta postala že svojevrstna industrija z milijonskimi skladi in množico organizacij. Vendar pa je ta pomoč neustrezna, ni namenjena odpravljanju vzrokov in je dostikrat celo škodljiva. Tako je mnogo denarja namenjeno različnim sirotišnicam, ki sprejemajo otroke revnih družin. S tem se razbijajo sicer zdrave nuklearne družine, kar ima posebno na nekaterih območjih nepopravljive posledice. Na drugi strani pa tako imenovane bogate družbe dovoljujejo trpljenje svojih lastnih otrok, zavirajo sposobnost in pripravljenost otrok za humane, solidarnostne dejavnosti. Avtor vidi v tem strukturno-funkcionalno zvezo s trpljenjem, ki ga »visoko razvite« družbe prenašajo v tretji svet, pa tudi na pripadnike lastnih manjšin. Večinoma je otroška literatura prežeta z rasizmom in evropocentrizmom. Taka literatura deluje nevarno in razdiralno tako na otroke podrejenih kot tudi privilegiranih skupin. Posebna delovna skupina je ugotovila, da rasizem ni le osebna zabloda, temveč element tudi zgodovinsko pogojene zveze družbenih odnosov in vrednostnih predstav. Očitna je zveza med razširjenimi otroškimi predstavami in vzdrževanjem odnosa podrejenosti. Prikazovanje ameriškega Indijanca v otroški literaturi je povzročilo, da je postala politika genocida v Ameriki sprejemljivo dejstvo. Avtor je kritičen tudi do pomoči, ki jo dežele v razvoju sprejemajo od razvitih držav. Pomoč za razvoj ni včasih nič drugega kot gospodarska dejavnost nad-nacionalnih družb, ki v nacionalno-gos-podarskem in socialnem oziru delujejo negativno na državo prejemnico pomoči. Četudi ne omenimo prodaje orožja deželam v razvoju, ki prinaša v prvi vrsti korist razvitim državam, je tudi pomoč ob naravnih nesrečah — npr. v obliki hrane, ki je namenjena tudi otrokom, predvsem v interesu skupin pritiska iz razvitih držav. Ta pomoč ni le del premetenega načrta za dolgoročno prodajno politiko razvitih držav, marveč pogosto povzroča tudi nazadovanje kmetijske proizvodnje najmanj razvitih dežel, pospešuje uvoz umetne otroške hrane, ki ne prinaša s seboj le gospodarske škode, marveč tudi nevarnosti za zdravje otrok. Avtor ugotavlja povezavo med višino miloščine, ki jo sprejemajo države v razvoju, in stopnjo izkoriščanja teh dežel. Pomoč, ki pretežno ni namenjena niti industrializaciji niti npr. osvobodilnim gibanjem, prinaša dostikrat več škode kot koristi. Ker pa ni v interesu posrednikov, da bi pomoč prenehala, različne organizacije zavestno pačijo podobo resničnosti tretjega sveta. Razviti svet se do nerazvitih ponaša kot do nebogljenega otroka, ki mu je treba čim dlje preprečevati, da bi odrasel. Otroci razvitega sveta odraščajo ob poslušanju očetov, ki na eni strani trdijo, da dialog z razcepljenim tretjim svetom ni mogoč, na drugi strani pa enotnemu tretjemu svetu grozijo z gospodarskimi in vojaškimi sankcijami. Avtor končuje z mislijo, naj letošnje leto ne bi potekalo v znamenju razprav o »žepnini« tretjem svetu, temveč bi kot osrednje vprašanje razvoja moralo obravnavati to, kako omejiti samovoljo velesil do prebivalstva tako razvitega kot nerazvitega sveta. Bolj bi morali biti oprezni do marsikatere tudi dobrona- merne dejavnosti, usmerjene v razvoj tretjega sveta, ki lahko nehote zamegli resnične probleme. Še vedno pa moramo razkrinkavati ideološko naravo napačne trditve, da vsakdo ljubi otroke — ki je danes že prerasla v splošno ljudsko praznoverje. Pri tem pa pozabljamo na to, da se danes še vedno zavestno in neusmiljeno žrtvuje vse, kar ne more neposredno zvečevati produkcije. Ostaja še veliko dela, da bi otrokom dovolili odrasti v ljudi. DAEDALUS 1978 Daedalus je revija, ki jo izdaja ameriška akademija umetnosti in znanosti. V lanskem letu je revija stopila v dvajseto jubilejno leto svojega izhajanja. Revija je interdisciplinarno usmerjena in pokriva različna bolj ali manj sorodna področja družbenega življenja. Vsaka številka revije je posvečena določenemu problemu, nosilni temi številke. Osnovni problem je navadno obdelan in ekspli-ciran z različnih vidikov in pristopov. Naj naštejemo nekaj naslovov, ki bodo morda zgovorno, sami zase orisali tematski profil in orientacijo revije: Črni Američani, Tradicija in sprememba, Študenti in politika, Prihodnost humanosti, Zgodovinske študije danes, Mit, simbol in kultura, Intelektualci in tradicija, Post-tradicionalne družbe, Dozorevanje, Družina, Nova Amerika, Meje znanstvenega odkrivanja, Znanost in njena publika, Rousseau za naš čas ... Za dvajsetletnico izhajanja — Daedalus izhaja kot četrtletna publikacija — se je redakcija odločila odpreti na straneh revije razpravo o vprašanju generacij kot izrazito interdisciplinarnem problemu, ki je posebno v zadnjih desetih letih zaradi številnih družbenih in drugih razlogov prišel v ospredje znanstvenega osmišljanja in obdelave na različnih področjih. Tako kot so redakcijo pri izbiri teme pritegovali poleg pravkar omenjenega še drugi nič manj pomembni antropološki, sociološki, politološki in zgodovinski motivi, ne prese- neča tudi širina in obseg vprašanj, ki jih želi obravnava te teme generacij izpostaviti ali nanje odgovoriti: kaj je generacijska misel, kje se generacija prične in kje konča, kaj so generacijske spremembe? Ali pa: problem vloge generacij v družbenem razvoju in na različnih področjih, generacije in druge oblike identitete, kako različne oblike razvoja obravnavajo problem generacij in podobno. »Končno, kaj bi bil danes bolj primeren predmet študija kot ravno vprašanje generacij v času, ko je toliko tega, kar vidimo, brez nekih trdnejših oblik, in ko se bodočnost predstavlja skoz toliko alternativ,« je redakcija zapisala v uvodnem tekstu. Tema je obdelana v treh razdelkih: ideja generacij, generacije v zgodovinski perspektivi, generacije v nekaterih znanostih. V prvem razdelku je poleg tekstov »Koncepti eksistence: grški temelji generacijske misli« (Laura L. Nash) in »Starost, socialne spremembe in moč idej« (Matilda White Riley) bogato in relevantno razmišljanje Annie Kriegel: »Generacijske razlike: zgodovina ideje«. Po uvodu, v katerem obravnava pomen proučevanja generacij in idejo generacij za sodobne družbe (v primerjavi s tradicionalnimi), nadaljuje obravnavanje v okviru nekaterih vprašanj, na katere želi odgovoriti: generacija ali mlada generacija? (mladinska gibanja, družbena in generacijska gibanja, socialna pogojenost mlade generacije...), od starostne skupnosti do skupnosti enakih ciljev, generacija: masa ali skupina izbranih, tipičnih posameznikov. Kot posebno pomemben vidik učinkovitosti koncepta generacij izdvaja avtorica formiranje kolektivnega spomina in izgrajevanja tradicije. V drugem delu so objavljeni teksti, ki obravnavajo različna gledanja na generacije in na koncept generacij skoz zgodovino. Zanimiva je analiza Roberta Skidelskyja z naslovom »Keynes in njegovi starši«. Drugi teksti obravnavajo vprašanje generacijskega jezu, iskanje generacijskega spomina, razmerje med generacijskimi nasprotji in spremembami na kulturnem področju. Opozorili bi radi na razmišljanje Mortona Kellerja o vprašanju refleksije o politiki in generacijah v Ameriki. Avtor izhaja iz teze, da je že sama narava političnega procesa pomemben predmet generacijske analize. Avtor nato podaja analizo povezave med posameznimi političnimi idejami in njim pripadajočimi političnimi generacijami skozi zgodovino ZDA. Kljub temu, da bi lahko razpravljali o nekaterih izhodiščih in izpeljavah v članku, je tekst pomemben že zaradi uvajanja pojma »politična generacija« in njegove zgodovinske analize na primeru dvopartijskega političnega sistema ZDA. Tretji razdelek obravnava vprašanje generacij v posameznih vedah in področjih. V tem razdelku je objavljenih več esejistično naravnanih tekstov, ki problematizirajo vprašanje generacij v literaturi, gledališču, v filozofiji in logiki, odnos med mitologijo in konceptom generacij, vprašanje odnosa oče—sin kot posebne dimenzije analize z vidika koncepta generacij. DAS ARGUMENT št. 113, januar—februar 1979 