V torek,
četrtek in saboto
izhaja in velja:
Za celo leto . 7 for. 50 kr. „ pol leta . 3 „ 70 „
„ četrt leta 2 „ — „
„ mesec . . — „ 70 „
Po pošti:
Za celo leto 1 . 9 for. 50 kr. „ pol leto . 4 „ 80 „
„ četrt leta . 2 „ — „
» mesec . . — » 90 ,
„Živi, živi duh slovenski, hodi živ na voke!11
Nar. pesem.
Oznanila.
Za navadno dvestopno vrsto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (štempelj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo.
34*	v Celovcu v četrtek 21. marca 1867.	Tečaj 111«
Slovenci pozor!
„Neue freie Presse“ in graški „Telegraf* sta prva dvalistična lista, kakor je obče znano in tudi zmiraj najbolje vesta, kaj Beust in Blagotinšek mislita. Že davno sta imela oba lista novico, ki je tudi v vse druge liste Prišla, da namreč mislita Beust in Andrasy crkvoni imetek prodati ali pa, če ne to, vsaj zastaviti ga. — Poznej se je to tajilo, pav nobenem uradnem časopisu. — „Telegraf11 od petka 15. t: m. ima pa spet na čelu svojega lista z debelimi črkami dopis iz Dunaja, o kterem se ve, da je na pol Vladin ali pa oficiozen, kakor se pravi. Tu ima spet glas, da je vkljub vsemu tajenju (dementiranju) že popolnama dognana stvar, da bota Beust in Andrašy crkveni imetek gotovo zastavila in to na ravno to vižo I kakor namerava sedanja laška vlada kralja Viktorja Emanuela. Tako „Telegraf!11 — Ne Bacil, ne Sclimerling, ki sta bila vsak trenutek v denarni stiski, nista so nikdar upala, kaj tacega razglasiti, magari če tudi le v olioioznili Ustili, ker bila sta kolikor 1 toliko vendar katoličana. — To bi so morali v Avstriji doživeti, da bo saksonski nekato-ličan Beust po crkvenem imetku segalM j Nedite. predragi rojaki, da ne zinemo preveč, kko rečemo, da sta crkev in slovenski narod tako eno, kakor duša in telo, in daje crkveno j Uago na Slovenskem blago slovenskega na-i l’oda, da, ako bi se crkev gulila, gulil bi se ( ž njo tudi slovenski narod. Akoravno je ; &eust luteran, no verjamemo, da bi imel toliko poguma, da bi to kar za se storil, marveč da bo gotovo dal to v pretres ktere-mu si bodi že prihodnjemu parlamentu, ioraj Wujski Slovenci pozor! pazite dobro, koga da bote volili! Veste še vsi, kaj je eden izmed prvih nemškutarjev prvega kranjskega zbora. g. Kronier, v Ljubljani govoril, da so zdavnej že časi minuli, ko so še mogli duhovni prosto ljudstvo s čudeži in ‘ ^lakirni bedarijami slepariti!! Vprašamo, kaj se zamore od poslancev enake 1 misli pričakovati, kako da bodo z imetkom crkve, to je z imetkom slovenskega naroda ' Ravnali? 1! Toraj še enkrat pozor! Pazite in .: glejte, koga da bote volili! — Iz vsega vidite, kako strašno neizmerno važne so te volitve! To bo bitka za naš duževni in ma-terijalni obstanek! Dragi kranjski rojaki, ne držite rok križem, posebno pa Vi duhovni, ker vidite, za kaj da gre. Tak duhoven, ki J bi se pri sedanjih volitvah mlačno obnašal, i)| 111 več mrzel, kakor je dobro g. dr. V. Zar-0 Uik v „Novicah11 rekel, temuč že popolnoma
-	Zmrznjen!
? Volilci, pridite vsi kar vas je, če imate ,6i '•udi 15 ur dalječ; vi, kteri imate vozove,
-	Pa vzemite revneje k sebi, da nobeden, ki Uha pravico voliti, doma ne ostane! Delajte vsi združeni kot en mož yza vse te poslance, ktere ste poprej imeli, ker so sami poštenjaki
® P d konca do kraja, od prvega do zadnjega. 4 °® enkrat rečemo, da nam gre zdaj za vse!
-	budi naši sovražniki ne bodo mirno gledali, > Umpak vse mogoči! žile napenjali. Toraj še ’ 'mkrat pazite, ne držite rok križem, delajte
v«i, vsak po svoji moči in zmaga je gotovo naša!
V Gradcu 16. marca 1867. Dr. M. K.
Slovenske dežele.
Iz Golovca. (Volitve na Kranjskem; nemški liberalci; stara „Pressed1) Na češkem je poklical nek c. k. okrajni predstojnik volilne može svojegli okraja in jih nagovarjal, naj volijo za deželnega poslanca zdaj takega moža, ki bode visok oj vladi po volji, černil je njih poprejšnega poslanca, ki je bil kot vrednik nekega časnika v ječo obsojen, — hvalil in priporočeval pa samega sebe, ki je nosil zlat križec na persih za svoje zasluge. Volilni možje ga tiho poslušajo, kar nek screen poštenjak prime za besedo in pravi: „Gospod, brez zamere! Zakaj je naš sedanji poslanec v ječi sedel, dobro vemo; zakaj da pa Vi nosite zlati križec na persih, tega pa ne vemo.11 Gosp. predstojnik je menda nos pobesil in poslal volilne može domu. — Tudi na Kranjskem dela gospoda vsake baže na volilne može, naj si volijo vladi prijazne in prijetne može. Pa, poštenjaki in rodoljubi! odgovorite jim naravnost , da presvitli cesar ni zavoljo tega sedanjega deželnega zbora razpustil, da zasliši glas tega ali finega predstojnika ali grajščaka, tega ali unega fužinarja ali ter-govca, tega ali unega nemškutarja, timveo da zasliši še enkrat glas celega ljudstva po Kranjskem. Ono naj izreče, ali so poslednji poslanci delali in sklepali po volji in po duhu njegovem. Mislimo, da so in ljudstvo jih torej -gotovo spet izvoli:	Ne vdajte se
nikomur, kakor le svojej vesti, in volite le po svojem prepričanju in duhu. — Nemški liberalizem se je že večkrat tako sijajno pokazal, da se Bogu usmili! Brez policije, brez ovajanja, brez sile ne dela in ne opravi ničesar. Kako vganja in visoko vlado šunta zoper razpuščene dež. zbore in zoper federaliste sploh, mora se poštenemu človeku že gnjusiti! Poslednje dni smo doživeli spet dva prelepa dokaza. Profesor Klun na Dunaju, ki spada v dež. kranjskem zboru k narodnej stranki, mora ali poslanstvo ali pa svojo službo pustiti. Ali je to liberalno, — da! ali je to postavno? Stara „Presse11 je že v drugič (17. t. m.) o nekem slovenskem kaplanu tako pisala, kakor bi v svojih pridigali slovensko ljudstvo šuntal in puntal zoper Nemce in tako podkladal ognju sovraštva in poboja med Nemci in Slovenci. Se ve da so celovški liberalci zagnali strašen hrup in razsajajo hudo zoper vso slovensko duhovščino. Dotični gosp. kaplan je že pri pervem sestavku mislil nesramnej „Presse11 tiskarno pravdo obesiti, pa dal se je poiniriti; ali drugi dopis je pa tak, da pošten rodoljub molčati ne more. Naj se torej oglasi ali dotični kaplan sam ali pa cela slovenska duhovščina, ker se v dopisu nihče po imenu ne imenuje, ampak le tako v en dan nek pridigar in ž njim cela slovenska duhovščina psuje in ovaja. Pervi dopis je bil poslan iz Pliberka, drugi zdaj iz Celovca, obema pa je eden in isti oče.
