PAVEL VI. POZIVA K MIRU Namesto svobode nove grožnje Poročila iz domovine, ki jih objavljamo tudi v našem listu, govore o poglobljenem verskem čutenju ljudstva, potrjujejo, da je vedno več ljudi, ki obiskujejo cerkve, izpolnjujejo verske dolžnosti in žive po veri. Vedno več je ljudi, ki spoznavajo, da jim materialistični nauik, ki ga oznanja komunizem in po katerem ureja vse svoje delovanje, ne more prinesti prave sreče, ampak samo razočaranje in notranji razkroj pri poedincih, v družinah in v družbi. Moralno razdejanje med mladino je takšno, da vzbuja zaskrbljenost. Zato na drugi strani tako pomlajena in močna rast ter vzpon verskega čutenja. Vse to je 'komuniste presenetilo. Mislili so namreč, da so z nasiljem in preganjanjem le ubili vero med ljudmi. So pač pozabili iz zgodovine, da je (preganjanju kat. Cerkve vedno sledila njena pomlajena rast. Papež Pavel VI. je imel na velikonočno nedeljo z balkona bazilike sv. Petra v Rimu govor, v katerem se je dotaknil najbolj perečih problemov današnje dobe. V zvezi z umorom črnca Kinga v ZDA je dejal, da „predstavlja resno opozorilo svetu ki je močno pretreslo vse človeštvo“. Nadalje je sv. oče poudaril, da naj se “rasizem, nacionalizem, razredno sovraštvo in nadvlada privilegiranih narodov nad slabotnimi umaknejo medsebojni ljubezni”. Glede napovedi o mirovnih pogajanjih v Vietnamu je Pavel VI. dejal: „Prosimo, naj prizadeti resnično mislijo na vojaško in častno premirje ter začno pravična pogajanja. Izražamo t0 željo, ki naj jo sprejmejo vsled naše absolutne nevtralnosti in naše srčne ljubezni do narodov in predvsem d0 ljud- stev, ki trpijo, da bodo ti prvi koraki ■hitro vodili k srečnemu zaključku.“ Johnson je medtem odletel iz Wa-shingtona v Honolulu na Havaje, kjer se je sestal na konferenco z ameriškimi poveljniki na Pacifiku ter z južno-■korejskim preds. Čung Hi Parkom. Ob prihodu je Jonhson dejal, da Hanoj doslej ni uradno odgovoril na ameriške ¡predloge o kraju začetnih razgovorov za premirje, „že dva dolga tedna sta minila, odkar smo skrčili letalska bombardiranja v Vietnamu, pa od Hanoja še nimamo odgovora na naše predloge,“ je komunistom očital Johnson. ZDA so doslej predlagale Vientiane (Laos), Rangoon (Burma), Jakar-bo (Indonezija) in New Delhi (Indija) sa mesta, kjer naj bi se ameriški delegati sestali s hanojskimi, medtem ko je Hanoj predlagal Varšavo (Poljska) in Phnom Penh (Kambodža). Znano je, da komunisti zapravljajo na stotine milijonov dinarjev za svojo propagand0 i'n za svoj tisk. Pa ne gre v promet. Ljudje ga ne marajo brati. Ga odklanjajo. Z veliko ljubeznijo pa segajo po Družini, ki je n. pr. za Veliko noč izšla v nakladi 130.000 izvodov in v kar štirih izdajah in sicer za ■Ljubljano-mesto, ljubljansko nadškofijo, za mariborsko škofijo in za Slovensko Primorje. Tako velike naklade ¡nima doma noben komunistični list. Komunistom gre to na živce. Prav tako dejstvo, da vedno več staršev pošilja svoje otroke k verouku, da se mladina rada zbira okoli • cerkva, kjer se tudi igrajo in se marsikaj pametnega in koristnega nauče- Komunisti otrok ne nlorejo privabiti na svoje prireditve niti z darili. Tista, ki je pri njih, se jim začne puntati, kakor hitro malo doraste in začne misliti s svojo glavo. Spričo vsega tega ¡so komunisti zagnali krik po vsej deželi: Klerikalizem se vrača v .Slovenijo. To je pa pri •njih beseda, ob kateri komunisti podivjajo in začno groziti na vse strani ter biti plat zvona, da so v nevarnosti ‘pridobitve narodno-osvobodilnega boja.’ V takem vzdušju sta se v Ljubljani v začetku aprila sestala predsedstvo in izvršni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva pod predsed-Btvom Janeza Vipotnika. Skupna seja je bila posvečena samo vprašanjem vere in Cerkve z vidika vloge in nalog, ki jih ima SZDL. Poročilo, ki je bilo izdano ,po konferenci. vsebuje opozorilo katoliški duhovščini na meje, ki se jih mora strogo držati v svojem delovanju. To je omejeno zgolj na cerkev in se ne sme razširjevati na kakršnokoli dejavnost, ki ne bi bila strogo verskega značaja. Se pravi: ne sme poskušati obnavljati prosvetnega in kulturnega dela, ne sme posegati v šport, ne sme nuditi vernikom niti najmanjše zabave. Po zatrjevanju Socialistične zveze ima samo ona dolžnost in pravico do vsestranske dejavnosti v družbi. Vsak poizkus „vzpostavljanja vzporednih struktur v našem družbe-no-političnem ¡sistemu je vračanje na staro, v revolucionarnem boju odpravljeno stanje. Nevarnost klerikalizma obstoja vse dotlej, dokler se v kakršnikoli obliki javljajo težnje po posebnem organiziranju vernikov za zadeve splošn0 človeškega pomena izven religioznega ¡področja, v propagiranju katoliških nazorov izven področja vere, v postavljanju katoliške socialno-poli-tične, kulturne in ekonomske doktrine kot edine možnosti pravične družbene ureditve. Naša družba ne dopušča vnašanja verske nestrpnosti med ljudi, še posebej, če se le-ta poskuša vsajati v zavest otrok in mladine. 'V nekaterih cerkvenih dejavnostih se vse češče javlja podcenjevanje ravnanja neverujočih državljanov v javnem in zasebnem življenju ter odnosih med ljudmi... Zato SZDL poudarja, da mora Cerkev spoštovati svobodo neverujočih ter v lastnih vrstah odstranjevati nestrpnost, omalovažujoč in ponižujoč odnos do ljudi drugačnih nazorov in druge ostanke preteklega borbenega protikomunizma“. Varšava in Praga - Dosedanji državni predsednik Poljske Edvard Ochab je ¡pretekli teden „zaradi slabega zdravja“ podal ostavko. Na njegovo mesto je poljska komunistična partija postavila dosedanjega obrambnega ministra Marjana Spy-chalskega, prav tako člana partijskega politbiroja, kakor je bil Ochab. Ochab je bil pristaš partijskega vodje Gomulke, ki je vsled nedavnih nemirov v Varšavi in drugih poljskih mestih poostril nadzorstvo partije nad komunističnimi in nekomunističnimi elementi v državi. Ochab je med študentovskimi nemiri omahoval med ostrejšim in milejšim postopkom proti izgrednikom ter je tako padel v nemilost v partiji. Medtem ko.na Poljskem partija po-, oistruje kontrolo v državi, pa gre razvoj v češkoslovaški zaenkrat še v slabo češkoslovaškim komunistom. Slovaški del partije je v svoj centralni komite postavil nove tkim- napredne partijce z nalogo, da izdelajo politični in gospo.dar.ski program, po katerem naj bi Slovaška postala čim bolj avtonomna. Nekateri slovaški komunisti zahtevajo sploh popolno neodvisnost slovaške partije od centrale v Pragi. Ni pa še noben slovaški partijec doslej zahteval tudi teritorialne neodvisnosti Slovaške. Najhujši napad je novi češkoslovaški režim, ki je pred kratkim ob javil svoj delovni ¡program, doživel od češkega univerzitetnega profesorja Ivana 'Svitka, ki je na tiskovni konferenci že 20. marca silovito napadel ¡partijsko vodstvo. Konferenca je ostala v češkoslovaškem tisku neobjavljena, zato