Eberhard Gcbel, Položaj študentov Združenje nemških študentov v Bonnu (DSW) je po letu 1950 že osmič raziskalo družbeni položaj študentov. V reviji »Das Argument« je bilo objavljenih nekaj najpomembnejših rezultatov osmega proučevanja iz leta 1976. Naj ob tem opozorimo, da je bila v teh raziskavah vsaj enkrat zajeta vsaka povojna generacija nemških študentov. Kvantitativni podatki o študentski populaciji: Število študentov se je po letu 1960 v Zvezni republiki Nemčiji povečalo za trikrat. Danes študira na visoki stopnji več kot 877 tisoč študentov. Delež študentk se je od 18 °/o leta 1956 povečal na 33 °/o leta 1977. Od teh ima polovica starše z akademsko izobrazbo. Delež študentov iz delavskih družin se je od 1,4 %> v letu 1949 dvignil na 10,2% 1976, tako da po mnenju avtorja nikakor ni moč govoriti o enakih možnostih za študij, še posebno za študentke in študentke iz delavskih družin. Vzporedno s tem se je zmanjšal tudi delež študentov, ki so absolvirali izredni študij, z 10,6 % leta 1973 na 8,2 %> leta 1976. Favorizirana področja študija Po tem kriteriju se študenti delijo tako: 28 % študira jezike in humanistične vede, 23 % ekonomijo in družboslovje (vključno s pravom), 20 %> matematiko in naravoslovne vede, 10 %> medicino, 2 % kmetijstvo in živilsko tehnologijo in 1 %> umetnost. Od študentk študira skoraj polovica (45 %>) jezike in humanistične vede (pri moških le 21 °/i>). Pri naravoslovju dominirajo moški, na področjih prava, teologije in arhitekture pa je čutiti večji delež žensk. Izobrazba in poklic staršev Od očetov študentov na visokih šolah jih je 63 % zaposlenih, od mater pa le 16 %> (56% od teh so gospodinje). En odstotek mater in očetov je nezaposlen in 20 % očetov in 9 °/o mater je rentni-kov. Izobrazbena raven očetov sega nekajkrat čez poprečje izobrazbene ravni prebivalcev ZRN, to razmerje pri materah pa je mnogo nižje kot pri poprečju vsega prebivalstva in mnogokrat nižje kot pri ženskem delu prebivalstva. Končano srednjo šolo ima 36 °/o očetov in 15 °/o mater, realko je končalo 23 % očetov in 30 %> mater, samo končano osnovno šolo pa ima 40 %> očetov in 52 %> mater nemških študentov. Glede na poklic očeta je iz proučevanja razvidno, da se je delež študentov iz delavskih družin od 4%> leta 1949 zvišal na več kot 13 %> leta 1976 in na 18 %> leta 1978 (absolutno število: 100.000). Ob dejstvu, da je skupina delavcev najbolj številna med zaposlenim prebivalstvom (42,6 %), pa je raziskava ugotovila, da je najmanjša med študenti. Študenti iz delavskih družin so izrazito nižje zastopani in o enakih možnostih za študij tudi na splošno ni mogoče govoriti. Delež otrok nameščencev se je povečal od 20 % (1949) na 35 % (1976), delež otrok uradnikov in otrok neodvis- nih staršev pa je padel v istem obdobju z 40 % na 25%. Glede na stopnjo sa-moreprodukcije določenih poklicev (kot faktorja opredelitve poklicne tradicije pri določenih poklicih) je raziskava ugotovila naslednje stopnje samoreproduk-cije glede na posamezne poklice: na vrhu lestvice so učitelji z 39 %, slede medicinci z 30%, pravniki (državni nameščenci) z 28%, »podjetniki in tovarnarji« z 21 %, inženirji z 18 % in zemljiški posestniki z 9 %. Financiranje študija Podatki o financiranju študija najbolj izpričujejo slab socialni položaj študentov. Po uvedbi zvezne študijske pomoči leta 1971 se je višina pomoči na študenta le počasi povečevala (danes znaša maksimum na študenta le 550 mark), poleg tega pa stalno upada delež študentov, ki to pomoč dobivajo v celoti: 1973. leta je bilo takih še polovica od 17,2 % vseh študentov, ki so dobivali pomoč, leta 1976 pa le še tretjina od 12,8 % kolikor je vseh nemških študentov, ki so dobivali to pomoč. Prevladujoča oblika financiranja študija je danes tako imenovano mešano financiranje kot kombinacija: javnih sredstev, financiranja staršev in zaposlovanja študentov med študijem in semestralnimi počitnicami. 20 % študentov se med študijem redno zaposli. Odprava socialne varnosti in pomoči najhuje prizadene študente iz družin z nizkimi dohodki, saj znaša pri teh delež financiranja staršev le 4%. Študenti so pri izdatkih, kjer se morajo najbolj odpovedovati, postavili na prvi mesti prehrano in obleko. Med potrebami, ki bi jih ob boljšem financiranju radi najprej zadovoljili, pa so našteli: več učnih knjig, politična literatura, be-letristika, časopije in obiskovanje kulturnih prireditev. Študentska stanovanja Tradicionalna oblika študentskega bivališča, se pravi stanovanje v podnajemniški sobi, je že stvar preteklosti. 1976 leta je le še 18% študentov (1953 — 58 %) stanovalo v podnajemniški sobi. Pri starših stanuje še 21 °/o vseh študentov, vendar si vedno več teh študentov med študijem išče stanovanje drugje. V študentskih domovih stanuje 12 %> študentov. Najbolj zaželjena oblika bivanja je postalo »lastno stanovanje«, teh je bilo leta 1976 že 30 %>. V 60-tih letih so se uveljavile stanovanjske skupnosti kot nove kolektivne oblike študentskega bivanja. V stanovanjskih skupnostih biva okoli 18%> anketiranih študentov. Po pravilu se zanje bolj navdušujejo študenti sociologije, psihologije in pedagogike, dočim študenti naravoslovja raje stanujejo sami. S starostjo upada želja po bivanju v stanovanjskih skupnostih. (Povzetke in prevode člankov v tej številki so oskrbeli: B. Bučar, J. Klopčič, B. Markič in F. Mikša.) med novimi knjigami BORIS VERBIČ: EGS pred razpotjem, Komunist — gospodarsko-politična zbirka, Ljubljana 1978, str. 263. Avtor je imel namen, da s tem delom informira slovenske bralce o fenomenu evropske gospodarske skupnosti in da analizira in bolj podrobno osvetli tiste procese, ki v tem delu Evrope stopajo v ospredje kot posebno pomembni in daljnosežni z vidika evropske integracije. Ne da bi se spuščali v podrobnejšo oceno knjige, lahko zapišemo, da ima bralec s tem delom na voljo bogato, zelo informativno in pronicljivo, tekoče napisano delo o problemu gospodarskih, političnih in socialnih povezovanj pa tudi razhajanj sodobne Evrope. Avtor se je, kot je sam zapisal, lotil problematike evropskega združevanja z vidika potrebe, da bolj jasno opredeli svoje stališče do EGS, posebej zaradi dvojnosti med idejo o evropskem združevanju na eni strani in njeno konkretno izpeljavo na drugi strani — ki jo je avtor ostro občutil v obdobju svojega novinarskega dela v Bruslju. Knjigo je razdelil v štiri dele. V prvem obravnava zgodovinski razvoj od ideje do prvih elementov tega, kar danes poznamo kot EGS. V drugem delu z naslovom »Evropa na obroke« avtor preide na analizo procesa izgradnje EGS na posameznih sektorjih (energetika, kmetijska politika, jedrska energija ...). V tretjem delu knjige obravnava avtor pomembno vprašanje samostojnosti in avtonomnosti EGS in v njem obširno in jasno opiše nekatere pomembnejše mednarodne vidike in povezave EGS z ZDA, nadnacionalnimi družbami, SEV in deželami v razvoju. Posebno poglavje v tem sklopu posveča osnovnim vidikom povezovanja in sodelovanja naše države z EGS. Opozarja na več elementov, ki zavirajo bolj intenzivno povezovanje; med njimi posebno na različne vzroke, ki izhajajo iz blokovske narave EGS, pa tudi na tiste, ki so posledica slabe organiziranosti in včasih nesolidnega poslovanja našega gospodarstva, V četrtem delu knjige avtor obširneje obravnava dileme nadaljnjega razvoja EGS. Poglavju je dal naslov »Pred razpotjem«. Iz sklepnih misli naj navedemo tisto ki opozarja, da je stališče do EGS v prihodnosti odvisno predvsem od ocene ali bo EGS poslej orodje v rokah sil ki si prizadevajo ohraniti izkoriščevalske od nose, ali pa sil, ki se bore za odpravo takih odnosv. Zbirka »Dopisna sola marksizma«, Komunist in Politična šola CK ZKS Linh Ijana 1978. ' 3 V okviru zbirke »Dopisna šola marksizma« je izšlo že več knjižic ki so dobro študijsko pomagalo pri srednjih političnih šolah ZKS in v okviru celot nega sistema družbenopolitičnega izobraževanja. S stališča celotne problematike študijskih programov in didaktične in