I/. Celovca. (Bogoslovska beseda.) Naše semenišče šteje 54. bogoslovcev, med kterimi je 23 Slovencev. Med Nemci in Slovenci kraljuje resnična, neblinjena ljubezen
in lepa, bratovska zastopnost. Priča temu je ravno imenovana „beseda11, ktero so slovenski bogoslovci v čest slovanskima apostoloma ssv. Cirilu in Metodu napravili. Pri petju so Nemci Slovencem lepo in prijazno pomagali, tako da so zamogli v cerkvi peti slovensko sv. mašo gospod Miklošičevo. Pri „besedi11 14. t. m. popoldne pa so so verstili govori in pesmi po tem le na-čertu: Budnica, kor hrvaški. Pozdrav in nagovor. Zdibljeji slepega, besede Vilharjeve, napev Klinarjev. Staroslovenski govor, vzet iz ostromirskega evangelja. Brodar, besede Trnskega, napev Lesinsky-ev. Krst pri Savici od Fr. Prešerna, dramatično prestavljen. Gorenke, besede in napev Fleišmanov. Pro-letjo domorodno od Preradoviča, hrvaška deklamacija. Lipa oživljena, besede in napev Tomaževičev. Slep ni lep. Šalo igra v 2 delili, spisal Vilhar. Osebe: Ribničan g. Stembov. Tržičan g. Peterman. Pivčau g. Knatlič. Wunder g. Keznar. Marko natakar g. Jošt. Hribar uradnik g. Wieser. Črne, pisar g. Jerman. Palček, brič g. Riglnik. Prvi del se igra v gostilnici, drugi v uradniji. — Po dokončanem programu so h koncu še zapeli: „Naprej11! Vse je šlo izverstno, kakor smo že povedali. Ta svečanost nam je živa priča, koliko navdušeno rodoljulije in terdua volja premore. Veliko je bilo treba truditi in vaditi se, da se je vse to dognalo tako, da šolski nauk ni terpel nobene škode. V prostih urah in še celo po noči so se rodoljubi v petju, v govorili in v igri vadili. Zatorej slava in hvala vsem, ki so k tej narod-nej svečanosti pripomogli. Pred vsem gre slava in hvala celemu visokoč. vodstvu bo-goslovskega semenišča, ki je k tej prelepej in milej veselici rado volje privolilo. Slava in hvala vsem slovenskim rodoljubnim bogoslovcem, ki so darovali toliko časa, truda in še denarja, da počestijo tako slavno in narodno slovanska naša apostola. Pri tej priliki pa ne moremo zamolčati, da sta bila gg. Rup in Centrih glava in duša cele te narodne veselice. Vsi pričujoči gostje nismo mogli prehvaliti te svečanosti, podali smo se vsi veseli na svoj dom s to preserčno željo, naj bi se take veselice večkrat napravljale. Niso lo samo za veselje in kratek čas, tim-več so tudi koristne. Pričujoči duhovni predpostavljeni dobijo priložnost spoznati tega in unega gospoda, in ga potem postavljati na primerna mesta; gg. bogoslovci se vadijo očitno pred svetom na oder se postavljati, pred množico visoke gospode peti in govoriti pa tako otresti tisto boječnost, ki mlade duhovnike tako pogostoina napada in moti. Zatorej gg. bogoslovci še enkrat slava in hvala! — Pri tej priložnosti naj omenim še to, da bota že 14. aprila dva bogoslovca posvečena in eden koj potem nastopi dušno pašo. V četertem letu je pa .16 bogoslovcev, med njimi 7 Slovencev. Mešnikovo posvečevanje bode letos menda prej, ko prejšnja leta, ker mislijo mil. knezoškofsev Rim podati, kjer se bode 28. junija obhajala 18 stoletna obletnica mučeniške smerti sv. Petra in Pavla.
Še to. Pravijo, da bomo še pred 20. junijem posvečeni, potem pa še šolo imeli do konca julija. Ne vem, kako bo.
Zdaj naj pa še omenim, zakaj da nemški bogoslovci še niso napravili nikoli nobene narodne slovesnosti? Letos jih je v semenišču 30, so prav vneti pa vendar tudi Slovencem pravični rodoljubi, imajo tudi dosti duševnih moči, kako veselico napraviti in jo slavno izpeljati. Slovenski bogoslovci jim bodo gotovo radi pod rame segali. Kaj bi bilo, ko bi za god nemškega apostola sv. Bonifacija, napravili Nemci tako svečanost? Poskusite!