pa jo je pretekli teden objavilo praško univerzitetno glasil0 študent. Daši je novi češkoslovaški komunistični diktator Dubček napovedal večjo svobodo na različnih področjih v državi, prof. Svitak očita novemu partijskemu vodstvu, da je „žejno oblasti“ Za Svoje grožnje in nastopanje proti kat. Cerkvi is.e komunistični funkcionarji Soc. zveze del. ljudstva poleg ustave zatekajo tudi k ¡protokolu o ureditvi odnosov med državo in Cerkvijo. Po komunističnem tolmačenju protokola se je „z njim kat. Cerkev odrekla — tak0 trdijo — politični aktivnosti, pa tudi drugim dejavnostim, ki niso verska vzgoja. Kljub temu pa je treba tu in tam pri nas ugotoviti, da katoliška Cerkev ne upošteva dovolj stvarnosti, v kateri živi. Dejstvo je. da se del duhovščine ne odreka političnim ambicijam, da poskuša izkoriščati cerkveno dejavnost v politične namene v novih okoliščinah in z novimi političnimi stališči. To je mogoče razbrati v hotenjih Cerkve, da posega na razna področja družabnega življenja, ki nimajo značaja verske dejavnosti, kar je v nasprotju s protokolom. To prihaja do izraza tudi v pisanju verskega tiska.“ Tako v mednarodnem letu Splošne deklaracije človeških pravic komunizem na Slovenskem poudarja nedotakljivost svoje tiranije na vseh ¡področjih in oznanja ter napoveduje, da sploh ni razvoj v dve smeri ter da samo vsled tega, da se obdrži na oblasti, izvaja tičim, liberalizacijo v državi. Prof. Svitak je pozval češkoslovaške razumnike, naj “izkoristijo sedan'0 možnost kritike režima, dokler je še čas” ter zahteval da “je treba Češkoslovaško iztrgati iz Azije in jo privesti v Evropo, se pravi, iz totalne diktature v odprto družbo, z likvidacijo monopola oblasti in dejanske kon-trole partijske manjšine, nad večin0 ter vzpostaviti svoboden tisk in svobodno javno mnenje”. Pod pritiskom javnega mnenja je češkoslovaška partija začela „preiskavo“ o okoliščinah smrti bivšega češkoslovaškega zun. ministra Masaryka, ki je umrl ob nastopu partije v državi leta 1948. Med prebivalstvom je razširjeno mnenje, da ga je likvidirala partija, medtem ko je bilo uradno objavljeno, da je napravil samomor. Prav tak0 šo uvedli „preiskavo“ o procesu proti bivšemu partijskemu tajniku Slanskemu, ki je bil leta 1952 z desetimi drugimi partijci obsojen na smrt in ustreljen. Proces je osebno vodik bivši češkoslovaški predsednik Gott-wald. Trdijo da je sovjetska policija pripravila obtežilni material proti ¡Slanskemu. Vsekakor gre razvoj na 'Češkoslovaškem močno na živce Moskvi, ker je Brežnjev sklical na nujno sejo sovjetski centralni komite, sestoječ iz 360 članov. Zadnjikrat -se je sestal lanskega ¡septembra. Med Arabci in Izraelci še vedno ni' miru. Do bojev je prišlo med Jordanci in Izraelci tudi med velikonočnimi prazniki. Z obeh strani je posegalo v boje tudi topništvo. Sovjetska zveza je poslala v vesolje dva umetna satelita Kozmos 212 in 213 brez človeških posadk ter ju med poletom povezala z avtomatičnimi napravami. misliti na ¡kakršnokoli spremembo v demokratizaciji razmer v Sloveniji in Jugoslaviji, „ker bi bilo t0 vračanje na staro, v revolucionarnem boju odpravljeno ¡stanje.“ Tako je komunizem na Slovenskem v svoji materialistični zakrknjenosti ostal daleč za sedanjimi komunističnimi oblastniki na Češkem, ki javno zatrjujejo, da mora osem milijonov katoličanov dobiti versko svobodo ter politične pravice kot ostali državljani. Naj se komunistični oblastniki doma nikakor ne vdajajo samoprevaram, da ¡bodo taki in podobni ukrepi, grožnje ter nove omejitve delovanja verskih ustanov rešile nje ¡same in njihov sistem pred padcem in razsulom. Čas je tisti, ki jim piše sodbo, in ¡čas je tisti, ki bo doprinesel, da se bo zrušila tiranija “organizirane podlosti”, kakor je zapisal rajni dr. Jelenec, ki je komuniste bolje poznal, kakor marsikateri sedanji njihov funkcionar. Prešla bo gotovo, ¡slovenski narod s ■svojo vero in demokratskimi ustanovami bo pa ostal in živel naprej, k0 o komunizmu in njegovem zločinskem sistemu nobenega sledu ne bo več. Hipocresía mi mi : El dictador comunista yugoslavo Josip Broz Tito manifestó durante su visita a Japón entre otras cosas su complacencia con lá acción de paz, que Se está desarrollando en Vietnam. Así lo afirmó en Japón. En Yugoslavia en cambio formó comités especiales de ayuda monetaria, en víveres, ropas, medicamentos etc. que son enviados junto a grandes partidas del tesoro nacional ¡al Frente de Liberación nacional comunista en Vietnam del Sur y al gobierno de Hanoi. Igualmente aprovecha en todas las ocasiones que se le presentan para atacar a los Estados Unidos como “agresores en Vietnam” a pesar de conocerse la función defensora que cumplen las tropas de la Unión, frente a la agresión comunista del Vietnam del Norte. En su odio antinorteamericano les comunistas yugoslavos llegan a estrenuos inconcebiblea Tal ocurrió en Celje hace poco tiempo: en una manifestación de protesta portaban carteles con leyendas como “¿Oswald, donde estas?” o sea, incitaban al asesinato del presidente norteamericano L. B. Johnson. Hinavščina Josip Broz Tito, jugoslovanski komunistični diktator, je med svojim osemdnevnim obiskom na Japonskem med drugim zatrjeval, da tudi on pozdravlja mirovno akcijo v Vietnamu. Tako je govoril na Japonskem. V Jugoslaviji ima pia po vsej državi posebne odbore za zbiranje pomoči v denarju, blagu, živilih, oblekah obuvalu tier jo skupno z obilno državno dotacijo pošilja komunistični narodno osvobdilni fronti v Južnem Vietnamu ter komunistični vladi v Hanoi. Tudi ne opusti nobene priložnosti, da Severne Amerike ne bi napadal kot „napadalca na Južni Vietnam“, čeprav je vsemu svetu znano, da so Južni Vietnam napadli komunisti iz Severnega Vietnama ter so mu ZDA samo priskočile na pomoč. V svojem sovraštvu do Amierikancev gredo Titovi komunisti celo tako daleč, da so na protestnem zborovanju v decembru v Celju v Sloveniji nosili napise “Oswald, kje si”. T. j. klicali so morilca na ameriškega predsednika Johnsona. Študentovski nemiri v Zahodni Nemčiji V zahodnem Berlinu je neki naci- stični nestrpnež streljal na 28-letnega komunističnega vodjo zahodnonemških socialističnih’ študentov Rudija Dutseh-„keja ter ga težko ranil. Zdravniki so mu rešili življenje. ' Po vsej Zahodni Nemčiji so na povelje partije izbruhnili med univerzitetnimi študenti nemiri, Iki so se spre-vrgl v težke spopade s policijo. Kiesin-ger je obtožil komuniste, da izkoriščajo zločin nad Dutschkejem in vo-dijo izgrede, zahodnonemški notranji minister pa je odletel v Zahodni Berlin, da je osebno ¡proučil položaj. Levičarske študentovske organizacije v Zahodni Nemčiji so se pridružile tzv. socialističnim študentom ter zahtevajo uničenje časopisnih podjetij1 Axela Springerja, ki ga obtožujejo, da je s svojim ¡pisanjem v verigi protikomunističnih časopisov in revij v