metodske usmerjenosti študija pa je njihova vloga predvsem v tem, da skušajo biti vodniki po problematiki in po sistematizaciji določenih tematskih področij ki jih obravnavajo. V izboru iz lanskega leta se je nabralo več knjižic, ki segajo na različna področja marksizma, samoupravljanja, družbenoekonomskih odnosov, zunanje politike SFRJ V tematskem sklopu »Temelji marksizma« sta izšli deli Jožeta Štera- Filozofija (79 str.) in Ivana Justineka- Marksizem in delavski razred (87 str.) Druge knjižice iz dopisne šole marksizma obravnavajo naslednje probleme sklope* Vlado Janžič, Aktualna vprašanja družbene vloge in delovanja ZK (80 str) dr. Janez Škerjanec, Družbenoekonomski odnosi v SFRJ (62 str.), Drago Košmfj Mednarodni odnosi in zunanja politika Jugoslavije (96 str.), Ivan Justinek, Idejnopolitično usposabljanje v osnovnih organizacijah zveze komunistov (104 str.); v eno knjižico pa sta uvrščena teksta Branka Božiča, Delavsko gibanje in socialistična revolucija v Jugoslaviji in Staneta Vlaja, Od ideje do prakse samoupravljanja. Priročne knjižice so pisane v strokovnem jeziku a z namenom, da omogočijo uspešnost prvih korakov v spoznavanju in poglabljanju znanj na teh področjih marksizma in samoupravljanja. Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji, Komunist, Ljubljana 1978. V lepi opremi in ob sofinanciranju Kulturne skupnosti Slovenije je založba Komunist izdala šest brošur, ki vsaka opozarja, opiše in predstavi po enega od pomnikov in pomembnih mest iz zgodovine KPS in narodnoosvobodilne borbe. Vse brošure prinašajo v kratkem a zgoščenem tekstu večino podatkov, opisov dogodkov in drugih značilnosti, ki se vežejo za posamezne kraje, dogodke in ljudi. Nekaj knjižic je skupinsko delo, nekaj pa so jih napisali posamezni avtorji. Do sedaj so izšle knjižice o zgodovinski noči na Čebinah, o spomeniku Pohorskemu bataljonu, o spominskem domu dr. Franceta in Borisa Kidriča na Knežcu pri Rogaški Slatini, konferenci KPS v Šmiglovi zidanici in o zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Omenjene knjižnice so v takšnem obsegu in obliki gotovo pomemben in pozornosti vreden element v procesu širjenja revolucionarnih tradicij in seznanjanja vseh delovnih ljudi, posebno pa mladine s pomembnimi dogodki iz naše preteklosti. SLOBODAN NESOVIC: Blejski sporazum Tito—Dimitrov, Komunist, Ljubljana 1979, str. 200. Kot je zapisal avtor, je to prvo obsežnejše delo o blejskih sporazumih pri nas. Ti sporazumi, ki so bili podpisani 1. avgusta 1947 in pogodba o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomoči so zaznamovali novo obdobje v odnosih teh dveh držav. To je bilo obdobje najtesnejšega jugoslovansko-bolgarskega sodelovanja. Delo, ki ga je v zelo aktualnem trenutku razvoja jugoslovansko-bolgar-skih odnosov izdala založba Komunist, je dragocen vir za razumevanje geneze naših pogledov na različna vprašanja in probleme, ki stopajo v ospredje naših in bolgarskih odnosov. Avtor je knjigo razdelil v štiri poglavja: v prvem poglavju, je orisal dogodke ob prvem državnem obisku Georgija Di-mitrova v Jugoslaviji. V drugem poglavju je usmeril pozornost na dogovore na Bledu. Pozorno in detajlno analizira besedila in dogodke v naši in mednarodni javnosti, ki so spremljali blejske sporazume. Tretje poglavje namenja avtor obdelavi dogovorov v Evksinogradu in navaja v celoti več dokumentov, ki so povezani s temi dogovori, zlasti še pogodbo o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomoči med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in Ljudsko republiko Bolgarijo. V posebnem razdelku prikaže tudi optimizem v tuji javnosti ob teh dogovorih. Sklepno — četrto poglavje namenja Branimir Nešovič obdobju informbiroja in jugoslovansko-bolgar-skim sporazumom. Poseben poudarek da dejstvu, da Jugoslavija v dveh takratnih najhujših preizkušnjah niti pozneje ni poteptala besede, ki jo je izrekla v pogovorih, analiziranih v tem delu. V knjigo sta vključena tudi bibliografija z navedbo virov in bogat imenski register. VIDA TOMŠIČ: Komunistična partija Jugoslavije v boju za emancipacijo žensk, Komunist, Ljubljana 1978, str. 84. Brošura prinaša članek, ki je bil napisan za zbornik Tito — štirideset let na čelu ZKJ. Brošura je bila izdana v počastitev prvega kongresa Slovenske protifašistične zveze. Avtorica v prvem razdelku jasno izpostavlja marksistično postavljanje ženskega vprašanja kot dela prole-tarske revolucije in graditve socialistič- nih družbenih odnosov. Ob upoštevanju tega načela kot osnovnega principa svoje analize, oriše avtorica v nadaljevanju položaj žensk v stari Jugoslaviji, delavsko gibanje in žensko vprašanje na tleh Jugoslavije in proces vgrajevanja ženskega vprašanja med strateška vprašanja revolucije. Obširen razdelek je namenjen velikanskemu prispevku in udeležbi žensk v NOB. Povojni del procesa emancipacije žensk je zaobsežen v razdelkih, ki govore o uresničevanju ciljev NOB in programa KPJ kot osnovi za dejansko emancipacijo žensk, o vlogi ženskih organizacij pri graditvi socialistične demokracije in delavskega samoupravljanja in o problemu emancipacije žensk kot sestavnem delu slehernega koraka v nenehnem boju za socialistično samoupravljanje. ANA KRANJC: Izobraževanje naša družbena vrednota, Delavska enotnost, Ljubljana 1978, str. 314. Izhodišče omenjenega dela in osnovni motiv, da se je avtorica lotila analize tega problema, je vprašanje, kaj je tista neznanka, ki kot »tretja sila« pomembno vpliva na nadaljnje izobraževanje oziroma neizobraževanje? Izobraževanje spreminja človekov položaj v družbi, kar pomeni, da z različnih vidikov spreminja njegov način življenja, zboljšuje njegove materialne možnosti, povečuje ugled, obenem pa vpliva nanj, da postaja bolj vzgojen in kulturneje živi. Avtorica pravi, da je opravila dvoje obširnih in kompleksnih nalog: prvič, ugotoviti je morala, ali obstaja vrednotenje izobraževanja kot posebna konsistentna psiho-so-cialna karakteristika, in drugič, proučiti je morala, kakšen je odnos med vrednotenjem izobraževanja in družbeno mobilnostjo ljudi. To je dvoje osnovnih vprašanj proučevanja izobraževanja kot makroproblema, kot vidika medsebojnega vplivanja raznih družbenih pojavov na vzgojo in izobraževanje. Avtorica je delo razdelila na pet poglavij. V prvem obravnava različna področja, na katerih in v povezavi s katerimi izobraževanje uresničuje svojo družbeno funkcijo. V drugem poglavju skuša opredeliti vpliv družbe na vrednotenje izobraževanja in v njem izrazito poudarja zvezo med družbeno mobilnostjo in izobraževanjem. Tretje poglavje nosi naslov »Izobraževanje kot funkcionalna ali simbolična vrednost« (vpliv družine na vrednotenje izobraževanja, vrednotenje izobraževanja v različnih kulturah, tipi vrednotinja izobraževanja ...). Eno od obširnejših poglavij — četrto — obravnava problematiko empiričnega proučevanja vrednotenja izobraževanja. V njem podaja avtorica izčrpno in teoretično utemeljeno operacionalizacijo svojih teoretičnih izhodišč, opredeli merski instru-mentarij in poda tudi osnovne ugotovitve raziskave. V zadnjem poglavju z naslovom »Vrednote in cilji vzgoje in izobraževanja« se avtorica vprašuje, katere vrednote naj bi vsebovali cilji vzgoje in izobraževanja oziroma katere naj bi vgradili v naš vzgojno izobraževalni sistem. ANTHONY SAMPSON: Barantači z orožjem, Državna založba Slovenije (zbirka Neuvrščeni), Ljubljana 1978, str. 385. Založba nam v zbirki Neuvrščeni spet ponuja izredno aktualno in zanimivo delo. V slovenščini je v isti zbirki že izšlo delo istega avtorja: »Sedem sester«, ki je opisovalo problematiko velikih mednarodnih naftnih družb. V tej knjigi, ki nosi podnaslov »od Kruppa do Lockhee-da«, obravnava avtor problem trgovine z orožjem in osnovne dimenzije njenega razvoja v zadnjih sto letih. Avtor je knjigo napisal na podlagi bogate dokumentacije, osebnih stikov in precejšnjih izkušenj, ki jih je nabral ob pisanju knjig o anatomiji in delovanju ITT in največjih naftnih družb. Avtor je