Iz Hlač v Ziljskej doline. —r. (Redka slovesnost.) 25. februarja je bila tukaj zlata poroka, čestitljiva starčeka Štefan Knolč in Marija rojena Nesman, po domače Artelnovi, sta obhajala svojo zlato ženitnino, Bila je najprej /jv. meša z blagoslovom, po tej je bil primeren ogovor in poslednjič zlata poroka, kakor se nahaja v Solnograškem redovniku stran 40(1/4—408.	Brezštevilna
množica ljudi iz vse spodnje Ziljske doline in celo raz Vrat je prišla gledat preredko slovesnost. Milo je bilo videti čestitljiva zakonska, ki sta prišla pred posvečeni oltar Bogu čest in hvalo dajat za preobilne milosti in dobrote, s kterimi ju je Vsegamo-gočni oblagodaril, — za veliko srečo in blagoslov, kterega jima je Bog delil v petdesetletnem zakonu. Veliko pričujočim so solze igrale v očeh, tako milo se jim je storilo o tem pogledu. Kar je pa pri tej zlatej poroki posebno znamenito, je to, da sta camar (drug, dever) in družica perve poroke oba še živa in tudi še dovolj terdna. Družica perve poroke je bila tudi pričujoča, camar pa ni mogel priti. Bočestila in povišala sta to lepo svečanost tudi dva bližnja visokočestita župnika in nekaj žlahtne gospode, kar je čestita zakonska in drugo svate posebno veselilo. Bili so pri zlatej poroki 4 otroci jubilantov, nju dveh otrok ni bilo pričujočih. Marsikdo je rekel: „Star sem že, pa kaj takega še nisem videl. Bog mi daj doživeti še kaj takih veselih in imenitnih slovesnostih Pri gostiji je bilo vse Židane volje. Pogosto se je napivalo jubilantoma: Na zdravje! Bog Vaju živi še 50—100 let! Zastran jubilantov je spomina vredno to, da so stari ženin (oča) še tako gibčni, hitri in
Besednik,
En dan v Ljubljani,
A. D. Zagorski.
(Dalje.)
Vse drugače je pa s trgovci, obrtniki in rokodelci. Uradniku se lahko ukaže in reče: Ti si tukaj za blagor ljudstva postavljen, ki te plačuje; zatorej se moraš tako in tako ravnati, ali pa odlazi. Ako se nočeš za dobro plačo prav ravnati ti, se bodo srčno radi drugi trije. — Od trgovca itd. kajtace-ga zahtevati ni mogoče. Njemu no moremo nič, če je prav največi in najtrdovratniši nasprotnik naš. Tako na pr. imamo v Ljubljani štiri velike trgovce s knjigami. Vsi štirje so tudi Nemci, ki na Slovence še toliko ozira nemajo, da bi si vsaj slovenščine zmožne knjigovodje priskrbeli. To je dosti grdo od njih, ali kaj jim hočemo? Oni niso uradniki, ampak neodvisni, samosvoji gospodarji, kr ravnajo, kakor jim drago. Mi si ne moremo nič pomagati, njim nič zapovedovati, da hočemo tako pa tako imeti, marveč primorani smo, ker nimamo izbere, lepo tiho biti in kar rabimo ravno od njih kupiti. Potem še le, če bi se kak nov knjigar v Ljubljani naselil, kakoršnega žo dolgo milo pogrešamo, da bi bil namreč popolnoma naš, potem še le bi lahko tudi njih kaznovali s tem, da bi se vsi le našega novega knjigar-ja poprijeli, starim pa slovo dali in jih s tem primorali, da bi tudi oni začeli svojim izključljivo nemškim knjigovodjem slovo dajati. Pri trgovini torej glede rabe jezika našega zdaj še ne smemo in ne moremo dosti
— 138 —
pripravni, kakor mladeneč pri 24 letih. So pa toti jubilant od materne strani iz občno-znane žlahtne Aichelburg-ove rodovine. Tudi žena so še precej terdrii in zelo pridni. Perva poroka teh dveh zakonskih je bila 10. svečana 1817.
V Blačach sta še dva zakonska pri življenji, ki sta bila ravno tisto hudo leto (1817) pervokrat poročena. Vse je želelo, naj bi tudi onadva z unema dvema vred stopila k oltarji, da bi bilo obhajilo še lepše in ime-nitnejše. Ali po vsem prijaznem prigovarjanji se to ni zgodilo. Zena bi bila prav rada to storila, mož pa ni hotel, rekoč: Ako sta dva para ob enem poročena, mora eden kmalo umreti!!
Sploh ljudje tukaj dolgo žive. Težko boš, ljubi bravee! našel v kaki vesi v primeri toliko starih ljudi, kakor tukaj pod Osternikom. Vzrok temu je tukajšna dobra voda v studencih in vodnjakih, ki pride po pozemljskih žilah z gore Osternika. Navadna hrana (jed) tukajšnih sploh bornih ljudi je polenta. Pravijo, da ljudje, ki polento vživajo, posebno dolgo žive. Bral sem nekdaj v nekem slovenskem časniku, da mož, kojega edini živež je bila polenta, živel je 107 let!