Zahodni Nemčiji ustvaril ozračje, v katerem je moglo priti do atentata na Doutschkeja. ¡Policija je veliko izgrednikov aretirala, med njimi tudi 19-letnega sina zahodnonemškega socialističnega zun. ministra Brandta. Dutschke je s svojmi 28 leti star univerzitetni študent, ki ga ¡partija vzdržuje na univerzi za vodenje tkzv.so-' cialistične študentovske organizacije, v kateri se skriva partijsko vodstvo. Komunistične partije po drugih zahodnoevropskih državah so pozvale študentovske organizacije na demonstracije za Dutschkeja ter so se ji hitro odzvali študentje v Londonu, kjer ¡so demonstrirali pred zahodnonemškim veleposlaništvom- V Zahodni Nemčiji so ise ‘socialistični’ študenti ‘dogovorili’, da 'ne bodo' mirovali prej, dokler ne ¡bodo uničili časopisnega podjetja Axela Springerja V svoji od partije vodeni taktiki so te študentovske organizacije pozvale za- ! hodnonemško protestantsko in katoliško Cerkev, naj se jim ¡pridružita in naj izgrednikom dasta na razpolago cerkve ¡za zatočišče pred’ ,^imperialistično policijo“. Vzhodnonemški kom- režim v vsem javno podpira nemire v Zah. Nemčiji. IZ TEDNA V ZDA se Po veličastnih pogrebnih svečanostih za umorjenega voditelja črncev protestantskega pastorja dr. Martina Luthra Kinga 9. t. m. vrača mir v ameriška mesta. Tudi nasilje črncev je prenehalo. Medtem pa policijske oblasti še naprej iščejo sledi za morilcem. Doslej ga še 'niso mogle izslediti. Iskanje morilca je ameriška tajna policija raztegnila tudi na Mehiko. V nekaterih brazilskih mestih imajo še vedno študentovske . nemire. Oblasti zatrjujejo, da imajo dokaze, da so zadnji nemiri v Brazilu samo del nemirov in izgredov, ki so bili ¡pripravljeni v inozemstvu. V Brazilu bi npr. ti nemiri morali ¡doseči vrhunec prvega maja, ko naj bi prišlo do ¡splošnih nemirov in vstaje za zrušenje sedanje vlade. Za- V TEDEN radi tega je vlada tudi razpustilo široko opozicionatao fronto ibiv. guvernerja Lacerde. V Čilu stavka poštarjev traja kar naprej. Vsi pozivi vlade naj bi se poštno uslužbenstvo vrnilo, na delo, so doslej ostali brezuspešni. Zato je vlada uvedla preiskavo proti njim ter namerava nad tisoč poštnih uslužbencev odpustiti. V Španiji ¡so v kopališkem mestu ¡San Sebastián, policijske oblasti na veliko nedeljo preprečil^ velike slavnosti, ki so jih pripravljali Baski v proslavo svojega narodnega ¡praznika, ki ¡pada na obletnico proglasitve druge španske republike leta 1931. Narodno slavje Baskov je bilo naperjeno proti španski vladi. Iz življenja in dogajanja v Argentini Ing. Hugo Rovaletti je novi guverner province Salta. Prisegel je na velikonočni ponedeljek pred drž. vladnim tajnikom dr. Colodrerom. Na praznik argentinske neodvisnosti dne 9. julija bo v Argentini na obisku predsednik urugvajske republike Jorge Pacheco Areco. Argentinske oblasti s0 spremenile odn. dopolnile zakon o tiskovinah sploš-ne koristi, ki uživaj0 poštne olajšave. Nova določila za tujejezični tisk predvidevajo, da morajo tujejezične publikacije objavljati 'uvodnike ali vsaj glavne članke dvojezično. Med peronisti so znova spremembe. Peron je odstavil dosedanjeg svojega zastopnika v Argentini biv. maj. Ber- narda Alberta, 'ki je zaupna oseba znanega peronističnega finančnika J. Antonia. Novi Peronov zastopnik za Argentino je njegovi biv. zunanji minister Jeronima Remorino. Ta se zavzema za ustvaritev političnega bloka z ljudskimi radikali in za pritegnitev še kake politične skupine. Dr. Guillermo Cano, dosedanji arg. poslanik v Beogradu, je dal ostavko. Pnovincijska delegacija za alfabeti-zacijo v Tueumanu je pozvala vse tiste javne nameščence, ki so nepismeni ali polnepismeni, da se morajo takoj priglasiti najbližjemu učnemu zavodu ter morajo v njem v neuradnem času končati razrede, ki s0 določeni za osnovnošolski pouk. Dr. CELESTIN JELENEC UMRL «■•■■■■■■■■■■■••■■■■■■■■••■•■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■i Dr. Peter Celestin Jelenec je umrl. Ta novica je na veliki petek, dne 12-¡aprila, na dan Kristusove smrti na križu, šla od ust do ust po slovenskih naseljih Velikega Buenos Airesa in napolnjevala srca vseh slovenskih ljudi -z žalostjo. Starega dr. Jelenca, socialista Jelenca, ikakor so ga poznali ljudje, so imeli vsi radi. Saj je bil vedno rad s slovenskimi ljudmi. Živo se je zanimal za njihove vsakdanje težave in skrbi, velike in male. Za vsakega je imel dobro besedo. Njegovih strankarsko političnih pristašev med nami je malo. Pa je stari Jelenec s pristaši ostalih slovenskih strank prav lahko govoril tudi o vseh političnih in narodnih vprašanjih, ker je bil do skrajnosti strpen ter je globoko spoštoval in cenil vsako resnično in odkrito politično naziranje. Prav talko svetovnonazoimo. Bil je velik človek, človek velikega srca, plemenite srčne kulture, z globokim socialnim čutom za vse trpeče, mož visoko naobražen, človek, ki je v resnici v vsakem človeku gledal človeka, brata. Zato j« odklanjal pretirani in ozkosrčni nacionalizem, ’ker je bil proti vsakemu sovraštvu med ■ljudmi in narodi V sedanji pokoncilski diobi bi lahko rekli: mož, vedno pripravljen na dialog za dobro» in pošteno stvar, za dialog, da bi zmagala resnica nad lažjo, pravica nad krivico, svoboda in demokracija nad nasiljem ter tiranijo. Tega velikega slovenskega moža ni več. Njegova smrt je za slovensko politično emigracijo nenadomestljiva izguba- ¡Padel je kot hrast sredi viharja, še na cvetno nedeljo, 7. aprila je bil v Slovenski hiši v Bis. Airesu na seji komisije Narodnega odbora za Slovenijo, ki preučuje predlog za preosnovo te vrhovne politične ustanove svobodnih demokratskih Slovencev. Tisti, ki so bili z njim na seji, so ga občudovali. Mož se je za sejo dobro pripravil in je razvijal svoje misli s tako vero v pravilnost svojih trditev, da ®0 ga vsi poslušali z veliko pozornostjo. Naslednji dan, v ponedeljek, 8. aprila, je znova prišel v Slovensko hišo. Prišel je samo zato, da je prinesel za Svobodno Slovenijo članek Prvi pojav demokracije, ki je tudi zadnji članek, ki ga je napisal v svojem življenju. Uredniku lista je pripisal, da mu ga pošilja, da ga oib priložnosti objavi „kot mašilo“. Pa ga nismo objavili kot mašilo, ampak kot njegov dragocen prispevek za velikonočno številko. Tega dne se je v obednici še od vseh poslovil in vsem želel srečne in blagoslovljene velikonočne praznike. Tedaj je bil zadnjič v Slovenski hiši. Nič več ga ne bo. Vsem bo zaradi tega hudo, vsi, ki so ga poznali, ga ■bodo neizmerno pogrešali. DR. JELENCEV A ŽIVLJENJSKA POT Rodil se je 17. decembra 1884 v Trnju, župnija Slavina na Notranjskem. Decembra lanskega leta je tako izpolnil še 83. leto svojega življenja. Je bil sorodnik msgra. Stanka Premrla. V nižjo gimnazijo je hodil v Kranju, višjo je pa obiskoval v Ljubljani, kjer je leta 1902 maturiral. Pravo je študiral od leta 1904 do 1908 na Dunaju. Od