v knjigi usmeril pozornost na nekaj največjih trgovcev in proizvajalcev in na nekatere pomembnejše in bolj odmevne (a zato nič kaj bolj javne) kupčije z orožjem. Avtor je v svojem opisu nedvomno zanimiv, čeprav se z vsemi njegovimi trditvami ne bi mogli strinjati. Med drugim v svoji knjigi opiše nastanek in razvoj francoskega podjetja Dassault, družb Lockheed in Northrop, dejavnost japonskega oboroževalnega kompleksa, obo- roževanje bivšega iranskega šaha, prodajo orožja tretjemu svetu; različne škandale, ki so jih povzročile kupčije z orožjem, zvezo med orožjem in koloni-alizmom... Uvod v knjigo je prispeval Anton Bebler. V njem je kritično ovrednotil Sampsonov pristop in izhodišča njegove analize in opisa. Zelo jasno je ekspliciral tudi nekatere pomembne dejavnike v mednarodnem življenju (katerega del je trgovina z orožjem), ki jih avtor ali ne omenja ali pa jih ne upošteva v zadostni meri. rasti, Strukturne in razvojne značilnosti mednarodne menjave in Razvojni inter-vencionizem. Drugi del knjige nosi naslov »Gospodarsko-politična razprava« in vsebuje dve poglavji. V prvem (Vsebina razvojne preobrazbe) analizira avtor obstoječo gospodarsko osnovo in iz nje izhajajoča razvojna izhodišča. V obširnem poglavju »Strategija razvojne preobrazbe« pa poskuša predvsem odgovoriti na vprašanje kje smo, kako delamo in kaj hočemo ter tako opredeliti osnovne značilnosti preobrazbe v gospodarsko razvitost. LOJZE SOČAN: Pot v gospodarsko razvitost, Delavska enotnost, Ljubljana 1978, str. 300. Eden nabolj plodnih in na različne načine zanimivih slovenskih založnikov družboslovne literature v najširšem smislu nam je spet postregel (tako kot skoraj vedno doslej) z zanimivo knjigo. Delo dr. Lojzeta Sočana obravnava problematiko, ki je za naše razmere in za naš čas — še posebej pa za kratkoročno in dolgoročno načrtovanje našega razvoja — nadvse pomembna. Avtor je delo zasnoval in napisal na podlagi bogate in raznolike dejavnosti v znanstveno-razi-skovalni sferi, v reševanju neposrednih gospodarskih problemov in ob raznovrstnem in dolgem študijskem delu. V obravnavi problematike dolgoročne razvojne usmeritve Slovenije (kot je tudi podnaslovil svoje delo) izhaja avtor iz trditve, da je razvojna preobrazba dialektični proces, ki temelji na stopnji razvitosti proizvajalnih sil in družbeni zrelosti. Ker je slovensko in tudi jugoslovansko gospodarstvo v prelomnem obdobju, bomo le tedaj, če bo naša družba dojela objektivno nujnost preobrazbe, dosegli stopnjo gospodarske razvitosti — v nasprotnem primeru pa bomo izgubili dosedanji razvojni ritem. Delo je razdeljeno v tri dele, prva dva sta tekstualna, tretji del pa tvorijo dokumentarne priloge. Prvi del z naslovom »Razvojna analiza« vsebuje tri poglavja: Nosilci pospešene gospodarske F. W. DEAKIN: Mussolinijevih šeststo dni, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1978, str. 375. Avtor dela je bil član prve britanske vojaške misije, ki je prišla med narodnoosvobodilno borbo v glavni štab naše partizanske vojske. Na osnovi teh dogodkov je napisal delo »Gora trdnjava«, ki smo ga leta 1976 dobili tudi v slovenskem prevodu. Knjiga »Mussolinijevih šeststo dni je zadnji del obširnega dela F. W. Deakina o zgodovini republike Salo z naslovom Surovo prijateljstvo. Knjiga, ki jo prikazujemo, sloni na bogatih in doslej zelo malo znanih zgodovinskih virih o tem obdobju konca fašistične zgodovine v Italiji. Avtor, ki je zelo znan britanski zgodovinar, je imel priložnost študirati te vire že mnogo prej, kot so ti viri postali dostopni znanstveni javnosti. Kot pravi v zapisu o piscu in delu dr. Dušan Biber, lahko rečemo, da je F. W. Deakin prvi razgrnil znanstveni javnosti in širokemu občinstvu izredno pomembnost in dragoceno dokumentarno vrednost teh virov. Kadar je bilo mogoče, jih je čim bolj neokrnjene vključil v tekst svoje knjige, saj ti viri sami po sebi mnogo bolj plastično prikazujejo okolje in povedo več, kot bi lahko povedal zgodovinar v svoji sintezi. Knjigi je priključen tudi bogat seznam različnih virov in stvarno kazalo. Knjiga ki je tekoče pisana in okusno opremljena bo zanimivo in nadvse informativno branje o tem delu zgodovine fašizma. VLADIMIR SRUK: Frommova humanistična vizija, Delavska enotnost, Ljubljana 1979, str. 278. S to aktualno knjigo smo dobili Slovenci kompleksno študijo misli Ericha Fromma. Avtor si je zadal nalogo, da v analizi obdela dva pomembna vidika Frommove misli: njegov odnos do Marxove misli in osvetli vsa Frommova snovanja, ki so pomembna za problematiko socializma. Večji poudarek je dal avtor, kot je to razvidno že iz naslova, drugemu področju. Avtor pričenja svojo analizo z razgrnitvijo vsebinskih in metodoloških aspek-tov študije in z biografskim in bibliografskim prikazom Frommovega življenja in dela. Frommov odnos do Marxa obdela v poglavjih »Nekatere značilnosti in poudarki interpretacije Marxa« in »Problematika nesoglasij z Marxovo mislijo«. Za Frommovo razumevanje Marxa, pravi avtor, je značilno in pomembno, da poskuša vsak problem osvetliti s stališča kontinuitete Marxovega miselnega razvoja in s stališča antropološko-humani-stičnega jedra avtentičnega marksizma, kot ga razume Fromm. V poglavju, kjer obravnava avtor nesoglasja z Mancovo mislijo, poudari predvsem naslednje aspekte: precenjevanje politike, dogma-tično uveljavljanje centralizacije, očitek v zvezi z revolucionarno dejavnostjo in nasiljem, podcenjevanje človekovih strasti in emotivnosti, romantično idealiza-cijo delavskega razreda. V petem in šestem poglavju avtor obravnava očitek, da je Frommov nauk eklektičen in problem »skupnega temelja« pri odnosu med marksizmom in freudizmom. Centralni del knjige tvorijo tri poglavja. V njih obdela sestavine, temeljna načela in specifična obeležja humanističnega socializma in v zadnjem poglavju subjektivni humani aspekt revolucije. Avtor zaključi svojo analizo Frommove misli in njenega mesta in pomena s poskusom razgraditve nekaterih osnovnih dimenzij Frommove celotne misli in tudi njenih pomanjkljivosti in hib. Kot nedvomno pomanjkljivost Frommove koncepcije navaja med drugim npr. neupoštevanje razredne pogojenosti demokracije, oporekanje odpravi privatne lastnine proiz- vajalnih sredstev za uiesničitev socialističnih družbenih odnosov... Kot dodatek k temu bogatemu in kritično pisanemu delu je uvrščena bogata bibliografija del E. Fromma in uporabljena literatura. Jože Petek/Stane Škrabar-Braskar: S štirinajsto divizijo (četrta, izpopolnjena izdaja), Državna založba Slovenije, Ljubljana 1979, str. 133. Knjiga je nadvse impresiven, vznemirljiv in pomemben dokument o podvigu borcev štirinajste divizije, ki so z neomajno voljo in nadčloveškimi napori opravili eno največjih akcij naše narodnoosvobodilne vojske. Tekstualni del knjige obsega kronološki opis o pohodu, osnovno dokumentacijo o štirinajsti diviziji in razmišljanja o velikem pomenu pohoda za nadaljnji razmah narodno-os-vobodilne borbe. Večinski del knjige, ki je dobro opremljena, predstavlja opus fotografij ložeta Petka o štirinajsti diviziji. Opus, ki je gotovo eden od najbolj pomembnih dokumentov in umetniških pričevanj iz tega obdobja, je grafično in vsebinsko ustrezno predstavljen in tako zaživi pohod štirinajste pred očmi bralca še bolj neposredno in prizadeto. Tudi ta knjiga ni samo pomemben in potreben dokument, ampak predstavlja uspešen korak v širjenju revolucionarnih tradicij in tradicij NOB. Matevž Krivic, Ustavna Ureditev Slovenije in Jugoslavije, Izdala Višja upravna šola Univerze v Ljubljani, DDU Univer-zum, Ljubljana 1978. Delo M. Krivica, profesorja Višje upravne šole in avtorja številnih razprav in člankov s področja političnega sistema socialističnega samoupravljanja je druga, dopolnjena izdaja učbenika za študente te šole. Knjiga je dokaj obširna in obsega s preglednicami in shemami 343 strani. Prvotno besedilo je pisec dopolnil predvsem z določili zakona o združenem delu. Čeprav se razporeditev snovi v glavnem naslanja na