Od Save blizo Ljubljane, čudno opravičevanje; čudni možički!) GospodTous-saiuts vitez Fichtenau, župan vNovem mestu, prizadeva si v svojem „Eingesendet11 v „Laibacherci11 opravičevati onega velikaša na Dolenskem, kterega je „Slovenec11 v 25. štev. zgrabil. Ge. Fichtenau pravi, da je „Slovenčevo11 sporočilo „ruchlose Luge11, in vtika se dalje v reči, kterih „Slovenec11 še omenil ni, in ravno tako našteva moževe zasluge za Novo mesto, kterih mu „Slovenec11 tudi nikdar kratil ni. Ne oziramo se tedaj na drugo iz imenovanega „Eingesendet11, kot na „ruchlose Liige11. Iz vseh sporočil dospelih iz Dolenskega pozvedeli smo prav za gotovo, da je „Slovenec11 v Novomeškem dopisu le resnico govoril, da tedaj ta dopis ni bil „ruchlose Liige11, ampak gola so ve da neprijetna resnica. Gospod Fichtenau-u, sicer možu prav dobrega srca, bi tedaj priporočali, naj ne vtika svojega nosu v reči, ki
zahtevati. Vse drugače je pa,, kar se petja, deklamacij, glediščinih iger in drugih takovih veselic tiče; tukaj smemo in moramo vselej le čisto slovenske zabave zahtevati in nemško petje itd. ako nočemo biti brez značajni netopirji — ostudne živali, — brez vsega usmisljenja popolnoma zavreči. Saj pri veselicah se ni treba vsacemu skazovati, ampak le tistemu, ki je za to. V pogovoru posebno o bolj znanstvenih rečeh gro marsikomu večkrat trda za dobre slotenske izraze, a pri petji, deklamacijah itd. ni taka. Pesem gladko teče Slovencu slovenska, ko Nemcu nemška, a krasnih slovenskih in drugih slovanskih pesem nam se ne manjka, ki se niti nemških niti italijanskih ne ustrašijo. Čemu potem nemško in italijansko petje na slovenskej zemlji? Kako dolgo bo še lačna vrana sito pitala? Modrijan, ki trdi da smo prenapeti vsi tisti, ki le slovensko petje zahtevamo in se nemškemu ostro zoperstavljamo, modrijan, ki trdi, da se ima v vese-lej družbi popevati vse, kar je lepo, naj si bo že slovensko, nemško ali kar si bodi, tak modrijan naj pomisli, da so potem vsi Nemci od prvega do zadnjega prenapeti, ker le nemške, — vsi Italijani itd. so prenapeti, ker vselej in pri vsakej družbi izključljivo le svoje italijanske pesmi popevajo; potem je vsak narod in vsak človek prenapet, ki si ne pusti v zobe pljuvati, le tista mušica jo pametna in modra, ki ne neha okoli lepo oreče sveče frčati in se v njo zaganjati, okler se ne prifrkne, tako da ima za vselej zadosti. — Mi Slovenci smo si že tako na velikej škodi, ker smo se tuje nemščine že vse preveč nalezli, kajti Italijanom, ki ne rijejo v nemščino tako nespametno ko mi, se ni še nikdar v uradnijah narodnost zatirala, nam pa da; namesto da bi zarad
mu niso nič mar, in naj pusti opravičevati se tistemu, kteri misli, da je po krivici napaden. To pišemo, ker se „Slovenčev11 dopisnik do sedaj še ni oglasil, in čast nam rešiti je v sedanjih časih dolžnost; dalje pa je treba tudi razjasnila tistim, ki so neiz- I memo veselje nad Laibaherčnim „Eingesendet11 imeli. — čuden možičok v mastni deželni službi,11 ta posebno misli sesedaj popolnoma opravičenega, in mu tudi že precej greben raste. Kaj bi ne! Deželni zbor je raspuščen, Bleiweis in slovenski narod so le „stranka11 v svoji domovini, gospod „Statthalter11 je jezen na Kranjce še od „črne-vojske11 sem, „Laibacherca11 ima privilegij o vsak dan napadati z lažmi, s psovkami in drugimi sredstvi naš narod, za prihodnje deželneposlance bojo našli že vkacem kotu 3(1 novih možičkov, tedaj vsi možički na Kranjskem „gloria in eccelsis11 pojo, in vzdigujejo nosove ravno tako visoko, kakoi' nizko jih bojo pobesili 26. in 27. t. m. —-Bog daj srečo! Skazite se zopet hrabri volilci vojvodstva kranjskega! Svet gleda zdaj na ! Vas! Preverjeni smo, da ostanete: Mož-be-seda!
Iz Loke. (Marsikaj, — prosim berite.) Bes nekaka neprijetna dopisa za nas Ločane se v „Slovencu11 nahajata. V enem čitain od našo politiške nevednosti, v drugem pa od pisanih „purgarjev11 in veliko druzega enake baze. Da temu v okom pridemo, le spolnujmo resnične besede nekega poštenega narodnjaka med nami bivajočega, ki pravi1 „Berite prijatli slovenske časopise, gotovo boste meglo nevednosti zapodili in razgnali; gotovo boste bolj izobraženi, saj je neob; hodno pogrebno za izobraževanje prebirati časopise domače.“ Zatoraj vzemimo slov-časopise v roke in prebirajmo jih pri vsaki priložnosti, da bomo bolj vneti za narodnost in se bolj prepričali, kaj in kako namerjajo nam nemškutarji škodovati.
Naša čitalnica, kakor je že enkrat v ne; kem „Slov.11 dopisu nek pisatelj omenil, stoj) na jako slabih nogah, kajti ima samo 17 udov domačih. Prašam ali to ni malo število za mesto, ki šteje 2400 prebivalcev? Vpišimo
znanja tujega jezika kaj večo veljavo imeli nam protivniki naši ravno zarad tega ravno-pravnost narodno in veljavo izpodjedajo in mi da jih bi zdaj z nemškim petjem, z nemškimi veselicami v tem početji še sami pod; pirali in njih ravnanje opravičevali? Ta bij bila lepa! Potem bi morali, kor ne znamo sami značajni, ker ne umemo sami sebi pravični biti, jezik za zobmi držati in molčati naj so dela z nami, kar hoče in nikdar n0 tožiti, da se z narodnostjo našo brezznačaj-no in krivično postopa. Ako ni torej godljo-ljub, ki ima navado nemško pesmi v sloven; skih društvih zahtevati če tudi hoče pri vsem tem za iskrenega Slovenca veljati grd nemškutar, potlej je kravje blato —■ puter. Zatorej proč z nepotrebnim, škodlji' vim in pohujšljiviin nemškim petjem. Pustit0 raji, naj poje Nemec po svoje, Slovenec p° svoje brez prepira, brez sovraštva, pa b0 vse prav. Tudi napitnice in zdravice naj bodo v poštenih slovenskih družbah vselej slo' venske in nikdar ne nemške. — Z navadnimi, privatnimi ali vsakdanjimi pomenki j0 pa, kakor sem že omenil, vso drugači. Želeti je sicer tudi tu in spodobi se, da se Slovenci kolikor je mogoče vselej le v slovenskem jeziku pogovarjajo, ali tukaj ne moremo, ako vse okolnosti premislimo in prevda-rimo, tako ostri in natančni biti, da bi človeka koj obsodili, ki se ne more nemške besede povse zdržati, sicer bi morali žalibog tudi mnogo čitalničarjev iz čitalničinih dvoran — iztirati in to ne samo iz čitalnic p° deželi, ampak tudi, kakor sem se sam osve-dočil, iz velike čitalnice ljubljanske.