leta 1909 do 1915 je opravljal sodno prakso pri sodiščih v Ljubljani in Trstu, odvetniško prakso pa pri odvetniku dr. Slancu v Novem mestu. Leta 1915 je ■bil mobiliziran. Udeležil se je bojev v Galiciji, na fronti ob iSoči ter pri Asia-■gu. Ob koncu vojne je prišel v italijansko vojno ujetništvo, iz katerega se je vrnil domov šele o božiču leta 1919. Naslednje leto je v Ljubljani odprl svojo odvetniško pisarno. Vodil jo je vse do teta 1945. Konec marca 1941 je bil kot rezervni častnik poklican pod orožje. Po svojem vojnem razporedu je bil pomočnik poveljnika stana štaba prve armadne skupine. Razsul vojske je doživel v Petrinji na Hrvatskem. Po vrnitvi v Slovenijo, se je iz Ljubljane preselil k Devici Mariji v Polju, v Ljubljani pa je še naprej obdržal odvetniško pisarno. Begunska leta je preživel v Italiji, delno v taboriščih v Monigo in Servi-gliamo, delno v Rimu, odkoder je leta 1948 emigriral v Argentino. Tu je dobil najprej zaposlitev v trgovskem knjigovodstvu v Mendozi, leta 1952 je dobil enako mesto v Buenos Airesu. Leta 1964 je stopil v pokoj. Do smrti svoje Življenjske družice gospe Julije lansko leto, ga je užival v Munro, nedavno se je preselil ik Blazinšlkovim v Carapachay. ’ Ta družina ga je namreč povabila, naj se preseli k njim, ikjer mu bo nu- dila vso oskrbo. Pokojni Jelenec je ponudbo sprejel. Poleg Blazinškove hiše so nato zgradili sobico, v katero se je rajni dr. Jelenec preselil komaj dva tedna pred svojo smrtjo. Svoje sobe se je veselil ker je bil prepričan, da bo v njej mogel ,še več delati, brati in pisati. NJEGOVA SMRT V tej sobici so se 85-letnemu dr. Jelencu na veliki petek, dne 12. aprila^ iztekli dnevi življenja. Umrl je od kapi zadet. Prvi napad je prenesel, toda zdravnik, ki so ga Blazinškovi takoj poklicali, je vse ¡opozoril, da novega napada ne bo mogel več prestati. Tako :se je tudi zgodilo. Okoli druge ure popoldne je po drugem napiadu izdihnil. Krsto z njegovim truplom so prepeljali v Slovenski dom v Carapachay, kjer je ležala na mrtvaškem odru pred nekaj meseci tudi njegova žena ga. Julija. Tudi ob tej priložnosti je Amonova družina izkazala svojo naklonjenost Jelenčevim ter sta brata Amon Blazinškovi družini nudila vso pomoč in oporo. JELENCEVA ZADNJA ZEMELJSKA POT V Slovenski dom v Carapachay so dr. Jelenca začeli prihajati kropit rojaki, kafcor hitro so ga prepeljali tja. Najprej so prišli domačini, nato pa je bilo vedno več Slovencev tudi iz drugih slovenskih naselij na področju Vel. Buenos Airesa. Dr. Jelenec je ležal v krsti med venci, ki so jih med drugim položili rojaki, prijateljska družina šopek cvetja. pa Slovenska demokratska stranka. V krsto samo je položil šopek rdečih nageljnov ing. Tone Matičič, katerega žena ga. Lina je požrtvovalno stregla rajnikovi ženi gospe Juliji med njeno boleznijo ter ji je na smrtni postelji obljubila, da bo p0 njeni smrti skrbela tudi za njenega moža. V krsti je bil tudi šopek rdečih nageljnov s slovenskim trakom od Narodnega odbora za Slovenijo. Na prsi so rajnemu dr. Jelencu položili v krsto tudi velikonočho številko Svobodne Slovenile. Vedno jo je rad prebiral. Te številke ni več dočakal. Ko mu jo je na veliki petek prinesel Homanov Pavle, je bil že mrtev Zato so mu jo položili v krsto. Na veliki petek zvečer je rajnega dr. Jelenca prišel kropit tudi g. Josip Štaicer, predsednik Hrvatske delavske zveze. Na veliko soboto so rojaki začeli prihajati v Slovenski dom v Carapachay že v jutranjih urah. Tu se je zbrala vsa izseljena Slovenija. Bili so navzoči v Argentini živeči člani Narodnega odbora za Slovenijo, predstavniki vseh slovenskih demokratskih političnih stranlk skupin in gibanj, Zedinjene Slovenije, zastopniki kulturnih društev, organizacij in ustanov, odborniki ter člani obeh bojevniških organizacij. Vsi, vsi so prihiteli, da rajnemu dr. Jelencu izkažejo zadnjo čast. Pogreb je bil napovedan za pol enajsto uro. Tedaj je pristopil h krsti direktor msgr. Orehar ter zmolil pogrebne molitve za zveličanje in pokoj duše rajnega dr. Jelenca, nato so krsto zaprli ter jo prekrili s slovensko zastavo. Dr. Jelenec je nato nastopil svojo zadnjo zemeljsko pot v Olivos po istih ulicah, p0 ¡katerih je pred meseci sam spremljal svojo drago ženo Julijo. DR. JELENCU V SLOVO Ko so na pokopališču krsto s truplom dr. Jelenca položili v grob, je po opravljenih pogrebnih obredih spregovoril najprej poslovilne besede direktor msgr. Anton Orehar. Na-glašal je, da se poslavljamo pred odprtim grobom ¡od moža. ki je vreden vsega spoštovanja, zaradi svojega zglednega življenja in svojega neumornega dela velikega idealizma, svoje velike skromnosti doma in v izseljenstvu. Poudarjal je njegovo veliko ljubezen do ¡soljudi, njegovo delo in borbo, da bi prišli do svojih pravic in do človeka ¡dostojnega življenja. G. direktor Orehar se ga je pa končno spominjal tudi kot dobrega kristjana. Bil je veren človelk, čeprav svojega verskega prepričanja ni javno kazal. Vsako leto je na božični večer s svojo ženo rajno gospo Julijo poromal k lujanski Materi ¡božji, ‘kjer sta oba ■opravila verske pobožnosti. In ni še minilo deset dni, ko je rajni dr. Jelenec enemu od slovenskih duhovnikov razodel, da je bil na Marijin praznik dne 25. marca pri maši. Pogovarjal se je z Bogom, in motril -svoje življenje z verskega vidika. Prišel je do prepričanja, da nima nobenega smrtnega greha in da zato lahko prejme sveto obhajilo. Stopil je pred oltar in s sveto hostijo sprejel Boga vase. Dejal je. da je; sedaj resnično notranje pomirjen in srečen ter pripravljen na vse, ko ima urejene odnose z Bogom. Za msgr. Oreharjem je rajnemu dr. Jelencu govoril v slovo tajnik Narodnega odbora za Slovenijo Miloš Stare. V lepem govoru je orisal značilnosti pokojnikove osebnosti. Z dr. Jelencem ga ni družilo samo iskreno o-sebn0 prijateljstvo, ampak tudi najtesneje povezovalo več kot četrstoletno politično delo- DR. JELENCEVO DELO ZA SLOVENCE Rajni dr. Jelenec se je začel javno udejstvovati že v dijaških letih. V prvi mladosti je bil po družinski tradiciji navezan na tedanjo Narodno napredno stranko. Ko se je pa ta slovenska politična skupina v kranjskem deželnem zboru povezala z nemškimi veleposestniki v deželi, jo je zapustil že kot višješolec. Tedaj je prišel v stik tudi z dr. Janezom Ev. Krekom ter je zahajal k njemu -na sestanke. iNa Dunaju je bil član slovenskega akademskega društva Slovenija- Močno se je zanimal za socialna vprašanja ter je vneto zahajal poslušat predavanja dr. Karla Renner-ja o narodni avtonomiji ter ¡o socialnih vprašanjih. Po končanih pravnih študijah na Dunaju je leta 1969. vstopil v socialistično demokratsko stranko ter se je še istega leta udeležil znane prve jugoslovanske socialistične konference v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno se , ni pridružil liberalnim mladin-om. y so- j cialno demokratski stranki je deloval j v kulturni organizaciji, pred letom! 