razporeditev v naši ustavi, to seveda sploh ne pomeni, da avtorjevo delo temelji na ozkih pozi-tivističnih okvirjih. Vsebina knjige kaže, da se je Krivic zavedal dejstva, da ustavne ureditve Slovenije in Jugoslavije ni mogoče »poučevati« le prek norm. Kri-vičeva knjiga tedaj izpričuje, da mu ni šlo le za golo opisovanje institucij in za »ustavno pravno faktografijo«; svojega besedila ni skrčil le na »obnavljanje« ustave oziroma zakona o združenem delu. Z znanstveno radovednostjo družboslovca se zaustavlja tudi ob dilemah in odprtih vprašanjih, ki se sproščajo bodisi ob razlagi različnih institucij našega samoupravnega sistema, bodisi ob (ne)zaživetju teh institutov v družbeni praksi. Tako kot je zastavljen, bo učbenik vsaj kolikor toliko intelektualno razgibanega študenta silil k razmišljanju o številnih vprašanjih samoupravne družbe, na katera bo terjal odgovore. Kar precej jih bo dobil v piščevem učbeniku. Avtor se najprej zaustavlja ob uvodnem delu ustav — temeljnih načelih ter nato preide k Družbeni ureditvi. Pri družbenoekonomski ureditvi obravnava položaj človeka v združenem delu in družbeno lastnino, združevanje dela in sredstev družbene reprodukcije, samoupravne interesne skupnosti, krajevne skupnosti ter v krajših izsekih še vprašanja, ki se pno od družbenoekonomskega položaja in združevanja kmetov prek samostojnega osebnega dela s sredstvi, ki so lastnina občanov do — poleg drugega — krajših prikazov nekaterih drugih fenomenov iz sklopa družbenoekonomske ureditve. Družbenopolitični sistem uvede krajši prikaz temeljnih misli iz razprave Edvarda Kardelja Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja in sicer s posebnim poudarkom na tistih Kardeljevih izhodiščih, kjer je razlagal bistvo jugoslovanskega političnega sistema. Tehtno razčlenjuje v knjigi tudi temelje družbenopolitičnega sistema, občino in komunalni sistem, ustavnost in zakonitost, sodstvo in javno tožilstvo, ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Svoboščine, pravice in dolžnosti človeka in občana so podane vsebinsko zaokroženo, izhajajoč iz pojma in dosedanjega razvoja v svetu, do značilnosti, ki jih uveljavlja naša sedanja ustavna ureditev. Tisti del učbenika, ki nosi naslov Jugoslovanski federalizem prikaže federacijo, socialistično republiko Slovenijo in avtonomno pokrajino. Besedilo o dosedanjem razvoju federacije dokazuje, kako je samoupravna preobrazba produkcijskih odnosov pogoj za kakovostne spremembe v značaju in vsebini federativne ureditve. Čeprav je pričujoče delo — kot smo v tem prikazu že navedli — avtor zasnoval kot učbenik za svoje študente, imajo še zlasti tisti odseki piščevega dela, ki so na primer posvečeni problematiki združenega dela, razlikam med samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori in tudi še nekateri drugi, kaj povedati in lahko dajejo misliti tudi vsem tistim, ki se na različnih ravneh družbenopolitično in strokovno ukvarjajo s političnim sistemom socialističnega samoupravljanja. Biblioteka Marksistično izobraževanje V biblioteki Marksistično izobraževanje je v neposredno preteklem obdobju v Beogradu izšlo več politoloških in socioloških del, ki obravnavajo probleme revolucionarne teorije in prakse jugoslovanske samoupravne družbe. Biblioteko izdajajo Marksistični center CK ZK Srbije. Center PK ZK Vojvodine za politične študije in marksistično izobraževanje, Marksistični center PK ZK Kosovo ter srbska izdaja časopisa Komunist. Biblioteko ureja uredniški odbor M. Mi-nič (predsednik) ter S. Bolčič, M. Korač, M. Markovič, Dj. Njemoga, B. Ivanovič, M. Rankovič. Zbirka izhaja v nakladi 15.000 izvodov. Bralcem želimo prikazati pet del iz te zbirke in sicer: D. Dra-gišiča Družbena lastnina na proizvajalnih sredstvih, R. Marinkoviča Temeljna organizacija združenega dela in krajevna skupnost, M. Nikoliča Samoupravljanje kot oblika diktature proletariata, M. Matica Socialistično samoupravljanje in po-družbljanje politike, Z. Vidojeviča Organizirani delavski razred subjekt socialističnega samoupravljanja. Dr. Dragoljub Dragišič Družbena lastnina na proizvajalnih sredstvih. Za izhodišče razmišljanj v svojem delu jemlje avtor družbenoekonomski po- men lastnine, pri čemer poudarja, da je odločujoče družbenoekonomsko vprašanje vsake družbe, kdo razpolaga s proizvajalnimi sredstvi. Upoštevaje marksistično pojmovanje o lastnini, se zaustavlja ob pojmu privatne (zasebne) lastnine ter v zvezi s tem ob temeljnih oblikah skupinske privatne lastnine. Srž Dragiši-čevega dela pa predstavljata poglavji o nastanku družbene lastnine, kjer podčr-tuje misli klasikov marksizma o družbeni lastnini in njenem pomenu ter naravo lastnine socialistične države v Jugoslaviji in poglavje o razvoju družbene lastnine v Jugoslaviji. Opirajoč se na misli klasikov jugoslovanske samoupravne teoretične misli B. Kidriča in E. Kardelja, analizira bistveno vsebino družbene lastnine in samoupravljanja kot zanikanja lastninskega monopola. Značilnost avtorjevega deli je, da fenomen družbene lastnine analitično postavlja v okvir takšnih družbenih razmer, ki zagotavljajo preseganje vseh oblik odtujenosti delavskega razreda od proizvajalnih sredstev. Dragišič se sooča tudi s pojavi spridenja družbene lastnine v kolektivno lastnino (v »last« posameznih delovnih kolektivov) in izo-struje pomen nadaljnjega podružbljanja medsebojnih zvez in odnosov med temeljnimi organizacijami združenega dela in vsemi drugimi »udeleženci« v procesu družbene reprodukcije. Dr. Radivoje Marinkovič, profesor beograjske fakultete za politične vede in tudi sicer viden strokovnjak s področja sociologije lokalnih skupnosti, razpravlja v svojem delu o Temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti. Opredeljuje ju kot podlago samoupravnega organiziranja družbe. Ugotavlja, da so TOZD in KS uresničenje družbenosti človekovega bistva. Delo odlikuje sociološki pristop, ki pa vendar tudi ne zanemarja normativnih institucionalnih rešitev. TOZD in KS sta na eni strani konstituirani obliki samoupravljanja in s tem tudi konkretna uresničitev oblasti in samoupravljanja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, na drugi strani pa sta tudi oblikovalni prvini vseh nadaljnjih, širših oblik samoupravnega združevanja in (politične) oblasti. Te- melj samoupravnega povezovanja so neposredni interesi in potrebe ljudi, ki skupaj delajo in žive. Zaradi tega so TOZD in KS tudi primarne samoupravne skupnosti. Pisec je na prepričljiv in dokumentaren način pokazal, da se ravno prek TOZD in KS presega človek kot abstrakten državljan in postopoma dosega, da postaja aktiven subjekt pri upravljanju skupnih zadev v družbi. Samoupravno organiziranje — tako v TOZD kot v KS — pojmuje ne kot občanu in delovnemu človeku vsiljeno »osrečitev«, temveč kot tisto prvino, ki raste iz dejanskih in življenjskih zvez in odnosov med ljudmi, iz njihove zavestne in organizirane dejavnosti. Miloš Nikolič v Samoupravljanju kot diktaturi proletariata prikazuje bralcem, zakaj je samoupravljanje mogoče pojmovati (tudi) kot diktaturo proletariata. K bistvenim značilnostim samoupravljanja in diktature proletariata pristopa z vidika razčlenjevanja socializma kot revolucionarnega prehoda iz kapitalizma v komunizem. V skladu s takšnim pojmovanjem je avtor razdelil svoje delo v tri poglavja, od katerih se prvo srečuje s problematiko socializma kot procesa socialistične revolucije, drugo s pojmom in prakso diktature proletariata, tretje pa se ustavlja ob temi socialistično samoupravljanje. Nikoličevo besedilo pokaže na zgodovinsko nepretrganost Marxove in Engel-sove teoretične misli ter Titovega in Kardeljevega razmišljanja o diktaturi proletariata in revolucionarni akciji v jugoslovanski družbeni praksi. Pri tem ko je polemičen do Stalinovih pojmovanj diktature proletariata, opozarja na to, da je Stalin opustil Marxovo in Leninovo pojmovanje diktature proletariata. Aktualnost Nikoličevega dela podčrtuje tudi zaustavljanje ob stališčih evrokomuniz-ma