(Dalje pride.)
se tedaj vanjo, ker to bi bila velika sramota, če pri nas druga na Kranjskem vstvar-I jena čitalnica jenja, ko se druge tako lepo j razvijajo in razcvitajo in pošiljajo duhnarod-I nosti na vse strani. Se enkrat ponavljam,
I vpišimo se v vanjo, ne bodimo tako merzli za narodnost! Ne morem tajiti, da nekteri | nemškutarji, kterim vse, kar je narodnega, smerdi in kterim je resnicoljubni „Slovenec11 tern v peti, noč in dan tuhtajo, kako bi nas zapeljali in kako bi se nad „Slovencem11 zno-I sili, pa 15og vedi kaj še. Pa le dobro, da ; takih odpadencev in izdajic ni sila veliko; i večidel so vsi le bolj mlačni za to in uno, j jim je vso eno. nemško ali slovensko, iskra | narodnosti, ki sedanje dni vse zavnema, ni jih še prešinila, — pa upamo, da jih bode in da naši Ločani za svojimi kranjskimi brati ne bojo zaostajali. Ločanje! ravno zdaj imate priliko oslaviti svoje ime!
Eno lepo prošnjo imam do Vas, predragi ! rojaki, namreč to, da ste složni in zedinjeni pri volitvi s svojimi brati v starodavnem I mestu Kranju, in si enoglasno g. Leopolda Jugovca za deželnega poslanca volite; kajti °n je značajen mož in tudi pozna naše potrebe, gotovo bode ob pravem času svoj glas pozdignil.
Vem. sicer, da bodo tudi zdaj naši nemškutarji vse žile napenjali in za Hofferna glasovali; pa ne ustrašite se, če smo složni, gotovo mi premagamo. Zatorej pogum in sreča junaška!
V nunski cerkvi se večidel nemško poje Pri sveti maši; mislim, da bodo visoko spoštovane nune s slovenskim petjem našemu ljudstvu bolj vstregle.
Trnovo na Notranjskem. Lavračev. (Burja; o novih volitvah.) Do mesca februarja smo imeli tukaj prav prijazno vreme. Sušeč ali marc pa je začel po svoji stari navadi z repom viti t. j. prinesel nam je strašno burjo. Tako huda burja, kakor smo jo imeli tukaj 2. in 3. marca, nas ne obišče tukaj vsako leto.
človek se ni smel iz pohišja prikazati. Ljudem je pri strehah kaj veliko škode vči-fiila, ker je jako dosti opeke s streh pometala. Vergla je burja ravno tukaj v Trnovem Poštni voz, akoravno so ga štirji junaki na verveh deržali in opirali. K sreči ravno ni bilo ljudi v njem, razun voznika in konduk-terja, pa tudi tema dvema se ni nič žalega pripetilo. Le konduktcr se jemalo pobil.
Dva človeka pa je burja prav do smerti ubila. Eden je šel iz Iieke, drugi pa iz št. Petra. Tudi pisalca teh verstic je burja pri-, silila, da je moi’al — rad ali nerad — dvakrat prav komično tla kužniti, in ji tako Poklon narediti! Enake burje že ne pomnijo davno.
15. t. m. so se zbirali tukaj zbiralci za Volitev v Postojno 26. t. m. Kakor je slišati,
: so se zbrali samo narodnjaki, ktcri bodo stali za naša stara poslanca dr. Costa in Korena kakor skala sredi sinjega moija. Cul sem, da je eden izmed izbranih mož za Zadnjo volitev rekel, da je mislil druzega poslanca mesto g. Costa voliti, pa ker so vsi za g. C. bili, tudi on ni hotel druzega voliti. Zdaj za prihodnjo volitev pa ga zbiralci zarad tega niso hotli zopet voliti. Tako je prav! — Toraj predragi rojaki! le verlo 8e obnašajte 26. marca pri volitvi v Postojni hi enoglasno volite naša prejšna poslanca! ba se boste tako obnašali, kakor ste se pri pervi volitvi, nad tem ne morem dvomiti, božja pomoč! —
Iz Primorja ?? (Baron Kellersperg.) Znano je, da se je naš deželni namestnik preselil v zlato Prago. Poslovil se je pri nas 8 posebnim pismom, ki so zdaj dobiva tudi v slovenskem jeziku natisnjeno. Baron Kel-' Krsperg si je tu v Primorju posebno prizadeval za šole in pogozdovanje Krasa, zraven Pa je tudi skrbel, da se Slovanom v njihovem materinskem jeziku uraduje in da so 8e morali uradniki, kjerkoli je potreba bila, slovanskega jezika naučiti. Še tudi to se mi
— 139 —
spomina vredno zdi, da je vladin list vse oklice tudi v slov. jeziku naznanjal. Pri vsem tem pa vendar tudi zamolčati ne morem, da se mi V zgoraj omenjenem pismu semtertje nektere besede prenapete in poetične zde, ravno kakor da bi ne prihajale iz srca, — vsaj meni se tako vidi. Po mojih mislih bi se dalo iz tacega stališča bolj prisrčno govoriti, zlasti bi to tisti zamogel, kije v resnici ljudstvu prijazen. Da je Kellersperg ravno zdaj v Prago poklican, to se tudi nam nekako čudno dozdeva in gori bo treba še marsikaj storiti, kar se je tu preziralo. Bomo že videli, kako bo shajal. Dasiravno je, kakor sem že rekel, marsikaj za nas storil, kar drugim njegovim sosedom celo nič ne pride v glavo, vendar se mi to nikakor ne zdi prav, da se je slovanski živelj laškemu nasproti bolj zanemarjal. Vedremo!