1914 v Vzajemnosti, 'ki je imela svojo ; centralo v Trstu, podružnico pa tudi v | Novem mestu. Po vojni je razvijal svojo delavnost v Svobodi, Cankarjevi družbi, in po policijskem razpustu .Svobode (pri novi Vzajemnosti. Politično je začel več delovati v času kraljevskega absolutizma, ko so bile vse politične stranke prepovedane. Tedaj je bil med ustanovitelji in predsednik Splošnega delavskega pravovar-stvenega društva, ki je bila javna organizacija za prepovedano stranko. V tem času je bil izvoljen za člana glavnega odbora Socialistične stranke Jugoslavije. Med sovražno okupacijo ¡se je v Ljubljani pridružil gibanju Draže Mihailoviča. Kot odločen demokrat je od vsega začetka odklanjal vsak stik z OF. Z vso vnemo je sodeloval pri prizadevanjih za ustanovitev skupnih organizacij vseh demokratskih Slovencev. Tako pred Okupacijo pri ustanovitvi Narodnega sveta dne 6. aprila 1941. Posebno aktiven je bil dr. Jelenec pri ustanovitvi Slovenske zveze, ki je nastala aprila meseca leta 1942. V njej so bili zastopani vsi miselni krogi slovenskih ideoloških taborov: katoliški, liberalni in socialistični. Dr. Jelenec je postal član njenega izvršnega odbora. Poleg dr. Jelenca ¡sta bila v izvršnem odboru za liberalcfe ing. Mackmlček, ki je umrl v Dachauu, in Miloš Stare za katoliški miselni krog. Pozneje je sodeloval tudi pri ustanovitvi Narodnega odbora za Slovenijo. Njegov član je bil vse do svoje smrti, nekaj časa pa tudi ¡podpredsednik Je bil tudi član deiiegaeijle Socialistične stranke Jugoslavije v zamejstvu odn. med ustanovitelji Bodočnosti socialdemokratske -skupnosti Jugoslovanov zunaj domovine (Budučnost socialdemokratske zajednice Ju-goslovena van o-ta-džbine) leta 1967 in 'njenega istoimenskega glasila Budučnost, ki ga na Dunaju izdaja dr. Živko Topalovič. Bodočnost nam je zastrta. Eno pa se mi zdi gotovo, da namreč komunisti n® bodo mogli zatreti svobode v človeški naravi in izpreimeniti človteka v termita. Ni tako važno, kdo je na oblasti v državi, bolj važno je> da se med samimi ljudmi v državi ustvarijo človeka vredni odnosi. Taki odnosi pa so izključeni, dokler na primer komunisti kljub boljši vednosti obrekujejo naše pokojnike, ki so dali življenje v boju proti komunizmu, da so narodni izdajalci in vojni zločinci. Samo človek brez vsakega značaja bi lahko brez odpora mogel trpeti obrekovanje. Šele takrat, ko bodo komunisti priznali našim pokojnikom, da niso bil» ne narodni izdajalci, ne vojni zločinci, in jim priznali čast, da so se borili za svoje idealle, ki sicer niso bili komunistični ideali, pač pa ideali pravega člo-večanstva, bi po mojem mnenju storili prvi resničen korak k likvidaciji podlega komunizma. Dr. Celestin Jelenec: Kaj sodim o komunizmu? Zbornik 1965, str. 180. ............. DR. JELENEC MED NAMI Bil je človek, o katerem lahko rečemo, ¡da je bil resnično dober. Njegova rajna gospa, ki ga je imela neizmerno rada in je zanj vse življenje lepo skrbela, je med svojo boleznijo ■povedala: Če sem hotela o kom kaj slabega povedati, mi je vedn0 prestregel besedo z izjavo: Julija, najboljši človek na svetu ima vedno tudi kako napako, in najboljši človek na zemlji ima gotovo tudi kako lepo lastnost, zato ne govori o nikomer nič slabega- Slovenski ljudje -so ga zlasti dobro spoznali v begunskem taborišču Mon: go in Servigliano v Italiji. V taboriščih in v Argentini s0 ljudje v dr. Jelencu spoznali tudi izredno skromnega moža. Z vsem je bil zadovoljen. Do sebe ¡strog, d0 soljudi dober, ljubezniv, poln dobrote. Spoznali so v njem tudi resničnega demokrata, moža, ki je spoštoval versko ali politično prepričanje vsakogar. Zelo rad je govoril in pripovedoval ljudem zanimive stvari iz zgodovine, zlasti iz politične zgodovine. Ne poznam človeka, ki bi tako poznal slovensko politično zgodovino kot on Vedel je za malenkostne podrobnosti slovenskih mož iz davne slovenske preteklosti. Bil jfe med nami brez dvoma najboljši poznavalec komunistične partije Jugoslavije in Slovenije. Saj je osebno poznal vse starejše vidnejše komunistične funkcionarje in vedel za vse zločine partije. Zato je lahko zatrjeval, da ima komunistična partija umazano in krvavo politično preteklost, in je polna zločinov. Zato je povsem razumljivo, da partija tak0 načelnega moža, kakršen je bil dr. Jelenec, in tako velikega demokrata ni mogla pridobiti za sodelovanje z njo in njeno OF. Silne pritiske so delali nanj, od vseh strani so ga lovili In nagovarjali, naj se jim pridruži-Toda dr. Jelenec je odločno zavračal njihov,, ponudbe in se tudi ni strašil groženj, če bo vztrajal v taboru političnih in idejnih nasprotnikov komunizma- Vztrajal je odločno na protikomunistični strani ter pomagal graditi skupne ustanove slovenskih demokratskih političnih strank. Ni bil0 ovire, ki bi ga odvrnila od teh prizadevanj. Iz ¡Device Marije v Polju je prihajal v Ljubljano, obiskoval dr. Natlačena, od njega hodil k dr. Kramerju. V ilegalnem delu pa je bil ves čas okupacije in revolucije tesno povezan z Milošem Staretom. Velik je bil tedaj dr. Jelenec v svojih naporih za reševanje Slovenije pred sovražnim okupatorjem in komunističnim morilcem. In tak je ostal tudi v ■emigraciji. Med 76 in 86 let je bil star pa zanj ni .bila nobena ovira, da ne bi vsako soboto prišel v Svobodno Slovenijo na razgovor in izmenjavo misli o vseh vprašanjih, ki so v zvezi z delovanjem Narodnega odbora za Slovenijo. Pa je za vožnjo na Ramón Falcón in nazaj domov porabil polne štiri ¡ure! Pri predzadnjem takem obisku se e med razgovorom o političnem dogajanju doma, na ¡Češkem in Poljskem, znova povrnil na Slovensko formulo, pri sestavi katere je odločilno sodeloval, in predlagal, naj jo objavimo cimbre j m tudi z dr. Krekovim pojasnilom „čemu Slovenska formula“. -S tem je hotel poudariti, d'a -se od njene objave v slovenskem političnem življenju v emigraciji ni nič kaj posebnega no-/ega zgodilo, ker je vse predvidela že Slovenska formula, ki je izhodišče za reševanje slovenske in jugoslovanske problematike po zlomu komunizma. Odločen protikomunist je ostal do zadnjih dni. Naravnost ogorčen je bil -iad komunisti, da so šli spreminjat nazive tistih slovenskih 'krajev, ki so se imenovali po svetnikih. N. pr. Devica Marija v Polju, Št. Vid ip. Naravnost odvratn0 mu je bilo tako komu- nistično postopanje. Prav tako objava osmrtnic brez 'križa. Odločno je vztrajal: Mrlič mora imeti križ v osmrtnici in na svojem grobu. In ko so mu poslali od doma osmrtnico za njegovim (bratom ing. arh. Jožetom Jelencem, ki je Umrl 22. avgusta 1967, je naročil objavo iste osmrtnice v Svobodni Sloveniji z dne 21. septembra 1967, toda s križem. Prosil je za več izvodov, da je iz njih izrezal osmrtnico- in jo poslal domov. Njegovo protikomunistično stališče najbolj zgovorno