do diktature proletariata. V razmišljanja o diktaturi proletariata Nikolič v zaključnih delih svoje razprave smiselno vključuje tudi takšne teme kot so samoupravljanje in socialistična demokracija, samoupravljanje in razredni boj ter samoupravljanje in zveza komunistov kot avantgarda delavskega razreda. Dr. Milan Matic, univerzitetni profesor na Fakulteti za politične vede v Beogradu in pisec številnih politoloških študij, je napisal delo z naslovom Socialistično samoupravljanje in podružbljanje politike. Avtorju služi na temelj njegovega pisanja teza o podružbljanju politične oblasti in politike kot nerazdeljivem delu socialistične revolucije. Matičeva raziskovalna optika je usmerjena najprej v razčlenjevanje družbenoekonomskega temelja podružbljanja politike v samoupravljanju. Vsebina podružbljanja politike in političnega odločanja je odvisna od novih odnosov v procesu enostavne in razširjene reprodukcije. Strategija trajne stabilnosti delavskega razreda in delovnih ljudi v socializmu je zasnovana na stalni krepitvi materialne podlage združenega dela. Smisel podružbljanja politike v socialističnem samoupravljanju vidi Matic v preseganju dvojnosti med družbo in javno oblastjo, v ukinitvi profesionalnega upravljalskega sloja, v novem družbenem položaju človeka. Znaten del svojega besedila posveča vprašanjem deetati-zacije ter v zvezi s tem problematiki odnosov med samoupravljanjem in državo ter funkciji države v samoupravnem sistemu. Zaustavlja se tudi pri delegatskem in skupščinskem sistemu, ki ga tudi šteje za obliko podružbljanja politike. Tematiko o državi avtor problema-tizira z razgrnitvijo palete o »odprtih vprašanjih deetatizacije«, pri obravnavanju delegatskega sistema pa pokaže na alternative, ki jih je jugoslovanska teoretična misel in praksa ponudila v odnosu do formalnega političnega predstavništva. Podružbljanje politike in razvoj socialističnega samoupravljanja v Jugoslaviji korenito menjata tudi fizionomijo in vlogo družbenopolitičnih organizacij. Avtorjevo publicistično radovednost pri- tegujejo tudi vplivi javnega mnenja na demokratizacijo družbe. Prispevek dr. Zorana Vidojeviča v biblioteki Marksistično izobraževanje se ukvarja s temo Organizirani delavski razred kot subjekt socialističnega samoupravljanja. Začetni del razprave je posvečen razlagi Marxove zamisli o revolucionarnem spreminjanju sveta, ki ga uveljavlja delavski razred kot zgodovinski subjekt. Izhajajoč iz marksistične analize v oblikah revolucionarnega organiziranja delavskega razreda, pristopa Vidojevič tudi k obravnavanju socialističnega samoupravljanja. Pojmuje ga kot proces osvobajanja delavskega razreda. Samoupravljane bi se skrčilo na mnoštvo nerazvitih, delnih, medsebojno nepovezanih »praks«, če bi se gibalo v okvirjih izoliranih in zaprtih področij ekonomije, politike, kulture. Samoupravljanje lahko razvija samo celovito organiziran delavski razred. Očitno je, da se naš avtor na temelju te ugotovitve tudi ukvarja s proučevanjem dialektike gibanja in organizacije množične pobude in učinkovitega usmerjanja. Vidojeviče-vo zanimanje se v prikazanem delu razširja tudi na odnos med državo in revolucionarno organiziranim delavskim razredom. Tu razvija misel, da samoupravljanje »prodira« v samo državo in da jo tako na znotraj preoblikuje. Sklepni deli Vidojevičevega besedila obravnavajo še vlogo sindikata, socialistične zveze, posebej poglobljeno pa še delovanje zveze komunistov v luči stalnih revolucionarnih sprememb. Za Vidojeviča pomeni organiziranost delavskega razreda prvenstveno sposobnost preseganja različnih delnih interesov in sposobnost oblikovanja sinteze interesov. Predvsem s tega zornega kota se tudi opredeljuje do vloge zveze komunistov v socialističnem samoupravljanju. iz domačih revij Socijalizam (Beograd) št. 1/1979 Študije in članki: JOVAN RAIČE-VIČ: Odnos revolucionarne teorije in prakse; STANISLAV STOJANOVIČ: Socialistične revolucije; DOKO TOZI: Socialistično samoupravljanje in podruž-bljanje politike; KRSTO KILIBARDA: Metoda dela zveze komunistov v sedanjih razmerah; BRANKO VASILJEVIČ: Transfer jedrske tehnologije in dežele v razvoju; Prispevki: ŽIVOJIN RAKOCE-VIC: Engels po Marxu; NAJDAN PA-ŠJČ: Engelsova pisma — prispevek k teoriji in strategiji delavskega gibanja; Iz prakse za novo prakso: LJILJANA JO-VIČIČ: Razporejanje čistega dohodka in delitev osebnih dohodkov; SVETLANA BOŽINOVIČ: Teritorialna gibljivost delavcev in njihovi življenjski in delovni pogoji; Prispevki k zgodovini ZKJ: PERO DAMJANOVIČ: Filip Filipovič kot zgodovinar-marksist; TOMA MI-LENKOVIČ: Prispevek Filipa Filipovi-ča k nastanku KPJ; Pogledi: VLADIMIR ČETKOVIČ: Politična ekonomija kot kritična in pozitivna znanost; VELJ-KO RADOVIČ: Gledališče in »obča volja«; Prikazi. Pregled (Sarajevo) št. 1/1979 Članki: BRANKO DERIČ: Sistemi družbeno-ekonomskega razvoja v kontekstu dialektike sodobnega časa; MI-TAR KOKOLJ: Varstvo človečnosti in mednarodnega prava v kazenskem pravu Jugoslavije; IVAN CVITKOVIČ: Jugoslovanski teologi o preseganju religije v socializmu; NEDO MILIČEVIČ: Družbeni značaj delitve sredstev za osebne dohodke; ŠTEFAN SUŠIČ: Geneza ideje samoupravljanja v politični doktrini; MIČO CAREVIČ: Socialne funkcije in vloga krajevne skupnosti; Pogledi: MIO-MIR DAMŠIČ: Šesti jugoslovanski simpozij o pouku zgodovine; Prikazi in bibliografija. Marksistička misao (Beograd) št. 1/1979 Osrednja tema: Razvoj in problemi znanosti v samoupravni družbi: MIRKO MIRKOVIC: Družbena funkcija znanosti — problemi in možnosti; MILAN MATIČ: Znanost v družbi socialističnega samoupravljanja; MILIVOJE TRK-LJA: Družbeno-ekonomski položaj znanosti; MANOJLO BROČIČ: Znanost in politika; VLADIMIR B. ŠOLAJA: Materialni in kadrovski pogoji znanstvenoraziskovalnega dela; VLADIMIR MI-LANOVIČ: Združevanje dela ali mezdni odnosi v sferi znanstvenega raziskovanja; Članki in študije: VOJISLAV STANOVČIČ: Marxova misel in samoupravljanje; LJUBOMIR PALIGORIC: Sociološki vidiki nerazvitosti in odvisnosti (I); Iz naše revolucionarne preteklosti: TIHOMIR VLAŠKALIČ: Filip Filipovič — revolucionar in marksist; DRAGICA LAZAREVIC: Filip Filipovič v vodstvu KPJ 1928—1932; VICEN-TIJE DORDEVIC :Filip Filipovič — revolucionar in voditelj KPJ; Prispevki: DRAGAN BOGETIC: Neuvrščeni in mednarodna gospodarska ureditev; KRSTO KILIBARDA: Ekološke iniciative kot kazalec razvitosti samoupravnih odnosov in zavesti; Iz sociologiji; ZORAN AVRAMOVIČ: Ideja družbenega pro-gresa v delih K. Marxa in F. Engelsa; Pogovor z revolucionarjem: Socializem je afirmacija svobode ustvarjalnosti in človeške sreče (s Todom Kurtovičem se je pogovarjal Miloš Jevtič); Iz naših revij: ANDREJ KIRN: Znanost kot družbena revolucionarna in konservativna sila; Prikazi. bibliografija knjig in člankov (Iz dokumentacije Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani) A. ČLANKI IN KNJIGE IZ SFRJ I. MARKSIZEM FROMM Erich: Marksovo shavatanje čoveka. (Marx's concept of man.) Prev. Lj. Stojič. Beograd, Grafos i979. 93 str. (Horizonti, 18) — sig. 13.760-1/18. KARDELJ Edvard: Izbrani spisi. Izbor tekstov pripravila R. Mejak. 3 zv. Ljubljana, Zavod SRS za šolstvo 1977—1978. (Novi vidiki, 1977/3,4,5) — sig. 13.491-1977/3/1,4/2,5/ 3. MARCUSE Herbert: Kontrarevolucija i revolt. (Kontrarevolution und Revolte.) Prev. P. i J. Imširovič. Beograd, Grafos 1979. 141 str. (Horizonti, 17.) — sig. 13.760-17. ŽIŽEK Slavoj: Aktualnost »Anti-Diihringa« kot teksta idejiega boja. Naši razgledi, Lj., 9. 2. 1979, št. 3. II. FILOZOFIJA BUBER Martin: Ostvarenje čoveka. Ideje, Bgd. «78, št. 3, str. 1—15. —: ČEMU još filozofija. Izbor i pogovor: J. Brkič. Zagreb, Center za kulturnu djelat-nost SSOH 1978. 324 str. (Znaci: velika edicija. 1) — sig. 14.143-1. LOCKE John: Dve rasprave o vladi kojima prethodi Patriarcha ser R. Filmera, a sledi Lockeovo Pismo o toleranciji. (Patriarcha and other political works of Sir Robert Filmer. — Two treatises of government. A letter concerning Tolerantion.) Prev. K. čavoški i N. Savčid). Beograd, Mladost 1978. 