Gorica. »-> (Garibaldi pa avstrijski Primorci.) V primorskih avstrijskih pokrajinah se teržaški „Primorec11 pa dalmatinski „Nazionale" s priloženim „Narodnim listom" krepko poganjata za primorske Slovane. Dalmatinske narodnjake podpirajo tudi ostri in vendar ondešnjim Italijanom kaj pravični dopisi v teržaškem „Cittadino". In res vsak dan nam kaže, kako bi morali vsi možaki, vladni in nevladni, uradniki in neurad-niki zbujati narodno zavest primorskih Slovanov ; kako bi morali podpirati razni razvi-tek slovanskega življenja. Vsak dan nam kaže, kako tužua prihodnjost čaka primorskih avstrijskih Slovanov, zlasti pa primorskih in posebno že celo nas goriških Slovencev, ako se bo tudi v prihodnje slovenska narodnost prezirala, zavirala, tlačila. Žalostna sedanjost, ki ne spoznaš, da se vsi primorski Slovenci, ki se svoje kervi zavedajo, resnobno potegujejo za obstanek Avstrije, da jo kot njeni zvesti sinovi na vseh straneh branijo pred očitnimi in skritimi napadi ljutili italijanskih sovražnikov! Žalostna sedanjost, ali tvoje oči ne vidijo, da le Italijani hrepenijo po laški vladi, da le Italijanom pripadli slovenski renegati na ič in čič darujejo italijanski boginji! Žalostna sedanjost, ki v svoji slepoti zavidno gledaš zveste slovenske sinove, ki jih ne podpiraš, ampak rajši gladiš in božaš njih nasprotnike, ki ti vendar kot do sedaj tudi v prihodnje iz serca vdani ne bodo! Tužna preteklost, žalostna sedanjost, ki si sama gojila in še gojiš na lastnih persih strupeno kačo, no misle, da pridejo poletni časi, ki jo bodo ogreli in oživili; na vse strani širila bode pogubni strup! Žalostna zaspana sedanjost, ali te ne bodo zbudile ropotače, ali te ne bodo predramile sovražne besede unkraj goriške meje?
Garibaldi, največi sovražnik vsega tega, kar se Avstrija zove, ni več samo Dantovo „veltro allegorico", on je poosebljena italijanska enota. Koder koli so po avstrijskem primorji Italijani naseljeni, povsod ga zlasti mladenči častijo kot pravo uzorno edinost. Kjer koli je mogoče, kažejo deputacije, ako ravno ne pooblastene, da mnogi mnogi Ita-lijanci le po Italiji hrepenijo, da bi se vsak trenutek radi odcepili od njim le predobre matere Avstrije. In njih množica se množi od dne do dne! Kdo se ne spominja zadnjih dni preteklega svečana, kako so dalmatinske, primorske, teržaške pa madjarske deputacije v Benetkah pozdravljale italijansko enoto? Kdo se ne spominja Garibaldovega odgovora, kdo ne one pesmice njemu posvečene, ki med drugim sedanjost popevaj e na prihodnjost očitno tako le kaže: „Mancano ancora tre flori alia mia chioma: il flor di Trento, di Trieste e di Roma.
Poleg očitnih Avstriji sovražnih deputacij so ga na priliko v sosednjem Vidmu obiskali mnogi Avstriji izneverjeni primorski ita-lijanissimi. Z golo radovednostjo le slabo zakrivajo f^oje želje, ki jih od preslavne naše cesarske rodovine vlečejo k Avstriji pogubnemu panitalijanizmu. Kdo se ne spominja, kako so se ti skriti avstrijski nasprotniki v Vidmu uklanjali Garibalditu? Kdo se
ne spominja, kako je dvajset mladih zastopnikov tako zvanega isterskega ali prav za prav primorskega komitata pozdravljalo slavnega generala, italijansko enoto?
„Triestcrca" se sicer posmehuje besedam, ki jili je Garibaldi rekel rečenim zastopnikom. Tukajšni goriški Slovenci smo pa slišali še o drugih besedah, kterih „Triesterčni" dopisnik še omenil ni. Garibalditove besede so nas zveste avstrijske Slovence prestrašile; razžalile so pa tudi našo avstrijsko udanost. Znabiti da jih teržaški list ni upal si priobčiti zavoljo strastnega in nespodobnega pomena.
Res da mnogi vladni in nevladni možje mislijo, da demonstracije semtertje raztresenih avstrijskih Italijanov ne bodo zedinile z Italijo. Res da se posmehujejo Garibalditu, ki je avstrijanskim Italijanom v Vidmu priporočal, da naj ne nehajo očitno žugati ali demonštrovati. Deloma imajo prav ti vladni in nevladni optimisti, kajti že Voltair pravi, da sami bobni in trombe terdujavnega ozidja še nikoli poderli in kervave bitve še nikoli dobili niso. Naj bi pa vendar pomislili, da ropotače, rudeče srajco, širokoustne besede i. t. d. zbujajo, gojijo pa razširjajo panitali-janski duh po avstrijskih pokrajinah. Kar danes ni, zna jutre biti, zato naj vsi veljaki, naj vsi spoštenjaki odbijajo Avstriji sovražni duh, podpirajo naj pa Avstriji vedno zveste primorske Slovence. Zmiraj bo veljalo načelo: Narodne napade moramo spodbijati le z narodnim orožjem! Le slovenski narod, le njegov vsestranski razvitek bo vspešno branil avstrijansko primorje italijanskemu sovražniku. „Perseveranza" je i-ekla: „Terst mora lašk hiti, kajti 9 desetin je laških stanovavcev." Čudna „Triesterca" ji je odgovorila: „Kaj bodo Slovenci k temu rekli, kterih je v Terstu skorej večina?" Tu nas vladni list priznava, pa kaj pomagajo prazne besede? Borni tlačeni narod se hraniti ne more!
Iz Gradca.--------i. Graškemu „Telegrafu"
je gradiva zmanjkalo, in njegove očake so že jeziki srbeli, ker tako zaželeni „oži" se je moral vsled silne opozicije federalistov zopet odložiti! Govoriti pa je bilo treba na vsaki način, kajti drugače bi bil lahko nehvaležni svet pozabil, da je v Gradcu toliko slovečih politikarjev, kteri hočejo po vsej sili osrečiti Avstrijo s svojo blagonosno politiko. Kaj je bilo tedaj storiti?
Ker nemški politikarji jako ljubijo bogato mizo, napravil je mariborski župan g. Tap-peiner veliko pojedino (banket), in graški maliki so počastili velikega moža, kteri je hotel po vsej sili izvoljen biti v kmetiškem volilnem okraju, če tudi mu je bila v mestu volitev gotova, samo da bi postal državni poslanec, za kterega pa nehvaležni Slovenci niso marali!
Pri šampanjcu se da z velikim „efektom" govoriti, — to vedo ti gospodje, in govorili so, kolikor se je dalo. Da se pri tej prilici ni prizanašalo Slovencem, to se lahko ve. Gospod vitez Waser je grajal slovenske narodnjake, ki nosijo mir med narodi v ustih, a žolč v srcu. Da bi le enkrat nehali Nemci očitati nam namene, kteri nikjer tako ne cvetijo kakor ravno med njimi! Ali tako hočejo sebe in druge slepiti, pa ne pomislijo, da jih utegne to spraviti pred nevaren prepad.