potrjujejo njegove izjave, od katerih objavljamo eno v tej številki na drugem mestu. Mož je bil izredno zanimiv. Razgovor z njim je ¡nudil globok užitek in je človek po njem postajal bogatejši. Po politični pripadnosti je bil socialdemokrat. V resnici ¡globoko socialno čuteč in demokrat. Zato je bil demokrat do vseh i-n v vsem. In poštenjak! Njegov ¡političen koncept je bil ta, da so (koristi slovenskega naroda najbolje zavarovane v Jugoslaviji. Ta pa mora biti tako urejena, da bo v resnici domovina svobodnih državljanov, da ho zveza ¡svobodnih držav, ne sedanjih republik na papirju. Stalno je zasledoval cilj, da bi se združile vse slovenske politične ¡sile v emigraciji vsaj v glavnih vprašanjih in skupno zastavile delo za osvoboditev slovenskega naroda izpod komunistične tiranije. To je bil glavni njegov cilj: osvoboditev slovenskega ¡naroda, nato ¡bomo pa urejali domovino tako, da bo za vse najbolj prav, da bo vsem dobro. Te misli je zlasti poudarjal na zadnjem sestanku na cvetno nedeljo kot je navajal Miloš Stare v svojem poslovilnem govoru. Ne morem -si misliti, da tega velikega, tega izrednega moža ni več in da ga prihodnjo soboto in potem nobeno soboto ne b0 več. Pa bo treba napraviti tako, kakor je on sam včasih rekel: E, (kaj boste s tem. Delajte vsi tak0 naprej, da bo prav, pa bo dobro. Da tako, dr. Jelenec. Kadar bomo popuščali v vnemi za delo za narodno in demokratsko stvar, v nastopanju proti komunizmu, se bom0 spomnili vaših- ¡besed, vaših naukov, vašega dela, bomo vzeli y roke Zbornika Svobodne Slovenije letnikov 1965 in 1966. V vaših globokih, idejno tako bogatih študijah v anketah „Kaj sodim o ¡komunizmu“ in „O Ciljih slovenske narodne politike“ bomo vedno našli zadosti vzpodbud, da bomo lahko naše delo nadaljevali iz roda v rod' v$e dotlej, dokler slovenski narod v resnici n© bo svoboden. Hvala in slava dr. Celestinu Jelencu! J. Kr. Novi umetnini slikarja Ivana. Bukove Slikar g. Ivan Bukovec je za lete šnjo Veliko noč ustvaril dve novi ume nini: Lesorez Kristusovega vstajenji ki je bil objavljen na prvi strani veli konočne številke Svobodne Slovenije i mogočn.0 sliko Kristusovega vstajenji ■ki je bila postavljena ob oltarju v Sle venski hiši pri polnočnici. Čilski predsednik dr. Frei je spre jel povabilo sovjetske vlade za obis Sovjetske zveze. Dan ¡obiska še ¡ni dc ločen. Ob tej priložnosti namerava di Frei ¡oibi-skati tudi Severno Ameriko. V ZDA je vedno več znakov, da s bo v republikanski stranki poleg Nixon pojavili kot kandidat aa predsednik tudi newyorski republikanski guverne Nelson Rockefeller. Harold Wilson, predsednik britai ske laburistične vlade, je v svojem ki binetu zamenjal 16 ministrov. V vlad je pritegnil tudi več predstavnikov le vice v svoji stranki da bodo z njii delili odgovornost za nepopularne oc redbe za ozdravitev britanskega gospe darstva. ABESÍ&- las Tovarna za izdelovanje slovenskih gramofonskih plošč Slovenija doslej ni imela lastne to' vame za izdelovanje gramofonskih plošč, kar je ¡bila velika škoda za slovensko kulturno zgodovino ker ni ohra- » njenih veliko kulturnih prireditev viso-ike umetniške kvalitete. Slovenske gramofonske plošče so doslej izdelovali v Zagrebu ali pa v Beogradu. V bodoče jih bo pa izdelovala tovarna gramofonskih plošč HELI-DON v Ljubljani. Lastnica tovarne je mariborska založba Obzorja. Vodi jo pomočnik direktorja Dušan 'Drolc ter Je poleg Jugotona, Diskosa in Rt Beograd četrta tovarna za izdelovanje gramofonskih plošč v Jugoslaviji. Da se je založba Obzorja odločila za zgraditev tovarne za izdelovanje gramofonskih plošč, jo je k temu vodilo dejstvo, da v založniško dejavnost ne spada več samo knjižna proizvodnja, ampak tudi zalaganje, izdajanje in izdelovnje gramofonski plošč. Take ^plošče je doslej v Sloveniji že izdajala založba Mladinska knjiga. zanj0 So jo pa izdelovale druge tovarne. Količina gramofonskih (plošč, ki jih bo letno izdelala slovenska tovarna HELIDON, se bo ravnala po povpraševanju. Obrat je opremljen z najmodernejšimi strojnimi napravami, ki so jih vse uvozili iz inozemstva, ter bo z lahkoto kril vse domače kulturne potrebe. Pri izdelovanju gramofonskih plošč bod0 gojili vse zvrsti. Predvsem pa slovensko klasično, zborovsko in narodno glasbo. V programu je tudi izdajanje gramofonskih plošč z jezikovnim tečajem za slovenske izseljence- Pripravil ga je dr. Jože Toporišč. Čeprav je lastnica tovarne gramo- BRALI SMO V „Vestniku“, glasilu Zveze društev slovenskih protikomunističnih borcev, XIX, 1968, št. 1 naslednj.e poročilo: „Spričo letošnje 25-letnice ustanovitve Slovenskega domobranstva, zvestega nasledstva prvih Vaških straž in Legij, je bila želja vsega članstva DSPB Buenos Aires, da proslavo te 25-letnice priredimo vsi borci skupaj, ne glede na pripadnost Vestniku ali Taboru. Zato je starešinstvo DSPB pisalo starešinstvu' Tabora v začetku marca in ga vabilo k skupni proslavi. Medtem je g. V.ule Rupnik kot naj-jstarejši domobranski oficir razposlal osebna vabila borcem, druge pa povabil preko tiska na skupen sestanek v A-teneo Don Bosco v Ramos 'Mejia, kjer smo se zbrali v nedeljo, 31. marca 1968. Po uvodnih besedah g. Rupnika in kratkem razgovoru med navzočimi je g. Rupnik predlagal, naj bi sestanek vodila oba starešina, in sicer soborec Ivan Korošec za Tabor in Bogo Pregelj za Vestnik, skupaj z neopredeljenim borcem Demetrijem Vebletom. Tako so ti trije prevzeli vodstvo sestanka; k.) smo odpeli Oče, mati, se je pričel razgovor o proslavi in domenjeno je bilo, da bo ta trojica pripravila ves delovni odbor v sporazumu z obema starešinstvoma, obenem pa pritegnila Ik sodelovanju vse, kakor se ¡bodo pokazale potrebe.“ ionskih plošč v Mariboru, se je odločila za Ljubljano iz čisto praktičnih razlogov. V Ljubljani je radijska in televizijska postaja, -tam so filmska podjetja in mnoge kulturne ustanove, s katerimi misli založba izmenjati tehnične storitve, Tazne glasbene ustanove, orkestri ter zbori. V Dolenji vasi pri Ribnici je hud požar dne 13. marca uničil pet domačij in sicer Marije Mrhar, Marije Ambrožič, Karla Kromarja, Marije Komer in Ivana Levsteka. Ogenj je bil načel že tudi domačijo Janeza Henigmana. Požar sa povzročili otroci, ki so se igrali z vžigalicami. Opravičilo za nehentabilnost. Sodnik za prekrške piranske občine je v poročilu za leto 1967 navedel med drugim: „'Nerazumljivo je stališče direktorja gostinskega podjetja v Piranu, ko smatra, da organi varnosti s pregonom in sodnik za -prekrške s kaznovanjem prostitutk ogrožajo rentabilnost podjetja“ (Delo, 6. 3. 