2 knj. (Velika edicija »Ideja«, 16) — sig. 11/12.972-16/1,16/2. III. SOCIOLOGIJA —: ALKOHOLIZEM v industrijskih občinah. Nosilec raziskave: Franc Hočevar. 1. del. Ljubljana, Inštitut za regionalno ekonomijo in socialni razvoj 1978. — sig. IV/2731-1. KLINAR Peter: Imigrantski proletariat. Naši razgledi, Lj., 9. 2. 1979, št. 3. KUZMANOVIč Bora: Motivacija za učestvo-vanje na radnim akcijama. Gledišta, Bgd, 1978, št. 7—8, str. 655—675. ROTAR Braco: O krizi sociologije. Naši razgledi, Lj., 9. 2. 1979, št. 3. RUPEL Dimitrij: Pripombe k slovenski sociologiji. Naši razgledi, Lj., 26. 1. 1979, št. 2. SAKSIDA Stane: Kriza v slovenski sociologiji. Naši razgledi, Lj., 23. 2. 1979, št. 4. V. ZNANOST — KULTURA — PROSVETA — ŠOLSTVO GOSTIŠA Lojze: Partizanska knjiga z nenavadno usodo, (študija k ponatisu Borovih Pesmi) Delo, Lj., 3. 2. 1979. KERMAUNER Taras: Besede in dogodek, študije o slovenski tragediji in groteski. Ljubljana, Slovenska matica 1978. 305 str. (Razprave in eseji, 22) — sig. H/7895-22. MUKAftOVSKY Jan: Estetske razprave. (Studie z estetiky. — Cestami poetiky a estetiki'. Prev. in napisal uvod Frane Jerman.) Ljubljana, Slovenska matica 1978. 293 str. (Filozofska knjižnica, 20) — sig. 111/1421-20. —: PREOBRAŽAJ visokog školstva i potrebe savremenog društva. Odnos nastave i na-učnog rada na univerzitetu. Novi Sad 1978. 281 str. V: Univerzitet danas, god. 19/1977, št. 3—4. RUS Vojan: Kidrič in celovitost kulturne revolucije. Naši razgledi, Lj., 23. 2. 1979, št. 4. —: SLOVENSKA akademija znanosti in umetnosti. Ob 40-letnici 1978. Urednik Tine Logar. Uredile: M. Klemenčič, S. Strgar-šek, Vida Urek. Ljubljana, SAZU 1978. 266 str. — sig. P III/3231. —: STALNICE in prelomnice na literarnih poljanah. Okrogla miza o Javorškovih Nevarnih razmerjih ... Delo, Lj., 8. 2. 1979. STIH Bojan: Nevarne polresnice. Naši razgledi, Lj., 9. 2. »79, št. 3. ŠUMI Nace: Prenova Ljubljane. Spomeniško-varstveni postopki pri izdelavi sanacijskih načrtov. Ljubljana, Partizanska knjiga 1978. 47 str. — sig. H/14.653. ŠUVAR Stipe: Niti mesije niti duhovni varuhi. Kultura in združeno delo. Naši razgledi, Lj., 26. 1. 1979, št. 2. TOš Peter: Izkušnje socialistične prakse moramo povezovati z marksistično znanostjo. Delo, Lj., 9. 1. 1979. VRATUšA Anton: Prešernov praznik je spodbuda za oceno kako uresničujemo in razvijamo kulturno dediščino. Delo, Lj., 8. 2. 1979. VI. POLITIČNE VEDE /. Splošna dela: —: KONCEPT i istorijska praksa diktature proletarijata. Naučna razprava. Gledišta, Bgd, 1978, št. 7—8, str. 581—652. PAIč Ivo: Pokret i mišljenje. Ideje, Bgd, 1978, št. 4, str. 5—27. SCHAFF Adam: O nasilnoj i mimoj revoluciji. Gledišta, Bgd. 1978. št. 7—8, str. 699 do 706. 2. Družbenopolitični sistem SFRJ: BAKARIČ Vladimir: Razvoju socialističnih odnosov je posvetil vse svoje duhovne, moralne in telesne moči (E. Kardelj). Delo, Lj., 12. 2. 1979. KUTOS Aleksander: Zveza komunistov Jugoslavije. Ustanovitev in razvoj. Maribor, Obzorja 1978. 172 str. (žepna knjiga). — sig. 1/2929. POLIČ Zoran: Odgovornost za uveljavljanje skupnih interesov in najboljših rešitev. Delo, Lj., 27. 1. 1979. POPIT France: Navdaja nas ponos, da je med nami živel in ustvarjal tako velik človek (E.Kardelj). Delo, Lj., 13. 2. 1979. ŠINKOVEC Janez: Samoupravno pravo v organizacijah združenega dela. Ljubljana, Univerzum 1978. 142 str. (Družbeno izobraževanje, 37) — sig. 1/2952-37. —: ZAKON o stanovanjskih razmerjih: s komentarjem in sodno prakso: Lojze Ude. 2. dop. izd. Ljubljana, Delo 1978. 278 str. (Gospodarska založba, 23) — sig. 13.515-23. 4. Delavska in progresivna gibanja: PRIBIČEVIČ Branko: Evrokomunizam. Beograd, Delta press 1978. 30 str. (Mala mar-ksistička biblioteka, 9. kolo, sv. 1) — sig. 13.507-9/1. —: SOCIJALIZAM u savremenom svetu. Me-dunarodna tribina. Okrugli sto. Cavtat 1977: Socijalizam i politički sistemi. Socija-lizam u svetu, Beograd, 1978, št. 6—9. — sig. 11/14.634-1978/6-9. TITO: Gibanje neuvrščenosti se v resnici bojuje za boljši in pravičnejši svet. Delo, Lj., 5. 2. 1979. 5. Mednarodni odnosi: KARDELJ Edvard: Razvoj slsovenskega narodnega vprašanja. 4. izd. Ljubljana, DZS i"977. 496 str. — sig. 14.147. —: NON-ALIGNMENT and non-aligned coun-tries in Yugoslav editions. (Catalogue prepared by I. Bogdanovid, et al.) Belgrade, National library of Serbia 1978. 61 str. sig. P III/3225. POULANTZAS Nicos: Teritorij, historija i nacija. Gledišta, Bgd, 1978, str. 834—848. RIBIČIČ Mitja: Manjšine, osvobojene strahu pred asimilacijo, so vse bolj dejavnik sožitja in napredka. Delo, Lj., 10. 2. 1979. VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE JEŽ Valentin: Samoupravne delovne skupine in komuniciranje. Obveščanje in odločanje, Lj., 1978, št. 1, str. 26—33. POHAR Lado: Perspektive sodobne komuni-kologije. Obveščanje in odločanje, Lj., 1978, št. 2, str. 65—67. ZRIMŠEK Pavle: Uporabnost raziskovalnih rezultatov. Obveščanje in odločanje, Lj., 1978, št. 2, str. 48—51. X. ZGODOVINA — GEOGRAFIJA VIDMAR Ciril: Beseda, ki je kalila politično dozorevanje našega naroda. (Ob 40-letnici Kardeljevega Razvoja slov. narod, vprašanja 1939). Delo, Lj., 3. 2. 1979. XI. POTOPISI — BIOGRAFIJE — PRIROČNIKI — SLOVARJI SEKELJ Laslo: Bibliografija radova anarhista i o anarhizmu. Ideje, Bgd, 1978, št. 1—2, str. 181—201. —: SEZNAM tujih periodičnih publikacij, ki jih prejemajo univerzne, znanstvene in specialne knjižnice v Sloveniji. Ljubljana, NUK 1977—1978. — sig. P, č IV/2641-1977, 1978. B. KNJIGE IZ TUJINE II. FILOZOFIJA BELL J. L.: Boolean-valued models and in-dependance proofs in set theory. Oxford, Clarendon Press 1977. XVIII+126 str. (Oxford logic guides) — sig. 11/14.650. — sig. 11/14.658. BLOCH Ernst: Thomas Munzer als Theologe der Revolution. Erganzte Ausgabe. Frank-furt/ M., Suhrkamp 1976. 229 str. (Gesamt-ausgabe der Werke E. Bloch, 2) — sig. 11/6206-2. FICHTE J. G.: Reden an die deutsche Nation. 5. durchgesehene Aufl. Mit einer Einlei-tung von R. Lauth. Hamburg, F. Meiner 1978. XLI+268 str. (Philosophische Biblio-thek, 204/5. izd.) — sig. 62-204/5. izd. HEGEL G. W. F.: Wissenschaft der Logik: Die Objektive Logik. Bd. 1. XII+441 str. (Gesammelte Werke, Bd 11) — sig. IV/2143-11/1. III. SOCIOLOGIJA —: ANGEWANDTE Sozialforschung: Seminar: Studien iiber Voraussetzungen und Bedingungen der Produktion, Diffusion und Venvertung sozialwissenschaftlichen Wis-sen. Hrsg. von B. Badura, 1. Aufl. Frankfurt/M., Suhrkamp 1976. 516 str. (Suhrkamp Taschenbuch, 153). — sig. 1/2755-153. —: The EVALUATION of social programs. Ed. by Clark C. Abt. 2. print. Beverly Hills, London, Sage Publ. 1976. 503 str. —: The EVALUATION research methods. A basic guide. Ed. by L. Rutman. Beverly Hills, London, Sage Publ. 1977. 241 str. (Sage focus editions, 3) — sig. II/14.655-3. FRIEDMANN John: Social learning: a model for policy. By. — and G. Aboyi. Laxenburg, IIASA 1976. III+23 str. (Research memo-randum-International institute for applied analysis, 1976/26) — sig. IV/2726-1976/26. GLEAVE David & M. Cordey-Hayes: Migra-tion dynamics and labour market turnover. New York, Pergamon Press 1977. 95 str. (Progress in planning, vol. 8, part 1) — sig. III/3171-8/1. GUINCHAT Claire: Bibliographie analytique du loisir: France (1966—1973). Prague, Centre Europeen pour le Loisirs et l'Edu-cation 1975. 107 str. (Bibliographie series, 11) — sig. 13.048-11. —: HANDBOOK of evaluation research. Ed. by Elmer L. Struening and Marcia Gutten-tag. 4. print. London, Beverly Hills, Sage Publ. 1975. 2 vol. (The society for the psychological study of social issues) — sig. HI/3233-1,2. KAMPHORST T. J.: Selected annotated biblio-graphy on lesure: the Netherlands. Com-piled by T. J. Kamphorst. Prague, Europe-an Centre for Leisure and Education 1977. 134 str. (Bibliographie Series, 12) — sig. 13.048-12. LERNER A. W.: The politics od decision-mak-ing. Strategy, cooperation, and conflict. Intr. by M. Landau, foreword by H. Zeig-ler. Beverly Hills, London, Sage Publ. 1976. 