Tudi M. Kaiserfeld je hvalil nasproti si-rovosti na kmetih mesta kot središča in gojišča prave omike in kulture. Kakošna je ta omika, pokazalo se je pri celjskih volitvah, pokazalo pa tudi en teden pred ovim banketom pri nekej dogodbi v Mariboru, ki pa zarad njene grdobe ne gre v časnik, ampak pred sodnijo.
Pa tudi kultura po mestih nam še ni prinesla nobenega hasna, dosti pa nemškutar skega duha, ki nasprotuje našemu duševnemu in materij alnemu blagru.
Toliko o tem banketu. Kdor hoče bolj ua tanko preštudirati govore, lahko jih dobi;
kajti da bi se ne pozabili tako hitro, kakor neki prejde navdušenost po šampanjcu, poskrbeli so gospodje precej, da so „o d besede do besede" razglasijo po graških časnikih. —
Marsikteremu izmed Slovencev je morda še znan tukajšni fajmošter g. Richard Knabl po svojih prepirih z učenim našim Trstenjakom zarad starodavnosti Slovencev.
Ta ljubeznjivi gospod je bil zadnjič kot škofovski komisar na tukajšni viši realki pri izpitu iz crkvene zgodovine ter praša nekega učenca, ko je bila govorica o Cirilu in Metodu, kako stari so Slovenci? Učenec, ki ni bolje vedel, odgovori, da jih poznamo iz časov sv. Cirila in Metoda.
„Kaj še“, reče g. Knabel, „niso še tako stari, oni so še le iz Primičevih časov; prej jih še ni bilo." (Primic je bil v začetku sedanjega stoletja učitelj slovenščine na graškej liceji.) Ali se spodobi, kaj tacega pri izpitu pred učenci, ki še ne vedo, kaj je pravo, izreči? Ali se ne širi s takimi rečmi zaničevanje do našega naroda?
In g. Knabel hoče biti učenjak ter poznati starodavnost slovansko! Učenjak mora biti omikan; kdor pa kaj taccga stori, nima omike! Še nekaj! G. Knabel je povedal Slovencem, koliko smo stari. G. dr. Itechbauer nam je pa povedal, kako dolgo še bomo životarili. Ko je namreč pri volitvi za državni zbor prišla tudi naša skupina na vrsto, ni se je vdeležil, češ, da kot „pošten" Nemec nikakor ne more voliti Slovencev, — tistih Slovencev, kterili čez 50 let tako ne bode Več na svetu!
Nesrečni narod slovenski, po računu Knablovem in Rechbaurovem dano ti je samo okoli 100 let bivati na svetu. 0 globoka, nemška učenost in modrost!
Iz Zagreba. „Pozor" pripoveduje v on-danjem članku bolj natanko, kako je siloviti razbojnik Udmanič v Moslavini na Hrvaškem nesrečni konec storil. Tako le piše: „Odkar je U. poslednjikrat od kupca Hrvatiča v Lipovljah denarja zahteval, pazila in prežala je varstvena oblastnija povsod in na vso moč nanj. To je tudi razbojnik po svoji ljubici zvedel in ž njeno pomočjo mu je bilo tudi mogoče v zaznamovano hišo v vasi „Potok" — med Popovačo in Siskom — kjer ga je ona pričakovala, prikrasti se. Med tem ko se je U. v tej hiši dobro gostil, pride nek mlinar po svojem opravilu v to vas in sreča staro ženico, ki mu pove, da jej nekaj srce zelo teži.
Na vprašanje, kaj da je to, razodene mu ona brž, da je Joso (Udmaniču je bile ime Jožef) pri sosedu. Na to se zažene mlinar na svojega konja in oddirja bliskoma k bližnji žandarski straži v Popovačo. Patrola (1 vodnik in 4 jnožje) je bila hitro na nogah ter je koj odšla na nevarno pot, kamor jo je dolžnost klicala. Vodnika, ki je menda še nekaj malega časa služiti imel, je to nekako zelo pretreslo in kakor da bi bil smrt

lip
ul
— 140 —
slutil, stopilo so mu solze v oči. Ali ni bilo več časa obotavljati sc, morali so naprej!
Ko v vas pridejo, obstopijo brž hišo. Kmalo pride iz nje fantalin, ki ga primejo ter mu z orožjem na prsih zažugajo, naj jim pove, kdo da je v hiši? Leta se zboji in pove, da je Joso notri. Nato pride hišni gospodar vun. Tudi njega vprašajo po U., ali on jim s konca taji, in še le potem, ko so mu dobro zažugali, pove, da je res Joso v hiši. Zaukažejo mu zdajci, naj mu gre povedat, da naj se uda. On pa jim reče: Kdor ga hoče imeti, naj se sam potrudi k njemu! — Nato pa so gospodarju zaukazali, naj slame na vse 4 hišne ogle nanosi. To se zgodi. Zdaj pa ga spet k razbojniku pošljejo, da naj mu pove, da zdaj ni nobene šale več; zraven pa ga ta tudi prosi, da naj vendar pomisli, v kakšno nesrečo da bo njega samega pahnil. Streljaj vunkaj, bil je odgovor. Udmanič začne streljati, ljubica pa mu baše! Vso na okoli je kakor mrtvo, noben v vasi se ne gane. Zandarji, dobro zavarovani, ukažejo nato gospodarju, naj urno slamo zažge. Zdajci začne na vseh 4 oglih goreti. Ljubica prileti zdaj najprej iz hiše in beži. Zandarji hočejo za njo; ali hitro se premislijo, da bi to lahko bila kaka zvijača, s ktero bi se jim znal U. sam kako odtegniti, — tedaj ostanejo in puste babo. Med tem pa plamen zmiraj dalje šviga in obdaja U. kakor kako peklensko pošast. Obide tudi njega strah in groza, pa vendar še ne obupa v tej smrtni nevarnosti in se misli rešiti.