1968). Vodstvo Soc. zveze delovnega ljudstva je določilo Draga Seligerja za novega glavnega urednika za dnevnik Delo. Doslej je imel ta položaj Jože Smole, ki ,0dhaja na drugo mesto. Drago Seliger je predsednik odbora za prosveto in 'kulturo rjapub^škega zbora skupščine ;SRS. Maribor je dobil 8. marca avtomatsko telefonsko centralo, ki jo je izdelala tovarna Iskra v Kranju. Svojemu namenu so izročili tudi nov sistem koaksialnih zvez na liniji Ljubljana— Maribor—državna meja. Vrednost teh investicij je ocenjena na 4 milijarde st. dinarjev. Dne 15. marca so na avtomatsko telefonsko omrežje priključili tudi Celje. Mariborski gasilci so 3. marca praznovali 97-letnlico ustanovitve svojega društva. Na občnem zboru Društva književnih prevajalcev Slovenije dne 28. februarja je bil sprejet predlog o ustanovitvi odbora, ki naj bi spremljal in skrbel za čistočo slovenskega jezika v javni uporabi. Ustanovili so tudi sklad za pospeševanje prevajanja, za podpiranje mladih prevajalcev ter za propagando slovenske knjige v tujini. Predsednik Društva književnih prevajalcev Slovenije je dr. Franjo Smerdu, tajnik pa prof. Janko Moder. V Ljubljani pripravljajo nov zakon o visokem šolstvu v Slov. Predosnu-tek za tak zakon je že pripravila republiška komisija za visoko šolstvo. Člani te komisije so zlasti razpravljali o tem ali naj slovenska univerza združuje vse visoko šolstvo, t. j. fakultete, višje lin visoke šole ali pa naj bo reprezentančna hiša najvišjih pedagoško-znanstvenih zavodov, t j. fakultet. Večina se je odločila za zadnjo varjanto. Nadalje je bila razprava o vprašanju ali naj se višje šole ukvarjajo z znanstvenem delom ali naj bo njihova glavna skrb pedagoško delo. Prevladalo je mnenje, da naj' se te šole posvečajo pedagoškemu delu, znanstveno delo pa za njihove profesorje mi obvezno kot za profesorje na fakultetah in visokih šolah. Izvršni odbor skupščine republiške Skupnosti socialnega zavarovanja je sprejel sklep, naj bi »e pokojnine v Slo- Msgr. Kunstelj, pozdravljen med nami Te dni bo prišel prvikrat na obisk k Slovencem v Argentino msgr Ignacij Kunstelj, glavni direktor slovenskih dušnih pastirjev v svetu. Za veliko rojakov prihaja kot stari znanec in prijatelj, za Po jake med katerimi je' deloval v dušr.em pastirstvu že v domovini, za zatem prdmprske domobrance itn m tiste, med katerimi 'je v angleškem taborišču v Lamie v Italiji opravljal dušno pastirstvo v letih begunstva. Med Slovenci v Argentini bo lahko videl, kako smo si uredili življe. nje po družinah in zasebnih domovih. Videl pa tudi, kako živi izseljena Slovenija po slovenskih osnovno in srednješolskih tečajih, organizacijah in slovenskih domovih. M,ed nami bo na naših družabnih prireditvah, na slovenskem dnevu, na proslavah, na vseslovenskem romanju. Ob prihodu v Argentino ga sprejemamo z odprtimi rokami. Želimo mu, da bi se med nami počutil resnično doma, kot med brati in sestrami, ki mu iz srca kličejo naproti pozdravljen med nami! veniji zvišale za 7.8%, ker so se v tej višini lani povečali stroški za življenje v primerjavi z življenjskimi stroški v letu 1966. Tako naj bi bila najnižja pokojnina v Sloveniji 39.800 dinarjev. Občinska skupščina v Mariboru je potrdila statut za zgraditev umetnostnega paviljona v tem mesto. V študentovskem naselju v Ljubljani so imeli komunistični študentje dne 1. marca protestno zborovanje. Pa ne proti domačim komunističnim oblastem in obstoječim razmeram na univerzi v Ljubljani in za ureditev cele kopice vprašanj, na katere zadevajo pri študiju, ampak proti italijanskim nekomunističnim akademikom, kj se po italijanskih univerzah niso slepo udinjali diktatu komunističnih študentov v demonstracijah prot j vseučiliškim oblastem ter proti vladi. Francoski kulturni ctemter v Ljubljani je ob sodelovanju Narodnega muzeja odprl razstavo 0 Napoleonu. Na njej je bilo prikazano življenje Napoleona in njegove družine, nekaj mečev in pušk iz Napoleonovih vojsk razna vojaška odlikovanja, mestni grbi Ljubljane, Beljaka, Trsta in Dubrovnika, francoska slovnica iz prvih let 19. stoletja več odlokov, uradnih listov in razglasov. V Idriji so ustanovili tretjo slikarsko kolonijo v Sloveniji. Prva je bila ustanovljena v Zagorju ob Savi, druga pa v Škofji Loki. Na Premu urejajo Kettejevo spominsko so-bo. Zanjo bo Novo mesto pripravilo vilo in zbralo dokumentarno fotografsko gradivo, ki ste manaša na pesnikovo življenje v Novem mestu. Nedavni pregled strokovno zaposlenih delavcev v Murski Soboti je poka- zal, da je v tej občini kar 62% vseh zaposlenih moči na vodilnih mestih ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Celo na najbolj vodilnih in odgovornih mestih so moči z za dve ali tri stopnje nižjo izobrazbo kot je predpisana. Umrli so. V Ljubljani: Pavla Grum roj. Černe, Ivanka Hladnik roj. Simčič, Marija Koren roj. Lah, Marija Kojc roj. Kavčič, Jože Kunčič, nadzornik mostov v p., Silvester Krašovec, Terezija Avsec roj. Bučar, Ana Bačnik roj. Srakar, Stane Zabukovec, Frančiška Cvar roj. Bradač, Metod Marchi-setti, ing. strojništva, Anton. Marjetic, trgovec, France Špan, šolski upravitelj v p., Frančiška Kraljič roj. šeme, Mitja Dobovišek, Janez Milič, vlakovodja v p., Franc Bučar, Jožica Pušenjak, Ivanka Vodnik, Rozalija Bokavšek roj. Keržin, Franc Urelk, žel. upok., Rozalija Okorn roj. Novak, Marijan Požun, Mirko Oražem, ing. Prane Golli, Henrik Bizjak, dimnikarski mojster v p., Ivana Kosmač, Ivan Štrukelj, Ana Drašlar roj. Adam in Marijan Oelho-fer na Rakeku, Jože Granda v Jaršah, ignac Maver v Logatcu, Alojzija Pevec f Trebnjem, Marija Tozon roj. Cerkve-lik v Vremah, Ivanka Curki v Ajdav-ščrni, Neža štrajnar roj. Vene v Mokronogu, Beata Zazvonil roj. Perne v Tržiču, Jurij Jenšterle, upok. na Blejski Dobravi, Janez Jemec v Senožetih, A'nton Filač v Celju, Janez Rozman v Celju, Albin Jazbec 'biv. trg. v Kranju, Anton Lapornik v Laškem, Meta Tome v Preski pri Medvodah, Rudolf Pahor v Novi Gorici, Anton. Izgoršek v Trbovljah, Alojz Paptež v (Črnomlju, Katarina Remih v Kočevju, Franc Kenda v Ota-ležu in Antonija Dolničar roj. Bačnik v Blatni Brezovici. Vsak teden PREDSMRTNICA Srečko Kosovel Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel... ognja. prepoln, poln sil neizrabljen k pokoju bom legel. Ogenj me v prsih bo žgol in me ne bo mogel izžgati, neutrujen jaz rad bi spal takrat in ne bom mogel spati. I L O V I N C I ¥ BUENOS AIRES Mana zadušnica za dr. Jelenca | Po naročilu Narodnega odbora za Slovenijo bo maša zadušnica za ¡rajnega dr. Celestina Jelenca, v soboto, 20. t m. ob 7.30 uri zvečer v .kapeli v Slovenski hiši. 20. redni občni zbor Slov. dekliške organizacije je bil 7- aprila v Slovenski hiši. Predsednica Helena Pleškova je 0tvor:la občni zbor in pozdravila ¡navzoče. Po branju zapisnika lanskega občnega zbora so sledila poročila odbornic: tajnice, blagajničarke, kulturne ref, in Športne referentke; nato pa poročila predsednic krajevnih odsekov: Beraza-tpgui, Lanus, Moro n f Ramos Mejila, San Justo in San Martin. Odsotne so bile predstavnice Adrogueja in Cara-pachaya. A ■ • I N T I N I Sledile so besede zvezne predsednice, ki nas je spomnila na revolucionarno bistvo mladega človeka na poživitev organizacije in iskrenost potrebe ne le po organizaciji kot tradicija, temveč tudi neko iskanje za resno združitev mladih moči, ker le tak0 bomo delale z veseljem ne pa zaradi čuta dolžnosti. Opomnila je tudi na razdelitev dela in aktivnost vseh in vsake članice posebej Kot zadnja točka so bile volitve nove predsednice. Izmed delegatinj je bila izvoljena Mila Hribar. Ostala mesta so bila razdeljena na prvi seji novega odbora, takoj p0 občnem zboru: podpredsednica Marija Zorc, tajnica Olga Sladič, blagajničarka Simonka Rajer, knjiž'-ničarka Marija Tomaževič, šport. ref. Marta Pozelnik, gospodinja Brainka Kovačič- Občni zbor Slovenske hranilnice Redni občni zbor Slovenske hranilnice z. z o. z. je ¡bil dne 30. marca 1968 v poslovnih prostorih Bmé. Mitre 97, Ramo- Mejia Predsednik Ivan Ašič je v pozdravnem nagovoru omenil med drugim, da se je število članov znatno povečalo (za skoro 28%). 