215 str. (Sage library of social research, 34) — sig. 11/14.267-34. LINEBERRY R. L.: Equality and urban po-licy. The distribution of municipal puhlic services. Beverly Hills, London, Sage Publ. 1977. 205 str. (Sage library of social research, 39) — sig. 11/14.267-39. MONIERE Denis: Critique epistemologique de l'analyse systematique de David Easton. Ottawa, L'Universite d'Ottawa 1976. 253 str. (Collections des Sciences sociales: Facultž des Sciences sociales, 4) — sig. II/14.624-4. MUKHERJEE Ramkrishna: Social indicators. Delhi, Macmillan 1975. XII+ 146 str. — sig. H/14.649. —: SCIENCE humaines. Sous la direetion de J. Havet. Pariš, Mouton 1978. 2 vol: 1. Sciences anthropologiques et historiques. — Esthetique et science de l'art. 2. Science juridique. — Philosophie. (Tendances prinipales de la recherche dans les scien-ces sociales et humanies, 2/1',2.) — sig. III/2815-2/1, 2/2. —: The SOCIAL Ecology of Change. From equilibrium to development. Ed. by Z. Mlinar, H. Teune. London, Sage Publ. 1978. 296 str. (Sage studies in international so-ciology, 15) — sig. 11/14.243-15. —: SOZIOLOGIE und Sozialpolitik. Hrsg. von Ch. von Ferber, F. X. Kaufmann. Opladen, Westdeutscher Vlg 1977. 649 str. (Kolner Zeitschrift fiir Soziologie und Soziapsycho-logie: Sonderhefte, 19) — sig. H/3109-19. IV. PSIHOLOGIJA ZANDER Alvin: Groups at work. (1. ed.). San Francisco, etc., Jossey-Bass Publ. 1977. XIV+144 str. (The Jossey-Bass social behavioral science series) — sig. 11/14.657. VIII. SREDSTVA MNOŽIČNEGA OBVEŠČANJA IN JAVNO MNENJE —: STRATEGIES for communication research. Ed. by P. M. Hirsch, P. V. Miller and G. F. Kline. Beverly Hills, London, Sage Publ. 1977. 287 str. (Sage annual reviews of communication research, 6) — sig. II/14.067-6. XI. POTOPISI — BIOGRAFIJE — PRIROČNIKI — SLOVARJI ARBEITSVORGANGE in wissenschaft-lichen Bibliotheke. Beitrage zur Praxis der Beschreibung und Bewertung von biblio-thekarischen Arbentsplatzen nach dein Bundesangestelltentarifvertrag (: BAT :). Hrsg. von E. Sauppe und H. Volleers. Hannover, Nordwestverlag 1978. 88 str. (Veroffentlichungen der Niedersachsischen Bibliotheksschule Hannover) — sig. 13.466--3. —: MADOK: Magnetband-Austauschformat fiir Dokumentationszwecke. Hrsg. von der Zentralstelle fiir maschinelle Dokumenla-tion (: ZMD:). Frankfurt/M., Miinchen, Verlag Dokumentation 1977. VII+131 str. sig. IV/2727. UDC 711.4(497.12)1.18(497.12) MLINAR, dr. Zdravko: The Uni(y of Opposiles in Towu-pIaiuiing Teorija in praksa, Ljubljana 1979, Vol. XVI. No. 3, p. 316—331 Some theoretical and empirical findings regarding the dialectics of the untty of opposites in the building up of town settlements are exposed by the author. The widespread critic and diseontent with the concrete practical solutions are due to fragmentariness and partiality in planning. Instead of presenting individual values and eriteria, the analysis gives us a wholesome and eritical treatment by disclosing the contradictiousness of the conscious direeting of the spacio-social changes. This concernes the unity of opposites in regard to: 1. the role of the subject and the object of planning; 2. continuity and discontinuity (instead of the prevailing »logics« oJ growth); 3. visionariness and practicalness; 4. inertia and correction (the time necessary to point out errors and correct them); 5. form and content; 6. social dynamic and physical strueture; 7. stimulations and negative sanetions; 8. the degree of control and individual initiative. Absoluteness of one or another apparent alternative leads to dehumanization of town environment and diminishes possibilities for the realization of the values of the socialist society. UDC 331.881(100):327.323(100) ŠKERLAVAJ Andrej: Trade-unionism and i(s Problems in the World of to-daj Teorija in praksa, Ljubljana 1979, Vol. XVI. No. 3, p. 382—395 The starting point of the analysis content problems and the analysis of the organizational and political dissent in the contemporary trade union movement is the thesis according to which even the trade unions, as a class and political organization of the working class, could not avoid the turbulences, erises and schisms which are characteristic for the workers' movement in the recent time. Although the social force and role of the trade unions have obvionsly been inereased in the period after the Second World War, are the actions of the international trade-unionism, nevertheless, stili restrieted by bloc interests which do not concede equal multilateral cooperation. The social, political and organizational aspects of the international integration and uniformity of the trade unions are analysed in the article, as vvell as some concrete problems of the international trade union activity c. g. the problems of the employment rate, problems of workers-migrants, attitudes toward participation in management and decision-making, multi-national companies and some problems concerning the trade union's role in the establishing of the new international economic order. UDK 711.4(497.12) :301.18(497.12) MLINAR, dr. Zdravko: Enotnost nasprotij v urabnističnem planiranju Teorija in praksa, Ljubljana 1979, let. 16, št. 3. str. 316—331 V tem članku izpostavlja avtor teoretična in izkustvena spoznanja o dialektiki enotnosti nasprotij v izgrajevanju mestnih naselij. Rizširjena kritika in nezadovoljstvo s konkretnimi rešitvami v praksi sta posledica fragmentamosti in parcialnosti planiranja. Namesto naštevanja posameznih vrednot ali kriterijev nakazuje analiza bolj celovito in dialektično obravnavo, s tem ko razkriva protislovnost zavestnega usmerjanja prostorsko-družbenih sprememb. Pri tem gre za enotnost nasprotij glede na: 1. vlogo subjekta in objekta planiranja, 2. kontinuiteto in diskontinuiteto (namesto prevladajoče »logike« rasti), 3. vizionarstvo in prakticizem, 4. inercijo in korekcijo (čas, ki je potreben za spoznanje in za odpravo napake), 5. obliko in vsebino, 6. družbeno dinamiko in fizično strukturo, 7. vzpodbude in negativne sankcije, 8. stopnjo kontrole in individualno pobudo. Absolutizacja ene ali druge navidezne alternative vodi do dehumanizacije mestnega okolja in zmanjšuje možnosti za realizacijo vrednot socialistične družbe. UDK 331.881(100):327.323(100) ŠKERLAVAJ ANDREJ: Sodobno sindikalno gibanje v svetu (prikaz nekaterih aktualnih vprašanj) Teorija in praksa, Ljubljana 1979, let. 16, št. 3, str. 382—395 Izhodiščna teza analize vsebinskih problemov in analize organizacijsko-političnih razhajanj v sodobnem sindikalnem gibanju danes je trditev, da se tudi sindikati kot razredna in politična organizacija delavskega razreda niso mogli v zadnjem obdobju izogniti pretresom, krizam in razcepom, ki so značilni za delavsko gibanje v celoti, čeprav sta se družbena moč in vloga sindikatov po drugi svetovni vojni nedvomno povečali, pa so dejavnosti in akcije v mednarodnem sindikalnem gibanju še utesnjene v blokovske interese, ki ne dopuščajo vsestranskega in enakopravnega sodelovanja. V članku so analizirani družbeni, politični in organizacijski vidiki mednarodnega povezovanja in enotnosti sindikatov. Poleg tega pa avtor obravnava tudi nekatera konkretna, vsebinska vprašanja mednarodne sindikalne dejavnosti: vprašanje stopnje zaposlenosti, probleme delavcev migrantov, odnos do udeležbe v upravljanju in odločanju, multi-nacionalne družbe in nekatera vprašanja vloge sindikatov v graditvi nove mednarodne ekonomske ureditve. TEORIJA IN PRAKSA IZ VSEBINE NASLEDNJIH ŠTEVILK Ivan Ivekovič: Sodobne razprave o historičnem materializmu (problem prehodnega obdobja v deželah »črne« Afrike) Marija Vilfan: Boris Kidrič kot publicist in novinar Dušan Pirec: Refleksije o ideologiji rasti Primož Južnič: Redni študij in študij ob delu (osnovne značilnosti in razlike) Vučina Vasovič: Razvojni pristop k proučevanju političnih sistemov socializma Radovan Vukadinovič: Beograjski sestanek Konference o evropski varnosti in sodelovanju