S samokresom v roči skoči v predvežje ter zavpije žandarjem: Ali začnete vi, ali pa bom jaz! V tem hipu pade ogorela sgraja pred vežo na tla. U. in načelnik patrole zagledata eden druzega. Načelnik nameri, ali še hitreji U. Puška poči in mrtev sc zvali žandar na tla. Kar je prej slutil, zgodilo se je! Trije žandarji skočijo zdaj k nesrečnemu tovaršu. To videvši plane U. iz hiše, ustreli zopet ter rani hudo žandarja Pražaka v levo roko. U. se na to spusti v beg in že jo kacih 800 korakov deleč od hiše in žan-darjev, — kar ga doleti smrt. Tu namreč v nekem zavetju stal je na straži peti žandar, z imenom Petrovič, in ko U. mimo hoče, skoči leta k njemu in ga za njegove dolge lase zgrabi. Ali U. se mahoma obrne in vrže žandarja ob tla. Zdaj bi bil pa tudi lahko ubežal, ali ker se je hotel nad Petrovičem maščevati in ga umoriti, — doletelo je to njega samega. Ranjeni Pražak je namreč med tem časom si toliko opomogel in zraven pritekel ter prav blizo tolovaju v uho nameril in ga ustrelil. U. stori zadnji korak ter se zvrne, izdihnivši svojo črno dušo, v bližnjo lužo. — Dobili so pri njem srebernat pas in na prsih reči (amuletov), s kterimi se je mislil zavarovanega za vedno zoper vsa-ktero kroglico in puško, ali zastonj, ker zdaj ga je vendar Pražakova dobro zadela. — Tako je končal ta strahoviti razbojnik svoje črno življenje !
Ptuje dežele.
Rusija. Vlada se pripravlja, kakor se že davno govori, z vso močjo na vojsko zoper Turke. V Konštantinovu na Podoljskem se zbirajo vojaška kar dela, kjer je menda že 36.000 mož; vseh skupaj pa bode 150.000 m Med vojaki so sliši ta-le pesem: „Na noge, sveta Rusija, in postavi sv. križ na Carigrajske mošeje (turške cerkve). Sveti Car, pelji nas na maščevanje za Sevastopol!"
črna gora. Sliši se, da je tudi tu vse za vojsko vneto in da bode vlada od Turkov Barsko luko (Antivari) tirjala in če bo treba, tudi s silo jo vzela.
Turčija. Francoska, Angleška in neki tudi Avstrija zdaj tirjajo, naj Turk Kandijo Grkom izroči. — Sicer se pa iz vseh krajev le od punta in vojske sliši, nikjer pa, da bi se Turku kaj po sreči izšlo!
Razno novice.
* V nedeljo 24. marca t. 1. ob 8. na večer bode v tukajšni čitalnici „Beseda" s petjem, glediščem in tombolo.
Odbor čitalnice v Ptuju 16. marca 1867.
Iz Ljubljane: (Agitacija. Na vse lcriplj« si prizadeva narodu nasprotna stranka, da bi zmagala pri volitvah. Tudi slovenska brošura j® prišla te dni od te strani na svitlo, ki si prizadeva prosto volilce motiti. Menda jo iz Dežmanoveg# peresa! Pozor volilci! ne dajte si sejati ljubke med dobro pšenico! Dobro poglejte tičke, ki k vam prifrfrajo, na perji jih bodete kmalo spoznali!
(„Dramatiško društvo".) S sklepom dne 2, marca je Njili Veličanstvo blagovolilo potrditi osnovo „dramatiškega društva v Ljubljani". Kakor hitro bode dobil začasni odbor potrjena pravila v roko, izdal se bode poziv vsem rodoljubom in vabilo, d# obilo pristopajo k temu prevažnemu društvu. Obenem dala se bodo tudi pravila v natis in se bode kmalo potem sklical prvi občni zbor.
(Sokolski shodi.) Drugi sokolski shod v postu bil je v saboto 16. t. m. Odslej naprej bodo shodi zopet vsako saboto pri Virantu. Uljudno SO vabijo vsi udjo in prijatlji Sokola k tem zabavam.
(„Laibacherca".) Nekako oštentativno pov-darja „Laib. Ztg“., da od leta 1829 (ne 1825, kakor ona pravi) do 1. 1859 ni bil nobeden civilnega stanu na Kranjskem s smrtjo kaznovan. Od 1. 1859 do le; tos pa jih je bilo že 7 in da bode skoraj tudi osm> obešen. Temu le pristavljamo, da je to ros žalostno, da pa med temi sedmimi sta bila dva hudodelca Laha, ki sta le po naključbi bila v tukajšnej posil; niči zaprta. Zakaj tedaj tudi tukaj kranjski deželi p t u j e hudodelce na vrat obešati!______
Oglasnik.
Podpisani odbor za okrajne ceste daje n» znanje, da se bo poprava obrežnega zavar-stva in ceste pri Poljanah in pri Stoparju v Pliberškem okraju, prva prevdarjena na 740 gl d. 41 kr., druga pa na 900 gld. 28 kr. a. v., 2. aprila t. 1. dopoldne oh 10. uri v pisarnici Pliberške grajščine po nižji dražbeni ceni oddala. Osnove, prevdarki stroškov in dražbeni pogoji so ob navadnih službinili urah vsaki dan na pregled.
Odbor za okrajine ceste v Pliberku 9. marca 1867.

Mm*™****
VM
Med svete skrivnosti, ktere katoliška cerkev veliki teden v podobah predstavlja, spada gotovo v pervo versto tudi sveti grob. — Pa po več krajih, posebno po cerkvah na deželi, ne napravlja se sveti grob tako, kakor se spodobi in da bi se soi’ce pobožnih kristjanov veselja in gorečnosti vnemalo. Da si cerkveni predstojniki za sveti grob kaj novega in lepšega ne napravijo, pride večidel odtod, ker mislijo, da je nova naprava za majhne cerkve in soseščine predraga.
Zatorej se prederznem, vse cerkvene in srenj ske predstojnike zaverniti na svete grobe, ki jih jaz narejam. Ti grobovi so močni in terdni, se leliko postavijo in spet shranijo, pa so zraven kaj čedni in prav dober kup. Priporočam torej od mene narejene svete grobove prav lepo.
Ako sc komu zljubi me o tej zadevi vprašati, pošljem mu zastonj podobo, popis in ceno mojih sv. grobov ter tudi na vse strani prav rad postrežem.
Edvard Zbitek,
posestnik c. k. dež. privilegije za izdelavo raznoverstnih svetih grobov.
v Olomucu Uackerstrasse št. 484,

Izdatelj in odgovorni vrednik J. Božič. Tiskar J. pl. Kleinmay er. Odgovorni opravnik 11. 13 c r t s o hi n g e r.