'S tem v zvezi tudi zadružni kapital, ker je znak> da se hranilnice poslužuje vedno večji krog ro-akov. Organizirala je več gospodarskih predavanj, uvedla pravno posvetovalnico, za člane brezplačno, ki jo vodi dr. Vital Ašič in Iki posluje od 17—19 vsako prvo in tretjo soboto v mesecu. V zelo podrobnem poročilu je tajnik janez Amon povedal, da je upravni odbor imel v pretekli dobi 32 sej s povprečno udeležbo 75%. Na teh sejah je bilo poleg drugega odobrenih 188 prošenj za posojila, povprečno na vsako prošnjo 160.000 pesov, skupaj čez 30 milijonov. Poročal je tudi, da je bila dne 4. oktobra 1967 izvedena inšpekcija po Dirección de personas jurídicas iz La Píate, katera je našla vse poslovanje v redu. Blagajnik Mirko Kopač je poročal, da znaša aktiva $ 77.748.405.—, ki sestoji iz denarja v blagajni in naložbe v banki 5 in pol milijonov, posojila 68 milijonov, nepremičnine in oprema 3 in pol milijone. Vlog na hranilne knjižice je bilo ob koncu leta skoro 65 milijonov, zadružnega kapitala 6 in pol milijonov, obvezne in proste rezerve pa «n milijon sedemstotisoč pesov. Zelo zanimivo je bilo poročilo poslovodje Marijana Lobode, ki je povedal, ¡da je denarni promet v preteklem letu znašal čez 233 milijonov pesov, ki je za 73% višji od prejšnje poslovne dobe, da je povprečno na vsak uradni dan bilo skoro 2 milijona prometa. Hranilne vloge so se zvišale za 54%, posojila za 83%, kapital pa za 50%. Predsednik nadzornega odbora Božo Fink je poročal,da je pregledal vse poslovne knjige, katere je našel zelo vestno vodene, ter predlagal razrešnico, ki je bila soglasno sprejeta. Na podlagi predložene ¡bilance je občni zbor odobril 30% dividende, ki se takoj po občnem zboru izplačuje. Za novo poslovno dobo Je izvoljen sledeči odbor: predsednik Ivan Ašič, podpredsednik Albin Kočar, tajnik Janez Amon, pomožni tajnik Franc Pergar, blagajnik Mirko Kopač, pomožni •blagajnik 'Miro Oman ter odborniki: Tone Javoršek, Anton Godec, Aleksander Avguštin, Avgust Maček i» Lojze Boh. Med slučajnostmi je občni zbor osvojil zamisel odbora, da se za člane uvede posmrtninsko zavarovanje ter ga pooblastil, da izdela primeren pravilnik. PRED PETDESETIMI LETI: (2) POT DO PRVE SLOVENSKE VLADE Dr. Tine Debeljak Spomladi so posebej še avstrijski Nemci objavili svoje zahteve o preureditvi Avstrije, ki da mora dobiti nemško večino in nemško vodstvo. Nemški jezik naj bi se kot edini državni jezik uporabljal v uradih, pri železnicah in v vojski. Brez znanja nemščine bi ne mogel nihče v državno službo1, zato naj bi se po vseh šolah učilo samo nemško. Zahtevali so seveda čim tesnejšo zvezo z Nemčijo, od katere je Avstrija že tako postajala vsak dan bolj odvisna. Avstrijska vlada je tem nemškim zahtevam le prerada ustrezala. Tako so bile poleti prepo. vedane slovenske čitanke, za srednje šole, češ, da so preveč „slovenske“ in „slovanske“ in kmalu nato je bil uveden nemški službeni jezik na železnicah. Proti takim ukrepom se ni bilo mogoče ‘braniti, kajti časopisje je bilo podrejeno najstrožji cenzuri, parlamenta in državnih zborov pa kljub zahtevam političnih strank že od začetka vojne niso sklicevali (Silvo Kranjec, Na poti v Jugoslavijo). Ljudje, ki so bili prej za Avstrijo, so se sedaj začeli oddaljevati od nje in celo nastopali proti, videč, da bi ob zmagi Osrednjih sil nemški militarizem popolnoma nadvladal Avstrijo, kjer bi govorili samo vojaki ne politiki. Tak primer je češki profesor G. Masaryk. Kot avstrijski poslanec je 1. 1913 še govoril v parlamentu za potrebo njenega obstanka. Ko pa je ob začetku vojne bil pri ministru Korberju in ga vprašal, kaj morejo Čehi pričakovati po zmagi Osrednjih sil, mu je ta odgovoril: „Nismo dobro pripravljeni, toda, k0 bomo s pomočjo Nemcev zmagali, se Avstrija ne bo obrnila na svoji poti, ne bo osvobodila svojih narodov, ampak bo postala še bolj naduta in vam bo delala še nove težave“ (E. Ludwig: Duch a čin. Rozmluvy s Masarykom, 128). Spričo take izjave in prepriča- nja, da od zmagovite Avstro-Ogrske Čehi ne morejo pričakovati ničesar, je Masaryk odšel še istega leta (decembra) v Italijo z namenom, da začne od zunaj pripravljati osvobojen j a naroda, katerega prvi pogoj je: razbitje stare monarhije, „ječe narodov“. V Rimu je prišel v stik z avstrijskimi Jugoslovani, ki so tudi šli čez mejo z istim namenom (Supilo, Trumbid, Me-štrovič, Slovenci: Vošnjak, Zupanič, Gregorin itd.). Masaryk in Beneš sta potem iz Švice in Pariza vodila svojo „Maffio“, to je: tajno zvezo čeških politikov v domovini z Masarykovo skupino v emigraciji, ki je ves čas vojne dobro vršila svojo nalogo. L. 1916 sta ustanovila Narodni svet v Parizu (Narodni Rada), katerega predsednik je bil Masaryk, podpredsednik poslanec Durych, namestnik slovaški zvezdoslovec general Štefa-nik in tajnik E. Beneš. To je bila „jedrna sila“ za razbitje dvojne monarhije, ki je delala v tesnem sodelovanju z Jugoslovanskim odborom. Ta majhen češki odbor je bil brez notranjih trenj ter je imel nalogo, organizirati češko emigracijo (predvsem v USA) za boj proti Avstriji, zbirati vojne ujetnike v antantinih taboriščih ter iz njih pripravljati češkoslovaške legi1’e za oboroženo pomoč Antanti. Predvsem pa, podučiti antantine politike 0 „češkem vprašanju“. Jugoslovanski emigranti niso imeli take enotne organizacije. Avstrijski emigranti v Rimu so poiskali takoj srbske vladne politike za skupno borbo za ustanovitev skupne države Jugoslavije. In tu so se pokazale takoj temeljne razlike na gledanje nove države. Meštrovič opisuje ta prva srečanja s srbskimi politiki: Ko s0 avstrijski politiki ustanovili Odbor sedmo-rice (1915) in pokazali program predsedniku srbske vlade Pa-šiču, jim je ta svetoval, naj „ne uporabljajo imena jugoslovanski, ker to Rusi ne žele in tudi ketr že itak obstaja Srbija, pri. znana kot žaveznik, in bi bilo bolje govoriti o Veliki Srbi. j\i. .